1V0 TROŠT:
Dosti kruha.                 .      "   '
Povest.
f"\        ^         r*! o bi otrok ne poznal v svoji notranjosti vsakdanjega
\ \    JM       / /     Pevca sitneža, koliko drugače bi se mu snovalo živ-
\ \     Fi       / /      jJenJe'-    Koliko lažji bi bil boj na svetu!    Ali bi bilo
l l    /A    / /       inorda zaradi tega življenje lepše.ko bi zvonili poldne
1 *—^—^"^S         samo v zvoniku in ne tudi pod rebrci? Otrok bi ne
I  t------->v\         pcznal slasti rdečih, sočnih črešenj, sladkih jabolk,
j  I            \ \        grozdja, smokev, marelic, breskev, velikonočnih po-
I I             \ \        tic, dišečega inedu in sejmarskega lecta. Mlad junak
/ /              \ \      bi ne vedel, kako vabljivo se smeje kos kruha nele
/ /                \ \      natešče, marveč tudi predpoldne, popoldne, za ma-
//                 \ \    lico in večerjo in po večerji — vselei, kadar pridejO'
drobni zobčki z božjim darom v potrebno dotiko. Tak
junak bi ne bil zdrav,  bi ne bil več 'Ctrok ali bi pa ne imel vsakdanjega
krulia. Prvo in drugo in tretje bi bilo žalostno.
Manj izkušnjav bi imel res, tudi manj rnladostnih prestopkov, ko bi ne moledoval brez nehanja1 podrebrni, nikdar ugnani pevec. Zato bi ne doživel nikakega presenečenja, nič veselja.
In kolikokrat so iz navade lačne samo oči, da se mati jezi na prekli-canega sitneža, otrok se pa napol joče, napol smeje. Akoi se s tem le kaj do-seže, ve zato želodčku potrebno čast in hvalo.
Vsakdanji pevec sitnež je nekega poletnega dne zavedel tudi plan-javske pastirje in pastirice, da so sodelovali v ti-le povesti in doživeli čudno razočaranje. Samo solnčece na nebu se je smejalo.
I.
Planjava je znana vas na Notranjskem. Svet tam okolo je popolnoma kraški, kraške so tudi gospodarske razmere; ne priinanjkuje namreč samo vode, marveč tudi domačega kruha vse leto.
—~   274   •*—
Notranji pevec priganjač torej ni opominjal skoro nikoli za kruh, naj-večkrat samo za krompir. Toda lačne oči imajo tudi podeželski otroci, skomine v ustih po zrelih črešnjah, če ne morejo na previsoko d*evo do njih, hudo željo imaio celo do slaščic, ki zavedljivo vabijo v mestu v iz-ložbenih oknih, in zdrave zobke. najsi jih nikoli ne brusijo ob belih žem-ljicah in maslenih rogljičih — zobke, nevarne celo sirovi repi in korenju.
Kako nasilna in žalobno ubrana mora šele biti pesem, ki jo ponavlja mladini notranji pritganjač na pašnikih po kameniti planjavski okolici v pomladnem in poletnem času, ko ni korenja, ni krompirja, ni sadja — samo grm in neobčutna skala, sivi hribci in sivo nebo, pekoče solnce. Trn tie grm ne da pastirju založaja. Dopoldan je dolg, popoldan še daljši.
Z neba res sije veselo solnce, ki ne čuti notranje godbe opoldne. Dm-gim kaže ure, samo ne ve, kdai je lačno. Samo smeje se na nebu.
Tudi na kraških tleh diha priroda v tem času novo življenje. Ni sicer bujno in bohotno. kakor v srečnejših krajih slovenske domovine, bolj skromno se razvija, a zato nežno in ljubko. Iz nizkih grmov doni slaVo-spev krilatih pevcev, pomočnike imajo celo na višjih skalnatih robovih, v obcestni luži uglaša instrumente truma žab in urhov, visoko v zraku se veličastno ziblje jastreb, a nad rdečkasto njivo se neubrano oglaša črno-siva kavka. Hribci. obloženi s kamenjem, se smejejo, kakor da so jih ob-metali s kosi kruha, dolinice se krase s posameznimi lisami potnladnega zelenja ter vabijo v svoje trdo naročje. Ozračje je polno rumenega zlata, ki ga vsiplje bogato na zapuščeni Kras božje solnce.
Priroda se odpravlja vsako jutro kakor na šumno veselico. Kako da je ne bi v tej krasoti občudoval mlad človek, ki mu je srce še mehko, ker mu ga še niso utrdile prevare in bolesti?
Živina se zapase med nizko grmovje in skalovje; tam je sladka paša in ni muh. Žival ne utegne opazovati prirode, nima čuta za to kot človek in ga tudi ne pogreša; mudi se ji za hrano. Saj se ga tudi človek le poma-lem zaveda, ko ie lačen.
In vendar zapojo pastirci na paši veselo pesem, da pozabijo celo no-tranjega pevca, da so le dobre volje. Naj le poje priganjač za telovnikom, kar hoče, saj ga nihče ne posluša!
Zagospodaril je vroči julij po deželi.
V nižavi pod Planjavo so že pokosili, a tiste dni potem so se spravili v hribe na boljšo travo, ki je dišeča kot dobra misel in sladka kot planin-ski med.
S travo v dolinah so Ijudje prav toliko preskrbljeni, kakor hribovci s kruhom. Enako je z mlekom in vinom, z mrazom in solncem. Vsega do-brega imajo dolinci več nego mrve in mleka in živine in drv in kamenja.
Že v nedeljo zvečer pridejo ukajoči kosci v hribe, da zjutraj zarana mahnejo po sočni travi. Za prenočišče si izbero kar gospodarjev travnik. Kdo bi iskaJ mehke pernice ? Mraza tii. Noč je jasna, tiha, na nebu pai več
—   275   —
zvezd, nego ima cesar cekinov, a v srcu dobre volje, da vmkaje preki-peva. V planinskern zraku se prsi okrepe v enem tednu, lice zagori, de-nar ostane, ker ga ni kam znositi za tobak.
Še jedi niso vzeli s seboj.
Gospodar Lovrin, imovit dolinčan, jo naslednje jutro navadno sam pripelje za njimi ali pa sin ali kdo domačih, ki ostane potem pri koscih do konca ali vsaj do prvega dežja med tednom. Veselo so se dvignili kosci, ko se je zasvetila zlata zora na vzhodu. Vedeli so, da je se daleč za njo solnce, ki bo zopet pripekalo, kakor da namerava1 posušiti kar stoječo travo.
Razvrstili so se po travniku visoko po hribu na strmi senožeti ter z zvenečo koso naznanjali smrt travi in poletnim cveticam.
»Lovrinovi so že gori!« so ugibali pastirci, capljajoči šele proti šesti in sedmi uri za kravicami, telicami, junčki in telički od Planjave gori na pašo. Le malokateri je bil že toliko veder, da bi bil zavriskal ali vsaj za1-žvižgal: ponočni znanec zaspanec je skoro vsakega tiščal za vrat in oči, ' da jim ie šlo še najbolj na jok po udobnem ležišču in sladkih sanjah. Ži-vina je kmalu poiskala med grmovjem in skalovjem svoj zajtrk. Pastirčki so postajali v gručah, deklice so se tiho tiščale, nobeni pa niso dobro ve-deli, kaj bi počeli, da bi prepodili vsiljivca dolgčas po domu in domači hiši. Dražili so se, kdo je najdlje spal, potem kdo je pojedel več močnika z mle-kom, kje so ga polili s sladkim, kje s kislim. Pomalem so začeli nekateri polglasno peti, drugi so jih pa oponašali, da ne znajo. Deklice so se po-maknile za živino in devetkale s kamenčki.
Slednjič so se razšli tudi dečki za živino in mislili vsak na svoj dom, kjer jim zjutraj naglo predramljenim ni šla jed v slast. Tedaj jih je nam-reč še najhuje tiščal za vrat. Ali sedaj-le, ko bi prijadrala na mizo skleda in v skledi karkoli! — Oddaleč so se izpraševali, katero jed ima ta ali oni najrajši in koliko bi je pojedel. Nekateri so se hvalili, koliko so že gotove čase pospravili te ali one jedi pod streho. Seveda se tudi to primerjanje ni moglo izvršiti brez bahavosti in brez laži. Kakor je tekmovanje in na-sprotstvo med posameznimi vasmi, je tudi med raznimi družinami, med hišami in celo med sorodniki. Vsak tišči v ospredje sebe in svojce, za-ostati ne mara nihče.
Nobeden mladih vaških zastopnikov ni opazil, kako visoko se je že dvignilo na nebu nagajivo solnce, ki se je vsem široko režalo z jasnega neba. Najrajše bi bilo vsakega posebe podražilo: »Pojedeš ti požrešni! Ali te je samo goltalo? Ne vidiš, kako zgodaj sem se prebudilo, kako je že dolga moja pot, pa ne jem in ne pijem. Vesoljni svet merim in občudu-jem njegove krasote in ljudem se smejem, ki ne vidijo božje prirode okolo • sebe, temveč tiščijo samo za hrano kakor neumna živinica«.
Pastirci tega niso umeli. Ozrl se je ta in oni res proti solncu, si za-slonil oči z roko in si mislil: »Solnček! Tebi je lahko! Nikoli ne vstaneš, nikoli ne greš spat, samo voziš se zastonj po nebu. Pred teboj se skriva
_^,   276   .^-
noč, s teboj je povsod samo dan. Solnček, ti vidiš, kamor hoeeš, ali veš pa ne vsega! Kdaj si ti že videl noč? Mi se je bojimo, kar smo na svetu«.
Solnce se je pa še boJj poredno hihetalo z neba. Najrajše bi se bilo z bosopetimi junaki zlasalo in steplo docela. A to ni bilo mogoče. Zato jim pa nakuri nagajivi solnček še vse drugačno poizkušnjo.
II.
Balantov pastir s Planjave se je sprl s svojimi tovariši. Toliko da se niso stepli. Bil je za glavo večji od drugih, tudi je imel pri hlačah obe na-ramnici, dočim so morali biti dtugi zadovoljni z eno. Tudi ni nosil poklarn-panega klobuka z luknjo, koder so gledali lasje po svetu, marveč ogu-ljeno čepico iz mačje kože. O njej je trdil, da se ne premoči v desetih plo-hah. Seveda mu niso verjeli. Jernejc je bil iz doline doma1 in je samo slu-žil pri Balantu. Obiskoval je ponavljalno šolo in tudi govoril drugače, nego zavijajo vsi pristni Planjavci in mislijo, da je to najlepša slovenska govo-rica na širnem svetu in najbrž celo v večnosti.
Sprli so se zato, ker je Jernejc trdil, da je že pojedel in si tudi sedaj-le upa pojesti 36 kuhanih ali pečenih krompirjev, pa bo še gledal. Tovariši mu niso verjeli, inarveč so ga oponašali, kako govori, in mu očitali, da misli, če je za pol glave večji, da je tudi za polovico modrejši od drugih, ' pa je v resnici samo zabitejši. Odlcčil je svojo živino, jo zagnal vstran in prav krepko zabavljal, da ne gre njemu prepir s takimi paglavci, ki še ljudje niso, marveč kornaj človečki, on bo pa v par letih hlapec — brez para.
Orešje poleg  Cola,  rojstni  kraj  Iva Trošta.
—•   277      -.<—
Tedaj pridirja sem od Planjave Lovrinov sin Janez iz doline s parom konj. Na senenem vozu je imel za seboj v dveh rdeče pogrnjenih jerbasih prav gotovo kuhano jed za kosce, zakaj pastirjem so noski nedvomno za-trjali, da duh, ki jih tako prijetno ščegače, ni drugega, nego duh po kuhani, še neohlajeni jedi. Za jerbasoma je bila na vsaki strani privezana lesena posoda za voda, morda tudi vino. Otroci so dobro vedeli, da je gospodar Lovrin imovit in ne pije samo vode, še sin njegov ]e ne. Zato je pa tako inočan, da stoji na vozu kot hrast na hribu in poka z bičem kakor vsak velik. Na sredi med posodama je ležala rjava vreča, v njej je bilo, kakor so presodili pastirji oddaleč, nekaj prav nerodnega, kakor da je Martin Krpan vanjo potisnil v slamo zavite kraške bruse, ko se je bal, da bi mu rnraza ne razpokali. Otroci na paši so najbolj ugibali, kai dobrega je v jer-basih. Še najbolj jim je pa ugajal voznik Lovrinov Janez.
Morda za dve leti starejši od Jerneja je pokal z bičem, da so ga raz-kropljeni pastirji občudcvali od blizu in daleč. Janez je to vedel, pa je po-navljal na vozu svoj: pik-pok, da je tisočeri odmev donel od tisočerih skal, ' kakor da se podirajo hribje okolo njega. Pastirjem se je zdelo, da ni bilo večjega bobnenja niti tedaj, ko je prilomastil od nekod v deželo satn zmaj ali lintver-zrakoplov starih časov, in se je lomilo drevje, so pokale skale ter se razletele po trdih kraških tleh.Prav tedaj se je solnce zasmejalo tudi Lovrinovemu Janezu, ki so ga strmeč občudovali planjavski pastirji in ugibali, da je kupil tako izvrsten bič edinoi še v Trstu ali Gorici. Gotovo ni dal malo zanj.
Po širni prirodi je bilo razlito toliko bogastvo svetlobe, kakor da je povsod pod neborn ena sama Velika noč. Solnčni žarki so se podili okolo vseh stvari. Celo sive skale so se zdele ob robeh prosojne in pozlačene z brezmejnim zlatom. Od vseh vrhov je švigal blesteč plamen. Oči planjav-ških junakov so bile obrnjene samo za Lovrinovim Janezcm in Janezove za pastirji, bič je pokal, kakor da ni še nikoli. Konji so smatrali ta pik-pok za resen opomin zaradi prepočasne vožnje, pa so zadrvili z vozom po kameniti cesti, da je odletalc kamenje na obe strani, rr.ed prah, dvigujoč se visoko za vcizom, so se tudi niešali solnčni prameni i,n se lovili z njim raz višavo v obcestno travo in kamenje.
»Da, to so zares konji, Lovrinovi konji! Gredo kot sv. Elija med bli-skom in gromom po oblakšh. E, seveda! Lovrin je bogat: kruha ima do-sti in mesa in celo vino lahko pije vsak dan!«
Tako so hvalili pastirji konje in Lovrinovo bcgastvo, vmes pa poži-ra!i debele sline ob misli na izbrano Lovrinovo hrano. Več kot samo ene-ga je dražila skrivna želja, da bi znal, kaj dobrega si Iahko privošči Lov-rin z Vrhpolja o Božiču, o pustu in Veliki noči, ko pride celo na Planjavi na mizo toliko kruha, da ga lahkc vsi pokušajo. O Veliki noči dobe celo založaj svinjine, da lahko potem pohvalijo rnater, kako dober je bil »že-gen«. O nadaljnih dobrotah glede jedil pri Lovrinu so planjavskim pastir-
—.   278   «—
čkom misli zastale, kakor zastane ob bližajoči se zimi gorski potok za-mrzel med griči.
Oblaki prahu so se polegli, voz je izginil med klance in ovinke, \v solnčni žarki so se dvignili z obcestnega kamenja, trpotca in gladeža k vabljivejšim znancem na skalnate robove vrhu hribcev, med tanke vr-šičke grmovja in od burje proti zahodu nagnjenih dreves, kjer so lahko poslušali, kaj si šepeče sočno listje, o čem se pogovarjata dobrava in log: Kdaj zasijejo ne le pastirjem na Planjavi, marveč vsem stanovalcem teh kršnih robov boljši časi.
Pastircem je bilo žal, da je tako hitro minila nepričakovana zabava z Lovrinovim Janezom in Lovrinovim bogastvom. Prav tisti hip se je ne-kaj zamajalo med sencami proti zahodu: solnce je zares veselja poskočilo, da so se zasmejale celo za njim v nebesni modrini skrite zvezde, in Ba-lantov pastir, ki se je bil medtern najbolj radovedno približal Janezu na cesti, je poskočil tako veselo, da se mu je pretrgala desna naramnica, zra-ven je še zavpil, pozabivši prejšnjo zamero zaradi krompirja: »Kruha, oj, dosti kruha!« Strmeč in kakor uzidan je stal na! cesti, pred njim rjava vreča razvezana, iz nje so se pa valili — ne Krpanovi brusi — veliki okro-gli hlebci koruznega kruha.
Vreča je padla Lovrinovemu Janezu z voza, ko je podil mimo,
III.
Pastir je nastel celih deset hlebcev in vmes še vedno vpil: »Dosti, dosti kruha!« Kruh je bil svež, še nekoliko gorak. In kako je dišal! Fant se je čudil, vpil, pripovedoval in menil, da je našel vse na Notranjskem skrite podzemeljske zaklade. Videl je celo med hlebci, razloženimi pred seboj, lastno bodočnost — vso drugačno, vso rožnato in vabljivo dišečo kot ta-le dar božji na tleh. Namenjen je bil, če ne ostane hlapec, da se izuči ključalničarstva. A sedaj? Kaj treba njemu rokodelstva! Ali nima že da-nes dovolj kruha?
.Deček je tleskal z rokami, dvigal hlebec za hlebcem, pokušal, hvalil in kazal raztresenim tovarišern, trdeč: »Sam Bog nam ga je poslal ali na-redil iz kamenja, ko smo bili lačni! Morda ga je prinesel od nekod moj angel varuh! Ali ni v Sv. pismu nekje nosil angel preroka Habakuka in nje-gov močnik? Morda je tu pomagal moj patron sv. Jernej. Čast vsem in slava!«
Za nekaj časa začne vnovič jesti kruh in ga hvaliti kar s polnimi usti: »Pa še kako je dober! O-o-o! Boljši je kot medena potica z maslom in orehi. Jaz je še nisem jedel, ali moj stric je videl v Trstu, ko so jo jedli gospodje. Zato pa vem, da je dobra, toda ta kruh je boljsi, verjemite, Ijudje božji, in pridite in pomagajte! A-a-ah! Tako je sladak kot maslen — dober kot najimenitnejše dobrote. Janez, France, Tone, Jože, Peter — vsi, kolikor vas je, pridite pokušat našo gostijo! Dekleta! Le bliže! Nikar
—   279   —
se ne držite kot pivške neveste. Danes se bomo podprli za toliko lačnih dcpoldnevov. Dobro, da imam vedno s seboj rezilo! Ah! Tako se reže ka-kor maslo! Na-te, fantje, jejte!«
Začel je deliti kruh na velike dele, saj se ni bal, da mu ga zmanjka.
Tovariši so menili najprej, da jih hoče Jeraejc samo potegniti za nos, kakor je imel nelepo navado že prej; ko so pa videli, da polaga na ob-cestno kamenje resnično kos za kosom, so se približali previdno in po-časi sezali po kruhu. Za dečki so prišle pastirice. In jedli so vsi in se na-sitili kruha mnogi prvič v življenju. Balantov pastir se je pa držal ime-nitno kot pravi družinski oče, ko pase svojo družinico. Slednjič je vpra-šal, kam hočejo z ostalimi devetimi hlebci.
»Zivini ga tudi dajmo pokušat — kakor podprtnjak na dan sv. Treh kraljev; potem se bo bolje redila,« svetujejo nekateri.
»Pa samo pokušat; preveč ga je škoda. 2ivina ga poje tudi vsega«, ugovarjaja drugi, in deklice odločijo s tem, da pritrde: »Saino pokušat!«
Nato so zadoneli med skalovje klici: »Dimka, čada, breza, belša, liskai plavka, sivka! Brezec, lisec, plavec, sivec, rjavec, jelen!« In kolikor kli-cev — toliko govejih repov se je dvignilo izmed skalovja ter pridrvilo na cesto h gostiji. Pomalem; so se bližali tudi starejši voli, junci in previd-nejše krave. Na1 cesti je bil pravi semenj za živino, obenem pa moledo-vanje za kruh. Vsak pastir je dal svojemu ljubljencu samo košček, ne večji kot oreh, potem so jih odganjali s silo nazaj na pašo. Pastirji so pojasnjevali živini z zgovorno besedo, da je kruh božji dar, ki ga sme uži-vati vsak dan le človek, če ga ima, žival pa samo časih.
Prav zadovoljnO' se je oziral solnček na svojo družino, a smejal se ni več. Seveda, on, ki se samo zastonj vozi po nebu, ne ve, kdaj je dan, ne nač, tudi ne ve, kaij je lakota. Lahko premišlja vsak dan, kai je poezija, če hoče, in pesemce lahko zlaga — brez skrbi.
Tudi otroke je minilo prvo veselje, da niso vedeli, kdaj. Notranji sit-než je utihnil s svojo pesemco, slast po> svežem kruhu je bila kdo ve kje. Ostalo je samo še vprašanje: kam z ostalim kruhom — z osmimi hlebci.
IV.
»Prodali bi ga«.
»Razdelili bi ga domačim, ostanek bi dali siromakom.«
Paistirji so menili, da je vsa Planjava že sita kruha kakor oni, pa da bi ga od osmih hlebcev ostalo še nekaj za siromake. Site so ga bile namreč tudi že njih oči.
»Samo siromakom ga daji.io — tistim, ki vsak dan prosijo v očenašu za vsakdanji kruh, pa nimajo niti vsakdanjegal krompirja.«
Ta resni nasvet je stavil Balantov Jernejc in celo mislil, da je naijmo-drejši ter da z njim gotovo zmore vse druge. A svetovali so slednjič tudi bolj boječi junaki, ki so čutili pogum v prsih samo z žlico v roki, *pa so, menili: »Spravimo ta-Ie božji dar za popoldne in jutri! Ali bi ne bilo pa-metno, ko bi imeli vsak dan zalogo kruha na paši?«