Štev. 2. V Ljubljani, februvarija 1901. Letnik IV. Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. \ Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja udom brezplačno. Vsebina: Fr. Rojina: Praktična navodila za februvar. — A. Žnideršič: Moj čebelnjak. — T. Kurbus: Roparice. — T. Kurbus: Čebeloreja, poezija kmetijstva. — Hinko Likar: Prijazni nasveti slovenskim čebelarjem. — Dopisi. — Raznoterosti. — Vprašanja in odgovori. — Letošnji novi udje. — Naznanilo. — Listnica upravništva. — Listnica uredništva. — Vabilo na občni zbor čeb. društva. — Ponudba. — Čestitka. Praktična navodila za februvar. « (Fr. Rojina) Še dandanes velja in bo gotovo tudi še v prihodnje veljala barona Ehrenfelsa trditev, da je dobro prezimljenje čebel mojstersko delo čebelarja. Ni pa treba misliti, da je že vsak mojster, kdor ima okoli Sveenice še žive čebele, kajti zdaj še zdavnej ni črešnja v cvetju, v katerem času še le more čebelar reči: Hvala Bogu, iz hudega smo! Pač so zatišni kraji s spomladanskim resjem, kjer čebele v lepih dneh v marcu in celo že v februvarju nabirajo, da je pravo veselje jih gledati; a to veselje se največkrat ohladi ali celo spremeni v veliko žalost, kajti do zdaj so velikokrat obveljali stari pregovori o nestanovitnosti tukca marca, ki se gotovo tudi v tem stoletju ne bo spreobrnil. Februvar in marec sta za čebele dva meseca, katera jima moreta biti bolj usodna, kot najhujši december ali januvar. O Svečnici smo še le na pol pota v prezimljenju, a drugi del je neprimerno nevarnejši kot prvi, in le tisti je mojster, ki bo svoje čebele ohranil do prve večje paše v dobrem stanu, zdrave in močne, ne pa samo komaj žive, decimirane in celo grižave. Slabo je, ako začne matica prezgodaj zalegati, kar se rado zgodi, ako je januvar premehak, pretopel. Močan panj z mlado matico začne z zale-ganjem že začetkom januvarja, kar nisem samo večkrat slišal in bral, ampak -K>a 10 r:s 13 Rom- bom. Vrh strehe pritrjeni veternik kaže vetrove. V končnih zidih so vrata; na enemu teh, kakor je iz slike razvidno, visi vremenska hišica s tlako-, toplo- in vlagomerom. Okrog čebelnjaka je 2 m široka peščena pot. V notranjščini stojita v mizni višini dve, po 4 m dolgi in 32 cm široki omari, za shranjevanje okvirjev. Iznad teh pregleduje se tudi lahko nad polovico gornjih panjev, za druge rabi se lestva. Čebelnjak ima podstrešje za shranjevanje slamnatih blazin, praznih okvirjev itd. Pod stropom čebelnjaka med stebri in nad vratmi napravljene Notranjost čebelnjaka. so police, kjer se v okusno napravljenih steklenicah razstavlja med. Ta nudi se v nakup obiskovalcem, ki pridejo občudovat to velezanimivo armado čebelic. Vsak, komur se je čebelne tajnosti malo razodelo, pravi, da je pri nas najinteresantnejši čebelnjak. Pod zdolnjo vrsto panjev shranjujejo se pitalni baloni, medišča, škri-njice in vrše za lovenje rojev in lestva. Na sliki vidi se tudi v notranjščini tehtnica s panjem, katerega težo se po letu vsak dan, po zimi vsak teden zapisuje, a ta je sedaj prestavljena v poseben paviljon, ker je tu preveč prostora zasegla. Zraven omar je pisalna mizica s knjigami, noticami itd. -h>m 14 Panji so vsi iz 3 cm delega lesa; med vsakim je 6 cm razstoja kateri je s slamo natlačen. Prednje končnice panjev so dvojne, natlačene s pepelom, slamo in drugim. V kotu vrta sezidana je tudi delavnica. V njej stoji malo ognjišče, omara za okvirje, trčalnica, stiskalnica za umetno satje, topilnik, čistilnik, posode za med in različne druge posode in orodje, katere se pri čebelarstvu potrebuje. Po vrtu so lehe za zelenjavo in cvetlice, visokodebelna hruška in jablane, ob zidu pa češplje in pritlikovci. Zima tuli okrog voglov, a našim ljubljenkam ne more do živega, dobro so zavarovane, dobro preskrbljene; a vendar je njihov obstanek v božjih rokah. Kmalu bo prišla v vsi svoji krasoti rajska hčerka „spomlad", in nam razkrila rezultat našega lanskega dela. Dal Bog, da bi ga bili veseli! -«- Roparice. Krasno vreme, čebele zdrave, čebelarjevo največje veselje! A glej, nekega dne, navadno spomladi, dokler še ni paše, ali za dalj časa trajajočim deževjem, in kadar se paša nenadoma odtrga, se pri ulnjaku prikažejo roparice ; izprva posamezno, slednjič v veliki množini. Tatove in roparje človek črti, zato si prizadeva, da se jih kar mogoče varuje in odganja. Tudi čebele so postavile stražo k žrelu; te se boré za svoje imetje ter zastavijo svoje življenje, da se otresejo roparic. Tudi čebelarja popade jeza, da pride svojim čebelam na pomoč, da jim olajša in okrajša boj. Sicer postavno ni dovoljeno pobiti teh kvarljivcev, a jaz bi v svoji jezi ne pomišljal dolgo, ampak bi jih zatrl, ko bi jih mogel, in z menoj marsikateri čebelar. Kadar je v panju že nakupičenega medu, razširja ta svoj duh okrog čebelnjaka, in to vabi tuje in domače čebele. Vsaka čebela, čeprav najprid-nejša, ugrabi med tam, kjer ga lahko dobi. Obsenči toraj svoje panje ter jih ne odpiraj podnevu, da se duh medu ne razširja preveč okoli! Kadar polagaš, ali če med jemlješ, stori to vselej zvečer in glej, da ne kane kaka kapljica medu, ker to bi ti privabilo roparice, ali zapeljalo celó tvoje čebele, da bi pričele ropati. Čebelo roparico je lahko spoznati. Njen zadek postane svetlo črn, bodisi od večkratnega plazenja po medenih lončkih, bodisi od lizanja po drugih čebelah, ali vsled mnogih bojev. Pred žrelom jo je lahko spoznati, kako tatinsko se vede. Z visečimi nogami ne leti naravnost v panj, ampak poskuša, kako bi se neopažena splazila vanj. Leto 1896. je bilo ugodno za med; takrat se mi je bilo treba prvikrat braniti roparic, ki so mi odnesle dober del medu. Pripiranje žrel z lesom, steklom ali glino, ni nič pomagalo. Ravno tako so se roparice bore malo menile za čebulov in česnov duh. Poskusil sem s trtno škropilnico; komaj sem pa s škropljenjem ponehal, začela sta se ropanje in boj iznova, pa ne samo pri enem ^anju, ampak pri več panjih hkratu, ali enkrat tu, enkrat tam. Ko je to trpelo teden dni, zaprl sem polke v temno stanico, pustivši jim zraka. -H»8 15 ifc-í— Meda pa je bilo tisto leto čudovito veliko, in v dveh dneh sem panje zopet na njihovo staro mesto v čebelnjak postavil. Ročno so bile roparice v celih tropah tu. Zdaj mi ni kazalo drugega storiti, kakor ločiti se od čebel ter jih premestiti v tri četrt ure oddaljen čebelnjak. Veselje do čebelarstva me je minilo. Kaj mi je za čebele, če jih ne morem imeti v bližini, če jih ne morem opazovati v njihovem delovanju ter ne morem rojev sam spravljati in se njihovega napredka veseliti! Lotil sem se še zadnjega sredstva; preiskovati sem začel namreč natančno početje čebele-ropatice. Kar mi je bilo na razpolago knjig in strokovnih časnikov, vse sem pregledal. Slednjič sem vender staknil pomoček, ki se je še najbolje obnesel. To je namreč karbolna kislina in salmijak z vodo. Ta smrad mi je v prihodnjem letu in tudi v naslednjih pregnal roparice. Kako sem to naredil? Kupil sem več majhnih gob, katere sem namočil v ti mešanici ter jih položil pred žrela. Takšne namočene gobice sem obesil tudi pred čebelnjak in okoli njega, in roparic ni bilo več. Povpraševal sem čebelarje drugodi, če jim tudi roparice pouzročajo toliko škode. Ko sem izvedel da ne, jel sem premišljevati, odkod to prihaja, da se roparice ravno pri nas vsako leto v takem številu pojavljajo. Dolgo časa nisem mogel ničesar zaslediti, dokler nisem slučajno izvedel za uzrok. Ob nedeljah hodijo namreč večkrat kmetje k meni, da si ogledajo moj čebelnjak. Ti imajo namreč večinoma še stare panje, dočim sem jaz vpeljal dunajske društvene in Gerstungove panje. Povprašujejo me o tem in onem, in jaz jih vselej rad poučim. Tu mi pripoveduje eden, da daje svojim čebelam med na vinu, ne na vodi, kajti tako postanejo bolj pogumne ter potem več medu nanosijo. Hitro sem si mislil sam pri sebi, to bo uzrok, katerega iščem. Poučil sem ga, da ne ravna prav. Pozneje sem izvedel, da daje eden teh čebelarjev med celó na žganju, in sicer v času, ko ajda cvete, samo da bi mu več medu nanosile. Ker se to menda ne godi zgolj iz nevednosti, ampak z namenom, bi bilo na vsak način dobro, da bi se prepoved takšnega ravnanja sprejela v postavo ter bi se potem takim čebelarjem to njihovo početje prepovedalo. T. Kurbus -*- Čebel ore j a, poezija kmetijstva. Ehrenfels. Po dolgi, hudi zimi imamo lep, miren, solnčen dan, kakoršnega smo že zdavnej svojim čebelicam želeli. Žrela na panjih popolnoma odpremo. Vso naravo ogrevajoče solnce privabi naše živalice na dan. Kako veselo izle-tavajo ter krožijo okoli ulnjaka. Čebelarju kažejo svojo čilost, mu po tej obetajo napredek ter mu naznanjajo veselo vigred. Nočem naštevati različnih koristi čebele, vendar eno le hočem omeniti. Po svoji marljivosti upliva ona na človeka. Po svojem izgledu je uže stoletja uzor delavnosti in pridnosti, po besedah slavnega Schillerja: „Arbeit ist des Bürgers Pflicht", ali onih ljubega Stvarnika, kateri je rekel: „V potu svojega obraza boš jedel kruh". Delo čebelarja je žlahtno in zmiraj vabljivo; ono ponuja ure prijetne zabave. Koliko srečnih ljudij ogleduje in obdeluje ob nedeljah in praznikih svoje panje in to v onem času, ko si drugi včasih v družbi pivcev kratijo čas. Tako je čebeloreja človeku vir blagoslova in veselja, domovini pa izdatno sredstvo k zboljšanju ljudskega imetja. Radi tega naj vsak, kateremu je le količkaj mogoče, svoje moči tej toliko važni, prijetni in vendar koristi prinašajoči stroki narodnega gospodarstva, posveti. Ali ni čas rojenja radosti poln žas? Tisoče in tisoče čebelic preletava zrak, a vsaka se zaveda svoje državljanske skupnosti; usedejo se ti v grozd okoli svoje kraljice, čebelar jim pa odkaže novo domovje, — panj. Veselo delo je dobava medu. Strd se cedi, posode se polnijo. Čebelar preračuna svoj dobiček ali izgubo ; on pa tudi ve, da ta njegov pridelek ni navadna slad-čica ampak, da slajša marsikatero bolečino, tako pri mladih, kakor pri starih. Vprašajmo pravega čebelarja, če se bo kedaj ločil od svojih čebelic. Nikoli — dobili bomo odgovor. Sivi starček je že svoje posestvo izročil mladim, krepkim rokam; izgovoril si je svoj prevžitek in poleg tega ulnjak s čebelami. Od vsega se je lahko ločil, samo od svojih čebelic ne, s katerimi je občeval 30 ali 50 in več let, — ves čas svojega kmetovanja. Kmetiška dela so mu vže pretežka, a čebelarska mu ne delajo nobenih preglavic. Tam sedi pri ulnjaku, z obligatno pipico v ustih ter se veseli lepega, njegovim čebelicam, ugodnega vremena. Zgodaj, kot šolar začel je čebelariti, in bode tako dolgo opazoval in gledal v to čudno delavnico božje narave, dokler ne bode zatisnil na veke svojih oči Čebelarski pozdrav ! T. Kurbus. -*- Prijazni nasveti slovenskim čebelarjem. (Podai Hinko Likar.) Ako se zdaj v začetku novega stoletja ozremo nekoliko nazaj v preteklo stoletje, opazimo, da smo Slovenci, poleg drugih strok, tudi v kmetijstvu zelo napredovali. Kako na nizki stopnji je bilo kmetijstvo v začetku pre-tečenega stoletja ! Kako površno se je takrat kmetovalo, kako nerodna poljska orodja so imeli takrat kmetovalci; o strojih ni bilo ne duha ne sluha! Zdaj pa je to vse drugače! Polja, travniki, vinogradi obdelujejo se sedaj umno, zato pa donašajo kmetovalcu boljše in večje pridelke. Živinoreja se je tudi izdatno izboljšala, tako, da se sedaj plemena živina izvažuje. Naši sadovnjaki so se prenovili, povečali, izboljšali, tako, da pridelujemo Slovenci najfinejše sadje, kar je bila pokazala pariška sadjarska razstava. Ob kratkem rečeno: V preteklem stoletju so vse panoge kmetijstva napredovale. Le ena ne, le ena je med Slovenci celo nazadovala, in ta je — čebeloreja! Čebeloreja je bila prava pasterka, za katero se ni nihče zmenil. Mnogi prazni čebelnjaki po naši mili domovini nam dokazujejo, da je bilo nekdaj mnogo več čebelarjev, da je bila toraj čebeloreja nekdaj bolj razširjena med Slovenci. Čebelorejo v preteklem stoletju prav lahko in dobro primerjamo čebel-nemu ljudstvu v zimskem času. Kakor čebelno ljudstvo po zimi ždi, tako je ždela naša čebeloreja v preteklem stoletju. Kakor se po zimi krči število -h>H 17 čebel, tako se je krčilo v preteklem stoletju število čebelarjev. V zimskem času posije sicer včasih tudi kak solnčni žarek na panje, a ta zimski žarek nima prave toplote ter ne oživi čebelnega ljudstva. Tudi v pretečenem stoletju je posijalo par solučnih žarkov na našo čebelorejo, izšlo je par čebelarskih knjižic in časopisov; a ti žarki niso mogli oživeti čebeloreje, ista je i nadalje ždela, spala. A vsake zime je enkrat kraj in konec; mraz se mora umakniti gorkoti, tema svetlobi, zaspanost pa čilosti, novemu življenju. In kakor se začno gibati naše ljube čebelice, ko jih začne objemati dobro-dejna toplota pomladnjih žarkov, prav tako so se jeli gibati slovenski čebelarji, ko jih je vzdramil vzbudni žarek, klic dične naše c. kr. kmetijske družbe: Na delo slovenski čebelarji! Proti spomladi, ko so solnčni žarki vedno gorkeji, začno čebele z raznim delom, in matica staviti novo zalego, — tako so tudi slovenski čebelarji proti novemu stoletju začeli zopet delati; ustanovili so si slovensko čebelarsko društvo. — Začetek k novemu, velikemu in važnemu delu je storjen, treba je le vstrajati in delati. Kar je matica čebelnemu ljudstvu, to naj bode društvo Vam vrli slovenski čebelarji. Kakor se zbirajo čebele okolu matice, tako se zbirajte čebelarji okrog društva ter delujte za isto; društvo pa bode skrbelo za Vas. Učilo Vas bode, svetovalo Vam bode vedno najbolje, pomagalo vedno in povsod, kolikor bode v njegovi moči. Znano Vam pa je, da čem močneji je ljudstvo, te.nbolj prospeva. Matica temveč zalege zastavlja, kolikor več je delavcev v panju, da isto oblegajo in redijo; zato pa tudi Vi delujte na to, da se društvo razširi in bolj okrepi. Nagovarjajte svoje sorodnike, prijatelje, znance, kateri bivajo za čebelorejo v ugodnih krajih, in kjer je malo čebelarjev, da se oprimejo čebeloreje ter pristopijo slovenskemu čebelarskemu društvu. Vi sami pa ostanite zvesti društvu ter razširite svojo čebelorejo! Podvojite, potrojite — ako mogoče — podesetorite število panjev plemenjakov! Ako Vam razmere količkaj dopuščajo, čebelarite s 50 do 100, ali še več plemenjaki! Vaše delo, Vaš trud bode marsikatero leto obilno poplačan. Kako lahko, in sicer s prijetnim delom si svoje dohodke za par sto goldinarjev na leto povečate, ter stem marsikatero skrb, katera Vam glavo beli, zmanjšate, ali celo odpravite. Ali bi ne bilo prijetno in dobro, ako bi o dobrih letinah prejeli 100—200 gld. za med, ali pa za plemenjake in roje? Ali ni to lep denar, lep dohodek, za vsacega človeka, bodisi kateregakoli stanu? Koliko časa mora živinorejec rediti živinče, da je proda za 100—150 gld.? In ta proda takrat prav za prav le seno in drugo krmo, katero je porabil za izrejo; čistega dobička je malo, ali včasih celo nič! Kar pa čebelar dobi za čebele in med, to je skoro čisti dobiček. Skoro nobena panoga kmetijstva ne donaša toliko čistega dobička, kakor čebeloreja. — „Mnogo panjev, mnogo dela", izgovarjal se bode marsikdo. — To ne velja! Po zimi si napravi panje; časa je dovelj za to, manjša dela pri čebelah, kakor pregledovanje, snaženje podov itd., lahko opravljaš ob nedeljah, vsaj to ni hlapčevsko delo, Bogu pa gotovo bolj dopadljivo, kakor posedanje po gostilnicah, kjer se zapravlja denar in zdravje. Ob času rojenja je več dela, prav za prav več časa je treba, saj roje loviti, to se pač ne sme imenovati delo. To je veselica, zabava! Prijetno šumenje čebel je prava godba, katera Te privzdigne da veselja poskočiš, zlasti, kadar udari roj iz panja; gotovo ta godba čebelarja bolj razvedri, kot najboljše harmonike na plesu. Če t o raj čebelar nima časa na roje čakati in iste loviti najme naj si kacega postar-nega, za težka dela nesposobnega moža. Ta bode za mal denar to delo opravljal, in čebelarju se bode to tudi gotovo izplačalo. — Da pa bode če-beloreja še bolj napredovala, začnite slovenski čebelarji čebelariti s premakljivim satovjem ; v začetku z nekaterimi panji. Kolike prednosti je premakljivo satovje, sem večkrat že omenil. Ako bi ne bilo druge prednosti, je že ta velikega pomena, da se med lahko iztrča ali izmeče, in se tak med dražje prodaja. Zdaj pa še nekaj besed v i-azširjenje naše čebeloreje! Brali smo že v tem listu, da je lahko človek vsacega stanu čebelar, samo če ima pripraven prostor za čebelnjak in vsaj nekoliko časa. Danes pa hočem omeniti stan, kateri se mi zdi še posebno sposoben za čebelorejo, in to so — železnični čuvaji. Ti imajo navadno toliko prostora okoli čuvalne hiše, da si prav lahko postavijo primeren čebelnjak. Ker so večinoma oženjeni, lahko njih žene opravljajo čebelarska dela, (lovenje rojev), ako so oni v službi. Mnogi bivajo v tako dolgočasnih krajih, da jim bode čebeloreja prijetna zabava in razvedrilo. Kako vesel sem, kadar se peljem iz Rakeka v Ljubljano, ker vidim ob tej progi mnogo čebelnjakov, kateri so lastnina železničnih čuvajev. Vsako leto nastane nekaj novih čebelnjakov, toraj tudi novih čebelarjev. To kaže, da se železnični čuvaji med seboj za čebelorejo navdušujejo, kar je gotovo vse hvale vredno, in zelo veselo znamenje. Le tako naprej vrli železnični čuvaji! Navdušujte svoje tovariše, ako se isti še niso oprijeli čebeloreje, da se je zdaj v začetku novega stoletja oprimejo, svojo čebelorejo pa razširite. Imeli bodete prijetno razvedrilo, katero Vam bode dobiček donašalo, ne pa izgubo, kakor druga razvedrila. Razvedrila ste pa Vi gotovo zelo potrebni, ker bivajo mnogi izmed Vas v zelo dolgočasnih krajih. Vsak železnični čuvaj, kateri biva na količkaj pripravnem k-aju, postane naj čebelar! Da pa čebelno ljudstvo dobro uspeva, treba je pred vsem toplih solnčnih žarkov. Tudi slovensko čebelarsko društvo morajo obsevati dobro-dejni žarki „od zgoraj", t. j. merodajni krogi se morajo bolj zanimati za društvo, drugače isto ne bode uspevalo. Kako veselo zabrenče čebele, kadar jih obsije toplo solnce, kako veselo izletijo na delo! Prav tako veselo in uspešno bode tudi čebelarsko društvo delovalo, ako mu bodo merodajni krogi pomagali. Kaj vse se stori po drugih deželah in državah za procvit čebeloreje ! Čebelarski listi se izdatno podpirajo, napravljajo se čebelarski tečaji, nastavljajo čebelarski potovalni učitelji, čebelarjem podeljujejo se podpore itd. kako pa pri nas? Tužna nam majka! Za čebeloreje se stori bore malo! Poleg tega se pa dobijo še ljudje, katerim je še to malo preveč! Saj smo koncem preteklega stoletja morali v nekem slovenskem dnevniku citati, kako nekdo protestuje, ker je dal slav. deželni odbor neki šoli malo podporo za napravo čebelnjaka. Zahtevamo, da se to v prihodnje ne sme več zgoditi. Ni li to žalostno? To mora žalostiti ne le vsacega čebelarja, ampak tudi -H>« 19 vsacega, za napredek našega naroda vnetega moža ! Kaj je res čebeloreja tako brez pomena?! Ivaj li ne donaša čebeloreja lepih dohodkov deželi, in bi jih še več donašala, ako bi se ista razširila. Eavno šolam naj se dajo podpore za napravo čebeljnjakov, saj ravno učitelji — poleg svojega poklica — mnogo store za napredek naroda, in storili bodo tudi za procvit čebeloreje, ako dobe pomoči od zgoraj, in ako se jim ne bodo metala polena pod noge. Ravno oni so v stanu izgojiti iz svojih užencev napredne čebelarje; staro-kopitnež se ne bo lotil z lepo umne čebeloreje. — Dalo bi se še marsikaj o tem oziru napisati, a naj to le mimogrede omenjeno zadostuje! Še nekaj imam na srcu! Kakor iz „Sloven. Čebelarja" povzamem, si h čejo nekateri slovenski čebelarji naročiti italijanske čebele, oziroma matice. Nikarte tega storiti, dragi slovenski čebelarji! Mi Slovenci imamo čebele, zaradi katere nas mnogi tuji čebelarji zavidajo, in na katero smo lahko ponosni. Čemu neki bi si naročevali za drag denar tujo čebelo, kakor bi bila naša manj vredna! Morda zaradi lepote? Res je italijanska bolj rumena, a zaradi tega še ne zasluži, da bi jo na Slovenskem vpeljevali. Kaj nam hoče lepota? Nekateri pravijo, da je zelo pridna. Kaj morda naša ni pridna? Kaj morda naša lenobo pase, med tem ko una dela? Če je le kolikaj dobra paša, nanese Ti naša čebela toliko medu, da se moraš čuditi, kdaj in kje je toliko dobila. Ali ni to ogromno delo, ako nanese naše domače čebelno ljudstvo 30 do 40 kg medu? Nikdar ne bode naša čebela zaostala za drugo, samo če ima kje dobiti. Čudežev seveda ne more delati, kakor nobena druga ne! Ako ni paše, potem ne bo ne naša, ne italijanska, ne kaka druga čebela panja napolnila. — Pa še drug uzrok je, kateri govori proti vpeljevanju tuje čebele v naše kraje. Čebeloreja ni živinoreja! Ako hočeš presortati svojo živino in dobiš novega bika, plemenil bodeš z istim tisto živino, katero bodeš sam hotel. Pri čebelah je pa drugače! Ako dobiš italijanske čebele, plemenili bodo italijanski troti Tvoje italijanske matice, kar Ti vsekako želiš, a plemenili pa bodo tudi moje domače matice, kar pa jaz ne želim, ker na ta način dobim namesto čistokrvnih domačih čebel kranjsko-laške bastarde. A tudi moji domači troti bodo plemenili Tvoje italijanske matice, kar zopet Tebi ne bode všeč, ker Ti bi rad imel le čistokrvne italijanske; zato bodeš pa imel — italijansko-kranjske bastarde. Dobička ne bode prav nič, pač pa škoda! In če bi se to ponavljalo in več čebelarjev vpeljalo tuje čebele, izginilo bi naše staro imenitno čebelno pleme; govorilo in pi-alo ne bi se več o pristni k"anjski čebeli, ampak o bastardih. To bi pa bila velika škoda ter hud udarec naši čebeloreji. Moj svet v tem oziru je ta: Ako si se namenil kupiti prihodnjo pomlad italijanske čebele, povekšaj za ta denar svojo čebelorejo z domačimi čebelami! Kar bi stalo eno italijansko čebelno ljudstvo, za to dobiš dva tri domača; za denar, katerega bi dal za eno italijansko matico, dobiš gotovo eno domače ljudstvo. Verjemi mi, da bodeš imel od teh več dobička, kot od italijanskih ! Z mojimi nasvet' pa še nisem pri kraju; prilično bom še posegel v torbo izkušenj, ker vem, da se bo marsikak društvenik po tem ali unem -ki 20 mojem nasvetu ravnal. Človek, ki se po dobrih nasvetih ravna, se mi zdi pameten; da so pa moji nasveti dobri, tega sem prepričan, sicer bi jih ne dajal našim čebelarjem, katerim želim vse dobro. -*- Dopisi. Z Barja, 5. februvarja 1901. Dragi gospod urednik! — Danes pa ne morem drugače, kot da dam duška svojemu srdu — svoji jezi! Zašel mi je zlodej v ulnjak pa v vsak panj posebej ter mi je moril nedolžne živalice, da me je bilo strah, ko sem to zapazil! In ta zlodej je?---Rovka ali špičmoh! Glejte, gospod urednik, menil sem da sem dovolj storil, ko sem v jeseni žrelo vsakemu panju zapahnil s kositarnim zapahom — kakor sem to videl že pri drugih čebelarjih in sem sam storil tako že dve zimi. Vselej je bilo to dobro sredstvo: preluknjan kositarček, ki se ni dal pridvigniti pač pa premikati na desno in levo. Ko sem tudi to jesen to delo opravil ter ulnjakova vrata priprl, da ne moti čebel niti solnce, prepustil sem jih zimskemu počitku do srede januvarja, ne da bi se bil zanje zmenil. Onega dne pa odprem vrata, in — strah in groza! — vsako žrelo je bilo na pol odprto! Vsak zapah bil je na levo premaknjen za toliko, da je mogla rovka v panj, kar so kazali kupčeki zadkov od pohrustanih čebel. Smejali se mi bodete, gospod urednik ter rekli: „E najbrže ste pa sami pozabili kositarčke zapahniti !"*) Da, tudi sam sem bil v dvomu, ker je vendar preteklo med tem časom mnogo dni, zato sem se hotel prepričati. Zapahnil sem na večer žrela in zaprl vrata. Prihodnjega jutra pa hitim na vse zgodaj pogledat k ulnjaku, in kaj dobim? Deset panjev bilo je zopet enako odprtih, kot prej, na izletalnih deskah pa novi dokazi rovkinega delovanja! To je vendar od sile, kaj ne gospod urednik ! Da bi rovka poskušala zapahke privzdigniti, to mi je bilo jasno in sem temu v naprej zabranil. Za premikanje zapahov na levo in desno pa mora biti vendar misleče bitje — in rovke nisem smatral take. Koliko mi je napravil« škode, tega niti danes presoditi ne morem, to mi pokaže pomlad. Seveda sem sedaj pritrdil zapahe tako, da mi jih še tako pretkana rovka ne premakne! Ko bi bil to storil pač prej! Gospod urednik! Dajte ob priliki takele škodljivce pod drobnogled, pa nam jih osvetlite!**) Menim, da bo marsikomu koristilo. Do tedaj na svidenje! Vaš Črnagoj. -*- *) Ne gospod predsednik! **) Škodljivci pridejo v prihodnjem letu na vrsto, a to Vam povem, da si jih bom privoščil. 21 k