Mjisš 9.
X torek ;iO. Prosenca

Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Prcdplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold , za polleta 3 gold in 7 za kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno
4 gold., za ene kvatre 2 gold.
(/ >
Od razmere med Austrijo in
Nemškim.
Misel omikanih Čehoslavjanov in Sloven eov zdaj liarbolj veže prihodno postavljenje Austrije proti Nemstvu. Ta negotovost veči skerb in nepokojnost dela, kot boj z prevzetnimi Madjari: zakaj v očitnim boju se Slavjani, če bodo složni in eden drugimu bratje, nimajo česar bati.
Ali nam koj kamen te skerbi pred nemško ljubeznijo iz serca pade? Ali kaj nam prinese ta mesec?
Ne zatajimo si lega, obljubljena demokracija je v Evropi že zlo obnemagala; in zdaj se z verhnostjo narodov šala vganja, in na želje, in voljo narodov se malo porajta!
Vse slavjanske dežele so odkrile svojo voljo proti zedinjenju z Nemčijo, na več krajih je zavoljo te reči velika razdraženost, jeza in clo tepežnja vstala; po puntu Kozoperska mesca so se tudi nemški stanovavci zastran Frankfurta ohladili in se oglasili zoper on-dašni zbor in njegove Austrii sovražne sklepe; iz več dežel so podali odbori, kteri občno zaupanje imajo, prošnjo k niinistcrstvu, de bi se austrijanski poslanci iz Frankfurta nazaj poklicali: še clo veliko poštenih svobod-nomiselnih Nemcov spozna, de je za Nemčijo in Austrijo bolje biti eni zraven druge; sam predsednik , zdaj minister Gagern je na svitlo dal razpis v tem zmislu.
In glej, kakšna se godi! Vlada ne po kliče še zdaj poslancov iz Frankfurta nazaj, in pusti še zmiram to čudno reč, de imamo v Austrii ustavodelni zbor in de med tem kos Austrijancov vendar nekaj drugiga v Frank-furtu plete.
Vlada naša je protestirala proti vodilam, kterih se je Gagern kot minister deržati obljubil, je zagotovila, de so besede minister-skiga programa napak razumljene bile, dc je Austrija tako rekoč med nemškimi tlerža-vami narneinškejši; kakor, de bi teh 7 miljonov Nemcov v Austrii deržavo storili in de bi Slavjani in drugi narodi sami malovredni pri-davek bili, kteri bi mogli z vsem zadovoljni biti, kar bi jim Nemci namenili. Tako dalječ je prišlo, de moramo mi Slavjani Nemca Ga-gerna, ki bi gotovo rad nemško slavo tudi v škodo Slavjanov razprostranil, bolj ceniti od svojih lastnih ministrov.
Kam peljejo te djanja? Nobenimu ne bo v misel prišlo, de bi se naša vlada morebiti središne nemške vlade bala; te ne poslušajo še lastne na ped velike deržavice.
Tudi v naši deržavi se ničesar bati ni, ako se poslanci iz nemškiga zbora pokličejo. l)e se pa ti poslanci sami iz Frankfurta nazaj ne vernejo, to vsak lahko zapopade, kdor človeško slabost le nekoliko pozna. Oni se sramujejo domu iti, brez de bi kaj opravili bili, in bi radi pokazali, de so vendar za kaj bili.
Od nekterih nepoštenih sovražnikov Slavjanstva nečem govoriti; te zderži tam sramota in pa jeza zavoljo neizpeljaniga maše-vanja. Zamogli bi se tedej in imeli bi se iz mnogo vzrokov ti poslanci nazaj poklicati.
Kaj je tedej vzrok, de se ne pokličejo? — To ni težko vganiti. To so dynasliški jn protidemokratiški nameni. Mislijo na neko novo
izdanje nemške zveze, bodi si tudi vezana v ruskim safianu; zakaj ta zveza (bund) je mo čno služil nemškim vladarjem in vladarčikam.
Nočem v teh mirnih Novinah pretresovati pravico ministerstva k taki mu ravnanju, zakaj težko bi bilo mirnost obderžati. Le toliko omenim: Sedi zbran naš ustavodelni zbor, kteri brez vse dvombe tudi pravico ima usta noviti razmero med našo deržavo in Nemško. Ali se da z tem zediniti to diploniatiško ravnanje ?
Ali morebiti ima ministerstvo pri tem sosebno in vendar pošteno misel? Morebiti misli na to združljivost (Vereinbarung) in meni, de je to tudi zružljivost, kadar vlada to razmero na diplomatiški poti iznajde in po tem zboru v razsodbo in prijetje izroči.
Ali naj že bo kakor hoče, toliko vender zaupamo od našiga ministerstva, ki je tako lep program na svitlo dalo, de ne bo k nobeni razmeri privoljilo, ktera bi bila proti izrečeni želji slavjanskih narodov, de bi Austrija samostalna in od Nemstva neodvisna bila. Ako bi tudi ta up ogoljufan bil, bi bili žalostni nasledki ne samo za Austrijo, ampak za cclo Evropo.
Nemci v Ausrii — ako se na nektere ve-kače ne pogleda — imajo že zopet sočutja dovelj za Ausrijo, ktera je od Frankfurta neodvisna, kakor so že v premnogih prošnjah in pismih (adresah} razodeli in kakor se vsak lahko osebno prepriča, ako se z Nemci pogovarja. In to se tudi prav lahko razumi, zakaj v Austrii se Nemcam kot Nemcam nikoli krivica godila ni, in se tudi pri narpo-polniši svobodi vseh narodov za svojo narodnost ničesar bati nemajo.
Čehoslavjani nosproti in Slovenci ne bodo nikoli veselja imeli do Austrije, ako bo k Neinčii privezana; ampak vedno antipatio in jeza, ker bi se njih deželam še vedno reklo „deutsche Lander" in Nemško bi se jim zopet povsod kot gospod na pot stavljalo, nemšina in njeni nasledki bi se globokej in globokej vkopavali itd. in jemanje narodniga imena (kteriga bi mi ko Teutschosterreicherji ne imeli), mora vsakteri narod, ako ni popolnama oterp-nel in tumpast postal, narbolj razžaliti. —
De bi pa ta nejevolja Austrii silo škodljiva bila, de bi ona v kratko tudi prešla na brate Hervate, Scrbe, Slovake in Rusine (pri Polakih jc je že tako preveč), in de bi pri pervi politiški nevihti (viharju) lepa austrijanska ladja razdjana bila, to mora vsak pameten sprevidili. Rog razsvetli tedaj naše ministerstvo, de od starih temnih potov odstopi, in ravna po volji in koristi narodov!
M. N.
Slavjanska vzajemnost.
Serb, Hervat, Slovak, Polak, llusin, Slovenec, Slezak, Moravan in Čeh so za se, kot posamezno pleme, slabi in male moči. Med njimi ne sme tedej nikdar misel od ne-kakiga samostalniga odločenja vstati, ker njih posebnost v sebi nema liste zmožnosti in veljave, iz ktere bi se neodvisna samostalnost vzdigniti zamogla.
Ako je že to plemensko razdrobljenje na njih deržavno osnovo žalostno moč imelo, jim tudi gotovo razcvet vse omike in znanstva enako brani in zatira, tako, de tipali ni, de
bi dozdajna raztrošenost znanstvenih moči ke-daj kaki sad obrodila! In vender je vterjenje, pomnoženje in razširjenje umetnost in znan-stev vsem Slavjanskim rodovam toliko potrebno !
Ni zadosti, de postava omikanje v narodovim duhu pripusti; narod mora sam za svoje blagor skerbeti, nebeško luč, ki v njemu počiva, razplameneti.
Kakšna de je pri nas z umetnostmi in znanstvi, vsakteri ve, kdor Slavjanstvo le poveril pozna.
Te dežele imajo v svoji sredi velike zaklade prirode ali narave; ali za Slavjana so nerodovitna ledina. Vžitek od njih leži v ptu-jih rokah, narveč v Nemških, proti jugu v Angležkih in Francozkih. — Slavjan sam pak je le čuvaj bogastva, ono je za-nj mertvo! Zakaj iz pridelkov Slavjanskih dežela, stori ptujec izdelke, ktere zopet Slavjanu proda in pospeča, vleče tedej iz dozdajne neskerbnosti, nemarnosti in sirovosti Slavjana dvojni dobiček. Ne čudimo se tedaj, ako ptujec z lačnim očesam na Slavjanstvo gleda! Dobro ve, de mu tam vsaktera korist miga. Kar pa veči zvijači in omiki ko golo sredstvo poveličevanja služi, to ne more nikoli pri vživatelju spoštovanje in skerb obuditi; zakaj dušna suž-nost ne da vrednosti in gospod se hlapcu ne priklanja.
De je pa to lako dalječ prišlo, je Slavjan sam kriv in stvarnik svoje sužnosti in sicer od te dobe sim, ko je od Nemcov vjet, kot sužnik na očitnim tergu prodajan bil in ko jc 30 Slavjanskih plemen v sedajnim severnim Nemškim podjarmljeno in ponemčeno; na drugi strani pa — veliko Moravsko kraljestvo od Madjarov razverženo in na jugu pa Serbi in Bulgari od Turkov premagani in v sužnost vkovani bili.
Kriva te nesreče je bila Slavjanska nezavednost in nesložnost, zakaj posamezne plemena so se deržale za Polake, Serbe, Cehe itd. in nikdar ne za Slavjane. Ptuja hudobna politika se je pa močno znala te nesložnosti poslužiti, in je dražila brata proti bratu, in ker je eniga proti drugim porabila, jih je vse pod se spravila.
Narod na južni strani pa se nikdar vzdignili ne more, zakaj zaliravec z orlovim očesam čuje, de bi vsaka iskrica dušne povzdige vgasnena in vsak vikši nagon že v začetku potlačen bil, lako de je vse v sužno in mertvo potuhnenost in nečutljivost padlo.
Ta žalostna osoda brani, de nemore Slavjanstvo v umetnostih in znanstvih z drugimi evropejskiini narodi enako napredovati.
In ako se ima zdaj Slavjan iz sto-lctniga hlapčevstva zdramiti in stanovitno vzdigniti, se le zgoditi zamore, če se bo Slavjan Slavjana odkritoserčno in zvesto de rž al. Ptujci bodo pa vedno z nevošljivim očesam na-nj gledali in vkljub vsi enakopravnosti, kolikor je le moč, za-deržke na pot metali, ker dobro vedo in pre-rajlajo, de bi potem njih kupčija in obertnost veliko škodo terpela. Za veči dobiček bo pa sebičnost vedno gledala. Zatorej bo vseli moči k neravnimi! boju z bolj omikanimi ptujci potreba, de bi Slavjanstvo srečno premagalo!
De bi se pa blagonosni izid dosegel, je neogibljivo potrebno, de se vse Slavjanske moči zedinijo in vsredijo, kar drugači mogoče
ni, kot če vsi Slajanski rodovi po eni cesti naprej gredo, k temu pa je zopet porazum-Jjenje vsestransko potreba. Za to bi se vteg-nila naprava (Institut) ustanoviti, ktera bi celo Slavjanstvo oživljala in k napredovanju v umetnostih in znanstvih vodila.
Ta naprava bi se mogla imenovati „vse-slavjanska akademia" in osnovana biti z toliko odbori, kolikor je narečij (Dialekte), tako de bi v nji vsaki rod lastni odsek (Sek-tion) imel.
Predmet njeni bi pa ne smele biti samo lepoznanske reči, ampak tudi pridobivne znan-stva p. r. ločba (kemija), kupčijstvo, obertnost itd. Vsaka nova znajdba in znanstva plod bi se moral berž v vseh narečjih Slavjanam na znanje dati. Za izgled bi se vzela osnova Francozke akademie, tode primerno slavjanskim potrebam.
Vsaki ud bi moral dobivati dostojno letno plačo, z dolžnostjo za blagor naroda po vsi moči delati.
Zastran teh troškov bi ne bila velika skerb, še zdaj plačujejo tudi Slavjani k tistim 40,000 gold. na leto, ktere je že stara vlada Dunajski nemški akademii odločila, če prav jim iz nje nikakoršen dobiček ne pride; zatorej bi ne moglo nikoli po pravici prepovedano biti de si celo Slavjanstvo tako napravo iz lastnih virov obderži.
Kako koristna in blagoplodna bi ta na prava za celo Slavjanstvo bila, ni treba tu dokazovanja, zakaj to bi bilo sonce, ktero bi celo Slavjanstvo z svojimi osrečivnimi žarki k novimu in veseliinu življenju vnemalo.
Ako bi se pa vlada taki svetopravični želji zoperstavljala, potem bi vedli, kaj imamo pričakovati in kaj si ona pod besedo enakopravnost vseh narodov" misli.
(\oviny Lipy Slov.)
Deržavni zbor.
Kar se je od odloženja deržavniga zbora pripovedovalo, je bilo mende prazno.
V	sejah 23. in 24. so bili daljši razdelki podstavnih pravic na dnevnim redu, in zbor je naslednji (3.) razdelk prijel:
„Ravnanje pred obsodijočim sodništvam v civilnih in kaznovavnih rečeh je očitno in ustno. Izjeme postava odloči."
„V kaznovavnih rečeh velja tožbeno ravnanje. Prisežne sodbe (porote) sodijo vsigdar čez hudodelstva, politiške in tiskarne pre-greške."
„Nihče se ne sme vdrugič v izpraševanje vzeti zavoljo kaznivredniga djanja, glede kte-riga ga je prisežna sodba za nedolžniga izrekla, razun pri overženju celiga ravnanja."
V	seji 23. je poslanec Zbyševski storil nagli predlog, de bi se tisti del austrijanske armade na Laškim (ne pa na Ogerskim in drugod), kteri iz dežela, pri sedajnim zboru v Kromerižu že nadomestvanih, izhaja, povabil, tri poslance k deržavnimu zboru izvoliti. Skoraj celi zbor je ta predlog podpiral, dali so ga natisniti in kmalo (26.) pride v posvetovanje (dnevni red).
V	s e j i 24. je poprašal naš poslanec g. Ulepič ministra znotrajnih zadev, ako misli v Ljubljani vseučilišč za vse Slovencc ustanoviti.
Češki poslanec g. Ivlaudi je prašal ministra pravice, kdaj de bo svojo oljubo spolni! in vse tiste spise izročil, kteri so se zbrali zavoljo Pražkih dogodeb mesca Rožnicveta, de se hudobnimi! obrekovanju in gerdenju če-skiga naroda enkrat meja slavi. —
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
V	Ljubljani 28. t. m. Bil je čas, ko so se po domačih nemških časopisih svojo-
voljno in svobodno Frankfurtisti in za njimi pa nemškutarji gonili; ali ta čas je minul, ti gerduni so doma vtihnili, vsi domači časopisi, naj bodo slovenski ali nemški, Slavjanstvo zagovarjajo. To je veselo znamenje napredo vanja, naša reč je pravična, za to nam Bog pomaga. Malo se tedaj zato pečamo, de tisti obrekovavci slovenskiga naroda, tisti pobeljeni grobovi, svojo robo zvunaj pošiljajo do „Gra zer Zeitunga" ali clo v Holomuc do „Oest Correspodenta." Če Bog da, pride ura, de bodo ti nesramni mazači ravno po tisti poti šli, kakor njih nečisti plod. —
lij ubljansko gledališe. Pretečeno sredo nam je slov. družba z izgro „VeseIi dan ali Matiček se ženi" v Ljubljanskim gledališu zopet veseli večer napravila. Če se premisli kako težko se ta igra proti kaki drugi dobro izpelje, moramo očitno spoznati, de sojo g. dobrovoljci sploh dobro izpeljali, če ravno ne tako izverstno kakor zadnič „tatu v mlinu". Gospodične ilobrovoljke so se pri ti igri tako izverstno dobro obnašale, de se mora njih igra očitno za biser večera spoznali. Njih govorjenje je bilo dostojno, z nar boljšim sloven skim naglasam spremljeno; njih obnašanje iz vajeno, in po pravilih mimike izučeno, in tudi neso bile na šeptavca navezane, kar se je pri gospodih nekoliko pogreševalo. Zborpevcovse je dobro skazal, samo malo bolj glasen bi mogel biti. Dobro bi bilo, ko bi se izvaja pevcov zanaprej gospodu Fleischnianu izročila, ki se je z svojimi napevi tako izverstniga umetnika skazal. — Nar bolj v celi igri in prav ob svoj nui mestu in ob svojim času pa je bil vpleten pogovor med Budalalam in Zmešnjavo čez dvojno sedajno vprašanje, namreč čez šole na deželi, in vseučeliše v Ljubljani. Tudi poznej še je Zmešnjava prav dobro opomnil od vvedenja slovenskiga jezika v šole in pisarnice. Za vošiti pa še ostane, de bi se v prihodni igri več pelo, in de bi bili napevi narodni in ne iz nemških iger vzeti. Gleda-liše je bilo polno, kar je moglo biti, in očit niga pohvalenja in tleska z rokami tudi ni manjkalo. H koncu se pa prav lepo v imenu vsih rodoljubov zahvalimo slovenski družbi za nam napravleni veseli večer, kakor tudi vsim g. dobrovoljcam za njih prizadevanje in trude v povzdigo naše narodnosti. —	G.
llazjasjenje. Neki dopisovavec v Ko čevju imenuje v 4. listu ljublj. nemških novin I. lela sostavk „Sedanje gibanje po Kočevju" v 49. listu Slovenije pr. leta brez lastniga prepričanja ali le na besede opravljivih ljudi spisan, po tim takim tudi njegoviga spisavea lahkovernika in gerdiga opravljivca. Zares grenke besede! — ktere tudi svoj odgovor, ali le z ljubeznijo, zaslužijo. Naj nain ne zameri g. dopisovavec, če mu brez ovinkov rečemo, de on imenovaniga sostavka še bral ali saj prav razumel ni, ker na predstavk (pro-positum thema) tako napek odgovarja in šolo, cerkev in duhovšino, kterih le z besedico nismo omenili, nepotrebno v svoje dokazovanje meša, nasprot pa memo djanj, na ktere se ravno „Sedanje gibanje po K." opira, z molčanjem naprej gre. Le neradi in po okoljši-nali prisiljeni vprašamo memogrede g. nasprotnika: Ali je on sam ptujec, de ne ve, kar se je po Sušcovih dnevih v Kočevju godilo? — Ali mar misli, de razglasi v Pešti pod Košutovo Egido (obrambo) od nekterih koč. terževavcov natisnjeni, niso meje voj-odstva prestopili? — Ali še ni slišal od ti-stiga zapeljivea, kteri je nove verske
nemške nauke v žalost pobožniga koč. ljudstva trosil, potem pa prav po Lutrovo z ?apeljano deklino na Nemško pobegnil ? —Ali meni on, de je bilo kratenje duhovskih in go-sposkinih odrajtvil pred 1. List. povikšanje zaupnosti do predpostavljenih? — Ali zamore prigodbe v Novigori, ktere so že vikšimu mi-nisterstvu predpoložene, tajiti ali zagovarjati?
Na te in druge enako resnične djanja (facta) in prigodbe je naš sostavk sozidan, kterih
nihče tajiti ne more, kar tudi od poštenosti našiga nasprotnika pričakujemo. Res je, mi imenujemo posamesne osebe po svojim mislo-vanju in govoricah, kakor se tudi iz notrejne zveze sostavka vidi, republikance, nikakor pa očitne (delavne) kterih bi tudi prepošteno koč. ljudstvo ne terpelo in gosposka, ktera še ni svoje strahovavne moči zgubila, ne pripustila. De pa zdej po dopisovanju našiga g. nasprotnika več tacih ljudi ni, nas veseli in mu radi verjamemo, sej tudi lastovke pod drugotnim nebam barvo svojiga perja spremene in iz ne-boletnih ptic sivograhasti vrabiči postanejo. Dalje ako bi naš g. dopisovavec opomnjeni sostavk bral bil, bi tudi vedel, de smo v resnici prijatel koč. ljudstva ker ga ondi imenujemo »ljudstvo pošteno in za vse dobro vneto, zdrave pameti in nepokvarjeniga serca, na ktero se zanesti zamoremo", in ga še le zagovarjamo , ker poprej imenovane nerodnosti nialimu kardelu hudobnežev pripisujemo. Časi, kteri so ravno nad nami memo hrumeli, so mnogim v kamen spotikleja bli in noben narod ni brez plev in smeti obstal: narzvestejši austrijanski narod šteje Jozipoviče v svoje rojake in mi imamo svoje Fistre, zavolj kake pešice zlomislečih celo ljudstvo obsoditi, bi bila krivica, ker a parte ad totum conclusio non valet. Prav težko nam pa zadnič de, ker nam koč. prijatel nekako ločitev spodtika, od ktere v celim sostavku ni sluha ne duha, temuč se le povikšana ljubezin do bližnjiga kakor edini pripomoček v sedajnih homatijah priporočuje, novo spričevanje, de se naš sostavk ni bral ali prav razumel. Dobre hvaliti, hudobne grajati z namenam slabe in neskerbne na poti postavnosti ohraniti, vse pa z ljubeznijo, ktera nobe-niga razločka med jeziki in stanovi ne pozna, sprejeti in objeti se ne pravi opravljati; sicer bi tudi mogla cela zgodovina zgolj opravljanje biti. Desiravno pa dopisovavec iz K. v začetku imenuje Kočevarje vse skozi (sammtliche) dobre zvestoserčne, poslednič vunder ne taji, de se tudi nekoliko nepokojnežev (Wiihler) med ljudstvam znajde, in to je, kar smo v celim našim sostavku, tudi mi terdili. Po nerazumnosti tedej ločeni se mi z njim v poglavitni misli zedinimo in kar je pri nas morebiti iz prevelike skerbi, de bi se postavni red ne pokvaril, izviralo, ima pri njemu v goreči ljubezni do svojih svoje opravičenje. K slovesu pa rečemo odkrito-serčno našinm koč. prijatlu, de se nočmo v daljši prepir z njim spušati, ker so enake pričkanja same po sebi ostudne, drugim po-hujšljive in čisto nič ne koristijo.
Anonimov prijatel. Od Soče. Kdaj vunder, draga Slovenija! bode doba prišla, ko ti bodo tvoji dopi-satelji le vesele vesti naznamovati zamogli od krepkiga rastenja nar žlahtnejših iskric, ki jih v sercih svojih bravcov zbuditi nevtrud-Ijivo si prizadevaš! V nar novejši dobi so se v Kanalskim in v Bovcu bravne družtva ustanovile. Zdaj, sim si mislil, bomo z pomočjo tih družtev tudi Slovenstvu severnih krajev, ki se tam neizrekljivo tlači, na noge pomagali — al te družtva so se do zdaj bale, očitno k zastavi Slovenstva priseči, in tudi do zdaj Slovenskimu družtvu v Gorici niso nobene besedice od svojiga obstoja naznanile. Po tem je lahko razsoditi, de od njih narodni živelj nima ravno velike pripomoči pričakovati. Vunder terdno zaupam, de bo v kratkim tudi te družtva polna zavest prešinila, de le združene moči kaj zamorejo, de bo vunder enkrat Slovenc v svoji hiši gospodar, in takrat bi znale Goriškimu družtvu veliko hasniti.
Kako je treba, de se tukajšni rodoljubi z združeno močjo poitaliančenju v bran stavijo, priča naslednje početje. V pripravniško šolo "padagogiseher Lehrkurs) tukaj 16 učeneov lodi, izmed kterih je 13 Slovencov in 3 sinovi mnogojezične Gorice. In tem 16 učen-cam prednaša vodja tukajšne začetne (nor-
rnalne) šole, g. Vogrič, uk nekaj v taljan-skim, nekaj v nemškim jeziku, brez de bi se za taisti jezik kteriga 3/4ohljudenja našiga okroga govore, le zmenil. Al more pač ta Slovenec svojo domovino na gerši vižo izdati, ko na to, de ji prihodne učitelje in po njih edini žark upanja, nadepolno slovensko mladost, poptujči in odtegne ? Kako se bodo ti gospodje ko učitelji obnašali, ki celi uk le v enim, njim na pol razumljivim jeziku učili bodo, kteriga se sami nikoli niso učili! — Ktera šlovenska srenja bo take učenike sprejeti hotla? — Tud pri ti reči se zanesem, de Goriško dužtvo tega počenjanja ne bo dolgo z križem rokami gledalo, temuč pri višji gosposki za pomoč prosilo proti tim nenarodnim ravnanju.
Tudi v latinskih šolah za slovenšino slabo kaže. Ona ni k zapovedani učenosti povzdig-njena, ampak jo še zmiraj kakor neslani pri-besik filozofijskih vednost pisano gledajo. In kako bi tudi moglo drugači biti, ko ima slovenšina med samimi učeniki nar večji protiv-nike; ko gosp. vodja latinskih šol sam na očitnih krajih od nje na eno vižo govori, ktera jasno priča, de, če bi on sam čez upeljavo slovenšine v šole in urade razsoditi imel, bi jo ravno taista osoda zadela, ktero ji je, kakor smo v Slovenii brali, tukajšna mestna in deželna sodna oblast namenila, namreč, ji na vekomaj duri zapreti. Sploh bomo kaj terdno na noge stopiti mogli; de se bode slovenski jezik v latinske šole vpeljal, in stolica za slavjansko jezikoslovje na filozofiških šolah osnovala, brez katere ne moremo zadovoljni biti.
Od vsih strani stiskano Slovenstvo v tu-kajšnim slavenskim družtvu prijazno zavetje najde.
To družtvo, ktero za zdaj IGO udov šteje, si po vsi mogočnosti prizadeva, svojo namem-bo, povzdigo in omiko slovenske narodnosti, doseči. Ona je po razdelitvi razglasov ljudstvo podučilo od lastnost, ktere so poslancu potreba. Časopisi, ktere ima, zadostijo, njega ude čez stanje vsih politiških strank podučiti in napredovanje Slavenstva in njegove napake jim razkazati. Prosilo je Nj. Veličanstva, de bi se jugoslavenski poslanci iz Frankobroda nazaj poklicali. Ker je v nar novejši dobi ministerstvo pravice našimu okrogu uradnike namenilo, kteri slovenskiga ne umejo, je družtvo pri imenovanimi! ministerstvu prošnjo vložilo , ki pravico in potrebo skaže, za Pri-morje uradnike terjati, ki slovensko dobro govoriti in pisati znajo. Tudi je naše družtvo ministra naprosilo, de bi se za Goriške zemljiške knjige važni razglas, kteriga je tukajšna gosposka le v talianskim jeziku razglasila , tudi po slovensko oznanilo.
Iz tega se vidi, de se Goriško slavensko družtvo verlo prizadeva za dosego svoje na-membe, namreč: vsaki očitni al skrivni napad na slovensko narodnost odverniti; le žalostno je, de ga duhovšina, ktera vsa iz ljudstva zvira, v njegovim prizodevanju clo nič ne podpera. (Žalostno za res! Vr.)
Krepkejši podpirajo družtvo deželni uradniki. Vso čast in slavo zasluži prizadevanje gosp. sodnika Voriškc okolice za upeljanje slovenšine pri sodništvu. Pri ti gosposki se tožbne pisma, prošnje in druge vloge v slovenskim jeziku prijemajo. Kar se žlahtniga sodništva vtiče, se na slovenske prebivavce slovenski razglasi razpošiljajo. Ta zvedeni in časne okolšine dobro umeči mož se je tedaj na ternjevo pot reformacije (poprave) podal, in, upam, de ga bodo njegovi tovarši po deželi kmalo posnemati začeli. Naj ga hvala naroda za sovražtvo njegovih protivnikov odškodva! Tudi pri naših kmetih se jame narodno čutje zbujati, kar se posebno na Krasu zbudi. Za dokaz tega naj Vam bo to, de je več novo ustanovljenih zastopnikov ali predstojnikov srenj komisarja v Teržiču (Monfalcone), ko so enkrat prisegli, naprosilo, jim vse oznanila v njim umevnim slovenskim jeziku pošiljati, ker se bodo od zdaj tudi oni tega jezika posluževali. -
Po novi osnovi deželnih sodništev bo Goriški okrog mende 3 sodništva več dobil, namreč v Cirkini, Komenu in v Konjskim. Tudi bodo sodništva tako razstavljene, de ne bodo v enim okrogu Slovenci in Italjani zmešani.
Na koncu še eno novico; raznesla seje bila vest, de je Gyulay5 za poglavarja na Ogerskim, Jelačič pa tudi za poglavarja ilirskiga kraljestva izvoljen; to je bilo Furlance tako ostrašilo, de so mislili Gorico Slovencam prepustiti in na uno stran Soče se vmakniti.
P.
Scrliska vojvod i mi.
Zemun 22. t. m. Ne vem, ali ste že zvedili, de je naša cesarska vojska 7/19 Prosenca Veršec z napadam (na juriš) ote-la. Ko je naša vojska Veršec iz 4 strani obkolila, se je začela okoli poldne bitva in je terpela z strašnim bojem do 6. v večer, ob kterim času naša armada srečno in slavno v mesto stopi. Mojor Milckič je z 2 bataljoni Petrovaradincov pervi v Veršec prišel, in za njim so nasledovali gen. Teodorovič, oberster Majerhoffer in Baraič, slavnopoznani junak in predvoditelj g. Kničanin pa z svojimi Serbi z 2 bataljoni graničarjev je podil Madjare, ktere je v teku še strašno pobijal. Imenitno je oznanilo g. Kničanina od te zmage: „Nevidljiva moč, ktera me z svojo hrabro armado |vodi, pripelje me tu v Veršeč. Dan itd." — Danas je naš svet. patriarh z svojo kanclijo v Ba-nat odšel in pojde v Veršec, de tam odbor ustanovi. Bavno zvemo, de so se tudi bela Cerkva, Bečkerek in Bečej dobrovoljno podali. — Sv. Patriarh je na svitlo dal razglas v kterim se ojstro vsem deželnim gosposkam naloži, de Stratimiroviča, ki misli narod prisiliti, de ga za vojvoda izbere in zato povsod šunta in draži, primejo, in pod stražo patri-jarhu izroče, kdorkoli pak z Stratimirovičain potegne, bo po nagli sodbi kaznovan. —
(Slav. J.)
Iz Erilelja se sliši, de je tam zopet mad-jarska grozovlada. Gorje Bumuncam in Sak-sam, kteri v njih pesti pridejo, g. Bem pusti vse obesiti.
Granica erdeljska je prav na kraju od ruskih vojakov obdana. —
Patriarh Bajačič je zavkazal, de se imajo vse deržavne opravila v serbskim jeziku peljati. —
v
Češka dežela.
Koliko de je kak narod omikan in raz-svetlen, se lahko iz tega vidi, kako se pridobljenih pravic posluži. Mesca Susca pr. 1. se je v celi znotrajni osnovi austrijanskiga cesarstva silno velika sprememba storila, zagotovile so se raznim narodam vse pravice, ktere jim pamet prisodi, in vendar se je pri nekterih narodih našiga cesarstva malo kaj spreobernilo, ostali so pri stari oterpnenosti, in se podeljenih pravic poslužili niso. Silno imenitna pravica, ktero narodam ustavo da, je pravica združevanja in družtva sostavljati in va-nje stopiti.
Te pravice se noben austrijanski narod v ti meri poslužil ni, kot naši bratje Čehi.
Ustanovilo se je v Pragi družtvo z ime-nain „SlovanskaLipa", kteriga namen je razsvetljenje in blagovitnost vseh slavjanskih rodov, in ko bi trenil, so vstale enake družbe po celi Čehii, in njih število zdaj že blizo 50 znese. Udje so is vseh stanov; Pra-žka Lipa šteje zdaj že čez 1100 udov, zvu-najne češke lipe pak štejejo po priliki od 40 do 300 udov.
De bi njih ravnanje bolj soglasno in edino bilo, je bil 29. 30. 31. Grudna pret. I. zbor vseh čeških Lip napravljen, de bi terdno u-stanovili, kako so zvunajne češke Lipe ali podružnice k poglavitnimu Pražkimu družtvu postavljene. Pri tem zboru je bilo 3G lip na-domestovanih po 73 poslancih.
Pri tem shodu so bile naslednje postave prijete:
§. 1. Družtvo Pražke Lipe Slovanske stori z vsemi od njega priznanimi podružnicami v češkim kraljestvu skupno celotnost: „Edinstvo Lip Slavjanskih na Češkim."
§. 2. Za podružnico Lip. Slov. se prizna od odbora glavniga pražkiga družtva vsaktero družtvo, ki se k namenam v 1. postav izrečenim popolnama priglasi, in se pogojem od zbora Slov. Lip. ustanovljenim podverže; — sicer pa zamore mimo tega vsaka podružnica imeti tudi lastne namene, ako se poglavitnim postavam ne protivijo.
3. Edinstvo je narvikši sodnik v vseh prepirih med družtvi, in ima tudi pravico po večini glasov družtva izločevati (pahniti iz edinstva), ako proti postavam ravnajo.
§. 4. Pogoji, kterim se vsaka podružnica podverže , so: a) Vsaka podružnica mora imeti narmanj 15 udov, oglasi glavnimu družtvu odbornike in vsako premembo pri odboru; b) Vsaka podružnica obljubi glavnimu družtvu, ktero zadeve in moči vseh vskerbljuje, dnarne prineske , ktere pa vsaka podružnica sama odloči ; c) Vsaka podružnica poda na koncu v-sakiga mesca razlago čez svoje ravnanje; d) Kadar kaka podružnica predlog storiti hoče ki ima izhajati od edinstva Lip. Slov. na Češkim , ga mora popred izročiti odboru pražkiga družtva, ktero se zastran tega z vsemi podružnicami zmeni; po večini glasov se razsodi , ako je predlog reč celiga edinstva, — ako pa predlog večine ne doseže, se pusti predložečimu družtvu k samostalnim ravnanju. Vsaka Lipa mora v osmih dneh po dobljenim predlogu odgovoriti, sicer se derži, de k večini glasov pristopi.
5. a) Vsaka podružnica ima pravico od glavniga družtva svet in pomoč tirjati; b) Glavno družtvo podaja v Novinah L. Slov. razlago od svojiga ravnanja, pregled računov, in delavnosti podružnic, c) Vsaka podružnica ima pravico, k zboru Lip. Slov. poslati na v-sakih 20udov poslanca z pravico glasovanja; d) Zbor Slov. Lip se bo deržal vsako leto enkrat mesca Velikiga Travna, zraven tega zamore tudi od odbora glavniga družtva razpisan biti, ako 2/a odbora za to glasujejo, ali pa. če »/a zvunajnih čeških Lip to tirja.
§..6. Glavno družtvo sostavi v posebni knjigi pregled vseh podružnic z številam udov, in vseh prememb.
7. Moč odbora glavniga družtva in podružnic odločijo postave; znotrajno ravnavo pa opravilni red. — —
Ta blagonosna naprava naših čeških in moravskih bratov, ktera soncu enako žarke izobraženja po celi deželi iz eniga vira razširja , bodi tudi Slovencam v izgled. Pozluži-te se tudi vi Slovenci, ustavnih pravic, de nekako veljavo zadobite ! —
Narodna straža Pražkiga mesta. ktera iz G bataljonov obstoji, ima zdaj cela češko ve-levanje; iz tega se vidi, de je tam moč Nemcov popolnama vgasnila.
Profesor Šnabel uči na vseučilišu naravno pravdo po češko.
Lipa Slovanska je bila od polskih pobeg-neneov v Parizu povabljena, ž njimi se združiti, je pa odrekla, ker je namen Lipe Sla-vjanstvo pozdigniti, Poljaki pa le na svoje nekdajno, madjarskimu podobno, kraljestvo mislijo, ktero ne bo nikoli oživelo.
Pražka občina je poslala deputacijo do Cesarja v Ilolomuc, podpore ga prositi za mesto', ker je zavoljo binkuštnih dogodeb veliko škodo terpelo.
Galieia In Vladiiiifrla.
Businska časopisa: Zor j a ga lička in Noviny še vedno izhajajo, de si so po razglasu Hammersteina od 19. t. m. vsi časopisi vstavljeni bili. —
Ministerstvo je ukaz izdalo zastran latinskih šol po Galicii, v kterim rusinske in pol-ske kraje na tanjko loči, Businski jezik ima biti pri Businih iiaučni ježih; ker še za zdaj profesorjev manjka, se bo začasno še po nemško učilo (!).
NT c i> <» l i t i * k I «1 e I.
Hudi Kljukec.
Dva sta že v lanskih Novicah pripovedvala od hudiga moža Kljukca. Nej še jest povem, kar sim tu in tam od njega slišal. — Eni pravijo , de je bil rojen v Hruševji, kake dve uri od Postojne, eni pa, de v neki vasi nad Krajnjem, ktere ime pa ne vem. Pravijo, de je bil silno zvit tat, de je bogatinam kradel, pa revežem dajal, in od tega se še zdej sem-tertje po dezeii čuje, de je bogatine izzuval, revne pa obuval. Konjiča je nek imel, s kterim si je upal v noči in dnevi od Benetk do Dunaja priti. Djal je svoj klobuk na morje, zasedel je konjiča, stopil je s konjem vred v klobuk in plaval je po vodi do Tersta. V Terstu stopi na suho, požene konjiča iu zderči kot blisk naprej. Predin 24 ur mine prijaha na Dunaj. Ravno (a dan prišel je tudi silni Turčin na Dunaj. Ta stopi pred svitliga cesarja, ter mu pravi, de naj poiše junaka, ki bi se skusil z njim. Cesar berž pošle na vse kraje iskat junaka, ki bi si upal, se s Turči-nam boriti. To zve tudi Kljukec. Kar na ravnost gre pred cesarja ter mu reče, de je pripravljen se boriti s Turkam. Cesar ga pogleda, in ker je bil tako majhne postave, mu reče: Kaj ti tako majhin človek si upaš se poskusiti s Turkam, tacim neznanim hrustam, kakoršin je? Gospod! Kljukec odgovori, res, de me ni veliko v hlačah, ali Turka, nej si bo, kakoršin če, se še ne vstrašim. Pokliče se Turk in šla sta na odkazano boriše zun mesta. Oba sta na konjih ali razločne postave, kakor konj in muha. Napijeta si, in skočita si na-sprot. Dvakrat se zgrabita, brez de bi si kej storila. V tretje pa odleti Turčinu glava in zverne se raz konja. Kljukec natakne glavo na meč in derči v mesto na dvoriše cesarsko. Velika brezštevilna innožiča z neizrečenim vpitjem in krikam ga spremi do dvora. Potem ga "cesar pobara, kaj če za plačilo, pa nič neče. Ker pa je cesar djal in obljubil, de mu če dati, karkoli si zvoii, reče Kljukec: Če je pa taka, no gospod! pa mi dovolite goljfati in pehariti gospodo kadar in kakor čem. Cesar mu dovoli, ker je obljubil: in šel je Kljukec domu in peliaril je gospodo, kadar in kakor se mu je zdelo. Znal se je narediti, de ga ni nobedin vidil. Tedaj, ker mu sok in druje kmečke jedi niso kej preveč dišale, se je večkrat povabil k gospodi na kosilo. Tu je sedel z gospodo vred pri mizi in jedel, brez dc bi ga bili vidili. Čutili so ga pa, ker so se sklede , posebno pa tiste, v kterih je bilo kej bo-Jjiga, kej naglo spraznile. Znal se je pa tudi narediti v karkoli se je hotel. Sklučil se je bilj enkrat v smerekov štor pri cesti. Pride lončar do štora. Postavi krošnjo nanj, de bi si malo odpočil. Kar se štor zmaje. Krošnja se zverne. Vsa posoda se pobije, lonci, pi-skri, sklede, vse, vse. Žalostno se ozre lončar na poterto posodo , žalostin nabaše krošnjo in gre naprej. Kmalo ga sreča človek. In ta je bil Kljukec sam. Ta lončarja pobara: Mož! kaj ste tako žalostni? Lončar. Kaj bi žalostin ne bil! Velika nesreča se mi je primerila. Vsa posoda se mi je potolkla. Vsi lonci, vse sklede, vse čisto, nič ni celiga ostalo. Na unile štor tamle doli sim bil krošnjo postavil: de bi si malo odpočil. Pa štor se zmaje. Krošnja pade, in vsa posoda je šla. Kljukec pa seže v žep, privleče rejeno mošnico na ilan. Jo pomoli lončarju rekoč: Nate, uzmite! in zgine mu spred oči.
Enkrat sreča staro ženico. Pobara jo: Mati kam? Ona. Tje in tje. On. Ali poznale Kljukca? Ona. Kako bi ga poznala, ker ga še nisim nikoli vidila. On. Kaj pa vonder mislite od njega? Kaj pravite, kakšin človek de je Kljukec? Ona. Tega ne vem; scer pa mislim, de bi bil dober človek. On pak ji da polno mošnico dnarjev, ji pove, kdo de je, in zgine ji spred oči.
Vse drugač pa je ženica naletela, ki je po tacim in enačim spraševanji vsake verste hudobije od njega povedala. Podkoval jo je.
Kmet je bil grajšaku dolžan nekej precej dnarja. Pa že mu je plačal. Ali grajšak ni hotel zato nič vediti. Kmeta pokliče in terja ga vnovič. Ta pravi, de je že plačal. Ali grajšak ni hotel zato nič vediti. Terdi kmet in terdi: ali vse zastojn. Nič ni pomagalo. Grajšak žuga kmetu, ga tožit iti. Kmet, ker je vedil, de bo grajšak, de si krivično, vonder le, kakor je bila, in skor bi rekel, de je še, navada, prav dobil, zapusti grad in gre domu. Na poti ga sreča Kljukec. Pobara ga: Prijatel! kaj ste tako žalostin? Kmet. Elite! kaj bi žalostin ne bil! Grajšaku sim bil toliko in toliko dolžan, pa sim mu že davno
plačal. Dans me spet pokliče, in hoče šejen-krat imeti, kar sini mu kdaj že dal. Sini pravil in pravil, de sini že plačal, pa vse je bilo zastoju. Še jenkrat mu moram: če ne me da zapreti. Kljukec pa reče: Nič ne bodite žalostin! Nate, uzmite, pojte v grad in plačajte, in našteje mu, kar je znesel dolg. Kmet se verne nazaj v grad. Kljukec pa se nevidlji-viga stori in gre tudi v grad. Zdej kmet dnarje našteje. Grajšak odpre miznico, de bi jih vanjo stresel. Ali nevidljivi Kljukec pod-stavi svoj tudi nevidljivi klobuk in vjame dnarje. Gre in zunej grada jih da kmetu nazaj, mu pove, kdo de je, in kaj in kako, in zgine mu spred oči.
Pride nekiga dne v mlin. Viditi mlinarja nenavadno žalostniga, ga pobara po navadi: Prijatel! kaj ste tako žalostin? Mlinar. Kaj bi ne bil žalostin, ker mi grajšak žuga mlin prodati, če mu ne plačani do jutro, kar sim mu dolžin. Kljukec. Kolik pa ste mu dolžin? Mlinar. Tristo. Kljukec seže v žep, privleče mošnico na dan, ter našteje mlinarju 300 rekoč : Nate, uzmite, pojte in plačajte. Če vas pa praša grajšak, kdo vam je dal dnar, recite Kljukec. Povejte, de sim pri vas, de se grejem za pečjo. Mlinar veselo reče: Bog vam plati, stokrat Bog vam plati! in gre kar koj v grad. Plača dolg. Gospod se začudi, kje de hi bil mlinar dnar dobil, in ga praša zato. Mlinar pa mu pove kaj in kako, in verne se domu. Pa komej odide, skliče grajšak vse svoje hlapce in iilapčone vkup in gre v mlin, de bi Kljukca vjel. Pa fratalo gaje. Kljukec nevidljivo se splazi v grad, kjer je samo staro babše čulo. Tov zgrabi in zaklene jo v neko sobo. Sc spravi čez gospodove reči. Nabere si denarjev, zlata in srebra in drujih enačili reči. Te znosi hitro iz grada na varin kraj. Nazadnje vzame in pobere vse dolžne pisma in druje reči, in sožje jih na sredi sobe. In vse po gradu preberne in prekucne in kar more pokvari in pokonča. Kaj in kako si je grajšak mislil, ko je domu pridši vidil in zvedel kaj in kako, nej si vsak sam misli.
Nekteri so Kljukca radi imeli veči del pa so se ga vsi — posebno pa grajšaki, kterih Krajnski kmet, kar je meni znano, ni mogel nikoli viditi in jih še zdej težko gleda, in ima jih in po mojih mislih znabiti tudi ne po krivici za nar veči zatiravce in sovražnike kmeč-kiga in posebno še slovensko kmečkiga stanu in celiga naroda — posebno grajšaki, so se ga kar zlo bali. In eni clo tako, de so zvečer, ko so po rožinkrancu tudi litanije molili, zraven pristavili: Bog nas obvari hudiga moža Kljukca.
Šel je jenkrat mini revne kmečke bajte. Gre skoz okno gledat, kaj notri počnejo. Molili so ravno in perve besede, ki Kljukcu na uho pridejo, so bile ravno rečene: Bog nas obvari hudiga moža Kljukca. Kljukec pa ni prav razumel in zdelo se mu je kakor de bi bili rekli: še en oče naš za Kljukca. To se mu je dobro zdelo. Gre in poterka na vežne duri, de bi se mu odperlo. Pridejo mu hišna mali odpret. Brez de bi bil kej pregovoril gre v šišo. Seže v žep, privleče rejeno mo-šno na dan ter jo pomoli materi rekoč: Nate, uzmite! pa se še kej spomnite v molitvi mene — Kljukca — in gre hitro skozi vrata.
Kakor v svojim klobuku pravijo se je znal tudi v orehovi lupini po vodi voziti.
Na grajšake pa je imel nar veči piko. Zatorej so ga ti tudi močno sovražili, in vedno skušali ga v pest dobiti. Ali vedel jim je vselej se odtegniti. Ali njegova ura je tudi odbila. Eni pravijo, de ga je nek grajšak z zvijačo vjel, zaperel, in de je v ječi vinerel. Eni pa pravijo, de ga je nek grajšak že dvakrat vjel, ali obakrat mu je všel, ker je imel moč, de sc je le peska ali zemlje dotaknil, se na vislicah spreberniti v slamnati škopnik. Nazadnje ga vonder le vjame, vklene in ra-belj mu je vrat zavil — in odvaljen je bil težak kamen grajšakam od serca, in zopet so začeli kmeta dreti in dreti, de Bogu se vsmi-li, ki se je lansko leto zares nekoliko vsniilil kmetov milo zdihajočih pod težkim in le pretežkim jarmam ošabnih grajšakov, ki večidel vsi niso slovenske rodovine, ampak naseljeni ali nasiljeni vunajnei, tujci. Malo ali pa nič je domorodnih. Če so ravno na slovenskim rojeni, kje pa so bili njih preddedje doma? Koliko jih živi, koliko se jih obnaša domorodno — po slovensko? jim je mar domovina, koliko slovenski jezik? Koliko jih zna po slovensko govoriti ali postavim pisati ? Večidel vsi so če ne Nemci ali Lahi pa saj ponemčeni ali pota-
lijančani, to je, žive ali se vedejo kakor Nemci ali Talijani.
Valjavec.
Bogoslovje
malikovavskih Slovenov.
(Poleg Jana IIollyta in Dobrovskiga. *)
Kakor so vsi narodi, preden jim je še luč kristjanstva zasijala, malike v različnih podobah molili, tako se je tudi mogočni slovenski narod svoje Bogove zmislil, ktere je v raznih primerih življenja na pomoč klical; vunder je bil med slovenskimi maliki, in teh drugih narodov ta imenitni razloček, de so že malikvavski Sloveni eniga boga imeli, kteriga so čez vse druge postavljali. Tega nar višji— ga boga so imenovali: Peruna; in so ga častili ko stvarnika neba in zemlje, groma in bliska in sploh celiga sveta. Njemu so vole in druge darove v dar prinašali.
Zraven tega so si še veliko drugih malih bogov mislili, ktere so čez gore, skale, ger-inovje, vode, luč, tamo, žalost, veselje i. t. d. postavili; imeli so dalej, bogove domače in ptuje, dobre (bele) in hude (černe). Eni so bili podobni greškim bogovam.
Nekteri mislijo do so Sloveni svoje bogove že iz Indie prinesli, ker se mnoge sans-kritske besede v slovenšini najdejo, in med tem tudi imena nekterih bogov n. p. Morena, smert, v Indii Morana; Živa, boginja življenja, v Indii Šiva; Triglav, v Indii Trimurti; Parom (Perun), v Indii Brama. Paganski ali ajdovski Sloveni so tudi to navado z Indijanci enako imeli, de se so žene po smerti svojih možev z mertvim telesam moža vred sožgale.
Naj imenitniši bogovi Slovenov, od kterih se v basnah Cirila in Metoda spomni, so nasledili :
Baba (Jagababa): Bila je strašne podobe , velika, huda, z kostenimi nogami. Častili so jo za boginjo vojske in pekla. Sedela je na železnim stolu, v rokah je deržala šibe in kodar se je vozila, je metlo za seboj vlekla. Spomin nje pri Slovesih se še zdaj v tem sledi, de si copernice le z metlami mislijo, in de pravijo de se na sredpostni čedter-tek opoldan baba žaga.
Bel bog: je bil dobri Bog, sreče in vsiga dobriga uzrok in dajavnik. Pri igrah in veselicah so mu darovali.
Bes: od besnosti tako imenvan. Malali so ga kozla.
Bob o: majhen pa hud duh strašne podobe. Njemu sta bla podobna Kuba in Škroma-ška, (lva straha pri Belogorcih.
Cernibog: hudi bog; darovali so mu v nesrečnih prigodkih kervave darove.
Čert: hudi duh.
Čur: je bil to, kar pri Bimcih Terminus, in je imel pod svojm varstvan; meje. Mislili so ga si v podobi okresaniga kamna na mejah. Kdor je taki mejnik na drugo mesto prestavil, in mejo premenil; ga je mogel po smerti nositi.
Das: hudi duh, ki je ljudi strašil.
D a ž b o g: bog prijatelstva in sreče. Srečne ljudi so za njegove otroke deržali.
Devana: boginja logov in germovja; pri Bimcih Diana.
1) i bli k: rimska Vesta.
Div: v podobi ptiča, je z svojim petjem nesrečo oznanval.
Don d a, Did: bog ljubezni, pri Grekih Anteros. On je bil sin Lade in brat Lela. V nasledni prestari pesmi se ta bog spomni: Hoja, Donda, hoja! Poslala nas kraljevna: Hoja, Donda, hoja i. t. d.
Dračice: to kar so bile pri Bimcih Ev-menide.
Hvor: pri Grekih Typhon ; bog vetra.
Jasen: bog solnca, pri Bimcih Phoebus. Malali so ga v podobi mladenča z svitlobo okoli glave.
K i ki mora, Mora: Strašna ženska, ktera se je po noči ljudem na perse ulegla, in iz njih kri sisala.
Kolada, Koleda: Boginja slave in miru, pri Bimcih Janus. Konc grudna so jo vsako leto praznovali z igrami in plešam. To praznovanje se je še do današniga dne obder-žalo, vunder se ne koledva več v spomin boginje kolede, ampak na čast noviga leta in sv. treh kraljev.
*) Basne Jan a H plleho, vvidane od spolku miIownikow reči a literaturi slovenskej \ve štiroch zvvazkoeh. Budim 1842.
Dobrovsky Slovan k a.
(Dalje sledi.)