Štev. 2. V Ljubljani L februvarija 1887. Leto X.VII.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Na hribu sv. Urbana.
tfù torej se dvigala cerkev je kdàj, Oj cerkev svetnika Urbana. In le razvalina je tu Še aedàj, Z robidovjem ostrini obdana.
Let sto je minulo, ko suša grozno Palila domaČe je kraje. A množica vènia, na goro je tó Hitćla v Bogà zaupaje.
„Tri mes'ce nebó nam ni dalo deSjà In zemlja razbeljena zéva; Če dalje še žg« nas vročina strašna, Neznósna pač naša bo réva.
Oj prosi mogočni in sveti Urban, Da Bog se nas v stiski usmili; Vsa leta te bomo častili ta dan, t-e sprosia pomdči nam v sili."
In mašnik daruje brezmadežni dar, Z iskrenimi moli čutili: „ Odpusti nani Bog, ne kazniij nas nikar, Zvestéje Ti bomo služili." —
In st^žniku pravi: „Le bistro poglej, Li vidiš mordà kaj oblaka?" „„Nebó je vse jasno, kot bilo je prej, Ne vidim nobenega znaka.""
Kruh, vino posvétil proséò je Bogil, Naj revnih stvari več ne šiba: „Doklér ne dobimo dežj& od nebà Ne vrnemo s tega se hriba."
In stražniku pravi: „Ozrl se v nebó, Nemara sedàj oblači se." — „ „Res, lahna meglica, vsaj zdi se takó, Tam dviga od južne strani se.""
Darilnega keliha ni še izpil, Se stal pri oltarji je mašnik, Vže dež je pohleven Šumljaje rosil Na polje, vinograd in pašnik. —
Minulo od takrat stotino je let, Ljudje so tedanji pomrli? To cerkev na hribu pozabil je svet, Viharji do tàl jo podrli.
fr. Krek,
Dober prijatelj o pravem času.
tjakó je, kakor sem rekel, in pri tem ostane! Vse naše siromaštvo prodamo in se preselimo kam drugam ; svet je velik, pa ima tudi za nas dovolj prostora, ('iuiu to naše beraštvo, ta naša podrtija, mislim namreč našo borno kočo, ki nam vsak dan preti, da se zruši na nas in nas pobije. Streha vže več let ni imela poštene slame, kakeršna se spodobuje poštenej kmetskej hiši ; klet pod hišo je prazna, po vrtu raste plevel, a po njivah in polji je treba pospravljati kamenje mesto rumene pšenice. Tù naj kdo drug gospodari pa ne jaz, ki je nimam sreče pri kmetiji. Zatorej ostane pri tem, kakor sem dejal —- proč iz beraške domovine in hajdi kam drugam, tjà v daljno Ameriko, kamor jih je šlo vže mnogo iskat svoje sreče, pa so jo bajè tudi našli. Mislim, da je pač bolje in prijétneje v Kaliforniji kopati suho zlatò, nego li pobirati kamenje po mojem polji. Šmencej pri tlćhl takó je in nič drugače: kakor sem rekel, pri tein ostane. Ti si mož, sosed Lisičar, ki zna govoriti kakor bi rezal ter ima ob vsakej priliki pravo bosedo. Na tvoje zdravje!" — Takó je govoril oče Za-noškar sosedu Lisičarju in trčila sta dva krepka moža s polnima kozarcema ter ju izpraznila do dna.
„Na zdravje!" odvrne sosed Lisičar, velik suh mož o trideseti h letih, ki pa mu je bilo videti, ka ima vže davno vsaj štiri križe na hrbtu. Pijača, jeza in druge strasti, ki razjedajo človeško življenje, vrezale so se mu globoko v nagrbančeno lice. Nekako čudno se mu zasvetijo oči od samega veselja, ko je trčil s kozarcem in dejal: „Na zdravje, Zanoškarl Veš kaj, to ti povem, ti si jedini v našej vasi, ki ima še nekaj zdrave pameti v glavi. Vsi drugi so pleve ter ni vredno, da bi človek govoril o njih. Ali imajo taki ljudje kaj možgan v glavi, vprašam te, ki so zadovoljni, da se vse leto mučijo za mrvieo suhega, čruega kruha? Zanoškar, to ti pravim, kako bodo zijali ti ljudje, kadar se ti za leto in dan vrneš in si kupiš grofovo graščino, ki stoji tam gori ob lepem zelenem smrečevji. NÙ, ako bi ti mene poslušal, jaz bi ti raje svetoval, da ostaneš ves čas svojega življenja preko morja. V Ameriki si lahko bogatin, ki ima denarjev na milijone, in vprašam te, čimu ti je potlej óna vže na polu razpadena graščina? Mar misliš, da dobro jesti in piti je vse, kar ima človek dobrega na svetu? Kaj še! Polue kleti in kašte samega suhega zlatà, to je vse kaj dražega, Zanoškar moj dragi! In vse to si lahko pridobi vsak, kdor gre v Ameriko in ima zdravo pamet v glavi. A zdaj pa pošlji po liter najboljšega, treba je, da se še pogovoriva zaradi odhoda, in kakor vidiš, nagovoril sem se, da mi je grlo postalo suho kakor goba."
„Nil, Lenka, prinesi nama še steklenice rudečega". zakliče Zanoškar svojej hčeri. Lenka pa je tiho ter ne odgovori ničesar na te očetove besede. Zdaj se Zanoškar ozrè in vidi mater in hčer sedeti ondii pri starej omari in se jokati. „Tri sto medvedov!" zavpije Zanoškar nad njima; čimu so vajino solze? Mar mislita, da bodemo šli prosjačit po hišah naših sosedov? Tega pa vže né! Zato bomo šli raje v Kalifornijo. To je daleč tam v Ameriki, kder se samo suho zlató koplje. Ne jokajta se, to vama pravim, kadar bomo v Ameriki, nosili se bosta lepše nego li naša županja, ki zdaj takó visoko svoj
dos viha. In tndi jesti in piti bosta imeli dosti. Zato pa pojdi, Lenka, in prinesi ga nama še stari bokal, ker imava še važne razgovore z Lisičarjem zaradi odhoda."
„Ali ne veš, da vina nimamo pri hiši," oglasi se žena Zanoškarica in si otare soJze sè zastorom.
„Ako ga ni pri hiši pa pojdi ponj tjà kjer ga imajo."
„Ni ga krajcarja pri hiši, pa naj prinesem vina iz krčme. Od ónega časa, kar ti roje nesrečne misli o Ameriki po glavi, ne brigaš se nič več ne za hišo ne za družino. Jaz sem slaba in bolehna, pa ne moreni delati, da bi zaslužila kak krajcar za domače potrebe a Lenka ima polni roki dela v hiši in kuhinji, ako hočemo jesti — kje naj potlej vzamemo denar za vino? Tudi vže ne vem, kako se bomo prihodnji teden preživeli; ako nam Bog ne pomore, ne preostaje nam drugega nego prosjačit." Takó je tožila Zanoškarica možu in debele solze so se jej potočile po ovenelem licu.
„Bodi mi tiho in ne klepetaj, česar ni treba," odvrne Zanoškar ženi ter jo skuša tolažiti, kajti Zanoškar vender ni bil še popolnoma pokvarjen človek, in smilili ste se mu žeua in hči, kadar koli ju je videl jokati. Zanoškar bi bil morda najboljši Človek v tem kraji, ako bi ne imel zapeljivca, soseda Lisičarja, s katerim ni hotel več noben pošten človek občevati. Kakor prazna vreča ne more stati po konci, tako tudi Lisičar v dolgove zakopan, ni se več mogel vzdržati ter je po ves dan hodil brez dela okoli in pijančeval, če je imel kaj okroglega v žepu.
„Bodi mi tiho!" — dejal, je oče Zanoškar jokajočej se ženi in pri teh besedah stopi gospod učitelj Novinšek v sobo. „Dober večer vam Bog daj ! Glej, glej ! kakor vidim, imate družbo." — Komaj je Lisičar ugledal gospoda učitelja, takój je zgrabil svojo kučmo in dejal Zanoškarju: „Ostane pri tem, kakor sva se dogovorila; prihodnji mesec odrineva!" To rekši, otide mimo učitelja, niti da bi ga bil pozdravil. A temu se ni čuditi. Lisičar ni bil samó pri gospodu učitelju, marveč pri vseh poštenih ljudeh na jako slabem glasu. Ako bi bil ostal pri Zanoskarji Še nekoliko Časa, izvestno bi ga bil učitelj potipal ob njegovo slabo stran in ga vprašal: o čem se živi, kaj dela
2*
i. t. d. in to bi bila zgolj vprašanja. katerim bi Lisičar nikakor ne mogel z dobro vestjó odgovarjati — —
Zanoškarju se je pa dobro zdelo, da ga obišče gospod učitelj, ki je bil v velikem spoštovanji v vsej župniji. Vprašal ga je, od kod mu pride ta čast v njegovej hiši. „Pridem k vam, zaradi vašega sina Toneta," začne gospod učitelj Novinšek. „Tone je zdaj vže 14 let star in koncem meseca avgusta dobi od mene spričalo, kakeršncga še ni dobil nobeden mojih učencev. Vaš sin Tone je zelò nadarjen, uči se pridno in škoda bi bila velika, če bi ga ne dali v mesto „študirat". Da dobi podporo in tudi brezplačno hrano v raestu, to bode moja skrb."
„Hm, hm, to bi bilo vse lepó, ako bi"---
„Kaj, ako bi — ali imate proti temu kaj ugovarjati?" vpraša učitelj.
„O nè, ugovarjati nimam ničesar, ali — Tone mora z menoj v Ameriko."
„S kom?" vpraša učitelj.
„Z tflenoj in sosedom Lisičarjem."
„KajI — Vi hočete v Ameriko? In to še celò z Lisičarjem?! — Kaj pa vaša žena in hči?" —
„Morati tudi z menoj !"
„In kaj bodete delali v Ameriki," vpraša učitelj Novinšek dalje.
„Kaj bodemo delali? čudno vprašanje! V Kalifornijo gremo iskat zlati."
l'čitelj se nasmehne, potem zmaje z glavo in pravi: „Tedaj tudi vam se ne žali po našej lepcj domovini, ker jo hočete zapustiti in so podati v daljni, nepoznani vam svet, da ondò od glađu umrjete."
„Pač lepa domovina to," odgovori Zanoškar, „le poglejte moje njive, potlej pač ne bodete več rekli: lepa naša domovina. — Pa tudi to ni res, da bi r Ameriki oä ghia umrli; obogateli bođemo tam, obogateli, is se z obilim premoženjem vrnili, če pridemo še kdaj v ta naš siromašni kraj."
„Kdo je kriv, da vašo gospodarstvo propada, ako ne vi sami," odvrne mu učitelj. „Ako bi bili vi pridno svoje polje obdelovali in kamenje pobirali z njiv in vrta, mesto da ste z Lisičarjem posedali po krčmah in po nepotrebnem zapravljali denar in morda še celò zdravje, lahko bi bili popravili vse nedostatke pri hiši; in če bi bili denar, ki ste ga po krčmah zakvartali, nalagali na obresti, bili bi zdaj najboljši gospodar v našej visi. Vidito tedaj, d» ste svojega Siromaštva sami krivi in nihče drug. Mar mislite, da vam bodo v Ameriki pečeni golobje leteli v usta? In če mislite, da v Kaliforniji zlató kar po tleh leži. kakor pri nas kamenje, potlej se zelò varate in žal mi je takega moža kakor ste vi. Res je, da je v Ameriki dosti, zelò dosti zlati. Tudi se je vže zgodilo, da so ljudjé samó iskat začeli, in našli celo gručo zlati, ki je bila dosti velika, da so zadnšili svojo grdo lakomost po denarji. Ali to so izjeme; mej tisoč ljudmi je morda samó jeden, da se mu kaj takega primeri. Največ ljudi, ki gredó v Ameriko, je takih, ki ne najdejo nobenega zlati. Prebijati jim je največjo bedo, in če so tako srečni, da imajo še kak krajcar, vrnejo se hitro zopet nazaj v svojo zaničevano domovino; sreča zanje, ako z zdravim telesom."
„Dà, dà, pa jaz si tudi s svojimi rokami v Ameriki lahko mnogo denarja zaslužim, čital sem, da v Ameriki potrebujejo pridnih delavcev," odgovori Zanoškar z upadenim srcem.
„To je pa zopet resnica," odvrne učitelj ; „v Ameriki potrebujejo mnogo delavcev, dobrib in pridnih. Ali jih pa pri nas. vprašam vas, ne potrebujejo? Le idite k prvemu svojemu sosedu in vprašajte ga, če nima kakega pripravnega dela za vas? In ali ga nimate vi sami dovolj, če hočete svoje gospodarstvo imeti v dobrem redu? — Bekli ste tudi. da se v Ameriki vsako delo bolje plačuje. Tudi temu ne morem oporekati. Zato je pa tudi v Ameriki vsaka stvar dvakrat in tndi trikrat draža nego li pri nas. V Ameriki se za tolar ne dobi nič več kakor pri nas za goldinar, in vender dobro znate, da je tolar več vreden, nego li naš goldinar. Iu vi hočete z Lisičarjem popotovati? S tem človekom, ki ni vreden, da bi ga pes povohal. Ki je jezičen kakor srakopèr in strupen kakor modras. Ki je največji pijanec v našem kraji in je s pijančevanjem zapravil vso premoženje, ki ga je podedoval od svojega rajneega očeta — Bog mu daj dobro, bil je pošten mož — in zdaj pohajkuje brez vsega dela ter ne vem ob čem se hrani. Ta hudobni človek zahaja k vam ■samó zaradi tega, da bi vas spravil še ob te denarje, ki bi je dobili za prodano posestvo, in potlej bi vas ostavil na cedilu tii ali tam. In temu izpridenemu, nemarnemu človeku nastavljate ušesa kakor božjej besedi? Ali vas ni sram, oče Zanoškar, ki vender še nekaj spoštovanja uživate pri svojih sosedih?"
Zanoškarju so te besede segle globoko v srce, popraskal se je za ušesi in dejal: „Pravo imate, gospod učitelj, pravo imate; izprevidim, da sem Be prenaglil. Vso to stvar bi bil moral nekoliko bolje prevdariti, a zdaj je vže prepozno. Denarje, ki sem je včeraj skupil za prodane vole, dal sem vže Lisičarju, da mi preskrbi vožnje listke za Ameriko."
„Glejte, da svoj denar prej ko mogoče zopet nazaj dobite," odgovori učitelj, „in če hi ga tudi ne dobili, veseli bodite, da niste še več izgubili kakor to, kar ste mu dsli. Ne pozabite pa tudi prigovora, ki pravi: Ostani domi in delaj pošteuo!"
„In jaz ponavljam, kar je dejal gospod učitelj : Ostani doma in delaj pošteno!" oglasi se debel čvrst glas gospoda župnika, ki so ravnokar stopili v sobo. Gospod župnik, čestit starček z belimi lasmi, slišali so pri vstopu v hišo poslednje učiteljeve besede ter so takój uganili, kakšen razgovor imata. Poznali so dobro Zanoškarja iu njegovega zapeljivega soseda Lisičarja, ter so tudi vže slišali, da se Zanoškar spravlja v Ameriko.
„Prišel sem k vam," začno gospod župnik, „zaradi vašega pridnega sina Toneta, pa mislim, da vam je vže vse povedal gospod učitelj, ker sva se pretočeno nedeljo razgovarjala o njem. Vaš sin Tone je razumen in priden deček, da malo takih. Žal bi mi bilo, če bi ga ne dali v mesto v latinske šole. Zatorej sem prišel k vam, da bi se pogovorila, kako in kaj, da bi spravili sina v višje šole. .laz sam bi ga za zdaj nekaj časa pripravljal v latinščini, da bi mu potlej bolje šlo v mestu. Ali žalibog, slišal sem nekoliko vašega razgovora z našim gospodom učiteljem ter mislim, da vas je zopet prijela óna nesrečna misel o izselitvi v Ameriko. Zanoškar, to je stvar, za katero je resnega prevdarka treba. Pomislite samo to, ako se vam bi v Ameriki slabo godilo ter bi še le tam spoznali, kako sto bili nespametni, da ste se izselili: kje boste potlej dobili potrebne pripomočke, da se povrnete zopet v svojo lepo domovino. Pomislite, da so se vaš ded in vaši stariši tukaj pošteno živeli, a vi ste nezadovoljni, zaničujete svoj rojstni kraj ter hočete tjà nekam v ptuj svet, v
BO
katerem jih je vže toliko postalo nesrečnih. Ali se pač morete ločiti od grobov svojih dobrih starišev? Tukaj ste mej znanimi, domačimi ljudmi, mej svojimi sorodniki, vsak vas spoštuje in ljubi. Kolikor vem, nimate ga sovražnika v mojej župniji, razven soseda Lisičarja, ki se vam prijatelja samo zato kaže, da bi vas laglje pripravil še ob to malo premoženja, kolikor ga Še imate. Ostanite domà, delajte pridno in molite, in božji blagoslov vam ne izostane. Ako vas tepó nadloge in britkosti, prenašajte je s potrpežljivostjo in zopet se povrne sreča, mir in veselje v vašo doslej pošteno hišo." Tako so govorili gospod župnik in ne brez uspeha.
Zanoškar je jel spoznavati, da ni na pravem potu, da se mu je dobro godilo, dokler ni v njegovo hišo jel zahajati sosed Li si čar. Ali odstopiti od svoje namere, zdelo se mu je vender pretežavno. Lisičar mu je namreč Ameriko naslikal z najlepšimi barvami. Ali zdaj, ko ste ga tudi žena in hči jeli prositi, odjenjal je in dejal : „Pa naj bode v imenu božjem — ostanemo domà. Tudi meni bi bila ločitev težka od domovine, a mislil sem si, da se v Ameriki lehko brez truda denar dobi. Nii, vi prečastiti gospod župnik in vi gospod učitelj sta me vse drugače podučila in vama rajši verojamem nego Ii sosedu Lisičarju, ki me je, kakor vidim, le zapeljati hotel, da bi se on z mojimi novci okoristil ter se na moje troške vozil v Ameriko. Kakor sem dejal, mi ostanemo domà in z božjo pomočjo hočem zopet poskušati pridno gospodariti s tem, kar imam."
„To je prava, možata beseda," rečejo gospod župnik „in Bog daj, da bi ostali pri njej. Mati in hči pa se razjokate od veselja, da jima ne bode treba ostavljati prelepe domovine, v katerej želite živeti do smrti.
Kmalu po tem se gospod župnik in učitelj poslovita od Zanoškarjevih ter obljubita, da bosta večkrat prišla ter rada svetovala in pripomogla, kjer koli bode dobrega svetà in pomoči treba.
In res! Zanoškar jo ostal mož beseda. Ostal je doma. pridno je delal in gospodaril ter si s pridnostjo in varičnostjo skoraj toliko prigospodaril, da je bil jeden najboljših kmetov v soseski. Tone je šel v mesto ter je zdaj dober duhovni pastir v svojem domačem kraji.
In Lisičar? Ta ni hotel Zanoškaiju denarjev povrniti. Po noči jo je na tihem pobrisal, da ni nihče znal ne kod ne kam. Čez leto in dan pa pride vest iz Ajnerike, da je ondù žalostno umrl.
(Iz nemiUnc preloiil I. T.)
Prstan sv. Marka.
začetku meseca oktobra lanskega leta izpostavljena je bila pri ljubljanskem knjigotržci J. Giontini-ju velika podoba, delo našega domačega slikarja gosp. Grilca. Velika množica mimoidočih ljudi je postajala tii in občudovala mojstersko delo. Izvestno ste tudi vi, otroci, ki stanujete v našem glavnem mestu, gredoč v Šolo ali iz šole, skušali se približati, da bi videli prekrasno sliko, na katerej je bilo videti velikansko poslopje z nebrojnimi sobami in širokimi, s pregrinjali bogato prevlečenimi stopnicami. Izvestno bi bili tudi radi vedeli dogodbo, ki vara jo slika predstavlja. Kdo so
in i resni, belobradati možje? — kilo je nbožno oblečeni mož, klečeč na stopnicah itd. Izvestno ste v šoli vprašali gospoda učitelja, kaj podoba kaže — a dvomim pa. da bi si bili povest tudi dobro zapómneli. Da jo znate tudi sami čitati, in da si jo ohranite v spominu, podajam vam jo tii.
Na obrežji adrijansksga morja, ua italijauskej zemlji leži veliko mosto Benetke. Prav za prav stoji to mesto na morji. ker je zidano na kolih. ¥ svojem osredji ima to mesto velikanske mramornate palače in krasue cerkve. Najlepša, po vsem svetu znana cerkev je posvečena sv. Marku. Ilenetke so bile nekdaj glavno mesto obširne države na i talijanskoj zemlji, na isterskem in dalmatinskem obrežji in adrijanskih otocih. Benečani so bili zelo imoviti kupčevalci in njih vladarji „doži" gospodovali so neizmernemu bogastvu. V začetku lf>. stoletja dospele so Benetke ua vrhunec blagostanja — a stoprav pred 90. leti so izgubile svojo samostalnost.
Zgodba. ki vam jo hočem povedati, vršila se je v začetku 14. stoletja. Na prestolu Benečanskem je sedel takrat dože Bartolomeo O rande nig o.
Bilo je v jutro po silno viharnej noči. ko pride ubog ribič v mramor-nato palačo dožetovo ter prosi, da ga spusté k dožetu samemu, ker mu ima povedati važne novosti, zadovajoče veliko državo. Dovoli se mu. Ribič vstopi, poklekne ua široke mramornate stopnice ter poda dožetu krasen prstan redke dragocenosti. Osupel ga dože ogleduje, potem vpraša, odkod li ima ta prstan? Ribič pripoveduje: „Sinoči vže pozno, ko je začela nevihta nastajati, hitel sem na obrežje, da bi svoj slabi čolnič prepeljal v varnejši pristan, ker sem se bal, da mi ga vihar potare. V trenotji pa, ko ga odklenem, stopijo pred-me trije možje čestitljivi starci — in zahtevajo nujno, naj je prepeljem na nasprotno nabrežje k cerkvi sv. Nikolaja. Jaz se branim, kazaje jim slabi čolniček, ter pravim. da nikakor ne smem zaupati življenja štirih oseb slabemu čoluiču v tako razburjenih valovih. Ker se nikakor ne udam, skočijo vsi trije v čoln. in prej nego sem jim mogel zabraniti, veslajo s krepkimi močmi po razburjenih valovih. Na nasprotnem nabrežji smo izstopili, in glej! na starčev migijej potopi se moj čolniček v morsko globino. V tem trenotji se je vlegel vihar — in ko ves osupel pogledujem ónega, na katerega migijej se je moj čolniček pogrezuil v vodo. obrne se k meni in reče: „Pojdi jutri pred dožeta in njegovo skupščino in povej jim, kar si videl. Za ta čolniček te bodo vže obilo odškodovali. Povej jim, da smo danes mesto rešili gotovega pogina. Hudobni duhovi so razburili valovje, ki bi bilo požrlo vse mesto. Tvoj čoln je bil napolnjen ónih duhov, zato leži zdaj v dnu morja in vihar je zopet utihnil." Po teh besedah si starec sname ta prstan in reče: „Vedi, da sem jaz evangelist Marko, varuh in branitelj vašega mesta. Moja spremljevalca tukaj sta sv. Jurij in sv. Nikolaj. Izroči jutri ta prstan dožetu v dokaz, da ao resnične tvoje besede in v potrdilo, da sem jaz prijazen vašemu mestu." - Ko je to izgovoril, izginili so vsi trije," takó je končal ribič svojo povest. Bogato so obdarovali ubogega ribiča; v cerkvi sv. Marka pa so se prepevale hvalue pesni Onemu, ki je po svojem vernem služabniku rešil mesto pogube.
Slika ima napis: Prstan sv. Marka	janj„.
Lov in živalsko življenje na severu.
(Konec.)
yJySlika, katero vam je prinesel zadnji „Vrtec" na 21. strani, kaže vam živalsko življenje v sóvernein ledenem morji. V velikih družbah žive tii mej visokimi ledenimi gorami in skalnatimi bregovi živali, katerih bivališče so le mrzli severni kraji. Zadnjič smo omenili mrože, ki žive v sćvernem ledeuem morji, a danes si oglejmo tiilnje, ki je imate tudi na rečenej sliki na desno od mroža.
Tülenj ali morski pes (Seehund, Phoca vituliua) je mnogo manjši od mroža, dolg je samó 2 metra. Ker ima okroglo, psu podobno glavo z brkastim
Lov na tülnje.
gobccm in ker tudi laje kakor pes, dobil je imé morskega psi. Truplo mu je porasteno sè sivkasto, gosto dlako, ki se v vodi gladko prilega k telesu. Uhljev ta žival nima. Noge so bolj plavutam nego pravim nogam podobne; prednji nogi ima spredaj na prsih, a zadnji ste mu nazaj obrnjeni in vzrastoni z repom. Po samotnih otocih severnega morja, kder ga človek toliko ne preganja, živi tülenj v velikih družbah. V vodi je tülenj izvrsten plavač a na suhem zelò neukreten, zato ga Grenlandci najraje pobijajo na suhem. Ako ga po nosu udariš, kmalu je mrtev. Love ga zaradi masti in kože. Grenlandci jedó tudi meso in kri; še celò iz črev, kit in kosti izdelujejo marsikatere stvari. Brez tülnja bi Grenlandci ne mogli živeti. Mlad tülenj se dà prav lehko ukrotiti, svojemu gospodarju je poslušen in privržen kakor domač pes. Pri-godilo se je vže, da je tülenj iz velike daljave priplaval nazaj k svojemu gos-
podarju. Tùlnjev lovci ne streljajo, ker je obstreljena žival za lovca izgubljena, vrhu tega pa Se izplaši druge tovàriSe, ki spe na suhem. Lovci najraje zalezujejo speče tulnje ter jih s kijem po glavah mahajo. Večkrat morajo lovci po več ur v največjem mrazu in megli prežati na tuljna, da se prikaže na površji morja ter ga potem prebodó z ostvami. Navadno jih pa čakajo na ledu pred luknjami, kamor hodijo dihat.
Alki so bile morske ptice s kratkimi prav na koncu trupla vzrastenima nogama. Kreljuti so imeli prav kratki in tako slabi in krnjavi, da niso mogli leteti. Imeli so visok ali ozek, precej dolg in povprek brazdast k^'un. Bili so izvrstni plovci in potapljalci, ki so bivali večinoma na morji, samó po noči in ob valitvi so zahajali na kopno. Iz pisanih in ustnih poročil vemo, da so bili alki v prejšnjih časih na sóvernem ledenem morji ravno tako navadni
Séverni jelen.	Los.
ptiči, kakor so pingvini še danes na južnem ledenem morji. Na tisoče so jih v jednem dnevu potolkli evropejski kitolovci in siromašni prebivalci severnih otokov ter odražavali polne čolne alkovih jajec. Alki so se hranili z ribami in se človeka prav nič niso bali. Ako jim je človek kazal ribo, prišli so po njo in se dali z roko ujeti. Ravno ta prevelika zaupuost je bila njihova nesreča, da so danes malo ne vže popolnoma zatrti.
Séverni jelen (das Rennthier, (lervus tarandns) živi danes samó še v severnih krajih. Ođ njega dobivajo prebivalci severnih mrzlih krajev mesó in mleko, kožo in kite, kosti in rogé. Jelen jim prenaša tovore in vozi gospodarja in njegovo družino v sanéh po vseh severnih krajih. Brez njega bi bili prebivalci severnih krajev največji siromaki, niti živeti bi ne mogli brez te prekoristne živali. Séverni jelen je tólik, kólik naš navadni jelen, samó ka ima
krajše noge širocih parkljev, in krajši vrat. ki ga nosi ravno. Njegova siromašna hrana so nizka zelišča, po zimi malo ne sam mah in lišaj, ki si ga sam izkoplje izpod snega. Suhega senà ne mara.
Los (das Elenthier, Cervus aloes) je največji jelen, ki živi po močirjih in gozdih severne Evrope, Azije in Amerike. Nekdaj je sè sé verni m jelenom vred prebival tudi po Nemškem. Los ima dolge noge, debelo in jako ne-ukretno truplo, kratek mesnat vrat in Široko-lopatasto na robéh razrezano in rogljàto rogovje. Grda je ta žival zaradi zabuhle, oslovske glave, velikega trobastega gobca in dolgih ušes. Njegove navade so iste kakor pri sóvernem jelenu. Losovo mesó jedó, da-si je trdo in žilavo, jezik in ušesa so pa neki posebno dobra. Vjeti losi ne žive dolgo. Zmiraj so hudobni ter se ne paj-dašijo radi z drugo živalijo. Losova koža je od nekdaj slovela, da je nobena krogla ne prodere, zató so vojaki njega dni radi nosili ovratnike in naprsnike iz lo8ovine. Lov na lose je jako nevarna; razdražena žival se zažene v človeka, podere ga z rogmi in srdito potepta z nogami.
(Po Erjavčeve} knjigi „Domače in tuje Hvali".) -*-
%	Sveče voščenice.
agodnikov Jarnejček je bil vže večkrat pri sv. maši, samó na Svečnico še nikoli. Temu je bilo največ krivo slabo vreme: mrzla burja, metež, zameti, ledena in polzka pot, nekaj pa tydi prevelika daljava do cerkve sv. Nikolaja v našej župniji (fari). A minulo leto je bilo vreme ugódnejse. Jarnejček se lepo napravi ter otide prav na Svečnico k sv. maši. Sel je kaj rad, dobro vedoč, da dobode tudi on belo sveČieo kakor vsak drugi. In ni se varal; komaj stopi pred cerkvena vrata pod zvonikom, takój mu ponudi stari Uljčar lepo, drobno svečico. Jarnejček se ne pomišlja dolgo, vzame svečico ter se staremu Uljčarju za izkazano mu čast lepo zahvali. Tako svečico dobi namreč vsak, kdor koli pride isti dan k sv. maši, bodi-si tujec ali kdo drug. Starejši ljudje dobe po dve svečici: jedno večjo, drugo manjšo.
Po nekaterih župninah (farih) na Notranjskem, posebno v Postojinskem okraji, stara je navada, da napravijo o božičnih praznici h „darovanje" za sveče. Za nabrane novce (denarje) kupijo se sveče za cerkev in domaČe ljudi, ki je na Svečnico deló cerkveni starašine zunaj pred cerkvijo med ljudstvo. A po drugih krajih tega običaja menda ni, — vsak si kupi svečo kakeršno si zbere v prodajalniei. Ljudje nesó sveče v cerkev a duhovnik je blagoslovi. Naj-pred čita na glas molitve iz debele knjige, potlej pok ropi sveče z blagoslovljeno vodo, in naposled je pokadi z dišečim kadilom. Nekateri pobožniki takój prižgo blagoslovljeno svečo, a drugi si hranijo celo, — češ, da bi je bilo kvara žgati, ali kakor priprosto ljudstvo govori: „da se jim smili jo načeti." — Svečica bodi si cela ali pa ostanek od Svečnice — spravi se za Kristovo vstajenje ali „voskresenje" k sprevodu, ki se vrši na velike sobote večer ali pa zgodaj v jutro na veliko nedeljo ah „Vuzem."
Jarnejček je bil bele svečice zelò vesel. Tam blizu oltarja, kder je klečal tudi Padarjev Matevžek, primaknil se je počasi k Mihčinovemu Stefku, ki je
imel ramo tako svečico v rokah, kakor on. „Vež kaj, Jarnejček?" šepne mu Štefek na uhó, „jaz pa bodem vže danes svojo svečico prižgal, saj mi je polovica dosti za véliko soboto . . . „Nu, pa tudi jaz svojo danes prižgem," odvrne mu tiho Jarnejček. Na to se prične sv. maša in kleče oba lepo molita.
Jarnejček, vrnivši se iz cerkve domóv, takój pokaže očetu lepo, belo svečico, ter vpraša: „Iz česa pa delajo ljudje take lepe svečice?" Oče mu rekó: „Take svečice vlivajo svečarji ali voščeničarji iz čebelnega voska; vosek pa se n spravlja iz satovja, kakeršnega si vže večkrat videl pri Skavlovih. ki se pečajo 8 čebelarstvom.
JarnejCek: Kje pa se dobé take voščene svečice?
Ore: Take voščene svečice, pa tudi vse druge velike in debele, kakeršne vidiš v cerkvi, dobé se v Ljubljani. Ljubljanske sveče so obče znane; boljših menda ni. Odlikujejo se po dobroti in lepoti ; goró s čistim, mirnim in svetlim žarom, ne kapljajo, ne kadé se, dolgo goré in tudi stenj ne dela nobenih utrinjkov. Ljubljanski svečarji so tedaj pravi umeteljniki v tej stroki in to je nam Slovencem v čast. - Kdor ima mnogo čebel, ima tudi mnogo medu in satovja, ako je količkaj ugodno leto za to. Oebelar prodaje strd slaščičarjem vosek pa svečarjem.
Jarnejček: Kad bi še znal, v katorej deželi imajo največ medli, satovja, voska in voščenih sveč.
Oče; Tega imajo v nekaterih deželah več v drugih menj. Slovenci imamo še vse premalo čebel ali „muh božjih," nekoliko več jih imajo v deželah na ónej strani, kder solnce zahaja. Pa pustiva čebele in govoriva raje še nekoliko o svečah voščenicah.
Slovenci imajo v velikem čisli voščene blagoslovljene sveče. Blagoslovljene voščenice se rabijo pri vseh cerkvenih obredih. Kadar se približuje „huda ura" prižge se blagoslovljena sveča, ljudje pa molijo, da bi Bog milostivo odvrnil pretečo nevarnost. Kadar človek svojo dušo oddaja v božje roke. prižge se umirajočemu blagoslovljena sveča a pričujoči v solzah molijo in prosijo: naj bi angel božji spremljal dušico k izvoljenim v sveta nebesa. Umrlemu pa rekó: „Večna luč naj mu sveti!"
Tudi drugi slovanski narodi imajo v čislih voščene blagoslovljene sveče, med njimi najbolj Rusi, ki so na številu največji slovanski narod. Naj ti povem samó nekoliko vzgledov. Rusi so pobožno ljudstvo, in zato imajo obilo blagoslova božjega. Po večkrat nese kak priprost ruski človek blagoslovljeno svečo voščenico v cerkev ; prižgavši jo pred božjo podobo, moli lepó in ponižno ter prosi Boga milosti v raznih potrebščinah. Kadar Bus odhaja za več časa iz dòma, prižge blagoslovljeno svečo pred sveto podobo v kotu nad javorjevo mizo ter se ponižno priklanja in prosi za srečno potovanje — za srečno vrnitev. Ob nedeljah in praznicih vstane stara mamica ali „babnška" zgodaj v jutro, ko še vsa družina sladko spi, — prižge svečo pred sveto podobo, visečo na steni, ter na tihem čita in moli iz molitvenika: za carja, domovino, svojo rodbino in druge potrebščine, priklanjajoča se k podobi, rekoč: „Spasi Gospodi, ljudi tvoja!" Ta stara mamica, res je prava hišna duhovnica ali sveleni ca. Kadar v Rusih kdo umrje, takój pridejo bližnji sorodniki, prijatelji in znanci ter vsak prinese voščeno svečo, da bi gorela pokojniku, dokler ga ne
zagrebó v hladno zemljo — v temni grob. A ne samo to, še pri mnogih drugih priložnostih prižigajo blagoslovljene sveče, ali o tem bodi danes dosti.
Jarnejček seže očetu v besedo, rekoč: „Zahvalujem se vam za toliko lepega, kar ste mi povedali o svečah; a še nekaj bi rad znal: prosim vas, povejte mi, zakaj pa sveče gore tam v cerkvi?"
Ole: Sveče goré tam v cerkvi Bogu, svetnikom in svetnicam božjim v čast. Prižgana sveča ima tudi svoj pomén. Ona znači Krista, ki je kot prava luč sveta prinesel na zemljo vsem narodom svoj razsvetljeni nauk. Goreča sveča pa tudi pomeni živo vero in gorečo ljubezen do Boga, ki nas je ustvaril, da bi prišli kdaj k njemu tjà gori v sveta nebesa, kder gori in se blesti broz števila solnčnih lučic,
Jarnejček, moj dragi I bodi dober in pobožen, da se po smrti razveseliš nebeške luči, kakor si se danes razveselil prižgane svečice v cerkvi.
Jarnejček si je spravil svečico v materino skrinjo ter vesel pričakoval Kristovega vstajenja, ko bode zopet prižgal in držal gorečo svečico v rokah.
_ __J. Volkov.
Pisma mlademu prijatelju.
XIV.
»fei^f	Dragi!
'"'SsSt-' širjem pomenu besede tudi prištevamo slovenskim književnikom dr. Frana viteza Miklošiča, ki se je porodil 1813. 1. v Radomer-ščaku pri Ljutomeru. Osnovne šole je pohajal v Ljutomeru, latinske v Varaždinu in Mariboru z najboljšimi uspehi. V Gradci se je učii prava in modroslovja; 1873. 1. postane doktor in učitelj modroslovja na Graškem vseučilišči. Črez dve leti popusti učiteljsko stolico in gre na Dunaj, kjer postane doktor pravoznanstva (1840). Tu se seznani s Kopitarjem, ki ga pregovori, da se posveti ves jezikoslovju. Popustivši odvetništvo stopi v pisarno dvorne knjižnice, kjer se uglóbi povse v slovansko jezikoslovje (slavistiko). Leta 1849. je bil imenovan za izrednega in malo pozneje rednega profesorja slovanskili jezikov in slovanske literature na dunajskem vseučilišči, kjer je ostal do lanskega leta, ko je šel v pokoj, okrasen z brezštevilnimi odlikovanji in naslovi.
Miklošič je največji slavist vseh časov in narodov, ki je znanstveno utemeljil, utrdi! in razvil slovansko (primerjajoče) jezikoslovje do najlepšega evetü in sadù. Pojasnil je slovniški ustroj slovanskih jezikov, ne samó njih vnanjo obliko, nego tudi notranjo, njih načela, duhä in posebnosti. Kedostavno in razsodno je uredil slovarje in slovnice slovanske (kar do njega ni bilo, da si je bilo gradivo vže dokaj nakopičeno); za podlago znanstvenega raziska-vanja v slovanskem jezikoslovji je vzel staroslovenščino, ki je najstarejša in najbogatejše ustrojena, ter je sebral in modro ločil vse staroslovenske literarne spomenike. Dognal je, da je „glagolica" starejša nego „cirilica", da je cvèl v Panoniji (mej Dunavom in Dravo) jezik, ki ga imenuje on „staroslovenščino" ter da so današnji ogerski in vzhodni štajarski Slovenci neposredni potomci teh Panoncev iz 9, vèka, v katerih jeziku sla pisala sv. Ciril in Metodij svoje svete knjige.
A ne samo za strogo jezikoslovje, Indi za zgodovinsko polje je spisal Miklošič nekaj del in razprav in dal v dežel več važnih jezikoslovno-zgodovinskih starih spomenikov, strogo in modro urejenih.
Miklošič ni ostal samó na Slovanskem obzorji; po svojej izrednej učenosti, razteznej izobraženosti in globokej bistroumnosti se je popel nad vso Evropo, spisavši najduhovitejše in najkorenitejše razprave o jeziku romunskem, madjarskem, albanskem in celo ciganskem. Vse evropske jezike, nove in stare, je družil takó rekoč v nekako celoto, katerej vsej je pritisnen na čelo znak neke posebne, notranje mejsebojne zveze, katerej bi rekli lahko evropska kultura (omika). Miklošič je mož, ki se mu klanja ne samó Slovanstvo, ampak vsa Evropa.
Da-si je imel Miklošič vže mnogo blaga nakopičenega za svoje področje (nestalo je samo še «reditelja in to je bil 011), vzlasti predhajnik in učitelj njegov Kopitar ga mu je dokaj priskrbel, vender je zajemal zvečine iz sebe in to nam kaže tudi, da je šel ves jezikoslovni svet za njim. Pisal in spisal je okrog sto ponajveč strogo jezikoslovnih del in razprav po učenjaških časopisih in samostalnih knjigah. Največji in najimenitnejši deli Miklošičevi sti staroslovenski slovar (Leiikon palaeoslo venico-grae co -1 a t i n u m 1862—1865) in primerjajoča slovnica slovanskih jezikov (Vergleichende Grammatik der slavisehan Sprachen 1852—1875).
Miklošič je pisal svoja obsežna in nedosežna dela zvečine v nemškem jeziku in preporod in razvoj novejše slovenske književnosti mu je ostal nepoznan. Vender ga uvrščajo književni zgodovinarji s ponosom" mej slovenske književnike, ker je rodom Slovenec, ker je posodil parkrat svoje imé slovenskej knjigi, ker je pisal o (da-si ne v) slovanskih jezikih, torej tudi o slovenskem, in ker ima mej svojimi učenci kot učitelj na stolici in v knjigah svojih tudi mnogo slovenskih književnikov, ki so uplivali zdatno na razvoj in čiščenje lepe slovenščine.
Kakor sem ti vže pisal, zgodil se je 1848. 1. velik prevrat na evropskem, torej tudi avstrijskem površji. Absolutizem,*) ki je tlačil toliko stoletij osobito manjše narode, vzlasti slovanske, moral je odstopiti in Avstrija je postala ustavna država (sredi meseca sušca). Taje odpravila kmetu tlako in desetino, podelila meščanom večje pravice, v cerkvi, šoli in uradu pa dovolila popolno ravnopravnost. Svoboda in narodnost, katerima poprej ni bilo moč na dan priti in se pokazati v svojej pravej luči, stopili ste takrat lia svetovno pozorišče v svojem najširjem, tu pa tam tudi zlörabljenem pomenu besede. Takrat se je prerodil in do dobrega predramil tudi naš osameli narod. Ustanavljati so se jela politična društva po glavnih slovenskih mestih, od koder se je zanesel žarek svobode in omike tudi mej niže izobražeue sloje naroda. Učene in neučene, olikance in prostake je prešinila blažilna ideja (misel) narodnosti, da so se začeli zavedati svojega materinega jezika, kateri jedini more biti pravi podstav dobre vzgoje in omike. Zato so se jele spisavati v materinem jeziku poučne knjige za šolo in zasebno življenje: slovnice, bogoslovne in naravoslovne knjige, prirejale so se zabavne in poučne, književne in politične besede, veselice, celò v gledališči se je jela govoriti in peti sladko zveneča materinščina.
*) Absolutistična država je tista, koder ima vladar sam neomejeno, zakonodavno in izvrSevalno oblast. — Ustavna pa. koder ima zakonodavno in izvräevalno oblast naviaSe ta to iz vseh pokrajin države sklican zbor zastopajoćih mož (državni zbor), vladar pa ima ■amò potrjevalno oblast nad zakoni državnega zbora.	PU.
Knjige poučne, ascetične (pobožne) in zabavne so romale v slovenski svet in izobraževale še malo olikani in zavedajoči se priprosti narod. Tudi ideja o vseslavjanskem jeziku in ilirsko-slovenskem narečji je izpuhtela takrat popolnoma na književnem obzorji. Časniki slovenski so se jeli porajati v vedno večjem številu in gladili pot omike in olike v prostrani slovenski svet. Z jedno besedo: Književno in kulturno (izobraževalno) polje slovensko seje jelo obde-lavati ; kaj pa da, teško je bilo to obdelavauje, ker je bilo treba še malo ne, na vseh poljih razorati trdi no in ledino.
Pač so prihajale vže od 1843. leta mej slovenski svet „Novice", s katerimi se prične celo nova doba v našej književnosti, toda bile so samó kmetijske in rokodelske; I. 1849. pa je njih oče pritisnol na-nje še političen pečat, pridejavši besedama „kmetijske in rokodelske" še besedo „nàrodne". Drugih slovenskih perijodičnih časopisov poleg „Novic" nismo imeli do 1848. 1. — saj so še te prišle v dežel le po velikem trudu njihovega urednika. In tiskarnar Blaznik je mislil vže pred „Novicami" na izdajo slovenskega časopisa „Zora", pa ga mu vlada ni dovolila. Prištevati bi se mogel perijodičniin časopisom le še letnik „Drobtinice", ki ga je ustanovil, kakor ti je znano. 1846. 1. vse-strausko zaslužni vladika A. M. Slomšek. „Drobtinice" so izhajale (v Gradci, Celji, Cel ovci. Mariboru in Ljubljani) vsako leto jedenkrat od 1846—1869 in prišlo je v dežel vsega vkup 20 letnikov. Urejeval je je od začetka vladika sam. pozneje pa Matija Vod u še k, opat v Celji (f 1872), izvrstni rodoljub in nabožni pisatelj Mih. Stoj an, dekan v Braslovčah (f 1863), bogoslovni pisatelj Jože Rozman, župnik v Koujicab (fl874), slavni jezikoslovec Oroslav Oaf in Fran Kosar, kanonik labodske vladikovine, cenjen domoljub in životo-pisec Slomškov (1863), temeljit bogosloven pisec, znan po izbornem molitveniku: „Nebeška brana" (1875, 1877 izdala družba sv. Mohorja). — „Drobtinice" so velika zaloga bogoslovnega blaga vsakovrstne stroke. Da-si so orale od začetka zvečine še ledino na slovenskem višjem bogoslovnem polji (izimši ascetična dela), vender so položile trden temelj bogoslovnoj zgradbi sloveuskej, katera danes lepo napreduje. Kakor veš, prinašale so „Drobtinice" najrazličnejše nabožno in poučno blagó za cerkev, šolo in dom in so imele vsega vkup do 130 sotrudnikov; in premišljene so besede književnega zgodovinarja: kar so storile „Novice" za probujo narodnega delovauja, to so dopolnile „Drobtinice" sosebno glede bogoslovnega življenja in razvitka.
O Časopisji slovenskem, ki se je jelo razvijati 1848. 1., pa drugič več. Zdravstvuj !	P. B.
Hladnokrvnost.
nekej 1
j bitki oporaiua francozki vojvoda Cherin svoje vojake k srčnosti in pogumu. Bilo jim je iti preko velikega zelo močvirnega barja. „To je lehko govoriti, ako se sedi na konji," zagodrnja truden vojak. Vojvoda gaje čul, nemo stopi raz konja, poda mu vajeti, rekoč: „Tii imaš, jaši, da vidimo, kdo ima boljše!" Vojak je moral slušati. Ali komaj zasede konja, vže prižvižga sovražna krogla ter jezdeca smrtno zadene, da se zvrne na tla. „Zdaj vidite tovariši, kakó se sedi na konji!" reče vojvoda svojim vojakom — ter hladnokrvno zopet zasede konja.	j. m.
_39^
listje m cvetje,
Erottine.
Nemila smrt nam je pobrala v noci 12. dné janiivarija prav na nagloma jednega največjih učenjakov, pisateljev Ln domoljubov slovenskih. Umrl je v solnčnej Gorici naš toli priljubljeni in občespoštovani gospod
Fran Erjavec,
c. kr. profesor.
Pisati o plemenitom pokojniku, znači : jokati se nad njegovim grobom. Neizmerna je žalost, ki jo čutimo vsi, ako pomislimo, da ga ni več moža, ki je toliko lepega in ukovitega napisal za naš ubogi slovenski narod.
Fran Erjavec seje porodil v y. dan meseca septembra 1834. 1. v Ljubljani; umrl je tedaj v najkrepkejšej dobi svojega življenja, ko bi še mogel neizmerno koristiti narodu in domovini.
V njegovih spisih pa bode živel njegov spomin, dokler koli bode — poštenih Slovencev.
In mi se hočemo učiti iz njegovega delevanja : kako se je treba žrtovati za svoj narod, ne zaradi nagrade iu priznanja, nego iz same čiste ljubezni, kakeršna je bila Erjavčeva ves čas ujegovega življenja.
Bodi mu večen spomin in slava njegovemu imenu l
I*o Z i III i.
C ez dòl in pldn glej, sneg ležf, In ostra, mrzla burja brije, Da drevje se in gozd šibi, Da ljud in zver pred iijo se vije.
V potoku bistrem ne hiti Vodica več poprej SmnéCa, Miruje zdaj in slddko spi, Da ribam je nastàla goječa.
Po potu sem čez dòl in plan Pa deček ves vesél koraka; Kaj njemu snćžnata ravan? Kaj mraz in led in burja taka?
Le šola hódi mu na lim; — Gospódov dóm in nauk zläti Mu širi v prsih mlad pogum, Zdrav noče. pač donni ostäti.
Zató pa v šoli ga okó Učiteljevo rado gleda, A pot težavno Bog z rokó Mu milostno blagrüje z néba.
Radosla t Knaflit.
Rešitev demanta, smaragda, računske nafoge in uganek v t. „Vrtcevem" listu.
L Rešitev demanta:
M
bor
Bogate c m a C e k bor P
II. Rešitev smaragda:
L
o .1
č u o b 1
O J
zvonček p u š č a v n i k III. Rešitev računske naloge; Pastir je imel 119 ovac. Ako jih razstavi po 2, ostane mu jedna ovca (2 v 119=53 [l]) ; ako jih razstavi po 3, ostanete mu 2 (3 v 119 = 3.9[2]); ako jih razstavi po 4. ostanete mu 3 (4 v 119=29 [3]) ; ako jih razstavi po 5, ostanejo mu 4 (5 v 119=23[4]); ako jih razstavi po 6. ostane mu jih 5 (6 v 119—39 [5]); ako jih razstavi po 7, ne ostane mu nobena (7 v 119 = 17).
Vse tri naloge so prav rešili: Gg. Ant. Petelin, duh pom v Toraaji; Jer. Rajar, nadučitelj v Šempasu (Gor); Amb. Puniž, naduč. v Rifenbergu (Gor.); Fran Luznar, učit. v Voklu ; Jos. Bizilj, učit. v Krašmji; Leop. Furlani, naduč v Ksmcnji (Gor); Fr. Vilhar, učit. v Vel Žabljah (Gor ) ; Iv. Zarnik, učit. v Nevljab; — Drag. Gabriel. Drag. Strucelj in J»k Milavec, dijaki v Ljubljani; M.Bnnšek, realec v Ljubljani; Fr. Vončina, Jan. Skofic, Bud. Breschar, Leo Souvan. Alf. Maloverh in Pavel Smolej, učenci v Ljubljani. — Felix Bčnedek in Leop. Juvanec, učenca v Planini; Alojzij Vakai. pri sv. Ani v slov. gor. (Stir.) — Gospd. Karolina Uršič, učit. v Kamenjah iu Boza Vigele ua Bobu
Demant in smaragd so prav rešili: Gg P. Ubald Repnik, fr. na Trsatu; Ant. Vidovič. naduč v Kačjem (Stir ); M. Rant, naduč. na Dobrovi ; Vohinc v Kresnicah ; Iv. Povh, učit. pri Sv. Venčeslu (Štir.); Vek. Deikin in Jos. iLozetič. dijaka v Gotici; Vilko Ledenik, dijak v Ljubljani: Janko Sajovic. dijak v Kran ji ; Em. Ferlinc, Rik. Hönig-schmidt, Al. Pogačnik in Ivan Stefe, učenci
v Ljubljani. — Gosnd. Roža Vošnjakova v Ljubljani ; Antonija Jeglič in Josipina Polla-kova, učenki v Tržiču.
Smaragd in računsko nalogo sta prav rešila: Gg. Greg. Koželj, učit. pri sv. Gothardu; Fr Sterle, trgov, pomočnik v Starem trgu pri Rakeku.
Demant sta prav rešila: Fr. Bre-gant in Leo Grasselli, učenca v Ljubljani.
Računsko nalogo so prav rešili: Gg. —a—, v Ljubljani; Ant. Skala, naduč, Vremski Britof; A. K. v Komendi; Sim Se-kirnik, učit. v Račjem (Štir.); Drag. Žitok, dijak v Leobnu (Štir ); Fr. Rejec vOtaležu; Fr Afežnaršič v Rudolforem in Edv. Šuster-šič v Krškem. — Gospd. Fani Šentak na Vranskem in Franca Huraar v Šempasu (Gor.).
OdKonetke uganek t 1. Kožuh ; 2. Meseca svečana, ker ima najmanj dni; 3. Zabéla; 4. Nobenega; 5 Kadar so druga za-
S rta; 6. Nobedmi. morajo se naložiti; 7 Ka-ar je pečena; 8 T<>mu. ki ga striže; 9 Kralj med keglji na kegljišči; 10. Papir, ki je naj-pred lan. potlej predivo, preja, platno, cunja, iz katerih poslednjih papir delajo; 11. Jezik; 12. Lok - kol.
Nove knjige in listi.
* Spisi Kristova Šmida. Poslovenjeni mladini v zabavo in poduk. Vil. zvezek: Jagnjb. — Starček z gore. Poslovenil P. Florentin Hrovat. — No vom es t o. Tiskal in založil J. Krajec. 8°. 116 str — To je najnovejša knjižica za našo slovensko mladino, ki je prišla v dežel iz Krajčeve tiskarnice. Kdor je pre-čital prvih 6 zvezkov, z veseljem bode segel tudi po sedmem zvezku, ki je v óuem lepem, gladkem in čistem jeziku pisan, kakor ga zna pisati spretno però našega trudoljubivega pisatelja za slovensko mladino gos p. P. Florentina Hrovat a. Naj bi ne bilo nobene šolarske knjižnice., ki bi ne imela prelepe zbirke „Krištofa Šmida spisov". A vrlemu rodoljubu gospodu Krajcu pa želimo najboljšega uspeha pri njegovem toli težavnem podjetji.	T.
Priče božjegabitja ali slučaji, ki niso slučaji I'o dr. Kellerju z dovoljenjem poslovenil J. B. II. zvezek. Ljubljana 1887 — Kakor prvi zvezek, tako priporočamo tudi ta zvezek našemu pripro-steruu ljudstvu in odraslej mladini v pouk in zabavo. Cena ličnej knjižici je 25 kr. in se dobiva pri založniku gosp. Hribarja, Breg štev. 10 v Ljubljani.
I.istnien. G». M. v O.: Povest „o steklem psu" nI Se ere'» e* nati». — J Z. v K. : Pesnic-am bi ae treba mnogo pile. — Ton« : Ne moremo vaprejeti. Povest nima nlé pouf nega za mladino. — Virai drugim n*Jiiu .loirudnlkom pismeno ali pa r prihodnjem lista v „Listnici" , ker nam do danea nI tUo mogoče pregledati vseh rokopisov.
«Vrt«c" iabaja I. dné raseag» meseca , in stoji ca rte leto S gl. SO kr.; M pol lat* 1 gl. 90 kr. Napia: PrednitlTp .Vrttero,« massai trg, iter. S3 r Ljobljanl (L*lb*ch).
Udatelj, laložuik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.