Direktor Plutala lvan Koielj je iz tiste skupine vodilnih Ijudi t naštm gospodarstm, ki pretezni del dneva koristijo za vodenje kolektira. Dopoldanski čas namenja šferilnim koordinacijskim nalogam v podjetju in stikom z vsemi zunanjimi družabniki, popoldnevi in večeripa minevajo v študiju novosti in predlogov novih poslovnih odločilev, ki naj bi uspešno vodile to podjetje med čermi naše gospodarske politike. ISa sliki: med prejemom državnega odlikoranja (Slika: Stane Jesenovec)
NOVINARJEVA RAZMIŠLJANJA OB SLAVNOSTNEM DOGODKU
Prestopno leto veliko obeta, pa malo da
Nekaj minut čez trinajsto uro se je pričela 22. decembra v delovni organizaciji PLUTAL, Cesta v Gorice 8, trojna slovesnost: slavnostna seja delav-skega svcta kolektiva ob 75-letnici obstoja podjetja, priložnostna napoved novih investicij ter podelitev dižavnih odlikovanj trem delavcem Plutala.
Mešani pevski zbor PLUTAL - AGROTEHNI-KA pod vodstvom Mira Rozmana je z milo slovensko pesmijo pozdravil tudi najvišje predstavnike naše ob-čine, ki so prisostvovali tej slovesnosti. Recitatorji iz Plutalove mladinske organizacije so z naravnim po-sredovanjem pesmi ustvarili vzdušje, ki je kar vabilo k aplavzu trem prejemnikom državnih odlikovanj. Predsednik občinske skupščine Peter Vrhunc je izro-čil red dela s srebrnim vencem Albini Černe, ki je v Plutalu že od novembra 1953. leta in je državno odlikovanje prejela med drugim zato, kcr s svojim dobrim delom in pripravljenostjo prijeti za vse, daje dober zgled vsem sodelavkam, posebno pa mladim, ki jih s svojimi bogatimi izkušnjami uči in vzgaja v dobre delavce.
Tudi Anton Pance je dobil red dela s srebrnim vencem. Kar poetična se sliši obrazložitev, v kateri je navedeno, da je postal Anton pravi umetnik v obliko-vanju kovine. Z izjemno spretnostjo gibov, dolgolet-no izkušenostjo in strokovnim pristopom preoblikujet. ledeno kovino v sila prijeten, uporaben in koristen material.
Direktor delovne organizacije Plutal Ivan Koželj pa je prejel red zaslug za narod s srebrno zvezdo. Uvodni odstavek obrazložitve, v katerem je rečeno, da je bil Ivan Koželj od 1980. leta direktor TOZD Zapiralna embalaža, od 1985. leta pa je direktor Plutala, pa pomeni pravi izziv s trditvijo, da z izjemno delavnostjo, smelimi odločitvami, pravilno usmerje-,no proizvodnjo in izvozno strategijo omogoča izje-men napredek obstoječe proizvodnje ter investicij-sko, tehnološko, organizacijsko in kadrovsko neslu-ten razvoj delovne organizacije Plutal. To in tudi druge odlike je priznal Plutalu tudi predsednik občin-ske skupščine Peter Vrhunc, ki je v priložnostnih besedah želel, da bi imeli v viški občini še več tako uspešnih kolektivov, ki poznajo svojo pozitivno pot tudi v zelo r.eugodnih časih slovenskega gospodar-stva.
P. S. V lepe steklene kelihe so odlikovancem nalili bisernega vina in vsi so jim zaželeli še obilo delovnih uspehov in jim iskreno čestitali za prejeto odlikova-nje. Kdo od teh treh imenovanih je prav v Plutalu hodil najbolj naporno pot delavca, proletarca. Prav namerno lahko rečemo proletarca. Saj temu nazivu dajemo v vseh naših pripovedovanjih vzvišen pomen, kljub temu, da ga strokovni viri označujejo kot »pri-padnika družbenega razreda, ki ni lastnik proizvajal-nih sredstev, (mezdni) delavec«. Različna obdobja razvoja naše družbe in Plutala so doživljali Albina, Anton in Ivan. Če sta prva dva zmogla prebroditi pionirske težave povojnega razvoja v znani družbeni in gospodarski usmeritvi k bljšemu in bogatejšemu, je delovni, poslovni in odgovornostni lok slednjega poln problemov, stresov in nenehnega iskanja, kako razvi-jati ta 400-članski kolektiv in kako delavcem pošteno dopovedati, da je njihovo nekajletno nadpovprečno naprezanje nujno, da jim ne bi bilo potrebno nikdar kloniti pred pričakujočimi in presenetljivimi ukrepi vseh ravni našega vladanja. Znano je, da delavci v Plutalu pri proizvodnji kronskih in navojnih zapork znajo in zmorejo več, njihovi stroji pa v letu tečejo dlje, kot oni v najbolj razvitih evropskih državah. Verjetno še niste slišali, a Plutalovi vzdrževalci in konstruktorji ter oblikovalci kovin so najsodobnejše francoske avtomate za izdelavo okrasnih tulcev še posodobili in jim še povečali proizvodno zmogljivost, varnost in akumulativnost. Plutalovi plastičarji so dohiteli in prehiteli na nekaterih tehnoloških področ-jih kolege iz podobnih evropskih tvrdk, ki izdelujejo zapiralno embalažo. V Plutalu se, če izvzamemo
nujno potrebno proizvodno dvorano z znanimi rume-nimi senčniki, ne povečujejo le površinsko, ampak izkoristijo vsak prostorček za postavitev novih stro-jev, naprav, laboratorijev, raziskovalnih pomagal. Skratka, Plutalovi delavci nimajo časa počivati. Njih neprestano žene sla za razvojem, sla, ki je ukorem-njena od vodstvenega do proizvodnega delavca.
Vse to bi dajalo takemu kolektivu v normalnih tržnih gospodarstvih po svetu izjemr.e dohodke, iz-jemne osebne dohodke. Pri nas, žal, ne. Plutal mora, zato, ker leži v »razviti« Sloveniji, plačati vse: od denarja do materiala, tudi nekajkrat dražje kot njiho-vi proizvodni kolegi v »nerazvitih« republikah. In ker je zaradi tega (kljub boljši kakovosti) držaji. težko prodre tudi na ljubljansko tržišče, da ne govorimo o drugih predelih Slovenije in Jugoslavije. Pa tudi izvoz je zanj vse bolj naporen, saj splet najrazličnejših »gospodarskih« okoliSčin močno meče polena pod njihove poslovne odločitve in akcije.
In kje je konec volje, zmožnosti, hotenja po na-predku? V Plutalu pravijo, da tega ne poznajo. A priznavajo, da tudi njihovi strokovnjaki vse bolj vedo, da je sedemsto tisoč več kot petsto tisoč. Entuziazem v ekonomski krizi ne rešuje plačilnega nelagodja. Strokovnjaki tehtajo? Se morda sprašuje-jo, res v tej družbi nikomur ni vseeno, da bodo z odhodom na drugo delo izničili dragocene izkušnje specialistov in spet pričeli na novo svojo strokovno pot. Ali smo v tej dnižbi res tako bogati, da dovolimo slabo plačevati najboljše?!
Morda te misli ne bi smele izhajati iz prazničnega dogodka, a vendar je tudi to lahko priložnost, da na tak način prikažemo, kako požrtvovalne delavce in strokovnjake imamo v naših delovnih organizacijah in da bi morali znati na vse načine ceniti njihovo izjemnost.
STANE JESENOVEC