945
Pregledni znanstveni članek/Article (1.02)
Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 84 (2024) 4, 945—953
Besedilo prejeto/Received:08/2024; sprejeto/Accepted:11/2024
UDK/UDC: 159.942:316.772.5
DOI: 10.34291/BV2024/04/Erzar
© 2024 Erzar, CC BY 4.0
Tomaž Erzar
Izražanje jeze in sovraštva na spletu: učinki, po-
sledice, motivacija in meje navidezne povezanosti
Expressing Anger and Hatred Online: Effects, Con-
sequences, Motivations and the Limits of Apparent 
Connectedness
Povzetek: Prispevek analizira pojav jeznega in sovražnega govora na spletu z vidi-
ka vpletenih čustev in opisuje posledice izražanja premeščene jeze, besa, so-
vraštva in frustriranosti za uporabnike družbenih omrežij. Razčlenjuje psihoso-
cialno motivacijo povzročiteljev in dokazuje, da jim spletni medij sicer nudi 
zadovoljitev potrebe po prepoznavnosti, odobravanju in pripadnosti, a jih obe-
nem zapira v brezosebni, navidezni prostor povezovanja, v katerem so ključne 
značilnosti medosebne povezanosti v realnem svetu odsotne. Ker nastopajo 
večinoma v vlogi jeznih, užaljenih žrtev, akterji prezirljivega in sovražnega go-
vora na spletu v očeh javnosti ne morejo doseči tiste prepričljivosti in pristnosti, 
ki jo daje izključno izražanje ranljivosti. S tega vidika je tudi doseg jeznega go-
vora na družbenih omrežjih manjši, kot se glede na njegovo odmevnost zdi.
Ključne besede: nefunkcionalna jeza, sovraštvo, sovražni govor, družbena omrežja, 
mladi, ženske, potreba po prepoznanju, povezanost, vloga žrtve, pristnost
Abstract: The paper analyses the phenomenon of online hate speech in terms of 
the emotions involved and describes the consequences of putting displaced 
anger, rage, hate, and frustration onto social network users. It analyses the 
psychosocial motivations of the perpetrators and demonstrates that, while the 
online media satisfy their need for visibility, approval, and belonging, they also 
enclose them in an impersonal, virtual space of artificial connectedness that 
lacks the key features of interpersonal connectedness in the real world. Beca-
use they are mostly acting as angry, offended victims, the users of contemptu-
ous and hateful online speech cannot achieve the public persuasiveness and 
authenticity that only expressions of vulnerability can provide. In this respect, 
the reach of angry speech on social networks appears to be smaller than its 
resonance would suggest.
Keywords: displaced anger, hate, hate speech, social media, youth, women, need 
for recognition, affiliation, victim role, authenticity

946 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4
1. Uvod 
Jeza, sovraštvo in nasilje so pogoste vsebine medijske produkcije – naj bodo to TV 
programi, filmi, glasbeni posnetki, videoigre ali oglasi.
 1
 Nove možnosti digitalnih 
medijev in uporaba virtualne tehnologije so te vsebine naredile še bolj dostopne 
in prevladujoče. Z njimi se je pojavila nova oblika medijskega nasilja, pri kateri ne 
gre le za pasivno spremljanje prikazanih nasilnih vsebin, ampak aktivno agresivno 
vedenje skozi vključevanje v družbena omrežja, platforme, e-igre, e-pošto ipd. (Bi-
lewicz in Soral 2020, 5). Splet je postal poligon za razširjanje agresivnih verbalnih 
in video dejanj zoper druge osebe brez osebnega stika; na družbenih omrežjih se 
razraščajo spletno nasilje oz. virtualno nadlegovanje (angl. cyberbullying), izsilje-
vanje s spolnimi vsebinami (angl. sextortion) in sovražni govor (angl. hate speech). 
Slednjega razširja in mu daje legitimnost tudi politika (Piazza 2020, 431–453).
V prispevku bomo s pregledom raziskav skušali poiskati odgovore na naslednji 
vprašanji: prvič, kako izražanje jeze in sovraštva na spletu učinkuje na uporabnike 
in kateri del populacije je najbolj na udaru; drugič, kdo so povzročitelji spletnega 
širjenja jeze in kaj jih motivira. Na podlagi ugotovitev bomo utemeljili tezo, da je-
zni in poniževalni govor akterjem in simpatizerjem sicer nudi zadovoljitev potrebe 
po povezanosti in prepoznavnosti, ne pa tudi potrebe po pristnosti, stiku in bližini, 
ki sta značilni za odnose v dejanskem svetu – in da moramo s tega vidika presoja-
ti tudi njegov domet.
2. Nefunkcionalno izražanje jeze
Ljudje v medosebnih odnosih jezo izražajo takrat, kadar jih ni strah posledic. Je-
zijo se v situacijah in na ljudi, ki praviloma niso vir njihove jeze. Jezo v manj varni 
situaciji, ki je to čustvo porodila, minimalizirajo, potisnejo vstran in jo izrazijo v 
bolj varni situaciji, kjer jeza deluje pretirano agresivno, nefunkcionalno in destruk-
tivno (Parlamis 2012, 82).
Tudi uporabniki družbenih omrežij – ker niso izpostavljeni javnemu neodobra-
vanju in negativnim reakcijam drugih ljudi – pogosto ravnajo brez zadržkov (Rosner 
in Kramer 2016, 7). Širjenje prezirljivega in poniževalnega govora na podlagi rasnih, 
verskih, spolnih in kulturnih predsodkov v zadnjih letih narašča in je po mnenju 
civilnodružbenih organizacij eden osrednjih izzivov sodobnih družb (Anti-Defama-
tion League 2021, 6).
Nakopičena, največkrat neizražena jeza, pospremljena z občutkom nemoči in pred-
sodki ali pripisovanjem česa komu, lahko preraste v sovraštvo. Pomembna kazalca, da 
gre za stopnjevanje jeze v sovraštvo, sta, da se tarčam odreka človeški status in da se 
etiketiranju, žalitvam in prezirljivemu govoru pridruži pozivanje k nasilnim dejanjem 
(Fisher idr. 2018, 315). Napadi so lahko usmerjeni na osebo ali na kolektiv oz. skupino. 
Izražanje takega sovraštva je redko – kljub njegovi veliki odmevnosti in opaznosti.
1 
Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa „P6-0269: Religija, etika, edukacija in izzivi sodobne 
družbe“, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.

947 Tomaž Erzar - Izražanje jeze in sovraštva na spletu
Izpostavljenost zaničevalnemu govorjenju o imigrantih in ranljivih družbenih 
skupinah, etnijah ali posameznikih vodi v politično radikalizacijo in razjeda odno-
se med skupinami (Winiewski idr. 2017, 143). Pogosta izpostavljenost takemu 
govoru povzroči, da empatijo do druge skupine zamenja prezir – ta postane pre-
vladujoč odziv, ki nato sproža še več prezira in še bolj grobo prezirljivo govorjenje. 
Naraščajoče sovražno govorjenje povzroči, da se uporabnikom omrežij zaradi pro-
cesa desenzitizacije taka raba zdi vse manj problematična, s tem pa normativna. 
Tako sovražno govorjenje sproža še več podobnega govorjenja, širi prostor, kjer 
se prikazuje kot normalno in normativno – in poveča verjetnost dejanskih nasilnih 
izpadov zoper druge skupine ali posameznike (Bilewicz in Soral 2020, 4; Schmid 
idr. 2024). K širjenju sovražnega govora v zadnjih letih prispeva tudi globalizirano 
občutje negotovosti, frustracije, nemoči, zaskrbljenosti, nezaupanja in strahu, ki 
krni sposobnost konstruktivne regulacije jeze in se premešča z enega področja 
družbenega delovanja na drugega oz. z enega družbenega omrežja na drugega.
Družbena omrežja so idealen prostor za širjenje nefunkcionalne jeze tako zaradi 
svojih značilnosti kot zaradi značilnosti svojih uporabnikov. Skupine nezadovoljnih 
ljudi se na omrežjih najdejo, zberejo in organizirajo – pogosto prek državnih meja 
in prek več omrežij hkrati (Johnson idr. 2019, 261). Omrežja jezne vsebine s svojimi 
zmožnostmi širijo in krepijo, tako iz finančnih kot iz javnosti nerazkritih razlogov, 
ter z njimi soočajo kar najširšo publiko (Matamoros-Fernández in Farkas 2021, 210).
3. Učinki in posledice
Izpostavljenost prezirljivemu in poniževalnemu govorjenju ima lahko enake posle-
dice kot drugi travmatični dogodki (Leets 2002, 342). Povzroča frustracijo, stisko, 
stres, strah in jezo, celo tesnobo in depresijo (Wachs idr. 2022, 418). Poleg tistih, 
ki so že bili njegove tarče, so ženske na nekulturno izražanje na splošno bolj ob-
čutljive in ga običajno prenašajo težje kot moški (Kenski idr. 2020, 799; Wojatzki 
idr. 2018). Pri storilcih nasilno govorjenje povečuje izražanje sovraštva, medtem 
ko za nevtralne opazovalce velja, da jezik, ki so mu izpostavljeni, in jezik, ki ga 
uporabljajo, oblikujeta njihov način razmišljanja in konstruiranja resničnosti (Ca-
stellanos idr. 2023, 3).
Izpostavljenost sovražnemu govoru oslabi nevrokognitivne mehanizme, s kate-
rimi se navadno odzivamo na bolečino drugih (Pluta idr. 2023, 2). S tem odpira 
vrata naraščajočemu dojemanju drugih kot manj človeških in manj dovzetnih za 
bolečino – in tako naraščajočim predsodkom in rasizmu. Pri žrtvah sovražnega 
govora se kaže večja nagnjenost k duševnim težavam, čustvena kriza, večji stres 
in slabše psihično počutje; k temu moramo prišteti še vse težave, ki izhajajo iz nji-
hovega običajno nižjega statusa v družbi, npr. imigranti, revni, tujci, manjšine, 
otroci s socialnimi težavami (Dreißigacker idr. 2024, 2).
Kratkoročni učinki prikazanega nasilja na gledalce so bili že temeljito raziskani 
ob pojavu TV in videa. Gre za (a) povečano fiziološko vzburjenje, ki ga vzbudi opa-

948 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4
zovano nasilje, (b) vtisnjenje ali aktivacijo nasilnih vsebin v spominu in (c) posne-
manje nasilnega vedenja. Raziskave so prepoznale in izmerile tudi tri vrste dolgo-
ročnih negativnih posledic: povečana stopnja nasilja do drugih, povečan strah 
postati žrtev nasilja sam, desenzitizacija za bolečino in trpljenje drugih (Bushman 
idr. 2015, 205).
4. Najbolj prizadeti so mladi in ženske
Ker so mladi najpogostejši uporabniki omrežij, so tem vsebinam izpostavljeni naj-
pogosteje. Po raziskavah v Švici in Nemčiji je bilo sovražnemu govoru v šoli priča 
67 % učencev, 65 % pa jih je bilo v zadnjih 12 mesecih vsaj enkrat priča spletne-
mu sovražnemu govoru. Približno 21 % učencev se je samoopredelilo za nesple-
tne storilce in 33 % za tovrstne žrtve, medtem ko sta bila ta deleža pri spletnem 
sovražnem govoru nižja (13 oziroma 20 %). V obeh okoljih sta bila najpogostejša 
skupinska tarča sovražnega govora barva kože in poreklo (50 % nespletno in 63 % 
na spletu). Nespletni sovražni govor so večinoma izvajali sošolci (88 %), neznani 
viri (npr. grafiti 19 %) ali učitelji (12 %), sovražni govor na spletu pa večinoma ne-
znane osebe (77 %). Najpogostejše oblike nespletnega sovražnega govora so bile 
žaljive šale (94 %) ter širjenje laži in govoric o članih določene družbene skupine 
(84 %). Opazne so bile pomembne razlike glede na državo, spol in migracijsko 
ozadje (Castellanos idr. 2023, 10).
Ženske in dekleta v primerjavi z moškimi in fanti na spletu doživljajo nesoraz-
merno večjo in tudi zelo različno škodo. Ta vključuje: seksistične stereotipe v sple-
tnih oglaševalskih vsebinah in algoritemsko ciljanje, negativno telesno podobo, ki 
jo povzroča primerjava z idealiziranimi podobami žensk, mizoginijo in zlorabo na 
podlagi spola, prisilni nadzor, ki ga omogoča tehnologija, ekonomsko in politično 
marginalizacijo ter stranske učinke dehumanizacije in degradacije žensk v mizogi-
nistični pornografiji (Wojatzki idr. 2018). Mladi so na internetu najpogosteje ža-
ljeni zaradi svojega videza, o čemer so poročala predvsem dekleta (81 %). Zanimi-
vo je, da so v švicarsko-nemški anketi skoraj vsi anketiranci (94 %) navedli, da se 
jim anonimni sovražni komentarji zdijo strahopetni. Medtem ko se tretjini fantov 
sovražni komentarji na internetu zdijo zanimivi ali zabavni, se takšni komentarji 
zdijo zanimivi le 10 % deklet, zabavni pa 14 %. Ženske se na splošno bistveno bolj 
bojijo, da bi bile tarča sovražnih komentarjev, in poročajo o večjem negativnem 
psihološkem vplivu zaradi posameznih negativnih izkušenj (Cowan in Khatchado-
urian 2003, 304). Poročajo o večji uporabi različnih varnostnih orodij in manjšem 
udobju pri več oblikah spletnega sodelovanja – npr. izražanje političnih stališč na 
spletu se zdi varno le 23 % žensk, v primerjavi s 40 % moških (Stevens idr. 2024).
Iz teh ugotovitev lahko sklepamo, da nebrzdano, destruktivno izražanje jeze, 
prezira in sovraštva na spletu učinkuje na vse, ki s temi vsebinami pridejo v stik 
– na tarče, nevtralne opazovalce oz. bralce ali/in gledalce ter na povzročitelje. V 
splošnem so najpogostejše tarče ženske in mladi. Sledijo tisti, ki so v manjšini 
(etnični, spolni, rasni ipd.) in so zato bolj ranljivi, npr. osebe, ki odstopajo od mo-

949 Tomaž Erzar - Izražanje jeze in sovraštva na spletu
ških spolnih stereotipov. Nadalje tisti, ki so bolj odvisni od mnenj drugih in druž-
benih omrežij – to so v prvi vrsti mladi, ki take strani obiskujejo ali take vsebine 
iščejo in ki se sovražnega govora poslužujejo tudi sami. Posebej so na udaru mla-
dostniki, ki so depresivni, socialno osamljeni, s slabimi osebnimi kompetencami 
ter s slabo povezano družino. Prizadeti (ali sekundarno travmirani) so tudi nev-
tralni opazovalci, saj stik z nasilnimi vsebinami vodi v zmanjšanje empatije, desen-
zitizacijo, občutja strahu, frustracije in jeze ter poveča nevarnost posnemanja. 
Nasprotno izražanje jeze in prezira učinkuje na povzročitelje: nanje deluje spod-
bujevalno, izražajo še več jeze in sovraštva, vsebine so radikalnejše.
5. Povzročitelji in njihova motivacija
Ugotovljene so bile povezave med spletnim nadlegovanjem oz. nasiljem in upo-
rabo tvegane digitalne tehnologije, moralnim distanciranjem, depresivnostjo ter 
tradicionalnim nespletnim nadlegovanjem. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je 
izražanje sovražnih vsebin na spletu povezano s predhodno viktimizacijo v kon-
kretnem življenju. Če kdo na družbenih omrežjih sodeluje pogosto, je zanj bolj 
verjetno, da bo uporabljal nekulturni govor. In narobe, kdor ima močno in zaupno 
socialno mrežo v dejanskem življenju, zanj je manj verjetno, da bo na spletu izražal 
jezo (Wachs idr. 2019, 182).
Za osebe, ki se v socialnem okolju počutijo nesprejete in se tega občutja brani-
jo tako, da se poskušajo postaviti nad druge ljudi, ima izražanje sovražnih komen-
tarjev na omrežjih vrsto prednosti (Chester in DeWall 2017, 420). Je dostopno, po 
potrebi anonimno, udobno, odmevno in nudi takojšnjo potešitev. Svoje osebne 
primanjkljaje poskušajo nadomestiti tako, da črnijo druge, misleč, da bo potiska-
nje drugih navzdol dvignilo njihovo samospoštovanje. Pri njih se kronična jeza 
stopnjuje v sovraštvo – in to postane vzorec vedenja (Ballaschk idr. 2021, 465).
Novejše raziskave kažejo, da povzročitelje poleg osebnih značilnosti druži po-
treba po pozornosti in odobravanju pri somišljenikih. Zanje je nekulturni govor 
priložnost za povezovanje in vključevanje v družbo, kar se npr. kaže v tem, da ra-
dikalnost objavljenih sporočil narašča s številom všečkov. V tem smislu grobost 
izražanja ne odraža neposredno njihovih stališč ali namer, ampak željo, da bi bili 
v skupnosti enakomislečih prepoznavni in cenjeni (Walther 2022, 2–3). Družbena 
omrežja tem osebam nudijo naklonjeno publiko, lahek dostop do potencialnih 
tarč, dostop do javnosti ter takojšnjo povratno informacijo o tem, kako so somi-
šljeniki sporočilo sprejeli. Z napadi na skupnega sovražnika (‚oni‘) se podobno kot 
v realnem svetu tudi na spletu gradi skupnost enako mislečih (‚mi‘), ki povzroči-
teljem v prvi vrsti daje občutek povezanosti ter poglablja njihov občutek za pra-
vičnost in krivico, medtem ko je učinek na tarče zanje drugotnega pomena (Fer-
guson in Glasgow 2021, 245).
Iz tega izhaja, da je poleg osebnostnih potez povzročiteljev treba imeti pred 
očmi prav to povezovalno, ‚navijaško‘ in hujskaško plat nasilniškega govorjenja na 

950 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4
spletu. Bolj smiselno od demoniziranja povzročiteljev kot posameznikov je razkri-
vanje situacijskih dejavnikov: povezovanje, prepoznavnost, potrditev, anonimnost, 
odmik od konkretnosti odnosov, skrivanje pred posledicami, poskus pridobiti ve-
čjo družbeno vlogo, nizko samospoštovanje, skrivanje za vlogo ali nastopanje v 
vlogi. Na sceni se za pozornost preriva veliko akterjev – in najglasnejši in najradi-
kalnejši med njimi niso nujno tudi najbolj nevarni.
6. Vloga jezne žrtve v brezosebnem prostoru
Pri pojavu nekulturnega in nasilnega govora v digitalnih medijih imamo opraviti 
s posebno dinamiko širjenja, ki je po eni strani posledica neukrepanja, po drugi 
pa specifične narave spletnih medijev. Vedenje ljudi na družbenih omrežjih in 
v virtualni resničnosti je v nekaterih pogledih drugačno od vedenja istih oseb v 
konkretnem življenju. Mladostnica, ki je na spletu zgovorna, smešna in odprta, 
se lahko v realnosti izkaže za sramežljivo, tiho in prestrašeno. Ljudje se na spletu 
lahko skrijejo za anonimnost, tako da njihovih dejanj ni mogoče pripisati njim sa-
mim. Suler opozarja, da spletno osebno nastopanje brez zadržkov ne pomeni, da 
mladostnik kaže pravi jaz – pa tudi ne lažnega, ampak kombinacijo osebnostnih 
potez (Suler 2004, 321).
Če to ugotovitev prenesemo na razumevanje povzročiteljev, vidimo, da nekul-
turno govorjenje na omrežjih oz. spletu nima iste teže kot v realnosti. V njem se 
ne razkrivajo nujno sovražne namere in naklepi, ki bi vodili v dejanja, pač pa gre 
za obliko varnega povezovanja, izražanja mnenj na podlagi skupnih tarč in impul-
zivnega reagiranja. V njem se ne razkrivajo nekakšni globlji osebni vzgibi ali globlja 
socialna resničnost neke skupine – prej gre za iskanje prepoznavnosti in veljave v 
nastajajoči, samoorganizirani spletni skupini, ki temelji na vlogi jezne žrtve in ima 
skupnega nasprotnika. Žrtev ima vedno prav: lahko je neodgovorna in se izraža 
neodgovorno (Erzar 2017, 49).
Povezovanje na temelju vloge žrtve nima enake moči kot povezovanje v real-
nem svetu. Čeprav daje vtis, da gre za pristno, iskreno izražanje in samorazkriva-
nje, izražanje jeze in prezira na omrežjih zakriva globlje osebne razloge za jezo. Ker 
je varno, hitrejše, javno, manj naporno in udobno, ima manj možnosti, da bo do-
jeto kot pristno – se pravi kot izraz notranjega doživljanja, ki ni namenjeno samo 
všečkom, ampak razkriva šibke plati osebnosti, ki bi lahko bile predmet sramote-
nja, ponižanja ali posmeha. Raziskovanje dinamike čustev je pokazalo, da se za 
jezo skrivajo mehka ali ranljiva občutja, kot so strah, negotovost, izoliranost in 
nemoč (Williams 2017, 6). Toda ker ta občutja na omrežjih praviloma niso deljena, 
je tudi povezanost, ki temelji na jezi, močna in zaupna le na videz – v resnici pa je 
zasilna in površinska (Walther in Whitty 2021, 124).
Nedavna nemška raziskava o učinkih socialnih signalov na zehanje v virtualnem 
svetu je npr. odkrila, da so bili udeleženci na prisotnost druge virtualne osebe pre-
senetljivo neodzivni, medtem ko so bili za prisotnost realne osebe (v tem primeru 

951 Tomaž Erzar - Izražanje jeze in sovraštva na spletu
raziskovalca, čeprav je bil v drugem prostoru) izjemno dovzetni (Gallup, Anderson 
in Kingstone 2019, 6). Raziskovalci sklepajo, da so medosebna dinamika in njeni 
inhibitorni učinki v virtualnem svetu zelo drugačni od dejanske medosebne real-
nosti in da slednja preglasi virtualno. Opozarjajo, da medosebnih dejanj in učinkov 
v virtualnem svetu ne smemo preprosto preslikavati v realnost.
Naše stališče je, da je neinhibirano in nefunkcionalno izražanje jeze in sovraštva 
na spletu tesno povezano s tem, da se odvija v prostoru, ki je – vsaj kar zadeva 
občutek medosebne prisotnosti in pristnosti – brezoseben in kjer ‚ni nikogar‘. Te-
melji na potrebah povzročiteljev, da se prepoznajo v skupnem sovražniku, nevar-
nosti ali grožnji, da najdejo razumevanje zase, da se povežejo z enako mislečimi v 
na videz močno skupnost – in da lahko brez zadržkov reagirajo na jezo drugih 
uporabnikov. To jim daje samozavest in družbeno pripadnost. Toda povezanost, 
utemeljena na vlogi jezne in upravičene žrtve, je v ostrem nasprotju s pravo med-
človeško pristnostjo in povezanostjo (Kraner 2023, 1017).
Ker gre torej pri tovrstnem govorjenju za nastopanje v vlogi, ki ni pristna in kaže 
znake priložnostnega histrioničnega nastopanja v vlogi jezne in upravičene žrtve, 
so tudi učinki tega govora, ko ne gre za osebne napade, šibkejši od učinkov v re-
alnosti (Cheng idr. 2017).
7. Sklep
Jezno in nekulturno govorjenje na družbenih omrežjih se opira na privlačne spo-
sobnosti spletnih medijev za širjenje vsebin in povezovanje. S tem povzroča škodo 
tako uporabnikom, ki so tarče, zlasti mladim in ženskam, kot nevtralnim opazoval-
cem, ki na tovrstni govor reagirajo in ga tako razširjajo. Toda prav te sposobnosti 
hkrati domet tega govora – ki se odvija v čedalje bolj brezosebnem in neresnič-
nem prostoru – omejujejo. Povzročiteljem sicer daje občutek moči, povezanosti, 
prepoznavnosti in odmevnosti, toda ta občutek je začasen in površinski, njihovo 
držo pa razgalja kot držo jeznih žrtev, ki zase terjajo posebno pravico. V prispevku 
zato zagovarjamo tezo, da zaradi teh značilnosti jezni in sovražni govor na spletu 
nima potrebne pristnosti in ranljivosti za vzpostavljanje medosebnih odnosov in 
se, bolj ko se radikalizira, sprevrača v svojo karikaturo. S tega vidika je po našem 
mnenju treba presojati tudi njegove družbene učinke.
Reference
Anti-Defamation League. 2024. Online Hate and 
Harassment: The American Experience 2024. 
Anti-Defamation League. Https://www.adl.
org/resources/report/online-hate-and-haras-
sment-american-experience-2024 (pridobljeno 
18. 8. 2024).
Ballaschk, Cindy, Sebastian Wachs, Norman 
Krause, Friederike Schulze-Reichelt, Julia 
Kansok-Dusche, Ludwig Bilz in Wilfried Schu-
barth. 2021. Dann machen halt alle mit: Eine 
qualitative Studie zu Beweggründen und Moti-
ven für Hatespeech unter Schüler*innen. 
Diskurs Kindheits- und Jugendforschung 16, št. 
4:463–480.

952 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 4
Bilewicz, Michal, in Wiktor Soral. 2020. Hate 
Speech Epidemic: The Dynamic Effects of 
Derogatory Language on Intergroup Relations 
and Political Radicalization. Advances in Politi-
cal Psychology 541, št. 1:3–33.
Bushman, Brad J., Mario Gollwitzer in Carlos 
Cruz. 2015. There is broad consensus: Media 
researchers agree that violent media increase 
aggression in children, and pediatricians and 
parents concur. Psychology of Popular Media 
Culture 4, št. 3:200–214.
Castellanos, Melisa, Alexander Wettstein, Sebas-
tian Wachs, Julia Kansok-Dusche, Ballaschk 
Cindy, Norman Krause in Ludwig Bilz. 2023. 
Hate speech in adolescents: A binational study 
on prevalence and demographic differences. 
Frontiers Education 8:1076249.
Cheng, Justin, Cristian Danescu-Niculescu-Mizil, 
Jure Leskovec in Michael Bernstein. 2017. Our 
experiments taught us why people troll. The 
Conversation. 2. 3. Https://theconversation.
com/our-experiments-taught-us-why-people-
-troll-72798 (pridobljeno 19. 8. 2024).
Chester, David S., in Nathan C. DeWall. 2017. 
Combating the sting of rejection with the 
pleasure of revenge: A new look at how emoti-
on shapes aggression. Journal of Personality 
and Social Psychology 112, št. 3:413–430.
Cowan, Gloria, in Desiree Khatchadourian. 2003. 
Empathy, ways of knowing, and interdepen-
dence as mediators of gender differences in 
attitudes toward hate speech and freedom of 
speech. Psychology of Women Quarterly 27, št. 
4:300–308.
Dreißigacker, Arne, Phillip Müller, Anna Isen-
hardt in Jonas Schemmel. 2024. Online hate 
speech victimization: consequences for vic-
tims’ feelings of insecurity. Crime Science 13:4. 
Https://doi.org/10.1186/s40163-024-00204-y
Erzar, Tomaž. 2017. Dolga pot odpuščanja: Psiholo-
ška, socialna in terapevtska spoznanja. Ljublja-
na: Družina.
Ferguson, Christopher J., in Brad Glasgow. 2021. 
Who are GamerGate? A descriptive study of 
individuals involved in the GamerGate contro-
versy. Psychology of Popular Media 10, št. 
2:243–247.
Fischer, Agneta H., Eran Halperin, Daphna Canetti 
in Alba Jasini. 2018. Why we hate. Emotion 
Review 10, št. 4:309–320.
Gallup, Andrew C., Daniil Vasilyev, Nicola C. 
Anderson in Alan Kingstone. 2019. Contagious 
yawning in virtual reality is affected by actual, 
but not simulated, social presence. Scientific 
Reports 9, št. 1:294.
Johnson, Nicola F., Rhys Leahy, N. Johnson Re-
strepo, Nicolas Velasquez, Minzhang Zheng, 
Pedro Manrique, Prajwal Devkota in Stefan 
Wuchty. 2019. Hidden resilience and adaptive 
dynamics of the global online hate ecology. 
Nature 573, št. 7773:261–265.
Kenski Kate, Kevin Coe, in Stephen A. Rains. 
2020. Perceptions of uncivil discourse online: 
an examination of types and predictors. Com-
munication Research 47, št. 6:795–814.
Kraner, David. 2023. Osamljenost in raztresenost 
v mreži socialnih medijev. Bogoslovni vestnik 
83, št. 4:1003–1022.
Leets, Laura. 2002. Experiencing hate speech: 
perceptions and responses to anti-semitism 
and antigay speech. Journal of Social Issues 58, 
št. 2:341–361.
Matamoros-Fernández, Ariadna, in Johan Farkas. 
2021. Racism, hate speech, and social media: a 
systematic review and critique. Television and 
New Media 22, št. 2:205–224.
Parlamis, Jennifer D. 2012. Venting as emotion 
regulation: The influence of venting responses 
and respondent identity on anger and emotio-
nal tone. International Journal of Conflict 
Management 23, št. 1:77–96.
Piazza, James A. 2020. Politician hate speech and 
domestic terrorism. International Interactions 
46, št. 3:431–453.
Pluta, Agnieszka, Joanna Mazurek, Jakub 
Wojciechowski, Tomasz Wolak, Wiktor Soral 
in Michał Bilewicz. 2023. Exposure to hate 
speech deteriorates neurocognitive mechani-
sms of the ability to understand others' pain. 
Scientific Reports 13, št. 1:4127.
Rosner, Leonie, in Nicole C. Kramer. 2016. Verbal 
Venting in the Social Web: Effects of Anonymi-
ty and Group Norms on Aggressive Language 
Use in Online Comments. Social Media and 
Society 2, št. 3:2–11.
Schmid, Ursula K., Anna S. Kümpel in Diana 
Rieger. 2024. How social media users perceive 
different forms of online hate speech: A quali-
tative multi-method study. New Media and 
Society 26, št. 5:2614–2632.
Stevens, Francesca, Florence E. Enock, Tvesha 
Sippy, Jonathan Bright, Miranda Cross, Pica 
Johansson, Judy Wajcman in Helen Z. Mar-
getts. 2024. Women are less comfortable 
expressing opinions online than men and 
report heightened fears for safety: Surveying 
gender differences in experiences of online 
harms. ArXiv abs/2403.19037.
Suler, John. 2004. The Online Disinhibition Effect. 
CyberPsychology and Behavior 7, št. 3:321–326.
Wachs, Sebastian, Manuel Gámez-Guadix in 
Michelle Wright. 2022. Online Hate Speech 
Victimization and Depressive Symptoms 
Among Adolescents: The Protective Role of 

953 Tomaž Erzar - Izražanje jeze in sovraštva na spletu
Resilience. Cyberpsychology, behavior and soci-
al networking 25, št. 7:416–423.
Wachs, Sebastian, Michelle F. Wright in Alexan-
der T. Vazsonyi. 2019. Understanding the 
overlap between cyberbullying and cyberhate 
perpetration: moderating effects of toxic 
online disinhibition. Criminal Behavior and 
Mental Health 29, št. 3:179–188.
Walther, Joseph B. 2022. Social media and online 
hate. Current Opinion in Psychology 45:101298.
Walther, Joseph B., in Monica T. Whitty . 2021. 
Language, psychology, and new new media: 
the hyperpersonal model of mediated commu-
nication at twenty-five years. Journal of Langu-
age and Social Psychology 40:120–135.
Williams, Riccardo. 2017. Anger as a Basic Emoti-
on and Its Role in Personality Building and 
Pathological Growth: The Neuroscientific, 
Developmental and Clinical Perspectives. 
Frontiers Psychology 8:1950.
Winiewski, Mikolaj, Karolina Hansen, Michal 
Bilewicz, Wiktor Soral, Aleksandra Świderska 
in Dominika Bulska. 2017. Contempt speech, 
hate speech: Report from research on verbal 
violence against minority groups. Warsaw: 
Stefan Batory Foundation.
Wojatzki, Michael, Tobias Horsmann, Darina 
Gold in Torsten Zesch. 2018. Do women perce-
ive hate differently: examining the relationship 
between hate speech, gender, and agreement 
judgments. V: Proceedings of the 14th confe-
rence on natural language processing (KON-
VENS 2018), 110–120. Dunaj: Österreichische 
Akademie der Wissenschaften.