Zvest do smrti.
^fc^E^C.ravIja Brbetulja je iskala po gozdu živeža za zimo. Najdc ga in ^ffl| naloži si na hrbet težak tovor, da se šibi. uboga živalca pod ^WS»!uti  težkim bremenom, in da ji klecajo kolena.
Na poti domov sreča požrešnega pajka Mrežeprelca, ki se je klatil po široširnem svetu, da bi vjel kje v svoje mreže kako drobno stvarco in, potolažil z njo svoj nenasitni želodec.
Mravlja hoče neopaženo mimo, kakor da ji je pajek neznan tujec, katerega ne sreča več svoje žive dni. Toda zvitemu Mrežeprelcu se pocede sline po mravlji. Nagovori jo: »Draga sestrica, kako si pač nevljudna! Zakaj se me ogibaS in me niti ne pozdraviš?"
,,Pred tednom", odvrne Brbetulja, ,,sem praznovala svoj god, in obiskala me je mušica Modraglava, moja ljuba prijateljica. Pogovarjali sva se o tem in onem. Moja delavna sestra Bodipridna me je sic?r opomnila parkrat, da se ne spodobi mravlji tratiti čas na tak način. Toda odvrnila sem jej, da s prijateljico menda vendar lahko izpregovorim par besedi. Pogovor se je zasukal tudi na vaš  pajčji   rod.   Modraglava  je   trdila, da ne pozna večjih
—    107    —
hudobnežev, kakor so baš pajki, ki imajo tako kosmato vest, da jih prav nič ne peče, ako umorijo kakšno živalco take vrste, kakor so mušice, kakor bi ta drobna bitja ne bila stvari božje. Jaz sem pa dejala, da nimam vzroka pritoževati se nad pajki, ker mi niso še nikdar prizadeli nič žalega. Vendar Modraglava me je svarila, naj se jih skrbno varujem, da ne izgubim življenja, kakor ga bi bila ona skoro nedavno. Vlovila se je namreč v pajčjo mrežo, ali vendar se je po sreči izmolala iz nje, preden jo je pograbil hudobni požrešnež. Tako! Sedaj veš. — Z Bogom!"
Brbetulja si zopet zadene težko breme, katero je bila položila prej zraven sebe na tla, in hoče oditi. Ali pajek jo zadržuje: ,,Sestrica, počakaj! Ne bodi taka, no, in ne beži pred menoj kakor vrag pred križem. Slišiš, sestrica, samo besedico! Sestrica, samo besedico !"
Mravlja se obrne le naool: ,Kaj hočeš? Hitro!"
nnHotel sem te vprašatr, ali si mušici vse verjela.""
BVerjela! Najbolja prijateljica mi menda ni legala."
,iBOh, ti neumnica !""                       • •
»Zakaj neumnica?"
ni,Ker si vse verjeia!""
„Aii misliš, da je Modraglava legala?"
MnLegala, legala! Poslušaj sestrica, stvar je taka!"" Brbetulja sname zopet svoje breme in posluša z vsem zanimanjem pajka, ki nadaljuje: nMi resda pre-ganjamo mušice, ker je to rod lenih lahkoživcev, ki nič ne dela, ampak išče le veselja in zabave. Ali si pa slišala kdaj, sestrica, da je pajek umoril mravljo?"
»»Nisem.....
nNo, torej vidiš, sestrica, da je bilo Modraglavino svarilo brez pomena. Mi spoštujemo vaš delavni in pošteni rod in zaliramo le take lenuhe, kakor so mušice. To, vidiš, sestrica, je naša naloga."
nBPotemtakem ni vredna Modraglava mojega prijateljstva ?"" *~    BSeveda ne. Najbolje storiš, če razdereš to vez in jo skleneš s pajki. Vaša naloga, učiti lenuhe pridnosti, je imenitna — naša, zatirati   lenuhe, je še imenitnejša."
,,,,Ako je tako, sem voljna skleniti s teboj večno prijateljstvo. Tu je moja roka!"
,,Bln tu moja, sestrica! Vidiš, to je prijateljstvo! Tudi jaz prisezam, da ti bom zvest prijatelj do smrti."
,,,,Kam pa si namenjen, bratec?""                    "         L'
,,Po svetu, sestrica, da zatiram lenobo."
nBPojdi, pojdi z menoj, bratcc, na moj dom, da te predstavim svojim tovarišicam in jim oznanim radostno vest o najinem prijateljstvu, ki preide gotovo tudi na naše potomce, tako da si bodo šli pajki in mravlje vedno na roko, dokler bo stal svet.""
Zviti Mrežeprelec se ne da dolgo prositi, in oba jo mahneta na mrav-Ijičin dom.
Čez malo prideta do potočiča, katerega valčki so se podili tako veselo in poredno po ozki stružici kakor brezskrbni otroci na zeleni trati.
-     108    —
Mravlja in pajek se ustavita na bregu in pogledata gorindol, ne drži \i kaka brv čez potok. Ko ne opazita ničesar, se spogledata, kakor bi hotela vprašati drug drugega, kaj jima je storiti. Ali Mrežeprelec, katerega bi ne bil spravil kdo kmalu v zadrego, si ve pomagati tudi v tej sili.
,,Jo že imatn!'1 zakliče veselo. nPoslušaj, sestrica! Jaz spletem na tem grmiču, ki raste ob bregu, prst široko in tako dolgo  mrcžo, kakor je pri-bližno potok širok.   Kcdar zapiha polem ugoden veter, dvigne mrežo nad potok in jo zamota z drugim koncem k grmiču, ki raste na onem bregu —    « in brv bo gotova."                                                                                     *     1
nSaj res", se začudi iznenadena Brbetulja. ,Ti si pa zvita glava in velik umetnik! Kako dobrega prijatelja sem dobila! Ako bi bila sedaj sama tu, kako bi bila pač prišla jaz, slabotna revica, čez potok? Res, izvrstna je tvoja misel!"
Pajek se takoj odpravi na delo, Mravlja pa sede na breg in opazuje z največjim zanimanjem, kako spretno prede Mrežeprelec brv.
Ko je bilo delo gotovo, prisede tudi pajek k Brbetulji in oba si po-vegta še marsikaj zanimivega in lepega in delata načrte za srečno bodočnost. Ali čez nedolgo zaveje precej močen vetrič, dvigne mrežo in jo pritrdi h grmiču na drugem bregu — prav kakor je bil prej rekel pajek.
,,Vidiš, sestrica, ali sem govoril prav?" pravi tedaj Mrežeprelec radostno. ,,Sedaj pa čez, sestrica! Ti pojdeš prva in, ko bodeš že na drugem bregu, pojdem še jaz za teboj, kajti obeh hkrati bi brv menda ne mogla udržati, za enega pa je dovolj močna."
Z naporom in pajkovo pomočjo se skobaca Brbetulja s svojim težkim bremenom vred po grmiču na brv in hajdi čezl Pajek pa jo gleda kakor deček vrabca, ki se bliža limanici. Že je blizu srede.  —
„0 joj!" zakriči hipoma mravlja na vse grlo. Pajek pa skoči takoj po ll bliskovo na brv in tečc k Brbctulji, kar ga neso noge.
,,Kaj se ti je zgodilo, sestrica?" jo izprašuje z zasmehovalnim sočutjem in jame vleči vrv, katero je bil prej tako napredel, da je morala zagrabiti mravljo za vrat, ko je lezla čez brv.
,,Lepo te prosim, reši me prijatelj", stoka Brbetulja v smrtnem strahu.    <
,,Takoj, takoj!" jo tolaži Mrežeprelec z glasom, ki je izražal vse prej .f, kakor rcšitev. Pri tcm pa vleče vrvico le še močneje, da ne more nesrečnica | že skoro več govoriti.                                                                                       <
,,Ali ne dflši me tako strašno, prijateij. — Oh, sedaj vem, s kom sem se sprijateljila! Izgubljena sem, izgubljena! Usmili se me, oh, usmili se me    ' in ne davi me tako. Spomni sc, kaj si mi obljubljal prej! Ali nisi rekel prej,    i da mi boš zvest do smrti ?"                                                                              '
,,Da!u odgovori pajek, Bin ostanem tudi mož-beseda! Ti umrješ sedaj tu v moji pasti. Tako ti bom zvest do smrti. Ali ni rcs, sestrica?"
Mrežeprelec potegne vrvico z vso silo in zadavi  nesrečno Brbetuljo.
lelin.