Štev. 1. V Mariboru 7. januvarija 1892. Tečaj XXVI. List ljudstvu v poduk in zabavo. Izhaja vsak četrtek in volja s poštnino v rod ¡n v Mariboru s pošiljanjem na I Posamezni 1 isti dobe se v tiskarni in pri g. TNiovak-u na velikem trgu po 5 kr. dom za celo leto 2 gld. 50 kr., za pol leta 1 gld. 25 kr., za četrt leta Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. 65 kr. - Naročnina se pošilja npravništvn v tiskarni sv. Cirila, koroške ulico Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, po 8 kr., hštv. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine. dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Našim bralcem! Novo leto nastopi letos »Slov. Gospodar« v novi obliki, tega uči vsacega bralca današnja številka in na nas je samo to, da povemo kaj o tej novi obliki njegovi ter še moro biti to, da navedemo uzroke za-njo. Tudi doslej, v svojih 25 letih, »Slov. Gospodar« ni imel vselej tega lica, kakor y zadnjih letih svojih, ali če je svoje lice tudi izpromenil kedaj, bilo je to samo v malem, v črkah, v katerih se je tiskal, ali pa iz početka v lastniku. Iz kraja namreč »Slov. Gospodar« ni bil v lasti »katol. tisk. društva«, ampak izdajal ga je dr. Matija Prelog ob svojem, z veliko težavo, iz golega rodoljubja, samo po dve številki v meseci. To pa ni trpelo dolgo, samo par let in od njega je Slov. Gospodar-ja« vsprejelo »tiskov, društvo«, ustanovljeno navlašč iz tega namena, da pomore ubogemu, smemo reči, lističu na noge. S tem, da človek izdaja kak slov. lisi, pač nima in če govorimo v obče, ne išiie tudi nihče dobička, najmanj pa »katol. tiskovno društvo«. Da-si je bila cena listu doslej v primeri s stroški, ki jih terja tednik, jako nizka, vendar je bilo »katol. tisk. društvo« dodalo še glavnemu listu svojemu redno po dve prilogi, »cerkveno« in »gospodarstveno«. To je stalo društvo mnogo denarja in uredništvo mnogo truda, ali to je marsikdo prezrl, češ, da je to stvar, ki je ali pa ni, torej brez posebne koristi. Všled tega in še bolj iz ozira na to, da se postavi »Slov. Gospodar« tudi po svoji zunanji obliki v vrsto boljih listov, odločil se je odbor »katol. tisk. društva za novo, sedanjo obliko lista. Stroški mu bodo zato veliko večji, vendar pa je storilo »tiskovno društvo« še v tem 'drugo stopinjo ter je listu znižalo ceno in tako, da se list sam nikoli ne more splačati; njegova naročnina ne dosega stroškov za-nj. Za-nje mora skrbeti ravno »katol. tisk. društvo« samo in v sklepu, da se listu vendar-le zniža cena, leži že tudi to, da hoče društvo le korist našega slov. ljudstva in s tem kaže najbolje svoje rodoljubje, nesebično rodoljubje, ne išče pa ne hvalč, ne dobička. Kaj pa prinese »Slov. Gospodar« poslej svojim bralcem? Le to, kar sodi za slov. ljudstvo naše in na vse strani,, kar bode mogoče, v najbolji obliki in v največji razliki. V »uvodnih člankih« pokaže slov. ljudstvu, kaj ali kako bi bilo dobro, če se vpelje ali tudi odpravi v našem cesarstvu, v naših deželah, v naših okrajih in tudi v občinah naših. V tem oziru noče in tudi ne prikrije nikoli ran, ki jih nosi v sebi, bodi že naše cesarstvo ali dežela ali tudi kraji, vselej pa tako, da pokaže tudi zdravilo za take rane. Rezati samo ali, kar je tisto, mahati »s krepelom« po nasprotnikih, liberalcih, nem-škutarjih, ne pa ob enem tudi poučiti, ne nasprotnikov, pač pa naše ljudstvo, da se jih varuje: tega »Slov. Gospodar« ne mara, to prepušča rade volje drugim, katerim dela to veselje. »Cerkvene stvari« povejo pa že same, kaj da so in kaj najde v njih veren kristijan. Mislimo, da nam bode mogoče v tem delu lepih in spodbudnih reči podajati našim bralcem v izobilji. Enako bode v »gospo-darstvenih stvareh». Kar prinesemo v tem delu, to bode vse prav le za slov. gospodarje, za slov. gospodinje in sodimo, da v tej reči ne zaostanemo za nobenim drugim listom. Na to obrnemo tudi še posebej vso svojo skrb in nadejamo se tudi, kakor že doslej, pomoči od strani slov. mož, katerim je kaj do napredka naših kmetov. »Dopisi« naši bodo iz vseh strani naših slov. dežel in čem več jih dobimo, tem raji jih priobčimo in hvaležni bomo našim bralcem, ako jih dobimo od njih samih. Najbolje znamenje nam bode to za to, da »Slov. Gospodar« ne hodi zastonj njim v hišo. Da bode v »političnem ogledu« tudi poslej veliko in taci h reči, katerih je vedeti človeku dobro, ako mu je,za to, da svet izpoznava, to ne bode tudi poslej nam najmanjša skrb. In kaj še čemo reči.o.našem »poduku in kratkem času«? Za lo imamo že pripravljenih mičnih pripovedk in pravljic in prosimo še tudi naše bralce, naj se nam pripošlje, kar utegne tudi drugih zanimati. »Razne, stvari« bodo naposlednje v resnici razne stvari, novice iz domačih pa tudi iz drugih krajev in lepo prosimo, da se nam pripošljejo take novice v prav obilni meri. Ako so one v kakem kraji že tudi znane, tem bolj pa so zanimive one potlej za bralce v drugih krajih. V »oznanilih« priporoča pa »Slov. (¡ospodar« reči, ki so našim bralcem koristne, ne vsprejme pa se nobeno, ako se sumi, da ni pošteno. Zato pa je »oznanilo« v našem listu že tudi priporočilo. »Slov. Gospodar« bode torej tudi v svoji novi obliki list za slov. ljudstvo, za slov. gospodarje. On ne išče lastne koristi, želi pa prinesti jih veliko v hiše naših slov. gospodarjev. Da bode tac-ih hiš in torej tudi koristi poslej prav veliko -in na vse strani po naših slov. krajih, to želi iz srca, na to dela krepke moči ,,Slovenski Gospodar'. —— Govor dr. L. Gregoroca. (V državnem zboru dne 10. decembra 1891.) I. Visoka zbornica! Jaz ne govorim dnes o številkah finančnega zakona, ampak porabim to priliko, da izgovorim nekoliko besed o političnih razmerah v Avstriji in sicer s svojega jugoslovanskega stališča, (¡ospoda moja! Inozemstvo gleda zadnji čas na nas z veliko pozornostjo in razsodbe iz teh študij čitamo sem ter tje v časopisih. Lansko leto je izdal tako "delo Pavel Delim v Monakovem pod naslovom »Oesterreich-Ungarn im reichs-deutschen Lichte«. V tej jako zanimivi knjigi naletel sem tudi čuden izrek, katerega je storil 1. 1852. princ Albert od Saksonija-Koburga-(lote, in slove: »Avstrija bode še le država postala«. Pisec sodi, da velja ta izrek še dandanes. Zal. da mu jaz moram pritrditi. Naša država še vedno ni postala takšna država, da bi se čutili v njej vsi narodi srečne in zadovoljne. Več, kakor 40 let. se borimo za tako obliko države, da bi se brez nadvladja, brez pritiskanja in brez nasilstev vsakemu narodu dalo to, česar mu je treba za obstanek in razvoj. Posamezne dobe dolgotrajnega tega boja zaznamljevane so krvavo. Viharni leti 1848 in 1849 sta odpravili stare razmere, absolutistični centralizem ministra Bacha je bil uničen pri Magenti in pri Solferinu; naslednji konstitucijonalni centralizem ministra Schmerlinga pa so pokopali pri Sadovi. A tudi sedajnji sistem duvalističnega dvojnega centralizma, sistem nemškega in madjarskega nadvladja in teh dveh jezikov državne predpravice ne bode obveljal. (¡ospoda moja! Ne bojte se, da Vam podam zgodovino duvalizma, samo naslonim se naj v svojih izvajanjih na-nj in sicer tako, da rečem: Temeljna ideja duvalizma je ta, da je osnovati dve jednotni državi, v jedni naj bi imeli Nemci nadvladje, v drugi pa Madjari, v jedni bodi nemščina, v drugi madjarščina državni jezik. Ta ideja postaja vse bolj in bolj neizvedljiva, ker je ni združiti s koristimi celokupne države. Pustimo na Ogersko na strani in govorimo o tostranski polovici države naše! Pripoznati je takoj, da vzlic triindvajset-letnemu naporu še vedno nimamo jednotne nemške in centralizovane države. Slovanske opozicije ni mogel udu-šiti niti rezki (¡iskra, niti brezozirni Auersperg, niti premeteni Taaffe. in kakor dosedaj, izjalovijo se tudi v bodoče vsi poskusi te vrste vsled zavednosti in vzajemnosti narodov slovanskih. Mi vsi, gospoda moja, in tudi Poljaki, ne maramo nikakega nadvladja, nikakega pri-tiskovanja in izsesovanja, ampak popolno ravnopravnost. Da bi duvalizem ne žulil nenemäkih in nemadjar-skili narodov preveč, zato se je ustvaril člen 19. drž. osnovne postave in pa ogerska o narodnostih. Da ste te dve postavi kedaj prišli v veljavo, ne bilo bi tolikega odpora proti duvalistični obliki države in vzdržala bi se bila dalje, kakor ji je sojeno sedaj. Ali te dve prostavi niste prišli nikdar do veljave, (¡iskra in Auersperg se nista brigala za to in njega ekscelenca grof Taaffe vrže le najsilnejšim in najnadležnejšim prosilcem v redkih in dolgih presledkih kako drobtinico. (¡ospoda moja! Nemška in liberalna stranka se je bojevala več let, kar najostreje mogoče, proti ministru Taaffe. Mislim pa, da mu je delala krivico, (¡rof Taaffe je prav za prav samo napis nekoliko spremenil, sicer pa je tiral tisto obrt nadalje, samo dosti spretneje in bolj premeteno, kakor so to liberalci umeli kedaj poprej. Z nekaterimi navidezno konservativnimi obljubami in pod pretvezo, da bode dognal spravo med narodi, privabil je nemške konservativce in slovanske narodnjake, ali upravno osobje, zlasti pa ministri njegovi, delali so lepo mirno za liberalizem in za germanizaeijo. Nemških konservativcev najsrčnejša želja, verska šola ni smela priti niti v razgovor, narodnjakom pa se nujno priporoča umerjenost in samozatajevanje za zdravilo, torej nekako duševno gladovanje. --4.-- Cerkvene zadeve. Studenec sv. Maksimilijana v Celji. Naš premilostljivi knezoškof dr. Mihael Napotnik so še kot ravnatelj c. kr. zavodu za višjo vzgojo duhovnikov na Dunaji z neprekosljivo marljivostjo spisali življenje sv. Viktorinat škofa Ptujskega, cerkvenega pisatelja in mučenca. Ali pri vsem mnogoletnem trudu se jim ni posrečilo, varno določiti kraj, v katerem je umrl sv. mučenik. še manje Yriktorinovo rojstno mesto. V tem oziru smo Celjani vse srečnejši. Mi nimamo zaznamlje-vanega le onega srečnega torišča, kjer je po kapucinskem vzročilu tekla zibelka našemu nebeškemu priprošniku, sv. Maksimilijanu, škofu in mučeneu, zanesljiva določen je tudi kraj, kjer je ta goreči oznanjevalec sv. vere svojo mučeniško kri prelil. V življenji svetnikov, katero so pokojni knez in škof Anton Maritin Slomšek izdali leta 1854 pod naslovom »djanje svetnikov Božjih«, bere se v II. delu str. 433 o sv. Maksimiljanu to-le: »Še kažejo na mestu, kamor je njegova sveta glava padla, lično kapelico in pod kapelico s tu dene sv. Maksi milj an a.» Ravno to poročilo potrjujejo tudi Slomšekov naslednik, pokojni prevzvišeni knezoškof .1 akob Maksimilijan Stepišnik z redko navdušenostjo v svojem nemškem igrokazu: »Maximilian» natisnjenem v Mariboru 1. 1878. Naš najslavnejši kronist ali zgodovinopisec, prečastiti gospod apostolski protonotar in stolni dekan Orožen v Mariboru poročuje v svoji najnovejši Celjski kroniki*) stran 121 pod naslovom: »Die kleine Kapelle St. Maxinilian mit der Wunderquelle», da se je mali studenec na južni strani cerkvice sv. Maksimilijana v Celji od nekedaj častil za oni zvirk. ki je nastal na mestu, kamor je padla odsekana glava sv. škofa Maksimilijana. Rajni opat Celjski Matija Vodušek dali so leta 1869 to starodavno kapelico razširiti, v romanskem slogu dozidati in prav lepo na presno zmalati. Postavili so v tej kapelici namesto starega lesenega, nov kameniti oltar, pred katerim so si dali sezidati poseben žrf ali rakvo, v katerej zdaj po- *) Prezanimivi knjigi je naslov: ,T)as Bisthum und die Diöcese Lavant III. Theil. 1. Das Archidiakonat Saunien. 2. Das Dekanat Cilli; von Jgnaz Orožen, f'illi 1880. čivajo že od goda sv. Lucije 1. 1872. Na nasprotni strani, globoko pod omenjenim oltarjem, je pa oni čudodelen studenec», ki je sedanjemu rodu vse premalo znan. Pokojni opat Vodušek dali so ves ta studenec prav lepo obzidati, s tlakom od marmorja in z odtokom previdcti, a ko je potem rajni Lasnik prek ali poleg tega milostnega studenca stavil svojo usnjarsko fabriko (sedaj brani bovško vojašnico), so neprevidni delalci ta znameniti studenec do malega zasuli. Ljudje so že mislili, da je studenec sv. Maksimilijana všahnil ali nehal izvirati. Prav taksno kazen zaslužil bi bil nehvaležni rod, ki se je tako malo zmenil za slavne spomenike svojega sv. rojaka. Novi opat Celjski, prečastiti gospod France Ogradi, o katerem smemo reči, da jih »gorečnost za hišo Gospodovo ujeda», spomnili so se tudi tega čudodelnega studenca sv. Maksimilijana. Ukazali so ga iztrebiti in do dobrega osnažiti in očistiti. In euj, predno je delalec prišel studencu do dna, šinila je že čista studečnica iz precej globokega vodnjaka. Ko je bil potem studenec sv. Maksimilijana popolnoma očiščen, dali so gospod opat lino ali okno k studencu z lepimi vrati zakleniti, da častitljivega studenca odslej nihče ne bo mogel onečediti ali oskruniti. Ključek do studenca skranjuje se odslej v žagrebu bližnje cerkvice sv. Maksimilijana. Kdor bo hotel odslej iz tega studenca vode zajemati, moral se bo poprej za ključek do studenca oglasiti pri cerkveniku ali mestne farne ali pa te podružne cerkve. Želeti bi bilo, da bi se našel dobrotnik, ki bi dal ves ta zanimljiv studenec za sgraditi z lepo pregrajo od kovanega železa, da ne bi živina zamogla preblizu zvirka priti. Takšno omrežje vzbujalo bi pa tudi veče spoštovanje do tega sv. Maksimilijanu posvečenega studenca, ki že zdaj nosi latinski napis: »Fons decollationis s. Maxiniiliani«, a utegne v kratkem dobiti še napise v Celjskih občevalnih jeziki h. Naj mi nihče ne ugovarja, da mu ni znano, da Hi se z vodo iz tega studenca bil kdo dandanes čudežno ozdravil. Takšnemu le odgovorim: Ali pa imamo tudi toliko vere, da bi bili mi čudežev »vredni« ? Vse je mogoče le tistemu, ki veruje, veli Kristus pri sv. Marku (9, 22). Vsekako je pa studenec sv. Maksimilijana po svoji starosti in svoji zgodovini vse časti vreden kraj. Pater N..e. Mili darovi za družbo vodnega češčenja: Sv. Ožbalt pri Dravi 5 ti., Kozje 5 fl., Polje 15 fl., Sv. Lovrenc na Dravskem polji 8 fl. 42 kr., Sv. Vid pri Valdeku 2 fl„ liraslovče 13 fl. 58 kr., Frani 9 fl. 7 kr., Sv. Jakob v Slov. gor. 16 fl. 70 kr.. Sv. Venčesl 20 fl., Podgorje 10 fl. 60 kr., Reichenburg 17 fl. 74 kr., Loka 5 fl., Sv. Martin pri Slov. Gradcu 7 fl., dr. .lož. Muršec, konz. svet. 5 fl., cerkev sv. Alojzija v Mariboru 3 fl., Sladka gora 5 fl. --*-- Gospodarske stvari. Kokoš in zclenjad. V obče je znano, da kokoši razven žita tudi še posebno ljubijo zeleno pičo. Kokoši, kojim je pot na pašnike, livade in travnike odprta, ki imajo tedaj trave v izobilju, rade nesejo in kakor mnogokrat na skušnja uči, dajo več in boljših jajc, kakor kokoši, katere ne pridejo nikdar na pašo. Ako prav tega ne povzroči samo trava, ampak tudi nebrojne žuželke, gliste, polži in črvi, ki imajo v njej svoja skrivališča, vendar, pravim, je dognana stvar, da je zelenjad velikega upliva na ves notranji razvoj koko-šij, na jajca, na njih obilost in število. Vendar ni vsaka jelenjad iste moči, niti nima, iste posledice. Najbolj prija kokošim divja ali tako zvana poljska salata. Priporočati je tedaj, če je mogočo, tako salato vsake 14 dni v kak prostorček na vrtu zasejati, da se od zgodnje pomladi do pozne jeseni kokoši i^i lahko ponudi. Kokoši poplačajo nam obilno ta majhen trud s svojimi jajci. Razven te salate je tudi priporočati: rezva (endivija), perinje navadne peso, različna plevelj, kakor mlečec (osat), regrat, dalje perinje bole"" pose in mladega zelja. V zgodnji pomladi ponudi se naj kokošim mlada "trava, po zimi pa se naj položi več peščic na drobne kose razsekanega korenja ali pa pese na mesta, kjer ne morejo zmrzniti, in kjer jih kokoši najdejo. Če ti pa zelenjadi ne dostaje, daj jim peščico krompirja, katerega si mehko skuhala in drobno zazmečkala. Ako pa daješ svOjim kokošim samo zrnje, tedaj mora medljevati, enkrat daj koruze, potenfpšenico, potem zopet ječmen itd. Da je tudi, kar je na mizi preostalo, kakor meso, jetra, razna sočivja in druge tako reči kokošim v prid, to je v obče znano. V obrambo svoje misli in svojega nasvetovanja navedem še nazadnje izgled, in ta glasno govori za mojo stvar. Nek mož na Nemškem (Demmer), ki radi izvrstne vzgoje svojih kokošij sluje daleč po svoji domovini, je uvidol izborno korist zelene piče pri kokoših, ter začel svoje kure rediti z raznovrstno zelenjadjo in travo, kmalu so se začele na to javiti dobre posledice takega postopanja: jajca so se pomnožila. Kokoš, ki mu je prej samo 143 jajc na leto znesla, nanesla mu je, ko jo je začel po našem receptu pitati, od 22. novembra 1. 1890 do 25. novembra 1891 250 jajc. Tedaj kolik napredek! V poštev se še mora jemati, da ta kokoš od 21. marcija do 11. junija ni no-bednoga jajca znesla, ampak samo mladiče valila in vodila, a vendar toliko število jajc! Ta mož, ki je po našem receptu začel svoje kokoši rediti, imel je tedaj jajc v izobilji, vrhu toga pa še tolsto pečenko! Zoper inrtuenco. Veselil sem se že bil na vesele božične praznike; ali človek obrača, Hog pa obrne. V četrtek mi je bilo tako hudo, da sem mogel v posteljo; glava in vsi drugi udje so me silno boleli, bil sem, kakor natolčen, celo noč sem močno trpel, brez vsacega spanja. Kaj jo storiti? mislim si, tor vzamem knjigo znanega naravozdrav-nika župnika Kneippa in poiščem, kaj svetuje zoper »in-fluenco«. Perem pa ondi: »Umij si vsako uro celi život z mrzlo vodo in pij čaj iz pelina in kadulje (žavbenk), po drugem ali tretjem umivanji se začneš močno potiti, in to je znamenje, da bolezen odide«. To vestno storim in že takoj drugo jutro, hvala IJogu in blagemu gosp. župniku Seb. Kneippu, zdrav usta-nem; se ve, da sem še bil slab, ali kupica vina in nekaj pečenke me hitro okrepčata. Pomniti je, da se umivanje s capo in mrzlo vodo mora v eni ali najdalje v dveh minotah v topli sobi vršiti, potem pa smukni v toplo posteljo, ter se dobro odeni. Priporočam o tej priložnosti tudi vpisanje k društvu sv. Mohorja, katero bode prihodnje leto med drugimi, tudi izdalo »Knoippovo knjigo«, tor je to pravi zaklad, in naj ne manjka pri nobeni hiši! .lože Mavric, nadučitelj. Pesja steklina. »Dne 18. aprila t. 1. napadel je stekel volk blizu mesta Črnovice v Rukovini mnogo ljudi, kakor so javili nekoliko dni po tem dogodku časniki. Žal. bila je to resnica, kar se sicer vsem novicam časnikarjev ne more pripoznati. Med po steklem volku napadenimi in ranjenimi, bil jo tudi dr. Jos. Strobel, profesor na vseučilišči v Črnovicali. žnano je čitateljem »Slov. Cora lio s'jalo solnčice Na moje drobno srčiee. Tako sta tedaj počivala naša potnika. Pa začel jima je tudi notranji prijatelj praviti, da bi rad kaj imel, ker samo voda ni za življenje. Ne daleč proč, na lepi livadi izraelski pasli so pastirji ovce in jagnjeta. »Veš kaj!« reče Mesija Petru, »idi in prosi pastirje za jagnje, naj ga spečeva in se nasitiva, da moreva potem dalje.« Za jagnje prositi je že malo preveč, reče Peter, pa ker si mi rekel Ti,- šel bom, naj bo, kar hoče. lies gre prosil in ga prinese, zakoljeta ga, zanetita ogenj in ga spečeta. Kako sta ga pekla, tega ne vem. Ko je bilo pečeno, začneta obedovati, pa reče Kristus: »Nobene kosti mu ne smeva zlomiti, temveč jih tukaj na en kup polagajva!« Zdaj, ko sta bila nasičena, pobere božji Učenik kosti in ostanke skupaj in jih vrže med čredo, in glej čudo! Zopet je jagnje iz njih, kakor poprej. To storivši gresta pa na prej. S strahom so se začudili in strmeli so pastirji nad tem čudežem. Nekaj časa se čudijo in premišljujejo, potem pa reče najstarejši : »Zdaj, zdaj bomo mi lehko vedno dobro živeli; zda pa že vemo, kako se potem zopet .jagnje ali ovca oživi, če se prav enkrat že meso poje«. Hitro tedaj za-koljejo nekaj najlepših jagnjet, zakurijo veliko kurišče in začnejo peči, da je kar veselje in prijeten duh. Ko je vse lepo pečeno, napravijo veliki obed. Iîili so veseli, Da so juckali in peli. Ko se dobro natepejo in najedo, pobere najstarejši ostanke in kosti skup, kakor je prej Kristusa videl in jih zažene med čredo, da so se ovce kar splašile; pa ojoj, kosti so obležale, kakor so padle. Kdo popiše strah in grozo pastirjev pri tem prizoru! Preplašeni stojijo, ne-, kaj urnopetcev jo udere po potu za Kristusom in Petrom. Ta dva pa sta šla počasi naprej in bila sta seveda ■že daleč. Ko božji Mojster vidi pastirje za seboj sopihati, obstane in .jih prijazno vpraša, kaj bi radi. S trepetajočim in zasopihanim glasom pripovedujejo pastirji vso reč, od konca do kraja, in rečejo nazadnje: »Preljuba krščanska človeka, v imenu Božjem vaju prosimo, po-magajta nam, če vama je mogoče, saj vidita, da smo siromaki, prevarjeni in goljufani, da sami ne vemo, kako !« Smehljaje se vrneta poslanca božja s pastirji nazaj. Ko pridejo do črede, zbere Kristus zopet kosti in ostanke skupaj, in jih vrže med čredo in zopet - čudež, spremenile so se v jagnjeta, kakor v prvo. To storivši reče pa Učenik: »Ljubi moji, ne poskušajte več tako!« To rekši gresta spet od njih naprej, .laz mislim, da pastirji tudi niso več potem kaj tacega poskušali. Zdaj pa sem, dragi bralci, s svojo pripovestjo pri koncu; če se vam je kaj dopadla in če ste jo radi poslušali in brali, vam povem še morebiti kedaj katero. Koncem pa rečem: ljubi moji bralci in bralke, tudi vi ne poskušajte vsega, kar od drugih vidite, zakaj sedaj ne hodita več Kristus in sveti Peter po svetu. Sinešnica. »Ljubi oče«, piše. sin iz mesta, »ljubi oče! Jaz se želim ženiti. Nevesta je dobro dekle, pa premoženja nima nič. Tudi jaz še nimam gotove službe. Zalo Vas prosim, da nama daste, česar nama je treba za ženitev«. Na to pismo pošlje oče svojemu sinu pisemce, v katerem piše: »Ljubi sin! V tem Ti pošljem krstni list in pa potrdilo, da še doslej nisi imel žene. Več Vama ni treba za Vaju ženitev«. --4* Razne stvari. (Deželni kmetijski urad.) Štajarski deželni odbor misli predlagati dež. zboru na mestu sedanje c. kr. kmetijske družbe vstanoviti dež. kmetijski svet prav tako, kakor smo lani našim bralcem razlagali v nekaterih številkah »Slov. Gospodarja«. Ako dež. zbor ta nasvet vsprejme, treba bode šteti deželi samo za dež. kmetijski urad vsako leto najmanj svoto 5596 ti. Upamo, da so naši dež. poslanci že pripravljeni na razpravo o tej novi sreči, katero nam pripravlja liberalna večina dež. zbora. (Županstvo.) Mestni zastop v Mariboru je izvolil v soboto, dne 2. januvarija g. A. Nagvja, inženerja južne železnice, sedaj že v tretje za župana, za podžupana pa dr. J. Schmidererja. V mestni svet pa pridejo gg. dr. H. («rogl. zdravnik, dr. F. Lorber, odvetnik. J. (irubič, trgovec in Fr. Svaty, obrtnik. Nemci so vsi, da-si razven podžupana, brž njih nobeden nima kaplje nemške krvi v svojih žilah. (Občinske d o klade.) V Mariborskem okraji je treba obč. doklad v raznih občinah tako-le: Gorski dol 20, Studenci 40, Dobrenje 25, Št. 11 j 20, ' Bistrica 25, Frani 35, Kamnica 28, Sv. Jurij na Pesnici 28, Gorica 10, Gradišče 10, (Iruševa 20, Sv. Jakob na Pesnici 20, Jarenina 15, Jelovec 30, .lanški vrh 15, Kaniža 20, Krčevina 10, Gorenje Hoče 15, Spodnje Hoče 20, Rače 25, Sv. Križ 20, Krecenbah 19, Kumen 23, Gorenja Sv. Kunigunda 30, Lembah 25, Digoše 20, Leitersberg 25, Lobniea 30, Loka 20 in Sv. Lovrenc na kor. žel. 40 odstotkov. Za dnes pa bodi na teh občinah do volje! Obstali smo pri najbolj nemško čutečem obč. zastopu, pri tem v Št. Lovrenci na kor. žel. On terja tudi največ obč. doklade. (Cigani.) Dne 27. novembra 1891 so zajeli v Šmariji pri Jelšah cigansko tolpo, rodbino Antona in Katice .lojen. Pri njej so našli raznih stvari, o katerih se sme reči, da sta jih ukradla na svojem »romanji« iz Gradca skozi Maribor, Celje in Vransko v Ljubljano. V Mariboru pa neki nista imela sreče, da bi vzela kaj »za spominek« s seboj na svoje potovanje. (Dijaški kuhinji v Mariboru) so darovali čč. gg.: Anton Hajšek, dekan v Slov.'Bistrici in Fr. Mur-kovič, kaplan v Šmartinu pri Slov. (Jradci, vsak po 5 fl.; Fr. Šegula, župnik pri sv. Duhu na Ostrem vrhu 2 fl.; J. (¡reif, lekarnar v Priedoru 1 fl. in posestnik J. Kri-žanič v imenu občine Slavatinske 2 fl. (»Strike«.) V Zagorju, Trbovljah, Hrastniku in Ostrem pa tudi v Zabukovci pri Celji so delalci v ta-mošnjih jamah za premog ustavili delo. C. kr. okrajno glavarstvo v Celji je poslalo tje vojake, toda doslej še niso dobili dela. In to je pri tacih dogodbah največja sreča. (Občni zbor.) Bralno društvo pri sv. Andraži v Slov. gor. ima v nedeljo, dne 10. januvarija v gostilni g. Josipa Rola svoj občni zbor. Po vsporedu sledi prosta zabava z zabavno tombolo. K obilni vdeležbi vabi goste odbor. (»Leposlovno bralno društvo«) pri Mali-nedelji ima dne 10. jan. t. 1. v učilniškili prostorih svoj redni občni zbor s sledečim vsporedom: Sklep računa za 1. 1891, volitev novega odbora itd. in razna društvena posvetovanja. Po občnem zboru bode v gostilnici gosp. G. Kosija društvena zabava, pri kateri se bode igrala gledališčna predstava: »Kje je meja«. Pri igri sodelujejo narodni pevci in spretna godba. Začetek je ob 4 uri popoldne. K veselici vsakega uljudno vabi odbor. (Imenovanje.) Pravoslevec in c. kr. poštni asistent, g. Matevž Vrbnjak je imenovan c. in kr. akcesistom v rezervi za Zagreb in c. kr. poštni praktikant, g. Jernej Korošak je imenovan c. kr. poročnikom v rezervi pri domobranskem Novomeškem bataljonu št. 24 v Ljubljani. (»Popotnikov koledar«) za slovenske učitelje na leto 1892 je te dni izšel, izdal in vredil ga ' je M. Nerat, tiskal in založil pa Dragotin Hribar v Celju. Koledar obsega imenik šol. oblastev, učiteljišč, ljudskih šol in učit. obsobja v slovenskih pokrajinah. Cena vezanemu je 1 gld. 35 kr. s pošto vred. (Kmečka zveza.) Na Koroškem živi kmečka zveza ali kakor se imenuje sama, »bauernbund«. V njej nosi nemškutarija zvonec in v zboru na Rudi blizo Veli-kovca, dne 28. decembra, so pokazali ti ljudje, da bi Slovenca najraji požrli na žlici vode ali tudi — žganja. Pametne besede pa na tem zboru človek ni slišal, da-si je govoril celo dež. poslanec, pragerman Plaveč na njem. (Sejem.) Zadnjo soboto, dne 2.januvarija je bilo veliko reči na sejmišči v Mariboru. Največ je bilo, kar se lahko zna, svinjskega blaga. Zanimivo pa je bilo, da je pripeljal tega blaga in sicer 31 svinj nekdo izPodčetrtka. Zato je vpregel čvetirjad, štiri konje, pa mu je potoma hodilo še teško spraviti voz naprej. Kupcev pa to soboto ni prišlo veliko, zato je bila tudi cena na trgu nekaj nižja, kakor o drugih sejmih. (Roparstvo.) Ker je dalje časa ob ogerski meji pri Radgoni bilo nevarno za imetje, zato je vlada poslala sedaj na pomoč c. kr. žandarmeriji 250 vojakov. More biti se posreči sedaj dobiti drzne roparje v pest. (Ilripa.) Na Kranjskem še imajo več liripe ali kakor se ji pravi po novem, influence, kakor je je pri nas, kajti v Ljubljani so vse ljudske šole zavoljo te bolezni zaprte do dne 17. januvarija. Pri nas pa še, hvala liogu, ni potrebe za to. (Posojilnice) so pri nas, na Štajarskem, pa tudi na Koroškem zelo potrebne in veseli smo jih, ako se ustanovijo na tacih krajih, kjer jih je treba in je za nje dovolje mož, da jih vzdržijo v pravem tiru. Zato pozdravljamo z veseljem novo posojilnico v Ziljski Bistrici na Koroškem. Če kje kedaj, tam je na svojem .mestu. (Posojilo.) Pri zadnjem posojilu štajarske dežele se je izžrebalo število 1166 in 1918, ki se glasite na 1000 fl., potem pa števila 7153, 7742, 8082, 8318 in 8400, ki se glase na 200 11. Kdor ima torej katero za-dolžnico pod to številko, naj se oglasi za svoje denarje v teku 3 mesecev ali v Gradci, pri dež. davkariji ali pa tudi na Dunaji pri »Roden-Credit-Anstalt«. Ako tega do onih mal ne stori, dobi še sicer svoje denarje, ali do obresti po onem času nima več pravice. Listič uredništva. G. Fr. K. na 1'.: Vaše pismo je pretemno in zato ne more priti v našem listu. —- Večini drugim: Trav radi, le ostanite pri svoji besedi! — G. S. K. v M.: Ljubo, se ve, da nam bode ljubo. — G. M. J. v L.: Ali ste se vgriznili v prst? Doslej še čakamo. I iOtei-ijrie številke. Gradec 2. januvarija 1892: 24, 22, 79, 63, 14 Dunaj » » 62, 8, 53, 2, 21 Zahvala. Dne 23. decembra 1. 1. bilo je kaeili 170 ubogih učencev in učenk tukajšnje deške in dekliške šole z obleko obdarovauili. Podpisano šolsko vodstvo se torij prav srčno zahvaljuje v svojem ter v imenu učiteljstva in obdarovanih otročičev vsem blagim darovalcem in prijateljem šolske mladine, izlasti pa unim gospém, ki so se trudile z oskrbovanjem vsega, kar je bilo k temu potrebno. Bog plati in blagoslovi blagosrčno dejanje! V Ljutomeru, dne 24. decembra 1891. Jožef Horvat, šolski voditelj. Naznanilo. Ker se čestokrat dogaja, da se meni namenjene, a brez pridjanega krstnega imena adresovane poštne pošiljatve dostavljajo gospodu dru. Eduardu Glantschnigg v Tegett hoff ovih ulicah, iz česar lahko nastanejo razne neprilike — prosim, da naj se meni liiagovoljno dopisuje vsekdar s pridevkom natančne adrese. 1—2 Dr. Jernej Glančnik, odvetnik v iTItiriboru Burggasse. Izjava. Občinski sluga v Ivostrevnici, g. Inkret Matevž od Martina Bratuše, trgovskega učenca pri g. Alojzij Ogrizku v Ivostrevnici, ni nobenih smodk sprejemal. Valentin BratuSa. Sla pFodajjo lepo iioMcmtv