V SPOMIN JANKA GLAZERJA rOTOŽ,E (1893 -1975) Pohorski pesniški bard je o sebi mislil, daje v svojem izvirnem pesništvu izražal vseskozi simbolični pomen naše Moderne, vendar le v okviru pohorskih gozdov, ciproša, temnih zasanjanih smrek in tišine, ki prebiva v človeku. Poezija Janka Glazerja je slušno čista, muzikalična, urejena pa je tudi po duhovitih poantah, vseskozi je lastna Glazerjevemu tipičnemu navdihu. In v poeziji pohorskih gozdov in glažut, v izrekanju našega človeka, v izčiščenem izrazu je Glazer živ v srcu naših ljudi, v skupnem srcu našega naroda pa delovnega človeka. Glazer je obiskoval gimnazijo v Mariboru, študiral je slavistiko in germanistiko v Gradcu. Kot gimnazijski profesor je služboval v Mariboru, dolga leta pa smo ga poznali kot umirjenega, treznega, a tudi duhovitega ravnatelja mariborske študijske knjižnice, kjer je delal tudi po upokojitvi. Študentje in dijaki smo ga vedno občudovali, saj ni nikdar prikrajšal besede z nasmehom in je bil vedno pripravljen dati tudi dober nasvet. V poeziji, zbirke: ČAŠ-KOVAČ, OB JESENSKEM EKVINOKCIJU, PESMI IN NAPISI, POHORSKE POTI, POHORJE - je Glazer izražal ljubezen do domovine, do naših frat in ciproša, ao glažut in preprostega človeka, ki kuje čas. Čista lirska duša. Ob 75-letnici svojega skrbnega pesniškega, literarno-zgodovinskega, estetskega in kulturnega dela je prejel tudi veliko Prešernovo nagrado. Glazerjeva pesniška tišina govori na ves glas in odprto. In to je pomembno, saj ni nikdar zašla ne v modo svojih časov niti v tolikokrat vidno ponarejenost. Ob Zupančiču pomeni Glazer svojevrstni vrh slovenske poezije, čisto in bridko govorico, izklesanost. Po duši pa je bil Janko Glazer mehak človek, morda je prav zato njegova poezija toliko bolj trpka in polna misli o času in prebivanju. Zapustil nas je. Ne bomo ga več srečevali, nekoliko sklonjenega in urejenega v sivi obleki, z živahnim hudomušnim pogledom in nasmehom, ki je izkušeno prihajal ob pogovoru kot svetli trenutek, ne bomo ga več srečevali v kratkih odmorih med hodnikom in njegovo delovno sobo v študijski knjižnici. Toda srečevali ga bomo v pesmih, v njegovem obsežnem delovnem opusu, v njegovi umirjeni nravi, ki se je kritično vrisala v naš spomin, Kajti Janko Glazer je imel rad mladino in na svoj način je bil z nami vedno pristno povezan. Tudi v strokovnih krogih, okrog Časopisa za zgodovino in narodopisje, v pesniškem urejevanju revije Nova Obzorja... je Glazer s svojim znanjem in mislijo pomenil vedno svetal in urejen vzor mirnega kulturnega delavca. Zato je slovo od velikega moža toliko bolj boleče. Pohorje zašumi z gozdovi, včasih pa veter pojenja in je mogoče prisluhniti globoki tišini. „Ko ciproš zacveti, so naše frate rdeče - kakor iz rane speče, ko se pokaže kri“. Pohorje, dom padlih borcev in glažut. Janko Glazer prihaja še vedno vedno k nam in se vrača na Pohorje. v8 JANKO GLAZER (1893-1975) FOTO: F. Tja bi šel, kjer naše bukve košate same zase stojijo, tja čez samotne naše frate, tja čez poletne planinske trate, kadar po arniki bridki dišijo. Tja med bujno zelenje se vlegel in bi vse žalostne misli izpregel in bi jim rekel: Adijo! II. Tja bi šel, kjer pozabljene in razsute samevajo pohorske naše glažute (mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili so v čase pojoče in vroče krvi z drvarji se bili!) — zdaj samo Še tiho pod jelšami temnimi v senci pohlevni in skriti šumijo mimo studenci. In pašniki gorski molčijo okoli, po solnčnih robeh počasi odcveta arnika v dolgih poletnih dneh. .. Gozdovi na levi, na desni - vmes frate ožgane, s krompirjem zasajene, z ovsom posejane, ki reven med črnimi bukovimi štori poganja na tenki, peščeni zemlji bori... Tja bi šel in poslušal iz strmih, izvoženih kolobarjev bi težko hojo in zategnjene klice volarjev - in kakor oni bi bil, ki z obrazom znojnim tam mučijo z zemljo Se trpko - in vendar s srcem pokojnim. iz zbirke Čas-kovač VSEM BRALCEM OBRAZOV IN VSEM MLADIM IN OSTAUM USTVARJALCEM! Že vrsto let se pojavljajo Obrazi med nami in verjetno še nikoli, kolikor sem seznanjen, ni prišlo do resnejšega stika med bralci in sodelovalci Obrazov in med uredniškim odborom Katedre. Zato naj naslednje vrstice predlagajo in pojasnijo, vsaj v grobih obrisih delo, uspehe in težave Obrazov. Sedanje uredništvo Katedre se prvenstveno trudi najti aktivno s delovanje med mladimi ustvarjalci Slovenije, ki jim je, v večini primerov, objava v Obrazih tudi prva objava ustvarjalne misli, V svojem mesijanskem pomenu Obrazi zadovoljujejo, saj je pričujoča številka prerez avtorjev, ki prvič objavljajo svoje prispevke v Obrazih Mnogo novih imen se je zbralo v tej številki Obrazov, kar potrjuje dejstvo, da Obrazi svojo osnovno funkcijo, pritegniti čimveč novih imen, zadivoljivo izpolnjujejo. Toda uredništvu to ni dovolj. Kot edina mladinska literarna priloga v Mariboru, se ne more zadovoljiti izključno z objavljanjem prispelih prispevkov. Nam ni dovolj, da prezentiramo slovenski javnosti kopico imen, kajti kvantiteta še ni dokaz kvalitete. Zato bi predlagali vsakemu, ki mu je kaj do te naše skupne literarne priloge, naj se obrne tudi v teoretsko izboljšavo sedanjih Obrazov. Mislimo namreč, da sedanji Obrazi še niso dosegli svojega vrhunca, kulminacije, ki bi odrazila poslednjo besedo mladih ustvarjalcev Slovenije. Upamo namreč, da je možno Obraze še bolj usmeriti navzven, predvsem v ustvarjanje širšega kulturnega sodelovanja, ki naj ne bi temeljilo samo na objavljanju prispevkov, ampak tudi v idejah usmeritve Obrazov samih, kar je v njih še negativnega, kar je v njih še narobe Zavedamo se, uredniški odbor, da nismo popolni in iz tega nezmotljivi, zato venomer iščemo potrditve in zaupanje sodelavcev in bralcev, saj zaradi njih so Obrazi sploh prisotni v javnosti Ob tej priložnosti bi povabil k sodelovanju vso mladino, ki," zainteresirana za umetnost, naj se javi na našem uredništvu in prispeva k izboljšanju samih Obrazov, povabil bi pa tudi še vse starejše ustvarjalce, da nam pomagajo premostiti eventualne pomanjkljivosti. Jasno nam je, da nam s svojim znanjem in izkušnjami, lahko daste marsikateri dober, dopolnilni predlog. Vedeti moramo namreč, da Obrazi, kot mladinska literarna priloga, igrajo v severni Sloveniji pomembno vlogo in mnogokrat tudi pomenijo edino možno začetno stopnjo mladega ustvarjalca. Tako bi končal svoj poziv z geslom, ki pa naj ne bi izzvenelo v prazno: Z ZDRUŽENIMI MOČMI SE PREBIJMO DO KVALITETE, kajti'te s skupnim dialogom bomo uresničili vlogo Obrazov, drugače bodo brezodmevni. Sodelujte z nami! mitja žitnik IVAN ČOBAL (1.1926, Planina pri Rakeku) ob izdaji grafične mape 1974 in razstavi grafičnih listov v Čobalovi mali galeriji Vrsto let sledimo izredno razgibanemu ustvarjalnemu tempu Ivana Čobala, grafika in slikarja. Mnogokrat zaidemo v prostor ali lokal opremljen z njegovo dekoracijo - umetnino. Skušamo razvozlati, čutiti jedro kompozicije in miselnosti, ki je pripeljala ustvarjalca do prepričljivih, čistih, logičnih zaključkov, hotenj in spoznanj, s katerimi nastaja umetnina, ki ima prostor med ljudmi. Mozaik, platno, risba in grafika. Umetnik na višku svojih sposobnosti napoveduje svoje novo obdobje, obdobje racionalnega, subtilnega snovanja v risbi in grafiki. Čobal spada v tisto generacijo povojnih likovnih ustvarjalcev, ki je kot protest nudila revolucionarno obliko mišljenja in podajanja ter dajala odpor konvencionalnemu in že ustaljenemu v likovnosti. Pripomogla je k strmemu vzponu kvalitete slovenske in jugoslovanske likovne umetnosti nasploh ter ji ponovno ustvarila ugled v svetu. Čobal je eden tistih ustvarjalcev, ki želijo vedno znova na poglobljen način približati človeku življenjsko vibracijo, ki ga obdaja in katera je v njem samem - smisel eksistence v družbi in eksistence nasploh. Znano je, daje že pred leti ustanovil svojo galerijo v Vinarski ulici v Mariboru, kjer se je zvrstilo že nekaj kulturnih prireditev in to ne samo s področja likovnih umetnosti Odtlej je mogoče njegova prizadevanja in iskanja spremljati pogosteje. Trenutno si je v Čobalovi Mali galeriji možno ogledati celoten cikel grafičnih zapisov, izdanih v novi grafični mapi, ki obsega petnajst originalnih grafičnih listov - risb, lastnoročno signiran unikat in uvodno besedo Janeza Mesesnela, ki s prefinjeno kreacijo misli o umetnikovem snovanju - z vzgojnim aktom o risbi - dopolnjuje kvaliteto ustvarjene vrednote - grafične mape. Silvije popovič RISBA. TO NAJ STAREJŠE ČLOVEKOVO UPODABLJAJOČE DEJANJE. S KATERIM JE POSREDOVAL PRVA OPAŽANJA. OPISE, SPOROČILA IN ZAKLINJANJA. JE PRETRAJALA TISOČLETJA IN JE OB VSEM RAZVOJU IN BOGATENJU UMETNOSTNEGA >IZRAZOSLOVJA« OHRANILA SVOJO MAGIČNO. PRVINSKO MOČ IZRAŽANJA. KIPARSTVO IN SLIKARSTVO STA POSREDOVANJE ČLOVEKOVIH VIDNIH PREDSTAV BISTVENO DOPOLNILA, PRIPOMOGLA STA K IZRAŽANJU NEVIDNIH SESTAVIN NAŠEGA BITJA. MIŠLJENJA IN ČUSTVOVANJA. VENDAR SVOJEGA IZVORA V RISBI NISTA MOGLA NIKOLI POVSEM ZATAJITI. OB NOVIH UPODABLJAJOČIH NAČINIH IN TEHNIKAH SE JE RISBA RAZVIJALA, KREPILA IN SIRILA SVOJE POSREDOVALNO OBMOČJE IN HKRATI 8 POGLABLJAJOČO IN RAZŠIRJAJOČO SE ESTETSKO SENZIBIUTETO NJENIH AVTORJEV OSVAJALA NOVA IZRAZNA PROSTRANSTVA. S POMOČJO ILUZIJE POOOSTO ZAJEMAJOČA TUDI PLASTIČNE IN SLIKOVITE OOVO-RICE. DANES NI VLOGA RISBE NIC MANJŠA KOT KDAJKOLI IN VZTRAJANJE UMETNIKOV PRI TEJ (IZRAZNI OBLIKOVALNI ZVRSTI JE UTEMELJENO S ŠIROKIM REGISTROM NJENIH MOŽNOSTI. RISBE IVANA COBALA SO OHRANILE NEKATERE TEM EU NE ZNAČILNOSTI, KVALITETE IN PRED-NOSTI NAJSTAREJSEGA NAČINA UPODABLJANJA. NJIHOVA VSEBINA JE ZlVUENJE IN PRE-TRESU1VI DOGODKI IN POLOŽAJI. V KATERIH SE ZNAJDEJO LJUDJE V KRATKEM ZRASTU SVOJEGA BITJA. 80 ENAKOMERNO PORAZDELJENI MED RADOSTNIMI. ČUSTVENO NASIČENIMI IN PRAV TAKO MED RAVNODUŠNO ZABELEŽENIMI VSAKDANJOSTMI. OSTRO OPAZUJOČE UMETNIKOVO OKO ZAZNA IN NJEGOV SPOMIN OHRANI TISOČ PODROBNOSTI. T1S0C POLOŽAJEV IN TI80C RAZLIČNIH LJUDI, NJIHOVIH OBRAZOV IN REAKCIJ. IZBOR JE HEZULTAT SEJANJA SKOZI CU8TVKNO 8IT0. UPO-DABUAJOCE DEJANJE, KATERO SLEDI, JE POBUJENO Z OSTRINO OPAŽANJA, INTENZITETO DOŽIVETJA IN GLOBINO ODMEVA — TRENUTNA MOBILIZACIJA VSEH DELOV POUSTVARJALNEGA MEHANIZMA RODI HITRO, SVEŽO. OSEBNO OBELEŽENO UPODOBITEV. PRI VSEJ NAGLICI, KI NI SAMO ZNAČILNOST UMETNIKOVEGA TEMPERAMENTA AMPAK TUDI TEMELJNA PREDNOST RISBE KOT OBLIKUJOČEGA MEDIJA. PA NIKOLI NE ZANEMARI RAVNOTEŽJA V STATIČNI. POGOSTEJE IN MNOGO RAJE PA V DINAMIČNI KOMPOZICIJI. UMETNIK LJUBI NAPETOST. NAPETOST JE ZIVUENJEI NJEGOVA RISBA JE ZIV ORGANIZEM. KI SE RAZRAŠČA PO GLADINI USTA Z LAHKOTO MELODIJE IN NA SVOJI POTI OBUKUJE ZDAJ VOLUMEN. ZDAJ PLOSKEV. POTEM IVOCIRA SUKOVITO PARTIJO IN 8E ZAPLETE V IZRAZEN VOZEL DA BI SE TAKOJ NATO LAHKO UNESLA V RAZPOLOŽENJSKEM OBUKOVNEM TKIVU. NJENA SLED JE POT IZOBUKOVANE VOLJE, KI 8E*PRETAKA SKOZI SPRETNO, LAHKOTNO ROKO V MATERIALIZIRANO ILUZIJO ZAZNANEGA IN VIZIJO V LASTNEM ESTETSKEM KOMPLEKSU RAZREŠENEGA. SPROŠČAJOČEGA IN POZLAHTNUJOCEGA DOŽIVETJA. JANEZ MESESNEL joči Joči. Poglej, kako je vse lepo skozi tančico solz. Joči. Tudi jaz jočem. Joči Noč je manj temna skozi tančico solz. Ne boj se. Solz bo zmeraj dovolj. ti Prišla si, kot pride boleč spomin. Prišla si, kot pride žalost v očeh oblaka. Prišla si, kot pride daven spomin v srce. Prišla si za hip, potem pa te spet ni bilo več. spraševal si Spraševal si in si ljubil, iskal si in izgubljal, hotel si in prihajal si, da bi vedno znova odšel k trumi pozabljenih. iščem Tudi v koprnečih pogledih odhajajočih ptic -iščem tvoj lik. Tudi v jokajočem šumenju trav -iščem tvoj glas. Tudi v neskončni belini cvetočih dreves iščem, kar je že zdavnaj izgubljeno. andelka trakulja III. sladek dan ko je letela pticanad morjem rož proti vulkanskem soncu sladka noč ko je slepa metala senco V IVAN ČOBAL: ZAPIS POTEM ... potem pride tihi godec neslišno popuste zapahi: „Vstopi! “ meho umeri korake po sivih sobanah - , - že lahno drsi lok - že prsti ubirajo razpoloženje po zavitem hodniku se tja prav do mračne dvorane širi crescendo praznine v mračni dvorani spi zeleni kralj VEČERNA POPEVKA ZA DAMJANČKA kot žejno polje besedo dežja • vpijaš moč pravljice stekleno mesto v steklenem mestu so vse hiše prozorne vsi ljudje srečni vse kleti sončne in če iščeš znanca v steklenem mestu preprosto pogledaš okoli za kako hišo čaka tramvaj ali vidiš ga ko prečka cesto v steklenem mestu bodo tudi steklo odstranili sprejt je že odlok v najkrajšem času zidove med ljudmi odpraviti potem veter nasmehne polje in srečna gresta spat daniel sajko na mrtvaka - zemljo dokler nekoč.. . kavka najde stikalo žarometa in zadene vanj razpadla trupla žuželke se gostijo . in črv da črv iz smrdeče lobanje leze spletajo se mreže iz žil - plavih prosojnih in gosta rdeča tekočina kaplja iz njih ujeta v površnico možganov sama lačna čepi v zatohlem prostoru < ‘I IV. v toplih suhih večerih ko se spusti mrak je duša stisnjena v kletko globko na dnu temačnega tolmuna- mrzel tok me nemočnega obrača , tišči ob tla v korenine me zapleta potem z sipkim peskom me zasuje. in to bobnenje ki mi razbija glavo goste sive pene ki se zgrinjajo nad mano in mi jemljejo še zadnji zrak. nemoč ko val skali zrcalno sliko ko oči napenjam da vsaj videl bi obris svetlobe. nemoč ker pod peskom sem pod peno ni pod vodo. ervin vajmti SREČAL BOM DEKLE DOM Srečal sem dekle. Ne vem kdaj. Vprašal sem jo kaj si želi? Rada bi šla! Šla sva in hodila sva staremu drevesu naproti. Tekla sva. Pela sva. Stopila je na prste in me poljubila. Ob starem drevesu so goreli ognji Na veji je visela belo obarvana koža sme. * Srečal bom dekle. Ne vem kdaj. Med sivimi bloki kamna bo vsa bela v srnji koži Bi Sla staremu drevesu naproti? bo rekla in besede bodo zvenele kot posmeh. od tam smo kjer ni sonca čeprav bi ga radi iz dneva v dan zajemali vase kjer se golobi ne ustavljajo da bi ljubimkali s svojimi družicami od tam smo kjer je bršljan prepredel gole stene strmeče v deževna jutra ki ne rojevajo dni VETER čudna je naklonjenost vetra privihra in opustoši trepetajoče breze sanjajoče vse svoje bivanje na varnih obrobjih mirnih voda ida rebernak vsak dan smo starejši za štiriindvajset ur sicer pa ena ura gor ali dol POMLAD spomladi imam včasih občutek da se vračajo ptice in takrat nastežaj odprem okno ČISTO VSAKDANJA STVAR iztok meglič 3. SLUTIM Ne poznam te, črni bik sovraštva, kot ne poznam Andov, bisernih školjk z jiiga; tudi ne vem za vonj spečih oleandrov daljne Granade. Ne čutim vonja tvoje sape, ne slišim barve krika tvojih ust, kot ne vem za veter obarvan z indijskim kadilom. Ničesar ne vem, le slutim te. Kot drobno rezilo se pomikaš proti hrbtu. Trepetam pred jutrom, ko boš tu. IMPRESIJA XII. odšla si kar tako iznenada brez besed čisto vsakdanja stvar IVAN ČOBAL: ZAPIS 5. OB REKI V zelenilo so trupla nerojenih potonila, kjer kloaka se dotika reke. Svobodno so zaklali vam svobodo še krika ni bilo iz prsi nerojenih. V temnem šepetanju vode molče kričite in luč viseča nad zelenim grobom bledo trepeta in spravlja vešče v trans. . * ■ sla drhtenje odblesk v steklenih krvavih očeh bodi bodi ANGEL mojega dne ervin IVAN C OBAL: ZAPIS SPEV SONCA živela sta bila sta on in ona s sklonjeno glavo je gledal v življenje MINUTE dolge neskončne minute čas čas vedno samo čas dvignil je glavo tančica miru se je razprostrla videl je videl je skozi jeklo kamen in ČLOVEŠTVO nad seboj ona pa je plavala v svetlobi sredi miru se je slišal le njen GLAS USTA pa so govorila kadar zahaja je vedno rdeče rdeče in umirajoče sonce prazno golo sonce marjan veno med skupnimi interesi med potrebami in nalogami skupnimi službami in mandatno dobo v veliki dvorani med razpravljanjem in diskusijo za govorniškim odrom in pred mikrofonom med dogovarjanjem in odločanjem koordiniranjem in jemanjem na sestanku in dnevnem redu na pisarniški mizi zaprašeni mapi in aktovki polni denarja oveneli roži počj oknom za velikimi vrati za pisalnim strojem in formatom A4 v hišni centrali in kadrovski službi med malico in večerjo med inflacijo in korupcijo nacionalizmom in skupnimi sklepi med kandidati in delegati volilnimi listki in poslovniki med potnimi stroški in dnevnicami med prehodnimi in končnimi določbami te iščem človeško srce milan lukež ZELENI JURIJ Dajte kmetu zemljo, Dajte kmetu knjigo... Dajte mu stroje in galerijo! Dajte mu radio, televfcijo, dajte mu poezijo! Čuvajte njihove otroke, skrbno pazite nanje, da bodo dobri in polteni, da bodo razgledani in učeni, da bodo vsi spoštovali naš narod! » IVAN COBAL: ZAPIS SPOŠTOVANI! Gospod doktor Gospod direktor Gospa tajnica gospoda direktorja Tovariš gospod pravnik Gospod diplom, ing. Bi lahko prosili... bi smeli prositi... bi ne zamerili, če bi prosili... bi lahko zame uredili... Ah, gre za vikend... avto vilo bazenček ... za požrešen želodec Mi prosimo: SRCE SRCE SRCE A smola, pozabili smo na - S spoštovanjem Da ne bo prazno sonja Žabkar IVAN COBAL: ZAPIS LABIRINT sonce je vzhajalo, ali pa se mi je samo zdelo, da se velika rumena žoga včasih sprehaja po sivih obronkih Boča. in tisti stolp tam daleč na njegovem vrhu. po novem sta dva. Včasih se zgodi, da sonce preveč obotavljajoče koraka izza gore; kot da bi se ustavilo na stolpu in si ogledovalo spečo okolico pod omamljajočo in utrujajočo kopreno plinov in drugih fabriških izmečkov, kar tako. brez dovoljenja se povzpne na star in koroziran stolp, ne da bi plačalo vstopnino, drugače je treba odšteti kovanec, da lahko vidiš svojo kočo od tam, kamor vsako jutro najprej vržeš dvoje rjavih oči, kjer si sonce na vrhu spomladi vedno ob istem času umiva zobe. Postane te strah. Najprej te stisne v grlu. slina ti postane naenkrat gosta in grenka, lasje ti začno rasti s povečanim tempom, diagnoza: strah našega časa in če imaš srečo. in če si sam nesrečen, kajti nesrečnemu je srečo lažje definirati, boš videl, kako se sonce vsako jutro nabode na konico stolpa in samo za nekaj trenutkov zapre veke. zazdelo se1 ti bo, da severovzhodno od gore bije še eno srce, da tisto na samem vrhu noče biti. in potem, ko sonce odpre oči, je že visoko, bilo je na stolpu, brez kovanca, in mu je oproščeno, izjema potrjuje pravilo, kakšna modrost in težka neumnost obenem, pravilo je zanka, ki te zadrgne, brž ko padeš izven njegove sence in potem te nobena izjema ne more povabiti na promenado - morda na Boč ali na Konjiško goro, pa četudi si že ničkolikokrat poljubljal sonce z zaprtimi vekami. mogoče si bom nekoč, takrat bom nosil belo brado in pulover ne vem katere barve, z nehotnim spominom priklical pred hišo dekle v rdečih Čevljih. in če bo pomlad. in še marec povrhu (lahko bo tudi maj), bova gledala sonce, kako se ob sedmih zjutraj z nasmehom na ustih in z zaprtimi vekami podarja skozi brezbarvno kopreno oblakov. ■ • • I z nagubano kožo na porumenelih rokah je prav počasi upodabljal usihajoči potoček za svojo kočo. oči je imel vzdolž uhljev, kot japonski pes. mati mu je nekoč dejala: „le zakaj se nisi rodil slep? “ tone petelinšek IVAN ČOBAL: ZAPIS UREDILI: LITERARNO: MITJA ŽITNIK LIKOVNO: SILVIJE POPOVIČ TEHNIČNO: MARJAN HANL ' NASLOVNA STRAN: SILVIJE POPOVIČ LIKOVNA OPREMA: IZ GRAFIČNE MAPE IVANA COBALA