Čfii/.itt yéiiéat (ïiietuysii).
Popevčice
milemu narodu.
-—NM— Anton Hribar
Korinjski.
V Celji i8g8.
Tiskal Dragotin Hribar.
45221

Vsebina.
Hitite v rod
Lirične.
Stran	Stran
Vsem bratom pozdrav	5	Kraška cvetka .	28
Naša pesem ....	6	Ženin kos . . . .	31
Pomagaj nam, premili		Vabljivi ptič. . . .	35
carl......	8	Srečni Janko nesrečen	38
Ne obupuj, Ljubljana		Tihotapčeva žena .	41
bela!.....	11	Hajduška nevesta .	44
Najlepši biser .	14	Pastirček Miha .	51
Umevaš ga le ti	16	Meta in Jaka	56
Ubogi pevec	20	Vdova......	60
Premlajenje . . . .	22	Jezik......	63
Prvi cvetki .	24	Kolesarska . . . .	69
Vedni strah .	26		
	Balade.		
	Stran		Stran
Polh lišček . . . .	75	Nočna poroka .	101
Sova povražica .	80	Vragova nevesta .	105
Smrtin jok .	83	Kumski romar .	109
Groblje.....	86	Kovačigrajska hči .	113
Gomila.....	90	Ptolomej ....	116
Dvojni pokop	93	Brata Rajhenburška	120
Povodnji mož .	95	Županova hči	123
Morske deklice .	98		
Romanee.
	Stran		Stran
Nezvenelka . . .	131	Trije svetniki .	. 152
Odkletje ....	135	Divje deklice	. 155
Deseti brat .	140	Skopuh ....	
Zlate sanje .	144	Kralj Mena in Bak	. 162
Huda žena .	147	Ogl&r.....	
	Junaške.		
	Stran		Stran
Zadnji knez . . .	181	Boj pri Sisku	. 194
Usoda Japoda . .	187	Krški zmaj .	. 197
Boj pri Vogastogradu	190		
Hitite v rod.
itite v rod, popevčice, nabrane Iz bajnih glasov milega nar6da, Saj dobro že ste bratom mojim znane, Samo zdaj nudi druga vas posoda: Odičil sem, omilil vas, ogladil, V nebeški vrt pesništva vas presadil.
Iz tebe sem povzel, kar dam ti, r6de, Povesti mične in resnice zlate, Kar tvoje bilo, spet naj tvoje bode, Kar je od bratov, spet naj bo za brate Želim pa, narod moj, da moji glasi Odmevajo veselo v slednji vasi.
Želim, da pesmi te do zadnje koče Dosp6, kjer sini so slovenske zemlje, Od Drave sive do poskočne Soče,
Do skrajne meje, ki naš dom objemlje: Triglavska naj odmeva jih planina, Gorice ljubke, ki daj6 nam vina.
Sprejmite torej pesmi, bratje moji, To pel sem še v življenja mladem cveti, V mladosti čile zdravi, krepki hoji, Ko z jasnim okom zrl sem še po sveti, Ko ni me še prepričala prevara, Da svet resnice slušati ne mara.
Mladina, tebi jih najpreje nudim; Vesela si, da bodeš veselejša; I jaz sem bil •—• zdaj v resnosti se trudim Od radosti resnoba je močnejša. Saj nikdo ceniti ne zna resnobe, Kdor ceniti ni znal veselja dobe.
Naj tebe tudi, starček osiveli Razveselili pesmic mojih glasi, Naj bi i tvojo hladno kri ogreli, Srce in duh ti pomladili včasi: Saj pesmic mojih naši so glasovi, Če ravno stari, vendar zmiraj novi.
Tako, moj rod, ponudim ti darilo, Ni svila svetla, niso solnčni zlati; Le pevčevo srce ljubav povilo Je v kitice, ki v listih teh so brati: In slednji glas in zlog na strani vsaki Ljubezni so do tebe, narod, znaki.

Vsem bratom pozdrav.
e šumi, šumi, hladni vir, Kako ti je lahkoten tir 1 Med vrbjem, grivami, čermi Naprej ti val, naprej hiti.
Rad vprašal bi te, bistri val, Kam pač hitiš z domačih tal, Na ptujem posel kak imaš, Da se ustaviti ne daš?
Oj, virček, če le dalje vreš, Če, kar naročam ti, umeš, Naložil bi ti sto povelj, Izročil sto bi vročih želj.
Oj, koder tečeš šumljajoč, Spej znance mi pozdravljajoč, Izroči jim ljubko, srčnč, Pozdravov mojih sto in sto.
Naznanjaj torej, vir lahak, Ker moj pretežek je korak, Vsem znancem, v zdravju da živim In zdravje, srečo njim želim!
Naša pesem.
oder zlato solnce hodi, Pesmi pevajo povsodi, Mesto belo, trg in vas Gane zvočne pesmi glas: A lepše, kot je naša pesem, Nikjer, nikjer še slišal nesem.
Peva Švicar po planinah Jasno v jasnih visočinah, Jeka pesem od pečin Prosto, kot je Švice sin;
Res lepa je planinska pesem, A čul od naše lepše nesem.
Čul lombardsko petje glasno V divnih spevih, milo, jasno, Ker domovje njih lepó Vnema k petju jih samó: A lepše pesmi slišal nesem, Kot naša je slovenska pesem.
Tudi Oger pesmi poje In slavi junake svoje In opeva kras gorá,
Pust tihoto, šum vodi:
A lepše, kot je naša pesem, Pri Ogrih slišal peti neseni.
Le ob Kolpi, Krki, Savi, Le ob Soči, Muri, Dravi, Cuješ milo pesem vprek, Naših dedov sladki jek:
Gotovo: kot je naša pesem, Nikjer, nikjer je slišal nesem.

Pomagaj nam, premili car!
V Ljubljani, dne 7. maja 1895.
Vsem ljudstvom svojim skrbni oče, Veselja nam srce se joče, Ko k nam prihajaš ljubi carl Prišel si k nam ob naši sreči, In zdaj dospeš, ko smo trpeči. Ljubeči car 1
Tolaži nas, oj le tolaži In milostnega nam se skaži, Skrbeči naš vladar; Trpeti ložej bo nezgodo, Če Ti zreš nas in našo škodo, Preblagi car I
H komu naj tečemo v nadlogi Otroci splašeni, ubogi, Porušen nam je dom in hram, Podrta naša so svetišča, In hiše naše so grobišča, Premili car 1
Slovenci zvesti sini Tvoji Stojimo za-Te v miru, v boji, Za-Te gori naš srčni plam
Prestol in krono smo branili Slovenci Ti ob vsaki sili, Visoki car!
Pa večna slala nam nebesa Občutno šibo so potresa, Posuta Krajina leži, Zdrobljeno nam je stolno mesto Habsburžanom od vekov zvesto In Tebi, car!
Ked6 k vstajenju naj nam migne, Iz grobelj prašnih zopet dvigne, Da up naš strti oživi? Le Tebi, car, je to mogoče, Da 6tmeš ljudstvo, ki se joče, Pomagaj, car!
Poglej poraženo Ljubljano, Habsburški kroni v veke vdano, Kako ječi obupaj6č! Pač vstala bi iz grobelj rada, A šibka jo podpira nada, Naš dragi car!
Pomočkov nimajo pri roci Slovenci, zvesti Ti otroci, Na Tvojo upajo pomoč, Car, ljudstvom svojim skrbni oče, Oj dvigni nas obupajoče Otmi nas, car!
Da vstane spet iz podrtine, Ljubljana Ti iz razvaline, Da hči Ti prerojena bo ; Da zopet bi Ljubljana bela Iz grobelj vnovič Ti pricvela, Opri jo, car 1
Čuj, v širni svet se dnžs razlega Slovencev verna Ti prisega, Udano klanjajo glav6; In bolj Ti bo Ljubljana zvesta Poslej, kot druga Tvoja mesta Naš mili car!
Ne obupuj, Ljubljana bela!
Velikonočni zvon doni iz line,
Vstajenja Božjega znanec spomine; Vstajenje kukavičin glas v prirodi Oznanja logom, travnikom p-ovsodi: Vstajepja se i narod naš raduje In raztrgava spone, upe snuje Prosvete zlate, srečnih, prostih dnij.
Velikonočni, večni aleluja Življenje nam in nove upe vzbuja: Velika noč, nekdaj z močjo potresa Odprla nam zaprta si nebesa. I zadnjič up si diven nam vzbujala; A divni up je groza spremljevala — In strašna bila si, velika noč 1
Slovenije oko, Ljubljana bela, Kako je vihra na-te prihrumela, Podzemeljski vihar, potresa sila Zidovje v razvaline ti zdrobila! In strta si, Slovenije kraljica, Poražena so tvoja zala lica — In kje ti je divota, kje je kras?
Ihteč je plakal prerok Jeremija, Ko Sijon strla vražja hudobija; I jaz ob razvalini tvoji plakam, Potok solza na groblje ti pretakam. Oj bila si, Ljubljana, bila zala, Nesrečna zdaj, kot vdova si postala — In vdovi bedni tolažila ni.
Divjali kdaj so ognji in požarji, Vode, potresi in vojska viharji, Ljubljana bela, silne že nezgode, Stoterne že si pretrpela škode: A v zadnji si nezgodi preveliki Pustošena v najlepši svoji diki — In kdo ti k vstanku roko dal bo, kdo?
Zemlji slovenskih biser in kraljica, Ok6 in cvet in modra vladarica, Na-te smo vedno upnim okom zrli, S teboj živeli radostni in — mrli. Ti bila si ponos nam, bila slava, In v te so srca upala zvedava: Sedaj je proč, naš zlati up je strt.
Sinovi brhki, zale hčere tvoje Upžilih lic so in mrliške boje. Proseče solzna dvigajo očesa, Sklepaje r6ke — vzdihajo v nebesa, Ker ulice otrokom so zaprte, In izbice miru so v prahu — strte. In vse beži, zavetja si iščoč.
Ljubljana bela, vdova osamljena, Potrta sama, krona ti zdrobljena, Porušen prestol, strto žezlo zlato, Zdrobljeno krilo tvoje je bogato. Beže od tebe zvesti tvoji sluge, Beže' v zavetje v ptuje kraje druge, Obupno sama ti v prihodnost zreš.
Ljubljana, oj nesrečnica velika, Ne obupuj, ti naš ponos in dika, Otroci i v nezgodi so ti vdani, Zaupaj Vanj, ki ima zemljo v dlani; Se na-te skrbno večna zr6 nebesa, In če puste, da zemlja se pretresa, Krotiti znajo tudi skrivno moč.
Če nad teboj neb6 se je stemnilo. In če osrčje zemlje tebi se zgrozilo, Če zrušila naš Sijon in svetišče Nevidna sila, zmela te v grobišče: Ne obupuj mi, saj iz podrtije Navadoma življenje zaljše klije, I Sijon bo slovenski zopet vstal.
Slovenci vrli, verno se sklenimo, Ljubljani beli na pomoč hitimo. Nje blagor in obstoj je v naši roci, Če mati žije, žijejo otroci. Na nebu pa nam večni Bog pomozi, Da rod slovenski ne pogine v grozi, Mar da živi, in te spozna, o Bog!
Najlepši biser.
'aš skrbni oče mili car, Visok, mogočen si vladar. Deset rodov ti speva slavo, Devetnajst kron ti diči glavo, Devetnajst kron demantnih, zlatih, In polnih biserov bogatih; Najlepši biser, car naš vrli, Nedavno smo v Ljubljani zrli, In ta, o car, solze so tvoje, Ki točiš jih za ljudstvo svoje.
Zgodilo se veliko noč, Da je prišla potresna moč, Pustošila Ljubljano belo, In strla nam jo skoraj celo. Nesrečnim bilo ni tolažbe, Obupnim bilo ni oblažbe. Po oni toge-polni noči, Ni bilo, ni je nam pomoči. Ti spomnil, car, si se naroda, Ki ga zadela je nezgoda.
Car, videl si nesreče kraj, Pomiloval si nas tedaj, Pomiloval in jokal z nami, Pomiloval si nas s solzami.
Tedaj smo videli otroci Najlepši biser v Tvojem oci. Nesrečni -— v radosti smo mrli, Ko Tebe, car, smo v solzah zrli. Saj najsvetlejši, najbolj dragi Tvoj biser s6lza je, car blagi. >
Visoki Oče, Večni Bog, Ko osrečuješ zemlje krog, Ohranjaj, čuvaj nam cesarja, Osrečaj milega vladarja. Najlepša krona carja venčaj, In blagodejno mu obsenčaj Narčde vse dvokrili orel, Da slednji narod zanj bo gorel. Mi pa za biser — solze zlate, Mi kri, o car, darimo za-Te.
Umevaš ga le ti.
so svetu hodi pevec mlad, Kot pevec sedem let; Pohaja selo, trg in grad, Opeva divni svet.
Opeva višnjevo neb6, Zvezdovja čarni kras In mesec, solnce ž njim zlat6, Cveterni letni čas.
Vihar opeva in oblak, In točo, dež in sneg ; Opeva zoro, jutro, mrak In mraz, ki beli breg.
Opeva reko, potok, vir, Doline in gore*, Opeva lože senčni mir, Gradove in ceikve.
Opeva milo petje ptic, Jelenov, srn prostost; Opeva nežni cvet cvetlic, Pastirjev veselčst.
Opeva kras svetovnih mest, Bogastvo vseh držav, In vožnjo bark, železnih cest, Bistrost učenih glav.
Ljubav opeva mladih dev, Lepoto, vzorno rast; Nesrečo zapeljanih rev, Poštenih srečo, čast.
Iz javorjevega lesa So gosli, drenov lok, Iz čreva strune in srebra, In glas kot rajski zvok.
In godbo spremlja jasni spev, Da čara srcem sluh; In godbi, spevu je odmev, Kot pel bi nebni duh.
Nekoč pa ide pevec sam Med drevjem skozi gaj ; Premišlja, kod bi šel in kam, In kaj še pel bi naj.
Ob poti znamenje stoji, Bršlin ga krije, mah; Mladenič vanj upre oči, Nakrat obstane plah.
17
2
Podobo tu je umetnik Na zid narisal bil, Pod Mater Božjo v spomenik Je to zapisal bil:
«Kdorkoli si, ki mimo speš, Ostani malo tli, Da Materi srce odpreš, Ki čaka te domu».
Stoji mladenič, gleda nem, Koleno se šibi,
Poklekne v prah: «Zdaj dobro vem, Kaj v srcu me teži».
Po sili seže v strune prst, Srce vzkipi iz mej, Iz strun in grla glas mu čvrst Doni, kot nikdar prej.
«Oprosti Mati, večni Sin, Da svet me zvabil bil 1 Kreposti vajinih, vrlin, Do zdaj sem zabil bil.
Kar sem zamudil bil poprej, Zdaj peti hočem to, In tvojo slavo bom odslej Proslavljal le samo.
Saj pevca svetno ne ume: Umevaš ga leti, Zato se ti srce odpre', Da v tebi se vmiri.»
Ubogi pevec.
)a, mnogo pel sem — zdaj se čudim, Ko zrem v minulost zatopljčn, Kakd, da še se s petjem trudim, Saj meni zame se noben.
Ljubav sem v dnu srca zajemal, Izlival sem jo v sladek spev, A kdo se je za to zavzemal, Kar srca mojega je gnev?
Modrosti svoje zadnje kote Prebrskal sem in uk delil, A narod misli, da so zmote, Kar s potnim čelom sem rodil,
Pač karal sem napak napake, O lepem, blagem le sem pel; Komu so mari pesmi take ? Ni hotel — ali ni umel.
Ljubezen, slogo, mir oznanjal, Jedinost, bratsko sem srce*; Pa menijo, da sem le sanjal, Teh glasov čuti ne hote".
Izpregel bom te, pegaz bedni In tebi, vila, dal slovd: Ked6 bi živel v skrbi vedni In mučil si zastonj glavč !
Premlajenje.
evaj zemljo beli sneg, Naj spi pod tabo dol in breg, Zaspi polje naj tudi, Ki se po leti trudi.
Ko peval bode spet strnad, Pa kraljevala bo pomlad, In sneg se bode tajal In žemljico premlajal.
Oj, kaj ti, zemlja, mara se, Ko lice ti postara se, Pa snežec te pokrije, In premladi, omije.
Jeseni stara ležeš spat, Ko mine kras polja, in trat; Pa stara je navada: Pomlad si zopet mlada.
A meni pa, ko mine noč,' Gubi se čilost, peša moč. In udje moji starji Po zimskem so viharji.
Enkrat pa bode hud poraz Prišel na me, me stresel mraz. Ne sneg, prsti gomila V grobovji me bo krila.
Pod to gomilo spaval bom, Pod njo se premlajaval bom : In moje premlajenje Ne bo v smrt, ne: v življenje.
Prvi cvetki.
ozdravljena cvetlica, Ki prva kažeš lica Cvetoča iz povoj; Gor£k ti vetrič veje, In solnčece te greje, Nič mraza se ne boj!
Ti naša stara znanka, Pomladi si poslanka, Oznanjaš srečne dni; Vse, vse te ima rado, Nabira staro, mlado In v šopek te želi.
Ko mnogi pevec poje, Slaveč krasote tvoje, Naj te i jaz slavim.; Da mnogo še poletje Vonjal bi tvoje cvetje: Le t6 si še želim.
Pa vigred bo minula, In ti se boš osula In zgrudila se v prah ;
Pa iskrico življenja, Kal novega vstajenja Ogreval bo ti mah.
In kadar, cvetka, tudi Tel6 se moje zgrudi, O nežna, zala stvar: Pomlad mi vsako cveti Na mojem grobnem sveti, Ne zabi me nikar.
Ti cvet, nedolžni, drobni, Ti boš pomnik mi grobni, Saj drugega ne bo; Na grobu boš cvetela In od zemlje dehtela, Kjer spal bom jaz pod njo.
Vedni strah.
ljo zrem pomladi nežni cvet, Srce se vzradostuje;
V tej radosti pa se bojim, Da cvet mi kdo poruje.
Ko čujem peti ptičico Pomlad oznanjujočo,
Bojim se, da se ulovi V zadrgo zevaj očo.
Ko žuboreči gledam vir, Veselje me navdaja;
A virček brzo mi naprej Sumlja iz tega kraja.
Polje nalito, klas rumen Sto nad mi v srce vliva ;
Pa zbira že se vrh neba Nevihta pogubljiva.
Veselo gledam na ravan, Kjer pase deček čedo;
Pa glej ga volka, kruto zver: Med ovce plane v sredo.
Zavestno ogledujem hram, Domovje urejeno ;
A, zvon naznanja mi požar, Da vse bo vpepeljeno.
Družina srečna, srečen dom, Roditelja z otr6ki;
A čuj, na vrata trka smrt, Noseč morilo v roki.
Nad čem se pač naj veselim, Kaj naj me vzradostuje,
Ko slednjo nado, slednji up Sovrag mi ukončuje?
Kaj, če trenutek sem vesel, In zadovoljen, srečen,
Ko koj za srečo pride strah, In strah — ta strah je večen.
Kraška cvetka.
oré, goré, apneno bele, Kakó vas je premenil čas ! Po vas so šume zelenéle, Zdaj bivate le tózen Kras.
Mirnó ste v šume senci spale Pod listjem, mahom jezer let: Zdaj bivate le gole skale, Zelenje proč je, proč je cvet.
Prisló na vas je ostro jeklo, Za jeklom burja in naliv; In jeklo šume je poseklo, Odnesla prst je burja z njiv.
Le jedna cvetka še poganja, Kjer v razpoklinah prst dobi; In ta o krásu Krása sanja, Ki krasil ga je svoje dni.
Te cvetke drobne cvet je moder, Nič ne vonjá to cvetje s skal; In ni ljubimca od nikoder, Da v šopek cvetje bi si bral.
Zat6 stoji ta cvet samčtno Čez p6mlad, leto, do zime, Molče, misleče in tihčtno, Le stare bajke ga bude.
Po ostrih rtih in pečinah In po prepadih in čereh In po plančtah in kotlinah Preveva dih ob nekih dneh;
In stara pesem že utihla Na uho cvetki pridoni, In predno cvetka je usihla, Spev čuje mnog iz davnih dni:
Kak6 junaški so Jap6di Pred Rimcem dom branili svoj, Kako so rimski carji todi Vodili v boj za rojem roj.
Kako Slovenec je bogovom Tu palil kres in stavil hram; Kako izročal je sinovom, Kar od pradedov znal je sam.
Kak6 je pevec kdaj sede'val Po brdih v senci, po vrheh; Kako je sladko brenkal, peval O slavnih dedih in možeh.
Da kdaj po gorah teh so vile Kol6 plesale, vrele v ples, Junake s pesmimi vabile
V	goščavo senčnatih dreves.
In ko jelenov so krdela
V	goščavah1 pasla se plašnč, Kak6 da lovčeva jih strela Zalezovala je skrbnd.
O zdaj pa, cvetka v skalni jasi, Si sama, slušaš davni spev \ «Oj kje ste Krasa krdsni časi?» Je glasov tvojih tih odmev.
Ženin kos.
>edi na veji črni kos, Otožen nič ne poje; In suče klun in viha nos, Premišlja stanje svoje.
«Pomlad je tu, družice ni, Zeniti se bo treba; Kje boljša druga se dobi, Ne znam, uboga beba.
Že dvakrat drugo sem dobil Pri našem črnem rodu, Mladiče dvakrat sem valil, Pa niso mi po godu.
Saj oče vsak, ki kaj ume, Za to se prizadeva, Da sin zna več kot oče ve, Da hčerka lepše peva.
Roditelj vsak, če ni lenuh, Življenje zboljša deci, Da deca slajši ima kruh, Da v čedni je obleci.
Mladič moj vsak je bore kos ; Res žolte dam jim klune, A vsak je v črni suknji, bos, Ubira iste strune.
Drugje dobiti drugo čem Med rodom plemenitim, Dobiti si zaslugo čem Z zarôdom ukovitim.»
Kos dvigne krila, snubit gré Leteč z visoke hoje, K sosedu pride do veže', Kjer pisane so šoje :
«Sosedovi, jaz ženim se, Kar dajte mi nevesto ! Za doto nič ne menim se, Da le dobim si zvesto.»
«O kaj si zmisliš, črni kos, Mi smo gosposki ptiči ; Ti pa preprost si, črn in bos, Ti ženi se z vrabičil»
Kos stresne perje, odleti Med dolgorepe srake ; Tu snubstvo svoje ponovi, Pa čuje spet jednake:
«Naš plemeniti sračji rod Da ženil bi se s kosi — ? Sirota kos je, ni gospod, Le črno suknjo nosi.»
Kos išče druge še drugod Pri detalu, pri žolni: A kosa smešijo povsod Napuha ptiči polni.
In kos oplete cel okraj, Po drugi povprašuje; Ko vrne se v domači gaj, Tu slavca peti čuje.
Gre k njemu: «Slavec, kaj povem: Že dolgo iščem druge, A sosed slednji mi je nem, Stori mi ne usluge.
Že plete gnezdo slednji ptič, In že valijo mlade: Jedino jaz sem še samič, Da združim se, ni nade.
Daj hčer mi svojo, kume ti, Da jedno vsaj dosežem ; Če plemenite ni krvi, Vsaj pevce boljše zlezem!»
33
3
«Za plemstvo nisi, sosed moj, Ne zate šoje, srake; Sicer ne bo pel zarod tvoj, Potomci bodo spake.
Zelena suknja zate ni, Ne bele, sive baze, Kos bodi črn in bos, kot ti, In poj, kar Stvarnik kaže.
Ne plemenit je pevec tak, Ki išče plemstva v krvi, Ker plemič, kos, je pevec vsak, In pevec — plemič prvi.
Doma se ženi, sosed moj, V domačem črnem rodu! Kot oče te učil, zapoj, In vsem bo to po godu!»
Na hojo sivo kos zleti, Zažvižga in zapoje: Družica brž se mu zglasi: Odpoje z veje svoje.
Zdaj plete gnezdo črni par In si udano služi, Ker pametna je slednja stvar, Ki s svojimi se druži.
Vabljivi ptič.
deželi srečni svoje dni Prebival sem vesel, Pa pisan ptič mi prileti, Da s sabo bi me vzel:
Opeval mi je kras sveta, Lepoto pravil mest, Opeval mi je blišč morja In tok železnih cest.
Prepeval je: Z menoj, z menoj I In jaz se poslovim ; Pojoč me vede ptič s seboj, Jaz slepo mu sledim.
Poletel ptič je v tamen gaj, Z drevesa na drev6, Pojoč mi, da me vodi v raj, A res ni bilo to.
Izvabil me je na gore', Frčeč š čeri na čer ; A sreče našlo ni srce" Na gorah tu nikjer.
Z gora sem zrl polje ravnč, Na polju cvet in sad, A izpolnilo polje to Ni srcu vročih nad.
Železno cesto sem zazrl In voz ognjenih kril, Morda bo ta mi pot odprl, Kjer srečo bi dobil?
Železni voz naprej drdra, In jaz se vozim ž njim, V dežele, mesta me pelja, A sreče ne dobim.
Privabil me je do morja Vabljivi sreče ptič; Srce pa moje še ne zna O sladki sreči nič.
v	v	v
Se dvigne krila ptic pojoč: Za mano čez morje', Tam našlo srečo jih tisoč In tebi jo dade.
In vkrcam se na parobrod ; Ptič poje : Le naprej I Odplovi ladja brž od tod Do onostranih mej!
V	naročje ladja se spusti Nezmernega morjd, Usodo vetru izroči,
Za srečo odvesla.
In onkraj morja kot doma Gore so in polje, In ptič me vabi, kakor zna, In bega mi srce.
O kje si, sreče dragi dom r Moj ptič me le slepi, Več ni krepiti upov s kom, Nikjer je sreče ni . . .
Nazaj, nazaj, domu, domu,
V	deželo mladih dnij 1 A čolna ni in ni mostu, Ni poti, ni brvi . . .
Le sen, ko pride temna noč, Povode me nazaj, Po kratkem snu pa tajna moč Spet sreče strč mi slaj.
Srečni Janko nesrečen.
mladosti Janko služit gré Načrtov poln in nad : «Poprej ne jenjam od služIl, Da si prislužim grad.
Služeval bom in slušal bom, Kar htel bo gospodar, Do boljših služb poskušal bom In čuval bom denar.
In ko denarja bo dovolj, Pa kupim si gradič, Potem za svet se brigam bolj, Prej zanj ne maram nič.
In mlado ženko bom dobil In v grad jo bodem vêl, Z njo v krasnih sobah vince pil, Pečene piške jêl.
In slugam ukazaval bom, Imel bom voz krasân, Z ženo se prepeljaval bom Na sprehod dan na dan.
In če mi Bog bo dece dal Bom čuval ta zaklad, V kreposti uril zarod mal Imel ga srčno rad.
In srečen bodem tisočkrat, Da nihče ne tak6, Ko bom grajščak, ko bom bogat — Da skoraj bi biloU
In Janko služi mnogo let, Pošten naprej, naprej, Prav nič ne briga se za svet, Da srečen bil bi slej.
Stotak nalaga na stotak, Denar se mu množi, Naraste kmalu tisočak, In ta se podvoji . . .
Na dražbi kupi Janko grad Za desetakov sto, A Janko star je, ni več mlad — Pa ženi se na to.
Ni Janko sam, ni hlapec več, Sedaj je on grajščak ; Več ni pohleven in boječ, Sedaj je on veljak.
In ima ženo, ima kruh, In vino in gradič, Pokorne sluge vse na sluh, Res mu ne manjka nič.
Pa zakon je neskrižen ta : Gosposka — prosta kri, On star je — mlada je gospž —-Ljubezni prave ni.
Kaj če bogastvo, grad in kras, Če srce krvavi? In Janko srečen kot tačds, Ko služil je — zdaj ni!
Tihotapčeva žena.
©činkovec crčinka, Sneg pa naletuje; Mati čuva sinka, Prede in vzdihuje.
Gladko nit so snuli Včasih njeni prsti, Vozel zdaj grrauli K vozlu se po vrsti.
Solza ji pritaka, Teče ji po lici, ' V rokah nit namaka Žalostni predici.
Sinček pa igra se, Steče mami v krilo, Ljubko nasmehlja se In jo vpraša milo:
«Mama dobra mama! Kdaj pa pride ata? Več ne bo ga k nama! Dobra mama zlata?»
In kolo zastane Materi predici, Solza njena kane Sinčku na ročici:
«Daleč ata doli Sel je v Turke črne. Tonček, pridno moli, Da se ata vrne!»
Steče Tonček mali Zopet k igri svoji; Mater pa napali Ljutejši so boji.
Sama de' pri sebi: «Kaj, da toli časa, Moj soprog, o tebi Duha ni, ne glasa?
Tihotapsko nosil Več ne boš tobaka, Rajši bodeš prosil. . .» Mati tiho plaka.
Sčinkovec crčinka, Sneg pa naletuje ; Mati čuva sinka, Prede in vzdihuje.
Z£ni na vreteno Gladka nit se zbira, Možu prestreljeno Zdaj srce umira.
Hajduška nevesta.
atica vesela Sedem zim je prela; Prejo je motala,
V	platno jo je tkala; Platno je belila, Delala si krila;
Pa še je ostalo Platna jej ne malo.
Niti njene preje Znatno so močneje, Kot pred6 predice, Njene sovrstnice. Katica si platno Tka močneje zdatno, Kot tik Kolpe struge Tkajo platno druge.
Ko stoje ob Kolpi
V	mnogobrojni tolpi Deklice in žene
In per6 si štrene, Katica se tudi S prejo, s platnom trudi, A zavistno gleda Vsaka jo soseda.
Ko gre v praznik k maši, Zr6 jo bogataši:
V	zastorju platnenem, In v opleču njenem,
V	r6bači so zobčki In nabrani robčki, Čarape na nogah
Vse so v zlatih progah.
Kadar mine maša, Mnog snubač jo vpraša: Ona de ponosno, Trdo, neizprosno: «Kaj so meni mari Snubci v naši fari; Grajskega snubača Čakam, ne berača.»
Kate k oknu seda In čez Kolpo gleda, Kdaj dospč Hrvati Snubit jo bogati. A pri tem vse v eno Suče se vreteno Katici v desnici, Nitka pa v levici.
Kar zazrč na reki Brode: «Kdo so neki Lepi ti junaki, Vrli korenjaki?
Niso pač domači! Kaj če so snubači?»
V	kotu male hiše Mizo brž pobriše.
K njej dosp6 možaki, Štirje so junaki
V	viteški obleki, Kdo, odkod so neki? Brž po vino teče, K6kota jim speče. Ko gosti junake, Misli ima take:
«Ali so junaki Viteški Bošnjaki? Ogrski huzarji? Hrabri Graničarji ? Ali kdo bi bili Ti junaki čili —?» Da se pa ne vara, Brzo jih pobara:
«He, junaki lepi, Kakovi so sklepi Tu sem vas prignali K moji koči mali?» Družba vsa mu migne Naj mladenič dvigne, Naj se podivani Tam na mize strani:
«'V Bosni mi globoki Grad stoji visoki, Ondi stara mama Z mano biva sama; Ona je želela, Ona mi velela, Naj dobim nevesto, Družico si zvesto.
Došel je čez meje Glas od tvoje preje, Da je platno tvoje Lepe bele boje, In da vse prekaša, Kar dekleta vaša Tu si ga natkajo, V doto ga imajo.
Čul sem o imenju Tvojem bogatenju ; Cul o tvojih zlatih, Krilih prebogatih; Čul sem o miloti Tvoji in lepoti — Ni mi dala mati, Več doma ostati.
Nima kdo ji presti, Moram te dovesti; Mati in grajščina Nima me za sina,
Če ne vedem zvesto Sabo te nevesto -— Nudbe nimaš bolje ! Voli proste volje!»» —
Katica vesela, Kaj da bi začela Sama nič ne znade, Brž roko mu dade: Prstane zmenita In se zaročita. In potem so pili, Noč se vso gostili . . .
Ko že kokot poje, Ženin druge svoje Spomni brž k odhodu, Dol znesč naj k brodu, Kar nevesta vzeti, Sabo če imeti Platna in perila, Vsa najlepša krila.
Katica pa teka, Kot jej ženin reka, Shrambe vse odpira, Zlate ven pobira •, Platno lepo belo Nosijo pod selo Ženinovi drugi K brodu, h Kolpe strugi.
Brod stoji ob strani, Kjer možje so zbrani, Platno in slanina, Sode tri je vina, Skrinj devet perila, Vsa najlepša krila, Vsi rumeni zlati
V	torbah so med svati.
Ženin brod odveze, Drugi v roko seže: «Tu po travi h6di Gor in dol ob v6di!
V	drugo priveslamo, Da te odpeljamo: Danes v taki gneči Bila bi ko v ječi.»
Katica zdaj todi Gor in dol mi hodi, Čaka, da jo veslo
V	drugo bo odneslo: Sanja o poroki, Raja že v snuboki. Sanja o sobanah, Grajskih že dvoranah.
Ko si to ustvarja, Sije dneva zarja; Ženin pa čez strugo Kliče svojo drugo :
49
4
«Katica, ne plakaj, Name nič ne čakaj! Mi smo zviti čuki, Bosenski hajduki!»--
Kate pade v travo, Prime se za glavo, Britko, britko joče: «Je li to mogoče!» — Kate hodi k maši, Zr6 jo bogataši; A nikdo ne bara, Če ga v zakon mara? —
Pastirček Miha.
J.adi Miha goni
V	travnate livade Past ovčice bele, Past rogate čade.
Tam pri cedi skače, Vrišče in prepeva, Da goščava gorska, Breg in dol odmeva.
Veseli se Miha, Ž njim priroda cela; Miha poskakuje, jagnjeta ž njim bela . . .
V	vas prinese kramar Raznovrstne robe: Nože, gombe, škarje, Pisane podobe.
Miha pa ugleda Trombo vmes rumeno, Vleče ga in rniče, Rad bi kupil eno.
51
4*
A denarja nima, Šli so z doma mati; In morda bi tudi Ne hoteli dati.
Pa pastirček Miha Bistra je glavica, Ve, kje strica Vida Polna je mošnjica,
Kupi mladi Miha Trombo si rumeno, Čed o žene v loko Travnato, zeleno.
Pase, pase Miha Trobi, trobi v doli, Da doni po dragah Trombe glas okoli.
Pa utihne Miha In posluša ptiče: — «Tat! tat! tat!» mu vrana Z vrha smreke kliče.
«Cak, čak, čak!> ga kara Srakoper na ploti; «Vid, Vid, Vid!» pa z gabra Brglez se ga loti.
«Strah!» kriči mu šoja, Ker je vzel petice; «Pet petič!» pojo mu V žitu prepelice.
Vsi vedo že, Miha, Kaj se je zgodilo; Se kobilar kliče: «Bilo je obilo!»
~ Vse ti oponaša, Ne le ptice v zraki; Cuj še menki, žabe Karajo te v mlaki:
«Vrag, vrag, vrag!» ti prva, «Nuj, nuj!» druga kvaka, «Le* ga, le' ga!» tretja — Zmerja te vsa mlaka,
Pribrenči mu brencelj: «Beži, beži, beži!» Miha, kaj pomišljaš? Kar domu jo vreži!
Kjer pod grmom v listji Suhem zašepeče, De' ubogi Miha: Kače so prežeče.
Kar na pašo goni, Ni bil plašen Miha, Danes pa od straha Revež komaj diha.
Ko domu gre v mraku, Zdaj je pa najhuje: Miha nočne sove V goščevji začuje.
«U-huhul» se sova, «Vjem te, vjem tel» dere; In naprej od čede Miha jo ubere.
«Miha, kaj se kisaš?» «Kje žival je naša?» Mati pozvedava, Striček ga povpraša.
«Mati, danes ptice Vse so grozo pele; Sove pa so vpile, Da me bodo vjele —
Kramar je prodajal Trombe, ljubi striček, Jaz pa grem, ukradem Skrivno tvoj mošnjiček;
Trombo to-le kupim, Trobim ž njo na paši, Pa žival že slednja Zmerja me in straši.
Prosim te, odpusti Greh mi, ljubi striček, Nikdar več ne bodem Segal v tvoj mošnjiček!»
««Kaj? Denar si kradel, Miha, iz mošnjice? Dobro, da te niso Okljuvale ptice 1
Glej, da več ne vzameš, Da ne bodo pele Ptice še grozneje, Sove te pa vjele!»»
Mladi Miha goni V travnate livade Past ovčice bele, Past rogate čade.
Trobi, vrišče Miha, Hrib in dol odmeva — Groze mu nobena Ptica več ne peva.

Meta in Jaka.
es ga ni dekleta, Kot je naša Meta; Hiši in družini Sama gospodinji: V osemnajstem letu Komaj je na svetu, Modra in poštena, Kot ni vsaka žena, Pametna, previdna, Kakor ura pridna; Umna je pri delu, Kot nobena v selu. Zmerom sama kuha. Sama speče kruha; Preskrbi živino, Krmi perutnino, In poletje celo Odkazuje delo; Tudi sama v polji Dela vsem po volji. Slušajo jo radi, Ona se ne jadi. Res ga ni dekleta, Kot je naša Meta.
Pa je lepa tudi, Da se vse jej čudi: Lica nje rudeča Daleč so sloveča, Bistri nje očesi, Vzorna vzrast v telesi, Cilost in brhkota Njenega života, Nje smehljaji sladki, Njeni glasi gladki: Kdor jo zre in čuje, Vsak jo občuduje. Meta je pobožna, S svojimi je složna; Vedno rada moli V cerkvi v prvem stoli; Nič se ne ozira, Knjižico prebira, Prva v cerkev pride, Zadnja ven odide. In kar z leče čuje, To pripoveduje; Grdega z deklici Nič ne besedici.
Meta, duša zlata Deva je bogata; Lepa bode vsota Meti naši dota; Tudi njena bala Baš ne bode mala.
Sosed in soseda Vse za Meto gleda. Mnoga mati rada Bi, da njih je mlada; Vse ti pozveduje In o njej vprašuje. Mnogo se jih glasi Iz domače vasi, Mnogi Meto ljubi, Prosi jo in snubi, Meta nič ne deje, Snubcem se le smeje, Z vinom jim postreže, Kruha jim odreže. — Jeden le ne vpraša — Bog zna kaj odlaša — Bog zna, kaj da čaka Ta sosedov Jaka?
Ni ga korenjaka, Kot sosedov Jaka; Priden, pridobiten, Pameten, nič siten ; Zmerom gre veselo Z dela in na delo ; Zjutraj zgodaj vstaja, Zvečer ne pohaja, Ni mu mar plesišče, Krčma, igrališče; Prav denar obrača, Le potrebno plača;
Pot pozna najbolje V cerkev in na polje. Jaka ni ubožen, Tudi ne premožen; Jaka pridno dela, In dovolj je jela. Toda pridni Jaka Sel je za vojaka . . . Pride spet jeseni, Da na dom se ženi . . . Saj izbrana, Jaka, Meta nate čaka.
Vdova.
il svojedobno je nekje
V	zakonu srečen pár, Kot jedno bili srci dve', Ljubeči se vsikdár.
A čuden je usode meč,
Da trga in mori,
Kjer vidi, da ljubav preveč
V	ljubimcih plameni.
Presrečni ženi bleda smrt Pobere jej moža, In srečni zakon je razdrt, In strt je slaj srcá . . .
Kedó popisal bi gorjé, Ki vdovo mlado tré; Kedó seštel bi vse solze, Ki v njih srcé jej mré?
Pokleka tje na novi grob In sklepa tam roké, Utrgati se v njej če drob, In puli si lasé:
t Oh on, ki ga ljubila sem, Je sred mrliških vrst, Prerano ga zgubila sem, Zdaj krije mi ga prst.
Oj,	tega več na svetu ni,
Da	mislila bi nanj,
Da	bi premotil mi oči,
Da	marala bi zanj!»
Utešiti ni vdove moč, Poskusi so zaman, Vzdihuje, tarna noč na noč In joče dan na dân . . .
A pevec je nekje sloveč, Ki sladko peti znâ, On scelil že je s petjem več Skelečih ran srca.
Nesrečna vdova tudi gré : »Ozdravi me, poét! Potrla toga je srce, Umrl je zame svet.
Umrl mi mož — umrlo vsè — Ž njim bil je sladek raj, Brez njega pa me peklo zgè ; Imaš li leka kaj?»
«Sirota to je huda bol, Zdaj zate leka ni; A pridi mi čez leta pol, Morda se kje dobil'
Obupno vdova ide proč, Solzeč se in ihteč — Ostane pevec čakajoč Pol leta, malo več . . .
Ne čakaj vdove več, poét, Že zdravo je srcé ; Če ti ne zlečiš, zleči svet — Glej, od poroke gré 1 . . .
Jezik.
J©ogat je Jedelrad baron, Stotisoče premore kron; Zato si kuharja dobi, Ki Kuhalrad se mu veli. Ko kuharja sprejmó na gradu, Takój barón dé Kuhaliádu:
«Da znal obseg bom tvojih ved, Pripravi mi najboljšo jed 1 Porabi um, kar znaš in veš, Drugač služiti mi ne smeš. Pač treba ni, da je obilo, Da le izborno je kosilo.»
Na naslonjač barón gre leč, Molcé pa Kuhalrad pred peč, In dolgo svojih ved zaklad Prerešetava Kuhalrad, Dobi nato v govejski glavi Se jezik cel in ga pristavi.
Ko bije póldne grajski zvon, Gre k mizi Jedelrad baron; Ko Kuhalrad dónese jed, Pa Jedelrad prične obed.
Kako pa se barón začudi, Ko Kuhalrad mu jezik nudi.
«Po kaj napravljaš to mi jed? To pač najboljši ni obed; To jed že slednji kmet imá, Če le zakolje kaj domá. To slabi name so utisi, Ti, Kuhalrad, pač zame nisi I»
««Potrpi, Jedelrad, z menoj, Najboljša jed je pred teboj. Pomisli jezik le samó, Pritrdil boš, da res je tó, In kar na mizo se donaša, Za prvo jezik se proglaša.
Da jezik druži zemski rod, Pokazal v Bablu je Gospod: Ko stolp je rod graditi jel, Gospod jim drugo je napel: In s tem je Babilonce kaznil, Da jim jezike je oplaznil.
Pač jezik je sloveča jed, Ker je podpóra naših ved, Barón, jezikova prostost Podpira slednjo učenost, In kdor očitno kaj predava, Kaj brez jezika če mu glava?
Demosten bil je mož učen, A jezik bil mu je skažen: Govornika ga svet slavil, Ko jezik se mu je odvil. Človeku skaza je velika, Ce jezik rad se mu zatika.
Prečudno jezik moč imž, Kedor rabiti prav ga zna. Zasuče pravdo in prepir, Iz krutih bojev stvarja mir. Cel6 med bojem v abecedi Se suče jezik vedno v sredi.
Že mnoge smrti je otel, In drugim križce je pripel; On pesmi kroži v sladek spev Ljubezni srcem neti gnev. Veliko ž njim jih obogati, A treba sukati ga znati.
Glej, jezik vlada ljud zemlje, Nar6di se mu pokore; Z okusom je jedil sodnik, O vseh slaščicah učenik; In on, ki modro druge s6di, Za prvo jed ti danes bodi.»»
«Če jezik je najboljša jed, Pojedel bom, naj bo, obed. Zadel si, Kuhalrad, za zdaj, Se za večerjo skuhaj kaj.
A glej, da boš najslabše skuhal, Sicer se tod ne boš motuhal.»
Nič Kuhalrad v zadregi ni, Večerjo brzo pogodi: Kar k6sil si, večerjal boš. Ce tudi me ozmerjal boš. Kar Kuhalrad pri sebi pravi, Res jezik za večer pristavi.
««Na, Jedelrad, prav kot želiš, Napravim vse ti, kar veliš. Pripravil sem ti jed nocoj, Da zadovoljen boš z menoj. Najboljše se z najslabšim stika — Pripravil sem ti spet jezika.»»
«Da bčs bi te, zakaj tak6?» ««Baron, zat6, ker prav je tč. Ker jezik grdih besedij Najgrša je iz vseh rečij; Potrč glave*, močne, velike, Če slabe imajo jezike.
Kriv klanja blizu Termopil Je Efijaltov jezik bil; In jezik kačji mir in slaj Človeštvu vzel je, srečni raj; Da Krista so na križ pribili, Jeziki ,križaj ga' so vpili.
Da zginja med sosedi mir, Da srd rodi se in prepir, Da kolne v pekel ženo mož, Da brat nad bratom dviga nož, Da ječe so in so sbdniki, Tega so krivi le jeziki.
Da zakon mnogim več ni svet, Zgubljenih toliko deklet, Da prazna cerkev, božji dv6r, A polna krčma in zap6r, Gospod barčn, nikar ne zabi: To vse store jeziki slAbi.
Zakaj se tisoči solze' ? Prišli ob dobro so ime. Zakaj je toliko gorjd? Ker zlobni jezik ga zada. Da mnogi nima vsak dan kruha, To vse strupeni jezik skuha.
Da, jezik je najboljša stvar, Kdor rabi ga kot božji dar; A grd je, ako trdi zlč, Da ni nobena stvar tak6. Resnična je in je velika Jezikov moč in pa razlika.»»
Pozorno Jedelrad sedi, Dokler mu sluga govori.
67
5*
Ko ta neha, baron mu de ; »Potrdim ti besede te; Ker jezik svet tak6 zlorabi, V resnici, jed se ta mi gabi!»

Kolesarska.
eb6 je jžsno, veder dan, Hoj, bratje, na kolo 1 Zdrčimo v daljno, tujo stran
Po bliskovo brhk6; Le on naj čuva dom in hram, Ki se ne zna v6ziti sam, Le on ostane naj doma, Ki zlesti na kolo ne zna, Hoj, bratje, na kolo!
Naj urno združi moč stopal
In čilost naših nog Z močjo kolesnih se vijal,
Zasuknimo jih v krog; Po ravni smeri belih cest Pojadrajmo do zalih mest, Drčimo skozi trg in vas, Če tudi teče znoj od las Hoj, bratje, na kolo 1
Kedo prijetno bolj ima, Kot jaz, kolesar čvrst, Gorica, Zagreb sta doma, Doma sta Eeč in Trst: Kolesce komaj zavrtim,
Že z drugim ljudstvom govorim, In ko pozdravljam ljudstvo to, Zanese v drugo me kolo. Hoj, bratje, na kolo !
In ogledujem božji svet, Ravnoto, dol in breg,
V	podnebju južnem večni cvet, Planinski večni sneg;
Dežele vidim in morje, Sumeče reke in vode', Vinogradov krasčtni čar, In vidim več, kot zre mornar, Hoj, bratje, na kolo 1
Saj me ne nosi brzovlak,
Ne vozi parobrod, Jaz prosto dišem božji zrak,
Kjer vozim se, povsod; In če mi všečno v desni ni, Na levo mi kolo zdrči, In nič ne klanjam se ljudem, Jaz kjer čem, kadar hočem grem. Hoj, bratje, na kolo!
In če zavidajo ljudje, In če preti mi kd6,
V	zasmeh pokažem jim zobe, In skočim na kol6.
In hladen vetrič me hladi, In pljuča sveži zrak bistri,
Ter radostno imam srce, Da vriskam pojem čez polje. Hoj, bratje, na kolč !
Kočije nimam, nimam konj,
In voznih listkov ne, S kolesom vozim se zastonj,
In vozim saboj vsč •, Zatorej bratje na kol6, Nebo je jasno in vedrč, Ves svet prezali božji vrt Last naša je in nam odprt. Hoj, bratje, na kolo I

¿Balade.
t
Polh lišček.
)ako ponosno se dviguje Košati Planski Vrh v oblake! Na vse strani si ogleduje Gorovja kranjskega orjake; Okrog ga bukovje krasi, Na vrhu vrsta smrek stoji.
Sčm iz dobrepoljske doline Stezica se po klancu vije, Vrh klanca se gubi v temine : Dreves jo gozdnih senca skrije; Na svit čez uro te hoda Stezica zopet pripeljd.
Lehkš. pač v gozdu je stopinja, Ko solnce žgč po zemlji žejni, Mehka te senca tod ogrinja, V nji zrak ti veje blagodejni;
Toda gorje, če tvoj korak Ujame v lesu pozni mrak!
Kjer najtemnejše so goščave, In skalovite stene bele Zapirajo pogled v višave, Stoje tri bukve očrnele;
Pod njimi zije strm prepad, Za njim skala se dviga sklad.
Nekoč se polharjev trojica Polharit v Planski Vrh napravi, Ker tu najlepša je žerica; Pasti pri jami razpostavi, Ker polšina je brezdno to, In mnogo polhov skriva dno.
Za hribi solnca luč ugasne, Zemlj6 ovije mrak tihoten, Neba užgO se zvezde jasne, Po gozdu veje dih lahkoten ; Pri jami plamen zažari In les čardbno obsvitli.
Iz jame v vrsti nejenljivi Na žer, na bukve se drevijo V lahkotnih skokih polhi sivi In kihajo in žčr drobijo ; Utihnejo le majhen čas, Če se začuje sovin glas.
Pri svitu ognja pa zabava Dva pólharja, na tleh ležeča, Star pólhar, sključena postava, Trdeč, da mila ni mu sreča, Da let že petdeset lovi, A liščka polha ne dobi:
«In lišček tukaj je pod nami, Tako je rajni oče pravil, Ujel ga je nekdaj pri jami, Ko je na onih bukvah stavil; Pa škrat je v jami godrnjal, Nazaj je oče liščka dal.»
«A blagor mu, kdor ga ujame In groženj škratovih ne sluša, Zlatá mu siplje škrat iz jame, Ž njim liščka odkupiti skuša; Kdor kožo liščkovo ima, Vse, kar želi si, škrat mu dá.»
Ustavi starcu se beseda, Trsák perišče s tal si vzame ; In vstaneta oba soseda, Vsak vrže jopič si čez rame, Pohajat v noč hité možje, Med bukovjem se razgubé.
Počasi ogenj ponehuje, In le žerjavice kopica
Slabo stezico razsvitljuje ; Ko z rešto polhov m6ž trojica Prihaja zopet, pa še tri Pri brezdnu imajo pasti.
In starec past raz bukev vzame, In glej, šibi se drog od teže ; Iz pdsti varno polha sname, Lep polh je spet, ko v drugo seže; Najbolj se tretji drog šibi, Ker liščka past na njem drži.
«Oj, lišček, lišček!» se razlega V tem6 novica prevesela; «Daj seml» brž vsak po njem posega, «Saj moja past ga je prijela!» Pa mož ga sname iz pasti, Skrbno ga v nedriju tišči.
«Pokaži!» 6na ga rotita, Pa starec pazno se umiče, Oba ga zgrabita srdita —, In starec na pomagaj kliče 5 Brž liščka mu iztržeta In starca v brezdno vržeta.
Iz jame pad in stok prihaja, In zopet stok in pad se čuje, Nad brezdnom ljuta borba vstaja: Za liščka mož se z možem ruje: «Moj lišček jel» odmeva v les, Udarec, stok se sliši vmes.
A čuj 1 kaj z vrha vprek lomasti, Hrešči in poka strahovito, Kot bi drevile se pošasti In gozd podirale srdito ;
Sumi med listjem piš močan Kot vstajal bi vihar strašan.
A mož razjarjenih ne vzdrami, Trdo, škrtaje se držita. — Vrtinec dvigne se ob jami, Brez volje v njem se v krog drevita. Čuj, nekaj v brezdno ropota, — Na dnu pa škrat se krohota. —
Ko Planski Vrh stemné mrakovi, Vihar še danes vrè ob jami, V njem stočejo, rohné duhovi, Dokler ljudij spet zvon ne drami ; Oh, tu noči so prestrašne', Nihče nad liščka več ne gré.

Sova povražica.
L^asje mi vstajajo po glavi,
Tak krut zločin mi zgodba pravi ■ Kraj gozda v borni lovski koči Ubije ženo mož po noči. Za kočo jo z zemljó zagrne Pod hojo — in se v kočo vrne ; Za njim pa sova se prismuče, Na streho se'de, divje uče ; Vso noč ti vpije neprestano, Da se zasveti jutro rano. Ko pridejo zvečer mrakovi, Grcé spet sovini glasovi. A lovec bled po koči hódi, Lasé si ruje, čudno blódi ; In v vsaki senci, v vsakem kóti Se zdi mu, da ga žena móti : Čim dalje vrag divja na strehi, Tem huje žg0 morilca grehi. Iz koče plane vén v mrakove In bega skozi lés in rove, Prepleza rte in skalovje, Prodira skozi trn, grmovje ; Od spredaj sovin vrišč ga plási, Od zadaj žênin duh ga strási : In ves krvav v ponočnem mrazi
Do koče v lesu se priplazi, In kliče, že držeč za kljuko: «Odpravi, mož, mi strašno muko I» In čuje v koči zagovčrnik, Brž vstane, odsloni zap6rnik, In lovec mu pripoveduje, Kako ga sova zasleduje, Da ženin duh ga silno muči Po noči in pri dnevni luči: «Pri tebi iščem si pomčči Hiteč do tebe v pozni noči.» In zagov6rnik lovcu reče :
««Za to te vest naj nič ne peče, Preženem jutri ti nadlogo, Začaram sovo in soprogo; Le sove več nikar ne draži, Da ptica se ti ne povraži.'»» Spet skoči lovec ven v mrakove, Drevi čez grm in strm in rove, Hiteč domu čez ččr, skalovje In skozi trnje in lesovje; Od zadaj ženin duh ga straši, A nad glav6 ga sova pMši. Doma brž v kočo se zaklene; Vrh strehe sova spet počene, In strašno svoj «hu-hu» ponavlja, Ko lovec zbegan spat se spravlja. Premeta mož se na ležišči, Plaše ga duh in sove vrišči. Razjarjen vstane, puško zgrabi, Svet zagovornikov pozabi,
81
6
Ven plane — pok! — zvali se ptica, Iž nje vzleti pa sov kopica: Pol strehe jata sov pokrije, In divje uče, grozno vpije; Preklinja lovec in sopiha, Po sovah s protoni ljut udriha; Pa vse pobite, mrtve sove Izpremene se v jate nove. Mož tolče in se ne upeha: Mož nehaj, sov je polna streha 1 Ne čuješ, kaj grče nasproti ? Umakni se, oj, beži s poti! Ne čuje, dvigne prot, udari —- —, Obspe ga jata in mesari — — — Ko v jutru drugi dan napoči, Gre zagov6rnik k lovski koči: Mrliča zrč ter ljute rane, Kaj bilo je, takoj ugane.
Smrtin jok.
idrkuj, kolovrat moj, zdrkuj, Kodelja urno v nit se snuj, Da Anka rjuh dobila bo, Pred pustom se možila bo!»
To babica jim govori, Pri vnukinjah prede sedi. Kar starki se stemni obraz, In spet pričnč čez majhen čas :
«Nocoj je ravno dvajset let, Kar moj soprog zapustil svet; In predle smo prav kot nocoj, Bil6 je nas precejšen broj.
A zunaj je polje in breg Pokrival sipast, debel sneg, Kar oglasi se zunaj stok, Glasi se kot otročji jok.
In gane dedu to srce, Po koncu plane, gledat gre . . . A zdajci ti utihne jok, In bled se vrne moj soprog . . .
Upada, hira odsihdob, Dokler ga ne zagrne grob : Smrt 6no noč ječala je, Da deda ven speljala je;
In zunaj segla mu v rokč, Polila z mrzlo ga vodč . . . Pred smrtjo malo je dejal, Da to je bil bolezni kal.»
Se starka dobro ne konča, Čuj, zunaj čudno zajavklja. Predice prejo popuste In k starki vse za peč zbeže.
Pa jok postaja bolj glasan, Otožen, mil in čisto znan : «Izmed sosedovih otrok Prihaja gosto tak-le jokl»
«Predice, ne! le ven nikar, To smrt je, ali drug slepar.» Tako jim starka plašna de, Ko vse le vanjo se tišče.
In jok milejše se glasi, Da Anki se srce topi: «To je sosedovo dekle I» In stopi, okno si odpre . . .
<Joj I» — kaj jo ploskne preko lic? To roka je — iz zgolj koščic ; Z vodo jo mrzlo poškropi, In groze Anka prebledi . . .
Več čuti zunaj ni glasu, Predice vse molcé strahu ; In Anki še bledi obraz, Se za pečjo jo stresa mraz . . .
Prirodo vigred poživi, Le Anka v postelji leži. In ko pšenica v klasje gré, Nesrečni Anki smrt zvoné.
Groblje.
.rzla burja ostro brije Sem čez skalnate vrhe, Golo drevje ivje krije, Ledenijo se vode.
Ondu, glej, z otrokom mati Težko stopa v gorski breg, Mora si drva nabrati, Dokler ni še padel sneg.
Žena hr6pe po višini; Ko pod stari grad dospč, Zaropoče v -podrtini, Pred ženo se vhod odprč.
Žar naproti jej zašije, Žar čaroben, blišč dvoran, Bogat se zaklad odkrije, Svit zlata, srebra krasan.
Deve nežne klic proseče Izza mize se glasi: Reši, žena, me nesreče, I/, zakletstva me otmi!
Smili ženi se devica, Pa ne upa se do nje, Ker jo čuva psov trojica, Proti ženi vsi rohne.
Hitro vdova sinka dene Na zrcalno svetla tla, H kupu teče, brž počene, V krilo prha si zlata.
Kar se stresne soba zlata, Vdova vstane, ven zbeži, Za pet6, zaprd se vrata —, Grobelj kup pred njo leži.
Groblje — stara podrtina Vdovo vzdrami zdaj iz sna, Reva se domisli sina —, Notri je pustila ga.
Izpusti zlatč in krilo, Teka brž okrog zidu, Vzdiha, kliče, joče milo, Vhoda ni in ne sinu.
Vrže se nesrečna mati Na kolena, na zemljo, Jadna ti počne kopati Vhod do dedeta z roko . . .
V" starih stenah burja tuli, Brije materi v obraz; Mati korenine puli, Koplje, brska, ni jej mraz.
Prileti lahkotno ptica, Na zidovje se spusti, Kljuje, brska jej nožica, Da se zrnce odrobi;
Vzame je in pesem poje Vdovi zbegani z zidu: «Vse plakanje grenko tvoje Zdaj ne reši ti sinu I
Vsako leto k razvalini Sčm od morja priletim, Vzamem prašek podrtini, Da ga v morje potopim:
In ko vzamem zadnje zrno Od teh divjih razvalin, Strla bom prokletstvo črno Devi, rešen tvoj bo sin.
A ne sluša mati ptice, Koplje, brska in ihti, Prebleduje revi lice, Trudna leže, v vek zaspi.
Ptica zdaj še prileteva, Tudi groblje še stoje, Mah je črn povprek odeva, Plašno zr6 na-nje ljudje.

Gomila.
) va hrasta tam nad senožetjo stojita In veje med veje si križem molita In rasteta, drugi na drugem sloneč, Orjaški mejnik košenini In kóscem za senco v vročini, Dve celi stoletji in morda še več.
Na bratskih drevesih pa čudno gibanje Je tózno ihtenje in milo ječanje, Naj miren je, ali naj giblje se zrak; Ko noč se čez zemljo razlije, Na hrastih ti nékdo upije, Da jadno razlega na daleč se v mrak.
Tu kóscev petero noč nékdaj zaloti; Rekó si med sabo: «Tema bo po póti, Saj imamo ogenj in vino in kruh: Pri ognju večerjo povžijmo, Pod hrastoma mirno zaspimo, Le naj se repénci in straši nas duh.»
Zasveti se ogenj in možtvo poleže, Vsak vreže si kruha, po sodčeku seže, In glasno smejanje v temó se gubi.
Nad kosci pa dih zašepeče, In čuj, čuj glasove ječeče: Pravice, pravice — med svetom več ni I
Vsa družba umolkne, jej sapa zastaja, A klic se ponavlja in zopet prihaja; Pod hrastoma koscem postaja tesnó, Nihče se ne upa dahniti, Domu se bojijo oditi, Pa glas ne poneha, razgraja celó.
Glej, mož se najmlajši vjunači in pravi: «He, kósci, možjd, ne bodimo metljavi: Nekdo je prisegel — ljudje govoré — Po krivem za hrasta mejnika, Zato se tod duša potika; Čemu bi se bali, bodimo rr^jé!»
Že pozna je noč, in še bolj duh upije, Da votlo razlega se v gorske samije : «Pravica, pravica, ki v svetu je ni!» In jadno odmeva lesovje, In drage, čeri in hribovje: «Pravice dandanes med svetom res nil»
Ko zopet in zopet kriči jokajoče, Da groza pretresa možake čujoče, Pa glej ga, kaj pravi najmlajši možak : «Zakaj bi zadiral se góri ? Le tiho! Molcé se pokóri! Zakaj pa prisegaš po krivem, dušak!»
Oj groza, oj groza, kaj žvižga, rujove, In znaša sem listje, seno in mahove . . .? Možaki beže, kar je možno, domu, Le eden razsrjen se ruje, Usiplje se nadenj zmir huje Za kupom kup listja, sena in mahu . . .
In danes je tukaj orjaška gomila, Ki kosca predrznega je udušila, Zdaj ljud senožeti «Gomila» veli, Kjer dvojen zdaj glas se razlega: «Gorje mu, kdor krivo prisega», In drugi: «Pravice med svetom več nil»

Dvojni pokop.
'e hodi dalje, potnik, stoj! V soteski tam na rebri strmi Preži ti tolovaj pri grmi.
Ob glavo in denar boš svoj; Ne hodi dalje, potnik moj!
A potnik stopa, nič sluteč, Po ozki stezi v nočni tmini, In že v soteske je ožini — Pa tolovaj zavzdigne meč — In zgrudi mož se krvaveč:
«Zakaj moriš me, oh, zakaj ?> Pa v drugo ropar z jeklom mahne, In potnik dušo tu izdahne. — Pretiplje žepe tolovaj In hoče v goščo spet nazaj.
Pa čuj besede, groza, strah! «Umoril si me in oplenil, Zdaj glej, da bodeš v grob me denil, Sicer te strem kot solnčni prah!» Trepeče ropar zbegan, plah.
In tolovaj spusti se v breg. Pa kot nekdo noge bi vezal In bi život mu k tlem natezal, Kot bi primrznil v led in sneg, Zaman poskuša ropar beg.
In skloni se do črnih tal In z mečem reže grude zemlje, Z rokami jih iz jame jemlje.
In meni že, da posihmal Grob truplu bo prostora dal.
Dovolj je dolg, dovolj širok, Morilec vanj polaga truplo. Pa kar zavpije mu osuplo : «Tako mi grebi grob globok, Morilec, kot si sam visok!»
Poklekne ropar spet plašnč, In koplje, meč ob skale krha, Z rokami zemljo venkaj prha : Strahu trepeče mu telo, Duh zbegan, čelo je potnb. —
In koplje, da zaznd se dan ; Ze zadnjo prst iz jame prha, Kar truplo nanj zbobni od vrha —
Za njim se vtrga groba stran--
K pogrebu poje — nočni vran . . .
Povodnji mož.
je pod slap šumeči Dekle prat hodilo;
Prepevaje pralo, Dolgo se mudilo.
Mati pa jo k£ira:
«Tje mi prat ne hodi!
Mož povodnji biva
Tam pod slapom v vodi!»
Dekle odgovarja:
«Tamkaj sama bivam,
Torej se za mesto Boljše ne prerivam.
Tam je voda čista, In zatč tam perem;
Tam je kraj prisrčen, Boljšega ne vberem.»
Dčkle k slapu hodi, Pere kot popreje;
Glasnč preje pela, Poje zdaj glasneje.
Pride z belim platnom
Tje ob zlati zori, Poje v slap šumeči, Kakor vila v gori.
A na onem bregu
Strune oglase se; Deklica utihne,
v
Siri ji srce se. —
Pa zag6de godec
Pesem čarno-milo Da mladenko vleče S čudovito silo.
Platno ji odpade,
Zre in prisluškuje; Gčdec pa po valčkih K nji se približuje.
Prime jo za roko —
Ponor se razkrije — Z njo gre v zlate hrame, Voda spet se zlije.
Iz vode peneče
Jaden vsklik glasi se — Včda pa čez skale
Kot poprej vali se . . .
Tam za drugo vrbo
Pa pero perice, Pohite pogledat — Ni je več družice
Morske deklice.
pbjema sveta noč zemljo ° In kočico prijazno ž njo; Nocoj tuleče piš divja Ob kočico to kraj morja; Pred njo sin z materjo stoji, Na morje kaže, govori:
«Li vidiš tam na morju kres? Glej, to je morskih deklic ples; Čuj, na uho mi veje spev, To čarni spev je morskih dev. O, pusti me, da tja veslam, Zlata, srebra ti pripeljam!» —
'«Tam luna iz-za morja gre, Od nje valovi se svitlč; In to odmevanje glasov, To le tulenje je vetrov; To naj ne moti, sin te moj, Praznujva svet večer nocoj!»» —
«Došlž. je, mati, ura nad, Če hočeš, proč bo beda, glad: Kraljico vjamem si deklet, Zaklad od nje dobim neštet:
Da bi ničesar se ne bal, Pokojni oče je dejal, Naj s tremi popki leskovko Pri delu tem imam seb6.» —
««Oj čuj, zvon milo se glasi: K polnočni maši se mudi. Poglej, oblaki se drve, Viharno je nocoj morje. Oj sinko, če te val požrč, Od b&li mi srce' umre, Zatorej slušaj, ljubi moj, Pa idi k maši mi nocoj 1»» —
«Saj bodo jutri maše tri, Vse lahko se nadomesti; K pomorskim devam pa — ne znam, Če lahko še potem veslam. Glej, predno vihra pridivjd In vzmaja silni val morja, Na bregu že bogat bom stal In vihri se na glas smejal.» —
Zvon kliče verne v božji hram, Nekdo vesla po morju sam, Vesla, da mu drsi čolnič Kot v sinjem zraku lahek ptič; Ne zre nazaj, ne zre na stran, Zre tja, od koder spev ubran Milejše vedno se glasi, Čim urneje čolnič hiti.
99
T
Pozabil sin je na zlato, Oj, petje mami ga samb; Zato pa urneje vesla, Da komaj dihati mu da. Že vidi ples deviških trum, Pa vzdrami ga valovja šum; Na hip utihne bujni spev, V valovih zbor izgine dev: Mladenič kliče na pomoč, A klic izginja v temno noč, In z divjo silo val morja
Nad lahki čolnič pridivja.--
Utihnil nočni je vihar, Jutranje zore sveti žar; Spet v cerkev vabi zvon glasan K trem mašam na božični dan. In k svetim mašam vse hiti, Le vdova kraj morja ječi —; Sinoči je vihar divjal In sina v dnu morja končal.
Nočna poroka.
vUradič krasžn je kraj morja, V njem biva mlada Žida; A vedno tožnega sred Ozira se se zida, Oko upira noč in dan Ihteč, pazeč na morsko stran : Nečesa pričakuje, Čimdalje jej je huje.
Odnesel te je, Zdravko, brod, Odplaval v daljne kraje. Odnesel je s seboj od tod, Kar jaz imam najraje. Prisegel si: Čez leto dan Bo zakon sklenjen, up dognan, A jaz še čakam, čakam In sama plakam, plakam . . .
O pač iz ptujstva slednji dan Za brodom brod prihaja, In mnogo čakajočih ran Ozdravlja in oslaja; A tu med tisoči brodov Ni jen, ni jeden ni njegov, In ni, kar njega sveta Prisega ji obeta.
Ubogi Židi nek večer Srce bolest če streti; Že meni, da jej ni nikjer Na svetu več živeti: Prošlo je ravno leto dan, Kar čaka nanj zaman, zaman. Nocoj pa čudna zgrabi Jo moč in v čolnič zvabi . . .
Drsi čolnič, srce leti Naprej od tožne Žide: Gotovo, če nocoj ga ni, Nikdar mi več ne pride. In luna bleda sije jej, Valovje v čolnič bije jej, In zvezdic svetla čeda Na tožno Žido gleda.
O joj! širčko si morje: Čim dalje sem od brega, Nezmerneje imaš vode', Pot daljša predme lega. Že ura gre na pol noči, A njega, njega le še ni? Pač, tam se nekaj sveti, Zdaj mora brod dospeti.
Naprej čolnič, naprej z menoj, Brod znan se mi dozdeva, Morda te vidi še noc6j, Moj Zdravko, tvoja deva!
Je že I Je že — poznam, poznam — 1 Oj zopet, dragi, te imam — Poznam te že po glasi — Le jadraj, brod, počasi I . . .
Kaj delaš dete samo tu Veslaje v čolnu malem ? Sčm stopi v brod in brž domu, Da v gradu tvojem zalem Pozdravim te, te poročim In spet po morju odhitim : Prisegel bil sem sveto, Prišel sem ti čez leto.
Naprej gre brod kot sokol ptič Po ravni morski cesti-, Ko pridrsijo pred gradič, Pa ženin de nevesti: Muditi se mi dolgo ni, Naj brž duhovnik prihiti, Da zakon najin sklene, Da roko v roko dene.
Hitijo sluge dol in gor, Pripravlja se poroka, Vesel z nevesto ves je dvor, Veselja Zida joka. Prišel je tudi svečenik. A zdaj pa koj pred žrtvenik! Drug drugemu velita: Da! in se poročita.
Češ iti, Žida, zdaj z menoj r Moj grad ti ni prostoren, Ni lep tako, ni bel kot tvoj, A jaz ti bom pokoren. Pokorna bodi tudi ti, Odpravi brž se, se mudi! — Tam na morja sredini Sva brod in jaz v globini . . .
Potrese grad se, zagromi, In ženin z Žido zgine, Pod gradom m6rje zašurni, In črni brod odrine. — Udari ura na poln6Č, Morje zaziblje vihre moč. — Nikdo več ne ugleda Za črnim brodom sleda . . .
Vragova nevesta.
urjačan z mečem zarožlja, Po Krajni vsej glasiti da: «Le brž, le brž na Turka v Junaški vitezi z menoj ! Zberite svoje trume vkup, Da prepodimo turški hrup!» In vitezi to čujejo, Si meče pripasujejo; Krdelca svoja nabero, K Turjačanu ja priženo.
Podleški vitez Radivoj Pripravlja tudi se na boj; Pa predno gre, se poslovi, Soprogi mladi naroči: «Le prosi, moli mi Boga, Da vidiva se spet doma; In sinka marno mi vzgojuj, Skrbno ga zibaj in pestuj; Ohrani zvesto mi srce, Dokler ne pridem iz vojske I In, da storiš mi res tako, Prisezi, draga, mi na to!»
Junaško ona besedi: « «Zvestoba moja te skrbi ? Le pojdi z mirnim srcem v boj, Prisegam to ti, Radivoj:
V	trenotku, ko nezvesta bom, Naj vragova nevesta bom!»»
Odrine mirno Radivoj S krdelcem svojim v turški boj, Ko diči pisana pomlad Okrog in krog podleški grad . . .
Že kleplje kmetic si kose', Junakov ni še iz vojske: Ko grozdjiče obirajo In s hribcev se ozirajo, Dežele kranjske roj sinov Po slavni zmagi gre domov, Vsaksebi se poslavljajo, Domači jih pozdravljajo.
Gospa podleška vsa v skrbeh Vprašuje v selih in gradeh, Kako, da ni soproga več? Končal-li ga je ostri meč? Pa kaj je ž njim, in biva kje, Nikdo povedati ne ve . . . Gospa pa v lini tam stoječ Deli ukaze govoreč:
«Le urno,ysluga moj, Andrej,
V	zeleno Štajersko poglej,.
Stoji-li še konjiški grad, Živi-li v njem še vitez mlad, Ki mu v lepoti ni enak Sto milj okrog noben grajščak; Povej mu, da si prav želim, Takoj se poročiti ž njim! In ti, Matjaž; služabnik moj, Poteči po meniha koj, Da naju urno poroči, Če vitez v zakon me želi.»
Poteče dan in pride mrak, Na dvoru podkev vdarja tlak; Ostroga ti zabrenketa, In nožnica zažvenketa. K gospej brhko v podleški grad Gre po stopnicah vitez mlad. ««Prišel sem daleč ženin tvoj, Da brž se poročim s teboj; Le koj besedo dajva si In prstana menjajva sil»» «Se blagoslov menih naj dd!» ««Ni treba ga, saj to veljal Le svatovstvo posede naj, In vina jim prinesti daj; Naj godci stopijo le v krog, Da se zvrtiva urnih nog.»»
Ko bije ura polnoči, Z nevesto ženin se vrti: Ko prvič prideta okrog, Glej, ženinu izraste rog;
Zdrčita drugič ti v kol6 Glej, kremplji ženinu vzrastč; Ko v tretje par se zavrti, Oj — v vraga mož se premeni . . . Tje k vratom se zažene par, Na dvor drvi kot ljut vihar.
Na dvor pa vstopi Radivoj, Srdit izdere meč takoj: «Nesramnež, ženo mi slepiš, Ko mene ni, se ž njo vrtiš?» . . . Peklenšček pa se mu smeji, Na vranca brž jo posadi: ««Postala ti nezvesta je, In moja zdaj nevesta je!»»
Z ostrogo dregne vranca v hlarn, Obspe jih dim, objame plam ; In vranec skoči, zacepta, Odnese v grozno noč oba.
Kumski romar.
a božjo pot na sveti Kum Prihaja od karpatskih šum Že mnoga leta romar mlad, Ko vzbuja vigred cvet livad: Obljubil se je bil v nezgodi In redno k sveti Neži hodi.
A ni od štajerske strani Na kranjsko stran mostu, brvi: Zato ga ribič s štirskih tal Prevaža sem čez savski val. Bogati romar od Karpatov Vsakkrkt našteje pet mu zlatov.
Čez Savo ribič spet vesla, Na Kranjsko romarja pelja; Pohlčp pograbi mu srce, Po zlatih žžlje se vzbude : Razbije ptujcu z veslom glavo, Oropa ga in vrže v Savo.
Ze lega mrak čez božji svet, Zlatd gre ribič v kočo štet; Ko vse prešteje, leže spat, Nekdo pa kliče ga spred vrat:
«Brž kvišku, ribič, brzo vstani, Prepelji me do kranjske stržnil»
Zdi ribiču se, kakor sčn, Pa vendar vstane, stopi včn — Oj groza — ptujec kliče tu, Ki trup mu biva v Save dnu: «Ker mnogo me obljub še veže, Ti nosi me do svete Neže!»
In sede ribič s ptujcem v čoln, Skrbi, strahu in groze poln, Vesld, ravna, ne ve, kak6, In mraz pretresa mu tel6. In ko na Kranjsko priveslata, Objame ptujec ga krog vrata:
«Do polnoči, če ne dospfem Na Kum, te, ribič, v prah potrčm!» In ribič gre — je čvrst, krepiik, A mrtvi romar je teždk — In peša ribič, se spotika In trese se kot trepetlika.
Visok je kumski breg in strm, Prijemlje ribič se za grm — Čez ostre skale, rob in čer Ne nesel ptujca bi vsakter; Zel6 se krepki ribič muči, Oj groza, v temi in brez luči.
Polnoč naznanja glas zvon6v, Polnočno uro, čas duhčv; -— Donese ptujca mož na Kum: Tu krog pa je mrmranje, šum — V svetišče nese mrtvo truplo, Za vrati obstoji osuplo —:
Pred svete Neže žrtvenik Pristopi čuden svečenik •, Od zunaj pa pripevajo In v božji hram privrevajo Nebrojne trume, vse neznane, In molijo molitve zbrane.
Končan je maše sveti dar, Ropdt nastane, šum, vihar: Iz cerkve spet krdela vr6, Kot so pridrla bila v nj6 ; In ribič mrtveca zadene, Za vrat se romar ga oklene.
Z bremenom s Kuma gre nizdol, Pol živ od straha, mrtev pol — In mrtvi romar je težak, Šibi se ribiču korik. Ko pride z romarjem do koče, Od groze mraz mu je in vroče.
In isto pot in isto smer Ponavlja ribič vsak večer;
Ko drugi sladko snivajo In lahko vest uživajo, Pa ribiča v ponočni uri Pozivlje romar vén pred duri.
Od groze, truda že bolán Pobára ribič neki dan: «Oj mrtvec, kdaj bom prost, povej!> «»Ko onemóres, nič poprej 1»» Ko že ganiti več ne móre, Se nosi mrtveca vrh góre.
Prisél je romar zadnjikrat Se ribiča pred kočo zvat. In zadnjo silo, zadnjo moč Porabi ribič zadnjo noč . . . Ko sta nazaj, se v Savo zgrudi Iz čolna rómar — ribič tudi.
Kovačigrajska hči.
'je v Kolpo pod Kovačigrad Ribarit bodi ribič mlad ; Pa niso ribice samó, Ki ribiča mamé tako : Tje zvablja grajska ga Ludmila, Ki peva kakor gorska vila, Zato ribari tu, zató.
In vsako jutro, vsak večer Posluša ribič grajsko hčer, Tezkó dočaka, da je noč, Dočakati ni jutra moč ; In ribič večkrat le po vodi Pod gradom s čolnom svojim brodi, Tje zgodaj gré — in pozno proč.
Zvon vabi na Gospodov dan, Da k službi božji gre kristjan ; Le ribič mladi spè pod grad, Ko somrak še je, jutra hlad, Vesla po Kolpi dol in gori, Z gradil se čarna pesem ori — Srce mu bije polno nad.
113
s
Oh, kaka pesem! Kdo pozna, Kje deva lepši glas ima? Ta glas krepak, kot gorskih vil, Čarčben, nežen, jasen, mil! Ni čuda, da ribarja zvablja, Da nd-se in na vse pozablja, Da zmir najrajši tu bi bil.
In čuj ga, čuj, prisege glas Gromi na grad, gromi na vas : «Visoko,- krasno si nebč, A jaz sem majhen, slab takč : Pa vendar, Bog, pustim veselje Nebeško, spolni le mi želje, Da slušati smem devče to!»
Oh, kaj prisegaš in želiš! Ne znaš, o ribič, kaj veliš Prisege glas, je glas straš&n, Prisege konec je grozan. Čul Bog je glas prisege tvoje : Naj deva ti nad Kolpo poje, Da prišel bode sodni dan.
Zamaknjen ribič v grad strmi, Nič ne vesla, a čoln drsi, Poganja moč ga skrivnih sap, Dokler ne zdrsne čoln čez slap. Pod slap med penasto valovje Pokoplje ribiča vodovje — Več ni ga izpod ježnih grap.
Utihne spev, le tožen vik Z gradu se čuje, jaden krik. — Odtekel v Kolpi mnog je val Na ptuja tla z domačih tal; Podrt je grad —; pa v nočni grozi Črn ribič se po Kolpi vozi, In jaden spev odmeva s skal.

115
8*
Ptolemej.
jf\olemej mogočni Skliče knezov zbor; Knezi so mu točni In dosp6 na dvor.
Kocka za rubine S knezi tu vladar, Kocka za zlatnine In srebrn denar.
Dolgo kocke meče, Dolgo že igra, Toda malo sreče Danes knez ima.
Zgubil že rubine, Zaigral denar, Zaigral zlatnine Vse je že vladar :
«Krono še na glavi, Zezlo še imam», Kralj ra/.srjen pravi, «Zanja zdaj igram U
Parkrat družba zbrana S kocko zaigra, Krona je prodana, Zezlo kralj jim da.
«V ječah robov dosti Imam pod zemljo; Zmagam jaz — so prosti, Ako ne — umrOU
Kralj razburjen meče Kocko brez skrbi: Praznijo se ječe, V plavih teče kri.
Pride Berenice: ««Kralj, ne kockaj več! Slušaj glas kraljice In pridrži meč!
Če ob srebrnike, Krono si, denar, Pusti vsaj jetnike, Ne igraj, vladar!
Ako vse rubine, Zezlo, kralj, zgubiš, Igro za zlatnine Lahko spet dobiš.
Z igro pa življenja, Kralj, jim več ne daš, Ki iz zaslepljenja Zanje zdaj igraš 1»»
Toda kralj ne čuje, Trdi Ptolemej; Kocko zaviškuje In igra naprej.
Rabelj pa dovaja Žrtve za vrstj6, In pod meč podaja Glavo za glav6.
Ko v morje peneče Solnca žar hiti, «Prazne, kralj, so ječe,» Rabelj mu veli.
Kvišku kralj poskoči, Zbegan in srdit Gre v dvorani vroči K lini se hladit.
Pa zagleda žrtve Igre in strasti, Kralj zre robe mrtve : Kup jih cel leži.
lis
Gleda kralj osuplo, Bega roj ga sanj:
K truplu seda truplo--
Cel kup — kocka zanj.
In ko gleda, gleda Z line trupel kup, V srce mraz mu seda, Grabi ga obup.
Zjutraj pa ga v hrupu Vsi iskat hité: Oj — na trupel kupu, Kralj je brez glave.

Brata Rajhenburška.
red časi bila grada dva, Imenom Rajhenburg oba, Stal prvi na višavi, A drugi spod ob Savi.
Živela tu sta brata dva, Da brata sta, kedo to zna? Ker nikdar nista v zlogi, Ne brata, ne soprogi.
Da, njihov jad in njihov srd Zastaran je, kot skala trd, Sovražna kot v divjini Dve divji sta zverini.
Sovraštvo bratov mladih let Okrog poznava splošno svet: Nobeden pa ne sluša, Če spravo kdo poskuša.
Zve pater celjski, modri Vit, In sprta brata gre mirit. In patru se posreči, Da ččta v roke seči.
Povesta brata v vsako stran Sosedom svojim sprave dan; Ko vitezi so zbrani, Gostijo se v dvorani.
Kar godcem strune odzvene Okrog se gosti pomire ; Starejši brat se dvigne, Naj sluša, družbi migne:
«Ni slavno, da se srd in jad Ugnezdil je v obojni grad, Da brat ni brata ljubil, Bil rajši ga pogubil.
A sredi naših je dvoran Napočil danes sprave dan; Vsi vitezi ste priče: Brat bratu spravo kliče.
Na, brat! podaj mi tu roko, Naj srce naju jedno bo ! Na, kupo mojo zvrni, In svojo meni vrni!»
«Bog živi spravo!» vprek doni, Po kupo mlajši brat hiti . . . Izpraznjena je kupa — — Napil se brat je strupa.
Pa ko začuti v prsih strup, Pograbi srd ga in obup : S strani si meč potegne In brata v prsi dregne.
In v skoku brata zgrabi brat, Na tla se treščita nakrat; Boreč do zadnje sile Se krčita si žile.
Končana sprava, proč je srd, Ko drug tik drugega je trd. Dadó skopati jamo Obema jedno samo.
Sedaj bo mir, saj mrtvi spél —-O kaj še! — slušaj, kaj velé: Vsak dan se poleg groba Ponavlja prejšnja zloba.
Glej, glavi še današnje dni Prihajata izpod prsti;
In zdaj — še v času poznem — Sta trupli v srdu groznem.
Da zreta se, jih deni skup :
Kri hrka ena, druga strup.--
Vse, kar se tu sovraži, Po smrti se ne blaži.
Županova hči.
Zupani modro oče Luka
Devet že let nad tristo kmeti, A nima sina, nima vnuka, In zeta zdaj če hčeri vzeti.
Lepo mu Zala gospodinji, Po hiši, veži vsak dan čedi, Perilo poravnava v skrinji, Vse v kuhinji je v lepem redi.
Ponosen je župan na Zalo, Vsak dan smehljaje v samosvesti Zrž s praga veznega čez tnalo, Kdaj snubci pridejo po cesti.
Oglasi res se ta in oni, A zetom so prelahki žepi; In take vse župan odkloni, Če tudi krepki so in lepi.
Mladenič dojde vitke rasti, Rdečih lic, ravan kot smreka, Kot javor vzrastel, čvrst kot hrasti, Da lepšega ga ni človeka.
Mladenič snubi dekle mlado, Zupanu nudi se za zeta : Mladeniča deklč bi rado, A volja prava ni očeta.
«Če nimam ti dovolj imenia Drugače zadostiti hočem, Zastonj ne maram premoženja, Zastonj še tvoje hčere nočem.
Dovoli mi, župan, naj služim Ob suhem kruhu in ob vodi. Čez pet let pa se z Zalo združim, Ce vse ti delal bom po godi.»
Zupan bahati, trda glava Nasmeje taki se snubitvi: «No služi!» snubcu prikimava, «Potem bom videl o ženitvi!»
Čez pet let? — dolga, dolga doba! — Mladenič vendar le poskoči, Dekletca mami ga miloba, Težko, težko od nje se loči.
In pridno dela, ne pohaja, Vsa dela točno oskrbuje, Nobeden posel ne zastaja, Sohlapcev nič ne potrebuje.
Sam oskrbuje hlev, oranje, Sam seje, vlači, koplje, pleve, Sam pokosi in sam požanje, Spelja domov na pod in hleve.
Se predno zjutraj kokot kliče, Zupanov hlapec že koševa; Ko davno mrak že ziblje ptiče, Še hlapec suho mrvo zdeva.
Po zimi po debelem snegu Po cel dan bukve, cere seka, Prepiha sever ga na bregu, Da ledeni na njem obleka.
Doma pa Zali rad pomaga, Vode donese na ognjišče, Vse jej stori, kar hoče draga, S.e pratež nese na perišče.
Ne dež, ne sneg ga ne ustavi, Nikdar se delo mu ne gabi, Nikdar ga k peči mraz ne spravi, Ko dela, še na jed pozabi.
Ubogi hlapec vidno hira, Na zdravju peša in na moči, Ubožec nima nikdar mira Po dnevu ne in ne po noči.
Na rokah žulji so krvavi, Noge otiskane in trudne, Lasje sive" mu že po glavi, In krčijo se kite udne.
Pri delu piti pa in jesti Ne sme, kot kruh in čisto vodo — Oj to za Zalko so bolesti, Da objokuje mu osodo.
Očeta prosi: «Oče dragi, Ne pusti, da bi zet se mučil, V krvavih žuljih, v trdi sragi, Od glada ves se je že sključil.
Če res si meni ga namenil, Ne ugonobi ga trpina, Naj z mano bi se koj oženil, Imej za zeta ga, za sina!» .
A trd je, trd županov stari: «Le molči, molči, dete moje, Kaj preje tebi zet je mari, Dokler ne spolni službe svoje!»
Na skrivnem Zalka zala joče Nad trmo svojega očeta, Ki zeta smiliti se noče — A ona — ona ljubi zeta.
Županu pa srce se smeje, Roke si zadovoljno mane, Le gleda hlapca, nič ne deje, In delo, ki ga nič ne stane.
Minula že je zima peta, In hlapec stopi pred župana: «Zaslužil, oče, čast sem zeta, Naj obvelja obljuba dana!
«Haha, hahd», se smeje oče, «Da priden si, ne oporekam, A hčeri, če te v zakon hoče, Na pragu glavo koj odsekam.
Jaz čakam boljšega snubača, Ki je petičen in denaren; Za zeta nočem jaz berača, Če tudi priden je in maren.»
«Poslušaj, oče I Služba moja Po vsem je bila dobra, zvesta, In Zalka zala, hčerka tvoja, Postati mora mi nevesta.»
To rekši, ide zet od koče, Župan pa se nad njim huduje; Nekdo pa v veži milo joče, Oj milo joče in vzdihuje.
In Zalka vstane v jutro rano In nese platno k sivi reki; Pri reki platno je oprano, A Zalke ni — kje, kje je neki ?
Ljudje vele, da hlapec zali, Ki Zalka ga tako ljubila, Najbrže vodni mož je — kali ? In da se ž njim je poročila . . .

i c"Romance
Nezvenelka.
anjala je, sanjala Deva Belodvorska, Da se jej je klanjala Zala cvetka gorska.
K sebi jej je migala, K sebi jo vabila, Divno čašo dvigala, Devi govorila:
D6jdi, dbjdi, devčice, Na vrh Velebita, Tu za take revčice Cvetka bivam skrita.
Vila gorska me goji, Grude prerahljava, Me opleva, mi škropi, Da sem nežna, zdrava.
131
9*
Nezvenelka se glasim Čudežna cvetica, Komur v nedriju čepim, Premladim mu lica.
Deva se iz snu vzbudi, Premišljuje sanje, Bolj ko misli, bolj beži Od očij jej spanje:
«Vel postaja že obraz, Vedno bolj se stara, Več ni nežen moj izraz, Nikdo me ne mara.»
Velebit še krije noč, Mrak leži v dolini, Deva pa hiti na moč Sama po strmini.
Po kamenju krvave Nožice jej b6se, Haljice so jej mokre Od potu in rčse.
Kaj je pot, in kaj če kri, Kaj, če kamen gazi, Sžmo, da se premladi S cvetjem na obrazi. —
Ko je zlata luč neba Po gorah razlita, Vrtec pleve in rahlja Vila Velebita.
«Nezvenelko de'vici Kaži zlata Vila, Da se bodo revici Lica pomladila!
«Sama zbiraj, slavna hči, Da te kdo ne vara, A povem, da se dobi Ta i cvet, ki stara».
Premotriva deva vrt V mnogobojnem cvetju, In iztakne sredi trt Nežen cvet v zavetju.
Cvetko v nedro si pripne, Teče z Velebita, In da jim mladčst otme, Druge s cvetjem kita.
Toda nezvenelka ni Cvet ta, brzo vene, Stara lica koj dobi, Kdor ga v nedro dene.
Devica sivela je, Starala se lica, Kakor ji venela je Čudežna cvetlica.
Se koraka mnogokrat V goro Velebita Nezvenelke si iskat, Cvetka pa je skrita.
Vila pa se jej smehlja: «Devče, devče boro, Le ostani, le, doma, Bodi modro skoro.
Nežen cvet prevene koj, Nežno lice tudi, Devče, to je i s teboj, Temu se ne čudi — 1»
Odkletje.
Lleži, leži gozdič prostran,
Prostran gozdič, gozdič teman;
V	njem bukov je in hrastov les, In vitke jelke, smreke vmes.
V	gozdič ta ne prodrč nikdar Z nebd goreči solnčni žar.
V	gozdiča sredi jasa je, In v jasi čuda krasa je.: Tu virčki žuboreč tek&, In bujno trave tu rastč, Tu cvete čarobojni cvet, Sem zbirajo se ptice pet.
V	to bujno jaso, v mlado rast Prihaja srnica se past.
Po trati tu paševa se, Pri virčku ohlajeva se. In često lovec jo sledi, Sledi jo pač, a ne dobi. Ko bliska bi zažaril kres, Zgubi žival se v temni les. Ne bode lovec je ujel, Če tudi proži lok in strel. Žival morilni strel pozna, In usmrtiti se ne dd.
Med lovci pa je pripoved, Ki srne te poznajo sled, Da srna deva bila je, Se z godcem zaročila je. A trda mati htela ni, . Da godca vzame njena hči; Prekolne mati svojo hčer — In hči postane divja zver, Postane srna, steče v log, Potice v šumi se okrog . . . Le godec devo bo odklel, Odkleto si za ženko vzel.
Pa pride godec neki dan, To čuvši, ide v les teman, In plazi v les do jase se, Kjer brhka srna pase se: Kako je zala, oh kak6, Kak6 žari se jej ok6 1 «Da, moja bodel» godec de, «In naj velja, karkoli že.» Ni pred zverjadjo godca strah, Pod bukev belo sede v mah, Na strune lahno dene lok, Čarobna godba vre spod rok. In vrč mu lahno, vrč mil6, Da ni še nikdar mu tak6; Polahko s prva, jače zmir, Drsi po strunah ločji tir; Kot bi iz raja čul se spev, Stoterno vrača les odmev,
Da sluša slavec in strnad
V grmičju v jasi sred livad;
Skrjanec lozni ne žgoli,
In ptičja družba vsa molči,
Okrog in krog tišina je,
Očarana zverina je^
Nič ne šepeče listje z vej,
Ko gode godec še naprej;
Celó v studencu bistri val,
Da sluša godbo, je obstal.
Sedaj zapoje godec vmes,
In godba, spev odmeva v les:
«Oj srnica, ne pasi se,
Ne mudi v travah v jasi se!
Le godbi moji prisluškuj,
In čuj, kaj pojem, čuj me, čuj !
Oj tebi, srnica, igram,
Že dolgo, dolgo te poznam.
Jaz nimam puške, srnica,
Svinčenega ne zrnica.
Imam le goslice in lok
In zate dvoje zvestih rok.
Oj pridi, da te bom otel,
Ki matere te srd proklel.
Naj temna je prokletstva noč,
Ljubezen ima višjo moč;
Če mati te zakleti smé,
Tvoj godec te odkleti ve".
Oj pridi, srečna boš odslej,
In s tábo srečen jaz, kot prej — I»
In dvigne plaha se žival,
Brhko preskoči virčka val,
In dviga se in niža se, Po bujnih travah bliža se. Počasi gre naprej, naprej Do godca v senco loznih vej, In ljubko godca zrč in zre, In sluša godbo, uha pne — In legne h godcu v sivi mah In liže z nog mu znoj in prah. A godec gode še naprej, Mileje gode, kot doslej, Mileje gode, poje vmes, Da čara ptice, čara les: Opeva mladih let radost, Ljubezni prve moč, sladkost; Ljubavi strte strah in jok Izvablja mu iz goslij lok. Privreva pesem iz srca, In gode, kar le ve' in zna. Več plaha srnica mu ni, Se solznimi ga zrč očmi; In bolj ga sluša, bolj ga zre, Bolj jej srce za godca mre. Tri strune strgal, stri je lok, A goslij še ne da iz rok. In gode, gode, ne neha, Na zadnjo struno še brenklja, Brenklja, da prsti ga bole In izza nohtov krvave'; In poje, poje, da že kri Iz prsij mu in ust kipi — Obiiže srna mu rokč, Na godca nasloni glavč,
In tik leži, na njem sloni, Na strani godčevi zaspi. In godec gode in igrá, Da zadnja struna odneha; In poje vedno bolj lahnó, Lahnó, mimó, na pol glasnó. In ko večerni vgaša sev, Umira godcu v prsih spev, Tik vitke srnice zaspi, Ko nočne sove mrak budi. Oba objema sen sladák, Ko ziblje v vejah ptice mrak. Kaj sanjata tu srci dvé, Nikdo ne zná, nikdo ne vé? Onadva znata le samá, In Bog nebeški vrh nebá. —- —
Zarana pride lovec v gaj, Dospé pod bukev v jase kraj: Pod bukvo najde zlomljen lok, Na goslih sled krvi iz rok — Tam onkraj jase pa dekle Za godcem-možem v šumo spé. Prispejo lovci, še prežeč Po srnici, a ni je več.--
Deseti brat.
leži polje ravn6, leži, Kraj njega koča mi stoji; V njej stariši stanujejo Devet sinov vzgojujejo, Devet jih je, še vsi živi, Deseti zdaj se jim rodi. Ta ima komaj sedem let, Že mora iti v daljni svet: Solzan koraka čez polje, Ostali se za njim solze.
Ko šestkrat sedem let mini, Kraj polja hiš devet stoji. — Po zemlji se prostira mrak, Berač namerja v vas korak; Strmeč obstane pred vasjo In gleda in maje z glavč. Pa pride mimo kmet s polja, In brž berač povpraša ga: «Tako vas vprašam, to vam dem, «Kaj toli hiš je v kraju tem?» In mož mu pravi, govori: ««Glej, bratov tu devet živi; Dovolj imajo vsi blagči, Dovolj sinčv, dovolj hčera;
Devet jih je obdaril Bog, Deseti hodi pa okrog, Zato, ker je deseti bil, Ko starišem se je rodil.
Berač pred prvo hišo gré In prosi, naj ga prenoče ; Pa gospodar mu govori, Da ima sam dovolj ljudij. Berač pred drugo vežo gré In prosi, naj ga prenoče'; Pa gospodar mu brž veli, Da ne, ker zetje so prišli. Berač povpraša še drugod, Pa kaj velijo mu povsod ? Najdalje do soseda gré, Mordà ga ondu prenocé. —
Neskrben sèn objema vâs, V temô berač ječi na glas, Pod milim nebom sam leži, Nebeškim zvezdam govori : «Oj, zvezde, ali kterikrat Prenočil ni še brata brat ? Nocoj pri svojcih sem doma, A nihče brata ne pozna ; In kadar grem na daljno pot, Nihče ne dé : Ostani tod ! Oj, zvezde, ali kterikrat Tako sprejel je brata brat?«
Pa zvezdice nato molče, Migljajo le in se bleste. Berač še toži, še ječi, Pa sen ga zmaga, in zaspi . . .
Iz dalje plove črn oblak, Razrašča se in širi v zrak In zdaj nad vas priplul je že — Gorje ti, mirna vas, gorje! Glej, blisek švigne, zagrmi, V plamenu hipno vžs stoji. Nastane vrišč in krik in hrup In jok in stok, povsod obup. Čuj, že zbobneva tram na tram, In že zgrmeva hram na liram, Pomoči ni, rešitve ni, Le jedna hiša še stoji; Ob njej se vije dim plamteč, In ogenj šviga v njem rudeč, Pred njo pa mati se ihti: «Rešite dete! V hiši spi!»
Kot blisek skoči v dim nekdo, Prinese dete ven živ6, In materi ga da v roke, Pa govori besede te':
«Le pomni, pomni, mali moj, Desetnik je rešitelj tvoj; Ni oče tvoj me v hišo vzel, Izgnani strijc sem te otel.»
Izrekši to, izgine v noč, Ljudje strme, za tujcem zroč.
In selo spet postavijo, «Družinska Vas» mu pravijo, A nikdar več se od takrat Povrnil ni deseti brat. —
Zlate sanje.
aševal, paševal ovčarček Urban Na gori ovčice je sleharni dan. In gledal je z g&re na sela, polje, Gradiče po hribih in bele cerkve.
In često je želje ovčarček gojil: «Zakaj bi jaz srečen, kot drugi, ne bil? Gradič in bogastvo bi lahko imel, In kamor bi hotel, slobodno bi šel.»
Ugiblje in misli, ko v senci sedi; Dremota ga zmore in v travi zaspi, In v sanjah približa se gorski mu škrat, Bogastvo ponudi in srečo nakrat:
«Tri želje mi svoje, ovčarček, povej, In srečen boš, bogat in slaven odslej; A želje četrte ne kaži nikar, Ker srečen drugače ne bodeš nikdar!»
«Če smem ti izreči to, kar si želim, Tu grad mi postavi, kjer s čedo živim !» In komaj izrazi pastirček želj6, Že grad se mu zalesketa nad gorč.
In hodi pastirček prostore motreč Ker sobe so prazne, želi si še več: «Ko grad bi še krasno opravo dobil, Jaz srečo iz zvrhane mere bi pil.»
Ko grad po sobanah opravo imi, Da v svili in zlatu se vse lesketa: «Se eno», pastirček de, «željo imžlm: S pijačo, jestvino napolni mi hram!»
Izpolnjene želje Urbančku so tri, V trenutju pastirček si več ne želi. Po gradu se šeta, uživa tu slast, Bogastvo, veselje in srečo in čast.
In gleda v nižave, kjer orje trpin, Nekdanji tovariš mu, kmetiški sin ; In gleda okoli po belih grade'h, Rad6st mu je v srcu, na licih mu smeh.
Ko v gradu preživel že nekaj je dni, Četrta se želja Urbanu vzbudi: «Ni biti prijetno mi samemu tu, Nevesto dobiti si moram z gradu.
In v gradu sosednjem devico poznam, Se danes si snubit se devo peljam.» Ko diha v prirodi še jutranji hlad, Že pelje pastirček v sosednji se grad.
143
10
Naproti mu roj hiti brhkih devic, Vse v svilnatih krilih, cvetočih so lic: Vse vprek ga pozdravlja, poljublja roke, Raddstno vsprejema, priklanja glave.
Izbere nevesto najzaljšo iz dev: Lepota nje — lune je čarne odsev. K oltarju jo vede, reččta si: da. Ko minejo g6sti, domov jo pelja.
Dospel je do grada poročeni par, Tu stopi pred mlada1 pa škratelj vratar: «Jaz velel želeti ti želje sem tri, Kdor več poželi si, ta nič ne dobi!»
Ozemlje se strese in čuti je grom, Grad ruši, razdira ropot in polom — Pretrese Urbana ta groza in strah, Vzbudi se — ker spal je — krog sebe zre plah.
Preplašene ovce krog njega stoje, Pastirčku krotk6 so lizale roke; Ker skala pustila svoj skalni je sklad, Z ropotom, polomom vali se v prepad.
1 Mladi — mlada = ženin — nevesta na Belokranjskem.
Huda žena.
ikar ne misli, da je laž, Kar pravil mi je kmet Andraž O ženi, ki mu kljubovala In, kjer je mogla, nagajala.
Če mož jo pošlje kravo mlest, V zapeček šla je Mica sest; In če je rekel, naj mu kuha, Ni čula, kot bi bila gluha.
Sploh, kar je rekel, naj stori, Storila tega nikdar ni; In če podil jo je od dela, Takrat je še le prav hitela.
Nekoč pa razjezi se mož, Češ: kljubovala mi ne boš: In gre kosit ter jo poprosi, Da naj jedi za njim ne nosi.
Ko mož s kos6 zapušča dom, Kriči mu Mica: «Bom ti, bom Ko že izgine mož v daljavi, Gre žena in jedi pripravi.
Mož v senožeti tam nekje Za prav globoko jamo ve, Čez jamo šibkih prekelj dene, Na preklje tri plasti senene.
Ko mož spet nosi se s koso Pa pride žena mu z jedjb! ««Ker maral nisi za kosilo, Prinesla sem ti ga obilo.»»
«Prav, branil se ne bom jedi; A stri te bom», ji mož veli, «Ce bodeš še mi kljubovala In tam-le kup sena razstlala!»
A žena mu zagodrnja
In vrže se na kup sena;
Brž razkopala bi ga rada,
Pa — hresk ! — seno in žena pada.
Mož posedi, majč z glav6: «Oh, kaj naredil sem z žen6!» Brž sto trt zvije in jih zveže In v jamo po ženo poseže.
In urno prime se nekdo; Mož vleče- ven — ne prav težko In ko privleče že do roba, Prikaže čudna se podoba:
Na zemljo skoči fant mladič, V obleki pisani kot tič, Z rdečo čepico na glavi, In to-le možu koscu pravi:
««Kako sem dolgo notri bil! Nikdo mi ni miru kalil! Kar huda žena prilomasti, Pretepe me in premikasti.
In kdo ve, kaj bi še prestal, Pa ti si trto mi podal; Že spet napenjala je žile In nad menoj vihtela vile.
O hvala mož ti tisočkrat, Zato postal boš še bogat: Na, ta-le kamenček preprosti, Ta dal ti bo denarja dosti.
Jaz pojdem tje-le v bližnji grad ; In ko bo šla gosp&da spat, Bom ropotal in jih bom strašil, Budil jih bom in v spanju plašil.
Ko bo gospoda vsa v skrbeh Trosila krog o teh rečeh, In ko iskala bo pomoči: Pa s kamenčkom ji ti priskoči 1
Ž njim v vsaki prag zariši križ In s tem brž mene odpodiš; Srebra prejel boš kar v posode, Kar ti ga nesti moči bode.»»
In res, tako se vse zgodi. Bežeč pa škratelj še veli: ««Zdaj, kmet poplačan si obilo, Le pojdi, vživaj to plačilo.
Ce slišal boš še od strahu, Ne pridi ga podit z gradu, Sicer gorje devetkrat tebi I»» To rekši ideta vsaksebi.
Pa komaj šli so stokrat spat, Glej, zopet pride strašit v grad ! In kaj počne naj zdaj gosp6dar Pomagata ne križ, ne voda.
Oj, kje je kmet? Že ponj lete. Močno se mu šibe noge, Na čelo leze mrzla sraga, Kako bi neki spodil vraga?
In prižen6 ga tje pred grad, A škrat mu žuga tam od zad : ««Ne zabi kmet, kar sem ti pravili Če kaj pričneš, te bom zadavil.»»
Pa kmet mu reče: «Dobro vem, Da odpoditi te ne smem. Menda ne boš prišel me davit, Če sem dospel ti nekaj pravit:
Čuj, žena z vsemi silami Okrog te išče z vilami!» « * Ni šment!»» preplašen vrag mu reče, In smuk 1 z gradu za vselej steče.
Oj ljube, pomnite, žene: Spoštujte, slušajte, može! Če ne — obeta vam pravljica — Andraževa vas zgrabi Mica.
Trije svetniki.
ogočno vrh skalovja Korinski grad je stal, Nobenega sovraga, napada ni se bal. Nekoč pa v grad ta kmetic iz Suhe Krajne gre, V očeh bleste mu s6lze, noge se mu šibe; Nebesom milo toži uboštvo in skrbi, Od svetega Antona si prosi pomoči. Ko siromak toguje in joče se glasnč, Menih pristopi k njemu, pozdravi ga tak6 : «O kmetic, kakšna žalost li stiska ti srce, Kaj v grad s trepetom gledaš, kaj liješ tu solze?» «Čestiti mož meniški», na to mu kmet veli, «Kako bi solz ne točil, ko tre me sto skrbi: Vzel Bog je ženo k sebi, zdaj sem ubožec sam, Oh, sam pri otročičih, sedmero jih imam. Od zore do večera sem kopal in oral, Da Bog družini, meni potrebni kruh je dal; Dajal sem desetino, dovolj doslužil tlak, Pa tega ni zapisal umrli mi graščak. In sin njegov me terjal, mi žitnice pomel, Pa ni mu dosti bilo, še kravo je odvel. Zdaj joče deca mlada in prosi me jedi, A kje jemal bi oče, ko sam gladu medli! Zato grem v grad, če ima gospod še kaj sred., Da meni, deci moji za zimo kruha da.» Menih pristopi predenj, prijazno govori: «Za mano brzo stopi, kar hočeš, se zgodi!»
Pod lipo senčno v dvoru se vitezi glase In v gibkih plesih urno z dekleti se vrte; Gospodovo zaroko danes proslavljajo In ženinu, nevesti glasn6 nazdravljajo. Odpro se duri; tujca dva vstopita na dvor: Menih in kmetic gresta navprek pred gostov zbor. Hruš hipoma potihne in vsi osupli zr6, Češ, kaj menih gospodu, kaj kmet povedal bo? Menihove besede na dvoru zagrme, Da družbo pot oblije, jej lica preblede: «V veselji, vitez kruti, svoj praznik ti slaviš, A kmetica v potrebi umirati pustiš; Le urno vzemi bukve, določno piši v nje, Da že očetu plačal ta kmet je vse dolge; Povrni žito, kravo, katero si mu vzel, Na dan zaroke tvoje naj bode kmet vesel!» Razjarjen vitez mladi, škrtaje zarohni, Nad kmetom in menihom srdito zareži: «Kdo vaju je poklical veselje nam kalit; Kaj došla sta, siroti, pred mene se jezit? Le brzo ven iz dvora, sicer še kaj storim In vaju malo v ječi za drznost pokorim.» Menih odstopi malo, udari tla z nogo, In tla pred njim v potresu široko se odprč. — Iz brezdna švigne plamen, navzgor se dim vali, Glej, starega graščaka v plamenu škrat drži; — In sinu vsklikne oče, bolestno in ječe: «Oj, sin, le piši, piši, kmet plačal je dolge!» Menih na mestu zopet udari tla z nog6, Z graščakom škrat izgine, za njim se tla zapro. Pod lipo svatom zbranim, preplašenim strahu, Menih pokaže kmeta ter zgine iz gradu.
Ko grad vrh skal že sedma objemlje spet pomlad, Po stezi ozki stopa duhovnik gori v grad. Kaj tod je vse pokojno, da čuti ni glasu, Ko včasih tukaj bilo ni noč ne dan mirur In cerkvica tam nova pod skalo, glej, stoji, In v cerkvici pobožno dvojica žen kleči. Gospa je siva prva, posestnica gradu, A druga zaročenka je njenega sinu. Nevesto pustil, mater je sin in šel od tod, Ko komaj je zaroke začel slaviti god. Če oče v bolečinah na vekov vek trpi, Naj sin potem v veselju na svetu tu živi? Deviški stan nevesti in sebi je izbral In cerkvico je velel postaviti tik skal. In zdaj prihaja mašnik, v kapelo sveto gre, — In tu se mati mila, nevesta, sin dobe. In vsako jutro v zori v svetišču tik pečin S sinaho mati moli, a mašo bere sin. —
Danes pa vrh Korinskih štrlečih sta pečin — Obraslih z gostim mahom — dva kupa razvalin ; Od cerkvice pod skalo pol stolpa še stoji, A v rakvi troje trupel pod kamenjem leži. Ko rod izmre po zemlji, ki ima njih ime, Ko kameni se stolpni razspč in razdrobe, Takrat pa te mrliče svetnikom proglase, Ki gori v razvalinah Korinskih mirno spe.
Divje deklice.
) a polju pšeničnem je rasti začel In žito zatira bahati plevel.
Ko v jutranjem svitu se ptice budé, Na njivo plevice tri mlade hite'.
V goščavi ob polju pa peva nekdo In mladim plevieam veleva tako :
«O deklice zale, pač škoda je vas, Da solnce bi žgalo vam nežni obraz.
Pustite nam plevke na polju čez noč, Prispeti vam hočemo malo v pomoč.
Ko solnce zatone, noč zvezde prižge, Ko spet jih ugasne, opleto bo vse.
Zato pa naj mati doma nam spekó Pšenično pogačo in sem prinesó!»
In mlade plevice podirjajo v vas: «Brž mati, brž mati, postavite kvas!
Mesite pogačo iz moke lepé, Nesite pečeno na ravno poljé.
Kier v mladi pšenici je rasti začel In žito zatira bahati plevel.
Nam deklice divje ga dojdejo plet, Ko luna svoj svit bo izlila čez svet».
Omesijo mati, pogačo spekó, Pečeno pa k mladi pšenici nesó.
Ko solnce zatone za sinje goré, Pa divja dekleta na njivo hité.
Pogačo pójele, poplele plevel, Se predno petelin je peti začel.
Ko zraste pšenica, že klas rumeni, Kmetica s pogačo na njivo hiti.
Ko mrak se razgrne in zvezde prižge, Pa deklice divje požanjejo vse.
Hodile pšenico te deklice plet In žet so hodile že sedem jo let.
Dekleta domača pod lipo sedé In šivajo krila pletó si lasé.
Nobena več pleti in žeti ne zna, Saj v hiši domači dovolj je blaga.
Cim bolj se množi jim, kopiči blag6, Tem bolj gospodari se v hiši skopb.
Pa pride za zimo spet mila pomlad, V pšenici pokaže se slak in osat.
Opleti bo treba iz žita plevel, Dušiti že mlado pšenico je jel.
Pa pravijo mati: «Roj divjih deklet Oplel za pogačo pšenico bo spet.
Pogače pšenične pa več jim ne dam, Saj še za pogače se prejšnje kesam,
Divjakinjam takim kruh dober prosen, Ječmenov predober, najboljši ovsen».
Ovseno pogačo jim mati spekč, Na njivo dekletom jo divjim nes6.
Ko vgasnil svit lune in zvezdic je žar, Pa pride na žitno polje gospodar:
Pogača je cela, v pšenici plevel, Nikdo ni še pletve na njivi pričel.
Pogačo pšenično brž mati spekó, Zvečer jo na njivo dekletom nesó.
Ko pridejo zjutraj na žitno poljé, Pogačo in njivo v plevelu dobé.
In dojdejo, dojdejo deklice tri Nad mládo pšenico iz bližnje vasi.
In plevejo tiho, povešajo vrat, Ker v nežne ročice jih zbada osat.
Ko solnce pripeka v obraz jim gorko, Pa kliče plevicam iz gošče nekdo :
«Naj zbada, naj zbada vas ostri osat, Naj solnce obžiga vam lica in vrat!
Ste bale za kruh se iz moke lepe': Pa plévite mlado pšenico samé I»
Skopuh.
hiši stari starega skopuha Lomi silen kašelj in naduha:
Ves že sključen šteje svoj denar, Uolg vknjižuje, smrt pa ni mu mar.
Kosa smrtna brenkne, smrt se zglasi: «Starec skopi, pojdiva počasi! Brž očedi madežev si vest, Dolg odpusti revam in obresti»
Strese starca v duši in živ6ti, Kaj da njega tudi smrt se 16ti: «Neža, vstani, vstani mi v pomoč, Smrt seboj me hoče zdaj na noč!
Neža, če me morda smrt pograbi, V rakev vreče dati mi ne zabi, Ki imam jo vedno pod glav6, Spal težk6 brez nje bi pod zemljč.
In ne zabi z mize bukev vzeti, Meni v roke jih na prsi deti;
Rad sem vanje pisal, rad jih bral, Prav težkč brez njih bi v grobu spal.»
Pa do dobra to ne vzdrami Neže; Pač se skloni, kima — zopet leže. Ko se spravi starec skopi spat, Zleze mu ledena smrt za vrat--
Neža vse stori, kot jej je velel, Starcu v rakev dene, kar je želel; Rakev pa zagrebajo možje, Za denar in knjigo nevede.....
Glas v soseski pa novico javlja, Ta in oni jo trdnč ponavlja: V grobu jadno kliče nekedo : fjoj, trdč, trd6 — težk6, težkč!»
Mnogi čujejo te grozne vzdihe, Poprašujejo za svčt menihe: Kaj li hoče groba votli glas, Ki vznemirja, straši celo vas?
Ze potekla so nektera leta, Kar se starec skopi ločil s sveta. Zdaj dospejo kopat grob si nov, Na kostnjak zadenejo njegov.
In — o groza, kak prizor kostnjakov ! Pod lobanjo kup je srebrnjakov, Srebrnjaki usta mu maše, Rebra gola bukv-e mu teže;
Vzglavje in zatilnik kri obliva, Krvave pod knjigo rebra kriva. — S prsij knjigo težko mu vzemč, Pober6 denar mu pod glav6.
In kostnjak spoznajo oderuhov, Vknjižene dolge, denar skopuhov; Pozved6, kedo je pri ljudeh Kaj ostal bil starcu na dolgeh.
Poravnajo krivde oderuštva In sežgejo pisma vsa skopuštva: V grobu je utihnil jadni glas, Pomirila se je plašna vas.
161
11
Kralj Mena in Bak.
red časi hodil je okrog Po svetu Bakus, vinski bog ; Ljudi vedril, Ljudi učil, Darove razne jim delil.
Pa dojde potnik Olimpljan I h kralju Meni neki dan ; Kralj ga gosti In prenoči; In zjutraj Meni Bak veli:
«No, Mena, zdaj voliti smeš Za plačo, kar si znaš in veš ; Jaz plačam vsak Storjen korak Za strežbo mojo, ker sem Bak.»
De Mena: «Če voliti smem, Voliti boljšega ne vem, Kot, da mi to Storiš samo, Da, kar prijel bom, bo zlato . . .»
Pritrdi Bale, in kralj hiti Dotikati se vseh reči: Miz, oken, vrat . . . Ves grad je zlat, Se predno hoče Mena spat.
Rad bi večarjal kruh, meso —, A vse postane mu zlato ; In rad bi pil, Pa kar nalil, Zlato mu slednji s6k je bil.
In dasi zlat je Menin grad, Mori ga v zlatu žeja, glad; A Baka ni, Da mu zmeni Zlato v pijače in jedi.
Tako si voli marsikdo Brezumno, lakomno, slep6. Takrat šele Oči odprč, Ko v gladu, žeji borno mre.

163
11*
Oglar.
Zvon glasan odpel je k dnevu, Glas zveni še čez planoto, Vdarja med goščave gorske, Vdarja in kali tihoto.
Po goščavi gorski stoče Brez svetil ogldr ubožen, Pada v dračju, buta v debla Jezen pol in pol otožen.
Pustil kopo, k domu speje, Da bi ne zamudil maše: Danes se praznuje rojstvo Božje matere in naše . . .
Stoj, ogldr, ne stopi dalje! Brezdno pred nogo ti zeva . . . A ne čuje in ne vidi, Stopi —, pada, pada reva.--
Pač je pravil mnog že polhar O tej grozni, kačji jami, Da brez dna je, da je strašna . . . V njej oglar se zdaj predrami.
Vzdrami se, vzravnava ude, Vstane in oči si mane, Gleda pred se, v desno, levo: Oj, povsod stvari neznane 1
Tam iz kota, iz daljave Luč rudeča se mu svita, Stopa bliže, pa — oj groza — ! Glavo dvigne kača zvita;
Glavo dvigne silna kača, Glavo z ostrimi grebeni, In okrog in krog ob svitku Izpod nje gore plameni.
Ostrmi oglar na mestu, Revežu zvrti se v glavi; Kača pa — oj čudo, čudo — Prišlecu tak6-le pravi:
«Al' navlašč, al' po nezgodi Prideš danes mi v to jamo ? Srečen si, oj, to ti pravim, Da dobiš doma me samo.
Jaz sem deklica zakleta, Slavna moja je rodbina, Grad moj bil tu vrhu gore, Zdaj je prah in razvalina.
Čakam že stoletja tukaj, Kot me zreš, rešitve dneva; Kličem, a le skalna stena Prošnje moje klic odmeva.
Stražijo me v teh prostorih Kače ljute in strupene, In stvari nobene žive Ne pustijo sém do mene.
Le dva praznika Marije, Rojstvo nje in vnebovzetje Preplaši jih, da bežijo, Kar le morejo, v zavetje.
Bog je v raju kači rekel: Za petó boš ženi drla, Od hcerá pa njenih jedna Tebi bode glavo strla.
To pomnéc, ta sveta dneva Popusté podzemsko jamo, Vrh zemlje, z zemljé na drevje Vse beže", pusté me sámo.
Danes rojstvo se obhaja Bogorodnice po sveti, Radost vernikom in — meni: Če me češ, oglar, oteti ?
Rešiš me lahk6, če hočeš Iz prokletstva in prepada; In obljubiš mi rešitev, Jaz osrečim tebe rada !
Vrh gore v goščavah temnih Razvalin leži kopica,
V	lepe kleti pod kamenjem Gre uglajena stezica.
V	kletih teh pa v vsaki zori Sveči beli dve brliti,
Pri oltarčku star puščavnik Mašo bere, mož častiti.
Oj, tja gor o mladi zori Trikrat pojdi, moli zame, Ko puščavnik bral bo mašo, In otel me boš iz jame.
Pač zapirala stopinjo Mnoga bode ti zapreka. Ti ne boj se in ne slušaj, Ne zverjadi, ne človeka.
Da mi to storiš, prisezi, In postavim te iz jame; Rečem pa: Gorje, gorje ti, Ako zunaj zabiš name!»
Stal oglar je z bledim licem, Stal je tiho, nepremično. Gleda kačo, govor sluša . . . Al' je sen, al' je resnično?
In globoko v prsih vzhihne: «Je li priti ven mogoče? Reši me, in jaz te rešim, Naj velja, karkoli hoče.»
In odvija silna kača Svitek svoj in razmotava In črez dolgo, dolgo jamo Svoj život si razravnava:
«Primi, dobri mož, se repa!» Mož se prime in pripravi . . . Dolga kača rep zaviškne, Kakor blisk ga ven postavi . . .
Petelinček k dnevu poje; Pod goščavo v majhni koči, Prebudi oglar se speči, Brzo, brzo kvišku skoči.
Praznično se brž obleče, Tiho pohiti na prosto: Tu prijateljev in znancev Roj sedi, stoji na gosto.
In pri obloženih mizah Se gostijo, radostijo, Kličejo med se oglarja, V sredo si ga vsi želijo
A iztrga se jim urno. Že zakriva ga goščava; Pa na vsake tri stopinje Znance nove tu srečava.
Vsak od daleč ga pozdravlja, Pravi radostnih novostij, Vsak ga prosi, naj posluša, Vsak povedati ve dosti.
Boj, hud boj oglar bojuje, Težka, težka pot je taka ; Vendar se jim iztrgava. K razvalinam gor koraka.
In tu gori? Ples in godba, Petje divno se glaseče; Srce mami, stresa čute In človeka miče, vleče.
Vendar se oglar premaga, Gre po stezi v spodnje kleti, Odpre duri, zvonček brenkne: Prav zadel je k maši sveti . . .
K dnevu poje petelinček ; Brž oglar spet kvišku plane Žena pa na smrt mu bolna, Prosi naj doma ostane.
Nič oglar ne odgovarja, Praznično se brž opravi, Zopet stopa k sveti maši, Urno stopa po goščavi.
Toda, groza ga sprehaja: Vsa zverjad ob njem se zbira, Divje tuli, grozno zeva, Lakotno se vanj ozira.
A oglar koraka dalje Med volkovi in medvedi In med divjo tolpo risov,
V	strahu gre oglar v njih sredi.
In dospč do razvaline, Ni mu moči tolp prodreti, Vsa zverjad iz cele gošče
V	množici je tu nešteti.
Nič oglir tu ne premišlja, Po zverjadi gre do vhoda ; Odpre vrata, zvonček brenkne: Zdaj daritev bo Gospoda . . .
Petelinček poje k dnevu, Kvišku plane v bori koči Mož oglar in se napravi In od koče brž se loči.
Predno pa v goščavo stopi, Vsa družina mu zajoče In ozrč se — o pregroza I — Plamen šviga, glej, iz koče.
Mož obrne se junaško,
V	hrib korake pospešuje;
V	gošči zarujove vihra, Vihra silna drevje ruje.
In v polomu grozovitem Bukev se na bukev ruši, Zdaj pred njim, in zdaj nad glavo, Zdaj spet zad na tla mu buši.
Vse izrute korenine, Črne, dolge in zavite, Izpreminjajo se v zmaje,
V	črne kače in srdite.
Vse se grebeni in sika, Se zavija in kolači, In v oglarja se zaganja. Kar podobnega je kači.
Pač mu mraz pretresa ude, Groza tre ga in bojazen, Vendar dalje gre, naj sika In zaganja se golazen.
Že je pri zidovju strtem, Pa kako mu pot gre v lase : Toliko gre v plamu vragov, Kolikor vse trave rase.
Vse nasprot' mu ogenj bljuje, Sulice ostre nastavlja, Vendar skozi se prerine . . . Mašnik k maši se napravlja.
Vneto moli, moli sveto Za podzemeljsko jetnico . . . Maša mine, venkaj stopi In — oteto zre devico.
Zre devico v svilnem krilu, Svilno krilo njemu nudi, Naj obleče se, mu deje * On strmi le in se čudi.
Brž devica ga obleče V krilo z zlatom vse pretkano, Z njim na voz prekrasen sede, Ko že svita solnce rano.
In po ravni, beli cesti Peljeta nizdol konjiča Proti bori, nizki koči Od posutih grobelj z griča.
Ob prelepi, beli cesti Gode rajske melodije Drevje gozdno, vedno lepše, Slajše mu na uho bije.
Cvetje belo in rudeče, Cvetje višnjevo, rumeno Rajski vonj svoj razpošilja, Vpleta v listje se zeleno.
In oglar ? — O srečna duša, Pamet pušča ga v tej sreči: «O, gotovo smo v nebesih, Ne na svetu več živeči!»
Vstavita se brhka vranca Pred dvermi oglarske koče: «Ne, o ne, jaz ne verujem Bi li bilo to mogoče? ...»
Kjer je pustil bil ledino, Vrte zre, ko zdaj se vrača; Kjer je stala bora koča, Krasna dviga se palača.
«In me li pogled ne moti? Kdo mi tam naproti spejer»
V	svili žena, v svili deca, Vsa raztrgana popreje.
Deva v vozu se nasmehne In v slov6 oglarju reče: «To sem dala ti v plačilo, Ker si me otel iz ječe.»
Ti boš vžival in potomci, Ako bodeš hodil gori K razvalinam slednje jutro K sveti maši v mladi zori.
Dan za dnevom mu poteka In za letom mine leto, Dan za dnevom hodi k maši Zdaj grajščak in moli vneto.
Hčerke tri mu Bog podaril, Vzrastle so in krog slovijo ; Ker so lepe in bogate, Trije knezi jih želijo.
Ker privoli oče hčeram, Podadč snubačem roke; In praznuje se slovesno
V	grajskih dvorih dan zaroke.
In praznujejo zaroko
V	gradu svatje ves dan vroči, Vesele se in pojejo
Na večer še in po noči.
In še le ko noč že bega
V	gradu mirno vse počiva, Ravno kar jih sen zazibal, Vse najlepše sanje sniva.
Zadrči zdaj voz pred gradom, Vranci hrskajo, ceptajo: «Brž, gospod moj, k sveti mašil Zvezde majhno še migljajo!»
Komaj se grajščak predrami, Ves zaspan oči si mane : «Oh, ne morem, naj le maša Mi za danes izostane!»
Zor napoči, dan zašije, Ptice pevajo v goščavi, Cvetke dvigajo glavice, In graščak snubačem pravi:
«Le po koncu! le iz spanja I Moji zetje, hčere moje 1 Spet so obložene mize Urno na prostore svoje!»
In počasi vkup se shaja,
Gost za gostom, svat za svatom •,
Sedajo z vrstjó za mizo Polno, okrašeno z zlatom.
Strune brenkajo veselo Kupe zlate ti žvenčijo; Vesele se še po noči, Proti dnevu spet zaspijo.
Zadrči zdaj voz pred gradom, Vranci hrskajo, ceptajo : «Brž, gospod moj, k sveti maši I Zvezde majhno še migljajo!»
«Le potrpi, sluga zvesti, Majhno še oko podremlje, Sladek sen, počitek lahen Zdaj najblaže me objemlje!»
Čaka mirno sluga zvesti,
A ceptajo iskri vranci,
Radi, radi bi zdrčali
Brž z gospodom gor po klanci.
Zor se širi, dan nastaje, Solnce sije že prekrasno, Prebudi se grof iz spanja, Toda k maši je prekasno.
Spet so mize obložene, Spet glasé se strune zvočne, Spet goste se svatje zbrani Do večera, ure nočne.
In ko zopet zor se svita, Vranci zunaj zaceptajo: «Brž, gospod moj, k sveti maši! Zvezde majhno še migljajo!»
Prebudi se grof iz spanja, Prebudi se in jezi se: «Kaj me motiš v sladkih sanjah 1 K maši nič mi ne mudi se ! ■
Spet zaziblje grofa spanje, Sladke sanje zopet sniva, Spi soproga, hčere, zetje,
V	sladkem snu ves grad počiva.
Že je na poldnevu solnce, Zemljo širno vprek ogreva,
V	gradu svate spanje ljubko, Zmir še s sladkim snom odeva.
Kar zatuli v srcu zemlje, Hud potres ti zaropoče, Grad zdrobi se —• in na mestu ? — Glej jih sten ogMrske koče! —• —
V	koči bori prebude se: Grof — oglar je spet beraški, Hčere — revne oglarice,
Ž njimi viteid snubaški.
—
17 7
12

Zadnji knez.
ijer Blatno Jezero valove Zaganja v vihrah čez bregove, Stoji pečina na zapad, Na njej Koceljev knežji grad; Pred gradom lipa je košata, Pod lipo v senci miza zlata; Pri mizi sivi knez sedi, Na mizi žalosten sloni, Solze si očij otira, Po ravnem polju se ozira: Tam se prostira hrastov log, Po njem odmeva vojni rog; Sinova iz vojske hitita : Sinova knežja zmagovita Sta Borislav in Radigoj, Sta zmagala Psoglavcev roj; Velita knežjemu očetu: «Razpršen je sovrag po svetu, Raduj se knez, glej spet si prost
Psoglavec več ne bo ti gost : Gradove smo mu vse razdrli, In vojsko z jeklom v prah potrli -, Pobrali smo mu vse zlato In vjeli robov sto in sto ; Le on odnesel je podplate, Kdor je pobegnil čez Karpate.» In stari knez se vzradosti, A koj bolestno zaječi : « «Sinova! veseli me zmaga, A hči mi vplenjena je draga : Ko sta podila vražji rod, Prišel na dom je od drugod, In Miljeno, preljubo dete, Odvele so psoglavske čete Tako zdaj vama govorim : Iščita jo, da jo dobim; V prisego dvigam roko velo, Naj priča vojno bo krdelo : Kdor vaju hčer mi pripeljá, Prestol in žezlo naj imál»» Povelje dá se vojski celi, Razpolovi se v dve krdeli : Ropoče boben, rog doni, In vojska gré na dve strani. Sedé se knez za njo ozira,
Na zlato mizo se opira. * #
*
Poletja moč se že gubi, A ni še bratov, sestre ni. Na reke dunavske obali
Sta knežji četi spet se zbrali. Pozdravlja brata Borislav: «Glej Radigoj, tako je prav, Da starjemu je sreča mila Rešitev meni naklonila; In oče tudi bo vesel, Da starji žezlo bo prevzel.» Ko Radigoj zre brata s četo, Na strani sestro mu oteto, V srce ga močno zaskeli, Oj zaskeli -—- pa on molči; Iz ust ne more mu beseda, Temn6 na Borislava gleda. Prebredli dunavski so val, Na lastna tla s sovražnih tal; Ker solnce speje že za gore, Postavi vojska si šotore. Oblije zemljo temni mrak, Objame vojsko sen sladak : Mirobno spi, tišobno sniva, Saj straža hodi krog pazljiva. Pa, ko vsa vojna mirno spi. Nekdo v šotoru srednjem bdi. Prav sam še bdi, prav sam še čuje, In v srcu sklep pregrozen kuje; In kvišku plane Radigoj —, Končal je srčni grozni boj —-: Izdere meč, zasuče vitko Nad Borislavom jeklo britko, Odseka spečemu glav6, Da val krvi privre za njo . . . Nikdo, nikdo ni čul zločina,
Okrog v ležiščih je tišina . . . Morilec dvigne trup od tal, Odnese v dunavski ga val. Valovje zvre, kot bi čutilo, Da bratsko žrtev je oblilo . . . Pa hitro val se pomiri, Brezbrižno spet naprej hiti. Nekdo pa je zločinu priča —:
Le čuj: «skovik» — glej v zraku tičal * *
Sedi pod lipo knez košato, Opira se na mizo zlato, Čez polje zre do sinjih gor, Kjer se razliva prvi zor : Se vrne-li mu vojska srečno ? Že zdi se čakanje mu večno. Na lipi tica se oglasi In poje tožno in počasi: «Le toči, toči, knez solze, Se bolj goste, še bolj grenke; Zakaj za hčerino rešitev Obetaš žezla pridobitev? Starejši brat je hčer otel, A mlajši mu je glavo vzel; Po Dunavu zdaj trup mu plava, Za trupom bleda, mrtva glava...» Pretrese se, prestraši knez: ««Kaj praviš, ptica? Je li res?»»
tr
Glej, tam prihaja bojna truma, Zakaj brez vrišča in brez šuma ?
Zakaj se ne razlega rog Prihajajočih trum okrog? Ob jezera vodovju motnem V koraku vojska gre tihotnem, Poveljnik ji je Radigoj, S sestro na vrancu pred seboj: «Tu, oče, hčer imaš oteto! Izvršil sem nalogo sveto. Ne vem, kje brat je Borislav, Če še je živ, če še je zdrav: Izginil nam je v temni noči, To cela vojska ti svedoči. Iskali smo ga, pa zastonj, In zdaj ne vem, kam iti ponj . . Glej, oče stari, modri kneže, Zdaj pa obljuba tebe veže: Hčer drago sem privel nazaj, Ne boš-li dal mi žezla zdaj?» A sivi knez se nanj razjari: ««Gorje mi, da me sin slepari 1 Se predno tu si bil, sem znal, Da bratu ti si smrt zadal; Zdaj trup njegov in bleda glava, Po reki motni v morje plava, In v dnu bo morskih globočin Počival zadnji knežji sin . . . Da bi srce na vek te peklo, Ker dvignil si nad bratom jeklo 1 Odpri se jezero do tal, Razmakni se vodovja val, Požri mi žezlo domovine, Na veke je pokri v globine !»»
Razljuti motno se valovje, Zaganja se gromeč v skalovje: Knez zgrabi, vrže žezlo vanj . . . Besneč se zgrinja voda nanj. Pograbi krono in zlatnine,
V	jezerske trešči jih temine . . . Za njimi vrže knežji meč, Požre vodovje ga kipeč . . . Požre te žrtve bratomora,
V	Slovencih starega razpora . . .
Posut je stari knežji grad — Strohnel je knežji prestol zlat — In danes še pokriva blato Slovenskih knezov žezlo zlato . . .

Usoda Japoda.
Lvgust pozove vojske svoje; Krepkč med vrste rog zapoje : «Časte že Jova vsi narodje, Edino v Istriji Japodje Časte še lastnega Bogfi. Junaki vrli, kaj velja? Če vse božanstva naša moli, Naj li Japod sam lastna voli?»
Prestopi glas japodske meje, Da kruti Rimec nadnje speje; In urno se zber6 možaki, Oborožijo se junaki,
In v Metule, v trdnjavo vrč, V obzidje trdno se zaprč. Sovraga čaka četa mala In brusi meče in bodala.
Pa pride Rimec krvoločni, Vihtilec meča, strelec ročni. In brž obkolijo zidovje Jekleni Martovi sinovje. Oblake trga bojni klic, Frči kamenje, roj puščic —. Za možem mož se Rimcem grudi, Za možem mož Japodom tudi.
Na noč potihne bojevanje, Pa zjutraj spet začne se klanje: Vojakov rimskih goste tolpe Pripravljajo metala, stolpe. Razsaja zopet boj strašan, Besni cel teden, slednji dan; Rimljan napada hrabro mesto, Ki je bogovom svojim zvesto.
Na zidu sprožijo se loki, Avgusta rani strel na roki. Avgust preti z rokč krvavo : «Za rano to ti vzamem slavo! Potarem, Metule te v prah, Da te pokril bo zelen mah, In groblje bodo grob prostorni, Kjer bo trohnel Japod uporni.»
Zapoje rog, in kakor strela Naskoči mesto vojska cela: In proži kopje, buta, kruši, Kriči, besni, zidovie ruši; Z zidu, pod zidom teče kri In vodo v jarku rdeči. Divjajo, škrtajo Rimljani, Obupno se Japod jim brani.
Pa Mars besni, Japod že vidi Vrzeli, špranje v mestnem zidi — Pospravijo žene', otroke V prostorne hrame in visoke:
«Ne bo ti suženj, Rim, Japod, Ne boš krivičen mu gospod!» Plameni švignejo visoki, Upepele žene z otroki.--
Sovrag si v mesto vhod odpira, Pritiska noter in prodira; Do zadnjega se moštvo brani, A zmagovalci so Rimljani. —• — Junake stri si, kruti Rim, Končal žene in deco jim, Uničil rod in stri mu prava — A strta ni Japodov slava!
Boj pri Vogastogradu.
lovenski rod, slovenski rod, Že vsak ti biti če gospod; Sosedje vsi in vsi mejaši — Že vsak napada te in plaši.
Ko jeden se izcrplje rod, Privrejo trije od drugod, Pritiska Nemec, Frank in drugi, In Grki, Lahi spet na jugi.
Očete Ober ti mori, Sinove s sabo v boj podi, Trpinči matere brez mere, In skruni zver slovenske hčere.
Podi že Dagobert Francčz Iz širnih dolov, daljnih I6z Neštete vojske od zapada V Slovence do Vogastograda.
Na planem vojsko kralj zvrsti, Da celo ima pred očmi: A v mestu tam Vogastogradu, Pripravlja Samo se k napadu.
Junakov vrlih majhen roj, A vsi besnijo že na boj; Junaki mladi, silni, jaki, Ko roj sršenov vsi jednaki.
Že v vrstah vojnih vrag stoji In slednji lok napet drži •, A Samo se ne plaši boja, In v boj spusti krdela svoja.
Nesoč s seboj le meč in kij : «Le sekaj vraga, s kijem bij!» Kriče, besne in kij vihtijo, Tako se v Franke zakadijo.
In pada kij in seka meč, Ne stavi vrag se v bran jim več; V obupu zmagani Franc6zi Beže za kraljem proti I6zi.
A Samo vrli gre nazad Sč svojimi v Vogastograd, In vso noč v gradu vojska cela Pobruša meče, kije dela.
In ko zdani se drugi dan, Sovrag je spet pred gradom zbran, In močni zid Vogastograda Z naskoki z vseh strani napada.
Pa k Samu glej sovražni sel
Od Dagoberta je dospel: «■Vam stavi Dagobert pogoje, Da vi in mi pustimo boje:
Slovenci, vi ste božji psi,
A mi smo hlapci božji vsi; Zato, psi, čujte hlapce božje, In poklonite nam orožje!»
Razkačen Samo govori:
«Če smo Slovenci božji psi, Vas zmleli bomo in orožje, Ker ne poznate volje božje 1»
Zavpije Samo : «V boj možje!
Spodimo vraga čez meje', Po pasje zgrabimo ordžje, In hlapce zbijmo te — nebožje!»
Besedo čuje mladi roj,
Čez zid poskače z vragom v boj, In bije, tolče, mlati, seka, Kot kolje divja zver človeka.
Pač Dagobert obuja kes,
Ko vojsko žre Slovenec pes, Ko krutim Frankom slednja glava Razbita ali je krvava.
i
Ko trupel je pri kupu kup, Pograbi vrage strah, obup; Beže pomnčč po lože senci, Kdo Samo je in psi Slovenci.
Za njimi Samo pošlje glas: «Slovenski psi so zmleli vas, Doma bodite na zapadu! Kaj iščete v Vogastogradu ?
Slovenci mi smo psi krotki, Kdor nas ne draži in pusti; Ce kdo po krivem nas razkači, Slovenec vragov sto potlači.»
193
13
Boj pri Sisku.
Zar kres6v obseva kranjske griče, Na pomoč spet zoper Turka kliče. V grad turjaški doletela ptica, Pismonoška ptica golobica: «Vstani, vstani brzo naš Andreje, Turek zlobni spet nad Sisek speje; Po deželi bratski strašno ropa, Mesto že napada in obstopa. Daj pomoč, ne uro se ne mudi, Siščanje so z vragom v borbi hudi!» Brž Andrej razpošlje naznanila Po gradeh, da je Hrvatom sila; Urno v gradu svojem vojno zbere, Konjikov tristo nad Turka dere. Vsak gre v boj, ki dobil naznanilo, Skupaj vitezov dvanajst je bilo —• Štiri tisoč Kristove zastave, Turkov pa kot listja je in trave. Sešla vojska skupaj v Novemgradu, Tu se posvetuje o napadu Kar zazve po selu vojska naša, Da pritiska Sisek Hasah paša. Če se Sisek dnes ne bo oprostil, Jutri vrag se v mestu bo pogostil. Kvišku plane kakor lev Turjaški: «Čujte bratje, vitezi junaški!
Lahko sekati doma na pragu Glave zvezanemu je sovragu ; Težka borba je na trati prosti, Vzlasti, ako je sovraga dosti. A udrimo, bratje, na Turčine, Sekal hude nam je bolečine: Okrvavil v naši zemlji ceste, Stri očete, matere nam zveste, In odvžl nam ljubljene otroke -
V	robstvo, v kraje Turčije globoke. Z ognjem je požrl vasi, pristave, Po koleh nataknil dedov glave,
Kri v nebo za maščevanje kliče, Tega vi ste, tega vsi smo priče. Meč izderi vsak, ki z mano čuti: Pasti mora danes Turek ljuti!» Meči ostri vojski zarožljajo, Konji hrsknejo in zaceptajo, Rog zatrobi, boben zaropoče, Vojska v boj hiti, kar jej mogoče, Ko rodi se solnca luč krvava,-Priča, da bo pala mnoga glava. — Ko se dan deseti uri bliža, Spazi polumesec vojsko križa.
V	red Turjačan vojsko si postavi, Turek tudi se za boj pripravi. «Allah, Mohamedi» kriče pogani, «Bog in Mati Božja!» pa krščani. Bojni hrup udarja na ušesa, Boben, rog ozračje sinje stresa; Čuje pok in mečev se rožljanje,
In prične se s Turkom grozno klanje.
195
13'
Naš Andrej in slavni ban Erdedi Planeta na turško vojsko v sredi, Rödern, Eggenberg in Ravbar vrli Na straneh nad vraga so udrli: Žvižga meč in vjedno puška poka, Vrag za vragom v svoji krvi stoka. «Bog je z namil» vpijejo krščani, «Allah, kje si?» pa Mohamedani, S samokresi, meči ves opasan, Teka, prosi, kolne, žuga Hasan. Vragi že obračajo hrbtišča, Rine vsak se, že beže z bojišča.
V	divjem begu mož čez moža pada, Vojska naša trde jim naklada.
V	vodo vrejo Allaha sinovi, Vsi meneč, da jih otmö valovi. Kolpa pa privrela v silnem toku Na pomoč le lastnemu otroku : Davno že je vragu zapretila,
Ko nedolžno kri, solze nosila, Da prišla bo doba maščevanja Turku vragu za hudobna djanja. In zato se Kolpa zdaj upira, Maščevalno Turku beg ovira. Vsa peneča, močna in srdita, Vsa od turške vojske je pokrita. Vidi mesto srečno, stari Sisek, Da otet je turških sil in stisek, Kliče dvigajoč miru zastavo : Bogu hvalo, in junakom slavo 1 Kjer Slovencev moč se v jedno stika, Pade sila še tako velika.
Krški zmaj.
jer reke Krke desni vir Pričenja svoj pozemski tir, Visok se dviga sklad pečin, Na njih pa kup je razvalin Grad, ki je zdaj drobljad in prah, Nekdaj je bil tlačanom strah; Znan daleč bil je na okrog, Ko vladal v njem je grof-trinog; A še bolj trdega srca Kot grof pa bila je gospa. Nenehoma je noč in dan Pri delu vprežen bil tlačan.
V	doline krške sredi tam Stoji na gričku božji hram. Tu sem ubog tlačan hiti, Ko jarma malo se znebi; In kar mu tlaka ran zada, Jih scelita svetnika dva.
A danes Kozma in Damjan Obhajata godovni dan ; In verno ljudstvo sem hiti Na božjo pot od vseh strani; Zaupno molijo, poj6,
V	sprevodih v božji hram gredb.
A nad Krčani korobač Grajščinski suče priganjač. Glej, malo niže od gradu Je kup konopelj in lanu. Tlačanje urno se vrte, Možje suše, ter6 žene . . . In ko tlačan se tu solzi, Se petje romarsko glasi; Glasi milobno se pred grad, Tlačanom vbogim slajša jad. In čuje petje to gospa, A njej ne oblaži sred,, Ki rada bi, da bi tlačan Krvav bil vedno in solzan. Zato se silno razsrdi In hlapcem svojim brž veli: «Zgrabite urno tolpo to In sem jih dajte, naj ter6, Ker sem se mi napotijo, Da delavce mi motijo!»
Uboge romarske žene V naročjih dedeta drže; Dojenčke hlapci jim vzemd, In tje za grad jih odnesč, In tam zaprč jih v skalno klet, A matere podijo tret. In brž grajščinski priganjač Nad njimi dvigne korobač. In trlice ropočejo, A žene bridko jočejo . . .
Ugasnil že je beli dan, Po noči gré domov tlačan; Brbkô mu stopajo nogé, Vesele, da so spet prosté. Gospôda grajska vsa že spi, Lahkotno spi in brez skrbi. Za gradom tamkaj pa ječe' Uboge romarske žené. Iz temnih ječ se čuje jok, Oj jok nedolžnih jim otrok . . . Oh, kdo odprl bo vrat tečaj In dal dojenčke jim nazaj ? Povedati ni vsega moč, Kar so prestale ono noč. A grad ni videl njih solzâ In grad ni slišal njih prošnja In grad ne vé, kaj je gorjé, Ki tare materno srcé.
Nekdo pa čul je mater jok In čul otrok nedolžnih stok . . . Večerni vetrič pripihlja, Po drevju z listjem poigra, Odnese vzdihe in solze' Od grajskih ječ tje do cerkvé, Kjer romarji pojô čujoč, In kjer Gospod deli pomoč . . . Glej, ko nastopi polnoči, Za gradom noč se razsvetli ; Odprô se ječe na stežaj, Iž njih prisije nov sijaj, In materam — glej, vsa zlata
Dojenčke dasta dva moža, In matere bezé od tam, Hité od grada v božji hram; Hité v svetišče pred oltar, Kjer je zdravnikov svetih par . . . In verno ljudstvo brž spozná, Da to rešilna sta moža, Da sveta Kozma in Damjan Odprla ječ sta hod teman . . . Že leto zemlja se vrti, In v gradu se otrok rodi; Prelepo hčer Bog jima dá, Vesel gospod je in gospa. In še pripoveduje svet, Da star petelin sedem let Je znesel jajce tje za zid, Prišla je kača je valit. In izvali se jej črvič, Črvič pa ta je zmaj mladič; Zarije se v temoten kraj, In iz črviča raste zmaj, In raste urno, se redi, V treh letih sedem glav dobi. Ko leta tri še potekó, Noge in krila mu vzrastó, In ko še nekaj let mini R^én oklep život dobi, In rep postane mu koščen, In oster vzraste mu greben. Gospod pa grajski in gospa Mudita rada se doma, In hčerko odgojujeta,
♦
Rast njeno občudujeta. Ko zjutraj solnce prisvetli, Vodovje krško pozlati: Kraljico vseh dolenjskih rek, In Višnjegorko, topli Breg, In Poltarice vir hladan, In Lipovko, pot6k glasan: Takrat pa hčerka v lino gre, In mati spleta jej lase; Obleče v krilo jo lepo, Poljubi lica jej sladko ; In hčerka teče dol pod grad Na pisan travnik cvetek brat. In grajska hči ponavlja to, Dokler poletje ie gorko.
Dnes spet tlačanov mrgoli, Grajščinski valpet bič vihti, Gospa še vpije dol iz lin; — . Solzi se pa tlačan-trpin. Grajščinska hči dvanajstih let Po travniku pobira cvet: Kaj mar ji glas je materin, Kaj mar ji ubogi je trpin 1 Cvetlic krasnih nabrala je, A sama najbolj zala je. In spet se vrača s cvetjem v grad, Pa kar nastane piš odzad. In predno se ozre nazaj, Pograbi jo pregrozni zmaj — Objame sedem jo vratov, Zleti ž njo zmaj v podzemski rov;
Odnese jo v brlog teman, Pred njim pa straži noč in dan. Pač slišali so klic na grad, In zmajsko videli zverjad; A zoper njo pomoči ni, Pošasti grad se ves boji; In črno se obleče vse, Izhod in vhod se v grad zapre. Gospa pa hodi v lino sest, Od toge pušča jo zavest. In vsak dan na večerni hlad Priveje vetrič tje pred grad, Hladi lahno, ljubko pihlja, Gospej izvablja tok solza. Zakaj ječiš gospa, zakaj? Čuj pred votlino hrope zmaj, In iz votline čuješ jok, Kot jok nedolžnih je otrok. To materi prinaša v grad Večerni dih, večerni hlad. Sto pisem pisat brž hiti, Razpošlje ja na vse strani: Če kje na svetu je junak, Dovolj srčan, dovolj krepak, Ki zmaja bi pred jamo stri, Do deklice pa vhod odprl: Zlata obeta sedem mer In v zakon da mu zalo hčer.
Ko v drugič klije spet pomlad, Dospe junak pred krški grad, In vstavi se in govori
«Gospej, ki v lini se solzi: «Bogata kaži mi gospa, Kje je pripravljen kup zlata? Potem brž zmaja streti čem, In ti ujeto hčer otmem!» « «Junak, pozdravljen tisočkrat, Da si prišel mi zver končat; Le hiti brž in steri zver, Zlata dobiš, če rešiš hčer, Kar nese ti ga sedem konj, In še na vrh, le pridi ponj!»» Gospa še v lini obsedi, Junak pa pred brlog hiti.
V	pečinah strmih je brlog, Pod njim pa je tolmun globok. Junak pred vhodom obstoji,
In speči zmaj se prebudi; Zavije rep, ga v skalo vprč, In zarohni in krila vspne, In sedem kvišku vspne vratov, Srtini se greben njegov, In v dim in ogenj ves zavit
V	junaka vrže se srdit . . . Ječi junak, žvenkeče meč — A že po njem sledu ni več. Zverjad pa puha in rohni, Da skala in brlog bobni ;
In po dolini divji piš Buči in trga strehe s hiš. In grad pretresa groza — strah, Potegnejo čez vrata pah;
V	dvorani pa gospa sedi,
Solzi se bolj, še bolj ihti. Ko pride spet večerni hlad, Priveje vetrič tje pred grad, Prinese sčm do grajskih lin Otožne glase od pečin: Oj glase, ki jih zver rohni, Oj stoke, ki jih stoče hči . . .
Ko trikrat mine noč in dan, Pa pride drug junak močan; Pred gradom krškim obstoji, Gospej pa v lini to veli: «Glej, v pismu tvojem to sem bral, Da kdor bo zmajsko zver končal, In kdor ti hčerko bo otel, Bo kot nevesto jo objel; Prišel sem daleč in želim Poprej, ko grem in se borim Na sliki zreti njen obraz, Če zame je in zanjo jaz.» Pokaže sliko mu gospa: ««Poglej, junak, obraz le-ta! Le hiti brž, če si srčfin Dovolj krepak, dovolj močan, Odvzemi mi bolest in jad, Ki tre že drugo me pomlad; In reši moje hiše čast, Otmi mi hčer, pobij pošast; In kadar bodeš hčer otel, Nevesto bodeš jo objel; Zlata dobiš, le pridi ponj, Kar nese ti ga sedem konji»»
In vrl junak nad zmaja gré, Junaško bije mu srcé . . . l'a prebudi se zmaj iz sanj, Povspne se kvišku, plane nanj ; Junak vihti, in žvižga meč, Pa dim obvije ga goreč, In vrže z repom zmaj ga v zrak, Leti v tolmun globok junak. — In spet razsaja divji zmaj, Da stresa se sosedni kraj ; Po dolu pa vihar besni, Da strah in groza je ljudi.
Spet v lini tretji dan gospa Otira z lic si tok solza, In njeno materno srcé Okuša v merah vseh gorjé, Ker spet prinaša vetrič v grad Rohnenje zmajsko, hčerin jad.
Večerno solnce gre v zaton, Na gričku tam zapoje zvon, Zvoni glasnô, zvoni milô, K molitvi vabi ljud ljubô. In ljudstvo vrè od vseh strani, K molitvi v božji hram hiti. A proti gradu od cerkvé Menih v rujavi halji gré ; Mož star je že in sivolas, Vrvica bela mu je pas ; Na strani molek mu visi, V desnici meč jeklen drži ;
V levici ima križec zlat, In gre naravnost v krški grad. Z odločnim glasom govori Gospej, ki joče in ihti : «Čemu pač tarnaš mi, gospâ, In točiš toliko solza ? Ne veš-li, da solzé samé Bolesti ti ne uteše, Ce jih ne spremlja vzdih goràk, Ki gor se dviga nad oblak Pred kralja večnega prestol, Ki znâ celiti vsako bol? Čemu obetaš kup zlata Junaku, da pošast konča? Čemu obetaš v zakon hčer, Ce zmagal kdo bi ljuto zver? Glej, s tem neskušence slepiš, Slepiš grdo in pogubiš: Ker motiš se, gospa, močno, Da hčer otelo bi zlato ; In da bi oni jo otel, Ki bi za njen obraz se vnel. Pod solncem ni se še rodil Junak, ki zmaju kos bi bil. Kdor gré nad zver zaupajoč Na oster meč in svojo moč, In kterega pregoljufa Prelepa hči in kup zlata : Tolmun dovolj globok je še, Da lakomneže té požrč. Jaz ti, gospa, pa to povém, Naj ti to smem, naj ti ne smem :
Ko bo srcé dovolj mehkó, Pa rešil hčer ti bo nekdo; In kadar spet molila boš. Takrat pa hčer dobila boš. Le če molitve klic goreč Se združita in oster meč, Le če zaupanje v Boga Človeka kot oklep obda: Tedaj lahko gre človek v boj, Naj je še tolik vražji roj; Tedaj je mož dovolj junak, Za vsak je boj dovolj krepak. Gospá! li čuješ . . .? Zvon zvoni, K molitvi vabi vkup ljudi. Cuj 1 v cerkvi molijo na glas, Da zmaja srečno stri bi jaz ; Da zmaja stri bi, hčer otel, Da spet bi oče jo objel; Da mati, ti bi, kot poprej Lasé ji spletala odslej. Glej, kjer ubog tlačan kleči, In gradu prosi pomoči, Zakaj gospod bi in gospá Ne pokleknila tje na tla? Tam potožila svojih ran, Kjer Kozma zdravi in Damjan?»
Gospej solzé se posuše,
In vroča lica zarudé ;
In glej, kar često se zgodi — :
Nesreča vero oživi.
Gospod grajščinski in gospa
Hitita v božji hram oba : Tam vržeta se pred oltar, In molita, še kot nikdar; In ž njima moli verni rod; Molitev sliši to Gospod . . . Čuj, kaj se stresa, kaj rohni In kaj tolmun tako kipi ? Kraljica pa dolenjskih rek Zakaj ti pljuska ven čez breg Meniški mož je dvignil meč — Pošast je pala krvaveč;
V	tolmun vali se zmaj orjak -
V	brlog hiti po hčer junak . . Ko vrnejo se iz cerkve, Oteto grajski hčer dobe . . . Okušal radost ves je dol
In zabil je tlačansko bol. In ko menih se poslovi, Ostr6 še gradu zapreti, Da naj ubogi mu Krčan Ne bo več sužnik in tlačan ; Ljudi naj prosta vabi pot Nebeških prosit si dobrot.