— 124 — Lipetov panj Povest. Spisal Juraj Pangrac (Konec) 4. Panj se Je našel! Tisto leto so čebele prav pridno rojile. Dedu je že zmanjkalo panjev. Moral je priti tesar Tone, da mu jih je še nekaj zbil. To se je sukalo kladivo v tesarjevih gibčnih rokah, to mu je pela žaga, ki je rezala, kakor da bi bile trde deske iz repe! Pa saj se je moral podvizati Tone, ako ni maral, da bi ga prehitele čebele! Ded in Lipe sta se vedno sukala pred čebelj-njakom. Lovila in ogrebala sta roje in polnila z njimi že itak skoro prenapolnjeni čebelnjak. Ponajveč sla molče izvrševala to tak6 veselo čebelarsko opravilo; eh, tisti panj, tisti izgubljeni ,,PastirčekH jima je vedno hodil na misel in ju motil . . . Nekega tacega dne je bil ded sila zamišljen in malobeseden. Razmišljeval in ugibal je, kako bi pregnal Marka iz čebelnjaka. Ni njega ni njegovih čebel ni mogel več videti. Menil je, da Marko le ni pošten, pošten kot zlata vaga . . . Kakršen oče, tak sin! ... Njegov oče je jenial ob rojenju po žlico čebel iz drugih panjev, pa jih svojim prideval . . . Bog ve, če tudi Marko tako ne deia? . . . Jabelko ne pade daleč od jablane!.. . Vun z Markovimi panjovi, vun, vun z njimi! . . . »Roj, roj, roj!" je zavpil Lipe. Ded se predrami iz svojih misli. ,Eh, da mi roji ta Marko tolikrat po glavi", reče vznejevoljen in se zravna. In neki notranji glas mu zašepeče tanko: BE, saj Marko je pošten, kaj bi dvomil o teml" In ded je skoraj prikimal. A p-ecej nato se oglasi drug glas, ki mu zašepeče še tanjše na uho: »Požten — hm! — ali pa tudi ne* . . . In ded je zopet skoraj prikimal. Ah, ta panj, ta nesrečni izgubljeni Lipetov panj! . . . ,Roj, roj, roj!" je vpil zopet Lipe. Čebele so se usipale iz panja, na katerem jc bil naslikan lep, velik jelen. Ko ded to zapazi, reče: »jeh, — 125 — jeh! Markov Jelen' roji! O, pa le roji naj in gre naj, kamor drago, čeprav za tri gore onkraj planinel" . . . BOče, ali tega ne bova ogrebla?" vpraša Lipe. ,Kaj še!" se zjezi ded. BTa je Markov, Markov, ki . . . ki . . ki . . ." Jelen" je odrojil. Čebele so krožile nad čebel-njakom. Kar sede matica na drobno vejico nad dedovo glavo. Čebele se zbirajo, zbirajo na vejici. Kmalu jih je obilna kepa. Zdajci se vejica p'.5ibi. Čebele se za-prašč dedu pred nos. ,,Ho — lio !" zavpije ta in od-skoči vstran. nJaz nisem Markov panj!" reče in piha in se otepa. Čebele se niso menile za deda. Zopet so se zbi-rale na vejici in se združevale vkepo, ki je visela kakor velik grozd z vinske trte. Čimdalje mirneje so brenčale. In to mirno brenčanje je blagodejno vplivalo na deda. Stopil je bliže. Zdelo se mu je, da ga kličejo, da ga prosijo te drobne živalce: ,Dedek, dedek! Daj nam hišico, daj nam hišico! Voščene celice bomo zidale, sladki medek bomo nosile! Daj nam hišico, daj nam hišico, dedck naš!" . .. nHrn, hm", je kimal ded, »Hišico bi rade, hišico !" je kimal in jih gledal, gledal... Nato pa je rekel, tako je rekel: ,Lipe, Lipe, steci na kaščo in prinesi kak panj, da vsadiva Markov roj vanj." ln Lipe je stekel, čudeč se, da ded dvakrat enako ne govori. A komaj je bil na kaSCi, je že klical, je že vpil, vpil kar naprej: »Oče, oče! Oor, gor! Urno, urno!" ^Hencej, hencej, kaj pa je staknil Lipe, da takd vpije", je rekel ded in šel pogledat. -----------,Kaj bo pa zdaj, oče!" je vprašal Lipe preplašeno, ko je ded pris&pel vrh kašče. .Kaj bo pa zdaj, oče?" je vprašal preplašeno: — ,panj se je našel, izgubljeni panj se je našel!"------- .Hencej, hencej!" se je čudil ded in se praskal za ušesi. Lipe pa je hitel: ^Kaj bo pa zdaj ? Kaj bo pa zdaj, oče ?" . . . Dasi je obdolžjl soseda Marka satno v srcu in le pred dedom, ga je vendar-le močno pekla vest, očitajoč mu, da ni storil prav, da je ravnal napak, pregrešno, ko je obdolžil soseda. ln to je pretreslo pastirčka. Zato je sklepal roki in vpil: ,Kaj bo pa zdaj, oče? — Panj se je našel!" . . . - 126 - ,Pa kako si ga našel, kako? To mi povej, Lipe!" vpraša sedaj ded. In Lipe pojasni: »Tekel sem na kaščo. Pa sem tekel tudi po teh stopnjicah tugor. In ko sem pritekel do vrha, setn butnil z glavo v strop. Av ! me je zabolelo in še sedaj me boli. ln ko me je takč zabolelo, se mi je obrnila glava na levo, in ko so se mi tedaj odprle zopet oči in sem pogledal tja v kot, v tistile kotiCek tam-le, jeh — jeh! — Kaj sem zagledal — — — uh! končnico svojega izgubljenega panja sem zagledal, končnico ,Pastirčkovo' sem zagledal . . . Nič nisem umišljal, ampak naglo sem jo zgrabil in primeril lemu-le panju brez končnice. Bila je prava .. Kolikokrat sem gledal ta patij, ga premetaval in obračal, a nikdar nisem spoznal, da je to moj panj, moj iz-gubljeni panj [ . . . Danes pa spoznam. da je, danes pa vem, da je! . . . Uh, uh ! kaj bo pa zdaj, oče?" ,,Hencej, hencej!" je hitel zopet ded in se praskal za ušesi. nTudi jaz sem že gledal ta panj", je reke) nato, ^tudi jaz sem ga že gledal in premetaval in obračal, pa mi ni prišlo v glavo, da bi ulegnil ravno ta panj brez končnice pravi biti! . .. Hencej, hencejr ,,Oče, kaj bova pa zdaj storila?" — ,,Kaj? OdpuSCanja bova prosila !* wOče, ali v6 sosed Marko, da sva . . . da sva tako nepošteno mislila o njem?" — »Tega k sreči ne ve! O Bog, da vsaj tega ne ve! A Bog v nebesih ve, Njega morava prositi odpuščanja! Saj pravim, nikogar ne obdoliiti, tudi v srcu ne: Človek se le lehko moti!" . , . ,Jeh, jeh!" je javkal Lipe jn se grabil za glavo. Ko je Marko zvedel, da se je našel panj, je bil tega kaj vesel. Toneta je naprosil, naj naredi tri nove panjeve, urezane iz bele lipovitie. ,Naredi jih", je rekel, ,,in ima naj jih ta Lipe", je rekel, ,samo na moji kašči jih ne bo nikdar več spravljal", je rekel.