Štev. 10.                    V Ujobljani, 1. vinotoka 1904.                     Leto V.
Jutro.
V staja, vstaja bleda zora                     |»Jad vasjo tišina vlada,
tiho nad goricami:                             vse objema sen sladak;
v mirnem snu še spava gora.          lahna megla nanjo pada,
mir gre nad vodicamt . . .               vmes pa dež prši lehak.
Smrtno-tiho je v naravi —
zemlja diha blag pokoj . . .
Le med cvetjem po planjavi
veter šepeta s seboj.
2.
Jutro vslaja nad gorami,                   Kakor morje bi ognjeno
čarno kot mladosti sen:                   se razlilo črezinfirez —
žarko solnce daljni gori                    v solnčnih žarkth se zasveti
vrh odeva v plašč ognjen.                mrafina gora. temni les.
In iz mračnih sanj priroda                           
vsa se hipoma zbudi;                                   
radostno na delo novo                                 
                             dovek zopet pohiti.     
3.                                     
Kadar nam jutro pripelje dan,          Kot okrašena nevestica ' r.:
da nad zemljo kraljuje,                      zemlja je vsa zažarela,
tiha priroda se zbuja \z sanj.           kot bi pri zvezdici zvezdica
nanjo kralj Sofnce žarkov nasuje . .   fiarobno v travi blestefa . .
Gori v vijavi pa sinji obok   Tifr ,''if*Vf^ vr v luči krvavi blesti se;
in vsa brezkoninost okroginokrog                          p
v žarkih bogatih žari se.                                    Borisov