St. \
Vtorek, četrtek in soboto izhaja in veljii v M'tn I Miru l>rez poiilja-
uja na dom za vse   leto 8 g. — k, „  pol   leta 4 „ — „ n MM   h  > n ao
l*o pošti: za vse   leto 10 g.—k n   pol   leta   5 „ — „   četrt „    '2 „ 00
y/ $^2iMlt 3
III. letaj. 1870.
VredniitTO in opravništvo je na stolnem trgu (Domplatz) hiš. št. 179.
Oznanila.
/ i i m v Ada o d ves topno
vrstt> s»* plac'-uje : 6 kr. če ne tiska lkrat, ** ii   »» >»     »» 2krat, 4 ,^    ,. 8krat.
večo pismenke so plačujejo po prostoru.
Za  vsak tisek ju pla-rat i kolek (jt«nip«lj) «• 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo, dopisi naj se blagovoljno frankujejo.
Prihodnji list „Slov. Nar." zarad novoletnih praznikov izide v četrtek zjutraj.
jo za nadvlado : lastniki in dolnvci našega lista so do zdaj 8. leto doprinašali samo žrtve ; časti in dobička ni nihče iskal, Še manj pa našel. Oponaša so „Slov. Nar." prenagljenost, vendar kdor pozna zdanje tckmestvo avstrijski!) narodov, bodo pritrdil, dii s polževim korakom ni mogoče o pravem času z drugimi tekmeci priti do cilja. Naš narod jo po tisočletni sužnosti nevarno otrp-nol: da ga izbudiš, moraš mu dati krepkega zdravila, ne pa homeopatičnih kroglic. — Oponaša se našemu listu, da včasih cika po nevarnem liberalizmu; nasprotno j uče očitanja iz nemških in nemškutnrskih taborov, ki
Novoletni list do razkosanih Slovencev.
Časniki imajo navado, da ob novem letu prinašajo pregled političnega stanja, ktero zastopajo. Tudi mi so hočemo držati to navade. Bila jo do novejših časov v slov. težnjah lepa edinost in složnost, ktera se vsak dan bolj zgublja; bila jo v njih nravnost in nravna resnoba, ktero začenjamo pogrešati. —   Kdo kaH ,njr?
Kdo ravna krivo? Ta vprašanja bodo takoj postavile | nam oponašajo, da se še nismo emancipirali od „crnu naše stranke, in vsaka bo dolžila drugo, svojih slabeti hov." Mi ne tajimo, da bi radi hodili v lepi slo"žnosti ne bo hotela nobena priznati, kar se nas jo lotila no- jj* dubovništvom, ktero čislamo kot izvrsten steber naše kaka skušnjava nezmotljivosti. Stari Slovenci bodo narodnoj, ali zopet mu svetujemo, naj ono no išče dolžili mlade, mladi stare, in vendar v istini ni niti, nikjer drug). zveZi neff0 v narodlli fctorega podučuje starih niti mladih Slovencev. Kdor misli, da „Slov. j in z vzvišenim sv^im poslanstvom posvečuje. Mi nismo Narod" vzdržujejo mladi Slovenci, moti se; njegovi ma-iin ne bomo podkopa^i; Vj,cnin re9I1;Ci mti 8e upr|j terijalni podporniki so isti poštenja vredni možje, ki so j napravam in obredom cerkvo, k^co udjoso naši rojaki, so že pred 20 leti zbirali okolo „Novic", ktere zdaj ako pa ne polemiziramo zoper nap**!«, cerkvenih nn-mislijo, da so glasnik starih in edino pravih Slovencev, sprotnikov, držimo se samo ivojega načela, uo ktorem Če tudi v „Slov. Nar." včasih zaide kako subjektivnoj nismo ustiuiovljali cerkveno-političnega časnika. je mnenje, na splošno njegovo vedenje imajo in bodo zme- J duhovništvu tacega treba, našlo bodo gotovo dovolj rom imeli vpljiv njegovi utemeljitelji in ti niso graški dušnega in materijalnoga zaklada v svojih krogih. Kako
ali dunajski dijaki, ne ljubljanski mladi nezadovoljneži, nego domoljubi že dalje, kakor iz dobe našega konsti-tucijonalizma. Naš list ne „živi od škandalov"; če jih drugi delajo in jih on ne odobrava, ni jim časnik kriv, ampak oni, ki mu priliko usiljujejo grajati njih nedoslednosti. „Slov. Nar." bi so ne bil ustanovil kot organ slovenskih domoljubov, ako bi se no bilo pokazalo, da so poprejšnji politični organi slovenski hodili pot, ki ne pelja do blagra narodovega. Ker so slovensko akcijo bile vzele v roko le nektere osebe ne ozirajoče so na večino mislečega naroda, in ker so te osebe storile obilo nedoslednosti narodu škodljivih, ni ostalo nesebičnim ustanovnikom „ Slov. Nar." druzega, nego stopiti v pošteno opozicijo, in to nn iz trmoglavosti, nego iz čiste ljubezni do naroda. To raakolrii-štvo bo s časom koristilo, kajti naj naši neprijatelji ne
rišče, terauč da šo zmorom namestu vsaki dan rasije samo vsaki teden.-- Težko so jo tudi držati cerkvenih strank, ker so veči dol odvisne od episkopata; da pa ta v političnih zadevah ni edinih misli, ve vsak svetov-njak in nesvetovnjak. V nekterih deželah jo opiskopat naroden, v drugih ne; nekteri škofje objemajo zdrav napredek, drugi ne; nektori so prav ortodoksni v pastirskih listih, ali po svojem ravnanji zopet ovračajo svojo naredbe. Mislimo, da si jo „Slov. Nar." zaslužil zalivalo vsacega nepristranskega sodnika, da v list ni spravljal meteža, ktori bi več škodoval, nego koristil našemu narodu. O tem pa smejo biti naši bralci prepričani, da naš list nikdar no bodo njih vesti opravljal v kolizijo in da bode služil onemu duhu, ki veje iz zgodovino cerkvi-, a no iz intolerantnih glav.
Da sc vrnemo zopet k politični strani našega organa, šo enkrat izpovedujomo, da bomo krepko stali za zedinjono Slovenijo, ktera ni več tako oskrunjena, kakor nasprotniki našega organa trde. Omadeževali so jo marsikteri njeni ljubitelji z oprezovalnostjo, neodločnostjo itd.; oni sami bi jo radi ljubili po svoje, nam pn Slovenija ni kakšno prosimo deklo,  nogo častitljiva
"•jati, in mater ljubiti ima dolžnost ter pravico vsak njen sinko.
bi se tudi mi mogli postaviti za odvetnika duhovskih koristi, saj kakor skušnja učr,~ sami niso še nnšli kompasa v novom ustrojstvu držav. Kteri stranki naj hi se pridružili, ali oni ktero reprezentujo „Volksfrcund", in ktero „Vaterlancl" pobiju; ali pa bi šli za onimi, kteri kažejo na reforme kakor Micholis, Dullinger in dr., ali pa bi morebiti boljo pogodili, ko bi šli za stranko jezuitsko ? Kolikor mi poznamo večino slov. pridnega duhovništva, ne ugajalo bi jim slednje. Utegnili bi se kot privrženci imenovane stranke najti nekteri mlajši „feucrbraudi", ali bojimo so, da so bodo ti sami izneverili načelom, ktera pridigujo „civilta ca-tolica", in dvomljivo je, ali se bodo tudi ti tako dobro počutili v svojem stanu kakor zdaj, ako obveljajo taka absolutistični načela. —» Da tudi „Daničinega" stališča duhovniki   enoglasno ne odobravajo, uči prikazen, da
mislijo, da mi opozicijo delamo „a tout prix", da nainjse „Zg.  Danica" ni mogla pomakniti na dnevno obzo-
... N'lSlU ?i>htičnih načel mi no zajemamo iz najnovejši državljan^ bescanjakov, temuč iz zgodovine in skušnje,   in   če jn»   i       i •   *      • ,. . .
, ...   ,  ,    'lP. /<IilJ   Se nismo mogli tako
krepko   razvijati, kakor bi *«^v . . .
'      .. ...      .  , ***H' "»smo vsega krivi mi,
nego tudi nusi rojaki sami, kteri        |(q   ^ irao tako kakor jc treba, da moro časnik dobivati «. .     . 1 VT .              iii-i            ^jbro izraženo obličje. Naj torej vsak domoljub vsaj v n okoli Vq ^___^
čujc našemu prizadevanji svojo moči, duševne »T) materijalno in naš list bode krepak ter moč, hramba it tolažba našemu narodu. To je ravno krivo, da naša reč prepočasno napreduje, ker jo preveč apatije v marši ktci cm naših izobraženih rodoljubov, prevelika občutljivost in zavist, ako nov boritelj stopi na oder in za hrabrost dobi kakšno ploskavico. Kdor se ni naučil trpeti poleg sebo tekmecev, naj nikar no hodi v javnost. To slabosti so na svetlo prišle v ljubljanskem in goriškem deželnem zboru, te slaboRti se javljajo v slo-
Dr. IsOVTO Vogrin, stolni prost itd. labodskega kapiteljna. (Nekrolog; spisal Davorin Terstenjak.) Nemila smrt nam vsako leto potrga eden ali drugi cvet, ki je blagi duh  razširjal na cerkvenem ali narodnem polji.   Letos obžalujejo štirski Slovenci zgubo moža, koji je bil da s Horacijen govorim : in t egor vitae, kije živel zvesto svojemu svetemu in vzvišenemu poklicu,  ki je bil časten kol duhovnik in narodnjak.   Ako se lotim tukaj kratko njegovo življenje popisati, ne treba mi držati šestare pr.slovice : „de inor-tuis nil   nisi  bene"   (o  mrtvih   samo dobro). Sicer ta prislovica ima krščansko koveniko, ali no velja za vse razmere, v kterih je eden ili drug pokojnik živel, ker ako pokojnik ni izpolnil nustn, na ktero ga je postavila božja previdnost, in zlasti če je to mesto bilo važno za razne razmero človečjegi delovanja, ima životopisec  dolžnost držati so druzega ravno tako iz pričanega in opravičenega načela: „dc bor tU i S nil nisi vere"   (o mrtvih samo resnico).   Kar jo do-
brega in resničnega v življenji pokojnega moža, kteremu hočem s temi vrsticami odplačati nekaj hvaležnosti, hoče naslikati moje slabo pero, ki so žalosti trese zarad tako nepričakovane zgubo, naslikati v tolažbo prijateljev rajnega in v posuemo še živečih in prihodnjih slovenskih služabnikov oltarja.
Kajni stolni prtftt dr. Lovro Vogrin so je narodi] (i Avgusta 1810. v Senarski vesi tare sv. Trojice v Slovenskih goricah. Stariši so mu bili pošteni kmetovalci, ki so svojemu sinku zgodaj žo vcepili strah božji in pridnost. Te lepi dve lastnosti ste rajnega tudi spremljali vso njegovo življenje, on jo bil pobožen brez hinavščinc, ali zraven tega zmirom vedrega , veselega duha, in priden, marljiv, delaven, kakor malo kter človek. On si jc dobro zapomnil Horaeijevo: Nulla dies sine linea. Početne šolo je obiskaval v svoji rojstni fari, gimnazijske pa v Mariboru. V vseh je izvrstno napredoval, in nahajamo ga v perjohib med onimi: qui praemio don iti sunt" ; ali: „his proximn accesserunt" t. j. med najboljitni šolarji. Kot dijaka so ga čislali njegovi učitelji in še učenci zavoljo njegovega poštenega in resnega obnašanja. IVipovedal mi je eden še njegovih živečih součeneev, vrli slovenski
pisatelj Jože llašnik, ki jo z njim stanoval voč lot, da rajni V o g r i n nikdar ni gledal na dijaško igre, marveč prosti čas jo obračal ali za sprehajanje, ali za učenje; — brez knjigo ga jo redko kdo videl. Za to jo bil pogosto prošen za podučevalca drugim dijakom, in dva brata (Jodelna, Rudolf in Herman, ki sta dospela do visokih časti, še tedaj hvaložno govorita o blagem trudu in prizadevanji svojega nekdanjega inštruktorja.
Modroslovne šole jo dovršil v Gradcu tuđi z najboljim uspehom, in lepega mladeniča ni motil šum ni veselice velikega mesta; njegovo najljubšo bivališče je bila : knjižnica, v kteri je z mirnim in poskušajočim duhom nabiral si znanosti za življenje, ali varno in previdno, da si ni okužil ni uma ni srca. Ostra nravnost je ž- mladeniča Vogrin a spremljala po vseh potih izobraženja in ostudno mu jo bilo borilo knjig, v kterih ni vel zdrav in povzdigajoč duh.
Na graškom vsoučelišči so dijaki iz mariborske gimnazije ilospevši od nekdaj bili čislani, in res jo pošiljalo to učilišče ženialno glavo v visoko šolo, posebno iz slovenskega plemena. Tudi takrat, ko jo naš V o-gri n opravljal svoje študije, bil jo krasen venec slovenskih dijakov na graškom  vseučelišči;  med umrlimi
1787
venskih časnikih, v kterih se kažejo tudi šo drugo slabosti majhnega naroda.   Ali  ravno  Ker je naš narod majhen,   mora   biti   vsak   narodnjak velik značaj, in le edino  pred očmi imeti bi«gol naroda, ne pa želje svojega srca. * Marsikteremu se  ne dopadajo te :ili one vrstico, ki jih  damo natisniti  pod črto našega listu.   Eden bi rad imel samo podučljivega berila, drug /(»pet kratko-časnega; eden tirja olimpične himne, drugi poskočne pesmice; nekteri samo strogo mormlične povesti, drugi zdravila za trda jetra:  res težko je vsneemu ustrezati Svesti smo si, dn nas list ne služi blodnosti in prazno sti, toda pogosto opisujemo,   kako narod  čuti IQ misli In kdo bi bil tako ćmern kritik,  da bi z nevoljo bral, kar dostokrat z veseljem gleda v bridkem življenji svojega naroda?   Kakor je narod V tvojem bistvu razno vrsten in različen,  tako  tudi njegovi pisatelji, in kdor mu hoče vzeti to mozaiško različnost,  vzel bi mu njegovo individualnost ;  goljufal pa bi se,   kdor misli, da bo narod kedaj po onem kalupu  mislil in čutil. Politični časnik se mora tudi držati onih zlatih Avgusti no* vili besed : in  necessariis unitas, in dubiis  libertas. iti omnibus cbaritas.   Kdo bo šel  podirat mozaiko društvenega in političnega življenja  med Francozi, Angleži. Nemci?   Kdo  jo spravljat   pod   on  klobuk? Menda nihče 1   Pri nas  pa bi  morala   veljati  suknja 1. 1848 sešita, ali  pa  morali  bi  imeti vsi  nošnjo prvakov -tudi  ta  kaprica znači   maloiičuost. in razkriva, slabo se pogosto umeva narodni naj.redek.  Slednji pojem se često krivo rabi, še češče krivo zastopa. So ne-kteri, ki hočejo idiličnost imeti v političnem življenji, ali to ni nikdar bilo in je nikdar ne bo.  Tudi nuŠ l fl-rod se  zaveda, najnovejše ustavne  naprave so ga \>— rinilo v politično delovanje, nc moro se torej več reči : ignoti nulla cupido! Naš  narod jo že pokosil „prepo-vedani sad", ktoroga so poprej jedli samo priviligovanl stanovi.   No upirajmo se torej pot napredkaj^*^. rodom, no sakrivajmo mu istine. V naro^j^ ^ venci edino zdatno politično podjjjfjjj^ o ^ kftk<) rej odkritosrčni, učimo ga bre^ ^ ^ |>o? _
se suče svet in kaj najjjjj^ bođ(J poi|uiftl na; gla8j bo ostal narod v 1\yo'liheralccVt v 0jjih naročje bomo in no glasc^^ ft^Q gie(lamo namesto ne soglasje z $ro«*t« 8amo na prigodnost (oportuniteto) — oko o-tc.iemo semiollieiales in hominatinnnh s, kakor so do zdaj bili nekteri narodovi voditelji.
Akoravno si želimo politično središče v Ljubljani, vendar no damo veljati, da bi samo tam bila vsa politična modrost »loma: prava in edinoosrečevalrin modrost je tista, kteri pri glasuje ves narod, ali vsaj najboljše in nnjinteligentnejše njegove moči. —- Opustimo tudi razcepljenost V našem političnem čosopisji in ustrojimo si eden velik dnevnik. Ako nas vodi nekaljena ljubezen do domovine, hndemo se Slovenci ra<li odpove-
dali sebičnim mnenjem in trdeojeni in bomo svoja pre-1 pričanja radi na vago djali obči koristi. Absolutistič-nost v politiki ne pospešuje nobene stvari, ne v abso-utniin vladarstvu, še manj pa v ustavnem. Ne mislimo, I., smo že močni, ako v parlamentu govorimo navdušili«' govore v opozicijonalnum smislu: naša politična muc leži edino v soglasnih zahtevah vsega naroda slovenskega. Za kulisami se rado obljublja ali tudi pozablja in polit, zrel narod se nikdar ne bo zanašal samo na vladajoče može, kteri nam za časa svojega vladarstva utegnejo biti kolikor toliko pravični ; toda po svojem propadu nam ne morejo več pomagati, ako si nismo sami čvrste trdnjave sezidali med narodom in /a narod! In to jo zopet pomanjkljivost nekto-rib slov. beroldov, da mislijo, da v ministerskih lopah leži naša politična akciju, da iz visocih predsob izide našemu narodu zdatna pomoč. Ne tajimo, da ne bi bilo treba previdnosti, vemo da ni dobro z vrati črez okno: Toda ne zibljimo se v iluzijah, naj nas nc motijo, nc prevarijo milostljivi smehljaji, kjer nam treba rabljivo pravico I
Sklepajo ta dobrohotni članek na prosto voljo puščamo vsacemu bralcu soditi ga kakor mu drago; fie se bode bralcu našega lista dopadal, hočemo nada« I j' vati, fie pil nismo zadeli pravega pota, radi prepuščamo bolj razsvetljenim glavam politično razprave.
Juste millieu.
kako
Ali bode našim   državnikom   ta upor nauk za
drugo opozicijo? — .Politik" piše in zdeti se nam mora, da ima prav: Žalibog da so misli ne moremo znebiti, da bo to pomirjenje polovično. Politika, ki živi iz roke v usta, ki ima denes svobodo na zobih, jutri ječe za opozicijo, taka politika nam no more zaupanja buditi, da bode pomirjenje v Dalmaciji popolno delo. Dokler bo Slovanom protivna politika vladala, južno-dalmatinska rana no bo zacelila se.
Brez premembo vse sisteme, brez spoštovanja pravic in posebnosti posameznih dežel in narodov ne more z Avstrijo bolje biti. Država pač lehko pod ta-cimi razmerami še nekaj časa slabo životari, pa ne napreduje, ker jc vsaka država, ktera jo z naravnimi postavami navskriž, vsem težko breme. Potom pa bi postal konec dalmatinskega upora, pred kterim stojimo, začetek evropskih prigodkov, ktere ravno tisti pripravljajo, kteri so dalmatinskoga upora krivi in ki so tako kratkovidni, dnm od smodnikom z baklami okoli tavajo.
konec dalmatinskega vpm\.
Iz Kotora prihaja vesela r '>ca za "«v» leto, da je v Dalmaciji konec r>-'»♦'O11 krvi- Uporniki, ki niso bili premagani, so e "dali. Zupanei so prisegli cesarju Zvestobo d""11 oro''Jc nazaj, in Krivošijanci so pri-pravM" ' (hlti 80 P°kr°vo'»ti- Kar generala Wagner in »..ersperg nista mogla doseči z vojsko, z obešanjem in bajonetom, to se jo doseglo po mirnem potu. V Kotru so torej prebivalci veseli, napravili so Auerspergu osve-čavo, njih mestni zbor se mu je šel zahvalit, da so upornik; pomiloščeni in vesolje je posebno veliko, da jo odpravljen č. k. poglavar Franz, ki jo s svojo prenagljeno ostrostjo vse volike nesreče, vse krvi, vseh požiganj prvi kriv.
Ta dalmatinski upor jo zopet jasno enkrat avstrijskim državnikom pokazal pota, po kterih morajo hoditi, ako nočejo, da Avstrija na gotovo smrt ne zboli. Ta upor kaci h 1500 oboroženih kmetov kaže, da se doseže z lepo več ko — s silo.
Upor je državi globoke rane zasekal. Vojska se ne moro hvaliti z zmago, če tudi no bo vojakom hrabrosti nihče odrekal. Koliko ljudi je poginilo, koliko milijonov je upor požrl, vsega tega še ne vemo. Vemo !e, da jo mnogo izgubljenega, dobljeno pa le to, kar bi se bilo z dobro politiko lehko brez teb žrtpv doseglo.
li o p i s i.
Iz JKranjsko-Slovenskega, 25. dec. 1. 1869. [Izv. drv-J Ivlie po vpeljavi slovenskega jezika v šolo in urad-nije se od vseh strani ponavlja ter ne bo prej potihnil, dokler se ta najnaravnejša in najsvetejša pravica slovenskega naroda no uresniči. — Da uradniki slovenskemu uradovanju zaverc delajo, je sicer istina, vendar so tudi med uradniki izjeme, in vzrokov uradnega nemče-vanja jc treba tudi drugod iskati. Pogovorjaje se o tej reči s starim in rodoljubnim politiškim uradnikom ga povprašam, ali se v njegovem uradu kaj dosti slovenskega piše. Uoče mi, da skoro nič. — Ubogi Slovenci, si mislim sam pri sebi, mi pač brez uspeha pričakujemo narodne ravnopravnosti iz — Beča; od tam bo dolgo čakati lepše bodočnosti! Kaj nam koristi §. 19. državno ustave, on je za nas lo na papirji, nam se bode krivica godila , dokler so ne začnemo ravnati po po izgledu Lahov in Magjarov, ki so nam dokaz, da je dunajska vlada poslušala le onega in le takrat, ki pride nad-njo no pohlevno in proseč, ampak — —. Novem, ali mi jo moj stari znanec na obrazu bral, kaj so v meni kuha, ker mi je nenadoma rekel: Veš kaj, ljudstvo jc tudi samo mnogo tega krivo, da se slovenščini nc izkazuje ravnopravnost, ker ljudstvo dopušča, da župani ali njihovi pisači gosposkara namesto slovenski, dopisujejo nemški. Druga ne menj škodljiva razvada in napaka jo pa ta, da naše duhovnije uradujeje in ve,°m gosposkam (svetnim in cerkevnim) dopisujejo — nemški. — Ako bi c. kr, gosposke dobivale od vseh županov, od vseh duhovnij in od vseh posameznih strank slovenske dopise in vlogo in ako bi ljudstvo od gosposk ne hotelo jemati družili pisem  nego le slovenska, —
omenjam učenega poznatelja seinitskib in slovanskih jezikov Janeza Klajžara, slavnega pesnika Stanka Vraza, izvrstnega pesnika in bogoslovca Jakopa Košara, med živimi slavnega učenjaka Miklošiča, blagodušuega dr. Kočovarja in .1. Matjašiča, modrega pisatelja dr. Murka, ljubeznivega dr. Muršeca in temeljitega požnatelja in-dogermanskih jezikov O. Cafa, in pobožnega voditelja duš Jakopa Horvata —- Vogrinovega tekmeca (aenulus) v študijah. Ti mladeniči so bili prava dika tedanje vseučeliščno mladeži, pn tudi prvi sejalci narodnega mišljenja in čutenja na Štirskem. Vogrin se jo podal po dovršenih modroslovnih naukih tje, kamor mu je velevalo srce in poklic — v duhovno semenišče. Tudi tukaj je on posvetil vse svoje moči novemu svojemu poklicu, in ni samo skrbel, da jo zajemal iz pravita modrosti in so oborožal s temeljitimi znanostimi. temuč tudi da si je jačil voljo in položil trden temelj nravnemu značaju. Kdor ve, kaj je v družbi različnih temperamentov pod eno streho živeti, bode hvalil onega, ki so v taki družbi tako obnaša, dfl ga vse ljubi in spoštuje, in tako so jo vedel semeniščan Vogrin.
Po   izvrstno  dokončanih bogoslovskih   naukih je bil leta 1835. redjcu  za duhovnika in  postavljen za
kaplana mestne farne cerkvo mariborske. „Čudna so pota božje previdnosti", mi je ranjki rekel, ko sem mu čestital k dostojanstvu zadobljene prostije, — „v Mariboru sem bodel v šole, sem prvokrat oznanoval božjo besedo, v Mariboru dosežem čast, na ktero nisem mislil, ko sem leta 1835. nastopil službo^ slednjega kapelana". Ker se je branil moje čestitke, smel sem mu z vso resnico reči: „vj prijatelj, sto prišli do to častno stopnje no kje po prilizovanji, hlinenji ali protokciji, častili ste res svoje više, ali niste so plazili pred mogotci, temuč kar ste dosedli, dosegli sto po novtrudljivem delovanji v svojem poklicu" ; in ta moj izrek bode gotovo vsak rad podpisal, naj si jo tega ali onega mišljenja o rajnem našem vrlem rojaku.
V o g r i n je služil samo edno lete v Mariboru za kapelana, potem jc bil poklican za adjunkta teologičnib študij v graška duhovsko semenišče. V novem poklicu, v kterem jo deloval polnih pet let, jo rajni naš rojak pokazal neizmerno delavnost. Živel sem četiri leta zraven njega in občudoval veliko njegovo požrtvovalno življenje. Kot adjunkt jo več ur na dan korepetoval z bogoalovoi v raznih betvah bogoslovskih naukov,   opravljal  službo  podravnatelja,   ker podrav-
natelj — znana prosta dušica — zarad bolehanja in starosti ni mogel zvrševati gospodarskih poslov, poleg vsega tega so je pripravljal na ostro prekušnje, da dosežo čast doktorja bogoslovja. Skoro celo leto šo ju zraven tega moral mdomestovati izprazneno stolico dogmatike. Od štirih sjutraj do pol 11. v noči jo bil rajni Vogrin zmirem pri delu. Vžival pa je tudi očetovsko ljubezen svojega škofa, in srčno prijateljstvo ravnatelja semeniškega, bogoslovcem slovenskim jo bil nepristransk zaštitnu in je gojil v njih ne samo ljubezen do prihodnjega poklica nego tudi do materinega jezika. Skrbel je, da so so bogoslovci vadili govor-uištva v materinen jeziku, kupoval slovanske časniko in knjige, in jih zposojcval bogoslovcem in trudil se z vso močjo, da se v mladih klerikih ni zaraščal oni filistrizein, ki se tako rad v semenišča natepe. Gledal jo tudi na zuna.no lepo vedenje bOgoalovcev, ktero se tako rado /galija med mladimi ljudmi, kteri so v ko-munitetah odg>jevajo. Opravivši svojo rigoroze je prosil za izprazneur mesto profesuro dogmatičnih naukov, ali podeljena je bila Nemcu, dasiravno se je njegov škof poganja za svojega izvrstnega diecezana.
(Konec prih.)
ako  bi občinski  odbori sklenili,  da se imajo pošiljati goposkam  edino le slovenska  pisma in da isto tako tudi c. kr.'gosposke pošiljajo občinam lo slovenska pisma,  in  ako   bi  se taki sklepi razglašali po slovenskih časopisih  s tem pristavkom , da se bo tudi vsak pri-merljaj dal v slovenske časopise, ko bi c. kr. gosposko občinska  slovenska  pisma reševale v nemščini — ako bi   se tako   ravnalo,    gotovo  bi  se   c. kr. gosposke slovenskega uradovnnja poprijele ter bi se poprijeti mo-rnle, in še celo nobeno postave ali nobenega ukaza bi zarad tega ne trebalo.   —   Ako  pa ostanejo občinska starešinstva, dubovnije in posamezne stranke v svojem občenju s c. kr. uradi pri  starem kopitu,   t. j.  če ne skazujejo samo domačemu jeziku  več časti  in pravičnosti kot dosihmal,    stane   slovenščina  za  duri kakor do zdaj,  in sicer  ne po zndolženju c. kr. uradnikov, ampak   zarad  nemarnosti,   mlačnosti  in bojazljivosti ljudstva samega. — Tako mi je razložil in pojasnil po-litišk uradnik   sam vzroke, ktore zapirajo slovenščini pot v uradnije in v šolo, kteri bi se pa dali prav lehko odstraniti, ako nam je res kaj mar za čast in povzdigo domačega jezika in za blagor ljudstva. — Ker so bodo v kratkem osnovale na Kranjskem veliko občine z noj-menj po 3000 duš v eni občini, se mi je tem bolj potrebno zdelo, javno povedati napake, ki jih je treba do čistega odpraviti , ako hočemo kedaj dejanjsko to doseči kar na papirji že imamo. — Treba bo posobno na to paziti, da se pri stvarjenji  novih občin in pri volitvah občinskih odborov, starešinstev in županov ne bodo vrivali taki ljudje, ki so ali v šoli, ali pri vojakih ali kjer si bodi vjeli par nemških besedi, ki jih imajo pri vsaki priložnosti na jeziku kakor Žid ali cigan svoje poštenje. — Naj se pri  volitvah  novih  župauov  in občinskih svetovalcev posebno gleda no to,  da se posta vijo občinam na čelo skoz in skoz pošteni slovenski na rodnjaki, nikakor pa ne taki ljudje, ki imajo nemščino za skrivno razodenje občanske sreče, in človeške omiko ter izobražonosti.   —   Veči dol si bodo morale velike občine za pisarska opravila najeti  občinsko tajnike ali pisarje; naj  ne jemljejo   nemškutarskih pokvek in naj stavijo temeljito   znanje slovenskega jezika v govoru in pisavi kot prvi in  neogibni pogoj vsakemu,  ki so bo glasil za občinsko tajništvo.   — Politično društvo , ~ venija" pa bi moralo  v tej reči občinam  na roko iti, ter njim priporočati može, ki naj si jih volijo za župane in takim občinam, ki bodo potrebovale pisarje, sposobno in za slovenstvo unete tajnike. — Dostavljam le še, kar mi je poprej omenjeni politiški uradnik povedal, da namreč njegovemu uradu od kmečkih županov doidejo večkrat tako nerazumljivi in  smešni  nemški „perihti" da bi se jim morale krave smejati.   Ali bi no bilo pa metnojo in pošteneje, da taki ljudje pišejo v svojem jeziku,  kterega jih je majka učila in ki ga govore od otročjih let? — Ali ne, oni se rajo spakujeje kot pa pige, ter sami sebi in slovenskemu narodu sramoto do lajo, in so tako bebasti,  da mislijo s svojim nemškim klobasanjem pred  svetom se skazuti, da jih  je veter nemško  kulture obletel.    Vsak poštenjak   bodi si Ne mec, Slovenec , Lah ali kdor koli mora  tako reveže le obžalovati,  nikakor  pa jih ne more čislati. — Čas je da se tudi Slovenci začnemo  s Slovanstvom ponašati kakor se rad pobaha  Anglež in Magjar s svojo narod nostjo, —  spoštujmo se sami in spoštovali nas bodo drugi ter nas ne več psovali kot hlapčevski narod. Su rova ianaška sila nam je   pred  mnogimi stoletji našo politično svobodo zadušila, ki si jo moramo z duševnimi močni in v vzajemnosti z innogobrojnimi slovanskimi brati zopet pribojevati.   —   Gledo duhovenstva bi pa skoro   naj 1 agi je „Danica" spregovorila   tehtno besedo da se odpravi nemško uradovanjo pri duhovnijah. Naša duhovščina sluje   kot najmočneja podpora slovenstva in narodni odpadniki in nemškutarski liberalci jo črtij in grde zarad njenega  domoljubja.  — Evo priliko, ki jo ni lepšo za duhovščino, prvi korak učiniti v sloven skem uradovanji , ki gotovo   najde brzo mnogo posne manja med drugimi stanovi!
Iz Prage, 3n   dec. [Izv. dop.] (Položjo Če h ah.) Naše položje so da zdaj z eno bosedo pove dati: čakamo. To misel izrazuje denašnji„Pokrok," kter
nima vere ,  da bi se zdatno na  bolje obrnilo dokler! ostano kaj zdanjih vladnih oseb na krmilu.   V prihod-1 njem letu 1870  bodo Čehi mirni.   Vlada šo priliko ne bo  imela   niti en   tabor prepovedati.   Z moralno močjo bode narod stal proti gmotni  sili vladni. Minister Giskra  ne  bo imel  prilike   vešal (uutknuptungs-punkte) iskati in rabiti ,   ktore je g. Svetcu  za Cehe (in menda tudi za vas Slovence) obetal.   Pripravljeni smo sicer — pravi Pokrok — kelih izpiti do dna, ako bode moralo biti, ali neumni nismo,  da bi trdoglavo i z-po žival i bodočnost, ki je vendar še zngrnena. Vemo kakšno ceno ima čas, Dobro, rabimo oboji čas, znaše strani dobre volje no bo manjkalo.  —   Odločno kakor vselej govore tudi „Narodni Listy,u ki 'hladnokrvno povedo, da kader pado češka krona,  kakor jo opozicija hoče,  pado Avstrija.   Na  Češkem   naj bode Avstrija češka.   Naša doba šo le pride —  ako se bode po tej cesti dalje hodilo."7 V drugem članku pravijo „N. L." : „Ako  ostane  Giskm potem no bomo  imeli  nič proti temu  kar  njegov časopis  pravi, da  namreč nastane životni^bojjjmed.Nemci in Slovani. Dozdaj smo zmerom lo hoteli, Jaso mirno Nemci zase in^mi zase. URtavo-verni niso s tem zadovoljni.   Dobro.   Mi zaznamovnmo že denes v oči vsega sveta, do so ustavoverni bili tisti, ki so hoteli  imeti   naroden  boj.   Kdo bo zmngal? Ustavoverni nemorojo. V Filippi se vidimo."
Menim da iz glasov teh listov, kteri so na tisoče med češkim narodom razširjoni in brani, popolnoma sprevidite kako položje je pri nas in da nas ni strah tudi Giskro ne, če prav policajminister postane.
Itaznc stvari.
Politični razgled.
Cesar je dal spomenico Taaffojeve ministerske stranke baje Plenerju, ko*, najstaršemu izmed „petorice", Giskrovcev, odgovoriti. „N. fr. Pr." piše, daTaatlejeva stranka hoče po neposrednih volitvah poseben državni zbor, ki bi imol nalogo narodnosti zadovoliti. Ko bi tega namena ne dosegel , potem bi se šo lo ostalo pri .danji sistemi. Giskrova stranka pa trdi, da so jo z nozadovoljno slovansko opozicijo nemogoče pogoditi, da torej tudi tacih poskušenj ni treba,
AdreBO nem ško - av strij s U ih mest, ktero od ministerstva zahtevajo naj so „ trdno drži ustavo", se množe in vladui časopisi so jako podvizujejo enake izjave priobčevati in jim velike važnost pripisavati, to se ve, isti časopisi, ki so za nasprotue mnogoštevilne glasovo vselej gluhi ostali.
Magjar i, kteri se jako radi mešajo v eislaj-tanske zado, začenjajo naposled spoznavati, da so jim doma posel tako množi, ka jo mogoče, da ga ne zmagajo. Deakov, t. j. vladni list „Napio", se začenja bati, kaj bo na Hrvaškem. Slovanske agitncijo se tam — pravi — tako strahovito (?) širo, da se jo Mag jarom bati mednarodnostuega boja, za kterega so morajo takoj s previdnostjo pa tudi z energijo pripravljati. „Ung LloydM pa so enako straši graničarjev. — V zadevah vprašanja vojaške granice jc tudi Andraši šel na I)u naj. Dozdaj namreč še ni v razkosovanji vojaške kra jine nič storjeno, kor so ogerska in dunajska vlada ne morete pogoditi zarad denarnih razmer, posebno zarad gozdov v krajini.
Iz lt i m a so pišo važna novica, da kongregaciji cerkvenega zbora, ki ima verske stvari, ni nobeneg; predloga postavila, da naj 30 na koncilu kot. verska resnica sklene nezmotljivost papeževa. — Važna je ta resnica, ker moremo s slovanskega narodnega stališča zadovoljni biti, da cerkveni možje v Kimu no bodo kaj sklenili kar bi po veri že žalibog ločeno Slovane, še bolj razkolilo.
F ra n cos k o ministerstvo dozdaj šo ni sestavljeno. Ollivier pri levici ni našel podpore in več dru zib poslancev , kteri m so bila ministerska mesta ponu jana, se je odreklo.
* (Davek> je v Avstriji počez za 159 procentov veči kakor jo bil pred 80. leti. Leta 1788 je Štajersko plačevalo gmotnega davka 1,051.090 gld., a l. 1860 že 2,042.014. Kranjsko 1. 1788 435.243, al. 1865 žo 703.858.
* (Ur anil niča   v  Orni 11 ž u).   Znano  jc, da jo  bilo  v tabor   pri Orni užu zbrano  ljudstvo izreklo željo, naj bi so za ondotno okolico   napravila posebna hranilnica. Ljudstvo so jo kasneje žo dolgo pogovarjalo o tej napravi  in o nje   ni očividni   potrebi  in koristi. Oglašali so se žo možje,   ki so hotoli   svojo denarje in posestna zaupati   dainači hranilnici,  da se stvar in taborski sklep predolgo nc zakasni,  porok nam jc rodoljubni predsednik ormužke  čitalnice in taborskega odbora, g. dr. Petovar, ki je hranilnico  na taboru trdo temeljito zagovarjal.   Iz Ormuža se nam je pisalo, da g. Petovar marljivo pripravlja, zlasti da izdeluje pravila. Ker  smo  čuli da  si  g. dr. Petovar  v  izgled naroča pravil iz Češkega, rodila   se nam jo misel, da hoče g. Petovar ormužko hranilnico  osnoveti po načelih čeških založnic.   Kakor se nam to dobro  zdi,  vendar bi radi povedali da ministerstvo mariborskim Slovencem ni dovolilo založnice,   dasiravuo so bili izdelali pravila, ka-koršna so se bi 1 u na Češkem brez  ovir potrdila, in da bi torej morebiti tudi Ortnužanom založnice ne dovolilo, dobro je sicer čo se šo enkrat  potrka  na miuistorska vrata le boljše   pa če se v Ormužu  takoj  odpre hranilnica, ktero ljudstvo težko pričakuje in vlada braniti ne more.
* (Nova čitalnica). Slišimo, da se bo v šmarji na dolenjem Štirskem v kratkem odprla nova :Jovenska čitalnica.   Dobro nam došla!
* (M a "t i £.!» S k n j igo) so se začelo razpošiljati. Družuiki dobijo: Letopis, feterdgfi jo vredil g. dr. CoBta (brez koledarja), Schodlerjevo fiziko in Vodnikove pesmi. Od slednjih smo dozdaj mislili, da jim bo dodan komentar, Vodnikov životojds in morebiti tudi nektero nektore prozaiično stvari — pa smo se motili.
* (No 11 po ss u mu s!) Zadnjo oficijelno sporočil o o X.VI. odborovi skupščini Matice slovensko ima tale oddelek: „0 prešnjem predlogu g. dr. J. Vošnjaka: „Odbor si. Matico sklene:  3000 zemljevidov slovenskih
žel g. Kozlerja podariti slov. pol. društvu v Mariboru" — so pismeno razodel 1 svoja mnenja gg. Cigale, Grabrijnn in Svetec, vprični odborniki ga vsestransko prevdarili ter soglasno sklonili, da se Matica v to ne moro spuščati deloma z ozirom na deuarstvoni stan svoj, deloma na pravila itd. — Kitajska in njeni mandarini z 11 gurnlmmi bi se lahko kaj naučili v tisti hiši na Bregu v Ljubljani, kjer ae jo nekdaj točilo metliško vino.
* (G. Teodor Na p r o t,) dozdaj predsednik okrožno sodnije v Novem mestu, še poprej svetovalec v Trstu, imenovan je za dvorskega svetovalca pri najvišom sodišči na Dnnaji : zdaj menda edini Slovenec pri tej toliko važni sodniji, kamor dohaja toliko pritožob iz slovenskih detel.
* (V srbski kn ježe v i ni) se, kakor pišo „Jedinstvo", po raznih krajih snujnjo in odpirajo od vlade podpirane nedeljsko šole, ki imajo namen med prostim narodom širiti omiko.
* (Jadranska Za r j a) izhaja po novem letu v veči obliki dvakrat na mesec (1 in 'i nedeljo). Za pol leta velja le 60 kr., za četrt leta 80 kr.
Tiskovna pravda „01. Mar."
prod   porotno so d ni j o  celjsko 13. d ocem.
18G9. *)
Ko so se izžrebali porotniki gg. Kuster, Kranc, Košir, Rataj, Cemcne, Šribar, Orešek, Plausteiner, Spes, Costa, Kos«' in Pajek prične sodišča predsednik g. pl. Vest, kteremu sta pridružena glasovalca dež. svetnika Tomšič in Oarearoli ter perovodjo Moše, ob 3/410 uri javno
*) Po iimotfostransko izrečeni želji bomo priobčili S tinkovne obravnavo jjroti ,,Slov. Nar." Prvo moremo prijaviti po stonojrratičnih z:ipinili g. TanSeka, drugi dvo pa lo po tem, kolikor jo obtožeueu še ostalo v spominu. Vrodnik.
obravnavanje proti vredniku „Slov. Nar." , A. Tomšiču, kterega je zagovarjal g. dr. J. Razlag. Ljudstva se je bilo nabralo polno dvorano nc samo iz mosta, ampak tudi iz daljnih šolskih krajev. Predsednik je bral porotnikom v nemškem iu slovenskem jeziku dotična določila porotne postavo ter jih opomnil na njih dolžnost. Porotniki so prisegali nemški in slovenski, ker so se nekteri oglasili, da nemški ne urno, med tem ko se po dokončanem dokazovanji na predsednikovi! vprašanje nihče ni oglasil, da bi ne bil umel slovenskih govorov obtoženčevih in za^ovornikovib.
Zapisnikar prebere nemško tožbo, po kteri so obtoženi sledeči odstavki razglašeni v 92. štv. „Slv. Nr." I. Iz dopisa iz Ljubljane f>. avg. : „Obrnimo se zdaj s kranjskega malo v Trst, kamor se tako radi oziroma, primerjajo tržaške dogodbo z našimi. „Triester Ztg." 3. dan t. m. po novinah „Ossorvatore Tricstino" piše: v nedeljo (1. dan t. m.) prnti 1. uri popoldne se je mnogo ljudstva nabralo blizu lipskega trga in škofjega poslopja, kjor jo tržaško in okoličansko katoliško društvo hotelo imeti prvi občni zbor. Ko so prišli družabniki, kteri so mislili iti v škotjo palačo , zaslišalo Be je žvižganje in psovalne besedo. Zaradi tega nezakonitega vedenja nekteri oddelki mestno policije reko množici, ktera jo bila zbrana v kapucinski kavarni ter zunaj kavarne, mimo idočih ljudi no napastovati. Za odgovor so bili noktori policaji s pestmi topeni. Potem so več teh rogoviležev polovili in oddali vojaški straži , klera je bila v tem tudi že tje prišla. Cesta je bila zopet prosta, da so nekoliko časa ljudje mogli mirim svojim potem hoditi. A ker so je drhal pred rečono kavarno in pred gostilnico „Tobijo" vedno že zbirala, torej sta se zaprli kavarna in krčma, ter cesto so straže držale prosto, polovivši nekoliko nepokornežev , .:-; " polovili so jih do 30. Eden je^ -fectSt" pobegniti , ;i šli so za l^j8U9?i4 v HGko hišo ; drug jc bil policiji ušel, in pritekel blizu mestnega župana dr. d' Angelija, kteri ga je nagovarjal, naj so umakne, ter prijeli so ga vštric župana . , . Na koliko let zapora bi bil obsojen naš poprejšnji župan dr. Kosta, ako bi vštric njega ujeli nep kojnoža, ktoremu bi on bil svetoval naj so umakne, kakor je nečemu razsajaču svetoval tržaški župan dr. d' Angeli ?
Tožba trdi, da se s tom primerjonjem oblastnijsko uradovanje v Avstriji krivo dolži protislovenske pristranosti in da se spravlja ob svojo uradno čast §. 300 kaz. zak.
II. Iz dopisa iz savinske doline 4. avgusta: „Neniški VerfaBsungstag, kterega osnujejo Celjani prihodnjo nedeljo, je pri nas vso ljudstvo zdramil. Prišli bodo iz Gradca, Maribora i. t. t., tudi žlahtni nemški purgari iz Slovenske Bistrice, iz Konjic in znani rogovileži iz Laškega   trga  ne  bodo pri tem   medvedovem plesu
Celili — Mi Slovenci nič kaj ne maramo za tako goste, in jim tudi prav prijazr.o svetovamo, naj gredo raji s\i»j>' prijatelje Magjaro in Turke obiskat, nam bode njihov prihod vsakokrat zdrn/bo delal. Odkar slovenski rod ni naših tleh prebiva, imenovala se je naša dolino ina vedno slovenska okrajina. Po zgodovinski krivici smo mi Slovenci padli pod oblast Štajerskega poglavarstva v Gradcu, in kakor ni hotel naš štajerski poglavar nikdar slovenski poglavar biti, tudi mi Slovenci zavoljo njega nismo nikdar štajerski narod postali." Tožba trdi, tla se jo skušalo s temi stavki proti državni upravi glede Žtirske ščuvati po tj. 05 lit. a) kaz. zak. in da se je vladanje (.regime) štirske deželne gosposke sovražno opisovalo, tj. 300 kaz. zak. -— V ravno istem dopisu je državno pravdništvo zatožilo sledeči oddelek: „Kaj se hoče todaj med nami s štajerskim narodom, kterega bog dozdaj še vstvaril ni, ali mislijo res Nemci in naši nesramni odpadniki nas zvesto in poštene Slovence s takimi vražami slopariti. Mi smo bili iu ostanemo Slovenci: drugi prebivalci štajersko dežele pa so Nemci, spadajoči k onemu čudnemu novonemškemu plemenu, ki je denes prijatelj in zaveznik Magjarov in Turkov, največih sovražnikov in tlačiteljev slovanskega roda. Ker smo mi Slovenci prijatelji in brati po rodu in krvi onih nesrečnih pod turškim jarmom zdihajočih kristijanov, no moremo nikdar prijatelji biti divjih Turkov, kakor tudi turških zaveznikov ne; drugač bi še mogli enkrat pod nemško komando za Turku tako svojo kri prelivati in milijone plačevati, kakor smo dozdaj \selej za n o s r o č n o nemško politiko avstrijske vlade svojo slovensko kri prelivali in za nemške trdnjave na veliki smeh pametnih Prusov milijone pla-V.'.li. LTocitS? " oa*" Nemcev V" političnem obziru in ze-dinjenje vseh Slovencev v eno deželo to jo tedaj naše prvo in zadnje zahtevanje, drugač no bodemo nikdar doživeli srečnejših časov in ostali bomo, kakor smo bili dozdaj — podloga tujčevi peti."
O teh stavkih pravi tožba, da dražijo ne lo k sovraštvu proti Nemcem, ampak da se zaničujejo in na posmeh stavijo tudi naredbe avstrijsko drž. uprave, §. 300 in 302 kaz. zak.
III. Med „rnznimi stvarmi** so toži notica pod napisom: „nemškega agitatorja", ki so glasi: „N e niskoga agitatorja in slavnega pesnika Freilig-rath-a je hotela avstrijska vlada na Dunaj privabiti in drago plačati, da bi ga utekhila med svoje verne ča-80pisnikarje. On dozdaj ni hotel iti. Pesnika bode gotovo vsak omikanec torej tudi Slovan spoštoval. Ali nemških agitatorjev nam v Avstrijo res ni treba uvažati. Koliko tacih ljudi jo že nemška avstrijska vlada v našo domovino spravila iu jim mastne službe dala, ktere so se iz krvavih davkov tudi večine nemških prebivalcev plačevale.   Ti   imajo   pa   potem   samo zasramovanje.
Naši slovanski možje pa, ako svoje narodnosti in rodoljub.a ne zataje, morajo dostikrat stradati in preganjan'1 trpeti." V tem kratkem odstavku jo našlo državu i pravdništvo hudodelstvo motenja javnega miru po §. 60>, ecš da se avstrijski vladi po krivem podtika nemška agitacija, Slovencem škodljiva in da se torej ščujo proti državnemu upraviteljstvu.
IV. Kavno tako je „razna stvar", ki nosi uapis: „dunnjske veče novine", obtožena zarad pregreška šču-vanja po §. 1100. Novičica se glasi: „Dunajske več o novine jo, kakor znano, Beust vse podkupil, ktere imajo knj veljave. Ker je „\Vanderer" v zadnjem času zašel na federalistično stališčo in vlado sem ter tam prav odkrito češe, skušali so — kakor se v „K61n Ztg. piše — še ta list kupiti. Po sreči lastnik in vred-uik do zdaj svojega političnega prepričanja še nista hotela prodati, in v državni mošnji je ostalo nekaj tisoč goldinarjev od krvavih davkov, ktere goldinarje bi bil oče Beust rad dal časnikarjem zaslužiti."
Po vsem tem je vrednik A. Tomšič tožen, da je zato, ker je gori navedene stavke tiskom razširil, kriv hudodelstva kaljenega javnega miru po §. G5, a) in pregreška proti javnemu miru in redu po §§. 300 in 302. — Ko se je ta tožba, ki pa ima v nemški prestavi marsikaj krivo in preostro prestavljenega prebrala, prosi g. dr. Itazjag Jjesede in jo tudi dobi._(Dalje prih.)
la prodal
je vinograd v TliiJekeJ gori, 1 uro od Slov.
Biittriev. Meri 9Va oral, vinograda samega 2'/a orala. Poslopjo zidano, v najboljšem stanu. Klet globoka in obokana. Najtančneje pogodbe so zvedo v notarskej pisarnici v Slovenskej Bistrici. (2)
Vinograd in zemljišče na prodaj.
Blizo Celja inŽavca, v jako prijetnem kraji, je na prodaj vinograjsko posestvo. Vinograd leži na solnčno stran in meri 4 orale. Poleg njega ima posestvo 8 o r a 1 g o z d a, in pa okolo 6 oral travnikov, njiv in vrta. Na posestvu stoji lepa gosposka hiša, vincarija, kmetijsko pohištvo, dve vinski kleti. Tudi je ravno tam na prodaj že stoječa vinska preša.
P. n. kupci naj se izvole obrniti do vredni-k a „Slov, Naroda," kjer bodo zvedeli ceno in pa ime ter napis lastnikov. (2)
0 O n O O r d i a" zavaruje proti škodi, ktero napravi požar ali tresk, tudi proti vsaki škodi, ki se primeri pri gašenji, podiranji ali izpraznjevanji S bodisi pri pohištvih  za stanovanje,  ali za g o s p o d a r s t v o ali za fabrike,  pri  m a šina h   in pri spravljenih  poljskih pri-
delkih.
Za Maribor iu okolico se je glavno agentura izročila g. Kil. Kre n n e rj u.
vprašanje radostno odgovarjal.
Glavna agentura na Dunaji.
Oziraje se na predstoječe pismo mislim, da sem  za sprejemanje ponudeb za zavarovanje kolikor  najboljo  priporočen  in  bom na vsako dotično
Ed. K.reimer%.
Pisarnica na velikem trgu v Mariboru pod kavarno „Merkur." -^^,1 ^^^^^^ie^Jif^>^M^rrl?^^*^^^^^■'^^^^^
lzd&le\\ in vrodnik Anton Toiiimč.
LaBtniki: Dr. Jočf Vodnjak in drugi.
Tiskar l-'.dnnrd Jnn7.tr