IZDALA IN ZALOŽILA MOHORJEVA DRUŽBA V CELJU V REDNI KNJIŽNI ZBIRKI ZA LETO 1973 Uredniški odbor: Rado Bordon, Stanko Cajnkar, Emilijan Cevc, Otmar Črnilogar, Jože Dolenc, Jože Lodrant, Rafko Vodeb. UREDIL JOŽE DOLENC Barvni posnetki panjskih končnic na prvi strani ovitka (od zgoraj navzdol): Adam in Eva; Rojstvo Gospodovo; Kristus s knjigo; Marija z Detetom; na zadnji strani ovitka (od zgoraj navzdol): Kralj David; Krst v Jordanu; Slovesni vhod v Jeruzalem; Sv. Janez Evangelist. Barvni posnetki panjskih končnic v koledarskem delu: januar: Obisk Sv. Treh kraljev; februar: Sv. družina; marec: Sv. Jožef; april: Jezusovo vstajenje; maj: Marija z Detetom; junij: Bog Oče; julij: Jezusovo in Marijino Srce; avgust: Marijino vnebovzetje; september: Mana v puščavi; oktober: Marija z Detetom; november: Sv. Martin; december: Kamenjanje sv. Štefana. Barvni posnetki izvirnih panjskih končnic: Mirko Kambič Izvirne panjske končnice so ljubeznivo dali na voljo za barvne posnetke in za njihovo uporabo v tej knjigi Čebelarski muzej v Radovljici, Etnografski muzej v Ljubljani, Muzej na gradu v Škofji Loki in nekateri zasebni lastniki. Mohorjeva družba v Celju se jim za blagohotno naklonjenost prisrčno zahvaljuje. Nebesna znamenja je narisal akad. slikar Stane Kregar OSREDNJA "SS* |f 1 8 2 5 imk o MOHORJEV KOLEDAR ZA NAVADNO LETO 1974 a 1973 Navadno leto 1974 ima 365 dni, začne se s torkom in neha s torkom Premakljivi prazniki Pepelnica 27. februarja Velika noč 14. aprila Vnebohod 23. maja Binkošti 2. junija Sv. Trojica 9- junija Sv. Rešnje Telo 13. junija 1. adventna nedelja 1. decembra Postna postava Zapoved pritrganja v jedi (le enkrat na dan se do sitega najesti) velja za vse kristjane od izpolnjenega 21. leta do začetka 60. leta življenja na pepelnico in na veliki petek. V vseh slovenskih škofijah imamo zdržek od mesnih jedi (mesna juha je dovoljena) vse petke v postu (znamenje +), strogi post (zdržek od mesnih jedi ter pritrgovanje v jedi, znamenje + +), na pepelnico in na veliki petek. V našem koledarju se oziramo na svetnike vesoljne Cerkve in na svetnike vseh slovenskih škofij. Za vsak dan smo napisali najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti v bogoslužju po prenovljenem bo-goslužnem koledarju. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih časti ljudstvo in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najraje imena svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega imena, pojdimo k dušnemu pastirju. Ta nam bo tudi povedal, kako bi se glasilo tuje svetnikovo ime po slovensko. Godovinsko število Zlato število 18 Sončni krog 23 E pakta 6 Nedeljska črka F Rimsko število 12 Letni vladar Mars Začetek letnih časov Začetek pomladi: dne 21. marca ob 1. uri 7 minut; Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladansko enakonočje). Začetek poletja: dne 21. junija ob 19. uri 38 minut; Sonce na povratniku Raka. Začetek jeseni: dne 23. septembra ob 10. uri 59 minut; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko enakonočje). Začetek zime: dne 22. decembra ob 6. uri 56. minut; Sonce na povratniku Kozoroga. Znamenja v koledarju Znaki za Lunine spremembe Mlaj Prvi krajec Ščip (polna luna) Zadnji krajec (D Državni prazniki 1. in 2. januar, novo leto 1. in 2. maj, praznik dela 4. julij, dan borca 29. in 30. november, dan republike Če pride kateri od dnevov novega leta (1. in 2. januar), praznik dela (1. in 2. maj) ali dan republike (29. in 30. november) na nedeljo, se šteje za praznik tudi prvi naslednji delavnik po teh dnevih. — Ob državnih praznikih SFRJ se ne dela v državnih uradih in ustanovah ter v gospodarskih organizacijah na vsem območju SFRJ. Republiški prazniki 27. april _ Dan ustanovitve OF Slovenije 7. julij — Dan vstaje srbskega naroda 13. julij — Dan vstaje črnogorskega naroda 22. julij _ Dan vstaje slovenskega naroda 27. julij — Dan vstaje hrvaškega naroda in naroda Bosne in Hercegovine 2. avgust _ Ilinden, narodni praznik Makedonije 11. oktober _ Dan vstaje makedonskega naroda 1. november _ Dan spomina na mrtve — državni praznik v SR Sloveniji Pomembnejši dnevi 8. marec — Dan žena 15. april — Dan železničarjev 9. maj — Dan zmage 21. maj — Dan jugoslovanskega vojnega letalstva 25. maj — Rojstni dan maršala Tita — Dan mladosti 13. julij — Dan šoferjev 16. julij — Dan tankistov JLA 9. september — Dan vstaje v Istri, Trstu in Slovenskem Primorju 10. september — Dan jugoslovanske mornarice 7. oktober — Dan topništva JLA 20. oktober — Osvoboditev Beograda 24. oktober — Dan organizacije Združenih narodov 31. oktober — Mednarodni dan varčevanja 7. november — Velika oktobrska socialistična revolucija 22. december — Dan Jugoslovanske ljudske armade Herschlov ključ Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da Luna vpliva na vreme — podobno kakor vpliva na morsko dno — vendar opazovanja dokazujejo, da je Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz Luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremeniki. Zvezdoslovec F. J. Herschel je sestavil tabelo, ki jo podajamo spodaj. Na polagi te tabele — vsaj približno — lahko ugotovimo vreme, ako vemo, kdaj se izpremeni Luna, to je, ob kateri uri nastopi prvi krajec (J, ščip O . zadnji krajec © in mlaj % . Herschlov ključ pravi: Če se Luna spremeni: ob uri bo poleti (16. 4.-15. 10.) bo pozimi (16. 10.-15. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozahod nik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severo-zahodniku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali zahodniku, dež ob jugu ali jugozahodniku dež in sneg ob jugu ali zahodniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo ta ključ takole: 1. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se Luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se Luna spremeni. Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo. Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako je redno do ščipa (polne lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan, tako do ščipa (polne Lune) sleherni dan. Sončevi in Lunini mrki V letu 1974 sta dva Sončeva in dva Lunina mrka: 1. Dne 4. junija je delni Lunin mrk, ki je viden iz vzhodnega dela Severne Amerike, iz Južne Amerike, na Atlantskem oceanu, iz Afrike, Evrope, jugozahodnega dela Azije, na Indijskem oceanu in iz Avstralije. Pri nas je mrk viden. Začetek je ob 21. uri 38,9 minut, konec pa drugi dan, tj. 5. junija ob 9. uri 53,2 minut. Ob največji stopnji mrka bo Zemljina senca pokrila 0,83. del navideznega Luninega premera. 2. Dne 20. junija je popolni Sončev mrk, ki je kot tak viden v ozkem pasu, ki teče čez Indijski ocean. Kot delni mrk je viden iz zahodnega dela Indonezije in Avstralije. Pri nas mrk ni viden. 3. Dne 29. novembra je popolni Lunin mrk. Začetek mrka je viden iz vzhodnega dela Evrope, iz Azije, na vzhodnem delu Indijskega oceana, iz Avstralije, na Tihem oceanu in iz Severne Amerike. Konec mrka pa je viden iz Evrope, vzhodnega dela Afrike, iz Azije, z Aljaske, na Tihem oceanu in iz Avstralije. Začetek delnega mrka je ob 14. uri 28,6 minut, začetek popolnega ob 15. uri 35,1 minut, konec popolnega ob 16. uri 51,6 minut, konec delnega pa ob 17. uri 58,2 minut. Pri nas bo viden le konec mrka, saj zaide Sonce tega dne v Ljubljani ob 16. uri 20. minut. 4. Dne 13. decembra je delni Sončev mrk, ki je viden iz Severne Amerike, na Atlantskem oceanu in iz skrajnega jugozahodnega dela Evrope. Pri nas mrk ni viden. Vidnost pfemičnic-planetov MERKUR je na nebu zmeraj blizu Sonca in se od njega navidezno lahko oddalji največ za 10 do 28 stopinj. Pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj sploščena elipsa in največja navidezna oddaljenost od Sonca je odvisna od trenutne Merkurjeve lege na tiru in od istočasne lege Zemlje. Merkurja lahko opazujemo samo zvečer na zahodnem nebu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred Sončevim vzhodom. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 9. II., 4. VI. in 1. X; na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 23. III., 22. VII. in 10. XI. Merkur sreča Luno: 24. I., 21. III., 23. V., 18. VII., 17. IX., 16. X. in 12. XI. Marsa sreča 2. IX. in 24. XI., Jupitra sreča 28. I., 2. III. in 21. III., Saturna sreča 2. VI. in 24. VII., Urana sreča 25. IX. in 10. XI. VENERA v začetku leta ni vidna, ker je 23. I. v zdolnji konjunkciji s Soncem. V februarju se pojavi kot Danica nad vzhodnim delom obzorja le malo pred Sončevim vzhodom. Dne 27. II. doseže največji navidezni sij — 4,3 . Potem se postopoma navidezno oddaljuje od Sonca in vzhaja vedno prej: sredi marca ob 4.15, aprila pa malo pred 4. uro. Dne 4. IV. pride v največjo navidezno razdaljo 46 stopinj zahodno od Sonca. Tedaj je v ozvezdju Vodnarja, kjer sreča 15. IV. planet Jupiter. Venera se nato navidezno približuje Soncu, je pa še vedno zelo ugodna za opazovanje: sredi maja vzide ob 3. uri, sredi junija ob 2.25, sredi julija pa kmalu po 2. uri. Dne 31. VII. gre tesno mimo Saturna (0,2 N) v ozvezdju Dvojčkov. V septembru vzide Venera le še uro pred Soncem, potem pa se začne polagoma izgubljati v njegovih žarkih. Ob koncu leta Venera ni vidna, saj je 6. XI. v zgornji konjunkciji s Soncem. Venera sreča Luno 19. II,, 19. III., 18. IV., 18. V., 17. VI., 17. VII., in 16. VIII. Jupitra sreča 15. IV., Saturna pa 31. VII. MARS je do aprila viden vso prvo polovico noči. V januarju je v ozvezdju Ovna in zahaja sredi meseca okrog 2. ure. V naslednjih treh mesecih se zadržuje v ozvezdju Bika. Pot ga vodi mimo planeta Saturna 20. IV. v ozvezdje Dvojčkov. Zahaja vedno prej: sredi maja pol ure pred polnočjo, junija po 22. uri, sredi julija ob 21.20, avgusta pa že v zgodnjih večernih urah. Tedaj je v ozvezdju Leva. Septembra, oktobra in novembra ni v primerni legi za opazovanje, ker je 14. X. v konjunkciji s Soncem. Konec leta je Mars v ozvezdju Škorpijona in vzhaja okrog 6. ure. Mars sreča Luno 3. I., 31. I., 1. III., 29. III., 26. IV., 25. V., 23. VI., 21. VIL, 19. VIII. in 12. XII. Merkurja sreča 2. IX. in 24. XI., Saturna sreča 20. IV. Neptuna pa 25. XII. JUPITER je v januarju viden v ozvezdju Kozoroga in zaide sredi meseca dve uri za Soncem. V februarju ni viden, ker je 13. II. v konjunkciji s Soncem. Naslednji mesec ga lahko najdemo na jutranjem nebu le kratek čas pred Sončevim vzhodom. Tedaj je v ozvezdju Vodnarja, kjer se zadržuje do konca leta. Potem se navidezno oddaljuje od Sonca, vzhaja vedno prej in postaja primernejši za opazovanje: sredi aprila vzide ob 3.45, v maju okrog 2. ure, junija pa že kmalu po polnoči. Do 8. VII. se giblje napredno, potem pa spremeni smer svojega navideznega gibanja v obratno. V avgustu in septembru je Jupiter zelo primeren za opazovanje, ker je 5. IX. v opoziciji s Soncem in je viden vso noč. Sredi oktobra zaide ob 2.30, v novembru pa kmalu po polnoči. Po zastoju 3. XI. se giblje Jupiter spet napredno. Konec leta je viden le v večernih urah. Jupiter sreča Luno 25. I., 21. III., 18. IV., 16. V., 12. VI., 10. VII., 6. VIII., 2. IX., 29. IX., 26. X., 22. XI. in 20. XII. Merkurja sreča 28. I., 2. III. in 21. III., Venero pa 15. IV. SATURN je bil 23. XII. 1973 v opoziciji s Soncem, zato je v začetku leta viden vso noč. Giblje se obratno v ozvezdju Dvojčkov, nato preide v Bika, kjer 27. II. spremeni smer svojega gibanja v napredno. Ob koncu marca zaide okoli 1. ure, sredi aprila ob 0.15, sredi maja pa že ob 22.30. Spet je v ozvezdju Dvojčkov, kjer ostane do konca leta. Junija in julija ni viden, saj je 30. VI. v konjunkciji s Soncem. Avgusta je že jutranji planet: sredi meseca vzhaja nekaj pred 2. uro. V septembru je viden skoraj vso drugo polovico noči. Po 31. X. se giblje Saturn spet obratno. V oktobru vzhaja v poznih večernih urah, potem pa vedno prej, tako je konec leta viden vso noč. Saturn sreča Luno 7. I., 3. II., 3. III., 30 III., 26. IV., 24. V., 18. VII., 15. VIII., 11. IX., 9. X., 5. XI., 2. XII. in 29. XII. Merkurja sreča 2. VI. in 24. VII., Venero 31. VII., Marsa pa 20. IV. URAN je na meji vidnosti s prostim očesom. Giblje se vse leto v ozvezdju Device. Dne 1. II. je v zastoju in se nato giblje v obratni smeri. Ob koncu januarja vzide ob polnoči, sredi februarja ob 22.45, sredi marca ob 20.50. Meseca aprila je viden vso noč, saj je 16. IV. v opoziciji s Soncem. Sredi maja zaide ob 3.25, sredi junija ob 1.25. Dne 2. VII. je v zastoju in se začne gibati v napredni smeri. Do srede julija je viden v prvi polovici noči. Sredi avgusta zaide ob 21.25, sredi septembra pa že ob 19.25. Dne 21. X. je v konjunkciji s Soncem in zato do konca novembra ni viden. Sredi decembra vzide kmalu po 3. uri. Uran sreča Luno 15. I., 12. II., 11. III., 7. IV., 5. V., 1. VI., 28. VI., 25. VII., 22. VIII., 18. IX., 12. XI. in 9. XII. Merkurja sreča 25. IX. in 10. XI. NEPTUN je 12. III. v zastoju, nato se giblje v obratni smeri. Dne 30. V. je v opoziciji s Soncem. Dne 19. VIII. je spet v zastoju in se nato giblje v napredni smeri. Dne 1. XII. je v konjunkciji s Soncem. Giblje se med ozvezdjema Škorpijona in Strelca. PLUTON, deveti, najbolj oddaljeni planet, je v opoziciji s Soncem meseca marca, v konjunkciji pa septembra. Giblje se v ozvezdju Device. Pregled Venera v januarju ni vidna, od februarja do oktobra je Danica, proti koncu leta pa spet ni primerna za opazovanje. Mars je viden do maja vso prvo polovico noči, nato le v večernih urah. Od septembra do novembra ni primeren za opazovanje. Konec leta je viden nekaj pred Sončevim vzhodom. Jupiter v začetku leta ni viden. Aprila in maja je viden v jutranjih urah, junija po polnoči, avgusta in septembra pa je viden vso noč. V novembru ga lahko opazujemo le prvo polovico noči, v decembru pa le v večernih urah. Saturn je viden v začetku leta vso noč, konec marca samo v prvi polovici noči, junija in julija ni viden, v septembru po polnoči, decembra pa je viden vso noč. Označevanje praznikov in godov po novem bogo: Po novem bomo odslej v kalendariju označevali Craznike in godove tako, kakor so označeni v novem ogoslužnem koledarju. Stopnjo praznika oz. godu bomo označili s številko v oklepaju za praznikom. Pri tem pomeni: 1 — slovesni praznik, 2 — praznik, 3 — obvezni god in 4 — neobvezni god. Krog (0) razmejuje praznovanja bogoslužnega koledarja od navadnih godov. Tako so na levi od tega kroga (oz. pred njim) navedena praznovanja, ki se jih tisti dan spominjamo v bogoslužju, desno od kroga (oz. za njim) pa so koledarski godovi, ki se jih redno v bogoslužju ne spominjamo. Če je krog že v začetku, pomeni, da tisti dan v bogoslužju ni posebnega godu in je zato maša in molitveno bogoslužje od delavnika (bogoslužni delavnik). Premakljivi prazniki po gregorijanskem koledarju Leto . , prestopno Pepelnica Velika noč Vnebohod Binkošti Rešnje telo 'j, t" leto* neaeija 1974 27. februarja 14. aprila 23. maja 2. junija 13. junija 1. decembra 1975 12. februarja 30. marca 8. maja 18. maja 29. maja 30. novembra 1976* 3. marca 18. aprila 27. maja 6. junija 17. junija 28. novembra 1977 23. februarja 10. aprila 19. maja 29. maja 9. junija 27. novembra 1978 8. februarja 26. marca 4. maja 14. maja 25. maja 3. decembra 1979 28. februarja 15. aprila 24. maja 3. junija 14. junija 2. decembra 1980* 20. februarja 6. aprila 15. maja 25. maja 5. junija 30. novembra 1981 4. marca 19. aprila 28. maja 7. junija 18. junija 29. novembra 1982 24. februarja 11. aprila 20. maja 30. maja 10. junija 28. novembra 1983 16. februarja 3. aprila 12. maja 22. maja 2. junija 27. novembra 1984* 7. marca 22. aprila 31. maja 10. junija 21. junija 2. decembra JULIJANSKI KOLEDAR ♦ Leto 1974 po julijanskem koledarju je navadno leto, ki ima 365 dni ali 52 tednov in en dan. Začne se 14. januarja in se konča 13. januarja 1975. PRAZNIKI SRBSKO-PRAVOSLAVNE CERKVE PO JULIJANSKEM KOLEDARJU Gospodovo rojstvo (božič) (Rodenje Hristovo) Mati božja (Sabor Presvete Bogorodice) Sv. Štefan (Sv. prvomučenik i arhidžakon Štefan) Novo leto 1974 Gospodovo razglašenje (Sv. 3 kralji) (Bogojavljanje) Sv. Sava (Sv. Sava, I. arhiepiskop srpski) Sv. trije hierarhi (Sv. tri jerarha: Vasilije Vel., Grrgorije Bog. i Jovan Zlat.) Jezusovo darovanje (Sretenje Gospodnje) Marijino oznanjenje (Blago vest) Velika noč — Vstajenje Gospodovo (Vaskrsenje Gospoda Isusa Hrista) Vnebohod Gospodov (Vaznesenje, Spasovdan) Binkošti (Prihod sv. Duha) (Silazak Sv. Duha) Rojstvo Janeza Krstnika (Rodenje sv. Jovana Preteče) Peter in Pavel (Sv. apostol. Petar i Pavle — Petrovdan) Jezusova spremenitev na gori (Preobraženje Gospodnje) Marijino vnebovzetje (Uspenije Bogorodice — Velika Gospojina) Mučeništvo Janeza Krstnika (Usekovanje glave sv. Jovana Krstitelja) Marijino rojstvo (Rodenje presvete Bogorodice — Mala Gospojina) Povišanje sv. Križa (Vozdviženje časnoga krsta — Krstovdan) Marija Zavetnica (Pokrov presv. Bogorodice) Nadangel Mihael (Sabor sv. arhangela Mihaila — Arandželov dan) Marijino darovanje (Vavedenje Presvete Bogorodice) Sv. Nikolaj (Sv. Nikolaj Čudotvorac — Nikoljdan) 25. december 1973 po julijan. 26. december 27. december 1. januar 1974 6. januar 14. januar 30. januar 2. februar 25. marec 1. april 10. maj 20. maj 24. junij 29. junij 6. avgust 15. avgust 29. avgust 8. september 14. september 1. oktober 8. november 21. november 6. december 7. januar = po gregorijan. = 8. januar _ 9. januar = 14. januar = 19. januar = 27. januar 12. februar = 15. februar = 7. april = 14. april — 23. maj = 2. junij = 7. julij = 12. julij = 19. avgust — 28. avgust = 11. september =i 21. september = 27. september = 14. oktober — 21. november — 4. december — 19. december 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, PRAZNIK BOŽJE MATERE MARIJE (1) # Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) 0 A Genovefa Pariška, devica; Anter, papež, mučenec A Angela Folinjska, redovnica; Gregor Langreski, škof £ Simeon Stilit, puščavnik; Emilijana (Milena), devica 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota GOSPODOVO RAZGLAŠENJE, SV. TRIJE KRALJI (1) % Modri z Vzhoda počastijo Jezusa (Mt 2, 1-12'» Rajmund Penjaf., duh. (4) % Lucijan Antiohijski, muč. # Severin Noriški, op.; Erhard škof; Jurij iz Hozibe, red. A .Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat 0 Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež Pavlin Oglejski, šk. (3) % Teodozij, opat 0 Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, muč. 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota JEZUSOV KRST (2) • Veronika Milanska, dev. Ti si moj ljubljeni Sin (Lk 3, 15-16, 21-22) % Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. # Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 0 Marcel, papež; Berard in tov., frančišk. mučenci Anton (Zvonko), puščavnik (3) £ Marijan, diakon, muč. A Marjeta Ogrska, redovn.; Priska, mučenka 0 Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 2. NAVADNA (2) # Fabijan p. in Boštjan, muč. Jezusov prvi čudež (Jan 2, 1-12) Neža (Janja), dev., muč. (3) 0 Epifanij, škof Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) % Teodolinda, kraljica £ Emerencijana, mučenka; Ildefonz, škof Frančišek Šaleški, šk., c. u. (3) 0 Felicijan, škof, muč. Spreobrnitev apostola Pavla (2) 0 Ananija, mučenec Timotej in Tit, škofa (3) # Robert, Alberik, Štefan, r. u. 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek 3. NAVADNA (2) # Angela Merici, devica Jezusov govor v Nazaretu (Lk 1, 1-4; 4, 14-21) Tomaž Akvinski, duh., c. u. (3) % Peter Nolasko, red. u. # Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik 0 Martina, dev., muč.; Hiacinta (Jacinta) Marescotti Janez Bosko, red. ust. (3) 0 Marcela, vdova JANUAR PROSINEC Čas vrti se neprestano, seka rane in zdravi. Po gorah je ivje, po ravnem je mraz, oh, kje si ti, dekle, oh, kje sem pa jaz?! Sonce stopi v znamenje Vodnarja 20. ob 12. O Prvi krajec 1. ob 19.05 O Sčip 8. ob 13.36 ® Zadnji krajec 15. ob 08.03 # Mlaj 23. ob 12.02 (J Prvi krajec 31. ob 08.39 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 07.44 16.27 08.43 6. 07.43 16.32 08.49 11. 07.42 16.38 08.56 16. 07.40 16.44 09.04 21. 07.36 16.51 09.15 26. 07.32 16.58 09.26 31. 07.26 17.06 09.40 Do konca meseca se dan podaljša za 57 minut. Vreme in letina v ljudskih pregovorih Če v prosincu mušica raja, pičla poleti bo piča in klaja. Mnogo snega, mnogo sena. Zarja za novega leta (1.) slabo vreme obeta. Če je Makarij (2.) jasen, bo september krasen, če se pa kislo drži, se tudi september mrači. Ako je Vinku (22.) vroče, pripravi kašče, nabijaj obroče. Če sveti Pavel (25.) na vetru prijezdi, se za njim rad dež ugnezdi. Prosinec mil, Bog se usmil'. Prosinca gorkota, jeseni sirota. 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek f) Brigita Irska, devica; Pionij, mučenec ezusovo darovanje, Svečnica* (2) 0 Simeon in Ana 4. NAVADNA (2) 0 Blaž, škof, mučenec Jezusa v Nazaretu ne sprejmejo (Lk 4, 21-30) 0 Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, mučenec Agata, dev., muč. (3) 0 Ingenuin in Albuin, škofa Pavel Miki in tov., muč. (3) 0 Amand Belgijski, škof 0 Nivard, redovnik; Adavkt in frigijski mučenci Hieronim Emiliani (4) 0 Janez de Matha; Prešernov dan 0 Apolonija, devica, mučenka; Nikefor, mučenec 5. NAVADNA (2) 0 Sholastika, devica Obilni ribji lov (Lk 5, 1-11) Lurška Mati božja (4) 0 Cedmon, redovnik SEvlalija, mučenka; Benedikt Anianski, opat Katarina de Ricci, redovnica; Gregor II., papež Valentin (Zdravko), mučenec (4)0 Bruno Kverfurtski, m. : Jordan Saški, opat; Georgija, devica; Agapa, dev., muč. Julijana, mučenka; Onezim, škof; peteri muč. iz Egipta 6. NAVADNA (2) 0 Sedem ustanoviteljev servitov Govor na gori (Lk 6, 17. 20-26) 0 Simeon Jeruzalemski, šk., muč.; Flavijan, škof 0 Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, škof 0 Sadot in tovariši, mučenci; Evherij, škof Peter Damiani, šk., c. u. (4) 0 Maksimijan Puljski, škof Sedež apostola Petra (2) 0 Marjeta Kortonska, spok. Polikarp, šk., muč. (3) 0 Dositej, menih 7. NAVADNA (2) 0 (Matija, apostol) Jezus uči ljubezen do bližnjega (Lk 6, 27-38) STarazij (Taras), škof; Valburga, devica Pust; Matilda iz Hackeborna, devica; Porfirij, škof + + Pepelnica (00 Gabrijel Žalostne Matere b., red. 0 Roman, opat; Hilarij, papež; Osvald, škof FEBRUAR SVEČAN Nesrečna zima mrazi me, ker dolgo proč ne spravi se, Ovbe! Ledeni kriv'c in sever še nemilostljivo brije me, Ovbe! Pod snegom zemlja skriva se in kakor mrlič trda je, Ovbe! Če sonce pa le iskre da, življenje zopet vse ima, Oja! Sonce stopi v znamenje Rib 19. ob 2. Ščip 7. ob 00.24 Zadnji krajec 14. ob 01.03 Mlaj 22. ob 06.33 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Sonca 1. 07.25 6. 07.18 11. 07.12 16. 07.04 21. 06.56 26. 06.47 Do konca meseca 1 uro 21 minut. Zahod Dolžina Sonca dneva 17.07 09.42 17.15 09.57 17.22 10.10 17.30 10.26 17.36 10.40 17.44 10.57 se dan podaljša za Vreme in letina v ljudskih pregovorih Če konec svečana burja pometa, se dobra letina obeta. Če je svečnica (2.) krasna, bo vigred kasna, če pa na ta dan sneži, pomlad več daleč ni. Ako je Petrov stol (22.) hladan, zima za dolgo primrzne nanj. Matija (25.) led razbija, če ga ni, ga naredi. Ako je pretoplo svečana, malega travna bo še počivala brana; ako pa je svečana mraz, malega travna se poti obraz. Svečan iztegne dan. ¿J Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota 31 Nedelja + 0 Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, mučenka 0 Neža Praška, devica; Henrik Suzo, redovnik 1. POSTNA (1) 0 Kunigunda, cesarica Jezus zavrne skušnjavca (Lk 4, 1-13) Kazimir, kraljevič (4) 0 Arkadij, škof, mučenec S Janez Jožef od Križa, redovn.; Evzebij, mučenec Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), devica Perpetua in Felicita, muč. (4) 0 Gavdioz, škof + Janez od Boga, red. ustan. (4) 0 Beata, mučenka Kvatre; Frančiška Rimska, red. (4) 0 Gregor Niški, šk. 2. POSTNA (1) 0 Štirideset mučencev Jezus se na gori spremeni (Lk 9, 28-36) 0 Sofronij, škof; Evlogij, mučenec; Konstantin, spok. 0 (Gregor Vel., papež) Doroteja (Rotija), mučenka 0 Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), mučenka 0 Matilda, kraljica; Florentina, opatinja + 0 Klemen M. Dvorak, red.; Ludovica de Marillac, red. 0 Hilarij in Tacijan, muč; Herbert, škof; Julijan, m. 3. POSTNA (1) 0 Jedrt Nivelska, opatinja Jezus opominja k pokori (Lk 13, 1-9) Ciril Jeruzalemski, šk., c. u. (4) 0 Salvator, redovnik JOŽEF, MOŽ DEVICE MARIJE (1> 0 Sibilina, dev. :Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof Nikolaj iz Fliie, puščavnik; Filemon, mučenec + 0 Lea, spokornica; Katarina Genovska, spokornica Turibij iz Mongroveja, šk. (4) 0 Viktorijan in tov. 4. POSTNA (1) 0 Dionizij in tov., muč. Prilika o izgubljenem sinu (Lk 15, 1-3. 11-32) Gospodovo oznanjenje* (1) 0 Dizma, desni razbojnik 0 Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec 0 Rupert Salzburški, škof; Lidija, mučenka 0 Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč. + 0 Bertold, red. ustanov.; Evstracij, mučenec 0 Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa 5. POSTNA (1) 0 Modest Gosposvetski, šk. Jezus ne obsoja grešnice (Jan 8, 1-11) MAREC SUŠEČ Plug izpod strehe, brano na dan! Jarme in vole, kdor ni zaspan! Zemlja se taja, svet' Valentin vabi na delo, dela sem sin! Zjutraj zaprežem, plug svoj držim, v desno in levo brazde drobim. Žito posejem tukaj in tam, skrbno povlečem, potlej pa — dam! Sonce stopi v znamenje Ovna 21. ob 1. (začetek pomladi). Prvi krajec 1. ob 19.02 Ščip 8. ob 11.02 Zadnji krajec 15. ob 20.15 Mlaj 23. ob 22.24 Prvi krajec 31. ob 02.44 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 06.42 17.48 11.06 6. 06.33 17.55 11.22 11. 06.24 18.02 11.38 16. 06.14 18.09 11.55 21. 06.04 18.15 12.11 26. 05.54 18.22 12.28 31. 05.45 18.29 12.44 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 38 minut. Vreme in letina v ljudskih pregovorih Kar v breznu požene, nima veljave nobene. Ce mučence mrazi (10.), zmrzuje še 40 noči. Svetega Jožefa (19.) vreme ugodno, obeta nam leto rodno in plodno. Če na Ruperta (27.) dež pada, kašča pridelkov strada. Ako sušca grmi, dobra letina prihiti. Brezen, če z rilcem ne rije, pa z repom vije. Če sušca prah okrog pometa, prav dobro letino nam obeta. ✓ 1 Ponedeljek 2 Torek 3 Sreda 4 Četrtek 5 Petek 6 Sobota 0 Hugo Grenobelski, škof; Venancij, škof, mučenec Frančišek Paolski, red. ust. (4) 0 Teodozija, muč. 0 Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, muč. Izidor Seviljski, šk., c. u. (4) 0 Zosim, puščavnik + Vincenc Ferrer, duh. (4) 0 Julijana, opatinja 0 Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin I., papež 7 Nedelja 8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota CVETNA — NEDELJA TRPLJENJA (1) 0 Saturnin Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Lk 19, 28-40) 0 Albert, škof, mučenec; Valter, opat 0 Marija Kleopova, svetopis. žena; Valtruda, redovnica 0 Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., mučenci Vel. četrtek (1)0 Stanislav, šk., mučenec + + Vel. petek (1)0 Lazar Tržaški, škof, mučenec Vel. sobota (1)0 Hermenegild, mučenec 14 Nedelja 15 Ponedeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek 20 Sobota VELIKA NOC, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) 0 Lidvina Jezus vstane od mrtvih (Jan 20, 1-9) Velikon. ponedeljek* (1) 0 Anastazija, muč. 0 Bernarda Lurška, devica; Benedikt J. Labre, spok. 0 Rudolf, mučenec; Inocenc, škof; Fortunat, muč. 0 Apolonij, mučenec; Elevterij Ilirski, mučenec 0 Leon IX., papež; Ema, redovn.; Dioniz, mučenec 0 Hilda, devica; Teotim, škof; Sulpicij, mučenec 21 Nedelja 22 Ponedeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota 2. VELIKONOČNA, BELA (1) 0 Anzelm, šk., c. u. Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19-31) 0 Leonid, mučenec; Agapit, papež Jurij, muč. (4) 0 Vojteh, škof, mučenec Fidel (Zvest)Sigmarinški, d.,m. (4) 0 Honorij, škof Marko, evangelist (2) 0 Ermin, škof, mučenec 0 Pashazij, opat; Mati dobrega sveta USTANOVITEV OF; Hozana Kotorska, d. (4) 0 28 Nedelja 29 Ponedeljek 30 Torek 3. VELIKONOČNA (1)0 Vital (Zivko), mučenec Jezus z apostoli na Genezar. jezeru (Jan 21, 1-19) Katarina Sienska dev. (3) 0 Peter Veronski, mučenec Pij V., papež (4) 0 Jožef Cottolengo, red. ust. APRIL MALI TRAVEN Hodi, hodi, sveti Juri in po sveti tak zakuri, da mladike se spustijo, ki že dolgo mirno spijo. Hodi, hodi sveti Juri, in po sveti tak zakuri, da 'mo skoro gor pod streho rivali seno pri smehu. .1 \ Sonce stopi v znamenje Bika 20. ob 12. O Ščip 6. ob 22.00 ® Zadnji krajec 14. ob 15.57 • Mlaj 22. ob 11.16 3 Prvi krajec 29. ob 08.39 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 05.43 18.30 12.47 6. 05.33 18.37 13.04 11. 05.24 18.43 13.19 16. 05.15 18.50 13.35 21. 05.06 18.57 13.51 26. 04.58 19.03 14.05 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 30 minut. Vreme in letina v ljudskih pregovorih Če je april deževen, kmet ne bo reven. Če se aprila vreme smeje, se bo še kesalo pozneje. Kadar Jurij (24.) vrane skrije v žito, je leto zmerom plodovito. Kolikor pred svetim Markom (25.) žaba regija, toliko po svetem Marku počiva, molkla. Mali traven ima devet vremen na dan. Malega travna Če grmi, slane več se bati ni. April sedemkrat na dan kmeta s polja spodi. -- 1 Sreda 2 Četrtek 3 Petek 4 Sobota MEDNARODNI PRAZNIK DELA; JOŽEF DELAVEC (2) # Atanazij, škof, eerkv. uč. (3) # Boris, kralj Filip in Jakob ml., apostola (2) 0 Teodozij Kijevski, red. Florijan (Cvetko), muč. (4) £ Cirijak, škof 5 Nedelja 6 Ponedeljek 7 Torek 8 Sreda 9 Četrtek 10 Petek 11 Sobota 4. VELIKONOČNA (1) % Gotard, škof Jezus dobri pastir (Jan 10, 27-30) # Marija, Srednica milosti; Dominik Savio, dijak • Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, mučenec S Viktor Milanski, mučenec; Dezider (Željko), škof S Pahomij, opat; Beat, puščavnik; Dan zmage S Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca % Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 Nedelja 13 Ponedeljek 14 Torek 15 Sreda 16 Četrtek 17 Petek 18 Sobota 5. VELIKONOČNA (1) % Pankracij, muč. Jezusova nova zapoved (Jan 13, 31-35) 0 Servacij, škof; Mucij, mučenec Matija, apostol (2) 0 Bonifacij, mučenec 0 Zofija (Sonja), mučenka; Izidor, kmet Janez Nepomuk, duh., muč. (4) £ Andrej Bobóla, m. 0 Paskal Bavlon, redovnik; Jošt, opat Janez I., papež, muč. (4) 0 Erik, kralj 19 Nedelja 20 Ponedeljek 21 Torek 22 Sreda 23 Četrtek 24 Petek 25 Sobota 6. VELIKONOČNA (1) % Peter Celestin, papež Jezus obljubi Svetega Duha (Jan 14, 23-29) Prošnji dan; Bernardin Sienski, duh. (4) 0 Prošnji dan # Krispin, redovnik; Valens, škof Prošnji dan % Renata, spokornica GOSPODOV VNEBOHOD (1) % Janez de Rossi Marija Pomočnica (3) # Socerb, tržaški mučenec Beda Čast.; Gregor VII., pap.; Marija Magd. de'Pazzi (4) 0 26 Nedelja 27 Ponedeljek 28 Torek 29 Sreda 30 Četrtek 31 Petek 7. VELIKONOČNA (1) # Filip Neri, duh. Naj bodo vsi eno (Jan 17, 20-26) Avguštin Canterburyjski, škof.(4) # Julij, mučenec 0 German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. Maksim Emonski, škof (4) £ Teodozija, devica % Ivana Orleanska, devica; Ferdinand Aragonski, kralj Obiskanje Device Marije (2) # Kancijan in tov., mučenci MAJ VELIKI TRAVEN Le dela pozimska pustimo na Kjer si petje dom izvoli, stran tam življenje jasno sije, in v roko motiko, prekrasen je bratje, torej zdaj okoli dan, pesem ta naj se razlije: ker sonce nam sije in rožce Ljubi maj, krasni maj, cveto konec zime je tedaj! in zopet ogreva zemljo. Sonce stopi v znamenje Dvojčkov 21. ob 12. O Ščip 6. ob 09.54 ® Zadnji krajec 14. ob 10.28 • Mlaj 21. ob 21.34 (J Prvi krajec 28. ob 14.03 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 04.49 19.09 14.20 6. 04.42 19.16 14.34 11. 04.35 19.22 14.47 16. 04.29 19.28 14.59 21. 04.24 19.34 15.10 26. 04.20 19.39 15.19 31. 04.16 19.44 15.28 Do konca meseca se dan podaljša za 68 minut. Vreme in letina v ljudskih pregovorih Če je majnika mokro, je dobro za kruh in seno. Filip in Jakob (1.) z dežnikom sta pogodu gornikom, ornikom. Mokri trojaki (13.-15.)-tolst božič Dež ob vnebohodu bo košnjo slabo obsodil. Če Urbana (25.) sonce sije, jesen polne sode nalije. Sv. Kocjan gobe seje, sv. Primož jih pobrana. Če sušeč suši, april deži in majnik hladi, kašče, omare in sode polni. 1 Sobota 2 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 8 Sobota 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30 Nedelja Justin, mučenec (3) # Pamfil, mučenec BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1) # Erazem, šk., m. Prejmite Svetega Duha (Jan 20, 19-23) Karel Lwanga in tov., muč. (3) # Klotilda, kraljica A Frančišek Caracciolo, r. u.; Kvirin iz Siscije, šk., m. Bonifacij, šk., muč. (3) # Svetko (Svetopolk), m.; Igor, m. Norbert, šk., red. ust. (4) # Bertrand Oglejski, škof O Robert Nevvminsterski, opat; Ana Garzia, devica Kvatre # Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof SV. TROJICA (1) # Primož in Felicijan, muč. Tri božje osebe so eno (Jan 16, 12-15) ^ Bogumil, škof; Janez Dominici, dubrovn. šk. Barnaba, apostol (3) # Feliks, mučenec fl Janez Fakundski, redovnik; Adelhajda, devica ESN JE TELO IN REŠNJA KRI (1) ©Anton Pad. # Elizej, prerok; Valerij in Rufin, mučenca Vid (Vitomir), mučenec (4) # Germana (Mana) Cousin, d. 11. NAVADNA (2) # Beno, škof Jezus odpusti grešnici (Lk 7, 36-50; 8, 1-3) # Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 0 Marko in Marcelijan, mučenca; Amand (Ljubo), šk. Romuald, opat (4) # Nazarij, škof 0 Silverij I., papež, mučenec; Mihelina Malatesta, spok. Srce Jezusovo (1) # Alojzij Gonzaga, redov. Marijino Srce; PaWin iz N„ šk.; Jan. Fisher in Tom. More, m., (4) I 12. NAVADNA (2) Agripina, devica, mučenka Peter izpove vero v Kristusa (Lk 9, 18-24) Rojstvo Janeza Krstnika (1) kres # Favst, muč. ~ Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja (Rotija), dev. , Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, mučenec Jma (Hema) Krška, kneginja; Ciril Aleksandr. šk. c. u. (4) # Irenej, škof, mučenec (3) # Potamijena, mučenka PETER IN PAVEL, apostola (1) # Marcel, mučenec 13. NAVADNA (2) # Prvi mučenci Jezusove zahteve do učencev (Lk 9, 51-62) Kc ■S En JUNI ROŽNIK Prišel bo sveti Vid, češnje zorijo, fantje po travnikih, rožce kosijo. Vsak ima koso, si jo nabrusil bo, zjutraj pa, ko je svit, gredo kosit. Prepelička se oglasi v pšenički rumeni, dekleta gor budi zjutraj ob eni. Zjutraj pa, ko je pet, prišlo jih je devet, imele so srpe in začele žet. Sonce stopi v znamenje Raka 21. ob 20. (začetek poletja). O Ščip 4. ob 23.09 © Zadnji krajec 13. ob 02.45 • Mlaj 20. ob 05.55 o Prvi krajec 26. ob 20.20 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Zahod Dolžina JL/dll Sonca Sonca dneva l. 04.15 19.45 15.30 6. 04.12 19.49 15.37 11. 04.11 19.53 15.42 16. 04.11 19.55 15.44 21. 04.11 19.56 15.45 26. 04.13 19.57 15.44 Do 21. junija se dan podaljša za 15 minut, nato pa skrajša do konca meseca za 3 minute. Vreme in letina v ljudskih pregovorih Sever, ki v tem mescu pogosto vleče, nam v deželo obilo žita privleče. Kakor vreme na Medarda (8.) kane, tako ves mesec ostane. Če o kresu (24.) dežuje, orehom škoduje. Če sta Peter in Pavel (29.) jasna, bo letina obilna in krasna. Če rožnika toplo dežuje, orehom slabo prerokuje. Če vinska trta ne cvete kresnika (junija), ostane le lesnika. O sv. Vidi se skozi noč vidi. O kresi se dan obesi. ■J v, 1 Ponedeljek 2 Torek 3 Sreda 4 Četrtek 5 Petek 6 Sobota # Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetop. žena Q Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), mučenec Tomaž, apostol (2) 0 Heliodor, škof DAN BORCA; Elizabeta Portugalska (4) 0 Urh, šk. Ciril in Metod, slov. ap. (1) 0 Anton M. Zaccaria, duh. Marija Goretti, dev., muc. (4) Bogomila, spokornica 7 Nedelja 8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota 14. NAVADNA (2) #Vilibald, škof Jezus razpošlje učence (Lk 10, 1-12. 17-20) # Kilijan, škof, mučenec; Prokop, mučenec S Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 0 Amalija (Ljuba), redovnica; Rufina in Sekunda, m. Benedikt opat (3) 0 Olga Kijevska, kneginja Mohor in Fortunat, muč. (4) 0 Nabor in Feliks, m. Henrik (Hinko) II., kralj (4) 0 Evgen, škof 14 Nedelja 15 Ponedeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek 20 Sobota 15. NAVADNA (2) 0 Kamil de Lellis, duh. Prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25-37) Bonaventura, šk. c. u. (4) 0 Vladimir Kijevski, knez Karmelska Mati božja (4) 0 Evstazij, škof 0 Aleš (Aleksej), spokornik; Marcelina, devica 0 Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnulf (Arnold), šk. 0 Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlatka), devica 0 Marjeta Antiohijska, devica, muč.; Elija, prerok 21 Nedelja 22 Ponedeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota 16. NAVADNA (2) # Danijel (Danilo), prerok Marta in Mariia (Lk 10, 38-42) DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) 0 Brigita Švedska, red. ust. (4) 0 Apolinarij, šk., muč. 0 Kristina, devica, mučenka; Boris, mučenec Jakob st., apostol (2) # Krištof (Kristo), mučenec Joahim in Ana, starši DM (3) 0 Valens, škof Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3) 0 Pantaleon, m. 28 Nedelja 29 Ponedeljek 30 Torek 31 Sreda 17. NAVADNA (2) 0 Viktor I., papež Jezus uči prav moliti (Lk 11,1-13) Marta iz Betanije (3) 0 Olaf, kralj r Peter Krizolog, škof, c. u. (4) 0 Angelina, kneginja Ignacij Lojolski, red. ust. f3) 0 Fabij, mučenec JULIJ MALI SRPAN Preljubi sveti Urban, ti dober naš mejaš, v goricah ti stanuješ in žlahtno grozdje imaš. Le zori ga, le medi ga, boš dal nam dober mošt. Gori, gori na planine misel vsaka mi leti. Le imejte krasne svoje vi ravnine in vrte, dajte mi planine moje, dajte moje mi gore! Sonce stopi v znamenje Leva 23. ob 7. Q Ščip 4. ob 13.40 G Zadnji krajec 12. ob 16.28 • Mlaj 19. ob 13.06 3 Prvi krajec 26. ob 04.51 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Sonca 1. 04.15 6. 04.18 11. 04.22 16. 04.26 21. 04.31 26. 04.37 31. 04.43 Do konca meseca 51 minut. Zahod Dolžina Sonca dneva 19.56 15.41 19.55 15.37 19.53 15.31 19.49 15.23 19.45 15.14 19.39 15.02 19.33 14.50 se dan skrajša za Vreme in letina v ljudskih pregovorih Če je na obiskovanje (2.) deževalo, bo ves mesec še tako ostalo. Kukavica se glasi do sv. Urha (4.) Pusta in vlažna Marjeta (20.) nič dobrega ne obeta. Dež na dan Marije Magdalene (22.) orehe, lešnike, seno zadene. Če Jakob (25.) žejo trpi, zima nič prida ni. Sv. Jakob žito zori, čeprav se sonce kuja. Tega meseca če je presuho, ostane grozdje prav drobno. „ 1 Četrtek 2 Petek 3 Sobota Alfonz M. Ligvorij, škof, c. u. (3) # Makabejski bratje Evzebij iz Vercellija, škof (4) # Štefan I., papež 0 Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 Nedelja 5 Ponedeljek 6 Torek 7 Sreda 8 Četrtek 9 Petek 10 Sobota 18. NAVADNA (2) ©Janez M. Vianney, duh. Jezus svari pred lakomnostjo (Lk 12, 13-21) Posvetitev bazilike Marije Snežne (4) £ Ožbalt, kr. Jezusova spremenitev na gori (2) £ Pastor, muč. Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) 0 Dominik (Nedeljko), red. ust. (3) £ Cirijak in tov. 0 Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec Lovrenc, diakon, muč. (2) 0 Asterija (Zvezdana), muč. 11 Nedelja 12 Ponedeljek 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek 17 Sobota 19. NAVADNA (2) # Klara (Jasna), dev. Opomin k čuječnosti (Lk 12, 32-48) 0 Evplij, mučenec; Inocenc XI., papež Poncijan, papež in Hipolit, duhovn., mučenca (4) 0 Maksimilijan Kolbe, muč. (4) • Evzebij iz Rima, duh. MARIJINO VNEBOVZETJE il) # Tarcizij, muč. Rok, spokornik; Štefan Ogrski, kralj (4) % O Hijacint Poljski, redovnik; Liberat (Svobodan) op., m. 18 Nedelja 19 Ponedeljek 20 Torek 21 Sreda 22 Četrtek 23 Petek 24 Sobota 20. NAVADNA (2) £ Helena, cesarica Za Jezusa se je treba odločiti (Lk 12, 49-53) Janez Eudes, red. ustan. (4) £ Ludvik Toulouški, šk. Bernard, opat, c. u. (3) 0 Samuel (Samo), prerok Pij X., papež (3) # Baldvin, kralj Devica Marija Kraljica (3) # Sigfrid, škof Roza iz Lime, devica (4) % Filip Benizi, redovnik Jernej, apostol (2) 0 Emilija de Vialar, redovnica 25 Nedelja 26 Ponedeljek 27 Torek 28 Sreda 29 Četrtek 30 Petek 31 Sobota 21. NAVADNA (2) # Ludvik IX. Francoski, kralj Ozka so vrata v nebesa (Lk 13, 22-30) 0 Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof Monika, mati sv. Avguština (3) 0 Cezarij, škof Avguštin, škof, c. u. (3) 9 Hermes, mučenec Mučeništvo Janeza Krstnika (3) £ Sabina, muč. # Feliks (Srečko) in Adavkt, mučenca; Gavdencija, m. $ Rajmund (Rajko) Nonat, redovnik; Pavlin, škof AVGUST VELIKI SRPAN Enkrat le še na višave rad vesel bi se podal, da krasoto bi narave, zemlje naše bi spoznal! Bliže bil bi tamkaj neba, ki ga prosil bigorko: česar je narodu treba, ti podeli mu ljubo! Sonce stopi v znamenje Device 23. ob 14. Ščip 3. ob 04.57 Zadnji krajec 11. ob 03.45 Mlaj 17. ob 20.01 Prvi krajec 24. ob 16.38 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 04.44 19.32 14.48 6. 04.50 19.25 14.35 11. 04.56 19.17 14.21 16. 05.02 19.10 14.08 21. 05.08 19.01 13.53 26. 05.15 18.53 13.38 31. 05.21 18.43 13.22 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 26 minut. Vreme in letina v ljudskih pregovorih Mesecu vršnju je rose potreba kakor človeku vsakdanjega hleba. Lovrenc (10.) in Jernej (24.) v lepem vremeni pravita: tako bo tudi jeseni. Na veliki šmaren (15.) jasno vreme, grozdja bo obilno breme. Ce sveti Jernej (24.) že zrelo grozdje najde, bodo blagoslova polne brajde. Ce se megla zjutraj v zrak vzdiguje, slabo vreme napoveduje; če pa zemlja meglo posrka, lepo vreme na vrata trka. Kakor zadnji srpan vremeni, tako vsa jesen drži. 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek 7 Sobota 22. NAVADNA (2) ANGELSKA 0 Egidij, opat Jezus uči ponižnost (Lk 14, 7-14) 0 Maksima, mučenka; Kastor, škof Gregor Vel., papež (3) 0 Evfemija, Tekla, Doroteja, m. 0 Rozalija (Zalka), devica; Ida, spok.; Mojzes, prerok 0 Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, mučenec Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., mučenci 0 Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. t 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 23. NAVADNA (2) 0 Marijino rojstvo Hoja za Kristusom (Lk 14, 25-33) # Peter Klaver, redovnik; Dorotej in Gorgonij, mučenca 0 Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, redovnik • Prot in Hijacint, muč.; Erntruda (Erna), devica 0 Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. Janez Zlatousti, škof, c. u. (3) 0 Mavrilij, škof Povišanje sv. Križa (2) 0 Notburga, devica 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 24. NAVADNA (2) 0 Žalostna Mati božja Prilika o božjem usmiljenju (Lk 15, 1-32) Kornelij, pap. in Ciprijan, šk., muč. (3) 0 Ljudmila, kneg. Robert Bellarmino, škof, c. u. (4) 0 Lambert, šk., muč. 0 Jožef Kupertinski, duhovn.; Irena in Zofija, muč. Januarij, škof, muč. (4) 0 Emilija de Rodat, red. 0 Suzana, mučenka; Kandida (Svetlana), mučenka Kvatre; Matej (Matevž) ap. in ev. (2) 0 Jona, prerok 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 25. NAVADNA (2) 0 Mavricij in tov., muč. Ne moremo služiti Bogu in mamonu (Lk 16, 1-13) 0 Paternij (Domagoj), škof, mučenec; Helena Duglioli 0 Marija Devica, Rešiteljica jetnikov; Gerard, škof 0 Avrelija (Zlata), devica; Sergij Radoneški, škof Kozma in Damijan, muč. (4) 0 Nil, opat Vincenc Pavelski, duh. (3) 0 Hiltruda, devica Venčeslav (Vaclav), muč. (4) 0Lioba (Ljuba), devica 29 Nedelja 30 Ponedeljek 26. NAVADNA (2) 0 Mihael, Gabrijel, Rafael Bogatin in ubogi Lazar (Lk 16,19-31) Hieronim, duh., c.-u. (3) 0 Zofija, spokornica SEPTEMBER KIMAVEC Lepo je jesen, vidim ajdov cvet, le ta ajdov cvet, kije čebelni med, zrne dobro tud' je naša jed. Po Koroškem, po Kranjskert že ajda zori, moja dekle jo zanje, k' jo srček boli, pa bo prišel njen fantič, jo bo nesel domov! Sonce stopi v znamenje Tehtnice 23. ob 11. (začetek jeseni). Q Sčip 1. ob 20.25 © Zadnji krajec 9. ob 13.01 # Mlaj 16. ob 03.45 3 Prvi krajec 23. ob 08.08 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 32 minut. Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 05.22 18.41 13.19 05.28 18.32 13.04 05.35 18.22 12.47 05.41 18.12 12.31 05.47 18.03 12.16 05.53 17.53 12.00 Vreme in letina v ljudskih pregovorih Če je Tilen (1.) slabe volje, ves mesec ne bo bolje. O mali maši (8.) so lešniki naši. Sveti Matej (21.) se v prihodnost ozira, za štiri tedne vreme izbira. Če ptice selivke pred Mihelom (29.) ne odlete, se pred božičem ni bati zime trde. Ako je na malo mašo (8.) lepo, potem bo dva meseca suho. Kakršen kimavec, takšen bo sušeč. Mala maša — v vsakem grmu paša. 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek « 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek Terezija Deteta Jezusa, dev. (3) 0 Remigij, škof Angeli varuhi (3) 0 Teofil (Bogoljub, Bogomil), sp. 0 Evald, mučenec; Kandid (Žarko), mučenec Frančišek Asiški, red. ust. (3) 0 Edvin, kralj 0 Marcelin, škof; Flavija, mučenka 27. NAVADNA (2) ROŽNOVENSKA 0 Bruno Jezus spodbuja k veri (Lk 17, 5-10) Rožnovenska Mati božja (3) 0 Marko I., papež 0 Pelagija, spokornica; Marcel, mučenec Dioniz, šk. in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 0 «Frančišek Borgia, redovnik; Hugolin, mučenec Emilijan (Milan, Milko), škof; German, šk., muč. Maksimilijan Celjski, škof (4) 0 Serafin, redovnik 28. NAVADNA (2) 0 Edvard, kralj Jezus očisti deset gobavcev (Lk 17, 11-19) Kalist I., papež, muč. (4) 0 Gavdenicij (Veselko), š., m. Terezija (Zinka) Velika, devica (3) 0 Avrelija, devica Hedvika, redovn.; Marjeta M. Alakok, dev. (4) 0 Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3) 0 Viktor, škof Luka, evangelist (2) 0 Julijan, puščavnik Izak Jogues in kanadski muč.; Pavel od Križa (4) 0 29. NAVADNA (2) MISIJONSKA 0 Irena, muč. Prilika o sodniku in vdovi (Lk 18, 1-8) 0 Uršula, dev., muč.; Hilarion, opat 0 Marija Šaloma, svetopis. žena; Kordula, muč. Janez Kapistran, duh. (4) 0 Severin iz Kolna, škof Anton M. Claret, duh. (4) 0 Feliks, škof, mučenec SKrizant in Darija (Darinka), m.; Krispin, šk., m. Lucijan, mučenec; Amand iz Strasbourga, škof 30. NAVADNA (2) ŽEGNANJSKA (1) 0 Frumencij, škof Prilika o farizerju in cestninarju (Lk 18, 9-14) Simon in Juda Tadej, ap. (2) 0 Cirila, devica 0 Narcis, škof; Ermelinda, devica 0 Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redov. t 0 Volbenk (Bolfenk), šk.; Krištof iz Romandiole, duh. OKTOBER VINOTOK Tam gori za hramom en trsek stoji, je z grozdjem obložen, da komaj drži. Že čriček prepeva, ne more več spat, v trgatev veleva, spet pojdemo brat. Sonce stopi v znamenje Škorpijona 23. ob 20. O Ščipl. ob 11.38 ® Zadnji krajec 8. ob 20.45 # Mlaj 15. ob 13.24 8 Prvi krajec 23. ob 02.53 Ščip 31. ob 02.19 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 06.00 17.43 11.43 6. 06.07 17.34 11.27 11. 06.13 17.24 11.11 16. 06.20 17.15 10.55 21. 06.27 17.07 10.40 26. 06.34 16.58 10.24 31. 06.40 16.50 10.10 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut. Vreme in letina v ljudskih pregovorih Kadar drevje pozno listje sleče, huda zima bliža se preteče. Topel, veder sveti Gal (16.) suho bo poletje dal. Sveti Luka (18.) repo puka, v roke huka. Ce z dežnikom Urša (21.) pride, zima vlagi ne uide. Šimon in Juda se s snegom probuda. Vreme vinotoka daje za april poroka. 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda J ^-T^Cetrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek . 27Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota VSI SVETI (1) # Cezarij, diakon, mučenec Spomin vseh vernih rajnih (1)0 Marcijan, puščavnik , 31. NAVADNA (2), ZAHVALNA ® J ust, trž. muč. Jezus pri cestninarju Zaheju (Lk 19, 1-10) Karel Boromejski, škof (3) % Vital in Agrikola, muč. ~I) Zaharija in Elizabeta, starši Janeza Krst.; Bertilda, op. ) Lenart (Narte), opat; Sever, škof, mučenec I Engelbert, škof, mučenec; Ernest, opat; Vilibrord, šk. I Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež Posvetitev lateranske bazilike (2) 0 Teodor (Božidar) 32. NAVADNA (2) # Leon Vel., pap.,c. u. O vstajenju mrtvih (Lk 20, 27-38) Martin Turški, škof (3) 0 Menas, puščavnik Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3) A Kunibert, škof Stanislav Kostka, redovn. (4) 0 Didak, redovnik 0 Nikolaj Tavelič, muč.; Serapion, mučenec Albert Veliki, škof, c. u. (4) 0 Leopold, knez Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4) 0 Otmar, op. 33. NAVADNA (2) # Elizabeta Ogrska, redovn. Napoved razdejanja Jeruzalema (Lk 21, 5-19) Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4) 0 Roman, muč. SNarsej, škof, mučenec; Barlam, mučenec Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, redovnik Marijino darovanje (3) 0 Gelazij I., papež Cecilija (Cilka), dev., muč. (3) 0 Maver, škof, muč. Klemen, papež, muč.; Kolumban, opat (4) 0 JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) ( Kristus vlada s križa (Lk 23, 35-43) I Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. I Leonard Portomavriški, redovnik; Silvester, op. ) Virgil, apostol Koroške; Valerijan, škof i Gregor III., papež; Eberhard, škof ) DAN REPUBLIKE; Saturnin, mučenec Andrej, apostol (2) 0 Justina, devica, mučenka NOVEMBER LISTOPAD Po svetem Mihaelu trgatev dobra je, o svetem Martinu pa vince krsti se. Le pijmo ga, hvaVmo Boga, k' nam dobro vince da! Na zdravje vseh Slovencev, naših prijateljev, posebno pa Dolenjcev, Urbana sosedov. Napijmo mi, popijmo vsi, naj vse Slovence Bog živi! Sonce stopi v znamenje Strelca 22. ob 18. i 8 Zadnji krajec 7. ob 03.47 Mlaj 14. ob 01.53 Prvi krajec 21. ob 23.39 Ščip 29. ob 16.09 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 06.42 16.48 10.06 6. 06.49 16.42 09.53 11. 06.57 16.35 09.38 16. 07.03 16.30 09.27 21. 07.10 16.25 09.15 26. 07.17 16.22 09.05 Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 8 minut. Vreme in letina v ljudskih pregovorih Če vse svete (1.) namaka, debel sneg nas čaka. Če je Martinov (11.) plašč v meglo zavit, bo vsak od nas še zime sit. Če je na dan Katarinin (25.) mežavo, bo ves prosinec mrčavo. Če na Andreja (30.) sneži, sneg sto dni obleži. Ako je na dan vseh svetnikov lepo vreme, bo drugo leto čuda žira. Kolikor ima Lenart (6.) snega na planini, toliko ga ima božič v dolini. 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek 7 Sobota 1. ADVENTNA (1) 0 Natalija (Božena), spok. Potrebna je čuječnost (Mt 24, 37-44) 0 Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. Frančišek Ksaver, duh. (3) 0 Sofonija, m. Janez Damaščan, duh., c. u. (4) 0 Barbara, dev., m. 0 Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof Nikolaj (Miklavž), škof (3) 0 Apolinarij, mučenec Ambrož, škof, c. u. (3) 0 Agaton, mučenec 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE (1) 0 Angel Gabrijel oznani Jezusovo rojstvo (Lk 1, 26-38) 0 Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 0 Melkijad, papež, mučenec; Evlalija, dev., muč. Damaz I., papež (4) 0 Danijel Stilit, duhovnik Ivana Frančiška Santalska, red. (4)0 Amalija, muč. Lucija, devica, muč. (3) 0 Otilija, dev. muč.; Jošt, pušč. Janez od Križa, duh., c. u. (3) 0 Spiridion (Dušan), škof 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 3. ADVENTNA (1) 0 Kristina (Krista), dev. Janez Krstnik pošlje učence k Jezusu (Mt 11, 2-11) 0 Albina, devica, mučenka; Adelhajda, cesarica 0 Lazar iz Betanije; Vivina, devica 0 Teotim in Bazilijan, mučenca; Gacijan, škof 0 Urban V., papež; Tea, mučenka; Favsta, spok. 0 Evgenij in Makarij, mučenca; Dominik Siloški, op. Kvatre; Peter Kanizij, duh., c. u. (4) 0 Severin, šk. 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 4. ADVENTNA (1) # Demetrij, m.; Dan JLA Jožef vzame Marijo k sebi (Mt 1, 18-26) Janez Kancij, duh., c. u. (4) 0 Viktorija, dev., m. 0 Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), devica BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1) # Anastazija, m. Štefan, prvi mučenec* (2) •Zosim, papež Janez Evangelist, apostol (2)0 Fabiola, spokornica Nedolžni otroci, muč. (2) 0 Kastor in tov., muč. 29 Nedelja 30 Ponedeljek 31 Torek _______ SV. DRUŽINA (2) 0 David, kralj Beg v Egipt (Mt 2, 13-15. 19-23) 0 Rajner, škof; Liberij, škof; Evgen, škof Silvester I., papež (4) 0 Melanija, opatinja DECEMBER GRUDEN Tekoči čas beži ko zver, nam kratko da živeti, in naglo hoče ljubi mir nam ljuta smrt zatreti. Zato ne dajmo dolgo stat' te čaše, bratje mili! Znabiti da je zadnjikrat, da skupaj smo ga pili. In pride dan in pride noč, spet v kolu bomo stali, in desne roke si drugoč, ko stari bratje dali. Zapeli bomo tistokrat: »Oj hvala, Oče mili! Saj ni bilo še zadnjikrat, ko skupaj smo ga pili!« Sonce stopi v znamenje Kozoroga 22. ob07.(začetek zime). % 8 Zadnji krajec 6. ob 11.10 Mlaj 13 ob 17.24 Prvi krajec 21. ob 20.43 Ščip 29 ob 04.50 Dolžina dneva, vzhod in zahod Sonca Dan Vzhod Zahod Dolžina Sonca Sonca dneva 1. 07.23 16.18 08.55 6. 07.29 16.17 08.48 11. 07.34 16.17 08.43 16. 07.37 16.18 08.41 21. 07.41 16.20 08.39 26. 07.43 16.22 08.39 31. 07.44 16.26 08.42 Do 22. decembra se skrajša dan za 16 minut, nato pa podaljša do konca meseca za 3 minute. Vreme in letina v ljudskih pregovorih Če ta mesec grmi, prihodnje leto viharje rodi. Če o božiču (25.) led visi raz veje, se velika noč vsa v cvetju smeje. A ko na sveti večer vino v sodu vre, dobra letina v deželo gre. Božični dež vzame rž. Božič projde, zima dojde. Če Silvester (31.) piha in kiha, na dan novega leta pa se sonce prijazno nasmiha, se slaba trgatev obeta. JANUAR FEBRUAR MAREC X T Novo leto ® 2 S Bazilij 3 Č Genovefa 4 P Angela Fol. 5 S Milena 6 N Sv. Trije kralji 7 P Rajmund Pen. 8 T Severin O 9 S Julijan 10 C Viljem, šk. 11 P Pavlin Ogl. 12 S Tatjana 13 N Jezusov krst 14 P Odon 15 T Maver © 16 S Marcel 17 C Anton Pušč. 18 P Suzana 19 S Knut 20 N 2. nav. Fab., Bošt. 21 P Neža, dev. 22 T Vincenc 23 S Emerencijana 0 24 C Frančišek Sal. 25 P Pavlova spreobr. 26 S Timotej, Tit 27 N 3. nav. Angela M. 28 P Tomaž Akv. 29 T Valerij 30 S Hiacinta 31 Č Janez Bosko O 1 P Brigita Irska 2 S Sveč niča 3 N 4. nav. Blaž 4 P Andrej Cors. 5 T Agata 6 S Ljubo O 7 C Rihard 8 P Janez de Matha 9 S Apolonija 10 N 5. nav. Sholastika 11 P Lurška MB 12 T Evlalija 13 S Katarina Ricci 14 Č Valentin ® 15 P Georgija 16 S Julijana 17 N 6. nav. Silvin 18 P Flavijan 19 T Konrad 20 S Sadot 21 Č Irena £ 22 P Sedež sv. Petra 23 S Polikarp 24 N 7. nav. Sergej 25 P Taras 26 T pust 27 S Pepelnica 28 C Roman, op. 1 P Albin (J 2 S Neža Pr. 3 N 1. post. Kunig. 4 P Kazimir 5 T Evzebij 6 S Fridolin 7 Č Perpetua 8 P Janez od B. O 9 S Kv. Franč. R. 10 N 2. post. 40 muč. 11 P Sofronij 12 T Doroteja 13 S Kristina 14 C Matilda 15 P Klemen Dvorak (T) 16 S Herbert 17 N 3. post. Jedrt 18 P Edvard, m. 19 T Jožef 20 S Klavdija 21 Č Serapijon 22 P Lea 23 S Turibij # 24 N 4. post. Dioniz 25 P Oznanjenje 26 T Evgenija 27 S Rupert 28 C Milada 29 P Bertold 30 S Amadej 31 N 5. post. Modest O APRIL 1 P Hugo 2 T Franč. Pav. 3 S Rihard, šk. 4 C Izidor Sev. 5 P Vincenc Fer. 6 S Irenej O 7 N Cvetna 8 P Albert 9 T Valtruda 10 S A polonij 11 C Vel. četrtek 12 P Vel. petek 13 S Vel. sobota 14 N Velika noč ® 15 P Vel. ponedeljek 16 T Bernarda 17 S Rudolf 18 C Elevterij 19 P Leon 20 S Hilda 21 N Belaned. 22 P Leonid # 23 T Jurij 24 S Fidel 25 C Marko 26 P Pashazij 27 S Ustan. OF 28 N 3. vel. Vital 29 P Katarina Sien. O 30 T Pij V. MAJ 1 S Jožef Delavec 2 C Boris 3 p Filip, Jakob 4 S Florijan 5 N 4. vel. Angel 6 P Dominik Savio O 7 T Gizela 8 S Viktor Milan. 9 C Pahomij 10 p Antonin 11 s Žiga 12 N 5. vel. Pankr. 13 P Servacij 14 T Bonifacij © 15 S Zofija 16 C Janez Nep. 17 p Jošt 18 S Erik 19 N 6. vel. Pet. Cel. 20 P Bernard 21 T Valens £ 22 S Renata 23 C Vnebohod 24 p Marija Pomoč. 25 S Beda; Dan ml. 26 N 7. vel. Filip N. 27 P Avguštin Cant. 28 T German (J 29 S Maksim Emon. 30 C Ferdinand 31 p Mar. obisk. JUNIJ 1 S Justin 2 N Binkošti 3 P Klotilda 4 T KvirinQ 5 S Svetko 6 Č Norbert 7 P Robert 8 S Kv. Medard 9 N Sv. Trojica 10 P Bogumil 11 T Barnaba 12 S Adelhajda 13 C Reš. Telo, Kri © 14 P Elizej 15 S Vid 16 N 11. nav. Gvido 17 P Adolf 18 T Marcelijan 19 S Nazarij 20 C Silverij # 21 P Srce Jezusovo 22 S Srce Marijino 23 N 12. nav. Zeno 24 P Janez Krstnik 25 T Viljem, op. 26 S Vigilij (J 27 C Ema Krška 28 P Irenej 29 S Peter, Pavel 30 N 13. nav. Prvi m. JULIJ 1 P Estera 2 T Oton Bamb. 3 S Tomaž 4 C Dan borca, Urh O 5 p Ciril in Metod 6 S Marija Goretti 7 N 14. nav. Izaija 8 P Kilijan 9 T Veronika 10 S Amalija 11 C Benedikt 12 p Mohor, Fort. ® 13 S Henrik 14 N 15. nav. Kamil 15 P Vladimir 16 T Karmelska MB 17 S Aleš 18 C Friderik 19 p Arsen 0 20 s Marjeta Ant. 21 N 16. nav. Danijel 22 P Dan vstaje 23 T Brigita Švedska 24 S Kristina 25 C Jakob st. 26 P Ana, Joahim (J 27 s Gorazd in tov. 28 N 17. nav. Viktor 29 P Marta 30 T Peter Krizolog 31 S Ignacij Loj. OKTOBER 1 T Terezija DJ O 2 S Angeli varuhi 3 C Evald 4 P Frančišek As. 5 S Marcelin 6 N Rožnovenska 7 P Sergij, m. 8 T Pelagija ® 9 S Dioniz 10 C Franč. Borgia 11 P Emilijan 12 S Maksimilijane. 13 N 28. nav. Edvard 14 P Kalist 15 T Terezija Vel. # 16 S Hedvika 17 Č Ignacij Ant. 18 P Luka 19 S Etbin 20 N Misijonska 21 P Uršula 22 T Kordula 23 S Janez Kapistr. (% 24 C Feliks, šk. 25 P Krizant, Darija 26 S Lucijan 27 N Žegnanjska 28 P Simon, Juda 29 T Narcis 30 S Alfonz Rodr. 31 Č Volbenk Q AVGUST 1 Č Alfonz Ligv. 2 P Evzebij 3 S Lidija O 4 N 18. nav. Jan. V. 5 P Marija Snežna 6 T Jezus, spremen. 7 S Kajetan 8 C Dominik 9 p Jaroslav 10 S Lovrenc, m. 11 N 19. nav. Klara ® 12 P Inocenc IX. 13 T Radegunda 14 S Maks. Kolbe 15 Č Vnebovzetje DM 16 P Rok 17 s Hijacint # 18 N 20. nav. Helena 19 P Boleslav 20 T Bernard 21 s Pij X. 22 C Marija Kraljica 23 p Roza Lim. 24 s Jernej (J 25 N 21. nav. Ludvik 26 P Rufin 27 T Monika 28 S Avguštin, cu. 29 C Mučen. Jan. Kr. 30 p Feliks, muč. 31 s Rajmund Nonat [ NOVEMBER 1 P Vsi sveti 2 S Verne duše 3 N Zahvalna 4 P Karel 5 T Zaharija 6 S Lenart 7 C Engelbert ® 8 P Bogomir 9 S Božidar 10 N 32. nav. Leon 11 P Martin 12 T Jozafat K. 13 S Stanislav K. 14 Č Nikolaj Tav. 0 15 p Leopold 16 s Otmar 17 N 33. nav. Elizab. 18 P Roman, m. 19 T Narsej 20 s Edmund 21 C Darovanje DM 3 22 p Cecilija 23 s Klemen 24 N Kristus Kr. ves. 25 P Katarina 26 T Peter Aleks. 27 S Virgil 28 C Eberhard 29 p Dan republ. O 30 s Andrej SEPTEMBER 1 N Angelska O 2 P Kastor 3 T Gregor Vel. 4 S Rozalija 5 C Lovrenc Giust. 6 p Petronij 7 S Regina 8 N 23. nav. Rojstvo DM 9 P Peter Klaver ® 10 T Otokar 11 S Erna 12 C G vido 13 p Jan. Zlatoust 14 S Pov. sv. Križa 15 N 24. nav.Žalostna MB 16 P Ljudmila £ 17 T Lambert 18 S Irena 19 C Januarij 20 p Evstahij 21 s Kv. Matej 22 N 25. nav. Mavricij 23 P Patern ij (J 24 T Gerard 25 s Avrelija (Zlata) 26 C Kozma, Damijan 27 p Vincenc Pav. 28 s Venčeslav 29 N 26. nav. Mihael 30 P Hieronim DECEMBER 1 N 1. adventna 2 P Bibijana 3 T Frančišek Ks. 4 s Barbara 5 C Saba 6 p Nikolaj, šk. ® 7 S Ambrož 8 N Brezmadežna 9 P Valerija 10 T Melkijad 11 S Dama z 12 C Ivana Šant. 13 p Lucija 0 14 s Dušan 15 N 3. adventna 16 P Albina 17 T Lazar iz B. 18 S Gacijan 19 C Favsta 20 p Evgen 21 s Kv. Peter Kan. (J 22 N 4. adventna 23 P Viktorija 24 T Adam, Eva 25 s Božič 26 C Štefan 27 p Janez Evang. 28 s Nedolžni otr. 29 N Sv. Družina Q Rajner 30 P 31 T Silvester 33 1 Trenutki tišine (Namesto božičnega in novoletnega voščila) Ali se znamo potopiti v molk, v sveto tišino? Raje se vprašajmo: ali se še sploh moremo? Ali se zavedamo, kaj pomeni molk, kakšna vrednost za naše ne le versko, marveč vsakdanje življenje je tišina? Tišina je nekaj velikega. Odtrga nas od ljudi in sveta, ki nas obdaja in moti, nas trga od zbranosti. Tišina nas zavije v blagodejno samoto in povabi v molčečo zbranost. Zaustavi divje valovanje krvi, neugnano, kar živčno beganje misli in razdraženo utripanje srca — prav do zadnjega zgiba duše nas umiri. Zato se v tišini odpočijemo, osvežimo, okrepimo in obogatimo. Nič čudnega, če so vsi veliki duhovi hrepeneli po tišini in jo cenili, saj jim je pomenila zbranost, počitek in duševno okrepitev. Tudi naš Gospod Jezus Kristus je cenil in ljubil tišino. Že o njegovem prihodu na svet v tihi božični noči pravi vstopni spev nedelje v božični osmini s knjigo Modrosti! » Ko sta vse naokrog objemala globoka tišina in molk ... je prišla vsemogočna Beseda, Gospod iz nebes.« V tišino se je Gospod umaknil pogostokrat, da se je v molitvi in premišljevanju pogovoril s svojim Očetom. Pridejo dnevi in trenutki v našem življenju, ko samo še v tišini lahko dojamemo njihovo veličino in težo. So dnevi in prazniki v letu, kakor sta sveti večer in zadnji dan v letu, ki nas še posebej kličejo k zbranosti v molku in tišini. To tišino v našem vsakdanjem življenju čedalje bolj pogrešamo, tišino, ki bi nas zvabila k premišljevanju, k molitvi, zahvali, k razmišljanju o lepoti življenja, pa o nenadnih nesrečah, osamelosti, razočaranju, nas krepila in reševala. Človek našega stoletja je izgubil molk in tišino in nobena še tako genialna iznajdba ali znanstveno odkritje nista človeka tako zelo spremenila kakor prav ta izguba. Z ničimer je ni mogoče nadomestiti. Človeka je spravila iz ravnotežja, zakaj vse glasno potrebuje molka in tišine kot nasprotnega pola, in vsaka beseda dobi svojo vrednost šele, če pride iz molka, iz tišine. In ta molk v samoti in tihoti smo izgubili. Hrup je sovražnik tihote. Tudi v nekdanjih časih ni bilo vsakdanje živlenje brez hrupa in šuma, a v tem hrupu in šumu je še zvenel naravni ritem: petelinje petje v zgodnjem jutru, smeh in jok in vpitje otrok pri' igri, udarci s kladivom iz kovačnice, škripanje koles, šum vode, ropot voz, zvonjenje. Današnji hrup pa ne pozna meje, preglasen je in nikoli ne preneha: pisalni stroji, telefon, vrtalni stroji, letala, dvigala in v mestih še nepregledne kolone avtomobilov z oglušujočim hupanjem, zaviranjem in škripajočim prehitevanjem. Glasnost hrupa merijo s foni in strokovnjaki so že izračunali, koliko fonov človeški živčni ustroj še lahko prenese. Kdo pa bo izračunal, koliko fonov prenese naša duša? Naglica je sovražnica tihote. Naše življenje drvi skozi dneve in leta. Avtomobili, železnice, letala na reaktivni pogon in z nadzvočno hitrostjo! Človek je tako ponosen na to, da je premagal prostor. Razdalj na zemlji zanj skoraj ni več. Z raketami se je povzpel na Mesec, kjer si hoče napraviti izhodišče za polete na druge planete, proti katerim že zdaj pošilja raziskovalne sonde in rakete. Kaj je njegov daljni cilj? Rimska cesta, stoletja oddaljene zvezde, vesolje ...? Kdo pa sploh vpraša, koliko te divje hitrosti prenese naša duša? Množica je sovražnica samote in tihote. Človek pa ni nikoli več sam. Stanuje v velikih stanovanjskih zgradbah, v stolpnicah, nebotičnikih kakor v čebelnjaku, podnevi dela v skupini in ob prostih dneh, ob praznikih, med dopustom ne more biti brez družbe. Biti sam pomeni dolgčas. Živeti v tišini, čeprav le za malo časa, je človeka strah. Človek išče spremembe, ko se v kilometre dolgih avtomobilskih kolonah vozi na nedeljski »oddih« ali pa sedi med tisoči in desettisoči glasnimi navijači v športnem štadionu. Išče spremembo na prepolnih peščeninah, na prenapolnjenih kam-pingih, v prenapolnjenih lokalih, v gneči na ulicah! Skoraj po vsem svetu prirejajo mitinge, množične shode, verske, politične, športne, folklorne in druge prireditve in časopisi pišejo o rekordnem obisku. Skupinska potovanja z vlakom, z ladjo, z avtobusi, celo z letali... romanja, ki jim ni ne konca ne kraja. Da, romanja, ki so se že izrodila v bahavost in radovedno razgledovanje. Mladina se združuje v organizacije, v združenja, v klube in — tudi v tolpe. Celo med štirimi stenami človek noče več biti sam. Zeli si družbe; če je ni, vrti 34 telefon, odpre radio, televizijski sprejemnik. Človek se noče več počutiti samega, celo uniformiran že hoče biti kakor vojak. Stanovanja so opremljena z enakim, tako imenovanim tipiziranim pohištvom, in od pričeske do čevljev je vse po enaki modi. Človek se niti noče več zanesti na svoj okus, niti ne izbira knjig po svoji želji in potrebi, marveč sega po malo vrednem poceni čtivu za tisoče in tisoče! To je tisto, kar imenujemo danes družabnost in oblikovanje prostega časa. In ali sploh kdo vpraša, koliko organiziranega »oblikovanja prostega časa« prenese naša duša? Suženjstvo je sovražnik svobode. Sicer je suženjstvo odpravljeno; s to trditvijo se ponašamo, a večkrat po krivici, zakaj sami se ne zavedamo, kako smo vsi še sužnji lastnih želja, sužnji dobičkaželjnih proizvajalcev, vsakokratnih modnih kapric, sužnji dnevnih političnih ali kakšnih drugih gesel itn. V tem je ravnatelj v tovarni ali podjetju ali ustanovi prav tak suženj kakor njegov zadnji delavec, državnik prav tako kakor najbolj uboga para v njegovi državi. Le ena nevarna razlika je v tem: nekdanji sužnji so vedeli, da so bili sužnji; mi pa se tega ne zavedamo več. Govorimo o svobodi in o svobodnem svetu. In vendar: kako malo smo svobodni — kako malo izkoriščamo to svobodo! Če smo revni, moramo zaslužiti denar, da se prebijemo skozi vsakdanje življenje, druge izbire ni. Če pa smo bogati, moramo denar zapraviti in zaprav-Ijivec je še manj svoboden, ker se mu ob vsaki izpolnjeni želji porodijo nove želje. Niti naše mišljenje ni več svobodno: zabarikadirano je pred vsemi mogočimi predsodki, zastarelimi, že davno odvečnimi navadami, vsiljenimi mnenji in nazori. V Cerkvi imamo redove in kongregacije, ki pridigajo in molijo, ki uče in poučujejo, negujejo bolnike, tolažijo revne, skrbe za gobavce ... Vse to mora biti opravljeno, opravljeno po božjem naročilu. Toda storiti je treba še kaj več kakor samo to, saj ne trpe samo revni in bolni, begunci in prebivalci tako imenovanih nerazvitih dežel — vse človeštvo trpi. Siti trpe prav tako kakor lačni, bogati prav tako kakor revni, stari naseljenci prav tako kakor zdomci, kakor begunci ali izgnanci, pijani prav tako kakor žejni, oblečeni prav tako kakor nagi! Današnji svet trpi za duhovno revščino in goloto, za duhovno lakoto in žejo, trpi zaradi duhovnega brezdomstva. Ni samo povsod zunanja, vidna, preveč očitna stiska, ki kliče po pomoči: kruh za milijone lačnih! To je nevidna stiska vseh, ki opozarja nanjo vidna stiska. Nekoč — pred dva tisoč leti — je Kristus prinesel človeštvu svobodo. In takrat ni bilo ne gospoda in sužnja, ne Grka in Juda, ne moža in ne žene, »saj ste vi vsi eno v Kristusu Jezusu, našem Gospodu«. Sužnji pa so ostali sužnji, gospodje gospodje, reveži so ostali reveži. Še več, saj je bilo krščanstvo vera zatiranih, zasužnjenih, nesvobodnih in nezadovoljnih, vera rimskega proletariata. Hrepeneli so po svobodi in krščanstvo jo jim je dalo. Zaradi te svobode so bili preganjani, trpinčeni, in so brez pomisleka šli v najkrutejšo smrt! Kje je ostala ta sijajna svoboda? Svoboda, ki se posmehuje svetu in njegovemu hrupu, njegovemu hlastanju in njegovim množicam? Kje je svoboda? Kje je svoboda, ki človeku vse vzame in mu vse da? Ali tako slabo poznamo sveto pismo? »Kaj vam pomaga, če si pridobite ves svet... Laže gre kamela skozi šivankino uho... Ne morete služiti Bogu in svetu ... Če ne zapustite vsega zaradi mene... Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ne bo vzet...« Tu je zapisano jasno in nedvoumno, črno na belem in brez če in ampak. Tolikokrat smo te besede že slišali, da so nam postale samoumevne in se nam je izgubil njihov pravi pomen. Ne le božič in novo leto, tudi drugi prazniki v letu naj bi nam bili opomin, da se vsaj za nekaj trenutkov zberemo v molku in tihoti in premislimo, kaj smo, kaj hočemo, kaj bi v nevidni stiski, ki se je največkrat sami ne zavedamo, lahko storili zase in za bližnjega, premislili, kam gre naša pot. Zato včasih le pojdimo v samoto, v molk in tihoto. Spoznali bomo, kako nam je to potrebno, potrebno že zaradi izravnave med molkom in hrupom, med tihoto in naglico, med samoto in življenjem med množico. V molku in samoti bomo marsikaj doumeli globlje, kakor sicer moremo doumeti, doumeli bomo skrivnost božjega rojstva, Kristusovega trpljenja, vstajenja in poveličanja, doumeli bomo skrivnost božje navzočnosti v nas in v svetu. Ob vračanju iz samote, iz molka in tihote bi bili kakor Mojzes, ki je vračajoč se s Sinajske gore nosil kamnite table z napisanimi zapovedmi; te in podobne zapovedi bi bile zapisane v našem srcu. Ob teh zapovedih bi čutili potišanost oglušujočega hrupa okrog nas, laže bi prenašali vihravost in naglico, ki ne dasta srcu in duši, da bi se mogla umiriti. Imeli bi občutek, da se ne dušimo med množico, predvsem pa bi v molku in tihoti našli pot k bližnjemu in k Bogu. 3- 35 Betlehem Drugi spev iz pesnitve Peti evangelij (Anton Novačan) Augustus, rimski cesar, ukazuje: »Ljudipreštejte! Sleherni se vpiše naj pri županu! Kdor je šel od hiše, naj brez odlašanja domov potuje!« Ko v Nazaretu se o tem začuje, tesar prestrašen roso s čela briše, kar mora se zgoditi in kar ni še, utegne biti prej ko se obuje. Nasloni se Marija mu na rame, lepo ga prosi, naj jo s sabo vzame, bi šla v Jeruzalem, da vidi svoje. Se brani Jožef, vendarle prikima in ker je takšna in v decembru zima, svetuje toplo oblačilo dvoje. Potem po poti ji povesti pravi o lilijah saronskih na planjavi: Med tisoči je ena zaslovela, le ena je najlepši cvet imela! Marija toži o vročini v glavi, sedi nemirna, osleka ustavi in prosi Jožefa vsa nevesela, da bi pomagal ji, ko bo trpela. Tolaži jo, čez pas z roko oklene, ji sedlo porahlja, prej ko požene, drhteč poljubi jo na belo lice. Ob Jordanu zvečer, ko burja brije, še s svojim toplim plaščem jo ovije, skrbe ga na obzorju bliskavice. Ko prideta na noč do Betlehema, so v mestecu velike trume zbrane, povsod šotori, ognji, karavane, povsod je tesno tretjemu med dvema. 36 Iz kotla enega jih sto zajema, za novce ni dobiti tople hrane, ne prenočišča, ceste so postlane, na vsakem oglu nekdo truden drema. Tesar zavzdihne: »V mojem rojstnem kraju ni tople lučke, strehe ne za naju, poiščimo votlino Davidovo.« Marija v gneči skoro omedleva, on se prebija poln strahu in gneva, zvesto gre oslek za roko njegovo. Dež, burja, slabo vreme je prignalo pastirjem s pašnikov nocoj živino v prostorno in obokano votlino pod starodavno betlehemsko skalo. Kopo večerjipočebljajo malo, pripelje skozi mračno odprtino starejši mož zavito v raševino visoko na osličku ženo zalo. In vsi na mah vedo, kaj se dogaja, podvizajo pastirji se okorno, da materi napravijo ležišče. Trenutek še in dete se poraja, napolni jok njegov pečino borno, pastirčki pa zanetijo ognjišče. Pada sneg Jakob Šešerko Pada sneg bel je breg, s hruške vrešči sračji klepet. Skozi cev plane gnev presitega človeka. Strelni odmev v dolini tone. Sračji kljuni so na pol odprti. Sneg je krvav ... Devica z angeli Ju les Lemaitre Vseh osem dni, ki jih je prebila Marija v betlehemskem hlevu, ni imela prevelikih skrbi. Pastirji so prinašali sira, sadja, kruha in dračja za na ognjišče. Njihove žene in hčere so se trudile za dete in skrbele za Marijo, kakor je. treba skrbeti za porodnice. Pa tudi kralji z Jutrovega so pustili v hlevu velik kup preprog, dragocenih tkanin in zlatih posod. Ko je preteklo nekaj tednov, se je Marija hotela vrniti na svoj dom v Nazaret. Pa se ni smela. Morala je bežati pred Herodom v Egipt. Nekaj pastirjev se je ponudilo, da jo spremljajo; toda rekla jim je: »Nočem, da zapustite svoje črede in pašnike. Najin sin nas bo vodil.« »Ampak,« je rekel Jožef, »kaj bomo kar tukaj pustili vse darove kraljev?« »Seveda,« je rekla Marija, »ko jih ne moremo odnesti s seboj.« »Toda vredni so lepih denarjev,« je odvrnil Jožef. »Nič ne de,« je rekla Marija. In razdelila je med pastirje darove kraljev z Jutrovega. »Ampak,« je povzel Jožef, »mar ne bi mogla obdržati vsaj majhnega dela?« »Kaj bi počela s tem,« je odgovorila Marija, »saj imava dragocenejši zaklad.« Po poti je bilo zelo vroče. Marija je v naročju držala dete; Jožef je nesel košaro, napolnjeno s perilom, in tudi nekaj malega živeža je bilo notri. Proti poldnevu so se ustavili. In ker so bili utrujeni, so se ulegli na zelenico pod palmo. Precej so se prikazali izza dreves angelčki. Bili so to mali otročički, rožnati in debelušni; na hrbtu so imeli krilca. Z njimi so poleta-vali, kadar se jim je zahotelo, sicer pa je bila njihova hoja lahkotna in prožna. Bili so spretnejši in močnejši, kot bi si kdo mogel misliti po njihovi nežni mladosti in njihovih majhnih postavicah. Ponudili so popotnikom vrč hladne vode in sadja, ki so ga natrgali, sam Bog ve, kje. Ko se je sveta družina spet odpravila na pot, so šli angelčki z njo. Odvzeli so Jožefu košaro in Jožef jim je to dovolil. Toda Marija jim ni hotela zaupati deteta. Ko se je spustila noč na zemljo, so angeli pripravili posteljo iz mahovine pod veliko palmo; vso noč so čuli nad spečim Jezuščkom. Marija je torej prišla v Egipt. V tesni ulici je Jožef najel hišico z ravno streho; zraven nje je bila nekakšna lopa; tam si je Jožef napravil delavnico. Angelčki jih niso zapustili in so jim hoteli na tisoč načinov izkazovati svojo pomoč. Kadar je otrok kričal, ga je angel nalahno pozi-baval; drugi spet so mu godli na majhnih harfah; kadar je bilo treba, so ga tudi previli, kot bi trenil. Kadar se je Marija zjutraj zbudila, je bilo po sobi že pometeno. Po vsakem obedu so naglo odnesli krožnike in žlice, jih hitro po-mili na bližnjem vodnjaku in jih lepo zložili nazaj v omaro. Kadar je Devica šla prat, so vzeli sveženj perila, si ga razdelili med seboj, veselo tolkli ob potoku po mokrem platnu, ga sušili na kamnih in ga prinesli domov. In kadar je Marija sedla h kolovratu in od silne vročine zadremala, so pobrali preslico in dokončali delo, preden se je prebudila. Prav tako so skrbeli tudi za Jožefa. Podajali so mu orodje, ga lepo pospravili, kadar je končal, pobrali oblanice in treske in skrbno pazili, da je bila delavnica zmeraj čista in snažna. Ker so ji pa angelčki le preveč stregli in ker ni imela skoro nič več dela, je bilo Mariji kar dolgčas. Ker ji je bilo dolgčas, je več molila; in med molitvijo je začela premišljevati... Ko je nekega jutra vstala, je zagledala, kako angeli pometajo po sobi. Vzela je metlo in zamahnila z njo, kakor da jih hoče napoditi. Kar razpršili so se. Opoldne pa, po kosilu, ko so hoteli odnesti posodo z mize je enega izmed njih rahlo krenila po prstkih, nakar so se raz-bežali. Kmalu nato so se spet vrnili. Ko je sedla, da bi začela presti, se je hotel eden izmed njih lotiti preslice. Zavihtela je preslico kakor kopje in je podila vsiljivčke prav do Jožefove delavnice. Ni še minila ura, že je opazila med šivanjem, da sta se dva angelčka splazila pod zibelko, ki je stala poleg nje, in jo potihoma poganjala. Vzdignila se je, ju napodila in tako hitro zaprla duri, da je enega izmed njiju priprla za konec perutnice. Prav tenko je zastokal. Marija ga je osvobodila, rekla mu je pa: »Prav ti je, boš vsaj vedel se še drugič vmešavati v stvari, ki ti nič mar niso. Le povej 37 tudi svojim tovarišem, in da se mi več ne pri-kažete!« »Ampak,« je rekel Jožef, »zakaj vendar podiš ta prijazna bitja? Saj nama vendar toliko koristijo.« »Prav zato,« je odgovorila Marija. »Prav nič ne razumem,« je odvrnil Jožef. »Ker je tvoj sin Mesija, je vendar čisto naravno, da mu strežejo angeli in da je to tudi njegovi materi v prid.« »Oh,« je rekla Marija, »to so pa res besede prave modrosti. Kaj ne veš, da je Mesija prišel na svet, da bo trpel z ljudmi. Predvsem, da bo prestal vse bolečine, ki jih morajo prestati vsi otroci. To trpljenje, res je, jaz ga moram lajšati, kolikor le morem, ker sem njegova mati. Nočem pa, da bi se kdo drug mimo mene trudil s tem. Mar se druge matere ne brigajo same za svoje otročičke? Kakšna nevredna stvar bi vendar bila, če ne bi hotela tudi jaz prevzeti teh materinskih skrbi? Sicer pa sem prepričana, da je mojemu detetu ljubše, da mu strežem jaz nego ti krilatci. Tudi vem, da se s tem bolj približam njegovi odrešiteljski volji, če trpim kot vse ostale žene in če prenašam vse človeške težave. Da veš, čisto sama bom povijala sinčka, čisto sama ga bom zibala in uspavala in čisto sama bom opravljala gospodinjske posle, sama bom predla in sama hodila prat... In ker so mi vsa ta drobna dela skoraj v veselje, nimam za to posebnih zaslug; vendar bi pa grešila, če bi dovoljevala, da jih opravljajo angeli namesto mene . .. Razumeš?« »Mislim da, ljuba Marija..., ampak potem bo pa treba, da se tudi jaz odrečem tem malim uslugam, katere mi izkazujejo angelčki?« »Seveda, dragi prijatelj.« »Pa sem vendar mislil, ker sem že mož Mesijeve matere, da bom imel zato nekaj malih ugodnosti. Pa boš že ti menda imela prav; zakaj bolj razumna si in bolj učena kakor jaz, čeprav imaš komaj petnajst let.« No, ko je prihodnje noči Jezušček jokal in ni hotel zaspati, se je zdajci začul na ulici polglasen, nenavadno sladek napev. Marija je odprla vrata in v mesečini zagledala angelčke, ki so bili naslonjeni ob hišni zid in prelepo godli na svoje majhne harfe. »Kaj ste že spet tu?« jim je rekla. »Kaj pa, če moj sinček noče spati? In če mu je všeč, da kriči in trpi, ker ga bole zobje, ki jih dobiva? In potem, kaj nisem mar jaz tu, ki sem njegova mati? . . . Kar pojdite, sicer bom res huda!« Ves prihodnji dan se niso več prikazali. Dan pozneje jih je pa Marija navsezgodaj videla vse, kako so sedeli na dvorišču tesno stisnjeni pod smokvo, vsi preplašeni, osramočeni, in kako so na tihem pretakali zolze. »Ljubi moji angelčki,« jim je rekla, »mislite, da sem stroga, pa ste le premajhni, da bi me razumeli. Ampak le poslušajte! Stara Sefora, ki prebiva v Nazaretu blizu naše hiše, je mrtvoudna. Še malo naprej, tam živi dobra Rahela, ki ima dvanajst otrok in jih tako težko vzgaja. In še mnogo drugih ubogih žena boste našli v Nazaretu. Vidite, njim morate pomagati v hiši, njim prati perilo, njim morate pomagati skrbeti za otročičke ... Ce že hočete ustreči mojemu sinu, na ta način boste to dosegli najlaže.« Ker je videla, kako so se jim povesile šobice od žalosti, je še dodala: »Kadar bo večji, vam morda dovolim, da se boste igrali z njim ... Za zdaj pa storite, kakor sem vam rekla.« In to leto so nevidni služabniki pomagali vsem revnim ženam in vsem bolnikom v Nazaretu in zibali vse majhne otroke. In dojenčki niso več kričali; jokal pa je v Egiptu Jezušček, ki je hotel trpeti za nas vse. Rast Jakob Šešerko S planine v doline premine sneg. Sled zelenja se vzpenja v vrh zorenja. Marijino oznanjenje 38 Jezus in kmet (Narodna) Nekoč je šel Jezus s sv. Petrom mimo njive, na kateri je oral kmet. »Kako se ti orje, kmet?« ga je vprašal Jezus. »Oh, slabo, gospod, preveč vroče je,« je odgovoril kmet. »Pa kaj misliš, ali še ne bo dežja?« »Nemara bo kmalu, ker so muhe tako sitne,« je modro povedal kmet. Gospod je s sv. Petrom šel dalje in prišel do druge njive, katero je oral drugi kmet. »Kako se pa tebi orje?« je vprašal Jezus. »Zanič, gospod, presuho je,« je odgovoril kmet. »No, in kaj praviš ti, ali bo kaj dežja?« »Lahko bi ga bilo, če bi ga On tam zgoraj kaj dal,« je dejal kmet in pokazal v nebo. To je bilo Jezusu všeč in dejal je kmetu: »Ali hočeš iti z nama?« »Zakaj pa ne,« je dejal kmet, »če se mi bo dobro godilo.« »Dobro ti pojde,« mu je obljubil Jezus. »Pošlji pastirja z voli domov in pojdi z nama!« Kmet je pustil oranje in šel z njima. Proti večeru so prišli do neke gostilne in si naročili kuhanih jajc. Ko so se najedli, je Jezus ukazal sv. Petru, naj preostala jajca spravi v pečnico. Ponoči je Jezus storil, da je postal kmet spet lačen. Kmet se je spomnil jajc v pečnici. Vstal je, vzel jajca in jih pojedel. Ko so se zjutraj zbudili, so šli dalje. Takoj za vasjo je Jezus dejal Petru: »Peter, hitro se vrni in prinesi jajca, ki si jih spravil v pečnico.« Sv. Peter se je vrnil v gostilno, toda jajc ni več našel v pečnici. Ko je to povedal Jezusu, se je ta obrnil h kmetu in ga vprašal: »Ali si ti ponoči pojedel jajca, ki so nam ostala?« »Pri moji veri, gospod, jaz jih nisem,« je zatrjeval kmet. Šli so dalje in prišli do morja. Voda v morju se je takoj razdelila, da je ostala v sredi suha pot. Jezus je s sv. Petrom stopil nanjo in krenil na drugo stran morja. Kmet pa se je bal, da utone in ostal je na obrežju. »Le pojdi z nama,« ga je vzpodbujal Jezus, »in nič se ne boj!« Kmet je stopil v morje, a voda se je nad njim razlila, da se je začel potapljati. Jezus mu je dejal: »Priznaj, da si pojedel jajca in potem ne utoneš.« Prijel ga je za roko in držal nad vodo. Ko je kmet videl, da mu ne grozi nevarnost, je tajil dalje: »Pri moji veri, gospod, jaz jih nisem pojedel.« Jezus ga ni dalje izpraševal, marveč ga je povedel s seboj v tujo deželo. Pred kraljevsko palačo v glavnem mestu te dežele so se ustavili in Jezus je ukazal kmetu: »Vzemi šibico, pojdi v palačo in reci, da si zdravnik. Kralj ima bolno hčerko, ki je noben zdravnik ne more ozdraviti. Ko te privedejo do bolnice, ji položi to šibico na prsi.« Kmet je šel v kraljevo palačo in se predstavil za zdravnika. Odgovorili so mu: »Brez števila je bilo tu že najimenitnejših zdravnikov, a nihče ni znal pomagati, kako boš potem znal ti?!« Kmet pa ni nehal prositi. Prosil je toliko časa, da so mu nazadnje res dovolili stopiti v bolniško sobo. Kmet je takoj položil šibico na prsi bolne kraljične. Kraljična mu je začela kričati od bolečin. Kmet je v strahu zbežal, med begom pa so ga pošteno namlatili. Kraljičina bolezen seje še poslabšala. Kmet se je vrnil k Jezusu. Jezus ga je vprašal, kakšno plačilo so mu dali za zdravljenje. »Oh, tepen sem bil, pa še kako!« je potožil kmet. Jezus je vzel drugo šibico in ukazal kmetu: »Pojdi še enkrat gori in povej, da si zdravnik. Ta šibica bo pomagala.« Kmet se je prijel za zadnjo plat, kajti bal se je, da bo znova tepen. Po dolgem obotavljanju pa je vendarle ubogal in šel. Komaj je položil šibico bolni kraljični na prsi, je ta začela od veselja peti, tako ji je naenkrat odleglo. Vprašali so kmeta, kakšno nagrado si želi za zdravljenje. »Denarja si želim, kaj pa drugega!« je odgovoril kmet. Odvedli so ga v zakladnico in mu veleli, naj si s kupa zlata vzame denarja, kolikor hoče. Kmet si ga je nabral polno vrečo, da je komaj nosil. Ko se je vrnil k Jezusu, ga je ta vprašal, kaj ima v vreči. 39 »Denar,« je povedal kmet. Šli so dalje skozi mestne ulice, kjer je hodilo mnogo ljudi. Kmet bi se s polno vrečo rad izmuznil. Neopaženo je krenil v neko stransko ulico in pustil Jezusa in sv. Petra sama. Kmalu nato se je Jezus obrnil in vprašal sv. Petra, kam je izginil kmet. »Najbrž jo je popihal v stransko ulico,« je odgovoril sv. Peter. »Prestriževa mu pot!« je dejal Jezus. Pohitela sta in prekrižala pobeglemu kmetu pot. »No, kje si pa ti hodil?« ga je vprašal Jezus. »Samo krajšo pot sem si izbral, gospod,« je odgovoril kmet. »Zdaj pa pojdi spet z nama!« je velel Jezus. »Zunaj mesta si razdelimo denar.« Ko so bili zunaj mesta, je Jezus obrnil vrečo in vsul iz nje denar na kup. Potem ga je razdelil na štiri enake dele. To se je kmetu zdelo čudno. Vprašai je Jezusa: »Čigav je pa ta četrti delež, ko smo samo trije?« »To bo pa od onega, ki nam je jajca pojedel,« je odgovoril Jezus. »Pri moji veri, gospod, jaz sem jih pojedel,« je zdajci hitro priznal kmet. »Zato, ker si priznal, si vzemi ves denar, kajti midva ga ne potrebujeva,« je dejal Jezus in obraz mu je zasijal v žarki luči odpuščanja in usmiljenja. »Toda vdrugič, sin moj, nikar ne laži!« Križev pot (Odlomki) Stanko Vuk Uvodna Pajdaši, da bi na tem križeveru poti prišel sam Jezus Kristus nasproti. Hiša modrosti prazna stoji. Na trdem kolu pred njo z žeblji prebodeno, ranjeno je Kristusovo telo. O kristjan, ne pljuni nikar! Nocoj je žalostna vsaka stvar. V samotni krčmi v predmestju se, Judež, do smrti opij rdečega vina, o rdečega, kot je njegova sladka kri! Petelin na Kajfovem dvoru zapoj: kmalu bo konec noči. 40 Prva postaja Pomisli, o grešnik, kako ga je kaplar ko upornika gnal med četo, da so ga bičali in mu dali plašč krvav. Svete krvi so iztekli trije bokali. Volčje so jagnjetovo kri srebali. Druga postaja Baraba, joj, pomisli: Baraba je bil oproščen. Zapustil je ozko ječo in šel iskat vina in lepote mladih žen. — Da bi Upornik, odet v škrlat, šel še nocoj mimo naših vrat. Tretja postaja Človeštvo, vsa groza ljubečih stvari, pokveke, obešenjaki, predmestja, zadušenci: vse ga strahotno teži. Nocoj nas nihče ne bo iskal. Večer je žalosten ko žival. Zadnja večerja Četrta postaja Trinajsta postaja Srečal je lastno mater: ves v ranah, ves bled, ves krvav — da bi tudi nas na robu močvirja z laterno nekoč poiskal! Nekdo za bori tih večer brede, Jezus Kristus med bratovščino sede. Peta postaja O romar, kaj si hranil za njegovo sveto smrt? Posodo z žolčem in žeblje ali Veronikin prt? Šesta postaja Zbudi se, romar, vsaj zdaj ob uri dvanajsti, da vloviš na robec svoj tri kaplje svete krvi! Da v vinogradu ne zaspimo, ko poj de s svojimi jogri mimo. Deseta postaja Za stražo so nesli v barilcu premrzlega starega vina. Božjemu sinu so žejo tešili — joj, s sokom iz rože — pelina! Na božji barki se jambor tenek krivi v večer, vetroven in grenek. Enajsta postaja Grešnik, čuj, tudi ti si za sukno brez šiva vadljal, dva žeblja zabil. Po srajci si še krvav. Vrzimo mrežo v večer meglen, Jezus Kristus je sladek plen. Dvanajsta postaja Jezus Kristus, ki si za nas na križu pribit, ko na straži: z lanterno svojih petih ran nam skozi mrk večer pokaži. Ena skrinja, ena skrinja se v večeru črni. Ta skrinja je lepa ker je črešnjeva. V tej skrinji, v tej skrinji ena goba leži, so žeblji in jermen in se kis greni. V večeru jo nosi jogrov dvanajst. Marija jih poprosi. Ona je trinajst. Štirinajsta postaja O grešniki, romarji: čuj te bridko novico to: v soboto v meglencu, ob uri trinajsti so ga položili v temo. Izpijmo do dna njegov bokal — čez tri večere nas bo iskal! Sklep Stopi, uporni Gost, v stan naš tako preprost! Žebljev, jermenov in kisa ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. Prišel bo žegen tvoj. Žegen nam zdravja da, milost — svetost srca. Križanje 41 Iz farne kronike Nebeškega rovta Alojz Rebula Danes me je gospod Bog pogledal skozi veliko okno, kakor se reče. Prav na veliki petek. Veliki petek je bil seveda skoraj samo zame, v tem prečudnem Nebeškem rovtu. Niti za cerkovnika ne, saj sem brez njega: vse do danes mi ni uspelo najti moškega, ki bi žrtvoval svoj ugled pred Partijo in pred vasjo in prevzel cerkovniške posle. Kvečjemu je bil danes veliki petek še za staro Pompilijo, Bog ji daj dobro, kolikor ta zmedena ženska sploh še more razlikovati med velikim petkom in med navadnim. Ko je ondan med mašo še enkrat po večkrat obletela v krogu vse cerkvene oltarje, se nadrsala in se nakrižala pred njimi, je na koncu pridjvela še v zakrstijo, da mi sporoči svoje zadnje razsvetljenje: »V svetega Antona verjamem, v Boga pa ne!« Tudi tej napol verskoblazni revi, edini obiskovalki mojih obredov, se ni moglo kaj dosti sanjati o skrivnosti dneva, posvečenega spominu Kalvarije. O ostalem Nebeškem rovtu pa ni, da bi govoril. Za to mojo misijonsko faro je bil to pač dan kakor vsi drugi. Neki katerikoli dan sredi te sušne pomladi, polne požarov po gmajni, ko še regrat noče ven izpod zidov na klancu. Še eno jutro, ko avtobus odpelje pol vasi dol v Trontelj, med dimnike njegove industrijske cone, nakar se spet razleze nad temi strminami mrtvilo, ki niti vaško ni več, ampak kaj vem kakšno, zemeljsko. Otroci so v šoli, kolikor je še sploh otrok v tem zaselku, ki je tudi drugače mrtev, poln starih samcev, ves smrdeč od stricev. Edini dogodek dneva so pravzaprav tanki, ki hodijo manevrirat tja čez onkraj Zapraskovca. Takole okrog osme se iz kasarn v Gmajnicah spustijo v dolgi jekleni procesiji čez rob planote, preglušijo počez Nebeški rovt in mimo kapelice pri Juriševih z globokim spodoravanjem gosenic zavijejo proti Zapraskovcu. In ko je ta potres mimo, se je v Nebeškem rovtu tako rekoč zgodilo vse, kar se je imelo zgoditi. Zaselek oblebdi v nekakšni opustošeni tišini, v luskinastem migo-tanju korcev na ploskih strehah, ki padajo tja dol proti morju. Tudi po paštnih je več ali manj mrtvo: samo kakšna penzionistovska srajca se zgiblje v kakšnem še neizumrlem vinogradu, kjer je treba premenjati kole. Samo tja proti vzhodu je živo, kjer si je Trontelj izbral kos gmajne za odlagališče svojih odpadkov. Po letih kamionskega vrveža v tisto smer je tam zraslo že pravcato gorovje konserv, odrabljenih hladilnikov, zof z razlitim drobovjem, vsakovrstne gnijoče nesnage, ki jim buldožer komaj kroti njihov naskok proti oblakom. Le tam je živo v teh jutrih, v tistem raju za kavke, ki v pošastnih oblakih obletavajo prostor ... Ko zjutraj stopiš iz cerkve, ki je samo Pom-pilija oživljala njeno veliko praznino, te mrtvilo v klancu vsakič stisne za srce: vsak dan sproti si moraš osvežiti sklep, da ne boš izgubil vere, da ne boš obupal. Kaj vem, danes me je pehala v to razpoloženje sama liturgija, tako vsa polna smrti, čeprav je smrt nekoga, ki bo že pojutrišnjem Vstajenje Toda veliki petek je bil v samem zraku. Niti kavk nisem slišal, ko sem se s cerkvene ploščadi ozrl proti vzhodu. Morda so nasičene že bile posedle po grebenu tistega pogorja, v dolgi mrhovinasti vrsti, kakor jih videvam, kadar me zanese tja pod večer na sprehod. Ali pa jih je razpodil dim, ki se je dvigal tam, ko so spet sežigali tisto gnusobo, da ti je veter zanašal v nosnice nekakšen smrad po kosteh. Pa celo med trtjem v bregu nad klancem sem zastonj iskal zmiganje kakšne podjetne srajce. In šele čez čas je šel mimo po klancu kaj vem kateri nebeškorovtski stric. Na njegov že standardni »Smrt fašizmu!« sem odzdravil s prav tako standardnim »Svoboda narodu!«, kar je tudi skoraj edini besedni apostolat, ki mi v tem prikazenskem Nebeškem rovtu ostaja. Nato sem stopil čez klanec v župnišče in tudi v srcu je bil veliki petek. Zabil sem se v pisarno, potlej so šli mimo tanki, kaj vem kakšna tretja svetovna vojna se je napovedovala v tistem rjovečem mletju dol po klancu. Potlej sem sedel na moped, da v Trontlju poženem naprej vlogo za zidavo prosvetne dvorane — vsaj s cementom moram začeti, če je že z dušami komaj mogoče kaj. Tedaj se mi je prikadil nasproti Dolfi, tisti neugnanec, ki ga morem pri verouku krotiti samo tako, da ga, filatelista, držim na vrvici s svojimi znamkami. »Gospod!« 42 »Kaj je, Dolfi?« »Hitro pridite pogledat na ovinek pri Juri-ševih! Tisti veliki Kristus se je poveznil čez zid! Eden od tankov je odnesel polovico kapelice!« »Bom že videl gredoč z mopedom, Dolfi!« »Da vas ne zanima, da je Kristus na tleh?« »Pa ne leseni, Dolfi.« Mulec ni mogel razumeti moje flegme, v ponazoritev tistega nesrečnega tankovskega obrata je zaoral z rokami po klancu v hreščeč žum žum žum, kakor v zanosu pred nekim divjim tankovskim slavjem tam na dnu pomladi, in spet izginil po klancu. Fantu nisem mogel reči, da mi je bilo v resnici vseeno, tudi če je tisti veliki leseni Kristus sredi Nebeškega rovta izginil. In vendar. Kmalu potem, ko sem bil umeščen v to novo faro, se je v župnišču oglasil možakar z zahtevo, da se tisto znamenje odstrani. V katastrski mapi je bil namreč odkril, da kapelica ni bila na občinskem, kakor se je mislilo: bila je na njegovem. In sedaj je zahteval svojo pravico, kakor jo je bil že zastonj zahteval od mojega predhodnika. Zahteval bi jo, tudi če ne bi bil tajnik partijske celice v Nebeškem rovtu . . . Milan-Juriš. Po kapitulaciji Italije jeseni leta '43 je bil namreč šel v Trnovski gozd kot Milan in se vrnil iz IX. Korpusa kot Juriš. Prebojevito ime za človeka, ki je zdaj stal pred mano že osivel, s trpečo zarezo debelih vijoličastih ust, z zga-ranimi rokami, najedenimi od prsti. Eden od redkih Nebeškorovtčanov, ki se po prihodu iz tovarne gre zagrist v svoje paštne, namesto da bi šel gnit v bar pred televizijo. Izjemnež tudi po tem, da se je normalno oženil in imel normalno otroke, sredi vseh teh obupnih stricev. Komunist, ki mi na poti privošči kar tovariški »Smrt fašizmu!«, čeprav je sicer s pisano vlogo zahteval oprostitev svojih otrok od verouka . . . Razorožil sem ga s tem, da sem mu gladko priznal pravico, da kapelico s križem vred odstrani, če je res na njegovem. »Ko bi šlo za umetnino, bi vas res skušal pregovoriti,« sem rekel. »Toda to je slab baročni ponaredek. In kaj hočete, Kristus ni les. Je moč in življenje, kakor je rekel naš krščanski Marx Pavel!« Mož je vstal — dal se je namreč posaditi za mizo —, ko da bo s svojim sklepom še pomislil. »Da ne boste mislili, da je to proti vaši osebi,« se je nekam opravičeval. »Za to gre, kar je moja pravica.« »Kar je prav, je prav!« sem mu nalil še kozarec. Pri prvem se je bil obotavljal, tega pa je zvrnil z nekakšnim zanosnim užitkom, kakor v potrditev je potem udaril z njim po mizi, nekam zrasel je v boke in v roke, postal še bolj ves zemlja in tovarna in partija obenem, kaj vem kakšna strast in žalost in zalet. »Kar je prav, ali ne?« je šel s pestjo proti meni. »Zakaj oni tam v kapelici je bil za to, kar je prav! Ja ali ne, gospod Košutnik?« »Če ne bi bil za pravico, bi bil težko končal na križu,« sem pripomnil. In zagorel je še en kozarec in tedaj se je nekam natrgal, zaradi žene, ki se je spopadala z začetki raka, in zaradi starejšega sina, ki je bil zaradi kraje bencina končal v zaporu, in zaradi zemlje, ki so jo kradli Slovencem. »Je to življenje ali je obsodba?« je rekel na koncu, že vlažen v oči. In je zaoral skozi vrata, skoraj pobesnel, za spoznanje nor od vsega mogočega, od tega, kar je prav in kar prav ni. Vrnil se je, že mirnejši. »Z vašim predhodnikom bi govoril drugače. A ker vas spoštujem, bom rekel takole: kapelica bo odstranjena, če bo celica za to. Vam v priznanje prepuščam to Partiji, čeprav imam polno pravico, da razpolagam s terenom, ki je moj.« »Pomenili se boste pač med sabo,« sem rekel. »Če bo znamenje odstranjeno, Bog pomagaj. Nič se ne bom vsajal zaradi tega.« Tako mi zdaj tistega podrtega znamenja ni moglo biti preveč žal. Vas bi sicer nekaj izgubila, toda obenem bi tudi izginil kamen spotike za Juriša. In za tiste Nebeškorovt-čane, ki jim je bila kapelica prav tako odveč, kolikor jih ni izzivala s tistim velikim Kristusom z grozljivo predolgimi rokami. Zdaj je ležal poveznjen čez narušek kapelice, nagnjen proti morju, s prelomljeno desnico pod laktjo. Kar si je bila pomišljala storiti Partija, je napravil tank: na veliki petek. Ob odtisu gosenice si lahko natanko ugotovil, za koliko je bil vozač zgrešil ovinek. Spet sem vžgal moped in se odpeljal dalje proti Trontlju — Kristus je ležal vse drugače polomljen po njegovih ulicah, po njegovih uradih in zakristijah . . . Po večernih obredih v cerkvi sem spet imel na glavi ubogo Pompilijo. Vsilila se mi je, da mi bo za praznike poribala kuhinjo in pisarno, pa bi s krtačo v roki raje nastavila teološko debato. »Enkrat se midva morava temeljito pomeniti, gospod!« 43 »Očem, Pompilija?« »Nekaj velikega vam moram razkriti!« Hotel sem se rešiti na teraso, pa me je pridržala za roko. »Razkriti vam moram skrivnost velikega zajca...« »Kakšnega zajca, za božjo voljo?« »Tistega neznanskega zajca, ki danes zastruplja svet in ki mu tudi mnogi Slovenci verjamejo!« Bil sem na terasi, zaenkrat rešen Pompilije in njenega apokaliptičnega zajca. Moj Nebeški rovt! Tudi v mraku še ni bilo nehalo smrdeti po kosteh, neka osamljena vrana se je prepuščala zračnemu toku v smeri Trontlja, vse je bilo en sam veliki petek, le kje so bili zvonovi, kje že je bilo veliko Jutro .. . Tako sem se skoraj oddahnil ob tankih, ko so se po celodnevnem manevriranju tam za Zapraskovcem spet vračali v kasarne, tam na ovinku pri posutem znamenju metali svoje jeklene gobce navkreber in potem jurišali v šklepetu železja skozi vas. Potem se je ropot utišal, ko so se preko roba planote prekobalili proti Gmajnicam. Tanki, na poti k počitku, vsak dan sproti naoljeni, hlepeči po nekem vstajenju v krvi in v ognju .. . Tedaj sem zaslišal škrtanje vrtnih vrat. Ko da je nekdo skušal skoznje z nekim ovirajočim tovorom. Prekinil sem molitev angelskega češčenja, stopil za korak in kaj sem videl v polmraku: nekakšno bruno, ki je nagnjeno pošev zaplavalo skozi vrata. In z brunom vred gola roka, pribita nanj s tesarskim žebljem, prelomljena pod laktjo. In pod njo, kakor je bil živ, Juriš, z lasmi čez čelo, z ometom v laseh .. . Stopil sem mu naproti. »Kam naj ga dam?« je vprašal. Prav on je bil, Juriš, s tistim krikom med vijoličastima ustnicama. Toda je res prihajal iz Nebeškega rovta? Ali pa je prihajal iz neke blazne nemške noči v Trnovskem gozdu? Ali pa še bolj od daleč, z onkraj nekega daljnega morja, iz Ciren? Ali pa še bolj daleč od tam, z onkraj Morja brezupa, kjer je ozračje jekleno šklepetalo in so kavke krožile nad kovinskimi mrhovinami? »Kar meni ga daj, Juriš,« sem rekel in sva se tikala in z rokama sem prestregel počezno bruno, da je lahko potegnil glavo izpod spaha. Križ sem prislonil k trti ob steni, medtem ko si je Juriš priklonjen izprašil omet iz las. Z naravnostjo človeka, ki je prinesel kos pohištva, ne da bi se mu kaj sanjalo o velikem petku. In vendar z nečim v očeh, ko da je prihajal z onkraj ne vem kakšnega morja. Vzravnal se je. »Teren je moj,« je rekel iz nekega vijoličastega žara v obrazu. »On pa ne. Kar je prav!« »Prav si naredil, Juriš.« »Roke pa nisem zlomil jaz, o,« je vzdignil obe roki v obrambo. »Bila je zlomljena že od tanka, vem, saj sem bil že zjutraj tam,« sem rekel. »O, da se razumeva,« je rekel. Povabil sem ga na kozarec vina, pa si ga tokrat ni dal vsiliti, nekam zamračen, ko da se je že nečesa napil. Prisluhnil sem škrtanju vrtnih vrat. Nato korakom, ki so udarili dol po klancu, trudni. Dva nasprotna valova tišine sta se objela in jih použila. Potem je bilo samo še morje. V noči, v kateri se dan še ni bil izsmrdel. Namesto da bi nadaljeval angelsko češče-nje, sem ga še enkrat začel od kraja. Kneza Vinko Beličič Cerkovnik je prižgal sveče: iz teme so stopile svetnice blesteče z velikimi očmi in obstale, kot bi poslušale, kako dež na grobove šumi. --Do tu je v davnini dospel naš rod: udri je v samote, osvojil strmine, pognal korenine, utrl si v bodočnost pot. V belini dolgih zim ozre se kdaj v mrč dolin, v žaru kratkih poletij oko se mu sveti ob dehtenju smrek in zorenju žit-- O davne svetnice, priče tistih, ki dež jim izpira kosti: njih sok je zdaj v mladih listih, še nje naj poživlja vaš sij! 44 Njivica Vinko Beličič Tomečka je zaklenila vežna vrata, dela ključ pod desko pred pragom in stopila z moti-ko na sonce. Bila je rana popoldanska ura velikega četrtka. Spočita zemlja je že dišala po vijolicah. Sneg je bil zginil čez noč, mokrota se je odcedila, drevje se je razmajalo v viharju in stolklo s sebe mrtve veje, oglasili so se kosi in dren je še gol zasijal v rumenini. »O ti moj ljubi Bog, pa smo spet dočakali spomlad!« Minila je mrzla senca zime! V gori je zabu-čal jug, iz sihurne doli kraj polja je privrela na dan kalna voda in se svetla razlila po širokem jarku proti lokam, pa kmalu spet zginila v tla... Tomečka je klecala po stezi proti dragi, na svojo njivico. Za redkimi hrasti in smrekami so globoko na ravnem v dalj in šir ležale tuje njive, kamor je poleti, ob žetvi, hodila v dnino. Spomnila se je besed, ki jih je izrekel Franc: »S tegale našega Strmca je razgled in pol, a kruh tu gori ne raste. Rastejo le žganci, pa še nje rada mrvi suša, in šoje jih žrejo že na ras-tilu.« A zdaj je bilo vse obetajoče, vse čisto in umito — pred odprtjem brstov in cvetov, pred razodetjem dišav, ki jih je budilo sonce. »Bog in sveti Križ božji!« je zavzdihnila in začela kopati. Zamah za zamahom. Po obrovu je počasi pristopicala svetlorjava kokoš. Tomečka se ji je nasmehnila. »Si prišla i ti, čiba? Ti je pusto sami tam gori, kajne?« Kokoš je nagnila glavo in jo pogledala z enim samim očesom, pohlevno koknila in stopila še bliže: prekopana zemlja ji je obljubljala marsikaj. Tako sta si Tomečka in njena edina žival drugovali v tisti samini, kjer so kragulji, lisice in dihurji radi kaj poiskali. »Tukaj bo rani krompir,« je naglas premišljala. »Pognojila mu bom po jamicah. O Jakovljem bo že za v lonec. A kje je še to kaj! — Na, čiba, na: požri ga, črva!« Vzravna se in bolečine v križu blaženo od-jenjajo. Oprta na motiko gleda svoj domek: visoko za obrovom moli iz drevja slamnata streha, in zahodna stena kar sije, tako je polna sonca. Medtem ko ona koplje zbito zemljo in jo boli križ in jo za večerjo čaka pogreti ostanek bornega kosila, se njen Franc, visokošolec v daljnem mestu, pripravlja na zadnjo, najtežjo preskušnjo. Od kdaj že ni v Strmcu krave, ni praseta — kdo ve? A zadolžen dom ni — siromašen je, a svoj! ... Po strmških bregovih so tisto uro čeblja-je hodile štiri deklice. Stikale so okoli grmov in iskale zgodnje cvetje. Pomikale so se proti soncu ko rožice, dokler se niso znašle v To-mečkini samoti. Hišica, skedenj za njo — vse tiho in prazno; le ptice so si glasno odpevale. Prisojna stena skednja, pobeljena z apnom, je ščemela v oči — a deklice niso videle ne tete Tomečke ne stolca. In vendar se je prej grela v tistem suhem, malce nagnjenem zavetju vse popoldneve, mežikala v sončece in poslušala curljanje zadnje snežnice po žlebu. Ogrnjena z velikim pobledelim robcem je premišljala svoje šestdeset let dolgo življenje... dvajset let dolgo vdovstvo. Deklice so se spustile k nizkim zidovom pod hišo, med same trobentice. Tedaj je ena zagledala Tomečko v dragi. »Te-ta!« je zaklicala. Tomečka se je ozrla: vrh obrova so vse štiri stale v soncu in se ji smehljale. Anica, Mimica, Malči, Ditka. »Ve ste prišle, dekličke? Pa brez motik?« »Smo še premajhne! Samo rožice nabiramo.« »Pa vas ne bodo domači nič iskali?« »Kaj — saj smo štiri! Ne bomo se zgubile.« »Počakajte malo — samo tale košček še pre-kopljem in pojdemo gor. Orehov je ostalo še nekaj.« Kokoš je svarilno grknila in okamenela: visoko v zraku je krožil kragulj v predvečernih skrbeh. Nekdo je gori pri hiši zaklical: »Ma-ma!« Tomečka se je od presenečenosti naslonila na motiko. Deklice so vzklikale: »Gospod Franc! Gospod Franc!« Malči se je prva oglasila: »Ste prinesli kaj pisanega papirja?« »Prinesel, prinesel,« se je zasmejal. »O, mama! Kopljete?« »Kopljem za krompir. Trdo je, zaprano, pa že gre. Kaj pa ti? Nič nisi pisal —« »Kaj bi pisal, ko pa pridem sam prej kakor pismo,« je glasno pravil in hitel po strmem obrovu. Obstal je ob nji in zadržano slovesno povedal: »Zdaj bom jaz kopal, mama! Končal sem šole! Vse je za mano! Zdaj smo na konju! Dajte mi motiko!« 45 »Pusti ti motiko, da se ne umažeš . . .« Samo te besede je zmogla. Od prevelike sreče jo je obšla omotica — imela je občutek, kot bi lezla vase. Tudi Franc jo je molče gledal — drobceno, suho, postarano. In se je spomnil neke davne ure. Po domenku sedi pod tepko v vasi, nedaleč od železniških zapornic, in čaka, da pribrzi mimo večerni vlak iz mesta. Skozi okno mu bo pomahala, če bo kaj opravila z njegovim šolanjem. Nikdar ne bo pozabil njenega razočaranega obraza in odmahajoče roke ... in oddrve-nja vlaka čez železni del viadukta. Potem je srečo poskusil on ... in šlo je. Ali je resnica, da sem dočakala ta dan? ji je prepevalo v duši. Da se bom odslej lahko kdaj oddahnila? Da ne bom več sama v dolgih zimah? Nič več zmeraj sama v treskih in piših poletnih nočnih neviht, ko skozi reže v zaprtih polknih meči bliskov presekavajo temo v sobi? Kot bi jo bil nenadno obšel sram zavoljo mehkobe, je spustila sinove roke in z očmi pokazala na obrov, kjer so čakale deklice. »Pojdiva gor, dekličkam sem obljubila orehov.« »Pisanega papirja vseh barv dobite! Nisem pozabil na vas, Anica, Mimica, Malči, Ditka! Kaj pa boste z njim?« »Rožice bomo delale.« »Saj jih imate že polne roke, in pravih!« »Te bodo vaše.« Kokoš je še nekaj časa brskala po prekopani prsti, potem pa pohlevno odcapljala iz drage. Spotoma je tu in tam stekla za kako mušico. Tomečka se je izpred hiše ozrla po živali, ki je krotko pogledovala proti podstrešju: a greda še ni bila pristavljena, da bi šla spat. »Namenila sem jo tebi, ko dokončaš šole. Ravno prav — zdaj za vuzem!« »Ne, mama, naj živi! Za začetek je šla krava — ni treba, da bi šlo za konec še zadnje, kar je ostalo živega pri hiši.« Anica, Mimica, Malči in Ditka so s pisanim papirjem stekle iz Strmca, ko se je že mračilo — s trdno obljubo, da pridejo še. ... Le majhen kos je Tomečka prekopala. Drugi dan, na veliki petek, se zemlje po lepi stari navadi ni spodobilo dotakniti. Na veliko soboto pa je bil Franc že zgodaj v dragi. Zemlja po marčnih nalivih res ni bila takšna, da bi človek kar na glavo noter letel. Zato je motiko odložil in vzel v roke lopato. S spočito fantovsko močjo jo je zasajal v njivico. Včasih se je vzravnal, se ozrl nazaj — in opogumljen, da je naredil že toliko, spet z vso težo pritisnil na lopato. »Do vstajenja mora biti njivica prekopana!« Otiral si je znoj, lopate pa ni del iz rok. Hotel se je pošteno razgibati po tolikem sedenju, se do mozga segreti in presvetliti po mrazu minule zime, ki ga je stiskal v mračni mestni sobici. Mladi, po cvetočih oparnicah dehteči aprilski jugozahodnik mu je mršil lase in hitel dalje skozi čisto svetlobo. Vrel je od prekopa-nih trtij in je bil neizčrpen. V presledkih je prinašal vonj po dimu: nekdo zadnjih je nekje požigal suho travo. Poldan je bil že mimo, a noben zvon se ni oglasil od nikoder. Samo ptice so pele blizu in daleč — in doli iz vasi je bilo v trenutkih posebne tišine čuti kikirikanje. Franca sta žilavo kopanje in tudi lačnost pričela slabiti, a bil je pretrmast, da bi odjenjal. »Ta njivica mora biti prekopana do vuzma!« To je pomenilo: ne odlagaj lopate, ne meni se za žulje, do vstajenjske procesije je le še nekaj ur. Bil je dan posta, in mati ga ni klicala jest. Čistila je hišico za veliki dan, polne roke je bilo dela. Končno je bila vsa zemlja obrnjena, da se prezrači in pregreje. Zmagoslavno se je Franc oprl na lopato, vzravnal boleči hrbet in se nasmehnil v sonce na sredi popoldanskega neba. »Delavnik je končan, začenja se praznik!« Čez slabo uro je sedel za mizo umit in skozi okence zadovoljno gledal prekopano drago pod vsemi tistimi preprogami marjetic. Mati mu je zlikano srajco dala še gorko. »Pa si si res kupil lepe čevlje!« se je čudila. »Prave žolte gosposke čevlje! A dragi so morali biti!« »Vuzem je samo enkrat na leto. Pošteno sem zaslužil tisti denar. Tudi vi, mama, se boste jutri postavili z robcem.« »Oh, saj je kar prefin zame ... le zakaj si izbral tako dragega!« Zagorel, zdrav in veder je stopil čez prag. Zmeraj je lepo priti malo prej k fari in opazovati, kako se staro in mlado od vsepovsod zgrinja pred cerkev. Sonce se je nižalo, breze na obeh straneh pota so se napenjale ... samo na severozahodu so rasli v nebo gosti sivi oblaki. Župnik je pred oltarjem končal molitve s slovesno alelujo ... in iz zvonika je zadonelo na vse strani. Ljudstvo se je uvrščalo v procesijo za križem. Prvo bandero se je premaknilo in za njim druga; vanje se je ujel hladen veter in jih pozibaval. Udarila je godba. Že so nad cestami gorele luči. Mrak se je zgostil in mrzlo je zavelo, tako da se je bilo kar prijetno vrniti v cerkev. 46 Bučanje zahvalne pesmi, glasne molitve z odpevi, vsi registri orgel odprti. »Ni treba groba več se bati, ne bo na veke grudil nas ...«, pritrkavanje brez oddiha. A zunaj so se ljudje znašli sredi najbujnej-šega snežnega meteža. Začudeni najprej lastnim očem niso mogli verjeti. Po tleh je bilo že čisto belo ... in v dekleta so začele pri-letavati kepe, dokler se ni v vrišču in smehu vse nekam razbežalo in razšlo. Tudi Franc je bil lahno oblečen; a bil je napit velikosobotnega sonca. Le ko je pogledal nove žolte čevlje, se je sam sebi zasmilil. Kako bo prišel uro daleč domov — po snegu in temi? In še vedno je snežilo. »Ubogi moji čevlji, kdo bi si bil mislil, da boste dočakali tako žalosten krst!« Pohitel je. Na vrtu vdove Lince je videl utripati šest sveč v podobi križa — v spomin na nedavno umrlega moža. Tako ga je prevzela ta podoba, da se je zdramil šele, ko se je znašel v temi. Pri Linčini hiši je namreč gorela zadnja žarnica, tam se je začenjala divjina. Potem pa je sneženje namah prejenjalo. Mehka tanka preproga je motno odsevala iz noči. Začelo se je svetliti. Pretrgali so se oblaki, pokazale so se zvezde, nebo se je čistilo — in za spoznanje načeti prvi pomladni Tri pisanke Prežihov Voranc Moji starši so bili botri neki siroti, ki je živela s svojo materjo v bajti pod goro. Ko se je bližala velika noč in čas pisank, se je v hiši veliko govorilo o tem, kako pisanko naj ta sirota dobi. K pisanki spada seveda šartelj in pobarvano jajce. Ti dve stvari sta bili že vnaprej jasni in tu sta se oče in mati še kvečjemu posvetovala, kako velik naj bo šartelj za tisto siroto pod goro. In čudna stvar: mati, ki je bila iz bogate hiše doma, ni hotela dati prevelikega šartelj-na, ampak čisto majhnega, oče pa, ki je bil siromak, je bil za to, da se da čim večji šartelj, da se bosta sirota in njena mati vsaj enkrat ščip je razlil svoj čar na pobeljeno pokrajino. »Pa si res pametno storil, da si včeraj prekopal njivico,« ga je zjutraj, ko je bil še v postelji, pozdravila mati. »Po tem snegu bo zemlja vsa prhka za krompir, nič ne bo treba tolči greb. Ko maslo bo. Takšen sneg je pravi žegen božji.« »Po pravici mu pravimo beraški gnoj,« se je zasmejal. Medtem ko si je Franc čistil čevlje in se trudil, da bi jim vrnil čimveč leska novosti, si je mati zavezovala robec, kakršnega še ni imela na glavi. Nazadnje se je pogledala v ogledalo ... in ob misli na davno mladost je komaj zadržala solze. Od zunaj so prišli otroški glasovi. Ditka je imela na glavi krono iz rumenega papirja in je bila presrečna. »Ditka je kraljica! Ditka je kraljica!« so živih oči vzklikale Anica, Mimica in Malči. »Kako lepa si, Ditka!« se je začudil Franc. In kako lepa šele bo! je pomislil. Tomečka se je pošalila: »Boste varovale hišo, ko pojdeva midva k maši?« »Bomo, bomo! Hišo in čibo!« so navdušeno odgovorile. Velikonočno sonce le še s prekopane njivice ni pobralo snežca. pošteno najedli. Oče je bil za to, da mora biti šartelj z rozinami napolnjen, toda mati je bila proti rozinasti potici in je mislila, da zadostuje, ako je šartelj napolnjen z orehi. To pa še ni bilo vse, šega je bila tudi, da se k pisanki da tudi nekaj denarja. In zdaj je bilo ravno narobe. Medtem ko je pri potici bila mati skopušja od očeta, je bil oče trši, ko je šlo za denar. Mati je menila, da bi lahko vtaknila v šartelj eno krono. Takrat je bila pri nas še Avstrija. »Kako krono!« je vpil oče ves razburjen. »Za rajniš moram jaz celi dan tesati les. Krona je preveč. Mi smo siromaki, mi se že ne moremo bahati. Še bogatini vsi ne dajejo kron. Jaz sem dobil zeks, pa je bil moj boter bogataš, jaz sem pa kajžar. Dva zeksa daj zraven, je čisto dovolj.« »Dva zeksa pa že ne dam,« je ugovarjala mati, »nas bo vendar sram. Tako ubogi pa spet nismo pri hiši. Nekaj mora biti tudi za otroško veselje. Poglej, kako se naš veseli, če kaj dobi.« In tako se je nazadnje zgodilo, da sta prišla v šartelj dva zeksa. 47 Edino za jajce se ni bilo treba prepirati, ali naj bo rdeče ali pa nepobarvano. Pri nas je taka šega, da se pisanke raznašajo na velikonočni ponedeljek. Takrat so vsi otroci polni pričakovanja. Pisanka je pomenila za otroka veliko reč, za siromašnega pa še posebej. Pri vsaki hiši so bile seveda potice v hiši, boljše ali slabše, toda otroku je ljubša tuja stvar, čeprav slabša. Zato smo se velikonočnega ponedeljka vsi otroci tako srčno veselili. V ponedeljek popoldne mi je mati povezala v culo šartelj z lepo rdečo pisanko. Vrh šarteljna sta tičala dva zeksa. »Lepo nosi, da ne boš izgubil denarja,« mi je še zabičevala pred odhodom. Podal sem se na pot proti bajti pod goro. Treba je bilo hoditi več kot eno uro do tja. Zadelj revne pisanke me je bilo sram nositi. Sredi pota je bilo veliko razpotje, kjer je pet raznih poti šlo križem na vse strani. To razpotje ni bilo predobro zapisano v otroških srcih daleč naokoli. Stari ljudje so govorili, da na tem razpotju včasih straši. Stisnjenega srca sem se bližal temu razpotju in sem bil zelo vesel, ko sem ravno tu srečal drugega dečka, mojega sošolca, ki mi je tudi s pisan-kami prišel naproti. Tudi ta fant je nekam tesno stiskal culo k sebi. Ko pa sva se pogledala, je bilo najine tesnobe takoj konec. Postala sva celo razposajena. Jaz sem pri tem čisto pozabil, da ima moj šartelj le dva zeksa. »Komu pa nosiš?« sem vprašal dečka, ki je imel večjo culo, kot je bila moja. »K Otu na vaš kraj. In ti, kam neseš?« »V bajto pod goro.« Potem sva se usedla na rob ceste, ki je bil porasel z na pol suhim vresjem. Jasa sredi gozda, kjer so se križale poti na vse strani sveta, je bila svetla in sončna. Blizu naju je stal velik lesen križ, ki je bil že z mahom porasel. Tisti fant, ki sem ga srečal, je bil iz premožne hiše doma. Imel je lepo obleko, medtem ko so bili moji rokavi že prekratki. Nisva še dolgo sedela, ko se je zabliskala na jasi postava mlade deklice, ki je prišla s culo v rokah. Meni je ob pogledu nanjo zastala kri v žilah. To je bila hčerka mojega botra in je gotovo bila s pisanko zame namenjena k nam. Cula v njenih rokah je bila zelo velika. Ko naju je zagledala, je povesila oči, ko da bi jo postalo sram. Potem se je napravila, ko da me ne pozna, in je hotela mimo naju dalje. Jaz se nisem upal kaj reči, toda moj tovariš jo je ustavil. »Pojdi sem in se usedi k nam. Ali nosiš pisanko? Zdaj smo trije taki. Ali ni to lepo?« »K vam grem,« je reklo dekle sramežljivo in pogledalo name. Položila je culo k najinima. »Potem bomo pa kar jedli,« je dejal fant, ki je bil z menoj in se smejal, »saj je to tvoja pisanka.« »Tega pa ne,« je reklo dekle in hotelo zopet pobrati svojo culo. »Jaz moram oddati celo pisanko.« Meni se je njena odločnost in natančnost zelo dopadla. Nekaj časa smo sedeli vsi trije čisto tiho in se greli na soncu, ki je bilo ob tem času zelo prijetno, potem smo se počasi otajali in se začeli smejati drug drugemu. Deklica je imela lepe, bele zobe in se je znala najlepše smejati. Deček, ki je bil z menoj, je bil nekoliko večji od naju obeh, pa je začel norce briti, zato se mu je dekle vedno smejalo, kar meni ni bilo po volji. Jaz bi bil rad, da bi se dekle meni smejalo, toda to se ni zgodilo, ker nisem znal ničesar takega povedati, da bi se razveselila. Znenada je deček predlagal: »Poglejmo, kake so pisanke.« Mene je njegov predlog spravil v slabo voljo, ker sem že prej opazil, da je moja cula najmanjša in da nosim torej najmanjšo pisanko. Kakor sem se veselil svoje pisanke, ki jo je nosila deklica, tako sem se tudi sramoval naše revščine. Tudi dekle je reklo, polno neke razposajene radovednosti: »Pa poglejmo!« Ker sta bila oba za to in posebno še, ker je bilo dekle za to, si nisem upal ugovarjati. Najprej je dekle razvezalo svojo culo. Kako bogastvo je bilo to. Velik, rumen in lepo pečen šartelj, iz katerega so gledale črne, mehke rozine, se je zasvetil pred menoj. Vrh šarteljna je tičal velik, svetel rajniš, ki je bil iz samega srebra. Jajce, ki je bilo zraven, je bilo tako nežno pobarvano, ko da bi kdo v njega dihnil rahle rdeče barve. Da, moj boter je bil bogat kmet in se je pri pisankah vedno tako izkazoval. Videl sem, da je moj tovariš ves zelen od zavisti. Ponosno sem gledal na tako lepo pisanko in pri tem pozabil na svojo culo. Dekle se je razkošno smejalo. Potem je spet povezalo culo in začelo odvezovati culo mojega tovariša. Tudi ta pisanka ni bila preskopa. Šartelj je bil res nekoliko manjši od dekličinega, tudi manj rozin je gledalo iz testa, toda pogača je bila lepa bela in skoraj razkošna in rumena. Vrh šarteljna je tičala svetla krona. Pisanka je bila pobarvana z lepimi pisanimi rožami. 48 Ko je dekle tudi to culo lepo zavezalo, je prišla vrsta na mojo culo. Meni je postalo vroče in na tihem sem obžaloval, da sem se sploh dal zapeljati k temu počitku na razpotju. Toda dekličje roke so razgrnile haderco moje cule. Pred mojimi očmi se je zabliskal majhen, krmežljav šarteljček, ki ga je moja mati še malo prej tako skrbno zavezovala v culo. Imel je črnikasto premočno pečeno skorjo in bil je slabo shajan in mnogo prenizek. Ona dva šarteljna sta bila še enkrat višja od mojega. Tudi iz njega niso kukale rozinaste oči. Ali kar je bilo najhujše, na vrhu se ni svetil velik, lep denar, ampak sta tičala tam le dva siromašna zeksa. Nato je dekle vzelo v svojo drobno roko pisanko, ki je bila oblita s težko črnordečo barvo. Dekle je menda čutilo mojo zadrego, zato je naglo začelo povezovati culo in ni reklo ničesar. Le deček je dejal: »Komaj dva zeksa sta notri.« »Komaj dva zeksa,« sem zašepetal jaz, ves vroč od ponižanja. »To je pa zato, ker smo mi revni...« Deček in deklica nista na to nič odgovorila. Ko smo še nekaj časa sedeli na vresju, sem naenkrat zaprosil dekle: »Daj mi rajniš.« »Ne smem ga dati. Biti mora v šarteljnu, ki ga prinesem k vam,« mi je odgovorilo dekle. »Daj mi rajniš, saj je moja pisanka, doma ne bodo nič rekli,« sem prosil dalje. »Zakaj pa?« je tedaj vprašalo dekle z izne-nadenimi očmi. »Zato, ker bi ga rad imel. Je tako lep in svetal,« sem jo skoraj prosil. »Tu ga imaš,« je reklo dekle, izdrlo denar iz potice in mi ga dalo. »Samo doma bom povedala, da si ga že med potjo vzel,« se je dekle še opravičevalo. Zgrabil sem denar in ga s pestjo vred stisnil v žep. Nato smo šli vsak svojo pot; dekle je šlo proti nam, deček svojo pot, jaz pa sem jo mahnil proti gori. In sredi jase je ostal le še samotni križ. Ko sem bil sam sredi gozda in sem se prepričal, da me nikdo ne opazuje, sem pokleknil pred culo, pomaknil haderco na stran, da se je prikazal šartelj, pobral iz njega tista dva zeksa, v šartelj pa porinil tisti svetli rajniš, ki mi ga je na jasi dala deklica. Pri srcu mi je postalo laže, ko sem to opravil. Nisem napravil ničesar slabega s tem, saj je bil rajniš moja pisanka in sem s svojim denarjem popravil sramoto in revščino naše hiše. Pri tem nisem mislil morda toliko na revščino v bajti pod goro in na veselje, ki ga bo tista sirota, ki bo dobila pisanke, pri tem imela, ampak sem bolj mislil na ugled naše koče in svojih staršev, botrov, na našo revščino. Tudi na to nisem mislil, da bo tisti rajniš, na katerega smo doma že celo leto računali, sedaj doma manjkal in da mogoče ne bom dobil klobuka ali pa čevljev. Takrat smo bili otroci, ki smo imeli sonce v očeh. Kmetska Jakob Šešerko Prekleta zemlja, kaj me izzivaš! Saj te je sam lapor. Zakaj ne razkleneš svojih rjavih rodil? Vso te je treba razbrazdati; še traktor ti komaj pride do živega. Rodiš. Saj ne rečem, da ne. Ko sipresoljena z umetnim, se obogatiš. Pa planejo nate: slana, suša, moča, toča, plesni, hrošči in davkarija. Daš, kolikor moreš, nekaj vedno. Zato te imam rad in zato, ker si lepa, ko si od sonca prežgana, ko si vodeno mastna, osvežena z zelenjem, cvetoča, pojoča, in ko so ti boki pokriti s snegom. Zato sem kmet brez prostih sobot, brez osemurnika, v zemljo nor. 4 49 Solzice Prežihov Voranc Na koncu našega polja je bila grda, temačna globača, ki so ji rekali Pekel. Bila je podobna globokemu kotlu, obdana od treh strani s strmimi bregovi, le na eni strani je imela žrelo, ki pa se je izgubljalo v črno, skrivnostno lesovje. Bregovi so bili porastli z zanikarnim grmovjem, s češmigo, gabrov-jem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem je rastla še zanikar-nejša trava, porabna le za ovčjo krmo. Tam si našel vresje, praprot, divjo in pravo, rabuželj, čmeriko in podobnega zlomka. Pekel je bil tako pust in neprijazen, da se je človeku, ki je stopil vanj, nehote stisnilo srce. Edino, kar je bilo v njem živega, je bil studenec, ki je izviral prav na njegovem dnu izpod mahovnatih skal ter po kratki vijugasti dragici izginjal skozi temno žrelo v svet. Njegovo žuborjenje je polnilo kotel prav gori do robov. Povrhu je šum studenčevih vod udarjal še iz gozdnatega žrela nazaj in se kopičil v globači. Ta neprestani šum je delal kraj še skrivnostnejši, kakor je bil že po sami legi. Na prvi pogled bi se zdelo, da je ta kraj popolnoma nekoristen in da je za očetovo najemščino čisto odveč. Koristi od Pekla res nismo imeli posebne, vendar se je tu in tam dobil iz njega kak voz letne stelje. Kadar je oče potreboval les za cepe ali pa les za grablje, potem je šel ponj v Pekel. Gabrovina za cepce ali pa češmiga za grabeljske zobe je bila v Peklu tako žilavo raščena kakor nikjer drugod. Največ dobička pa je bilo tam s pašo. Trava v Peklu sicer ni bila kdo ve kako bohotna, bila pa je menda posebno sočna, ker jo je živina v tej globači le prerada mulila. Jaz sem se tega kraja bal, odkar sem se začel zavedati svojega bitja. Tega je bilo predvsem krivo njegovo ime. O peklu sem čul govoriti starše, ki so me učili prvih krščanskih resnic, o peklu sem slišal pripovedovati v cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za janko. Vsa slika pravega pekla v moji mladostni domišljiji je odlično ustrezala našemu domačemu Peklu, manjkal je samo večni ogenj na njegovem dnu. Mislil pa sem si, da je naša globača vsaj kako preddverje pravega pekla, v katerega vodijo tajna vrata bodisi na dnu skrivnostne globače bodisi skozi žrelo gozdnate stene. Vselej sem se z grozo v srcu približeval temu kraju in urno bežal stran, kakor hitro sem mogel. Menda še nisem bil star šest let, ko mi je oče nekega dne ukazal, da naj ženem past v Pekel. Bila je to zame strašna naloga, kajti dotihmal še nikdar nisem bil sam tam. Takoj me je začel siliti jok. Videč to, se je oče značilno zarežal ter me nagnal, rekoč: »Saj v tem peklu ni hudičev. Alo, na pašo!« Materi pa sem se zasmilil ter me je začela tešiti: »Lej, pekla pa se le boji,« je rekla očetu. Kljub temu pa ni bilo usmiljenja. Obotavljajoč se, kar se je le dalo, sem se s čredo bližal groznemu kraju. Poskušal sem pridržati živino gori na robovju, vendar brez uspeha; živina se je kmalu izgubila v globačo. Le nerad sem se spustil za njo, boječ se, da se brez mene ne bi zmotala skozi žrelo in se mi izgubila. Z veliko tesnobo v srcu sem čepel na dnu Pekla in si nisem upal niti dobro ozreti okrog sebe. Šum, ki je napolnjeval globačo, se mi je zdel pošasten. Nobena reč me ni mogla razvedriti in celo studenec, ki sem jih vse, kar jih je bilo pri nas, tako rad imel, in kjer sem zmirom delal jezove in mline, me ni mogel pritegniti. Vedno bolj sem nemel, potem pa nisem mogel več vzdržati in sem jokajoč začel bežati iz globače. Tudi na robu mi ni bilo obstanka in ves solzan sem bežal tja po polju, kjer sta oče in mati orala. »Kaj pa se ti je zgodilo?« se je začudil oče. »Živino sem izgubil, vso živino . . .« Vpil sem z jokajočim, prosečim glasom. Očetu se je zasenčil obraz, nato pa je dobrohotno zamahnil z roko in dejal: »Ne bo tako hudo, ne. Greva pogledat.« Težko in z nemirno vestjo sem se vlekel za očetom proti Peklu. Na robu, od koder je bilo videti vso globačo, je oče presenečen obstal, kajti na mah je uzrl vso živino na dnu. Začel jo je vpričo mene šteti: »Ena, dve, tri... devet...« Vseh devet glav se je mirno paslo tam doli. »Kaj pa sanjariš, fant?« se je zavzel oče. Ta hip pa je že tudi spregledal vzrok moje laži, se shudobil, me prijel za lase in me porinil čez rob, da sem se skotalil po bregu. 50 »Če se boš lagal, boš res prišel v pekel!« Te zadnje očetove besede sem komaj slišal, potem me je spet zajela grozna tesnoba. Nekaj časa sem tulil, dokler se mi solze niso posušile. Še dolgo pa me je mikalo po celem životu in umiriti se nikakor nisem mogel. Skozi zatekle oči sem videl, kako živina dviga glave in me vsa začudena opazuje. Poleg strahu me je pekla tudi laž, pri kateri me je oče zalotil. Ves siromašen, obupan in z utripajočim srcem sem čakal konca paše. Še preden se je začelo večeriti, sem začel goniti živino iz globače gori na rob, kjer sem jo pasel, dokler niso začele večerne sence legati na mračno dno Pekla. Domov sem prišel ves objokan in ves pretresen. Oče se je smejal, toda mati je rekla: »V Pekel pa ga ne goni več past, je še premlad in lahko dobi kak pristrah.« In res me v Pekel niso več silili past. Groza pred tem krajem pa meje še zmerom navdajala. — Nekega sobotnega večera, ko sta oče in mati sedela na hišnem pragu in strmela v jasno, dišečo vigredno noč, je mati vzdihnila: »Oh, kako rada bi nesla jutri v cerkev sol-zice, pa jih nikjer več ni.« »Za solzice pa je letos že pozno. Če jih v Peklu ni, jih nikjer več ni,« je odgovoril oče čez nekaj časa. Ob besedi Pekel me je spet streslo in komaj sem čakal, da smo vstali, zaklenili hišo in šli spat. Ponoči dolgo nisem mogel zaspati, ker mi je neprestano silil ta strašni kraj pred oči. Nekje v globini srca pa mi je odmeval tudi materin vzdih o solzicah. Solzice in Pekel — kako čudne stvari so to. Solzice sem imel neznansko rad in sem za njimi pretaknil vse robovje okrog domačije. Le v Peklu nisem vedel zanje. Prihodnje jutro sem se zbudil zelo zgodaj. Med spanjem sem se menda znojil, ker sem bil še zjutraj malo rosen. Moje jutranje opravilo je bila paša. Vsako jutro so me morali buditi in metati iz postelje. Tisto jutro pa sem vstal sam in po prstih odšel iz hiše. Oče in mati sta še spala. Bila je nedelja. Kakor omotičen sem obstal na dvorišču. Bil sem poln neke čudne, sladke dolžnosti, čeprav se tega nisem zavedal. Zunaj je vstajalo pomladansko jutro. Čas je prehajal že v poletje. Za daljnim Pohorjem je žarela velika škrlatna zarja in vsak čas se je moralo prikazati sonce. Vrh Pece ga je že videl, ker je bil ves oblit s škrlatno barvo. Trata, drevje in grmovje je bilo oblito z roso, ki se je le še bledikasto svetlikala in čakala, da jo skorajšnji sončni žarki napolnijo z biseri jutranjega zlata. Koprenasto ozračje je dihalo počasi, ko da bi narava vzdigovala veliko breme. Nenadoma me je čudna sila dvignila z mesta, kjer sem stal in začel sem leteti čez polje proti Peklu. Dospel sem na rob Pekla in se zgrozil pred mračno jamo, videti pa je nisem hotel, zato sem se z zaprtimi očmi spustil čez rob na dno Pekla, sluteč tam doli ob skalah skrite solzice. Šele ko sem bil spodaj, sem odprl oči. Našel sem cele šope dehtečih solzic in jih začel hlastno trgati. Pri tem si nisem upal ozreti nikamor drugam. Poln neke svete tesnobe sem slišal šumenje studenca in njegov grozoviti odmev, ki je v jutranji tihoti bil še silnejši kakor po navadi. S polnim naročjem solzic sem se zagnal iz Pekla in v eni sapi bežal proti domu, kamor sem prihlačal prav v trenutku, ko je mati stopila na hišni prag. Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno za-klical: »Mati, mati... solzice ...« Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu. Preden pa je mogla vsrkati njih sveži, opojni vonj, so se njene oči zdrsnile in se povesile name. »Kaj pa ti je, pobič, da se jočeš ...?« Moje oči so bile polne težkih solz zaradi premaganega strahu, ki pa jih v svojem zmagoslavju nisem čutil. Mati je spoznala mojo veliko žrtev ter me je rahlo in nežno pobožala po laseh. I -/fv* //> il >. > hm , -1». 6*--. •■V1.1'-''*., sA. •-= ».:.... J. K58—-■■BIL-* Marija z Detetom 4' 51 Znamenje pod grebenom Matevž Hace Ilustriral Lojze Perko Nad Pongretovo ogrado na desni strani vijugaste poti je stalo staro z zeleno barvo pobarvano na desno stran viseče znamenje. Znamenje je bilo stesano iz trdega hrastovega lesa. Na obledeli deščici je bil naslikan drenov grm. Bil je ves zasnežen. Pod grmom pa je bil naslikan sklonjen človek, ki je zmrznil pod njim. Zraven je bila naslikana stara puška in vojaška torba. Pod sliko je bila na stesan hrast vžgana letnica »januar 1850. leta«. Tisto mrzlo in sneženo leto je zmrznil Strahov Jernej, ko se je vračal peš iz Verone na dopust v domačo vas. Vsako leto so bile na znamenju sveže rože, posebno o veliki noči, binkoštih, svetem Jerneju in veliki ter mali maši. Pot mimo znamenja se je vila med vaškimi gmajnami, Grgorinovo, Vidmarjevo, Sampre-tovo, Rihtarjevo, cerkveno ogrado do naše ograde in še dalje do gorskega naselja Klanca, ki je štelo samo pet hiš in imelo malo gorsko cerkvico, skrito nad naseljem v starem smrekovem gozdu. Na križišču poti je desna pot držala mimo vaških in mestnih loških gmajn k sveti Ani, gorskemu naselju, ki je štelo samo troje hiš, in s cerkvico, sezidano 1647. leta. Od sv. Ane je vodila pot skozi lep bukov gozdič v naselje Šteberk, kjer je ob vodi stala sezidana cerkvica svetega Štefana, ki je imela starinski križev pot z letnico 1740. Pod Šteberkom sta bila nekoč dva gradova. Na obraslem griču se še danes vidi zidovje starega gradu, o katerem je bilo več pripovedi. Drugi osameli grad v Šteberku pod gričem je pa stal samoten, opustel od 1750. leta. Pred leti, pred veliko drugo svetovno vojno, je noč in dan žagala jelove in bukove hlode vodna, stara Malnarčkova žaga. Žaga velikega šaljivca Malnarčka. Druga bolj strma pot pa vodi od naselja sv. Ane na slovečo Križno goro, goro večstoletnih romanj. Križna gora je slovela po romanjih na binkoštno nedeljo in romanju o sv. Luku 18. oktobra vsako leto. Slovečo romarsko Križno goro so poznali prebivalci cele Notranjske, hrvaškega Gorskega kptarja, pa čeprav vemo, da sta bila Prezid in Cabar nekoč slovenska. Križno goro so poznali prebivalci Pivke in Istre. Na Križni gori je v preteklem stoletju župnikoval duhovnik Bevk, ki je pisal sestavke v Bleivveisove Rokodelske Novice in z njimi spodbujal loške kmete k napredku v kmetijstvu. Ob binkoštih in sv. Luku trgovci niso prodajali samo lecta in igrač. Izdelovalci suhe robe so prodajali tudi čebriče, keblice, škafe, brente za trgatev, ribežne za zelje in repo. Tudi moj praded Luka je pintaril od 1822. do 1887. leta. Vsako leto je ta bogaboječi ded obiskal o binkoštih in sv. Luku Križno goro, kjer se je z vso svojo prirojeno in priučeno pobožnostjo udeležil maše in pridige. Po maši je pa prodajal sode, keblice, čebrice, brente, kuhalnice, lesene žlice in ribežne. Vse to je popisal pred njim tudi njegov oče Tomaž. V starih orumenelih listih sem našel vse napisano in popisano, koliko so prodali in izkupili za leseno robo pradedov oče Tomaž in praded Luka vse od 1822. do 1887. leta. Še to je bilo napisano, da je bilo leta 1822. na Križni gori več kot 20.000 romarjev, starih in mladih, žensk in otrok, Kranjcev, Cičev in Hrvatov. Še dva starčka, ki sta jih imela na hrbtu pet-inosemdeset, sta prišla ob palicah na Križno goro. Starčka sta se v mladih letih vojskovala še pod generalom Lavdonom proti divjim Turkom. Ob praznikih sta kar naprej prepevala pesem o Lavdonu. Hvalila sta cesarico, da, premodro cesarico Marijo Terezijo, in grajala njenega sina Jožefa, ki je razpustil samostane in prepovedal romanja. Bog oče je kaznoval pregrešnega cesarja Jožefa, da je še mlad umrl, sta ugotavljala starčka, ki sta videla starinski Beograd, misleč, da to mesto stoji na koncu sveta. Vse to je popisal praded Luka. še to je napisal, da je o svetem Jakobu ob hudi poletni nevihti udarila strela v leseni zvonik, ki je imel umetno premikajočo streho. Stari Luka je napisal, da je strela zato udarila v zvonik na Križni gori, ker se je tam na binkoštno nedeljo delal greh, ko so fantje in dekleta iz desetih vasi prepevali narodne in fantovske pesmi vso noč. Praded Luka, pobožen mož, pintar, cerkovnik in cerkveni ključar je bil prepričan, da morajo na romanjih prepevati samo nabožne pesmi! Pred več kot petdesetimi leti je mimo znamenja ob poti vozil moj oče spomladi gnoj v ogrado, kjer smo imeli njivo osmih arov za 52 krompir. Ker je staro znamenje stalo pod klancem, je vsak kmet, ki je vozil gnoj po tej gmajnski poti, ustavil konje, vole ali krave, da so se odpočili. Tudi oče je ustavil močne krave sivke. Jaz sem pa ob poti pobral kamen in ga podložil pod zadnje kolo, da ne bi voz uhajal nazaj. Tako sem v tistem zgodnjem aprilskem popoldnevu, ko sem se vrnil iz šole domov, spremljal očeta, ki je s kravami vozil gnoj v ogrado za Špleho. Drugi vaščani so o svojih ogradih govorili: vozim gnoj v ogrado za grebenom ali pa v ogradi za grebenom je bil lep debel krompir; aH pa: v ogradi za grebenom smo naželi težke in polne snope rži ali ječmena. Tisto leto po vaških gmajnah in ogradih ni bilo jelenjadi ali srnjadi. Bili so samo zajci, ptiči raznih vrst in številne veverice. Samo včasih se je iz temnih kmečkih in javorniških gozdov pritepel divji prašič ali jazbec. Tistega sončnega aprilskega dne leta 1920 je oče, kot po navadi, obstal pred znamenjem. Vprašal sem ga, kdo je bil tisti moški, ki je naslikan, kako sključen čepi pod zasneženim grmom, zraven njega pa ležita puška in torba. Oče je izvlekel iz žepa mehur in dal v usta zalogaj tobaka. Ciknil je in dejal: »Ko boš ob binkoštih šel z babico in staro Kukčevko na Križno goro, ti bo Kukčevka vse natančno in lepo po resnici in pravici povedala. Stara Kukčevka je poznala Strahovega Jerneja, ki je v tisti zimi na tem mestu zmrznil. Do doma ni imel več kot petsto korakov. Vso tisto žalostno zgodbo ti bo povedala stara Kukčeva teta,« je sklenil oče, dvignil bič in pognal krave, da so potegnile voz gnoja navkreber. Ko smo se ustavili pred cerkveno ogrado, kjer je na široki in okrogli njivi zelenela lepa rž, ki jo je posejal cerkveni ključar naše vaške podružnične cerkve sv. Martina, sem se ozrl čez gmajne in zagledal romarsko cerkev, ki se je belila na Križni gori. Očeta sem vprašal: »Zakaj so stari ljudje sezidali cerkev na tistem strmem griču?« Oče je čiknil in odvrnil: »Naši pradedje so zidali cerkve po gorah zato, da jih vidijo verni ljudje daleč naokrog. To cerkev vidijo verniki in vernice štirih notranjskih fara. Vidijo jo vozniki, sekači, oglarji in lovci z vseh z gozdom obraslih snežniških in javorniških gora. Ej, tudi stari ljudje so bili takrat pametni, bistri in vedoželjni, ko so zidali križnogorsko cerkev. Takrat ni bilo ne železnice ne eroplanov. Pisati in brati so znali samo duhovniki in grajski gospodje. Kateri slikarji so pa slikali v cerkvi in kdaj je bila sezidana, ti bo povedala naša mati. Ona vse ve, ker je dosti brala. Kadar se bliža huda ura, tedaj cerkovnik na Križni gori zazvoni, da bi odgnal hudo uro.« Ko sem se ozrl čez plot Rihtarjeve ograde, sem videl, da ob plotu tečejo trije veliki zajci. »To bi jih streljal sosed Franjo,« je dejal oče in pognal krave, ki so zatem zavile na desno stran v našo ogrado, kjer je ležala njiva. Ograda je bila ograjena z visokim kamnitim plotom. Nad ogrado v naši gmajni je bila podolgovata lokev. Ko so imeli vaščani pred prvo svetovno vojno še skupno gmajno, so vaški čredniki napajali ovce in govedo v tej lokvi. Kadar je bil pozimi visok sneg, so šli vaščani z lopatami in nametali tri metre visoko snega v lokev. Spomladi, ko je južni veter zavel okrog grebena, se je sneg stopil. Stal sem pred kravami, oče je pa dejal: »Stari Pongretov Andrej je leta 1895, leta, ko je bil potres v Ljubljani, videl, kako je po lokvi, zvrhani vode, plaval velik močan medved. Renčal je. Pongre se je obrnil in se hitro vrnil domov. Ko so vaščani pridrli gor do lokve, medveda ni bilo nikjer več. Samo velik kadeči se kup odpadkov je pričal, da je bil v lokvi medved.« V grmovju okrog lokve je bilo polno kosov, ki so prepevali. Pod grebenom so se spreleta-vali trije veliki planinski orli. Nad Mezinovo gmajno je na debeli košati smreki kukala kukavica. Naštel sem do osemdeset in to povedal očetu. 53 »No, morda boš živel osemdeset let,« je dejal oče in vrgel kopačo kraj velikega kupa gnoja. Stari ljudje so verjeli, da kadar šteješ kukanje prve kukavice spomladi, boš živel toliko let. Ko sva se s praznim vozom vračala mimo znamenja, se je oče prekrižal. Rekel je, da se mora človek vedno prekrižati, če gre mimo vaške kapelice in mimo znamenja, kjer so ljudje nesrečno smrt storili. Ciknil je in še dejal, da bolj pobožni zmolijo kratko molitev, kadar gredo mimo znamenja. »Tako so delali stari ljudje. Tako moramo tudi mi,« je dejal oče. »Ko si bil star eno leto, to je bilo o binko-štih 1911. leta, sva te z materjo nosila mimo tega znamenja. Držal sem te v naročju, mati je pa zmolila očenaš za pokoj duše nesrečnega Strahovega Jerneja. Tudi pri vseh kapelicah od sv. Ane do Križne gore je zmolila očenaš, da bi bil ti zdrav in srečen v življenju. Tega jaz nisem zmogel, da bi pri vsaki kapelici molil. Samo pokrižal sem se.« Moja mati ni bila nikoli tercijalka, pač pa razumna verna ženska, ki je znala tudi nemško, kakor je znal nemško in italijansko njen oče, moj ded, ki je bil edini kamnosek na Notranjskem. Prebral je na stotine knjig, slovenskih, italijanskih in nemških. Leta 1878 je bil bobnar pri 17. kranjskem pešpolku, ko so pod Avstrijo zasedali Bosno in Hercegovino. V mladosti je rad hodil na romarska pota. Bil je v Komposteli pri sv. Jakobu na Španskem. Obiskal je tudi kolnsko katedralo. Z zanimanjem je pred prvo svetovno vojno prebiral knjigo o Kelmorajnu, ki jo je spisal doktor Karlin. Svojim udom jo je izdala Mohorjeva družba. Tudi moja mati je dosti brala, posebno slovenske, ruske in nemške klasike. Zanimala jo je zgodovina. Vedno je brala napise na pokopališčih; zlasti so jo zanimale letnice sezidanih gradov, cerkva, kapelic, hiš in samotnih znamenj. Tudi letnice postavljenih lesenih stropov po starih kmečkih hišah si je zapomnila. To sem podedoval po njej. Na romanjih je bila samo na Višarjah, v Novi Štifti, na Kozjem vrhu, Trsatu, Brezjah in petinštiridesetkrat na Križni gori. Iz raznih knjig si je dobro zapomnila vse tiste nekdanje velike oblastnike, ki so po raznih državah preganjali vero in duhovščino. Posebno je mrzila nauke Voltairja in Rousseauja. Za Rousseauja je rekla: Pisal in govoril je: nazaj k naravi, njegove otroke so mu pa tujci vzgajali. Babjek je bil. Za Napoleona je rekla: ošaben in nadut je bil. Preganjal je papeža. Dva milijona francoskih vojakov je padlo zanj po evropskih bojiščih. Veliko armado, 600.000 mož, mu je 1812. leta vzela ruska zima. Ustrahovati je hotel ves svet. Nazadnje je v najlepši moški dobi umrl na samotnem otoku Sv. Heleni. Žena se mu je izneverila, sin mu je še mlad umrl na Dunaju na cesarskem dvoru. Ja, ja, božji mlini meljejo počasi, toda zanesljivo za vse ošabneže tega sveta. Liberalcev ni marala. Tako je rekla: Vse življenje obrekujejo cerkev, vero in duhovščino. Obožujejo svojega voditelja stranke kakor pogani svojega malika v starih časih. Ko pa umirajo, se skesano spovedo svojih grehov in naročijo cerkven pogreb. Še v smrtni uri so ošabni, naposled pa žele, da jih spremijo na zadnji poti trije duhovniki. O Marxu je dejala: Bil je nemški Žid in Slovanov ni maral. Socialisti ga častijo bolj kot verniki ljubega Boga. Človek je bil in človek je zmotljiv na tem svetu. To je mati govorila v časih, ko sem še hodil v šolo. Marsikaj sem razumel šele pozneje, ko sem bral domačo in tudi drugo prevodno literaturo. In videl pol Evrope! Zvečer sem mater vprašal, kdo je naslikal na znamenju nad Pongretovo ogrado zmrzle-ga Strahovega Jerneja. »Tisto znamenje je naslikal Sampretov Jurij, ki je umrl leta 1908. Jurij je slikal na vseh znamenjih, kjer so se ponesrečili ljudje. Slikal je ono pri danski brezi, v našem lazu, ko se je na Mezinovega zvrnil voz hlodov. Slikal je znamenja po vaseh Cerkniške doline in 54 Bloške planote. Sampretov Jurij je bil zelo pobožen mož. Slikal je po vaških kapelicah. Ko je v preteklem stoletju slikar Jurij Šubic prenovil glavni oltar v naši vaški cerkvi sv. Martina, je rekel, da je škoda Sampretovega Jurija, da ga oče ni dal v slikarske šole.« Oče Strahovega Jerneja je bil imovit kmet. Želel je sina odkupiti od vojaščine, da bi vzel Zagarjevo, ki je imela veliko doto. Tega pa Jernej ni maral. Zagledal se je v Urhovo deklo Katarino, ki je bila lepa, imela je pa samo sto goldinarjev prihranjenega. Jernejev oče pa jezen. Vpil je na Jerneja: »Si znorel? Deklo, pa na naš grunt! Nikakor, prej se bo danski Devin prevrnil v Cerkniško jezero, kot bo Urhova dekla Katarina pri nas! Prej bo oživel leseni konj sv. Martina v glavnem oltarju naše cerkve. Dekla se že ne bo košatila na Strahovem gruntu! Vojak boš in cesarski oficirji te bodo učili dela in reda!« Jernej je očeta lepo prosil, toda preprositi ga ni mogel. Tako je šel Strahov Jernej v cesarsko vojsko, kjer je bil deset let pri konjih blizu Benetk. Ko se je okrog pusta 1850. leta vračal domov, je bil visok sneg v naših krajih. Ni šel po cesti, ampak je pod Šterbenkom zavil čez gmajne in opešal in še rane so se mu odprle na levi nogi. Še pet minut bi vzdržal, pa bi bil doma. Tako ga je naslednji dan dobil lovec Lužarjev Tonče, ki je sledil kuno. Vsa vas ga je pridrvela gledat. Urhovi dekli Katarini bi se kmalu zmešalo. Tako je jokala za njim. Mesec dni pred tvojim rojstvom je umrla. Štiriinpetdeset let je z rožami krasila znamenje. Ob nedeljskih popoldnevih, ob sončnih dneh je klečala pred znamenjem in molila za dušo nesrečnega fanta Jerneja. Ni bilo tako slabega vremena, da ne bi vsak večer obiskala tega znamenja in to skozi, štiriinpetdeset let. Bila je lepa in postavna. Vprašalo jo je štirinajst gruntovskih fantov, pa je vse odklonila. Zame je bil samo Strahov Jernej, je rekla. Ko je umirala, sem bila zraven. Svoji prijateljici Kukčevi teti je rekla: Ker grem k Jerneju, te prosim, da ti nosiš rože na njegovo znamenje. Stara Kukčevka ji je obljubila. Čeprav jih ima že devetdeset let, jih še vedno nosi.« Mati je sklenila: »Ko boš šel o binkoštih s staro materjo in Kukčevo teto na Križno goro mimo znamenja, ti bo Kukčeva teta še vse bolj natančno povedala.« Binkoštna nedelja je bila sončna in lepa. Oče je dejal, da bo sam pasel krave in telice. Križnogorski zvonovi so zvonili od sobote na nedeljo vso noč. Stric France je šel že v soboto popoldne z vaškimi fanti na Križno goro, kjer so pritrkavali in peli vso noč. Petelini so peli. Naš petelin in sosedov sta se kosala med seboj, kateri bo lepše pel. Takrat sva se z bratom Vladimirom zbudila. Spala sva v skednju na senu. Poslušala sva ptičje kikirikanje in petje številnih ptičev na naših vrtovih. Cez cesto je pa v cerkvenem zvoniku, zidanem 1766. leta, vso noč skovikala sova. Ko sta petelina kikirikala pol ure, naju je poklicala babica. Stala je pred vrati skednja. »Tevžek, Ladek! Hitro vstanita, gremo na romanje na Križno goro!« Hitro sva vstala. Imela sva nove zelene obleke. Zelena klobuka pa nama je kupil stari atek, oče naše matere — kamnosek. Naša mati je rekla, da moramo ogovarjati njenega očeta z »atek«. Tako se je tudi zgodilo. Ko sva dedka obiskala v Starem trgu, kjer je v delavnici klesal nov spomenik, je odložil kamnoseško orodje in dejal: »Hm, jutri je binkoštna nedelja. Z babico bosta šla na Križno goro. Obleke imata nove, klobuke pa stare. Pojdimo v konzum, kupil vama bom lepa nova zelena klobuka.« Vesela sva bila, ko nama je dedek kupil lepa zelena klobuka. Kupil nama je še škrnicelj rožičev in kolač fig. To se je zgodilo na bin-koštno soboto popoldne. 55 Kakor hitro sva z bratom zaslišala klicanje babice, sva vstala. Umila sva se. Pojedla sva skledico zabeljenih koruznih žgancev in skodelico vročega mleka. Babica je vzela stari dvestoletni molek z debelimi jagodami. Bila je nepismena in ni znala brati iz mašnih knjig. Pri Kukčevi nizki hiši je že stala devetdeset-letna Kukčeva teta. Tudi ona je imela v rokah velik očrnel molek. Jagode na molku so bile že precej obrabljene. »No, Mica, čakam te že pol ure, pa si petnajst let mlajša od mene. Starejši smo bolj zgodnji,« je še dodala stara Kukčeva teta in s palico udarjala ob kamnito pot. Pri znamenju smo se ustavili. Babica in Kukčeva teta sta pokleknili pred znamenjem in zmolili očenaš. Midva z bratom Vladimirom sva se odkrila in se prekrižala. Ojunačil sem se in dejal: »Vi, Kukčeva teta, vi veste, od kdaj je to znamenje fantu, ki je zmrznil. Poznali ste njega in njegovo dekle. Povejte no, kako je to bilo. Vprašujoče sem se zazrl vanjo, ki je še pri devetdesetih letih imela velike, kakor oglje črne in žive oči. Še brat Vladimir je dejal: »Teta, povejte, kako je bilo, ko je Strahov stric zmrznil tako blizu doma.« Ptiči so peli okrog znamenja. Peli so, kot da bi se zavedali, da je to lepa, sončna, majska, binkoštna nedelja. Kukčeva teta je začela: »Tako je bilo v tistih davnih časih. Tiste čase, ko sem bila jaz majhna, so še lovili fante v vojake. Tam so bili po dvanajst, tudi štirinajst let. Rojena sem bila leta 1830. Ob pustu sem jih imela devetdeset. Mati so vedno rekli, da bom v življenju srečna, ker sem bila rojena tisto leto kakor cesar Franc Jožef, ki je umrl leta 1916., ko je bila še vojska. Ko sem bila stara petnajst let, sem že nosila čez Ogulje s starejšimi ženskami rake v Trst. Štirinajst ur daleč. Od Obrha do Trsta smo hodili vso noč. Rake so v Trstu kupovali samo bogatini. Veliki raki so bili tudi po eno krono (sedaj 20 N din). Rake smo nosili v škafih med mokrim mahovjem. Tisto leto, ko so sezidali železnico do Trsta in je od Rakeka do Trsta vozila lukamatija, smo vse ženske jokale, ker smo izgubile lep zaslužek. Tako pa so potem vozili rake v Trst z luka-matijo. Tudi Urhova dekla Katarina je včasih nesla rake v Trst. Urhovi so ji dovolili enkrat tedensko, da še kaj zasluži. Do vrha danskega Javorja ji je pomagal nositi škaf rakov njen fant Strahov Jernej. Tudi meni je pomagal nositi moj pokojni mož. Dobri so bili fantje takrat, da so pomagali loviti rake in jih nositi do vrh Javorja. Potem smo same nosile čez Pivko. V zgodnjih jutranjih urah smo prišle v Trst. Takrat smo rakolovke kupovale v Trstu kamgarn in žametne obleke. Avbe in peče smo nosile samo še za velike praznike. Starši so bili hudi, ker smo opuščale domačo, trpežno nošo. Moški so takrat nosili še irhaste hlače, polhovke in lanene srajce. Jernej je imel Katarino zelo rad. Skupaj sta lovila rake, skupaj sta ob nedeljah hodila v farno cerkev k maši, skupaj sta hodila na romanje na Križno goro, Višarje in Trsat. Ob nedeljskih popoldnevih sta se sprehajala po vrhu danskega Devina. Strahov oče pa hud. Sto in stokrat je vpil na sina Jerneja, da se gruntarji ženijo in se bodo do sodnega dne ženili samo med seboj. Hlapci in dekle pa naj se ženijo med seboj, dokler jim bo občina to pustila, da se širi in veča uboščina na koncu vasi. Gruntarski ljudje so mu pritrjevali. Pritrjevali so mu tudi zato, ker se je stari Strah že ob mojem rojstvu leta 1830 odkupil od graščine. Ni več dajal desetine, tudi na tlako ni več hodil. Bil je pač kmet v vasi. Bil je čaščen, spoštovan, veljaven in zelo hvaljen. Vsi sorodniki, prijatelji in znanci so Jerneju prigovarjali, naj pusti Urhovo Katarino in vzame Vidmarjevo, Žagarjevo ali bogato 56 Špelinovo iz Loža. Strahov Jernej jim je jezno odgovarjal, naj ga puste pri miru, da je ni lepše, kot je Urhova Katarina. Urhov Jurij, pameten mož, je dejal staremu Strahu: »Pusti no Jerneja, naj vzame našo Katarino. Jernej je delaven in pameten, Katarina tudi. Vraga, Jurij, kaj ne veš, da je Katarina najlepše dekle v dolini.« Stari Strahov je bil trmast, da je kaj. Udaril je z močno roko po oglu mize, da se je prelomil, in zavpil: »Rečem ti, kakor si Urhov Jurij, da dekla ne bo gospodinjila na Straho-vem gruntu! Bogata gruntarska ali pa nič!« Tudi starotrški župnik, razsoden mož, je prigovarjal, naj popusti. »Poglejte stric,« mu je dejal, »v francoski deželi so postali brez visokih šol nekateri ministri, drugi pa generali.« Ker je bil župnik vnet čebelar, je dejal: »Poglejte Strahov, čebelar-kmet Janša Tonej iz Breznice je brez velikih šol postal cesarski učitelj čebelarstva na cesarskem Dunaju. Cesarica Marija Terezija ga je nastavila za učitelja čebelarstva, pa ga ni vprašala, kakšnega rodu je. Stric Strahov, pamet v roke!« Strahov pa se ni dal omečiti. Dejal je: »Gospod župnik, vi imate svoj prav, jaz svojega. Vi imate svoje čebele, jaz pa svojih dva para volov, pet krav, osem telic in sto ovac. Moja skrinja je polna srebra in terezijanskih tolarjev. Pet gruntov lahko kupim. Dam vam najlepšo kravo, če mi sina, trmastega sina Jerneja pregovorite.« Župnik mu je užaljen odgovoril: »Hvala, nisem mešetar. Hotel sem vam in Jerneju in Katarini srečo in dobro.« V nedeljo je pa župnik pridigal o napuhu in ošabnosti. Vsi so vedeli, da leti to na starega Straha. »Rečem ti, Jernej, da ti želim lepo in srečno življenje na naši kmetiji. Samo deset nas je v Loški dolini, ki imamo šestnajst govedi, sto ovac, na vrtu dvesto sadnih dreves. Njive, breje krave, polne kašče žita, zlatnike in srebrnike, shranjene na skritem kraju, vse to boš dobil, če pustiš tisto deklo Katarino in vzameš dekle z dobrega grunta. Jernej, lepo boš živel, če boš mene poslušal. Ce pa me ne boš poslušal, kakor pravi četrta božja zapoved, boš vojak. Lačen boš in ušiv in cesarski kaproli te bodo komandirali. Tako se bo zgodilo. Če me ne ubogaš, se bom sam poročil, čeprav sem že deset let vdovec.« »Katarina ali nobena,« je na kratko odgovoril očetu Jernej. Tako se je tudi zgodilo. Jernej se je sam prijavil šneperski graščini, da gre za dolga leta v vojake. To je bilo na binkoštno soboto leta 1844. Binkoštno nedeljo sta bila Katarina in Jernej še na Križni gori. Nato sta oba binko-štna dneva preživela na vrhu danskega Devina. »Poglej, Katarina, čez tiste temne javorni-ške gozdove in še daleč doli od Benetk me bodo poslali. Tam ni nikdar snega in ledu. Tam rastejo pomaranče, fige in rožiči.« Katarina je jokala in obljubljala Jerneju, da ga bo čakala. Varčevala bo noč in dan in mislila na njegovo vrnitev. In ženitev. »Rečem ti, Katarina, če bo ljubi Bog dal srečo in zdravje, se bom vrnil. Do takrat bo oče star in bo menda bolj miren, razsoden in pameten. Tako ti rečem, ti, moja Katarina.« Čez nekaj dni je Jernej odšel k vojakom. Postaven in lep fant je bil. Rečem, da je bil drugi fant v naši vasi, ki se je naučil pisati in brati lepe knjige. Vsi vaščani so drli ob zimskih večerih, ko jim je prebiral povesti. Lepo, ja, jako lepo je. Strahov Jernej zna lepo brati povesti, so govorili. Bral je počasi in vsem razumevajoče. Ko smo ga poslušali, smo se smejali in jokali. Tako je bilo tisti čas. Ko je Jernej odšel k vojakom, se je že čez pol leta stari Strah oženil. Ritasto babo je dobil iz bloških hribov. Bila je vdova, brez otrok. Počaščena je bila, da je gospodinjila tako lepemu in bogatemu gruntu. Jernejevi sestri sta se jezili in jokali, ker se je oče poročil. No, kmalu sta se obe poročili. Seveda sta imeli lepo doto in orehovo balo pa še kravo s teličkom povrhu. Takrat je moral stari Strah najeti hlapca in deklo. Hm, ja, vsega nista zmogla. 57 Samo četrt ure je do farne cerkve. Vaščani so hodili ob nedeljah peš k maši. Stari Strahov je pa v kočiji vozil tisto ošabno ritasto bloško ženo. Brati ni znala, kakor jaz ne znam. Nosila se je kakor uš na srebrni verižici. Katarina je hodila vsako nedeljo na Devin. Kakšno sončno nedeljo je šla na vrh Snežnika ali pa na vrh Javornika, da je gledala daleč doli na italijanske ravnine, kjer je cesarsko vojsko služil njen Jernej. Tako so tekla leta. Jernej je pisal Katarini, da je bil ranjen v nogo. Upa, da ga bodo po dvanajstih letih cesarske službe pustili domov. Katarina ga je čakala. Snubci so se oglašali pri Urhovi Katarini. Bili so mali in veliki gruntarji. Bili so trije gostilničarji in dva grajska pisarja. Katarina je ostala stanovitna besedi, ki jo je dala Jerneju. Katarina je bila pet let starejša od mene. Prijateljici sva si bili, odkar sem začela nositi rake v Trst. Vsa se mi je zaupala. Komaj je čakala, da se vrne Jernej domov. Kupila bi Štorovo kajžo gori nad Malnarjevo hišo v rebri. Varčevala je. Jernej je imel doma še doto. Tista zima je bila huda, trda in mrzla. Zapadlo je dosti snega. Stari vaščani so krmili v ptičnicah ptičke, ki tako lepo pojejo vsako pomlad po naših vrtovih. Lovci so lovili po Ogulju, Lomu, Javorju in Lašniku kune zlatice in belice. Tudi pet volkov in tri medvede so postrelili lovci iz naše vasi. Ker je potok Obrh zamrznil in se je naredil debel led, so moški hodili s krampi vsak dan razbijat led. Drugi pa, ki niso imeli vodnjakov, so topili sneg v kotlih za kuho in govedo. Srne in košute so prišle ponoči do naše vasi. Tri srne so nekoč ujeli v Hišnikovem skednju. V taki noči se je vračal na mesečni dopust Strahov Jernej. Po cesti bi moral iti, pa bi dobil kakšnega voznika s konji ali volmi. Tako je pa šel po bližnjici čez Šteberk, sv. Ano, čez gmajne. Pri Kontelu je še popil nekaj brinovca, kakor je povedal stari Kontelov Janez. Ko ga je drugo jutro našel lovec, smo vsi drveli gledat zmrznjenega Jerneja. Katarina je bila že tam. Sedela je, jokala in držala v naročju Jernejevo glavo. Vsa vas se je zbrala in gledala Jerneja. Brke je imel dolge in črne. Dolga puška je ležala v snegu. Obut je bil v usnjene škornje. Še kolajno je imel pripeto na bluzi. Na konju je prijahal tudi stari Strahov oče. Molčal je in solze so mu lile po starem zaraščenem obrazu. »Trmast je bil in se je to moralo zgoditi,« je zamrmral in obrnil konja. Naslednji dan so Jerneja pokopali na pokopališču sv. Martina. Štirje grajski lovci so trikrat ustrelili v čast nesrečnemu Jerneju. Urhova Katarina mu je dala postaviti železen spomenik, na katerem je pisalo: Mojemu nesrečnemu ženinu Jerneju postavila Strle Katarina. Štiriinpetdeset let je nosila rože na to znamenje. Vsak večer je molila pred znamenjem. Stari Strahov oče je umrl čez deset let. Kmalu je šlo, kakor je prišlo, njegovo veliko premoženje. Zemlja in soldi. »Ja, bogastvo ne prinese sreče,« je dodala babica. Tisto binkoštno nedeljo je bilo lepo in sončno, ko je devetdesetletna Kukčeva teta pripovedovala svojo pripoved. Križnogorski zvonovi so lepo zvonili. Daleč naokrog so po širni Notranjski oznanjali, da se na to sončno lepo nedeljo na Križni gori zgrinjajo številne množice notranjskih ljudi iz daljnih pivških in hrvaških krajev. Gori, više na Polancu, smo zopet videli staro obledelo znamenje. »Tukaj se je pa voz drv zvrnil na starega Trudna tisto popoldne, ko se mu je rodil enajsti sin. Bil je tako delaven, da je še ob mesečnih nočeh namesto žene šel na njive žet pšenico, rž, ječmen, proso in ajdo. Klel ni. Delal je in molil. Vesel je bil vseh enajst sinov, ki mu jih je žena rodila v dvajsetih letih zakona.« Še lepše in glasneje je bilo slišati križno-gorske zvonove. Križnogorska in romarska cerkev sta se belili v majskem soncu. Spešili smo korake po strmini na Križno goro. Babica in Kukčeva teta sta bratu Vladimiru in meni kupili orglice in rožiče, fige in piškote. Rad sem v mladosti bral napise na samotnih znamenjih. Gledal sem žive, kričeče ali obledele slike na teh znamenjih. Pred več kot petintridesetimi leti sem gledal slike in freske znamenitih svetovno znanih slikarskih mojstrov v katedrali sv. Marka v Benetkah, v Padovi sv. Antona, Florenci, prelepo milansko stolnico, cerkev sv. Petra v Rimu in v znameniti Sikstinski kapeli Michelangelovo Zadnjo večerjo; mogočno kolnsko katedralo na bregovih reke Rena, katedralo v Strasburgu, Notredamsko katedralo v Parizu ali kakor so takrat govorili slovenski obiskovalci Cerkev naše ljube gospe. Trikrat po ves dan sem se razgledoval po zakladnici največjih mojstrov tega sveta, po čudovitem in znamenitem Louvru. Kljub temu, da sem obiskal več znamenitih katedral kakor ded in pokojna mati, pa še vedno rad postajam ob stari kapelici ali vaškem znamenju na samotnih poteh. Ob tem premišljujem o preprostosti, vernosti, duhu in kulturi naših slovenskih ljudi in kmetic ter kmetov v preteklosti... 58 Ludvik Zorzut Čeriešnje, čeriešnje, ki ste se sagriele, iz brajd nas ie kličete: zriele smo, zriele. Že tečiči zletaj', se dobro mastoj, tam blizu, tam v grmih si gnijezda nardoj. Že gramo, že grama poskočni mi vsi poslušat pod dablo povijest vaših dni. Ste dobre, štimane, nas gladate milo, kahuo se pehamo, vam delamo silo. Brez vas, rijes, težkuo bi nam blo za živijet, vas nosimo, vozimo deleč u sviet. Čeriešnje, čeriešnje, ste čisto vabrane: s Kozane, s Fojane, z Medane, s Kožbane an z Bjane že rdač an že storjen je vaš sladki sad, po Brdih se vozi zelena pomlad. Ankrt, o čeriešnje, pri vsi vaši slavi nosili so vasjoj, u čestelcah na glavi u Goricu, u Čedad an še dol u Krmin, kduo gladu je meju, kduo gladu konfin! Čeriešnje, čeriešnje, ste čisto vabrane... Pred Ijeti vozil' so vas tud' na škalirjih, še v koših so-an pri vseh briških hudirjih so pokale škorje, gej, gej! Kajari, poganjale konje čez klance. Hi! Hi! Čeriešnje, čeriešnje, ste čisto vabrane ... No, potle so znašli še neko vozilo, na kolcih dveh teklo je to motovilo, na njem pritrdil smo tak rošt z dveh strani, bezlav je bicikel dol v laške ravni. Čeriešnje, čeriešnje, ste čisto vabrane . .. Zdaj z Brd asfaltirana ciesta se vije, vas vozimo z auti na dobre kupčije, zdaj gra ku fužeta navzdol an nauzgor, zdaj vas an še nas vozi vražji motor. O, slišite Brici, o slišite Brike, vaberte pontevke, trcinke, cepike an levke. Še malo an z Brd helikopter sfrli, sfrloj z njim čeriešnje an z njimi še mi. Hej Brici, hej Brike! Napri! Juhihi! Pojasnila k narečju: nardoj — naredijo; vabrane — izbrane; z Bjane — iz Biljane; storjen — zrel; ankrt — enkrat; v čestelcah v košarah; na škalirjih — na kmetskih lesenih vozovih; škorje — biči; ftej — vzklik za pogon goveje živine; kajari — ime za vola; rošt — lesena naprava za obešanje košar; fužeta — raketa; sfrloj — sfrlijo. 59 Žalostna Marija Mihaela Jarc Pisalnik .. . naj pripovedujem o njegovih predalih? O njegovem pultu, kjer je ded Mihael slovesno reševal dedendolske županske posle? Ali o predniku iz Radohove vasi, ki ima tu spravljeno potrdilo, da je v letu 1812 v našem mestecu Višnja gora plačal »fronke« — žig Ilvria se košati v levem zgornjem kotu, v desnem: bureau de Weixelbourg? In stare višenjske fotografije v velikem predalu! Tisti veseli, nerodni birmanci, ki so komaj čakali zadnjega »žegna«, da bi prejeli veliko rdeče pisano moško ruto in v njej orglice, sladek drobiž, konjička, tolar za 5 Kron in morda tudi uro. Tukaj so še stari višenjski lovci — kmetje in »purgarji« — skupaj ob ubogih treh ležečih zajčkih; ohceti, nove maše, župani, pogrebi. Ah, povedati moram še o šopku sredi pisal-nika, nabranem na visoki samoti Kuclja, suh in barvast spominja še vedno na jesen. Pod njegovimi vejami sloni Žalostna Marija. Živa je. Glavo ima sklonjeno na stran. Iz polpriprtih oči ji je kanila solza in ta solza je vedno tu. Usta so drobna in blaga kot usta matere, ki sloni ob malem otroku. Z desnico se ji dotaknem lica — kako je kovina mrzla! Spominek Žalostne Marije mi je že davno darovala pokojna pesnica Vida Tauferjeva. Ni vedno živel v mojem siru. Bil mi je spomin, kot mnogo drugih, spravljen v predalni kot. Prišel je čas, ko je oživel. Vido sem spoznala že v letu 1936, ob dnevih slovesne osemstoletnice stiškega samostana, ko nam je — manjši družbi — v cerkvi razlagala živi baročni križev pot slovenskega slikarja Fortunata Berganta. Takrat se nam je zazdela pesnica kot duh, njena globoka vernost je prevzela vse, ki smo jo poslušali. Do Bergantove umetnine je imela prav poseben odnos, tu je dobila navdih, da je v letu 1941 izdala svoj pesniški ciklus Križev pot, opremljen prav z Bergantovimi postajami. Žal je v današnjem našem slovstvu to lepo delo Tauferjeve popolnoma izgubljeno. Od prvega srečanja naju je družila z Vido posebna vez. Ure in ure sva preživeli skupaj, prebirali sva naše lirske pesmi, se navduševali ob njih, jih recitirali poleti v samotni prazni šoli v Stični, kjer je bila Vida učiteljica; tu in tam naju je nepričakovano presenetil kakšen samostanski gost — poet, zgodovinar, pisatelj, kritik, tudi kakšna pesniška duša iz okolice se nama je pridružila. Kje je poletna noč, ko naju je pesnik vodil čez davno selišče Vir? Tisto tavanje med sanjami in resnico v luninih žarkih! Vido sem občutila kot senco, kot dih, nekaj nadzemskega je"izžarevala. Bila pa je tudi kot otrok, ki ga je bilo treba tolažiti in paziti nanj v družbi, vedno se ji je dozdevalo, da ni našla svojega mesta v njej. Sredi prešerne družbe te je včasih pogledala kot resnica sama, v njej ni bilo nobenega prostora za površnost, za videz. Vidi smo priredili literarno popoldne v stiškem gozdiču ob potoku. To je bilo recitacij, pogovorov, če ne celo govorov! Toda bila je vedno ranjena. »Vsaka lepota me boli« .. . Kolikokrat sem Cula te njene besede in tudi takrat jih je ponovila. Žalostna Marija . . . Darovala mi jo je na poti iz Stične proti Ivančni gorici, tam nekje ob baročni kapeli svete Družine, kjer sva se vedno spremljali. Takoj sem spoznala, da mi je hotela podariti nekaj posebno svojega in kaj bi bilo bolj Vidino kot Žalostna Marija, ki jo je vedno hodila pozdravljat v samostansko cerkev pred glavni oltar. To je bil čas pred izdajo njene prve lastne zbirke pesmi Veje v vetru, pesnica je bila tedaj polna borbe upa in strahu. Kakšen praznik je bil, ko je prišla v letu 1939 zbirka med nas! Kritik je pisal: »Zbirka Veje v vetru ne bo imela samo prehodnega značaja, temveč bo spadala med tiste pesniške šopke, ki ne bodo izgubili svojega vonja.« Še: »Ugla-šenost je pri tej melodiozni in slikoviti pesnici glavna.« Drugi kritik: »Sploh so soneti Vide Tauferjeve najboljši med vsemi, kar so jih napisale slovenske pesnice in sodijo med naše najboljše pesnitve te klasične oblike.« In oprema zbirke (arh. Gizela Šuklje, sled Plečnikove krasitvene šole)! Je imela prej ali slej katera izmed slovenskih pesnic lepšo opremo svoje zbirke? Pa je bila le mala žepna oblika!-- Spominjam se mnogih pesmi iz zbirke, kako so v pesnici nastajale, se prelivale v izrazu, se umirile. Kolikokrat sva hodili po stezah stiške okolice, ko je tiho ponavljala svoje verze in se zahvaljevala, da jo spremljam, da jo poslušam in me ob končani pesmi vselej prosila, da sem ji verze glasno povedala. — Včasih, v letnem 60 času, sva se pripravili z Vido tudi za kakšen daljši obisk, tako tudi v graščino Grunlof k slikarju Veselu — na steni prostrane umetnikove delavnice je že visela slika Vide, prosojnost sama. Privršala je vojna vihra, viharji življenja in smrti so se zarezali v mladost. Tista lepa skupnost nama je kmalu propadla. Prišle so velike spremembe, končno še Vidine selitve, nesreče, bolezen. Vmes je po vojni izdala Izbrane liste in Svetle sadove. Težko je bilo začeti novo življenje. V tistem času sem dvignila iz pozabe spominek Žalostne Marije, toliko tolažbe sem začutila ob njem in toliko upov! Odtlej me vedno spremlja. V letu 1960 smo že šli Vido obiskat v Dom na Bokalcah. Leto 1963, Vida piše: »Spet hodim s teboj po lepih krajih Dolenjske. Nadih poletne krajine mi črta lepoto njene zemlje in vprašujem cvetice po svojih sanjah. Kdaj prideš k meni in mi prineseš njihove pozdrave? Pridi kmalu!« »Lepota dolenjske krajine te dviga, opiši jo«, te vrstice mi je prihodnjo jesen težko bolna Vida Taufer še mogla napisati, za njimi še zadnjič jesenske pozdrave. V letu 1966 nas je zapustila.--- In zopet pisalnik. Žalostna Marija na njem je nocoj vsa svetla. Samo korak in tu je okno, okno v predpomladni večer. Februarska večerna zarja je nalovila že toliko svetlobe, da je zrak poln obljub. Nagnem se ven, v vlažnost, v večer. Na eni strani zarje se zagrinja v temo smrečja in noči visoki Stari grad davnih Vi-šenjskih grofov, ki so podarili svoje zemljišče v Stični za gradnjo samostana. Z druge strani, izpod farnih zvonov — v šumu cipres in smreke — tudi ob tej uri kliče iz jame »fajmošter višnjegorski«, Janez Cigler, prvi nagrajenec Mohorjeve družbe: Tukaj trupla prah počiva, duša tam plačilo vživa, kličem milo iz temne jame: moli, o prijatelj, zame! Pod oknom je cesta. Včasih je bila tiha. Po njej je prihajala iz Stične Vida z Žalostno Marijo v srcu. Vrnitev izgubljenega sina Bolnik France Lokar Neznosen je dan za zaprašenimi okni. Grozljivo žgoč ogenj divja v kosteh, kri v črni vročici skeli, trohnoba je v nogah, rokah, očeh. Kje ste, sestra, dajte mi zraka, dajte mi vode iz temne zmrzline izvira in žličko in mleka, ki bo gasil, dajte mi robec, dajte mi roko, dajte mi... oh, saj ne morem ... Na oči brez moči pada črna tišina, brez moči so trohneli vzdihi, dolga bo noč z lijočimi solzami. Ob trgatvi Jakob Šešerko Klimpi-klompi kapelski klopotec grozdje šteje, črna vojska škorcev se mu smeje. Klimpi-klompi, jutri bo vse grozdje v kad odteklo, škorcem in klopotcu srečno reklo. Samota Marijan Brecelj Te ni. In sam sem sredi gneče stvari in misli. Brez miru. In — le verjemi — sem brez sreče, saj sreča ti si, če bi bila tu. Samota ige in jedka. Meče svetlobne spektre v temo. A v meni ni je, ni je leče, ki bi razkrila igro to. 61 Rože za gobavca* Boris Pahor Vasica je čepela tiha in odsotna pod Sabo-tinom kakor človek, ki je prislonil hrbet k zidu, da se laže brani pred napadalcem. Počasi in dosledno se je zbiral večer nad njo, nad zvonikom, ki kakor strelovod srka svetlobo nase. Zato je bilo v cerkvici mrakotno in v mraku je bil vonj po kadilu še bolj odsoten spomin na preživelo, skoraj pravljično slovesnost. Na koru ne. Na koru so bila dekleta in njih barve kakor ogenj gorečk na oknu sive domačije. »Počasi in resno,« je rekel. In dekleta so pele o gozdiču, ki je zelen, o travniku, ki je ves razcveten. »Pianissimo,« je rekel. A tedaj so utihnile, ker zdaj je zapel on. In dekleta so strmele vanj. In je bilo, kakor da so se stene malega svetišča razpočile. Kakor da ni dekliški zbor več na koru, ampak sredi goriške ravnine. In Soči se iz čudežnega vira priliva sveže barvilo, da pepelnata reka v večeru počasi modri in modri. Nasmehnil se je. »Kaj bom pel sam?« Tudi dekleta so se nasmehnile in se spogledale; pozabile so, da je prišel zato, da jih uči. On pa je zavzet, roke ima na tipkah, prsi se mu napeto vzdigujejo in se upirajo molku. Kajti zapel bi, da bi napolnil dolino s svojim glasom, zapel vrh zvonika, da bi njegov glas udarjal v pobočje Sabotina in bi ga Sabotin kakor zvočnik oddajal goriški ravnini. In v kmečkem svetišču je bila tišina nenadna zavest odrešilnega dejanja. Ker pesem je nepričakovano požlahtila ozračje in harmonij je zdaj dragocena skrinja v nevestini kamri in dekleta mladenke, zbrane ob nevestini skrinji. Pa spet pevke v svobodnih vinogradih. In kopalke v svobodni Soči. A vendar spet samo deklice, ki se učijo pesmi svojih babic, melodij, ki so skrite v kotih starih domačij, ritmov, ki so prastara raztopina v soku briških trt. * Črtica govori o smrti zborovodje Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti zastrupili 25. decembra 1936. Pod korom so tačas klopi dvojna vrsta klečečih starčkov s sklonjeno glavo. Lesen in določen red. Kakor nespremenljiv red Križevega pota na zidu. Vrsta štirinajstih postaj vse naokoli, in kjer se končuje zadnja, se spet začenja prva postaja. In isti rimski vojaki na vseh postajah. Togi in hladni; s sulicami, z meči, a s hladom, ki je bolj strupen kakor rezilo. »Živo, živo!« je vzkliknil. A dekleta so utihnile. Leseni, vegasti pod je zacvilil, ker so se deske vdale pod koraki dveh mož, ki sta zdaj na koru, kakor da sta stopila izmed vojakov na sliki Križevega pota, ki visi tik ob koru. Dva moža v črnih srajcah. »Luigi Bratuž« je rekel eden. Dekleta so se plaho zdrznila kakor otroci, ki so sanjali o hudiču, kakor ptice, ki jih je napadel kragulj. Harmonij pa je počasi pogoltnil odsekane zvoke, spet je bil lesen in trd, kakor klopi pod korom. »Jaz sem,« je rekel in se vzdignil. Ko so ga odpeljali, je v svetišču še dišalo po kadilu, vas pa je molčala kakor zapuščen utopljenec, ki ga je Soča mimo grede vrgla na prod. Sobica je bila ozka ko stranišče. Tiste sobice, ki so roganje zla nad vsem dobrim, kar ga je na svetu. Prostor, kjer se zbudi krčevito, nepopisno domotožje po mali sobici s knjigami, z notami in s klavirjem ob oknu. In rahle zavese na oknih in žena, ki zjutraj pride v sobo in odmakne zavese. Ob zidu so viseli jermeni in nekaj puškinih pasov. Okno je gledalo na škatlasto dvorišče. Takšna so dvorišča javnih hiš v starem mestu. Siv zaboj; kadar spusti sonce svoje žarke vanj, so sončni žarki človeku, ki ga mučijo z jermeni in s puškinimi pasovi, svetle vrvi, po katerih plezajo njegove misli iz mrtvega vodnjaka. »Revi canaglia!« je rekel mož v črni srajci. Na zidu je visela pločevinasta, belo pobarvana ura kot ure v predmestnih kavarnah, a na mizi je stal velik, litrski kozarec z rumeno tekočino. Tedaj je drugi miličnik pograbil kozarec. »Bevi!« »Capito!« je rekel tisti, ki je imel v roki samokres. Miličnik, ki je stal ob oknu in imel roke v hlačnih žepih, pa je rekel: »Namazalo ti bo grlo, da boš lepše pel!« A njemu se je studilo, kakor se lahko studi gosta, oljnata tekočina grlu, ki je izvirek človeške pesmi in človeških hrepenenj. V 62 rumenem olju v kozarcu pa je strojno olje risalo vijoličaste, zapletene risbe. »Ti muovi, si o no?« je rekla črna srajca. A on je stal nem in držal litrski kozarec v roki. Držal ga je z desnico pred svojimi prsmi, ki so bile široke kakor njegova poštenost. Zdrave prsi planinca, ki njihov glas zmore pretresti prepade pod Montažem in Višem, so uklenjene v policijski luknji. A ni ga strah pogina, samo neverjetna, blazna žalost ga obhaja, ker mora s svojo roko zadušiti pesem v sebi, pogasiti ogenj v sebi, kakor mati, ki si bo pretisnila telo in pomečkala otroka v svojem telesu. In pije samogibno, kakor da zbrano prisluškuje, kako so dekleta dopele pesem o gozdiču, ki bo še zelen, a ne zanj. Kakor pevovodja, ki zamišljeno pazi, ali je zbor pravilno ubran. Pije, in gosta zmes zaliva grlo in mali prostor se megli in krči pred njegovimi očmi. In tudi oddaljeni šumot mesta počasi umira. Gorico stiskajo nevidne klešče in ulice se mukoma nategujejo in daljšajo, so nadaljevanje pošastno elastičnih in ozkih jermen, ki visijo na obešalniku. In hiše so vse bliže in bliže ena drugi, se stapljajo ena v drugo in dušijo vrtove in košate kostanje. In Gorica je siv kup razvalin, samo Soča še zmeraj struji ob njih, njena struga pa v širokem loku počasi izpodjeda temelje izumrlega mesta. Ko je ležal v bolnišnici, je vsa pokrajina težko sopla kakor njegove prsi. Smrtni hlad je legel na laze v hribih, na polja v ravnini in se vtihotapil v kleti. Meščani so postajali po pločnikih in se spraševali s pogledi; v ljudeh je bilo tiho žalovanje, kakor da je smrt odprla vrata vseh slovenskih družin. Kmet je zamišljeno čohal junico, žena v kuhinji je nema sedela ob malem oknu. Smrtni hlad je bil strupen plin, ki je legel na deteljo in gozd; na Nanosu so pastirji sneli ovcam zvonce. Goriško polje je bilo zleknjeno v svojem ravninskem snu, pevec je umiral in njegovo okno je bilo odprto v poletno noč. Zdravnik je bil sklonjen nad belo posteljo in nad bledim bolnikom. Počasi, zbrano je prestavljal bobenček stetoskopa po zasoplih prsih in iskal v zastrupljenem telesu še celico, še iskrico zdravja. Rdeči gumijasti cevki, ki sta mu viseli iz ušes, sta bili edina živa barva ob belih rjuhah in ob belem bolnikovem licu. »Zdaj mora odločiti njegov organizem,« je rekel zdravnik, preden je odšel. Potem zdravnika ni bilo več, samo ženina roka je gladila vneto čelo in vlažne lasé. On pa je ležal v nezavesti in si razgaljal prsi. Tak, močan in z odkritimi prsmi pa je bojevnik, ki je samo za nekaj časa podlegel premoči. Njegovo telo je telo krotilca, ki se je metal s pobesnelo zverjo. In sklopljene veke ima, ne vidi mesečine, niti zvezdnate poletne noči, niti ne čuje čričkov pod oknom, a v njegovem spominu vse brni. Zbor žuželk? Ne, Soča šumi in on stoji na mostu in ne more razumeti žalostnega šuma vode pod mostom. Zakaj reka ne vzkipi? zakaj ne preplavi goriške ravnine? Ej, pesnik, nalagal si nas. Ne, ni res, saj se je reka nazadnje vendar odločila in zavzela vso planjavo. In njena voda je rumeno zlato, ker valovi v nji vse goriško klasje; in voda plete zlate zaponke ob bilkah, veriži zlate mehurčke ob žitnih resicah. Ah, saj to niso vodni mehurčki ob klasju, ampak mehurčki v rumenem olju. Reka ostudnega olja, in prerasla je bregove in svetlorumen lim se razliva po poljih, leze do ležišča, se vzdiguje do ust, jih zaliva, zaliva grlo — »Ne, ne!« In se je branil z rokami gnusne povodnji, se branil rumene lave: »Ne, ne!« »Lojze, moj Lojze!« Saj, zdaj se je pomiril, zdaj je truden in poten. »Ne,« je rekel odločno, otroško trdovratno. A umiril se je, kakor da so dekleta spet zapela in je njihova pesem premagala oljnato lavo. Dekleta na koru, dekleta z rumenimi lasmi. In on sedi za harmonijem in lasje deklet migotajo vse okoli njega, dišijo po pomladnem gozdiču, ki je zelen, ves zelen. Rumeni lasje, rumeni in topli kakor lipa na vrtu. Tudi zašumijo kakor lipove vejice. Tudi zadi-šijo. In velika lipa vsa mehko šumlja in mlad fant pleza skozi veje na vrh. Kakor veverica je hiter. In močan vonj je vsepovsod. Lipovo cvetje diši, kakor da sonce kuha žlahtni med. Fant pa se vzpenja in vzpenja in lističi se osi-pajo z vej in krožijo v sladkem vonju kakor rumeni lijaki nevidnih letale. Fant pleza in drži v roki prapor in prapor se vleče med vejevjem za njim. Zdaj je fant na vrhu in veter ga vsega ovija v zastavo, a že se je izmotal iz nje, privezal jo bo in vsak trenutek bo zaplapolala v vetru. Tedaj veja zahrešči in mlado telo zdrkne vznak skozi veje in za njim se lovi skozi veje tribarvna mavrica; zdaj bo treščila mlada repatica na zemljo.— »Oh!« je zastokal. »Lojze, čuj Lojze!« A on je ni slišal. Zato se je sklonila, položila čelo na njegovo vzglavje in zaihtela. Sama je bila v mali bolniški sobici; pred sobnimi vrati pa je stala straža. 63 Njegovo razsvetljeno okno je bilo odprto v noč. A noč je bila modra v mesečini in ljudje so bili budni v njeni svetlobi. Zaklenili so vrata in potegnili zapahe, a niso spali; prisluškovali so njegovemu sopenju. Na križiščih, na vogalih pa so prežali črni možje za slehernim glasom, se podili s kamioni po državni cesti in po vaških poteh. In človek bi rad bil krt in rešil svojo muko v nevidne podzemeljske predore, ker pevec umira neslišno, kakor da ga dušijo z blazino. A tedaj je noč vsa vztrepetala od pogumne misli. Po katranirani cesti so brzela kolesa proti Gorici. Fantje so bili sklonjeni nizko nad krmili in njihove noge so bile mrzlično urne. Mesečina se je lovila v njihova stopala in stopala so jo mlela, da je mesečina razpadala v svetel prah. Fantje so molčali in gozd je molčal; neslišno je ponujala praprot svoje čipkasto listje za zglavje bolniku, ker so fantje brzeli k njemu na obisk. In črički so za trenutek onemeli kakor osupli pred nezaslišano drznostjo, potem so s svojim čirikanjem prekrili tenko sikanje koles. Čirikanje je valovilo, se redčilo in gostilo, je bilo morje ostrih piskov, ki razkraja, razjeda vse sovražnikove sklepe. In kolesa so brzela v dolgi gosji vrsti in fantje so jih poganjali kakor dirkači, ki jih od kilometra do kilometra bolj in bolj razvnema zavest bližnjega cilja. Potem so dospeli. Druga za drugo so zacvilile zavore, drug za drugim so skočili fantje s koles, se strnili v krog. In tako je bil pod oknom, ki je bilo svetlo v noči, krog mladih ljudi trdnjavica src, ki jo obliva mesečina. In kolesa so z njimi kakor krotke živali, kakor ubogljivi konjički. In fantje so zapeli: Monotono pojejo kraguljčki, prah po cesti dviga se lahak — In ujeta pokrajina je zadihala, se rešila bodal in samokresov in policijskih psov, čeprav je bila pesem otožna. Ni bila koračnica, ne bojni klic, ampak mehak sen, izpoved trudnega človeškega srca. Zato je bila ta pesem njegova pesem, zato mu jo zdaj pojejo; kraguljčki pa pozvanjajo, cingljajo lagodno, kakor da jih utruja starost stoletij. Joj kako otožna je ta pesem, poln ganotja njen domači zvok, še v osrčju mojem ogenj vnema, ki zagrnil ga je mrak globok. Zbor se je poslavljal od svojega pevca, ki ne bo nikoli več pel. Jih je slišal? Mu je v tolažbo draga pesem? Mu je v tolažbo drznost, ki jo je rodil njegov pogum? Kajti kakor gobe pod borovci in smrekami se zdaj vzdigujejo junaki v mesečini, ker kraguljčki budijo vasi, cingljajo v planinskih stajah in v ovčarskih kočah, zvonkljajo po goriških ulicah, sredi Travnika in vrh Sabotina. »Na kolesa!« Ker zdaj ni še napočil čas, zdaj je treba bežati, ker luči kamionov raziskujejo noč. In spet so na kolesih, spet njihove noge mrzlično meljejo srebrno mesečino in mesečina se v zveriženih ostružkih usipa na katran, ki se sveti kakor steklena reka. Oni pa so sklonjeni nizko nad krmili, molčijo, v njihovih prsih sta žalost in upor. In krčevito se pesti oprijemlje-jo ročajev krmila, mrzlega jekla, kakor jeklenega orožja. Potem se glave še bolj sklonijo, da je hitrost večja, da je molk bolj trdovraten. Samo črički čirikajo. Zdaj tu, zdaj tam. Zdaj na tem ovinku, zdaj na drugem ovinku. Niso več morje čirikanj, so skupine straž, ki so potuhnjene, a budne in vsevidne. Pravijo: čri čri, bežite, fantje, bežite vsi. In še: čri čri, svobodna je pot, fašistov ni. Jih ni. Jih ni. In še: čri čri, o fantje naši, vi. O, vi. Ko je umrl, ga nihče ni smel videti. A ljudje so romali v Gorico kakor krvna telesca na ranjeni del telesa. Utihnile so prsi, ki so bile kakor zbor glasov. In pevec ne bo več nosil svoje pesmi v prisojne planine in je ne bo več preizkušal ob ostrinah čeri. Zato se ljudje spuščajo po vseh stezah in po vseh grapah. Vzdolž Soče. Vzdolž Vipave. In v Gorici tavajo po ulicah kakor raztrgane procesije. Zidar iz Renč je izrekel sožalje čevljarju iz Mirna. Mizar iz Solkana je pokimal vaščanu iz Podgore. Raztepene skupine neme stopajo po vogalih in čakajo. Zastrupljeno telo pa so tačas skrili v mrtvašnico in zaklenili vrata. Tedaj so se žene in dekleta odločile. Počasi so odšle in možje so jim sledili. Straža in črni možje so stali pred pokopališčem in pred vrati mrtvašnice na širokem prostoru pred goriškim pokopališčem, ljudje pa so prihajali in polnili prostorni prostor natihoma, neslišno, kakor da se vsi zbirajo pred zeleno planjavo letališča, ki je onkraj zidu, in čakajo na prihod čudežnega letala. Morje ljudi, ki molči in čaka, in popoldansko sonce je nad njimi. Sonce jih greje, misli pa so pri njem za zaklenjenimi 64 vrati, v hladu mrtvašnice. Tedaj so se žene pogovarjale: »Ko je slišal pesem, se je prebudil iz nezavesti.« »Ne? Res?« »Ja, in je rekel: ,Meni pojejo, fantje, meni pojejo.'« Tedaj so se žene zganile, tedaj je morje glav vzvalovilo, množica se je premaknila kakor mogočen plaz in mrmranje in šum sta se prebudila v njih kakor gorski piš. »Indietro, indietro!« so se drli miličniki. A plaz se je pomikal, pritisnil in se zgoščal, potem je zarohnel kakor vihar v prepadu in ženski glas je bil obenem jok in strašna klet-vina. Tedaj so žene podrle vrata mrtvašnice in množica se je vlila vanjo kakor povodenj. Tisti trenutek je bil spet med svojimi ljudmi, spet vodja slovenskega zbora. Črni miličniki pa so se otepali in plavali ko ščurki v plimi, ki jih je nosila in potapljala. In nihče ni smel na njegov grob. In pred njegovim grobom je korakala straža. In kdor se je naslednji dan vtihotapil na pokopališče, je lahko samo od daleč videl stražo in zapuščeni grob. A videl je tudi goro rož na grobu, in toliko jih je bilo, rož, da so lezle vse naokoli dol na druge grobove. Piramida vencev in šopkov kljub puškam in samokresom; venci in cvetje, ki so v noči prišli neubranljivo kakor kraguljčki v noči k poslednji podoknici. A pušeljci in šopki so bili kot na kup zmetano kamnje, na kup zmetana polena, ker so bili vrženi čez zid, naskrivaj, iz razdalje kakor gobavcu. Bevi canaglia! — Pij, lopov! Capito? — Razumel? Ti muovi, si o no! — Zgani se! Indiestro, indiestro! — Nazaj, nazaj! Rože v očeh France Lokar Lačen ... Mama, daj mi kruha! Pred vrati počiva žoga, otroško zbita in blatna. V razpaljenem soncu dreveni cvetje v travniku, ptičji glas je mrtev in v iznoreli život pohlepno grize lakota. Mama, lačen ... Sosed sklanja se čez plot, v rokah kruh drži Lakota v grlu s sladko težo hlepi po svežem, po mehkem, po slastnem kruhu z zapečeno skorjo. Kuštravi lasje kot ranjeni vojaki grozijo nad čelom. Iz shrambe mama prinese kos zapečenega kruha. V razpaljenem soncu dreveni cvetje in žoga počiva pred vrati, ko stegam roko in kruh zajemam v dlan. Tedaj prevzet strmim in gledam, kako cvetoč se v sonce utaplja mamin obraz, kako žari nasmeh, kako tedaj rože mama ima, rdeče rože v očeh. Gospodarjeva smrt Francž Lokar Zvečer na tla je padel gospodar. Vzdihi, jok po hiši — vmes se sliši: »---pravkar še živino v hlevu je nakrmil, še prej raztrosil gnoj, da jutri bi oral. Iznenada opotekel se mu je korak. Na tla je padel vznak in oči meglene, oči vodene so potonile v noč. .. Kako nekoč je bil sijoč obraz za delo v polju, za pšenico, setev, okop krompirja, mlačev in posek smrek v gozdu, za živino v hlevu ... Oči vodene, oči meglene ne vidijo več žita, ki valovi, ki čaka nanj, ne ostre kose, ne govedi v hlevu, ne sveže rose, ne kladiva, ne ognja v peči, ne kruha dobrega na mizi... Končano vse je, kajpak, ko se telo izmuči---« Na steni v hiši ustavili so uro, v hiši so prižgali žalne luči. 5 65 Deklica iz Florence Zora Tavčar Gospa Gerda stoji na pragu v copatah iz jagnječevine. Od tam vidi stezo med planinskimi pašniki, kako se v mraku svetlika daleč navzdol. Toda iz doline ni nikogar. Od planin potegne surova sapa in starka, podobna od mraza naježenemu ptiču, se še tesneje zavije v ogrinjalo: »Marec, pa takšno vreme!« zagodrnja in izgubljeno postoji, okrogla kot žoga iz samih cunj, s plavutkama nog in rok. Nato muckaste copatke oddrsajo v hišo. Zakurjeno, večerja pripravljena, pa nikogar. Copatke izgubljeno tapljajo po poribanem podu sem ter tja, roke kot odsekane visijo navzdol. Tedaj najdejo na polici pozabljeno pletenje. Vzamejo ga kot toplo mačko v naročje. Prsti se začno samo-gibno premikati, oči pa iščejo skozi okno, kjer je steza že eno z mrakom. Leva, desna, obrat. Pletilke zvenče. Kakšna bo? Visoka, bleda, z žalostnimi očmi. Leva, desna, obrat, kakšna naj bo, če prihaja v tem letnem času iz Florence! Študentka — in v ta mali penzion na samem, visoko na planini. Pletilke zastanejo. Nesrečna ljubezen? Leva, desna, obrat. Ali pa je morda pohabljena in odljudna, sicer bi se bila raje nastanila spodaj v trgu, kjer je družba. Igle neutrudno šklepe-čejo, vedno hitreje, podoba nesrečne grde študentke vstaja vedno jasneje pred očmi. Uboga stvarca! Gospo Gerdo zaliva usmiljenje, ah, zakaj je prav ona, gospa Gerda, rojena s tako rahločutno dušo. Pletilke zastanejo, roka posname slutnjo solze. Medtem pa spodaj med pastirskimi stajami veter pometa samoto. Potem zaškriplje lesa in nekdo se lovi v labirintu nizkih plotov. Dvoje radoživih nog se prestopi čez vegast plot, lovi ravnotežje in že preskakuje lise snega med širokimi progami kopnega. V mraku se je zarisal obris visokorasle ženske. Tišina; obstala je. Za gozdom zamežika lučka. Dekle odloži nahrbtnik in razpne roke, kakor bi se hotelo pretegniti v svež večer. Kakšno razkošje, enkrat popolnoma sama! Gospe Gerdi zdrkne zanka s pletilke. Zadremala je bila, ko je zdajci zraslo pred njo visoko, sloko dekle v hlačah. Še pozdraviti pozabi, edino, kar ji pride na misel, je: torej so Florentinke res tako lepe, kot pravijo! In to pove gospa Gerda tudi na glas. Dekle prasne v smeh in starki vrne: »In vi ste kot babica iz nordijskih pravljic!« Zraven si de: z obrazom plemkinje in z živimi očmi kot zvedava miška. A tega ne pove na glas. Kuhinja zadiši po pečenki; stare, dobre ročice kot plavutke odmotavajo trebušast kozarec vkuhanih brusnic. Oči te pa so neprestano na lepi gostji. Le kaj jo je moglo prignati v to samoto? Kako poželjivo je gospa Gerda prebirala romane o lepih Italijankah, katere so strastno oboževali veliki pesniki in krasni tujci! To dekle pa je morda samo doživljalo take strastne zgodbe. Gospa Gerda je že spet tkala na nov votek: njena nova junakinja se je zatekla sem pred nasilnim oboževanjem kakega mladeniča. Mrzlično si je želela, da bi se ji dekle razkrilo. Dnevi gredo v kraljevskem ritmu pred-pomladi, babica Gerda pa še vedno ne ve za začetek romana o deklici iz Florence. Toda kaj so bile medtem že napletle njene pletilke! Plete in gleda za Miriam, ki odhaja čez grivino pod hišo. Čez blazine prvega teloha stopa, prožno in slastno kakor živali v pred-pomladi. Ko njen rumeni pulover utone med lesami, starka kot podlasica švigne k dekletovim knjigam. Listi, pesmi v nemščini. Toda nekje mora biti včerajšnje pismo. Tolste ročice mrzlično premetavajo liste, lica so rahlo zardela zaradi grešnega početja. Tule je! Starki pohaja dih. Nagonsko takoj najde odstavek, v katerem je moško ime: Konrad! Spodaj je sicer podpisana mama, toda . .. »... Zdaj, ko si sama, kot si želela, dobro pretehtaj o Konradu. Od nekdaj si imela nekakšne muhaste misli: kot tvoj oče. Kam je prišel z njimi! Velika ljubezen, sozvočje, — s tem moriš ubogega čoveka, ki te ima preprosto rad. Tisto so fraze, literature, čenče! Konrada poznamo, vemo, kaj je in kaj ni, pomisli pa tudi, kakšno življenje bi ti nudil. Kam prideš s samo inteligenco, vidiš pri svojem očetu: umrl je kot začasno nameščen profesor na strokovni šoli s plačo začetnika, čeprav je bil učenjak. Včasih, draga moja, ni zametovati darov usode zaradi nekih lepih fraz. Življenje iz samih velikih začetnic najdeš samo v knjigah!« Kaj ni bilo, kakor da nekdo prihaja? Gospa Gerda je zardela še močneje in naglo spravila pismo na mesto. Omotična od svojega odkritja je stekla na prag. 66 Po cesti je prihajal športno opravljen moški. Gospe Gerdi se je srce razširilo v svetlem pričakovanju. In če bi bil to on, Konrad? »Dobro jutro! Oprostite, spodaj v vasi so me opozorili na vaš penzion. Ne maram živ-žava. Imate prazno sobo?« Ah, kako se spreneveda, vsa zvita pomisli starka. Je ali ni Konrad? K sreči prihaja od pastirskih staj Miriam. Po njenem začudenem, malce nejevoljnem obrazu se res zdi, kakor da ji je prišlec neznan. Sicer pa, kako sem mogla misliti kaj takega, se vpraša starka, saj jih ima petintrideset in po opravi sodeč tudi ni videti kak premožen gospod. »Vidite, gospod, tole gospodično imam tukaj, toda prav tako kot vi želi biti sama,« reče gospa Gerda preračunljivo, da Miriam skoraj mora oporekati: »Navsezadnje,« pravi, »se name ni treba ozirati. Zaradi mene gospod lahko ostane.« »Tih človek sem, toda iz obzirnosti do gospodične bi se umaknil,« pravi gospod togo in brez prave odločnosti, tako da gospa Gerda samoumevno povabi oba v hišo. Kosila bo tudi za dva, zagotovi. Tako sta sedla vsak k svoji mizi, ubogljivo, kakor ju je bila starka namestila. Vsak zase sta kaj spregovorila z njo, med seboj pa nista izmenjala besede, kakor dva trmoglava otroka. Potem so utihnili vsi trije in se skozi okno zagledali na daljni pašnik, kamor je bil pastir iz doline prignal krave. Ena se je odtrgala od gruče in se z medlimi gibi kakor da se koplje približala hiši, vmes pa hlastno potapljala gobec v prve šope planinske trave. V njenem motoviljenju je bilo nekaj pomladansko pijanega. Gospa Gerda je gledala in snula prvo stran romana: on in ona in zvon-kljanje kravjih zvoncev. Tedaj je tujec, ki se je bil predstavil kot gospod Viljem, ves prevzet dejal: »Kakšno veselje do življenja je v tej živali!« Obe ženski sta ga pogledali in naglo je vstal, kakor da se je pustil preveč zanesti. Rahlo se je priklonil in odšel navzdol proti stajam. Miriam je še malo pobrskala med knjigami, nato pa je odšla za hišo proti gozdovom. Gozd se je odcejal po sinočnjem nalivu, vsepovsod je bilo kot nagajivo potrkavanje kapljic na volhka tla. Tap, tap, tap, ji je igrivo tolklo v živce, tap, tap. Ni neprijeten, tale gospod Viljem. Nič tistega poudarjenega smisla za eleganco nima in ne udvorljivosti, katerih je tako vajena v mestu. Morda je podeželan z intelektualnim poklicem. Pa visok in plavolas, s tistim bledim, malce asketskim obrazom, skoraj bi rekla, z gotovostjo da je severnjak. Tudi tiste vsiljivo sporazumne koketnosti v očeh nima, kakršno srečuješ po sredozemskih deželah. Lahko bi bil Nemec. Toda njegov izraz ni stvaren in trd, kakršne imajo oni. Slovan? Da! Andrej iz Vojne in mira ... Njegov obraz je odziven, pa spet... zakaj pa se pravzaprav toliko ukvarja z njim? Tiste zelenkaste oči so krive, ki so jo gledale kakor črto planin na obzorju. Morda jo je prav to vznemirilo, tista odsotnost? Kaj si ni še zjutraj želela da bi bila čim dlje od tistih drznih pogledov, ki so videli v njej samo primerek spola! Misli so se ji lovile, navihane in objestne kot dan po dežju. Ko se je vrnila, je iz kuhinje dišalo po pečenju in ropotanje krožnikov je obetalo zgodnjo večerjo. Gospod Viljem se še ni vrnil. Miriam se je mahoma zazdelo primerno, da se preobleče. Ne more biti ves dan v hlačah kot kak pobalin. Odšla je v sobo. Ni imela dosti s seboj. Izbrala je temno športno krilo in umirjeno rdeč pulover. Morda bodo razpušče-ni lasje videti premalo resni? Na vsak način ne sme njena zunanjost učinkovati, ko da je dekle, ki ne more biti več naravno in trezno, če je v bližini moškega. Hotela je biti predvsem človek, šele potem ženska. Zato si je morala speti lase. Ostro jih je počesala s čela in si jih na tilniku tesno spela. Sedaj se je počutila dovolj udržana do drugega spola: rahlo prezirljiva inteligentka, kateri je njena lastna ženskost v breme. In takšna, se ji je zdelo, da stopa po stopnicah v jedilnico. Kljub prizadevanju pa je bilo v njenem prestopanju nekaj tople mačice z juga. In kakor je prezirala iz dna duše izzivalno ženskost, je ta pršela iz njene voljne hoje. Obraz pa je, prav zaradi samostansko spetih las ves odkrit, poudarjal milino njene polti in izbranost njenih potez. In prav v tem kontrastu med presunljivo milim obrazom v njenih zasenčenih očeh in med radoživo pojavo njene gibčne postave je moralo biti tisto, zaradi česar je gospod Viljem počasi odložil kozarec in ni takoj našel pravega mesta, kamor naj bi ga bil položil. Šele na to jo je pozdravil. Večerja je nato potekala v tišini, gospa Gerda ju je namreč hotela pustiti sama. Končno se je Miriam zazdela ta napetost mučna in je dvignila oči s krožnika; gospod Viljem pa je prav takrat moral pogledati proti robu vrhov, ki se je bil ravnokar izvil iz megle. Šele potem je počasi pogledal naravnost vanjo, s tistimi zelenkastimi očmi, v katerih je bila sedaj neka vlažna svetloba. Tisti rosni blesk, je pomislila Miriam, je moral prihajati iz prvinsko čiste, občutljive duše. Mahoma ni našla nič primer- 5* 67 nega, kaj naj bi bila rekla, zato se je le rahlo nasmehnila. Vrnil ji je komaj nakazan nasmešek, ko je iz kuhinje stopila gospa Gerda. Njeni mišji očesci sta se živo zableščali in spet sta se oba pogreznila vsak v svoj odsotni molk. Čez čas je gospod Viljem vstal, pozdravil s priklonom in že je njegova visoka postava v kockastem jopiču zdrsnila mimo okna. S prožnim korakom dvajsetletnika je izginil v mraku. Miriam se je zbala zgovornosti gospe Gerde in je z debelo knjigo biologije odšla v svojo sobo. Pozno v noč je gospa Gerda še videla goreti luč. Ves naslednji dan Miriam ni bilo iz sobe. Hlinila je bolezen in dobra starka ji je zaskrbljeno nosila v sobo čaj in pecivo. Kljub temu starki ni ušlo dolgo, nedokončano pismo na dekletovi omarici. Uganila je, da se je sedaj roman začel zapletati, čeprav ni mogla uganiti, kam se bo zasukal. Šele po večerji je Miriam začutila, da je v sebi dovolj razmislila in da je spet pripravljena na prodorni pogled tistih zelenih oči. Spodaj je bilo slišati, da gospod Viljem večerja. Ko pa je ravno hotela sama dol, ga je zagledala skozi okno, kako z rokami na hrbtu odhaja čez hrib. Hodil je s podjetnimi koraki, ko da sproti premaguje vse, kar je pred njim. »Veselje do življenja?« se je vprašala Miriam. »Ali pa je morda prestal že toliko, da je našel v sebi popolno ravnovesje. Pa če ni tako vzravnan in samozavesten kot se zdi? Če je ranljiv kot ona in samo igra vzvišenost nad vsem, kar ni razum?« Ogrnila si je mehko belo ogrinjalo čez rame in skrivaj odšla iz koče. Šla je med stajami navzdol in sedla na bližnjo leso. Prve zvezde so bile nedopovedljivo daleč, nočni prostor se je zdel neznanski. Čez čas je zaslišala njegove korake. Vračal se je. Sedaj jo je moral že opaziti. Gledala je njegovi nogi, čvrsti v grobih dokolenkah, kako sta začeli bresti skozi pritalno meglico vse počasneje. Priprla je oči. Nogi še vedno nista pospešili. Tišina je brnela, s kakim nejasnim šumom spodaj od staj, kjer so se v snu premikale živali. Ob kamenje hrustajoči korak je postal neenakomeren, zdaj hitrejši, zdaj spet na novo zastajajoč. Zato je nekaj v njej jelo toplo naraščati in jo zalivati više in više. Zdajci so koraki zastali ob lesi tik nje. Tedaj se ji je zazdelo, da se nočni prostor niža, zvezde so se spustile bliže; v nočnem pišu je postajala breztežna in prosojna kot oblak v mesečini. Zaupljivo se je prepustila čaru, ki je bil hkrati neznanski in preprost. Vedela sem, si je rekla, da mora nekoč priti! Pa naj se ima izteči kakorkoli! Tako sta gledala drug ob drugem v noč, majhna in topla pod tistim neznanskim obokom nočnega prostora, medtem ko je gospa Gerda dolgo dolgo čakala ob pletenju in snula novo poglavje romana. V gorskem svetu Ob odkritju spomenika Simonu Gregorčiču v Novi Gorici dne 24. junija 1973 Ljubka Šorli V gorskem s vetu vse je kot nekoč: hribi, travniki, stezice, Soča, in tišina sladka, božajoča — trudnim zdravje, blagoslov in moč. V tej tišini še Poet živi, ki mu zibel tekla je pod Krnom; skalam brat, planinam, cvetju, trnom tod škropil je svojo srčno kri. Iz posoških kmetskih domačij z njim so zrasli drugi velikani, ki naš rod s ponosom jih slavi. Za poslanstvo vzvišeno izbrani narodu ravnali so poti... Narod zdaj se z njih sadovi hrani. Nadzidek Francž Lokar Na nadzidku gruli golob. Igrivo suče brhke nožice in gruli žgoči vzdih v ljubezni razvnetega srca. Izza ogla fantič prešerno fračo nameri vanj. Ubita pesem srčne krvi onemi. Nadzidek je mrtev. 68 Nesreča v mlinu* Eman Pertl To pravzaprav ni bil mlin, marveč srbska vodenica, nekakšne večje žrmlje, ki jih ni poganjala človeška roka, marveč vodno (»mlinsko«) kolo. Takšnih mlinov — »vodenic« je še bilo takrat v Srbiji vse polno. Ob vsakem, količkaj večjem potoku so »vodeni-čarji« (mlinarji) opravljali svojo »obrt« (izučeni niso bili, vodeničarska veščina se je enostavno izročala iz roda v rod). Tudi čiča Dobrivoje je imel ob potoku v planinski globeli vodenico, vendar vode-ničarstvo v njegovi precej premožni rodbini ni bila glavna gospodarska dejavnost. Bavil se je namreč zlasti s sadjarstvom. Njegova jabolka so bila zares žlahten sad, ki bi se tudi na tujih tržiščih kar dobro obnesel, da ne govorim o njegovih slivah iz vzorno urejenega slivnika, kaj šele o poljih, gozdovih in še posebej o sočnih planinskih pašnikih na Maljenu! Ciča Dobrivoje je še bil po stari šegi in navadi poglavar svoje številne rodbinske zadruge. V njej je vladal pravi zadružniški red: točno je bilo določeno, kaj in kdaj opravlja katera družina v zadrugi to ali ono delo, pa tudi vse drugo življenje je potekalo po določenem »urniku«, ki so se ga morali držati vsi člani zadruge. Tako so se posamezne družine v zadrugi zvrstile druga za drugo pri opravljanju raznih gospodarskih opravil, na katera jih je leto za letom razporejal poglavar rodbinske zadruge. Tisto leto je čiča Dobrivoje (od pomladi naprej) razporedil družino sina Gojka za planšarstvo na Maljenu, nekatere člane rodbinske zadru-ge za dela na poljih, travnikih, v sadovnjaku in slivniku doma, najmlajše ženske članice v pomoč baki** pri opravljanju gospodinjskih poslov in še zlasti pri pripravljanju sira in kajmaka, najstarejšega sina Ratka pa je z njegovo družino vred poslal v vodenico. Kakor prizadene zima leto za letom malone sleherno hišo, je tudi vodeničar Ratko tiste * Iz zbirke Zdravniške črtice (Srbija 1941—1945) ** babica pomladi kar hitro ugotovil, da je v pretekli, znameniti zimi 1941—1942 tudi vodenica utrpela precejšnjo škodo, ki jo bo treba brž popraviti, če hoče, da bo tudi to leto vodeni-čarstvo donosno. Ko je namreč spustil vodo na vodno kolo, je opazil, da je leseno vreteno, ki bi naj poganjalo žrmeljske (mlinske) kamne, preperelo in se tako zataknilo, da je vodenica obstala in ni več mogla rabiti svojemu namenu. Preostalo torej ni drugega, kot da je čiča Dobrivoje v zadrugi takoj »mobiliziral« vse svoje odrasle »može« in jih poslal (razen sina Gojka, ki je že bil na Maljenu) na kraj najhujše gospodarske stiske, v vodenico, kjer so se ob njegovem vodstvu takoj lotili »demontaže« preperelega vretena (precej zajetnega cerovega bruna), da bi ga nato zamenjali z novim in z njim zopet povezali vodno (mlinsko) kolo z žrmeljskim (mlinskim) kamnom. Kljub temu, da so bili vsi možje krepki in vztrajni, je delo potekalo zelo počasi. Tik ob preperelem vretenu je čiča Dobrivoje postavil najstarejšega in najmočnejšega, sina Ratka, vse druge pa razvrstil po njihovi telesni zmogljivosti, da bi si v primeru nepredvidenega zapleta mogli takoj drug drugemu pomagati. Omenim naj še, da je bila celotna konstrukcija srbskih vodenic iz lesa in da so bili Srbi pri slehernem delu in opravilu tako spretni, da so si vse sami delali: žgali opeko in strešnike, sami tesali les in si pripravljali še to in ono, tako da so si sami gradili in preurejali svoje hiše in gospodarska poslopja, saj pa tudi nekih posebnih mojstrov oziroma rokodelcev tam daleč naokrog (vsaj takrat!) ni bilo nobenih; mlajši so se vsega tega naučili od starejših, »kar doma«. Nesreča, ki zares nikoli ne počiva, je žal tisti nedeljski dopoldan doletela tudi delovno skupnost čiče Dobrivoja. Ko je že bilo tako daleč, da bi možje mogli izločiti preperelo vreteno, se je težak žrmeljski kamen, ki ni bil dovolj podprt, zvalil Ratku na ledje in ga v vodi malone potopil. Z največjim naporom so njegovi bratje dvignili žrmeljski kamen raz njega in ga še v zadnjem hipu rešili, sicer bi se bil v vodi in blatu zadušil. Ko so ga prenesli iz vode in položili na trato ob bregu potoka, je kazal Ratko le malo znamenj življenja. »Odmah po doktora u Dobrinje, čuješ li, ti mali, požuri, koliko možeš! Reci lekaru, da te najhitnije šalje čiča Dobrivoje i ispričaj mu, šta se ovde u vodenici dogodilo« — se je glasila »zapovest« poglavarja rodbinske zadruge. Ko poslušam poročilo vsega zasoplega Borivoja, ki mi gaje poslal čiča Dobrivoje, mi 69 je že bilo malone jasno, da gre najverjetneje za prelom ledvenega dela hrbtenice; seveda bi s to poškodbo moglo biti še marsikaj povezano. Ni kazalo dolgo razmišljati, kajti do kraja nesreče je bilo najmanj dobro uro hoda, in to po precejšnjih strminah in globinah v planinskem svetu, kjer pravih potov skoraj ni bilo. Spotoma mi je moj spremljevalec opisal potek nezgode tako nadrobno in pestro v najrazličnejših inačicah, v čemer so Srbi zares pravi mojstri, da sem si do prihoda na sam kraj nesreče že točno izdelal načrt prve pomoči in morebitnega takojšnjega prevoza v užiško bolnišnico. Prav takrat je še namreč bila pot v Užice kolikor toliko prosta, bil pa je vsak tak prevoz silno tvegan, ker so bile med potjo četniške zasede, ki so slehernega ranjenca ali poškodovanca »praviloma« imele za partizanskega borca, ali pa je bilo samo Užice obkoljeno — po komerkoli ali kakorkoli že. Ratka sem zatekel v hudem šoku, tako da sem moral najprej dati krepila za srce in krvni obtok. Kolikor sem ga mogel pregledati, sem ugotovil, da gre res za prelom hrbtenice v predelu 3. do 5. ledvenega vretenca; sečni mehur je bil malone prazen. Refleksov na spodnjih udih ni bilo. Po vsem tem mi je bilo jasno, da ponesrečenemu Ratku ne morem kaj več pomagati in sem se zato s »četo« čiče Dobri-voja domenil, da bi takoj improvizirali trdo ležišče za čimprejšnji prevoz ponesrečenca v Užice. Vse to pa takrat ni bilo drugače izvedljivo kot na volovski vpregi. Do Užica je bilo najmanj 30 km. Voli potrebujejo potemtakem za to pot v najboljšem primeru (če ne bi bilo na poti prav nobenih preprek!) vsaj 7 do 8 ur; najhuje je bilo priti v dolino, pa tudi cesta iz doline dalje proti Užicu ni bila kdove kaj prida. Čičo Dobrivoja je nesreča njegovega najstarejšega sina Ratka zelo potrla. Prvič sem ga videl čisto skrušenega. Zato mu raje nisem mnogo pojasnjeval, kako je z Ratkom in kakšen bi utegnil biti nadaljnji potek njegove poškodbe, čeprav mi je postavljal, kakor je tudi sicer bila njegova navada, čisto določna vprašanja, tokrat seveda predvsem o prognozi »tega primera«. Žal je bilo več kot na dlani, da stoji z Ratkom zelo slabo. Medtem smo bednega Ratka položili na trdo ležišče in ga kar se da pazljivo spravili na volovsko vprego. Dva njegova brata sta se z njim podala proti Užicu. Ko je hudo prizadeti oče z roko zamahnil Ratku v slovo in so voli potegnili široki kmečki voz, je starec malone zaihtel — »pa šta učinismo, Bože moj, baš danas, na nedelju, na same Duhove* ...« Ob njem je s sklonjeno glavo stala Ratkova žena, stasita in lepa Brana. Po dobrem tednu me kliče čiča Dobrivoje, naj pridem, če le morem, čimprej. Nadejal sem se najhujšega, namreč da so Ratka iz užiške bolnišnice odpustili, ker so pač naredili križ čezenj. Ko prispem pred rodbinski »zadružni dvorec«, sem najprej moral k rodbinskemu poglavarju. »Znaš, doktore moj, sad se moramo najpre nas dvoje, da se do kraja dogovorimo. U Užicu dadoše Ratka u neko korito iz gipsa i htedoše ga poslati u Beograd, ali se meni ovo činilo uzaludno, a još u ovo nesigurno vreme! Ko zna, šta se može desiti na putu — pa ti me valjda razumeš, šta ne . ..« Starec je vprašujoče zrl vame, nisem pa prav vedel, kaj mu naj odgovorim, dokler ne bi ugotovil, kakšno je trenutno Ratkovo stanje. »Da ga najpre vidim, pa da ti kažem«, mu odvrnem v zadregi. Starec pristane in me odvede v Ratkovo družinsko hišo, kjer sem ga zatekel na dovolj široki in trdi postelji. Zares je še bil v mavčevih nečkah. Nekaj časa se z Ratkom nemo gledava, nakar spregovori on sam prvi — »doktore, bolova doduše nemara, ali su mi noge sasvim mrtve, pa i črevo i mokračna bešika nisu u redu. Ajd, da me časkom pregledaš, molim te!« In ugotovil sem, da so centri za gibljivost spodnjih udov najverjetneje tako okvarjeni, da ni več pričakovati nekega zboljšanja, še kar nekam izzivna pa je bila občutljivost na spodnjih udih in tudi na trebušni steni. Tako mi je vsaj dejala refleksna odzivnost, ko sem jo preizkusil. Bolnik je še imel trajni kateter**, črevesa samega pa tudi ni mogel obvladati. »Dobro, Ratko«, mu rečem, »nije baš tako loše s tobom. Nadam se, da če se ovo stanje ipak popraviti.« Hvaležno sta me pogledala oba — Ratko in njegova žena Brana, čiča Dobrivoje je samo prikimal. Ko sva bila z Dobrivojem zopet sama, mu rečem: »Škoda, da Ratka le niste poslali v Beograd!« Starec je zgolj zmignil z rameni. Potlej sem Ratku še mnogokrat menjal kateter in vsakikrat še nasvetoval to in ono * Binkošti * * Cevka za sečno cev in mehur. 70 posebno glede najskrbnejše nege kože in prehrane. Po nekako nadaljnjih devetih tednih smo lahko opustili mavčeve nečke. Stalni kateter sicer ni bil več potreben, vendar Ratko vode le ni mogel zadrževati. Nasprotno pa se je dogajalo, da se je vsaj tu pa tam le mogel malone sam iztrebljavati, čeprav črevo večinoma le ni bilo v redu. Minevali so tedni in meseci, ne da bi nastale pri Ratku kakšne bistvene izpremembe. Ko sem ga zadnjič videl, se mi je zdel miren, kot da se je vživel v svojo, tako grenko usodo. Pred hišo se je Ratkova žena trdno oprijela za moje rame, bridko zajokala in mi potožila — »jao mene, doktore, da znaš, kako je sve ovo strašno za mladu ženu!« — in odhitela v hišo. Že kmalu zatem je postala naša pokrajina zopet nemirna. Polotila se nas je negotovost v borbi za lastni obstanek. Ni kazalo drugo, kot da sem se iz tistih krajev umaknil. Prav v tistih časih nam je Dobrivojeva hiša izkazala mnogo dragocenih uslug, ki jih ni mogoče niti opisati niti do kraja oceniti. Najmlajša snajka Slava je bila tako junaška, da mi je rešila ženo in sinka ob okoliščinah, v katerih si takrat sptoh nihče ni upal, da bi se prebil skozi četniške zasede v kak varnejši kraj. Potlej je minilo mnogo let. Tu pa tam so nam Dobrivojevi sporočili kakšno vest in poslali ljubek pozdrav. Tako je nekega dne prispela tudi vest, da čiče Dobrivoja ni več . .. Ratko je sicer preživel najhujše, vendar je ostal negibljiv z vsemi večjimi in manjšimi težavami, ki jih je zasnovala kruta nesreča v mlinu. Ko je po vojni minilo že 22 let, sem se odpravil v Srbijo in obiskal vse tiste »naše« kraje, v katerih sem v letih 1941—1945 zdrav-nikoval nemalokdaj v nenavadnih in zelo hudih razmerah. Ko so mi dejali, da še Ratko živi, si nisem mogel kaj, da ga ne bi bil obiskal. Našel sem ga v isti sobi, na istem ležišču — in sploh je še bilo v tem prostoru prav vse tako kot takrat, ko sva se konec leta 1943 zadnjič videla. Edina novost je bil tranzistor, ki je Ratka povezoval s širnim svetom. Čeprav je ostarel, je bil še kljub vsemu veder, njegove misli pa malone pronicave. Tudi tokrat sem videl ob njem njegovo ženo Brano kakor nekoč v Ratkovih najhujših dneh. V njen, nekdaj tako pravilen in izrazit obraz so se zarezale ostre brazde, sicer sem pa imel vtis, da se je tudi ona vdala v usodo in globoko vase skrila vse tiste misli in želje, ki jih niti ni mogla niti ne smela izreči, in so ostale za vedno neizpolnjene. Ko sem odhajal po znanih stezah in stezicah, po katerih sem nekoč tolikokrat hodil, sem se znova spomnil vsega, kar se je tod dogajalo: kako me je tolikokrat čiča Dobri-voje skrival v svojih gostih šumicah, kako sem se v hudi zimi 1941—1942 zatekel za več dni k njemu, kako sem na neki »bežaniji« v njegovi varno skriti vodenici z mnogimi drugimi prenočil in preživel v družbi starega srbskega hajduka eno najhujših nemških kazenskih ekspedicij v tistih »naših« krajih, kakor smo jih slovenski izgnanci sami imenovali. Vse take in podobne misli so mi drvele po glavi, zgolj spomini — blede sence življenja samega . .. Da, takšno je tod nekoč bilo življenje! Mar res ni moglo biti drugačno, mirnejše, lepše? Oglašalo pa se je še vse bolj trpko vprašanje — mar je potemtakem že res vsemu temu za vselej konec, ali pa se le še kdaj utegne vse to povrniti, ponoviti?! Molitev Edvard Kocbek Sem, ker sem bil, in vsakdo me bo mogel pozabiti. In vendar moram reči: sem in bil sem in bom, in zato sem več od poza bljanja, neizmerno več od zanikanja, neskončno več od niča. Vse je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, slovesnejše od zavrženosti. Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli. Amen. Bratje prodajo Jožefa 71 Knjige Erna Starovasnik Moja želja po branju je bila nenasitna. Kar je bilo knjig v domači hiši, sem jih že davno prebrala. Poiskala sem jih na podstrešju, jih rešila pajčevine in našla v njih mnogo lepega in koristnega. Tudi knjige Kolarjevega strica so že šle skozi moje roke in ni jih bilo malo tistih knjig. V hišo so prihajali Domoljub, Bogoljub in Zamorček. Vse to mi je bilo premalo. Še in še bi bila brala. Seveda, tu je bila knjižnica gospoda kaplana. Ko pa mi je bratec raztrgal eno izmed tistih knjig, nisem upala več v kaplanijo. Kar bala sem se, kdaj se bo gospod mogoče pri veronauku spomnil, da imam še eno njegovih knjig na vesti. Ce bi mi bil kdo tedaj dal na izbiro pogačo in knjigo, ki je še nisem brala, bi se bila odločila za knjigo, čeprav sem bila hudo sladkosnedna. Da, tako je bilo z menoj, ki sem tedaj imela enajst ali morda dvanajst let. Knjiga, to je bil svet, v katerega sem lahko pobegnila in zaživela življenje junakov, ki so gospodarili na tistih popisanih straneh. Bila sem Anica iz Mačehe. Postala sem Jerica iz Petra Pavla Glavarja in celo mlada Breda tedaj, ko sem brala o njej. Dobila sem jih po krilcu, ker sem med rožnim vencem brala, čeprav je ležala pred menoj knjiga o življenju svetnikov. Tedaj je dejal nekega dne učitelj v šoli: »Otroci, prišle so knjige Mladinske matice. Dobili jih bodo tisti, ki so jih naročili. Založba pa nam je poslala nekaj knjig preveč. Ne pošiljal bi jih rad nazaj. Naj bi kateri izmed tistih, ki knjig niste naročili, poprosil doma za deset dinarjev in dobil bo lepo branje.« Tisto lepo branje se je zavrtelo vame. Ni se hotelo več umakniti in tega navsezadnje niti želela nisem. To je sploh krivica. Trezika, ki niti preveč rada ne bere, je knjige naročila, ker je pač njena mama tako hotela, da bi Treziko le nekako pritegnila k branju. Tonček jih je naročil, zato ker imajo doma dovolj denarja in naroči sploh vse, kar se v šoli lahko dobi. Ko so knjige pred nekaj meseci naročali, je babica v mojo prošnjo zmajala z glavo: »Še za življenje nimamo ravno preveč.« Seveda. Desetak je pomenil dva dni zama-hovanja z motiko po ilovnati zemlji. Ali pa je pomenil štiri dni okopavanja na njivi. Pomenil pa je tudi babičino nedeljsko ruto ali pa peko kruha, ki ga je bilo potem za ves teden dovolj. Drži, razumela sem babico. A tedaj se je o knjigah le govorilo. Nikjer jih še ni bilo. Bile so le obet nečesa dobrega, kar se nemara sploh ne bo uresničilo. A sedaj so knjige tu. Gospod Logar jih je v šoli pokazal. Še en dan in knjige bodo poromale iz zaboja v šolski pisarni na bregove in pod strehe domov. Res ne bodo prišle v vsako torbico, tudi vse deklice jih ne bodo potisnile v cekarček med zvezke, računico in čitanko. Toda njim branja ni mar. Vseeno jim je, kako zažive otroci in odrasli in vstanejo med črkami v neko lastno življenje. V življenje, kamor se potem lahko pokuka in se zaživi skupno z njim. Jaz pa sem tako neizmerno zahrepenela v tisto življenje, da se mi je naredil v grlu vozel poželenja. Seveda je tudi na tistih straneh zapisano, da je trava zelena, da je v potočkih voda bistra in vrši veter med vrhovi smrek. Vmes pa se vedno nekaj dogaja. Hrepenela sem v tisto dogajanje. A vse to je stalo deset dinarjev. »Vedno bi zijala v knjige. Izposojaš si jih. Nikoli ti ni dovolj. Saj imaš vendar sleherni teden Domoljuba in vsak mesec Zamorčka pa Bogoljuba tudi lahko prebereš,« mi je rekla babica tedaj pred meseci, ko sem jo poprosila, če smem naročiti knjige, ki nam jih je priporočal učitelj v šoli. Oh, ljuba babica! Ali res ni mogla razumeti mojega gladu? Ali res ne more vedeti, da me tisto, kar sem prebrala včeraj, ne more mikati danes še enkrat? Domoljub, da, seveda. Domoljub. Branje v njem je nekaj drugega, kakor branje knjige. Toliko stvari je v njem, ki me sploh ne zanimajo. Odrasli pravijo tistemu politika. Novice pogoltnem iz njega v enem popoldnevu. Bogoljub pa je najbrž pisan za babice. Seveda so nekatere stvari tudi tam zanimive, a vse skupaj le ne pritegne tako kot knjige s podstrešja, ki sem jih vzela iz koprene pajčevine in jih prebrane vrnila kopreni nazaj. Enkrat na mesec mi prinaša Zamorček Afriko. Potim se v soncu puščave kakšen dan. Zaživim med golimi zamorčki in 72 njihovimi črnimi trebuščki in vsak mesec iznova zatrdno sklenem, da bom nekoč prav gotovo postala misijonarka. Tisti dan, ko je učitelj v šoli govoril o novih knjigah, nisem mislila na Domoljubove novice, niti na Zamorčkovo Afriko. Le misel, kako izbezati denar od babice me je vso prevzela. Čakala sem, kdaj bom lahko segla v njeno najboljšo voljo in začela z milimi prošnjami. Bila je sobota popoldne in dedek je pravkar prišel iz Ljubljane, kjer je med tednom delal pri zidarjih. Med bezanjem po prvem grahovem zrnju tistega leta sem prisluhnila pogovoru med dedkom in babico; precej glasna sta bila. »Pa bi mi le dal tistega kovača. Saj ti ni k srcu prirasel,« je prigovarjala babica. Kovač, to je deset dinarjev. Aha, o denarju govorita. »Ne, ne bom ti jih dal za tvoja romanja. Nimam denarja za razmetavanje,« je rasel upor iz dedka. »Tudi prav. Zapomnila si bom. Za tobak ti pa denarja ni žal, jeli,« je v njegov upor planila babičina jeza. Žlica s slastnimi zrnci se mi je povesila. Minil me je tek. Babica je slabe volje. Knjige Mladinske matice so se oddaljile. »He, he! Tobaček pa mora biti. Bolj je potreben, kot tvoja romanja,« je izpod dedko-vih brkov prhnil posmeh. Glasen tresk vrat je jeknil v skledico z mojim grahom. Odložila sem žlico. Sedaj bodo pod slamnato streho zavladale tihe ure. Zunaj je babica godrnjala, da bo tudi brez dedkovega denarja opravila božjo pot. »Dedec nemarni. Tako se boji za deset dinarjev kakor vrag za dušo. Kar naj jih požre, saj mu ne bodo teknili,« je govorila solati v vrtu. Vedela sem, kadar se pogovarja s solato ali kakšnim drugim predmetom, ki ji ne more odgovoriti, potem utihne, kakor da bi jo postalo tistega razgovora sram. Potem z dedkom sploh ne govori, z menoj pa le toliko, kolikor je najbolj potrebno. Seveda bo tudi na romanje šla. Zvečer bosta odrinili s teto Mico, kot sta se to že davno namenili. Le slabe volje bo ves čas in vsako moje moledovanje za deset dinarjev bi bilo zaman. Hm, denar ima tudi dedek. Toda on denarja ne daje. Prinaša mi srčke in lilike iz lecta. Nosi mi bonbone, takšne kot se dobe le v Ljubljani. Kupi mi žemljico in z makom posipano štručico, ki potem tako prijetno poklja med zobmi. Babica pravi, da me dedek razvaja. Toda denarja mi ne daje. Denar je drag. Za desetak mora delati deset ur. Deset ur so njegove roke bele od apna, prašne od peska in hrbet upognjen od prenašanja malte. Ne, ne upam si ga prositi. Ne dal bi mi. Nedeljsko jutro je vstalo mlado in lepo, pravi dan, ki ga je naredil Gospod. Babičina postelja je bila postlana in pogrnjena. Ponoči, ko sem spala, je odšla na božjo pot. Iskala sem njene korake, ki s koraki tete Mice brodijo po prahu bele ceste proti zvoniku Matere na gori. Tam so okoli cerkve pisani štanti. Prinesla mi bo odpustke, kakor jih je prinašala z vsakega romanja. Prinesla bo tudi nekaj čisto posebnega v očeh, nekaj, kar ostane tam kakšen dan in je vse pomirjajoče in polno dobrote. Prav gotovo tudi na dedka ne bo več godrnjala. Tisto v očeh ji bo dalo na ustnice dobre besede in ko bo dedek odhajal v Ljubljano, bo govorila z njim, kakor da ni bilo nobene sobotne jeze. Gotovo na Gori še prav posebno vneto prosi: Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo ... Sončni žarki so se poigravali na dedkovi razkopani postelji. Med žarečimi cvetovi pelargonij so pošiljali pod črne tramove stropa svoje tople, svetle poljube. V kuhinji je dedek ropotal z lonci med ostejami. Mleko bo prav gotovo prismojeno, če ga že ne bo zvrnil v žarinje. Tako posrečeno neroden je, ko z vilami brklja in beza k ognju, kjer se lonec vse prerad prevrne, da se mu nato s prazno črnino posmiha od cvrčečega ognja, kakor da bi se od tam režala velikanska usta. Moje kratke roke so greble po posteljnini, a nazadnje je bilo ličkanje v slamnjačah le zrahljano, rjuha poravnana in obe postelji urejeni. Le kako naredi babica, da je pogrinjalo potem ravno kot miza, za menoj pa je videti vse tako, kot bi na posteljah valovila nekakšna reka, ki se trmasto upira vsakemu poravnavanju? A bolje je vendarle, kakor če bi postelji kazali vse tisto, kar se sicer mora skriti pod pogrinjali. »Stari ata, danes pa mleka niste zvrnili,« sem ponagajala v najin zajtrk. »Pa še zasmodil ga nisem,« se je skrila samohvala nekam pod zavihane brke. Velika soba je bila polna nedelje. In nedelje je bila polna cesta, ko sva stopala z dedkom k veliki maši. Pisana krilca deklic so poživljala dolga temna krila mater, težke svilene rute 73 starih žena so padale v vrtove cvetja pisanih rut na mlajših ženskih glavah. V cingljanje ministrantovskih zvončkov so segali pred oltarjem skriti pogledi in ugotavljali, katere noge so obute v lepše čeveljčke, katero krilce je bolj bogato nabrano in katera bluzica je prišla prav pred kratkim iz šiviljinih rok. V dreganje komolcev se je oglasil pritajen tt, ttt stare Marječke in nato so ustnice naučeno ponavljale besede, ki so se dogajanju pred oltarjem v tistem trenutku ravno prav prilegale. Kakšna resnična pobožnost je bila v čredici pisanih krilc in poškrobljenih srajčk na moški strani najbrž bolj redek gost. Zadnji blagoslov je odnesel topotanje podplatov nazaj na nedeljsko cesto. Reka se je razdelila v potočke, ki so se razlili v klance in dolinice proti skledam, kjer je že čakalo kosilo. Midva z dedkom sva morala šele kuhati. K sreči je babica že prejšnji dan mislila na najino nerodnost in nama kosilo pripravila tako daleč, da ga je bilo treba le še prevreti in stresti v skledo. Dve uri poti, izpraznjen krožnik, sonce ki je prevroče poljubljalo svet, vse to je dedka utrudilo. Ko sem se spravila k domači nalogi, tej tatici prostih ur, je dedka že vzelo spanje. Med račune se je sililo podrhtevanje košatih brkov, zavihanih daleč v lica. Brez tega mogočnega okrasa dedek sploh ne bi bil dedek. Če bi mu kdo predlagal, naj si jih odreže, bi najbrž postal njegov smrtni sovražnik. Daljši kot njegovi so bili gotovo le še brki Magajnovega Brkonje Čeljustnika. Pa je tudi on, mogočni Čeljustnik, brezmejno zasovražil svoje ljudstvo, ko mu je v navalu objesti postriglo brke, ki jih je imel rajši kot vse na svetu. Kaj bi le storil dedek, če bi mu sedajle v spanju odrezala tiste konice, ki tako smešno padajo in se dvigajo v obrita lica? Ne, ne, potem bi dedek vendar ne bil več podoben samemu sebi! Naj kar migajo košati brki nad ustnicami, ki se tako smešno šobijo in neprestano tiho ponavljajo puh-puh-puh. Prav kakor lokomotiva vlaka, ki se odpravlja s postaje. Tisti puh-puh-puh mi pri številkah seveda ni prav nič pomagal, celo motil me je, ker je vlekel k sebi moje poglede in mi potegoval ustnice v nasmihovanje. Na eni tistih poti od dedkovega puhanja do številk v zvezku so mi oči obstale na dedkovi skrinji. Skozi črno barvane deske me je pogledala notranjost skrinje. Vse, kar je dedek imel rad, je bilo v njej. Tam sta bili zloženi obe nedeljski srajci. Eno izmed njiju je skrbno zložil k drugi, ko sva se vrnila od maše. Pod srajcama leži žametast telovnik. Na črnem krtovem kožuščku cvetejo drobcene vijolice in se ponižno skrivajo med zelenimi lističi. Gumbki so majhne žemljice, ki so me včasih silno mikale, da bi jih potrgala, a kaj, ko je bila skrinja vedno zaklenjena! Kaj bi potem z gumbki, res nisem vedela. Najbrž bi se z njimi pobahala pred Micko in Liziko, ali pa bi jih vtisnila kateremu mojih ljudi, ki sem si jih tako rada gnetla iz ilovice v lazu, kjer se je nekoč popeljala zemlja. Tam je še bil vedno moj najljubši prostor. Izdolbla sem v breg pravcate votline in jih naselila s pravljičnimi bitji, ki sem jih s svojimi rokami zgnetla iz mokre zemlje. Kakšen kipar bi bil mojemu početju nemara rekel umetniško »delovanje«. Babica pa seveda ni bila kipar in se je samo jezila nad mojimi rumenimi predpasniki, kjer je ukvarjanje z umetnostjo pustilo blatne sledove. Ob telovniku leži velika okrogla ura. Dedek jo nosi le ob največjih praznikih. Prav tako kakor dolgo pipo, ki na svojem porcelanu kaže sliko bradatega cesarja Franca Jožefa. Ne, res same stvari, ki bi jih razen srajc mogla tudi jaz uporabiti. Prav zares tudi pipo. Vanjo bi vendar lahko vtaknila nekaj cvetov in jih postavila na kocko, ki predstavlja mizo tam v mojem ilovnatem kraljestvu. To bi bila čudovita vaza, kakršne gotovo nima nihče. Mimo vsega tistega, kar je bilo v skrinji, so moje zenice našle ključ ... Tičal je v ključavnici. Le kaj je mislil dedek, da ga je pustil tam, kjer ga sicer ni puščal nikoli? Je bil res tako prevzet od nedeljskega popoldneva? Pozabljivost vendar ni bila njegova navada! Sedaj bi lahko pobrskala med tistimi dragocenostmi. Prav gotovo se ne bo zbudil. Kadar ga takole sredi popoldneva ugrabi pu-hanje, bi ga niti topovski strel ne spravil pokonci. Kdove odkod je tisti ključ vrgel vame misel: — Čisto na dnu skrinje ima dedek denar ... — Knjižica brez listov skriva med trdimi platnicami sveženjček bankovcev. Zloženi so in čakajo na kakšno prav posebno priliko. Tisti raznobarvni papirčki so prigarani s težkim delom. V sebi imajo cementni prah, škrta-nje peska, nešteta vedra betona in žarenje poletnega sonca. Zasluženi so tam daleč v 74 neki Ljubljani, kamor se odpravi dedek sleherno poletje za zaslužkom. Na vsebino trdih platnic je dedek menda ravno toliko navezan, kot na svoje brke. Babica mora shajati z miloščino, ki jo svojemu nekdanjemu delavcu pošilja železnica po tistem, ko mu je železo tračnice vzelo dva prsta levice. Kar dedek dobi pri zidarjenju, je pa njegovo. Med platnice seže le, če se zgodi res kaj posebnega. A še tedaj nerad. Bog ve, kakšna sila bo še prišla. Nekaj mora biti na strani za pogreb in maše. Ko človek ni več mlad, mora misliti tudi na to. Čudno, kako so moje oči vedno pogosteje potovale h ključu! Od nekod se je prikradla misel na knjige ... Preskočila je na trde platnice v dedkovi skrinji. En kovač! Kaj bi se pa to poznalo? Dedek ga ne bi niti pogrešal. Umrl pa tudi še ne bo, da bi potreboval denar za pogreb. Izpod obrvi sem poiskala enakomerno puhanje in tisto smešno igro dedkovih brkov. Lasje so mi postali potni. Previdni, mačji koraki so me postavili k skrinji. Oči so visele na dedku, prsti pa so se dotaknili trdega železa. Dedkova vestnost je uporabljala olje in ključavnica se ni oglasila, ko je drhtenje prstov obrnilo ključ. Zenice se niso pomudile na krtovem kožuščku in njegovem cvetju. Dlan se ni sprehodila po porcelanastih žemljicah. Naj kar ostane v miru Franc Jožef s svojo kosmato brado. V oči so me udarili bankovci. Da, prav udarili so me, čeprav so tako mirno počivali med varnostjo trdih platnic. Niti najmanj niso vabili stotaki. Naj kar mirujejo v svoji spokojnosti. Palec in kazalec sta ponesla v globino žepa na predpasniku samo enega izmed tistih desetakov, ki so ležali nad stotaki. Nekje visoko v vratu mi je nabijalo srce. Le kako je moglo priti čisto k ušesom s svojo butajočo pesmijo? Vanjo so migali dedkovi brki in pelo že kakor ves čas puhanje ustnic pod njimi. Pozno ponoči se je babica vrnila. Samo obrnila sem se v spanju. Vanj mi je segalo nekaj kot oddaljeno grmenje. Nenadoma se je spremenilo v glasen prepir, ki sta si ga privoščila soseda. Včasih se mi je zazdelo, da to vendar nista soseda, ampak se prepira babica z dedkom. A to najbrž ni bilo res, kajti ko sem zjutraj vstala, dedka ni bilo doma. Noč ga je odpeljala nazaj k apnu, pesku, betonu, opeki in žarkom sonca. Odpustki, ki jih je prinesla babica, so mi sladili pot v šolo, čeprav zjutraj na njenem obrazu ni bilo romarske svetlobe. Tisti dan sem dala denar za knjige Mladinske matice. Kot dragocenost sem jih skrila doma v skednju in jih obiskovala vselej, ko je babica bila zdoma na njivah sosedov. Sobota pa je pod slamnato streho zopet prinesla nevihto prepira. Sedaj to niso bile sanje, ampak pravi prepir med dedkom in babico. »Ko bi vsaj ne tajila!« so postali dedkovi brki sršeči kot le tedaj, kadar je bil resnično jezen. »Ničesar ti nimam tajiti. Spuhaš denar, potem pa mene dolžiš,« je babica vztrajala v svoji nedolžnosti. »Ja, ja. Tvoja romanja,« se je dedek po-smehnil. Ves sobotni večer in nedeljski dan je bila hiša pogreznjena v moreč molk. Mene ni obdolžil nobeden. Da bi bila vzela jaz, nista niti pomislila. Zopet sva bili z babico sami, ko je nekega dne med tednom prinesla od nekod v hišo nenavaden obraz. Ostre gube so se ji zarezale od nosu do kotičkov ustnic. Zazdela se mi je stara, kot še nikoli dotlej. V njenih očeh pa je bil mir. Celo morje miru je bilo, ko me je vprašala iz njega: »Kje si dobila denar za knjige, ki si jih kupila v šoli?« »Nobenih knjig nisem kupila,« se je kraji pridružila sedaj še laž. Srce v prsih pa je začelo poskakovati v divjem, še neznanem plesu. »Nikar ne laži. Obljubila si Zinki, da ji jih boš posodila. Vprašala me je, če si jih že prebrala. Torej, kje si dobila denar?« Kje se dobi denar? Sem ga nemara zaslužila? Kje? Sem ga našla? Kdaj? Mi ga je nekdo podaril? Kdo? V suha usta ni bilo nobenega izgovora. Izza babičinega hrbta je pogledal vrh šibe. Redkokdaj sem bila tepena. A še tedaj je babica uporabila le dlan, ki je bila pač najbolj pri roki. Sedaj pa ima za hrbtom šibo in star obraz je kot teman oblak, poln nevihte. Takšne babice še nisem videla. Ustnice so mi izginile v kremženje. Hotela sem planiti mimo širokega krila. Pobegnila bi 75 in nikoli več bi ne prišla nazaj. Pa naj me vzamejo cigani. Saj pobirajo otroke, ki niso pridni. Babičina roka je bila hitra kot blisk. In kakor blisk je bila hitra šiba, ki je potem padala po meni. V ušesa so mi silili kriki in ko sem dojela, da tako kričim jaz, sem vpila še jaz. Nenadoma je babica vrgla šibo v kot. Zaneslo me je k peči, kjer sem obždela na tleh in cvilila v bolečino. Da bi umrla, ko bi vsaj mogla umreti. Potem bi bilo babici žal. Nikoli bi ne mogla pozabiti, da me je pretepla. Tako je menda nekoč zmlatila sina Anzija. Teden dni pozneje ga je vzela davica. In babica si nikoli ni mogla odpustiti, ker je nesel na oni svet sledove njenih udarcev. Tudi name naj bi se tako spominjala. Ko bi le znala kar takoj umreti! Naj bi ji bilo potem žal. Kar naj bi ji bilo. Hlipala sem, ker me je zares povsod skelelo in poleg tega še zato, ker se smrt ni hotela skloniti k meni. Nenadoma sem ostrmela. Od mize, kamor se je sesedla babica na stol, je prišlo tožeče stokanje. Vanj pa se je mešalo hlipanje: »Skrbim zanjo od tistega prvega dne, ko je na svetu. Sedaj pa gre nesrečen otrok in se spusti v tatvino.« V njenih besedah je gorela bolečina. Bolj me je zabolela, kot so me prej boleli udarci. Babica joka. Joka zares. Ne, ne, ne! Zgrabila sem po kljuki in pobegnila. Proč, samo proč. Tja, kjer me babičin jok ne bo več dosegel. Ko sem v soboto prišla iz šole, je bil dedek že doma. Dvignil je glavo iznad mize, ko sem stopila in jo takoj pogreznil nazaj v dlani. Nato se je njegova sivolasa glava zopet dvignila in podal mi je neskončno dolg pogled. Strah mi je zaprl grlo, da so pljuča komaj ujela toliko zraka, kot so ga potrebovala za dihanje. Ali bom sedaj tepena še od dedka? Nikoli, še nikoli v življenju me ni udaril. Mogoče pa niti še ne ve? A vendar mora že vedeti, kajti v njegovih očeh je žalost. Nenadoma je spregovoril: »Deklinica, zakaj si mi to storila. Prosila bi me bila in dal bi ti bil tiste dinarje, če si res tako zelo želela kupiti knjige. Krasti pa se ne sme. Greh je. Strašno si me razočarala.« Nad vzdih so se povesili brki in glava je utonila nazaj v dlani. Stala sem sredi sobe. Nisem se mogla premakniti. Neka nevidna sila me je prikovala na mesto. ,Krasti se ne sme. Greh je. Strašno si me razočarala.' Še in še so mi dedkove besede brnele nekje v globini. Nato je vame planila želja, da bi se pognala k njemu. Stisnila bi se mu k prsim in prosila, prosila, naj mi odpusti. A nisem se zganila. Preveč me je bilo sram. Nevesta Vinko Beličič Bodi v megli ali burji, bodi pod snežno tančico ali od suše ožgana, bodi v tišini oktobra, bodi v aprilskem dežju sladko dišeča, svetlo zeleneča: niti en dan ne strpim brez tebe! Ti mi odjemlješ ves mrzli strup znanja človeškega, ves brezup. Zbujena in širna, s himnami kosov nevesta, zamaknjena v nov večer, z novim jutrom pred sabo! Nevesta — tolažnica: prstan ti s pesmijo v srcu natikam med prvimi zvezdami in zadnjimi Povožena ptica Vinko Beličič Neslišno vojsko žarometov sem izzval, pred zadnjim ciljem oslepljeno na sredi ceste ubito te pobral, ti moja topla, mrtva ptica z ugaslimi očmi, sedaj na srcu mi. Nekje ihti zdravamarijo, peruti zarje krvavijo, na ograde zgrinja se meglica, srce mi je od molka prebodeno. O gmajna, revnejša za en sprelet, o vigred z enim gnezdom manj, o pesem, ki te več ne bo! na vseh straneh: vzkliki ptic. 76 Mladi Tomo Fran Roš Usodni dan — mrzli sedemnajsti januar! Toda nesreča mladega Toma Juriča se je pričela že dva tedna prej. Pričela se je tisto opoldne, ko je njegov oče doma med obedom povedal novico, da se bo Polenškova Minka poročila. Mož da ji bo neki učitelj glasbe iz Novega Sada, že tridesetleten in torej dvanajst let starejši od nje. Slučajno se je bil z njo seznanil lani na njeni maturantski vale-ti, ko je zapela, in se navdušil zanjo. Obljubil ji je vso pomoč k bodoči pevski karieri. Pa še to je bila novica: Tomovega očeta, ki je v trgovskem podjetju bil kolega Minkinemu očetu, so naprosili za poročno pričo! O, Minka, deklica! Vitka in gibka, z milo nasmejanimi modrimi očmi, z rahlo priviha-nim noskom in valujočimi svetlimi lasmi, vedra bistroumnica! In kako sočen, žameten sopran je pela! Zdaj pa bo izgubljena zanj! Resda je bil dve leti mlajši od nje in še ne bo kmalu nehal biti gimnazijec. Bil pa je že visoko zrastel, čeprav še ozkopleč, bledikast in golobrad. Toda vseeno — koliko mu je pomenila! Že dlje kot leto ga je nevidna sila vse močneje vlekla k njej, absolventki ekonomske srednje šole. Vsaka misel nanjo ga je vznemirjala s prej neznano opojnostjo. Srečaval se je z njo, z njeno lepoto, ni pa vedel, kako naj se ji razkrije, ne da bi jo užalil ali se osmešil pred njo. Nadlegoval ga je strah, da je ne bi nenadoma odkril kdo drug, kak odrastel človek z dobrim položajem v družbi, ki bi imel prednost pred njim. Nedvomno je to, kar je čutil do nje, moglo biti podobno ljubezni, ki more povezati dve bitji in jo opisujejo romani. Njegova čustva so bila čista in plemenita! In samo takšna so mogla veljati dekletu, kakršna je bila Minka, in le s takšnimi Ki se ji upal približati. Toda zdaj? Pojavil se je tisti učitelj glasbe, ki je zadnje poletje goslal v mestni kavarni. Prišel je iz Novega Sada s ciganskim orkestrom. Bil je to neki Nikola Kuzmič, ki se bo poročil s Polen-škovo Minko in jo odpeljal s seboj. Sama niti ne sluti, kolikšno gorje je njena odločitev prinesla Tomu. Bila je sicer vselej prijazna z njim, a precej tako, kakor da vidi v njem še nedoraslega človeka in celo otroka. O, da bi mu bilo vsaj leto ali dve več! Minkini in Tomovi starši so si bili prijatelji. Nekajkrat so v nedeljskih popoldnevih odšli tudi skupaj na izlete v mestno okolico, seveda z mladino: Minka z obema bratoma in Tomo z mlajšim bratom. Posedeli so v kakšni gostil-nici, poleti najraje na prostem, kaj prigriznili in popili. Otroci so se vmes tudi poigrali. Pri tem se je Tomu ponujala priložnost, da je v zadnjem času, če je to le bilo mogoče, dajal Minki očitno prednost. Drugi so to kdaj tudi opazili in ga zato dražili. Vendar ga s tem še malo niso ujezili, saj je želel, da bi njegova naklonjenost deklici ne ostala njej sami neznana. Nedvomno sta si bila prijatelja. Saj mu je nakoč rekla, čeprav le v šali: »Midva se bova poročila, kajne Tomo? Zdaj si še premlad, bom pa malo počakala...« Da, znala je biti tudi hudomušna. Lovili so se na travniku in bila je edina deklica med fanti. Dohitel jo je. Tedaj pa se mu je pognala v naročje, a le za trenutek. Zakaj le je takrat ni pridržal v rokah vsaj za nekaj sekund? Na izletu skozi gozd ji je nabral šopek zrelih jagod. Rada jih je sprejela in mu veselo dejala: »Hvala ti, ljubček!« Potem pa mu je bilo žal, da ji ni odvrnil: »Prosim, ljubica!« Pri neki igri je bil obsojen, da Minko poljubi. Ni se branila, ko ji je ustnice položil na levo lice, seveda si kaj več ni upal. A saj je že to bilo mnogo, zelo mnogo in ga je moglo osrečiti z omamnimi upi. Zdaj pa se bo poljubljala z Nikolo Kuzmičem, a ne samo na lica! In kadar jima bo dolgčas, bo mož zaigral na gosli in žena se mu bo rada pridružila s svojim srebrnim sopranom. Pa še kuhala mu bo, če ne bosta imela pomočnice. Razvajala ga bo z močnatimi jedrni, saj je tudi pri teh mojstrica. Povrh vsega pa bo užival še njeno lepoto in milino, čeprav teh morda ne bo znal biti vreden. Seveda se bo Minka kdaj vračala na stari dom z otroki, če jih bo imela, in z njo mož, ki bo poleti na kavarniškem vrtu morda spet nastopal s svojim ciganskim orkestrom. Zdaj pa je bil tu hladni, megleni sedemnajsti januar. Tisto zanj tako zelo usodno jutro je Tomo Jurič slabo naspan krenil v šolo. In k vsemu drugemu je imel smolo še s šolsko matematično nalogo, ki mu pri njej ni 77 bilo mogoče obvladati misli toliko, da bi bil vsaj dva računa prav izpeljal. V angleščini je dosegel komaj zadostno oceno, ko je nepripravljen prevajal. Sicer pa vse to ni bilo važno na dan, ko Polenškova Minka postane nekomu žena, njemu pa ostanejo razbite sanje. Pa še ironija v dejstvu: Tomov oče ji bo poročna priča .. . Poroko so opravili dopoldne, ko sta Tomo in brat bila v šoli. Potem sta se nevestin oče in poročna priča skupaj napotila v službo. Več kot uro dopusta si na ta dan nista hotela vzeti, v podjetju je bilo dosti dela. Pač pa se bodo svatje zbrali k večerji pri Polenškovih. Tomo z bratom bo tedaj ostal doma. Med obedom v kuhinji je njuna mati pripovedovala o Minki, kako ljubka je bila med poročnim obredom, pa tudi ženin da se je dostojno obnašal. Oče je sicer še menil, da se je poročila premlada, zlasti še,ker pojde v kraj daleč od svojcev. Tomo je le malo jedel, tako da ga je mati vprašala, če se ga nemara ne loteva bolezen. To je odločno zanikal. Stopil je k oknu in se zazrl v hiše na nasprotni strani ulice. Nenehno se je predajal mislim na Minko, ki je postala zanj za vselej nedosegljiva. Zakaj mora biti toliko mlajši od nje in zato že mlad tako hudo nesrečen? Z bratom je posedel v zakurjeni sobi, ki jima je bila spalnica. Za šolo je bilo treba napisati nekaj nalog in ponoviti snov iz knjig. Potem si je poiskal zgodovinski roman, ki ga je kot obvezno berilo moral prečitati. Negibno je strmel v knjigo, a mu je Minka prestrezala vse druge misli. Ze se je bilo zmračilo in gorela jim je luč, ko sta se oče in mati lepo oblečena odpravila k Polenškovim na poročno večerjo. S seboj sta vzela darilo mlademu paru — uokvirjeno reprodukcijo podobe v olju, ki je avtor na njej bil nečitljivo podpisan, predstavljala pa je skupino otrok, ki pred brezovim gozdičem plešejo ringarajo. Sinovoma sta pustila večerjo in nekaj drobnih naročil. Tomo je legel na kavč, si roke položil pod glavo, in se s praznimi očmi zastrmel v strop. Pred njim so se zvrstile slike: Minka zdajle sedi sredi razigranih svatov in se smehlja svojemu možu Nikoli Kuzmiču, ki mu iz pogledov sije blaženost. Po večerji Tomov oče spregovori novemu paru nekaj svečanih stavkov, tako je ob posebnih priložnostih vedno rad storil. Trkajo s čašami vina in vzklikajo. V Minkinem očesu se zasveti solza. Potem jim zapoje »Studenček pod skalo...« ali kaj podobnega in ji vsi zaploskajo. Seveda se ob tem njena mati in oče posolzita. No, doma jima ostaneta dva sinova, oba še šolarja ... Oblekel je plašč, si nadel kapo in krenil po hišnih stopnicah navzdol. V mrazu, na prostem si je malce oddahnil. Počasi je stopal po pločniku razsvetljene ulice, še obložene z ostanki snega, in dalje proti Minkinemu domu. Megla se je hitro gostila, zato je šele iz bližine mogel razpoznati luči v oknih drugega nadstropja hiše, kjer so stanovali Polenškovi O, tam so sedeli zdaj oni, ki so izkopali grob njegovi sreči, ne da bi se tega zavedali, saj jim je njegova skrivnost ostala neznana. Tam je bila ona, ki je čez dva, tri dni ne bo več v tem mestu. Kako mrtvo mu bo življenje brez njene bližine! Blisnila mu je misel: kaj ko bi zdajle stopil tja gor in se nenadoma prikazal v njihovi družbi? In bi rekel Minki: — Ali si vse to dovolj premislila? Kaj nisi vedela, da sem tukaj še jaz, ki te imam resnično rad? Samo z menoj bi mogla biti dovolj srečna! Kako bi ga na takšne besede pogledala? Ali s strahom, ali z jezo, ali pa s toplo iskrico v pogledu? A zdaj, po poroki, to ne bi moglo ničesar spremeniti. Tudi prav nič važno ne more biti dejstvo, da je Nikola Kuzmič toliko let starejši od nje. Pač pa veljata za nepremostljivo oviro tisti dve leti, za kateri je sam mlajši od Minke. Resda je še samo dijak, toda ni predaleč čas, ko to ne bo več. In preveč jo ljubi, da bi si jo kdaj mogel izbrisati iz srca . .. Ustavil se je pred starim gostiščem, ki so ga obiskovali le preprosti ljudje. Ali bi stopil vanj, da popije čašo vina in si v njem utopi žalost nesrečnega dne? Še nikoli ni bil sam v gostilni. Nemara bi niti ne hoteli natočiti pijače njemu, tudi za to premlademu. Vtem se mu je približal krepak človek v plašču s krznenim ovratnikom in polhovko na glavi, nekoliko podoben Tomovemu profesorju matematike. Sprva se ga je ustrašil ob tej že skoraj pozni uri, ko dijakov ne bi smelo več biti na ulici. Potem je pogledal za njim, ki si je odprl zavešena gostilniška vrata. Iz lokala se je na ulico razlila luč in venkaj je puhnila toplota hkrati z zategnjenimi glasovi harmonike. Nadaljeval je svojo samotno pot skozi mraz. Nepričakovano je naletel na znanega človeka. Bila je to Pepca Močnikova, majhno, črnikasto, debelušno dekle, sošolka iz istega razreda. Glasno ga je pozdravila in mu zažgo-lela, kakor je to znala: »Kako da se sprehajaš tu ob tej uri, Tomo? Daj, pospremi me! Veš, mojo mamo je zgrabil 78 srčni napad. Pravkar je bil pri nas zdravnik in ji je napisal recept. Po zdravila se mi mudi v lekarno, v tisto, ki ima nočno službo.« Seveda ji je ustregel. Še dobro, da more zdaj misliti tudi na kaj drugega kakor samo na to, kar ga razjeda in boli. Deklica je v lekarni hitro opravila in zdaj se ji je mudilo domov. Pred hišnimi vrati mu je segla v desnico in imela je ravno še toliko časa, da se mu je povzpela h glavi in mu na lice dahnila bežen poljubček: »Hvala, Tomo!« Pepca ni bila lepotica, a bila je dobrosrčno in prikupno dekle, tako da je njena preprosta ljubeznivost lahko mimogrede ogrela tudi njega. Nasmehnil se ji je in ji močno stisnil roko. Že se je nahodil in dovolj osvežil. Bil je čas, da se vrne domov. Vedel je, da staršev pred polnočjo gotovo še ne bo z gostije. Vstopil je v toplo sobo in zagledal brata. Glavo je naslanjal na mizo in dremal ob odprti knjigi. Nevoljen se je zdramil. Že davno je bil povečerjal. Zdaj se je pričel slačiti, da leže. V kuhinji je Toma čakala večerja: polovica klobase s špageti in kompotom. Opoldne je le malo jedel. Čutil je lakoto in teknilo mu je. Medtem je bil brat že trdo zaspal in zdaj je legel še sam. Še vso uro so se pred njim vrstile slike dogodkov tega posebnega dne. Središče jim je bila Minka, ki je nastopala svojo novo pot skozi življenje, a kdove če tudi srečno. Ob takšnem premišljanju pa je sam nad seboj začuden čutil, da lastno gorje na njem ne leži več s tako zelo neznosno težo kakor še pred nekaj urami. Vendar ga je povsem pomiril šele blagodejen spanec. Bila je že ura čez polnoč, ko sta se vrnila oče in mati. Samo ozrla sta se v sobo k spečima sinovoma. Tomo je bil sicer še napol buden, a se je potajil. Vendar je opazil, da oče ni bil dovolj trden v nogah, a tudi duh po vinu in cigaretah je z njim zavel v sobo. Tako je poročna slovesnost pri Polen-škovih bila torej opravljena in zdajle se je bržkone tudi novi par odpravljal k počitku. Ob tej misli je Tomo stisnil zobe in se zakopal pod odejo. Prebudil se je hkrati z bratom. Zunaj je bilo megleno nedeljsko jutro. Oblečena sta stopila v kuhinjo. Mati jima je na mizo postavila kavo s kosom kruha, za vsakega pa je dodala še debel kos torte. »Orehova torta je,« jima je pojasnila. »Po-lenškovi so nama je nekaj dali s seboj za vaju dva. Minka sama jo je spekla. No, zdaj pa je žena in lahko ji rečemo tovarišica ali gospa Kuzmičeva. Čudovito lepa je bila včeraj. Pojutrišnjem odpotujeta z možem. Prav gotovo bosta srečna, saj se imata res rada . . .« Tomov brat je hitro použil zajtrk s kosom torte vred. Tomo pa si je svoj kos zavil v papir in odnesel v sobo, da si ga vzame s seboj v šolo za malico, tako je rekel. »Ne maram te poročne torte!« tako pa je sklenil sam pri sebi. »Rad sem imel Minko, a tega ni marala opaziti. Ljubši ji je bil muzi-kant iz Novega Sada! Tako rada ga ima, da iz same ljubezni do njega zapušča domači kraj, starše in dva brata. Morda bo to še obžalovala ...« Oče je spal vse dopoldne, tako da se je prikazal šele k obedu, ki ga je pripravila mati. Še med jedjo je bral časopis in se jezil na nekega goljufa, ki je z milijoni pobegnil čez mejo. Nič manj ga niso zanimale spet neke novice o novih pokojninah, kajti bil je polni službeni dobi že blizu. Končno si je natočil kozarec kisle vode in si prižgal cigaro. Potem je mati pomivala, fanta sta prelistavala zabavne revije. Vsi so ostali v kuhinji, tu je bilo naj-topleje. Naslednje jutro, v ponedeljek, se je Tomo Jurič z bratom napotil v šolo. V torbo si je bil vtaknil tudi kos orehove torte. Dal ga bo komu izmed sošolcev, sam ne bo jedel — Min-kine poročne torte! Stopil je v učilnico in zagledal Pepco Moč-nikovo, ki je glasno klepetala s tovarišicami. Takoj se je domislil: torto bo dal njej! Rada je sprejela njegov dar, čeprav malce začudena, kako da se je domislil ravno nje. »Ker si Pepca, zato!« ji je veselo odgovoril. »Ali naj to kaj pomeni? Pepca in Tomo?« je nagajivo pripomnila ena izmed deklet. »To ne pomeni ničesar posebnega!« jo je zavrnil, potem pa je kakor zaupno priznal Pepci: »Ker si dobro dekle, zato! Sinoči nisem bil pri najboljši volji, ti pa si mi prišla na pomoč.« »Tudi ti si dober, vem,« mu je dejala in črne oči so se ji smehljale. »Radi smo si prijatelji. Ali ne, Tomo?« »Seveda, Pepca!« Zazvonilo je in dijaki so se postavili k svojim sedežem v klopeh. »Ne smem več toliko misliti na Minko,« je ugibal Tomo. »Saj že jutri odide in potem bova daleč narazen. Naj ravna po svoji volji! Ampak pozabil je ne bom ...« Vstopil je širokopleči, strogi profesor matematike. 79 Ajdovo Strniš če Prežihov Voranc Kadar žanjejo ajdo in je vreme lepo in sončno, se razlijejo po polju najlepše barve, kar jih premore jesenska narava. Res je, da so polja nekam otožna, ker že vsa poletna rast zamira, toda vsa ta zamišljena otožnost, ki zastira polja, gozdove, hribovje in globače, je tako lepa, da človekovo srce nehote prisluhne čudnim, daljnim mislim. V tem času se preliva v ozračju nešteto prelepih barv — barve orumenelega drevja, rjavih njiv, zelenih smrekovih gozdov, rdečkastih macesnovih in bukovih pobočij bližnjih gora, barve temačnih lok in globač, ki se zlivajo v tisto prečudno, mirno jesensko barvitost, katere skoraj ni mogoče opisati. In koder sejejo jesensko ajdo, se ji pridruži še barva ajdovih zorečih, ali še močnejša, že požetih njiv s svojim temno-rdečkastim, skoraj vijoličastim odsevom ter daje vsej jesenski podobi šele tisti pravi, globoki občuteni izraz poslavljajočega se življenja. Ljudje, ki ne živijo na polju in niso s poljem zvezani, občudujejo jesensko podobo z lastnimi vtisi. Barvitost dežele, svetlikanje barv in lučk skozi sončno motnjavo jih nalahno pretrese in nenadoma se živo spominjajo svoje minljivosti. Vendar ni ta občutek pregrenak, pač pa blažen in lep. Ljudje pa, ki polje obdelujejo in ki jim zemlja, rodovitna ali roda, žge kožo od rojstva do smrti, doživljajo svetlikanje jesenske narave na svoj način. Njih oči strme sicer v barvitost okolice, toda barv samih ne morejo razločiti že zaradi tega ne, ker jim pred očmi brez presledka trepetajo vsakdanje skrbi. Polje je lepo, če je plodno, če je položno in če je dalo dovolj kruha. Zato ne strmijo po njem s sanjavimi očmi. Vendar tudi njih srca niso gluha za lepoto okolice; za trenutek jo občutijo z vso grenkobo ali z vso sladkobo, kakor jim pač življenje dopušča. Korak se zaustavi, zasenčene oči se zastrmijo v daljavo, nato pa privre iz prsi globok vzdih kot odgovor na trenutek občutene lepote. In že je vse mimo, spet je narava taka, kakor jo občutijo roke in podplati... Nekega takega dne sem se bližal naši domači bajti. Bilo je že precej pozno popoldne in sonce se je na zapadu bližalo grebenom Pece. Sence njenega predgorja so se stegovale proti vzhodu. Pod hribom je bila razgrnjena prijazna dolina in sredi nje je ležala vas s cerkvijo. Onstran doline so gorela macesnova in bukova pobočja strmega pogorja. Po poljih so se videli orači in kopači. Ozračje je bilo rumenkasto, polno jesenskih svetlob in senc, migotajočih v medlem sončnem soju. Iz rjavkastih in vijoličastih ajdovih strnišč se je širil čudni, stiskajoči odsev jesenske opustošenosti. Tedaj sem opazil pod robom našo osem-desetletno babico, ki je tam sama žela ajdo. Ni me videla in se je neumorno sklanjala k zemlji, se grbila pred žitom in od časa do časa odlagala snop za snopom. Vsa njena podoba je bila tako neznatna, tako majčkena in nizka, kakor ajda pred njo. Njen sklonjeni obraz se je skoraj dotikal rdečkastega strnišča. Tudi barva njene obleke se je skladala z barvo zemlje, na kateri je stala. Čeprav je naša babica nenehoma delala od zore do mraka, odkar sem jo poznal, in ni tega življenja spremenila niti s svojim osmim križem, me ni pogled nanjo nikdar tako zadel, kakor pa zdaj, ko se je tako sama grbila k zemlji na ajdovi njivi sredi rumenkaste, jesenske luči. Skoraj zabolelo me je in zbodel me je neprijeten očitek, če nisem morda tudi jaz kriv, da se mora ta zgarana in izčrpana žena še zdaj truditi na tej trdi, nerodovitni zemlji. To spoznanje me je tako prevzelo, da sem stopil na njivo z namenom, babico spraviti domov. Ona pa je bila tako zaverovana v delo, da me ni slišala, dokler je nisem za njenim hrbtom ogovoril: »Žanjete, babica!« Nekaj me je držalo v grlu in mi branilo, da nisem mogel takoj izreči, kar sem mislil. Babica je zadržala srp in se počasi obrnila k meni. Pri tem se je njeno telo komaj vidno zravnalo. Pred seboj sem zagledal njen lepi, suhi obraz in dvoje živih, velikih, skoraj še ogljenih oči. »O, si pa ti!« se je najprej razveselila in šele potem dodala: »Da, ajdo žanjem.« Barva njenega obraza in njenih rok me je spominjala, da je za njeno slabokrvno telo že premrzlo na odprtem polju. Dasi je bil zrak miren, je iz bližnjega gozda dihal jesenski mraz, ki ga slabi sončni žarki niso mogli več razgreti. In še močneje, kakor prej, ko sem jo zdaleč gledal, me je zdaj prevzelo čustvo sokrivde za njeno trdo življenje. Naša babica 80 ni bila moja krvna babica, ker je bila pri hiši le kot mačeha moje matere; toda moji mladosti je darovala toliko tople ljubezni, da sem se v njej prerodil, kakor se v poletju prerodi vigredna rast. Nikoli, pa če bi bil z njo še tako dober, bi ji njene ljubezni ne mogel povrniti in poplačati. Spreletel me je čuden mraz in hitro sem rekel: »Ah, babica, pustite to, saj vam vendar ne bi bilo treba žeti.« Toda komaj izgovorjena beseda me je že zapekla pri srcu kot laž. Ali sem ji jaz, ali smo ji mi vsi že kdaj omogočili počitek na stara leta? Ali se ni od zore do mraka trudila pred našimi očmi za suho skorjo kruha? In kakor v zadregi sem se ognil njenih vprašujočih oči in se zagledal v dolino pod nama. Njena barvitost, njeno svetlikanje in njene sence so me še malo prej prevzele; zdaj se mi je pa nenadoma zdelo vse gluho in vsakdanje. Tudi babica se je okrenila za menoj in se zastrmela v pokrajino, kamor sem strmel jaz. Pri tem se niso njene oči strnile in tudi njen obraz se ni spremenil. Skoraj boječe sem jo skrivaj opazoval. Preveč takih jesenskih dni je že doživela, stoječa vsa znojna sredi razgonov ali vsa mokra in premražena sredi polj, da bi mogla slutiti v vsej, pred seboj razgrnjeni podobi kaj rajsko lepega. Le to se mi je zazdelo, da se je njen pogled narahlo zganil, kakor če bi zagledal nekaj, kar je iskal. Skrivaj sem mu sledil in res sem zagledal sredi doline v zadnjem soncu se bleščeči pokopa-liščni zid tam pri cerkvi. Vsa njena zamaknjenost pa je trajala le nekaj hipov in že se je njeno izsušeno telo spet obrnilo h ajdi; spet je zaškrtal srp skozi steblovje. Takrat nisem več zdržal. Pristopil sem k njej, jo prijel za vele roke in ji skušal izviti srp iz njih. »Pustite, babica in pojdite domov, da se ogrejete,« sem rekel skoraj proseče. Mogoče bi me ubogala, če bi jo bile prijele tako raskave, od zemlje razjedene roke, kakršne so bile njene. Ker so se je pa dotaknile tuje, zemlji že odtujene roke, je skozi njene žile zadrhtel rahel odpor. Svoje izmučene oči je hvaležno uprla vame, hkrati pa je njen obraz pokril čudovito lep in miren nasm.eh; in njena usta so rekla: »Oh, pusti me, Voranc, saj žanjem letos ajdo zadnjobart...« Izpustil sem njene roke in odšel z njive kakor begunec. Nisem več videl barvite pokrajine niti nisem slišal orača, ki je na sosednji njivi pokal z bičem in zasajal oralo za novo brazdo zimske setve. Mojo dušo je trgalo bridko spoznanje, ki sem se ga bolj bal, kakor pa moja predraga babica . .. In to, kar se je zgodilo čez nekaj tednov, me je prepričalo, da je moja babica imela prav ... Jutro v gorah Vinko Beličič Zbudim se vpremilo tihoto jutra, mižim in čakam: da drozg zažvižga uverturo dneva, da zazvonklja govedo od bogvekod in zadehti od studenca nočni vonj cvetic. Ko v še nevidnem ognju plameni greben in biserno zeleno luč užiga, pobožno stopam po deviški rosi in čakam: zdaj zdaj mavrica jo presvetli. O v mojo levo stran uprte pohotne sulice vseh dni, ne morete do mene: v nedrju gora tegobe več ne žgo srca, skrbi so razpršene. Dogorevanje Vinko Beličič Svetli oljčni pepel primorskih let mi je glavo posul. Mama, nekaj pozabljenih besed hodi za mano od tam, kjer sva bila doma — rad bi jim vdihnil kri, pa so nevzdramne na dnu srca. Zubelj na meji dveh dob in dveh svetov. Veter, potegni sem — veter, potegni tja: plamen le žive je zablesti, manjši, čistejši, bolj sam. Leta gredo, oblaki se dvigajo nadme — a jaz se smehljam. 6 81 Na Vedrem hribu Ludvik Zorzut Sonce še ni vajšlo dol s Čavna in se je noč vlekla gluha zaspana, ko se je na Vedrem hribu, v hišici na podu premetaval do trdi zakonski postelji Toni Mežnar, Antonius Mesnarius, na zakonskem starem špampetu, skupaj zbitem v enem kosu, z eno blazino, napolnjeno s sirkovim škuševjem, z enimi surovimi prestrali, z eno odejo-šklavino. Desna stran tega posteljnjaka je bila prazna že več let. Z zidu je na zapuščenega očeta gledal kvader svete Družine, v hiši spodaj mu je delal družbo njegov priprošnjik Anton Pu-ščavnik, res, kot da sta si bila brata, ne rečemo po svetosti, po pužčavniškem životarjenju pa le in še po dobrosrčnosti. Antonius Mesnarius, to latinsko ime mu je nadel gospod vikar z Vedrega hriba — Toni Mežnar je tisto dolgo noč imel prelepe sanje. Da bi sanjal o ženi, kaj še. Sanjal je o lotu, o loteriji. Trije numerji so se mu zablesteli, kot da so tri zvezde padle z neba. Kaj ni ondan umrl stari Koncut, ki je imel sedeminsedemdeset let, osemnajstega v mesecu, v hramu s hišno številko 29? Trije numerji za terno. In na dan petka je s temi številkami tekel v Krmin na loto, pa se je zgodil čudež, da je zadel terno, skočil pokonci, skoraj, da ni padel s špampeta, prebudil se je, si pomel oči, spregledal. Hudiča, pa ne, da so bile to le sanje. Kmečka bala v Goriških Brdih v prejšnjem stoletju Vedri hrib se je budil ves pozlačen, žarki prameni so se prelivali po vasici, ponižno čepeči pred cerkvijo, ki se je bila postavila vrh griča s svojim zvestim varuhom — zvoničem, bolj trdnjavskemu stolpu podobnem. Spredaj je orjaški dob z debelimi koreninami podprl oba, da se nista pogreznila na borne hrame in na nedolžne stanovalce. Po strmih stopnicah so pobožni duhovljani lezli navzgor, kot bi rekli, strma je pot, preden so se prekrižali in stopili v božji hram svetega Vida in tovarišev mučencev. Niso razbrali latinskega napisa pri vhodu nad vrati: NON DATUR NISI PURIS MENTIBUS CERNERE SUMMUM MDXXXV prosto bi rekli: Ni dano gledati Najvišjega razen tistim, ki so čistega srca — 1535 Ta častitljiva letnica spričuje starost najbrž prvotne in ne sedanje cerkve na Vedrem hribu, do danes 438 let, v stoletjih je bila najbrž povečana? V prvih časih je bilo tu le 10 hiš. Kuhan sirk, ječmen, kisel' rep', vržot', polent', pogač', prežgan' žup', mleko tučeno, za praznik gubane', fulj' je redilo zadovoljne ljudi, tudi Toneta Mežnarja. Zlahta mu je dajala tople hrane, on sam si je po večerji že napravil kakšen ,frtalj' s srčnim zeljem in komaračem. O, koliko kmetskega zadovoljstva v tej skromnosti! Zalila je pa r'bul', jih poživljala, razveseljevala mehka srca, a tudi jim podžgala nemirno briško kri, da so se na Dobrovem razvneli in pomerili z drugimi fanti. Ženili so se kar doma, le redki so zašli v tuj zelnik in vozili balo iz sosednje vasi na kmetskem vozu, na škalirju, okrašenem z bršljanom in rožami, naloženim z omaro, posteljo, skrinjo, na katerem sta sedeli prvi tovarišici in je kikirikal petelin, zadaj pa se je oglašala privezana kravica. Neveste s širokimi modrci so se lesketale v tabinastih, v pisanih barvah se prelivajočih krilih. Še so jih imeli v skrinjah skrite, novčarsko oblačilo je moralo počakati do njih smrti za v kasel'. Zlato sonce, ki je rodilo grzduj' in sad v brajdi, ni dalo vsega tega, pozlačeni Vedri , hrib ni pozlatil senčnih strani. Vedrijanci so zašli v pomanjkanje, nekateri v obubožanje. Imeli so župana v Kojskem, podžupana v njih vasi. Pa kdo bi dajal takrat podporo? Tudi sveti Vid ni mogel pomagati, niti ne sveta Ana z Vedrijana. So pa Brici bili in so še iznajdljivi. Ženske so zadele na glavo, moški na ramena, polno košaro, naloženo z vsakršnim blagom, težko tudi do 18 kilogramov, posebej še na rokah nekaj kil in se odpravili na prekupčevanje; nosili so prodajat sadje, žganje, 82 lomber, oljčje in še kaj — vedno knogam z Vedrega hriba dol k Soči, na Kozaršče, na Bukov vrh, gor na Pečine, v Čepovan, čez Kobilco dol v Trebušo, na Vojsko, v Nemško Idrijo, pa so nekateri zlezli čez hribe v Bohinj. Ste slišali ljudje božji, posebno vi, ki imate avte in taka vozila? V Bohinj! Naši dedje so hodili, hodili in nosili težka bremena s čestel-cami, cajnami, koši. Tudi ko je bila tu Italija, so se odpravili na ta kontrabant. Kdo bi ustavljal neugnane srčne Brike s pisanimi, nazaj potegnjenimi rutami vrh kite, da jim je blestelo jasno čelo in gorelo rdeče lice, ko so koludvale z enega na drugi hrib, na koncu prikrevsale domov s krvavimi žulji za kakšno kronico, kakšno lirico bolj bogate. V bližnja mesta pa so zapregli kolesa in na njih obesili prenapolnjene košare in dirjali v laške ravni od pomladi do jeseni. In še to, da so tam v avgustu najeli dninarice, največ čečice iz Benečije, šli na Štajersko, na Bizeljsko na lupljenje češp, kakor je bila takrat ta industrija s suhimi slivami v modi. Eni so dobili, drugi izgubili in zraven kleli: Obup v rebulo zlivamo in našim briškim vicam pijani mi napivamo dolgovom in menicam. Še drugo leto vzamemo ta križ na svoje rame. Če pa se spet ujamemo hudič naj češpe vzame. (1. z.) Antonius Mesnarius nosi numerje na loto v Krmin V vaški srenji malih, preprostih, a marljivih udov, ki so se te skupnosti zavedali tudi v nesrečah, v bridkostih in radostih, je tudi Tone našel svoj življenjski prostorček pod lastno streho v hišici sredi vasi. Ni hodil dobri mož v Bohinj, ne na Tolminsko in tudi ne na Štajersko si iskat zaslužka, je pa hodil, hodil v Krmin in nosil numerje na loto, vsak petek. Ni imel zemlje ne polja, zdaj še žene ne, še gospodinje ne. No, cerkev mu je prepustila nekaj gozda za drva, da se je pozimi ogrel in zadremal pod kaminom. Kaj bi zdaj ob praznem ognjišču, ob pogašenem mrzlem ognjišču? Mrščalca ga je spreletavala. Na podu je zakonsko posteljo zagrnil, kot da je ni več. Zato pa se je vsako noč ulegel na gole deske, odpočival se je na tleh. Pohlevni tretjeredni Toni si je vse to vzel za pokoro. Ali mu je žena kaj pisala? Ne! Ali mu je poslala kak' podpor'? Ne! In vendar, od kod je jemal toliko moči in volje? »Dobro srečo voščim,« se je kar na lepem prikazal gospod vikar na vratih. »O, gospodnunc« se ga je razveselil Toni Mežnar, »ste mi prinesli sreč'? Kaj bi pravil, saj veste, pat'k je danes in ponesem.« »Bog vas nesi, pa kaj prinesite. Ste dobili kaj pošte,« ga je dobri vedrijanski gospod pogledal z blagim nasmehom. »Nič, gospodnunc, prav nič,« se je Toni skoraj razburil in mu je rdečica zalila lice, malo tudi od sramu, »vam pa povem«, se je mož ojunačil, »če je moja žena v vicah, jaz pri zadnji avemariji ne bom molil več za duše v vicah. Če pa je žena gor«, je dvignil prst, »jaz ne grem ponjo, če je dol, še manj. »Frda-cana«, se je vikar komaj vzdržal smeha, »saj niso prišle nobene karte, da vam je žena umrla.« »Zamerte al' ne zamerte, gospodnunc, ona je končala naš' hiš', pojdem, ja pojdem dol k žen' an ubujem tist'ga hudiča, pri katerem služi.« »Sveta nebesa, kako pa,« se je pošalil pastir vedrijanskih dušic. »Skrijem nož v štrucu kruha«, se je Toni med solzami krčevito in bridko zakrohotal, kot bi se zbal svojih besed. »Sveti križ božji«, je gospodnunc zamrmral, zavil okrog vogla in pustil Toneta, da je vrgel iz sebe vse briške hudirje, tantave, zlodje an njih mater' in šel potem jih splahnit s kvartinčem. Komaj se je gospodnunc zgubil med hišami, si je naš loto-igralec zadel kami-žol'co čez ramena, zavil pogač' v culo, jo povezal na palc', stekel gor k šol', poklical sosedovega poba. »Glej, da pojdeš zvonit poldan,« mu je zatrucal, »ti prnesem kolač an cedel.« »Stric, kam graste? Graste u Krmin,« so ga obkolili otroci in ga vlekli za kamižolc'. »Bejšte otroc' u šol,« jih je podil stric Toni, »tud' vam prinesem kolač' an cedel,« potem se je spustil po klancu dol k reki, hitel pod Snežačami, čez most gor, obšel Dobrovo pod Gradom na cesti prot' Modan. Nobene ženske ni srečal, hvala Bogu, drugače bi se obrnil nazaj na Vedri hrib. Ozirali so se ljudje za njim. »Kam, kam nunc z Vedrijana, kam tako naglo? Bog daj srečo,« so ga ustavljali, ki so vedeli, kam se mu mudi. »Buog di, Buog di,« je Vedrijanc kar bežal skoz vas, potem čez Du go navzdol, za Krminsko goro in prišel na furlansko stran. Je že zaslišal furlansko žberlanje. Pot si je obrisal s čela in prah z bot' ko je po dveh urah hoda prisopihal v Krmin, v furlanski trg 83 Cormons še pod Avstrijo in jo mahnil naravnost na goranji plač do tist' buteh,' kjer je svojega klijenta veselo pozdravila šjora Roža al' šjora Marjuta al' šjora Luviža. Jih ni znal razločevati. »Tres numers per terno,« je Toni pomolil šjori karto od škartoca, na kateri so bile zapisane tiste tri številke, in jo je milo pogledal, kot bi jo prosil za milost. »Ben arivijodiši, šjora Roža, al' Marjuta, nasvidenje,« je Toni, ko je odpravil, hotel zbezljati kar proti Brdom nazaj. »Spetajt un pok,« počakajte malo, »od zadnje loterije ste nekaj dobili,« mu je poštena trgovka izročila majhen dobitek vsaj za potnino. Mož se je razveselil in kar šel nakupit kolač' an cedel' za vedrijanske pobače, imel jih je rad in oni njega, pa naj jih je v cerkvi še tako zlasal in oklofutal. V lepi krminski oštariji je Toni stoje popil »una tasa di kel bon«, pomočil kruh v vino, hitro použil — ravno tako so krepčali poštarskega konja, ki je vozil pošto iz Krmina v Biljano, — potem jo je odkuril, vzel pogač', domov grede jo je stiskal kot pulč in jo glodal po vsej cijesti. Že se je sonce nagnilo dol v Benečijo in se je Vedri hrib ovijal v mrak, je vedrijanski zvonič že zagledal svojega varuha, kako se podi in bezlja navzgor, in je bil Toni kmalu pri njem, potegnil za vrv od tega vančega in odzvonil avemarijo. Oglasili so se doneči bratci z vseh gričev, holmov, bregov, kakor da so hoteli vsi skupaj naznaniti in voščiti Bricem en lep dober večer. Terno Na Vedrem hribu je teklo življenje kot stara ura na zvoniku, udarjala je dobre in hude ure, rano je zbudila Vedrijance in jih je utrujene pozno naganjala k počitku. Tik-! Tik-! Toni Mežnar je slišal vse ure, jutranje, podnevne in ponočne. Shod svetega Vida so obhajali po stari lepi navadi v znamenju zadnjih češenj, trcink, črnic, ki v njih so se že gibali »tončiči«. O, sveti naš zavetnik, mučenec kot jaz,« je molil Toni Mežnar, ti vse vidiš, vse veš, ti vidiš tudi v moj' duš', v moje upanje. Ali vidiš tudi v moj loto?« Tik-! Tik-! ves dan, vso noč. Tedaj je počilo. Vedri hrib se je zdramil, velik nemir ga je obšel, iz Krmina je prejel čudovito novico, sklical je skup vse vaščane in oznanil vaški srenji: Toni Mežnar je dobil terno, največji zadetek. Završala je srenja v čestitanju, zadovoljstvu, vsi so mu pri- voščili, da je dobil tako visok dobitek, da lahko pojde po žen' dol v Egipt. Antonius Mesnarius, Toni Mežnar je kot zmešan skočil iz hišice na plač, poprijel vse žene in zaplesal z njimi. »Nič več pojdmo na Štajersko, pojdem v Kairo pogledat, kaj dela moj žen,« je pel in vriskal, pa je pozabil na tisti nož v štruci kruha, pozabil na tistega hudiča in pozabil je na ležišče na deskah. »Pojdem po moj' Pold',« je kričal po vasi. In vsak večer je pri zadnji a vem ariji molil tudi za duše v vicah in je tekel k gospodnuncu za svet ,maš', k svet'mu Vidu za srečno vožnjo, k sveti Ani za srečno vrnitev. Pregledoval je sezname ladij, parnikov, ki peljejo v Egipt: Victoria, Expera, Marco Pollo, Vienna in še druge, same italijanske linije, izbral si je Vienno, to je cesarski Dunaj, glavno mesto Avstrije, pod katero je spadal tudi Vedrijan. Si lahko predstavljate: Brda—Egipt, Vedrijan—Kairo, Vedrijan—Aleksandrija? Svetovna povezava! Toni Mežnar, Vedrijanc-svetovni potnik. In se je začel odpravljati, pozdravljati. Pomedel je hiš', spet je odgrnil zakonsko posteljo, obrisal kvadre svete Družine in svet'ga Antona Puščavnika, pogledal gor k cerkvi svetega Vida, se prekrižal trikrat in zaklenil hišico. »Jaz pojdem po moj' Pold'«. Ko se je počasi le odpravil, so mu z Vedrega hriba mahali v pozdrav sosedje, žlahtniki, vaščani, otroci, a gospodnunc je opazoval to zabavno odhodnico skozi okno in majal z glavo. Potniška ladja Vienna je pribezlala v Trst iz Benetk in je tu vkrcala avstrijske potnike, tudi prestrašenega, zbeganega Toneta. Zarezala je bela ladja v morske valove in jadrala nizdol po Jadranskem morju s spremljanjem galebov, delfinov, zavozila v grško vodovje in otočje: Dodekanez, Kreta, Pirej, nato se usmerila skozi Jonsko v Sredozemsko morje in kmalu vrgla sidro v Aleksandrijskem zalivu. Vso pot se je Toni stiskal spodaj v trebuhu ladje in mislil in ječal: O kje si moj Vedrijan, kje si moj' hiš', kje si moj svet Vid? V vsej tesni notranjosti mu je pelo in pelo: Zaplula je barčica moja! Beg v Egipt Prečudna neverjetna bolezen, kakor bi ji rekli epidemija, se je pred dobrimi sto leti pojavila v goriški deželi, v okolici Gorice, v Prvačini, Renčah, Biljah, Bukovici, v Solkanu in še v Brdih, v Kojskem, Vedrijanu in tam okrog. Mlade žene — kot ptice selivke — mlade matere, komaj porodnice, so svoje otro- 84 čiče, še dojenčke, kratkomalo prepustile v rejo možem ali sorodnikom, same pa so odletele v Egipt in še nekaj deklet potegnile s seboj. Kam? Za hitrim lahkim zaslužkom, za naglim obogatenjem, po lepšem, lažjem, užitka polnem izživljanju? Že res, nekatere družine je trlo hudo pomanjkanje, te in še druge družinske nadloge so prisilile naše ljudi v svet za srečo. Beg v Egipt. Poleg slovenske ženske pridnosti, že od narave obdarjene, poleg poštenih namenov so se vrinile še druge skuš-njavice, tiste lahkomiselne, polne poželjivosti in so spremljale naše Goričanke v daljna tuja velemesta, v Kairo in v Aleksandrijo, da so jim rekli Egipčanke, Aleksandrinke. V bučnih orientalskih mestih, v šumu in vrvenju tolikih narodnosti: Arabcev, Angležev, Francozov, Grkov, Italijanov, Nemcev pa še tolikih veroizpovedi, so naše ženske obstale onemele na pomolu kot jata preplašenih ptic, in okrog se ozirajoč, so kmalu sfrlele po določenih jim službenih mestih. Avstrijski konzulat jih je vpisal v evidenco. Vestne, marljive slovenske služkinje, varuhinje otrok, strežajke, predvsem dojilje, bolniške sestre in še katere so bile zelo iskane, izredno priznane v bogatih arabskih in angleških plemiških rodbinah. V Kairu so večkrat stregle članom kraljevskega dvora. Slovenka naj bi bila mlečna mati kralja Faruka in Slovenka je bila Mery kot glavna medicinska sestra v arabski bolnici, ki je strokovno pomagala pri zdravljenju paše-kralja, pa še žene pokojnega Naserja. V priznanje je dobila medaljo s piramido. In so bile še druge bolnišnice: francoska, grška, italijanska, angle-ško-švicarska, v katerih so se odlikovale naše bolniške sestre. Kairo in Aleksandrija! Egiptovske lire, beneški cekini, prelivajoče se zlato so omamljali zaslepljeni svet. Zato pa je neizmerna bila hvala in priznanje našim »munjam« — redovnim sestram, da so v Kairu ustanovile slovenski zavod, ki je bil in je še pravo zatočišče, varni pristan za vse naše ljudi, blodeče v tem velemestnem labirintu. Le denarne podpore so naši rojaki nakazovali domov, da so se njih svojci opomogli, vendar ni bilo vse zlato, kar se je svetilo v Egiptu, ne na zunaj, še manj na znotraj. Dogodek na Vedrem hribu Med Egiptom in Brdi so trajali še dalje prijateljski odnosi. Diplomatske zveze med avstrijskim, pozneje italijanskim konzulatom Motiv iz Goriških Brd (19. stoletje) v Kairu in med županstvom v Kojskem, podžupanstvom na Vedrem hribu se niso pretrgale. C. kr. pošta, za njo italijansko-kraljevska, je razveseljevala svojce z dolgimi pismi in bujnimi orientalskimi razglednicami, še več, nakazovala jim je egiptovske lire šterline. Na Vedrem hribu, v Kojskem in tam okrog so zablestele vse bele obnove pr' hiš in se pokazale nove reči u hiš. Sredi vasi pa je samevala hišica, zaprta, zaklenjena, ni švigala iskr' in dima skoz kamin, vpila je po gospodarju. O, njih gospodar Antonius Mesnarius se je ženil v Kairu, da ženil, ali kakor so pisali, bolj od daleč, grzduj mu je bilo visoko, zato bolj kislo. Njegova milostljiva miss, gospa soproga, ga je imela pod kuratelo. Kaj vsi dateljni, banane, mandarine, melone, karamele, mandulati, rožiči, suh' fig', je vzdihoval Toni, pa bo le bujš en vedrijansk' hrušk ku vsa ta egiptuska specerija. Niso ga pozabili vedri sovaščani, še dolgčas jim je bilo po Tonetu in so mu po drugih pošiljali domače pozdrave. Bilo je v pozni jeseni. Brda so v zlatu porumenela. Sveti Martin je v škrlatastem plašču prijahal tudi na Vedri hrib, dobri ljudje so njemu in njegovemu vrancu dali srebat sladk' rbul', pa še sami so jo radi cmokali, se pravi, pokuševali so jo po kleteh, zdaj v eni zdaj v drugi in je glasna govorica odmevala okrog hišnih voglov. Pa čujte! Pa glejte! Na vasi se je naenkrat zaslišal tolikšen vrišč otrok, da je vse vrelo iz hiš, žene, dekline, moški iz kleti in hlevov. Po vaški cesti je privozila črna svetla kočija, fijakarski kaleš iz Gorice, zavil je med hiše, pri najmanjši, pri najrevnejši se je ustavil. »Toni Mežnar se je vrnil domov an njega Pold', pa še dva pobiča z njo,« so ženske zbezljale in sklicale vso vas na vkup. Vsi so bulili v kočijo. Izstopil je iz kočije Toni, ves spremenjen, tako gosposki, 85 ves napucan s šjarpo, pa resen, resen, pa če ne bolj sramežljiv? Zazijala je vaška srenja. Živijo Toni! Izstopila je iz kočije mistress Leopoldina Simcich, vsa v bleščečem sijaju, s tolikimi zlatimi prstani na rokah, z zlato zapestnico, rubinastimi uhani, bisernimi kordoni — verižicami in z drugimi dragulji, vsa v šumeči lahki svili, dišeča v opojnih parfemih. Zazijala je vaška srenja. Izstopila sta iz kočije dva pobiča, čedna, temne polti, črnih oči. Zazijala je vaška srenja, dvakrat je zazijala. Že so se ženske z dlanjo stisnile k ušesom, zahihitale, moški so se le spogledali. Kdo bi to spraševal? Na Vedrem hribu so se razpletale prečudne zgodbe iz Egipta, Kaira, Aleksandrije, kot lepa Vida preko morja, neverjetne, bajne, iz tisoč in ene noči, vedri moški so le zmajevali z glavo. Spremenjeni Toni se je delal zadovoljnega, veselega, pa so že ljudje ugibali, da nekaj ni v redu z njim. Starega gospoda vikarja ni bilo več, šel je v pokoj, cerkvica in zvonik na hribu sta za nekaj časa utihnila, osirotela duhovnija je čakala. Madam Leopoldina se je povzdignila visoko nad preprostimi Brikami, ponižala se je govoriti le bolj z žlahto, v briško slovenščino je vnašala arabske, francoske, angleške, italijanske prizvoke, da je bila še bolj imenitna, po vasi grede je vihala nos med sajastimi hišami, hlevi, gnojnicami. Zbegana pobiča temne polti in črnih oči se nista znašla med vedrijanskimi otročaji. Kaj bi? Dan je tonil v noč. Noč je budila dan. Kaj bi? Šušljanje po vasi od enega na drugi konec. Čez Vedri hrib se je pripodil črn oblak, na vasico je legla megla, rekli so ji sramota. Kaj bi? Svet se sprevrača, tako tudi Vedri hrib. Kar so ljudje prerokovali, pa tudi z vidnim veseljem pričakovali, se je zgodilo. Nekega Vedrijan v Goriških Brdih lepega navadnega dne rano, rano v jutru se je spet prikazala kočija na vasi in obstala pri najmanjši hišici. Zbegani, obupani Tone je prenašal bagulje iz hišice v kočijo. Stopila je v kočijo mistress Leopoldina Simcich in z njo oba pobiča, on je še pogledal okrog, da ne bi kaj pozabili, potem bežen pozdrav in kočija se je zganila. Ni bilo vaške srenje ob tem nenavadnem slovesu, le nekaj radovednih obrazov je pogledalo skozi okno, kočija je drdrala čez Brus proti Gonjačam. Toni je ves razdvojen gledal za njo. Madam se je vračala v egiptovsko palačo, zlata mistress se je odpeljala z zlato kočijo. Ptica selivka je odletela in pobrala s seboj oba svoja mladiča temne polti, črnih oči... Življenje na lotu Vedri hrib je dobil novega vikarja in kakor da se je prerodil v letih pred vojno z Italijo, se je njegova vasica osvestila, na njenih bregovih je zaorila nova pesem, slovenska budnica, ki je priklicala izobraževalno društvo, pevski zbor, narodni tabor obmejnih Bricev. Novi vikar, obdarjen z modrostjo in učenostjo, ki mu je bila sama ponižnost in dobrota, je le dobrohotno presojal svoje Vedrijance. Pri njem se je vselila asketska samota. Iz knjižne omare so dihale dragocene knjige učenosti, znanosti, umetnosti, slovenska beseda, tujo so posredovali nešteti slovarji, tudi grško-slovenski. Ne le iz teh knjig, temveč iz prirodnega daru, iz svojega duha je zajemal življenjske nazore. Njegovi sobratje so prihajali na Vedri hrib k njemu »ad consulendum«. Svojim Vedrijancem je modri gospod pokazal še stare goriške časopise kakor Soča, Glasnik, Domovina, ki so pisali o Goričanih v Egiptu, v Kairu, v Aleksandriji, o nenaravnih ženskih poklicih, dvomljivih zaslužkih, hudih izgubah. In je še povedal, da je pisatelj France Bevk* napisal pretresljivo povest »Žerjavi«, to so ptice selivke, in Anton Aškerc**, da je spesnil dramo slovenskega dekleta pod naslovom Egipčanka, v obeh teh podobah se zrcali vesel začetek, a se stemni žalostni konec. Toneta, svojega zvestega mežnarja, je rad imel tudi novi gospod vikar in mu je, da ne bi zmrzoval pozimi v cerkvici in v hišici, daroval havelok, gosposki zimski plašč s pelerino. Enkrat je utrujeni Tone Mežnar zaspal na tem haveloku, — tako je on izgovoril — v zakristiji in je v sanjah videl prikazen, slišal šumenje po cerkvi, klicanje, se ni ustrašil. 86 »Gospodnunc,« mu je Toni pripovedoval to zgodbo, »vaš havelok sliši vse.« In res je slišal. Drugi dan so mu prinesli pismo iz Kaira. Sporočili so, da mu je žena umrla in da ga je na zadnj' ur' prosila odpu-ščenja. In je nesel pismo kazat gospodu vikarju. »Ja ben, Buog se usmil' za njen duš', jaz pa, saj veste, danes je pat'k, nesem lot' u Kar-min.« Po dveh vojnah V venčanem maju, v rosnem jutru, zavijemo z Gonjač na stransko, vabljivo skrivnostno pot, ki se razgibana sprosti po raztegnjenem hrbtu proti zahodnemu soncu. Res, kam si se pomaknil na višnjeviško stran, ti vzvišeni, ponižni Vedrijan? Razgledna, promenadna cesta, zdaj asfaltirana, a tiho prometna, vijuga okrog holmov med bohotnim zelenjem in cvetjem, med trtami, češnjami, dobovjem, jesenjem, ga-brovjem, leskovjem, ob duhtečem grmovju z divjimi nageljni, za vsakim ovinkom spreminja krajinsko podobo. Visoki opočni skladi z vmesnimi, zarisanimi naravnimi kvadrati na plošči nas ob cesti presenetijo v tem nenavadnem zanimivem geološkem pojavu, z desne nas onstran pod planinami zazrejo stara naselja: Vrhovlje, Crnaško, Krasno, Nožno in nižje dol ugledni Višnjevik, z leve pa vasice, danes bolj sive golobice na podoljih od Šmartnega mimo Dobrovega do Prevale. S polnimi pljuči zajemamo briške ajerče, omamne vonjave, krilati zbor kosov in slavcev nam poje medpotoma. Koliko lepote in navdiha smo deležni! Ni lepšega vhoda v briško vas, kot je ta na Vedrem hribu. Vedrijan, da si tako čedno bel, pobeljen, obnovljen! Od kdaj? Dve svetovni vojni sta se ob te obregnili in te pretresli, v prvi je bila tu pri Martinovi italijanska komanda, preko katere so pošiljali slovenske pregnance v internacijo ali v begunstvo. Na hišah so še vidni sledovi uličnih napisov. Ali ni šel skozi vas Corso Vittorio Emanuele, ali pa morda Garibaldijev? Prestal si Vedrijan vse vojne preizkušnje, pa si na koncu le zapel pesem o svobodi! In da si osrednji kraj Brd, se še ponašaš, da imaš vremensko-meteorološko postajo, ki zaznamuje vremena in jih poroča vsemu slovenskemu svetu. O, tudi ti jih poslušaš, tud' če je tuč', ali suš', al' slana, al' povodenj. Stopimo v vas, stopimo v hiš'. Ni sledu več po ognjiščih, kaminih, ni sledu po starih lomarjih, skledovnikih, vinklah. Same moderne naprave na elektriko, pa še radio hrešči tam v kotu, zraven televizor razbija. Da, vse to imaš tudi ti Vedrijan, ki si se umaknil v stran. Speljal si vodovod in še asfaltno cesto v vas. Vinograde si uredil, brajde razčistil, sadno drevje oplemenitil, a za dobro kletarstvo in za vinovod v širni svet skrbi vinska klet na Dobrovem. Koliko pa vas je pravzaprav vas druzih, vseh vedrijanskih moških in ženskih duš? Niti ne dvesto? Ali jih niste na prelomu stoletja našteli štiristo deset prebivalcev? Malo vas je. Pomnožite se! Ostajajte doma. Zemlja je vaša najzvestejša prijateljica, tovarišica, dobrotni-ca in ne vem kaj še vse. Da, zemlja! Kaj se posmihate in gledate proti vinski kleti na Dobrovem in tovarni v Anhovem in bogve še kam? Obiščemo Toneta Mežnarja in gospodnun-ca. Kje sta? Res že na žegnu, na božji njivi gori na vršiču, ki mu vi pravite na Brusu?... Tam zbrusi ostri veter vse mrliške in mrtvaške zrakove, Vedrijancem tudi vse duhove in pameti. Zato pa pravi oni napis gor' na ter': puris mentibus — Vedrijancem čistega duha! Ne diši več po Egiptu, ne po Egipčankah, ne po Aleksandrijkah. Kdo pa nosi sedaj lot' u Krmin? Izgorevanje Valentin Polanšek Zgorel je Slovenec, ko so zgrmadili stoletno kmečko hišo; upepelili so Slovenca v krematoriju kaceta; sežgali so Slovenca z obkoljeno javko vred. In zoglenela je za marsikaterega Slovenca osirotela mladost. Zdaj smo plamenice v obdravskem »prastrahu« ... 87 Prvikrat na Triglavu Janko Mlakar Za stoti Koledar Mohorjeve družbe (1953) je Janko Mlakar opisal svojo zadnjo turo na Triglav — Moja zadnja tura na Triglav — na katero se je odpravil poleti leta 1951. Dve leti pozneje — 11. avgusta 1953 je umrl in dva dni pozneje se je odpravil na svojo zadnjo turo v tem življenju, vsaj tako bi sam rekel, ko so ga pogrebci odnesli z Žal na pokopališče. V istem Koledarju je še priobčil spominski članek Jožefu Lavtižarju za stoletnico rojstva, ki ga je končal z besedami, ki danes prav tako veljajo zanj, »da bo živel še vedno v svojih delih« in bi dostavili: in v hvaležnih srcih slovenskih planincev. Pisatelju in velikemu planincu v spomin objavljamo opis njegove prve ture na Triglav, ki jo je naredil leta 1893, torej pred osemdesetimi leti, ko je bil na Breznici na počitnicah pri župniku Tomažu Potočniku. Ture so se udeležili še štirje takratni bogo-slovci: Finžgar, Dostal, Regen in Šolar. Opis ture je bil prvič objavljen v Mentorju leta 1932/33. Svoje planinsko »udejstvovanje« v gimnazijskih letih sem zaključil s tem, da sem se po pridnih vajah v Karavankah obrnil v Julijske Alpe. Pričel sem pa s Triglavom. To je bilo za tiste čase velika predrznost, saj so bili celo tisti redki, ki so hodili na Golico, Stol in druge bolj lahke gore. Ako se je kdo prikazal na ulici v planinski opremi, so gledali za njim, se smejali kratkim hlačam, ki so jih takrat nosili samo mestni otroci, ter se čudili dolgi palici in nahrbtniku. Gorje pa ženski, ki bi se bila pokazala v javnosti v hlačah ali celo z golimi koleni! Hlače in njeno posestnico bi bili odpeljali na opazovalnico, gola kolena bi pa šla v Begunje pokoro delat za javno pohujšanje. V tistih časih torej, ko smo poznali nahrbtnik in cepin večinoma le iz slik, se je če-tvorica bogoslovcev tako opogumila, da je s preziranjem življenja in smrti sklenila, da pojde na Triglav. Vsi štirje so kljub temu, da so »tvegali« življenje na triglavskem grebenu, še danes živi (t. j. leta 1932/33, op. ur.) ter zavzemajo v človeški družbi bolj ali manj častna mesta. Finžgar je župnik, pisatelj itd. itd. Postal je visok cerkveni dostojanstvenik. Regen je profesor na Dunaju in znan opazovalec murnov. Šolar pa župnikuje nekje na Dolenjskem in strahuje vso divjačino daleč naokrog. Ko sem zvedel za njihovo nameravano »eks-pedicijo«, sem jih koj prosil, naj me vzamejo s seboj. »Naj bo v božjem imenu,« je odločil Finžgar, »samo toliko ti povem, če boš švedral in pešal, te bom zadegal tja v skale, da boš pomnil, kdaj si šel na Triglav.« Tako! Treba se je bilo še opremiti, kakor se spodobi za tako »nevarno« turo. Čevlje sem imel, kajti takrat smo študentje, kar nas ni bilo »gosposkih«, nosili večinoma podkovano obutev, da nismo toliko podplatov strgali. Palico, kratko, zakrivljeno, mi je posodil dr. Svetina in mi dal z njo vred nekaj lepih naukov na pot. »Pazite, in glejte, da vas ta palica ne popelje v smrt! Triglav ni Stol ne Golica. Ako bi jaz imel odločilno besedo in bil za vas odgovoren, bi vas ne pustil na tako nevarno pot.« Sedaj je bilo treba še malhe in brašna. Malho, pristno pastirsko — dišala je po kozah — mi je posodil Petrovčev Francelj. Vanjo sem vtaknil dve klobasi, kos kruha in neizogibno ploščato steklenico slivovke za primer, če bi prišle notranje zadeve kaj v nered. Ko sem še preštel denar (naštel sem 2 goldinarja 72 krajcarjev), sem bil pripravljen na vse, tudi na smrt. Moji tovariši so se prav tako skrbno opremili in preskrbeli, zlasti z žgano pijačo. Dostal je kot nežen »mestni otrok« hodil prazen. Ostali so pa imeli poleg drugega vsak še v rokavu zavezano veliko steklenico slivovke. Nahrbtnika nas namreč vseh pet ni premoglo. Trem steklenicam se je pridružila še četrta, ki jo je dala Kuntova mama s Sela in nam ob enem naročila, naj ji prinesemo za odpustek kamenja z vrha Triglava. To steklenico je vtaknil Finžgar v levi rokav. V desnem je namreč imel že svojo. Nosil pa je ni dolgo. Ko smo se v Žirovnici »vkrcali«, je z levim rokavom zadel ob vrata. Steklenica pa sunku ni bila kos. Razbila se je in slivovka je premočila stopnice ter napojila žejno zemljo. Škoda, da mati zemlja še ni tistih popila, ki sta jih nosila Regen in Šolar. Seveda, takrat smo se še ravnali po navodilu Kadilnika, staroste slovenskih planincev, da sta alkohol in tobak najvažnejše brašno v gorah. 88 V Mojstrani smo najeli vodnika. Da, taki magnati smo bili! Ta res — kakor smo pozneje spoznali — nepotrebni luksus nas je stal 5 gl stare veljave in pa precejšnjo zamudo časa. Šli smo skozi Kot. Pri studencu smo pili sli-vovko z vodo, od tam naprej pa samo slivov-ko. Kadar sva z Dostalom, s katerim sva skupaj hodila, omenila, da naju muči žeja, nama je podal Finžgar steklenico z bodrilom, naj le pošteno potegneva, da bo rokav lažji. Ko smo prišli na vrh Guba, je bil Pinžgarjev rokav prazen, pa tudi steklenica v moji malhi, ki je bila namenjena za ureditev notranjih razmer. Zato sva pa z Dostalom vse dvojno videla, tudi takratno »Deschmannhutte« (Staničev dom). »Ti, katera je pa pra-prava?« me je vprašal Dostal. Zaletaval se mu je že jezik. Pa tudi meni se je. »Ne vem. Počakajva, kam pojdejo drugi.« Pa nama ni bilo dosti s tem pomagano. Podvojili so se namreč tudi tovariši, in v vsako kočo jih je šlo polovico. »No, kaj pa vidva?« zavpije Finžgar nad nama. »Ali hočeta zunaj ostati in zmrzniti?« Sedaj nama je bilo pa pomagano. Šla sva za glasom, ta je bil samo eden. Pravijo, da ostane človeku sluh še potem, ko mu že vsi drugi čuti odpovedo. Resnico te trditve sem jaz skusil tam gori pred Dežmanko, ko se je vse v meni in okrog mene vrtelo in mi je edino še sluh prav deloval. Ponoči sem bil tak revež, da sem se sam sebi smilil, ker se nisem drugim. Sem pač notranje razmere preveč pridno urejeval z žgano pijačo. Ker me je v želodcu peklo in žgalo, sem glasno stokal in zdihoval. Finžgar mi je pa kmalu pomagal. »Janko, če ne boš tiho, te bom ven v sneg zadegal.« Po tej prijazni obljubi mi je takoj nekoliko odleglo in kmalu nato sem zaspal. Poprej sem pa še naredil trden sklep, da ne bom nikdar več s slivovko gasil žeje. Drugo jutro smo bili že ob šestih vrh Triglava. Kako smo hodili? Pač tako, kakor so hodili takrat, ko ni bilo nikake žice, klini pa tako narazen, da si prihodnjega komaj z daljnogledom poiskal. Na Mali Triglav sem lezel po kolenih, kakor drsajo romarice na Brezjah okrog oltarja. Na sedlu pa smo na Finžgarjev nasvet kar stekli čez, da je bilo hitreje za nami. Na vrhu smo se skupaj stisnili in prezebali. Tovariši so si z žganjem preganjali mraz, vodnik jim je pa pri tem človekoljubnem delu vneto pomagal. Jaz sem bil ob spominu na nočne križe in težave to pot strog abstinent. Dostal je narisal v alpenvereinovo spominsko knjigo razgled s Triglava, Finžgar je naredil primerno pesmico, drugi smo se pa podpisali kot priče. Ko smo se dovolj namra-zili, se odpravimo na odhod. Razporedil nas je Finžgar kot načelnik ekspedicije. »Dostal, ti pojdeš pred menoj, na Regna bo pazil Šolar, na Janka pa vodnik, ki bo zadnji.« Še enkrat se ozremo okrog, potem smo pa odšli. Manjkalo pa je prav malo, da se nismo zadnjikrat v življenju ozirali. Tisti, ki bi nas moral voditi, bi nas kmalu pripeljal na oni svet... Do sedla smo lezli trdo drug za drugim. Ako bi bil vodnik tu padel, bi bili frčali vsi po vrsti v večnost. Bila je torej velika sreča, da ga je slivovka vrgla šele tam, kjer se greben zravna v sedlo, ko smo bili že nekoliko narazen. Zaslišal sem za seboj le polglasen vzklik, in ko se ozrem, zagledam tistega, ki bi moral po Finž-garjevi odredbi name paziti, drsati po obrazu in trebuhu tja proti snežišču. Urno ga zgrabim za nahrbtnik in začnem klicati na pomoč. Dostal in Regen sta hitro prestavila težišče svojega telesa na tla ter se jih krčevito oprijela. (Nekateri ljudje ne prenesejo kričanja na nevarnih mestih.) Finžgar in Šolar sta pa takoj prihitela in sprejela vodnika v varstvo. Še danes ju občudujem, če se spomnim, kako sta ga spravljala nizdol. Dobro, da smo sestopili na bohinjsko stran, kjer že takrat ni bilo posebnih težav. Ko je potem ležal vodnik z obvezano glavo tam doli v stari vlažni Koči Marije Terezije, je nekaj časa zdihoval in premišljeval, nato pa je dejal: »Gospodje, idite kar sami v Bohinj, saj bolje hodite kakor jaz. Meni pa najbolje kaže, da grem skozi Krmo domov. Samo tega vas prosim, da mi ne zapišete v knjigo, da sem se upijanil. Sploh smo pa vsi pijani,« pristavil je nekoliko tišje, kakor sebi v tolažbo. Odšli smo torej brez vodnika v Bohinj, čeprav smo ga prav za to pot vzeli. Na Konjski Sv. Anton Pušiavnik 89 planini smo se od njega poslovili. Se danes mi je pred očmi, kako se je počasi gugal proti Krmi navzdol. Mi smo pa odhiteli na Velo polje, si natrgali planik, napili mleka in se nato spet povzpeli navzgor, kjer smo na Prevalu pod Toscem zagledali globoko pod seboj senike na zelenih Vojah. »Kar naravnost tu dol jo udarimo,« je zapo-vedal Finžgar. »Do tistih koč ne more biti daleč.« In udarili smo jo. Ko se pokažejo nad nami Štapce, ki drže na Tosc (seveda ne na vrh), pravi Dostal: »Morda pa gre prava pot tam čez. Tu ni ne steze ne markacij.« »Kaj da ni markacij?« se je razjezil Finžgar. »Kaj pa je to, če ne markacija? Zapomni si, da so to najboljše markacije v gorah.« Pri teh besedah je pokazal na tiste »krožnike«, s katerimi »markirajo« krave svoja pota. Dostal je obmolknil in šli smo za »najboljšimi markacijami«. Hodili smo dolgo, dolgo, in žeja nas je začela mučiti. Slednjič zvemo od neke planšarice, na katero smo zadeli že globoko doli v gozdu, da se tod zaradi velikega neprehodnega praga ne more v dolino in da je bila Dostalova prava. Treba je bilo spet nazaj, kar je pa šlo jako počasi, ker nas je oviralo gosto ruševje, skozi katero nam je »vodnik« izbral »bližnjico«. Ko sem ga vprašal, kako se pride skozi, mi je takoj razložil »tehniko« te hoje. »Fant, stopaj kar po vejah, kakor bi mehove tlačil, pa pojde.« In šlo je. Bila je pa ta bližnjica s Prevala do Štapc kaki dve uri dolga. Prišli smo na »Tosc«. Tu je mlada planšarica pod varstvom svojega strica pasla in molzla krave. Najprej smo si pogasili žejo, nato pa legli k manj zaslužnemu kakor potrebnemu počitku. To oboje nam je tako dobro delo, da se nismo mogli odtrgati od zelenih tal, in smo ostali v gosteh pri prijaznem dekletu, kateremu so dali starši na planino starega strica za — gardedamo. Sv. Barbara Naslednje jutro smo se poslovili od postrež-ljive dvojice in odšli čez Čiprije in Uskovnico v Srednjo vas. Tu se nismo nič mudili, pač pa smo nekoliko počivali na Senožetih, kjer smo si bratovsko razdelili jabolka, katera je Finžgar mimogrede »našel« pod neko jablano. Žejo smo si pa pogasili šele v Bistrici, kjer smo take množine z vinom pomešane vode popili, da smo se sami sebi čudili, kam gre vsa ta tekočina. Po dobro prespani noči sem se navsezgodaj odpeljal skozi Štenge, katerim se takrat o kaki železnici niti sanjalo ni. Vozil nas je na lojtr-cah Finžgarjev tovariš Godec, bohinjski domačin, fant majhne postave, tankega glasu in bistrega duha. K Petranu na Bled smo prišli ravno prav h kosilu. To se pravi, čas je bil tak, da bi se nam bilo tudi brez ozira na našo lakoto spodobilo kaj za pod zobe. Toda natakarice so se nas ogibale in nam niso hotele postreči. To nemarnost smo jim zelo zamerili, pa po krivici. Finžgar je namreč sebi in tovarišem preskrbel tako planinsko »opremo«, kakor da jo je »sunil« strašilom v koruzi. Ker se nihče ni za nas zmenil, smo poskušali s kravaliranjem obrniti nase pozornost. »Kakšna gostilna pa je to?« je zakričal Re-gen in zalučal denarnico po mizi. »Saj nismo berači, marveč bomo pošteno plačali.« Sedaj sežemo tudi drugi po denarnicah in jih privlečemo na dan. Jaz sem pa imel pri tem smolo. Ko jo treščim na mizo, se odpre in iz nje se vsujejo tri desetice in nekaj bakrenega drobiža. Naš kraval je pa le imel uspeh. Takoj je pri-hitel gospodar s »prijazno« namero, da nas postrežljivo postavi na cesto. Preprečil mu jo je pa Finžgar. »Viktor!« mu je zaklical že od daleč, »če je ta bajta res tvoja gostilna, naredi red. Že najmanj dve uri čakamo (v resnici je bilo komaj deset minut), pa nas niti pes ne pride povohat. Mar mislijo natakarice ali kaj so že ti dekliči, ki se tu med mizami sprehajajo, da bomo prišli s Triglava v cilindrih in rokavicah?« Viktor odpre najprej usta, potem se silno začudi, nazadnje pa vzklikne: »France, kaj si res ti? In da ste bili na Triglavu? Takoj boste postreženi. Minka in Francka, kje ste pa, dekleta? To so bogoslovci, moj prijatelj France je tudi med njimi, saj ga poznate, Dolenčevega z Breznice. Prišli so s Triglava. Hitro jim postrezite!« Bili smo res hitro in imenitno postreženi. Pijača je bila vsa zastonj. Zvedeli smo pa šele 90 pri računu, malo prepozno, kakor je Šolar z obžalovanjem ugotovil. Gostilničar je takoj gostom razložil, kdo smo in kje smo bili. Gledali so nas in občudovali. Mi smo se seveda temu občudovanju primerno obnašali. Lepo čednost skromnosti smo tisti dan odložili med staro šaro. Po obedu smo se šli razkazovat po Bledu. Povsod, kjer je bilo več ljudi skupaj, smo se glasno razgovarjali o svoji turi. »Kaj fantje,« se je ustil Finžgar pred Toplicami, »na Triglavu pa nismo imeli tako široke ceste? Zgoraj prepad, spodaj prepad, na levi prepad, na desni prepad, pod seboj pa komaj ped široko stopinjo ...« Ljudje, vozniki in letoviščarji, so nas pa občudovali, nas junake, ki smo prišli živi in celi s Triglava, čeprav vsi raztrgani in ožgani. Pritrkavanje Edvard Kocbek Dobro pomnim: po zdravamariji sta zvonarja premaknila veliki zvon in ga začela zaganjati, da seje stresalo hrastovo ogrodje v starem zidu in cmokalo črno mazivo v jeklenih tečajih, nato pa sta naglo odvezala njegov silni kembelj, da seje razmajal in začel udarjati ob bron, in tedaj je nad krotko zemljo zadonelo slovesno, kakor daje spregovoril kralj s prestola. Nato je oče prijel za kembelj starega zvona, kije imel turško srebro v svoji zlitini, in začel enakomerno biti ob njegovo stran, in ko je našel sredo med donoma velikega zvona, mi je zadrhtelo srce, kajti takrat sva ded in jaz prijela vsak za kembelj malih dveh zvonov in se z njunima glasovoma razporedila spretno kakor plesavca levo in desno od središča. Najbolj se je pa postavil Regen. Ustavili smo se pred Malnerjevo esplanado, na kateri je gospoda srebala kavo in pretegovala svoje lene ude. Tu pokaže Regen na hotel in pravi: »Fantje, povem vam, če bi kdo prišel in rekel: ,Kaj imaš rajši, da si bil na Triglavu ali da ti kdo podari tale hotel', bi takoj brez pomisleka izvolil — hotel.« Ko smo se že bili dovolj razkazali, odidemo čez Blejski most na Breznico. Na veliki cesti se pa dobro založimo s kamenjem in ga ne-semo naravnost h Kuntu kod odpustek s Triglava. Za našo pozornost nas je mama odško-dovala s svežim pivom, ki se nam je po vročem potu čez gmajne jako prilegel. »Odpustek« so potem Kuntovi kazali gostom kot pristne kamne s Triglava, dokler nas ni izdal cestar, kateremu smo kup gramoza zmanjšali. In v hipu smo se ubrali v prešerno sozvočje, da so zadrhteli visoki topoli okoli cerkve. Ljudje so stopili na prag, naslonjeni na podboje, in rože po vrtovih so pretresljivo zadišale. Leščerba v kotu zvonice je zadovoljno mežikala, in kadar smo za hip prenehali in spet nadaljevali, smo vedeli, da smo imenitni mojstri na godala, naznanjali smo praznik in drhteli od slave. Kopa smo končali in je poslednje brnenje izzvenelo, smo obstali kakor po dobrem delu. Nikamor se nam ni dalo, nagnili smo se skoz line in prisluhnili tišini, ki se je zbirala za noč, preplašeni netopirji so še vedno plahutali, stolpna ura je znova tiktakala glasno in počasi, in šele, ko so se v ravnini oglasili fantje, smo se po lesenih stopnicah spustili v roso. Nocoj sem zvedel: sovražnik mi je uničil zvonove. Obstal sem v tišini, ki jo je požlahtnila bitka, in nenadoma mi je v ušesih spominsko zazvenelo, zaslišal sem veliki zvon in tistega očetovega, kije imel turško srebro v sebi, in druga dva, ki sta se tudi zdaj znala razporediti, in začelo je klenkati, žalostno in veselo, kakor za poslednje slovo ali za veliko zmago. 91 Z nami je potoval ves slovenski narod Edvard Kocbek (Ob 30-letnici drugega zasedanja A VNOJ v Jajcu) Oktobra leta 1943 se je v Kočevju sestal Zbor odposlancev slovenskega naroda, ki je na svojem zgodovinskem zasedanju položil temelje, na katerih se je po osvoboditvi gradila ljudska republika Slovenija. Na istem zboru je bilo izbrano odposlanstvo, ki se je odpravilo na tvegano pot mimo nevarnih sovražnih zased in pravih bojišč v Jajce na drugo zasedanje AVNOJ, na katerem smo tudi Slovenci skupno s predstavniki drugih jugoslovanskih narodov polagali temelje novi Jugoslaviji. Med slovenskimi odposlanci je bil tudi Edvard Kocbek, ki je to pot in zasedanje opisal v knjigi Slovensko poslanstvo (izšlo 1964 pri MD). Iz knjige objavljamo odlomek o zgodovinskem zasedanju pred tridesetimi leti v Jajcu. Zapis dopolnjujejo izvirne ilustracije Božidarja Jakca, ki je bil prav tako član slovenske delegacije na zgodovinskem zasedanju. Zasedanje je za nami, opravili smo ga na en mah. v eni sami noči. Ko si ga zdaj — le nekaj ur po zaključitvi — obnavljam, je že postalo nepreklicna in vzpodbudna zgodovina. Utrujen sem in nesposoben, da bi dal duška svojemu zadovoljstvu nad njim, zato ne vem, ali povem s tem vse, če rečem, da učinkuje v meni kot doslej najbolj racionalna in najbolj sublimirana zgradba osvobodilnega duha... V pretekli noči smo položili tudi formalne temelje jugoslovanski federaciji, danes smo torej začeli živeti v novi državni skupnosti Jugoslovanov. Slovenci smo v tej federaciji zavarovani narodno in družbeno, izbojevali smo si svojo vojsko in svoje gospodarstvo, zdaj si želimo samo še to, da bi nam konec vojne zaokrožil narodne meje. Vse drugo, predvsem varnost in neokrnjenost človeškega duha, je poslej odvisno od nas samih in od naše notranje moči. Priprave so bile zelo natančne, zapovedana je bila najstrožja molčečnost. Vrhovni štab je okoliško gričevje zasedel z brigadami in jim naložil skrajno čuječnost. Do zadnjega trenutka nihče ni vedel za kraj zborovanja in za drobnosti, razen delegacij, ki so čakale zvečine v tovarni karbida ali pa v katakombah, kakor pravimo predoru pod skalo. Nekateri vodilni tovariši so bili skoraj prepričani, da so Nemci dejansko obveščeni o zasedanju v Jajcu, kajti drugače si niso znali razložiti bombardiranja mesta in nenadnega preletavanja nad nami. Zato so se odločili za eno samo noč in za popolno zamračitev mesta. Tehnična četa je v ta namen odvzela električni tok vsemu mestu, ne da bi to napovedala ljudem, da se sovražna letala ponoči ne bi mogla orientirati; luč je pustila le v močno zastrti dvorani, kjer smo zborovali. Za primer nenadnega napada in neprijetnih zapletljajev pa so nam pripravili še karbidovke. Za zborovanje je bil določen Kulturni dom, obnovljen pred kratkim na ruševinah prejšnjega Sokolskega doma. Nastopila je že popolna noč, ko smo se napotili na levi breg Plive in stopili v zgradbo, ki je bila od zunaj popolnoma zatemnjena, znotraj pa slovesno razsvetljena. V razsvetljeni dvorani je že vladal živžav, na galeriji in na stojišču so bili izbrani borci, častniki in domači mladinci. Odposlanci so sedali na določena mesta, v sredini prve vrste je bil pripravljen sedež za člane Vrhovnega štaba, na levo od njega pa so posadili predstavnike Slovencev, Vidmarja, Rusa in mene. To počaščenje nas je presunilo, kajti za nami so sedeli vsi drugi Slovenci in lepo število častitljivih ljudi in junakov, znanih in neznanih Srbov, Hrvatov, Črnogorcev, Bosancev in predstavnikov vojske, ki si je marsikateri med njimi bolj in prej zaslužil to čast. Pogled na dvorano je bil pisan, delegati so bili v uniformah, v narodnih nošah ali v meščanskih oblekah, nekaterim je bila oprava sestavljena iz raznih delov; bili so mladi in stari, bradati in goli, zdravi in bolni. Tudi jaz sem bil prehlajen, kuhala me je vročina, na hipe me je obhajala slabost, toda zdaj je nisem smel pokazati, zdaj še prav posebej ne. Ko je dr. Ribar stopil s poveljnikom Titom in s člani Vrhovnega štaba v dvorano, je nastalo viharno vzdušje. Vsi smo vstali in oba človeka dolgo in prisrčno pozdravljali. Tito je bil bled in bolan, vročina ga je še vedno dajala, prišel je v dolgem vojaškem plašču in s čepico na glavi; Ribarjeva izrazita glava ni niti za hip klonila, čeprav se ji je bolečina zarezala v obraz (sin Ivo Ribar-Lola je bil dva 92 dni prej žrtev sovražnikovega zavratnega napada) in so mu usta rahlo drhtela, v očeh se mu je použival ogenj, ki me je vsakikrat pre-sunil, ko sem se zazrl vanje. Gledališki pevski zbor je z navzočimi v dvorani odpel himno »Hej, Slovani«, potem pa se je Ribar povzpel na oder, nastala je posebna tišina. Vsi smo se z nežnim občudovanjem zazrli vanj in vedeli, da tisti hip utelešuje uporno, trpečo in zmagujočo Jugoslavijo. V sebi sem krotil prekrasen zanos, ki me je hotel vsega prevladati in mi je šepetal »... zdaj in na veke, amen ...«, besede, docela nasprotne tistim, ki so jih spregovorili ob smrti zadnjega celjskega grofa. Ribar pa je že začel s krepkim in zvenečim glasom: »Tovariši odposlanci, začenjam drugo zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije ...« Njegova neupogljivost nas je sprostila in spremenila v prizadevne, urejene in na delo pripravljene ljudi. Ribar je prebral dnevni red in zatem poročal o delu ASNOJ. Glavne misli so mu bile: Ustanovitev ASNOJ pomeni po kapitulaciji Jugoslavije največji politični dogodek na jugoslovanskih tleh. Dotlej je Vrhovni štab predstavljal nekakšno skupno vojaško vodstvo in vanj vključeval tudi politično delo, vendar je spontano narodno osvo-bojevanje s prizadevanji po suverenosti, kakor so ga razvili posebno Slovenci, potrebovalo vskladitve. Slovencem so letos sledili Hrvatje, Bosanci in Črnogorci, na vidiku pa sta ustanovitev srbskega in makedonskega narodnega vodstva. Zato je prav, da vsa ta posamezna narodna vodstva dobijo čimprej svoje državno predstavništvo. ASNOJ daje danes pobudo za zbiranje vseh demokratskih sil, ne glede na narodnost, vero, politično in nazorsko pripadnost. Ker pa naloga ASNOJ ni v papirnatem ali zgolj teoretičnem delu, temveč gre za tem, da postane tudi organizator vseh skupnih političnih dejanj, ki se nanašajo na ustvaritev nove zvezne države Jugoslovanov, je prišel čas, ko naj se ASNOJ iz medstrankarskega političnega telesa spremeni v najvišji državni zakonodajni organ in si izbere svoj izvršilni organ, prvo zvezno vlado. Z odobravanjem smo sprejeli njegovo predsedniško poročilo, potem pa smo poslušali pozdrave predstavnikov komunistične stranke Jugoslavije, Vrhovnega štaba, ženske in mladinske organizacije. Za njimi so stopali na oder odposlanci, ki so govorili v imenu Srbov, Hrvatov, Črnogorcev, Bosancev in Slovencev. V" imenu Slovencev je zborovanje pozdravil Josip Vidmar. Najprej je popisal našo strašno usodo leta 1941, ko so nas sovražniki v nekaj dnevih razkosali med tri države, potem pa je z občutkom ponosa in sreče poudaril, da smo se Slovenci kljub popolni osamljenosti zbrali v čvrsto fronto in sami iz sebe začeli oboroženi boj. Dejal je, da tega ne navaja zato, da bi se s tem hvalil, pač pa zato, da bi utemeljil definitivno pravico, ki smo si jo Slovenci pridobili, da tako zdaj kakor za vedne čase sami odločamo o svoji usodi. Izjavil je hkrati, da te pravice Slovenci ne bomo zlorabili, pač pa jo bomo vskladili s pravicami drugih narodov ter tako utemeljili enotnost in bratstvo suverenih in enakopravnih jugoslovanskih narodov, kajti tudi mi Slovenci smo danes postali državotvoren narod. Odhod slovenske delegacije iz Kočevskega Roga Po izvolitvi delovnega predsedstva in verifi-kacijskega odbora ter po krajšem odmoru smo nadaljevali, začel se je glavni del zasedanja ... Sredi mogočnega navdušenja se je vzdignil vrhovni poveljnik Tito, stopil na oder in začel brati referat o razvoju narodnoosvobodilnega boja v luči mednarodnih dogodkov. V obraz je bil izmučen, okrog oči mu je ležala senca, kakor da že dolgo ni spal, vendar je bral 93 z odločnim, preprostim in trdo zastrtim glasom; kretnje so mu bile pri tem prav tako preproste; videlo se je, da mu gre v sleherni stvari za bistvo, da ne pozna nikakega okraševanja, še manj pa ovinke in omahovanja. 29. novembra 1943 v Jajcu Potek boja je razdelil na štiri razdobja, to so kapitulacija Jugoslavije in začetek narodne vstaje, prvo organiziranje partizanskih enot, oblikovanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije in današnje razdobje, ko se ASNOJ začenja razvijati v novo državno predstavništvo. Od zasedanja v Bihaču, ki je bilo letos januarja, do danes, je glavnina vojske doživela v Bosni dve sovražnikovi ofenzivi in ju junaško prebila, potolkla je četnike in jih uničila kot resno vojaško silo, povrh pa je pomagala zaveznikom izločiti Italijo iz vojskovanja. S kapitulacijo Italije in z razorožitvijo desetih italijanskih divizij se je začel nov pohod naše vojaške in politične sile. Partizanska vojska je osvobodila velik del Bosne in Dalmacije, se utrdila v Makedoniji, prešla zopet čez Drino v Srbijo, predvsem pa osvobodila Slovensko Primorje in Istro. S posebno silovitostjo se je Tito obrnil zoper Dražo Mihajloviča in begunsko vlado, češ da igrata hudodelsko igro, ko se pred zavezniki delata za predstavnika boja zoper okupatorje, v resnici pa se z njimi pajdašita in skupaj z njimi napadata osvobodilno vojsko, kakor da so partizani zgolj partijska vojska, narodnoosvobodilni boj pa čisto komunistična stvar. Tito je slovesno izjavil, da so vsa obrekovanja o boljševizaciji države, o odpravi zasebne lastnine in o poskusih komunistov, da bi prevzeli oblast, le izmišljotina Goebbelsove propagande. Komunistom gre po Titovih besedah predvsem za svobodo vsega prebivalstva, za demokratizacijo vseh družbenih plasti in za državno ureditev, ki bo utemeljena na bratstvu in enakopravnosti vseh narodov ... Po Titovem poročilu se je utrgal plaz govornikov. Bilo je povsem naravno, da smo si dali duška. Razvrstilo se je devetnajst ljudi, formalno naj bi bila to diskusija, v resnici pa so bili to sami izrazi razvnetega odobravanja... Slovenci smo se diskusije udeležili najštevil-neje, general Avšič je poudaril hovo jugoslovansko zavest Slovencev, Jeras je v imenu slovenskih prostovoljcev v boju za prvo Jugoslavijo izrekel čast vsem, ki so doslej z najboljšimi nameni padli za domovino, Kidrič je polemiziral z jugoslovansko koncepcijo begunske vlade in dokazal, da more slovenski narod docela suvereno živeti v novi Jugoslaviji, jaz pa sem skušal osvetliti moralni značaj človeškega združevanja v osvobodilnem gibanju. Prav zdajle, ko si to zapisujem, mi je steno-graf izročil besedilo govora. Ker sem z drugimi Slovenci govoril slovensko, stenograf pa verjetno sploh ni prav vešč svojega opravila, mi ga je tako izmaličil, da ga nisem mogel spoznati. Prepisujem si ga v dnevnik, kakor sem si ga obnovil: »V tej slovesni noči mi dovolite, tovariši in tovarišice, da se tudi jaz oglasim s svojo mislijo. Ob referatu tovariša Tita jo izrekam posebno razgiban, saj dobro čutim, da sem del zgodovinske sile, v kateri so povezane vse sestavine, ki zagotavljajo uspeh in veličino. Uspeh je v tem, da se je naš upor razvil v največjo protifašistično silo sredi zasedene Evrope, veličina pa je v tem, da moremo južno-slovanski narodi že med krvavim uporom odločati o prvih oblikah svoje politične usode. Hkratnost obojih naporov je značilna za naš osvobodilni boj. Vrh vsega pa moremo gigantske napore za svobodo in družbeno pravico določneje lokalizirati v našem življenjskem 94 prostoru in jih videti kristalizirane prav v vrhovnem poveljniku Titu, hrabrem vojaku in nadarjenem političnem delavcu. Izjavljam, da z odobravanjem sprejemam njegovo poročilo. To poročilo je izraz premišljeno vodenega osvobodilnega gibanja, kakor zajema vse narode: v njem se v enaki meri javljata misel in dejanje, odpor in napad, narodnostna in družbena kretnja, osvobajanje posameznika, naroda in družbe. Mnogovrstna Jugoslavija je po dveh letih junaškega boja zedinjena bolj kakor kdaj prej. Šele zdaj se ustvarja pravo jugoslovanstvo: skladje mnogovrstnosti. Šele zdaj, ko naši narodi postajajo suvereni, začenjajo spoštovati drug drugega. To, da morem nocoj govoriti pred vami, sta omogočili torej dve dejstvi, povezanost slovenskega naroda in povezanost vseh jugoslovanskih narodov. Toda ta povezanost, tovariši in tovarišice, hoče priti nocoj v meni do še jasnejše podobe. Ko mi gre za to, da bi pokazal na bližino med našimi narodi, na čudež, ki se je zgodil, ko si po strašnih dogodkih, ki so se zgodili pred dvema letoma, Srbi in Hrvati znova podajajo roko in nastaja novo razmerje med Srbi in Makedonci in med Hrvati in Slovenci, hočem povedati, da je počelo novega človeškega združevanja med nami navzoče v izredni moralni moči, kakor smo jo doživeli v obrambi in uporu. Kot Slovenec izjavljam, da pod novim človeškim združevanjem ne mislim le na dejstvo, da je Osvobodilna fronta združila osemnajst političnih in nazorskih skupin, temveč dejstvo, da so se v oboroženem uporu zoper smrtnega sovražnika zbrali najhrabrejši in najpožrtvovalnejši Slovenci, pripadniki raznih stanov, nosilci različnih izkušenj in prepričanj, zbrali zato, ker jih je prepajal enoten človeški zanos. Enotno podobo je v malem nudila še prav posebej naša mnogovrstna delegacija, ko je odšla na pot, da se snide z vami, dragi tovariši. Predstavljala je kaj pisano družbo: drug za drugim smo šli vojak in civilist, aktivist in partizan, za delavcem je šel kmet, za slikarjem zdravnik, za pesnikom duhovnik. Šli smo skozi nenehne nevarnosti, kilometer za kilometrom, podnevi in ponoči, edinstveno poslanstvo slovenskega ljudstva. Z nami je potoval ves narod, vsa njegova zgodovina, vse izkušnje, vsi njegovi sveti cilji, z nami je potoval narodni genij. Moje oči so videle nad kolono pomenljiv žar, pred nami je šla svetla podoba kakor v Blokovi pesmi. Svetla sila, ki nas krepi in druži, tovariši in tovarišice, je naša skupno in junaško prebujena človeška moč. Človekove moči pa ne vidimo le v zunanji silovitosti, pač pa tudi v no- tranji zmogljivosti. Zmožnost, ki smo jo pokazali, in žrtve, ki smo jih dali, so nas storile za gospodarja nad življenjem in zemljo. Naša moč prihaja iz doživljanja svobode, ki more premagati sleherno nasilje. Enotnost slovenskega naroda je zgrajena na globljih temeljih kakor samo na snovnih in idejnih osnovah, utemeljena je na moralni sili. Svojo bojno skupnost smo doživeli kot skupno potrebo po človečnosti. Samo tako se je moglo zgoditi, da so se v najtežji uri slovenske zgodovine srečali in povezali ljudje, ki ne predstavljajo le koalicije strank, temveč reševalce človeka. V Sloveniji sodelujejo pripadniki dveh morda duhovno najrazličnejših nazorov, komunisti in katoličani. Treba se je zavedati, tovariši in tovarišice, velikanskega pomena človečnosti, ki druži katoličane in komuniste, ko sodelujejo danes prav v Sloveniji, na meji med vzhodom in zahodom. V tem dejstvu ne vidimo le poroštva za moč in stalnost osvobojene Slovenije in za učinkovitost nove državne ideje, pač pa tudi poroštvo za pravilno ustvarjanje nove Evrope sploh. PU >. I ■ t Edvard Kocbek govori na zasedanju v Jajcu S čvrsto evangeljsko vero in z zaupanjem v tovarišijo hočemo slovenski kristjani sodelovati v reševanju vseh političnih, družbenih in moralnih vprašanj slovenstva. Odločili smo se, da gremo v iskanju dosledno do vseh pravih, resničnih rešiteVj do nove družbe in do novega 95 človeka. Slovenski kristjani morejo z večino ljudstva postati stebri nove slovenske družbe, sonosilci nove narodne politike, soustvarjalci nove življenjske resnice. Potrebno je le, da ostanemo drug drugemu zvesti, da premagamo račune in ozire. vršilnem narodnem predstavništvu Jugoslavije in o NKOJ kot novi zvezni vladi, odlok o odvzemu pravic zakonite vlade begunskemu kabinetu v tujini in o prepovedi vrnitve kralju Petru II. v domovino, odlok o izgradnji Jugoslavije na federativnem načelu, odlok o priznanju in zahvali narodnoosvobodilni vojski, odlok o uvedbi naslova maršala Jugoslavije, odlok o podelitvi tega naslova tovarišu Titu, in nazadnje odlok o odobritvi odlokov, naredb in izjav, ki sta jih od prvega do drugega zasedanja sprejela ASNOJ in Vrhovni štab. Na koncu smo izvolili predsedstvo ASNOJ in po daljšem odmoru imenovali člane NKOJ. Prav na kraju pa smo sprejeli dva sklepa, odlok o potrditvi odloka, s katerim smo že mi Slovenci priključili Slovensko Primorje Sloveniji in Jugoslaviji, in odlok o ustanovitvi Državne komisije za ugotavljanje vojnih hudodelstev. S tem smo izčrpali dnevni red, zase- Boris Kidrič med govorom v Jajcu V tem duhu se slovenski kristjani klanjamo duhu nove Jugoslavije in s posebnim zadovoljstvom pozdravljamo delo ASNOJ in skupnega poveljnika tovariša Tita!« Tedaj se je začel na videz tehnični, v resnici pa najodločilnejši del zasedanja. Odposlanci so soglasno in z burnimi vzkliki sprejeli temeljno deklaracijo, ki je povzela spoznanja in voljo drugega zasedanja. Izjavila je, da je med narodnoosvobodilnim bojem nastalo pri vseh narodih docela novo razmerje med političnimi silami in da ga mora novo vodstvo temu stanju ustrezno izraziti. Izjavila je, da spontana osvobodilna misel zavrača tako velesrbski hegemonizem z ene kot ustaški separatizem z druge strani, potem pa, da teži za novim državnim vodstvom, ki bo sposobno jamčiti za resnično enakopravnost. Izjavila je, da je treba razkrinkati begunsko vlado kot razpadajočo družbo intrigantov in ji odvzeti pravico zakonite vlade Jugoslavije, monarhistično kliko pa razkrinkati kot izdajalsko družbo, ker ima kralja za vrhovnega poveljnika četnikov, ki so sestavni del okupatorske vojske. Predvsem pa je izjavila, da je treba novo državo zgraditi na federativnem in demokratičnem načelu kot državno zvezo enakopravnih narodov, ASNOJ pa spremeniti v vrhovnega predstavnika suverenih narodov ter vzpostaviti njegov izvršilni organ kot zvezno vlado. Na podlagi te deklaracije, naše magnae cartae, smo sprejeli vrsto odlokov: odlok o ASNOJ kot vrhovnem zakonodajnem in iz- y . t - 9* , i , j ^ v, ./V. " \j r ,; ¥ 1 Iv i v\ j K' j ■................. ... _ ' - . «S*"»*-». V g|šg| Sv. Jurij ubije zmaja 122 Izgon iz templja larstvom pa je povezano še nekaj, kar je tudi edinstveno na svetu, to so poslikane končnice čebelnih panjev, izjemno zanimiv in prikupen likovni odraz slovenskega ljudstva. Velik čebelnjak s poslikanimi končnicami na panjih je pomenil kmetu pravo slikarsko razstavo in ker je bil na prostem, je bila ta razstava lahko na ogled vsem vaščanom. Poslikane končnice so imele svoj pomen tudi za barvno občutljivost čebel; čebelarji so dobro vedeli, da čebela loči barve in da po sliki lažje najde svoj panj. Velik čebelnjak z lepo poslikanimi sprednjimi deli panjev pa je bil ponos vsakega kmeta čebelarja. Slikarstvo na končnicah čebelnih panjev je nastalo v sredini 18. stoletja, zamrlo pa je v začetku našega stoletja. Najprej so jih posli-kovali na Gorenjskem, v 19. stoletju pa so začeli krasiti panje s slikami tudi na zahodnem Štajerskem, južnem Koroškem in deloma na Dolenjskem, Notranjskem in Primorskem. V celem obdobju poslikavanja panjskih končnic, ki pomeni odmev poznega baroka v ljudski likovni ustvarjalnosti, so po sodbi strokovnjakov okrasili s slikami več kot petindvajset tisoč panjev. Gorazd Makarovič ugotavlja, da so v slikarstvu na panjskih končnicah »delovale tri skupine slikarjev, katerih dela pa se ločijo po slogu, dognanosti oblike, slikarski disciplini in znanju. Prvo skupino, ki je delovala od druge polovice 18. stoletja do 80-ih let 19. stoletja, tvorijo slikarji zakasnele baročne obrtne slikarske tradicije, ki je večinoma izvirala iz Layerjeve delavnice v Kranju. Druga in tretja skupina nastopita v 30-ih letih 19. stoletja. V drugo skupino sodijo poklicni kmečki slikarji, med njimi se odlikujeta zlasti slikarska delavnica v Selcih v Selški dolini in slikarska delavnica, ki je delovala na zahodnem Štajerskem. Tretjo skupino tvorijo priložnostni slikarji in čebelarji, ki so samo za svoj čebelnjak kdaj poslikali kakšno končnico. Za dela prve skupine je značilna nemirna, večkrat prekinjena obrisna risba, dokajšnje znanje anatomije in velika spretnost. Slogovno so te slikarije ploskovite, vendar so ohranjene Beg v Egipt poteze slikovitega in plastičnega oblikovanja. Dela druge skupine so skrajno ploskovita, obrisna risba je sklenjena in trdna, barve so lokalne, žive in čiste. Dela tretje skupine nosijo pečat slikarskega neznanja in samouškega posnemanjadrugih končnic.« Pri poslikavi končnic je bilo treba upoštevati tudi arhitekturo čebelnjaka, celotno podobo njegove sprednje stene in likovno učinkovitost vsake posamezne poslikane deščice v tem pravokotniku raznobarvnih ploskvic, ki jih je bilo mogoče gledati — zaradi vrvenja čebel — le iz prave, varne razdalje. Od tod čiste barve in trda risba na panjskih končnicah, njihova plastičnost, jasnost in preglednost in razgibana, živa figuralnost in motivika. Uporabljali so največ oljne barve, ki so bile trpežne in so zagotavljale obstojnost barvne plasti kljub vsem vremenskim vplivom. V prah zdrobljene barve so zmešali s fir-nežem, nato pa jih nanašali na deščice. Včasih so uporabljali tudi tako imenovane šablone, to je risbe na papirju, po črtah preluknjane z iglo. Takšen papir so položili na neposlikano panjsko končnico, potresli z barvnim prahom in nato odstranili papir. Prah je prodrl skozi luknjice in po pikčasti risbi, ki je ostala na Jožefovi bratje 123 deščici, so s čopiči izdelali sliko. Na ta način so zelo hitro poslikali mnogo končnic. Figuralna motivika slikarstva na panjskih končnicah je motivno zelo bogata in pisana, saj šteje nad 600 različnih motivov, religioznih in posvetnih. Posvetnih motivov je nekoliko več kot religioznih, ugotavljajo strokovnjaki (G. Makarovič), vendar so končnice z religioznimi motivi številnejše. Pobudo za religiozno motiviko so dale slikarjem predvsem svetopisemske zgodbe stare in nove zaveze, cerkvena opravila, religiozni simboli, upodobitve svetnikov, svetniške legende in podobno. Religiozna motivika na slovenskih panjskih končnicah predstavlja na tem področju največjo zakladnico evropske ljudske ikonografije. Iz te zakladnice religioznih motivov smo izbrali nekaj značilnih slikarij za letošnjo zunanjo in kalendarijsko opremo Koledarja 1974. Vendar je bilo iz dokaj bogate zbirke težko odbrati posameznim mesečnim praznikom ustrezne slike, ker je izbor terjal čiste barve, trdno obrisno risbo, jasnost in preglednost. Mnogo zelo starih slik z religiozno motiviko je namreč že močno obledelih, poslikane deščice so razjedene ali kako drugače neustrezne za občutljivo barvno reprodukcijo. Pri upodobitvah svetnikov je značilna simetrična kompozicija, s čimer je poudarjena statičnost in pomembnost motiva. Med svetni- Marija Pomagaj škimi upodobitvami na naših panjskih končnicah srečujemo zelo pogosto tako imenovane ljudske svetnike in priprošnjike, zlasti tiste, v katere so imeli slovenski kmetje in čebelarji posebno zaupanje: Ambrož, Bernard, Job, ki sedi na gnoju pred čebelnjakom. Pogosti svetniki so še sv. Florijan, varuh pred ognjem, Marija, zavetnica pred najrazličnejšimi nesrečami, sv. Barbara in sv. Katarina, patroni za srečno zadnjo uro. Čebelarji sami so radi dajali upodobiti tudi svojega patrona, to je svetnika, ki je imel isto ime kakor lastnik čebelnjaka. Med religioznimi motivi na panjskih Sv. Janez Nepomuk končnicah so pogoste upodobitve Kristusovega rojstva, trpljenja, vstajenja in vnebo-hoda, Marijinega darovanja in vnebovzetja, Jezusovega in Marijinega srca, zadnje večerje, svatbe v Kani galilejski, sv. evharistije, sv. Trojice, Boga Očeta, iz stare zaveze zlasti upodobitve egiptovskega Jožefa, Mojzesa, Pu-tifarke itn. Zanimiva bi bila natančnejša študija te svojevrstne ljudske ikonografije, ob kateri bi se nam odkrilo marsikaj novega tudi v zvezi s slovensko ljudsko vernostjo. Za svetopisemske motive so slikarji večkrat povzemali motive po Sandrart-Einartsovi augsbur-ški in Webrovi niirnberški slikovni bibliji, ponekod zasledimo celo motive povzete po Biblii pauperum, tudi bogastvo naših slik na steklo, srednjeveških fresk, ilustracij v molitvenikih in podobicah je botrovalo spretnim slikarjem panjskih končnic pri njihovem delu. Nič manj zanimiva in prikupna od religiozne motivike je domiselna, fantastična, metaforična, pravljična in povsem realistična, iz vsakdanjega življenja vzeta posvetna motivika: motivi, v katerih nastopajo živali v človeških vlogah, motivi, ki smešijo posamezne poklice, največ čevljarje in krojače, motivi, ki smešijo ženske slabosti, moško kvartopirsko in pivsko strast, motivi iz vojaškega življenja, motivi s tematiko kmečkih del in opcavil, lovski, zgodovinski, pravljični, eksotični in drugi. Lahko rečemo, da je »slikarstvo na panjskih Sveti Elija na ognjenem vozu 124 končnicah ne samo dokument časa, ampak je s svojimi vrednotami tudi preraslo čas in sodi kot skromen delček v likovno zakladnico človeštva«, (G. Makarovič), v slovenskem ljudskem slikarstvu pa vrednoto, ki jo je treba ceniti in ohranjati, saj so naša posebnost, na katero smo lahko upravičeno ponosni in naposled so del naše zgodovine, naše samobitnosti, potrdilo naše samobitne kulture. Ob slikah na panjskih končnicah, s to izjemno obliko ljudskega slikarstva, ki je dostopna le še v muzejih in pri redkih zbiralcih starin, se danes ne vprašujemo toliko o umetniški vrednosti tega slikarstva kakor o njihovi poetičnosti, izvirnosti in bogati snovni motiviki. Vendarle moramo panjske končnice presojati tudi kot značilen del ljudske umetnosti, ki dokazuje, da je bila ob svojem času zelo razširjena in je imela celo svoje pomembne delavnice, hkrati pa potrjuje, da so imeli preprosti kmečki ljudje prav tako željo in zahtevo po slikarstvu kakor meščani — še več: s svojo izvirno ustvarjalnostjo, s čutom za oblikovanje in z izredno bogato izbiro motivike so ustvarili posebno obliko slikarstva na panjskih končnicah, ki je doživelo pravi razcvet v 19. stoletju, torej v času izredno razvitega čebelarstva na Kranjskem. »Slikarstvo na panjskih končnicah«, je zapisal dr. Gorazd Makarovič, »je bilo v 19. stoletju zaradi svoje javnosti neprestano pričujoče v zavesti naših preprostih ljudi.« Iz tega časa imamo tudi najlepše poslikane skrinje, zibelke, omare in ure, ponekod tudi zunanjščine kmečkih hiš in gospodarskih poslopij. Vsa ta ljudska umetnost se prepleta in dopolnjuje. Ker slikarske umetnosti na panjskih končnicah danes ni mogoče več obnoviti, so nam tem dragocenejše ohranjene poslikane končnice, ker so del naše ljudske umetnosti v preteklosti in znamenje nekdanje domačnosti, prisrčnosti, duhovitosti, šaljivosti, hudomušnosti, šegavosti in žive ljudske domišljije številnih preprostih slikarjev. Z uvedbo modernih panjev je bilo konec poslikanih končnic, ki so tako prikupno poživljale in krasile naše kmečke čebelnjake in dajale našemu kmečkemu podeželju svojo značilno privlačnost in mikavnost. Z zbiranjem poslikanih končnic se je pri nas začelo razmeroma pozno, zato so naše sedanje zbirke hudo nepopolne; mnogo jih je uničila še zadnja vojna, po njej pa špekula-tivno prodajanje v tujino. Tudi naši muzeji v začetku 20. stoletja, torej ob koncu poldrugega stoletja slovenske kmečke kulture, niso imeli pravega razumevanja za to živo domačo umetnost in slovensko posebnost. Šele znani arheolog doktor Valter Schmid, (Šmid), ki je bil sam vnet čebelar, je začel zbirati končnice za muzej. Znana zbiratelja poslikanih panjskih končnic sta bila predsednik nekdanje Kmetijske družbe Gustav Pire in urednik Slovenskega čebelarja Avgust Bukovec. Večjo zbirko končnic so imeli pred zadnjo svetovno vojno Čebelarsko društvo in nekateri posamezni zbiralci, med njimi zlasti znani starinar Sadnikar v Kamniku. Danes imata najlepšo zbirko poslikanih panjskih končnic Slovenski etnografski muzej v Ljubljani in Čebelarski muzej v Radovljici, z velikim prizadevanjem pa spopolnjujejo svoje zbirke končnic muzej v Škofji Loki, Gorenjski muzej v Kranju, Pokrajinski muzej v Mariboru in še nekateri drugi manjši muzeji, ki na svojih območjih skušajo najti in rešiti, kar se Binkošti — prihod Sv. Duha še da. Mnogo naših najlepših poslikanih panjskih končnic je tudi v nekaterih inozemskih muzejih, tako v Avstriji in Švici in v pariškem muzeju Človeka. Slovenski etnografski muzej je pred leti (1967) pripravil prvo večjo razstavo poslikanih panjskih končnic. Razstava je prikazala zemljepisne in časovne meje tega slikarstva, slikarije, slikarske delavnice in skupine, razčlenila in predstavila je motiviko, predloge, odnos do predlog, razvoj, ocenila njegovo umetniško vrednost in pomen tega slikarstva za današnjega človeka, hkrati pa pojasnila vzroke in pogoje, ob katerih se je to značilno Sv. Rešnje telo 125 slikarstvo razvilo samo na slovenskih tleh. Razstavo so naslednje leto prikazali v Baslu, kjer jo je pripravil Slovenski etnografski muzej s tamkajšnjim muzejem za ljudsko umetnost, največjim te vrste v Švici. Razstava je zbudila veliko zanimanje tamkajšnjega kulturnega občinstva in strokovnjakov, tako da so jo morali podaljšati. Razstavo so potem pokazali še v naslednjih mestih: Neuchatelu, Antuierpnu, Hamburgu, Dunaju in Beogradu, kjer je zbudila toliko pozornosti, da so se zanjo začele zanimati številne evropske narodopisne ustanove. Drugod po svetu so se že zgodaj in z veliko skrbjo lotili zbiranja poslikanih končnic, tako v Švici in Avstriji, kjer imata na Danijel v levnjaku Dunaju Museum fiir Volkskunde, v Bernu pa švicarski čebelarski muzej lepo in obsežno zbirko. Poslikane končnice so muzeju v Bernu dobavljali švicarski trgovci z našimi čebelami, ki so kupovali pri nas kranjiče. S panji vred so šle v tujino tudi končnice; žal, da med njimi tudi mnogo lepih, kar je že pred leti ugotovil čebelarski strokovnjak Avgust Bukovec. 0 slikarstvu na panjskih končnicah se je pri nas razmeroma malo pisalo, na kar je že leta 1929 v III. zvezku »Etnologa« opozoril dr. Stanko Vurnik v prispevku »Slovenske panjske končnice«, kjer piše med drugim: »Čudno, o panjskih končnicah vse do začetka našega veka ne najdemo v naši literaturi nobene ne domače ne tuje beležke; dasi je morala galerija v čebelnjaku presenečati vse tujce pri nas in z barvno pestrostjo in snovnim bogastvom privlačiti vse ljubitelje ljudstva in njegove duše.« — »Ein krainisches Bienenhaus« je šegav in duhovit opis nekaterih slik na končnicah, ki ga je leta 1840 priobčil Mihael Heinko v »Carnioli« (št. 37 in 38). Leta 1903 je objavil dr. Valter Schmid (Šmid) v čebelarskem listu »Illustrierte Monatsblat-ter fiir Bienenzucht« kratek članek s slikami panjskih končnic, ki je zbudil mnogo zanimanja zlasti med nemškimi čebelarji. Avtor je Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem pozneje ta članek izpopolnil in ga objavil leta 1905 v »Mitteilungen des Musealvereins für Krain«. O slovenskih panjskih končnicah je napisal lep članek profesor dr. Mihael Haber-landt leta 1911 v »Osterreichische Volkskunst«. Poskrbel je tudi, da so zbirko poslikanih končnic v dunajskem muzeju za ljudsko umetnost izpopolnili z nakupi v Sloveniji. Širšo pobudo za zanimanje za ljudsko umetnost na panjskih končnicah je pri Slovencih sprožil šele leta 1905 v »Slovanu« objavljeni članek Josipa Westra o »Slovenskih končnicah in folklori«. Ker je bil prispevek lepo ilustriran in napisan z ljubeznijo, je zbudil širše zanimanje in je hkrati spodbujal k zbiranju poslikanih panjskih končnic. Zanimanje za zbiranje končnic se je povečalo, ko je arheolog dr. Valter Schmid del zbirke iz ljubljanskega muzeja razstavil na Dunaju, nato še v Bernu in v Pragi. Krajši prispevki o tej veji slovenske ljudske umetnosti so potem izhajali ob raznih priložnostih tudi v našem dnevnem in revialnem tisku, tako n. pr. v »Jutru« (št. 156, 1926), v »Ilustriranem Slovencu« (1927); v »Slovenskem čebelarju« je o tem pisal Avgust Bukovec in objavil več slik iz lastne zbirke in iz zbirke čebelarskega društva (št. 5—6, 1934). Sistematično in znanstveno je to področje ljudske umetnosti prvi obdelal dr. Stanko Vurnik v »Etnologu« (III. zv. 1929), a ne samo s stališča umetnostnega zgodovinarja in etnografa, marveč tudi s stališča čebelarja. Z velikim prizadevanjem dopolnjujejo zbirko poslikanih panjskih končnic že omenjeni muzeji na Slovenskem, strokovno pa se temu področju z veliko ljubeznijo in razgledanostjo posveča dr. Gorazd Makarovič, ki je pred leti pripravil razstavo panjskih končnic in je to posebnost slovenskega ljudskega slikarstva prikazal z nekaterih povsem novih vidikov in je napisal k razstavi ustrezen katalog, leta 1970 pa tudi za knjižnico »Čebelica« napisal poljuden zapis o slovenskih panjskih končnicah, opremljen s številnimi barvnimi ilustracijami. 126 Plečnikova medalja (oblikovalka akademska kiparka Vladimira Bratuieva) Arhitektu Antonu Bitencu je bila podeljena Plečnikova nagrada Uredništvo Dne 12. januarja 1972 je Ambient, podjetje za napredek stanovanjskega in javnega okolja v Ljubljani, ob 100-letnici rojstva velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika ustanovil PLEČNIKOVO NAGRADO za najvišje dosežke na področju oblikovanja našega okolja. Nagrada za leto 1972 je bila podeljena arhitektu Antonu Bitencu za »konservatorsko in kreativno kvalitetno obnovo blejskega otoka, kulturnega in nacionalnega spomenika in njegovo adekvatno vključitev v sodobno življenje«, kot je ugotovila žirija, v kateri so bili inženirji arhitekture. K tako lepemu in pomembnemu priznanju čestita arhitektu Bitencu tudi Mohorjeva družba, s katero je povezan že dolga leta in je bil njenemu uredniku večkrat ob strani pri oblikovanju zunanje in Ing. arh. Tone Bitenc notranje podobe predvsem kalendarijskega dela vsakoletnega Koledarja, njegove so zunanje opreme mnogih mohorskih knjižnih izdaj, med katerimi so najvidnejše izdaje klasikov Finžgarja, Pregla in Detele. Arhitekt Anton Bitenc, Plečnikov učenec in dolga leta njegova desna roka, je danes predavatelj in habilitirani docent na oddelku za arhitekturo ljubljanske univerze, s svojim ustvarjalnim delom, ki ga spremljamo že četrt stoletja, pa s srcem, z izredno domiselnostjo in spoštovanjem sodeluje pri oblikovanju podobe našega slovenskega okolja, rešuje in ohranja pomembne spomenike preteklosti in ustvarja nove. Vse njegovo delo označuje občutje za čisto formo, za lepoto, polno poezije, sproščenost v oblikovanju in predvsem za živo skladnost z naravo, njenim zelenjem in celotno pokrajino. Strokovni poznavalci Bitenčevega dela poudarjajo še posebno to lastnost njegovih arhitektur, da ne domini-rajo nad naravo, marveč se družijo z njo in druga drugo dopolnjujejo, pa naj gre pri tem za reševanje in ohranjanje starih spomenikov, ki jim s svojimi rešitvami daje nove vrednote, ali za povsem nove zgradbe, kot so cerkve, razni spomeniki, ureditve in preureditve estetsko zanemarjenih ali slabo izvedenih kompleksov. Bitenčevo delo je izredno obsežno od knjižne opreme, preprosto zasnovane, a učinkovite vinjete do novih zgradb, predvsem cerkva, ki kljub naravnost asketskim linijam vendarle 127 Blejski otok po preureditvi zaradi čudovite skladnosti notranjščine in zunanjščine učinkujejo monumentalno. Tu so njegove preureditve zgodovinsko pomembnih spomeniških kompleksov in stavb, ureditev muzejskih stavb v Kranju in Celju, nove stavbe, spomeniki NOB itn. Njegova je ureditev antičnega jedra mesta Ajdovščine; z modrim posegom je ob vhodu v Skofjo Loko s poljanske strani ustvaril lepo urejen zelen pas in razkril tudi del mestnih zgodovinskih utrdb. Tudi ureditev gotskega prezbiterija župnijske cerkve v Škofji Loki je njegovo delo. Ureditev arkad ob ljubljanskem uršulinskem samostanu, ureditev emonskega nivoja z antičnim kipom emonskega meščana, Plečnikovega trga in Zvezde dajejo temu delu Ljubljane estetsko prepričljiv učinek; tu se častitljivo staro, zgodovinsko pomembno zidovje preliva v parkovno zelenje in prav po tej preureditvi je postal ta del Ljubljane prikupen in domač. Bitenčeva je tudi ureditev Borštnikovega trga in zaščita mozaikov pri šoli Majde Vrhovni-kove. Med deli v Ljubljani bi bilo omeniti še Sočo in Festivalno dvorano, obnovo rimskega zidu na Mirju, preureditev prezbiterija in ve-trnikov v stolnici, dokončanje del pri prestavitvi Plečnikove cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom in nova sakralna oprema za potrebe preurejene pokoncilske liturgije v Šentpetru. Ze pred leti je dal arhitekt Bitenc Blejskemu gradu prikupnejšo podobo, povezano s turističnimi oziroma gostinskimi dodatki. Na Bledu pa je vsekakor najpomembnejše njegovo delo preureditev Otoka, s katero si je po pravici zaslužil Plečnikovo nagrado. Z obnovo Otoka je Prešernovi »podobi raja« dal z veliko pieteto do zgodovinskega izročila nov poudarek. Tako povsem upravičeno drži trditev strokovnjakov, da je z Gradom in Otokom Bitenc vrnil Bledu vsaj nekaj tiste tihe lepote, ki jo je mondeni del naselja že tako močno okrnil. Na Otoku so samo arheološke raziskave in priprave (sonde) trajale pet let, obnovitvena dela pa tri leta in so bila zaključena jeseni leta 1972. Blejski otok je bil, čeprav pomemben kulturni spomenik, zapuščen in zanemarjen, njegova propadajoča lepota je bila tako očitna, da je čedalje bolj izzivala javno kritiko. Arhitekt, ki se je lotil obnove, je imel težko nalogo, saj je moral vključiti v obnovo celoten otoški kompleks, mu dati muzejsko ureditev in ga hkrati prilagoditi tudi potrebam turizma in gostinstva; uredil je pristan, preuredil stare stavbe v sodobne gostinske prostore, ohranil naravno okolje in z »ogrlico luči« pričaral otoku tudi ponoči vidno »podobo raja«. Preurejanje Otoka je terjalo veliko dela že zaradi same opreme s sodobnimi komunalnimi napravami, z vodovodom, kanalizacijo, elektriko in telefonom, s centralno kurjavo in tovorno žičnico. Pridobiti je bilo treba za novo preureditev zadostne prostore, pri tem pa ni smela biti narušena podoba, ki smo je bili navajeni in jo je izoblikoval čas. Še posebno zahtevna je bila muzejska ureditev z vključitvijo bogate stavbne zgodovine in najdb, ki so bile odkrite v letih arheoloških izkopavanj. V sklop podobnih rešitev spadajo še prejšnje ureditve gradov Strmol pri Cerkljah, Blejski otok; ureditev platoja 128 Spomeniki NOV kjer je zasnoval popolnoma novo postavitev muzejskega gradiva, tako da se predmeti in dobe, ki jih predmeti predstavljajo, prelivajo v časovnem razporedju, ki nam živo predstavlja in ponazoruje davno življenje. Srečno je arhitekt Bitenc rešil nalogo živega lapi-darija — del arheološkega oddelka Celjskega muzeja — pod milim nebom na vrtu med muzejem in Savinjo, kjer se antični kamni srečujejo s sedanjim utripom mestnega življenja. S tankim posluhom za sodobne sakralne potrebe je Bitenc ustvaril nekaj cerkva, ki so, dopolnjene s freskami in slikanimi okni akademskega slikarja Staneta Kregarja, pravi biseri povojne cerkvene arhitekture in umetnosti: to so cerkve v Dražgošah, v Poljanah nad Škof j o Loko, v Idriji, v Kosezah (v gradnji); tem povsem novim delom se pridružujejo preureditve nekaterih cerkva: sv. Neže nad Muzej na prostem v Celju Hrib pri Preddvoru, Podvin pri Radovljici, Turn na Ravnah na Koroškem, samostana Bistra pri Vrhniki, S. Nicolo pri Ankaranu, redovne hiše v Repnjah in druge. Posebno poglavje v Bitenčevem delu je ureditev muzejskih stavb in prostorov tako v Gorenjskem muzeju v Kranju kakor v Celjskem muzeju, Cerkev v Dražgošah Tržičem, sv. Jožefa nad Tržičem, v Kokrici pri Kranju (preureditev podružnice v novo župnijsko središče) poleg že omenjene preureditve gotskega prezbiterija škofjeloške župnijske cerkve in novega oltarja v šentpetrski cerkvi v Ljubljani. Drži, da je arhitekt Bitenc prinesel v slovensko cerkveno stavbarstvo mnoge povsem nove, sedanjemu času in sakralnemu kultu ustrezne rešitve. Po njegovi zasnovi so zgrajene tudi poslovilne veže v Tržiču in prav tam razširitev pokopališča. A rh. Bitenc: Vinjeta 9 129 Nova cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko Ko že naštevamo v grobem delež Toneta Bitenca v naši povojni arhitekturi, moramo omeniti tudi njegove spomenike narodnoosvobodilnega boja, spominske stebre, nagrobnike in druge podobne spomenike, postavljene v spomin človeku in njegovemu trpljenju in zmagi. Pri nobenem izmed teh spomenikov ni iskal ustvarjalec zunanje monumen-talnosti, marveč sodobno vsebinsko in oblikovno govorico, plemenit, domač in spoštljiv spomin našemu človeku in njegovemu boju za svobodo. Take spomenike, klicarje spoštljivega spomina, je arhitekt Bitenc postavil v Radov-ni, na Bohinjski Beli, v Poljanah nad Škofjo Loko, v Gorenjem in Dolenjem Logatcu, v Žirovnici, Vnanjih Goricah, Žabnici, Zagorju, v Kisovcu, v Cerkljah na Gorenjskem, v Mednem in v Št. Vidu. Tudi njegove stanovanjske stavbe npr. na Malem Lipoglavu, v predmestju Škofje Loke, počitniške hišice na Bledu, v Št. Vidu, gostinski objekti (Kazina na Jezerskem) in drugod so likovno polnovredni, zliti, s pokrajino, čeprav v tehnični izvedbi popolnoma moderni in funkcionalni. V Bitenčevem četrtstoletnem ustvarjanju se je nabralo toliko pomembnih del, da je bilo o njih vredno spregovoriti tudi mohorskim bravcem. Vsa ta dela so del naše nove arhitekture, smotrno vraščene v našo kulturno preteklost, skladno postavljene v prostor in okolje, kateremu dajejo novo podobo. Arhitekt Bitenc nas je obogatil z lepimi umetninami, ki zaslužijo priznanje, posvečeno spominu velikega arhitekta Jožeta Plečnika, in hkrati priznanje slovenskega naroda, ki je upravičeno ponosen na tako kvalitetne stvaritve. Arhitekt Tone Bitenc o svojem delu: Dolgoletno sodelovanje s profesorjem Plečnikom in mentorstvo v študiju prof. Mušiča je vzrok, da sem se pretežno loteval nalog in problemov, ki so se pojavljali pri obnovi naših kulturnih spomenikov. Tako delo zahteva poznavanje zgodovine kakor tudi temeljit študij dokumentacije, pa naj gre pri tem za analizo, sanacijo, rekonstrukcijo ali revitalizacijo posameznega kulturnega spomenika ali okolja. Prizadevanje, da se kulturna dediščina ohrani in da se spomeniški objekti vključijo v življenje spremenjene družbe, ki ima nove potrebe, je gotovo tudi naloga arhitekta. 130 Škof in dušni pastir Ob življenjskem jubileju dr. Maksimilijana Držečnika Uredništvo Dne 5. oktobra 1973 je obhajal mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik svoj 70. rojstni dan. Pred dvema letoma je praznoval srebrni jubilej škofovske službe, lani pa štiri-desetletnico mašništva. Škof in dušni pastir — predstojnik, o kakršnem govori apostol Pavel v pismu Titu, ki kot božji oskrbnik mora biti brez graje, gostoljuben, dobrotljiv, zmeren, pravičen, svet, zdržen, ki se drži zanesljive besede v skladu z apostolskim naukom, da z zdravim poukom opominja in prepričuje. Vse te lastnosti združuje naš jubilant v zavesti, da so mu dodeljene od zgoraj, da lahko s prav srčno vnemo opravlja svoje poslanstvo. Maksimilijan Držečnik izhaja iz trdne, narodno zavedne slovenske kmečke hiše v vasi Orlica, župnija Ribnica na Pohorju. V družini je bilo devet otrok, dva sta umrla kmalu po rojstvu. Dom, ki mu je še vedno zelo pri srcu, mi je dal vse, kakor sam pravi: dobre starše, vzgojo in versko življenje, povezano s Cerkvijo. Dota, s kakršno je odhajalo od doma v svet toliko odličnih in zaslužnih mož iz vernih slovenskih kmečkih hiš. Bil je pastir, pasel je krave in ovce. Ze v otroških letih je moral med prvo svetovno vojsko pomagati pri kmečkem delu, ker ni bilo ljudi. Kmečko življenje in delo ga je tako veselilo, da niti v šole ni šel rad, raje bi bil ostal pri kmetovanju. Oče, trden kmet in velik narodnjak, je bil dolga leta župan in cerkveni ključar. Tudi njegov ded je bil župan, prvi župan, ki je v tedanjem radeljskem okraju začel uradovati slovensko. Prišla je vojska, oče je moral na rusko fronto, s katere se je, čeprav hudo ranjen, srečno vrnil. Tako je bila med vojsko mati sama z majhnimi otroki na kmetiji, ki terja veliko delavnih rok. Kljub velikim težavam in vojni sta dva sinova študirala na klasični gimnaziji v Mariboru: Maksimilijan in Jožef. Pozneje je šel študirat še mlajši brat Janez, ki je sedaj zdravnik-kirurg v Mariboru. Najstarejši brat Jožef je julija 1923 s tremi duhovniki vred utonil v narasli Dravi. Ta smrt je zlasti potrla mater in prehudo žalovanje jo je spravilo v prezgodnji grob. Umrla je leta 1925, ko je bil njen drugi sin Maksimilijan prvo leto v bogoslovju. Oče je dočakal drugo vojno in umrl med okupacijo. Našega jubilanta je že od otroških let spremljala misel, da bo nekoč duhovnik. Služba človeku, dušno pastirstvo, skrb za verno ljudstvo so bili edini miki za ta poklic. Da se mu bodo nekega dne odprla vrata na sedež lavantinske škofije, na to prav gotovo ni mislil. Pot do tega sedeža so mu utrle druge okoliščine, predvsem njegove sposobnosti. Prva dva letnika bogoslovja je naredil v Mariboru, zatem je odslužil vojaški rok v Ljubljani in Celju, po tretjem letniku pa ga je škof dr. Andrej Karlin poslal v Rim, kjer je kot gojenec Germanika študiral na papeški univerzi Gregoriani. Po zahtevnem in napornem študiju je leta 1936 napravil doktorat iz modro-slovja, leta 1938 pa še iz bogoslovnih ved. Njegovi sošolci so bili med drugimi celovški Dr. Maksimilijan Držečnik 9' 131 škof Kostner ter kardinala Konig in Hoffner. Po tedanji navadi so imeli gojenci Germani-ka običajno latinsko in italijansko konverza-cijo, enkrat na teden pa so lahko govorili tudi v materinščini. Tedaj sta s Kostnerjem govorila po slovensko, ker je takratni celovški škof zahteval, da so se njegovi bogoslovci naučili slovenščine, saj jih je čakalo dušno-pastirsko delo v krajih z veliko večino slovenskega prebivalstva. V duhovnika je bil posvečen v Rimu 30. oktobra 1932, novo mašo pa je v navzočnosti očeta, bratov in sestra imel na grobu sv. apostola Pavla v njegovi baziliki. Po končanih študijah leta 1934 je bil najprej nekaj časa kaplan v domači župniji v Ribnici na Pohorju, nato pa od avgusta 1934 do konca julija 1936 v Celju, kjer je poleg dušnega pastirstva imel še verouk v deški in okoliški osnovni šoli. Od 1. avgusta 1936 je bil kaplan na Svetinjah, hkrati prefekt v dijaškem semenišču, pod-ravnatelj lavantinskega duhovniškega semenišča in profesor bogoslovja; predaval je najprej moralno filozofijo ali etiko, nato je za prof. Jehartom prevzel sveto pismo stare zaveze, po odhodu dr. Trstenjaka v Ljubljano pa filozofijo. Prišla je druga svetovna vojska in nemška okupacija. Gestapovci so ga aretirali že prve dni po prihodu v Maribor, 21. aprila, na ponedeljek po beli nedelji. Ko so v bogoslovnem semenišču izropali blagajno, so ga postavili za varuha hiše in mu zagrozili, da ga bodo ustrelili, če bo kaj izginilo. Križev pot okupacije se je nadaljeval v meljski vojašnici, kjer so gestapovci, graški nacisti, nadvse kruto ravnali z našimi ljudmi. Naslednja postaja je bil trapistovski samostan v Brestanici, nato Zagreb. Na Hrvaškem je postal spet kaplan, in sicer na Visokem pri Malem Marofu. Tu je ostal štiri leta, do konca vojne. Ljudje so ga imeli zelo radi, in sam prizna, da so bila zanj to najlepša doba v njegovi duhovniški službi. Visočane je podpiral pri prenavljanju župnijske cerkve, kjer je pomagal ne le s prvimi denarnimi prihranki, marveč pomagal tudi voziti pesek iz reke in potem pri popravilih. Prenovljena cerkev je še danes Visočanom najlepši spomin na njihovega medvojnega kaplana Držečnika. Ko je novembra leta 1945 odhajal od njih na novo službeno mesto, vodje mariborskih bogoslovcev v ljubljanskem semenišču, so se visoški župljani s solznimi očmi poslavljali od njega. Ne on sam niti oni niso mislili, da bo od okupatorja izgnani kaplan že naslednje leto lavantinski škof. Marca 1946 je bil imenovan za honorarnega predavatelja stare zaveze na bogoslovni fakulteti v Ljubljani, 5. avgusta 1946 je postal docent za isti predmet. Prvega avgusta 1946 je bil imenovan tudi za lavantinskega knezo-škofijskega duhovnega svetovalca. Dne 15. septembra 1946 je bil imenovan za naslovnega škofa dobriškega (Dobrič je bil nekdaj škofija v Bolgariji) in dodeljen za pomočnika lavantinskemu knezoškofu; 15. decembra ga je mariborski škof dr. Ivan Tomažič ob asistenci beograjskega nadškofa dr. Josipa Ujčiča in zagrebškega pomožnega škofa dr. Josipa Laha posvetil v škofa. Slovesnosti so se udeležili tudi ljubljanski pomožni škof mons. Anton Vovk in mnogi domači duhovniki. Imenovanje je prišlo tako nepričakovano, da je Držečnik prosil odpravnika poslov beograjske nunciature nadškofa Hurleya, naj mu da vsaj malo odloga za premislek. »Ni potrebno,« je odvrnil nadškof Hurley, »ker ste že imenovani.« Časi so bili takrat hudi. Bogoslovcem je ravno razlagal preroka Izaija. Kakor prerok je tudi novi škof dvomil v uspešnost svojega poslanstva. Prerok Izaija ga je tudi navdihnil za geslo, ki si ga je izbral za svoje škofovsko poslanstvo: Emanuel — z nami Bog; dodal je še: in njegova Mati. Dne 1. marca 1949 je postal apostolski administrator mariborske škofije, 15. junija leta 1960 je bil imenovan, 29. septembra istega leta pa umeščen za mariborskega škofa. Pot novega škofa je bila skraja trnova, a iz leta v leto plodnejša. Razumen, plemenit in blag je po najboljši volji skušal reševati vprašanja, ki jih je prinašalo življenje. Pri vsem delu se je ravnal po geslu: Bog z nami in njegova mati. S tem zaupanjem se je loteval naloga dokler se niso leta 1957 razmere zbolj-šale. Razumel je znamenja časa, jih sprejemal kot delo božje previdnosti in temu ustrezno opravljal škofovsko poslanstvo v službi vernikov, duhovnikov in Cerkve. Ugled in spoštovanje, ki si ga je pridobil tako pri vernikih kakor pri oblasteh, temeljita predvsem v njegovi dobroti in modrosti, ki ju dopolnjujeta še posebej širina duha in razumevanje srca. Dr. Maksimilijan Držečnik je po smrti škofa Tomažiča postal dejansko naslednik velikega škofa Slomška na sedežu lavantinske škofije, ki se od leta 1964 dalje imenuje mariborsko-lavantinska škofija. Tudi Slomšek je živel v revolucionarnih časih in je med revolucijo leta 1848 pisal v pastirskem pismu duhovnikom, naj ne stojijo ob strani, marveč naj sprejmejo nove razmere in nove čase tako, da ne bodo v škodo Cerkvi. V velikih težavah 132 se je Držečnik priporočal Slomšku, in sam prizna, da je bila njegova pomoč večkrat očitna. Saj je Slomšek zapisal v oporoki, da bi rad bil pri Bogu pomočnik svoji škofiji. Kaže, da se ta njegova želja izpolnjuje. V letih svojega škofovanja je dr. Maksimilijan Držečnik storil toliko za mariborsko škofijo in sploh za Cerkev na Slovenskem, da vsega v kratkem ni mogoče navesti. Naj omenimo samo prenovo mariborske stolnice, ustanovitev Slomškovega dijaškega semenišča, zgraditev bogoslovnega semenišča, prizadevanje za razglasitev Slomška za svetnika ter izredno vnemo za poživitev verskega in cerkvenega življenja v koncilskem duhu. Pri ustanovitvi Slomškovega dijaškega semenišča v Mariboru (leta 1961) je škof Držečnik že takrat slutil, v katero smer bo šel razvoj v Cerkvi in kaj narekujejo potrebe časa. Zato se je odločil za takšno obliko semenišča, ki bo od gojencev zahtevala, da hodijo v državno gimnazijo kot edino priznano šolo. Danes nima Cerkev nobenih pomislekov proti takšni obliki semenišča, leta 1961 pa je ta odločitev pomenila pravo tveganje, na katero so mnogi gledali s precejšnjim nezaupanjem. Drugo njegovo veliko delo je zgraditev bogoslovnega semenišča v Mariboru. Bogoslovcem mariborske škofije je tako omogočeno, da zadnja tri leta bogoslovja študirajo v Mariboru, kar je zanje velikega pomena, saj tako lahko od blizu spoznavajo potrebe, razmere in druge okoliščine v krajih svojega bodočega delovanja. Od leta 1968 dalje deluje v Mariboru oddelek ljubljanske bogoslovne fakultete in daje mariborskim bogoslovcem iste študijske možnosti, kakor če bi bili vpisani na teološki fakulteti v Ljubljani. Tudi na to odločitev škofa Držečnika so mnogi gledali sprva z nezaupanjem, čeprav zaradi dejanskega pomanjkanja prostorov v ljubljanskem semenišču ni imel nobene druge izbire. Spet se je pokazalo, da je imel daljnovidni škof povsem prav, ko se je za to odločil. Mariborskega škofa povezuje s Slomškom ne le nasledstvo na škofijskem sedežu, marveč tudi njegova ekumenska dediščina, ki jo ohranja s čutom in ljubeznijo. Na očitno Slomškovo pomoč v mnogih zadevah se škof Držečnik pogosto sklicuje, zato je razumljivo njegovo veliko prizadevanje, da bi Slomška čimprej razglasili za svetnika. Na Držečni-kovo pobudo so zgradili na Teznem pri Mariboru cerkev sv. Cirila in Metoda, ki naj bi postala središče in žarišče ekumenskega dela v njegovi škofiji in sedež obnovljene družbe sv. Cirila in Metoda, ki jo je ustanovil Slomšek za pospeševanje edinosti med ločenimi kristjani. Pobude, ki jih je dobil škof Držečnik na koncilu, so ga sprostile in v marsičem potrdile mnogo njegovih pogledov, do katerih se je dotlej čutil utesnjenega, in mu dale novih moči pri nadaljnjem delu. Koncilske smernice z vso vnemo in treznostjo uresničuje na območju svoje škofije, podpira prizadevanja Cerkve v današnjem svetu, da bi dobila podobo, ki bo resnično mogla odgovarjati na znamenja našega časa. Že pred koncilom je dal pobudo za ustanavljanje raznih svetov, tako npr. za pastoralni sociološki svet, ki je bil ustanovljen že leta 1958 in je bil nekakšna priprava za tisto, kar je prišlo po koncilu. Pri vsem delu z duhovniki in laiki nikoli ne nastopa avtoritativno, saj se zaveda, da ima opraviti s svobodnimi in razumnimi ljudmi in zato vedno upošteva njihovo svobodo in njihovo mnenje. Seveda ne gre zmerom vse gladko, zlasti ne v današnjem vrenju, v času, ko se pojavljajo razna gibanja, ki povzročajo kdaj pa kdaj tudi zaskrbljujoč nemir. Škof Držečnik vidi tudi v tem dejavnost Svetega Duha in v sedanji razgibanosti v celoti pozitivne stvari. Drži se načela: Storiti moramo, kar moremo, upamo v razcvet verskega življenja, vsa prihodnost pa je v božjih rokah. Do Mohorjeve družbe je bil dr. Maksimilijan Držečnik vedno takšen, da tega ne more izraziti samo naslov .pokrovitelj', saj ji je bil vsa leta, zlasti v njenih hudih časih, ki jih je doživljala tudi v naših povojnih letih, trdno ob strani, spremljal njeno delo, dajal pobude in razumeval njene težave. Zavedal se je, da je kljub težavam in oviram vendarle izpolnjevala svojo nalogo. Škof Držečnik je človek duhovne širine in svežine, velik zagovornik dialoga govorice našega razgibanega časa, vesel vsake spremembe in pobude, ki je sad te govorice, zagovornik dialoga v Cerkvi sami, med različnimi krščanskimi Cerkvami in v razmerju Cerkve s sodobnim svetom. Njegovo nesebično delo in njegova odkrita, tehtna beseda najdeta povsod razumevanje in spoštovanje. Za zasluge, ki jih je imel za urejanje boljših odnosov med Cerkvijo in državo, ga je odlikoval predsednik Tito. Njegova prizadevanja na tem področju so še danes živa in upoštevanja vredna. Škofu Maksimilijanu Držečniku želimo ob sedemdesetletnici življenja trdnega zdravja, mnogo uspehov pri vsem njegovem delu, ki naj ga še nadalje spremljata božji blagoslov in Slomškova pomoč! 133 Naši spomini in jubileji Uredništvo Že tradicionalni običaj našega koledarja je, da se vsako leto spominjamo obletnic rojstva in smrti za slovenski narod pomembnih mož, pa tudi obletnic raznih dogodkov, ki bi jih lahko označili za mejnike v slovenski kulturi in so zato vredni spomina. Posebej se spominjamo tistih zaslužnih mož in žena, ki so s svojim delom pomagali Mohorjevi družbi do njenega ugleda in so s svojimi leposlovnimi, znanstvenimi, vzgojnimi, verskimi, gospodarskimi, tehničnimi ali kakršnimi koli spisi in članki v njenih publikacijah kakorkoli prispevali k našemu duhovnemu ali materialnemu napredku, k našim gospodarskim in kulturno-prosvetnim uspehom, k naši verski, narodni, politični, gospodarski in splošni vzgoji, k razširitvi in poglobitvi naših obzorij, k naši vsakdanji problematiki, k potrebam vseh slojev naše narodne skupnosti, tako kmetov, delavcev in izobražencev. V teh spominih in jubilejih se srečujemo z raznimi dobami in z raznimi ljudmi, ki so vplivali na rast slovenske kulture in slovenske zavesti. Valentin Stanič (Ob dvestoletnici njegovega rojstva) Valentin Stanič se je rodil 12. februarja leta 1774 v Bodrežu, obsoški vasici, pol ure nad Kanalom, v trdni kmečki hiši pri Cerovščko-vih. Brati in pisati se je učil že doma, kjer mu je oče Andrej priskrbel primernega učitelja. Potem se je šolal v Trbižu in Celovcu, kjer je dokončal gimnazijo in se nato odločil za bogoslovje. Ker je bilo za Jožefa II. goriško semenišče zaprto, bi moral v Gradec, kjer je bilo centralno bogoslovje za naše dežele, a mu je kanalski dekan Ivan Sovič, ki je sam študiral v Salzburgu, svetoval, naj se odpravi v Salz-burg. Tu je končal bogoslovne študije, bil 6. januarja 1802 posvečen v mašnika in 28. fe- bruarja istega leta v Kanalu pel novo mašo. Jeseni leta 1802 je bil nastavljen za samostojnega kaplana na Banjšicah, leta 1809 je prišel v Ročinj, kjer je ostal deset let. Leta 1819 je bil imenovan za stolnega kanonika v Gorici, kjer je ostal do svoje smrti 29. aprila 1847. Pokopali so ga 1. maja na starem pokopališču ob sedanjem Korzu. Danes je nekdanje pokopališče spominski park in nihče več ne ve za Sta-ničev grob, iznad katerega je tudi že davno izginila plošča iz črnega marmorja z napisom: Valentinu Staniču iz Bodreža, med kapiteljskimi dostojanstveniki goriške nadškofijske prvostolice skolastiku, ljudskih šol višjemu nadzorniku, 29. aprila 1847 v 73. letu umrlemu, možu v delavnosti, zmernosti, radodarnosti odličnemu, je postavila ta spomenik gluho-nemnica, žalujoča po svojem ustanovitelju in zavetniku. Na Banjšicah in v Ročinju je ustanovil šolo in jo vodil, učil ljudi umnega poljedelstva in sadjereje, skrbel pa tudi sicer za splošno izobrazbo in razvedrilo, k čemur naj bi pripomoglo zlasti petje. Zbiral je narodne pesmi, zlagal nove sam ali jih prirejal in še tiskal v svoji tiskarni na Banjšicah in v Ročinju. V Gorici je namreč kupil tiskarske črke, jih sam v košu prinesel na Banjšice, kjer je imel svojo tiskarno. Kar je sam natisnil, je tudi vezal. Staničeve pesmi so se na Banjšicah tako udomačile, da so se nekatere ohranile še do danes, zlasti nekatere njegove cerkvene pesmi. Čudovito prisrčna je njegova pesem »Prošnja za dobro leto«, ki jo je molil v ročinjski cerkvi ob hudi lakoti leta 1817. Prav tako je zanj značilna pesem »Zdihovanje ovčic po Pastirju«, ki jo je posvetil novoimenovanemu goriškemu škofu Jožefu Wallandu. Ročinjcem je sezidal šolo, jim napravil drevesnico, skrbel za umno poljedelstvo in živinorejo, ob epidemiji črnih koz prvi na Slovenskem sam cepil ljudi, ob veliki lakoti leta 1817 pa poskrbel svojim rojakom zaslužek pri gradbi mostu čez Sočo v Kanalu. Gradbo je dosegel sam s prošnjo cesarju, ki jo je zaključil po svoje izvirno: Stiska nas mori, Franc, daj kruha ti! Če ne, ti, moj Bog, pomremo od nadlog. Načrt za most je napravil sam in tudi delo sam vodil. Ko je Jožef Walland postal goriški škof (leta 1819), je poklical Staniča za kanonika 134 v Gorico. Z Wallandom sta si dopisovala, ko je bil ta še profesor bogoslovja v Ljubljani. Kot »vikši ogleda šol« je Stanič skrbel za razvoj šolstva na Goriškem, pisal in izdajal svoje knjige, imel prvo slovensko knjigarno v Gorici in se sploh zelo zanimal za vsa dogajanja na Slovenskem, zlasti za slovstvena. Slovničarju Metelku je pisal leta 1825: »Povedati Vam moram, da mi oblika novih črk, malo da ne vseh, ni všeč.« V Gorici ga je obiskal tudi tedanji celovški spiritual Anton Martin Slomšek. Stanič ga je pospremil v Oglej in mu z ondot-nega visokega stolpa poleg starodavne stolnice razkazoval lepoto goriške in furlanske pokrajine. Ob spominu na svetega Mohorja in Fortunata, ki sta širila krščanstvo in omiko iz Ogleja po tedanjih slovenskih deželah, sta govorila o dobri knjigi, ki naj bi Slovence izobraževala in jih dvigala na kulturno raven drugih evropskih narodov. Ker sta bila oba goreča domoljuba, ni tako neverjetno, da se je ob tem srečanju porodila misel za ustanovitev poznejše Družbe sv. Mohorja. Stanič je v Gorici izdal več knjig, izmed katerih naj navedemo dve izdaji »Pesmi za kmete in mlade ljudi« in »Molitve in premišljevanja za sveto leto 1826« s »Pristavkom cerkvenih in drugih pesmi«, ki so izšle potem leta 1838 pomnožene v drugi izdaji brez molitev in premišljevanj. Omenjamo še njegove »Kratke povesti s podobami«, ki so bile priložene »Novicam« leta 1845 v 1400 izvodih. Dalje ne smemo pozabiti njegovih »Priporočanja vrednih bukvic za Slovence, ki se tudi v Gorici vdobijo«. Knjižica je bila nekakšen katalog Staničeve knjigarne, ki je imela v zalogi dotlej vse izišle slovenske knjige. Kot »viški ogleda šol« je Stanič živel v stalnem stiku z mladino, jo zbiral okoli sebe, prirejal zanjo razne pesmarice, vodil študente na razne izlete, jih navduševal za materin jezik in slovensko knjigo. Iz njegove šole so izšli pomembni kulturni delavci na Goriškem sredi preteklega stoletja: Filip Jakob Kafol, Andrej Winkler, Štefan Kocjančič, Andrej Marušič in drugi. V Gorici je Stanič ustanovil in vodil društvo zoper trpinčenje živali, ki se je včlanilo pri takratnem osrednjem takem društvu v Monakovem, od koder je prišel tudi slikar Gail, ki je Staniča portretiral. Leta 1843 je ustanovil gluhonemnico v Gorici in sodeloval pri njeni graditvi. Tu se je tudi tako poškodoval — premaknil je težko skalo — da je moral leči in ni več vstal. Stanič je bil tudi prvi znameniti slovenski turist — gornik. Tujci ga omenjajo v zgodovini turizma kot prvega veleturista. V študij- skih letih v Salzburgu je preplezal vse vrhove osrednjih Alp in svoje ture tudi živahno in napeto opisal. Opisa dveh tur na Veliki Klek (Grossglockner) leta 1800 in 1802 je priobčil v salzburškem »Intelligenzblattu«, prav tam tudi opis ture na Schafberg, vzpona na Watz-mann in na Visoki Göhl pa mu je objavil Časopis nemškega in avstrijskega planinskega društva. Opisi bi bili vredni prevoda in natisa v naši osrednji planinski reviji, saj so pisani živo in potrjujejo Staničevo bistro oko za vse naravne pojave in lepote, za sestav gorskih tal, za planinsko rastlinstvo in živalstvo. Prav tako je dobro poznal domače planine. 21. septembra leta 1808 je bil prvič na Triglavu; rokopis opisa te ture hrani Narodni muzej v Ljubljani. Slovenskemu gorskemu očaku je prvi z barometrom zmeril višino. Njemu v spomin se še danes imenuje Staničeva koča pod Triglavom, Ljubljana pa je že pred leti imenovala po njem eno svojih ulic. Banjšica in Ročinj, kjer je bil več let dušni pastir, sta mu bila izhodišče za vzpone na vse goriške vrhove Julijskih in Karnijskih Alp. V Intelligenzblattu je leta 1802 objavil dopis z naslovom »Zadovoljni podeželski duhovnik«, v katerem opisuje svojo kaplanijo Sveti Duh na Banjšicah pri Kanalu: »Zdaj sem že 8 dni v svojem tako imenovanem župnišču, kajti tega imena zares ne zasluži, in vodim duhovnijo, v kateri je kakih 130 hiš. Take duhovnike imenujejo tu kaplane in so podrejeni dekanu. Moja mati in sestra sta vsa moja služinčad in majhen vrt vse moje posestvo. Moja kaplanija je v kraju, kakršnega si morem le želeti. Je visoko v hribih, od koder vidim ne samo nižje doline, temveč tudi večji del beneškega, koroškega in kranjskega gorovja. Iz svojega stanovanja vidim tudi vsa polja in hiše svoje du-hovnije. Dobre pol ure od njih je moja največja oddaljenost. V duhovniji sta dve cerkvi, kjer o praznikih menjavaje mašujem. Večja se imenuje pri Svetem duhu in moje stanovanje je tam zraven ...« Svojim faranom ni bil samo duhovni oče, učil jih je tudi umnega poljedelstva, sadjarstva in živinoreje. Njihove otroke je redno učil, odrasle pa zbiral ob nedeljah po večerni-cah, da so se učili brati in pisati, potem jim pa razdeljeval knjige, da so doma lahko sami brali. Stanič je bil goriškim Slovencem prvi budi-telj, jim utrjeval versko in narodno zavest in ljubezen do domovine, do materinega jezika. Tako je zrasel rod, ki je vse to znal ohraniti v poznejših hudih časih, v letih fašističnega nasilja in raznarodovanja. 135 Josip Podmilščak — Andrejčkov Jože (Ob stoletnici smrti) Urednik Že zaradi njegove povesti »Žalost in veselje«, ki je izšla v mohorskih Slovenskih večer-nicah leta 1870, potem pa še v dveh ponatisih, je prav, da se spomnimo pisatelja Josipa Podmilšaka-Andrejčkovega Jožeta. Bil je med najplodovitejšimi in najpoljudnejšimi pisatelji stare dobe in je škoda njegovega daru, ki bi ga kritični vpliv lahko usmeril v dobrega pisatelja, tako pa se v splošnem njegovo delo ni dvignilo do umetniške zrelosti, čeprav je njegovo pripovedovanje celo Levstik cenil in ga stavil takoj za Jurčičem. Tedanji urednik Mohorjeve družbe Anton Janežič je znal pisatelja Podmilšaka pritegniti k sodelovanju ne le pri Slovenskem glasniku in Besedniku, ki jima je bil urednik, pač še bolj k Mohorjevi družbi, ki je bila v zadregi za dobre domače povesti. Že zgodaj je začel objavljati leposlovne prispevke, najprej narodne pripovedke in legende, nato pesmi in črtice. V »Črticah iz življenja na kmetih« se pozna vpliv Jurčičevih »Črtic iz življenja našega naroda«. Izmed njegovih povesti je najbolj znana »Žalost in veselje«, ki je dobila nagrado Mohorjeve družbe in »čeprav ni originalna, je prireditev zelo posrečena, da je dolgo veljala za eno najbolj priljubljenih ljudskih knjig,« čeprav jo je dopisnik z Gorenjskega v Zgodnji Danici slabo ocenil: »Povedati smemo, da povest Žalost in veselje nam ni prav popolnoma všeč, kajti je brez prave nravstvene, tudi narodoznanske in naravoznanske vrednosti, preenakomerna, sem ter tja premalo verjetna, vendar pisana mično...« (ZD 1870,299). Kritik je v povesti prezrl tisto, zaradi česar so prav to povest radi brali, namreč zgodbo,« ki vodi bravca skozi daljne dežele in ali daljne čase in mu z dogodivščinami, čeprav največkrat neverjetnimi, in preizkušnjami utrjuje versko nravnega duha. Obenem pa z nenavadnimi naključji v tujih deželah širi tudi obzorje. Te vrste pouk in zabava sta bila razumljiva v časih, ko povprečnemu človeku svet še ni bil tako odprt, ko mu je bila povest toliko kakor šola in spodbuda« (Fr. Koblar KMD 1953,93). Mohorska povest pred sto leti je bila namenjena »odraščeni mladini in kmetu v poduk«, se pravi, da je morala upoštevati pred- Josip Podmilščak — Andrejčkov Jože vsem vzgojni in nravstveni cilj. To je bil nazor, ki je izza Krištofa Schmida (1768— 1854) v prvi polovici 19. stoletja prevladoval v mladinski in ljudski povesti. Ta vzor je očiten zlasti v večerniških povestih tja do Kersnika — deloma je izjema pred njim tudi Jurčič — drugih pisateljih, ki so videli vzgojni pomen povesti v ljudskem prosvetljevanju, v risanju človeške narave, njenih napak in umske zaostalosti. Cankar, Finžgar, Meško, Detela, Šorli, Pregelj, Remec, Zoreč, Bevk, Jalen, Zidar in, če omenimo še pisatelja zadnje večerniške povesti Alojza Rebulo, pa so to obliko ljudske povesti vzdignili do visoke umetniške zrelosti. Zelo stari Mohorjani se povesti »Žalost in veselje« še danes radi spominjajo. Mnogim je pomenila prvo doživetje neznanega sveta in so še pozneje radi segali po njej. Ljudem je ugajala, ker je polna napetega dogajanja in opisuje neznane kraje. Nesrečnega najdenčka Aleša spremljamo na njegovi življenjski poti, ko dorašča v krepkega fanta, se reši razbojnikov, mora k vojakom v Italijo, pride v ujetništvo, zbeži, pade v roke morskim roparjem, ki ga odpeljejo v Alžir, se v viharju spet reši, 136 pride v ječo, zbeži in se spet reši na roparsko ladjo, pot ga zanese v Indijo, potem v Ameriko in naposled ga pisatelj srečno pripelje spet v domovino. Zgodba polna čudovitih in neverjetnih dogodkov, kdove od kod spretno presajena na slovenska tla; ljudje v njej so dobri ali hudobni; dobrim Bog pomaga, hudobne pa zadene kazen. Povesti je šteti v dobro, da je ena izmed prvih in na sploh redkih slovenskih pustolovskih povesti. Pri Mohorjevi je doživela tri izdaje, v več natisih pa je izšla v znani Narodni biblioteki novomeškega tiskarja in založnika Janeza Krajca, ki mu je Levstik priporočil spise Andrejčkovega Jožeta. Podmilšak se je rodil 25. marca leta 1845 v Krašnji pod Limbarsko goro. Bil je leto dni mlajši od Jurčiča in je imel za sabo iz zgodnje mladosti podobno »literarno šolo« kakor Jurčič, namreč pripovedke in zgodbe iz minulih dni, ki so jih tako živo znali pripovedovati kmečki očanci in stare mamice. S podporo domačega župnika so starši poslali dečka v Ljubljano, kjer je končal 4. razred normalke in s petnajstim letom šele stopil v gimnazijo. Kot četrtošolec je začel pisati za Tomšičevo Torbico, za Janežičev Slovenski glasnik, Besednik in za Mohorjevo družbo. Ko je že hotel šolo obesiti na klin zaradi slabih redov, ga je Janežič pregovoril, da je sklenil dovršiti gimnazijo. Usodno je v njegovo življenje posegla vojaščina; še kot gimnazijec je bil leta 1867 najbrž iz političnih vzrokov potrjen za šest let k vojakom. Vojaško suknjo je nosil težko, bil je slabotnega zdravja in si je pri naporni ježi nakopal jetiko. Po treh letih je bil odpuščen, bil nekaj časa v službi v Celovcu, nato pripravnik pri deželnem odboru v Ljubljani in naposled po opravljenem telegrafskem tečaju brzojavni pristav v Trstu. Septembra leta 1874 je odšel na dopust v Kamnik k sošolcu kaplanu Ivanu Kljunu; v novembru se mu je na poti skozi Ljubljano ulila kri in na sveti večer leta 1874 je izdihnil v bolnišnici. Leta 1910 so prenesli njegove kosti v pisateljsko grobnico. Zakrament sv. zakona Prežihovo leto J. Dolenc (Ob osemdesetletnici pisateljevega rojstva) Ožji »Prežihov svet«, ki ga predstavlja občina Ravne na Koroškem, kamor spada tudi pisateljev rojstni kraj Kotlje, je dostojno proslavil osemdesetletnico rojstva pisatelja Prežihovega Voranca — Lovra Kuharja. Kulturna skupnost občine Ravne je pripravila obširen program in zaprosila predsednika Tita, da je prevzel pokroviteljstvo nad slovesnostmi v okviru »Prežihovega leta«. V okviru teh slovesnosti so se zvrstile razne prireditve, med njimi uprizoritev Prežihove igre »Samorastniki«, ki jo je pripravilo Kulturno prosvetno društvo v Črni, uprizoritev Prežihove igre »Pernjakovi« je naštudiralo kulturno umetniško društvo Prežihov Voranc. V šolah na Koroškem so imeli tekmovanja za Prežihovo bralno značko, literarne večere, prirejali so izlete po Prežihovem svetu in podobno. V načrtu sta izdaja Prežihovega albuma in literarni vodnik po Prežihovem svetu, predvsem pa izdaja zadnjih dveh knjig zbranega dela Prežihovega Voranca v zbirki slovenskih klasikov »Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev«. V študijski knjižnici na Ravnah so priredili simpozij o delu in življenju Prežihovega Voranca; simpozij je bil povezan z razstavo Prežihovih del in prevodov; v novem likovnem salonu na Ravnah pa so odprli razstavo »Prežih in njegov svet v likovnih delih«. Predvsem pa se je odbor zavzel za odkup in obnovitev Prežihovega rojstnega doma. Pri Partizanski knjigi v Ljubljani je izšla zbirka spominskih črtic na Prežiha, ki jih je napisala Kristina Brenkova, pri Državni založbi pa deveta knjiga pisateljevih zbranih spisov. Prežihov Voranc — Lovro Kuhar Dne 10. avgusta 1973 je minilo osemdeset let, kar se je rodil velik ljudski učitelj in pisatelj, borec za pravice delovnega ljudstva in slovenskega naroda Prežihov Voranc ali s pravim imenom Lovro Kuhar. Mohorjevo družbo, ki je vse življenje ni zatajil in jo je imel za svojo prvo slovensko učiteljico, je imel do zadnjega rad in v časti. Zato je prav, da ob osemdesetletnici njegovega rojstva obudimo nekaj spominov, ki so velikega slovenskega pripovednika vezali na Mohorjevo družbo. 137 O Kuharjih pripoveduje njihov rojak profesor Fr. Sušnik, da »so znali vse. Vorančev stric Martin je delal mline in žage, še kamna se je lotil in sklesal nagrobnik, pa s tako slanim napisom, da ga župnik ni pustil na pokopališče. Ko so za advent prišle mohorske knjige, so presedeli zimske večere ob njih. Vsi od kraja so Kuharji radi brali. Mohorske knjige so bile edina in velika slovenska šola Korošcem in Hotuljcem. Navadile so nas slovenskega branja, naučile slovenskega knjižnega jezika in vzbudile v nas, ki smo tičali v kotu, zavest slovenske skupnosti preko štajerskih in kranjskih mej že s tem, ko smo prebirali v mohor-skem koledarju imena slovenske narodne družine. Brez mohorskih knjig bi bili ostali na Koroškem slovenski analfabeti. Tudi Voranc. In Voranc je to rad poudaril. Zato je imel Mohorjevo, svojo prvo slovensko učiteljico, do zadnjega rad in v časti.« Ko se je mladi Voranc naučil brati in je v očetovi omari odkril skriven predal, poln raznih knjig, največ seveda Mohorjevih, jih je »začel naravnost žreti«, kakor sam pravi. Skrivaj je vdiral v to omaro, jemal knjige na pašo in tudi k vsakemu drugemu delu. Takole pripoveduje: »Skoraj k vsakemu delu sem si že vnaprej pripravil knjige in jih potem skrivaj bral. Pri sekanju stelje, pri rezanju krme, pri krmljenju živine. Toda zategadelj je z očetom kmalu nastal konflikt. Poznalo se je namreč pri delu. Bilo je premalo storjenega. Tedaj je oče grozeče zavpil: ,Ti bom že dal tiste bukve! Ali boš bukve jedel? Mi fretarji moramo delati, delati...!' — Zame je bil tisti skrivni predal velik dogodek. Začel sem živeti na svetu, ki so mi ga odpirale knjige . ..« V knjigi »Od Kotelj do Belih vod« pripoveduje pisatelj Voranc: »V našo družino so knjige Mohorjeve družbe zahajale že od njene ustanovitve in naš rod se je iz njih učil brati in pisati. Mohorjeve knjige so bile tudi meni prve in najboljše prijateljice na paši in ob dolgih zimskih večerih. Ravno pri branju teh knjig sem že zgodaj čutil potrebo, da bi tudi sam kaj napisal. In res sem pred dobrim časom poslal družbi kratko povest ter dolgo nestrpno čakal odgovora. Tega pa ni bilo od nikoder. Dopovedoval sem si, da sem storil nekaj, kar bi tak navaden človek, tak najem-niški sin, kakor sem bil jaz, pač ne smel storiti. Pozneje, ko sem v tujini iskal sreče, sem na vse to pozabil...« Več sreče kakor pri Mohorjevi je imel Prežih pri »Domačem prijatelju«, ki je izhajal v Pragi in ga je Vydrova tovarna kavinih nadomestkov pošiljala brezplačno vsem stalnim odjemalcem njenih izdelkov. Med temi odjemalci je bila tudi Prežihova mati. Avgusta leta 1909 je »Domači prijatelj« prinesel njegovo črtico »Petkov Cene«, a s podpisom sošolca in prijatelja Anzija (Ivana) Wastla, s katerim sta že v domači enorazred-nici sedela v isti klopi. Prva objava in prvi honorar! Za prvo nagrado za svojo povest, v kateri je živo popisal Hotuljce, je Voranc kupil materi prave kave. Tudi njej se je imel zahvaliti, saj mu je ona znala tako živo pripovedovati hotuljske zgodbe. Tako se je Voranc zdaj opogumil in je poslal kratko povest tudi Mohorjevi družbi v Celovec. Bratu Lojzu, ki je bil študent v Celovcu, je 27. januarja leta 1911 pisal: »Kadar boš spet pisal, bi hotel omeniti, kak ,antres' 138 moram napraviti, da bi spravil Mohorjevi družbi dva spisa: ,Dva potepuha' in ,Sveti večer pred sto leti'.« Vsaj eno teh dveh del je res poslal Mohorjevi družbi. Mladega Prežiha pa je čedalje bolj gnalo v svet. »Sanjaril sem podnevi in ponoči, da mora biti sreča tam zunaj nekje v širnem svetu. Potrebno je samo napotiti se v svet, tja za gore in za obzorje, pa bom našel srečo. Doma pri nas je manjkalo marsikaj, manjkalo je predvsem denarja, čeravno smo se vsi odrasli in otroci pehali za njim. A zunaj v svetu je moralo gotovo biti tudi denarja dovolj. Ali ni bilo to prečudno? 2e od moje zgodnje mladosti me je neka sila vlekla proti jugu in proti zahodu. Južno stran soseske je zastirala visoka in široka gora. Tam za njo sem slutil neznan svet, ki me je mikal. Na zahodu, kjer je ob jasnih dnevih 6once tako čudovito za-žarjalo, sem slutil srečo in boljše življenje. Moje sanje in želje me niso nikdar vlekle proti vzhodu ali proti severu, čeprav je bil svet na te dve strani široko odprt...« (Gosposvetsko polje 89-90). Prežih se je bil res namenil v Ameriko. Ker je pa vedel, da ga oče ne bo kar tako pustil od doma, si je izmislil zvijačo. »Oče je dobil pismo od Mohorjeve družbe, češ da je Voranc zelo bister in nadarjen; zato ga vzamejo takoj v službo. Pismo je seveda napisal Voranc sam. Oče, ki je spoštoval Mohorjevo družbo, je pismu seveda verjel in privolil sinu, da odide v Celovec. Menda je celo sam spremljal sina na železniško postajo. Tako se je sedemnajstletni Voranc s prihranjenimi goldinarji nekega jesenskega jutra odpeljal — a ne v Celovec, marveč proti Trstu. Z dvema kronama v žepu se je skril na ladjo, da bi prišel v Ameriko, a so ga odkrili. Njegov načrt je splaval po vodi. Potikal se je po Primorju, iskal priložnostnega zaslužka in pol leta spoznaval svet na proletarskem dnu v bližini Trsta. Nekaj časa je delal v tovarni v Skednju, nato v papirnici v Podgori, kjer je opravljal težaška dela pri neki betonski stavbi. Sredi zime je prišel v Celovec, kjer se je znašel z eno samo krono v žepu. Poparjen in nezadovoljen sam s seboj in s svojo zadrego se je znašel na mrzli ulici tujega, neprijaznega mesta. Spomnil se je Mohorjeve družbe. Tu se je najprej zglasil z upanjem, da morda le dobi tisti honorar za povest, ki jim jo je bil poslal (Prežihov zbornik 183/184). »Imel sem še eno upanje,« pripoveduje v črtici »Gosposvetsko polje« (93 do 95). »In to upanje mi je bila Mohorjeva družba...« Ko je začutil bližino sedeža Mohorjeve družbe, mu je znova oživel spomin na povest, ki jim jo je bil poslal. Takrat mu niso odgovorili, morda so pozabili? »In če iz vsega tega nič ne bo, je ta stvar zame vendarle prilika, da tem ljudem razložim svoje stanje in da morda dobim kako podporo, ki mi bo pomagala do doma. Mohorjevo hišo sem kmalu našel in, ko sem stal pred veliko, lepo palačo, se mi je srce napelo od čudnega, notranjega ponosa. Ves otrpel sem stal pred njo kakor pred kakim svetiščem. Za trenutek sem popolnoma pozabil na svoj položaj, na svoje siromaštvo, tako sem se čutil zvezanega s to veliko hišo. Šele ko sem stopil vanjo, se mi je srce znova pričelo krčiti in z bojazljivimi koraki sem prišel do tajniških prostorov. Sprejel me je lepo opravljeni duhovni gospod z dokaj strogim obrazom. Mnogo pozneje sem zvedel, da je bil ta gospod takratni tajnik Mohorjeve družbe, monsignor Pod-gorc. Pred njim me je spet popadel čuden strah; prepoln čustva kajžarske manjvrednosti sem mu izjecljal, po kaj sem prišel. Ko je čul, za kaj gre, je napravil tajnik precej prijaznejši obraz, toda ostal je hladen, ko mi je dejal: »Fant, stvar, katero si poslal, ni za nobeno rabo, zato ti tudi nisem odpisal in vrnil rokopisa.« Moj nastop in moja zunanjost sta ga seveda takoj poučila, koga ima pred seboj, zato me je tudi kar tikal. Gledal me je s čudnim smehljajem in me meril od pet do glave, ko da bi hotel reči: ,Fant, ali se ti je zmešalo, da se vtikaš v stvari, ki niso zate;' nato je stopil še bliže k meni. ,Ali nisi ti iz Kuharjevega rodu? — Seveda si, saj vem za tvojega očeta in tvoje strice. To so naši trdni kmetje, naši stebri tam doli. Pozna se ti, da si zdrav kmečki fant. Kaj bi ti rekel? Ostani to, kar je tvoj oče, ostani pri zemlji in ne sanjari o stvareh, ki niso zate. To bi te lahko samo odtujilo, pokvarilo ...' In že mi je molil svojo roko za odhod. Bil sem poražen, uničen. V glavi se mi je pričelo vrteti, da sam nisem vedel, kako sem zapustil hišo, v katero sem še malo prej vstopil s tolikim zaupanjem. Razumljivo je, da sem pri tem tudi popolnoma pozabil na ono drugo reč, ki me je prignala sem, na prošnjo za kako majhno podporo ...« Ce se je že to prvo Prežihovo srečanje z Mohorjevo družbo slabo končalo, je pa imel fant naslednje leto več sreče. Po vrnitvi domov so ga sprejeli na Preškem vrhu kakor 139 izgubljenega sina. »Malo so me skregali, pa je bilo dejano!« je rekel. Dr. Franc Kotnik, Prežihov rojak in očetov dober znanec, takrat profesor na gimnaziji v Celovcu in trdno povezan z Mohorjevo družbo, je v poletju leta 1912 obiskal Kuhar-jeve. Vorančev oče mu je gotovo omenil, da sin tišči v svet in si želi nadaljnje izobrazbe, Voranc sam pa je po lanski dogodivščini in prvem, čeprav neuspelem koraku v svet, doma gotovo imel tudi toliko poguma, da je prijaznemu profesorju povedal svoje tihe želje. Dr. Kotnik ga je spravil v Ljubljano v Krekovo zadružno šolo in mu tudi priskrbel podporo Mohorjeve družbe. Dr. Krek mu je pozneje, verjetno tudi na Kotnikovo posredovanje, še omogočil nadaljnji študij v zadružni stroki na Dunaju, kjer ga je menda podpiral Klub slovenskih poslancev z dr. Korošcem na čelu (Prežihov zbornik 185). Prežih in dr. Kotnik sta si bila poslej v rednih stikih, si dopisovala, v počitnicah se pa ob srečanjih pri Kuharjevih pogovarjala o študiju na Dunaju in o Vorančevih pisateljskih prizadevanjih, pri katerih mu je mentorsko stal ob strani. Leta 1914 je Voranc poslal dr. Kotniku rokopis povesti s spremnim pismom, kjer pravi: »Spisal sem ga (rokopis) ,kar tako', imam nekoliko več veselja ž njim nego z .življenjem v ...' Predvsem Vas prosim za oceno. Da ni za »Družbo Mohorjevo« je jasno in če Vam za .Koledarček' ne bo ugajal, ga morda dam ,Miru'. Ali pa se bi dal vporabiti v skupni povesti z ,Živ. v hlevu'. .. Ako ga ne daste v ,Koleda', mi sporočite, da Vam pošljem kako otroško povest, dasi se bojim pisati...« Prežih je bil za vse to hvaležen Mohorjevi družbi, dr. Kotniku in dr. Kreku in je o tem pripovedoval tudi Finžgarju, ko sta se prvič srečala. Leta 1913/14 je Prežihov Voranc objavil prvi dve večji noveli v »Ljubljanskem Zvonu«. Leta 1914, ko se je začela vojska, so pobrali tudi njega, vendar so ga imeli v seznamu za politično sumljivega. Leta 1916 je dezer-tiral v Italijo; zato je bil v Avstriji obsojen na smrt. Sam je zapisal: »Odpor proti Avstriji mi je bil vcepljen od mojega očeta, ki je v nacionalnem zatiranju Slovencev na Koroškem videl tudi socialno zatiranje kot najemnik nemškega grofa — fevdalca. Tako sem bil že v rani mladosti prežet z uporniškim socialističnim duhom.« Leta 1919 se je vrnil iz vojne in živel v Kot-Ijah najprej kot tesač in dninar, potem je vstopil v jeklarno grofa Thurna na Ravnah (tedanjem Guštanju) kot pisarniški uradnik, kjer je ostal do leta 1930. Tega leta meseca maja je zbežal čez mejo, da je ušel šestletni ječi. V domovino se je vrnil ilegalno leta 1940, leta 1943 so ga prijeli Italijani in ga po zlomu fašizma izročili Nemcem in je do konca vojne prebil huda leta v nemških taboriščih. Tako se je šele po petnajstih letih vrnil v domači kraj, kjer je od sorodnikov našel le še mater, ženo in obe hčeri. Čeprav je vihar okupacije Mohorjeva družba častno prestala, po osvoboditvi ni imela samo prijatelje in zagovornike nadaljnjega obstoja, marveč tudi hude nasprotnike. Med tistimi, ki so se kmalu po osvoboditvi zavzeli za njeno obnovitev, je bil Prežihov Voranc. V krakem historiatu Mohorjeve po vojni je Finžgar zapisal: »Pred koncem oktobra leta 1945 se je oglasil pri meni kot tajniku Mohorjeve Lovrenc Kuhar — pisatelj Prežihov Voranc in mi sporočil: ,Najstarejše naše knjižno društvo Mohorjeva mora ostati. Govoril sem že nekajkrat s tovarišem predsednikom Kidričem in mu povedal: Ta Družba je naučila naš narod brati. Tudi mene. Na kravji paši sem se iz njenih knjig naučil brati. Prav gotovo, da bi ne bil nikoli pisatelj, če bi ne bilo Mohorjeve. Treba jo bo le nekoliko reorganizirati'.« Obstoja Mohorjeve družbe pa Prežih ni zagovarjal samo z znanim stavkom, da je naučila Slovence brati. Priznavajoč njene zasluge je rekel: »Ta ustanova je tako silna, da moramo pred vsem svetom priznati njene zasluge. Bila bi hudobija, če bi jo hotel kdo podcenjevati.« (KMD 1952, str. 65). Dokler je bil zdrav, se je v povojnih letih kot odbornik Mohorjeve družbe redno udeleževal vseh njenih sej, na katerih je pogosto poudarjal potrebo po dobrih leposlovnih in strokovnih knjigah. Finžgarju je nekoč pisal: »Jaz bi rad videl, da bi mi izdajali prvovrstno literaturo.« Ko ga je bolezen čedalje bolj trgala od lastnega dela in od dela za Mohorjevo, mu je bilo zaradi obojega hudo. Ko je umrl 18. februarja 1950, je Mohorjeva družba izgubila z njim velikega prijatelja, dobrega mentorja in pravičnega ter hvaležnega zagovornika. V mohorskem Koledarju za leto 1946 je Prežihov priobčil črtico Odpustki, v Slovenskih večernicah za isto leto pa povest Stari grad. V zadružni knjižni izdaji so izšle njegove »kratke storije iz minulih dni« z naslovom Naši mejniki. Njegova glavna dela pa so: novelistična zbirka Samorastniki, Po-žganica, vojni roman slovensekga naroda 140 Doberdob, Jamnica, Od Kotelj do Belih vod, Borba na tujih tleh in Solzice. To so le naslovi del, katerih vsako ima svoje značilnosti, vsako zase je samostojna celota, čeprav so vsa med seboj tesno povezana in so stvaritve, ki se uvrščajo v zakladnico slovenske umetniške besede. V vseh Prežihovih delih odsevajo boj za resnico in pravico, v njih spoznavamo, kako je čutil s kmetom in mislil z delavcem, podobe v njih so izklesane in žive resnične in prikazane tako, kot jih je videl v svojem času. Nekaj črtic iz Prežihove knjige »Solzice« objavljamo v leposlovnem delu. Ksaver Meško — ob stoletnici rojstva Uredništvo Dne 28. oktobra 1974 bo poteklo sto let, kar se je v kmečki družini Antonu Mešku in njegovi ženi Mariji rodil četrti otrok, ki so ga krstili na ime Franca Ksaverja, domači so ga Ksaver Meško pa klicali Franček. Ključarovci nad Ormožem, kraj, ki šteje samo šest hiš, je njegova rojstna vas. S knjigo v roki je posedal na paši in knjiga mu je postala za vse življenje najzvestejša spremljevavka. V mladih letih še zlasti mo-horska knjiga, ki so jo vsako leto nestrpno pričakovali in še nestrpneje poslušali, ko so jo v jesenskih in zimskih večerih glasno prebirali. Takole pripoveduje Meško sam: »Živo se spominjam, kar gledam nas v duhu, kako smo deževnega jesenskega nedeljskega popoldne sedeli vsi domači okrog mize in poslušali starejšega brata Toneta, izvrstnega bralca, ko nam je bral Miktovo Zalo; poslušali smo ga zve-steje in pozorneje kot najlepšo pridigo v cerkvi. Zelo privlačna je bila za nas tudi Stare-tova Občna zgodovina. Vsi smo jo imeli radi, najrajši stric kovač. Stric bi poslušal — in tudi jaz — menda vso noč. A je prišla iz kuhinje mati, skrbna gospodinja, in rekla: ,Za nocoj bodi dovolj, petrolej je drag.' — In je moral brat nehati, mi pa čakati na prihodnji večer. Na pašo sem vzel bolj zanesljivo kakor kos kruha Mohorjev koledar ali večernice. In sem se tako potopil v njih lepoto, da mi je dostikrat kaka belka ali maroga zašla v škodo; nji se je pač zelena sosedova njiva zdela tako lepa kakor meni knjige — vsaka po svojem okusu.« Starši so za knjigo vnetega in nadarjenega sina poslali v šole. Najprej v nižjo gimnazijo v Ptuj, potem pa v višjo gimnazijo v Celje. Njegovi prvi pesniški poskusi segajo že v leta osnovne šole. Kot tretješolec je že napisal prvo povest »Starši in sin«, jo poslal Mohorjevi družbi v Celovec, a ni dobil nobenega odgovora. Ko pa je poleti leta 1908 neke sobote prebiral list »Mir«, je bral tam v svoje veliko začudenje: »Starši in sin. Spisal France Meško«. Pod črto pa: »To povest je spisal M. kot tretješolec v Ptuju. Slučajno nam je prišla v roke in jo priobčujemo«. (Izidor Cankar, Obiski, str. 116.) V višji gimnaziji v Celju je Meško pridno prebiral domače in tuje slovstvo, se navduševal za Erjavca in Jurčiča, izmed pesnikov za Prešerna in Aškerca, z veseljem je prebiral v »reklamkah« Schillerja, Walterja Scotta, Cervantesovega Don Kihota in po dolgih letih pripoveduje v svojih spominih: »Še danes bi z lahkoto pokazal mesta na raznih potih v celjski okolici, kjer sem bral Byrona, kje Sienkieuiicza, Dickensa in druge . . . Bili so lepi časi...« V petem gimnazijskem razredu je že snoval zgodovinsko povest, ki bi naj prikazala zgodovinski Ptuj in Celje. Študentovska leta v Ptu- 141 Meškova rojstna hiša ju in Celju so pustila v njem mnogo spominov in doživetja v teh mestih so mu dala pobudo in snov za marsikatero poznejšo povest. Po maturi se je Meško odločil za duhovniški poklic in odšel v mariborsko bogoslovje. Tu je bil tri letgf! Tedaj je premišljeval, ali bi šel k minoritom v Ptuj ali k benediktincem v Št. Pavel. Odločil se je za bogoslovje v Celovcu, kjer se je čutil kot pisatelj svobodnejšega. In še nekaj je odločevalo za to izbiro: »V dnevih nesreče in bede, v dnevih, ko mi tare dušo obup, si mi edina podpora, edina tolažba ti, ljubezen do svete naše domovine, ljubezen do rodne grude, ljubezen do krajev, kjer sem brezskrben deček igral prve igre s sodrugi svojimi, ljubezen do milega jezika slovenskega, v katerem mi je govorila v dneh mladosti, sreče in brezskrbnosti mati moja ... Kako bi prenašal življenja pezo, ko me ne bi krepila misel, da človek ne živi le sebi, ne le zaradi samega sebe, ampak da živi domovini svoji, narodu svojemu.« — Zvest temu načelu je odšel v Celovec in kot duhovnik več let služboval med Meškova spominska soba s knjižnico v Sokličevem muzeju koroškimi Slovenci, ki so bili narodnostno najbolj izpostavljeni, obenem pa za slovensko, materino besedo tudi najbolj hvaležni. Novo mašo je pel leta 1898, nato pa nastopil službo kaplana v Škocijanu ob Klopinjskem jezeru. Dušnopastirska služba ga je vodila potem od postaje do postaje: v Žabnico, kjer je oskrboval tudi Višarje, v Knežo, v Grebinj nad Veli-kovcem, v Št. Danijel nad Prevaljami in do Marije na Zilji pri Beljaku, kjer je bil župnik Meškov pisalnih v Meškovi spominski sobi v Sokličevem muzeju v Slovenjem Gradcu od leta 1906, vso prvo svetovno vojno, do leta 1919, ko je moral pred Nemci pobegniti sredi zime čez Karavanke na Gorenjsko, da si je rešil življenje. Nekaj časa je prebil na Brezjah, v tem času pa v listih bral, kako se nemški vojaki, ker je bila razpisana nagrada nanj, hvalijo, da so ga ubili, razsekali in vrgli v Zi-ljo. Življenje si je sicer rešil, a nazaj na Koroško ni mogel. Ostal pa je v njeni neposredni 142 * »Nt «MKUMicJ J >0 ffŽSpl »vtmi nsmj bsru t*mn dekan jM§Ht NA SEUH s MMi t« uvtof,» Meškov nagrobnik na pokopališču na Selah bližini, nekaj časa kot kaplan v Dravogradu, od leta 1921 pa župnik na Selah pri Slovenjem Gradcu, kjer je živel do smrti 11. januarja leta 1964. Vmes je bila seveda druga svetovna vojna, ko je bil Meško kakor drugi duhovniki pregnan in je nekaj časa živel na Hrvaškem, nato v Palah pri Sarajevu, v Beogradu in Zagrebu, od koder mu je uspelo priti z nekaterimi drugimi štajerskimi duhovniki v Stično na Dolenjskem; od tu se je po osvoboditvi vrnil v svoje ljubljene Sele. Ob teh postajah Meškovega dušnopastir-skega dela, polnega napetih zapletov in razpletov, spremljamo tudi njegovo pisateljsko pot, ki po prvih poskusih v gimnazijskih letih zori v roman Kam plovemo, ki ga je pod psevdonimom Dolenec leta 1897 objavil Ljubljanski Zvon. Meško je bil takrat še bogoslovec celovškega semenišča. Svoje pesmi, črtice, povesti in druge prispevke je objavljal v Slovanu, Domačem prijatelju, Domu in svetu, veliko njegovih del je izšlo pri Slovenski Ma- tici, med njimi njegov drugi roman Na Poljani (1907). V tem romanu je pisatelj vas Poljano postavil za simbol slovenske domovine, boj za Trato pa za alegorijo za propadajočo slovensko posest, ki jo more rešiti samo ljubezen. Tik pred svetovno vojno je ponovil njen simbol v drami Mati (1914), kjer je domovina dobila podobo matere, h kateri se zatekajo za-blodeli in od tujine ranjeni otroci. Črtice, novele in povesti, napisane po letu 1900, so zbrane v dveh, za tiste čase zelo pomembnih knjigah: Ob tihih večerih (1904) in Mir božji (1906). Leta 1898 je začel pisati za Mohorjevo družbo in ji je ostal zvest celih šestdeset let, torej do smrti. Mohorjani ga poznajo predvsem kot mladinskega pisatelja, saj je zanje pripravil šest knjig z naslovom Mladim srcem. S temi knjigami, zlasti s prvima dvema, se je uvrstil med naše najboljše mladinske pisatelje. S posrečenimi, živimi in nazornimi Šantlo-vimi ilustracijami sta prva zvezka Mladim srcem žela veliko priznanja in se še danes uvrščata med najlepše slovenske mladinske knjige po vsebini in obliki. Tu je še Meškova dramatika in njegova religiozna literatura. Bogata žetev njegovega pisateljskega dela je dobila v Izbranem delu in s kritičnimi uvodi in opombami prof. Viktorja Smoleja zaokroženo podobo. Vse njegovo delo je napisano pod geslom: »Ljubezen oživlja, ljubezen zmaguje«. Zato so v tem delu trajne vrednote, h katerim bi se morali vračati pogosteje in ne samo ob priložnostnih jubilejih. Meškova pot je bila trnova. Tega se je tudi sam zavedal, ko je zapisal: »Dal sem narodu, kar sem ob svojih močeh in razmerah, v katerih sem živel, dati mogel.« Podobe njegovega dela, ki je živo pričevanje časa, v katerem je živel in delal, trpel in ustvarjal, nam ne sme zamegliti pozaba. Njegove knjige naj bodo odprte sedanjim in prihodnjim rodovom, če hočejo razumeti pisateljeve besede, ki veljajo za vse čase in vse rodove: »Ljubezen oživlja, ljubezen zmaguje!« Vrnitev izgubljenega sina 143 Janko Mlakar — ob stoletnici rojstva J. D. Torej še en planinski jubilej: ob Staničevi dvestoletnici rojstva stoletnica drugega pomembnega slovenskega planinca in planinskega pisatelja — Janka Mlakarja. Janko Mlakar se je rodil v Železnikih 25. junija leta 1874. Na njegovi rojstni hiši so mu ljubljanski planinci leta 1968 postavili spominsko ploščo. Dasi rojen v proletarskih Železnikih, mu kot kraj otroških let niso ostali dosti v spominu, saj se je družina preselila v Ljubljano, ko še niti ni shodil. Zato pravi o svojem rojstnem kraju, da je prijazen trg v Selški dolini, pristavlja pa hudomušno, da iz lastne skušnje tega ne ve, saj ga je zapustil že prvo pomlad, ki jo je »doživljal«. Potemtakem je bil Janko Mlakar prava ljubljanska srajca, kakor se je sam označil v svojih »Spominih«. V Ljubljani je hodil v ljudsko šolo na Grabnu, v Ljubljani je maturi-ral leta 1893, tu študiral bogoslovje in pel leta 1897 novo mašo. Tri leta je kaplanoval v Postojni, potem pa dolga leta služboval v Ljubljani kot katehet in profesor verouka — od leta 1910 do 1926 na ljubljanskem liceju in na ženski realni gimnaziji. Leta 1926 je šel v pokoj, vendar se od dela ni poslovil, saj je ostal do smrti živahen prosvetni in planinski delavec, iskan predavatelj, potopisec, neugnan turist in spreten pisatelj spominov. Leta 1931 je izdal Katoliški verouk za četrti razred srednjih in meščanskih šol, že veliko prej pa se je uveljavil kot potopisec in priljubljen podlistkar, poskusil se je celo kot dramatik in režiser, kot pisec ljudskih povesti pa je vztrajal vse do konca življenja. Umrl je 11. avgusta leta 1953. V desetletju pred prvo svetovno vojno je Mlakar obral vrsto tritisočakov in vse te ture tudi opisal, največ v Planinskem Vestniku, kjer je tudi v povojnih letih priobčil večino svojih planinskih spisov. Bil je verjetno sploh med prvimi slovenskimi turisti, ki je bil na najvišjih gorah v Tirolah in v Švici. Od svojega prvega vzpona na Triglav v letu 1893 je potem vsako leto vsaj enkrat obiskal »snežni-kov kranjskih sivega poglavarja«. Njegovi planinski potopisi so se prikupili bravcem prav zato, ker jih je znal zabeliti s šaljivostjo in hudomušnostjo, z veselimi in smešnimi pri- godami. Starejšim mohorjanom so še danes v neizbrisnem spominu Trebušnikove dogodivščine, ki jih je opisal v Koledarjih za leta 1907, 1908 in 1911: »Kako je Trebušnih hodil na Triglav«, »Kako se je Trebušnik vozil v Trst«, »Trebušnik na dunajski lovski razstavi«. Mohorski koledar je s temi zgodbami, opremljenimi s prav tako dovtipnimi Koželje-vimi ilustracijami, ponesel Mlakarjevo ime v vsako slovensko hišo. Stoletnica rojstva naravnost kliče po ponatisu teh zgodb, ki bi se jim danes še prav tako od srca nasmejali, kakor pred dobrimi šestdesetimi leti. Janko Mlakar je sodeloval tudi v Slovenskih večer-nicah (Trebušnik na slovanskem jugu) in v Mladiki, kjer je objavil opis vzpona na Mount Blanc in oris planinstva. Planinske prispevke in dve povesti (Zadnji svojega rodu 1907, Mira 1925) je objavljal tudi v »Domu in svetu«. V devetih letnikih dijaškega lista Mentorja (od leta 1930) dalje je objavljal svoje spomine, ki so pozneje izšli v posebni knjigi. Njegove planinske spise pa je v štirih knjigah izdalo Slovensko planinsko društvo (1938—40). Napisal je Zgodovino slovenskega planinstva od 1. 1893 do 1931. Mnogo njegovih člankov, podlistkov in drugih prispevkov je raztresenih v raznih podlistkih Domoljuba, Ilustriranega Slovenca in v drugih listih. O svojem prijatelju dovškem župniku Aljažu, s katerim ga je vezalo dolgoletno prijateljstvo in skupna hoja na Triglav, je napisal daljši spis »Jakob Aljaž, triglavski župnik«. Kako priljubljeni so Mlakarjevi planinski spisi, dokazuje že tretja izdaja izbora njegovih planinskih spisov v uredništvu Tineta Orla in pod naslovom »Iz mojega nahrbtnika«. V spremni besedi k izdaji iz leta 1972 (Mladinska knjiga) je zapisal urednik Tine Orel, da je Mlakarjev »humor nepogrešljiva duhovna sestavina naše planinske pisarije.« Mlakar je bil zaslužen za vse naše planinstvo v obdobju več kot pol stoletja. Bil je razgledan po evropski planinski literaturi, poznal pa je temeljito predvsem slovensko planinstvo, njegove dobre in slabe strani; s svojimi spisi je vplival na sodobne in poznejše planinske generacije. S svojimi spisi, prežetimi s šega-vostjo in bistroumnostjo, pa nič manj z zdravo ljudsko modrostjo, je vplival in še danes vpliva na etiko planinstva, na njegov smisel, ki je v tem, da gore s svojo lepoto pleme-nitijo človeka, ga duhovno in telesno krepijo. Domačemu planinstvu je pomagal do veljave in razvoja, ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja pa mu je pomenilo tudi obrambo slovenstva in krepitev slovenskega narodnega 144 gibanja. To in še marsikaj drugega nam narekuje, da se Janka Mlakarja spomnimo vsaj ob stoletnici njegovega rojstva in smo mu hvaležni tudi mohorjani, za katere je napisal za celo knjigo vedrih planinskih zgodb. General in pesnik Rudolf Maister Lojze Ude 29. marca 1974 bo 100-letnica rojstva, 26. julija pa 40-letnica njegove smrti. Spominjamo se ga predvsem kot osvoboditelja Maribora in štajerskega Podravja. S tem hočemo poudariti zlasti njegovo duhovno pripravljenost, iniciativnost, jasnovidnost, s katero je presodil zgodovinski položaj ob in po razpadu Av-stro-Ogrske, dejanja, ki so na njegov ukaz tej presoji takoj sledila, avtoriteto, ki je je bil deležen. Jasno pa je, da bi Maister ne mogel uspeti, če bi se mu takoj ne pridružili in mu GENERAL RUDOLF MAISTER {¡H-fltk Vojanov) Osvoboditelj Maribor« 1918/19 nato zvesto sledili še drugi slovenski častniki, vojaki, in če ne bi našel v Narodnem svetu za Štajersko vsaj za prvi čas odločno politično podporo. Upravičeno pa imamo Maistrovo dejanje 1. novembra 1918 za temeljno dejanje osvoboditve Maribora in Dravske doline, Pomurja. To naj bo poglavitna vsebina tega članka. Naj v glavnih obrisih orišem najprvo položaj tega dne na slovensko-nemškem mejnem ozemlju, posebej v Mariboru. Manifest zadnjega avstrijskega cesarja Karla, 16. oktobra 1918, je napovedoval preureditev Avstrije (ne tudi Ogrske) v zvezno državo njenih narodov. 19. oktobra pa je Narodni svet (Narodno viječe) Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu izjavil, da prevzame v svoje roke vodstvo narodne politike in da postavlja temeljne zahteve za rešitev jugoslovanskega vprašanja. 1. točka te izjave se glasi: »Zahtevamo zedinjenje celokupnega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov na vsem (podčrtal U.) njegovem etnografskem ozemlju« (torej tudi na ozemlju v mejah Ogrske). Pač pa je bila ta čas še popolnoma v duhu cesarjevega manifesta sestavljena provizo-rična narodna skupščina za Nemško Avstrijo, ki je 21. oktobra sklenila: »Nemškoavstrijska država zahteva oblast na vsem od Nemcev naseljenem ozemlju, posebno tudi v sudet-skih deželah. Vsaki aneksiji ozemelj, na katerih prebivajo nemški kmetje, delavci in meščani, po drugih narodih, se bo nemškoavstrijska država uprla.« A Nemci (tudi socialdemokrati) so pod nemškim ozemljem razumeli vsa nemška oz. ponemčena mesta in trge s slovensko okolico, s slovenskim podeželjem vred. In Nemec jim je bil vsakdo, ki je pri uradnem ljudskem štetju navedel, da je njegov občevalni jezik nemški. Ker je treba razlikovati med materinskim in obče-valnim jezikom, tudi Maribor ni imel nemške večine. Celo avstrijski statistik Richard Pfaundler je po rokopisnem gradivu štetja 1900. leta preračunal (Statistische Monatsschrift, N. F. XII, 1907, str. 575), da je bilo od mariborskega prebivalstva rojenih na slovenskem jezikovnem ozemlju 55 odstotkov, na nemškem pa le 45 odstotkov, od doseljencev (torej brez prebivalcev, rojenih prav v mestu) pa je bilo po izračunu univerzitetnega profesorja dr. Frana Zwittra celo 69,47 odstotkov iz slovenskih in samo 30,55 odstotkov iz nemških krajev (Nemci na Slovenskem, Sodobnost VI, 1938, št. 11—12, str. 493). Po domovinski pristojnosti je bilo po izračunu zgodo- 10 145 vinarja dr. Frana Kovačiča 1. 1910 med 27.594 Mariborčani pristojnih v slovenske občine 13.241, pristojnih v mesto, a mnogo v slovenskih občinah rojenih, je bilo 7.708, ostali so imeli domovinsko pravico kje drugje. (La Styrie, Pariš, 1919, str. 15). Niti do samega Maribora torej Nemci niso imeli pravice, kaj šele, če upoštevamo, da je bilo celo po uradnem avstrijskem ljudskem štetju leta 1910 v obeh mariborskih okrajih (levi in desni breg) 80,45 odstotkov prebivalcev slovenskega obče-valnega jezika. Med prebivalci, ki so navedli nemški občevalni jezik, pa je bilo po rodu prav tako mnogo Slovencev. Ko avstrijski zgodovinarji in politični publicisti še danes pišejo o izgubi »nemškega« Maribora, kažejo s tem le, kako živa je v Avstriji še vedno nemško-na-cionalistična miselnost. Nemška premoč v Mariboru in Podravju je bila do razpada Avstro-Ogrske z državnega in deželnega oblastnega vrha utemeljena po nemški birokraciji, krajevno pa po nemški gospodarski in s tem tudi občinsko upravni premoči. Zaradi razrednodavčnega občinskega volilnega reda so namreč imeli volilno pravico z malimi izjemami le davkoplačevalci in je imelo majhno število, p (T veliki večini nemških višjih (1. razred) in nekoliko večje število srednjih, po večini pa zopet nemško mislečih davkoplačevalcev (2. razred), prav po toliko odbornikov, kakor razmeroma visoko število nižjih, po večini slovenskih davkoplačevalcev (3. razred). V samem Mariboru je bil občinski odbor popolnoma v meščanskih nemško-nacionalistič-nih rokah. Od okrog 250 občinskih uslužbencev se ni niti eden priznaval za Slovenca. Policisti so bili nemško-nacionalistično nastro-jeni, velika večina žandarjev v obeh političnih okrajih (levi in desni breg) prav tako. Na Koroškem s Celovcem je bilo še slabše. V takih razmerah in ob taki miselnosti je bila torej slovenska severna meja od vsega začetka sporna. Koroški deželni odbor je že 25. oktobra 1918 razglasil Koroško za nedeljivo. Mariborski občinski odbor je razglašal Maribor za del Nemške Avstrije in se po tem tudi upravno oblastveno ravnal. Kot mesto z lastnim statutom je imel okrajno oblastvene pravice. Tudi mednarodnopolitično in mednarodnopravno je bilo vprašanje slovenske severne meje zelo zapleteno, za Slovence neugodno. Najbolj jasno je to ob češkoslovaškem primeru. Češkoslovaški narodni svet v Parizu si je že pred koncem vojne priboril antantno priznanje kot začasna češkoslovaška narodna vlada. Jugoslovanski odbor v Londonu kot zastopnik Jugoslovanov Avstro-Ogrske si tega priznanja ni priboril (nasprotovali sta Italija in Pašičeva Srbija). Pri določanju pogojev premirja z Avstro-Ogrsko 31. oktobra 1918 v Parizu antanta ni prav nič upoštevala Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, razglašene 29. oktobra v Ljubljani in v Zagrebu. Pri določanju razmejitvene črte premirja je bilo slovensko ozemlje obravnavano še kot avstro-ogrsko ozemlje. Zmagovite velesile so sicer glede vseh novih držav, ki so nastale na ozemlju Avstro-Ogrske, zavzele stališče, da bodo njihove meje dokončno določene na mirovni konferenci. Toda Češkoslovaški so bile pripravljene takoj določiti vsaj začasno demar-kacijsko črto njene upravne oblasti. Za jugoslovansko državno mejo, posebno na slovenskem odseku, niso pokazale nobene take pripravljenosti. Razni antantni diplomatski in vojaški funkcionarji so Narodni vladi v Ljubljani celo svetovali in priporočali, da naj zaupno čaka na mejne sklepe mirovne konference (kar so ta čas svetovali, so pozneje očitali). Čakati pa bi pomenilo odreči se dejavnemu izvajanju pravice narodne samoodločbe, v imenu katere je bila Avstro-Ogrska razbita, in čakati na odločitev tujih sil, ki so razen tega imele za ureditev avstro-ogrskega prostora in s tem tudi mej novih držav na tem prostoru svoje posebne interese in namene. Njihov skupni načrt vzpostaviti samostojno nemško Avstrijo in preprečiti tedaj zelo močne združevalne težnje nemških Avstrijcev z Nemčijo, je sam po sebi ustrezal tudi slovenskim, jugoslovanskim koristim. Da olajšajo avstrijskim Nemcem odločitev za samostojno državnost, pa so bili zmagovalci med drugim pripravljeni prav na slovenskem odseku njihovim mejnim zahtevam ustreči. Posebno Italija in Amerika — to se je kmalu pokazalo — sta v tem pogledu Avstrijo kar najbolj podprli. Biti samo pasiven opazovalec tega dogajanja bi bilo neumno in nečastno. Omejiti se samo na razne deklaracije in note bi bilo prav tako nespametno. Brezuspešno bi bilo tudi — to dokazujejo vse izkušnje še iz Avstro-Ogrske — položiti težišče reševanja mejnega spora na neposredna pogajanja z Avstrijo in pustiti, da ostanejo Nemci medtem na mejnem ozemlju na oblastnih položajih, ki so si jih pridobili v avstro-ogrskih razmerah. Položaj je zahteval dejanja in sicer vojaška dejanja. Slovensko ozemlje je bilo treba zasesti z vojaštvom in vzpostaviti na tem ozemlju slovensko oblast. Toda — odkod vojaštvo? Srbska redna vojska z jugoslovanskimi legionarji je bila še da- 146 leč. V prodiranju od Soluna je šele 1. novembra dosegla Beograd. Tudi je Srbija pod vodstvom Pašičevih radikalov mislila ta čas predvsem na velesrbske in ne na jugoslovanske meje. V poštev je prišel torej predvsem slovenski vojak, čeprav ta čas, ob razpadu Avstro-Ogrske, še v avstrijskih vojaških enotah. Od teh pa je bil najbližji tisti, ki je služil v vojaških enotah, ki so imele kadrski sedež v bližini slovenske meje ali nekje na slovenskem ozemlju. Vojne še ni bilo konec (premirje je bilo sklenjeno šele 3. novembra 1918) in velika večina slovenskih vojakov je bila še na raznih avstro-ogrskih frontah, daleč od doma. Od 27. oktobra dalje je bila sicer avstro-ogrska armada tudi na italijanski fronti že v čedalje večjem razkroju. Uporni polki, med prvimi slovenski gorski strelski polk št. 2, so hiteli domov. A slovenski polk se je ustavil v Gorici in prišel v Ljubljano, zaradi lahkomiselnih navodil slovenskega poverjeništva za narodno obrambo v Ljubljani v že zelo skrčenem številu, šele 12. novembra. Tudi drugi slovenski frontni polki so se, kolikor niso zašli celo v ujetništvo (»kranjski Janezi«), razmeroma pozno vrnili. Za štajerski mejni odsek je torej v dneh razpada Avstro-Ogrske že celo prišlo v poštev predvsem slovensko vojaštvo, ki je imelo svoj kadrski sedež v Mariboru in Celju. Doma je bilo sicer še precej drugih slovenskih vojakov, ubežnikov, ki pa so bili povečini odločno protivojaško razpoloženi. V Mariboru so bili kadri polkov, katerih rekrutacijski okoliši so bili v celoti ali vsaj delno na slovenskem ozemlju: v celoti 26. strelskega in 128. artilerijskega polka, delno 5. dragonskega polka. 47 pp. in 106. artilerijski p. sta bila skoro popolnoma nemška. Dogodki zadnjih dni pred 1. novembrom v Mariboru so zelo pospešili nastop slovenskega vojaštva v sporu za mejo nasproti Nemcem na tem odseku, opozorili so na po vseh trenutnih okoliščinah ključni položaj vojaškega obvladanja Maribora, na mariborsko šta-cijsko poveljstvo (komando mesta). 28. oktobra so zvedeli mariborski slovenski dijaki, da bo 29. oktobra razglašena v Ljubljani osvoboditev izpod avstro-ogrske oblasti (po spominih opata dr. Petra Kovačiča). Zbrani v dijaškem semenišču nasproti gimnazije so sklenili, da proslavijo ta dogodek tudi oni. Sporočili so direktorju dr. Tominšku željo, da naj bo 29. oktober šole prost dan. Ko ni privolil, so sklenili stavkati. 29. oktobra dopoldne so se zbrali v parku. Osmošolec Kovačič jih je nagovoril in predlagal manifestacijski obhod po Gosposki ulici do škofijske palače (»kjer ni bilo preveč navdušenja za novo državo«) in pred poslopje Cirilove tiskarne, kjer je bil sedež Narodnega sveta. Ker na to stavko ni bil nihče pripravljen, je potekel ta manifestacijski obhod brez policijske ovire. Ko se je raz-vedelo, da je bila v Ljubljani razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, so se proti večeru zbrali tudi Nemci in nemškutarji, vojaki in civilisti (po spominih Maistra in Ivana Gračnarja). »Okrog pol 20. ure so — tako pripoveduje Maister, ki se je ta čas nahajal v Ci-rilovi tiskarni — že razdivjani prihrumeli pred Cirilovo tiskarno. Med zverinskim rjovenjem so tulili svojo ,Die Wacht am Rhein', (U: vele-nemška himna), streljali, butali ob zaprta vež-na vrata tiskarne in lučali kamne v okna. Težek kamen je treščil tik glave drja. Verstovška na mizo. Od tiskarne so se vlekli razgrajači pred Narodni dom, a so po kratkem vpitju in psovanju odšli, ker so našli okna zastrta in vrata zaklenjena. Nekaj z lučanjem kamenja povzročenih odprtin na zidovju Narodnega doma je še dolgo potem pričalo o zadnjem divjaškem nemškem naskoku na slovensko imovino in o njenem poškodovanju.« Nemški demonstranti so s kamenjem obmetavali tudi gostilno Goleč, s katere je visela slovenska zastava. Strgali so jo. V gostilni pa je bilo več slovenskih častnikov vojakov. Nemški napad je izzval burne protidemon-stracije slovenskega vojaštva, katerim se je pridružilo tudi mnogo civilistov. To je v zgodovini Maribora prvi primer tako viharnega nastopa Slovencev. Organiziral in vodil jih je nadporočnik Ivan Gračnar. Ko so po obhodu po nekaterih glavnih ulicah Maribora prišli v Narodni dom, jim je navdušeno govoril ku-rat Krušič. Vojaki so strgali s kap avstrijske vojaške rozete. Toda sile avstrijsko-nemške vojaške discipline so bile še vedno žive. Za vojaško disciplino in red v mestu pa je bilo zadolženo in je odgovarjalo štacijsko poveljstvo. Poveljeval mu je zvest avstrijski častnik, polkovnik Holik. Vsakovečerne patrulje štacij-skega poveljstva so krožile po mestu. Ko je prišla taka patrulja po večerni deveti uri, uri tako imenovanega retreja, pred Narodni dom, je zahtevala, da ga vojaki takoj zapuste. »Na poseben odpor Krušiča«, tako pripoveduje Maister, vojaki niso ubogali. Ko pa je šel Krušič ponoči domov, so ga napadli štirje nemški naredniki, ga pretepli in ga odvedli v vojaško stražnico na magistratu. Rešila ga je skupina slovenskih vojakov, ki je to slučajno videla. Vendar je štacijsko poveljstvo v Mariboru za nekaj dni še uveljavilo nemško-avstrijski red. Na sestanku višjih častnikov v pisarni štacij- 10* 147 skega poveljstva, 30. oktobra, Holik sicer ni ustregel zahtevi nemškega majorja, da Kru-šiča uklenjenega vodijo po mestu in ga vržejo v zapor, odredil pa je za Krušiča sobni zapor, kar je obveljalo. Ivan Gračnar se je moral za nekaj dni umakniti iz Maribora. Tudi mariborski občinski odbor je 30. oktobra obravnaval dogodke prejšnjega dne in pretekle noči ter sklenil: »Svobodno izvoljeno zastopstvo mesta Maribor izjavlja, da je na podlagi pravice narodne samoodločbe, kakor jo je določil predsednik Wilson, mesto Maribor skupno z nemško in gospodarsko mu pripadajočo okolico sestavni del novoustanovljene nemško-avstrijske države.« Zgodilo pa se je v dneh pred 1. novembrom marsikaj, kar je moglo vplivati na nemško meščanstvo in vojaštvo zastrašujoče, moralno razkrajajoče. Avstroogrska vojska se je umikala tudi na italijanski fronti. Časniki so o tem dovolj jasno poročali. Slovanski polki so se upirali, med prvimi ljubljanski gorski strelski polk št. 2. Ogrska vlada je 29. oktobra zahtevala, da njeni polki zapuste italijansko fronto in se vrnejo domov. Pojavile so se prve skupine nediscipliniranega vojaštva, ki je nagnjeno k izgredom in ropanju hitelo domov. Nemško meščanstvo se je zbalo za svoje premoženje. Na nemške častnike, tudi na največje nacionaliste, kakor to pričajo razne izjave, je za nekaj dni zelo zastraševalno vplivala od slovenskega novinarja Janka Gaberca po dunajski agenciji Herzog posredovana, v raznih časnikih objavljena lažna vest, da so Angleži že v Ljubljani. Za Slovence je bila to edinstvena, enkratno ugodna priložnost. Toda Narodni svet za Štajersko jo je bil pripravljen izkoristiti le z raznimi izjavami, z ukazi, ki jih Nemci ali avstrijsko zbirokratizirani Slovenci ponajveč niso ubogali, ali s pogajanji. Tako je npr. obljubil Narodni svet za Štajersko v pogajanjih s cesarskim namestništvom v Gradcu, da ostane samouprava Maribora nedotaknjena, dokler se o njegovi državni pripadnosti dokončno ne odloči. Potrebno pa je bilo takojšnje vojaško, jasno odločilno dejanje. Le kdo naj da znak za tako dejanje? Bilo je srečno naključje, da je bil tedaj v Mariboru kot poveljnik 26. črnovojniškega okrožja in kot edini višji slovenski častnik, major — le višje častnike je namreč štacijski poveljnik Holik skliceval na občasne posvete — Maister. Naključje pravim, čeprav se je Maister tudi sam skozi vso svojo službeno dobo v Avstriji mnogo prizadeval, da služi čim bliže Sloveniji. Kako je to, da Holik prav na posvet 1. novembra 1918 Maistra prvotno ni povabil in da je storil to šele na zahtevo stotnika Edvarda Vaupotiča, ni pojasnjeno. Holik je torej odprl to zadnje posvetovanje avstrijskega štacijskega poveljstva šele v navzočnosti Maistra. Udeležili so se ga: pet polkovnikov (med njimi en brigadir), trije podpolkovniki in poleg Maistra in Vaupotiča še nekaj drugih, nemških višjih častnikov. »Takoj po mojem vstopu«, tako pripoveduje Maister v zadnjem, še ne objavljenem opisu dogodkov I. novembra 1918 v Mariboru (shranjenem v Pokrajinskem arhivu v Mariboru) »nam je sporočil polkovnik Holik, da prihajajo čimdalje grše vesti: fronta se je vsa razsula, vojaštvo se vali v divjem neredu domov in že ropa skladišča ob železnici; zlasti Mariboru se obetajo trdi časi, ker bo drl velik del vojakov s front skozenj. Zato nas je klical, da bi pripravili primerne ukrepe proti verjetnemu vojaškemu nasilju. Izjavil pa je, da se te seje sicer še udeležuje, potem pa bo zaradi bolezni takoj predal svoje službene posle. — Polkovnik Holik je že doma sestavil nekaj točk, ki naj bi bile podlaga za sestavo skup- 06 odkritju spomenika generalu Maistru v Kamniku 25. okt. 1970. Od leve proti desni: Lojze Ude, Maistrova sinova Borut in Hrvoj, 148 nega načrta, po katerem bi bilo možno vzdrževati red v Mariboru in okolici. Začel je torej s temi svojimi točkami, pa že prvi stavki so pričali, da jih je napisal v trdni veri in volji, da pripada Maribor nemški Avstriji. Moral sem za vsako ceno preprečiti to nakano nemških častnikov, zato sem polkovnika Holika prekinil in na lastno pest in odgovornost izjavil: ,Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in na vsem Spodnjem Štajerskem.' Udarec je zadel nepričakovano in globoko vse navzoče. Z neodločnih obrazov častnikov sem razbral, da sta jih popolnoma zmešala moja izjava in moj nastop. Zato sem, še preden je mogel kdo izpregovoriti, drugič usekal: ,Kdor bi se v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojno sodišče.' S to grožnjo sem popolnoma zmagal.« Ivan Gračnar, ki je organiziral slovenske vojaške demonstracije 29. oktobra 1918 in nato od začetka do konca kot poveljnik 10. čete mariborskega pešpolka na štajerskem in koroškem odseku sodeloval v bojih za severno slovensko mejo, v svojih spominih takole označuje Maistrovo dejanje 1. novembra 1918: »Nihče ne bi smel zanikati dejstva, da je on — general Maister — dne 1. novembra 1918 na takrat še nemškem štacijskem poveljstvu razglasil Maribor za jugoslovansko posest in prevzel v imenu Jugoslavije vojaško poveljstvo nad mestom in vso spodnjo Štajersko. Navzoči štacijski poveljnik polkovnik Holik, brigadir Schimmerer in poveljnik 26. strelskega polka polkovnik Kobalinski so podali izjave priznanja Maistrovega vrhovnega poveljstva. S tem je bil postavljen temelj za vse nadaljnje akcije v smeri utrditve severne meje. Priznam, Maistrovo dejanje je bilo izredno tvegano; če ne bi uspel, bi bila usoda Maribora in verjetno večine ozemlja spodnje Štajerske ravno tako odločena, toda ne v našo korist. Le pod učinkom velike depresije, v kateri se je takrat nahajal nemški del mariborskega prebivalstva zaradi izgubljene vojske, si je mogoče predstavljati, da je Maister uspel. Ta psihološki moment je trajal samo kratek čas, verjetno samo tisto dopoldne, ko se je to zgodilo. General Maister ga je izkoristil in s tem postal nesporna avtoriteta in priznan vodja! To dejanje generala Maistra je bila izključno njegova osebna zasluga, katere mu ni mogoče odrekati.« S kakšno prepričljivo avtoritativnostjo je Maister na tem posvetovanju nastopil, kažejo nadaljnji dogodki prvih dni novembra. Naj se omejim na poglavitno. Na koncu tega štacij-skega posvetovanja je Maister naročil vsem častnikom, polkovnim poveljnikom, da objavijo svojemu moštvu nov državni položaj in naj pridejo ob 11. uri v poslopje okrajnega glavarstva na nov sestanek. Častniki so vzeli ta ukaz brez ugovora na znanje. Svoj uspeh je Maister telefonično takoj sporočil predsedniku Narodnega sveta dr. Verstovšku. Nato je odšel najprej v vojašnico po veliki večini slovenskega 26. strelskega polka in dal trobiti na zbor. Slovenski vojaki so Maistrovo odločitev burno pozdravili, nemški vojaki so odšli. Isto se je zgodilo na Maistrovo povelje tudi pri obeh topniških polkih. Pri 47. peš polku, po veliki večini nemškem, pa je ostalo v vojašnici še okrog 400 vojakov. V pravilni presoji, da mu je v duhu tradicionalnega spoštovanja častnikov in prebivalstva pred »generalom« potreben generalski čin, je zahteval, da ga Narodni svet imenuje za generala. Narodni svet je to razumel in ga tudi imenoval. (Narodna vlada v Ljubljani je potrdila to imenovanje šele sredi decembra.) Kako so potekali zadnji trenutki za Slovence ugodnega položaja teh dni, se vidi iz tega, da je isti dopoldan, ko se je vse to dogajalo v Mariboru, dospel v Maribor, poslan od Militarkommande v Gradcu, polkovnik Ullmann. Predstavil se je Maistru in mu povedal, da ima povelje, da s svetom in vojaštvom pomaga nemškemu Volksratu in da oskrbi nastanitev pešpolka, ki bo ponoči prišel iz Gradca v Maribor; da torej prevzame vojaško poveljstvo v Mariboru. Tudi ne gre, da ima vojaško poveljstvo v Mariboru major. Maister je odločno odbil. Pokazal mu je listino o imenovanju za generala. Ullmann je nato izrazil željo, da se udeleži sestanka polkovnih poveljnikov ob 11. uri na okrajnem glavarstvu. Maister mu je to dovolil. Pod vtisom poteka tega sestanka pa se je Ullmann poslovil in odpotoval nazaj v Gradec. Kakšno avtoriteto si je Maister pridobil — seveda mu je pri tem pomagal tudi celotni položaj tistih dni — pa se končno in morda najbolj prepričljivo vidi, da je nemško vojaštvo, ki ga je bilo v teh dneh v Mariboru še precej več kakor slovenskega, tretjega novembra na njegov ukaz kot mariborskega štacij-skega poveljnika odšlo iz Maribora v Lipnico, Leibnitz. Morda je to v boju za našo severno mejo na štajerskem odseku najbolj usoden dogodek. Nemškonacionalistični zgodovinarji vidijo v odhodu tega vojaštva največjo napako, ki da so jo mariborski Nemci in mariborsko nemško vojaštvo tiste dni storili. 149 Ko so se Nemci otresli prve potrtosti in zastrašenosti zaradi vojnega poraza, meščanstvo pa še posebej občutka premoženjske ogroženosti po vojaštvu, ki je s fronte hitelo domov, so začeli položaj, ki ga je ustvaril Maister s svojim vojaštvom v Mariboru prve dni novembra, ogrožati. A zopet je bil predvsem Maister s svojim vojaštvom tisti, ki je nemške namene vselej prekrižal. Mobilizacija 9. novembra 1918, ki jo je izvedel Maister s pomočjo denarja, ki mu ga je dal dr. Rosina na razpolago iz Mariborske posojilnice • in kljub odporu Narodne vlade v Ljubljani; razorožitev Schutzvverh 23. novembra 1918 in mariborska pogodba 13. februarja 1919, za katero je Maister zbudil zanimanje tudi pri francoski vojaški misiji v Zagrebu in ki je zaradi tega vzdržala nevarnost, ki je v začetku maja 1919 iz Koroške segala tudi po štajerskem Podravju, so glavni mejniki Maistrove dejavnosti v boju za severno mejo na štajerskem odseku. Tako dejavnost je mogel razviti le mož, ki bil čustveno s slovenstvom globoko povezan in ki je bil na položaj ob in po razpadu Avstro-Ogrske duhovno pripravljen. Že Janko Glazer je napisal: »Slika generala Maistra bi bila pomanjkljiva in nepravilna, če bi videli v njem samo moža dejanja, ne pa obenem tudi moža besede in duha, če bi ob njem kot vojaku in organizatorju pozabili na ljubitelja duhovnih vrednot in iskatelja lepote, na zbiratelja knjig in pesnika« (Rudolf Maister-Vojanov kot pesnik, Kronika slovenskih mest I, 1934, str. 264). Že kot četrtošolec v Kranju (bi ustrezalo našemu osmemu razredu osnovne šole) je ustanovil in izdajal pisan dijaški list Inter nos (Med nami). Ko je bil star 16 let, mu je uredništvo Vrtca leta 1890 objavilo spominski spis o babici »Pokopali smo jo«. To je njegov prvi tiskani spis. Peti in šesti gimnazijski razred je dovršil v Ljubljani. Postal je član leta 1890 ustanovljenega tajnega dijaškega in literarnega društva Zadruga, ki ji je ostal zvest tudi kot kadet dunajske kadetnice (1891—1894), kamor je po dovršenem šestem gimnazijskem razredu odšel. Kot pisatelj, pesnik, izredno vnet ljubitelj slovenske knjige in po svojih poznanstvih je ostal v trajni vezi s slovenskim kulturnim ustvarjanjem in s slovenskimi političnimi težnjami. To mu je bilo tem laže, ker je služboval pretežno na Slovenskem: v Ljubljani skoro 15 let, kratek čas tudi v Celovcu, v Mariboru in Celju pa od leta 1913 do razpada Avstro-Ogrske. Tudi poroka z Marico Stergarjevo iz Logatca leta 1905 ga je še tesneje povezala s slovensko zemljo. V letih 1909—1912 je služboval daleč od Slovenije, v Galiciji, kjer pa je zbolel za tuberkulozo ter se nato do leta 1913 zdravil v Egiptu. Za frontno službo ni bil več sposoben in prav to ga je pripeljalo k črnovojnikom in v Maribor k poveljstvu 26. črnovojniškega okrožja. Maistrovo desetmesečno celjsko dobo opisuje Fran Roš v člankih (Večer) in razpravah (Celjski zborniki). Družil se je z dijaki literarnega krožka Kondor. Bil jim je mentor in so-urednik (glavni urednik je bil Srečko Puncer) njihovega lista Savinja. Dijaki so ga spoštovali, poznali so ga po njegovi pesniški zbirki Poezije, ki je izšla leta 1904 v Ljubljani. Njegovi dobri znanci, največ iz Zadruge, so bili Cankar, Murn, Kette, Zupančič, Aškerc, Govekar, Milčinski, Maselj, Sket. Posebno dobra sta si bila s Kettejem (+ 1899), katerega je Maister v bolezni tudi denarno podpiral. Tudi z Gregorčičem sta si bila dobra prijatelja. Leta 1917 je Maistru grozilo, da bo moral zapustiti Maribor. Nemci so ga ovajali, v gra-škem kornem poveljniku generalu Martinyju je imel hudega sovražnika. Postavljen je bil pred divizijsko sodišče. O tem pripoveduje v svojih spominih po osebnih razgovorih z Maistrom podpolkovnik Franc Cvirn, ki je Maistra, kakor to potrjuje v spominih Borut Maister, mnogo obiskoval in se z njim pogovarjal. »Obdolžen je bil,« tako pripoveduje, »protekcionistične zlorabe zapovedniške oblasti, samovoljnega tolmačenja in zlonamerne uporabe predpisov v pogledu ocene frontne sposobnosti vojaških obvezancev.« Zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen. Zaradi zahajanja v Narodni dom, druženja » s srbo-filskimi elementi« je Martiny odredil nato še preiskavo pred oficirskim častnim sodiščem. Ko je bil oproščen tudi tu, ga Martiny še vedno ni pustil nazaj v Maribor. Odšel naj bi službovat na Dunaj. Šele po posredovanjih predsednika Jugoslovanskega kluba dr. Korošca na najvišjih mestih, končno menda tudi pri cesarju, se je smel vrniti Maister zopet v Maribor. Morda je bil Janko Glazer zadnji strokovnjak, ki je pred nacističnim napadom na Jugoslavijo in preden je bila knjižnica v dneh mobilizacije prepeljana od Maistrovih sinov v Zagreb, Maistrovo knjižnico še pregledal. Takole piše: »Za Maistra kot zbiratelja knjig je značilno, da ni bil bibliofil tiste vrste, ki mu je knjiga samo mrtev predmet zbiranja; bil je bibliofil v najboljšem pomenu besede, zvezan 150 s slovensko knjigo — katero edino je zbiral — z globoko in živo ljubeznijo tudi notranje, kajti bila mu je izraz naših kulturnih stremljenj in videl je v njej eno najvažnejših in najzgovornejših prič tega, kar smo kot narod ustvarili. S tega vidika je izpopolnjeval svojo zbirko in jo izpopolnil v teku desetletij v eno največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem.« Našteva razne redkosti v tej knjižnici. Danes je knjižnica shranjena zopet v Pokrajinskem muzeju v Mariboru, spravljena v 64 manjših zabojih. Da bi vedeli, ali in kaj je iz knjižnice zginilo, bi jo morali tisti, ki jo poznajo iz časa pred prevozom v Zagreb, na novo pregledati. Razen že omenjene zbirke POEZIJE (Ljubljana, 1904) je leta 1929 izšla v Mariboru še ena pesniška zbirka — KITICA MOJIH. Ne v prvi ne v drugi zbirki niso zajete pesmi, ki jih je Maister do leta izida napisal, objavljal pod psevdonimom Vojanov. Maister pa je pisal tudi podlistke in sicer največ v Slovenskem narodu. Od pesmi, ki jih Maister v Kitico mojih ni sprejel, je treba omeniti vsaj dve, značilni po odmevnosti na prvo balkansko vojno, zmagovito vojno Srbije, Črne gore in Bolgarije proti Turčiji. To je Matjažev sonet (Ljubljanski zvon, 1912, str. 513—514) in sonet MI (LZ, 1913, str. 191). Le nekaj najbolj značilnih verzov iz teh sonetov: Iz Matjaževega soneta: »Iz spanja kralj, če res si nam vladar! — mi bdeči sokoli že čakamo, — da v boj za pravdo odkorakamo. — ... Zdaj tvoj je dan, zavihti meč jeklen, — da se zarije v kri in dob zelen!« Iz soneta MI: »April že poje v brezah aleluja, — škrjanček svatne kroži melodije... in vse življenje k delu se prebuja, — Slovenec samo čaka še Mesije,... Pokonci glavo! Kaj te litanije! — S pestjo in bičem red doma postavi — in vsi-ljenca naženi z domačije!« Deklaracijsko gibanje v svojem najbolj viharnem obdobju spomladi 1918 pa je v pesniku Maistru odmevalo takole: »Naprej. — Bratje! Naša pomlad gre iz tal, — bistra ko burja, močna ko val: — v naša domovja se je zagnala, — tmo razklala, solnce skovala, — solnce — kralja Matjaža dan. — Bratje, v sedlo, vajeti v dlan: — Drava nas zove, Jadran rjove, — vranci naj skrešejo trde podkove, — bratje — naprej!« (objavljeno v mariborski Straži, 8. aprila 1918; v Kitici mojih na str. 25). Cvirn in Borut Maister pišeta v svojih spominih, da je imel Maister že spomladi 1918 začrtano v zemljevidu severno slovensko mejo. Maister je bil na položaj ob razpadu Av-stro-Ogrske duhovno res dobro pripravljen. Oton Župančič je v izvodu svoje pesniške zbirke »V zarje vidove«, ki ga je podaril Maistru, napisal tele verze: (Faksimile v reviji Obzorja, 1938, št. 1—2, str. 5): »Na, Mojster, ki od misli ti in sanj bilo je dano priti do dejanj . .. Kaj hočem jaz, ki v tega časa zmede — metati morem prazne le besede! — V prijazen spomin dragemu generalu Maistru — Oton Župančič — Ljubljana dne 14/111, 1920 — « Profesor Silvo Kranjec — osemdesetletnik Valter Bohinec Natančno vzeto bi bil moral ta članek, ki naj bi bil obenem počastitev in čestitka, iziti že v lanskem Koledarju, saj je bil naš slav-ljenec rojen 31. decembra 1892 — a kdo bi bil pomislil in tudi verjel, da je živahni, neprestano delavni profesor Silvo Kranjec že dosegel tako visoka leta! Datum je pač datum, vendar ni pregraja: črnilo njegovega peresnika se še ni posušilo, saj je še nedavno objavil v Krajevnem leksikonu Slovenije obširen in temeljit opis Ljubljane, najboljši te vrste doslej. Ni čuda, da ga štejemo med najodličnejše poznavalce slovenske metropole, saj mu je tekla zibelka pod trnovskim zvonom in je z izjemo svoje študijske dobe na Dunaju 1912 do 1916 in nato sledečih dveh vojnih let skoraj ves čas živel v Ljubljani. Od 1. 1909 naprej je služboval kot profesor na raznih srednjih šolah, med 1938 in 1945 pa je bil tudi prosvetni inšpektor. V pokoj je stopil leta 1959. Kot Trnovčan je po prvi svetovni vojni prišel v bližnji stik s F. S. Finžgarjem, ki ga je pridobil za sodelovanje pri Mohorjevi družbi. Tako srečamo Kranjčevo ime skozi dolgo vrsto let v njenih publikacijah, med njimi zlasti v dveh, treh zgodovinskih knjigah, ki so ob veliki nakladi našle pot skoraj v vsako slovensko hišo. To so bile Zgodovina Srbov (Prevalje 1927, 254 str.), nato 25. zvezek Mohorjeve knjižnice z naslovom: Kako smo se zedinili (Celje 1928, 142 str.) in knjiga Naše morje, prvo slovensko obširnejše delo o Jadranu, za katerega je prispeval pregledno zgodovino bojev za Jadransko morje (Celje 151 1933, 55-104). Kot dodatek k Mohorjevi izdaji Jurčičevega Jurija Kozjaka ob stoletnici izida je priobčil zanimivo študijo: Jani-čarji, njih moč in propast (Celje 1963 — 125-143). — V Mladiki je objavljal zanimive, poljudno pisane članke ob raznih zgodovinskih obletnicah, pa tudi zemljepisne in etnološke črtice. Posebno zanimanje je zbudila njegova objava potopisa Benedikta Kuripe-čiča pred 400 leti v Carigrad (1931), sam pa je opisal tudi svoje potovanje po Bolgariji (1938). Še bolj pogosto kot v Mladiki se je oglašal v Koledarju z raznovrstnimi zgodovinskimi in zemljepisnimi sestavki. Naj omenim iz koledarjev zadnjih let nekaj tehtnih člankov, ki osvetljujejo širokemu krogu bralcev pomembne dogodke iz domače zgodovine: Zgodbe našega rodu (1948), Naša zgodovina v luči meja (1960), Ob stoletnici taborov (1968), Hudi časi pred 150 leti (1972). Prav v svojem osemdesetem letu je v Koledarju za leto 1973 objavil zgoščeno poročilo o Zgodovini in zemljepisu pri Mohorjevi v 120 letih, Koledar za leto 1974 pa prinaša zanimiv prispevek o zemljepisnih imenih. Že iz doslej povedanega je razvidno, da se je Kranjec udejstvoval predvsem kot zgodovinar pri čemer se je s posebno vnemo poglabljal v preučevanje domače zgodovine. To je Prof. Silvo Kranjec razvidno tudi iz njegovih del, ki so izšla pri drugih založbah. Že 1. 1925 je priobčil Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (v drugi izdaji 1932: Pregled zgodovine Jugoslovanov, 132 str.), v Spominskem zborniku Slovenije pa sta 1939 izšla članka: Slovenci na poti v Jugoslavijo in Slovenci v Jugoslaviji. Zgodovino Evrope 19. in na prehodu v 20. stoletje obravnava njegova zajetna knjiga Med Napoleonom in Leninom, Ljubljana 1937 (394 str.). Pomembno je tudi njegovo sodelovanje pri Slovenskem biografskem leksikonu za katerega je napisal blizu 40 člankov in pri zagrebški Enciklopediji Jugoslavije, v kateri je tudi okoli 20 člankov. Silvo Kranjec je bil med ustanovitelji Geografskega društva pred petdesetimi leti in se je marljivo udejstvoval tudi kot pisec zemljepisnih člankov in razprav. Njegov Geopolitični oris Jugoslavije (Geografski vestnik 1926) je požel upravičeno zanimanje ne le geografov, temveč tudi politikov. Prav obsežno je tudi njegovo pedagoško-geografsko delo, saj je — večinoma kot sodelavec — udeležen kar pri 14 zemljepisnih učbenikih za osnovne in srednje šole, ki so izšli deloma tudi v več izdajah, pisal pa je tudi navodila za pouk geografije, razmišljal o učnih načrtih, ocenjeval zemljepisne učbenike in podobno. Geografi smo ga tudi redno srečevali na kongresih jugoslovanskih in slovenskih geografov, kjer je ponovno aktivno sodeloval. Zabeleženo naj bo še, da je v zborniku, ki ga je Slovenska Matica izdala ob svoji stoletnici, izčrpno poročal o geografiji v publikacijah Matice 1864—1964 (Ljubljana 1964, 195-219). S posebno ljubeznijo je pisal za mladino. V vrtcu je 1933/1934 izšla serija člankov o zgodovini našega Jadrana, z zgodovinopisnimi sestavki pa se je oglašal tudi v Mentorju. Ta naš pregled nikakor ni popoln, opozoriti hoče le na obsežno pisateljsko delo profesorja Kranjca, ki zbuja občudovanje, saj ga je opravljal poleg svojih napornih službenih dolžnosti. Le-te je izpolnjeval zgledno, tako da uživa sloves enega naših najboljših srednješolskih vzgojiteljev. To potrjuje tudi množica hvaležnih učencev. Ob visokem življenjskem jubileju mu gre tudi priznanje in zahvala vseh drugih častilcev, med njimi zlasti še Mohorjeve družbe. Združujemo jo z iskreno željo, da bi mu zdravje dovoljevalo do skrajnih mej življenja sukati izkušeno zgodovinopisno in zemljepisno pero! 152 Profesor dr. inž. Anton Kuhelj (Ob sedemdesetletnici) J. D. Mohorjani prihajamo z majhno zamudo z iskrenimi voščili zvestemu prijatelju in sodelavcu za sedemdesetletnico njegovega življenja. Pa še ob tej zamudi smo v zadregi, v kakršni ne bi smeli biti. Pregovorili smo ga, da se je kljub zaposlenosti na več strani lotil dveh nalog: Tehnika v vsakdanjem življenju in Zgodovina tehnike. Dvoje zahtevnih in zelo potrebnih del. Dve knjigi Tehnika v vsakdanjem življenju sta izšli, čeprav druga že zelo okrnjena, tretja je obtičala v rokopisu. Založnica se ob tem ne bi smela izgovarjati na predloge ' nekaterih poverjenikov, češ da pri ljudeh ni zanimanja za knjige s tehničnega področja. Tako je prvo delo nedokončano in tako, žal in prežal tudi, še vedno nimamo od domačega strokovnjaka napisanega dela, ki bi nam prikazalo z bogatim slikovnim gradivom dopolnjen zgodovinski pregled tehnike, torej tistega področja, ki je danes najbolj pomembno in najbolj posega v naše vsakdanje življenje. Takih priložnosti ne bi smeli zamujati in takih obveznosti ne zanemarjati, pa naj se ljudje, ki odločajo o knjižnih načrtih Mohorjeve, še tako menjajo. Da nam te nerodnosti ni zameril, potrjuje knjiga Leto 2000, ki jo je napisal za Mohorjevo družbo. Akademiku profesorju dr. Antonu Kuhlju se imamo Slovenci in Jugoslovani za marsikaj zahvaliti. Skoro štirideset let izobražuje kot univerzitetni profesor slovensko in jugoslovansko tehniško inteligenco, veliko družino svojih učencev spremlja pri njihovem nadaljnjem delu, v rednem ali podiplomskem in doktorskem študiju tako na ljubljanski kakor na drugih jugoslovanskih univerzah. S širino in globino svojega znanja in z načinom, kako ga je znal posredovati znanstvenim krogom, učeči se mladini in laikom, si je profesor dr. Kuhelj pridobil v dolgih letih nepretrganega pedagoškega in znanstveno-raziskovalnega dela vsesplošno priznanje in prav izjemen ugled po vsej Sloveniji, pa tudi v vseh jugoslovanskih univerzitetnih središčih in zunaj meja naše domovine. Neverjetno velik je razpon tehniških in mehanskih ved, ki jih temeljito obvlada od temeljne teoretične mehanike do teorije elastičnosti in plastičnosti, aerome-hanike in hidromehanike. Dr. ing. Anton Kuhelj Pridobil si je ime kot pionir-konstruktor naših prvih šolskih, športnih in turističnih letal, kot vodilni strokovnjak za turbinske stroje, kot projektant mnogih drugih zahtevnih zlasti rudarskih in gradbenih strojev in naprav. Sadovi njegovega znanstvenega in raziskovalnega dela so bili objavljeni v mnogih domačih in inozemskih znanstvenih in strokovnih revijah. Profesorja dr. Kuhlja sre-čavamo na vseh pomembnih tehniških zborovanjih, srečanjih, sestankih kot predavatelja in diskutanta. Zraven čisto znanstvene obdelave vprašanj s področja elastomehanike, pla-stomehanike, hidromehanike, aeromehanike itn. je napisal več poljudnoznanstvenih knjig, s katerimi je približal tehniko tudi najbolj preprostemu človeku. S tega področja sta predvsem pomembni dve knjigi »Tehnika v vsakdanjem življenju«, ki ju je izdala Mohorjeva družba leta 1960 in 1962. Ne zamudimo priložnosti, da nam bo napisal še tretji del in že zbrano gradivo strnil v zgodovinski pregled razvoja tehnike. Za svoja znanstvena in strokovna prizadevanja je dobil mnoga priznanja- Leta 1949 je postal redni član naše najvišje znanstvene ustanove — Akademije znanosti in umetnosti, ki ji je več let tudi podpredsednik. Predsednik Tito ga je odlikoval z redom dela z rdečo zastavo in z redom zasluge za narod z zlatim vencem, zveza strojnih in elektrotehniških inženirjev Jugoslavije in številna slovenska in jugoslovanska strokovna društva so ga izvo- 153 lila za častnega člana. Leta 1972 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju mehanike. Poleg pedagoškega, čisto znanstvenega in strokovnega dela je profesor Kuhelj z enako mero odgovornosti opravljal še mnoge druge naloge. Bil je v hudih letih obnove 1947—48 dekan tehnične fakultete, od 1952 do 1954 rektor tehnične visoke šole, od leta 1954 do 1956 pa prvi rektor spet združene univerze. Nekaj časa je bil znanstveni vodja Zrakoplovno tehničnega inštituta v Beogradu in potem Inštituta za turbostroje, kjer je še vedno znanstveni svetovalec; že vrsto let sodeluje v raznih komisijah za raziskovalno delo pri zveznem in republiškem izvršnem svetu itn. Na kratko orišimo še življenjsko pot našega jubilanta. Rodil se je 11. novembra leta 1902 na Opčinah pri Trstu. Klasično gimnazijo je obiskoval najprej v Trstu, nato v Kranju, kjer je leta 1922 maturiral in se istega leta vpisal na ljubljanski tehnični fakulteti na njen oddelek za elektrotehniko. Po diplomi leta 1927 in po odsluženem vojaškem roku je nekaj let poučeval na tehnični srednji šoli v Ljubljani splošno elektrotehniko in mehaniko, hkrati pa delal nekaj časa tudi v konstrukcijskem oddelku takratnih Strojnih tovarn in livarn v Ljubljani. Jeseni leta 1933 je nastopil službo docenta na tehnični fakulteti ljubljanske univerze, bil leta 1936 promoviran za doktorja tehničnih znanosti, postal 1938 izredni in 1946 redni profesor. Ta poklic opravlja še danes na matematično-fizikalnem oddelku ljubljanske fakultete za naravoslovje in tehnologijo. Velikemu znanstveniku, učitelju in človeku želimo trdnega zdravja in moči, da bi še dolgo živel, učil in ustvarjal. Zdaj Edvard Kocbek Kadar sem govoril, so rekli, da sem nem, k adar sem pisal, so rekli, da sem slep, ko pa sem odšel od njih, so rekli, da sem hrom. In ko so me klicali nazaj, so ugotovili, da sem gluh. Vse čute so mi zmešali in presodili, da sem blazen. Zdaj sem srečen. Edvard Kocbek (Ob sedemdesetletnici) Uredništvo Edvard Kocbek je doma iz tistega dela Slovenskih goric, ki mu pravimo Prlekija. Njegov rojstni kraj Sv. Jurij ob Sčavnici, današnji Videm, je prav središče prleškega trikota Radgona—Ljutomer—Ptuj; obdan je z vencem baročnih cerkva: Sv. Duh, Sv. Andraž, Sv. Anton, Negova, Kapela, Sv. Križ, Mala Nedelja. Vasi imajo lepa imena Videm, Jamna, Biserjani, Dragotinci, Rožički vrh, Kraljevci, Sovjak, Stara gora. Tod je vodila iz Ptuja rimska cesta proti Blatnemu jezeru, po njej sta hodila sveta brata Ciril in Metod v Rim in nazaj. Pokrajina je zaključena in mehkega obzorja, skoraj zasanjana, ljudje pa družabni in šaljivi, daleč od večjih mest, zato pa blizu Nemcev, Madžarov in Hrvatov. Iz jurjevškega okoliša se je zadnje stoletje izšolalo v Varaž-dinu in Mariboru nad sto duhovnikov in razumnikov, tu so doma Davorin Trstenjak in dr. Anton Trstenjak, Koloman Kvas, Fran Ilešič, dr. Anton Korošec in Bratko Kreft. Širša okolica je dala Danjka in Krempla, Stanka Vraza, Frana Miklošiča, Ksaverja Meška, Janka Šlebingerja in Antona Kova-čiča, slikarja Trstenjaka in Košarja, literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka in pisatelja Stanka Cajnkarja. Oče je bil organist, z materjo sta obdelovala nekaj zemlje, živeli so v tuji hiši in tolkli revščino. O svojih otroških letih sam pravi: »Živel sem lepo otroštvo sredi darežljive in vzpodbudne pokrajine, pol vinorodne, pol zemljedelske, pastiroval, pomagal pri delu, rastel z odraslimi skozi ponavljajoče se letne čase, doživljal poslednje folklorne šege in elementarne dogodke, od porodov do smrti, od požarov do povodnji in prve svetovne vojne z begunci iz Galicije in s Krasa. Moja subli-macija se je začela s šolo, postal sem ministrant, zvonar in deklamator, očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kot rojstna hiša ali hiše sosedov.« Na mariborsko klasično gimnazijo je odšel prav takrat, ko je moral oče k vojakom in na fronto. To je bil njegov prvi usodni pretres, prelom z otroštvom in domačijo, srečanje s tujstvom, ki ga danes imenujemo »aliena-cija«; tega tujstva vse življenje ni mogel premagati. »Poslej sem živel po tujih kuhinjah, prepuščen sam sebi, lačen in preplašen, na- 154 silno sem dozorel in prisiljen v nezaupljivo razmerje do mesta, učenosti in nemštva, poln domotožja in nevarnih slutenj o Bogu in človeku. Prvo ravnotežje mi je dala majniška deklaracija, osvoboditev Maribora, nastajanje nove države, ki je v njej zamigljalo od organizacij in dijaškega vrvenja. Oprijel sem se Dijaške zveze, dijaškega orlovstva, počitniškega vagabundstva. Za štiri leta sem moral na novo gimnazijo v Ptuj, ker je očetovim skromnim sredstvom to bolj odgovarjalo, kot petošolec Edvard Kocbek sem že vodil organizacijo in urejeval list, takrat sem naenkrat začutil čar prave pesmi in doživel nedopovedljivo strast ustvarjanja. Začel sem se razvijati navznoter v posebno samostojnost in slovesnost. Sedmi in osmi razred sem končal znova v Mariboru, postal sem urednik »Stražnik ognjev«, ki so dve leti zatem postali tiskana priloga »Križa na gori«. Tik pred maturo mi je »Socialna misel« tiskala prvo izpoved.« Po maturi se je Kocbek odločil za študij bogoslovja v mariborskem semenišču, a je tik pred koncem drugega letnika nenadoma izstopil iz protesta proti krivici, ki se je dogodila v hiši in je niso hoteli popraviti. Ta nenaden prelom na življenjski poti je bil zanj drugi usodni pretres. Spoznal pa je ob tem, da bo svoje krščanstvo doživljal močneje, resničneje in pristneje kot ustvarjajoč, delaven laik kakor hierarhiziran duhovnik. Nakopal si je neprijaznost domače duhovščine in težave v družini. Prav tedaj je dobil tudi poziv k vojakom, a ga je vojaščine rešila srčna napaka. V tistem poletju je s prijatelji organiziral dijaško zborovanje pri Veliki nedelji, ki je imelo vrsto posledic v javnem življenju, potem pa brez denarja in štipendije odšel v Ljubljano, se vpisal na romanistiko, prevzel uredništvo »Križa na gori«, ki se je zaradi spora s škofom Jegličem moral preoblikovati v »Križ«, začel sodelovati pri »Ognju«, pri »Krekovi mladini« in v krščansko socialnem gibanju, ki ga je vodila Jugoslovanska strokovna zveza. Naslednje leto je odšel s Pino-tom Mlakarjem v Berlin, kjer sta preživela akademsko šolsko leto, začel je sodelovati pri »Domu in svetu«, leta 1930 je opravil diplomo in dobil službo šele naslednjega leta, in to na Hrvaškem, v Bjelovaru, ker je bil v Sloveniji nezaželen. To je bil v njegovem življenju tretji usodni pretres. Nenadoma se je znašel v neznanem in tujem okolju, ni znal hrvaščine, ni poznal razmer, odtrgati se je moral od prijateljev, od mladih gibanj, se iztrgati iz intimne kulturne srenje, iz rastočega in vedno bolj perečega obsega slovenskih vprašanj. Vendar se je polagoma vživel v nove razmere, se začel udeleževati javnega življenja, se seznanil z rusko in francosko književnostjo, bil za leto dni štipendist francoske vlade v Lyonu in Parizu, kljub prošnji za premestitev v Slovenijo dosegel premestitev v Varaždin, izdal pesniško zbirko »Zemlja« (1934), napisal vrsto esejev, med njimi o Kierkegaardu, Pegu-yju in Bloyju, spoznal svojo ženo, se poročil in šele leta 1936 dosegel preselitev v Ljubljano, kjer je do odhoda v ilegalo poučeval na bežigrajski gimnaziji. V Ljubljani je našel zaostrene razmere, se vključil v poglobljeno diferenciacijo in napisal leta 1937 v »Domu in Svetu« znameniti esej »Premišljevanje o Španiji«, ki je povzročil četrti usodni pretres v njegovem osebnem živ- 155 ljenju. Esej je panično razburil konservativno klerikalno vzdušje in cerkvene kroge, »Slovenec« je dan za dnem objavljal članke zoper esej in avtorja, hujskal in izzival sankcije, škof dr. Rožman pa je iz razprave iztrgani stavek razglasil za heretičen in ga v »Škofijskem listu« obsodil. Vse to je le še pospešilo hitro ločevanje kulturnih duhov in ker so bili uredniki in sotrudniki »Doma in sveta« na Kocbekovi strani, je lastnik petdeset let staro revijo samovoljno ustavil. V počitnicah tistega leta je v Parizu spoznal Prežiha in Kardelja, se osebno tesno povezal s francoskimi persona-listi in španskimi republikanci, po vrnitvi pa se odločil za izdajanje samostojne revije. Z letom 1938 je tako začelo izhajati »Dejanje«, ob katerem je Kocbek zbral le najmlajše domin-svetovske sotrudnike in nekaj starejših (Kob-lar, Šolar, Gosar), večina starejših sotrudni-kov pa je na pritisk režima sodelovala pri obnovljenem »Domu in svetu«. Revija »Dejanje« je v letih pred vojno opravila velikansko delo, saj je s svojimi članki oznanjala nujnost strnitve vseh slovenskih vrst, oznanjala je zavezo človeškosti, stvariteljsko zavzetost in deklerikalizirano krščanstvo, opozarjala na bližajočo se fašistično pošast. Hkrati sta se postavila »Dejanju« ob stran delavski sindikat Jugoslovanske strokovne zveze in obnovljena »Zarja«, trikrat zapored pa so opravili veliko delo »Bohinjski tedni«. »Dejanje« se je kljub cenzuri krepilo in širilo, pomagalo je ustvarjati mobilizacijo slovenske zavesti. »V takšnem delu,« pripoveduje Kocbek sam, »smo doživeli hitlerjevski napad na Jugoslavijo, njen nagli razpad in nastanek osvobodilnega gibanja. Osvobodilna fronta je nastala kot neizbežna koalicija komunistov in mladih katoličanov, pridružili so se ji še napredni Sokoli. Niti malo nisem omahoval, da se ne bi pridružil ljudem, ki so razmišljali o vsenarodnem osvobodilnem gibanju. Slovenci smo bili po zasedbi sovražnih sil v nekaj dnevih razkosani med tri države, Madžarsko, Nemčijo in Italijo. Soustvarjanje Osvobodilne fronte sem doživel kot peti in nemara svoj najsilnejši usodni šok. Dimenzija in kvaliteta tega šoka je dovolj znana iz mojih objavljenih dnevnikov, novel in pesmi, moj življenjski angažma je dosegel svoj višek, totalni prelom s preteklim življenjem je bil pri meni nemara drznejši in globlji kot pri drugih kristjanih ali komunistih, moja odločitev je bila temeljiteje zavezana, pričeval sem za slovenstvo, človeškost in krščanstvo hkrati, moje pojmovanje revolucije je bilo kompleksnejše in napornej-še. Vse to je bilo povezano z iskanjem izvirnih prijemov in formul, s prevzemanjem odgovornih funkcij, usodnih nastopov in z nenehnim srečavanjem s smrtjo. Vrstile so se postaje, Dolenjska, Rog, Dolomiti, Jajce, dve ofenzivi v Bosni, nemški desant na Drvar, rešitev v Bari, poslanstvo v Vatikanu, vrnitev na Vis in odhod v osvobojeni Beograd, zaporedni prevzem ministrstva za prosveto in za Slovenijo, zatem povratek v Slovenijo, prevzem dela v prezidiju slovenske republike, povzetek parti-zanstva v objavljanju »Tovarišije« in vedno težje soočevanje z novo družbeno prakso ...« Kocbekova osebnost je tako razgibana, njegova človeška podoba tako raznolika in v bistvu enotna, da jo v kratkem jubilejnem zapisu ni mogoče dovolj stvarno in pravično osvetliti. Evropsko razgledan, s posebnim poudarkom vpliva francoske kulture, je bil že v predvojni Sloveniji žarišče zbiranja mladih slovenskih katoličanov laikov, odprtih za nova spoznanja in nova gledanja. Njegov vpliv zlasti na katoliško usmerjeno akademsko mladino je bil izrednega pomena že pred vojno in mnogi so se odločili za Osvobodilno fronto prav pod njegovim vplivom. Kocbekov duhovni vpliv je posebno poglavje, ki terja čedalje bolj novih osvetlitev, saj je zgodovinskega pomena. Poleg lirike in čiste proze so v Kocbekovem književnem opusu najvažnejša sestavina dnevniki in potopisi. Prav dnevniki in potopisi so zanj posebno živa zvrst umetniškega pričevanja, ki se v njej mnogo svobodneje kot kjerkoli drugje spajata racionalna in iracionalna komponenta, dokument in vizija, življenjski angažma in intuitivno preraščanje zgodovinskega ter zemljepisnega položaja. Doslej je objavil tri pesniške zbirke: »Zemlja« (1934), »Groza« (1963), za katero je dobil Prešernovo nagrado, in »Poročilo« (1970). Leta 1951 izdana zbirka štirih novel z naslovom »Strah in pogum« je sprožila ob izidu krivične očitke, knjigo so obsodili in zavrgli. Še prej (leta 1949) je izdal »dnevniške zapiske od 17. maja 1942 do 1. maja 1943« in jih naslovil »Tovarišija«. S to besedo je hotel označiti in poudariti zvestobo in odkritost, ki ju je čutil do svojih bojnih tovarišev in zaveznikov. Knjiga je pretresljiv dokument našega narodnoosvobodilnega boja, dasi je v njej poudarjena pisateljeva osebna drama in je sam središče zgodovinskega dogajanja. V letih prisilnega molka je Kocbek pisal, snoval, se pogovarjal in čakal. Šele petnajst let po »Tovarišiji« je izšel njegov »Dnevnik s poti v Jajce« pod naslovom »Slovensko poslanstvo«. Delo je izšlo leta 1964 z Jakčevimi ilustracijami pri Mohorjevi 156 družbi. Leta 1967 je izšlo pri Slovenski matici nadaljevanje partizanskega dnevnika pod naslovom »Listina«. Objavil je »Pariški dnevnik«, medtem ko čakata na objavo »Drugi pariški dnevnik« in nemški dnevnik pod naslovom »Soočenje«. Vsi trije so hkrati seveda tudi potopisi. Kocbek piše dnevnik skoro nepretrgoma trideset let. Sam ga imenuje »draž-ljivo spremljanje in komentiranje časa in ljudi«. Navidezno Kocbekov umetniški opus ni obsežen, če bi pa vanj vključili njegove dnevniške zapiske, bi dobili obsežno delo najmanj tridesetih knjig. O svojem delu pravi: »Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju, odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju.« Kdorkoli je kdaj prišel v stik s Kocbekom kot človekom, je odhajal od njega obogaten, ob srečanju z njim se je prepričal o neugonob-ljivosti njegovih spoznanj in nezadržanosti njegovih teženj, o njegovi nepreklicni zvestobi ciljem, do katerih se je dokopal iz zgodovinskih izkušenj in medčloveških vezi, iz spoznanj vrednot, za katere se je vredno boriti in, če je potrebno, zanje tudi umreti. Že samo književno delo, o katerem bi lahko rekli, da je že v glavnem in pošteno ocenjeno, uvršča Kocbeka po sodbi literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka »med naše največje živeče pesnike in pisatelje. Njegov opus sicer ni obsežen, a navzlic temu jasno, resnično in lepo priča o celotnem slovenskem duhovnem in družbenem življenju zadnjih trideset let. Avtor Groze je namreč sprejemal poglavitne kulturne in družbenopolitične impulze Evrope in drugega sveta medvojnega in povojnega časa z otroško odprtostjo in moško odločnostjo ter je nanje odgovarjal s pripravljenostjo človekoljuba in svetovljana. Ko se je odločil za personalizem, ni obtičal v precepu med pesniško teorijo in prakso, temveč je nove poglede na življenje in poezijo izražal na živ in lep način. Zato mu mora slovstvena zgodovina priznati, da je začetnik in mojster nove faze našega slovstva, eksistencialne ali bivanjske poezije. Sreča in nesreča sta se ga dotikali le od zunaj, v notranjosti je ostajal vedno zamišljen in zbran, kakor bi bil posvečen v vprašanja vere, lepote, pravice in svobode.« (Slovensko slovstvo 515). Kocbek je tudi veliko prevajal, zlasti iz francoščine in nemščine; samo knjižnih prevodov je 15. Pripravlja novo pesniško zbirko, že nekaj let pa ga miče, da bi se mogel v miru posvetiti tudi čisti prozi. Njegov zgodovinski delež v letih narodnoosvobodilnega boja pa bo mogla pravično oceniti prihodnost, ki bo to obdobje zgodovine slovenskega naroda lahko ocenjevala kritično in iz objektivnih vidikov. Kdo sem? Edvard Kocbek Nikoli nisem to, kar mislijo, da sem, in nikoli nisem tam, kjer me vidijo oči. Sovražniki me imajo za naslednika prestola, prijatelji so prepričani, da sem skrivni diakon, in šaljivci mislijo, da trohnim v dnevniku potopljenega brodovja, kije iskalo novo zemljo. Jaz pa klečim opoldne sredi puščave in pišem v pesek narek tišine, proti večeru zaškrtam v nevarni razpoklini babilonskega stolpa, opolnoči pa vdano ležem med zlate meče na Hamletovi terasi. In šele proti jutru se zavihtim na sedlo daljav izza sedem krat sedem mesečin in pojezdim nasproti darežljivi vrtnici, pripravljeni na izbruh, nekoč bo pogledala ošabnemu stoletju v obraz in stoletje bo zardelo. 157 Luka Kramolc — osemdesetletnik P. K. Kdor ga pogosto srečuje, mu jih osemdeset ne bi prisodil, tako zravnan, čil in zdrav prihaja vsak dan s »periferije« Ljubljane v »mesto«, kakor sam označuje razdaljo od ulice Martina Krpana do Univerzitetne knjižnice ali do Narodopisnega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer ga je mogoče največkrat srečati. Še vedno je ves v delu in zbiranju starih slovenskih ljudskih pesmi, s posebno vnemo pa raziskuje zadnja leta koroške bukovnike, vižarje in pesnike. Ce se slovensko ljudstvo na Koroškem danes s posebno ljubeznijo vrača k svoji narodni pesmi, jo poje v veselju in žalosti, na delovni dan nič manj kakor ob praznikih, je to v precejšnji meri tudi zasluga Luka Kramolca. V boju proti ponemčevanju je imela in ima slovenska pesem še poseben pomen — spodbuja in vliva pogum. Domači pesmi, njenim napevom, njenemu širjenju je profesor Luka Kramolc posvetil dobršen del svojega življenja. Rodil se je 14. oktobra leta 1892 v gorski vasi Šentanel nad Prevaljami, ki je ob svojem času pripadala velikovškemu okraju. Njegovemu očetu Boštjanu, izobraženemu kmetu, cerkovniku in organistu je Ksaver Meško v črtici »Tiste stezice« postavil spomenik. Sin Luka je že ob očetu v domači hiši, kjer so imeli celo klavir in družinski pevski zbor, vzljubil glasbo, po zgodnji očetovi smrti pa sta ga šolala še stric Štefan Kramolc, organist na Fari pri Prevaljah, in organist Rascher v Wolfsbergu. Na Meškovo pobudo je šel še v zasebno orglarsko šolo v Celje, tri leta zatem pa se je odpravil na Dunaj, kjer se je šolal na akademiji za glasbo in likovno umetnost. Po plebiscitnem vrvežu je bil nekaj časa občinski tajnik v Mežici, nato pa ga je Matej Hubad zvabil v Ljubljano za tajnika in učitelja mladinskega petja na konservatoriju Glasbene Matice; v Ljubljani je hkrati študiral na konservatoriju in diplomiral leta 1924. Poslej je do upokojitve deloval kot glasbeni pedagog na ljubljanskih srednjih šolah, ustanavljal in vodil pevske zbore, v prostem času pa zbiral stare slovenske ljudske pesmi, jim zapisoval melodijo in jih tako ohranil. Več let je vodil pevski zbor Kluba koroških Slovencev in Koroški akademski oktet, vodil zborovodske in pevske tečaje, predaval v celovškem in ljubljanskem radiu, prirejal strokovne pogovore, pisal, harmoniziral, skladal, zbiral in izdajal koroške in druge slovenske ljudske pesmi. Posebej omenjamo deset zbirk koroških ljudskih pesmi za mladinske, mešane in moške zbore in dva zvezka Pesmarice za koroško mladino: Mladina poje. V celem je pripravil okoli trideset zbirk, v katerih je poskrbel, da je častno zastopana koroška ljudska pesem. Pri Mohorjevi družbi je izdal izbor in priredbo najbolj priljubljenih pesmi podjunskega ljudskega pevca in vižarja Lesičjaka (1954); v isti založbi je izšla v Kramolčevi in Tomčevi izdaji Slovenska pesmarica v treh zvezkih, doslej gotovo najbolj prikupna in obširna izdaja slovenskih narodnih pesmi, ki jih še danes največ pojo. Kramolčevo zadnje obsežno delo na tem področju je pesmarica z naslovom »Koroške viže za mlade pevce«; v njej je zajel pozabljene koroške vižarje, pevce, zapisovavce in zbiratelje iz vseh štirih koroških dolin. Sodeloval je pri sestavljanju raznih šolskih pesmaric, sam je priredil več priročnikov za šolske proslave itn. S Slovensko akademijo znanosti in umetnosti je organiziral leta 1955 snemanje koroške ovseti (svatbe) v Šentanelu, tri leta pozneje pa snemanje božične pastirske igre in kolednikov; v sodelovanju z glasbeno narodopisnim inštitutom je leta 1965 organiziral snemanje steleraje (napravljanje stelje) ter fantovsko peteroglasno petje »na tretko«. Živahnemu in neutrudnemu kulturno-pro-svetnemu delavcu in glasbeniku Luku Kra-molcu želimo še mnogo lepih uspehov! Luka Kramolc 158 Vinko Beličič — 60 let življenja Pesnik in pisatelj Vinko Beličič je zadnja leta pogost in prijeten gost mohorskega Koledarja. Zanj je prispeval več črtic in pesmi, zato je prav, da se ga spomnimo ob njegovi šestdesetletnici in mu zaželimo po stari navadi še mnogo let trdnega zdravja da bo tako mogel svojo dosedanjo pesniško in pisateljsko njivo še dolgo obdelovati in sadove svojega dela požeti v novih zbirkah pesmi, črtic, povesti in razprav. Rodil se je 19. avgusta leta 1913 v Črnomlju, od koder se je štirileten z ovdovelo materjo preselil na dom njenih staršev uro daleč v Rodine št. 2. V osnovno šolo je hodil na Talčji vrh in v Črnomelj. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in jo 1934 končal z maturo. Zatem je na univerzi v Ljubljani študiral slavistiko in diplomiral februarja, leta 1940. V letih od 1942 do 1945 je bil profesor v Ljubljani, od oktobra 1945 dalje poučuje slovenščino na Višji slovenski gimnaziji Vinko Beličič (»Licej France Prešeren«) v Trstu. V novembru leta 1962 je dosegel priznanje veljavnosti slavistične diplome na Katoliški univerzi v Milanu in bil promoviran z disertacijo o pesniku Antonu Medvedu. Pisati je začel kot gimnazijec v »Mentorju« in »Zaru« pod raznimi psevdonimi; kasneje je objavljal pesmi in prozo v mohorski »Mladiki«, »Domu in svetu«, »Slovencu« in drugod. Po letu 1945 je sodelavec slovenskega zamejskega in zdomskega tiska, zadnja leta pa se je večkrat oglasil s pesmimi in črticami v mohorskem Koledarju. Izdal je osem leposlovnih knjig: povest Molitev na gori (Ljubljana 1943), pesniške zbirke Češminov grm (Ljubljana 1944), Pot iz doline (Trst 1954) in Gmajna (Trst 1967), zbirke črtic Kačurjev rod (Gorica 1952), Dokler je dan (Buenos Aires/Trst 1958), Nova pesem (Buenos Aires 1961) in Med mejniki (Gorica 1971). Za pisateljevo šestdesetletnico je izšla v Trstu antologija njegovih pesmi z naslovom Bližine in daljave (1973). Zbirka je razdeljena v štiri poglavja, ki vsebujejo najprej motive iz pesnikove rodne Bele krajine, mladostne lirične utrinke, zatem motiviko s kraškega sveta in miselne ter verskočustvene pesmi. Pesniku se pozna šolanje pri ekspresionistih, pri zastopnikih nove stvarnosti in tudi pri Zupančiču; znal pa je ubirati tudi svoja pota. Iz italijanščine je prevedel Papinijeve Priče trpljenja Gospodovega (Ljubljana 1940), sestavil antologijo (z uvodom in razlago) Slovenska lirska pesem (Trst 1950) in pomagal pri nastanku dveh učbenikov slovenščine za višje srednje šole v Trstu. Ves povojni čas je tudi priložnostni zunanji sodelavec radijske postaje Trst A. Boris Pahor (Ob šestdesetletnici) Uredništvo Boris Pahor je izšel iz tistega rodu, ki je pretrpel svojo mladost med dvema vojnama, doživel strahote fašističnega nasilja, iz rodu, ki je krvavel v vojni vihri in šel skozi peklen- 159 sko grozo nacističnih taborišč. Zato ni prav nič čudno, če se iz vseh njegovih del oglašajo ljubezen do svojega rodu in zemlje, ljubezen do slovenske besede, ki je bila obsojena v molk, ob tej ljubezni pa neomajna vera v resnico in pravico, ostra, jasna in kritična misel in obsodba vsega tistega, karkoli hromi našo narodno zavest, kar siromaši temelje naše domačije in spodkopava upanja v našo prihodnost, dvomi v našo duhovno moč, v bogastvo lastnega duhovnega sveta, ustvarjalnost in narodni ponos. V Pahorju je v povojnih letih zrasel eden naših najmodernejših in najboljših pisateljev. Ko je fašizem skoraj do kraja zatrl naš tisk na. Primorskem, skrb za našo besedo ni izumrla. Zavedni mladi ljudje, med njimi Boris Pahor, so jo gojili po prikritih in skritih krožkih, na izletih, ob vsakem srečanju s slovenskimi ljudmi in jo objavljali v raznih ilegalnih glasilih. Kot vojak je bil poslan v daljno Afriko, kjer je celo opravil maturo. Po zlomu Italije se je vrnil domov, a so ga v Trstu prijeli in odpeljali v nemška taborišča: Natzweiler v Alzaciji, Dachau in Dora se imenujejo strašne postaje, kjer so vladali strahotna človeška revščina, stradež, bolezni, kupi mrličev. Ob razsulu Nemčije se je rešil v Pariz, se vrnil v Trst, dokončal univerzo v Padovi, postal doktor s tezo o Kocbekovi pesniški zbirki Zemlja, živel kot pisatelj, pozneje pa je dobil tudi profesuro na srednji šoli. Tako v svojem zagnanem delu in ustvarjanju združuje še danes pisateljski in profesorski poklic. Svoje prve leposlovne prispevke je objavil že pred vojno v mohorski Mladiki in v reviji Dejanje. Po vojni so njegove krajše črtice in daljše zgodbe izhajale največ v tržaških Razgledih. Iz njih je nastala njegova prva knjiga »Moj tržaški naslov«, ki jo je leta 1948 izdala Gregorčičeva založba v Trstu. Druga njegova knjiga »Vila ob jezeru« je izšla sedem let pozneje pri mariborski založbi Obzorja (1955). Istega leta je izšel pri primorski založbi Lipi roman z naslovom »Mesto v zalivu«. V delu je pisatelj pokazal tržaške ljudi in pokrajino tako živo in sočno, kot pred njim še nobeden drug. Naslednje delo se imenuje »Nomadi brez oaze« s podnaslovom Kronika (1956); sledi roman »Onkraj pekla so ljudje« (1958), zbirka novel z naslovom »Kres v pristanu« (1959), zatem nova zbirka novel »Na sipini« (1960), roman »Parnik trobi nji« (1964). V večini svojih del Boris Pahor obravnava tematiko protifašističnega odpora in vojnega časa. Knjiga »Odisej ob jamboru« (Trst 1969 in razširjeni ponatis 1971) obsega pisateljeve glose in polemične zapiske, ki so izšli v Zalivih, Dialogih, Kapljah ter Prostoru in času. Leta 1970 je izšel njegov potopis po Sredozemlju z naslovom »Skarabej v srcu«; za delo je dobil nagrado »Vstajenje«, edino literarno nagrado zunaj Slovenije. »Grmada v pristanu« se imenuje zadnja Pahorjeva zbirka novel, ki jo je leta 1972 izdala Državna založba Slovenije. V knjigi opisuje pisatelj življenje tržaških Slovencev pod fašizmom. Za Pahorjevih šestdeset let življenja, izmed katerih jih je dobro polovico posvetil literarnemu ustvarjanju, je to bogata žetev. S svojimi deli je zlasti tržaškim in vsem primorskim Slovencem, ki živijo na prepihu, na križišču svetovnih cest, krepil zavest, da mora slovenska beseda pogumno rasti, jih bodril k edinosti v obrambi slovenske kulture in utrjeval v njih narodni ponos. Opravil je že doslej veliko delo, ki terja hvaležnosti in predvsem priznanja. Ob jubileju mu želimo moči in zdravja, da bo na tej poti vztrajal in napisal še več knjig, s katerimi bo obogatil slovensko slovstvo, svojim tržaškim rojakom pa utrjeval tudi samozavest, zaupanje in vero v slovenstvo in slovensko kulturo. Boris Pahor 160 In memoriam Uredništvo Mohorjev koledar se mora vsako leto posloviti od nekaterih izjemnih prijateljev in sodelavcev, ki so s svojim tihim ali javnim delom prispevali bolj ali manj pomemben delež pri Družbinih rednih ali izrednih publikacijah ali kot dolgoletni poverjeniki vsakoletnega njenega knjižnega daru. Tudi njihovo delo je bilo večji ali manjši kamen pri zidanju naše duhovne kulture. Zato je prav, da jih ohranimo v svetlem spominu in se jim vsaj s skromnim orisom njihovega dela in življenja oddolžimo za vso pozornost in ljubezen, ki so jo Mohorjevi družbi izkazali s svojo zvestobo in naklonjenostjo. Dr. Jože Pokorn Dne 16. decembra 1972 je v Ljubljani umrl univerzitetni profesor dr. Jože Pokorn. Kakor je bil vse življenje skromen, je bilo skromno in tiho tudi njegovo slovo od tega sveta; po njegovi želji so ga dne 18. decembra pokopali v družinskem krogu. Če za mrtve velja, naj o njih govorimo samo dobro, bi o pokojnem Jožetu Pokornu ta stari izrek ne veljal, ne veljal v toliko, ker o njem tudi za življenja ne bi mogli govoriti nič slabega, bil je namreč poosebljena dobrota. Bil je človek, ki je vse življenje ohranil dostojanstvo in vrednost trdnega značaja in prepričanja, premočrtnosti in resnicoljubnosti, človek, ki se je raje umaknil, kot da bi z lažno govorniško spretnostjo zagovarjal nekaj, kar je bilo v nasprotju z njegovim prepričanjem in pojmovanjem resnice. S svojo pridnostjo, resnicoljubnostjo in zvestobo je služil slovenskemu narodu tam, kjer je vedel, da mu more najbolje služiti. Bil je preveč zakoreninjen v času, iz katerega je zrasel, in v razmerah socialne bede in krivic, proti katerim se je boril, da bi mogel zatajiti v tem boju pridobljeno tovarištvo, da bi zamenjal trenutni uspeh s solidnostjo, se pravi s poštenostjo in vestnostjo, zanesljivost z advokatsko eleganco, preskušene vrednote z modnimi gesli, življenjsko modrost z zvijačno igro in goljufivo uglajenostjo. Vzlic temu pokojni Jože Pokorn ni bil mož od včeraj za včeraj, mož, ki bi trmasto vztrajal na togih stališčih, marveč je živel iz tega, kar je zmerom veljalo in kar je dobivalo novo veljavo. Kot odvetnik, kot minister za pravosodje v prvi slovenski vladi, kot vseučiliški profesor, kot prijatelj ali slučajni znanec, je zmerom bolj služil, kot ukazoval, zmerom ostro razločeval resnico od neresnice, nikoli odrekel pomoči, čeprav je šlo pri tej morebiti le za nasvet ali pobudo. S tem si je pridobil zaupanje in iskreno prijateljstvo. Zadnje čase je bil osamljen; tudi prijatelji so ga le poredkoma obiskovali, da se mu ne bi bolezen poslabšala. Tako je živel daleč od vsega tistega, kar razburja naše vsakdanje življenje, vnaša vanj nemir in skrb, tudi upanje. Tisti, ki smo ga preživeli, vemo da je po njem ostalo tisto, kar je bil, kar je hotel, za kar se je prizadeval. Ostal nam bo v spominu kot pošten in skromen, dober in pravičen, vdan in veren človek, zvest in plemenit prijatelj. V tem nam je zapustil velik zgled. Življenjska pot prof. dr. Jožeta Pokorna se je začela v Ljubljani, kjer se je rodil 17. marca leta 1904 in se je v njegovem rojstnem mestu tudi končala 16. decembra 1972. Izšel je iz skromnih razmer številne družine ljubljanskega predmestja, ki jo je oče preživljal s trdim čevljarskim delom. Zgodaj je spoznal Dr. Jože Pokorn 11 161 revščino in krivico, življenje predmestnega proletariata, njegov boj za vsakdanji kruh, ob tem boju pa tudi upravičene zahteve delovnega človeka po trajni in pravični rešitvi njegovega položaja. Razmišljajoč o vsem tem je rasel iz dijaka in študenta in zorel v človeka, ki je čedalje bolj vedel, kakšno delo ga v življenju čaka. Leta 1925 je diplomiral na visoki šoli za svetovno trgovino na Dunaju, se zatem posvetil še študiju prava in bil leta 1931 promoviran za doktorja prava na ljubljanski pravni fakulteti. Najprej je bil v službi krajši čas v Beogradu, potem v Ljubljani, nato je odprl v Škofji Loki odvetniško pisarno, ob nemški okupaciji pa se je preselil v Ljubljano. Že v tem obdobju se je živo zanimal za gospodarska, finančna in socialna vprašanja ter o njih pisal v revijah »Beseda« in »Dejanje«. Dr. Pokom se je zgodaj pridružil gibanju krščanskih socialistov, ki se je prav tista leta čedalje trdovratneje spopadalo z izkoriščeval-skimi podjetniki, organiziralo stavke in se povezalo tudi z drugimi sorodnimi gibanji, ki so se borila za pravice delavcev in nameščencev. To je bilo hkrati obdobje najbolj razgibanega dela krščanskih socialistov, ki odseva tudi v tedanjem tisku, zlasti v njihovem glasilu »Delavski pravici«, ki ji je cenzura čedalje pogosteje »belila« strani. Krščansko socialno gibanje je imelo tedaj močno oporo ne le v delavstvu in v notranje trdni organizaciji Jugoslovanske strokovne zveze, marveč tudi v odličnih predstavnikih inteligence, če navedemo samo nekaj imen: Aleš Stanovnik, na katerega je pokojnega Pokorna vezalo še posebno prijateljstvo, dr. Tomaž Furlan, Žumri, Miro Jeršič in domala celoten krog sodelavcev poznejše revije »Dejanje« s Kocbekom na čelu ter akademskega društva »Zarje«. Ta krog je bil med soustanovitelji Osvobodilne fronte in sestavni del njenega jedra tako v ilegali kakor v partizanih. Za Pokornov odnos do delavskega gibanja v desetletju pred drugo svetovno vojno, je značilno, kar je v spominskem članku zapisal dr. Joža Vilfan, dasi smo njegovi prijatelji te stvari sami dobro poznali: »Po svoji nagonski naravnanosti na preobrazbo družbe, po svoji miselni opredelitvi v družbenih, zlasti ekonomskih vprašanjih, po svojem pojmovanju krščanskega socializma na Slovenskem je imel svoje prijatelje tudi med komunisti. Sam vem, kako je bil v tem svojem prijateljstvu širok, kako je znal denarno pomagati in s tveganjem za lastne poklicne interese tudi drugače v sili priskočiti na pomoč. Posebej pa je v tem oziru znamenita njegova udeležba v obrambi pravic delavskih zaupnikov, mnogih med njimi članov KPS, ki so bili protizakonito odpuščeni iz kranjskih tovarn ob veliki tekstilni stavki leta 1936. Tudi potem, ko so ti tovariši ostali izprti iz vseh slovenskih tekstilnih tovarn — podjetniki so jih dali na črno listo — in si pomagali na ta način, da so ustanovili Tekstilno zadrugo v Podnartu, se je skupaj z dr. Alešem Stanovnikom hotel javno z njimi sodalizirati in je demonstrativno postal njen član« (Delo 27. dec. 1972). Med okupacijo je bil dr. Jože Pokom v odboru poverjeništva skupine krščanskih socialistov, ki je bilo v Ljubljani povezano z vodstvom OF. Pri vsem tem delu je bil trezen presojevalec v najbolj kritičnih okoliščinah ilegalnega dela, se redno udeleževal pogovorov, svetoval in pomagal, kjerkoli je bilo treba. Njegov brat zdravnik Mirko je padel v roški ofenzivi. Po razsulu Italije je šel v partizane, kjer je na osvobojenem ozemlju delal v Znanstvenem inštitutu, bil član študijske komisije SNOS v Beli Krajini, kjer je sodeloval pri reševanju mnogih strokovnih zadev nastajajoče ljudske oblasti, zlasti financ in denarništva. Po zmagi se je vrnil v Ljubljano kot član prve slovenske vlade, v kateri je bil minister za pravosodje. Ko je leta 1951 prenehal z delom v politično-izvr-šilnih ustanovah, je postal redni profesor ekonomske fakultete. Zdaj se je šele lahko popolnoma posvetil študiju ekonomskih in posebej finančnih, to je denarnih vprašanj. Kmalu po izvolitvi za rednega profesorja je izdal knjigo Uvod v finance (1953), ki je izšla tudi v srbohrvatskem prevodu. S tem delom se je prof. Pokom uveljavil v jugoslovanski ekonomski strokovni javnosti. Vzporedno s tem je objavljal razprave v slovenskih in drugih revijah, pripravljal skripta za študente in se posvečal drugim raziskovalnim nalogam. Njegovo najpomembnejše delo, ki je plod mnogoletnega raziskovalnega dela, je knjiga Denar in kredit v narodnem gospodarstvu (1967); kot priznanje za to delo je dobil Kidričevo nagrado. Svojim študentom pa ni bil samo odličen predavatelj, strokovno razgledan profesor, marveč tudi dober pedagog in skrben mentor. S svojim pedagoškim in strokovnim delom je odločilno vplival na izobrazbo ekonomistov, ki so študirali na fakulteti v letih 1951 do 1967, ko je šel v pokoj. Uredniku Mohorjeve družbe je rad ustregel, kadar ga je naprosil za kakšen prispevek. Pokojni profesor dr. Jože Pokom je opravil veliko delo in zapustil dragoceno dediščino. Njegov človeški lik pa nam bo ostal v lepem spominu. 162 Jakob Soklič Dne 23. decembra 1972 je mariborski škof Maksimilijan Držečnik v spremstvu mnogih duhovnikov in velike množice vernikov pokopal Jakoba Sokliča, dolgoletnega župnika v Slovenjem Gradcu, častnega dekana in častnega kanonika mariborskega stolnega kapitlja ter znanega prosvetnega, kulturnega delavca in zgodovinarja. Njegovo ime in delo je tesno povezano ne le z dušnopastirsko službo, marveč tudi s splošnim kulturnim razvojem mesta Slovenj Gradec, kar med drugim zlasti priča njegov muzej, ki ga sploh imenujejo »Sokličev muzej«. Pokojni Jakob Soklič je bil dolgoletni sodelavec in prijatelj pisatelja Ksa-verja Meška in njemu se imamo zahvaliti, da je v sestavu imenovanega muzeja tudi Meško-va soba, ki jo je po pisateljevi smrti uredil Soklič sam in v njej zbral dragoceno Meškovo zapuščino. Mešku posvečena spominska soba je bila odprta 31. oktobra leta 1965. V Književnem glasniku nam je leta 1964 Jakob Soklič opisal zadnje dneve Ksaverja Meška in nam tako ohranil dragocen spomin na pisateljevo slovo od zemskega življenja, slovo od Slovenjega Gradca. Jakob Soklič je bil po rodu Gorenjec, doma na Bledu, kjer se je rodil 7. maja leta 1893. Po gimnazijski maturi v škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano je v letih 1914 do 1918 študiral bogoslovje v Gorici in Ljubljani, kjer je bil leta 1917 posvečen v mašnika. Po končani prvi svetovni vojni je več let služboval v tržaški škofiji kot kaplan, tako najprej v Hrušici pri Podgradu, kjer je ostal do marca leta 1922, nato je bil dve leti kaplan v Skednju, od leta 1924 je bil župnik v Klancu, od koder so ga marca leta 1928 izgnale fašistične oblasti. V Jugoslaviji je bilo njegovo prvo službeno mesto v Št. Vidu pri Ptuju, kjer je bil župnik do leta 1933, ko je bil premeščen za mestnega župnika in dekana v Slovenj Gradcu. Tu je delal in živel do svoje smrti razen štirih let izgnanstva, ki jih je prebil na Hrvaškem in v Stični na Dolenjskem. Za časa triletnega bivanja v stiškem samostanu (1941— —1943) je na ljubljanski univerzi študiral umetnostno zgodovino. Pokojni je povsod pustil trdne spomenike svojega prizadevnega dela. Svojim faranom v tržaški škofiji je utrjeval ne le versko prepričanje, marveč tudi narodno zavednost in ljubezen do materinega jezika. Ko so ga fašisti izgnali leta 1928 iz Klanca, so ga domačini kljub prepovedi spremljali do zadnjih vaških hiš, tako je bil priljubljen. O tem slovesu iz Klanca je zapisal — 20. marca 1928 je zadnjikrat maševal —: »Ob petih sem maševal pri zaprtih vratih, a ljudstvo je vdrlo v cerkev in bilo pri moji zadnji maši v Klancu. Po sv. maši sem obhajal več kot sto vernikov in se poslovil od njih ...« Spomine na bivanje med primorskimi Slovenci je popisal v knjižici »Istra kliče«, ki jo je v letu njegovega izgona iz Klanca pri Kozini izdala tedanja Jugoslovanska Matica v Ljubljani. Knjižica potrjuje, kako je Soklič tudi po izgnanstvu ostal povezan s primorskimi rojaki. Pridno je sodeloval v glasilu emigrantskega gibanja »Istra«. Kot župnik v Št. Vidu pri Ptuju je veliko pomagal, preprostemu ljudstvu, ki so ga gospodarsko izkoriščali in narodnostno ogrožali nemški meščani iz Ptuja. Po njegovih prizadevanjih so v tem kraju zgradili prosvetni dom in ustanovili slovensko kmečko hranilnico in posojilnico. Ko je prišel za župnika v Slovenj Gradec, se mu je poleg dušnopastirskega dela odprlo novo delovno področje: odkrivanje zgodovinskih in umetnostnih spomenikov. Odkril in opisal je Straussovo slikarsko šolo, Scoblovo slikarsko in kiparsko delavnico v tem mestecu v Mislinjski dolini, kovnico denarja oglejskih patriarhov in o vsem tem pisal v Časopisu za zgodovino in narodopisje, v Slovenskem zborniku (1955) ter v drugih publikacijah. Kot vnet zbiratelj zgodovinskega, arheološkega, kulturno-zgodovinskega in umetniškega ter drugega pomembnega gradiva je sčasoma spremenil slovenjegraško žup-nišče v pravi muzej, ki je postal zanimiva privlačnost celo za inozemce; leta 1969 si ga je ogledal tudi maršal Tito. Vzporedno s tem je Soklič skrbel tudi za dostojno ohranitev kulturnih spomenikov, njegova skrb in ljubezen je še posebno veljala razkošni baročni župnijski cerkvi, gotski cerkvici sv. Roka in srednjeveškim freskam. To razgibano področje njegovega delovanja je dalo slovenjegraški javnosti pobudo, da so svoje mestece razvili v pomembno kulturno središče, ki je zaslovelo z znamenito mednarodno razstavo pod pokroviteljstvom UNESCO. Slovenj Gradec je še danes mesto, ki privablja umetnike, da v njem razstavljajo svoja dela. Zaradi izredne delavnosti, zaradi velikih zaslug na versko-vzgoj-nem, kulturnem in prosvetnem področju bo ostal zlasti v zgodovini Slovenj Gradca zapisan na vidnem mestu. Številni prijatelji sirom po Sloveniji, zlasti še na Primorskem, pa ga bodo zaradi njegovega prikupnega značaja, iskrenosti in požrtvovalnosti ohranili v lepem spominu. 11* 163 Profesor Jože Košir Na nedeljo dne 18. februarja 1973 je po dolgi bolezni v 66. letu starosti zaključil svoje zemeljsko popotovanje profesor Jože Košir. Z njim je legel v grob eden zvestih dolgoletnih mohorskih sodelavcev. Skoro vsa povojna leta je z veliko natančnostjo pripravljal vsakoletni koledar svetnikov in praznikov, torej dokaj zapleteno delo, če naj je obsegalo vse tisto, kar so mohorjani želeli imeti v njem. Še ob zadnjem srečanju, preden je šel ponovno v bolnišnico, iz katere se ni več vrnil, je spet obljubil, da bo za letošnji koledar napisal prispevek o mnogih izkušnjah in težavah pri pripravljanju svojega kalendarskega dela, če bo le dovolj pri moči in zdravju. Bolezen in trpljenje sta ga strla prej, preden je mogel izpolniti urednikovo željo. Rodil se je 30. avgusta leta 1907 v Ljubljani; tu je tudi končal gimnazijo in bogoslovne študije ter pel novo mašo na god svetih apostolov Petra in Pavla 29. junija leta 1930. V duhovniški službi je bil na mnogih krajih; najprej je bil kaplan v Kranju, potem prefekt pri dijakih v Marijanišču v Ljubljani, nato pa dolga leta gimnazijski katehet na raznih ljubljanskih gimnazijah, med drugim za Bežigradom. Leta 1936 je postal suplent, leta 1940 pa profesor verouka. Ko ni bilo več rednega verskega pouka, je kot dušni pastir pomagal povsod, kjer je bila pomoč najbolj potrebna. Tako je hodil spovedovat, pridigovat in maševat v Tržič, na Jesenice, v Železnike, v Zali log, v Dražgoše, na Javor nad Sostrim, na Sv. Katarino in še kam drugam. To so bili skozi več let njegovi sobotni in nedeljski »izleti«, med tednom pa je bil tih uredniški svetovalec, sodelavec in knjižničar pri verskem listu Oznanilo, po njegovi ukinitvi pa najprej knjižničar škofijske knjižnice, nato pa knjižnice teološke fakultete. Obe knjižnici je temeljito poznal in je tako lahko takoj vsakemu prijazno ustregel s knjigo, ki jo je želel imeti. Škoda, da se je temu delu tako zgodaj, čeprav nerad, odpovedal. Ne ena ne druga knjižnica ni dobila tako razgledanega naslednika. Poslej se je s tem večjo vnemo posvetil svoji župniji pri Sv. Trojici, ki je bila ustanovljena leta 1966, in sestram uršulinkam. Kot prvi župnik te mlade župnije je vzorno skrbel zanjo, za njen duhovni razvoj in sploh za delovanje novega župnijskega občestva, pri čemer so mu bile v veliko pomoč sestre uršulinke. V zasilni župnijski pisarni kar v zakristiji in veroučni učilnici, je bil na razpolago ne le svojim fara-nom, marveč tudi drugim neštetim Ljubljan- Profesor Jože Košir čanom, ki so ga radi poiskali za razgovor, za nasvet ali za kakšno drugo duhovno oporo. Koliko tihih obiskov k bolnim in umirajočim je opravil in jim prinesel poslednje tolažbe! V razmeroma kratkem času je marsikaj tudi posrečeno preuredil v cerkvi: oskrbel ji je centralno kurjavo, temna okna je zamenjal s svetlimi, postavil začasni daritveni oltar, na novo je razporedil spovednice, za mlajše udeležence bogoslužja je oskrbel primerne stole v bližini oltarja itn. Kot študent in duhovnik, dokler je še mogel, je pogosto zahajal v planine, najraje v svoj skriti in priljubljeni Martuljek, kjer so mnogi ob njem našli utehe in morda tudi Boga. Kot profesor verouka je bil z dijaki v stikih tudi v poletnih mesecih, jih vodil na planino Zingarico ali k Finžgarjevi Murki, kjer jim je ta zmerom rad govoril o delu za narod, o slovenski zgodovini, o pomenu narodne in verske vzgoje in še o čem drugem, saj je Finžgar znal s svojo živo in nazorno govorico pritegniti mlade poslušavce in jih navdušiti za lepe vzore. Za veliko delo, ki ga je opravil v šoli, na prižnici, v uredništvu Oznanila in na številnih farah kot »leteči« dušni pastir, ni nikoli iskal priznanja. Dasi je kot Ljubljančan imel izredno veliko znancev in prijateljev, ki so ga radi imeli in spoštovali, je ostal do zadnjega tih in skromen. Bolezen srca, ki ga je mučila Mmmm 164 zadnja leta, mu je prinesla veliko trpljenja, ki se je zadnje čase še povečalo, da se je moral čedalje pogosteje umikati v tišino doma, naposled ga je prisilila, da je iskal zadnje pomoči v bolnišnici, kjer je vdan v božjo voljo v Gospodu zaspal z zadnjo prošnjo: Naj me Bog vzame k sebi. Kakor si je v oporoki želel čim skromneje iti s tega sveta, mu ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik te želje ni mogel izpolniti. Preveč dobro je poznal njegovo delo, da ga ne bi pospremil na njegovi zadnji poti dne 20. februarja 1973. Že maša zadušnica na dan pogreba je privabila množico vernikov njegovega župnijskega občestva, da je bila uršulinska cerkev kljub delavniku polna. K pogrebu v zgodnjih popoldanskih urah pa je prišlo toliko ljudi, da je bil sprevod kakor mogočna manifestacija vernih in nevernih dobrih ljudi, ki so se tako z ljubeznijo in hvaležnostjo oddolžili pokojnemu za vse lepo in dobro, za prijateljska in duhovna srečanja ter tako počastili njegov spomin. Kadar bomo listali po mohorskih koledarjih zadnjih dvajset let, se bomo spominjali tudi deleža pokojnega prof. Koširja, ki ga jim je prispeval, čeprav njegovo ime ni bilo posebej omenjeno. Bog mu bodi plačnik za vse! Primarij dr. Jože Žitnik Na svoj godovni dan je umrl primarij dr. Jože Žitnik, na prvi letošnji pomladanski dan pa so ga pokopali na Žalah v Ljubljani. Zgrizel ga je rak, »bolezen naših dni«, kot jo je sam imenoval in jo je več kot trideset let s pravo zagnanostjo raziskoval, zdravil in jo pri skoraj neštetih bolnikih preprečeval ali vsaj skušal z operacijo zaustaviti njeno pošastno razraščanje v različnih tkivih ali organih človeškega telesa. Do zadnjega je bil v službi bližnjega, mu pomagal, ga reševal, spremljal usode bolnikov, ki posledicam te bolezni niso mogli ubežati in bil srečen ob srečanju s hvaležnimi ozdravljenci. Primarij dr. Jože Žitnik se je rodil 14. novembra leta 1906 v Šmarju pri Ljubljani kot osmi otrok v družini, ki se je trdo prebijala na prgišču zemlje, in nam je dala tudi duhovnika, rajnega stopiškega župnika Franca Žitnika. Klasično gimnazijo je dokončal v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu in je bil vse življenje ponosen na to, da je bil zavodar. Medicino- je študiral najprej v Ljubljani, kjer je napravil tudi prvi rigoroz, nadaljeval in končal pa v Gradcu, kjer je bil v marcu leta 1932 promo-viran. Od začetka leta 1933 do konca leta 1935 je deloval v bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo in na I. kirurškem oddelku splošne bolnišnice v Ljubljani, nato pa do marca 1941 na kirurškem oddelku splošne bolnice v Mariboru. Po vrnitvi iz vojnega ujetništva v septembru leta 1941 je bil sprejet v Zavod za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v Ljubljani, naslednje leto pa napravil specialistični izpit iz kirurgije. Zdaj se je ves posvetil onko-logiji, raziskovanju in zdravljenju raka, in poleg dr. Cholewe, prvega ravnatelja tega zavoda, postal drugi kirurg-onkolog v Sloveniji. Po zgodnji smrti dr. Cholevve je ostal edini in polnih petnajst let ni imel vrstnika na področju svoje dejavnosti, ki bi mu bil v pomoč. Njegovi stanovski tovariši so v poslovilnih besedah od pokojnika javno priznali, da je bil najboljši kirurg-onkolog v Sloveniji. Leta in leta je operiral skoro vsak dan, spremljal potek zdravljenja ob bolniški postelji, delal v ambulanti, se posvetoval z zdravniki diagnostiki in terapevti drugih strok, zraven pa spremljal najnovejša dognanja na področju onkologije, jih preverjal in skušal prenesti v svoje delo. Ob vsakdanjem sprotnem strokovnem delu, ob študiju najnovejših izsledkov, ob lastnih izkušnjah in ob kritičnem mnenju sodelavcev se je dr. Žitnik izoblikoval v kirurga z jasnim pregledom o osnovnih načelih in posebnostih onkološke kirurgije. Leta 1958 je postal primarij na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, leta 1964 pa se je nekaj časa izpopolnjeval na medicinsko-radiološko-kirurški kliniki v Hamburgu, od koder je prinesel nove izkušnje v svojo pionirsko kirurško dejavnost. na Onkološkem inštitutu. Kljub vsakdanjemu tekočemu strokovnemu delu tako v operacijski sobi kakor ob bolniški postelji je primarij Žitnik še našel časa, ki ga je posvetil zdravstveni prosveti. Napisal je več člankov s področja onkologije, jih objavljal v raznih zdravstvenih publikacijah in zbornikih, se udeleževal kongresov kancerologov, na njih predaval (n.pr. v Skopju in Sofiji), pisal ocene, referate, poročila in izdal več samostojnih publikacij, med katerimi je vsekakor najpomembnejša »Rak — bolezen naših dni«, ki jo je izdala Mohorjeva družba kot redno knjigo leta 1966. Ko sem mu prigovarjal, naj se loti tega dela, je skraja zmajeval z glavo, naposled se pa odločil in čez malo časa že prinesel zasnutek poglavij. Knjiga je napisana s tisto razgledanostjo in jasnostjo, ki sta izvirali iz njegovih dolgoletnih spoznanj in izkušenj. V njej je med drugim prikazal svoje 165 Primarij dr. Jože Žitnik široko gledanje na zdravljenje raka in poudaril, da je treba začeti boj proti tej bolezni že pri zdravem človeku. Knjiga je plod njegovega večletnega dela, bogatih jzkušenj in strokovnega študija in je sploh prvo delo te vrste ne le v Sloveniji, marveč v Jugoslaviji. Bila je in je še dragocen spis in pomemben prispevek k naši zdravstveni literaturi, »razumljiva vsakemu laiku, poučna za dijake in študente medicinskih šol, zanimiva in uporabna za vse tiste, ki bi želeli iz nje črpati snov za prosvet-ljevanje ljudstva o raku. Želeti je res, da bi ta knjiga prišla v roke vsakomur, saj je pravilna poučenost ljudi o raku eden najpomembnejših dejavnikov za uspešno zatiranje te bolezni...« (Iz ocene prof. dr. Božene Ravnikar-jeve). Pokojni primarij Jože Žitnik pa nam bo ostal v spominu predvsem kot dober in žlahten človek, preprost in skromen. Hudi udarci, ki so ga zadeli v življenju, ga niso štrli, marveč okrepili in požlahtnili. V delu za bližnjega je našel vso uteho. Do vsakega bolnika je bil prijazen in ga s to prijaznostjo, ki je izhajala iz toplega čustva, spremljal vso pot zdravljenja, od diagnoze do operacije in nadaljnjega poteka zdravljenja. Koliko hvaležnih ozdrav-ljencev in ozdravljenk, ki jim je z zdravlje- njem ali s spretnim kirurškim posegom rešil življenje, ga je spremljalo na njegovi zadnji poti! Od njegovih najožjih sodelavcev smo slišali v spominskem govoru, da je šlo skozi njegove roke na stotine primerov raka na dojki in na stotine žensk, ki so obolele za to boleznijo, mu dolguje zahvalo za ozdravljenje. V boju proti raku je vztrajal do zadnjega. Ko je bil mesece pred smrtjo že sam hudo bolan, je vztrajno, občudovanja vredno opravljal svoje zdravniško delo in dejansko omahnil v njem. Pokojni je bil vse življenje prepričan kristjan. Mimo zdravniške etike mu je bilo krščanstvo tudi ena izmed prvin, iz katere je hranil svojo ljubezen do bližnjega. Za to se mi zdi pomenljivo posvetilo njegove knjige »Rak — bolezen naših dni« svojima: materi in očetu, ki sta mu dala, da je prav gledal svet in tako spoznal večnostne zakone, kako vodijo in uravnavajo življenje. Vdan temu spoznanju je živel in delal. V spomin Juriju M. Trunku Pred štirimi leti smo se ga spomnili v mo-horskem koledarju ob njegovi devetindevet-desetletnici, želeč mu, naj bi zdrav in čil dočakal stoletnico svojega življenja. Ugledni koroški Slovenec in duhovnik je 1. septembra 1970 dopolnil 100 let. Dne 12. marca letos pa je prišlo iz San Francisca v Kaliforniji brzojavno sporočilo, da je tam umrl najstarejši slovenski duhovnik Jurij Trunk, star 103 leta. Z njim je legel v grob mož, ki se je veliko prizadeval za pravičen izid koroškega plebiscita, po njegovem nesrečnem in krivičnem izidu pa vztrajno deloval med koroškimi Slovenci, dokler se ni moral umakniti, a je tudi v tujini ostal tesno povezan s svojo domovino do smrti. Pri Zavrnku se je reklo hiši v Bačah, v kateri se je Trunk rodil 1. septembra 1870 kot peti otrok v zavedni slovenski družini. Krščen je bil na Zilji, v šolo je hodil v Loče, četrti razred je končal v Beljaku, prav tam tudi tri gimn. razrede, od 4. razreda dalje je bil gojenec malega semenišča v Celovcu. Kot sedmo-šolec se je leta 1890 udeležil prvega shoda slovenskih abiturientov v Ljubljani, na katerega so bili povabljeni tudi hrvaški abiturien-ti. Po maturi je šel v celovško bogoslovje in 28. julija 1895 pel novo mašo v Bačah. »Svečenik sem postal in svečenik bom ostal,« je pozneje večkrat izjavil in zapisal tudi v svojih 166 spominih. Sredi avgusta istega leta je nastopil duhovniško službo v Vetrinju pri Celovcu, kjer je imel že prvi teden politični spopad, ki so se potem vrstili vsa leta njegovega delovanja na Koroškem. Zaradi narodne zavednosti je bil zmerom tarča prenapetežev, ki so znali doseči, da ga je krški (celovški) ordinariat premeščal iz enega kraja v drugega: iz Vetrinja v Šmohor, zatem nazaj v Vetrinje, nato v Spodnji Dravograd. Ker je bil že od bogoslov-skih let bolj rahlega zdravja, je odšel za nekaj časa v zdravilišče v Brixen na Tirolskem. Dne 1. nov. 1896 je bil nastavljen za upravitelja v Kazazah, majhni samotni župniji v Podjun-ski dolini. V Kazazah je ustanovil posojilnico in žitno zadrugo, zraven pa še pomagal pri posojilnici v Sinči vasi. Naslednje leto je kot dušni pastir pomagal nekaj časa na božjepot-nih Višarjah in se nato vrnil za kaplana v Šmihel pri Pliberku. Avgusta leta 1898 je prišel zopet v Kazaze, kjer je postal župnik; tu je dve leti poučeval tudi v šoli. Septembra leta 1904 je bil imenovan za mestnega župnika pri Sv. Križu v predmestju Beljaka. Ko je Trunk prišel v Beljak, je mesto štelo okoli 18.000 prebivalcev. Narodnostne razmere v mestu opisuje Trunk v Spominih takole: »Slovensko mesto (Beljak) nikakor ni bilo, niti ne čisto nemško, ampak na zunaj vse le nemško. Po narodnosti bi bilo pet do šest tisoč Slovencev v mestu. Pri ljudskem štetju leta 1910 nas je bilo Slovencev le nekaj nad — trideset, pa so vsakega posebej tirali pred komisijo in nam zapretili z ričetom, ker smo goljufivo navedli! Rubrika ,občevalni jezik' je satanska poteza!« V slovenski fari v predmestju Beljaka je Trunku uspelo, da je razgibal prosvetno in politično življenje Slovencev v tem mestu. Nemškim nacionalistom je bil zato trn v peti in so ga skušali odstraniti že pred prvo svetovno vojno kot »Hauptmacherja« — tako so ga sami imenovali — vseh Slovencev na območju njegovega službenega delovanja. V teh letih je Trunk veliko potoval; leta 1906 je obiskal Egipt in Sveto deželo, spomladi leta 1909 pa se je prvič odpravil tudi v Ameriko, ki je nanj napravila tak vtis, da se je po vrnitvi v Beljak že v oktobru istega leta drugič napotil tja in se vrnil konec aprila 1910. V maju naslednjega leta se je že tretjič odpravil v Ameriko; tokrat je videl dober del Kanade. Na teh potovanjih se mu je nabralo toliko gradiva, da je že imel v načrtu napisati knjigo. Ker je hotel v delo vključiti čim več podatkov o življenju Slovencev v Ameriki, je odšel septembra leta 1911 četrtič v Ameriko in ostal tam dober mesec. Med prvo svetovno vojno, ki jo je prebil kot župnik romarske cerkve Sv. Križa v Beljaku, so Trunka nepretrgoma preganjali, ga obtožili celo sovražnih protidržavnih dejanj in ga zaprli skupaj s slovenskim poslancem Francetom Grafenauerjem, pisateljem in duhovnikom Fr. Ksaverjem Meškom in drugimi Slovenci. To je bil čas, o katerem piše v Spominih, ko je »ovaduhov v hlačah in krilih mrgolelo okrog nas kakor čebel okrog matice, kadar je roj« (str. 71). Obdolžili so ga, da ima v grobnici pod cerkvijo speljan »telefon, ki deluje noč in dan ... in menda tudi podzemeljski rov tja do Zilje k svojemu vrednemu izdajalcu Mešku, ki ga je podaljšal tja do laške meje.« Vojska je z dvojnim kordonom obdala cerkev, župnika Trunka so stražili štirje orožniki in naredili preiskavo. V grobnici pod cerkvijo niso našli drugega kakor mrtvaške lobanje in kosti. Ker tu niso našli telefona, so ga iskali v tabernaklju in med orglami, a ga tudi tam niso našli. Vohljači vseh časov imajo povsod enako velike oči — za denar seveda. Sredi marca leta 1916 so ga zaprli v isto ječo kakor Meška, ne da bi vedela drug za drugega. Naslednji mesec so ga poslali v »konfinacijo« na Jezersko, kjer naj bi opravljal službo duhovnega pomočnika. S tem je bilo Trunkovega »dvanajstletnega župnikovanja pri Sv. Križu konec, bržkone tudi konec župnikovanja zadnjega slovenskega župnika na tej božji poti, kamor je prihajalo in morda še prihaja 90 odstotkov Slovencev« (str. 106). Na Jezerskem je ostal od 12. aprila 1916 do 1. januarja 1917, ko je bil imenovan za žup- tJurij Trunk 167 nika v Borovljah. Dobil je namreč namig, naj se pri razpisu poteguje za to faro. V Borovljah, kjer ni bil nikoli z dušo, kakor je sam zapisal, je bil spet v veliko spotiko nemškutar-jem. Tu je dočakal konec vojne in vse burne dogodke po njej, vse boje za Koroško in nesrečni plebiscit. Ko so Slovenci 26. oktobra 1918 v Borovljah ustanovili Narodni svet, je postal ne le njegov član, marveč tudi občinski načelnik. Kot izvedenec se je naslednje leto udeleževal na jugoslovanski strani mirovne konference v Parizu. Žal je bilo o usodi Koroške tedaj že vse naprej določeno. Po vrnitvi ga je jugoslovanska vlada imenovala za člana plebiscitne komisije v Celovcu in tako je lahko od blizu opazoval delo komisije. Odmeve na te dogodke — najbolj žalostne v njegovem življenju — je opisal v svojih Spominih, kjer je med drugim zapisal, da so bili dnevi po plebiscitu 10. okt. 1920 »dnevi obupnega joka in ihtenja, da je segalo do neba, dnevi tarnanja, bridkosti in strahu, kakor ga zgodovina evropskih narodov od turških vpadov sem še ni zabeležila ...« Žalostna obletnica tega plebiscita leta 1970 je bridko so-vpadla s Trunkovo stoletnico. Nemški šovinisti so se po plebiscitu le še bolj razbesneli in so preganjali ter tudi fizično napadali vse, kar je bilo slovenskega. Žrtev njihove surove podivjanosti je bil tudi Turnk, ki se je moral umakniti iz Beljaka in se zateči na svoj dom v rodne Bače. O tem je zapisal takole: »Vsak dan je prinesel kako klofuto. Požiral sem in trpel. Držal sem se doma, niti najožjih sorodnikov v vasi nisem obiskoval . ..« Pritisk se je večal s preiskavami in zasliševanji. »Domovinska sveta«, organa osrednje deželne protislovenske organizacije Karntnerheimatdiensta v Ločah ob Baškem jezeru in v Borovljah sta celo zahtevala, da se mora Trunk umakniti s Koroške in je naposled na zahtevo »sveta« v Ločah Trunk po 10. decembru 1920 v treh dneh moral zapustiti domačo občino. Umaknil se je v Celovec, kjer ga je krški ordinariat prisilil, da je 51 let star zaprosil za upokojitev. S Koroške se pa ni hotel umakniti. Bil je med prvimi, ki se je lotil obnove slovenskega kulturnega in političnega življenja na Koroškem. Sad teh prizadevanj je izdajanje novega lista »Glas pravice«, ki ga je kmalu zamenjal časnik »Koroški Slovenec«; ta je izhajal do napada nacistov na Jugoslavijo leta 1941. Vendar Trunk tudi v Celovcu ni imel miru pred nasprotniki, ki so mu naposled onemogočili bivanje v ljubljeni Koroški. Tako se je 20. julija 1921 odpravil v tujino, v Ameriko, v upanju, da »le za nekaj let mor- da«. To upanje se mu tudi po drugi svetovni vojski ni izpolnilo. Tako je ostal polovico svojega dolgega življenja v Združenih državah Amerike, mislil na rodno Koroško in čakal ure njene boljše usode. V Spominih je zapisal: »V Ameriko sem prišel kot naseljenec, vendar z mislijo, da se utegnejo razmere spremeniti, pa se vrnem. Kmalu vidim, da bo na Koroškem ostalo, kakor je nastalo, in je...« Z domovino je ostal Trunk v rednih stikih. Koroške Slovence je prepričeval, kakšna škoda bi bila, če bi se vključili v nemško krščansko socialno stranko, kot so to hoteli njegovi predstojniki. Zagovarjal je načelo, da se morajo Slovenci samostojno politično organizirati, sami zastopati svoje koristi, sami zahtevati svoje pravice ter se temeljito spoprijeti s političnim delom. Celovec naj tudi v prihodnje ostane središče. Poživiti je treba delovanje slovenskih prosvetnih organizacij, kjer jih ni, jih je treba ustanoviti, zajeti je treba vse slovenske zadruge in ustanoviti gospodarsko centralo v Celovcu. To je bil Trunkov program. Ko je prišel v Ameriko, ga je bolela misel, da je brez domovine. V Spominih piše: »Zdaj sem čisto sam na nepregledni severodakotski preriji. Le cerkvica in Bog v njej sta mi soseda. Srečen in zadovoljen sem, a vendar — brez domovine.« Tri leta je prebil v Fuldi blizu Bervicka v North Dakoti, nato se je preselil na slovensko župnijo v Leadville, Colorado, kjer je ostal 22 let, do 1. septembra 1946, ko se je preselil v mesto San Francisco v sončni Kaliforniji. Ob najljubši pesmi »N'mav čriez izaro, n'mav čriez gmajnico«, ki jo je zložil in uglasbil njegov rojak župnik Franc Treiber, pela pa kot mlada deklica prva njegova mati, je do smrti premišljeval žalostno usodo svoje domovine Koroške. Jurij Trunk se je zgodaj lotil pisanja. Za koroški list »Mir« je pisal podlistke. Za Mohorjevo družbo je napisal zbirko koristnih naukov za vsakdanje življenje, ki je izšla z naslovom »Bodi svoje sreče kovač« (Celovec 1904), molitvenik »Premišljevanje ob Rešnjem Telesu«, potopisne črtice s potovanja po Sveti deželi, ki so izšle leta 1911 pod naslovom »Na Jutrovem«. Nekaj prispevkov je objavil tudi v mohorskem koledarju, v večernicah in v Mladiki. O vtisih s svojega prvega potovanja po Ameriki je spisal v nemščini knjigo »Quer durch Amerika«. Leta 1912 je začelo izhajati v mesečnih zvezkih delo »Amerika in Ameri-kanci«, najbolj znano Trunkovo delo, ki so mu dale še posebno vrednost odlične Vavpo-tičeve ilustracije. Za slovenske časopise v Ameriki je pisal članke, razprave, opise, poto- 168 pise, dogodke itn. Za list »Amerikanski Slovenec« je do 1. septembra 1946 urejeval prispevke pod vzglavjem »Pisano polje«, dokler list v dotedanji obliki ni nehal izhajati. V okviru »Amerikanskega Slovenca« je izhajal tudi mesečnik »Novi svet«, pri katerem je Trunk sodeloval z uvodnimi članki. Bil je tudi sodelavec slovenskega dnevnika »Ameriška domovina«. Pri Mohorjevi družbi so izšli leta 1950 njegovi »Spomini«, spomini na lastno življenje in koroški plebiscit, v splošnem dragocen prispevek k podobi življenja in boja Slovencev na Koroškem v prvi četrtini 20. stoletja. Prof. Bogo Grafenauer jih je z obširnim uvodom zgodovinsko dopolnil. Dasi je bil Trunk odtrgan od domovine in je dobil ameriško državljanstvo, je tudi v Ameriki poudarjal: »Moja narodna zavest more biti le slovenska ... Slovenec sem, Slovenec ostanem. Svečenik sem postal in svečenik ostal.« Tako je ta zavedni in prizadevni koroški Slovenec našel svoj zadnji dom daleč od rodne zemlje. Dr. Josip Meško se je poslovil Stanko Cajnkar V knjigi »Cerkev na Slovenskem«, ki je slovenskim ljudem bolj malo znana, čeprav je v nji mnogo zanimivosti, je ob imenu dr. Josipa Meška zapisano tole: Rojen 14.3. 1899 Sv. Tomaž pri Ormožu, posvečen v mašnika 28. 6. 1925, doktor bogoslovja (1931), stolni kanonik (1951), kon-zistorialni svetovalec (1951), ravnatelj škofijske pisarne (1961), generalni vikar (1962), papežev hišni prelat (1964), apostolski pro-tonotar (1964), stolni prošt (1964). Takega seznama visokih cerkvenih služb in časti ne premore noben tomaževski rojak; tudi njegov stric pisatelj Ksaver Meško se ni povzdignil tako visoko, čeprav bo najbrž tudi v prihodnje Sv. Tomaž znan v slovenskem svetu predvsem kot rojstni kraj znanega pisatelja in ne kot domovina rimskega protono-tarja in mariborskega generalnega vikarja. Navedeni seznam služb in časti je seveda pomanjkljiv. Kaplanska mesta (Šmarje pri Jelšah, Črenšovci in Sv. Magdalena v Mariboru) sploh niso navedena. Prav tako ni povedano, da je bil dr. Meško nekaj časa profesor pastoralne teologije na mariborski Teološki visoki šoli. Manjka tudi podatek o njegovem službovanju v Sarajevu v času okupacije. Ce se prav spominjam je bil pokojni kanonik dalj časa urednik duhovniškega lista »Vzajemnost« in vodja posebne dijaške skupine, ki je bila znana po svojem nemiru (kljub mirnosti voditelja). V kronikah mnogih župnij pa bo zapisano tudi to, da je ta in ta dan maševal, pridigal in spovedoval (dokler je bilo kaj dela) skromni visoki gospod dr. Meško iz Maribora. Saj so vsi dušni pastirji vse škofije vedeli za njegovo »obljubo«, da bo vsakomur, ki ga bo prosil za pomoč, ustregel, če bo le mogel. Mogel pa ni samo takrat, ko je obljubil že komu drugemu. Midva sva bila rojaka, celo daljna sorodnika. Sošolca sva bila samo v mariborskem bogoslovju. Iz Lahonec (tako se pravi rojstni vasi dr. Meška) navadno niso pošiljali otrok v šolo k Sv. Tomažu, ampak k Svetinjam ali pa celo na Runeč (to je hrib v spodnjem delu Slovenskih goric, v župniji Velike nedelje). Iz te majhne šole smo se radi norčevali. Ker je stala na hribu, smo ji rekli »visoka šola na Runču«. Naš profesor verouka dr. Kociper je bil ponosen na to, da je bil že pred vstopom na gimnazijo »absolvent visoke šole na Runču«, za dr. Meška pa tega ne upam trditi, ker trenutno res ne vem, ali je hodil v šolo pri Svetinjah ali na Runču. Vem samo to, da v šolo pri Sv. Tomažu ni zahajal. Zato sva se v tem času komaj kdaj videla. Kot študent pa je prihajal k Sv. Tomažu, v cerkev in v društveno sobo (dvorane takrat nismo premogli). V gimnaziji je bil dve leti pred mano, ker je bil za leto starejši in ker so se njegovi starši prej odločili za vpis na srednjo šolo kakor moji. Ko sva bila študenta, sva se poznala bolj kot prosvetna delavca na kmetih kakor pa kot gosta iste mariborske gimnazije. V času vojne je bilo stikov manj, ker so tudi društva pešala in umirala. Bila sva še skupaj na primiciji rojaka Vinka Munda, potem pa je Jože Meško odšel k vojakom. Vojaščina mu je pobrala dve leti, ki ju ni mogel nadomestiti. Ker je naredil maturo isto leto kakor jaz, sva se oba precej istočasno odločala za pot v življenje. Kako sva končno pristala v istem mariborskem bogoslovju, to je popisano v »kroniki preproste slovenske družine«, ki sem ji dal naslov »Križnarjevi«. Tako sem prijatelju Pepeku (tako smo mu pri nas doma rekli, čeprav je bil že velik gospod) postavil skromen spomenik že v kaplanski sobi v Košani, ko sem to svojo knjigo pisal. Ker le redkokdo ve, kdo je ta Jože Kralj, ki ga poskušava z Lojzetom Zalar-jem pridobiti za vstop v mariborsko bogoslovje, bo kar prav, če bom v to osmrtnico tiste strani prepisal. 169 Popisovanje, kaj se je zgodilo v bogoslovju s prijateljstvi in poznanstvi iz časov srednješolskih let, ni moglo najti mesta v knjigi, ki je predvsem kronika kmečke družine. To nekako ni sodilo v zamisel o povesti kot celoti. Zato v Križnarjevih ni mogoče najti nadaljevanja našega izleta v Meškove gorice v Litmerku. Prav tako ni ničesar o Lojzetu (Zalarju) in Ivanu Kovaču (Janžekoviču), čeprav smo ostali dobri prijatelji in smo v hiši na Glavnem trgu marsikaj doživeli. Tudi o tem, kako smo obhajali Jožetovo in Lojzetovo primicijo, avtor Križnarjevih molči. Zaradi tega najbrž ni nastala znatna literarna škoda. O razlikah v mišljenju in čustvovanju, ki jih življenje z nujnostjo prinese, je težko govoriti, dokler so ljudje živi in še niso povedali vsega, kar jim je težilo srce. O duhovnem razvoju dr. Meška bo le težko kdo napisal končnoveljavno besedo. Bil je duhovno tako preprost, da se je dozdevalo, kakor da zanj problemov sploh ni. Bili so, najbrž prav tako težki in zamotani, kakor so jih občutili drugi, le da so se razreševali povsem mirno v globinah duha, ki je bil od otroštva sem nerazdružno povezan z vero v Boga, brez sleherne misli na odpoved zvestobe. V teh življenjskih temeljih, je bilo vse trdno in močno. Tu ni bilo omahovanja in iskanj, dvomov in malovernih vprašanj. »Naj bi kdo povedal vso modrost v enem samem stavku,« tako je imel navado reči, ko smo se drugi igrali učene filozofe in teologe. S svojim duhovniškim življenjem je dokazal, da je bil v posesti neke take Dr. Josip Meško temeljne modrosti, čeprav je najbrž le ni bilo mogoče označiti z enim samim stavkom. Saj taka velika dobrohotnost in požrtvovalnost ne more obstati brez velike modrosti. Ne vem, kdaj je umrla njegova vnema za poklic detektiva, s katero se je prav medlo branil pred mislijo na bogoslovje. V spoved-nici za take sposobnosti ni pravega mesta. Morda so bile zmede pisarniške službe bolj potrebne detektivskih metod. Pravi »cerkveni detektiv« pa bi dr. Meško zaradi svoje srčne dobrote nikoli ne mogel postati. Bil je le resnično dober človek in Bogu do konca zvest duhovnik. Nekega dne se je prismejal na obisk Lojze Poljanec. Vladko je sedel pri mizi pod veliko jablano in nekaj bral. Domači so bili raztreseni po hiši in okrog nje. »Bog te živi, fant!« je pozdravljal veseli gost svojega šolskega tovariša že od daleč. »Pozdravljen! Prav je, da si prišel,« je odgovoril Vladko. »Mati, denite kaj več v lonec, da ne bo lačen.« »Kaj delaš?« je hotel vedeti Lojze. »Berem, kakor po navadi. In ti? Zadnjič si mi rekel, da boš študiral gozdarstvo. Kako je s tem?« »Ah, kaj boš! To ni nikakršen pravi poklic. Naš oče so rekli: Paj Lojz, zajčji pastir pa ne boš!« Pomisli, sin velikega kmeta z Murskega polja pa bo nekakšen lovski čuvaj, je na pol v šali na pol resno, razlagal Lojze očetovo in svojo modrost. »In kaj sedaj?« je hotel vedeti Vladko. »Je že vse v redu. Ravno včeraj sem naredil prošnjo za mariborsko bogoslovje. In ti?« Vladko je povedal, kako je z njim. »Škoda, da se siliš v tisto blatno Ljubljano. V Mariboru bo bolj prijetno,« je menil Lojze. »Saj me v Ljubljani najbrž ne bodo sprejeli. Tako bova končno zopet tovariša!« Med pogovorom in šalo so ure naglo potekale. »Kajpa Kraljev Jože?« je vprašal Lojze. Jože je bil Vladkov rojak, doma na nasprotnem koncu župnije, Križharjev daljni sorodnik in sedaj prav tako na razpotju kakor Lojze in Vladko. Študirati je začel sicer dve leti poprej, pa je potem z vojaščino prav ti dve leti zamudil, tako da sta ga Vladko in Lojze došla. Prejšnja leta so se dobro poznali, vojna pa jih je nekoliko razdružila. Vladko in Jože sta se večkrat videla, ker sta zahajala oba v šentpavelsko cerkev k maši in v društveno sobo k sestankom in predavanjem. 170 »Siromak ne ve, za kaj naj se odloči,« je dejal Vladko. »Midva bi mu lahko povedala svoje zgodbe in mu tako delo olajšala.« »Imenitno,« je zadovoljno pritrdil Lojze. »Ničpametnejšega kot to!« Jože je bil nenadnega obiska zelo vesel. Njegovi domači so pri ljubeznivem sprejemu vneto sodelovali. Kuhinja je dala vse, kar je imela najboljšega, klet se prav tako ni dala osramotiti, dobrih besed, pesmi in šale pa tudi ni manjkalo. »Vesta kaj,« se je spomnil Jože, »pojdimo v vinograd. Grozdje zori, klopotci pojo in sonca ne manjka. Pijače je v kleti še dovolj, mesa in kruha bo Marica prinesla za nami. In mi se bomo pomenili o vsem kot možje.« Pot ni bila dolga. Svet je dobival že nekoliko melanholično jesensko barvo, zemlja je ponujala zadnje sadove, hiše in zidanice so tiho pozdravljale, v daljavi se je kopala v jesenski svetlobi cerkvica Vseh svetnikov, na severni strani ji je delala druščino kapela v Jeruzalemu in v ozadju je sameval Sv. Bolfenk. »Poglejta, kako lepa je naša zemlja,« se je navduševal Jože, ki je zelo rad govoril o lepoti svoje ožje domovine. »Ko bomo kaplani, bomo to lepoto dan na dan uživali,« je menil Vladko. »Kdo pravi, da bomo kaplani1« je ugovarjal Jože. »Midva bova skoraj gotovo. Ko narediš prošnjo za sprejem v bogoslovje, si že tako-rekoč nastavljen za dušnega pastirja,« se je smejal Vladko. »Kaj, vidva sta že naredila prošnjo?« se je čudil Jože. »Ti pa jo boš še ta teden,« je hotel vedeti Lojze. »Jaz? Kaj pa se ti sanja? Kdo pravi, da pojdem v bogoslovje?« »Midva. Zato sva prišla, da ti pomagava razmisliti,« je razlagal Lojze. »Povej najprej, kaj bi hotel biti.« »Ne vem,« je dejal Jože. »To in ono bi me veselilo. Mislil sem, da bi šel za detektiva.« »Vidiš ga!« se je zasmejal Lojze. »Jaz za gozdarja, ti za policaja, ta suha trešlika pa za profesorsko puščobo. Kakor da bi bili to kaki pametni poklici. Še sreča, da se nisi odločil za konjederca.« »Detektiv, to je vendar nekaj imenitnega. Izslediti zločince, reševati svet razbojnikov in tatov,« se je branil Jože Kralj. »Pa imaš sposobnosti za detektiva?« je bil Lojze radoveden. »Pa ne da bi bral prav zadnji čas Sherlocka Holmesa?« »Ravno ta me je navdušil in spodbodel.« »No, potem si že na pravi poti. Škoda, da ti ni padel v roke Domači živinozdravnik. Potem bi danes trdil, da si kar rojen za kravjo babico, kar bi imelo vsaj malo smisla. Toda ti boš toliko detektiv kakor jaz zajčji pastir.« Razgovor je prehajal v šalo in norčevanje. Za začetek je bilo to čisto dobro. Ko so se nazobali grozdja in se okrepčali v kleti, so se preselili v okusno opremljeno sobo, kjer je sestra Marica poskrbela, da ni ničesar manjkalo. Marica je spoznala, da sta prišla Lojze in Vladko Jožeta snubit za bogoslovje, in je bila močno vesela. Doma so zelo redko govorili o izbiri poklica, vendar so vsi težko čakali, da njihov študent spregovori. Vsi so želeli, naj gre v bogoslovje, silili pa so še manj kakor Križnarjevi. »Poglej, zakaj bi še ti ne naredil prošnje,« je začel Lojze znova. »Kaj imaš proti temu poklicu?« »Nič,« je povedal Jože vedro. »Si zaljubljen?« »Ne, za zdaj sem prost kakor ptica pod nebom.« »Tudi če bi bil, bi se dalo urediti. Kaj pa potem?« »Nič nisem mislil na to.« »Dovolj je, da misliš sedaj.« Za vse, kar je kdo povedal, je bil dobljen takoj nasproten dokaz, ki so ga novi ugovori prav tako znova ovrgli. »Jože, mi trije bomo šli skupaj v mariborsko bogoslovje. Potem bomo nekoč po teh lepih hribih duše pasli in ljudem pomagali. Ce imaš kaj sposobnosti za detektiva, ti bo prišlo čisto prav pri odkrivanju in zasledovanju grešnikov. Za pravega policaja pa prav gotovo nisi rojen.« Ko so se vračali, so bili vsi trije dobre volje. »Do nedelje si premisli,« je nasvetoval Lojze ob slovesu. »Potem pa pojdi z Vladkom h gospodu župniku. In jeseni na svidenje v Mariboru.« Naslednjo nedeljo je Jože Kralj vložil prošnjo za sprejem v mariborsko bogoslovje. Vladko je nekaj dni kasneje dobil sporočilo, da je sprejet v Ljubljani, če bodo v Mariboru dali potrebna dovoljenja. In ko so pristojni gospodje na škofiji rekli, da je Vladimir Križnar dolžan misliti na svoje ožje rojake in stopiti v mariborsko bogoslovje, je brez obotavljanja napisal še eno prošnjo. Prvega oktobra pa so bili vsi trije že gostje svojega novega doma. 171 Spominu velikega učitelja Marijan Zadnikar Danes, 12. avgusta 1972, smo ga pokopali. Za krsto ni bilo majhnih, nepreskrbljenih otrok. Njegova žena, ki so jo leta priklenila na bolniški voziček, je svojega dobrega moža pospremila na poslednji poti dostojanstveno in v trdni veri, da se je njegov duh umiril in dopolnil nekje onkraj groba in teme. Šli so z njim sorodniki in prijatelji in domačini so mu lepo zapeli, da bo lipa spet ozeleneia, ko pride pomlad. Potem so po tri kepe prsti začele padati na njegovo krsto. Prišli smo, da bi mu rekli poslednji zbogom, tudi njegovi učenci, ki nas je ob tej zadnji, neizprosni resnici, v katero nismo nikoli prav verjeli, prešinila ena sama misel: zdaj smo sami. Kljub naši življenjski in poklicni samostojnosti smo se doslej v strokovnih in znanstvenih dvomih še vedno radi zatekali k svojemu učitelju, češ kaj bo k novem odkritju ali ugotovitvi porekel »ata«, ali je bo vesel in mu bodo oči zažarele, ko bo povedal tisti svoj preudarni »harašo«, ali pa se bo samo pomenljivo odkašljal in si mislil svoje. Ko je gora cvetja ob odprtem grobu žarela v poletnem soncu in so se kamniške planine skrivale v poletnih meglicah, so neurejene misli begale po tako živih spominih na mrtvega učitelja in prijatelja, ki ga ne bo nikoli več. Kakšna beseda ta — nikoli več ... Ko sem ga pred 33 leti kot zeleni bruc osebno spoznal, je bil v najlepših moških letih. Kot profesor nam je govoril o umetnosti, domači in tuji, o njenih velikih dosežkih v velikem svetu, pa o skromnih odmevih nanjo pri nas doma. Odkrival nam je svet spomenikov in opozarjal na njih nesporne vrednote, ki so preživele stoletja, čeprav jim vsakokratni čas s svojimi vsakterimi muhami ni bil vedno naklonjen. Nikdar utrujen je naš učitelj stal, ko smo ob obiskih spomenikov mi mladi posedli po klopeh vaških podružnic. Sledili smo mu kot nedosegljivemu vzoru in radi bi imeli vsaj košček njegovega znanja, izkušenj in modrosti. Kako prav se je v poslovilnem nagovoru danes popoldne vprašal prijatelj, na katerega sem, zdaj najstarejši med slovenskimi konservatorji, boječ se premočnih solza, ko ne iztisneš iz grla besed, preložil breme zadnjega slovesa: kaj je bilo v tem dobrem človeku, da smo šli za njim, tedaj še vsi mladi in po naravi uporni, bolj zazrti v prihodnost kot jokajoči za preteklostjo, da smo mu sledili, kot bi nas začaral? Nekateri od njegovih učencev smo si po zgledu velikega učitelja izbrali poklic spomeniškega konservatorja. Nič kaj mikaven ni bil v tistih norih povojnih letih in še danes nima posebnega ugleda v naši družbi. Štele se je bil odločil zanj, ko mu je bilo 27 let. Imel je na skrbi usodo spomenikov na tedanjem Kranjskem in sprva celo na Koroškem. Ko je minila prva vojna vihra in se je po dolgih letih vrnil iz Sibirije, je postal konservator za Slovenijo. Kolikokrat jo je preromal v vseh smereh in po najbolj skritih poteh in kako se mu je razkrivala v svojih spomenikih, ki jih pred njim ni še nihče tako v celoti spoznal in dojel kakor on. Vse njeno preteklo umetnostno bogastvo se mu je razodelo, vsrkaval ga je in prvi ga je tudi pravično ovrednotil ter mu nakazal mesto v družbi velikih spomenikov zgodovinsko srečnejših narodov. V spominih na te čase se mu je nekoč izvila izpoved, da bi bilo v življenju najlepše neprestano potovati in hiteti za tistim, kar se ti neprestano izmika. Mnogo je potoval in hodil po svetu z odprtimi očmi za vse, kar se je dvigalo nad plehko vsakdanjost. Koliko tega je ujel in v naši zavesti zakoval za vedno, dokazujejo njegova dela, v katerih je povedal, da ima tudi narod nekdanjih hlapcev in siromakov svojo umetnost, ki jo je po svoje doživljal in se v njej izpovedoval. Ko smo mi mladi postopoma prevzemali njegovo delo, ga je še vedno živo spremljal do zadnjega, ko je vzravnan omahnil kakor hrast, ki so mu spodsekali korenine. Dr. France Stele 172 Proslavljali smo njegove visoke obletnice. Za šestdeseto smo mu zapeli njegovo najljubšo: »Kolj slaven naš Gospod s Sione« in deset let kasneje nas je, učene govornike in pisune, povsem razorožil in prevzel s svojo preprosto osebno izpovedjo: »Sedemdeset let je vsekakor lepa doba. Če pa pogledam nazaj, se mi zazdi, kakor da je sinoči bilo tisto iz najzgodnejše mladosti... V teh 50 letih zavestnega sodelovanja v slovenskem življenju se je ob meni, z menoj in na mojih ramenih toliko zgodilo, da današnja mladina nas, ki smo sedemdesetletniki, sploh več ne razume. Ce pa pogledam v luči svojega življenja in svojega naroda nazaj na teh 50 let, potem vam pa moram jasno povedati, da je bilo teh 50 let tako važnih v življenju slovenskega naroda, kakor dvomim, da so kedaj poprej bili. Saj smo nazadnje mi, narod ba-ckov, ljubitelji miru in vsega tega postali celo narod junakov ...« Svoj prvi stik z umetnostjo je takrat takole označil: »Umetnost v mojih mladostnih letih, to so bile panjske končnice pa ilustracije v mohorjevih knjigah, katere sem prerisaval. Umetnost je bil kip v cerkvi, pa slika, pa kip v znamenju — poterti pa se je umetnost za nas v tistem času končala.« Vprav zgodovinskega pomena so bile besede, s katerimi je takrat menda prvič zavestno opredelil svoje profesorjevanje: »Naša šola temelji na dobri tradiciji dunajske šole Wickhoffa, ki sem ga še sam eno leto lahko poslušal, predvsem pa Dvoraka in sadu, ki ga je ta šola dala po mojem predniku dr. Cankarju. Tu so korenine šole. Mi smo jih spopolnje-vali naprej, po svoji vesti in po svojih močeh, tako da mislim, da danes lahko upravičeno govorimo o ljubljanski šoli umetnostne zgodovine. In ko o tej šoli govorimo, me veseli, da je tako številen sad rodila... Od danes do jutri ni samo 70-letnik, ampak vsak človek, tembolj pa človek, ki je na pragu groba... Zavest, da vas je toliko, ki ste sprejeli od mene pobude in nauke, ta zavest me prepričuje, da ne bom mrtev, ko me gruda zakrije.« Posebno slovesna je bila njegova osemdesetletnica. To pot ne več samo v ožjem krogu prijateljev in učencev, temveč tako, kakor se za enega najvidnejših Slovencev spodobi: javno in z visokimi priznanji. Čeprav se je zdelo, da je smrti trmasto in za vedno obrnil hrbet in da ga nikoli ne bo našla doma, saj je bil vedno nekje med Ljubljano, Beogradom, Varšavo, Parizom in Rimom in še mnogokje, je svoja častitljiva leta menda prvič realno in glasno ocenil, ko sva na mednarodnem umetnostnozgodovinskem kon- gresu v Budimpešti leta 1969 govorila o prihodnjem, ki naj bi bil čez štiri leta v Moskvi: »Tja pa jaz ne bom več šel,« je s trpkim nasmehom ugotovil prav tako, kakor je z vedrim ugotavljal umetnostnozgodovinska dejstva. In res ne bo več šel. Pa tudi ne v Prekmurje, za katero je nekoč zapisal, da sodijo zgodnji obiski tega dela Slovenije med njegove najlepše konservatorske spomine, ne več na Ptujsko goro ali v Hrastovlje s tisto svojo nepogrešljivo palico in črno pelerino, ne bo ga več strašilo na samotni poti od Dravograda v Libeliče, tudi v Špitalič in v Zičko kartuzijo ne bova šla skupaj nikoli več, pri omizju, ko so mu lica zažarela in so mu oči prepredle drobne rdeče žilice, ne bo več pravil svojih hudomušnih latinskih prevodov slovenskih rekov in vinske zgodbe s poljskega dvora, pa tudi v svoje rodne Tunjice, ki so nam ga dale pred dobrimi 86 leti, ga ne bo nikoli več. Danes smo ga pokopali. Poletno sonce je žgalo na rože ob odprtem grobu in kamniške planine so zastirale meglice. Pokopavali smo tako velikega človeka, dobrega človeka, da se bomo tega šele dosti kasneje v vsej polnosti zavedli. Z njim ni odšel le prvi slovenski šolani konservator in oče tolikih pomembnih spoznanj, ne le znanstvenik svetovnega imena, z njim je odšla generacija domačih velikanov duha, še več, odšlo je obdobje slovenske kulturne zgodovine, ki je na mnogih področjih postavljalo temelje slovenskim humanističnim vedam. Žal pa so z njim odšli tudi bogati nezapisani spomini na to, kako je veliki pokojnik več kot pol stoletja živo spremljal in sodoživljal slovenske usode v prelomnem obdobju zadnjih desetletij. Z njim je odšlo nenavadno polno in nedvomno srečno človeško življenje, ki ga je po pameti in z modrostjo zajemal z veliko žlico. Ostali pa so za njim bogati sadovi njegovega raziskovalnega duha in neutrudne, zavidljive delavnosti ter ljubezni do preproste zemlje in njenih spomenikov, saj tudi zanj velja izrek, ki si ga je dal njegov prijatelj, mojster arhitekture Jože Plečnik, zapisati na eno svojih zadnjih stvaritev: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« Ko je po prvi veliki vojni umrl njegov učitelj Maks Dvorak, ki ga je pokojnik pogosto imenoval nepozabnega, je nekdo v njegov spomin zapisal: »Kogar sta doletela čast in sreča, da se je smel imenovati prijatelja tega dragocenega človeka, ga ne bo nikoli pozabil.« Tudi zate, dragi ata, velja isto. 173 Slovo od velikega umetnika STANETU KREGARJU V SPOMIN Jože Dolenc »... tedaj se sunkoma razmakne silni zastor, bliskoma plane luč iz višin, v trpljenju in zmotah zaželena luč, sijajna dopolnitev človekovih slutenj; in vse je jasno; ustnice se odpro, da bi naglas povedale vsem živim ljudem, kar edino je vredno in potrebno povedati; odpro se in utihnejo.« Te Cankarjeve besede so mi prišle v spomin, ko smo se 3. avgusta na šentviškem pokopališču poslavljali od Staneta Kregarja. Iz oblačnega neba je rosilo, nekje je nastala razpoka v oblakih, da je za trenutek posijalo sonce in tisti hip se je razpela mavrica čez nebo in se razlila v vseh barvah. Rekel bi, da je bilo nekaj simboličnega v tej mavrici, kot da bi nam hotel pokojni Stane že od zgoraj, od onkraj pokazati paleto mavričnih barv, s katerimi je poslikal nešteto platen, jih nanesel na sto in sto osnutkov za barvna okna, freske, oltarne slike, mozaike. Njegova dela, polna mavričnih barv, in v njih žlahtni umetnik, bodo živela dalje in preživela čas in prostor. V njih je toliko trajne lepote, da jih ne bomo nehali občudovati in se ob njih spominjati skromnega, silno prijaznega človeka in velikega umetnika. Štirideset let je tega, ko se je kot študent praške Akademije likovne umetnosti prvič pojavil v javnosti in presenetil s svojimi surrealističnimi podobami. Kakor pred njim samo še ekspresionisti, je prinesel prevrat v slovensko umetnost kot slikar surrealistične smeri, ki ji je postal utemeljitelj pri nas. Svet te umetnosti ni zasidran v zakonitosti vidne narave, marveč mu je najvišje vodilo emocionalna zakonitost sanjskih prividov. Kot zastopnika te slikarske smeri smo ga srečavali na mnogih razstavah, največ v skupini Neodvisnih in Mladih. Leta 1950 pa se nam je prvič predstavil s samostojno razstavo, ki nam je široko odprla pogled v njegov umetniški svet in v razvoj njegove umetniške poti prvih petnajst let napornega dela po končani akademiji. Svetloba, barva, ritem in njihova razpetost v vseh možnih registrih so značilni za njegovo umetniško ustvarjanje. Iz tega obdobja je na stotine slik od surrealističnih figuralnih kompozicij do žlahtnih tihožitij, pokrajin in figur ter figuralnih skupin. Pomemben mejnik v Kregarjevem umetniškem delu je leto 1951 oziroma 1953. Tedaj se je predstavil s prvimi abstraktnimi deli. Ta premik k abstraktni umetnosti je bil zavesten, tvegan in vendar logičen. Strokovna kritika mu je tudi na področju abstraktne umetnosti priznala nesporno mesto utemeljitelja. Tako Staneta Kregarja upravičeno uvrščamo med najvidnejše predstavnike tiste likovne generacije, ki je prispevala največji delež k razcvitu naše sodobne likovne kulture. Kritika ga je označila za največjega slovenskega kolorista za Jakopičem, za umetnika avantgardista, ki se je marsikdaj povsem sam zoperstavil ostarelim nazorom in togim pojmovanjem v umetnosti, nastopal na najbolj izpostavljenih položajih in utiral pot novim, prihajajočim močem v likovnem ustvarjanju. Za nobenim slovenskim umetnikom ni ostal tako obsežen opus kakor za Stanetom Kregarjem. To je potrdila že razstava njegovih del v moderni galeriji v Ljubljani (od 16. dec. 1971 do konca januarja 1972). Na njej se nam je predstavil kot naš največji barvni simfonik. Vse njegovo slikarsko delo dokazuje, kako je s svojim ustvarjanjem ostal v nenehnem stiku z naj- Prof. Stane Kregar 174 pomembnejšim sodobnim likovnim dogajanjem v svetu, obdobje zadnjih desetih let pa še posebno živo potrjuje umetnikovo notranje občutje do sodobnih zablod in grozot; v njegovem slikarskem delu se srečujemo z novimi ekspresivno poudarjenimi oblikami, z novimi simboli smrti, zatiranja, mučenja in uničevanja. Iz tega slikarjevega občutja so nastajala velika platna z oblikami bombnikov, tankov, vešal, ruševin, simboli sodobne groze, ki nas pretresa tembolj, ker nas spominja resničnega zla v svetu. Prihodnost nam bo Kregarjevo umetnost vedno znova odkrivala, razlagala in odpirala pogled v njeno simboliko in vizionarnost. Pokojni Stane Kregar se je rodil 10. novembra leta 1905 v Zapužah pri Št. Vidu nad Ljubljano. Po očetu, mizarju in dobrem risarju, je imel veselje do risanja, mati pa ga je s svojim živim pripovedovanjem rada vodila v pravljični svet. Klasično gimnazijo je študiral v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer je maturiral leta 1925. Po končanem študiju v ljubljanskem bogoslovju se je odpravil v Prago, kjer je študiral slikarstvo pri znanem profesorju Maksu Švabinskem od leta 1930 do 1935. Potem je bil do vojne profesor risanja na škofijski gimnaziji v Št. Vidu, kjer je imel tudi svoj atelje. V letih do vojne ga srečujemo na vseh pomembnih razstavah kluba Neodvisnih in Mladih. Po vojni se je posvetil izključno slikarstvu kot svobodnemu poklicu. Iz tesnega mansardnega ateljeja v Dvoržakovi ulici se je preselil v prostornejši nov atelje pod Rožnikom, kjer je ustvarjal do zadnjega. Njegove slike krasijo mnoge galerije doma in po svetu. Izreden je njegov pomen za obnovo cerkvenega slikarstva na Slovenskem. Napravil je mnogo oltarnih slik, fresk in mozaikov po naših cerkvah od Prekmurja do Kopra, številne cerkve na Slovenskem krasijo njegova barvna okna. Še nekaj tednov pred smrtjo je hitel dokončavati osnutek za pročelje nove cerkve v Kosezah — njegovo zadnje delo. Preden se je odpravil na operacijo, je še naslikal svetniške podobe za ščitni ovitek k zadnji knjigi Leta svetnikov. Koliko mohorskim koledarjem je narisal zaglavja k mesecem, koliko knjig opremil in koledarskih povesti ilustriral! Koledar za leto 1973 kar žari v njegovih barvah. Tudi koledarska — barvna oprema za leto 1975 bo njegova. Tedaj bo v Koledarju daljši zapis o delu velikega umetnika Staneta Kregarja, ki se je prezgodaj moral posloviti od svojih načrtov in nam bo ostal kot človek in umetnik v najlepšem spominu. Zame je pomenilo biti mlad, biti vesel, imeti v sebi hrepenenje, da bi ustvaril nekaj lepega, velikega, čudovitega. Nekaj, kar bodo ljudje občudovali. Ko sem kot osmošolec tudi kiparil, sem včasih gnetel glino pozno v noč. Roke so mi drhtele od navdušenja nad ustvarjanjem . .. Veselilo me je ustvarjanje, ne slava .. . Ustvarjanje je plod vztrajnega dela. Veliko časa je treba preživeti v samoti, če hočeš, da se bo rodila umetnina. Iz dela v samoti, iz vztrajnega iskanja, iz tistega, kar te v notranjosti žene k novim potem, nastaja tista revolucionarnost umetnosti, ki razburja ljudi. In to je obenem zvestoba sebi, zvestoba resnici, za katero se bojuje umetnik . .. Človek mora živeti v samoti in delati od jutra do večera. Brez zbranosti duha, če živiš samo zunaj, med ljudmi, ne moreš nič napraviti. Moraš biti sam .. . Delo mora stalno spremljati navdih. Velikokrat pride navdih šele z delom. Včasih pride tudi sam od sebe. Vedno pa ga mora spremljati delo. Sam po sebi navdih nič ne pomeni. (Iz umetnikovih izpovedi) Stane Kregar pri delu 175 Starostno zavarovanje kmetov Viljem. Zupane V skladu s prizadevanji naše družbe za uresničitev socialne varnosti vseh ljudi, je bilo v Sloveniji, kot prvi republiki v državi, uvedeno s 1. januarjem 1972 obvezno starostno zavarovanje kmetov. Predpise o tem vsebuje zakon o starostnem zavarovanju kmetov, ki ga je sprejela skupščina SR Slovenije 16. marca 1972 in je bil objavljen v 13. številki uradnega lista SR Slovenije iz istega leta. Prve pokojnine so dobili kmetje s 1. januarjem 1973. Pokojnine, priznane po navedenem zakonu, res niso visoke, kajti višina dajatev mora biti usklajena z zmogljivostjo plačevanja prispevkov zavarovancev, katerih pa ne moremo obremenjevati, ker je treba upoštevati, da plačujejo tudi še prispevke za zdravstveno zavarovanje. Že pri sedanji višini pokojnine nosijo velik delež bremen za kritje stroškov republika in občine. Vendar, začetek je tu in pričakovati smemo, da se bo v prihodnje to zavarovanje razširjalo tako glede na višino dajatev, kakor glede na obseg kroga upravičencev. Zakon namreč predvideva poleg obveznega starostnega zavarovanja kmetov, s katerim zagotavlja minimalno pokojnino za starost, tudi še razširjeno zavarovanje. Z razširjenim zavarovanjem se bo lahko določil širši obseg pravic, kot jih zagotavlja obvezno zavarovanje, lahko bo določena pravica do pokojnine za primer invalidnosti, lahko pa se vanj vključijo tudi osebe, ki niso zajete z obveznim starostnim zavarovanjem kmetov. V tem sestavku podajamo vsebino važnejših določb predpisov o starostnem zavarovanju kmetov z namenom, da bi seznanili kmete z njihovimi pravicami in dolžnostmi, ki jih daje oziroma nalaga zakon. 1. Krog oseb, ki so obvezno zavarovane za starostno zavarovanje kmetov Zakon o starostnem zavarovanju kmetov določa, da so za starostno pokojnino zavarovani kmetje, ki imajo lastnost zavarovanca- kmeta po prvem odstavku 16. člena zakona o zdravstvenem zavarovanju in o obveznih oblikah zdravstvenega varstva. Po tej določbi se štejejo za zavarovance — kmete osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Šteje pa se, da opravlja kmetijsko dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic oseba: — ki se kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarja s kakršnokoli kmetijsko dejavnostjo in je zavezanec prispevka iz osebnega dohodka od kmetijske dejavnosti, in sicer ne glede na to, ali je oproščena tega prispevka, in ne glede na to, ali ima še kakšne druge dohodke; — ki je na podlagi proizvodnega sodelovanja deloma ali v celoti svoje kmetijsko zemljišče združila z obdelovalnim zemljiščem kmetijske gospodarske organizacije in je po uspehih svojega dela in za oddano zemljišče udeležena v dohodku kmetijske gospodarske organizacije, pa ni z njo v delovnem razmerju (gre za kmeta kooperanta, ki ni zavarovan po predpisih o pokojninskem zavarovanju oseb v delovnem razmerju); — ki se v pridobitne namene kot posameznik poklicno ukvarja z lovom, ribolovom ali kakšno drugo kmetijsko dejavnostjo in je zavezanec prispevka iz kmetijske dejavnosti. Za starostno pokojnino niso zavarovani člani gospodinjstva zgoraj navedenih oseb, čeprav so zavarovani kot družinski člani nosilca zavarovanja. Z zavarovanci — kmeti so izenačeni tudi preužitkarji, ki so bili pred uvedbo obveznega starostnega zavarovanja kmetov zdravstveno zavarovani po prvem odstavku 16. člena zakona o zdravstvenem zavarovanju. Postavlja pa se pogoj, da so izročili kmetijo osebi, ki ima lastnost zavarovanca po tej določbi. Za preužitkarja, ki je ali bo izročil kmetijo v letu 1972, 1973 ali 1974, se zahteva pogoj, da jo izroči osebi, ki pridobi s prevzemom kmetije lastnost zavarovanca. Če pa je prevzemnik takšno lastnost imel že prej, pa izročitelj — preužitkar nima lastnosti zavarovanca in tako ne more pridobiti pravic iz naslova starostnega zavarovanja kmetov. Za preužitkarja, ki je izročil posestvo pred 1. januarjem 1972, se ne zahteva, da je prevzemnik postal zavarovanec šele s prevzemom kmetije, ampak zadostuje, da je to lastnost imel na dan uveljavitve zakona. Seveda bo preužitkar lahko uveljavil pravico do pokojnine, le v pri- 176 meru, če bo izpolnjeval za to tudi vse ostale pogoje. Zaradi tega, kot bomo kasneje videli, ne bo mogel uveljaviti pravice do pokojnine tisti preužitkar, ki je izročil svoje posestvo prevzemniku pred 1. aprilom 1965, kajti v tem primeru ne bo izpolnjeval pogoja, da je bil 5 let zavarovan, ker je bilo zdravstveno zavarovanje kmetov vpeljano šele 1. aprila 1960. Za družinsko pokojnino je zavarovan tako zakonec zavarovanca kmeta, kot zakonec preužitkarja, izenačenega s kmetom — zavarovancem. Pri kmetih, ki hkrati opravljajo obrtno dejavnost in so kot taki registrirani, je merilo o tem, ali so zavezani kmečkemu ali delavskemu zavarovanju, pretežnost osebnega dohodka iz ene ali druge dejavnosti. Kmetje, ki so bili doslej pokojninsko zavarovani kot obrtniki, ne morejo zahtevati prekvalifikacije iz obrtniškega zavarovanja v starostno zavarovanje kmetov. Kmetje kooperanti, ki izpolnjujejo pogoje, da se zavarujejo kot osebe iz delavskega razmerja, imajo pravico izbire, da se odločijo za delavsko ali kmečko zavarovanje. 2. Zavezanci za prispevek Pojem zavezanca za prispevek, to je osebe, ki je dolžna plačevati prispevek za starostno zavarovanje kmetov, se ne ujema s pojmom zavarovanca — kmeta, in je širši. Zakon loči zavezance prispevka — zavarovance in zavezance prispevka — nezavarovance. Zavezanec prispevka — zavarovanec je — zavarovanec — kmet iz prvega odstavka 16. člena zakona o zdravstvenem zavarovanju in obveznih oblikah zdravstvenega varstva, ki je hkrati obvezno zdravstveno zavarovan in o katerem je govora v prejšnjem poglavju; — uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi pravice do pokojnine ne izroči kmetije, temveč se sam zaveže še naprej plačevati prispevke za starostno zavarovanje. Zavezanec prispevka — nezavarovanec je — oseba fizična ali pravna, ki ji je zavarovanec — kmet ob upokojitvi izročil kmetijo, ki pa s tem ni pridobila lastnosti zavarovanca (delavec, organizacija, občina); — kmet, ki mu je prenehala lastnost zavarovanca (ker je n. pr. stopil v delovno razmerje), če je kdo na temelju njegove kmetije upravičen uveljaviti in uživati pokojnino; — oseba, ki se je zavezala plačevati prispevek za kmeta — zavarovanca, ob njegovi upokojitvi, ne da bi ji le-ta izročil kmetijo. Obveznost plačevanja prispevka za zavezance prispevka — zavarovance je trajna, obveznost plačevanja prispevka za zavezance prispevka — nezavarovance pa obstoja vse dotlej, dokler kdo uživa pokojnino na temelju prevzete kmetije oziroma dokler je kdo na temelju prevzete kmetije upravičen uveljaviti in uživati pokojnino. Če zavezanec prispevka — nezavarovanec kmetijo ali njen del odtuji, preide obveznost na novega prevzemnika kmetije oziroma njenega dela. Na zahtevo organa, ki odloča o pravici do pokojnine, vknjiži pristojno zemljeknjižno sodišče to obveznost na zavarovančevo prevzeto nepremičnino. Če zemljišče preide od kmeta zavarovanca po posameznih parcelah ali delih parcel v last pravne ali fizične osebe, ki nima lastnosti kmeta — zavarovanca, je novi lastnik parcele ali dela parcele dolžan plačati skladu obveznega starostnega zavarovanja kmetov ob prenosu lastninske pravice prispevek v višini trikratnega zneska katastrskega dohodka od zemljišča. 3. Višina prispevka Prispevek za starostno zavarovanje kmetov je sestavljen iz enotnega prispevka in prispevka v odstotku. Višina enotnega prispevka je enaka za vse zavarovance in znaša 75 odstotkov od poprečnega letnega zneska stroškov obveznega starostnega zavarovanja na kmetijo. Ta znesek se izračuna tako, da se predvideni letni stroški sklada delijo s številom zavezancev prispevka po stanju iz preteklega leta. Za leto 1973 je določen enotni prispevek v višini 457,50 dinarjev. Prispevek v odstotku se določa po stopnji od odmerjene osnove. To stopnjo predstavlja tisti dohodek, ki pri katastrskem dohodku 5.000 dinarjev letno pokrije 25 odstotkov poprečnega letnega zneska stroškov obveznega starostnega zavarovanja na kmetijo. Za leto 1973 je določena stopnja v višini 3,05 odstotka od katastrskega dohodka in pa od dohodka od gozda. Kolikor pa imajo zavezanci še druge dohodke, se tudi ti upoštevajo. Prispevek zavarovancev se določi v letnem znesku ter se plačuje v enakih trimesečnih obrokih, ki zapadejo v plačilo vsakega prvega v mesecu, plačani pa morajo biti v 45 dneh od dneva zapadlosti. Prispevke odmerja in pobira pristojni 12 177 občinski upravni organ davčne službe ločeno od drugih družbenih dajatev zavezancev. Davčni organ obvesti z odločbo zavezanca o odmerjenem prispevku. Zoper to odločbo ima prizadeti možnost vložiti pritožbo. Posebna občinska komisija določi tiste zavarovance, ki niso zmožni v celoti plačati odmerjenega prispevka in hkrati določi, kolikšen del so zmožni plačati glede na svoj ekonomski položaj. Ta del prispevka se imenuje dolžni znesek. Takšni zavarovanci so dolžni plačati prispevek samo v višini dolžnega zneska. Komisija pa lahko tudi v celoti oprosti zavarovanca obveznosti plačila prispevka, če ugotovi, da ga sam ni zmožen plačati. Okolnosti, ki so lahko razlog za zmanjšanje oziroma oprostitev plačila prispevka, so zlasti zmanjšanje . proizvodne zmogljivosti in zmanjšan skupni dohodek kmetije posebno neugoden gospodarski položaj kmetije, bistveno zmanjšana delovna sposobnost zavarovanca, večje število nedoletnih otrok ter ostarelih vzdrževanih članov in končno nevarnost, da bi plačilo prispevka ogrozilo preživljanje zavarovanca in njegovih družinskih članov. Postopek za oprostitev oziroma zmanjšanje prispevka zavarovanca se začne po uradni dolžnosti ali na pobudo krajevne skupnosti, zavarovanca ali pa skupnosti starostnega zavarovanja kmetov. Vsoto razlik med odmerjenimi prispevki in dolžnimi zneski zavarovancev krijejo družbeno—politične skupnosti. 4. Vrste in obseg pravic ter pogoji za njih uveljavitev Zakon o starostnem zavarovanju kmetov zagotavlja zavarovancem naslednje pravice: pravico do starostne pokojnine, pravico do družinske pokojnine in pravico varstvenega dodatka. Slednja ni samostojna pravica temveč jo je možno pridobiti samo hkrati s pokojnino. Pravico do starostne pokojnine pridobi zavarovanec pod naslednjimi pogoji: — da ima do dneva uveljavitve pravice do pokojnine vsaj 5 let lastnosti zavarovanca — kmeta, v to dobo pa se upošteva za čas pred uveljavitvijo zakona o starostnem zavarovanju kmetov tudi čas, ko je bil kmet zavarovan po predpisih o zdravstvenem zavarovanju kmetov; — da je v zadnjih dvajsetih letih pred uveljavitvijo pravice do pokojnine opravljal najmanj 10 let kmetijsko dejavnost kot lastnik kmetije s tem, da se kmetu borcu upošteva v to dobo čas udeležbe v NOV v priznanem trajanju; — da je dopolnil 65 let starosti, kmet borec pa 60 let; — da ob uveljavitvi pravice do pokojnine izroči kmetijo osebi, ki postane s prevzemom kmetije zavarovanec ali pa če izroči kmetijo prevzemniku, ki ne postane zavarovanec (delavec, organizacija, občina) vendar se le-ta zaveže plačevati prispevek za starostno zavarovanje kmetov, oziroma če se on sam ali pa kdo drug zaveže plačati prispevek v primeru, da zavarovanec ob upokojitvi zadrži kmetijo. Osebi, ki je delala na kmetiji in živela z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu ter se preživljala izključno z dohodkom od kmetijske dejavnosti, in ki ob smrti zavarovanca prevzame kmetijo, se v dobo 5 oziroma 10 let všteje tudi čas, ko je pred prevzemom delala na kmetiji in bila zavarovana po predpisih o zdravstvenem zavarovanju kmetov. Preužitkar pridobi pravico do starostne pokojnine pod pogojem, da je imel 5 let lastnost zavarovanca, da je v zadnjih dvajsetih letih pred upokojitvijo opravljal 10 let kmetijsko dejavnost, da je dopolnil 65 oziroma borec NOV 60 let starosti, in pa da se preživlja z izgovorjenim preužitkom. Kadar je govora o borcih NOV, so mišljeni borci, ki so stopili v narodnoosvobodilni boj oziroma so začeli aktivno in organizirano delati pred 9. septembrom 1943 oziroma do 13. oktobra 1943, če gre za Primorce, in jim je čas od tedaj pa do 15. maja 1945 priznan v dvojnem štetju. Starostna pokojnina znaša 250 dinarjev mesečno. Skupščina skupnosti in Skupščina SR Slovenije pa lahko glede na razpoložljiva sredstva sporazumno zvišata ta znesek ter ga usklajujeta z gibanjem življenjskih stroškov. Ob smrti zavarovanca oziroma preužitkarja pridobi njegov zakonec pravico do družinske pokojnine pod naslednjimi pogoji: — da je dopolnil 65 let starosti, borec NOV pa 60 let starosti; — da je bil umrli zakonec ob smrti uživalec starostne pokojnine oziroma, da je izpolnjeval pogoje za uveljavitev pravice do starostne pokojnine, oziroma, da je bil star najmanj 60 let, bil pa je vsaj pet let zavarovanec — kmet in opravljal v zadnjih dvajsetih letih najmanj 10 let kmetijsko dejavnost. Zakonec, ki ob smrti kmeta — zavarovanca oziroma upokojenca ni dopolnil predpisane 178 starosti 65 oziroma 60 let, bo pridobil pravico do družinske pokojnine, ko bo dopolnil predpisano starost. V tem primeru se torej ne zahteva istočasna izpolnitev pogojev na strani umrlega zavarovanca in zakonca, ampak nastopi za takšnega zavarovanca čakalna doba vse do izpolnitve pogoja predpisane starosti. Tudi v primeru družinske pokojnine morajo biti hkrati izpolnjeni pogoji izročitve kmetije oziroma pogoji prevzema obveznosti plačevanja prispevkov. Znesek družinske pokojnine je enak znesku starostne pokojnine. Posameznemu kmečkemu gospodarstvu gre hkrati le ena pokojnina. Ce je več oseb, ki imajo pravico do starostne ali družinske pokojnine, hkrati upravičenih do pokojnine, se le ta razdeli med vse upravičence po enakih delih. Pravico do varstvenega dodatka dobi lahko samo kmet-borec, ko pridobi pravico do starostne pokojnine, če je socialno ogrožen. Pogoje in kriterije so določile občinske skupščine na podlagi medsebojnega dogovora tako, da so ti kriteriji enotni. Velja načelo, da je do varstvenega dodatka upravičen kmet-borec, če dohodki od kmetijske dejavnosti in drugi redni dohodki kmeta borca in njegovih družinskih članov ne presegajo mejnega zneska najnižjih pokojninskih prejemkov, kot ga za vsako leto določi skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Varstveni dodatek se določi v višini razlike med pokojnino, h kateri se prištejejo še morebitni drugi dohodki kmeta-borca, in pa navedenim mejnim zneskom, ki je za leto 1973 določen v višini 833 din. Za družinskega člana, katerega redni-dohodki vplivajo na pravico do varstvenega dodatka in na višino dodatka, se štejejo zakonec, otroci in starši, ki živijo s kmetom-bor-cem na kmetiji. Dohodki se seštejejo in delijo na kmeta-borca ter na naštete družinske člane ter njihove družinske člane, ki se preživljajo od dohodkov kmetije. Tako se dobi delež dohodkov. Za redne dohodke iz kmetijske dejavnosti se šteje katastrski dohodek iz prejšnjega leta, pravilno povečan dvakrat. Katastrski dohodek se ne upošteva, če je kmet borec nepokreten in rabi stalno tujo pomoč, dalje, če boluje za aktivno tuberko-lozo, če je samohranilec in pa, če živi na posestvu četrtega katastrskega okoliša. Za osebni dohodek družinskega člana se šteje poprečni mesečni osebni dohodek iz prejšnjega leta, zmanjšan za 67 odstotkov. Za pokojnino družinskega člana se šteje pokojnina za mesec december prejšnjega leta, zmanjšana za 70 odstotkov. Med redne dohodke se ne štejejo invalidski prejemki po zakonu o vojaških vojnih invalidih, otroški dodatek, dodatek za nego in tujo pomoč ter invalidnina po predpisih o invalidskem zavarovanju, prejemki iz naslova odlikovanj, nagrada učencev v gospodarstvu, štipendija in socialna podpora. Kmetu-borcu, ki prejema varstveni dodatek, se lahko dodeli občasna družbena pomoč, če je zaradi bolezni, elementarnih nesreč ali drugih okoliščin začasno v težjem materialnem položaju. Taka občasna pomoč se lahko podeli samo dvakrat v letu. Pravico do varstvenega dodatka pridobi lahko ne samo kmet borec, ki uveljavi pravico do starostne pokojnine, ampak tudi njegov zakonec, ki pridobi po njegovi smrti pravico do družinske pokojnine, če je v podobnem socialnem položaju kot umrli zavarovanec. 5. Pridobitev pravice do pokojnine v prehodnem obdobju Vse, kar smo navedli v zvezi s pridobivanjem pravic do starostne in družinske pokojnine, bo veljalo po poteku karenčne dobe, ki je določena za čas do 31. decembra 1974, se pravi, da začno omenjeni pogoji veljati šele s 1. januarjem 1975. Vendar je zakonodajalec predvidel možnost, da lahko zavarovanci-kmetje uveljavijo pod določenimi strožjimi pogoji starostno pokojnino tudi že pred omenjenim datumom in sicer že s 1. januarjem 1973. V tem primeru pa morajo poleg ostalih, že navedenih pogojev, izpolnjevati pogoj, da so dopolnili 75 let starosti oziroma kmetje borci 70 let. S 1. januarjem 1974 pa bodo lahko uveljavili pravico do starostne pokojnine zavarovanci kmetje, če bodo dopolnili 70 let starosti, oziroma kmetje borci 65 let. Posebna ugodnost velja za kmete-borce, ki bodo upravičeni do varstvenega dodatka. Le ti lahko uveljavijo že s 1. januarjem 1973 pravico do starostne pokojnine, če so dopolnili 60 let starosti. Zakon za prehodno obdobje ni predvidel možnosti pridobitve pravice do družinske pokojnine. V tem prehodnem obdobju do 31. decembra 1974 bo lahko uveljavil pravico do družinske pokojnine samo zakonec tistega kmeta zavarovanca, ki je umrl po 1. januarju 1973 in je bil uživalec starostne pokojnine, ali pa je na dan smrti izpolnjeval zanjo pogoje, 12* 179 pa je ni uveljavil. Po 1. januarju 1975 pa bo lahko uveljavil pravico do družinske pokojnine tudi zakonec kmeta, ki je umrl pred 1. januarjem 1973 ali po navedenem datumu, če je ob smrti izpolnjeval vse pogoje za pridobitev starostne pokojnine in sicer če je ali pa bo izpolnil predpisano starost 65 let, borec NOV 60 let. 6. Način uveljavljanja pravic in postopek Zakon določa, da si kmetje — zavarovanci v svoji skupnosti samostojno določajo v mejah zakona pravice in obveznosti iz starostnega zavarovanja kmetov ter pogoje, način in sredstva za uveljavljanje teh pravic in to na samoupravnih osnovah. Kot pristojnega organa pri uveljavljanju teh pravic je skupnost starostnega zavarovanja kmetov pooblastila skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Zato odločajo o priznavanju pravic na prvi stopnji podružnice te skupnosti, na drugi stopnji pa direkcija službe te skupnosti. Za vložitev zahtevkov je služba te skupnosti izdala posebne obrazce, ki so zavarovancem na voljo pri podružnicah skupnosti, dobe pa se tudi v pisarnah krajevnih skupnosti in pri uradih občinskih skupščin. Tam dobe zavarovanci tudi potrebna napotila glede izpolnjevanja obrazcev in pa dokazil, ki jih je treba priložiti. Zahtevki se vlagajo neposredno pri pristojni podružnici skupnosti, na katere območju ima kmet-zavarovanec kmetijo, lahko pa tudi preko krajevnega urada oziroma občinske skupščine. O pravici do pokojnine odloči podružnica z odločbo, zoper katero ima nezadovoljna stranka možnost pritožbe na direkcijo skupnosti. Zoper odločbo direkcije skupnosti je dana možnost upravnega spora s tožbo na Vrhovno sodišče. O pravici do varstvenega dodatka je pristojen odločati izključno organ, ki ga določi občinska skupščina. Ta organ ugotavlja, ali je kmet-borec upravičen do varstvenega dodatka, hkrati pa odloči tudi o višini varstvenega dodatka. Predhodno bo pribavil mnenje pristojnega združenja zveze borcev NOV. Lastnost borca pred 9. septembrom 1943 oziroma do 13. oktobra 1943 ugotavlja v posebnem postopku pristojna podružnica skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja po predhodnem mnenju pristojnega združenja zveze borcev NOV. Lahko pa odloča o tem tudi organ pristojne občinske skupščine. To bo storil takrat, če bo zavaro-vanec-kmet vložil zahtevek za priznanje varstvenega dodatka, ne da bi imel že prej priznano lastnost kmeta-borca. Pokojnino in varstveni dodatek izplačuje oddelek za nakazovanje pokojnih pri direkciji Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pokojnina in varstveni dodatek se izplačujeta vsakega prvega meseca v naprej. Denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa so ob smrti upravičenca ostali neizplačani, se lahko podedujejo. Če pridobi zavarovanec-kmet pravico do dveh ali več pokojnin, more uživati le eno od njih, tisto, ki si jo sam izbere. 7. Zaključek Zaradi odmerjenega prostora smo v tem sestavku upoštevali le najvažnejše določbe predpisov o starostnem zavarovanju kmetov, ne da bi se spuščali v podrobnosti. Omejili smo se le na pravice in dolžnosti zavarovancev-kmetov, ki izvirajo iz starostnega zavarovanja, izpustili pa smo poglavja o organizaciji skupnosti in pa o financiranju tega zavarovanja. Pričakujemo, da bodo upravičenci na podlagi tega dobili vendarle zadovoljiv prikaz o obsegu svojih pravic in dolžnosti. Morda se bodo komu zdele pravice skromne. Pokojnina res da ni velika. Treba pa je upoštevati, da je upokojencu hkrati zagotovljeno tudi zdravstveno varstvo v enakem obsegu kakor ostalim zavarovancem-kmetom. Hkrati smemo pričakovati, da se bo pokojnina v bližnji prihodnosti povečala, kolikor bodo pač dopuščala sredstva iz prispevkov zavarovancev, katerih pa ne moremo preveč obremenjevati, tako da bodo morale velik del bremen nositi družbeno politične skupnosti. Vsekakor pa lahko ocenimo kot uspeh že samo dejstvo, da so kmetje končno prišli do svojega starostnega zavarovanja. Sestavek je bil napisan in oddan v maju 1973, v času ko so se vršile razprave o nekaterih predlogih za popravek zakona o starostnem zavarovanju kmetov. Kolikor je med tem prišlo do določenih sprememb, se le-te nanašajo v glavnem na upravičenost do pokojnine solastnikov, preužitkarjev in pa zakoncev oseb, ki so umrle pred 1. januarjem 1973. Dostavek Sestavek o starostnem zavarovanju je bil že v tisku, ko je skupščina SR. Slovenije sprejela zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o starostnem zavarovanju kmetov, objavljenim v uradnem listu SR Slovenije št. 26 z dne 25. julija 1973. 180 S tem zakonom se razširja krog upravičencev do starostne pokojnine na zakonca zavarovanca in nekatere preužitkarje, ki po dosedanjih predpisih ne bi bili upravičeni do pokojnine. Po novem zakonu pridobi zakonec zavarovanca pravico do starostne pokojnine pod enakimi pogoji kot zavarovanec sam. V primeru, da oba zakonca izpolnjujeta pogoje za starostno pokojnino, se pokojnina deli na oba upravičenca, ker ostane v veljavi načelo na eni kmetiji ena pokojnina. Po novih predpisih pridobi oseba, ki je izročila posestvo zavarovancu-kmetu pravico do pokojnine, če jo je prevzemnik dolžan preživljati, in da ima ob uveljavljanju pravice določeno starost, namreč 65 (borec 60) let oziroma v prehodnem obdobju v letu 1973 75 (70) in v letu 1974 70 (65) let. Nič več ni važno, kdaj je preužitkar izročil kmetijo (lahko tudi pred letom 1961) in tudi ni važno, koliko časa je bil zavarovan. Odpadla je tudi dosedanja omejitev, da preužitkar ni mogel uveljavljati pravice do pokojnine, če je izročil kmetijo osebi, ki je že imela lastnost zavarovanca. V takšnem primeru so sedaj pogoji izpolnjeni, če se le-ta (novi lastnik) zaveže plačevati prispevek v višini, kot bi ga plačeval izročitelj kmetije, če bi bil sam zavezanec prispevka. Novost, ki jo prinaša novela je tudi v tem, da lahko zavarovanec — izročitelj kmetije, ki ob izročitvi kmetije ni imel predpisane starosti, uveljavlja pravico do starostne pokojnine potem, ko dopolni predpisano starost, pod pogojem, da ostane tudi po izročitvi kmetije zavarovan v zdravstvenem zavarovanju (čakalna doba). Spremembo določb o družinski pokojnini je narekovalo predvsem dejstvo, da se po noveli zakonec šteje za zavarovanca in je tako namesto do družinske pokojnine upravičen do starostne pokojnine. Določbe o družinski pokojnini veljajo poslej samo za zakonca preužitkarja, ki je bil ob smrti uživalec starostne pokojnine oziroma je ob smrti izpolnjeval pogoj iz 1. tč. 18. člena, to je, da ga je bil prevzemnik kmetije dolžan preživljati in pa za zakonca osebe, katere kmetijo je po sklepu zapuščinske razprave prevzel po tej osebi dedič ali jo je pozneje prevzel nekdo, ki je zavarovanec po tem zakonu in ki je zakonca dolžan preživljati. Družinska pokojnina se v obeh primerih prizna ne glede na to, v kakšnem sorodstvenem razmerju je upravičenec z zavarovancem in ne glede na to, kdaj je umrl zakonec. V novem zakonu je tudi poudarjeno, da lahko zakonec zavarovanca in oseba, ki je izenačena z zavarovancem (preužitkar) uveljavlja pravico do pokojnine le, če ima lastnik kmetije v času, ko oseba uveljavlja pravico do pokojnine, lastnost kmeta-zavarovanca. Večni problemi Radi in pogosto zabavljamo zoper današnjo mladino. Nekaj citatov iz davne preteklosti, ki označujejo to zadevo; prvi se glasi: »Naša mladina ljubi razkošje, ima slabe manire, prezira avtoriteto in nima nobenega spoštovanja do starosti. Današnji otroci so nasilneži. Ne le, da ugovarjajo staršem, celo upirajo se jim, srkajo pri jedi in hočejo vse bolje vedeti kakor njihovi učitelji.« Drugi se glasi takole: »Nobenega upanja nimam več v prihodnost našega ljudstva, če bo to odvisno od današnje lahkomiselne mladine; zakaj ta mladina je brez dvoma neznosna, brezobzirna in pre-modra za svoja leta. Ko sem bil jaz še mlad, so me učili lepega vedenja in spoštovanja do staršev, današnja mladina pa hoče vse bolje vedeti, kakor vemo odrasli in hoče imeti zmerom prvo besedo.« Naslednji in zadnji citat, ki se nanaša na sodobno mladino, je še bolj črnogleden: »Ta današnja mladina je popolnoma pokvarjena, je hudobna, brezbožna in lena. Nikoli ne bo več takšna, kot je bila mladina poprej, in nikoli ji ne bo uspelo, da bi ohranila našo kulturo.« Zdaj pa poglejmo, odkod ti citati! Prvega je napisal modrijan Sokrat,ki je živel od leta 470 do 399 pred Kristusom. Drugi izvira od grškega pesnika in pisatelja Hezioda, ki je umrl pred približno 2670 leti. Tretji je še starejši in so ga našli vrezanega v babilonski lončeni plošči, stari najmanj 3000 let. 181 Počastitev 120-letnice Mohorjeve družbe V sredo, 22. novembra 1972, je bil ob 9. uri dopoldne v prostorih Teološke fakultete v Ljubljani (na Poljanski cesti 4) izredni občni zbor Mohorjeve družbe v Celju v počastitev 120-letnice njenega obstoja in delovanja. Izredni občni zbor je odprl njen predsednik, mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič, vodilo pa ga je izvoljeno 5-člansko delovno predsedstvo, v katerem so bili: dipl. ing. Jože Strgar, prof. dr. Rafko Vodeb, prof. dr. Franc Rode, župnik Svetko Gregorič in akad. slikar Lucijan Bratuš. Od 62 upravičencev-delegatov poverjenikov Mohorjeve družbe je bilo na izrednem občnem zboru navzočih 54 delegatov, navzoči pa so bili tudi člani odbora, tajništva in nadzornega odbora, delegati odbora ter mnogi predstavniki slovenskega družbenopolitičnega in kulturnega življenja. — Na sliki (z leve proti desni): pokrovitelj Mohorjeve družbe, mariborski škof dr. Maksimilijan Driečnik; ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Jožef Pogačnik; predsednik Komisije SRS za verska vprašanja Pavle Boje; član odbora Mohorjeve družbe, predstavnik Republiške konference SZDL Slovenije Franc Kimovec-Žiga; predsednik Slovenske matice, akademik prof. dr. France Koblar; pisatelj Ivan Matičič. Ob 120-letnici Vekoslav Grmič (Govor ob otvoritvi izrednega občnega zbora) Jan Baukart je leta 1954 zapisal znamenite besede: »Tudi v številnih kmetskih hišah lahko najdemo lepe zbirke knjig najrazličnejše vsebine. Značilno je v tej zvezi to, da so se za okupacije italijanski vojaki ob raznih racijah v Ljubljani in drugod zelo čudili, ko so našli skoro v vsakem stanovanju omaro ali vsaj polico knjig, rekši: Čemu tem ljudem toliko knjig? Nič manj se gotovo niso čudili nemški gestapovci, ko so praznili stanovanja izgnanih Slovencev. Morda je prav številčnost slovenskih knjig še podžigala njihovo sovraštvo do njih. Prepričan sem, da bi število domačih knjižnic utegnilo biti zanesljivo merilo za kulturno stopnjo kakega naroda.« 182 Ob teh besedah slovenskega pisatelja kar nehote pomislimo na založbo, katere 120-let-nico obhajamo, na Mohorjevo družbo, saj je prav ta Družba v dolgem času svojega obstoja razposlala med slovenske ljudi več deset milijonov knjig, tako da menda včasih sploh ni bilo slovenske hiše ali slovenske družine, kjer bi zaman iskali kakšno knjigo Mohorjeve družbe. Dolga desetletja so se okrog Mohorjeve družbe zbirali naši pisatelji in pesniki in po svojih knjigah, ki so jih pri njej izdajali, govorili ljudstvu, ki so ga nasilni tujci vedno znova skušali zbrisati z zemlje. Dolga desetletja so tudi zastopniki različnih panog znanosti pri Mohorjevi družbi izdajali v poljudnoznanstveni obliki svoja dela in tako slovenskega človeka seznanjali z razvojem znanstvene misli. Tako je Mohorjeva družba širila med Slovenci resnično »srčno kulturo in krščansko omiko« v najširšem pomenu besede. Vprašanje, ki si ga danes zastavljamo, je vsekakor tudi to: Kako, da se je delovanje Mohorjeve družbe tako močno razširilo med Slovenci, da je ves čas tako uspešno delovala'? Odgovor na to vprašanje ni tako preprost, ker je dejavnikov, ki so pri tem dejstvu sodelovali, gotovo več. Najprej moramo omeniti že duhovno veličino ustanoviteljev Mohorjeve družbe: Antona Martina Slomška, Andreja Einspielerja in Antona Janežiča. Seme, ki je po zamisli teh mož padlo v zemljo, je moralo vzkliti in obroditi sad. Dalje je treba poudariti pomen zanesljive mreže njenih požrtvovalnih poverjenikov iz vrst slovenskih duhovnikov, kakor tudi pomen okvira bratovščine, ki sije v njem po začetnih težavah opomogla. Prezreti ne smemo prav tako njenih sodelavcev, ki so se zanjo ves čas tako zavzemali in se žrtvovali, kakor npr. v zadnjih desetletjih Franc Šaleški Finžgar, dr. Jože Pogačnik in dr. Stanko Cajnkar. Pozabiti ne smemo kakovosti knjig, ki jih je Mohorjeva družba izdajala in so bile pač najboljše priporočilo zanjo. Predvsem pa moramo pomisliti na duhovno širino, ki je vedno dihala iz delovanja Družbe. To je bila tista vez, ki je mogla združevati vse dobro misleče Slovence med seboj, naj so bili končno že takšnega ali drugačnega prepričanja. To je bil tisti ključ, ki je tako z lahkoto odprl vrata sleherne slovenske hiše. To je bila tista govorica, ki so jo lahko razumeli vsi Slovenci. Morda je prav ta duhovna širina v delovanju Mohorjeve družbe vredna, da jo še posebej poudarim tudi danes, ko se povsod uveljavlja pluralizem svetovnonazorskih pogledov in je dialog med njimi oziroma med njihovimi zastopniki edini jezik, ki ga morejo vsi razumeti, ki ne razdvaja, temveč združuje. A za dialog je ravno potrebna omenjena duhovna širina. Ko se oziramo danes nazaj na pot, ki jo je prehodila Mohorjeva družba v 120 letih, se nam vsiljuje misel tudi na leti 1919 in 1941, ko je preživljala najtežje preskušnje. Prav je, da se ob spominu na te dve križevi postaji še bolj zavemo svoje dolžnosti v skrbi za njen razvoj, saj sta obe postaji tudi postaji križevega pota našega naroda. Leta 1919 je tujec stegal roko po Koroški, leta 1941 pa so okupatorji začeli požigati slovensko domovino in pobijati zavedne Slovence. Zato je Mohorjeva družba leta 1919 bežala na Prevalje, leta 1941 pa je doživela žalostno usodo vsega, kar je bilo za okupatorje preveč slovensko. Naj torej ob Mohorjevi družbi raste in se razvija narodna zavest, ljubezen do Slovenije in Jugoslavije! Spomniti pa se moramo danes prav tako obeh sestrskih družb v Celovcu in v Gorici, ki opravljata med zamejskimi Slovenci podobno poslanstvo, kakor ga opravlja doma Mohorjeva družba v Celju. Dobro bi bilo, da se vezi med temi tremi družbami še utrdijo in poglobijo, tako da bosta potem Družbi v Celovcu in Gorici lažje premagovali težave, ki sta jim izpostavljeni. Končno ne bo odveč, če si pokličemo v spomin leto 1945. Takrat je zopet zaživela vsestranska kulturna dejavnost slovenskega človeka na ruševinah domovine, in to v okviru Predsednik Mohorjeve družbe dr. Vekoslav Grmič odpira izredni občni zbor 183 socialistično urejene družbe. Predsednik takratne slovenske vlade Boris Kidrič se je takoj odločno zavzel za Mohorjevo družbo in videl pomen njenega poslanstva tudi v novih razmerah. Enako so gledali nanjo predstavniki oblasti in družbenih organizacij pozneje, čeprav je bilo treba premagati še marsikatero oviro, preden je mogla v polni meri razviti svoje delovanje, preden je to drevo, ki mu je vihar v letih 1941—1945 polomil veje, ozele-nelo in se povsem obraslo. Danes moremo vsekakor že z zadovoljstvom opazovati njegovo rast. Nadaljnji razvoj Mohorjeve družbe in sploh njen obstanek je gotovo odvisen od tega, kako bo znala odgovarjati na vprašanja in potrebe današnjega slovenskega človeka, kako mu bo znala nuditi ustrezno literaturo, znanstveno in versko misel našega časa, kako bo v resnici ostala zvesta duhovni širini, ki ji daje poseben pečat od Slomškovih časov. Mohorjeva družba mora tudi v prihodnje govoriti tako, da jo bodo razumeli vsi Slovenci, da bodo dostopni za njeno dobronamerno misel vsi, čeprav ni nujno, da se bodo s to mislijo vsi popolnoma strinjali. Ob koncu pa še besedo zahvale vsem, ki so doslej kakor koli pospeševali dejavnost Mohorjeve družbe. Želel bi, da bi jim nikdar ne bilo žal za to, kar so zanjo storili. Naj bi se vedno mogli s ponosom ozirati na to svoje delo! In beseda zaveze nas vseh, ki smo se zbrali k tej slovesnosti: tudi v prihodnje hočemo pospeševati njeno dejavnost in z njo širiti duha, ki so ji ga vtisnili njeni ustanovitelji, seveda tako, da bo to ustrezalo znamenjem časa, ki v njem živimo. Prenovljena Mohorjeva družba v prvih dveh letih dejavnosti Poročilo tajnika Otmarja Črnilogarja na izrednem občnem zboru Ustanovni občni zbor Mohorjeve družbe v Celju je pred dobrima dvema letoma, 25. februarja 1970, zaupal bodoče vodstvo društva za štiri leta odboru, ki ga skupaj z zastopniki škofij ter predstavniki družbenih organizacij in drugih društev sestavlja 29 ljudi. V nadzorni odbor je izvolil 5 članov, tako da je torej skupaj 34 odgovornih. Ce prištejemo še 8 članov delovne skupnosti ter urednika Nove mladike in Znamenja, ki sta bila pritegnjena v odbor, tedaj usodo društva Mohorjeva družba vodi 44 ljudi, zbranih iz vse Slovenije. Tako demokratsko in samoupravljalsko vodstvo društva ima nekatere prednosti, pa tudi hibe: težje pride do zlorabe, včasih pa se ideje počasneje uresničujejo. Odbor je na svoji prvi seji izvolil izmed sebe tajništvo, ki ga sestavlja skupaj z upravnikom 13 članov; pozneje sta bila k dejavnosti tajništva pritegnjena še urednika Znamenja in Nove mladike. Odbor društva je do danes imel 8 sej, tajništvo 11, nadzorni odbor 3 in delovna skupnost v Celju 4. To poročilo ima namen per summa capita pokazati na naloge, ki sta jih odbor ali tajništvo doslej uresničila, in na probleme, ki nas še čakajo. Po občnem zboru sta na ramena odbora hkrati pritisnili dve bremeni: društvo je bilo treba na zunaj in na znotraj pravno utemeljiti, mu dati trdno podlago in obenem že misliti na knjige, na program. Vsi smo se zavedali, da nas bodo poverjeniki in mohorjani ocenjevali predvsem po tem, kakšne knjige, kakšno letno darilo bodo prejeli. Na ustanovnem občnem zboru smo dobili imenitno pravilo: »Misliti je treba, kaj bi hotel Slomšek z Mohorjevo družbo danes uresničiti«. Toda kako to izpeljati? Dejansko sta še zmeraj obstajali dve telesi: društvo in založniško podjetje MD. To dvoje je bilo treba spraviti v skladno enoto, kakor telo in dušo, seveda tako, da delovna skupnost ne bo prikrajšana v svojih delavskih pravicah, da pa vendar postane druša vsega dela društvo Mohorjeva družba. Prvi korak na tej poti je bila pogodba med novim društvom Mohorjeva družba in Založniškim podjetjem Mohorjeva družba v Celju, ki je bila podpisana že 13. maja 1970. Pogodba naj bi veljala za prehodni čas, ki pa ne bi smel seči preko enega leta. Dober mesec pred iztekom te pogodbe, ki je urejala pristojnosti tako ene kakor druge pogodbene stranke, t. j. 7. aprila 1971, sta tajništvo MD in delovna skupnost podpisala Sporazum, ki je natančneje določil področja odgovornosti in dela obeh podpisnikov. Sporazum je odstranil marsikatero neupravičeno sumničenje in nepotreben strah, postal je norma, ki je v marsičem olajšala delo. Ta sporazum sta tajništvo in delovna skupnost še dopolnila 28. decembra istega leta (1971), ve- 184 ljati pa je začel 1. januarja 1972. Tako ima danes Mohorjeva družba dve listini, ki urejata njeno delovanje: Pravila Mohorjeve družbe ter Sporazum o samoupravnih pravicah delovnih ljudi, o notranji organizaciji in delovnih razmerjih, formiranju in delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Ta sporazum ureja odnos med delovno skupnostjo (delavci) MD v Celju in ustanoviteljem (odbora MD). Naj takoj omenim, da se tu in tam čutijo pomanjkljivosti, tako v Pravilih kakor v tem, da bi bilo treba natančneje opredeliti pristojnosti posameznih funkcij, zlasti tistih iz tajništva. Nujno je potreben podrobnejši notranji pravilnik ali poslovnik, ki bo organom družbe in njenim delavcem določil naloge in odgovornosti za določeno delo. Ker pa se pripravlja nov republiški zakon o društvih, namerava tudi MD še počakati. Kar se tiče delovne skupnosti v Celju, moram reči, da se je brez posebnih težav vključila v svoj novi status. Vse njeno delo stalno, skoraj tedensko spremljam od blizu, zato lahko trdim, da imajo člani te skupnosti do društva, do njegove imovine in do njegovih ciljev dobre odnose ter da jim je uspeh društva pri srcu. Društvo je bilo registrirano in potrjeno pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve v Ljubljani 23. marca 1970. Potrjena so bila Pravila, kakor jih je sprejel ustanovni občni zbor. Ostalo je še vprašanje premoženja, ki ga je bilo treba prenesti od Založniškega podjetja MD na novo društvo Mohorjevo družbo. Po opravljeni likvidacijski bilanci — po stanju 31. 12. 1970 — je skupščina občine Celje likvidirala Založniško podjetje MD in njegovo premoženje izročila Društvu Mohorjeva družba. Hkrati, vzporedno z urejanjem nove pravne podobe Mohorjeve družbe, smo seveda morali snovati tudi njeno poglavitno dejavnost, njen knjižni program. To snovanje je potekalo v dveh smereh: klasični letni knjižni dar in samostojne knjižnice. Lansko božično darilo za mohorjane vsi poznate. Kar se pa letošnjega tiče, boste — upam — potrdili, da knjižni dar že sam po sebi proslavlja visoki jubilej najstarejše slovenske založbe. Pri programiranju smo se držali načela, da uredniki in tajništvo najprej prisluhnejo mnenju in željam odbora, zberejo, kar je zbrati mogoče, potem pa zopet odboru predložijo v potrditev. Vedno smo se držali načela, da je treba najprej iskati dobra domača, po možnosti izvirna dela, in šele potem, če teh ni, pridejo na vrsto prevodi. Obenem pa moram reči, da je prav skrb za pro- Predsedstvo izrednega občnega zbora in tajnik Mohorjeve družbe prof. Otmar Črnilogar med svojim poročilom gram še zmeraj preveč nedoločena; premalo je jasno, kdo je — recimo — že dve leti prej dolžan misliti, kaj bomo izdali. Vendar se tudi to zboljšuje, odkar je bil ustanovljen uredniški odbor. Upamo, da bo z letošnjim programom lahko vsakdo zadovoljen: če izvzamemo Mohorjev koledar, ki je v leposlovnem in publicističnem delu pač vsako leto izviren, nov, je pred nami še Alojza Rebule »Divji golob«, povest o duhovniku našega prostora in časa, Franceta Vodnika »Od obzorja do obzorja«, knjiga, ki bi jo mladini in vsem pedagoškim ustanovam človek ponudil kot premišljevalno knjigo, potem pa Jezusov evangelij! Prvotna zamisel evangelija je bila, da bi prevedli Jezusov evangelij milanske družbe MIMEP. Bili smo prepričani, da bo vse gladko teklo, pa ni šlo. Evangelist Luka je sicer zapisal: »Ubogim se blagovest (evangelij) oznanja,« toda izdaja omenjenega italijanskega evangelija bi bila za nas predraga. Odločili smo se, da takšno oziroma še boljšo izdajo evangelija pripravimo sami. Sestavljen je bil uredniški odbor (Cajn-kar, Bordon, Dolenc, Kragelj, Vodeb), ki se je zavzeto lotil dela, in tako je pred nami blesteča knjiga evangelijev z uvodi, z opombami in barvnimi slikami. Pa še nekaj več: tudi načrt za nadaljnje knjige svetega pisma že obstaja. Apostolska dela so že napovedana za prihodnje leto. Knjige so, tudi kar se papirja, tiskarske tehnike in opreme tiče, na višini; naklada je med 63.000 in 66.000 izvodov, oziroma pri Evangeliju 80.000, kar seveda hkrati govori tudi o povečanju števila mohorjanov-naročnikov (od 52.000 lani na 62.000 letos). Posebna letošnja novost je stenski koledar s Kregarjevimi podobami. Ker sem že omenil povečanje števila mohorjanov, naj povem še 185 V nedeljo, 19. novembra 1972, je bila ob 10. uri v navzočnosti slovenskih škofov slovesna maša v opatijski cerkvi v Celju, in sicer v počastitev spomina ob 110. obletnici smrti Antona Martina Slomška in v počastitev 120-let niče obstoja in delovanja Mohorjeve družbe. Slovesno pridigo je imel predsednik Družbe, mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. to, da je letak, ki ste ga dobili konec poletja, prinesel več kot 2.000 novih naročnikov. Sam sem bil priča, kako tudi preprosti ljudje radi prebirajo brošuro »120 let Mohorjeve družbe.« Seveda se pri vsem tem zavedamo tudi napak in pomanjkljivosti, ki jih boste sami opazili, ki pa — upam — ne bodo hudo zasenčile ne vsebinske ne oblikovne lepote letošnjega knjižnega daru. Če pri vsem tem pomislimo še na ceno (prejšnji teden sem kupil Jeana Fourastieja knjigo »40.000 ur«, ki ima komaj 8 strani manj kakor »Divji golob«, a sem zanjo odštel 80 dinarjev), menim, da smo tudi v naročnini obdržali mohorjanski etos. Rad bi na tem mestu izrazil v imenu vseh mohorjanov Slovenije hvaležnost in priznanje vsem, ki so sodelovali pri letošnjih mohorjev-kah: pisateljem, urednikom, posebej še upravniku in odgovornemu uredniku, ki se je ves predal skrbi, da bi mohorska knjiga prihajala na svet v novi, lepši posodi. Knjižnice Mohorjeve družbe so drugo pomembno delo, o katerem vas želim na kratko obvestiti. Ideje, zamisli, ki so na sejah odbora in tajništva prihajale na dan kakor kometi, so se počasi izoblikovale v naslednje knjižnice: 1. Knjižnica »Studenci žive vode« — duhovna knjižnica, za katero skrbi sam predsednik škof Grmič; prvo knjigo Alojza Rebule, »Smer — Nova zemlja« ste najbrž že premeditirali. V pripravi pa je že nova knjiga, in sicer: Ratzin-ger, Uvod v krščanstvo. 2. Znanstvena knjižnica, urednik dipl. ing. Jože Strgar. Prvi zvezek je na vidiku: Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Pripravlja pa se tudi nov zvezek te knjižnice z delovnim naslovom »Meje spoznanja«. Knjiga bo vsebovala vrsto prispevkov raznih slovenskih avtorjev, ki bodo skušali povedati, kaj znanost v tem trenutku zmore in česa ne zmore. V to knjižnico je uvrščeno tudi delo Jožeta Krošla »Uvod v pastoralno sociolo- 185 gijo.« 3. Mladinska knjižnica (zanjo skrbi prof. France Vodnik, ki je letos prispeval 1. zvezek z naslovom »Od obzorja do obzorja«, in sicer v redni knjižni zbirki). Ta naj bi tekla nekako po dveh tirih: zdaj po leposlovnem, zdaj po strokovno-vzgojnem. Za naslednjo, leposlovno številko so predvidene Svenssono-ve »Prigode malega Nonija«. 4. Mohorska knjižnica (urednik dr. Emilijan Cevc) še oblikuje svojo podobo in program. Razmišljanje gre v to smer, da bi v njej izhajalo lažje branje, ki naj plemeniti duha in srce. Morda bi bila ta knjižnica posebej primerna za starejše mohorjane, ki radi bero lažje stvari. Odbor je sklenil, da bo to vprašanje reševal v prihodnjem letu. 5. V zasnovi je tudi Družinska knjižnica. Zrasla naj bi iz temeljitega posvetovanja in sodelovanja z medškofijskim pastoralnim svetom, ki bi knjižnici ob podpori strokovnjakov dal tudi profil. To bi bila — po dosedanjih razmišljanjih — knjižnica strokovnega pastoralnega značaja. Na zadnjih sejah odbora je prišla na dan tudi misel, da bi v znanstveni knjižnici izšle izbrane razprave pokojnega prof. dr. Maksa Miklavčiča in filozofske razprave prof. dr. Janeza Janžekoviča. Te so namreč raztresene po raznih revijah in tako premnogim težko dosegljive. . S tem, kar sem povedal o doseženem delu in o programu, gotovo nisem izčrpal vsega, kar se je obravnavalo na sejah odbora in tajništva, niti tistega, kar se da razbrati iz zapisnikov. Pač pa mislim, da vse to lahko zadovolji tiste, ki jim je bila prenovljena Mohorjeva ob ustanovnem občnem zboru pri srcu, in da se približuje tistemu, kar bi danes Slomšek želel videti v Mohorjevi. Ob tem bogatem programu se pojavlja vprašanje uredništva, kajti razumljivo je, da skrb za vse navedene in morebitne druge izdaje ne more sloneti na ramenih enega samega urednika. Vprašanje smo deloma reševali že v letošnjem letu, in to tako, da naj ima vsako področje svojega urednika ali odgovornega urednika. Že iz letošnjih mohorjevk lahko razberete, da je pri njih sodelovalo več urednikov, pri Jezusovem evangeliju pa cel uredniški odbor (Bordon, Cajnkar, Dolenc, Kragelj, Vodeb). Iz te kratke, komaj enoletne prakse se bo pri Mohorjevi gotovo razvil nekakšen uredniški konzorcij, ki se bo dela loteval teamsko, kakor danes pravimo, oziroma bo prišlo do specializacije posameznikov na enem področju. V ta uredniški konzorcij seveda spadata tudi urednika Nove mladike in Znamenja. Prvo je spočetka urejeval Viktor Smolej, zdaj pa jo že dve leti ureja Stanko Janežič; ta ji je na željo bralcev in odbora MK dal novo obliko ter v dveh letih v marsičem uspel, vendar še zmeraj prihajajo pritožbe, da je v njej premalo tistega, kar o njej piše že na ovitku, namreč da je družinska revija. Preveč da je v njej leposlovja, in to celo šibkega, očitajo. Znamenje kot nadaljevanje Nove poti ureja Franc Rode že drugo leto. Tako pri tej reviji kakor pri Novi mladiki obstajata dovolj številna uredniška odbora. Obe reviji izhajata kot publikaciji Mohorjeve družbe. Poleg lastnih dohodkov prejemata obe reviji subvencijo: Nova mladika od Mohorjeve družbe, Znamenje pa od SZDL Slovenije in Komisije SRS za verska vprašanja. Ko često poslušam tarnanje urednikov, da manjka dobrih pisateljev, mi vedno prihaja na misel Tacitov stavek: »Kdo ne ve, da so govorništvo in ostale umetnosti izgubile svojo staro slavo, pa ne zaradi pomanjkanja ljudi, temveč zaradi lenobe mladih, zaradi nemarnosti staršev, zaradi nesposobnosti Vzgojiteljev in tudi zato, ker gredo tiste lepe stare navade v pozabo.« Podobne misli ima v svoji knjigi tudi France Vodnik v odlomku »Kaj in kako naj beremo«. Vsi uredniki bodo pač imeli take ali podobne težave in v mohorjanski uredniški kuhinji bo pogosto veliko večja stiska kot pa na mohorjanski mizi. Nujno je, da programa ne bomo sestavljali na slepo, samo po svojem okusu, ampak da bomo znali prisluhniti predvsem mohorjan-skemu bralcu, potrošniku. Dobro zasnovana anketa, ki jo že pripravljamo, nam bo dala najbrž marsikakšen koristen podatek ali napotek. Anketa bi morala zajeti tako redne naročnike kakor tudi odjemalce knjižnic in knjigarn. Mislim, da je to med pomembnimi nalogami tajništva. Zato prosim tudi vse vas, da pripomorete k uspešnosti take ankete, zlasti na terenu, na deželi. Za popularizacijo mohorske knjige je novi upravnik in odgovorni urednik Rado Bordon storil v enem letu zelo veliko: začel je pri založniškem znamenju, ki ga je za MD izdelal akad. slikar Julijan Miklavčič in ki ga je Mohorjeva vnesla povsod: na žig, na knjige, v izložbena okna, na vrečke, formularje itn. Poleti je Mohorjeva priredila v Klubu poslancev v Ljubljani svojo prvo tiskovno konferenco, pred kratkim je sodelovala na prvem slovenskem knjižnem sejmu, redno je zasto- 187 «lili Od 10. do 17. novembra 1972 je bil na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani 1. slovenski knjižni sejem, na katerem je svoje knjige razstavljala in prodajala tudi Mohorjeva družba v Celju. 188 \ pana v reviji Knjiga 72, o Mohorjevi se je veliko bralo in se še bere po časnikih. Vendar sem še vedno mnenja, da je zanjo najboljši in neprekosljiv popularizator naš poverjenik, se pravi približno 750 poverjenikov. Nanje se bomo morali zanesti, drugega pa ne zanemariti. Našo družbo še vedno teži čezmerno velika zaloga starih, neprodanih knjižnih izdaj. Ne gre za to, kako je do tega prišlo, saj imajo velike knjižne zaloge tudi druge založbe. Vprašanje je, kako to blago spraviti v uporaben denar. To in ono je bilo že storjeno: nekaj časa je delal stalen akviziter, a se to ni docela obneslo; kot akviziterji so poleti delali tudi bogoslovci in semeniščniki. Skupaj je bilo prodanega za ca. 240.000 ND knjig iz zaloge. Pri tem so imeli bogoslovci 20 % provizije, kar je zneslo 12.000 ND. Cene knjigam smo za poverjenike znižali do 35 %, a vseeno je v zalogi še za ca. 800.000 ND knjig. Skratka, dosedanje prizadevanje v tej smeri je prineslo le delen uspeh. Knjižne zaloge bodo torej za društvo še naprej nemajhno breme. K boljši prodaji bo pripomoglo, tako upamo, ko bomo tu, v pritličnih prostorih Teološke fakultete v Ljubljani odprli novo poslovalnico namesto tiste na Starem trgu. Teološki fakulteti je namreč dala Mohorjeva posojilo 15 milijonov SD za gradnjo prizidka, obenem pa se je priporočila za prednost pri prostorih, ki naj bi ji bili dani na razpolago. Tako bo MD dobila v pritličju ne le prostor za poslovalnico, ampak tudi prostor za uredništvo. Prostori za MD se že pripravljajo, kot ste lahko sami opazili. Teološki fakulteti smo zelo hvaležni za razumevanje. V delovni skupnosti Mohorjeve je zdaj zaposlenih 9 ljudi, oziroma 10, če sem štejemo tudi tajnika, ki je od 1. januarja 1972 v rednem delovnem razmerju. Ti so: glavni urednik Cajnkar, upravnik in obenem odgovorni urednik Bordon, urednik Dolenc, vodja finančno-komercialne službe Štrakl, finančna knjigo-vodkinja Anica Kotošek, administratorka in blagajničarka Marica Debelak, administratorka Marija Bukovšek, skladiščnik Levovnik in poslovodja v Ljubljani Magyar. Prostori Triindvajsetega marca 1973 je Mohorjeva družba v Celju odprla svojo novo poslovalnico v Ljubljani, v pritličnih prostorih Teološke fakultete na Poljanski cesti 4. Slovesne otvoritve nove poslovalnice seje udeležilo veliko število mohorjanov ter kulturnih in družbenih delavcev. 189 sedeža družbe v Celju so nekoliko izboljšani, osebje ima na voljo nekaj novih strojev (pisalne, računske stroje, frankirni stroj in morda še kaj) za hitrejše in uspešnejše poslovanje. Lahko zagotovim, da delavci vestno opravljajo svoj delo in da vsekakor zaslužijo naše zaupanje. Z upravnikom sva navezala stike z Društvom sv. Mohorja v Celovcu in Goriško MD v Gorici, vendar je doslej ostalo bolj pri začetnih, vljudnostnih stikih. Naša dolžnost pa je razmišljati o krepitvi teh stikov in morda tudi o kaki obliki sodelovanja v mejah možnosti; k temu nas mora siliti isti čut, ki ga je zadnje Ob otvoritvi nove poslovalnice MD v Ljubljani: umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar v živahnem pogovoru s predsednikom Mohorjeve družbe dr. Vekoslavom Grmičem. Ob otvoritvi nove poslovalnice MD v Ljubljani: član odbora in tajništva Mohorjeve družbe, prof. France Vodnik (v sredini) v pogovoru s pisateljico Mimi Malenšek in (zdaj že pokojnim) akad. slikarjem Stanetom Kregarjem. čase pokazala ob izgredih na Koroškem vsa Slovenija in Jugoslavija, pa še čut, da smo vse tri družbe — celjska, celovška in goriška — tri rodne sestre, ki so bile že nekajkrat obsojene na smrt, a se le niso dale uničiti. Ta izredni občni zbor nima namena, da bi odbor po poročilu in diskusiji, ki bi dokazala dobro upravljanje društva, dobil razrešnico. Ob tej slovesnosti sem vas, delegate, želel s tem kratkim poročilom le obvestiti o delu odbora in tajništva v prvem obdobju prenovljene Mohorjeve družbe, predvsem o njenih poglavitnih problemih. Vi pa povprašajte, pokarajte, pohvalite! 190 Vsebina Splošna oznaka koledarja za leto 1974 ... 4 Sončevi in Lunini mrki — Vidnost premičnic- planetov............................5 Označevanje godov in praznikov po novem bo- goslužnem koledarju..................6 Premakljivi prazniki po gregorijanskem koledarju ..............................6 Julijanski koledar za leto 1974 ............7 Bogoslužni koledar za leto 1974 ............8 Pregledni koledar za leto 1974 ............32 Trenutki tišine (Namesto božičnega in novoletnega voščila......................34 Betlehem, drugi spev iz pesnitve Peti evangelij (Anton Nova(an)..........36 Pada sneg (Jakob Šešerko).......36 Devica z angeli (Jules Lemaitre).....37 Rast (Jakob Šešerko).........38 Jezus in kmet (Narodna)........39 K rižev pot (Stanko Vuk)........40 Iz farne kronike Nebeškega rovta (Alojz Rebula) .............42 Kneža (Vinko Beličič).........44 Njivica (Vinko Beličič).........45 Tri pisanke (Prežihov Voranc)......47 Kmetska (Jakob Šešerko)........49 Solzice (Prežihov Voranc).......50 Znamenje pod grebenom (Matevž Hace — Ilustriral Lojze Perko)..........52 Čeriešnje, čeriešnje (Ludvik Zorzut) .... 59 Žalostna Marija (Mihaela Jarc).....60 Bolnik (France Lokar).........61 Ob trgatvi (Jakob Šešerko).......61 Samota (Marijan Brecetj)........61 Rože za gobavca (Boris Pahor)......62 Rože v očeh (France Lokar).......65 Gospodarjeva smrt (France Lokar) .... 65 Deklica iz Florence (Zora Tavčar).....66 V gorskem svetu (Ljubka Sorli)......68 Nadzidek (France Lokar)........68 Nesreča v Mlinu (Eman Pertl)......69 Molitev (Edvard Kocbek)........71 Knjige (Erna Starovasnik).......72 Nevesta (Vinko Beličič)........76 Povožena ptica (Vinko Beličič)......76 Mladi Tomo (Fran Roš)........77 Ajdovo strnišče (Prežihov Voranc).....80 Jutro v gorah (Vinko Beličič)......81 Dogorevanje (Vinko Beličič).......81 Na Vedrem hribu (Ludvik Zorzut).....82 Izgorevanje (Valentin Polanšek).....87 Prvikrat na Triglavu (Janko Mlakar) ... 88 Pritrkavanje (Edvard Kocbek)......91 Z nami je potoval ves slovenski narod (Edvard Kocbek)..............92 Ob trideseti obletnici II. zasedanja AVNOJ (dr. Gorazd Kušej)..........97 Koroški Slovenci včeraj, danes, jutri .... 100 Srce slovensko tukaj še bije (Valentin Polanšek) ..............103 Slovenik — slovenski zavod v Rimu (P. K.) . . 104 Solčavski punt (Jakob Richter)......106 Nekaj o zemljepisnih imenih (Silvo Kranjec) . 109 Volk in koza (Uzbeška pravljica).....115 Zadar nekdaj in danes (Štefan Barbarič) . . 116 Janševo leto slovenskih čebelarjev (I. F.) . . 120 Slovenska ljudska umetnost na panjskih končnicah (I. F.)...........122 Arhitektu Antonu Bitencu je bila podeljena Plečnikova nagrada (Uredništvo).....127 Škof in dušni pastir (Ob življenjskem jubileju dr. Maksimilijana Držečnika)......131 Naši spomini in jubileji (Uredništvo) .... 134 Valentin Stanič...........134 Josip Podmilščak-Andrejčkov Jože .... 136 Prežihovo leto (J. Dolenc)........137 Ksaver Meško — ob stoletnici rojstva ... 141 Janko Mlakar — ob stoletnici rojstva (J. D.) . 144 General in pesnik Rudolf Maister (Lojze Ude) . 145 Profesor Silvo Kranjec — osemdesetletnik (Valter Bohinec)...........151 Profesor dr. inž. Anton Kuhelj (J. D.) . . . 153 Zdaj (Edvard Kocbek).........154 Edvard Kocbek (Uredništvo)......154 Kdo sem? (Edvard Kocbek).......157 Luka Kramolc — osemdesetletnik (P. K.) . . 158 Vinko Beličič - 60 let življenja......159 Boris Pahor.............159 In memoriam (Uredništvo).......161 Dr. Jože Pokorn...........161 Jakob Soklič............163 Profesor Jože Košir..........164 Primarij dr. Jože Žitnik........165 V spomin Juriju M. Trunku.......166 Dr. Josip Meško se je poslovil (Stanko Cajnkar)..............169 Spominu velikega učitelja (Marijan Zadnikar) 172 Slovo od velikega umetnika (Jože Dolenc) . . 174 Starostno zavarovanje kmetov (Viljem Zupane)..............176 Večni problemi...........181 Počastitev 120-letnice Mohorjeve družbe Ob 120-letnici (Vekoslav Grmič).....182 Prenovljena Mohorjeva družba v prvih dveh letih dejavnosti (Otmar Črnilogar).....184 Vsebina..............191 191 MOHORJEV KOLEDAR za navadno leto 1974 Uredniški odbor: Rado Bordon, Stanko Cajnkar, Emilijan Cevc, Otmar Crnilogar, Jože Dolenc, Jože Lodrant, Rafko Vodeb Uredil Jože Dolenc Barvni posnetki izvirnih panjskih končnic: Mirko Kambič Nebesna znamenja narisal Stane Kregar Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju v redni knjižni zbirki za leto 1973 Za založbo: dr. sc. Rado Bordon Tisk: ČP Gorenjski tisk v Kranju Natisnjeno oktobra 1973 v 56.000 izvodih Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo v Ljubljani (št. 421-1/73 z dne 6/6-1973) je knjiga MOHORJEV KOLEDAR 1974 oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. 192