Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in -15 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Mjisi	V torek Kozopei-ska
Popotvanje.
Letašni čez vse misli z d alj sani šolski prazniki so mi potrebniga časa na ponudbo dali, semtertje kaj gotoviga zastran Slovenije nameriti. Nar perva moja skerb in želja pa je bila, v takšne okolišine po priložnosti priti, kjer bi se bilo mnenje sleherniga stanu kar mogoče odkritoserčno razodevati vtegnilo. Kar so me mnogoverstne skušnje v tem obziru le-piga in veseliga dostojno prepričale, ne morem se obotavljati, Vam prečastiii Vrednik! ob kratkim vse na znanje dati, ker si sim svest, dragim bravcam „Slovenije" in vsim pravim doinorodeani zlo vgoditi, ako prinesem kako prijetno novico o radostnim razširanji resnično slovenskiga čuta. Sklenivši narpred bližne kraje krog svojiga doma s tem namenam obiskati, kamor koli pridem, povsod najdem veseliga serca prevladajoči živel slovenski, ki se nad silnim razpadam grozovitnc nemškutarije krepko in serčno vzdiguje. Lepa vnetost za dosego naših prirojenih pravic, kakoršnih druge zdaj nam enake ljudstva vže zdavnej vživa jo, se po slovenskih pokrajinah zmiram bolj in bolj raz-širjuje, in se sposobnejšiga poroka stori, de sv i ti a zarja svobodnosti, narodnosti in enakopravnosti, ki se je vsušcovih dnevih vsim au-strijanskim narodam njcžno zabliščala, ncbode nikdar več otemnela v naši ljubeznivi Ilirii; ampak ta svečana gorečnost vse verle sine matere Slave s temeljito nado napolnuje, de sc priserčno zaželjeni konec popolne izpeljave slovenskiga in sploh slavjanskiga vcliciga namena od dne do dne bolj prebližuje.
Kar se jasne Ipavske in Ajdovske doline vtiče, ni dvoma, de bi njuni glavni duh našim ljubim domorodcam ne bil znan, ker jc tako javen, de va-nj ondotni ncmškutarji le z za-ničljivimi in zasramljivimi očmi in s široko od-pertimi ustami ko v neznano, čudno prikazen zijajo. Kako pridno de se ondašne narodne straže obnašajo in čez mir in postavni red ojslro čujejo, se Vam mende iz mnogih dopisov že odkriva. Kolikor se sim pa sam prepričati zamogel, je slovenski duh blezo malo kje tolikajn lepih plodov donesil, kakor ravno v rihenberški fari, kjer razun duhovnov tudi drugi prosti kmetje „Slovenijo", „Kmetijške in rokodelske novice" itd. s marljivo pazljivostjo prebirajo in se pri svojih skupšinah le od slovenskih zadev po slovensko pogovarjajo. Raj-skiga veselja za res more serce sledniga domorodca zaigrali, ki izmed temnato-nemškutar-skili okolic v tako jasno tovaršijo dojde? ktere oživljajoče načelo je vse skozi slovenske pod-stave. Moje priserčna radost pa je bila, de sim prišel vRihenberg ravno na kvaterno nedeljo t. j. 24. Kimovca, ko se je prav svečano praznovalo ponavljenje posvečenja ondašne farne cerkve. En razdel narodne straže je pri prazničnim obhodu (procesii) in sledečim drugim sv. opravilu s streljanjem slavo dajal, de se duhovno opravilo današniga dneva s toliko slovesnostjo doslej nikdar opravljalo ni. De je ta narodna straža po izgledu drugih enačili naredb uredjena, o temu ni dvombe; ali vendar ne morem zamolčali neke nerodnosti, ki se pa pri vsih slovenskih narodnih stražah najde, to je: nemško velevanje pri terdo-slovcnskih stražnikih. Slišal sim na lastne ušesa, ko je neki stražnik vže po danim povelju druziga zraven sebe stoječiga tovarša, ki je nemšino
nekoliko razumel, plašno pobaral, kaj de je zdaj pa zdaj za storiti. De se tako ravnaje vojaške povelja, ki ročno izpolncnje tirjajo, zlo zamudijo, more vsaki lahko spreviditi; de se bode pa temu nasprot zmiraj taka godila, dokler bode velevanje pri stražah po nemško, je tudi stednimu videzno.
Pripovedalo se je, de bode rihenberška narodna straža imela čez osem dni, t. j. dne l.Kozoperska vdolanim gradu praznični ples, ki je bil gotovo slovenskiga duha, ker je v rihenberškim okrogu skorej vže vsa nemšina nesrečno poginila. — Prebivavcain na Krasu bi bilo za njihovo narodnost narberžeje še več mar, ako bi le kakiga zastopniga moža imeli, ki bi jih vtem obziru kaj bol ji razjasniti umel; de bi se ga pa oni s celim sercam poprijeli in oklenili, sim se sam dovelj prepričal.'
V	Terstu so se pred enim tednam bili jeli rezati papirni denarji (bankonoti), sosebno pa taiste po 1 gold. Ako je po tem takim kdo polgoldinarja vrednosti kupil alj pa zajedil in z banknolani plačal je pol bankonota nazaj dobil i. t. 11. Kmalo se je bila ta brezpostav-nost po celi teržaški okolici razširila do Terga, Ajdovšine in gorjškiga okroga i. t. d.; dokler je že mende lih zdaj višji gosposka takim ravnanji v okom prišla.
V	Gorici je popolnama babilonska zmešnjava politiških misel; ondolna „Aurora" '■'•■) seje le kratik čas blisketala.	Predgrižki.
Slavenski Jug o zadnjih Dunajskili prigodbali.
Nova prekucija — novi punt se je vnel, in še današniga dne vre na Dunaju, v stolnim mestu austrijanskiga cesarstva.
Kri se je lila pri Beču na Donavi in po dunajskih ulicah. Mestnjani so sc tolkli in klali med seboj, in cesarsko vojašnjo.
Ta punt, ki ga še ni ne konca ne kraja, je stresel Austrijo ko še nikoli. Cesar je drugi pot, zapustivši dvor sprednikov svojih — pobegnil.
Metež je velik, tako de se človeku zamota nit dozdajnili misel. Ni ga danas tistiga, ki bi zamogel predreti in znati, kaj de bo iz Austrije!
Ali kako je prišla ta prekucija, kaj je dalo početik temu nesrečnimi! puiitu, ki je, bi skorej rekel, smertno rano cesarstvu zadal v ravno tisti dobi, ko se je bilo jelo boljšali in opoma-gavati od pomladanskih vdareov? Ali je ta punt potreben, in de se da opravičiti pred so-dišem austrijanske historije? Vsak bo po svoji glavi od njega mislil. Eni ga bodo preklinjali, drugi se veselili, vsak kakor se njegovim namenam primeri in pristoji. Nekteri ga bodo v zvezde kovali, ker po svoji navadi v njem vidijo zmago svobode nad sužnostjo in vladarskim kovarstvain.
Mi smo vse drugih misel.
Mi ne grajamo punta, kader se narod vzdigne, de raz sc strese jarem in okove, ter si svobodo izbojuje. Mi nc grajamo punta, v kterim gre za svobodo in za zmago svobode nad zvijačami in goljufijami kabinetov; mi ne grajamo punta, kader vladar hoče preklicati in nazaj vzeti, kar jc dal, obetal in obljubil narodu.
Tako se .je imenoval goriški časopis ki je v vlaškim jeziku natisnjen kemej en dober mesec izhajal in Kimovca že zaspal. Pisatelj.
Ali, praša se, kakšen je sedajni dunajski punt, v kterim se mestnjani med seboj koljejo, in v kterim razuzdano-nesložna množica vbija in obeša ljudi samo za to, ker jim je kje kdo juhnil, de je sovražnik svobode? Seje mar vtem puntu vzdignil narod, de si svobodo pribojuje.
Ni sc.
Ali gre v zadnjim dunajskim puntu za svobodo narodov austrijanskih in za zmago te svobode nad prekanjenimi kabineti?
Ne gre!
Jc mar austrijanski cesar preklical (opo-rekel) ali le htel preklicati in nazaj vzeti, kar je dal in obetal narodu ?
Ni!
Naj bo, kakor hoče, sedajni punt na Dunaju nima pravičniga izvira.
Kdo zamore le pomisliti na (o, de se je Dunaj vzdignil na bor proti reakcii ?
Ali ni sedel na Dunaju zbor austrijanskih narodov, sostavljen na narširši podlagi in poklican, de bi združen z cesarjo-kraljem ustavo napravil, in na podstavi svobode novo deržavo vstvaril — novi politiški zid, v kterim bi za vsakiga bilo mesta, prostora in svobode ?
Je mar ta zbor kedaj šel rakovo pot, ali samo skusil peruti obrezali novodobljeni svobodi — je tedaj v krilu dunajskiga zbora bila reakcija ?
Kdo bi le pomisliti mogel kaj taciga od svobodnih namestnikov svobodniga naroda, ki so se zbrali, de bi narodu svobodo zagotovili in vterdili, ne pa zaterli ?
Kdo bi kaj taciga le misliti mogel od ljudi, ki so rojeni sinovi svobode, — ki so s svojim načertam ustave svetu pokazali, de so jim „plodi letašne prekucije svetinja" ?
Ali je bil tedej vzrok na Dunaju, preter-gati nit posvetovanja in kri prelivati po ulicah iii neredu vrata odpirati?
Ako pa zbor ni dal pravičniga vzroka k puntu in kervarenji, kako ga je dalo ministerstvo, ki druziga delalo in se drugači ravnalo ni kakor v duhu zbora?
Ako je dunajski punt meril zoper ministerstvo, de bi ga s silo poderl; je meril tudi — nekoliko saj zoper zbor; zakaj ministerstvo je bilo organ zbora, in je v njemu čversto svojo podporo imelo.
Dunajski punt je prevergcl vsaki postavni red. On jc razžalil veličanstvo naroda, na-mestovaniga na dunajskim zboru, ker je poderl ministerstvo — organ zbora — proti njegovi volji. Dunajski punt se ne da opravičiti in o-prostili, ker se jc ena stranka v enim mestu vzdignila zoper celi narod. Dunajski punt jc prenesel revolucijo iz postavniga polja na polje neposlavne, kervavc anarhie. Pa ako dunajski zbor še vendar ostane v sredi tega punta in brezpostavnosti, ter sc ji tako rekoč v naročje verže, ni več zbor svobodnih austrijanskih narodov, ampak sužnik dunajske anarhie!
P olj si i maršal grof Kadccki llu-itajski posadki (garnizon).
Vojšaki Dunajske posadke!
Nisim jez vaš zapovedajoči general, vi niste vajeni, slišali glasu mojiga in hoditi za njim v boj, ali kot poljni maršal in narstarši vojak v armadi mi pravica gre, vam ojstro besedo povedati.
Neslišane reči so se pred vašimi očmi zgodile, Austrije neoskrunjeno bandero je z
izdajstvam in skervjo omadežvano. Že drugikrat je Cesar vaš iz svojiga poglavitniga mesta pobegniti mogel, bojni minister grof Latur je grozovitno in ostudno vmorjen, njega mertvo telo osramoteno. — Hraber general je padel, kakor se reče, zadet od roke grenadirja!
Bataljon grenadirjev pozabi v gerdih gostijah in sramotni pijanosti na svojo dolžnost, pokoršino odpove in strelja —o večna sramota! na svoje lastne vojaške tovarše.
Vojšaki dunajske posadke! povejte mi, v imenu laške armade, vaših vojaških bratov, vas prašam: ste storili svojo dolžnost? Kje je straža bila, ki je grofa Latura branili imela, ki mu je popred meriva pred noge pasti mogla, kakor prepustiti ga divjosti kervižejniga, raz-draženiga viačugarstva?
Kje so izdajavci, ki so naše bandero z sramoto pokrili? Ali jih je zadela pravična kazen? ali pa še svoje izdajavsko življenje v puntarskih verstah peljejo?
Vojšaki! Žalost se me je lotila, solze so napolnile moje staro oko, ko sim te v letopisih austrijanske armade neslišane sramotne dela zvedil.
Ena tolažba mi je še ostala, de je le mala truma bila, ki je svojo čast tako gerdo pozabila, svojo dolžnost tako sramotno razžalila.-— Na vam možje, ki ste zvesti ostali, na vam zdaj leži, prestol svojiga cesarja in slobodne naprave braniti, ktere je njegova očetovska dobrotljivost njegovim narodam podeljila in ktere derhal puntarjev tako sramotno v zlo obrača.
Vojšaki! odprite oči pred brezdnam, ki se pred vašimi nogami odpira; vse je na vagi, podlage dcržavljanskiga reda so stresene; posestvu, dobrimu zaderžanju in veri se poguba žuga; vse, kar je človeku svetiga in dragiga, kar kraljestva vstanovlja in derži, hočejo pokončati, to in ne svoboda jc namen tistih šuntarjev, ki vas seboj v sramoto in pogublenje potegniti hočejo.
Vojšaki! v naši roki je zdaj bramba prestola in ž njim obderžanje cesarstva. — O de bi mi božja milost dopustila, doživeli dan, kadar se bo reklo : „Armada je Austrijo ohranila!" še le takrat se bo zadostenje storilo za 6. in 7. t. m. tega nesrečepolniga lela, takrat še le vam laška armada, ktera zdaj meje cesarstva proti zvunajnimu sovražniku brani, bratovsko roko poda.
Glavno staniše v Milanu 16. t. m.
Radecky, poljni maršal.
DopisVJnb. slovenskimu driižtvu.
Častiti zbor!
Tvoj razglas po Ljubljanskih slovenskih in nemških novicah mora oči odpreti vsim nezaupljivim nasprotnikam tvojim, kteri te mislijo nar nevarnejšiga, sovražnika edinosti našiga mogočniga slobodniga cesarstva, ino jih prepričati, de ti v nemar puste vse, kar bi za-željeno lepo zaslopnost in pa edinost narodov znalo moliti, si edino prizadevaš Slovencam sedajne prigodbe v pravim obličji oznanovati, in jih škodljivi zapeljivosti oteti. S tem dja-njem si misel nas vsih podpisanih, in mi upamo, tudi vsih pametnih Slovencov zadel. Po tem naj razsajlivi del Dunajčanov in vsi, kteri z njim vlečejo, spoznajo, kaj mi Slovenci od njih sadajniga punta mislimo. Zlasti so pak tisti naših poslancov, kivsedajnih okoljstavah še Dunaja niso zapustili, očitno pokazali, de ali ne zamorejo prav prevdariti okoljstav in svojih dolžnosti, ali de nimajo prave ljubezni do svojih volivcov, ampak dc so enaki pete-linam na strehah, ki se po vetru obračajo. S takimi poslanci si bomo malo zmogli, zato bi bilo varno jim dano oblast koj preklicati, če milostivi Cesar sedajniga vstavniga zbora ne bojo popolnama preklicali, ino nove poslance voliti veleli.
Iz Ložke doline na Notrajnskim 19. Ko-zaperska 1848. (Sledi 31 podpisov spoštovanih mož.)
Austriansko Cesarstvo.
Dunaj.
Predsednik ministerski Vesenberg je z do-)isam d. 22. t. m. i/> Golomovca na predsednika deržavniga zbora poslal naslednji cesarjev fit a x g 1 a s:
Mi Ferdinand pervi, ustavni cesar Austrie i. t. d.
Našimu sercu bolestne prigodbe v poglavitnim mestu cesarstva in brezpostavnost, ki še vedno terpi, so nam v hrambo prestola in sreče naših narodov žalostno potrebo vsilile, očitni punt z orožjem vdušiti, kakor smo vse to v svojih razglasih od 16. in 19. Kozaper-ska t. I. svojim narodam na znanje dali.
Ker je postavni red v poglavitnim mesti podert in ker se nastop vojaških naredb bliža, je deržavnimu zboru nemogoče postalo, se tam dalje posvetovati. Sklenili smo tedaj zapove-dati, de deržavni zbor seje svoje na Dunaju berž vstavi, in pokličemo ga na 15. listopada v mesto Kremzicr, kjer bo zamogel, brez za-m o le in prenehanja vdati se edino svoji veliki nalogi izdelanja pridu naših deržav primerne ustave.
Opomnijo se tedaj vsi za ustavodajavni deržavni zbor izvoljeni poslanci, gotovo sniti se do 15. listopada v mestu Kremzier, tam prenehaniga posvetovanja zastran ustave se zopet poprijeti in toisto brez vsih postranskih ozirov v kratkim do srečniga konca dognati.
Zanesemo se, de bodo vsi za ustavodajavni deržavni zbor izvoljeni namestniki naroda v spoznanji svojih dolžnost do domovine posker-beli, de pridejo pično o zaznamvanim času v odločenim tačasnim sedežu deržavniga zbora skupej, in de se bodo tam brez odloga za hitro izpolnenje jim dane velike naloge resno pognali.
Golomovec (češko : Holomouc) dne 22. Kozaperska 1848.
Wer«linan«t l/v.
TVessenberg l./r.
Zoper to povelje se je deržavni zbor t. j. ostanek poslancov, od kterih nihče ne ve, koliko de jih je, vzdignil, je protestiral, in do cesarja 4 poslance in pa ministra Krauza poslal. Boroš je posebno govoril, de bo tam v Kremziru ( češko : Kromeriž ) zbor od Cehov preveč v strahu deržan (!).
Poslanci še zdaj niso vmanjkali pisma pisati na Cesarja in Vindišgreca in razglase delati na Austrijance, če prav se za stanovitno pove, de jih žc ni več toliko vskupej, de bi veljavne sklepe delati zamogli. Dva poslanca, ki sta iz Dunaja v Gradec prišla, sta razodc-la, kakor Graške novine povedo, de straho-vavstvo gospodojoče stranke v zboru tako dalječ seže, dc se poslanci desne plati in iz srede, ako le usta ganejo, kakor de bi kaj ziniti hotli, že zavračujejo in strahujejo s vsakterim znam-njem nezadovoljnosti, tako de drugi ne govore razun širokoustnih levičnikov.
Dne 26. je čas stekel, kteriga je bil Vin-dišgrec Dunaju dal, de se podverže; ali Du-najčani so pogoje Vindišgrecove zavergli ter so si rajši boj z vojšaki zvolili. Dne 27. je bil Vindišgrec že gospodar od treh predmestij in je mesto vedno opominjal, de naj se vda, de se pred veči škodo obvarje.
Tudi se pravi (Gr. Z.) de je Vindišgrec tri ladje z madžarskimi dobrovoljci na Donavi razdjal in potopil.
Vindišgrec se je mende le toliko vdal, de je po imeni zaznamval osebe, ktere se mu izročiti imajo.
Dne 28. se pravi, de je armada bila že pod se spravila predmestja Erdberg, Maria-hilf, Leopoldstadt in Rosau; prebivavci od Modlinga, Funfhaus, Sechshaus, Rustendorf in Lerhenfeld so se bili že 25. d. podali.
Kdorkoli na Dunaji zamore le orožje nositi, mora mesto braniti, če ne se postavi pred vojaško sodbo.
Od Laturjeviga regimenta (Pražani), ki med narlepši cele armade sliši, sta dva batal-
jona pred Dunajem z černimi banderi, pokritimi bobni in inertvaškimi glavami na čakih. Ti vojšaki de so mende prisegli ali maše vati Lalurja ali pa vsi do zadnjiga poginiti.
Vindišgrec ima 300 topov in en cel regiment kanonirjev; cele armade de je blizo 90,000.
Ban Jelačič je Madžare silno potolkil in jih notar do Wieselburga nazaj zapodil, potem se pa zopet proti Dunaju vernil.
Govori se tudi že, de se je že celi Dunaj vdal, vendar ta glas še poterjen ni.
Slovenske deiele.
V Ljubljani 28. t. m. Vesela novica. Ministerstvo naše je z odpisani 5. t. m. pustilo po deželnim poglavarstvu Ljubljanske gg. prav-doznance poprašali, ako bi kdo izmed njih pripravljen bil, že to leto kaznovavne in pa splohne deržavljanske postave po slovensko očitno razlagati (brez plačila) in berž se jih je več naših rodoljubov oglasilo, ki so se za to sicer težko delo toliko dragovoljniši ponudili, ker je slovensko družtvo svojo pomoč in podporo v poslovenjenji naših postav obljubilo in tudi že potrebne priprave za to storilo. Ako Bog da, se bodo Slovenci že letaš postave v domačim jeziku učili. Čudna je le ta, de se bo Slovenšina popred v narvikši šole vpeljala, kakor pa v perve šole, pri kterih, kakor zvemo, je druge spremembe ni, kakor de so se mimogredoč učencam pismenke: č, š, ž pokazale. Toliko je rodoljubje naših gg. uče-nikov in šolskih ogledov!! Saj že toliko naj bi naši gg. učitelji storili, de bi namest nemškiga berila kaki časopis p. r. Vedeža, Novice itd. v roke vzeli in prebirati pustili. Ganite se nekoliko!
(—r) Iz Gorice 23. t. m. Ker že dolgo dopisa iz Gorice prijeli niste, vam tu nekoliko verstic napišem.
Gorica, mirna, prijazna Gorica, ki se popred za vse viharje časa zmenila ni, je zdaj na enkrat vertoglava postala, ni je kaka velika idea prešinila, ampak le nekoliko podpi-hovavcov brez vesti jo je razdražilo. Že nekaj časa popred sta si časopisa teržažka Constitu-sionale in Tclcgrafo di sera, ki imata skrivaje laško-republikanski namen, nekoliko prijatlov dobila; ko pa 6. t. m. z svojo strašno, v raz-ceplenje Austrie namenjeno revolucijo pride, so ti Lahi greben vzdignili in si mislili, zdaj je ura za na nas. Med tim se goriški poslanec g. Catinelli, (ki je svoje pooblastenje iz rok dal), verne v Gorico, in tu ga popa-deta imenovana dva časopisa in ga grajati počnete, de je on, poslanec, čisto laškiga inesta(!), Dunaj takrat zapustil, kojesloboda v nevarnosti bila. Nekoliko popačenih goričanov je temu verjelo in napravili so mu mačjo mu-ziko, ki pa po razsodbi Graških dobrovoljcov, v ti reči dobro znajdenih, ni dosti veljala.
Gosp. Catinelli, ki je na Dunaju rekel, dc sedajno počenjanje in puntanje Dunajčanov po mislih svojih volivcov ni, ni mogel vediti, kako dc so med tem Goričani doma popačeni in razdraženi bili. Pravičen mož se ne zmeni za babje besede, ali Goričani so obžalovanja vredni, dc takigamoža, kot je g. Catinelli, ki ima toliko zaslug za goriško mesto in za kmetijstvo njegove okolice, kterimu je naše vladarstvo žlahtnijo, prusko pa rede ponujalo, on jih pa vzeti ni hotel, de takiga moža tako malo ceniti umejo.
Druga veliko težji zguba nam Slovencam žuga,- ker je iskreni rodoljub, g. Doliak (med slovenskimi poslanci nar serčniši in nar glas-niši podpornik slovenstva) tudi svoje pooblastenje volivcam nazaj dal, zakaj tudi čez njega so bili nekteri dražniki jeli govoriti, de je za odškodovanje grašakov govoril, in de je zdaj Dunaj zapustil, de z starokopitneži poteguje in takih nesramnih laži več.
G. Doliak je tedaj svoje volivce skupej povabil, jim je vse razložil, kaj in kako je, in kakšne de so misli njegove, ter je sklenil,
de ako so oni druzih misel, je pripravljen odstopiti. Eni (in upam de večina) so se zavzeli in so ga prosili, de naj ostane, drugi pa so vendar jeli nekaj godernjati, kar je gosp. Doliaka priinoralo, de je namestništvo od sebe dal. Vendar, če Bog da, ga bodo zopetzvo-lili, in slovenšini krepko podporo obranili. Trosimo rodoljube, naj se za to potegnejo.
Iz Marburga. 18. dan lega mesca je šlo 18000 Horvatov skoz naše mesto. Ti Horvati so bili od vzdige (Landsturm), ktero je general Todorovič nad Madžarje peljal; ko se je pa Jelačič proti Dunaju obernil, je tih 18000 domu poslal, ki so veči del kmeti. Od treh do šestih so skoz Marburg marširali; ni bilo slišati nobenega hrupa; v svojih opankah so tiho stopali. Vidile so junaške trupla in od sonca ogorene berkaste lica. Vtrudeni so bili od dolgega popotvanja. Od turške meje noter do Dunaja in zopet nazaj so noč in dan pod milim nebam. Zvunaj Marburga na polu so se vsedili in prenočovali; dobili so 18000 hlebov kruha 90 centov mesa in 40 sežnjov (klafter) derv. Povsod so se popolnoma mirno zaderžali, vse lepo plačali, in če je njim kdo kako repo alj kos kruha dal, so vse za hvalo vzeli. Na lesenih ražmih so si meso na pol spekli in zraven staro pesem od Kraljeviča peli. Ko so lačen želodec potolažili, se je vsak v svojo čoho alj surko zavil, sebe in svoje ljube, ki jih že dolgo ni vidil, Bogu priporočil, in na goli zemlji tako sladko zaspal, kakor da bi v gorki postli ležal. Dež je lil, kakor da bi bilo nebo odperto in vmes se je bliskalo. Kadar se je zabliskalo, so se vidile trupla merličam podobne; groza me je obšla, zakaj spomnil sim se na kralja Matjaža, ki z svojoj armadoj v frajmanovi jami leži, mislil sim, gotovo je kralj Matjaž vstal, in cel svet hoče premagati. Mislil sim: Draga zemlja, ti nam na temu svetu vse daš, živež, obleko in veselje, in kader je naše truplo starosti — trudno nas v svoje krilo zaviješ. Veliko je britkosti na svetu, pa draga zemlja, tega nisi ti krivi, ampak nehvaležni ljudi, ki se vmed seboj preganjajo. Mislil sim: osemnajst jezerov sere tukej bije z iskrenoj ljubeznoj za dom in za Cesarja; pa kako dolgo bodo bile ? Nc bo 50 let preteklo, in zemlja jili bo krila. Še dalje bi bil v dežu stal, pa zbudil me bil iz sanj eden ki se mi jc prijazno bližal z „MoIim, dajte mi duhana".
Vprašali me pa zdaj bote, kaj je nje gnalo tako dalje? Za koga so toljko pretcrpeli? — Brati Slovenci! Ljubezen proti domovini in proti Cesarju jih je primorala, svoje žene, o-troke, starše in sestre zapustiti in se v boj podali. Živili svesti Horvati! (Celj. nov.)
Hervaška in slavonska dežela.
Peštanske novice od 21. t. m. prineso o-znanilo obrista Percela dne 10. t. m. iz Ha-tose, v kterim pove, de je sovražnika pri Le-teni potolkel in dc je 800 llervatov in cesarske pešce in konjike, med njimi pešce Piretove pri Leleni v beg razpodil in čez Muro šel. Ali naše novice od teh bitev iz dolnjiga Šla-jerja nič ne vedo. Čudno je de Percel ob enim proti jugu naprej gre in pa Dunajčanam pomoč nese.	(Slav. J.)
Novica, de je general Bolh celo svojo trumo od blizo 8000 mož sovražnikam izročil se polerdi. Graničarji prosti so brez orožja domu poslani, po tem ko so škofu v Pcčuhu prisegli, de se z Madžari bojevali ne bodo; oficirje so pa v Peštu obderžali.
V Karlovcih jc deželni zbor serbski dne 27. pret. m. od patrijarha Bajačiča začet bil, pri kterim je tudi vojvoda general Šuplikac pričijoč bil.
v
Ceska dežela.
Od Bana herv. si. in dalm. jc prišlo naslednje pismo na Slovansko Lipo v Pragi: $ lavno druitvo! Ljubi Bratje!
Moje dosedajne dela Vam pokažejo, kam jez merim in kaj jez želim.
Kakor sim pa od ljubezni do Slavjanstva nadušen, ravno tako sim iz celiga serca prepričan, de je Slavjanstvo narveči podpora Austrije, ali de je tudi nasproti Austrija za Slavjanstvo neogibljiv pogoj (Bedingung) in de, „ako bi zdaj Austrije ne bilo, bi si jo vstvariti morali."—Ni tedej človeka razumniga, kteri bi ne sprevidi!, de obstanje Austrije z obsta-njem Slavjanstva, in to z unim narožje zvezano stoji. —
Bila je za to moja dolžnost, kot gorečiga Slavjana, protiavstrijansko iz sovražtva proti Slavjanstvu izhajajočo stranko v Pešti pritisniti in vničiti: ali med tim ko sim jez proti Pešti, madjarskigagospodstva gnezdu, šel: so vzdignili na Dunaju združeni naši sovražniki glavo, in ako bi oni na Dunaju premagali, bi moja zmaga v Pešti le polovična bila in steber naših sovražnikov bi narterdniši na Dunaju stal.
Obernil sim se tedej z armado (vojsko) na Dunaj, de vkrotim sovražnika Slavjanstva v poglavitnim mestu Austrije. Neizmerno je postalo veselje moje, kader sim vidil, kako de češki bratje, vedeni od taistiga prepričanja, vterjeniga z povernenjeni čeških poslancov, zmagonosne bandera pred Dunaj donašajo, meni in armadi moji bratovsko roko podati in tam ali junaško premagati ali slavno pasti.
Mene je prepričanje, de grem zoper sovražnika Slavjanstva, pripeljalo pred Dunaj, in nadjam se, de Vi djanje moje razumete in podpirate.
V glavnim stanišu vojske h. si. Zwofa.\ingu 22. Kozaperska 1848.
Priinite moj pozdrav!
Jelačič l./r.
Ban.
Ogerska dežela.
Pismo iz Budiina pove: Del ogerske pri Bruk na Laj ti stoječe armade, namreč Sekleri, in tudi nekoliko honvedoficirjev, in še clo prostih pešeov se je branilo stopiti z orožjem in nepoklicani na austrianske tla. Sekleri so rekli; Austria je dežela našiga kralja in cesarja, tu ne pridemo ko sovražniki! Po vojaških postavah se je to imenovalo puntanje in nepo-koršina, nekoliko iz honvedskiga kardela (bram-bovcov) je bilo tudi po njih izpraševano in kri sc jc prelita. — To nam nekoliko pokaže, zakaj so se Ogri proč pobrali od austrijanske meje.	(Agr. Z.)
— Velitelja Oscčke in Pelravardinske terd-njave Jovič in Blagoevič sta na Košulovo povelje zelene (madžarske) bandere raztegnila.
K1 a u s e n b u r g v E r d e I j u 17. t. m. Oberst-laitnant Urban se je z 1500 vojšaki, in pa veliko množico oboroženih kmetov in dvema lopama iz Nasoda vzdignil in je včeraj v Sas-ltegen na Maroši prišel. — Na čeli madžarskih trum pa stojita baron Vaj, ministerski komisar, in pa oberst Baldacci. — Mesto Ma-ros-Vasarhely in Maroški stol sta poslala ljudi do Urbana, vprašal ga, zakaj de naprej sili in mesto v strah deva; on jim je odgovoril , de je iz Nasoda po vikšim povelji se vzdignil in de bo njih mesto še le zasedel, kadar bo od vikši oblasti vkaz dobil, Od Se-klerjov se pravi, de se posvetvajo, kaj bi v sedajnih homatijah storiti bilo. — V Hunjad-ski županii so sc Valabi z vojšaki zjedinili. YTalahi sploh na večih krajih zbore z orožjem deržijo in se čedalje bolj pod cesarske bandera zbirajo.
Galieia in Vladimiria.
Od granice poljske. „Gazeta poljska" od 20. pret. m. prinese list iz Varšave, iz kteriga nekoliko verstic tu podamo.
Nekoliko meseov že vsi nekaj tožijo, in nihče ni zadovoljim z svojim stanam, vsak zdihuje, de bi se premenilo, in se tudi na to zanaša, če prav nuna zadosti serčnosti, de bi sam kaj počel, z eno besedo mislil bi kdo, de je moralna mcrzlica se glav vseh lotila, in to
je nasledik ne samo parižkiga prevrata (pre-kucije), ampak več dunajske in berlinske revolucije, ki so tu narveči vlisek storile. Dolgo niste slišali Rusa, de bi o politiki juhnil; danas pa že dosti glasnejši govore o slobodi, demokracii, in spoznajo, de so spremembe silno potrebne in hvale vredne. Razumi se, de pri tem vsigdar jasna prihodnost Slavjanstva pervo mesto ima in zdi se, de je poštenje in slava za Ruse neizmerna čara.
„Vsi narodi — reče mi nedavno stanoviten oficir — so dopolnili čas svoje slave; zdaj je versta na nas, na Slavjane. Samo pomnite Poljaki, de ne bo ne nam, ne vam in nobe-nimu Slavjanu dobro, dokler si vsi skupej bralovske roke ne podamo. Recite, kje so vam drugi bolji prijatli? Znabiti Francoz ali Nemec? zares bi smešno bilo, če bi vi še po tolikih dokazih v njih pomoč, v njih prijateljstvo verovali."
V teh besedah, ktere dostikrat slišim, jc izrečena misel večine pravičnih Rusov.
Pravim, pravičnih Rusov, zakaj te je treba razločevati od tistih nemških odpadnikov , kteri so v resnici edina podpora carskiga despotizma, in kamor sliši veči polovica ime-nitniših uradnikov (činovnikov) civilnih in voj-niških, kteri od vsih strani našo nesrečno domovino v tlačenji in torturah derže.
Ali kazen pravičniga Boga jim ne bo odšla, in gore! gore jim, kader enkrat v Rusii sprememba nastopi!... Ako bi Poljaki v ozkim bratinstvu z Nemci živeti mogli, bi od Rusov, ki nemški ževelj zaničujejo, zaver-ženi bili.
Nikolaj je dosti bistroumen, in pozna in sprevidi delanje višjih versta naroda ruskiga in čedalje bolj spoznava, de se podlage nje-goviga despotizma že tresli jamejo. Vpraša se samo, kaj de bo v tem hipu počel, ali se bo z vsem mogočimi močmi poganjal, de bi navadni stan reči obderžal? ali si bo iz osode družili vladarjev nauk koristil in bo sam stopil na stezo potrebniga napredka? To poslednje se zdi večimu delu omikanih Rusov nar-verjetniši, zakaj despotizem, napadati od vsili strani, se zares dolgo več obderžati ne da. Yreliko jih govori, de se bo ta sprememba v kratkim zgodila in narpopred na Poljskim pokazala. Tako govore o knezu Leuchtenbergu ko prihodnim ustavnim kralju poljskim, zato pričakujejo Nikolaja na 23. v Varšavo. Naj bo že kar hoče, toliko je res, de sadajni car Nikolaj spozna grehe svojih dedov zastran Poljakov.
Ptiije dežele.
Nemška. V Frankobrodu se je pri pogovorih od nove nemške ustave poslane Lie-belt z prusko-polskiga tako verlo za samostojnost polskih Slavjanov potegoval, de se Nemci čudijo, kako si more kaj taciga v nemškimi! zboru prederzniti. — Frankobrod je z stana obsedniga zopet zpušen. — Pruski kralj je svojo armado (326,0OO mož) za armado ne niš ki ga kraljestva spoznal. — V Majncu se je zbor nemških katoljčanov snidil 3. dan t. m. — V Yrirceburgu se bodo nemški škofi k pogovoru zbrali. Laška. Pokoj orožja so med cesarsko in sardinsko armado neki do konca mesca Listopada podaljšali. Oficirji madžarskih vojšakov v Mantovi se Košutove vlade branijo. — Sicilijani so proti Neapolitancain tri šotore napravili; v Palermi so vsi prisegli pred umreti , kot Ncapolitancam se vdati. Francozka. V Parizu je nehal obsedni stan, ki jo bil 24. dan Rožnika vpeljan. Zvoljeni so tam trije novi ministri. Tretji trop izseljen-cov je šel z Francozkiga v Algerijo, (815 od-rašenih ljudi in 70 otrok.) Hritanska. Irca-ina O'Brien in M'Manus ki sta bila k smerti obsojena, je življenje zopet obljubljeno. Časopis „Times" tako prijazno za Bana Jelačiča govori, de mu očitajo, de je v Meternihovi službi. Špansko. Po večih krajih se je punt oglasil za Montemolina (sina don Karla) in republiko. Nar veči nevarnost je bila v Barceloni, kjer so 3 puntarske oficirje vstrelili. Švajca. Meja med Lombarškim in švajcarkim svetam je zopet odperta za sosedsko ravnanje. 30 austrijanskih vojšakov je z silo na Švajca rs k o plat prišlo kjer so nekaj razsajali in nektere Tcsince vklenili. Moldava. Bibe-sko knez se je zopet vernil v Moldavo kjer o-a 3 mesce ni bilo.
N C 1» o 1 i t i š k i del.
Milica dienimu predin gre na vojsko.
Vem, de volja (o je božja, De na vojsko moraš iti, Poprijeti se orožja. In samo me popustiti.
Car te kliče, kliče Slava, Domovina če te imeti, Tu želi te očetnjava Vražne je moči oteti.
Znam, de to dolžnost je sveta, Očetnjave pravga sina, Tudi z radostjo sprejeta, Kader terja domovina.
Vem Slovenske de kervi si, Korenine de si prave, De si serčin, in de nisi Sin nevredin očetnjave.
Torej nehajte solzice Le mi liti iz očesa, Zjasni se mi tužno lice, Kakor jasne so nebesa.
Na desnico, de resnica Moja je in bo zvestoba, In de hočem ti deklica Zvesta biti clo do jrroba.
Če je sveta božja volja De poverneš se iz boja, lz moritve černe polja, Skaže se zvestost ti moja.
Ako je pa volja božja. De umerješ v bitve polji Ranjen vražnijra orožja. Vdala bom se božji volji.
Bom samica, bom devica, Zate, (lični! bom molila, Dokler de se bo dušica Od telesa spon ločila.
De se sklene serce naji,
Ker ni dano tu sklenitve , U nebesih v svetim raji, Kjer ni bati se ločitve.
Tukej, dični! tri cvetlice Vzemi, dam jih u slavo ti, Hojo ti naj tovaršice Zmlr na vsacim tvojim poti.
Perva, glej , ko sne«; je bela , Kaže, de edino tebi Sim in zinirej bom živela, lmaj vedno jo pri sebi.
Druga modra ko nebo je, (Jlej! prečisla je zvestoba, Kaže ta li, de zvesto je Serce moje ti do groba.
Tretja je ko kri rudeča, Mojo ti 1 j u b e z i n kaže , Ki je terdna in goreča, Ki gotova ti ne laže.
Nosi vse na sercu svojim, Koder naj te sreča vodi; Si v spominu zmerej mojim, Z Boga m dični! zdrav mi bodi.
M. Valjavcc.
{■ovor ISakuiiina,
dne 29. L isto pada 1817 v poiskim zbira-lišu v Parizu.
Gospodje !
Trenutik ta je za me silo pomenljiv. Jez sim Rus in pridem vsred tega polniga zbira-liša, ktero se je sošlo obhajati obletni spomin polskiga povstanja (vzdignenja), kteriga pri-čijočnost tu je že nekaki način klicanja na bor, groženja in tako rekoč prekletstva, ver-ženiga v obraz vsim zafiravcam Polske dežele; sem pridem, gospodje, oživljen z vročo ljubeznijo in nepremenljivim spoštovanjem do svoje domovine.
Ni mi neznano, de Ruska dežela v Evropi ljubljena ni. Poljaki jo derže, morebiti ne brez vzroka, za narglavniši izvir svoje nesreče. Ljudje neodvisni in slobodni drugih dežela vidijo v tako naglim razširjenji njene moči, nevarnost dan na dan narašajočo in žii-gajočo slobodnosti vsih Evropejskih narodov.
Povsod ime Rusa plača ko pomen vsakteriga siroviga zatiranja in gerde sužnosti. Rus, po očitnim mnenji Evropejskim, ni druziga, ko prosto orodje podjarmenja v roki narhujšiga in nar-nevarnisiga despotizma.
Gospodje, nisim tu, de bi Rusko deželo čistil krivic, ktere se ji očitajo, nisim tu, de bi se resnici zoperstavljal; nisim prišel, nemogoče dokazovati. Resnica je moji domovini čedalje bolj potrebna.
De, mi smo dosihmal sužen narod. Pri nas ni slobode, pri nas ni spoštovanja za vrednost (dostojnost) človeka. Pri nas gospodari gerd sramoten despotismus, brez uzde v svoji sili, brez meje v svojim djanji. Nobenih pravic, nobene pravičnosti, nobene pomoči zoper svojovoljnost pri nas ni; mi nimamo nič, kar drugod vterduje vrednost in narodno slavo. Ni moč predstavili si po-loženja nesrečnišiga in sramotnišiga nad tem. Naše zvunajno postavljenje ni manj obžalovanja vredno. Ko izpeljavci prisiljeni misli, ktera nam je ptuja, volje, ki se našim zapopadkam vstavlja, kakor tudi časti naši, smo sovraženi, in narveč ograjani v vseh deželah, zakaj povsod nas imajo za sovražnike omikanja in človeštva. Naši gospodarji se služijo naših rok, de bi devali celi svet v okove, (le bi podjar-movali narode in vsaki dobri izid taciga za-četja je za nas nova sramota.
De tudi ne govorim oil Polskiga, kjer si od od leta 1772 zlasti pa od leta i 8352 ne-prenehljivo nečast delamo z sramotnimi gro-zovitnostini in hudodelstvi brez imena, samo opomnim, kako revno in nizko stojimo pri Nemcih, Lahih, španjolcih in v Francii, povsod, kamor koli je naš kletvonosni vtok predreti mogel! Od leta 1815. kje je ena sama narodna reč, zoper ktero bi mi stali ne bili, in kje ne-narodna, ktere bi mi podporovali ne bili? Kje je poliliška krivica, ktere bi mi podkurili ne bili, ali saj deležni postali? Po osodi zares obžalovanja vredni in ktere je ona perva žertva (Opfer) je Ruska dežela, od kar je v red moči perve verste stopila, postala budivka vsakteriga hudodelstva in prokletslvo vsem svetim zastavam človeštva.
Za to politiko gre našim gospodarjem hvala; Rusko ime v oddahnili zinislu (pomenu) pomeni sužnika in rabeljna! Vitffte gospodje, de popolno svoje postavljenje spoznam, in predstavljam se vam ko Rus, ne desiravno sini, ampak zato ker sini Rus. Pridem z ob-čiitam globokim odgovornosti, ktera na meni leži, kakor tudi na vsili prebivavci h tiste zemlje, zakaj čast posamesniga človeka se ločili ne da od narodove časti; brez te odgovornosti, brez te ozke zveze med narodi in njihovimi vladami, med posameznimi in rili rod i, bi ne bilo ne domovine ne narodnosti (pohvala).
Te odgovornosti, te skerbi v krivici, gospodje , nisim nikdar o tako bolečino občutil, kakor danas v tem hipu. Zakaj obletno svečanost, ktero vi danas obhajate, je vam imeniten spomin na sveto vzdigo (vstanje) in na vitežki boj, spomin narkrasniši dobe vašiga narodniga življenja. ( Dolga in gromovita polivala). Vi vsi ste bili priče tega boja, in sle bili deležni tega boja, in ste bili gledavci in vitezi njegovi. V tem posvečenim boji se mi zdi, de ste razvili, razprostranili in napeli vse, kar je koli v vašim velikim duhu poiskim bilo ognja, vdanosti, moči in rodoljubja! Od števila zadavljeni ste mogli pasti. Ali spomin lele dobe je vsigdar živo klel v žare-čili obrisih serca vašiga; vi ste omladeli v tem boji, omladeli sle in močni, vterjeni v težavah in nadlogah, obdani z oklepi kalenimi v nesreči, polni junaškiga čuta gledale v minulost in prihodnost.
Praznovanje obletno 29. Listopada gospodje, ni za vas samo velik spomin, ampak tudi poroštvo prihodniga oslobodenja, verne-nja se v svojo domovino. (Pohvala.)
(Dalje sledi.)
Tiitkat brade in ped eloveka.
(Konce.)
Popraša jo: „Ali jo šel tak in lak starec, brada mu je v hrast vžebljena?" Deklica mu odgovori: „Je". On gre na ravnost za sledam v izbo. Ona pa z roko na-nj: „Ne hodi, pravi, za njim, zakaj huda li bo pela, strašno je serdit, ves kervav in izpraskan, jez ga nisem nikoli taciga viilila."
Ali neče deklice nikar le poslušati, ampak gre berž v sobo za njim. Ko notar pride, starec leži na postelji, brada mu v hrastu in hrast pokraj njega. Ves kervav.
Ko ga starec zapazi, naglo skoči ko opa-ren, pa smuk! leli s jame in po jami doli v treljo svojo sobo. On pa za starcam. Pride v Iretjo vežo. Ko tje dojde, najde deklico, ki sedi pred hišo silo lepa, in od une lepše dalječ lepši.
Popraša jo ta: „Ali je šel tod tak starec?" Deklica odgovori: „Je." Junak: „Kje pa je?" Deklica: „Glej ga v sobi." On se berž poda tje za njim; deklica ga pa z rokami zader-žuje: „Ne hodi za njim, zakaj slaba se ti bo godila, ves je kervav in razpraskan, in nikoli ga še tako jezniga vidila nisim."
On je le poslušati neče; ampak na ravnost v sobo plane. Tu je starec v stiski, nima kani in kod; on prileti k njemu, ga pritisne z hrastam in ga vduši. Potem popelje s sabo vse tri deklice do vezelja, poguglje za vezelje una potegneta vezelje in izvlečeta gori perve lepo deklico. Ko jo vun izpravita, se začneta za-njo sukati, se veržeta in ta zvali uniga, ki kamenje mervi.
Deklica jima reče: „Jih je še doli."
Potegneta zopet vezelje gori, izpravita na dan drugo deklico. Zdaj se tisli, ki derva krivi in ravni, zaljubi bolj v to lepši. Pa pervo da unimu, za se pa hoče obderžati to.
Ali uni neče. Pravi: „Ti imaš svojo, ta pa je moja." Zopet se zgrabita za-njo. Ta podere uniga, ki kamenje lomi. Da mu pervo, za sebe pa drugo obderži.
Deklica druga reče; „Je še ena deklica zdoli." Potegneta vezelje in pripravita na svit-lobo tudi tretjo narlepši deklico.
Zdej se uni zaljubi še bolj v tretjo deklico, (laja drugo unimu in treljo za se hoče. Ta pa ki kamenje mele, ni zadovoljen, ampak hoče tretjo. „Ti si," reče, „že dve izbiral, pusti zdaj, de si jez tretjo vzamem." Ta pa neče, se razjezita, se veržeta in ta potlači uniga, ki kamenje mervi. Si vzame Iretjo narlepši sestro. Drugi dve pa unimu da.
Potegne uni zdoli vezelje in ta ga do pol poti izvlečeta, potlej pa spustita, de un pade, zakaj zav idila sla ga, ker je bil od nju močneji.
Un srečno pade na dno. Gre naprej, po tistim svetu. Pride do velikiga germa, na verh germa tega najde veliko gnezdo in v gnezdu leže tički cara Nojeviga. On gre h tič-kam. Ti ga prosijo, de jih ovarje pred ja-strobam. V tem jastrob prileti, (ie bi jih pojedel. On pa se zažene na-nj in ga vbije in vbrani tičike. Tički mu rečejo, de naj se skrije pod njihove krila (peruti), če ne bi ga njih oče Noj požerl; „naš oče, pravijo, ko prileti, je v pervi niahlej zlo nagel."
Med tem se potrese celi predel, zagromi in zahrušati, strah božji. On pobara tičike: „Kam hočem zdaj jaz?" Oni: „pojdi pod naše krila." Gre pod krila in tički ga pokrijejo, med tim prileti oče car Noj, Začudi se, ko je našel ličke v življenji. Zakaj dozdaj mu je vedno, ko je po hrano šel, hodil jastreb, in njegove tičke požiral.
Popraša tičike: ,,Ivdo je vas ovarval?" Tičiki ne smejo od moža povedati; ampak rečejo: „Mi sami." Ali on jim verovati neče, „Tu mora bili keršena duša." Tički odgovore: „Je, oče, ali ne stori mu nič, on nas je pred jastrobam vbranil, in ga je vbil."
Noj: „Ne bom, samo dajte mi ga, de ga vidim." Tički človeka odkrijejo, in Noj ga je od veselja devetkrat pogoltnil, in devetkrat nazaj izpljuval. Na zadnje ga popraša: ,,Kaj želiš od mene, zato, ker si mi tičke vbranil?"
Človek: „De me na uni drugi svet pre-neseš."
Noj: „Roin. Samo pripravi devet hlebov kruha in devet pečenih ovnov, in kadar zažvižgam, mi podaj." Stri ta vse, kar mu je naloženo; vzame Noj nase hlebe, meso in njega. Poleti gori. In ko je pervikrat zapi-skal, nui da hlebic, drugikrat pa meso, in ko je na zadnje že vse razdal, še pri kraju enkrat zaberlizne, (a pa, ker druziga dati ni imel, si odseka od svojiga stegna kos mesa in ga mu da. Med tem prideta na drugi svet. Ko sta na njemu, ga pobara Noj: „Kaj si mi pač dal poslednjikrat ko sim zapiskal?" Ta: „Dal sim kos od svoje noge." Noj izpljuje, mu da nazaj, ga prilepi, in meso žaleči, ter mu reče: ,,Zahvali Boga, de doli nisem vedil, de imaš tako sladko meso, jaz bi te ne bil vun iznesel, temuč snedil."
Noj gre nazaj, ta pa gre k pobratima, ki sta se ravno z deklicami venčati hotla. On ubije obadva, si vzame tretjo narlepši in nar-mlajši deklico, drugi razda in omoži in po tem srečno z svojo ženko dolgo v miru preživi.	(Podunavka.)