GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU". i/Koj2 i., 10! in_ 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na urednišivo v Sežani na Krasu. Iirvatski na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot.'— List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24.— Upravništvo v Trstu (3) ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. Št. 20, 21 V Trstu, dne 20. julija 1923. Leto IV. V. DELEGACIJSKO ZBOROVANJE ZVEZE Če bi učiteljstvo ljubilo fraze in patos, bi se ob poteku svojih dni v Gorici lahko navduševalo', Minulo delegacijsko ''zborovanje je bilo jasna priča bogatega življenja v naši organizaciji, dokaz, kaj zmore učiteljski stan, če je edin in neodvisen, če sklene svoje vrste v vztrajnem, resnem delu in v živi veri, da je njegova rešitev odvisna od njega samega, od napora vseh njegovih sil, umstvenih in nravnih, ki se kažejo leto za letom neizčrpnejše. Resnica je, da se vsako javno delo načne v neznatnem krogu krepkih osebnosti. Pozneje se krog razširi, manjšina se razDenja proti večini in zajema novih pripadnikov. Toda pri tem razvoju peša navadno prvotna čvrstost, intenzivnost slabi, razvojna črta preide prenaglo v trudno parabolo, sok volje in življenja zastaja. Število ne more nadomestiti moči, zato tudi delo nima več one vsebinske vrednosti, ki jo je imelo prej, dvigu sledi vsečrez upadanje. V naši stanovski organizaciji ni, vzlic silno živahnemu življenju posebno zadnjih dveh let, nikjer videti pojemanja. Število organiziranjih članov se je znižalo, a v Zvezi valovi in polje kakor še nikdar poprej. Trdo, smotreno in načelno delo prvih časov obstoja naše organizacije je zdramilo toliko darovitih delavcev in sprožilo toliko živahnih energij, kakor jih ni več najti v nobenem drugem stanu našega ozemlja. Pri nas ni strahu, da bi ne bilo dovolj rok: kjer je delo, tam so tudi delavci, in je predvsem oni nesebični idealizem, ki ga je imel učiteljski stan vedno, a ga ni znal usmeriti sam po svoji volji, marveč so ga usmerjali drugi, neučitelji, po svojih željah in koristih. V štirih letih razvoja Zveze se je izkazalo, da si upa nositi učiteljstvo svojo usodo v svojih rokah, s čemer je končnoveljavno zmagalo načelo, ki ga prej niso hoteli priznati — prijatelji našega stanu. Izkazalo pa se je obenem, da imamo na obilico zmožnih, krepkih sil, ki se naglo, nezadržno razvijajo in oplojajo vsepovsod nastavljeno delo Zvezinih ustanov. Plaha, v neprestanih neplodnih dvomih viseča plast skeptičnih razumnikov je zbežala od tu, a na nje mesto stopajo zdravi ljudje, ki rastejo v borbi in ki so otresli raz sebe vse, kar more intelektualca ohromiti in vezati na njegovih poteh. Kar je število zmanjšalo, to je kvaliteta nadomestila in podvojila. V težkih časih je to tako razveseljivo dejstvo, da lahko s ponesem in samozavestjo gledamo današnje kipenje svežih in neizčrpnih sil, ki se gnetejo v vedno večjih krogih ob delu naših ustanov in ki so nam jamstvo, da ni mogoče ubiti enega celega stanu in njegove neodvisnosti, če je tudi mogoče ubiti poedince v njem. Učiteljstvo žrtvuje marsikaj, res je, toda upravičenost in potreba teh žrtev je tako velika, da jih priznava vsak, kdor ni udarjen s slepoto, kdor le nekoliko dalje vidi, ped dalje preko plotu svojega sebičnega nemoralnega, njemu samemu in vsem škodljivega hlapčevskega kruheborstva. Prepričanje, da brez žrtev nas vseh ni uspehov, ni napredka, se utr j a posebno ob pregledu storjenega dela. Kadar zaključujemo obračun ene dohe, vidimo najrazločneje, ali so naša prizadevanja umestna ali bi bilo bolje, da prekrižanih rok zremo v tok življenja. Učiteljstvo, velika njegova večina, ve, da ima svoje poslanstvo in da ga mera izvršiti. To je tudi odločilno, zato se delo razvija in se razvija dobro. V globino smo šli in bomo šli v širino, z delom in ne s frazami in s patosom, a z zavestjo, da imamo svoje dolžnosti kot kulturen element. Organizacija naj skrbi, da se z znanjem in z značajem osamosvoji slednji izmed nas, v dobro našega stanu in ljudstva, ki mu služimo. * * # Pevci so bili prvi v Gorici, ker so imeli v soboto 7. t. m. zvečer poskušnjo. V nedeljo ob 10. predpoldnem se je praznovala SOletnica goriškega društva. O tej proslavi poročamo posebe. Zvečer se je vršil koncert Zvezine-ga zbora, ki je uspel v moralnem in gmotnem oziru in ki nam je iz proslave najmočnejšega Zvezinega društva napravil lep praznik. V pondeljek zjutraj in popoldne sta organi-začni in šolsko-polit. odsek obširno obravnavala vse organizačne zadeve, posebno še vprašanje oseb na raznih vodilnih mestih, ker je bilo po pravilih voliti novo vodstvo, upravni odbor in odseke. Omenimo naj tu, da so se razvili poleg obstoječih dveh še trije novi: za pevski zbor, samoizobrazbo in samopomoč. Zvečer je bila dolga seja upravnega odbora in odsekov. Bilo je zanimivo prisostvovati temu zboru najvidnejših predstavnikov našega stanovskega gibanja: starejši tovariši, nosilci organizačne ideje, vsi neomajni na svojih mestih, mlajši delavci, katerih število narašča, poleg njih kot sobojevniki za iste stanovske težnje. Sprejeli so se predlogi odsekov za delegacijsko zborovanje in določili poročevalci. Seja je končala ob 23, uri in s tem je bil zaključen dan premišljenega dela, važnega za dobo enega celega poslovnega leta Zveze. Naslednje jutro 10. t. m. pred delegac. zborovanjem se je vršil še končni posvet glede volitev vodstva in odsekov ter so se zbrali zastopniki društev v upravni odbor. Ob 9. uri otvori predsednik Germek delega-cijsko zborovanje. Dvorana je zasedena, tu.in tam vstopi še kak zapoznelec. Tišina nastopi, skupine stoječih v razgovorih se razkrojijo, mir je tudi v razpoloženosti zborovalcev, saj ni nikakega kritičnega vprašanja, ki bi motilo zadnje čase mirno delo v organizaciji. Vse, kar je važnega, se je temeljito pretreslo v društvenih zborovanjih, zato je bilo tudi delo prejšnji dan v odsekih in upravnem odboru mirno in lahko. Skratka, delegačno zborovanje se je dobro pripravilo. Kot zapisnikarja se imenujeta tovariša Rode in Švara. Predsednik: Pozdravljam vse navzoče. Že drugič zborujemo v Gorici, da preiščemo svoie težnje. Včeraj se je razpravljalo v odsekih in upravnem odboru, danes moramo zavzeti stališče. Opozoriti vas moram, da bo potreben v naših vrstah nov davek. Ta davek bo pa nam le v korist. Vsi nas zapostavljajo in prezirajo, zato si moramo sami pomagati. Predno preidemo k razpravljanju, se moram spomniti umrlih tovarišic in tovarišev. Odšli so od nas v večnost t. Franki, ta. Milost, na Tržaškem smo izgubili zlato srce Stipeta Ferluge, umrli so Sedevčič, Koršič, nadzornik Lasič, Licul, Bolonič in Bogataj. Slava njih spominu! (Zborovalci vstanejo v znak sožalja.) Poleg teh imamo žive mrtvece. Odstavljeni so: Arrigler, Lampret, Ladavec, Skalovi, Kambič, Šest, Rupnik, upokojen Šepič, suspendiran Medvešček. Tudi vsem njim: Slava! Spomniti se moram tudi tovariša, ki se ni nikogar ustrašil, tudi Grmeka ne (veselosti in ki je povedal vladi vedno resnico v brk, da nas ie moral naposled zapustiti. Ta tovariš je Hreščak: Bog ga živi! Naši najhujši mrtveci pa so oni, ki so izstopili iz organizacije, ki jih za sedaj še ne povem po imenu. Njim kličem, nai bi jih Bog razsvetlil! Nato prečita imena delegatov in nadaljuje: Razen dveh so se vsi odzvali in še ta dva sta opravičena, ker sta zadržana vsled zaposlenosti. To je veselo dejstvo. Vabim tajnika, da poroča o delovanju «Zveze*. Tajnik Rode: Tovarišice, tovariši! Petič se zbiramo ped zastavo «Zveze», drugič v solnčnt Gorici. Zbiramo se, da pregledamo svoje vrste, da ocenimo delo, ki smo ga dovršili v preteklem letu in določimo program dela, ki ga bomo izvrševali v prihodnjem. Hudo je bilo leto. ki je za nami. Težki udarci so padali po tovariših iz naših vrst. Padli so po najagilnejših članih, različne jakosti so bili: prestavljanja, odstavljanja, aretacije in 'drugo. Tudi delci, naloženo Zvezi,; ni šlo gladko pot. To nam pričajo zborovanja nekaterih društveh, ko so razpravljala o vprašanju tiskarskega sklada in o povišanju članarine. Treba je bilo odločnosti in vztrajnosti, da sta še sklepa o teh dveh vprašanjih izvrševala. Tudi Zvezine ustanove so potrebovale podžiganja. Upanje pa je, da se vse naše ustanove obdrže tudi v prihodnosti in da se še pomnože z dvema novima. Vztrajnost, trdna volja in discipliniranost članov naj spremljajo naše delo v prihodnosti. — Pridem k stvarnemu poročilu o delovanju Zveze v preteklem letu. V svrho lažjega pregleda o delovanju Zveze bom podal glavne momente v posameznih točkah: Vodstvo je imelo v preteklem letu 6 vodstvenih sej in par sestankov, upravni odbor pa je imel 2 seji. Vsa društva, so po večkrat zborovala. V tem oziru prednjačijo goriško, idrijsko in «Slomškova Zveza*. Osobito živahno je bilo delovanje goričkega učit. društva. I. 'Tiskarski sklad. Ta predmet je dal v nekaterih društvih povod burnim razpravam. Sklep lanskega delegacijskega zborovanja o obveznosti plačevanja deležev a 100 L za tiskarski sklad, ni bil mnogim članom pogodu, mnogi člani niso hoteli o plačevanju ničesar slišati. Očitalo se je, zakaj se ni pred sklepom vprašalo za mnenje posamezna društva. Odpor nekaterih članov proti obveznosti delegacij skega sklepa je dal povod vodstvu Zveze, da je na svoji prvi seji sklenilo naložiti organizačnerrra odseku nalog, da sestavi okrožnico, v kateri se pozivajo vsa učiteljska društva, da se podvržejo sklepu delegacije, določijo organ, ki naj pobira deležne obroke in daje eventuelne olajšave članom glede vplačevanja deleža. Člani, ki bi pa odklonili ta sklep, se smatrajo kot odstopivši iz organizacije. Ta okrožnica je dala zopet povod burni debati na zborovanju Slomškove Zveze, ki je poslala tudi resolucijo vodstvu. Vodstvo je nato pozvalo k seji upravni odbor, ki se je o zadevi posvetoval in sklenil predložiti delegaciji predlog, da se da članom olajšava s tem, da se podaljša rok plačevanja za šolsko leto 1923-24. Tudi trž. učit. društvo je na svojem zborovanju grajalo način, kako se je spravila vest o tiskarni v javnost. Zahtevalo je temeljitejšo pripravo za to vprašanje in priporočalo sestavo podrobnega proračuna. So pa društva, ki so brez debat in obotavljanja sprejela in odobrila sklep delegacije in sc takoj pedala na delo nabiranja deležev. Društva, ki so brez obotavljanja in debate sprejela sklep so bila: Goriško, idrijsko, sežansko, tolminsko. Postojnsko društvo je moralo pozvati svoje člane za vplačevanje sklada potom okrožnice. Vodstvo Zveze je v svojih poznejših sejah ponovno razpravljalo o tem vprašanju. Pozvalo in naprosilo je tov. Kleinmayrja in PaLoija, naj dobita potrebne podatke o tiskarni in sestavita poročilo oziroma finančni načrt in naj ga objavita v listu, kar se je tudi zgodilo. Današnja delegacija pa bo morala na letošnjem zborovanju o tem vpra- šanju zavzeti končno stališče in napraviti tozadevne sklepe. II. Samopomoč. To je drugi predmet, kateremu sta tako vodstvo Zveze kot upravni odbor posvečala največjo pozornst. Ustanovitev te dobrodelne in za nas neodložljive institucije je imela biti programna točka lanskega delegacij-skega zborovanja. O tem vprašanju je razpravljala že delegacija v Vipavi. Letos pa je misel o ustavitvi te institucije tako globoko prodrla, da ni več dvema, da bo današnja delegacija petrdila sklep o ustanovitvi. Za pospešitev čimprejšnje rešitve tega važnega vprašanja so nam dale povod tudi osobite pomožne akcije za tovariše in tovarišice v stiski, ki so uspele sijajno in ki so dali spričevalo o naši požrtvovalnosti. Tud za to vprašanje je pozvalo vodstvo tovariša, da napiše poročilo v listu. Vsako nadaljno izgubljanje besed o koristnosti te ustanove bi bilo odveč. III. Premeščenja, odstavljanja, odpuščanja, aretacije učiteljstva. O teh štirih predmetih ne bom dalje govoril. Vsi posamezni slučaji so bili objavljeni v listu. V vseh slučajih je interveniral predsednik. IV. Resoluciji o kratenju državljanskih pravic in šolski avtonomiji. Vodstvo Zveze je poslalo vsem društvom v razpravo in sklepanje imenovani resoluciji, kateri sta bili na zborovanjih vseh društev sprejeti in poslani na pristojno oblast. V. Osebna polemika. Upravni odbor je v svoji seji sklenil priporočiti članom Zveze, naj ne vodijo v stanovskem listu osebnih polemik. VI. Preureditev organizacije. O tem vprašanju je razpravljal upravni odbor v svoji seji. Bili so podani trije predlogi in sicer: 1. društva naj se zaokrožijo po pedprefekturah, 2. po sodnih okrajih, 3. po potrebi. Do sklepa pa ni prišlo, ker ni še ta zadeva pereča. VII. Pot, ki jo naj hodi Zveza. O tem vprašanju so upravni odborniki podali svoja poročila na seji upravnega odbora. Iz teh poročil je izhajalo, da je stanje goričkega društva zelo dobro in morala izvrstna, delovanje živahno. Tudi tolminsko učiteljstvo stoji moralno na višku. Tudi Idrija in Sežana sta dobri. Drugod pa je bila slika slabejša, v nekem društvu celo žalostna. Podale so se tudi smernice glede taktike na-pram slabičem. Sklep pa se je glasil: Zveza se naslanjaj na svojo moč in hodi pošteno pot dalje. Šolstvo naj bo svobodno in učitelj bodi značaj! VIII. Sodelovanje z italijanskimi tovariši. Na-glašala se je potreba sodelovanja z italijanskim učiteljstvom. Izvolil se je tudi odsek obstoječ iz 4 tovarišev, ki naj stopijo v stik z organizacijo ital. učiteljstva v Vidmu. Ta sestanek se je tudi vršil. O poteku sestanka bo govoril predsednik. IX. Sprememba v vladi. 0 priliki spremembe na vladi se je predstavila v imenu Zveze novemu predstavniku vlade deputacija, obstoječa iz bla-gainika in podpredsednika. X. Izobraževalna akcija. Po lanskem delegacij skem zborovanju se je vršil v Sv, Luciji socialni tečaj, ki je izborno uspel. Hoteli smo izdati o predavanjih brošuro, kar se je pa pozneje opustilo. Projektirani so bili izobraževalni sestanki v raznih društvenih centrih, pa so se morali radi poznejših ovir opustiti. Letos se zopet vrši izobraževalni tečaj pri Sv. Luciji. Priglašencev jc okoli sto. Združen bo z vajami pevskega zbora. XI. Novi Rod. Poročila iz uprave N. R. niso razveseljiva. Število naročnikov je v novem letu padlo in še pada, naročnina se neredno plačuje, mnogo je zastankov iz lanskega leta. Za tako lep list je pre'malo zanimanja. Premnogo šol ni naročenih. Sklenjeno je bilo, da list izide v letošnjem letu v 10. številkah in ostane cena ista za izvod. Zanaprej bo izhajal ne po solnč-nem, ampak po šolskem letu. Obširneje o njem bo lahko poročal upravnik. Izvršila se je sprememba pri upravništvu, namesto odstopivšega upravnika je vodil upravnega posle t. Rode, ki je zdaj izročil upravo zopet t. Pahorju. Tiskarski stroški so se v letošnjem letu znižali, prav tako tudi ekspedicije. XII. Pevski izbor. O njem bo poročal član pevskega zbora. XIII. Ročni zapisnik. Ročni zapisnik se je izdal tudi za tekoče leto. Vsi nasveti in predlogi o izboljšanju oziroma njega preureditvi se niso mogli upoštevati radi zapoznelosti. Očiialo se je pozneje, da je zapisnik nedostaten in da je prepozno izšel. V seji vodstva je bilo sklenjeno, da se prihodnje leto opusti izdaja Ročnega zapisnika in da se vodi statistika šol in učiteljstva v posebnih prilogah v listu. To pa iz razlega, ker se vrše med letom večje spremembe tako pri šolah kot pri učiteljstvu. Ta sklep vodstva je potrdil tudi upravni odbor. XIV. Medvseučiliški tečaji. Vodstvo Zveze je pezvalo potom lista člane, ki se nameravajo udeležiti počitniškega tečaja. O vsem potrebnem bodo člani obveščeni potom lista. Priglašencev je 267. Tečaj se bo vršil baje od 20. avgusta do 15. septembra. S tem zaključujem poročilo, ki čeprav ni obširno, ima vendar glavne momente delovanja. Želim tovarišem, ki bodo letos prevzeli vodilna mesta v Zvezi, najboljših uspehov v bodočnosti. Predsednik: Ima kdo kakšno vprašanje, kakšno željo pri tajniškem poročilu? T. Podgornik: Kaj je z rokopisi lanskega izobraževalnega tečaja? Ali so se vrnili? Predsednik: Zaplenili so se in do sedaj jih nimamo še nazaj. — Ker se nihče več ne oglasi, pozove blagajnika t. Gruntarja, naj bi poročal. Blagajnik: Kar bi imel poročati, ste že vsi čitali v organizačnem glasilu. Mislim, da ni potrebno ponavljati. Le če kdo želi kakih pojasnil, naj se oglasi! T. Cikovič vpraša glede društva Volosko-Opatija. Blagajnik: Tudi pregled vplačila društev se' je objavil v listu. Priporočam posebno, da društva ledno plačujejo prispevke. Zato naj člani ne zaostajajo z odračunavanjem mesečnine. Dele-gatje morajo biti agitatorji, da se redno plačuje. T. Podgornik: Da bo tp šlo bolj gladko, bi se lahko razdelilo pobiranje članarine po društvih na več društvenikov. Predsednik: To je stvar društev. Ker se nihče drugi ne oglasi, govori za pregledovalce računov t. Urbančič: Našli smo račune v redu in smo deli svoje podpise v znak zaupanja. Predsednik: Zahvaljujem se t. blagajniku za trud v tej najtežji zadevi. Pevski zbor. Poroč. t. Širok: Pri lanskem deleg. zborovanju se je čulo mnenje, da bo pevski zbor ogromno breme organizacije, da bo požrl veliko denarja. Naredili smo poskus in zdaj lahko s številkami dokažemo, da zbor ni toliko stal Zvezo, kakor se je predvidjalo. Pri c.a 20.000 lirah dohodkov je zbor pridobil sam s koncerti nad 11.000 L ter je Zvezina blagajna prispevala le okrog 4500 L. Poleg tega izkazujemo še prebitek 979 L 10 st. Izdali smo «Prve plamene», zbirko pevskih zborov, v jeseni pa izdamo mladinske p pesmi v III. delih. Seje zborovega odseka so se vršile tedensko, prerešetovali so se tudi načrti za bodočnost. V 1. 1922. so se priredili 3 koncerti, letos štirje. Posebno velik moralni uspeh nam je prinesel koncert v Trstu (pri Sv. Jakobu), h kateremu so bili vabljeni italij. kritiki, ki so zbor laskavo ocenili. V načrtu imamo marsikaj: pevske vaje o priliki tečajev pri Sv. Luciji in v Rimu, kar bi bilo združeno z malimi stroški; koncert v Vidmu, turnejo po Italiji in tudi izven države. Za to pa je potrebno mnogo vaj in dobrega, zadostnega glasovnega materiala. Nedostaje nam basov in liričnih tenorjev, zato morajo delegatje poiskati v svojih društvih dobrih pevcev in tudi pevk, da se dvignemo. Vsled dosedanjih odločnih uspehov bomo segli še dalje. Misli se osnovati, s pomočjo Glasbene matice v Trstu, glasbena revija, misli se na ustanovitev zveze vseh naših pevskih zborov, na organiziranje organistov in na še marsikaj. Premalo podpore imamo iz Istre, ker tudi sami premalo mislimo na njo. Upamo, da nam bo kmalu mogoče prirediti kak koncert tudi tu, ker bi se izplačal v vsakem oziru. Dosedanji razvoj nam kaže, da je za prema-ganje vedno večjega dela ustanovitev posebnega odseka pevskega zbora, ki bi sestojal iz ožjega in širjega odbora. Ožji bi imel predsednika, podpredsednika, artističnega tajnika, tajnika, blagajnika in arhivarja; v širjem bi pa bili zastopniki poedinih društev, ki dajajo pevce v zbor. Predsednik: Otvarjam razpravo. Načrti in nameni zbora so izvršljivi. T. Urbančič: Želim, da izreče delegacija priznanje pevskemu zboru, posebno še pevovodji Kumarju za njegovo delo. T.ca Miklup: Potrebujemo zbirko mladinskih pesmi za šolo. Upam, da bo pripravljena zbirka primerna za šolsko uporabo. T. Vouk: Ker se vrši tečaj pri Sv. Luciji, bo do/olj priložnosti, da se zbirajo novi pevci. Vendar pa naj vsako društvo še posebe zbira pevske moči, da se zbor pomnoži. T. Šepič: Predlagam, da se vrši prvi koncert v Opatiji. Tu je najprimerneje. T. Vrč: Pesmi v mladinski zbirki se morajo urediti učni stopnji primerno..; eno-, dvo- in tri-glasno. T. Šepič: Želimo, da se v zbirko uvrste tudi hrvatske mladinske pesmi. T,. Zorn: V zbirko naj se uvrste dobre mladinske pesmi tudi ostalih slov. plemen. Predsednik da na glasovanje predlog o osnutju posebnega odseka za pevski zbor in o uvrstitvi hrvatskih pesmi v mladinsko zbirko. Oba predloga se sprejmeta soglasno. . Samoizobraževalno delo. Poročevalec Pahor: S samoizobraževalnim delom smo bili začeli 1. 1921, višek pa je doseglo z lanskim tečajem pri Sv. Luciji. Uspeh, posebno moralni, je bil popoln. Za tečaj so se izbrali kot predavatelji same osebnosti, po izkušnjah ljudskega vseučilišča na Danskem. Predavali so gg. župnik Rejec, dr. Besednjak, dr. Tuma ter inž. Gustinčič, ki so vsi priznani delavci na kulturnem polju. Toda kmalu po našem jesenskem tečaju se je vse delo popolnoma ustavilo. Izvršile so se velike spremembe, zavladal je molk. Izobraževalni sestanki, kakor smo jih prej imeli redno, so se prekinili. Morda je bila tu naša napaka, da se je vse delo poverilo eni sami osebi. Ko je bil t. Hreščaku onemogočeno, da bi nadaljeval, kar je zasnoval, nismo imeli nikogar, da bi mu sledil. Vendar smo vedeli, da bo ta zastoj samo začasen. Kakor je marsikaj odvisno le od'ene osebe, od individualnosti, je ves napredek vendar izraz skupnih prizadevanj, je skupno delo in so poe-dine osebe predvsem izvrševalci kolektivnih teženj. Storjeni napaki se bo treba v prihodnje izogniti s tem, da se osnuje samostojen izobraževalni odsek. Daši je bila depresija globoka, se je že v kratkem času premagala, in polnoštevilnost današnje delegacije priča o moralnih vrlinah učiteljstva. Vemo: smrti ni, zato povzemamo svoje delo in imamo v članstvu Zveze jamstva za uspeh. Morda se ne bodo mogli vršiti izobraževalni sestanki, kakor so se; pa saj ni uspeh največ v tem, kar je kdo pridobil pri sestankih, ampak da se je na podlagi navodil in smernic, ki jih je dobil, izobraževal samostojno dalje. Bili so časi, ko se je učiteljstvo trdovratno borilo, da bi imelo vstop na vseučilišče. Danes nismo več prepričani, da mora učitelj na univerzo, če hoče splošne naobrazbe. Pridobimo si jo z lastnim delom, če nam ni do diplom, po katerih se ne reza toliko iz nagona dc znanja kot radi gmotnih ugodnosti, ki s ž njimi združene. Diploma ni nivelator v družbi, medtem ko resnično znanje izenačuje človeštvo.; Učiteljstvo se hoče z znanjem osvoboditi hlapčevstva, v katero so še vedno skušali potlačiti naš stan. Poklic, ki ga vršimo, se šteje med takozvane višje poklice, ker delamo v javnosti,1 v kolektivne namene. Zgolj strokovna naobrazba tu ni dovolj, naš poklic je tak, da moramo ralumeti in znati presojati vse pojave v življenju, sicer ne bomo vršili svojega zvanja, kakor je družbi v korist. To je prvi namen naših samoizobraževalnih prizadevanj. Drugi pa je, da se mobilizirajo mlade moči, da se usposobijo za čas, ko bo, treba prevzeti v organizaciji dedščino onih starejših tovarišev, ki so Zvezo ustanovili in razvili. Rabimo zmožnih in močnih ljudi. Kako se bo izobraževalno delo vršilo, je zadeva odseka. Marsikaj bi se doseglo potom tiska in s knjižnicami. Vse pa mora stremeti za tem, da odpremo oči in; si znamo ustvarjati samostojno sodbo. Vse XIX. stoletje, takozvani vek sijajnega napredka, je šlo človeštvo nravstveno navzdol, v gnilo močvirje. Desetletja pred svetovno vojno se je že napovedoval orkan, ki mora priti, da očisti evropski kulturni krog. Orkan je prišel, v ognju in krvi se izčišča človek. Ta čas učiteljstva pri nas ni našel nepripravljenega, zdrave sile zmagujejo, gniloba nima moči. V ohranjenje in ojačenje teh sil naj se razvija naše izobraževalno delo. Vzlic težkim časom ne klonimo, povzemamo svoje delo in gremo dalje. T. Rupnik: Rad bi vedel, kako je s stenograf, zapiski lanskega tečaja. Predsednik: Ali nisem že povedal? «Sve za-brali!» Shranjeno je dobro. (Smeh.) Dr. Jug želi besede. Predsednik: Vprašati moram delegacijo dovoljenja! Dr. Jug ugovarja. Predsednik: Hlapec sem vseh teh tukaj (pokaže po dvorani)! Ali je morda navzoč zastopnik vlade? Vprašam delegacijo: Ali dovolite g. doktorju, da govori? Dr. Jug dobi besedo in meni, da so učiteljski tečaji zgrešeni, ker se pri njih razpravlja o najrazličnejši snovi. Svetuje, naj bi se eno leto predavalo o tem, drugo o onem, ne pa kar hkrati o etiki, pedagogiki, umetnosti, nac. ekonomiki itd. Le na ta .način bi vsakdo odnesel res prave pojme s tečajev. Sam je pripravljen pre- MO t ORGANIZACIJE Naše udruženje ima i tu plemenitu zadaču da potpomaže nevoljne svoje udrugare. Nije to do-sad išlo na temelju našeg paragrafa pravila, nego jedino putem samilosti i kolegijalnosti. U zadnje doba slučajevi nevolja i nezgoda oi našim redo-vima učestali, pak naši bednici upiru oči u našu organizaciju. Ova je pomogla več raznima. Mi u Istri izravnasmo dobrovoljnim prinosima gu-bitak nezgodom novca kolegice u Voloskom, davati učiteljstvu na lastnem tečaju iz psihologije, zato želi, da bi se ga učiteljstvo udeležilo. Predsednik: Vsi bi nas radi poučevali in mi smo za to prav hvaležni. Ampak letos imamo že dovolj tečajev. T. Urbančič: Goriško učit, društvo zboruje vsak mesec, g. dr. Jug bi to priliko lahko uporabil. Pridružili bi se morda tovariši s Tolminskega in Krasa. Dr. Jug: Prost sem le nekaj mesecev, T. Dovgan: O priliki kmetijskega tečaja v Gorici bi se mogel vršiti tudi tečaj o psihologiji, saj ni treba, da je število udeležencev veliko. Predsednik (dru. Jugu): Dogovorite se s tovarišema! Preidemo k nadaljni točki. Vabim poročevalca, da poroča o tiskarniški zadevi. Poročevalec Vouk: Lani smo opažali v vprašanju tiskarne splošen pesimizem. Vendar se je nabral znaten kapital, tretjina tega, kar se je projektiralo. Vidimo tu vsekakor uspeh, zato upamo, da bo mogoče nabrati 50.000 L., s katerimi bi se že dalo kaj napraviti. . Začetek je storjen, delo moramo nadaljevati. Imamo dve smeri: 1. lastno tiskarne!, za katero bi bilo treba 150.000 lir, 2. pridružili bi se lahko kaki obstoječi tiskarni kot družabniki, kar bi bilo umestneje. Prvo je zaenkrat nemogoče. Kapital, ki ga zberemo, bi lahko posodili in dobili zanj okrog 10.000 L na obrestih in z 10% popusta pri tiskarskem delu, ki bi šlo skozi naše roke. Denar se torej da dobro izkoristiti. To bi bila obenem pot, kako polagoma priti do lastne tiskarne, do lastnega cilja. Je pa začasno še tretje, doseči ugodne, pregibne tarife v tiskarni, ker imamo brez točnih pogodb preveč ovir pri naših publikacijah. Najpametneje je vendar, da se držimo drugega načina, zato predlagam: 1. Vodstvu in organizačnemu odseku se mora popolnoma zaupati in dati pooblaščenje, da sklene pogodbe povsem svobodno. 2. Denar naj se uporabi pc preudarnosti. 3. Potrebna vsota naj se zbere do konca t. 1. (Rok za polno vplačilo se podaljša do konca šols. leta 1923/4.) (Predsednik da predloge na glasovanje. Sprejmejo se brez ugovora.) (Nadaljevanje.) preko hiljade lira. — Za obitelj pokojnog nam dragog kolege Gaša Licula sakupilo se 200 lira. Eto tako mi čineči dela milosrdja, iskazujemo ujedno svoju solidarnost i kolegijalnost, što su naj lepši ures svakog učitelja(-ice). Ovo su samo utešljivi i plemeniti izkazi izvan našeg dobrog srca. — Kako več rekoh, naša organizacija nema § u pravilima, kojim bi imala da podpire' nesretne svoje članove; pak zato nema ni fonda. Namiče se našoj Zvezi, da na svom krilu odnjiha pod-pornu ustanovu Samopomoč, koja če imati je-dinu zadaču novčano otpomagati nevoljne svoje članove. Mi čemo morati odsele počam od 1. avgusta, plačati društvu 10 L mesečno, od kojih če 2 L iči u fond potpornog društva. Naš zvezin predsednik reče u Gorici, da zapravo mi mora-dosmo najpre ustanoviti ovo čovekoljubivo društvo, a jedva to da staleško društvo. -— Pomisao na nevoljnike i nevolju oduševiti nas mora, da se ne skanjivamo plačati redovito svakog meseca rečenu članarinu. To od nas zahteva naša sialeška svest i humanitarnost. Setimo se one: Danas mehi, sutra tebi..! Ako si siromah (a jesi!) več prvog svakog meseca metni u stran 10 L u ‘•.vrhu društva. To nek ti budi prva briga. Što ostane, troši razumno. Odreci se sada ko j e cigare ili smotke; manj e ko j e čašice vina pak, eto, ne če te tištiti društvena članarina. Glavno je imati smisla za društvo, srce za nevoljnike, a onda čvrstu volju i odluku dati i učiniti što si odlučio. Mi smo se na svojoj skupštini izjavili za Samopomoč; Zvezino zborovanje u Gorici cd 'učilo je ostaviti ju obvezno za svakog člana. Ovo je glas organizacije, a mi ga moramo slediti. Uvet je težak: društ. članovi ujedno su članovi Samopomoči; ko ne če da uplača, prestaje biti članom svoga društva. Da se niko od vas na ovo ne namrgodi, da time ne pokažemo svoju nelepu dušu. Naši slovenski kolegi oduševljeno se odlu-češe za ovo potrebno podporno društvo; mi ne smijemo za njima zaostajati u plemenitosti i ko-legijalnosti. Tu nema prigovora. Mi smo u Istri takb plačeni kao drugovi Slovenci. Oni hite na-pred; oni hoče Zvezu podignuti svestrano i pri-baviti joj štovanje i ugled. Mi, istarsko hrvatsko učiteljstvo, ne smijemo nit možemo slov. kolege u tomu sprečavati. Takve bruke i sramote ne čemo na sebe navuči. Zbog članarine i površice njene da niko ne zapuste staleške redove i braču; i ne če! LTto verujemo! — Svi zato u društveno kolo! — Svi redovito, mesečno, da namirujemo društv. članarinu! ISPITIVANJE SAVESTI Meni se čini, da je savest najsnažniji regulator našeg čitavog duševnog i fizičkog delovanja. Da se bolje izrazim: nije savest pokretalo (motor) našeg dvogubog delovanja, nije ona dakle parostroj, ali ipak savest je važno duševno svojstvo, koje ima za zadaču da teži (važe) naše delovanje. Za tc boli ju, kad je'čovek svojom voljom i razumom/ ili možda samo besvesno, ili samo instinktivno ne-šio počinio što joj ne ugadja, a raduje se delovanju, što je s njome u suglasju. Savest ovako prikazuje vam se kao sucem naših dela i nedela, rasudni-kom dobra i zla. Lako je prema tomu za čoveka valjanosti ili nevaljancsti svoga delovanja, pa ni ne potrebuje i ne traži, da mu druge osobe sude. Samo nevzgojeni ljudi i deca trebaju višu moralnu ličnost, da im sudi dela, da im razvijaju, uzgajaju i bude savest. Valjano odgojene i moralne ljude diči osel Ijiva savest, a ovakovi su nama najmiliji susedi, prijatelji i kolegi. Nije poraznije csude i optužbe negoli je ona: ti si bez duše i savesti. Time kao da si mu kazao: kadar si počiniti svako zlo, a da te za to — ne boli srce ili ne peče duša. Savestan čovek no če nit’ može šta zla počiniti i krivo činit, jer ima U duši onoga strogoga suca, što ga prekovava, kudi i cpominje. Savesnu osobu metnite u položaj da može, ako hoče, raditi što i kako ga je volja, pošto nema nadziratelja, ali cn .ne če nista šta takova počiniti, što se protivi njegovo) savesti. Jer on sve šlo radi, radi po savesti — savesno, a to znači, da radi dobro, valjano i pošteno. Pa za to čemo reči, da samo ovakovi ljudi, ljudi srca, duše, savesti, jesu zaista i najčestitiji radnici, činovnici i gradja-. ni. Samo ovakov donašaju svetu sreču, blagoslov, napredak i prosvetu, pošto oni po savesti morajii raditi i revnovati, a to znači pošteno. Savesne ljude zato* svako rado gleda i susreta, te ih prirna i drži rado kao službenike i kao vodje, Očuvaj nas Bože pak nesavesnih ljudi. Oni če svakom zgodom i prigodom zlo počiniti da odovoljo svojoj strasti, koja nema nad sobonv' sudije ni kro-titelja, savesti naime. Ovakove besavesnike ne pu-šla se ih na poslu bez nadziratelja, Ovakovi moraju imati uza sebe izvanjsku šilu, što če ih terati da rade i postupaju onako, kako to zahteva gospodar, susedstvo, svet, javno mnenje. Bez ove vanjske sile i ličnosti nesavestan čovek postaje nevredn’-kom i protivnikom rada, reda, napretka-i kulture. Ovi i ovakovi donašaju u društvo samo prekletstvo, nemir i nerad. Besavesnici su nametnici i krvopije na društvenom telu i izjeli bi ga do kostiju i mozga, da ih ne paralizufu njihovni protivmci, ljudi savesti. — Prema tomu samo ona obitelj, društvo, država i svaka institucija može se razvijati i napredovati, ako u njoj deluju svi ili pretežno radini ljudi tankočutne savesti. Zavladaju li njima i u njima besavesnici, kročiti če unatrag k propasti i rasuču. A ovo znači drugim rečima: da nesavesni ljudi svojim nesavesnim radom ili neradom vode društvo u barbarstvo, a i u moralnu i materijalnu propast. Nišam nakan da danas meritorno i učeno ras-pravljam o savesti, nego želim samo da na koncu škol. godine setim sebe najpre, a onda svoje sudru-gove i drugarice, da mi učitelji imamo i moramo imati savest, pa da se upitamo: jesam li ja savesno vršio svoje zvanične dužnosti u školi i izvan nje? Ruku na prsi! Ispitajmo sada na koncu škol. go-dine svoju savest. Što nam ona veli? Sretna li druga, koji može uskliknuti: savest mi je čista. Radio sam zdušno čitavu godinu. Blago onome narodu koji ima savesne učitelje, a k tomu umne i učene! Sretne li one dece, koja su pohadjala dnevice u školu, kojom je kraljevao učitelj ili učiteljica duše, srca i rafinirane savesti. Nesretna li nasuprot naroda i mladeži, medju koju je došao da učiteljuje neučiteljske učitelj - neučitelj! Za ove pišem ovo par redaka, ako ih srečom pročitaju i ako im dodju u ruke. Jer, uveren sam, baš nesavesni učitelji ne mare za dobro štivo, nit im ugadja moralno ras-oravljanje, što ga drže bespetrebnim čavrljanjem. Besavesni učitelji uopče nisu naši članovi, a ako jesu radi raznih obzira, primaju naš list, ali ga no čitaju, osobito he članke, koji ga potiču na savestan učiteljski rad, na idealnost, muževnost i ustrajnost. Ovakovo štivo je njima odvratno. Ipak savesno učiteljstvo piše i pisati če u svom smislu, da upliviše izravno ili neizravno na sodrugove. Svak nesavesni pojedinac nanaša i. prouzročuje moralnu i materijalno štctu; ali nesavesnost inteli-gencije uopče, činovništva posebice, uprav deluje katastrofalno na društvo i svet. Nesavestan seljak i gospodar škodi ponajveč sebi, pak če ga glad i siromaštvo privesti k pameti. Drugo je s inteligen-cijom i činov,ništvom, koje drži u rukama uzde ljudske (društvene) materijalne i moralne sreče i napretka. Nesavesnu činovniku obično. se neošve-čujc nesavestan njegov nerad; on ga retko nažalost očuti na svojoj koži. On je dakle nesavestan na račun iskmjega. Ovo moramo osobito mi nastavnici na sebe povuči i primaniti. Ko da naš rad kontro-lise? Ako i imamo sijaset kritičara, ipak naš škol-ski rad niko ne može meritorno nadgledati, i oceniti. Mi smo u potpunoj sada neslobodi u tomu baš slobodni. Ali ova naša «školska sloboda» ladja zlim u koliko nas imade besavnika i bez-dušnika. Baš ovi se obilato sliiže našom slobodom u šikoli. Oni vele u sebi: Ko me vidi, čuje i nad-zire? Niko; pak zašto da se mučim i kinim! Radim ili ne radim — ista hvala, ista plata! Pak napo-kom: samo jedamput se živi! Tako šapče i miri prazna nesavesna duša svoga gazdu. Adi mi una-toč torne pozivljemo 'sve savesna, poiusavesne i nesavesne učitelje(-ice: ispitajte savest sada pod kraj škol. godine, a ujedno — ispitajte savesno svoju šjkolsku mladež. Ispitajte i sudite opet savesno, pravedno po sebe i decu. Razvidi, jesu ii ii učenici napredovali i u koliko u ovoj škol. godini na umoru. Koliko u naucima, a koliko čudovredno? Koliko si napisao škol. zadača? Pogledaj prvu ovogodišnju hrvatsku školsku zadaču, te .ju. prispodobi sa zadnjom! Opažaš li napredak? Kolik? Napredak u jeziku, a kolik u pisanju? Kako je tvoj učenik čitao na pcčetku, a kako čita sada na koncu škol. godine? Je li napredovao? Ako nije, PROGNANICI Zadnja prognanica je naša vredna koleginja Marija Kinkela. Baš zato što je vredna, savesna, karakterna i poštena — morade da se seli iz Jurdani (kod Matulja) u Mune (Čičarija), i to že u mesecu juniju. Važni razlozi, jelda, prisilili su oblasti u Voloskcm na ovaj korak u ime kazni i masreglo-vanja! No nije ona dala povoda, znamo, toj službeno) operaciji, dapače mogle i morale bi ju školske vlasti odlikovati za njeno savesno i požrtvovno školsko delovanje, pa ipak —1 usledilo je ovo prvo — šiba. Ali da r>e zaboravimo reči: ona je bila blagajnicom voloskcg učiteljskog društva ... Možda tu lež.i njeni prekršaj!? Kol. V. Šepič, kako več javismo, nasilno bi umi-rovljen, a da zato oblasti nisu našle razloga. No, on ja tako bezobrazan biti čak predsednikom jednog jugoslavenskog učiteljskog društva, dašto zakonito cpstoječeg. Druga je njegova bezobzirnost što je sourednikom našeg učiteljskog glasila. Ovakav čo-vek — tako vele oblasti — ne če nit može podu-čavati decu u državnom duhu. — Van s njim! I jeste vanL- Imamo trečeg progr.anika: tajnika pazinskog učiteljskog društva, kol. Ladavca. On morade smesta oštaviti svoja službeno mesto u Zarečju i Pazin -grad, a da se nije smeo povratiti uza sve molbe i intervencije. Befehl bio (s privatne Strane) da se bere odma'h, i ode ... I on je «p. v.» (politisch ver- razadovao je. — Ispitaj i ostale školske predmete. Ispitaj savesno osobito decu zadnjeg godišta i razreda, koja: če oštaviti školu možda zavek. Zadaj im da iz. svoje glave napišu pismo bratu, sestri, ocu, rodjaku u tudijnu. Slobodno im sugeriraj nekoje misli, a onda da napišu list. Kako je ispala zadača? Možda te je oblilo rumenilo? Ako jest, dobro je još znamenje, da ipak nije u tebi utrnulo čustvo savesti, pak kao takav popraviti češ se, a druge godine napeti češ svoje sile da po-lučiš bolje uspeh. Ako ti ispale zadače dobro, evala ti, druže. — Mučio si se, ali si bio nagrajen uspehom svojih učenika. A za savesna učitelja to je najplemenitija nagrada i uteha. Ipak ne živim uzalud! Koristim iskrnjenu Sireči prosvetu. Save-stan neki učitelj iprimio je pismo od svog bivšeg učenika, sada vojnika, zanimaalo ga dašto kakovo je pismo s^jeztčne strane. Nije našao pogreške. Val radosti dignu mu se u srcu. To mi je jedina zado-voljština! uskliknu sav blažen. Ovakovi su pravi učitelji, učitelji savesti, duše, srca i uma. Budimo svi takovi! Blagoslivljati če nas naša mladež i novi naraštaj, a time čemo i sebe plemeniti i usrečiti. Da pak postanemo valjani nastavnica i odgojitelji, budimo i gojimo u sebi savest. Pitajmo ju uve.k za savet pre svakog našeg čina, a pozovimo ju da nam eudi iza dovršena dela. Radi, snuj, miči se, jer ti to nalaže savest. Ako ti silnik nešto prepoveda i brani, reci mu: To mi savest brani! Budimo savesni. To se uprav dolikuje učiteljima kao ljudskim uzga-jateljima. Uzgajatelj bez savesti ili tupe svesti, nije uopče uzgajatelj, nego nesreča i zatcrnik čovečan-stva. Za to na koncu škol. godine pozivamo savest da nam sudi, a onda da poslušamo njeni glas i odluku. — To nas moli naša mladež, narod i ljudstvo. dachtig). Bio tajnikom učiteljskoga društva. Greh i zločin! Medju najnovije prognanike spada kolega Čikovič u Matuljima. On je verno i savesno učiteljovao do nedavna, dapače i bez ikojeg prigovora sa strane sviju današnjih oblasti. No najedr.om setiše se, da je pripadnik grada Reke, pa kao takav, dašto, on ne može več služiti u Italiji, u Matuljima. Dignuše ga sa službe, a sada je bez službe. Da ne zaboravimo spomenuti: on je predsednik voloskog učiteljskog društva. Kad več spominjemo. učitelj, predsednike, ne smemo zabcraviti na stariju žrtvu sistema, na umirov-ljenog sada kolegu Ivu Medvediča. Zarečje bilo mu je zadnje učiteljsko mesto. Ovo maleno pazinsko selo — proguta nam eto dva hrvat. učitelja. Ni on nije drugo zafrigao no što je bio predsednikom našeg pazir.ekog učit. društva, i da je kao takav bio nešto — papren u vladinim očima. Ista sudbina stiže i predsednika koparskog učiteljskog društva, kol. MedVeščeka. O bivšem kolegi Hreščaku znajno, da bio svakojako' šikaniran radi njegove borbenosti kao učitelj i agilan društveni odbornik. I njega iz-gubismo> Svi ovi morali reči školi: s Bogom, jer nedostojni da budu učitelji dece i prcsvetitelji. Pardon! Zato, što su kao učiteljski prvaci, ako i nehotice, boli oči i dražili živce onima, koji ne če da imadu posla s rodinim, značajnim učiteljima (-cima). Oni tune kane postignuti dvoje: rešiti se ne.počudnih učitelja, a ujedno da unište učiteljsko društvo. SZ ORGANIZACIJE Samoizobraževalni tečaj pri Sv. Luciji, združen z Vajami pevskega zbora, ,se je 'vršil od 11.- 17. t. m. O tečaju bo list poročal obširneje, da se obvesti o njem vse Zvezino članstvo in da se ohranijo pridobljene izkušnje. Kronistično beležimo, da je prisostvovalo predavanju preč. župn, Rejca 79, profesorjev; Ozvalda 106, Cankarja 110, Alfonsija 84, Bonesa 74 in odv. dr. Tume 86 oseb, kar je prav tako znak moči organizacije, kakor razveseljiv do-kaz, da se hoče učiteljstvo čim' višje povzpeti v svoji splošni naobrazbi. Kar je dosegel Zvezin zbor, mora zasledovati tudi samoizobraževalno delo učiteljstva; postati v doglednem času vzor na ten* rodovitnem, hvaležnem polju! Kako, to je vprašanje članov odseka za samoizobrazbo. Koncerta Zvezinega zbora v Gorici in pri Sv, Lu-ciji sta najlepše uspela, posebno goriški, ki je imel obširnejši vzpored. Zbor, v Gorici številnejši, na-, stopa sigurno in natančno, posledica pridobljene rutine. Vrhunec goriškega koncerta so bile neka-tere bravurozne točke operne pevke ge. Lovšetove, ki je s svojim samospevom spravila do veljave tudi Lajovčevega «Zeler.ega Jurija®. Pri Sv. Luciji je izvajal zbor skladbe, ki imajo bolj ljudski značaj, vendar je bilo .občinstvo hvaležno tudi za klasično instrumentalno glasbo Brahmsovo. T.ca Rortolotti in tt. Pahor Karlo in Logar Mirko so namreč ponovili Scherzo iz tria za klavir, gosli in violo, ki je bil na sporedu že v Gorici. Mnogo odobravanja je žela tudi t.ca Anica Čokova za tri samospeve, od katerih je morala zadnjega ponoviti. , č. . .. > . Pohvalne kritike o obeh koncertih so znane in jih ne bomo ponavljali na tem mestu. Vtis obeh koncertov je, da se odpirajo zboru nova pota, ki jih bo moralo novo vodstvo čim prej preštudirati. Izredno zborovanje «Učit. društva za Trst in okolico«, ki se je vršil 29. junija 1923 v Barkovljah. Predsednik je otvoril zborovanje ob navzočnosti 30 članov in prešel na dnevni red. K «Samopom-oči» opomni, da moramo določiti smer, ki jo zavzamejo delegati pri «Zvezinem» zborovanju in sicer določimo: 1) Je li res potrebna ta ustanova in ali naj bo obvezna za vse člane ali prostovoljno samosvoje društvo, 2) za kakšen davek naj se izrečejo delegati. Tov. Alb. Širok je mnenja, da je ustanovatev »Samopomoči® zelo potrebna in sicer več ali manj za vse člane; zato Sodi ta ustanova obvezna za vse člane. Tov. Ribičič: Že kar se tiče prispevkov, je bolje, da je obvezno. Prostovoljno* bi podpirali društvo samo taki, ki se jim zdi, da bodo kdaj potrebovali pomoči, ali pa taki člani, ki so zelo- idealni. Kakor je bilo s tiskarno, tako bi se godilo s »Samopomočjo®. Tov. Trobec vpraša, če je že kak načrt. Tov, Germek odgovori, da je že in da bo .objavljen. Tov. J. Pahor obrazloži na kratko ta načrt. Po tem načrtu bi lahko računali na podporo .tisti, ki so včlanjeni pri «Samopom'oči», drugi tovariši(ice) pa ne. -— Je mnenja, da bi se zgodi’ da bi postali po-trebni tudi taki, ;ici niso včlanjeni in v tem slučaju bi morali zopet posebej pomagati takim. To pa nikakor ni pravilno. - Tovariš Germek predlaga, da bi se takemu, ki nope biti član te prepotrebne in prekoristne ustanove, kratkomalo ne pomagalo. (Odobravanje). Nato se oglašajo zaporedoma tov.ica Birsa, • tov. Stubelj in Ribičič, ld se izrečejo vsi za obveznost. Tov. Germek meni, da če je «Samopomoč» obvezna, tedaj se mora zvišati .naš mesečni davek vsaj na 12 Lir. skupno s članarino, kar bo pa zopet odzvalo odpor. Tov, J. Pahor spominja na ustanovnem zborovanju Zveze leta 1920, kjer so* vsi godrnjali proti članarini 5 L. Pokazalo se je pozneje, da nam je ta članarina prinesla naravnost neverjetne uspehe: »Učiteljski list®, «Novi rod® in drugo. Tudi za tiskarno so marsikateri godrnjali, vendar pa večina plačuje redno. Po dolgi debati stavi predsednik ta predlog na glasovanje: Naši delegati glasujejo v Gorici za obveznost ustanove «Samopomoči» za vsakega člana. Predlog soglasno sprejet. Nato se oglasi tov.ica Birsa, ki je mnenja, da bi bili pri tej ustanovi tudi prostovoljni prispevki. Tov. Germek odgovori, da je to že v načrtu za-popadeno. Kar se tiče davka, je predsednik mnenja, da se zviša članarina na 10 L, od katerih bi odpadli 2 L za «Samopomoč». Ta vsota bedi maksimalna, za katero glasujejo naši delegati." Predsednik je mnenja, da se upošteva tudi starost članstva. Tov. Ribičič pojasni ta predlog. On pravi, da bi se zgodilo pri gotovih kolegih, ki niso člani, da bi, kakor hitro bi čutili potrebo, pristopili kot člani in potem uživali iste dobrote, kot oni, ki ja ie od začetka član. (Pritrjevanje.) Nato stavi predsednik na glasovanje sledeči predlog: Naši delegati glasujejo za obveznost in izvo-jujejo pri delegacijskem zborovanju minimalno in maksimalno takso 10 L mesečnega davka, od katerega bi odpadli 2 L za »Samopomoč®. Pri tej naj se ozira tudi na starost članstva. (Sprejeto.) Tov. predsednik pojasni nato glede tiskarne. Možna sta ta dva načina: 1. Ali naj se misli na lastno tiskarno, in 2. ali naj pristopimo, kot upniki, h kaki že obstoječi tiskarni. Po daljši debati se sprejme' drugi načrt. K 4. točki se oglasi tov. Germek. Predlaga, naj sprožijo naši delegati zadevo šolske reforme pri delegacijskem zborovanju, da isto zavzame gotovo stališče. Naprosi se tov. Kleinmayr, da poroča n tej stvari, posebno kar se tiče šolske obveznosti ter da se dela na to, da ostanemo vsaj na istem stališču kot smo bili do sedaj. Predlog soglasno sprejet. K zadnji točki dnevnega reda poroča tov. Trobec, kaj se je storilo glede «Tabella organica®. Tov. Daneu se je obrnil v tej zadevi na «Unione magistrale®, ki, je že vložila spomenico o stvari. Ta mu je izročila svojo spomenico v proučevanje. Tov. Germek pripomni, da smo mi že takrat dali svoje mnenje, da soglašamo z «Unione magistrale®. Sedaj nima pomena, da to stvar pretresujemo, ker je bilo že v zadnji občinski seji vse določeno, kako in kaj. Tov. -predsednik je- tudi mnenja, da to opustimo za enkrat, ker moramo počakati Gentilijeve reforme. < Tov. Ribičič poroča o počitniški akciji. — Določi se, da se pošljejo na deželo tudi potrebni otroci iz spodnje ckolice, Tov. Germektpredlaga, naj bi se naši delegati zavzeli, da se voli v «Zvezin» odbor naša velezaslužna odbornica Anica Sheimer. -— Predlog soglasno .sprejet. Tovarišica Birsa predlaga, da bi prišle še druge tovarišice v vodstvo «Zveze». — Tudi ta predlog soglasno sprejet. Končno poroča tov. Scheimer o stanju blagajne. Za tiskarski sklad ima polovico deležev vplačanih. Ker se nihče več ne oglasi k besedi, zaključi predsednik zborovanje. Tajnica. Glavna skupština hrvat. istarskog učitelj, društva sa sjedištem u Pazinu obdržala se u Lupoglavu, 2. tek. mes. Predsednik otvarajuči skupštinare, ujedno pozdravlja predsednika naše Zveze, kol. Germeka, te predstavlja vladinog zastupnika i komisara policije, koji su došli iz Pazina, prisustvovavši skup-štini. Toplim rečima spomenu preranu smrt našeg kolega Gaša Licula. Ističe napredak naše Zveze sa svojim priznatim pevaokim zborom, Učit. listom, Novim Rodom, te sa naumljenom društvenom tiska-rom. Društv. blagajnik izveščuje'o stanju blagajne, 0 dužnicima i nemarnom učiteljstvu. Zaključilo se još jednom dužnike pismeno opomenuti, a onda če. se ih predati odv,jetniku. Učitelji, koji ne mogu ili ne če da vrše društvene dužnosti, nek prijave sami istop iz društva. — (Na blagajniško izvešče osvr-nuti čemo se drugom zgodom.) i— Odabralo se u novi odbor: predsednikom dosadanjeg predsednika V. Šepiča (Buzet), tajnikom - blagajnikom Martina Ribariča (Trstenik - Slum); ostali odbornici su: Si-rotič Josip, Staver Josip, Brdar Jakša, Čop Josipa 1 Smokovič Mate. _ .... Delegatima za Zvezino zborovanje u Gorici oda- brani bijahu: Ribarič Martin, Čop Josipa, Mogoro-vič Mate i Brdar Jakša. Revizorima: Tomac Josipa i Žigante Josp. Glede 5. točke dr.evnog reda: o raspustu ili o preosncvi našeg društva spomenu predsednik, da ju umetnuo u dnevni red, da bude opomenom i po-budom, da naše učiteljstvo vrši točno svoje društvene dužnosti, inače bismo morali umreti narav-nom smrti, ili se priklopiti slov. učiteljstvu kopar-skog kotara. Odlučilo se sačekati i ostati i nadalje u sadašnjem društvu, dok se bude moglo. O potpornoj ustanovi Samopomoč progovorio je Zvezin predsednik Germek zagovarajuči osnutak ovog humanitarnog staleškog društva. Skupštir.a se izjavila jednoglasno za njeno ustanovljenje. U zadnjoj točki dnevnog reda došla je va pogovor društvena tiskara. Skupštinari su opuno-vlastili svoje delegate, da zagovaraju na Zvezi-nom zborovanju u Gorici utelovljenje jedne i druge ustanove. Skupština se bavila takodjer pisanjem našeg «Učit. lista». Naročilo se upitalo skupštinare, da li odobravaju ili ne nekoje hrvatsike članke, osobito članak Ledena škola. Skupštinari jedno-dušno izjaviše, da je ovaj članak svakako podesan, aktualan i svrsi shodan, i da mu ne može prigovo-riti nijedan učitelj, ako je zbilja učitelj i ako vrši svoje učiteljske dužnosti. — Usvojen bi takodjer je-dan drugi vrlo umesni predlog, koji ide za tim, da se iduča .skupština sazove u Pazin”, ako nam uspije, da tom prigodom bude predavao koji profesor tali-janske pazinske gimnazije. — U torne smislu postu-pače se. — Delegate se naše takodjer opunomočilo da podopru predlog, da naša Zveza 'stupi u uži doticaj sa Unione dei maestri u Rimu. — Time je bio dnevni red ijcrpljen i skupština zaključena. Iza skupštine otišli su skupštinari da pogledaju doma-ču pučku školu i veliki pčelinjak g. učitelja Krbavca, koji je toj dan držao škol. obuku. Tolminsko učiteljsko društvo je zborovalo dne 10. junija v Kobaridu. Prisotnih je bilo 41 članov. Po pozdravnem nagovoru se je predsednik v lepih besedah spominjal prerano preminulega tovariša Stanislava Bogataja. Navzoči so izkazali pokojniku čast s tem, da so vstali s sedežev. Tovariš E. Kalan je predaval.o metodičnem poučevanju petja na ljudski šoli. Predavanje je bilo zelo lepo in poučno. Tovarišu- predavatelju smo hvaležni in želimo, da bi, naip kmalu zopet predaval kaj podobnega. K debati se je zglasil R. Fajgel, ki je spomnil, da predlaga 'predavatelj preveč snovi, kajti na ljudski šoli je odmerjeno petju premalo ur. Obenem je proti temu, da se uporabljajo na ljudski šoli črtkane note. Referat o poučevanju spisja na ljudski šoli je odpadel, ker tovariš referent ni imel časa, da bi ga bil izvršil. Tovariš H. Mcčnik je predaval o metodičnem pouku risanja na ljudski šoli. Referat je bil zelo dolg in je vseboval obilo koristnih nasvetov. Nato je predsednik Jos. Rakovšček ostro grajal vse one tovariše(ice), ki so tako nemarni, da ne poskrbe toliko, da bi bil naročen vsaj en učenec njihove šole na Novi rod. Za počitniško oskrbo tržaških otrok se je priglasilo že precej dobrotnikov, želeti je, da napravi vsak tovariš svcjo dolžnost, da bo mogoče spraviti vse potrebne otroke na deželo. Prispevki za Učiteljsko tiskarno so prrmi^Len-kostni. Učiteljstvo se poziva, da čimprej vplača svoje deleže po 100 L. Zbirke za tov. Fona, za tovarišico v Istri in lanske zbirke za potrebne tovariše nam pričajo, da je ustanovitev društva «Samopomoč» potrebna in mogoča. Tov. Fil. Podgornik je bil za to, da bodi to društvo ped okriljem Zveze, vsak član Zveze bedi obenem obvezno tudi član društva «Samopcmoč». Deleži naj se računajo po starostnih letih. Udr.ine letos mnogi še niso< plačali, pozivajo sa, da to nemudoma store. Tovariš Ivančič Ivan je pojašnjeval novi penzij-ski zakon. Penzija se ozira na službeno dobo in starost, upoštevajoč vse plače, kar jih je imel učitelj v času svojega službovanja. Plače do leta 1904 sa zvišajo za 150%, od 1904 dc> 1919 leta s« zvišajo za 75%, plače od1 leta 1919 dalje se ne zvišajo. Vsaka plača se množi z nekim koeficijentcm, ki temelji na službeni dobi in starosti učitelja. Ti koeficijenti se v zadnjih letih zelo naglo dvigajo. Vsi zmnožki plač se potem množijo z 0.09%. Ta zmnožek vsebuje končno penzijo. Tovariš Bogataj pripominja: Te «dobrote» so deležni le eni, ki bodo uradno upokojeni bodisi vsled bolezni ali vsled doslužnesti. Kdor bi hotel iti zdrav v penzijo ali bi bil kot nesposoben odstavljen, prejme samo 500 L odpravnine. Predsednik' vabi navzoče, da se v kolikor mogoče velikem številu udeleže socialnega tečaja, ki se bo tudi letos vršil pri Sv. Luciji. Objavljeni vzpored predavanj nam obeta mnogo koristnega in zanimivega. Glejmo, da ne zamudimo te tako lepe pri-like! Ker se nobeden več ni oglasil k besedi, je zaključil predsednik zborovanje in se je zahvalil navzočim za pozornost. Poročevalec. Skupština učiteljskog društva za pol, kolpr Volo-sko - Opatiju, obdržavana 7 lipnja o. g. u Matuljima. I. Predsjednik olvori skupštinu u 10 sati, po^ zdravivši prisutne. Potuži se opbt na nemar i ne-hajnost mnogih članova, koji se nikako me če da probude iz tmine i koja nije mnogo stalo do naše organizacije. Spomene preteaki gubitak medju ra-sim redovima zbog prerane smrti vrlo zaslužnog istarskog nastavnika Gaše Licula. Skupšlinari kliknu: Slava mu! Priopči žalosne činjenice o suspendiranju njego-vom i kolegice Zorzut Olge, te premještenju kolegice Kinkele Marije.1 Priopčujie, da je istupio iz društva .kolega Antončič Ivan. II. Čitanje zapisnika poslednje skupštine otpušta se, buduči je isti bio tiskan u Učiteljskom Listu. III. Delegatima za delegacijsku skupštinu u Gorici bijahu izabrani kol. August Rajčič i Čikovič An-tun, a njihovim zanijenicima kolegice Zorzut Olga i Radoš Josipa. Zbog slabog stanje društvene blagajne izabrala se samo dva delegata, dok se imalo prema broju članova pravo na četiri. IV. Odnosno preuredjenje našeg društva uslijed poznate promjene u našim provincijama, predsjed-nik priobčuje razna mnijenja, što su iznešena na poslednjoj Zvezinoj odborskoj sjednici. Buduči da se tom prigodom nije došlo do pozitivnog zaključka, odbor je «Zveze» odlučio, neka pojedina društva na svojim sjednicima izreku o tom svoje mnijenje, te če se to pitanje moči na del. skupštini raspraviti i urediti. Kol. Rajčič August je mnijenja, da se slav. učiteljstvo istočnih kotara Istre stopi u jedno društvo, a u pojedinim kotarima neka ostanu sekcije. Naše društvo, koje ima razmjerno previše nepožrtvovnih i nemarnih članova, osudjeno je na smrt, ako se ne spoji sa društvima, u kojima vlada radincst i po-žrtvcvnost. Toda radi predlaže.da naši delegati u Gorici učine sve moguče na torne, da se učiteljstvo bistričkog, podgradskog i volosko - opatijskog kotara združe u jedno društvo, dok pojedini kotarl neka imadu svoje sekcije. Ovaj bi prijedlog jednc-glasno prihvačen. V. Eventualija: e) Kol. Rajčič August izjavlja, da ne smije biti nitko prisilno članom našega društva. Oni, kojima je neugodno ostati u društvu sa bilo kojega razloga, neka istupe. Bolje da nas ostane makar deset, pa da buderne svijesni, nego da ovako tjeramo naprijed. Kakv:-. nam #korist od članova koji ne uplačuju članarine, niti yne prisustvuju skupštinama. Ovakovi su nam samo na teret. Neka več dakle započne čiščenje naših redova. b) Odlučilo se, da se prije odlaska delegata u* Goricu ima da sastane društveni odbor. c) Kol. Čikovič izjavi, da če se na deleg. skupštini u Gorici pretresli i zaključiti dva vrlo važna pitanja i to: Učiteljska samopomoč i učiteIjsika tiskara. Bili če c torne borbe. Jedno se i drugo rajedamput ne može ostvafiti, jer bi to u veliko financijalno terelilo članove. Prisutni zaključe, da naši delegati dadu prednost pitanju o samopomoči. d) Kol. August Rajčič izvjesti skupštinare, da se je učiteljstvo pokazalo iznad svakog očekivanja ve. iedušnim prigodom sakupljanja za okradenu kole-gicu Jurinčič, kojoj je samo učiteljstvo brez ikakve veče propagande sakupilo 1697 Lira. Pa još st» nadje ljudi, koji kažu da od organizacije nije m-ltakve koristi!!! Poverjenikom «Novega roda». Na zadnji poziv radi rednega plačevanja naročnine se je odzvalo mnogo tovariš in tovarišev, vendar so še taki, ki- jih glas ni dosegel, Če nam je do obstoja lista, moramo teko mpočitnic urediti zastanke. Posebno pereči so dolgovi iz 1. 1922. Ni prav nič verjetno, da bi se že lani ne izterjala naročnina za lanske številske, zdaj pa je že sedem mesecev prešlo, ko bi se dolg lahko poravnal! Govorili bomo še: čas kliče! Upravnik. Formalno — pojasnilo. V «Malem listu* je predlagal posl. V. Šček tri učitelje, ki naj bi stopili v bodoči Narodni svet kot zastopniki učiteljstva. Zakaj bi bili prav oni trije tako primerni, ne vemo.. To pa je znano, da obstoji Zveza vsega učiteljstva m da je ta edina kompetentna imenovati svoje .-'.astopnike v to ali or.o korporacijo. Ker predstavlja organizacija ogromno večino slov. učiteljstva v pokrajini, more zastopati učiteljstvo le tisti, ki mu je Zveza poverila zastopstvo; drugi bi zastopali le — sami sebe. Če se učiteljstvo prijazno upošteva, se morda upošteva tudi njegova organizacija in odbor, ki ga je zaupanje članstva postavilo organizaciji na čelo. Toliko, da ne bo tistih večnih — nespo-vazumljenj! Medvseučjliški tečaj v Rimu. Do danes ni še ncibenega odgovora. Pokrajinska šol. oblast je pospešila končni odgovor, ki ga objavim v prih. št. «Učit. lista*. * Germek. POLEMIKA Nekoliko o historičnem materializmu «. . . mi nemški socialisti smo ponosni ni to, da ne izhajamo le iz Saint-Simona, Fourier-ja in Owena, ampak tudi iz Kanta, Fichteja in Hegela*. {Fr. Engels). Načeti moramo tudi pri nas enkrat vprašanje, ali pomenja marksizem kot teoretičen sestav in kot izraz gibanja proleiarskega razreda, v kolikor moremo sploh to oboje ločiti, le sistem gospodarskega in političnega gibanja, ali pomenja tudi kaj več, celoten kulturni sistem, celotno svetovno naziranje. Potrebno je to predvsem vsled tega, ker se pojavljajo tudi pri nas poskusi nekakega filozofskega re- vizionizma v smislu nekakega modernega krščanskega idealizma. 2) Priti moramo glede tega popolnoma na jasno, da ohranimo marksizem pred po-plitvičenjem, ki mu preti s te strani. Oglejmo si nekoliko filozofično podlago marxizma! 1. Dialektika in relativizem. Ako se je znanstveni socializem bavil bolj z ekonomskimi problemi, izhaja to iz dejstva, da so bili in sp ti za razredno gibanje, katerega teoretičen izraz je, najaktualnejši. Toda do svojih ekonomskih rezultatov in socioloških metod je prišei marxizem le na podlagi gotovih filozofičnih naziranj, predvsem pa’ na podlagi dialektična metode. Marx si je osvojil to metodo od velikega nemškega filozofa Hegela, a moral jo je «postaviti na noge*, kakor sam pravi, kajti Hegel je še vedno stal r.a idealističnem stališču in s tem stal pravzaprav sam s seboj v nasprotju, kajti dialektistično mišljenje izključuje vsako deduktivno metodo, vsak apriorizem. Idealizem predpostavlja vedno obstoj »višjega«. syeta duševnosti, neodvisnega od realnega, naravnega sveta in vodi nujno v transcendentalnost in teizem. Logični dialektik pa mora vsled induktivne metode nujno dospeti do materializma in — ateizma. Kaj pa je pravzaprav dialektika? Na to odgovarja Engels1): »... (sistem), v katerem se nam predstavlja ves naravni, zgodovinski in duševni svet kot proces, to se pravi, nekaj, kar je v neprestanem gibanju, iz-preminjanju, preoblikovanju in razvoju in poskus, določiti v tem gibanju in razvoju notranjo skladnost.» V nasprotju z dialektičnim načinom mišljenja stoji metafizični, ki predpostavlja svetovne pojave kot nekaj statičnega, negibljivega. «Za metafizika so pojavi in njihovi miselni odrazi, pojmi, osamljeni, drug za drugim in brez drugega za opazovanje možni, trdni, nepremični .enkrat za vselej dani predmeti raziskovanja. On misli v samih neposrednih nasprotjih; njegov govor je Da, da, Ne, ne, kar je nad tem, je1 * zlo. Zanj stvar eksistira ali pa ne eksistira: kak predmet ravno tako ne more biti obenem sam in drugi. Pozitiv in negativ se absolutno izključujeta; razlog in posledica stojita pravzaprav v nepremičnem nasprotju med seboj. Ta način mišljenja se nam vsled tega zdi na prvi pogled tako jasen, ker je mišljenje tzv. zdravega človeškega razuma.« (Engels1). Svet ni torej tak, kakor se nam na prvi pogled predstavlja, skupnost določenih predmetov, pio-javov, pojmov idej, ampak skupnost gotovih oblik, ki jih ti predmeti, pojavi, pojmi, ideje itd. imajo na gotovi stopnji svojega evolutivnega procesa. Tudi človek sam ni bitje samo zase, za katero veljajo že od prej določeni, stalni zakoni; tudi njegovo življenje, delo, mišljenje, čustvovanje, stremljenje se nahaja v neprestanem izpreminjanju, razvoju in vse se nam tudi pri njem predstavlja le v gotovih oblikah, ki odgovarjajo gotovim stopnjam tega procesa. Meje njegovega spoznanja, odgovarjajo le njegovemu duševnemu svetu. So torej zelo relativne in tu pridemo do spoznavnega relativizma, ki ga nujno zahteva dialektično mišljenje. Vse človekove predstave, odgovarjajo le načinu in nivoju njegovega dojemanja, njegovega gledanja. Resnica je ono, kar on na podlagi premis, ki jih spozna za prave, sklepa, na podlagi svoje logike — ali moremo trditi, da velja človekova logika tudi za ostali, po naših- dosedanjih spoznavnih možnostih še nepoznani svet? Dobro je ono, kar se človeku na gotovi stopnji razvoja, z ozirom na njegove potreba zdi dobro. Obratno je zlo. Kako so ti pojmi relativni, vidimo iz dejstva, da pomenja že obstanek človeka sam na sebi nagačijo gotovih delov organičnega sveta, ki ga on more uničevati v boju za svoj obstanek. Isto je z ostalimi živimi bitji v naravi. Pojav človeka moremo razumeti torej le s stališča in na podlagi skupnega razvojnega procesa, v katerem pomenja le gotov del in njegov spoznavni svet le s stališča njegovih spoznavnih možnosti in oblik, za kar velja pri njem absolutni relativizem. Pridemo do vprašanja materije in duha. Kakor že omenjeno, se ravno pri tem vprašanju loči Markova dialektika od Hegelove. Ko pride Hegel do vprašanja bistva, zadnje podlage vsega tega procesa se oddalji od realnega sveta in je išče v »idejnem* svetu, ki ga on postavlja nekam- v oblak«. »Objektivna ideja«, «objektivni razum« tvori po njegovem bistvo sveta, ta jjrešinja vse stvari in tudi povzroča vse procese, Ves vidni svet in tudi človek je njemu utelešenje te »ideje«. ako prihaja Hegel do idealizma in do panteizma, a to njegovo naziranje stoji v diametralnem nasprotju z njegovo dialektično metodo, kajti Hegel si je tu ustvaril le nov iiuzoričen svet, ki stoji izven zakonov dialektičnega mišljenja in ki naj ravno razlaga (!) in določa vidni svet, t. j. svet procesov. To je apliciral Hegel tudi na svoje zgodovinsko (idealistično) naziranje, o katerem piše Engels1): «Trpel je namreč (sistem) še na nepremostljivem notranjem nasprotju; na eni strani je imel kot bistveni predpostavek historično naziranje, po katerem bi bila človeška zgodovina razvojni proces, ki ne mroe imeti poi svoji naravi z odkritjem tzv. absolutne resnice svojega intelektualnega za-' ključka; na drugi strani pa trdi, da je vtelesenje ravno te absolutne resnice. Vse obsegajoč, enkrat za vselej določen sistem spoznanja narave in družbe stoji v nasprotju s temeljnimi zakoni dialektičnega mišljenja. . .» Marxova dialektika je torej materialistična. Zanj eksistira duševni -svet, eksistirajo duševni procesi, a le kot funkcija materialnega sveta. Brez dutia si materijo lahko mislimo, a duha brez materije ne. Marx zida torej le na realnih dejstvih, iz katerih prihaja potem potom induktivne metode do raznih sistemov, naziranj itd., dcčim vidimo1 pri Hegelu in pri idealistih, da si ustvarijo najprej nek svet v oblakih, iz katerega si potem, navadno zelo nesrečno, potom deduktivne metode razlagajo pojave realnega sveta. Človekova duševnost je Marxu skupnost predstav, pojmov, misli, čustev, stremljenj, ki odgovarjajo določenim predmetom, pojavom, stvarem in ki se nahaja v neprestanem razvoju in izpreminjanju. Marxizem zavrača torej substanciali-tetno teorijo o duševnosti, ki vodu nujno do idealizma in teizma (ali panteizma) ter sprejema akttrafi-tetno. "Ni torej res, da materialistična dialektika ne priznava duševnega sveta; nasprotno priznava in mu daje zn a čaj realnOjsti-,a "ga~n a-svoj na čin r a ž lag a. 2. Determinizem in historični materializem Ta naziranja tvorijo torej osnovno filozofično podlago vsega marxizma. Odslej se bavi marxizem še z abstraktnimi vprašanji, v kolikor se tičejo človeka, nastopajočega v zgodovini, v kolikor tvorijo sestaven del njegovega zgodovinskega naziranja. Vendar prav iz tega izvaja svoje ideje o ulo-gi duševnosti pri človeku (sedaj še socialnem), o ulogi religije, filozofije in o ulogi etike. Ta svoja naziranja zida marxizem predvsem na podlagi Darvinovih teorij o ohranitvi organskih vrst. Vsak organizem v naravi bije boj za svoj obstanek na podlagi imanentnega samoohranjevalnega in razmnoževalnega nagona. Obstoj teh bitij določajo pogoji, v katerih živijo in njihova odporna moč. Ohranijo se le oni organizmi, ki morejo najbolje kljubovati svoji okolici, ostali poginejo. Na ta način pridemo do razvoja v organični naravi. Vsak organizem in vsaka organska vrsta si je razvila v tej borbi gotova sredstva, gotove organe, ki najbolje služijo njeni ohranitvi. Na ta način pridemo do različnih tipov in do različnih organičnih vrst. Navidezna harmonija v naravi je le labdno ravnovesje raznih sil, ohranivših se v boju za obstanek, ki se pa ne-orenehoma ruši in zopet vzpostavlja, izpreminja, razvija. Človek ,je ena izmed živalskih vrst, ki je zadobila na gotovi stopnji, vsled gotovih pogojev, popolnoma svojevrstno razvojno smer,- razvila si je kot sedstvo v boju za obstanek predvsem inte-Jekt, duševnost. Do tu Danvin. Marxizem je apliciral to teorijo predvsem na človeka4) in njegov razvoj, na njegovo zgodovino, ki jo zasleduje vse dotlej, ko si je človek izdelal prvo sredstvo za pridobivanje življenskih potrebščin; kajti človek se razlikuje od ostalih živali v tem, da si one pridobivajo življenjske potrebščine s pomočjo naravnih sredstev, ki 'jim jih je ustvaril razvoj sam, Jočim si mora on ta sredstva šele sam ustvarjati, pri čemer prihaja v poštev kot naravni organ predvsem njegov intelekt. Družba je nastala tedaj, ko so prisilile nove potrebe človeka, da si izpopolni svoja sredstva za pridobivanje življenskih potrebščin, svoja proizvajalna, produkcijska sredstva, katerih ustroj, sistem, je zahteval skupno delo. A ta družba ni stalen, enkrat za vedno določen organizem. Nasprotno. Je mehanizem, ki se nahaja v neprestanem izpreminjanju in razvoju in ki zavisi od gotovega sistema proizvajalnih sil, ikj se vsled vedno novih potreb neprestano izpreminja in razvija. To izpreminjanje proizvajalnih sil določa izpremi-njanje in razvoj v ekonomični strukturi, v socialni in politični strukturi družbe in v vsej duševni družabni nadstavbi, ki ni nič drugega, kot odsev, izraz vsega tega procesa v človeški zavesti. «V družabni produkciji stopajo ljudje v svojem življenju v gotove, potrebne, od njihove volje neodvisne odnošaje, produkcijske odnošaje, ki odgovarjajo gbtovi razvojni stopnji svojih produkcijskih sil. Skupnost teh produkcijskih odnošajev tvori ekonomično strukturo družbe, realno bazo, na kateri se dviga juridična in politična nadstavba in kateri odgovarjajo gotove družabne zavestne oblike. Proizvajalni način materialnega življenja določa socialni, politični in duševni življenjski proces sploh. Ni zavest ljudi, ki določa njihovo bit, ampak nasprotno njihova družabna bit, ki določa njihovo zavest.® (Marx.5) Vidimo torej, da je determinizem in sicer socialni, ekonomični determinizem nadaljna temeljna točka marxizma, njegove zgodovinske filozofije. Le s tega stališča razumeva marxizem pojav duševnosti v človeški družbi, njega mišljenja, psihologije, ideologije, etike, religije, filozofije, umetnosti. In do tega prihaja le na podlagi logične črte dialektičnega mišljenja in sicer dialektičnega materializma, ki ne vidi nikjer ničesar stalnega, večnega, nespremenljivega, ampak vsepovsod razvoj, izpreminjanje, pretvarjanje, preoblikovanje, gibanje, dinamiko; in to v materialnem svetu in v duševnem svetu, ki ga razlaga realno, kot funkcijo materialnega sveta in ne kot «višji», «nadnaraven» svet. Jasno, da mora in more ta determinizem in tudi historični materializem, kot sociologična metoda, izhajati ravno iz materialistično - dialektične filozofije, ker je drugače popolnoma brez smisla in breze vsake podlage/’) Ako pogledamo sedaj s tega stališča na razmerje med marxizmom in religijo (vzemimo njeno najab-slraktnejše bistvo — vero v neka nadnaravno bitje), dobimo sledečo sliko: marxizem kot sistem s svojo induktivno, materialistično - dialektično metodo mora nujno negirati vsako religioznost, je ateističen, ker negira vsako teleologijo v naravi in življenju in ker stoji na stališču absolutnega spoznavnega relativizma; kot zgodovinsko - sociologično nazira-nje (historični materializem) pa razlaga pojav religije v zgodovini človeštva kot transcendentalne predstave sveta, ki človeku ni dostopen na gotovi stopnji spoznavnega obzorja, predstave, ki pa niso nič drugega, kot v transcendentalnost projicirana slika njegovega lastnega sveta, ki je določen vedno po družabni ekonomični strukturi, po sistemu proizvajalnih sil. Te transcendentalne predstave sa iz-preminjajo zajedno s človekovim spoznavnim ob- zorjem, ki se zopet izpreminja s proizvajalnim pro-ce^oni in s celo družabno nadstavbo. Na ta način vidimo, da je religija razvijala na pr. svoje predstave o bogu od prvih predstav o duhovih velikih prednikov0), preko vseh oblik antičnega politeizma, srednjeveškega 'katolicizma, ki je naravnost tipičen zgled odvisnosti religije od proizvajalnih odnošajev — je prava transcendentalna fotografija fevdalnih družabnih odnošajevpreko modernega deizma in panteizma pa do* svojega konca v porajajočem se ateizihu. Ulcga," ki jo igra religija v razrednem boju, je prav tako razredna, kot uloga ostalih delov socialne nadstavbe. Vsled tega mora marxizem, kot teoretičen izraz proletarskega gibanja v praksi aktivno pobijati religijo1, dati mora proletariatu novo, areligiozno in ateistično vzgojo. Kaj pa z etiko? Razumljivo, da je etika ravno tako relativen pojem, ravno tako človeški, od njega in njegovih odnošajev odvisen pojem, kakor vsak drugi. Etika se je razvila in vznikla iz potreb človeškega družabnega življenja in se je izpreminjala z&jedno z njegovimi oblikami, na podlagi produkcijskega procesa. Ne moremo torej trditi, da bi obstajal kak etičen zakon izven našega življenja, ki bi veljal in objemal vse ljudi v vseh časih. V tem slučaju zabredemo takoj zopet v transcendentalnost in teizem. Ateist, ki bi priznaval tak etičen zakon, je nons‘ens. V razredni družbi je etika razredna, etika «civiliziranega» sveta je vse kaj drugega kot etika kanibalizma. Pojem dobrega in zla ne more biti' absoluten, omejuje se na to, kar se posamezniku, skupini, razredu, družbi, morda vsemu človeštvu zdi dobro ali pa zlo. Nasprotno vlada zakon nujnosti v življenju, in naravi, ki stoji izven pojmov dobrega in zla7]. Osvetlili smo z marxističnega stališča nekoliko pojava religije in etike, ker sta ta dva pojava dala povoda nesporazumljenjem in kritiki. Obrnimo se nekoliko k vpraašnju kontinuitete v družabni zgodovini! Marxizem uči, da je dosedanja zgodovina zgodovina razrednih bojev. V razredih, ki so nastali najprej vsled delitve dela, vsled potreb, ki so nastale na gotovi stopnji produkcijskega razvoja, kakor razlaga to Engels8), se je formiralo vse družabno življenje, vsled različnih interesov je prišlo do razrednega boja, ki ni drugega kot nadaljevanje boja za obstanek v notranjosti družabnega mehanizma v darwinističnem smislu. Razredi so no-silelji raznih oblik gospodarskega, socialnega in kulturnega življenja in da nadaljujemo z Marxom: «Na gotovi stopnji svojega razvoja pridejo materialne produkcijske sile v nasprotje z danimi produkcijskimi odnošaji, ali, kar je ie juridični izraz za to, z lastninskimi odnošaji, v katerih so se dotlej gibale... Nastopi sedaj epoha socialne revolucije. Z izpremembo ekonomične podlage se prevali počasneje ali hitreje vsa ogromna nadstavba.® («H kritiki politične ekonomije®.) Vidimo torej, da pomenja vsak nastop nove dobe potom socialne revolucije le logično nadaljevanje prejšnjega razvoja in v tem naziranju se ravno loči znanstveni - socializem od utopičnega, ki je presojal na pr. pojav kapitalizma kot nekako objektivno zlo in ne logično nujnost, kot nekako zmoto in in ki je propagiral komunizem zopet kot nekako objektivno dobro iin ne. kot logično nujnost. S tega stališča moremo zreti na splošno človeško kulturo le kot kulturno’ kontinuiteto in v tej kulturni kontinuiteti zavzema vsaka doba, ki je karakterizirana po nadvladi enega razreda, dokler ima ta na sebi značaj progresivnosti, to je: dokler «tvorijo produkcijski odnošji, ki jih je ustvaril, ugodno podlago za razvoj produkcijskih sil», svoje častno mesto. Na podlagi te kontinuitete moremo razumeti vse dosedanje volitve kulturne sestave, kot formacije raznih razredov, nastopajočih v zgodovini in na tej podlagi moremo presojati kot tak celoten kulturni sistem . tudi komunizem, izražen teoretično v mar-xizmu in praktično v gibanju proletarskega razreda9). Komunizma ne smemo torej presojati le kot gospodarsko - političnega gibanja, omejenega na izboljšanje življenskihl pogojev, delavskega razreda, ampak kot novo, sstematično, vse'‘panoge družabne nadstavbe objemajoča gbanje, celotno svetovno na-ziranje, gibanje s svojo filozofijo, svojo kulturo, svojo etiko, ki pomenja logično kontinuiteto človeške kulture od primitivnih pojavov, preko antike, krščanstva, renesanse in liberalizma. Danes so produkcijske sile v nepremostljivem nasprotju s produkcijskimi odnošaji kapitalistične družbe. Naloga delavskega razreda je, da te zapreke odstrani in organizira nove produkcijske odnošaje, ki _ bodo omogočevali neomejen razvoj produkcijskih sil, kateri edini bo omogočil človeštvu resničen napredek. V tem tiči tudi največja zgodovinska naloga delavskega razreda. # * * Skušal sem podati kolikor mogoče strnjeno sliko marxizma kot sistema ter se dotaknil posebno onih točk, v katerih se križa marxistično naziranje x onim teh revizionistov, ki jih imamo* tudi nekaj pri nas. Diskusija bi bila potrebna, ker bi razjasnila marsikaj. Študija — razumljivo — ni popolna, a upam, da se mi je kljub temu kolikor toliko posre- čilo podati osnovne temelje marxistične filozofije in historičnega materializma. ‘) Fr. Engels: «Diz Entivicklung des Sozialismus von der Utopie zur Wissettschaft.» 2) Primerjaj članek J. P. v 14, - 15. štev, Učit. lista: «Nekoliko o nravni vzgoji«, 3) Karl Marx: «Zur Kritik der politischen Oeko-nomie.» 4) Primerjaj glede tega knjigo: Karl Kautsky: «Die Vermehrung und Entwicklung in Natur utld Gesell-echaft«. 5) Gleda tega vprašanja je pisec te študije Sam šele v zadnjsm času prišel na jasno. Razumljivo, da se danes ne more strinjati Več z marsičem, kar je kdaj pisal v Učit. listu in j drugje, e) Primerjaj glede tega knjigo: Buharin: »Theorie des historischen Mat-erialismus« — Verlag der K