Proletarci vseh dežel, združite se!
Poštnina plačana v gotovini.
st'
zrt/9NO sr
'groO J3 -O -£3 -g -g?
um
B	rr'-r'v
*••••••• Mil,
'lili
I
Ljubljana, 2.(XI. 1922.— II./44.
Posamezna številka 4 K; mesečna naročnina za SHS 16 K jugoslov.
Mesečna naročnina za inozemstvo 24 K jugoslov. Sodrugi! Podpirajte
„&@iavske W©vics‘\ Liybilana, Turjaški trg 2
naš tisk z zbiranjem naročnikov in z zbirkami za tiskovni sklad.
Kdor ne prejema redno lista, naj ga takoj reklamira!
Zveza delovnega ljudstva.
(Govor s. Fabjančiča na shodu v ,.Unionu1 )
Enotna fronta prole-tarijata in ljubljanske občinske volitve.
Proletarijat Jugoslavije, zlasti njegov razredno-zavedni del preživlja danes najtežje čase. Politično je brezpraven, nima pravice do izrazite lastne stranke, izločen je iz političnega življenja, on je brez politične organizacije, iz javnih zastopov občin in parlamenta je izključen. Jugoslovanski proletarec ni danes na boljšem kakor rimski suženj ali srednjeveški tlačan. Ta brezobzirni teror tišči k tlom vsako politično udejstvovanje, on hoče doseči, da se proletarske mase vdajo popolni politični brezbrižnosti.
Politično življenje proletarijata je na videz zamrlo, ker. jugoslovanska bur-žuazija v svojem divjaštvu in barbarič-nem sovraštvu s silo in brezobzirnostjo zatre vsak najmanjši pojav političnega življenja. Toda življenje je močnejše kakor človeška sila in četudi se ta opira na bajonete, policijo in ječe.
Proletarijat, delavstvo ne more ostati politično mrtvo. Vsakdanje življenje ga sili, da se mora politično udejstvovati. Vlada sicer lahko s svojim aparatom vsak tak poskus nasilno zatre, ali s tem doseže ravno nasprotno. Odporna sila delavstva raste od dne do dne. V žge-čern ognju reakcije se utrjujejo živci in raste pogum.
Ljubljanske občinske volitve so pred durmi. Vršile se bodo pod režimom zakona o zaščiti države. Slovenska bur-žuanija pa daje tem volitvam v ljubljansko občino važen političen značaj. Ljubljanske občinske volitve se bodo vršile v znamenju boja za režim belega terorja ali proti njemu, za proletarsko občinsko politiko ali za kapitalistično občinsko politiko. Volilni red, ki ga je olctroirala vlada Ljubljani, naj zasigura režim belega terorja in kapitalistično občinsko politiko na ljubljanskem rotovžu.
Proti vsemu temu mora dati ljubljanski proletarijat resen odpor, ker političen pomen ljubljanskih občinskih volitev je vse drugačen kakor pa občinskih volitev na deželi. Ljubljanske občinske volitve v današnjem položaju so važna politična akcija, ki ji mora' proletarijat posvetiti vso pozornost.
Spričo položaja, v katerem se danes nahaja ljubljanski proletarijat in spričo okolščin, pod katerimi se bodo vršile volitve v ljubljanski občinski svet se nujno vsiljuje zahteva po enotni fronti proletarijata, zahteva po proletarskem bloku, ki potom enotne taktike in enotnih akcij lahko edino da dovolj odpora proti nasilju, eksploataciji in ofenzivi kapitala.
V zadnjem občinskem svetu se je bila stvorila koalicija med Slovensko ljudsko stranko, socijalnodemokratično in narodno-socijalistično stranko, koalicija med delavsko stranko in dvema meščanskima strankama. Politiko koalicije odklanjamo, zlasti koalicijo z 'meščanskimi strankami. Politika koalicije
je politika, ki vodi v kompromise in v oportunizem.
Razredno zavedni proletarijat vodi lahko samo politiko enotne fronte, politiko konkretnih akcij, ki so jasno začrtane. Točno smo zadnjič začrtali stališče razredno zavednega proletarijata glede enotne fronte ob priliki ljubljanskih občinskih volitev.
Precejšen del ljubljanskega proletarijata in delovnega ljudstva stoji danes še izven vrst razredno zavednega proletarijata. En del stoji pod uplivom krščansko-socijalnih idej in malomeščanske mentalitete o mirnem sožitju razredov, drugi del pa živi pod iluzijo reformizma. Vendar je kljub naziranju tudi ta del iz proletarskih vrst.
Zato so stopili zastopniki razredno zavednega proletarijata v stik s predstavniki socialističnega delavstva, organiziranega v »sekciji Ljubljana, socialistične stranke Jugoslavije« in s predstavniki krščansko-socijalnega delavstva, organiziranega v »Delavski zvezi«. Razložili so pogoje, pod katerimi je mogoče stvoriti enoten blok, t. j., da sprejmejo minimalne zahteve komunalnega programa, enotno taktiko in enotno akcijo za izvedbo tega programa.
S tem, da so socijalisti in zastopniki krščansko - socialne Delavske zveze sprejeli pogoje razrednozavednega proletarijata glede stvoritve enotne fronte proti obstoječi reakciji in proti kapitalističnemu razredu ob priliki ljubljanskih, občinskih volitev, so bili dani predpogoji za s tvoritev enotnega bloka in enotne kandidatne liste, sestoječe iz delavcev, nameščencev in proletarcev.
Razredno zaveden proletarijat se ne udaja nobenim iluzijam. Predvsem se prav dobro zaveda, da vladni teror ne bo pustil na ljubljanski magistrat onih, ki so svojčas aktivno sodelovali v komunistični stranki, četudi je tako postopanje čisto nezakonito, ki bo našlo primeren odpor med ljubljanskim delovnim ljudstvom. Poleg tega pa mora računati ljubljanski razredno zavedni proletarijat tudi s tem, da se ne sme pri ostalih dveh skupinah zanašati na odločnost, ki je potrebna pri izvajanju proletarske politike.
Zato si mora razredno zaveden proletarijat ohraniti svojo popolno neodvisnost in samostojnost. V bloku more biti govor samo o kooperaciji omenjenih proletarskih skupin na temelju začrtanega komunalnega programa. Ne more pa biti govora o organizatorični združitvi omenjenih skupin. Ta kooperacija obvezuje sicer prizadete skupine h gotovi bojni disciplini, vendar ne sme omejevati pravice samostojne kritike med akcijo.
Proletarski blok ob priliki ljubljanskih občinskih volitev mora mobilizirati ljubljanske proletarske mase za boj proti kapitalističnemu razredu in režimu belega terorja. Taktika enotne fronte pa bo uspela le tedaj, če bodo socijalisti in krščanski socijalci konsekventni v izvajanju proletarske občinske politike. Vsako omahovanje in nagibanje na desno bi peljalo stran od proletarske politike in v razpad enotne fronte.
Sodrugi in tovariši!
Velike množice proletarijata in ostalega delovnega ljudstva, ki so napolnile to dvorano, pričajo, da pri teh občinskih volitvah vlada zanimanje ne samo za to konkretno vprašanje, ampak da ima stvar še globlji pomen.
To je manifestacija enotne fronte ljubljanskega proletarijata, enotnega nastopa celokupnega delovnega ljudstva.
Z veseljem ugotavljamo, da se je posrečilo v Ljubljani postaviti tisto enotno bojno vrsto delavstva, za katero teži in jo propagira mednarodni razredno-zavedni proletarijat po vseh deželah celega sveta.
Niso še mogle izzveneti tiste besede, ki smo jih govorili v polpreteklem času pred proletarijatom in v katerih smo ugotavljali, da je po svetovni vojni glavno vprašanje razrednega boja, kdo bo plačal stroške svetovne vojne: proletarijat ali bur-žuazi-a, tisti, ki so se morili med seboj zoper svoje lastne interese in za interese kapitala posameznih držav, ali pa tisti, ki so pognali 50 milijonsko množico delavcev in kmetov v svetovno klanje, da se odloči, ali bo nemški ali antantni kapital vladal na mednarodnem trgu. Že tedaj smo dejali, da je rešitev proletarijata in vseh delovnih mas v skupnem bo-jevnem nastopu vseh potlačenih slojev vseh narodov pod vodstvom mednarodno organiziranega razred-no-zavednega proletarijata. Danes moramo na žalost ugotoviti, da do take mednarodne enotne fronte vseh delovnih ljudstev ni prišlo, da je raz-redno-zavedni proletarijat ostal v svojem odporu zoper kapitalistični imperializem osamljen. Posledice vidimo kot na dlani, one nas sekajo v lastno meso.
Dočirn se je na Vzhodu Evrope Po dolgotrajnih, nadčloveških krvavih naporih obdržala in celo utrdila delavsko-kmečka velesila, je na za-Padu Evrope in v celem ostalem svetu zavladala težka reakcija. Preganjajo se in pogosto v krvi utapljajo delavske organizacije, odpravljajo se tiste pravice, ki jih je proletariat pridobil po svetovni vojni, uničujejo se celo predvojne njegove pridobitve. Odpravlja se osemurni delavnik, dasiravno je mednarodno uzakonjen v paktu Zveze narodov, znižujejo se delavske in uradniške mezde, delovno ljudstvo na kmetih stoji obubožano in golo. Proletarijat se mora skoro v vseh deželah boriti za najelementarnejše državljanske, socijalne in celo človeške pravice skoro v vseh deželah sveta.
Mednarodna reakcija zopet zmagovito dviguje glavo. Njen cilj danes m že več samo stremljenje, da zvali vse breme svetovne vojne na ramena delovnega ljudstva, ker to se ji je v glavnem že posrečilo, ona gre za tem, da današnji suženjski sistem izkoriščanja še poslabša in ohrani za dolgo, dolgo dobo let. Kje tiči krivda, da je proletarijat zapadel v to obupno stanje? V razbitju proletarskih vrst, ker'ni prišlo do mednarodne enotne fronte proletarijata.
Ali pa je treba zato obupati? Ne! Kajti razred, ki mu po železnih naravnih zakonih neizbežno pripada bodočnost v človeštvu, je nesmrten, njegova pot ne pelje v pogubo, ampak skozi težko trpljenje v zarjo odrešenja, svobode, moči in preustvar-janja človeške družbe po pravičnejših, bolj človeških, razumnejših in kulturnejših načelih. Proletarijat bo brez dvoma vstal iz današnje nižine, to pa bo storil le s svojo lastno silo. Rešitev proletarijata bo delo samega proletarijata. Da pa pride proletarijat do prave moči, mora težiti za združitvijo vseh proletarcev in vseh tistih delovnih slojev, ki trpe pod kapitalističnim družabnim redom m ki jih v odrešenje popelje lahko le zveza s proletarijatom. Ta moč se mora torej izražati
v enotni fronti delovnega ljudstva.
Po prvih neuspehih danes ni konec ideje enotne fronte, ampak bolj kot kdaj prej je potrebna. Prava enotna fronta proletarijata, poučenega po grenkih skušnjah, se zdaj šele začenja. Po krivdi socijalpatrijotič-nih, nacionalističnih voditeljev je proletarijat, ki se ga žalibog nahajajo še ogromni milijoni v razredno-nezavednih vrstah, ostal razbit in golih rok, prepuščen brez močne obrambe odločilnemu naskoku mednarodnega in nacijonalnega kapitala. Naloga razredno-zavednega proletarijata je, da to enotno fronto-delovnega ljudstva pokliče v življenje.
Bolj kot morda kje drugje je strnitev proletarskih vrst potrebna v Jugoslaviji, kjer vlada reakcija pravega balkanskega kalibra. Množice delovnega ljudstva so danes takore-koč brezpravne. Zakon o zaščiti države, prvi sunek s pestjo v parfumi-rano lice vidovdanske ustave, je odvzel pravico samostojnega političnega življenja celemu delavskemu razredu, pognal je na cesto 59 od ljudstva izvoljenih poslancev, izobčil stotine zakonito izvoljenih občinskih odbornikov v celi državi, v Sloveniji v Trbovljah, Ljubljani, Zagorju, Viču, Mostah, Jesenicah itd. itd. Zapiranje in uničevanje strokovnih organizacij, preganjanje in zapiranje tisočev najboljših delavcev je razrušilo strokovno gibanje, kar je omogočilo kapitalistom naskok na delavstvo, ki mu je bilo brez organizacije, brez moči izročeno na milost in nemilost. 8 urni delavnik je šel rakom žvižgat po celi vrsti podjetij, mezde so se zbijale in daleč zaostajale za rastočo draginjo. Proletarijat stoji v mnogih panogah takorekoč gol in bos na cesti. *
Klic po enotni fronti je začel zopet klicati k zbiranju razbite sile proletarijata, strokovne organizacije počasi vstajajo z grobišča, pot proletarijata navzgor je silno težka, naporna, počasna. Enotno fronto moramo postaviti povsod, kjer je mogoča, kjer je kaj dobre volje za to, da se z združenimi močmi osvobodimo današnje reakcije.
Na tako dobro voljo smo deloma naleteli v Ljubljani in njen sad je »Zveza Delovnega Ljudstva«, ki bo
vodila delovne množice v enoten boj za zavzetje ljubljanskega magistrata, da onemogoči vrnitev v občinsko vodstvo kapitalistični zvezi, ki je vladala desetletja v Ljubljani. »Zveza Delovnega Ljudstva« se je ustvarila za en konkreten cilj, raz-redno-zavedni proletarijat pa želi, da se enotna fronta delovnega ljudstva izpelje v celi Jugoslaviji še za maso drugih konkretnih ciljev, kot so: boj proti reakciji, za odpravljenje zakona o zaščiti države, za 8 urni delavnik, za zboljšanje delavskih in uradniških mezd itd. Za enotno froi-to so potrebne žrtve od vsake strani. Čim večje pa so žrtve, tem večji je sad napora.
Pri volitvah v občino ima »Zveza Delovnega Ljudstva« dva glavna nasprotnika:	demokratsko	stranko
in takozvano »jugoslovensko zajed-nico«. O prvi ne bom govoril, ker je dovolj označena s tem, da je nosi-teljica današnje meščanske diktature. Govoril bom o »zajednici«. To sestavlja skrajno desno krilo demokratov in pa narodni socijalci. Kakšno je socijalno stališče te zveze, je lahko pogoditi. To so nasprotnim proletarijata. Gospodje pa skušajo z neko drugo parolo loviti volilce v svojo Skrinjico. To je geslo avtonomije ali pravzaprav nedeljivosti Slovenije. Ali jim verjamete, da so za avtonomijo tisti, ki so v »Slov. Narodu« z največjo vnemo zagovarjali vidovdansko ustavo, da so za nedeljivost Slovenije narodni socijalci, ki so na Štajerskem sprejeli resolucijo za deljivost Slovenije na dve oblasti? Ali naj verjamemo, da so se spreobrnili k ljudstvu tisti, ki so glasovali za zakon o zaščiti države in pa tisti stari gospodje, ki so bili z vlado nezadovoljni samo za to, ker po njihovem mnenju še ni dovolj ostro preganjala delavstva? Na njihovo avtonomijo ni nič dati, to jim je le volilno slepilo.
Kakšno stališče pa ima razredno-zavedni proletarijat napram vptaša-nju avtonomije. On brani in, kjer ima moč, v praksi udejstvuje načelo popolne samoodločbe narodov. Kakor je torej za samoodločbo vseh narodov, tako je tudi za samoodločbo naroda slovenskega, naroda hrvaškega in naroda srbskega. Samoodločba je mnogo širši pojem kot avtonomija. Avtonomija in federacija spadata v okvir samoodločbe. Če večina slovenskega naroda zahteva kot neposredni, minimalni cilj avtonomijo ah federacijo, bo razredno-zavedni proletarijat podpiral boj zanjo, ker to odgovarja njegovim načelom v naci-jonalnem vprašanju. Proletarijat je prvi nasprotnik nacijonalnega in gospodarskega imperijalizma, ki se iz-raža^v centralizmu srbske buržu-azije. Ta imperijalizem tlači ne samo slovensko in hrvaško, ampak tudi srbsko delovno ljudstvo.
Kaj naj rečemo o narodnih so-cijalcih? Oni so se skazali kot nasprotniki enbtne fronte proletarijata, kar nas nič ne čudi. V tem slede svoje češke botre, ki so tipični izdajalci interesov proletarijata. Češki narodni socijalci in Bernotovega kova socijalni demokratje so odgovorili na klic po enotni fronti na ta način, da so vstopili v meščansko koncentracijsko vlado, kjer pomagajo podirati delavske in uradniške plače. Premogarjem so znižali mezde za 40 odstotkov. Da se torej voditelji naših narodnih socijalcev družijo z bankirji, veletržci in drugimi bogatini je umljivo. S te strani jih že poznamo. Toda, kakor je na Češkem v masah pristašev narodnih socijalcev odpor zoper politiko svojih voditeljev, tako tudi mi upamo, da delavstvo in uradništvo, ki je organi zirano v narodno-socijalni stranki ne bo sledilo svojim voditeljem na jalovo pot zveze s kapitalom, ampak bo šlo po poti enotne fronte proletarijata.
Posebno listo sestavljajo tudi Bernotovi socijalisti. Ker jim manjka dovoljno število organiziranih pristašev, so se obrnili na en del upokojencev, da jim posodijo toliko podpisov, da bodo lahko listo sestavili. Ali je prav penzijoniste, ki so med
zapostavljenimi najbolj zapostavljeni, odvajati od armade delavskega razreda in jih kot pomožno četo priklapljati k neznatni četi socijalpatri-jotičnih obupancev, samo, da ti morejo postaviti svojo listo, ki naj cepi enoten nastop proletarijata? Bernot dela s svojo razbijalno taktiko čisto v smislu svojih beograjskih patro-nov, ki so tudi zavrnili enotno fronto proletarijata, ker se je boje. Kdoi razbija enoten nastop proletarijata, ta je pomagač buržuazije. In tako tudi gleda delavski razred na gospode iz SPJ.
Sodrugi in tovariši! Proletarijat Jugoslavije čakajo v vsakem slučaju še težki časi. Gospodarski boji, ki so na vidiku, so v zvezi z vladno valutno politiko. Pomagač ministra za finance g. Plavšič je s tern, da je vrgel okoli 10 milijonov dolarjev na trg, vzdignil tečaj našega dinarja. To je valutna politika, za katero ni potrebna izvanredna nadarjenost. S toliko vsoto denarja si upa še kak branjevec kaj opraviti. Zdaj se je dinar zboljšal, kaj pa bo potem, ko bo Plavšiču zmanjkalo dolarjev? Imeli bomo zopet nov katastrofalen padec, kajti umetne intervencije na borzah ne morejo imeti trajnega učinka, če niso paralelne z drugimi akcijami, o katerih pa tu ne bom govoril. Eno, kar bo gotovo ostalo kot občutna posledica ameriškega poso jila, je velikanski dolg in ogromne obresti, ki jih bo moralo plačevati delovno ljudstvo. Če pa se posreči obdržati dinar nekaj časa na tej v,-šini, oziroma dvigniti ga, bomo ^doživeli v Jugoslaviji isto podjetniško ofenzivo, kot jo imamo povsod, kjei se je valuta dvignila, n. pr. na Češkem. V tej deželi je znižanje plač na dnevnem redu, zraven tega je
800.000	delavcev na cesti brez dela. Boji zoper znižanje mezd, zoper i/-prtje, brezposelnost so na dnev-nem redu. Da bi moglo delavstvo te boje uspešno prestati, se mora postaviti enotna fronta proletariata v celi državi. Razredno-zavedni proletariat bo z vsemi močmi delal na to, da do tega splošnega skupnega nastopa pride, kot je prišlo do njega za konkretni slučaj ljubljanske volilne borbe. Tako se pravilno braiiuo interesi proletariata. Zato živela enotna fronta proletariata. Živela zveza delovnega ljudstva.
(Dolgotrajno burno odobravanje.) —o—
Kandidatna lista
„Zveze Delovnega Ljudstva“.
1. Dr. Ljudevit Perič, odvetnik.
2. Ivan Makuc, žel. uslužb.
3. France Kremžar, urednik.
4. Dr. Ivan Stanovnik, odv. kandidat.
5. Josip Pirc, uradnik.
6. Lovro Klemenčič, zasebni namesc.
7. Ivan Kralj, uradnik.
8. Dr. Valentin Rožič, profesor.
9. Franc Orehek, zasebni uradnik in posestnik.
10. Peter Leban, železničar.
H.	Rado Čelešnik, zasebni uradnik. I?. Josip Rajner, žel. uslužbenec in posestnik.
13. Mihael Moškerc, urednik
14. Dr. Milan Lemež, odvet. kandidat.
15. Ignac Mihevc, uradnik.
16. Ivan Srebot, čevljar in posestnik.
17. Jurij Moser, izvošček in posestnik. J£. Franc Čepeljnik, žel. strojevodja.
19. Franc Slovše, izvošček.
20. Josip Vidmar, čevljar.
21. Janko Jeglič, šolski ravnatelj in posestnik.
Anton Krhnc, žel. ključavničar.
23. Ivan Pestotnik, uradnik.
24. Alojzij Zajec, strojni stavec.
25. Dr. Anton Brecelj, zdravnik.
26. Rajko Osterc, tapetnik.
27. Andrej Lah, uradnik.
28. Srečko Žumer, strojni stavec.
29. Albin Zajec, fin. rač. svetnik.
30. Franc Novak, mizar.
31. Ivan Tokati, uradnik.
32. Anton Kerč, zasebni uradnik. Viktor Adamič, žel. uradnik.
34. Hinko Glavan, delavec.
35. Josip Rozman, uradnik.
36. Pavel Keršič, mizar.
37. Karel Gruber, fin. rač. svetnik.
38. Ludvik Miklošič, vlakovodja.
39. Alojzij Blatnik, pek. pomočnik,
40. Dr Vinko Šarabon, profesor.
41. Matevž Golob, knjigovez.
42. Alojzij Walla, auto-monter.
43. Karl Kordelič, čevljar.
44. Martin Ban, poštni uradnik.
»Zveza Delovnega Ljudstva«, ki se je v smislu akcije za enotno fronto proletariata za posamezne konkretne cilje osnovala za zmago proletariata v Ljubljani nad obema koalicijama kapitalistov in njihovih priganjačev, je imela pretečeni petek, dne 24. t. m. svoj prvi javni volilni shod. Ogromne množice proletariata in ostalega delovnega ljudstva — okoli 3000 po številu — so napolnile veliko dvorano hotela »Uniona« in vse galerije popolnoma.
Shod je otvoril dr. Stanovnik, nakar je sodrug Osterc predlagal v predsedstvo g. dr. Stanovnika, so-druga Lebana in s. Kralja. Po uvodnih besedah dr. Stanovnika je nastopil bivši župan
s. dr. Perič,
ki je med velikimi ovacijami protestiral proti neutemeljenemu razpustu bivšega občinskega sveta. Podvrgel je ostri kritiki opravičilo vlade, češ, da je razpustila občinski svet, ker je ta dovolil mestnim uslužbencem večje plače, kot pa jih imajo državni uradniki. Naštevajoč nasilnosti režima zoper ljubljansko delovno ljudstvo, počenši z neustavnim ukinjenjem mandatov komunističnih odbornikov, nadalje novi krivični občinski red, s pomočjo katerega so demokratje upali dobiti v roke Ljubljano, obsojajoč dezerterstvo narodnih socijalcev, ki so se vdinjali bur-žuaziji, je s. dr. Perič završi! govor .med burnim odobravanjem z zatrdilom, da bo znalo ljubljansko delovno ljudstvo tudi na ulici braniti občinski svet, izvoljen na programu »Zveze Delovnega Ljudstva«, proti vsakemu novemu nasilju režima.
Nato je govoril v imenu krščan-sko-socijalne delavske organizacije
g. Kremžar,
ki se je predstavil kot takozvani »katoliški boljševik« in je obširno razvijal program »Zveze delovnega ljudstva«, ki ga kot program delavcev, uradnikov in malih obrtnikov postavlja proti buržujskim programom demokratske stranke in »Jugo-slovenske zajednice«. Nadalje je povedal nekaj ostrih besed na račun narodnih socijalcev. Dejal je med drugim: »Uskočili so tisti, ki so glasovali za zakon o zaščiti države, ki so zdaj šli, odkoder so prišli, k svojemu kapitalističnemu očetu,^kjer je več belega kruha in tudi več vsega tistega, česar delovno ljudstvo ne more dati. To je NSS ... Prej so narodni socijalisti nastopali proti kapitalistom, danes pa se nahajajo v njihovih vrstah, kjer se silno dobro počutijo. Ti ljudje so tudi glasovali za zakon o zaščiti države in dali svoje pritrdilo k temu, da se svobodnim državljanom vzamejo državljanske pravice. (Fuj! klici.) Ti ljudje so imeli potem drznost nastopiti proti temu zakonu in reči:	»Ja,	zmotili
smo se!« (Ogorčenje.)
Nadalje je g. Kremžar nastopil proti »Slov. Narodu«, ki je vprašal, ali hočejo ljubljanski volilci, ki bi volili »Zvezo delovnega ljudstva«, priti pod klerikalno palico ali pod boljše-viško nagajko. Kar se nagajke tiče, pravi, da je gotovo, da je vladala pod carizmom. »In sedaj vlačijo po Jugoslaviji odrezke ruskega carizma, ki imajo s pomočjo nagajke pri nas ustvariti razmere ruskega caristič-nega režima pod firmo carja Pribi-čeviča. Povedati moram, da caristi-čna nagajka pri ,has že deluje. Le vprašamo državne nameščence, bodo lahko povedali, da so jim nagajko že pokazali in zagrozili, da bodo ž njim postopali po ne vem, katerih paragrafih zakona o zaščiti države, kdor bi volil »Zvezo delovnega ljud-
45. Alfonz Valant, strugar.
46. Štefan Bizovičar, žel. ključavničar. Karel Čaks, kletar.
48. Franc Terseglav, urednik.
49. Dr. Andrej Gosar, narodni poslanec.
o—
stva.« Mi vemo, da je to terorizem in da je prišel čas, ko bomo ustvarili nov zakon o zaščiti države proti sedanjim teroristom. Tedaj bomo klicali na odgovornost tiste, ki danes kažejo nagajko — in marsikatero visoko glavo bomo takrat terjali.« (Veliko odobravanje.)
Sodrug I. Makuc,
burno aklamiran od ljubljanskega proletarijata, je pozdravil sodruge in volilce in dejal, da bo govoril v imenu delavstva, ker ono zna najboljše presojati sedanji politični položaj. Današnji delavski shod, ki je obiskan v tako ogromnem številu, priča, da zna proletarijat ceniti svojo moč in da se zaveda politične sile, ki tiči v skupni fronti delovnega ljudstva Ljubljane, cele države in celega sveta. Program, ki ga ne bom na široko razvijal, se je sestavil skupno z zaupniki delav. razr. vseh vrst in po svoji vsebini odgovarja ogromni večini ljubljanskih volilcev. Bodoči občinski svet bo moral zastaviti vse sile, da ga do skrajnosti uveljavi. Ljubljanski proletarijat bo znal računati z bodočnostjo in obračunati s preteklostjo. Proletarijat nazivajo za protidržavni element, ker strada in se bori za golo življenje v državi. Z vso pravico lahko trdimo mi, da so pravi protidržavni elementi oni, ki se sami nazivajo s frakarji in ki izkoriščajo državo v svoje dobičkanosne namene pod krinko državotvornosti. Proletarijat je prišel do prepričanja, da se mora združiti brez ozira na stranke v enotno fronto, če hoče zrušiti ljubljansko buržuazijo. Frakarija ni za ljubljansko prebivalstvo ničesar storila. Neštete lesene, plestijive in polomljene barake in kolonije vagonar-jev pričajo, da črti delavni narod. Za zidanje delavskih hiš nimajo ti gospodje smisla. Po njihovem spadaš ti, proletarijat, na gnojišče, bur-žuj pa v razkošno zidane palače. Vlada je razpustila zakonito izvoljene občinske svete povsod, kjer je proletarijat dobil večino. Oropali so
200.000	proletarskih volilcev poslanskih mandatov v skupščini, pognali njihove poslance čez mejo in v zapore. Ravnateljstvo južne železnice je izdalo ukaz, da delavski zastopniki, zaposleni pri tej železnici, ki so izvoljeni v občinske zastope, ne smejo opravljati dela v teh korporacijah. Vemo pa, da za gospode v ravnateljstvu ta prepoved ne velja, ker oni opravljajo samo 5 do 6 ur službe dnevno. Za zrušitev tega režima je potrebna enotna fronta vsega delovnega ljudstva proti enotni fronti buržuazije, da se odstranijo z vodilnih mest paraziti in izkoriščevalci.
Nehal je s pozivom, da naj na dan volitev dne 3. decembra vse, kar trpi pod sedanjim režimom, vse, kar čuti z delavstvom voli proletarsko listo »Zveze Delovnega Ljudstva«. (Burno odobravanje.)
Nato je predsednik prebral kandidatno listo, ki so jo sporazumno sestavili zaupniki vseli skupin ljubljanskega delovnega ljudstva, ki jo objavljamo na drugem mestu. Lista je bila z aklamacijo sprejeta. Dalje je dobil besedo poslanec
dr. Gosar,
ki je v imenu svoje skupine (krščan-sko-socijalne delavske zveze) pojasnil načela in vzroke, vsled katerih se je ustanovila »Zveza Delovnega Ljudstva«. Povdaril je, da ta zveza nobene skupine ne veže v njenih principih, pač pa je ustanovljena kot blok zoper buržuazijo. Pravi: »Zveza Delovnega Ljudstva« je kratko rečeno zveza žuljavih rok, poštene-
Veliki volilni shod ,.Zveze Delovnega Ljudstva" v ,.Unionu".
(Mogočna manifestacija za enotno fronto proletarijata.)
Mednarodni pregled.
ga razuma in socijalnega čutenja. Vanjo spadajo vsi, ki pošteno služijo svoj kruh: delavec, uradnik in obrtnik, sploh vsakdo, kdor produktivno in sicer socijalno koristno dela. Kdor ne dela, kdor samo lenari, kdor samo gleda, kako bi bližnjika ogoljufal ter se z njegovim delom in imetjem okoristil, zanj seveda ni mesta v Zvezi delovnega ljudstva. Ravno zato, ker je enotna fronta delovnih slojev ustvarjena, moramo ta enoten nastop pozdraviti.« Končal je svoj govor tako-le: »Demokrati, to so tisti, ki pravijo, da naj ljudstvo vlada, vladajo pa sami, so imeli že predolgo vso oblast v rokah. Sedaj naj nastopi in prevzame oblast v svoje roke delovno ljudstvo.« (Odobravanje.)
Med velikimi ovacijami je nastopil
sodrug V. Fabjančič
z govorom, ki ga objavljamo na prvi strani našega lista.
Za njim je govoril v imenu ljubljanske krajevne organizacije soci-jalistične stranke ,
s. Krati.
ki je razložil, kako je prišlo do raz-•cepa v socialistični stranki Jugoslavije. Obsojal je razbijalno taktiko Bernotovcev in se je izjavil za enotno fronto proletariata.
Zaključni govor je imel dr. Stanovnik, nakar so se množice v največjem redu razšle.
—o—
Kalvarija rudarja Djure Keroševiča.
Ko so se januarja 1921 slovenski rudarji v veliki stavki borili za zboljšanje svojega mizernega gospodarskega položaja, so jim solidarno prihiteli na pomoč bosanski rudarji. Tedaj je vlada izdala zloglasno Obzna-no in vpeljala povsod najhujši beli teror. V Bosni so se organizirale bande fašistov, ki so s silo izganjale rudarje iz stanovanj in vršile največje silovitosti. V teh nemirih je bil ubit neki orožnik. Kot ubijalec je bil obdolžen s. Djuro Keroševič. Pred sodnijo je 9 prič pričalo za njegovo nedolžnost, ena sama priča se j’e priglasila v zadnjem trenutku, ki je pričala zoper Keroševiča. Na tej podlagi je sodnija obsodila Keroševiča na smrt. Vendar je celo sam sodnik predlagal vladi pomilostitev. Vlada pa je v odsotnosti kralja potrdila smrtno obsodbo, o čemur je zvedel advokat in familija s. Keroševiča še-le par dni pred izvršitvijo obsodbe. Ko so Keroševiča pripeljali pred senat, ki mu je prebral potrditev smrtne obsodbe, je nesrečni rudar potegnil nož in se trikrat zabodel v trebuh, da si sam konča življenje, namesto da ga rabelj umori na ve-šalih. Odnesli so ga v bolnico, borečega se s smrtjo. Tu ga čaka smrt v postelji, če pa se malo popravi, pa rabljeva vrv.
Zakaj mora umreti s. Djuro Keroševič? »Ker hoče, kakor pravi bel-grajski »Radnički Dnevnik«, buržu-azija s Keroševičevo glavo opravičiti Obznano in celokupni sistem barbarskega terorja, ki se je uvedel nad proletariatom po rudarskem štrajku, ker hoče, s tem, da obesi štrajkača Keroševiča, zadeti pravico stavke, ker hoče obesiti tudi proletarske akcije mas in razredni boj. Za roparske morilce je pomilostitev, za proletarca Keroševiča je ni.«'
V prihodnji številki prinesemo poročilo o velikem protestnem shodu belgrajskega proletariata proti usmrtitvi s. Keroševiča.
Slovenski proletariat, ki so mu bosanski rudarji tako zvesto prihiteli na pomoč v stavki, s svoje strani najogorčenejše protestira proti ne-človeštvu razredne justice in vidi v smrti s. Keroševiča ravnotako kot ves ostali proletariat Jugoslavije prispodobo Kalvarije celega delavskega razreda.
:: Zbiraite za tisliovni sklad! ::
Sprememba francoske politike napram sovjetski Rusiji.
Francoski veleindustrijec Hcrriot se je pred kratkim vrnil s svojega potovanja iz Rusije. In istega dne, ko je prinesel francoski tisk njegove izjave o potrebi upostavitve mirnih odnošajev med Rusijo in Francijo, je priobčil oficielni vladni list »Temps« uvodnik o ruskem vprašanju, ki ga prične tako: »L. 1922 je stopila Rusija zopet v evropsko di-plomatično življenje. K temu so pripomogli razni dogodki, tako genovska in haška konierenca, rapalski dogovor z Nemčijo, zlasti pa velike spremembe, ki jih je povzročila turška zmaga. Pripomogel pa je k temu tudi sprejem Herriota v Rusiji, be-daj se bližajo razprave o morskih ožinah. Nekaj teh dogodkov nas je vznemirilo in nam ni ugajalo. Drugi so nam zopet prijali. Vendar je vedlo vse to do zaključka: za vodstvo evropejske politike je v bodoče računati z Rusijo.«
Članek je nekako uradno naznanilo francoske vlade o spremembi njene politike napram Rusiji. Poleg tega vsebuje apel. naj se Rusija aktivno udeleži predstoječih razprav na orijentski konferenci.
Te izjave kažejo, da misii Fian-cija navezati gospodarske stike z Rusijo. To pomeni brezdvomni uspeh proletarske Rusije. Francoska bur-žuazija in ž njo navezana ruska kon-trarevolucijonarna emigracija s tem priznavata, da je delavska oblast v Rusiji nekaj stalnega, da je to faktor, s katerim je računati v politiki. Ker so pa znani ruski pogoji za medsebojne gospodarske stike, in ker sovjeti doslej teh načelnih pogojev niso spremenili, je domnevati, da Francija te pogoje sprejme kot temelj za pogajanja.
Cisto napačno bi bilo seveda sedaj misliti, da so postali odnošaji na-pram Rusiji prijateljski. Zbližauje z Rusijo je danes v interesu francoskega imperializma, ki se križa z angleško orientsko politiko v vprašanju Dardanel in Carigrada. 2iv-Ijenski interes sovjetskih republik je da se oslabi neznosen pritisk angleškega svetovnega gospodstva v orijentu, da se ojači Turčija in vse mohamedanske dežele, zlasti pa, da se stre angleška samovlada nad vhodi Črnega morja. Iste cilje pa slučajno zasleduje tudi francoski imperializem. Nespametno bi bilo, če sovjetska oblast ne bi izrabila nasprotstev med angleškim in francoskim imperializmom v interesu ruskih delavskih mas.
Francoska buržuazija seveda ne želi ojačenja sovjetske oblasti. V boju proti svojemu nevarnemu angleškemu konkurentu pa je pripravljena mimogrede iskati zbližanja s sovjetsko Rusijo, ker to tudi žele francoski industrijski in trgovski krogi.
Velik del francoske buržuazije že doslej ni bil zadovoljen s Poin-carejevo politiko. Z velikim nemirom je sledil gospodarskemu zbli-žanju med Rusijo na eni in Nemčijo ter Anglijo na drugi strani.
Francoska buržuazija se sedaj pripravlja, da izvede to, kar je nudil Rapalski dogovor nemškemu gospodarstvu, ki pa se vsled nasprot-stva s strani socijalne demokracije ni izvedel.
Kapitalistični svet polagoma likvidira svojo protirusko politiko, zavedajoč se, da socijalistične federativne republike delavcev in kmetov ni več mogoče spraviti s sveta.
Znižanje plat na Španskem.
V primeru z mirovnim stanjem so sedanje plače delavcev na Španskem za 100 procentov večje, draginja pa je zrastla vsaj za 130 odstotkov. Dasi-ravno draginja narašča in postaja po-
ložaj delavcev vedno slabši, so podjetniki pričeli z najhujšim napadom proti delavskim plačam.
Da bi dosegel svoj cilj, je kapital stvoril naskok na političnem in na gospodarskem polju hkrati. Najprej je pognal v boj proti strokovnim organizacijam svoje orodje, meščansko državo. Dve leti je divjal v deželi neprenehoma najstrašnejši beli teror. Najboljši so-drugi so bili umorjeni ali primorani zateči se v tujino. Kot hud zločinec je bil kaznovan celo vsak, kdor je plačal prispevek strokovni organizaciji.
Po teh političnih udarcih proti proletariatu je stalo podjetnikom le še malo ovir nasproti za znižanje delavskih plač. Kjer se je vladi posrečilo uničiti strokovne organizacije, tam so začele plače »kar same padati«. Kjer pa so sindikati navzlic vsemu zatiranju ostali pri življenju, tam prihaja do ostrih in ogorčenih bojev in podjetniki morejo doseči zmago le s pomočjo socialističnih izdajalcev.
Kovinarji v Bilbao so se cele tri mesece odločno in junaško branili proti podjetnikom, ki so hoteli znižati mezde. Navzlic odporu socijalistov in anarhistov se je postavila enotna fronta delavcev v stavki. Nobeno vladno nasilje ni moglo stavke zlomiti. Smrtni udarec pa ji je zadala izdaja socialističnih voditeljev, ki so se na svojo pest s posredovanjem ministra dela pogajali s podjetništvom in privolili v 8 odstotno znižanje mezd. Ogorčenje delavstva je bilo velikansko. Večina ni hotela iti na delo. Vendar je nastal razkol, ki je porazil stavkujoče.
Rudarji v Asturiji so doživeli že tretji napad na svoje mezde. 2e kmalu po vojni so se jim znižale dnevne mezde za 3.50 peset — to je 25 odstotkov. Pozneje je vsled reformističnega rovarjenja v strokovnih organizacijah sledilo drugo znižanje za 15 odstotkov. In so zopet na tem, da se jim znižajo plače pod mirovno višino.
Tudi rudarji so se tri mesece odločno upirali. Toda socijalistični voditelji so jim padii za hrbet in pristali takoj na 5 odstotno znižanje in se obenem obvezali na 10 odstotno zvišanje produkcije tekom dveh mesecev. Ker pa je tako zvišanje produkcije nemogoče brez podaljšanja delovnega časa, pomeni to odnehanje jx>polno zmago rudniškega kapitala.
I.	Z.
Vprašanje organizacij.
n.
»Savez željezničara« s centralo v Zagrebu je organizacija, ki danes s svojimi zmedenimi pojmi o internacijonali ne imponira nikomur več; dirka za sinekurami po vzorcu Kristanov, Ber-notov in znamenitih Krekičev to v naših očeh ni socijalizem in nikoli ne bode. Pred vojno je bila socijalno-demo-kratska organizacija res dobro situirana, imela je za seboj večinoma vse železniško delavstvo, pretežno večino nižjega in višjega uslužbenstva ter, da se ne zlažemo, tudi nekaj uradništva. Dela takratne organizacije nočemo kritizirati, razvila je smernice takratnim razmeram primerno. Jasno kakor na dlani pa je, da se po pravilnih principih razr. boja tudi takrat ni delalo, ker, če bi se, bi proletarijat ob prevratu moral zagrabiti za državne vajeti in mo-mentano započeti boj s krutim kapitalizmom, buržuazijo in avstrijsko aristokracijo. (V mislih namreč imam današnjo Nemško Avstrijo.) Toda dejstva govore! Proletarijat je bil močno razcepljen: na ultramontane internacionalce in nacionalne socialiste. Meščanski razred je nemoteno zagrabil na pravem koncu in danes vidimo, kdo v Avstriji vlada: Vsi drugi, samo proletarijat ne. Ta uvod je popolnoma umesten, slične stvari so se godile pri nas. Na kratko: socialni Patriotje in policaj-socialisti so se nam izneverili. Za strokovno gibanje so se zanimali samo v toliko, da so na fini način pripravljali volilni boj, odšli v Beograd in tam vlečejo mastne dnevnice, ne da bi se z eno samo resno in izdatno besedo v parlamentu zavzeli za na pol mrtve železničarje, to je za oni
proletarijat, po čigar ramah so potom obljub in laži zlezli na mehke stolčke. Nekdanji pripadniki »Saveza«, danes ne poznajo več svojih bivših »sodrugov«, ker oni so prišli do jasli in tam se na priprostega proletarca kaj lahko pozablja.
Duševni oče današnjega »Saveza« je g. Krekič, ki fungira v njem kot tajnik. Ta gospod sploh ni železničar in je nam težko razumljivo, kako more neželezni-čar dosledno zastopati naše interese, če niti ne pozna razpoloženja, ki vlada med to, danes najbrezpravnejšo rajo v Jugoslaviji. Potrebno je, da tajnik take organizacije pozna psiho, dušo mas, potem je po svoji sposobnosti zmožen govoriti o »sodrugih«. Toda g. Krekiču je to »su-višno«, strokovni tajnik (to tudi je) mora biti po mnenju »socialistov« politik in potem šele mož strokovnega dela, ker kam sicer eksistenca. Kot strokovni tajnik dobi plačo, ki pa je njemu, ki živi v Zagrebu, veliko premajhna. Je tudi predsednik »Zagrebačke radničke komore«, kar je prava sinckura. Kot tak seveda ima razne »zveze«, zato delavec ali železničar, ki ni organiziran v njegovem »Savezu«, pri tej delavce čuvajoči instituciji ne opravi ničesar; ven ga vržejo. Poleg tega je urednik »Zelezni-čara«, mesto, ki se ne plača ravno beraško. Torej človek, ki ima mesečno okroglo 12.000 K prihoda naj vodi v boj železničarje, kjer najvišji uradnik zasluži največ 6000 K? Toda g. Krekič je dober in kot tak ima po progi nešteto plačanih agentov. Imenovani hvalijo ne-Drestano njegovo zmožnost, sposobnost in agilnost za strokovno organizacijo. Sposobni pa so ti ljudje samo za vaške intrige, ker, če bi že njih organizacija imela kakšno pametno idejo, ki bi se dala eventualno izpeljati v prakso, že zdavnaj bi imeli železničarji belega kruha. In tako? Poglejte jih na shodih, kako pametno govore! Iz vsake besede udarja smrad hinavščine in zahrbtnosti. Sam kristalizirani egoizem. Kakšen vzvišen program; po štirih letih trpljenja nimamo več skoro nove srajce, nimamo nekateri skoro niti kruha in dobi se jih, ki faktično stradajo!
Dokazati hočemo, kako so ti ljudje pristno proletarskega mišljenja. Strojevodja s. Jagrič je bil čisto po nepotrebnem premeščen iz Zidanega mosta v Si-sak. Družino je moral pustiti radi pomanjkanja stanovanj v Sisku v Zidanem mostu. Obratno ravnateljstvo juž. žel. ni hotelo ugoditi njegovi prošnji, da mu nakaže dijete za ločeno gospodinjstvo, ki mu po vseh obstoječih zakonih pripadajo. Šel je parkrat sam na ravnateljstvo, toda tam so ga malone izpodili, češ za take brezpredmetnosti nimamo časa. Kam naj se revež pritoži? Aha, ga že imamo! Direktno na »Radničko komoro« v Zagreb, saj ta je tu samo zato, da mirnim potom izravnava spore in ne-sporazumevanja med upravo in uslužbenci, t. j. med delodajalcem in delojemalcem. Napravil je pismeno pritožbo, poslal jo na »komoro« in ta jo je dala predsedniku »Radničke komore« a obenem tajniku »Saveza« g. Krekiču na »riješenje«. Čudite se in strmite pravi-coljubnosti tega privilegiranega proletarskega vodje! G. Krekič je pritožbo zavrgel z izgovorom: -»Imenovani nije član »Saveza« i ja nemogu nikako i ni-pošto da šaljem ovakove pritužbe na mjerodavna mjesta«. Torej on, ki ga je celokupno delavstvo »izbralo«, da v omenjeni instituciji zastopa interese proletarskih mas, če že to ne, da skuša mirnim potem rešiti vsaki spor med upravo in uslužbencem, je tako uslužen, da pritožbo ubogega strojevodje zavrne tako cinično in frivolno samo za to, ker ni član njegove organizacije.
Železničarji — spregledajte! Naj zgine momentano vsa strankarska mrž-nja iz Vaših obupanih src in podajte si roke! Ne pljuvajte v lastne sklede, kjer je nekaj mrzlih, nezabeljenih žgancev! Dokažite, da ste zmožni poštene in odkrite borbe! Ne tavajte po vsakdanjem blatu strankarskega fanatizma in ne dajajte na ta način, da Vam pije kri in obrizgava strup goli egoizem političnih »parvenujev«, ker samo takrat boste zmožni živeti življenje, ki ga je dostojen zaveden proletarec moderne dobe! Oklenite se strokovnega dela v čisti, strokovni organizaciji.
2aloster. je ta slučaj s. Jagriča in pokaže nam v pravi luči popolno brez-
moralnost in nesmisel poštenosti onih par gospodov, ki nam grenijo življenje radi naše — nerazsodnosti. Proč s takimi in prostora značajnim razredno-zavednim proletarskim borcem! Potem šele bo naša zmaga mogoča.
Drugo, kar tudi natančneje refleksira naravo Krekiča in njegove suite, pa je romanje »Saveza« za časa koalicije v Beograd. Stvar je namreč ta-le. Ko so vse organizacije hodile po ministarstvu saobračaja (pravilneje: ministrstvo, ki se obrača) od vrat do vrat, od kabineta do kabineta, se »Savez« kar nič ni hotel pokazati. Čez par dni šele je prispela v Beograd delegacija iz Zagreba in se predstavila ministru kot železničarska organizacija, »ki je edina upravičena, da predstavlja in zahteva za celokupno železničarstvo v Jugoslaviji«. Kako lojalno! Podpisali so sporazum z vsemi takrat obstoječimi železničarskimi organizacijami, potem pa so se šli v Beograd hvalit kot edini predstavnik železničarskega proletarijata! Dosegli seveda niso ničesar.
Sodrugi, to je velikokrat imenovani »Savez«. Organizacija, ki je osnovana potom vladinih strank, a najbolj po zaslugi SSJ in ki ji je cilj čim prej pripeljati lačni proletarijat v nenasitno žrelo internacionalnega kapitalizma. To je organizacija, ki je že mnogokrat pripo-znala, da eksistira samo s pomočjo Krekičevih političnih zvez in, ki bo vedno gledala samo na to, da nikdar ne pride proletarijat do enotne fronte! Iz te organizacije so izšli ljudje, ki danes dominirajo v slavnem jugoslovanskem parlamentu; ti imajo s strani vlade veliko protekcijo in bi, če bi hoteli, že davno lahko pomagali železničarstvu. Toda oni namenoma nočejo, ker jim je znano, da bi zgubili na ugledu pri gotovih gospodih ministrih in ker vedo, da bi tem momentom za vedno zgubili možnost postati keJaj kakšen komisar ali upravitelj sekvestriranih posestev.
Toda tudi »Savez« je začel umirati. Jesen je tu in se ono malo rumenih listov, ki jih je v poletju nosil kot mogočen proletarski hrast odpada. Spoznali so vse hinavščine in zahrbtne intrige, s katerimi se zna »Savez« boriti in spoznali so, da v taki organizaciji ni upati na nikakšen uspeh. Nekdaj ponosna stavba amsterdamske internacionale se ruši, ker je nemogoče zidati težko in sigurno hišo na močvirnih tleh. Železničarji so spoznali, da jim je rešitev mogoča samo še v nestrankarski strokovni organizaciji in ker je ta začela delovati, hite v njo zvesti načelom razrednega boja in zmagali bodo v znamenju parole:	»Proletarci vseh dežela,
združite se!« '(Dalje prihodnjič.)
—O—
Narodne manjšine.
Ob koncu svetovne vojske so začutili vsi kapitalisti velikansko pravičnost v sebi in začeli so prorokovati o Zvezi narodov in medsebojni ljubezni. Posebno pastorski šolnik Wilson iz Amerike je znal držati o tem lepe pridige. Vojska je minula, nastale so v Evropi nove države in nove manjšine. Narodi, ki so bili popreje zatirani od Nemcev in Madžarov (Cehi, Poljaki in Jugoslovani) so prišli v položaj, da so v svojih državah v večini (Cehi n. pr. v prej majhni) proti svojim nekdanjim tlačiteljem. Prvo, kar so storili, je bilo, da so metodo nemških imperijalistov prevzeli. Vloge so spremenjene. Slovan pod nemškim škornjem je govoril o pravici in morali, Slovan prost pa najprvo one-čašča svojo moralo s tem, da proglaša svoje nekdanje težnje po svobodi za nemoralne in se poslužuje metod ranjkih Metternichov ter odstavljenih Schwar-cev. Viljem II. je odstavljen ali duh njegov je živ v Fochu, v Kramaru Pri-bičeviču itd. Naše nacijonalistično časopisje je polno o preganjanju slovenskih manjšin v Italiji in na Koroškem. A isto časopisje z veseljem poroča, da je pokrajinska uprava razpustila nemško kulturno zvezo v Kočevju zato, ker so peli neke nemške pesmi in imeli cvetlice v vsenemških barvah. Isto časopisje zahteva, da se razpusti nemško pol. društvo v Mariboru. A isto časopisje ni reklo besedice proti temu, da se je sedaj kratila našim državljanom nemške narodnosti volilna pravica do sedaj in se jih skuša oropati te pravice
še v naprej, čeprav se je dala v Ljubljani volilna pravica vsem pritepenim Wranglovcem (seveda zato ker bodo na ta način dobili narodni-socijalisti in Wranglovski zagovornik Pusto-slemšek par glasov!) Naše narodno časopisje ni reklo besedice proti temu, ko so poživinjeni fašisti v Subotici razbijali uredništvo nemškega llšta.
Ti jugoslovenski fašisti nimajo nobene pravice protestirati proti laškim fašistom.
Le proletarijat, ki obsoja svoje na-cijonalne podivjance ravno tako kakor tujerodne, bo v stanu osigurati narodnim manjšinam njihove pravice.
Pozor zaupniki železničarji, sfavhind, lesni delavci, kovinarji itd.
Delavstvo je že ponovno povdar-jalo, kako velike važnosti so za delavstvo zakoni o socijalnem zavarovanju, kako velepomembnega značaja je znanje tega zakona vsakemu, da si zna pomagati v slučaju bolezni in nezgod in da ve, kaj mu nudijo in koliko rente mu pripada.
V to svrho je Društveno Vodstvo »Neodvisne Strokovne Železničarske Organizacije za Slovenijo« poskrbelo za cikl predavanj o tem predmetu, da se lahko vsakdo, ki ni len, pouči in zve, kaj mu nudijo, vv tem ali onem slučaju.
Predavanja se bodo vršila v Delavskem domu, Turjaški trg, štev. 2, pritličje, vsakokrat ob pol 8. uri zvečer in sicer:
Prvo predavanje v petek, dne 3. novembra t. 1.
Drugo predavanje v petek, dne
10.	novembra t. 1.
Tretje predavanje v petek, dne
17.	novembra t. 1.
Četrto predavanje v petek, dne
24.	novembra t. 1.
Peto predavanje v petek, dne 1. decembra t. 1.
Predavanja se dele:
Prvo: Zakon o zavarovanju delavcev in bolniško zavarovanje.
Drugo: Razprava o nezgodnem zavarovanju delavstva.
Tretje: Bolniško in nezgodno zavarovanje delavstva. (Nadaljevanje drugega predavanja).
četrto: O zdravstvenih nalogah socijalnega zavarovanja.
Peto: Zakon o zaščiti delavcev.
Predavatelji so:	g.	dr. Arselin,
g. dr. Demeter Bleiweiss, šefzdrav-nik okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, in drugi.
Sodrugi! Kakor vidite iz sporeda predavanj in iz imen predavateljev, Vam bodo nudili ti večeri mnogo koristnega in poučnega in dolžnost je vsakega, da se teh predavanj udeleži. Zakaj veliko napak in bede tiči tudi v tem, da si ne znamo radi ne-poznanja zakonov, ki se nas direktno tičejo, pomagati. Naši nasprotniki jih poznajo izborno, nam pa, ki bi jih morali v prvi vrsti najbolje poznati, so neznani.
Pozivljemo pa vse zaupnike železničarjev, stavbincev, kovinarjev, lesnih delavcev in drugih, da je njih dolžnost, udeležiti se teh predavanj in agitirati med sodrugi, da se jih udeleže, kolikor največ. Mi bomo strogo gledali na to, kdo izmed zaupnikov se bo predavanjem odtegoval in ga bomo tudi kvalificirali tako, kakor se je kvalificiral sam.
Društveno vodstvo Neodvisne Strokovne Železničarske Organizacije za Slovenijo v Ljubljani.
Dopisi.
Škofja Loka. Dolgo časa smo molčali o naši tovarni klobukov »Šešir«, ker smo se ves čas zanašali na predsednika moškega oddelka A. Jamnika, ženske pa na predsednico strokovne zveze Cveti Klun. Pa smo se korenito zmotili. Delavni čas bi moral biti tedensko 48 ur, ker pa je imela tovarna veliko opravila, se je delalo po 52 ur ali pa še več. Seveda tistih po postavi zajamčenih 50% za čezurno delo ni
dobil nihče. Tudi proti krivicam delodajalcev nas ne brani nihče. Poglejmo, kaj se je zgodilo s Cirilom Logondrom. Ker je imel potrebo, se je za dve minuti odstranil od stroja. Med tem je prišel podravnatelj Bogataj in potegnil uro iz žepa. Ko se je omenjeni vrnil, ga je takoj postavil na cesto brez vsake odpovedi. Poglejmo naprej! Izpregovo-rimo o tu zaposlenih delavkah, ki so izpostavljene nadlegovanju gotovih gospodov, o čemur morda o priliki še kaj več povemo, če bo potrebno. Zraven tega pa so silno trpele pri zajčjih kožah; morale so prenašati smrad, prah, mole, črve itd., a za zahvalo, da so celo poletje delale za 7 K na uro, jih sedaj na zimo postavijo na cesto. Jug. strok, zveza se tudi ni pod milim Bogom nič zmenila za uboge pajcerje, ki so morali pajcati brez vsakih rokavic, tako da so imeli ti ubogi trpini vse roke obžgane in popolnoma vse gnojne. G. obrtni nadzornik je sicer postavil pravila za pajcerje, toda ravnatelj ni poslušal nobenih pravil. H koncu se moramo še spomniti s posebno zahvalo dunajskega juda Josefa Pekliča, ki smo mu garali in mu kovali dobičke celo poletje. — Škofjeloški delavci in delavke, tako se nam bo godilo ves čas, dokler ne bomo združeni pod praporjem in v svoji neodvisni strokovni organizaciji, kot jo imajo n. pr. sodrugi rudarji.
Trbovlje. Komaj se je stanovanjska beda za neznatno malenkost izboljšala, so pa ceste postale take, da se ne da povedati. Vsako gorsko selo ima gotovo boljše. Naši otroci, ki hodijo v šolo, pridejo do kolen mokri v šolo, kar pa ni nič čudno, jarki v dolžini 1.60 m in 27 cm globočine, polni z vodo, so še malenkost. Za tiste, ki se vozijo z avtomobilom ali s kočijo, še gre. Gospoda cestnega komisarja P., ki je bil že od nekdaj delavstvu naklomjen(?), opozarjamo naj gleda na splošnost ne samo nase, če že prevzame tako mesto. Avto-družbe,. ki bode pa itak s svojim avtomobilom kmalu v blatu obtičala, pa raje ne omenimo, ker to je že višek potrpljenja, ki ga prenašamo mi, ki ne moremo drage obutve kupovati in čevljarjev podpirati, ki še vedno niso svojih cen niti za vinar znižali. Ob drugih takih pobijalcih draginje pa še drugič več povemo.
Iz Trbovelj nam poročajo, da je »Vragov zapisnik« v »Jutru« vzbudil splošno pozornost. Pred občinskimi volitvami bomo zvedeli še marsikaj — interesantnega. Pisca »zapisnikov« pa prosimo, naj le še pošilja svojega »belce buba« okoli, da še kaj zve in kar še ve, odkrito pove, ker s tem koristi javnosti in zasluži prej ali slej kako višje priznanje. Le držite se za klobuke, sicer se lahko maslo, če ga res imate, tudi pod klobukom scedi. — Opazovalec.
Jesenice. Pri nas imamo ljudsko vseučilišče, na katerem srno imeli priliko slišati že več lepih in zelo podučljivih stvari. Predavali so nam razni predavatelji, ki jih je res vsakdo lahko zapopadel. Predavalo se nam je že o francoski revoluciji, o razvoju človeštva itd. Zadnje čase nam je predaval tudi sodrug dr. Milan Lemež, ki nam je orisal delo in življenje Karla Marksa. Zelo napeto smo poslušali lepo predavanje, ki ima toliko pomena za nas in vse one, ki stremijo za osvoboditvijo proletarskega razreda. Zato kličemo predavatelju Karla Marksa, naj še večkrat pride na Jesenice, da nam razjasni tako potrebno zgodovino proletariata.
Več poslušalcev.
Ljubljanska kurilnica južne železnice.
Ni naš namen, človeka vlačiti v javnosti, posebno ne človeka tako duševno bolnega, kakor je g. P., ki si je vbil v glavo, da hoče s svojim nastopom na vsak način h koritu. Ker so pa korita prenapolnjena, si je izbral kategorijo voz. pregledovalnega osobja, ki mu naj izposluje, da bi dosegel svoj cilj. To je dokazal sedaj v dveh slučajih. Imeli smo ga za bolj značajnega in poštenega. Seveda smo se varali. Dokaz nam je to, kake zapisnike si upa pisati, polne zavijanja in nekorektnosti, da le oškoduje prizadetega, potom katerega misli priti do svojega cilja. Ker jc kategorija enotna in v svoji službi ne dopustimo, da bi se nas oviralo; zato smo postavljeni in
bomo vsako vmešavanje z vsemi zakonitimi sredstvi znali preprečiti, da se nas ne bo javno blamiralo. Radi bi vedeli, zakaj dotični gospod dela službo strojnega mojstra, zakaj ne strojevodja. Saj se danes ne gre za čast, ampak za zaslužek. Ali naj povemo', da zato, ker ni sposoben voziti osebne in brzovlake, tovornih vlakov ga je pa sram. S svojim nastopom je že dokazal, koliko strokovnjaške zrelosti ima v sebi. Ako pa nima pojma o naši službi, ga radovoljno podučimo, ker mi jo imamo v mezincu. Na-daljne informacije pa mu dasta inštruk-cijska strojevodja. Vsaka nadaljna polemika bi bila brezuspešna. Toliko mu pa povemo, da nima niti kolegijalnega, še veliko manj človeškega čuta; če misli, da je to socialni čut, da družinskim očetom vzame grižljaj kruha, mu to misel iz srca privoščimo. Obratnemu ravnateljstvu pa priporočamo, da njegove zasluge upošteva in naj pospeši, da pride ta G. k svojemu zaželjenemu cilju. — Prizadeti.
Preganjanje v Trbovljah. Odpeljan v celjske zapore je bil s. Bogve iz neznanih vzrokov. Zahtevamo odločno, da se stvar takoj pojasni, da ne bo s. Bogve po nedolžnem sedel v preiskovalnem zaporu, kot so sodrugi Čebin, Pristav, Bedenik in toliko drugih. Kdaj bo v rudarskih revirjih konec teh preganjanj, ki se zmeraj na koncu izkažejo kot po postavah neutemeljena?
Devica Marija v Polju. Dopis objavimo prihodnjič.
—o—
Razno.
Zveza tovarniških in nekvalificiranih delavcev je imela do Obznane 42 podružnic in sicer 12 v Srbiji, 6 v Vojvodini, 3 v Sremu, 1 v Dalmaciji, 13 v Bosni, na Hrvaškem in v Slavoniji 7. Članov je bilo 5596.
Sedanje stanje podružnic je naslednje: v Srbiji 4, v Vojvodini 3, v Sremu 1, v Bosni 3, v Slavoniji 2 s skupnim številom članov 948.
Neorganiziranih je v Belgradu okoli 2000. Pred Obznano jih je bilo v Belgradu v Organizacijah 250 sedaj pa samo 50 članov. Zdaj so najmočnejše organizacije v Brodu na Savi s 300 člani in v Zemunu s 222 člani. Ker ni bilo funkcionarjev, je razpadlo 16 organizacij, vsled policijske prepovedi je zaprtih 13 organizacij, dve organizaciji sta prestopila v socialistični Glavni Radnički Savez. Arhive zveze so odnesli socialpa-triotje v navzočnosti policije. Arhive podružnice v Jadru je policija izročila socialistom navzlic resolucije 150 članov.
Mezde tovarniških delavcev in delavk začno s 40 K in gredo najvišje do 160 K dnevno. Te najboljše plače so se dosegle v Derventi s štraj-kom. Položaj delavcev, delavk in vajencev je \obupen, večina 'dela za suho skorjo kruha.
Železničarski koledar 1923.
je pravkar izšel v lični obliki in vezavi z ilustracijami. Prodaja se po 10 din. komad. Naroča se v osrednjem društvenem vodstvu v Ljubljani, Turjaški trg št. 2.-II. »Delavski dom« in pri podružnicah.
Posebno v platno vezan in v ovoju stane 20 din.
Opozarjamo vse, da se vsled obi-lih stroškov tiska in vezave, katere smo morali takoj pokriti, Koledar razoošilja le, če se denar vnaprej pošlje.
Izjava na račun mladih frakarjev JDS.
Vkljub vsem preganjanjem od vaše strani nisem na prodaj za 20.000 kron, da razbijem enotno fronto pri volitvah v občinski svet ljubljanski. Vem to, da bi me tudi sprejeli nazaj v službo drž. žel. in mi plačali za nazaj. Zato vam zadostuje en podpis. Tudi tega ne sprejmem, četudi sem protizakonito odsoten že dve leti od svoje službe kot •strojevodja. Upam pa, da se moja zadeva ugodno reši brez tega, da postanem izdajalec delavstva.
Jaka Žorga.
Za tiskovni sklad so darovali steklarji in rudarji v Zagorju 1286 K. Ostale darovalce objavimo prihodnjič.
Odg. urednik: Emil D. Stefanovič.
Zvezna tiskarna v Ljubljani.
Lastnik konzorcij*.