Bližnjice in sekunde
SKORAJ ne mine dan, da ne bi v časopisih lahko brali kakšno ogorčeno pismo ljubiteljev narave, ki se pfitožujejo proti uničevanju ze-lenja v našem mestu. Največ žolča in črnila se seveda preliva zaradi Tivolija in ceste, ki naj bi vodila skozenj, a tudi drugo zelenje je Ljubljančanom moono pri srcu. »Hočemo ze-lenice, ne asfalta!« so lansko pomlad vpili študentje na Aškerčevi cesti, podobno pa zah-tevajo tudi prebivalci novih sosesk, ki jih ob-lijejo z betonom in asfaltom in le tu in tam morda s koščkom travnate  površine.
No, v Siški se ravno ne moremo pritože-vati nad pomanjkanjem zelenic, saj so se vsaj v zadnjem času urbanisti spomnili, da človek ne more živeti le ob vonju po razgretem asfal-tu. Res je sicer, da travica ob blokih in cestah ne pomeni kdovekakšne osvežitve zastruplje-nega zraka, toda vsaj za oko je prijetna. Vse pa kaže, da so se ravno v Sosesko 6 naselili sami sovražniki narave in zelenja, saj so vse trate pohojene in prepredene z blatnimi bliž-njicami, grmi in drevesca pa razen na najbolj odročnih mestih polomljena .. .
Saj poznate tisto veliko zelenico ob križišču Sišenske in Celovške? Zelo lepa je, no, vsaj tam, koder še niso speljane steze . .. Spravili smo se torej nad uničevalce zelenila — s krat-ko anketo. Ustavili smo nekaj ljudi, k; so se vsuli čez travnik in jih spraševali za mnenja o ljubljanskem problemu zelenic.
»Dober dan, oprostite tovarišica, kaj vi me-nite o tem?« smo ustavili žensko z nakupo-valno mrežo, ki je ravno stopila s travnika na pločnik. Malo zabodeno nas je pogledala, rek-la pa nič.
No, pri naslednji »žrtvi« smo imeli več sreče.
»Ja, mislim, da bi lahko uredili več zele-nic,« je odrezala tovarišica srednjih let, brez mreže.
»Zakaj pa potem hodite po travi, mislite, da bo potem bolj rasla?« smo bili nesramni. Pa se je le zasmejala: »Saj ne hodim po travi. Ne vidite, da je tule steza? Sicer pa, če že hočete, mudi se mi...«
In je odhitela naprej, na pločniku malo po-drgnila s čevlji ob tlak, da bi si podplate oči-stila blata, potem pa stekla naprej. Gotovo se ji je zelo mudilo ...
»Jaz bom hodil, kjer bo mene volja!« se je nad našo predrznostjo razhudil starejši mo-žak. »Sicer pa, saj nisem jaz naredil te ste-ze...«
Da bi se lažje vživeli v te nesrečneže, ki se jim tako zelo mudi, smo naredili majhen po-izkus. Gledali smo na uro. koliko časa potre-buje pešec po pločniku naokoli in koliko, če jo mahne po »bližnjici^. Ja, res smo ugotovili razliko: celih 15 sekund. No, sedaj razumemo, zakaj je trava uničena, saj je danes čas zlato. Kaj pa mislite, 15 sekund ... Kaj zato, če so čevlji blatni, glavno je, da smo prihranili na času!
Na avtobusno postajo je pripeljal »Krpan« in skozi vrata se je vsulo pravcato mravljišče. Nekaj se ga je porazgubilo proti litostrojskim blokom, peščica posebnežev se je ubogljivo postavila na prehod, vsa ostala množica pa se je začela zagrizeno prebijati skozi reko avto-mobilov. In »zebra« s semaforjem je samo 20 metrov vstran . .. Kaj, ko bi miličniki prišli še kdaj sem prodajat svoje listke?
No, komur uspe prebiti se na ono stran, seveda zakorači po bližnjici. V eni uri smo našteli natanko 186 ljudi, ki jim je gorelo za petami (takrat gre pa tudi za sekunde). Torej, predlagamo. da trate lepo asfaltiramo, tako da ne bo več treba delati ovinkov. Kajti — čas je zlato!
Z. Š.