Pasijonka velikonočnica.
Kaj vse vrvi po Jeruzalemu ? Kam hiti množica, kaj pomenjajo ti divji kriki ? Po glavni cesti peljejo dva razbojnika, da ju križajo. In za njima, glej — za njima se
opoteka s težkim križem na rami Jezus, Sin božji----------
Množica gleda utrujenega Gospoda, zaganja besen krik, dvigujc pesti proti Gospodu. On pa se milo ozira na zapeljano ljudstvo. Njegove svete ustnice šepečejo: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Počasi se pomika izprevod naprej,  množica narašča,  krik besni  —   —   —
Po drugi poti pa prihiti Marija, Mati Gospodova. Slišala je krik,   videla razdivjano množico,   vedela,   kaj
to pomeni. Enkrat mora še videti svojega Sina —-------
Pride do razpotja, po ccsti pridivja množica, sredi mno-žice — njen Sin s težkim križem. Marija ga zagleda, njeno srce prebode meč bolečin. Hiti k njemu, ga ob-jame — — — Jezus jo tolaži, a iz njenih oči se ulije potok solza. Svete solzice padajo na zemljo in iž njih poganjajo cvetke — pasijonke, priče Gospodovega trplje-nja in žalosti Matere božje.
Tretji dan po Gospodovi smrti . . . Zlato solnčece se je posmehljalo z neba in poljubilo novoozelenelo naravo. — Pred revno hišico Janeza Evangelista kleči sveta Devica.   Njeno srce kipi v pobožni molitvi.   Njen
Sin, njena ljubezen, je mrtev, a ona veruje, upa, da ga še vidi. — Kar naenkrat se razsvetli vrt v rajski sve-tlobi, v sredi nebeške luči — glej — stoji On, njen božji Sin. Vstal je od mrtvih, premagal smrt, poveličan stoji pred njo. — — — Razveseli se Marija, njeno srce vzplava v sreči, blaženosti. V očeh se ji zasveti solza svetega veselja. Pa se utrne solza iz oči, pade na tla. Iz tal pa vzklije cvetka svetega veselja, modro-rdeča velikonočnica.
Oj, še cvete pasijonka, še — — — A ne le v naših vrtovih, tudi v naših srcih. Težki, hudi dnevi so prišli nad nas, žalost, nesreča, bolest gospodari v naši domovini. Uvenele so po naših livadah vesele pisane cvetke, pasijonka,  cvetka-trpinka cvete na naši trati.  —
Oj sveta Devica, daj, da vzklije na naših vrtovih tudi velikonočnica, znanilka življenja, sreče. Daj, To-lažnica žalostnih, da velikonočni zvonovi oznanijo našim srcem novo radost, vsaj živo nado —  — —.
Jakob Soklič.