— 269 —
O odškodovanji ralDokupnih pravic pri eksekutivni prodaji posestva, na katerem so inta"bulirane.
Na zemljišči vlož. št. 6 davkarske občine Loške zavarovane so bile rabokupne pravice Blaža D. iz pogodbe od 19. rožnika 1875 za čas od 1. prosenca 1876 do 31. grudna 1881.
To posestvo bilo je po eksekutivnem potu 14. svečana 1877 prodano in od Blaža D. kupljeno.
Pri oglašenji in likvidiranji dolgov zahteval je Blaž D. za svoje pravice na leto 100 gld., torej za 5 let 500 gld. odškodnine.
Z odlokom od 12. malega travna št. 2903, dekretiralo se je za to odškodovanje 500 gld. ad depositum, in Blažu D. zaukazalo, da mora v 30 dneh zaradi te odškodnine tožbo proti eksekutu Joži M. vložiti.
Blaž D. je sub. pr. 18. rožnika 1877, št. 4730, Jožeta M. tožil in pravi, da je najemščine 100 gld. na leto plačeval, na posestvu je imel gostilno, katera mu je nesla 250 gld., torej ima izgube 150 gld. na leto. On je sicer sam posestvo kupil, a stalo ga je 2030 gld., in če se vzame, da ima obertnik 20 odstotkov
— 270 —
dobička, znese dobiček 406 gld. na leto in po odbiti najemščini 100 gld., bilo bi škode zanj na leto 306 gld. Te škode pa tožnik ne terja, ampak zadovoljen je, če se mu za vsako leto 100 gld., torej vsega vkup za 4 leta in IOV2 mesecev 487 gld. 50 kr. povrne.
Prva sodnija je z razsodbo od 31. grudna 1877, št. 8033, tožniku pripoznala vso toženo svoto proti temu, da s cenilno prisego dokaže, da je s prodajo na leto za 100 gld. dobička izgubil, in utemeljila to razsodbo tako, da ima tožnik po §. 1121 o. d. z. pravico terjati odškodovanja in ker se velikost te odškodnine na drugačen način ne more dokazati, mora se to storiti s cenilno prisego.
Na apelacijo toženega je c. kr. nadsodnija v Gradci z razsodbo od 11. malega travna 1878, št. 2379, tožbeno zahtevo odbila in tožnika obsodila v stroške iz sledečih
nagibov:
Tožnik zahteva likvidiranje škode, katera se mu je s tem storila, da se je hiša Jožefa M. vlož. št. 6 davk. občine Loške, v katerej je na podlagi uknjižene rabokupne pogodbe od 19. rožnika 1875 1. gostilno imel, 14. svečana 1877 eksekutivno prodala.
Tožbena zahteva bila bi le tedaj opravičena, če bi tožnik po prodaji daljno oskrbljevanje gostilne in na leto 150 gld. dobička izgubil.
To se pa v tem primerljeji ni zgodilo, kajti on sam je hišo kupil in more tedaj gostilno, kakor do sedaj, imeti tudi za naprej in si lahko kot lastnik liiše ravno tak dobiček pridobiva, kakor prej kot rabokupnik.
Glede na te razmere se ne more reči, da je tožnik po prodaji kaj izgubil in torej tudi odškodovanja terjati ne more; ta reč, da tožnik ni nikakega dobička izgubil, se s tem nič ne pre-drugači, da ou ne oskrbljuje gostilne več kot rabokupnik, ampak kot lastnik hiše.
Tudi se mora daljno vprašanje zanikati, da bi tožnik s tem, da je moral plačati 2030 gld. kupnine, dobil pravico od eksekuta glede na gori navedeno rabokupne pogodbo terjati odškodovanja.
— 271 —
Tožnik dobil je za kupnino hišno posestvo v last in če bi bil hišo kupil tudi le zaradi one rabokupne pogodbe — kar pa še sam ne trdi — storil je to iz proste volje in se v tem slučaji o posilnem stanji tožnikovem in o terjatvi odškodnine tem manj govoriti more, ker tožnik ne trdi in tudi dokazano ni, da bi z nakupom hiše prišel v kakšno škodo.
Če se torej pomisli, da istinita škoda tožnikova ni dokazana, in da se terjatev odškodovanja prav za prav le na slučaj opira, ko bi tožnik hiše kupil ne bil, kar se pa ni zgodilo, neopravičena je tožba in se mora odbiti.
Na revizijo tožnikovo pripoznala je najviša sodnija z razsodbo od 30. grudna 1878, št. 13416 tožnikovo terjatev sicer ne likvidno v znesku 487 gld. 50 kr. ampak z 200 gld., če tožnik s cenilno prisego dokaže, da je s prodajo posestva vlož. št. 6 davkarske občine Loške, katero je v najemu imel, najmanj 200 gld. škode imel, in je to razsodbo takole utemeljila:
Toženi sam obstane, da je tožnik z rabokupno pogodbo od 19. rožnika 1875 posestvo vlož. št. 6 davk. občine Loške za gostilno na 6 let, to je od 1. prosenca 1876 do zadnjega dne grudna 1881 proti letni najemščini 100 gld. v najem vzel in se za rabokupne pravice že 7. malega srpana zavaroval na posestvo. Toženi dalje obstane, da je ono posestvo bila last Jožeta M. in je bilo zaradi dolga Rozalije M. 14. svečana 1877 prodano.
Ker Jože M. rabokupnega uživanja onega posestva od prodaje naprej ne more dovoliti, mora tožniku zaradi protipogodbenega prenehanja rabokupnih pravic po §§. 1120, 1121, 1295 in 1323 o. d. z. dober stati in mu dovoliti, da sme škodo, katero je imel s tem prikrajšanjem pravic, iz posestva oziroma iz skupila terjati.
Tako odškodovanje tudi tožnik terja in hoče po cenilni prisegi ali pa po izvedencih dokazati, da je 487 gld. 50 kr. dobička na izgubi.
Tožniku se sicer ni dopustilo, da bi dokazal velikost izgube po izvedencih, a toliko je istina, kar tudi toženi obstane, da se je posestvo 4 leta in IOV2 mesecev preje za dolg Rozalije M. prodalo, predno bi se imele končati tožnikovo rabokupne pravice, da se mu je torej uživanje posestva pred preteklim časom odvzelo in
— 272 —
mu porabljenje za ves čas rabokupa že storjenih potroškov večinoma uničilo in da ima v smislu §§. 214 in 217 s. r. za to izgubo pravico odškodovanja terjati in velikost škode s cenilno prisego dokazati.
Ker tožnik velikost škode natančno ni dokazal, moral se je njegov zahtev glede na ceno zemljišča, na najemščino in druge razmere znižati in mu 200 gld. spoznati, če cenilno prisego položi.
Nadsodnija se sklicuje na to, da je tožnik sam posestvo kupil in more gostilno zaradi tega tudi naprej imeti, a na to se pri odškodovanjskem vprašanji ne more ozir jemati, ker ima tožnik že na temelji rabokupne pogodbe pravico terjati uživanje rabokupa in se je s prodajo le prisilil nadaljevanje gostilne z novo pravico si pridobiti in omogočiti s kupnino 2030 gld. G—n.