Poštnina plačana v gotovini. Gledališki list SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI tSBfBSskS OPERA 1948-1949 25LETNICA UMETNIŠKEGA DELOVANJA ZLATE GJUNGJENAC Giacomo Puccini Madame Butterfly Vsebina: Čestitke Uprave in Direkcije Opere SNG Z. Gjungjenac v zagrebški Operi Pismo Petra Konjovica Značaj in pomen opernih vlog Z. Gjungjenčeve Zlata Gjungjenac (portret) Seznam jubilantkinih vlog Arija iz »Madame Biitterfly« Vsebina opere JUBILEJNA PREDSTAVA 13. FEBRUARJA 1949 G i a c o m o Puccini: Madame Butterflj Opera v treh dejanjih — Besedilo po J. L. Longu in D. Belascu spisala L. Ulica in G. Giacosa — Prevedel Niko Štritof Dirigent: D. Žebre Režiser: C. Debevec Madame Butterfly (čo-čo-san) ........................ ZLATA GJUNGJENAC Suzuki, njena postrežnica .......................... M. Kogejeva Kate Pinkerton ........................................ M. Rebolj-Trostova F. P. Pinkerton, poročnik mornarice USA ............ J. Lipušček Sharpless, konzul USA v Nagasakiju .................... V. Janko Goro ............................................... S. Banovec Princ Jamadori ..................................... S. Štrukelj Bonec .............................................. I. Anžlovar Komisar .................... F. Lupša Uradnik registrature ............................... R. Garibaldi čo-čo-sanina mati ... ....r......................... E. Urbaničeva Sorodniki, čo-čo-sanine prijateljice, služinčad Godi se v Nagasakiju Vodja zbora: J. Manc Cena Gledališkega lista din 10.- Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani. GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1948-49 OPERA Štev. 8 /v lata Gjungjenac je med prvimi in najvidnejšimi jugoslovanskimi opernimi pevci tista edina umetnica, ki je res »jugoslovanska« v pravem pomenu besede. Po rodu Hrvatica je zrastla na odru zagrebške Opere, kjer se je s svojim velikim ter vsestranskim, prirojenim odrskim talentom kmalu povzpela od mlade začetnice med prve vrste pevcev gledališča, ki se izmed vseh naših opernih odrov ponaša z najstarejšo tradicijo in kulturo. Želja po čim večji umetniški rasti in udejstvovanju jo je privedla iz Zagreba v Beograd, kjer se je kot odlična operna in koncertna umetnica prav tako kmalu uveljavila. L. 1930 jo je umetniška pot zanesla v Ljubljano, kjer sc je v dolgi dobi svojega umetniškega udejstvovanja povsem udomačila, se priljubila občinstvu, kakor razen nje redko katera pevka, ustvarila je na odru naše Opere in sredi našega ansambla številne svoje najboljša operne like in prav tu dosegla svojo najvišjo umetniško raven, uspehe in priljubljenost. Na višku njene ustvarjalne moči in slave jo je jk> sedmih letih dela v Ljubljani vodila pot spet v Beograd in Zagreb ter na gostovanja v tujino, dokler se ni po osvoboditvi spet vrnila na naš oder in v naše mesto, ki se je bilo tudi njenemu srcu najbolj priljubilo. Zlata Gjungjenac je na odru naše Opere domača kakor bi bila tudi sama po rotlu Slovenka. Verdijeva »Traviata«, Massenetova »Manon«, Offenbachove »Hoffmanove pripovedke«, Dvorakova »Rusalka«, Janačkov« »Jenufa«, Čajkovskega »Evgenij Onjegin«, in Puccinijeva »La Boheme« ter zlasti še »Madaine Butterfly« so opere, v katerih glavnih vlogah je Zlata Gjungjenac prav v Ljubljani dosegla svoje naj večje umetniške uspehe. Ko naša Zlata danes ob svojem jubileju polaga sebi in vsem ljubiteljem svoje umetnosti obračun, ji vsi in iz vsega srca želimo, da bi še dolgo ustvarjala, da bi še dolgo na našem odru živela vseh sto različnih umetn:ških življenj in usod, in da bi nam še dolgo s svojo umetnostjo vzgajala naše mlade, bodoče pevske kadre! V tem smislu ji čestitamo in ji želimo še mnogo uspehov! j Uprava Slovenskega narodnega gledališča in Direkcija Opere — 101 - Zlata Gjungjenac — 102 — ZLATA GJUNGJENAC V ZAGREBŠKI OPERI Zlata Gjungjenac je s svojim umetniškim delovanjem začela v Zagrebu. V zagrebški Operi se je vzgojila, v nji je zgradila svoj prvi repertoar in v nji je dosegla svoje prve uspehe. Ko je umetnica kasneje, v drugi dobi svojega stvariteljskega dela, prešla v iuigažmane v Ljubljano in Beograd, in zatem na gostovanja v tujino (Praga, Bino. London, Dunaj, Berlin), nista zagrebško gledališče in njegovo občinstvo zaradi tega bila ljubosumna na ta druga glasbena središča. Nasprotno. Mi smo bili ponosni, da se je hrvatska pevka afirmirala, dosegla priznanja ter zaznamovala uspeh za uspehom tudi v drugih sredinah, kjer so se njene kreacije presojale samo z merilom stvarne umetniške vrednosti. Vendar pa Zlata Gjungjenac tudi kot stalna članica ljubljanske in beograjske Opere ni nikoli prekinila vezi s tistim gledališčem, ki je za njo pomenilo — in ki za njo še danes pomeni — njen rodni dom, hišo njene umetniške mladosti. Iz leta v leto je prihajala v Zagreb, formalno »kot gost«, a dejansko kot ravnopraven član tiste široke umetniške družine, kakršno tvori ansambel zagrebške Opere. Njena gostovanja v Zagrebu so bila toliko zanimivejša, ker je vsakokrat prinesla s seboj kako novo kreacijo, naštudirano bodisi v Ljubljani, bodisi v Beogradu, in se je tako pojavljala pred zagrebškimi gledalci v vedno novih umetniških stvaritvah, v kolikor pa je pela svoj od prej poznani repertoar, je bilo stalno opažati umetniško poglabljanje in vsestransko izpopolnjevanje vseh njenih posameznih partij tako v pevskem kot v igralskem oziru — ugotavljalo se je njeno dosezanje visoke stopnje zrele in izgrajene umetnice. Dne 14. X. 1918. je bila v Zagrebu na sporedu novo naštudirana uprizoritev Mozartove »Čarobne piščali«. Na plakatu tiste predstave je bilo tiskano: Pr,yi dečko — Zlata Gjungjenac. To je bil njen prvi, skromni nastop na odru, njen umetniški rojstni dan. listi čas je bila še gojenka zagrebškega konservatorija, kjer je študirala petje, a takoj po svojem debutu je bila angažirana v gledališču. »Čarobna piščal« je še nadalje ostala v njeni karieri eno tistih del, v katerih je često nastopala, vendar ne več kot prvi dečko, temveč najprej kot Papagena in kasneje kot Pamina. V prvi dobi svojega udejstvovanja je pela Fjodorja v »Borisu Godunovu«, Zerlino v »Don Juanu«, Suzano v »Luizi«, nato je doživela izreden in nepričakovan uspeh v naslovni vlogi Rimskega- — 103 - Korsakova »Carske neveste« (1924), ko je pri reprizi kot »druga zasedba« zaznamovala zmago nad dotlej zelo renomirano interpretko premiere. Poleg premierskega repertoarja je Zlata Gjungjenac nato postopoma prehajala tudi v tekoči repertoar repriz. Pela je Margareto, Mimi, Mieaelo. Marico, Sneguročko in zlasti uspešno tudi Butterflv. To so bili njeni uspehi — vendar uspehi, ki so bili doseženi z upornim delom in naj vestne jšini študijem! Kdor le količkaj pozna način takratnega gledališkega dela, ta prav dobro ve, kako je bil do mladih umetnikov nepravičen. Medtem ko se je za premiero študiralo po nekoliko mesecev z razmeroma zadostnim številom orkestralnih in režijskih vaj, jc bilo treba v reprize tekočega repertoarja vskakati tako rekoč na srečo z eno aranžirko in eno orkestralko. Ta način d<'la, kakor je vladal pred 25 leti, je Zlata Gjungjenac, čeprav je bil tvegan, odlično obvladovala, in — zmagovala. Razpolagajoč z izrednim glasom ter talentom, visoko muzi-kalnostjo, izgrajeno pevsko tehniko, prefinjenimi sredstvi igre in r nezmotljivim odrskim instinktom, je znala tako rekoč z improvizacijo ustvariti tako veliko in globoko kreacijo, kakor je njena Butterfly, za katero nemara niti sama ne pomni, ali je sploh imela kako ansambelsko vajo z orkestrom. L. 192(i je Zlata Gjungjenac zapustila Zagreb in odšla najprej za štiri leta v Beograd, nato za sedem let v Ljubljano, kasneje spet za šest let v Beograd, po osvoboditvi pa je bila po krajšem bivanju v Zagrebu ponovno angažirana v Ljubljani. Kot pa smo že omenili, se je v vsem tem času stalno vračala v Zagreb, kjer je s svojimi vedno novimi kreacijami dosegala največje uspehe in z njihovo raznovrstnostjo vzbujala presenečanja. V preteklih 60—70 letih je Zagreb dal niz velikih opernih umetnic, ki so si pridobile slavo tudi izven evropskega kontinenta. Zlata Gjungjenac je, mirno lahko rečemo, izmed njih najbolj vsestranska in z ozirom na raznolikost strok najuniverzalnejša pevka, kar jih je dal hrvatski narod, in kateri je v tem oziru malo enakih v vsem glasbenem svetu. Ko je 1. 18%. Gerrfma Bellincioni pela v Zagrebu Traviato. Santuzzo in Cartnen, jc bila to svojevrstna senzacija, loda Zlata Gjungjenac je šla še naprej in tako rekoč izbrisala vse meje, ki so se konvencionalno začrtale opernim strokam. Enega izmed primerov smo že navedli (Čarobna piščal). Toda mogli bi postaviti vprašanje, ali je v vsej operni umetnosti kdaj obstajala ali obstaja rperna pevka, ki je v »Figarovi svatbi« pela i Kerubina i Suzano i Grofico, ali v »Kavalirju z rožo« i Oktavi jana i Sofijo, ali v »Carmen« i naslovno vlogo i Mieaelo? Začenši od partij lirskega in mladorlramatskega značaja (Rusalka. Tatjana. — 104 — Zlata Gjungjenac kot Mimi in Janez Lipušček kot Rudolf na našem odru v Puccinijevi operi »La Boheme« Margareta, Mimi, Butterllv) in koloraturnili (Olimpija. Traviata, Manon) pa do visoko drainatskih (Jenufa. Jaroslavna, Tosca, Saloma) in celo vse do altovske Čarnimi je Zlata Gjungjenac nanizala okrog 70 opernih in kakili deset operetnih kreacij, katerim je vsem dala polno bogastvo svoje umetniške osebnosti: blesteč, topel in prefinjeno niansiran glas, izredno muzika Inost. oplemeniteno z veliko pevsko kulturo, izgrajeno individualnost ter globoki smisel za stil. Vse te najlepše lastnosti svoje umetniške osebnosti je Zlata Gjungjenac prikazala na opernih odrih in v koncertnih dvoranah v Zagrebu, Ljubljani, Beogradu, Splitu. Dubrovniku, Sarajevu, Mariboru, Novem Sadu, Subotici, Osijeku itd. Ko slavi danes svojo petindvajsetletnico v Ljubljani, sodelujejo v tein jubileju vsa operna središča Jugoslavije, pozdravljajoč v Zlati Gjungjenac tisto umetnico, ki jo vsak od njih lahko s ponosom imenuje svojo! S. Batušic (Zagreb) — 105 — DRAGA ZLATA! Jubilej? Tako hitro? Ko sem slišal, da bo že čez nekaj dni — se je pred menoj pričel odvijati film življenja in nenehnega razvoja ler vzpona izredno nadarjene, interesantne in inteligentne pevke. Imam skupinsko fotografijo iz časov, ko ste še v svojih nemirnih slutnjah sanjal j o začetku gledališke kariere. Na sliki je skupina zagrebških konservatoristk pevskega oddelka. Pri mojem prvem zagrebškem kompozicijskem koncertu je ta skupina (ki je tvorila izredno discipliniran in po vokalnih kvalitetah odličen ansambel) izvajala pod taktirko izvrstnega zborovskega pedagoga profesorja Cirila Juneka moje »Tri ženske zbore«. Na tej fotografiji in v tej skupini je videti skromno, nebogljeno dekletce, iz njenih sanjavih oči pa gleda hrepenenje in odločna volja, da stopi v široke prostore zvočne umetnosti in da tam osvoji suvereno mesto, za katerega veruje, da ji pripada. Ta deklica na sliki ste Vi, Zlata, in okrog Vas krog mladih deklet s sposobnostjo in voljo, da se posvetijo glasbi. Poznali smo dosti pevk. zlasli z opernih odrov, obdarjenih z lepim in kdaj pa kdaj s prav izrednim glasom, ki so doživele hitro in bleščečo kariero. Del publike ljubi »senzacijo«, katero včasih povzročajo ti »fenomenalni« glasovi. Na drugi strani pa so tisti, ki znajo razlikovati senzacijo od umetniškega vtisa, tisti, katerim ni za »efekte«, ampak imajo radi pevce, ki jih vodijo naravnost k izvoru neposrednega umetniškega doživljanja, vsi tisti, ki od glasbe in v glasbi nekaj iščejo ter vedo in čutijo, kaj iščejo — so našli in vedno znova najdejo v Vaši pevski interpretaciji oni idealni tip umetnika, kateremu i lepota glasu i muzikalna obdarjenost i toplina temperamenta — zlili v umetniški osebnosti — služijo le kot sredstvo, da z njim izoblikujejo umetniško ustvaritev in izraz. Izraz, kakršnega išče in zahteva umetniška resnica v interpretaciji dela in njegovega stila. Vi veste, draga Zlata, kako visoko Vas cenijo strokovnjaki: komponisti, glasbeniki — in predvsem dirigenti, katerim je vselej v veselje delati z Vami. Zato je Vaše sodelovanje v repertoarju tako bogato in raznovrstno. Od briljantnih opernih kreacij do težke dramatske problematike, v, intonacijsko pa brezhibno sledi zvokom orkestra. Kaj bi tu še govorili o slogovni dovršnosti njenih vlog? Edino to moremo dodati, da se je jubilantka povzpela do tem silnejšega ganotja, čim bolj je bila vloga čustveno razgibana. Kdo se ne spominja burnih aplavzov, ki so spremljali svojčas njene takrat nove kreacije? In — 111 - kdo nt' odhaja dandanes s predstave s tihim zadovoljstvom nad globokim vtisom njene Butterfly, Traviate, Jennfe, Mimi, Manon? Jubilantka ni štedila s svojim znanjem, kadar je šlo za krst novih domačih in inozemskih opernih novosti. Njen pomen za našo gledališko umetnost poveča dejstvo, da je v glavni vlogi kumovala mnogim operam, ki so se dajale prvič sploh ali prvič v Jugoslaviji, bodisi v Beogradu, Zagrebu ali Ljubljani. Morda ji dolguje maj-sikak avtor zahvalo, da je njegovo delo bilo svojčas sploh izvedeno in prodrlo. O tem kulturno-zgodovinskem pomenn naj bi kronika ne molčala! Kako bi osvežil spomin na enkratnost njenih detajlov? Naj omenim dva neizbrisna dogodka. — Bili smo povabljeni v zelo obiskano šolsko ustanovo s prošnjo, da v obliki poljudnega koncerta podamo nekaj primerov iz pevske literature. Gospa Zlata se je odločila za močno obrabljeni prizor, ko Mme Butterflv čaka z detetom na svojega Pinkertona, sceno, ki je za poklicnega glasbenika, posebno če je iztrgana iz okvira odrskega dogajanja, skrajno nezanimiva. Ali naj zamolčim, da so mi bile oči ob zadnjih zvokih solzne in da bi mi bil odpovedal glas, če bi bil moral pri priči izustiti karkoli? Kdo se ni zgrozil v Respighijevem »Plamenu«, ko Sylvana, v svesti si svoje podedovane čarovniške moči, zakliče pritajeno, tajinstveno. strastno in hkrati roteče v terno ime svojega Donel la«? — Res so potrebne za podoživljanje umetniških vrednosti določene predispozicije. Toda mislim, da je jubilantka znala širiti vpliv odrskega učinka na tako široko poslušalstvo, da je v tein že zdavnaj postala ljudska umetnica. Zlata Cjungjenac je prišla že svojčas v Ljubljano kot zrela umetnica. Vešče režiserske roke so njen igralski talent izoblikovale do take izrazitosti, da je pridobila zgodaj potrebno samozavest, izkušenost in prepričljivost. Štritofova ljubezen do vsega pristnega v glasbi, igri in besedilu, njegov jedki odpor zoper navlako v umetnosti, od patosa do ravnodušnosti, od izmaličenosti do neiskrenosti. je podkrepil življenjskost jubilantkinitl vlog. — Brez tistega intenzivnega vmišljanja v svojo vlogo, ki ni odvisna od števila korepeticij in skušenj, temveč ki doma in na cesti, vedno in povsod \ re in kipi v pravem umetniku, dokler se ta s svojo vlogo ne stopi, brez te gonilne sile v sebi ne hi zrla jubilantka na tako bogato in uspešno umetniško žetev svojih 25 let odrskega udejstvovanja. Pavel šivic - 112 - ZLATA GJUNGJENAC (Portret) Usoda me je globoko povezala z Zlato umetnico in z Zlato človekom, tako globoko, da mi je naloga, izluščiti iz te življenjske povezanosti objektivno sliko, še toliko težja, kukor je že običajno, kadar smo na tem, izraziti z besedo vso kalejdoskopnost življenjske poti in umetniškega stvarjanja. Res mi je žal, da nisem slikar in da mirno sedem iz oči v oči svoji žrtvi pred napeto platno ter s pripravljeno paleto v roki. Poglabljal bi se črto za črto v svoj objekt in prenašal bi ga na potrpežljivo platno z vsemi možnostmi kontrole in popravkov. Nemara da bi ta »slikana« slika bila jasnejših obrisov, bolj polna objektivne plastičnosti, toda vprašanje je, ali bi ta slika bila zmožna dati vso notranjo polnost in vso tisto notranjo življenjsko dinamiko, ki si je v težkih življenjskih in Umetniških borbah nadela tisto vidljivo lusko, s katero je obdano Zlatino življenje in njena umetnost. Ali ni tej moji besedni paleti luže izmakniti se možnosti napake, ki lahko zateče naj genialne jšega slikarja, da v težnji po podobnosti svojega portreta, njegovega ustrezanja navidezni objektivnosti, ki je objektivna samo za posamezne življenjske momente, napravi samo fotografijo zunanje maske in obraza, ki se je umiril pred' fotografovim objektivom? Toda jaz nikakor ne bi hotel tej obilici fotografij, ki o Zlati obstajajo, dodajati še nove, ki bi prav tako kot vse druge bila le slučajni odsev slučajnega življenjskega momenta. Hotel bi, nasprotno, najti tisto življenjsko živo, ki je in ki se skriva pod vsemi slučajnimi zamahi posameznosti, kar jih vse povezuje v celoto, kakršno ne bomo razbrali niti iz najgenialnejših portretov, če sami ne vnesemo ves material svoje fantazije in svoje doživljenosti, ki ne more najti izraza v drugem kakor v besedi. Zato zametujem svojo zavist do slikarja, zaupam v moč iskrenosti in hotenja svoje besede, ki se poraja iz podobnih doživljajnih globin, kakršne valovijo izpod vidljivega lika pred menoj, ki bi mu hotel najti in nato jecljaje izraziti tisto rdečo nit, s katero je povezan razvoj tega življenja. No, poskušal se bom vživeti vsaj v temeljno slikarsko držo, poskušal si bom izposoditi od slikarja njegov glavni cilj, t. j. doseči čvrsto zaokroženost slike in dočarati tako rekoč vidno prisotnost svojega objekta. Potrebno je torej, da po preizkušeni slikarski metodi skušamo našemu portretu dati tisto, kar se slikarsko imenuje aranžma, da dobimo ozadje, pred katerim bo reliefno izstopil sam portretiram lik. Potrebno je, da ta aranžma prikaže življenjsko sredino, iz - 113 — katere je vzklilo in s katero je povezano Zlatino življenje. Potrebno je najti vse tiste momente, ki so najintimneje vplivali na oblikovanje tega življenja. Zlatina mladost, njena roditeljska hiša, Čazma — njeno rodno mesto, tipično gornjehrvatsko mestece, dihajoče z dihom in duhom bližnjega Zagreba, a vendar tipična provincija, pogreznjena v blato malomeščanstva, z »inteligenco« kraljevskih s rezkih oblasti in kraljevske srezke sodnije z magistrom artium v osebi gospoda nadučitelja. Mestece, ki ga je poživljal roj študentov na počitnicah, in ki je zajeto v pravi kalejdoskop kajkavske in štokavske mejne folklore. Povezanost tega ozadja z Zlato ne bi bila tako živa, če bi o nji govoril iz lastnega poznavanja, toda jaz jo vnašam v ta svoj poskus portreta iz Zlatinih živih pripovedovanj in prikazov tega življenjskega okolja njeno mladosti. Neštetokrat mi je znala z živo plastičnostjo opisovati te prve korake svojega življenja. Brez kakršne koli umetniške pretenzije mi je dala tako živo sliko svojega doma, da čeprav nisem bil nikoli v bližini Čazme, se mi je vendar zdelo, kakor da sem bil očividec vseh teh dogodkov in doživljajev. Toda slika vsega tega ozadja, oziroma, 1k>1 jc rečeno, skupek portretičev, ki prav za prav tvorijo slikarski pejsaž, bi bila nepopolna brez dveh dominantnih figur, a to sta Zlatina roditelja. Stari Gjungjenac, tip tako svojevrsten, da bi zaslužil lastno slikarsko podobo, po poreklu stari kaptolski svobodnjak, potomec obrtniškega rodu, ki se je z nemirom svojega temperamenta preril do časti občinskega načelnika, trgovca, zakupnika davkov, oštirja, mlinarja, in pri tem večno nihal med efemernim blagostanjem in finančnim zlomom, vendar vedno zoperstavljajoč vsem udarcem usode pravi starohrvatski neomajni, brez dvoma lahkoumni optimizem, in v tisti sredini začudujočo energijo ter vztrajnost. Moram se s silo vzdržati, da pišoč o Zlati ne padem v portretiranje dragega in nepozabnega »starega Gjungjenca«, junaka neštetih veselic ter vinskih bitk, slavnega govorca, ki je kot navaden občinski načelnik ostal celo trdno zarezan v spominu takratnega gromovnika Hrvatske, neslavno slavnega bana Hedervaryja. Kljub vsej hvaležnosti takega portreta se ne bi dalj nad njim mudil, če ne bi mnogo te prirodne neproblematične iznajdljivosti tako vidno prešlo tudi na Zlato in oblikovalo tisto njeno soglasnost z življenjsko stvarnostjo, soglasnost, spojeno s čudno treznim gledanjem in sprejemanjem te stvarnosti. V njej je neka posebna, neprisiljena, kmečko prirojena gracioznost, lahkota, dobrohotnost, odprtost ljudem, katerih priznanja nikdar ne izsiljuje. Vse to je Zlata prejela s krvjo ofl svojega očeta, pa z globoko korekturo vplivov svoje matere, ki ji' — 114 — Zlata Gjungjenac kot Jcnufa in Drago Čuden kot Števa Buryja na našem odru v Janačkovi »Jenufi«, ki jo je v letu 1947/48 /režiral dr. Branko Gavella Foto: S. Zalokar bila staremu Gjungjencu gotovo prav nasproten tip. Ta neutrudni malomeščanski zaslužkar in veseljak je storil svoj najpogumnejši korak tedaj, ko je svojega življenjskega tovariša poiskal iz socialno docela različne sredine. V svojem nenasitnem pogumu je vzel ženo iz povsem drugih socialnih slojev. »Mama Gjungjenac«, ne vem katera hči po vrsti, iz zelo nadarjene cesarsko kraljeve avstrijske vojaške družine — s sveto ohranjenimi liradeekijevskimi tradicijami, vzgojena v puritanski zmernosti skromnih finančnih sredstev srednjega avstrijskega častnika. Zagreb osemdesetih let, revnost vojaške noblese >ohne Mitel«, vse to pa na podlagi zdrave slovenske solidnosti, ker so starši »mame Gjungjenac« iz Novega mesta. Mama Gjungjenac« je prav za prav že kot otrok postala mati, ko je imela na skrbi celo vrsto svojih mlajših sester in bratov. Od tod je bila v njej močno vsajena, neusahljiva dobrota in blagost. Ne poceni dobrota, afektirana in izvirajoča iz slabosti, temveč dobrota kot nujni izraz potrebe po dajanju in pomaganju. Ne iz nervoznega občutja čezmernega bogastva, temveč nasprotno iz občutja lastnega nagnjenja in globokega sočutja do potreb svojega bližnjega. Ne mislite, da sem morda predaleč zašel v teh portretnih črtah, ker sem z nizanjem karakternih potez Zlatinih staršev že prešel nalogo opisovanja samega ozadja in sem dejansko že globoko stopil — 115 — 1 v oblikovanje Zlate-človeka. Da ostanem slikarsko metodičen, moram zaustaviti potezo svojega čopiča, da ne preskočim še neke zelo važne konstitutivne črte življenjskih grupacij okrog Zlate. Vse to nasledstvo ni prešlo v Zlato samo po krvi, ampak je — in to je najbolj važno — prešlo vanjo skozi prizmo doživljanja male, nenavadno občutljive dekliške glavice, ki je od najbolj zgodnje mladosti z odprtimi očmi in živim srcem zapisovala vtise svoje okolice v svojo sprejemljivo dušo na trdo škriljasto ploščico svojega otroškega občutja. Zlata je dobra kakor njena mati, je pa tudi nepogrešen opazovalec. V njej se že od mladih let razvija mala celica karakterne samostojnosti. Nikoli egoistična, pa vedno svojska, nikoli nedobrohotna, pa vedno zavedajoča se, koliko neizmerno več daje kot more kdaj od kogar koli prejeti, nikoli mrzla, toda vedno razsodno opazujoča, vedno polna sočutja, pa nikoli poceni v odkrivanju svojih občutij. V Zlati so od najzgodnejše mladosti klice karakterne osebnosti. V ujej je jedro, ki se zdi podobno jedru drugih ljudi, toda ostrine tega zrna karakterja so sekane na svoj način. Iz te trde ljudske karakternosti je prav za prav izšla Zlata-umetnica. Res je tudi zaradi nekih slučajnih okolnosti postala že v najmlajših dneh pevsko otroško čudo. Od mladih nog je bilo njeno petje poglavitna točka veselih večerov v njenem rodnem domu. Toda ni se rodila Zlata-umetnica v teh prvih nastopih, izšla je iz globokega in živega občutja opazovanja svoje okolice in oseb iz nje. In to opazovanje, ki ni nikdar prešlo v neko teatrsko imitiranje, se je izživljalo v notranjih reakcijah na to okolico. Zlata je pela in nastopala že kot otrok. Čudno je to, da pri tem ni bila odločilna potreba po petju nekih pesmi, ki je Zlato silila k petju, temveč je Zlatin glas, nekaj v njeni notranjosti, iskalo pesem, da vanjo prelije ono, kar občuti. Ni je vabila pesem, ampak je — nasprotno — njen glas vabil pesem, tako, da je ona sama sebi ustvarjala in improvizirala repertoarje. In spet smo neopazno preskočili iz slikanja okolice v samo bistvo Zlatinega umetniškega lika. Pevka z gotovo nepregledno velikim repertoarjem, pa vendar moram reči, da njenega bistva ni izoblikoval repertoar, temveč narobe: ona je ustvarila repertoar. Ob misli, da je z lahkoto prešla na umetniško pot, bi se zdelo, da se spet vračamo v Zlatino umetniško predživljenje. Če bi tako mislili, bi preskočili eno od najpomembnejših črt njene mladosti, a to je globoka tragika, katero ji je bilo usojeno preživeti resda izven rodnega doma, vendar pa v najožji povezanosti z življenjem svoje mladosti. Čudno, čudno — prav kot v bajki — je bila vržena Zlata-otrok v težko življenjsko preizkušnjo. Že v prvih dneh prihaja v njeno življenje zlo v osebi — 116 - Zlata Gjungjenac in Janez Lipušček (Ltirn Klemen) v dr. Gavellovi režiji Janačkove »Jenufe« Foto: S. Zalokar grde in nevredne žene, neki; tele, kateri je dobrovoljni oče da! svoji dve deklici šolat v Zagreb. Kakor zla vila iz pravljice se prikrade ta ženska v mehko stvarnost mladega otroškega življenja. Nezasluženo trpljenje, usoda ne pripovedovane, pač pa doživljene, kruto doživljene Pepelke. Iskreni otrok Zlata — prisiljena na hlinjenje in pretvarjanje pred svojim lastnim očetom — doživlja vprav nerazumljive nepravičnosti, ki meje s fantazijo najstrašnejših pravljic za plašenje otrok. In vse to spremljano z notranjim odporom! Zopet v najmlajših dneh nova klica, iz katere bo izrasla ena od niti Zlatine umetnosti, klica doživljanja vse globine človeške bede. Potreba po notranjem osvobojen ju iz te bede, po iskanju rešitve in protiteže proti temu zlu v sami sebi, v iskanju notranjega oblikovanja reakcije na življenjske preizkušnje. 1/. te preizkušnje nastaja Zlata-umetnica ne samo v zunanji težnji po osvobojen ju iz tega otroškega pekla (ker v tem kompleksu rojena težnja, da bi šla na konservatorij, bi bila samo slučajni biografski podatek, bila bi samo nadaljevanje otroškega igranja pevke, če ta prehod ne bi bil spremljan z nečim, kar je za Zlato mnogo važnejše). Zlata se namreč ne bori za umetniško kariero iz afektirane in samovšečne želje, da bi postala odrska zvezda; v njej že v tej stopnji njenega razvoja postaja umetnost notranja potreba življenjskega izraza. V tem je prav za prav vsa Zlata kot umetnica. Njej umetnost ni ekshibicija — ni umetnice, ki bi v sebi imela manj dobrih ali — 117 — s hibi h oblik te poznane vrste. Zlata, ki je kot rojena primadona prešla vse jugoslovanske in mnogo odrov bližnjega in daljnega inozemstva, je prav za prav povsem izven tega primadonstva. Ona postaja umetnica iz notranje potrebe po izražanju nečesa, kar v njej neobhodno išče izhoda. Teater z vsem svojim ambientom ji je samo sredstvo, ki ji je v tem iskanju prvo pri roki. Ona ne vnaša gledališča v življenje, ampak iz življenja ustvarja gledališče — in to svoje gledališče. In od tod ono globoko umetniško poštenje, ki prekvaša vse Zlatino ustvarjanje. Popolna odsotnost kakršne koli poze, hladen neprijateljski odnos do vsega, kar pomeni gledališče1! kot zbirališče neštetih majhnih in velikih neumnosti in posebnosti, drobnih in pretiranih ambicij, gledališče kot hiša, kjer mnogo kričijo in mnogo lažno jočejo, hiša, v kateri je izgubljenega mnogo časa pod krinko nadvse »važne«, nastavljene in čemerne zaposlenosti ... Da, in tu moram dodati še eno zelo značilno črto Zlatinih umetniških navad: njeno prirojeno nejevoljo do šablonskih in praznih raztegovanj skušenj. Zlata, ta nenavadno vestna pevka, torej ne mara vaj. Kolikokrat sem sam — kot režiser — težko občutil to njeno nejevoljo, toda v dnu duše ji moram dati prav. Kolikokrat sem jo videl, kako leži v postelji na pogled mirna, tipajoč s prsti po odeji. In ko sem jo vprašal, kaj dela, mi je odgovorila: »Zdaj vadim«. Take skušnje, to ustvarjanje iz same sebe — je motil rutinerski ambient naših šablonskih skušenj. Njo, ki je vse like ustvarjala iz lastnega globokega notranjega gledanja, so motili brbljavi režiserji s svojim režiranjem, ki je prej podobno zunanjemu aranžiran ju izložbe, kot pa umetniškemu ustvarjanju. Motili so jo režiserji s svojim nerazumevanjem za mimozno nedotakljivost tkiva, iz katerega Zlata ustvarja svoje like. Praktičen rezultat takega odnosa proti temu, kar navadni gledališki ljudje z narejeno strašno utrujenim obrazom smatrajo za težko nalogo, bi mogel biti nekakšen diletantizem, nesigurnost, kontura v ustvarjanju tipov. In vendar je Zlata pravo nasprotje vsega, kar je gola tehnika ali rutina. Vse, kar ona postavi na oder, ni nikoli nesigurno ali trepetajoče; njene figure rastejo s časom v globino ali jedro vsakega lika, ki ima takoj močno zunanjo obliko, čim jc prešlo prag pripravljalne faze. Od kod ta, na videz samonikla sigurnost, ki pa ni nikakor plod rutine? Meni samemu jc — kot človeku, ki ga jc v najsilnejšem zamahu gledališkega dela gotovo vedno bolj zanimala teorija vsega tega, kar delam, kot pa samo delo — bilo to vprašanje prilično skrivnostno, dokler sam nisem sčasoma zašel globlje v zapletene probleme osnov igralskega ustvarjanja •— in šele tedaj sem prav za prav našel rešitev te uganke. Ta črta - 118 - Zlata Gjungjenac kot Anica in Drago Čuden kot Ivo v dr. Gavellovi režiji Ko/inove opere »Ekvinokcij« Zlatinega značaja, ki se v navadnem življenju zdi nekakšna rezerviranost proti zunanjim vplivom, ni prav za prav nič drugega, kakor Zlatin vedno budni čut za stanje lastne napetosti v drhtenju pod zunanjimi vplivi. Ta prafenomen razdvajan ja igralske osebnosti vodi s takšno sigurnostjo Zlatino ustvarjanje. To je dozdevna mirnost drhtečega aparata, ki se more prav zaradi te dozdevne mirnosti vreči brez strahu v vrtinec umetniškega ustvarjali ja. Težko je to jasno opisati, še teže se je temu priučiti in to naučiti nekoga drugega. Stanislavski je polovico svojega življenja posvetil odkrivanju te skrivnosti samemu sebi in pedagoškemu problemu njene uporabe. Dragocen je ta dar onemu, ki mn ga je narava že v zibeli podarila, samo, da je prav tako dragocen, kakor tudi tragičen, ker nosi s seboj dolžnost proti sebi, nosi s seboj večno nezadovoljstvo z ustvarjenim in večni gon za dosego največjih viškov. Ta, takt) težko dosegljiva mirnost v aktu ustvarjanja, ima v sebi tudi hladnost proti vsem lastnim polovičnim in navideznim uspehom in pomeni večno spominjanje na neuresničljivost umetniških vrhuncev. Ves ta fenomen se pri Zlati komplicira še v tem, da ona ni igralka, temveč pevka, ker ji je priroda poleg danajskega daru vedno budnega doživljanja same sebe — dala tudi nepremostljivo zadržanost proti lastni darovitosti. Zadržanost, ki se ne zadovoljuje - 119 - z navidezno igro gibanju svoje notranjosti, temveč išče v to svrho še finejši in nedosežni instrument — in to je glasba. Pri njej je zanimivo prav to, da njena legendarna muzikalnost ne izvira iz nekakšnega artističnega muzikantstva, temveč iz istega vrelca, iz katerega je izšla že omenjena igralska klica, ono močno obvladanje same sebe v vsakem zunanjem izrazu; vse to je že v oni klici muzikalno orientirano. Ako razumemo glasbo kot nov filter, skozi katerega mora iti centripetalna struja doživljanja, Zlata ni rojena igralka v smislu prirojenega izražanja same sebe in dovršenega obnašanja svojih zunanjih, kretenj. Pri njej kakor da se fluid, ki regulira vidno delovanje njene zunanjosti — poprej, preden se dotakne cone zunanjega doživljanja — zgoščuje v neki specifični muzikalni leči. Njeno notranje doživljanje ne prehaja brez zaprek v vidno dogajanje; išče si posebna pota, ki jih najde šele v muzikalni sferi, torej v sferi, ki zahteva od ustvarjalca povsem novo discipliniranost in novo prekalitev lastnega doživljanja. Zlata nikakor ni rojena igralka. Ona nima občutka za lastno zanimivost in neutolažljive težnje za vsiljevanjem te zanimivosti. Toda ona je rojenu pevka in v njej živi neusahljiva težnja po dajanju notranjega dogajanja v ampleficiranju glasovnega materiala iz govorne l;nije v pevsko. Bit njenega glasu ni nič drugega kot odraz te notranje, tako rekoč abstraktne muzikalnosti, veren odraz večno razgibanega drhtenja njenega srca. Njen glas nima v sebi ničesar narejenega, to ni umetno narejen instrument; nikjer in nikoli ne skriva svoje prirojene organske slabosti in praznine, on je n e potvorjen izraz Zlatine notranje iskrenosti brez narejenosti poslušalcu na ljubo. Lahko bi vam tu izdal tajnost, da se Zlata ni prav za prav nikoli učila petja. Tista leta, ki jih je preživela v zagrebškem konservatoriju, učeč se pri stari Bruck lovi, so bila prav za prav bolj učenje teorije nego učenje petja. Nekaj malega o vseh teh čarovnijah pevske tehnike se je naučila že kot pevka v času enoletnega dopusta s štipendijo na Dunaju. In njeno učenje »mimike« pri večno »ljubki« tetki Miciki Freudenreich je bilo prava šala in satira. Prav zaradi ft; težave, da je morala samo sebe ustvarjati kot pevko in umetnico, je ostal njen glas osvobojen vseh napak afektacije in narejenosti in postal zaupljivo veren izraz njene osebnosti. In da nas ni zavedla izposojena slikarska metoda, bi mogli prav tu in s tem faktom začeti svoj poizkus portretiranja. Iz analize bi lahko našli karakteristike njenega glasu, poizkusili bi najti lastnosti osebe, ki s tem glasom govori našim srcem. Večkrat sem sc sam zase ukvarjal s poizkusi take psihološke kemije objas- — 120 — Zlata Gjungjenac kot Violetta v Verdijevi »Traviati« njevanja specifičnosti igralskega glasovnega organa, iščoč skrivnost fenomena tako imenovanega lepega organa. Mislim, da sem naše! rešitev v tem, da je to pri igralcu odlika neke posebne popustljivosti vsaki niansi notranjih dogajanj, bogastvo mavric govorne palete z jasno odrejenim centrom in močno izraznimi mejnimi conami navzgor in navzdol. Vse to bi bila slučajna odlika neke slučajne človeške edinice, ako se tej tako imenovani instrumentalni odliki igralskega organa ne bi pridružilo ono, kar se ne ponavlja od človeka do človeka, ono. kar napravi človeka po glasu različnega od drugega človeka, ona z ničimer vzporedljiva lastnost barvi' glasu, ono sredstvo, s katerim se preko vibriranja tega instrumenta odpira pogled v jedro doživljanja, v samo bit notranje človeške resonance. To je oznaka globine človeške osebnost^ ki se ne da opisati z besedami,- ki pa se prav tako z besedami neizrazno odrazu v individualni barvi glasu. Vsaka instrumentalna lepota glasu hi ostala prav za prav abstraktno nezanimiva, ako ne bi bila prežeta z onim povsem individualnim elementom globinske težnje za konkretnim individualnim izražanjem. Vse to, kar velja za govorni organ, velja še v večji meri za petje. Petje je še direktnejši izraz osebnosti in posebnosti. Govor more in zna lagati, ker prehaja preko mnogih faz, dokler se iz svojega vsakodnevnega uporabljanja, ki redko služi direktnemu izrazu osebnosti, ne povzdigne do igralske estetske transparentnosti. V petju ni laži. tu leži človeška duša - 121 - razgaljena v vsem svojem bistvu in vsako umetno olepšavanje te aparature občutimo kakor kalenje tega čistega izvira. Naravno je. tla tudi to, čemur pravimo lepota pevskega glasu, vsebuje oni dve prej orisani strani. Pevski glas mora biti čist od vsakega bolestno-abnormalnega prizvoka, prost vsake organske nepristnosti, biti mora bogat, obsežen, gibčen v prehajanju iz ene izrazne cone n drugo, dovolj močan, da prestopi mejo privatnega popevanja, -vendar bi bil tudi 011 prazno neživljenjski, če ne bi bil spojen /. nekim samoniklim in samemu sebi lastnim jedrom, če ne bi bil — z eno besedo — izraz žive in polne osebnosti. I11 to ne osebnosti samo ))o tem. ker je posamezna in po tej posameznosti različna od drugih, ker je tako rekoč samo negativno osebna, — temveč osebnosti. ki je vsa izpolnjena z intenzivnostjo svoje svojskosti, ki jo vzvalove zunanji vplivi in ki se oddolži za vse, kar prejme od zunaj s tem, da postavlja človeku pred obraz čarobno ogledalo in merilo globoke pomembnosti vsega onega, kar se dogaja v človeških enotah, pa kljub temu spaja vse te enote v edinstveni ritem človeškega doživljanja. Zlatili glas ima nedvomno mnogo onih tako imenovanih instrumentalnih kvalitet, toda v čem in kje je čar njegove osebne specifičnosti? Težko je opisovati, česar ni mogoče opisati. Prav vse ono, kar smo takoj v začetku poudarili s tem, da smo razložili važne poteze Zlatinega porekla iz njene mladosti, one klice Zlatinega posebnega temperamenta, nam bo odgovorilo na to vprašanje. Zlata je prav za prav vse svoje življenje ostala ona otroška pevka, ki je pred gosti starega Gjungjenca pela svoj improvizirani repertoar, ki je dosegel višek v poznani otroški pesmici »Jti sam mala ruža...« V tem glasu je še danes nekaj čarobno otroškega, kar je potem v svojem življenjskem razvoju dobilo značaj nečesa tipično dekliškega. Ta glas se je razvijal z Zlato-človekom od srebrnosti otroškega timbrea do pubertetne polnosti razcvetenega dekleta. V tej razvojni liniji je pomembno to, da se je tako rekoč ustalil in zgostil v tej dekliškosti. Ta glas ni nikoli prešel ®v dramatično pastoznost popolnoma zrele ženskosti, ostal je vedno nežno in sanjavo drhteči izraz dekliške zrelosti. Zlata je ostala v svojem bistvu vedno dekle v smislu neke prirojene vzdržljivosti, v smislu v samo sebe zaprte in skrite'zrelosti, kakor da se sama te zrelosti boji, da vanjo ne veruje. Ostala je cvet, ki se nikoli povsem ne razcvete — kakor od tragičnega strahu pred nepodkupljivim odcvetanjem. To ni afektirana težnja za našminkano večno mladostjo, nasprotno, v njej je prehitra anticipirana starost in zrelost. Ta njena dekliškost je bila in ostala vedno samonikla, a nikoli od mamic in tetk narejena punčka s jvobar- — 122 — Zlata Gjungjenae kot Dcsdenumn v Verdijevem »Othelu« vanim obrazom večne mladosti. Tudi lu se nam odpira širok pogled v pravi izvir Zlatinega pevskega ustvarjanja. Prišli smo do glavnih konstruktivnih oblik našega portreta. V 'velikem loku Zlatinega ustvarjanja je nekoliko temeljnih kreacij, ki so kot da jih je usoda pričarala v njeno pevsko kariero, da bi Zlata v njih mogla kar najbolj izčrpno izraziti svojo osebnost. Iz niza njenih stvaritev so najvidnejše prav one, ki so imele najprimernejši material za notranje potrebe Zlatinega pevskega karakterja. To ne potrjuje poznanega mnenja, da igralec najteže igra tisto, kar ima prav za prav že ustvarjeno v samem sebi. To velja samo za ljudi, ki so prav za prav tuji sami sebi, ki si ne usojajo gledati v vrtoglave globine svoje lastne duše; ne velja pa za človeka, ki je sam proti sebi tako resnično iskren, kakor Zlata. Na svetu je zelo mnogo dobrih in izrednih Butterily, ne poznam pa niti ene, iz katere bi tako tragično izstopala srečno in nesrečno razjokana »žena-otrok«, kakor je to pri Zlati. Ona tragična ženska zrelost v otroškem telesu, kretnje, ki so v svoji igrivosti in lahkoti otroške, v svoji seksualni gracioznosti žensko zrele, še več, fatalno dozorele, s pogledom, ki nosi v sebi vse nezatajeno hrepenenje otroka po neki efemerni sreči in neutešeno tragiko zgrešenosti življenja. Največja razgibanost notranjih dogajanj — spojena z minimumom kretenj. Ko ta - 123 - Butterfly poleti, potem je to zares poslednji predsmrtni let ranjenega metulja. In njena Mimi, kateri ljubezen, toda nikakor ne platonska, ni niti malo tuja; deklica, ki je kot ljubica prehajala iz rok v roke, pri vsem tem pa dekle z neoskrunjenim virom dekliškega čara, neumazanega od krivin življenjske poti. Profesionalna ljubica, toda prav tako tudi profesionalna dobra mala ženica — ostane v Zlatinem podajanju prav za prav obsojena na večno devištvo. Zlatiu glas najde tu sam v sebi vse nianse za izraz tega lika, začenši od brbljavo in naivno očarljive prve arije, pa do otroške igrivosti drugega dejanja, preko globoke bolestnosti tretjega dejanja —- do naivno otroškega, kakor v pravljici dočaranega 'umiranja. Poglejmo naprej 0110 posebno prefinjenost, s katero zna Zlata pretkati rafinirano kurtizanstvo svoje Manon. To je pri njej kurtizana brez rezerve, toda kurtizana, ki si je znala ohraniti ves čar dekliškosti, katerega ne more umazati niti najbolj perfidno vanmje. Spomnimo se samo one vprav otroške zgovornosti, s katero je prežeta njena slavna nastopna arija v »Cours della Reine«; ali sramežljiva dekliška poltenost njene scene zapeljevanja v »Saint Sulpice«. V vsako od teh figur zna Zlata vtkati tisto čarobno nit svoje duhovne prisotnosti, ki povezuje vsakega izmed teh likov v izrazito življenjsko celoto. Vsi ti liki so vedno plastični, nikoli preprosto linearni, kajti v njihovi graditvi zna Zlata vsekakor instinktivno najti in poudariti tiste momente, ki so tako rekoč konstruktivni nosilci teh karakterjev. Ni |>otrebno, da bi te momente avtor ali komponist že sam od sebe akcentuiral — na oko so to mnogokrat povsem postranske črtice, toda v Zlatinem podajanju se tudi v takih na videz nevažnih momentih odpirajo globoki pogledi v usodni tek dogajanja na sceni. Vzemite samo v Traviati sam začetek, tiste prve trenutke, ko Violetta prav za prav še ni zapela, tisti moment, ko sredi vesele družbe prvič zapazi Alfreda, in tisto njeno poslušanje in notranje spremljanje njegove napitnice. Tu ona, ne da bi najmanj izstopala iz ansambla, zgolj s čisto igro oči, z neko notranjo nervozo poslušanja — že povsem neslišno pripravlja vso svojo kasnejšo dramo. Vrhunci Zlatine pevske umetnosti se kažejo v trenutkih, ko njeni liki stoje na pragu svojega tragičnega konca, ko se na vratih smrti še enkrat odpirajo pogledi na preteklost, ko se kot v nekaki vizionarnosti še enkrat pojavljajo spomini na nepovratno minulo srečo, ko se v neki vizionami trans-I>oziciji zapira tragični krog dogodkov — spomnite se v tem smislu le na smrt Margarete! Tu Zlata izoblikuje tako impresivno zlom-Ijenost glasu, v katerem pa vendarle trepeče vsa globoka lirika ljubezenskih prvih korakov. Zanimiva je 11. pr. trasformacija nje- - 124 - Zlata Gjungjenac je z ogromnim uspehom nastopala tudi v oipm’lfci. Na sliki: Zlata v vlogi »Vesele vdove« nega deklištva v Salomi, kjer ta virginalna nota prekaljuje vse perverzne odklone tega problematičnega lika. Zlasti zanimivi so njeni liki zrelih žena, kjer Zlata prehaja mejo lirsko dramatske domene, a vendar tudi v likih kot je Amelija ohranjuje neko jedro dekliškega začudenja, neko posebno diskretnost tona. Tako bi mogel nizati lik za likom in povsod pokazati pomembne črte nikoli vsiljive odrske invencioznosti — toda mislim, da sem v svojo skico portreta vnesel vse tisto glavno, vse tisto, kar budno in vendar vsakemu indiskretnemu očesu nepristopno klije v Zlati-človeku, in kar prekvašeno s čarovnijo umetnosti dela njene odrske like tako preproste in nevsiljivo dojinljive ter tako impresivno nepozabne. V to svojo skico nisem vnesel mnogo tistega, kar bi še reliefneje podčrtalo neke Zlatine posebnosti, nisem se dovolj pomudil pri tisti čudni umerjenosti njene življenjske linije, pri njenem odvratu '-oper vse slepomišenje, pri jasnosti njenih postopkov, ki so tako v opreki z bolestnimi ambicijami, kakršne tako bujno cveto v gledališki umetno preugreti atmosferi. Ta portret ne bi bil sličen slikanemu portretu, ako ne bi na dno te slike pisec teh vrstic vnesel svojih inicialk, a ne v obliki podpisa, temveč z izrazom globoke zahvale za vse nepozabne trenutke užitka, ko se je ta najnerednejši in najnemarnejši obiskovalec gledališča zatekal v razne intendant-ske lože od Beograda do Ljubljane in Prage, ne gledajoč niti lastnih predstav, toda ne da bi zamudil niti ene Zlatine Bntterflv. Dr. B. G. - 125 - SEZNAM NAJVAŽNEJŠIM PEVSKIH PARTIJ, V KATERIH JE ZLATA GJLINGJENAC NASTOPILA Komponist Naslov dela Vloga število nastopov 1. Hatze 2. Zajc 3. Baranovič 4. Lhotka 5. Gotovac 6. Lisinski 7. Osterc H. Bravničar 9. Kozina 10. Krstič 11. Konjovič 12. Konjovič 13. Konjov ič 14. Smetana 15. Smetana lf). Janaček 17. Janaček 18. Dvorak 10. Novak •Hrvaške opere: Aclel in Mara Zrinjski Striženo košeno More Morana Ljubav i zloba Slovenske opere: Medeja Pohujšanje Ekvinokcij Srbske opere: Znlumčar Koštana Knez od Zete Vil in veo Češke opere: Prodana nevesta Poljub Jenufa Katja Kabanova Rusalka Laterna Mara Jelen a Vila V uga Morana Ljubiču Medeja Jacinta Anica Emin a Koštana Andjelija Ravijojla Marinka Vendulka Jenufa Katja Rusalka Manica 6 12 27 r>0 7> 8 36 5 24 ~5 28 6 20. Kočalski 21. Moniuszko Poljske opere: Zcmruda i laika Zeinruda 1 laika 22. Rimski-Korsakov 23. Rimski-Korsako\ 24. Borodin « Ruske opere: Carska nevesta Sneguročku knez Igor — 126 - Maria Snegu ročka Jaroslavna 10 12 7 ffjprpp. j Komponist s; Naslov dela Vloga Število nastopov 25. Čajkovski Evgenij Onjegin Tatjana 21 26. Čerepnin 01-01 01-01 1 Nemške opere: 27. Mozart Figarova svatba Grofica 5 Suzana 13 Kerubin 15 28. Mozart Don Juan Donna Anna 5 Zerlina 4 29. Mozart Čarobna piščal Pamina 25 Papagena 7 30. Weber Čarostrelec Agata 10 Anica 6 31. R. Strauss Saloma Saloma 11 32. R. Strauss Kavalir z rožo Oktavijan 11 Sofija 5 33. Beethoven Fidelio M a rcel i n a 13 34. Kurt Weil Car se fotografira 7 Francoske opere: 35. Massenet Thais lila is 2 36. Massenet Man on Manon 66 37. Massenet AVerther Charlotta 21 38. Gounod Faust Margareta 80 39. Bizet Ca mi e n Micaela 39 Carmen 13 40. Ilalevv Židinja Recha 9 41. Charpentier Luiza Luiza 18 42. Thomas Mignon Mignon 14 43. Offenbach 1 loffmanove pripovedke Olimpija, Giulietta, Antonija 24 Italijanske opere: 44. Giordano Andrea Chenier Magdalena 6 45. Wolf-Ferrari Štirje grobijani Felice 13 46. Leoncavallo Bajazzo Nedda 25 47. Respighi Plamen Sylvana 6 48. Zandonai Francesca da Rimini Francesca 5 49. Cilea Adriana Lecouvreur Adriana 1 50. Verdi Ples v maskah 1 .eonora 8 51. Verdi Moč usode 1 .ooiio ra 16 52. Verdi Othelo Desdemona 12 53. Verdi T raviata Violeta 114 54. Puccini T osca Tosca 2 55. Puccini Turandot Liu 16 56. Puccini Boheme Mimi 56 57. Puccini Madame Butterfly Butterflv 122 — 127 - Ime avtorja Naslov dela Vloga Drama: Bratko Kreft Krajnski komedijanti Suzana IS Operete: Boccacio Trije mušketirji Frasquitu Floramv Vesela vdova Zemlja smehljaja Ples v Savovu Pri treh mladenkah Bosonoga V vsem času svojega umetniškega udejstvovanja je Zlata Gjungjenac odpela v operi v večjih vlogah 1013 predstav, razen tega je svojčas veliko / uspehom nastopala v opereti, nastopala na številnih koncertih, v zadnjem času pa tudi uspešno nastopila v Drami. Na opernem odru je nastopila doslej v 57 opernih delih, v katerih je naštudirala okrog 70 različnih jKivskih partij. Zlata Gjungjenac kot Manon in Rudolf Franci kot des Grieux na našem odru v Massenetovi operi »Manon« v režiji Cirila Debevca. — Nova uprizoritev Massenetove »Manon« je bila prva opera, v kateri je Zlata Gjungjenac nastopila na našem odru po svojem ponovnem angažmaju v sezoni 1947/48 Foto: S. Zalokar — 128 — ARIJA IZ DRUGEGA DEJANJA (Prevedel Niko Štritof) Daleč kraj obzorja, kjer sonce zlato vzhaja, bel oblaček iz morja vstaja, tara brod njegov prihaja ... Ah, kako ponosno reže proti kopnini! Že grme topovi, k meni brod zaplovi. Jaz mil ne grem naproti, jaz ne! Na vrhu hriba ležem v travo in čakam, in čakam dolgo, potrpežljivo in čisto tiho. Od mesta se postava je ločila, prav drobna, drobna točka, v strmino je krenila.., Ali je? Ali ni? In kadar bo v bližini, me spozna, ali ne? O, spozna in pokliče žt*. oddaleč! Jaz pa se niti ne ganem in skrita še ostanem, na pol za šalo, na pol da ne umrem od take sreče. In išče me in kliče vsepovsod, vsepovsod: Ženica moja sladka, dehteča moja cvetka, m vsa imena nežna iz davnine ... In to vse se zgodi, tako ti pravim. Prazni so tvoji dvomi, a moja vera trdna, jaz čakam... — 129 — Zlata Gjungjenae kot Manon in Janez Lipušček kot des Grieux na odru naše 0|M*re Foto: S. Za lok ur VSEBINA »MADAME BUTTERFLY« 1. dejanje. Vrt s hišico na griču pri Nagasakiju. Ameriški poročnik Pinkerton ogleduje hišico, ki mu jo je po naročilu kupil mešetar in trgovec Goro. Pinkerton se namerava poročiti po japonskem običaju za 999 let z mesečno odpovedjo. Hišica je namenjena njegovi nevesti Čo-čo-San. Goro predstavi Pinkertonu bodočo služinčad: sobarico Suzuki, kuharja in slugo. Prvi gost, ki pride na poročni kraj, je konzul Sharpless. Pinkerton mu razloži svoj »plitki evangelij«, pojasni mu svoj namen in mu ne, prikriva bodočih načrtov, ko napije že sedaj na zdravje bodoči ženi, pristni Američanki-Prijatelj ga svari, kajti ljubezen male Butterfly je iskrena. Od daleč se začuje pesem neveste, ki prihaja v družbi gejš in sorodnikov. Ženin se šali s sorodniki, nevesta jih veselo, a resno predstavlja navzočim. Na skrivaj pove svojemu ženinu, da je prestopila v njegovo vero, pokaže mu bodalo, s katerim je izvršil njen oče na cesarjev migljaj harakiri. Poročni uradnik izvrši obred vpričo vseh gostov in sorodnikov. Kmalu po izvršeni poroki prihrumi ves razburjen nevestin stric Bončo, ki je izvedel o njenem prestopu v drugo vero. Bončo prekolne in zavrže svojo nečakinjo, sorodniki se vsi ogorčeni umaknejo. Pinkerton potolaži svojo mlado, jokajočo ženo. — 130 - Vekoslav Janko (na sliki kot grof v »Figarovi svatbi«) poje pri jubilejni predstavi »Mndame Butterfly« partijo konzula Sharplessa 2. dejanje. V svoji hišici čaka žalostna Butterflv na povratek možu, ki je že tri leta odsoten in ničesar ni sporočil. Zvesta Suzuki moli k Budi, za srečo svoje gospodarice. Tudi sredstva so pošla; če kmalu ne pride denarna pomoč, bo trda predi«. Butterfly ne omahuje, njeno zaupanje je trdno. Svidenje si slika v najlepših barvah in kakor v zamaknjenosti vidi že ladjo, ki se bliža z dragim soprogom. Sharpless pride, Butterfly ga veselo pozdravi. Pismo je dobil od Pinkertonu. Obzirno nuj pripravi Butterfly na njegov prihod z ženo, ki jo je vzel v Ameriki. Shurplessu pu se ne posreči izvršiti te nuloge. Goro javi prihod bogutegu kneza Yamudorija, ki že dolgo časa zaman snubi zapuščeno Butterflv. Yumadori tudi sedaj nima več sreče kakor navadno; Butterfly se šali z njim, slednjič ga odslovi. Konzul Sharpless hoče prikazati Butterfly ves položaj, ona pa stečc_ po otroka, o katerem Pinkerton še ničesur ne ve, pokuže ga konzulu in pravi, da tega pač ne bo mogel zunikuti. Ganjeni Sharpless ne more z resnico več na dan ter odide. Pred hišico nastane vrišč. Suzuki privede Gora v sobo, ker je opravljal, da nihče z gotovostjo ne ve, kdo je prav za prav otrokov oče. Butterfly mu grozi z bodalom, nato ga vrže na cesto. Top v luki naznani prihod bojne ladje, »njegove« ladje. Brezmejno veselje zavlada v hiši; Suzuki mora okrasiti vso .sobo s cvetlicami. Butterfly se preobleče v poročno obleko in čedno obleče otroka. V steno hišice napravi tri - 131 - Mila Kogejeva poje pri jubilejni predstavi Zlate Gjungjenac partijo Suzuki luknjice, skozi katere bo gledala in čakala, dokler ne pride Pinkerton. Suzuki in otročiček zaspi ta, Butterfly pa prečuje vso noč. Nepremično gleda in čaka. 3. dejanje. Noč se je umaknila jutru, Butterfly še vedno nepremično stoji na svojem mestu in čaka. Suzuki se prebudi, prosi svojo gospodarico, da bi šla počivat. Obljubi ji, če bi v tem času prišel Pinkerton, da jo bo takoj (»oklicala. Do smrti izmučena Butterf]y gre v sosednjo sobo k otroku; Suzuki poklekne in moli za ubogo gospodarico. Pinkerton in Sharpless se tiho približata. Suzuki vzklikne, oba jo pozoveta, naj bo mirna, da bi se Butterfly ne zbudila. Zunaj zagleda Kate, Pinkertonovo ženo, ki želi s seboj vzeti otroka. Skesani Pinkerton nima moči, da bi se sešel z nesrečno Butterfly; žalosten zapusti kraj nekdanjih srečnih dni. Butterfly pride iz svoje sobe, čutila je navzočnost svojega soproga. Prvi trenutek misli, da se je skril, zato ga išče po vseh kotičkih sobe, Shar-plessov molk in Suzukine solze pa ji odkrijejo težko bolest. Boji se, da je Pinkerton mrtev, Sharpless jo pomiri, a ko Butterfly zagleda v vrtu tujo žensko, spozna takoj vso bridko resnico. Otroka zahtevajo od nje! Butterfly ga 1m> izročila, toda Pinkerton mora priti sam ponj. Ko ostane sama s Suzuki, zatemni prostore v hiši, zvesto služkinjo pa pošlje na vrt k otroku. Umreti hoče. Pred Budov kip poklekne, v skrinjici poišče belo ruto, poljubi rezilo in ga ]>oloži na vrat. V tem trenutku prinese Suzuki otroka. Butterfly pade bodalo iz roke, objame svojega otroka in ga- obsuje s poljubi-Zadnjikrat se poslovi od njega, nato pošlje otroka in Suzuki zopet ven, sama pa stopi za steno, kjer izvrši samomor. Butterfly sliši Pinkertonov klic, se skuša zavleči do vrat. a pri vhodu omaga in umre. - 132 -