IVO TROŠT:
Joj, škoda!
 Banico je mati često svarila, naj ne briše ročic ob obleko, marveč ob predpasnik, ki se lažje opere. Hčerka je nai-večkrat pozabila te opomine, pozabila tudi na tisto slo-vesno nedeljo, ko je bila prvič pri sv. obhajilu. Kakor bel krilatec je bila lepa Danica tisto dopoldne in srečna, ko ie prvič prejela liubega Jezusa. Kmalu po obedu se je že zopet odpravljala v cer-kev k skupni molitvi, samo venčka ni še imela. Tedaj ji prinese botra zvrhano skledico črnih črešenj za posla-dek v spomin slovesnega dne. To je bilo veliko veselje! Danica je zobala sladke črešnje, da je skoro pozabila na koščice. Kar zahrumi nekje rw vasi: »Medvedar je tu z velikim medvedom!« — Vsi silijo iz hiš na cestu. Tudi Danica teče na prag pogledat, kako pleše zverina. Otroci so se sme-jali do mile volje, da jim priklenjeni medved ne more ničesar, temveč samo nerodno pleše za bore novčiče. Danica je imela oči polne solz, obe ročici je tiščala na prsi in se veselo smejala.  Toda, joj!  Ročici sta bili mastni in umazani od črnih črešeni, na prsih sta se poznali na obleki dve črni zvezdici, prav tako veliki kot njeni ročici z vsetni petimi prstkl. »Kaj sem naredila!« zavpije prestrašena Danica. Solze veselja se premene v solze bolesti. Mati iin botra sta io tolažili. pa nl zaleglo nič. Danica ni mogla taka v cerkev. Škoda!
40