Svetniki - ljubitelji in ljubljenci živalij
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Volc.)
XXVII.
jjotovaje skozi Tirolsko v Rim pride nekoč sv. Korbinijan (u. 730), ! škof frizinški, po dolini inski blizu Merana. Ondaj so bili Ie - tam še gozdi, po katerih je trebalo hoditi dni, da jih je prehodil. Nekoč prenoči svetnik s svojim spremstvom sredi šume. Vsi so pospali. Kar se prikrade do šotorišča medved, zgrabi škofovega konja, ga raztrga in večji del požre. Spremstvo najde zjutraj le še ostanke. Sluga naznani svetemu škofu, kaj se je pripetilo. Le-ta zapove: »Idi, ukroti medveda, ki nam je učinil škodo, pri-veži mu na hrbet tovor, ki ga je nosil ubogi konjič, in privedi ga le-sem! Poleg druzih konj naj nas poslej medved spremlja!« Zgodilo se je in stric kosmatinec je vestno poleg kčnj nosil svetnikov tovor notri do Rima.
XXVIII.
Na isti poti, ko je sv. Korbinijan počival s spremstvom ob bregu reke, javi mu kuhar, da nima ničesar skuhati razun mesa. Bil je pa petek, in svetnik tudi na težavnem potovanju ni maral kršiti postne zapovedi. Zato Korbinijan povzdigne oči in visoko v zraku opazi orla. Vesel reče spremstvu: »Potolažite se, ljubi moji, po tem orlu nam Bog pošlje postne jedi.« V hipu jim izgine orel iz očij. čez čas zapazi kuhar orla stoječega ob bregu reke in kljuvajočega veliko ribo, ki jo je držal v krempljih. Skoči proti njemu in glej, orel popusti plen. Kuhar ribo razreže ia pripravi za jed. Vse spremstvo je je bilo sito, in vsi so hvalili Boga za čudovito skrb.
XXIX.
Sv. H a d e 1 o g a ali Adela (um. okrog 1. 770) je bila potomka knežje rodovine in prva opatinja pozneje toli slovitega samostana Kicinškega ob Menu, katerega je sama sezidala. Nekoč je bil služabnik tega samostana na lovu umorjen in oropan. Vzel je namreč s seboj le jednega psa, ki je bil poznat opatinji in vsemu služništvu. Ta pes je čul tri dni ob mrliču in se vrnil naposled lačen, potrt in prepaden v samostan. Vsi so sumili, da se je zgodil zločin, a nikdo ni vedel sveta, kako priti zločincu na sled. Zvesti pes je bil
-*B   52   g*-
dan na dan bolj nemiren, letal zdaj okrog tega, zdaj okrog1 onega in vkljub vidne lakote ni maral za jed. Prednica Hadeloga pokliče dva služabnika in jima naroči, naj gresta iskat truplo mrtvega hlapca. Psu pa reče: »V imenu Gospodovem idi ž njima in pokaži kraj, kjer leži mrtvo truplo!« Pes vesel zdirja in slugi privede na kraj, kjer se je zgodil zločin. Hlapca najdeta truplo mrličevo. Morilci so ga oropali vsega imetja. Truplo preneso v Kicingen in je pokopljejo po krščanski navadi. Sveta prednica ni jenjala poizvedovati, kdo je zločinec. Po pogrebu nagovori pogrebce, čeS naj javi morilca, kdor ve zanj, da se le ta vsaj spokori in reši svojo dušo. Nikdo se ne zglasi. Prednica poklekne in zamoli: »Bog, ki ti je vse skrito znano in veš za vse, predno se zgodi, razodeni nam zločinca, da prejme, če ti je ljubo, zasluženo kazen, in se spreobrnejo in poboljšajo tudi vsi drugi, ki hodijo isto pot brezbožnosti.« — Nato reče psu, ki je stal ob nji: »Idi v imenu Gospo-dovem in pokaži zločinca; ti namreč si jedina priča, ki ve resnico!« — Hipoma skoči pes na jednega prisotnih in ga zgrabi za vrat. Ta je zločin še le priznal, ko ga je pes že zadavil. Komaj je ta mrtev padel na tla, skoči pts na drugega in se istotako maščuje. Ta drugi je mrliča oropal, kar je umiraje tudi priznal. Vest o tem čudovitem dogodku se je bliskoma razširila po vsem okolišču, kjer je bilo po gozdovih mnogo roparjev in pohajačev. Vse je obšel strah, in poslej je bil samostan in njegovi služabniki brez strahu pred napadalci.