Leto iV. Zvezek 3. Sušeč 1907. OdmeV iz Afrike, ilustrovan mesečnik v prospeh afriških misi-jonov in v oproščenje zamorskih sužnjev. Stane za celo leto 1 K. Naroča se pod naslovom: Družba sv. Petra Klaverja, Trst, via Fontanone 4. — Oddajalnica družbe sv. Klaverja : Ljubljane), Frančiškanska ul. 8. Darovi se lahko pošiljajo tudi naravnost na glavno voditeljico Klaverjeve družbe, gospo grofico M. Terezijo Ledoliowsko, Rim, via dell' Olmata, 16. Vsebina številke meseca Sušca. Glas iz Vatikana. — Misijon v Spodnjem-Zambezju. — Nem-ško-južna-Afrika. — Sužnjev škapulir. — Kratka misijonska poročila. predpravice in pooblastitve za duhovnike. Da bi se tudi duhovščina v vedno večjem številu dejanski vdeleževala Klaverjevegn podjetja, prosila je glavna voditeljica Klaverjeve družbe za vse duhovnike, ki pripadajo tej družbi, pri Nj. svetosti papežu Piju X. sledečih predpravic in pooblastitev in jih je po pro-pagandiliem posredovanju tudi dobila : 1. Vsak duhovnik, ki pripada Klaverjevi družbi, ima trikrat na teden osebno oltarno predpravico ; 2. pooblastitev, vernikom ob smrtni uri podeliti popolen odpustek po od papeža Benedikta XIV. splošno predpisanem obrazcu; 3. s papeževimi odpustki blagoslavljati rožno vence, križce, razpela, svetinje in manjše kipe in rožne vence blagoslavljati z Brigitinimi odpustki. Propagandino pismo z dne 23. majnika 1905. Klaverjeva družba za afriške usijoio! Ako vleče koga srce, da bi žrtvoval svoje 4 ^ 'f., življenje iz ljubezni do najbolj zapuščenih ljudij v % <& Afriki, in da bi pomagal vse svoje žive dni afriškim misijonarjem in misijonskim sestram, opozarjamo 'fli ga na lvlaverjevo družbo. Kaj je to, boste vprašali? To je od apostolskega sedeža potrjena ženska družba v pomoč afriškim misijonom. Ima že dva novicijata, enega v Rimu, drugega pri Mariji Sorg blizu Solno- ^ grada. Sprejemajo se jakn vestno vzgojene gospice, posebno one, ki znajo več jezikov. Tiskan pouk o v.-x pogojih za vsprejem je vedno na razpolago. Kdor želi biti vsprejet, naj se blagohotno obrne na "^ŽT Grofica Marija Terezija Ledochowska Rim, via deli' Olmata 16. Leto IV. — Št. 3. Sušeč 1907. Odmev iz Afrike sv, Peter Klaver, apostol zamorcev, prosi za nje ta za naše podjetje! Blagoslovljen po Piju X. Upravništvo : TRST, via Fontanone 4. Stane za celo leto I K. Vsak prvi torek v mesecu daruje eden vl<3. misijonarjev v Afriki eno sv. mašo s*®*!,®* za žive in mrtve ude. s^chsw « t**«««««*«««***««*****« S1as \% Vatikana. St- 21535 Bim, 14. Januarya 1907. Vaša VisoJcorbdnost! iS posebnim veseljem je sprejel sv. Oče letnike ,,Odmeva iz Afrike" in „Majhne Afri-kanske knjižnice", katere izdaja mnogozaslužna in delavna „Kla-verjeva družba" v prid afrikanskih misijonov. Pri tej priložnosti je sv. Oče zopet izrazil svoje popolno priznanje za izborilo delovanje Klaverjeve družbe v verskem in nrav-nem oziru, one družbe, katero Vi tako uspešno in marljivo vodite. Zahvaljujoč se Vam za ljubeznivi dar podeljuje Vam in vsem onim, kateri povspešujejo na korist in napredek Vaše družbe, v Naše bralce bode gotovo razveselilo pismo, ki nam je došlo iz Vatikana kot odgovor na vezane letnike 1906. našega „Odmeva iz Afrike" in „Afrikanske knjižnice", katere je blagovolil v našem imenu pokloniti sv. Očetu preuzv. kardinal Merry del Val. znamenje svoje naklonjenosti od celega srca svoj apostolski blagoslov. Zahvaljujem seVam za poklonjeni mi letnik „ Odmeva iz Afriko" in z izrazom najodločnejšega spoštovanja sem Visokorodni gospej grofici Vaš udaui M. Ter. Ledochowska R Card. Mkbky del Vai.. Glavna voditeljica družbe sv. Petra Klaverja, Rim. JYlisijon v Spodnjsm-^ambeziju. Očetje družbe Jezusove. Boroma, 10. Malega travna 1906. Vsakovrstno gorje: bolezni, lakota, vročina. Zopet trkam pri Vas, da naprosim Vaše materino srce v prid našega misijona v Boromi; upam da mi bo izprosil dobri sv. Jožef, to milost da moja prošnja ne bo odbita. Kot oskrbnika tega misijona mučijo me velike skrbi, ako premišljujem njegovo denarno stanje. — Pri taki priložnosti govorim takole sv. Jožefu: „Glej, ti naš dobri varuh in oče, kako hitro zginja denar in nobenega ni, da bi ga nadomestil. Več kakor leto je že, da dobivamo zelo malo miloščin, in že čez pet mesecev nismo imeli nobenib štipendij za sv. maše. — Naše podjetje raste, ali z njim tudi izdatki. Zato sem sklenil na čast sv. Jožefu storiti skrajni korak in sicer v devetdnevnici za praznih varstva sv. Jožefa, ki je velik praznik v Boromi. Zbral l)om malo število naših otrok, da bodo klicali na pomoč: „Daj nam kruha", kajti Gospod pravi: ,,Pojdite k Jožefu !" Vse naše postaje se nahajajo v sličnem položaju. /e več mesecev nimajo več štipendij za sv. maše, kar je vendar velik po-moček v podporo našega podjetja. V zadnjih tednih so nam dali cerkveni obredi postnega času dovolj dela. Imeli smo tridnevnico, vsaki dan tri pridige za dečko, deklice, može in žene. Zelo nas tolaži, ako vidimo kako pridno prihajajo in kako verno sledu naš poduk in kako skrbno se pripravljajo na velikonočno sv. spoved. To je velika tolažba sredi skušenj in britko- OHM 10V IZ apbikk 19 stij, katere nam ne izostanejo. — Naš dobri superior o. Hiller, ima že cel teden mrzlico, ki neče prenehati. Postaral se je že — 24 let v zambezijskem misjonu, to ni malenkost. O. Merleau nas bo kmalu zapustil da se malo odpočije v Evropi. Upam, da Vam bo ustmeno pripovedoval o našem misijonu. Misijon v Zumbo je zadnjič mnogo zgubil s smrtjo br. Franca Megens. Prišel je 1. 1902. z menoj tu sem, preselil se tedaj že čez štiri leta v večnost. To je tretji od štirih misijonarjev, ki so prišli z menoj tu sem; dobili so pač že v večnosti svoje plačilo. Ker so mi živci zelo opešali, sem upal da se vrnem letos v Evropo, ali drugi ki so še bolj potrebni kakor jaz, morajo najprej na pot. Ako me Bog še živega ohrani pridem drugikrat. Letos imamo zopet lakoto. Dež je prišel zelo pozno, in ko je mapira jel poganjati in potreboval dežja, bila je suša in solncc je vse uničilo. Upamo, da ne bo take lakote kakor je bila pred štirimi leti. Vi si ne morete misliti, koliko skrbi da dela čas dežja ubogemu misijonarju. Ali pride dež ali ne ? Ali bo zadosti dežja ? Od srede septembra do sedaj smo trpeli neprestano vročino kot žrjavico. Ne spomnim se na kaj podobnega, nisem vedel kam bi se obrnil. Toda tudi to spada med žitve našega življenja, ali zagotovim Vas, da je zelo hudo. K sreči smo imeli v raznih krajih dobro žetev in smemo upati, da bodo naši mnogoštevilni otroci imeli dovolj kruha. Ali mi moramo pomagati kristjanom in pa zamorcem iz dežele. O. Hiller nam je rekel] zadnjič: V Evropi se bodo zelo čudili, da vedno upi jemo ,,lakota!" in da naša pisma zmeraj isto pripovedujejo. In vendar moram reči, da je žalibog res tako. Vsako leto ista skrb, od kod kruha za toliko ljudij. Čudna zemlja ta Zambezi. Zambezi se je že sedaj tako osušil, voda tako hitro upada, da se vprašaš ali bo mogel naš mali paro-brod še voziti v začetku junija, med tem ko smo vozili lansko leto še koncem septembra po njem. Povsod je nedostajalo dežja, reka ni dobila dovolj pritokov in zato nam bo vedno primanjkalo vode. Mnogo belih mož pustoši sedaj okraj Tete, iščejo zlato in bakreno žilo. — Naš poduk v katekizmu, ki smo ga morali pretrgati radi dela na polju bodemo zopet pričeli po Veliki Noči, in tako upamo da pomnožimo zopet število kristjanov. Končano, in da dobro končam to svoje pismo, upam da Vam bo sv. Jožef v prid svojega misijona v Boromi, kaj na uho povedal, in da bo Vaš odgovor tolažba za nas vse, posebno pa za ubogega oskrbnika te postaje, katerega prazna mošnja preveč teži. Z zagotovilom da se vsaki dan pri sv. maši iskreno spominjam drage mi družbe sv. Petra Klaverja, sem Vaš hvaležno udani 0. Z. H. Vollers ST. -:----c—O—o---- NEMŠKO-JUŽN£-£fRIK*\. 3?©pra.^7\Lja,n.je ra,z;d.e^a,rLiii. misijonslsili. :nasel"tei:n.. Naj navedem tukaj [>ismo milostljivega škofa in benediktinca Spreiter-ja datirano s 15. avg. prošlega leta, katero nam je presvetli škof poslal z Mili-tima ; v tem pismu razpravlja o sedanjem stanju nekdaj tako slovečih misijonskih postaj v imenovanem vikarijatu. Daj Bog da bi se ti na novo ustanovili tudi s pomor-jo dragih čitateljev. „Komaj sem 16. jul. dospel v svoj misijonski okraj Dar cs-Salnam, pa se od 31. istega meseca že zopet nakajam na potovanju. Globoka žalost me je obdala, ko sem se spomnil mojega prednika, blagopokojnega škofa Kasijana Spiess-a, ki je pred letom ravno istega dne in ravno v isti smeri odpotoval ne vedoč, da se ne vrne nikdar več. 2. avgusta v ranem jutru priplul je naš parnik v mestece Lindi, kjer se je nas slovesno sprejelo. Naslednjega dne udaril sem jo z o. Leonom Lang-om v notranje kraje te pokrajine in v kratkem času sem s svojim spremljevalcem že stal pred razvalinami nekdanje misijonske postaje Nijangao. Le ena hišica, kjer so stanovale sestre, je še ohranjena, drugo leži vse podrto in zasuto pred teboj. Težko, zelo težko mi je bilo pri srcu, ko sem se bližai tem ostankom nekdaj tako cvetoče misijonske postaje. Gotovo ni bilo mogoče pričakovati, da bi nas tukaj razkropljeno živeči kristijani počastili s slovečim sprejemom, kajti našega prihoda ni nihče slutil. V imenovani hišici č. sester smo prenočevali. Naslednjega dne, bila je nedelja, opravil sem službo božjo, med katero sem v kratkem govoru opozoril navzoče na sv. evangelije, ki nam poroča tudi o dogodbi, kako se je „Kristus jokal črez Jeruzalem" ; to se mi je zdelo namreč za ta kraj zel6 umestno. ODMEV I Z AFRIKE 21 Vsakdo si lahko misli, da sem obiskal tudi usodepolni kraj, kjer so izdihnili svojo niučeniško dušo o. Leo, br. Ciprijan in s. Val-burga. Da bi dobili ostanke imenovane mučenice, vkljub največjemu trudu se nam ni posrečilo. Več kot tri mesece po njeni smrti se nihče ni približal tistemu kraju; gotovo so si med tem časom z mučenikovimi ostanki hijene ali druge divje zveri vmirile svoj mgm iRr BI iHI UjfeV* tft Ihi H nMUH i $M 4 ..., Dva krščanska zamorčka iz plemena Somali. lačni želodec. Dva črnca sta mi pripovedovala, da sta obiskala Valburgo ravno ko se je ustreljena borila s smrtjo, da sta dalje dobila od nje nekoliko steklenic vina za o. Leona, kateremu sta tudi dotične steklenice odposlala. Ko sta se vrnila, bila je že mrtva ; nato sta oba iz samega strahu, brez da bi truplo, zakopala, zbežala. Druzega dno, pondeljek, sem odpotoval iz Nijangao v Mili-timo, odkoder vam pošljem to pismo. V tukajšnji bližini mislimo ustanoviti novo naselbino. Prej pa moramo združiti postajo Luku-ledi z Nijangao m sicer deloma zaradi tega, ker Lukuledi leži v zelo neugodnem kraju, deloma tudi vsled primanjklaja na osobju in denarju. Sicer so tudi prebivalci Lukuleda s tem načrtom večinoma zadovoljni. Izrazili so se že in sicer ravno njih starešine takozvani Vakubva, da so pripravljeni nam slediti. Na postaji Nijangao-Luku-ledi bo šola in kapelica, v kateri se bo vsaj enkrat v mesecu opravljalo službo božjo. Od tukaj kratke pol ure je odaljen prostor nove postaje. To je grič, kateri leži pred Ndanda-goro. Pod gričem dere potok, ki je po njem imenovan. Nova postaja se imenuje torej Ndanda in je posvečena sv. Trem Kraljem. Na današnjem prazniku sem to po-svečenje dokončal. Pri treh skupaj zaraščenih drevesih sem bral na prostem sv. mašo, h kateri je prišlo okolu 300 ljudi j. Prostor sem blagoslovil. Drevesa se bode posekalo in prostor osnažil. Za Božič upa vodja nove postaje o. Loo Lang stanovati že v novi ilasti hiši. Bodočnost mi dela težke skrbi, ker darovi le redkoma dohajajo. Stroški so cenjeni okolu 150.000 mark, in nove postaje se mora trdneje in močneje zgraditi. Stanejo torej nove več kot stare, in lakota stoji pred durmi...." — - ----o-o-o---- Sužnjev škapnlir. Povest ix črnega dela sveta. Od Aleksa Halke. Ojubi! sledi mi enkrat daleč čez domovinske meje, daleč čez ^ morje v notranjo Afrik". Tam, v lepem na palmah bogatem kraju, v bližavi velikega jezera, so katoliški misijonarji iz reda belih očetov ustanovili misijonsko postajo. Plot, lesen zvonik, cerkvice in visoki misijonski križ v sredi dvorišča označujejo ta miren kraj že od daleč. Navadno vlada tam v toplejših urah dneva skoro grobna tihota ; večina misijonarjev z njihovimi črnimi gojenci nahajajo se na misijonu, ki ga obdajajo rajžove in turščine njive, katere morajo obdelovati. Ta dan pa, v katerem naša povest začenja, zdi se, da so v misijonski postaji od navadnega dnevnega reda odstopili. Dvorišče je z misijonarji, gojenci in zamorskim ljudstvom iz sosednih krščanskih vasij čisto prenapolnjeno. Vsi so okoli misijonskega križa zbrani in molijo glasno rožni venec. Strah in groza se vidi na vseh obrazih. Vzrok toga nenavadnega obnašanja je vest, katero so nekateri bežeči zamorci pred nekoliko urami očetom prinesli, ('eta arabskih sužnjelovcev je ubijajoč in zažigojoč vdrla v deželo, 111 naredi vsakega sužnjem, kateri jim v roke pride. Kakšno strašno prihodnjost pričakujejo torej tudi prebivalci misijona! Za ta trenotek pa zdijo se tiste bojazni še prezgodnje ; nobenega sužnjelovca še ni videti. Kakor kmalu se pa noč stori, izbruhne tu in tam na obzorju presvetla zarja ; to so goreče vasi zamorcev, ki jih zažigajo nečloveški mohamedanci. Prvim svitom prihodnjega dneva prikaže se prednja straža karavane, katera počasi črez bližnji breg prestopa. Umazanobeli plajšči arabskih stražnikov se ojstro razločujejo od pisanih oblek vklenjenega zamorskega ljudstva. Ne daleč od postaje misijonske, v senci bananskega gaja si napravijo taborišče. Pri tem pogledu posvetujejo se misijonarji, ali bi napadli arabce ter rešili uboge sužnje. Pa žal Bog! naj še tako močno srce govori za takšen poskus, pamet veli „neu ! Ako bi dobri očetje le peščico vajenih evropskih borivcev imeli na razpolago, ali le majhno zalogo dobrih pušk in streliva, ne bi premišljevali dolgo, in z božjo pomočjo bi jim bila zmaga gotova. Tako pa morajo ne le okrutnost brez zapreke pustiti, temuč se še za srečne imeti, ako sami s svojimi varovanci ne postanejo rop sužnjelovcev. Strašna resnica! Oče Jožef, eden najpogumnejših misijonarjev, svetuje tovarišem, podati se k njih načelniku, groziti njemu z jezo sultana zanzi-barskega, pod čegar zaslombo stojijo k misijonu spadajoče krščanske zamorske vasi, ter skušati rešiti vsaj nekatere teh nesrečnikov, ki so padli v njegove roke. Predlog se sprejme in oče Jožef se poda v taborišče. Osman, načelnik Arabcev, sprejme misijonarja z zasmehujočim zaničevanjem. . Vas in vaše poverjenike pustimo ta ča pri miru", odgovori njemu z mrzlim smehljanjem. „Bodi s tem zadovoljen in ne skrbi zavolj tega, kar se zunaj misijona godi". ..Nahajajo se pa tudi mnogi naši nekdanji gojenci in novo-krščeni med vašimi sužnji. Saj tiste vrni!" „ Ako jih meni dobro plačaš, bom morebiti privolil!" Ubozega misijonarja so zadele te besede kakor sunec bodala. Denarna sredstva, s katerimi je misijon razpolagal bila so jako neznatna. In ali se ne podpira z odkupom sužnjev še več lakomnost Arabcev ? Nasilno odvzetje bi nilo tu edirjo pravo. Glasno žalostno vpitje je v tem trenotku zadonelo na ušesa se obotavljajočega misijonarja. Oče! Oče! Oprostite nas! Odkupite uas! Bili ste zmirom tako ljubeznjivi, tako dobri do nas! Bodite tudi sedaj!'1 Tako so prosili jetniki, lcedar so zaslišali predlog krutega glavarja. Misijonar se je obrnil, stisnil je solzo v svojem očesu. Vsi pomisleki so mu zdaj izginili pri pogledu na takšen srcelomen položaj. Eden zamorski deček za drugim, ena zamorska deklica za drugo prešla ie v posestvo dobrega očeta ; in prav z veseljem raz-vezaval je vezi ubogim odkupljenim. (Dalje sledi). Kratka misijonska poročila. Postaja sv. Petra Klaverja v Miruru. Velečastiti o. Baeher, iz Jezusove družbe, nam piše 23. jul. 1906 sledeče: „Ker so razmero za našo postajo zelo ugodne, gledam z velikim veseljem v njeno bodočnost, kakoršno so pri mnogih druzih naselbinah ne bo dobilo. Zdaj so je žo dogovorilo in odločilo, da dobimo tudi tukaj, v tako odaljenim kraju Afrike, misijonske sestro. Tudi mi so že ukazali, da naj priskrbim poslopje in sploh vse, kar jo za sestre in dekliški zavod potrebno. Upam da se bode do prihodnje spomladi toliko pripravilo, da bomo zamogli - sprejeti sestre, ki bodo prišle z Borome ali skozi Boromo, žc meseca maja prihodnjega leta. Kako °e bomo veselili videti uresničene želje bivših misijonarjev zlasti blagopo-kojnega o. Menvharth-a. V naše veliko veselje in tolažbo so se ustanovile razne podružne postaje, kjer ka-teliisti vsak dan podučujejo katehu-mene u krščanskem nauku, se razume pod našim nadzorstvom. Dosedaj imamo štiri take podružnice, ki so l1/- do 4 ure od osrednje naselbine odaljene; upam, da urtanovimo v kratkem še mnogo druzih in jih preskrbimo z dobrimi, zanesljivimi ka-teliisti. Vse to je lepo, ali rabi sc časa, zdravja in pa denarja. Ponatis člankov iz „Odmeva iz Afrike" vi dovoljen, ponatis misijonskih pisem in poroiHl le z natančnim •podatkom virov. Izdaja Klaverjova družba v Solno/^radu. — Tisk tiskarne Amati & Donoli v Trstu. Odgovoren urednik: Anton Slumio. Od 1. do 31. grudna 1906. a). V denarju: Za afriške mis jnne : Andrej Vales 2 K, po Janezu Jenčič 2 K, 20 v. ; Marija Jazbec 2 K ; M. Jazbec nabrala 1 K; J. Bastjančič nabralo 2 K ; Preč. gospod Superior 0. Javšovec 3 K; po R. Miklavčič 40 v.; M. Bitežnik 1 K, Bo v.; po Francu Nastran 8 K; Franc Tesnar 5 K; po M. Rozman od M. Žbirka 6 K; M. Režen I K, M. Kos 1 K: Franc Cimerman 1 K; Janez Novak 1 K; F. Bergant 1 K, 50 v.; po M. Malle 10 K, 60 v.; vlč. g. župnik Dernovšek 8 K; J. Esih 1 K ; M. Kavčič 1 K; vlfi. g. župnik Lubej 2 K; M. Volave 5 K. Za sv. maše: Ivana Baher 4 K; po Janezu Jenčič 50 K; Ana AVurzer 4 K, Martin Kot 2 K; M. Roztnatl 9 Kj pb M. Malle 10 K. Za Stradajoč« : vid. g. žUptilk Presečiilk 3 K; vlč. gospod Dernovšek 7 K, 20 v. Za poganske dtrdk«: Po Francll Nastt-an od Pavline Ullrich za enega zamorskega dečka, ki se tislj kMti na itne Pavel Ullrich 20 K , Uršula Bertan-celj 2a enega zalriorskega dečka, ki se naj krsti na ime Franc 20 K. Za kruli sv. Antdila: BI. Sedminek 1 K; po Janezu Žnideršič 13 K, 74 v.; Angela Župan 8 K; Alojzija Udrih 2 K; po Francu Kupčič od Ane Petri« 4 K; Liza Standee 3 K; Fi ■atic Logar 3 K ; Lovrenc Rahle 1 K; Ana Wurzer 2 K; vlč. g. župnik KUnstelj 1 K; Martin Kot 17 K, 70 v.; po Ro-zalij Miklavčič od Antonije Mihlič 1 K ; nabrala Fr. Zore 7 K. IS v.; Katarina Juhart 4 K ; po Mariji Brenčič 1 K, 20 v.; vlč. g. župnik Šelih 20 K; po M. Rozman 5 K, 4 v.; po M. Malle 13 K, 90 v. Za vinar sv Pftra Klaverja: Janez Žnidaršič 5 K, 61 v.; Ana Sernak 10 K ; Marija Brenčič 2 K, 96 v., Ivana Bari 8 K, 80 v.j Frančiška Končan 5 K, 86 v.; M. Malle 5 K; po vlč. g. župniku Dernovšek 2 K, 40 v. Za Palotince: Za cerkev brezmadežnega Spočetja v Ikasu: Peter Trebeč 1 K. Za Klaverjevo družbo: Po Rozaliji Miklavčič od neimenovane 10 K; nabrano Fr. Zore 4 K, 30 v.; p o vspeše valni prinosi: Albina Zotter3K; vlč. g. dekan Kunstelj 2 K : Jožef Čigon 3 K ; Anton Kožič 3 K ; O. K. 2 K; Franc Nastran 2 K; vlč.