Učiteljski [zhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli, in velja za celo leto 2 gold. 50 kr., za pol leta 1 gold. 30 kr. Spise in d o p i s e prejema vredništvo, naročnino, oznanila pa prejema in oskerbuje razpošiljanje založništvo. List 22. V Ljubljani 15. novembra 1873. Tečaj XIII. 0 nagibih nravnega življenja. „Hodi pred mano, in bodi popolnoma; jaz sem tvoje neizrečeno veliko plačilo." In Abraham je verjel tem gospodovim besedam in to mu je bilo šteto v zasluženje. V teh besedah je izraženo, kar je vera. Vera tedaj ni še to, da je človek v kerstnik bukvah zapisan in podučen v veroznanstvu in v resnicah svete vere, da se v nekaterih prilikah pokaže tudi kristjana. Sicer to mora biti, a to še ni vera. Kaj pa je tedaj vera? — Vera je živo prepričanje tega, da je Bog svet vstvaril, ga vlada in ohra-nuje, da vodi osodo posameznega človeka, kakor tudi osodo vesoljnega sveta, da je človeka vstvaril za se, mu sicer dal prosto voljo a zapisal svojo postavo v njegovo serce, da pa Bog pred vsem tirja vero, da po-slednjič njemu ni vse eno, ali človek živi po svoji spačeni volji ali po postavi božji, — to je vera. V tem smislu govorimo tudi od vernih poganov, tudi ti so verovali na neumerljive bogove, na kazen in plačilo po smerti, tedaj na neu-merjočnost človeške duše. Do pravega spoznanja Boga, do prave vere ubogi pogani niso mogli priti; „kolikor bolj premišljujem, kaj je Bog, toliko manj to razumem, je rekel Simonid kralju Hieronu. Bog sam se je mogel človeku razodeti, kdo da je, in kaj da hoče od njega imeti. V božje razodenje so verovali pravični stare zaveze v sredi med poganstvom, in to jim je bilo šteto v zasluženje, ker je bilo tudi njih življenje po tem božjem razodenji. — Taki so še sedaj verni judje, ki Zveli-čarja ne spoznajo, pa vendar verujejo v božje razodenje in v dobrotlji- vega, usmiljenega pa tudi svetega in pravičnega Boga. — Kristijan pa vzame v podlago svoje vere božje razodenje, desetere zapovedi dane na sinajski gori, pa tudi živo veruje, da je Bog svojega edinega Sina na svet poslal, da je ljudi učil, svoj nauk poterdil s svojo smertjo in tako svet odrešil, da ni ga rešenja zanj drugej, kakor v kerščanski veri. To verujejo tudi verni razkolniki in krivoverci. Katoliški kristijan pa še tudi veruje, da je katoliška cerkev nezmotljiva, da ona edina hrani in razlaga pravi Kristusov nauk; vsakemu vernemu kristjanu vzlasti pa katoličanu je vera ravnilo njegovega dejanja in nehanja, naj močnejši nagib v nravno življenje, v sedanjem življenji podpora, o smerti pa tolažnica. Taka vera sicer na videz človeka ponižuje, ker ga veže povsod na postavo božjo, v resnici ga pa povzdiguje v prostost božjih otrok, in mu vliva v serce sladek mir, upanje in zadovoljnost. Človek ni nikdar večji, kakor tačas, kedar se pred Bogom ponižuje. Nevernik se sicer ponaša s svojo prostostjo in močnodušnostjo, pa vendar červa, ki ga noč in dan grize, ne more ukončati, vse svoje upanje stavi na ljudi, pa se vendar Bogu ne more umakniti, zastonj je njegova prevara, da po smerti telesa vse mine. — Spomin na smert ga napolnjuje z grozo in strahom; pravičen se sicer tudi boji ostrega sodnika, a on upa v božje usmiljenje, ker mu vest pravi, da je svoje talente dobro obračal, njegova dela gredo za njim. To je v kratkih besedah vera katoliškega kristijana. In tako živo vero moramo svojim gojencem v serce vcepiti, opominjati in voditi jih moramo tako, da se bodo pri vsem svojem djanji in nehanji živo spominjali svetega, vsegavednega in povsod pričujočega Boga. Vsi drugi nagibi nravnega življenja, kakor smo jih poprej naštevali, namreč veljava gojiteljeva, ljubezen do njegove oseb!1, spoštovanje, so le slaba senca, medel odsev tega, kar se združuje pod besedo: vera; vzeti so le iz verskega čuta, in imajo le pravi pomen in pravo veljavo, ako jih rabi veren učitelj. Začetek modrosti je strah božji; otrok, ki se Boga boji, spoštuje tudi svoje starše in učenike, rad se uči, rad uboga, hudega se varuje in dobro dela; odraščen bo svoje dolžnosti spolnoval. Hvala ga ne bode napihovala in graja mu ne bo serca podirala, on ima svojega sodnika v svojem sercu. Tak človek ne bo prašal pri svojem delu, pa kaj dobim zato, če tako in tako ravnam, sreče in bogastva drugim ne bo zavidal, niti se ne bo štel nesrečnega, ako ga ne zadeva drugega kakor težave in terpljenje. — Več je vredno dobro serce kakor bister um, in naj nevarnejša zver na svetu je bistroumen človek s hudobnim sercem. Blažimo tedaj mladosti serce s pripomočki, kakoršne nam ponuja sveta vera. — Kaj boljšega bi tudi mogli otrokom dati kakor versko odgojo? Učen ne more vsak biti, ravno tako tudi bogat in imeniten ne, a pošten človek, to je lahko vsakdo. Vadimo tedaj otroke, da bodo iz naj čistejšega namena, iz verskega nagiba svoje dolžnosti že v mladih letih spolnovali, tako izrejeni otroci ne bodo le resnice svete vere iz glave znali, temuč vero bodo tudi v sercu imeli. — človek pa je to, v kar se izredi; zgodaj začne žgati, komur je kopriva mati. Poglejmo pa še nasprotno, izrejo brez Boga, brez vere, t. j. brez vernih nagibov v nravno življenje. — Mladost si bistri sicer um, a serce je čedalje hudobnejši. Taki so mogli tisti otroci biti, ki so svojega uče-nika, Kasijana, s pisalnimi bodalci umorili. Oziraje se na take otroke so skovali pogani pregovor: Kagar bogovi sovražijo, postavijo ga za učitelja. Pri kerščanskih učenikih, pri kerščanskih otrocih zgubi ta pregovor svojo veljavo, resničen pa postaja v tej meri, kolikor zgubljajo šole svoj kerščanski, svoj verski značaj. „Allgemeine Menschenbildung", ohne Dogmen und konfessionellen Zwang, so tiste neprebavljene besede, s katerimi slepi danajšni vek svoje verne ovčice. Take šole bi pa ne bili niti judovske, niti protestantovske, niti katoliške, tedaj ne samo brez verstva, temuč tudi brez vere. Ni čuda, da se za take šole ne poganjaje ne judje, ne protestantje, samo češkatoličanje. V takih brezverstvenih, tako imenovanih komunalnih šolah v Ameriki se je primerilo, da je učenec svojega učenika v šoli vstrelil, in 1. 1. smo brali, da so v taki šoli otroci svojo učenico do smerti terpinčili. — Čuden naš vek, kdo ga razume! Od luči se obrača, oči si zavezuje, da bi ne videl luči, pa zmirom vpije: Več luči, več svit-lobe, napredek, napredek!! Da je mladost tako razuzdana, da je težko, težko ž njo shajati, to je občna tožba, tako je tožila „dunajska Volksschule" v dopisu iz Berolina, pa vendar le zmirom krik in vik: Šole so preveč verne, v šoli se izrejajo verski fanatikarji. — Kdo vam more nek pomagati ?! 0 človeški duši. (Spis. Conf. Alb.) (Dalje.) Pamet. V vsakdanjem življenji često zamenjuje se um s pametjo (ratio). Tudi ni pamet prav za prav nobena samostalna zmožnost, nego le del uma. Razloček med njima je: da um nazirno ali intuivno spoznava, pamet pak presojevaje ali diskursivno. Sploh se pod pametjo razumeva moč, s ktero človek vzroke i nasledke reči i stvari razločno i jasno spoznava. S to sposobnostjo snuje človek nove resnice, po njej dopriča ali 22» dosvedoči, kar reče, poterdi, kar je prav, i overže, kar je krivega. — Ne. kteri psihologi imajo pamet za največo moč spoznatne kreposti; po njihovem mnenji je to ona sposobnost, s ktere pripomočjo se nad vse zemske i omejene stvari povzdigujemo. — A gotovo sta um i pamet naj-imenitniši i najplemeniteji zmožnosti človeka. Ona vabita ga k globokem premišljevanju svetišča duše, povzdigata ga nad materijalne stvari ter opominjata na javnost njegovega izvira, oznanovaje mu vzvišenost njegovega poklica. Dandanes, ko vse hrepeni po bogastvu i razkošji, ko izobražujejo se navadno dušne zmožnosti le v ta namen, da služijo izpolnitvi mesenih želja, treba je, da zbude se važna vprašanja, s kterimi giblje se duša v višjih krogih. Z umom obdarjeno bitje zamore preiskovati samega sebe. — Kamen pada, a zato ne ve, strela razruša i uničuje, a še ne sanja se jej o groznej tej svojej sili; cvetlica nič ne ve od čarobne svoje lepote; živinče sledi svojemu nagonu, brez vprašanja zakaj. Samo človek, slabo bitje, kteri se za majhen čas na zemlji prikaže, ter kmalo v prah nazaj poverne, krije v sebi duha, kteri premišljevavši vesolnost sveta, želi spoznati samega sebe ter zapiraje se v lastno svetišče pita: Kdo sem, kaj radim, kaj molim, zakaj mislim, kako mislim, kakošne so te prikazni, kterih se zavedam, i kterim sem podveržen, od kod izvirajo, kako nastajajo, kakošni so njihovi nanosi; — v resnici težka i važna pitanja, a tudi plemenite i vzvišena. Ta pričajo nam jasno, da smo kaj boljega mimo lene materije, da smo v istini podobe onega, kteri je vesolnji svet iz nič vstvaril. Spomin. Duša, kakor je vsakemu znano, zamore pridobljene misli ali ideje obderžati, ponoviti, ter jih kod že prej spoznane premišljevati. Moč, kteri ta posel pripada, imenujemo spomin. Pri njem dvoje opazimo: da ideje v njihovi lastnosti obvaruje, i da jih kod ponovljene spozna. To pak zamore duša veršiti, ako ideje, ktere si je enkrat pridobila, v sebi ob-derži, radi tega smemo tudi reči: spomin je ohranujoča moč idej. — Spomin je za izobraženje človeka neprecenljive vrednosti i važnosti. Kaj bi začeli, ako bi se spominjati ne mogli. Ničesar bi ne znali, i vse učenje i izobraženje bilo bi prazna iluzija brez omenjene moči. Sprevidimo torej, kako velik dar božji je tudi spomin. — Dolžnost vsakega človeka je, uriti, izobraževati i zboljševati vse svoje telesne i dušne zmožnosti. I ker je med njimi spomin posebne važnosti, i ker človek prav za prav le toliko zna i ve, kolikor pomni, vidimo, kako potrebno nam je, ostriti i likovati ovo dušno moč. Izobraževati pak zamoremo spomin posredno i neposredno. Kar se pervega tiče, ne smemo si spomin kot izolirano ali posamezno moč misliti, nego v soglasji i skladji z drugimi dušnimi zmožnostmi. Kajti spomin služi umu, pameti in nravni volji, kterim osnovo, gradivo i hrano pripravlja i ohranjuje. I, ako jačimo i ozbra- žujemo ove dušne moči, jakost dobiva tudi spomin. Poseben vpliv nanj ima razpoložuost duše. Čem mirnejši je ova, tem lože, gotovejše i sta-novitneje ohrani spomin pridobljene predočbe. Nasprotno nahajamo pri strastnem človeku. Dalje vpliva na spomin tudi razpoložnost telesa. Vse telesni bolezni, ktere žilam in organom potrebno napetje i terdnost jem-Ijo, slabijo spomin. Razuzdanosti, osobito nezmernost, še bolj pak tajni, nečisti grehi slabé spomin, nasprotno krepčajo ga treznost, čistost, zmernost i šetanje v prostem, zdravem zraku. Glede neposrednega izobra-ženja spomina, je posebno važnosti veselje i ljubezen do dotičnega predmeta, red i ponavljanje. — Toliko ob kratkem o spominu. Volja. Poleg čutnega nagnjenja nahaja se pri človeku tudi umno nagnjenje, ktero se volja imenuje. Da je temu res tako, uči slehernega vsakdanja skušnja. Kajti kolikokrat pripeti se nam, da, akoprem nas naš čut sosebno k temu ali unemu nagiba, vendar le nasprotno storimo, tako n. pr. izpolnujemo svoje dolžnosti, če tudi nas mnogokrat strasti ovirajo i odvračajo. V tem slučaji vname se v naših persih ljuti boj, i videti je, kot borila bi se dva človeka, kterih enega vodi čutljivost (mesenost), a druzega pamet. Eroičnost ni druzega, nego zmaga samega sebe. Človek se nikoli lepši, veči i plemeniteji ne pokaže, nego kedar v spolno-vanji svoje dolžnosti najhujše nagnjenja premaga, kajti tù obnaša se ko človek, ker v pravdi strasti s pametjo, pervo zaverže i zadnji pripozna venec zmage. Ker je človek mnogih idej sposoben, ktere povzdigajo ga nad čutljive kroge, bila bi tako rekoč naša natora pomanjkljiva, ako bi jej bila odrečena volja, ter vse kar plemenitega i vzvišenega spoznamo, bilo bi za nas le prazne sanje. človek ima prosto voljo. Pod prostostjo ne razumevamo tù samo nenazočnost vsakoršne sile (coatio) sploh, nego tudi vsakoršnega notranjega permoranja (nécessitas intrinseca); kajti slobodi ne zadostuje, da nas nič zunanjega ne nudi, ampak potrebno je tudi, da znotraj nas ni nikakoršne moči, ki bi nas k temu ali unemu činu ali volitvi določno silila. (Dalje prihodnjič.) 3. Ilovnata zemlja. (Dalje.) Potem pa, ako je ilovici več ali manj primešanega peska in drugih delov je več ali manj deržeča, ako je primešan pesek bolj ali manj droban, je tudi ilovica potem bolj ali manj drobeča. Ilovnata zemlja, ako ima dosti apnine v sebi, je naj bolj rodovitna perst, ni premerzla, ne preveč deržeča, ne prerahla, in združuje v sebi vse dobre vlastnosti ilovnate in peščene zemlje, a slabih pa nima. Tud ni težka za obdelovanje, pripravna za vsak gnoj, in dobro obdelana daje posebno veliko jarega žita in detelje. Prav pripravna je tudi za vertne in poljske sadeže in je naj boljša zemlja za sadno in gozdno drevje. Težka ilovica se zboljšuje z gnojem iz hleva, tudi se popravi, ako sena njo navozi pesek, apnjeni lapor, cestni prah i. dr.; mokra ilovnata zemlja se ne zboljšuje drugače, ako se izpod nje voda ne odpelje. Peščena perst. Pesek je zdrobljeno kamenje in ima zerna debela kakor bucike, ki tedaj v vodi ne postajajo blato, kakor skalnati prah. Pesek debel kot grah je prod. Pesek se nareja, ako sperhne in se razmelje razno kamenje, kakor kremen, peščenec, kvareč, apnenjek, granit in ima največ kre-menove persti v sebi. Bistrice, ki večkrat hitro in po ozkih in skalnatih strugah dero, zmirom meljejo pesek. Ako ima perst več kakor polovico peska, se imenuje peščena perst. Njena vrednost zavisi od tega, v koliki meri so primešani drugi deli n. pr. ilovica, apno, gnjilovica, železo in pa kako velika so peščena zerna. Lahka peščena perst ima v sto delih 80—95 delov peska, ako pa je le do 60 delov peska in drugo ilovica, je pa taka zemlja ilovnato-peščena zemlja. (Letten.) Peščena perst je lahka, daširavno je pesek težji od ilovice; ker se da lahko obdelovati in rada razpada. Gorka perst se imenuje, ker jo gorkota prihajoča od solnca ali zraka lahko prevzame. Vodo hitro poserka, precej obilo, pa je ne obderži, marveč jo hitro da izhlapiti. Tudi gorkote ne prideržuje in je prav pristopna zmerzlini. Hitreje žene kakor ilovica, rastline začnejo tu poprej rasti in gnoj se na nji prej pozna, njena moč pa tudi prej mine. Večkrat se mora pognojiti, toda ne obilo, ker bi se nekaj gnojine brez koristi izgubilo v spodnjo perst. Ni dobro, večkrat jo preorati, ker to bi jo še bolje zrahljalo, kar bi ne koristilo, a dobro je, povaliti jo, da postane bolj deržeča. Ker se spomladi hitro osuši, je mogoče obdelovati jo zgodaj. Na taki persti naj bolj raste rež, ajda, krompir i. dr. Da je ro-dovitnejša, gnoje jo s težkim, mokrotnim gnojem, z glinom iz kaluž in zemljo pomešajo z ilovnatim laporjem. Ilovnato-peščena perst je boljša od gol peščene. Rodovitnost take zemlje prihaja pa od njene lege ali na solnčnem ali senčnem kraji, od primešanih delov od večje ali manjše debelosti peska. Ako je pesek droben, kakor prah, sprime se lahko o hudem dežji z ilovico in naredi terdo skorjo, ki brani zraku pristop in JS43 spodnja perst postane zategljiva in težka. Ako je pa iz debelejših zer-nov je pa prod, ki se hitro razgreje in vlago hitro spušča. Na ilovnato-peščeni persti se večidel vsi pridelki dobro sponašajo. Apnena perst. Preden govorimo od apnene persti, poglejmo naprej kaj je apno? Apno se nahaja v naravi v velikih masah. Nareja cela gorstva (Grin-tovce i. dr.), nahaja se pa tudi v mnogo živečih bitjih, v vseh rastlinah, posebno v drevesih, v živalskih in človeških kosteh, v jajni lupini, v školjkah in v polževini. Surovi apnenik, kakoršnega najdemo v potoku ali na potu, je telesnina, katera je enaka ilu, zveza dveh dvojnatih zvez, namreč apnene persti in ogelnokisline. Poslednja pa je zveza dveh elementov, oglja in kisleca. Apnena perst je tudi zveza dveh enojnih snovi, namreč kisleca in kalcijuma. Kalcijum sam na sebi je srebro-bel in mehek, lahka kovina kakor aluminij, samo da ga še dosihmal niso rabili. Iz zraka rad vabi kislec in postane terd, kredast. Ker je povsod zrak, tedaj je tudi povsod kislec, toraj se kalcijum nikjer ne nahaja sam na sebi, ampak zmiraj v zvezi s kislecom kakor apnena perst. Ako ga hočemo imeti čistega, moramo ga umetno ločiti od kisleca, kar se je posrečilo še le v novejših časih. Tudi apnena perst se nahaja redko kje čista, ampak večjidel je zvezana z ogelnokislino in potem se ji pravi ogelnokisla apnena perst.-Prikazuje se pa kot kristalovani kalcit, kot zernati kalcit (marmor), kot gosti apnenec, — cele gore so iz njega, ali kot apnina t. j. kreda. Po svojih obstojnih delih so enaka vsa ta kamna, so namreč ogelnokisla apnena perst. Da se iz apnenega kamna izžene ogelnokislina, mora se apno kuhati. Potem je skoraj za polovico ložej, postane jedko, ulago v se serka in razpada. Ako se na apno voda vlije, sprime se ž njo, in to se pravi apno gasiti. Ako se v kleti, kjer vino vre, postavi živo apno, potegne ogelno kislino v se, in zrak se tako očisti. Znano je, da se iz vgašenega apna nareja mavta za zidanje. Apno se zmeša s peskom in kamnje skupaj veže. Apno zopet ogelno kislino na se vleče; voda izhlapi, in apno se zopet uterdi. (Dalje prihodnjič.) Metelko ▼ slovenskem slovstva. Hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njih lepe dela in znamenite zasluge je nam ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede posnemati. Tako lepo opominja Slomšek v Drobtinicah 1. 1862. Da bi spolnil nekoliko to dolžnost, sem po Učiteljskem To-varšu L 1871—73 popisal vzlasti v slovstvenem oziru moža, kteri sedaj že davno med rajnimi, po lepih delih in znamenitih zaslugah svojih mnogim dobrotnik, nam vsem daje slaven izgled v posnemanje, in ta mož je Fr. Ser. Metelko. Vem, da so redki, kteri bi kot Slomšek na tanko poznali bili Metelkota. Sploh se sme reči, da se tudi v našem slovstvu sim ter tje prezirajo bolj skromni pa prav izverstni pisatelji. Taka je bila navadno osoda slavnih možakov, da jim slovelo ime, ko jih zagernil je grob, poje pesnik. Nekterih pa še po smerti ne čislajo, ker jih ne poznajo. Narod, kteri slavnih svojih mož ne spoštuje in ne časti, ni vreden, da se mu rodijo. Slovencev naj to očitanje nikar ne zadene. Metelko je ves priprost v okoliščinah premožnih delil dobrote, kakor mu je na spominek na eni strani zapel vrednik Zg. Danice; mati Slava dobro bode ga pomnila, dokler nje beseda bo se govorila, je prav pristavil na drugi strani tedanji vrednik Učiteljskega Tovarša. Ranjkemu prof. Jan. Poklukarju (Vid. 49. št.), pa verlemu vredništvu in založništvu ravno tega lista gre hvala, da sem mogel sostaviti slovstveno djanje Metelkovo ter ga sploh popisati tako, da menda pazljivi bralci lahko spoznajo vsi, da je Metelko res podoben tihemu potoku, kteri je rosil našega slovstva lepe senožeti in ravne polja, in da je ves Slovenec in pa Dolenec do svoje sive starosti delal kakti naš drugi Dobrovski. Metelko je bil duhoven, vesten v cerkvenih in deržavnih stvareh, in nikdar ni dopustil, da bi se žalila bila vera ali nrava. V jezikoslovnih rečeh je napredoval polagoma, toda dosledno; bil je pravi Maksi m, o kterem je tako rad pripovedoval svojim učencem; bil je, kakor mi je ranjki Nečasek večkrat djal, res modroslovec. Pri vsem tem pa jako pohleven in skromen, brez ponosa, nasprot mnogoterim mlajšim pisateljem, kteri kakor srake s pavovim perjem našopirjeni udelujejo zoper duhovščino nevedoči, kaj bi bili Slovenci v književstvu brez duhovnov, in nesposobni pomisliti, kaj bi v kratkem postali, ko bi duhovni popustili vse književno delovanje. Bodi v resnici in ne po dozdevku, kar biti želiš, kliče vsem takim Metelko. Ves priprost Metelko ni iskal slave na zemlji; norec bi tudi bil, kdor bi hlepel hvale verstnikov svojih. Pripovedoval pa mi je iskren Čeh: Kadar pridem čez več let iz bele Ljubljane v zlato Prago, kaj menite, pravi, po köm so me popraševali ? — Kaj počne v Ljubljani Metelko? — In ni še davno, kar so iskali rusovski profesorji njegove slovnice (Lehrgebäude der Slowen. Spr. 1825) za ceno ktero koli. Tako velikrat prave možake po svetu bolj čislajo kot doma. Popisal sem Metelkota od rojstva do smerti in menda kakor je res bil, ne pa po kacih izmišljevanih vzorih. Ob kratkem sem zaznamnjal stan slovenščine naše pred njim, in potem sem ga spremljeval vse leta, kar se je prikazal na slovstvenem polji, do smerti in še po smerti, kolikor sega v slovstvo. Vedno sem se oziral na vgodne ali nevgodne razmere narodne ter književne, pa tudi slovanske. Popis ta kaže mnoge izvirne in poslovenjene sostavke njegove, nektere pisma in prav slavnih učenjakov slovanskih spominke, kteri niso bili še doslej natisnjeni. Posebno sem pazil na to, kar zadeva ali učence ali pa učitelje. Želeti je pač, da se popravi mu spominek na grobu in ohrani stanovitno ; še bolj, da se vstanovi po njegovi oporoki tolikanj potrebna si-rotnica za zanemarjene otroke; in naj bolj, da se prav obrača dnarna in književna vstanova njegova za šole, slovenščino, učence in učitelje, da Metelkota vsled tega še v prihodnje slavili bomo hvaležni učenci in učitelji slovenski. V to pomozi mili Bog! Ker pa je vsa različna tvarina v treh tečajih natisnjena po posa-mesnih listih, utegne vendar marsikomu ljub biti razgled, kteri mu kaže poglavitne reči po letih in šestdeseterih številkah vsega popisa. Toraj naj se ponatisne v Tovaršu tudi r azgled o Metelkotu v slovenskem slovstvu. Razgled IX. Leto 1871. A. 1789 - 1825. 1. Rojak slovenski, učenec, duhoven, stolni katehet. 2. Po Ravnikarju na stolici slovenski pervi očitni učenik. 3. Vodnikov naslednik, kranj. tolmač, laščin., sloven. pripravnik. 4. Po Kopitarjevi slovnici uče snuje lat. slovenski pravopis. 5. Z. Popovič, Fr. Bilic, abecedni shod na Dunaju. 6. Tolmač sproži slov. popis krajevnih imen po Kranjskem. 7. Po Dobrovskem sostavi a) „Lehrgebäude d. Slowen. Sprache". 8. Slomšek o pervih polah, sloven. časopisu, Krajne pisateljih. 9. Jarnik o slovnici, čerkopisji, kranjsko-koroškem narečji. 10. Dobrovskega jezikoslovno pismo o novi slovnici. 11. M. Čop, P. J. Šafarik v „Gesch. d. südslaw. Literat." B. 18-25 — 1835. 12. Metelčice vspeh, J. Zalokar, BI. Potočnik, spiski b)—e). 13. Po Vodniku slovar slovenski, Fr. Jelovsek, J. Bürger. 11. Abecedna vojska na Koroškem, J. Zupan in J. Bürger, Slomšek. 15. Jarnik „Etym.", abecedna vojska na Štajerskem, A. J. Murko. 16. Krajnska Čbelica, Prešernova Cerkarska pravda. 17. Čelakovski v Česk. Museum, Čop v „lllyr. Blatt." 18. Abecedna vojska na Kranjskem, Kopitar, Prešern. 19. Metelkovci, homeopati, Metelčice osodp. X. Leto 1873. C. 1835 — 1849. 20. f) Berilo, vspeli Cbelice in Cerkarske pravde, smert Čop ova. 21. Prešernov Lei in Palinur, Likavec knjižnic., jezikoznanje. 22. Glagolita Clozianus, Kerst per Savici, Emil Korytko. 23. J. Globočnik lat. slovn., Prostoslav Milko o slovstva v „Illyr. BI." 24. Carniolia, Jordans Jahrb., o bogoslov. knjižn. Fr. Malavašič. 25. Lj. Gaj. Kmet. in rok. Novice, Gajica v slovenščini. 26. g) Oznanila, h) Serce, misijonarjem v Ameriki, milostinjar. 27. 0 Bohoričici in Gajici A. A. Wolfu, Drobtinice, v Novicah. 28. Natok I. 1848, nova čerkarska pravda, P. Hicinger, M. Ambrož. 29. V rečeh slovenskega pravopisa Metelko pa Bleiweis. 30. Slovenskemu društvu pismo, Vodnikov slovar. 31. Zalokar v Laib. Ztg, i) Anhang, Podlipski, Staroslov. spom. 32. k) Vir ali Razi. sv. Mat., A. A. VVolfa, Sloven ali Slovan v Novic. D. 1849 — 1857. 33. Slovenščina in Metelko na gimnaziji, sloven, ogovor v 8. razr. 34. Slovnica Potočnikova, o Malavašičevi slovn. razsodba. 35. Cvetja slov. pesništva J. Macun, Keršč. kat. nauka obsoja. 36. Staroslovenščina, Kr. Miklošič Lex, ling, slov., pism. 37. Vaceslav Hanka, Ostromir, v staroslov. nauk. ogovor. 38. A. Oliban, Met. v Novic, o lj in nj, u in v. 39. Malo berilo za slov. nemške šole in razsodba o njem. 40. A. Janežič, Slov. Bčela, Slovnica z ber. cir. in glag. 41. Pismene šolske naloge, svobodne domač, na lic., gimnaz. 42. Star. učitelja previdna resnobnost, mlad. dijakov preširna kratkovidnost. 43. Prijatelj čiste slov., o žabi in volu, J. Nečasek, poslavlj. v pokoj. XI. Leto 1873. E. 1857 — 1860. 44. Zgodov. društ. „Mitthg.", Vodnik Spomenik, slov. sv. Pismo in Slovar. 45. Ogovor o dušni slepoti, katehet rok. in obert. učencem. 46. Spominki ruski, oporoka, smert, po časnikih, na gomili. 47. J. Poklukar alfab., spornen, po časnik., knjigah, Oesterr. Revue. 48. Oporoka sirotam, ljud. šol. in učiteljem, slovenščini. 49. Gimnazij, in bogoslovn.. Metelčica na grobeh, Metelkov spominek. 50. Rokopis. Pismenica, Slov. Beril, za 8. razr., o starosl. Levstik. 51. Iz predgovora o Cirilu in Metodu, ciril. in tevtonsk. navod. 52. O starosl. po Vostokov., Glagolišk., Ostromir, Remški evang. 53. P. Maksim v Moskvi, Karaman, Atoško gorovje. 54. Malikoslovje, Hanuš „slaw. Mythus", Karantanski ostanki. 55. Novoslov. pismenstvo v 4 dobe, posebnosti glasov. 56. Pismen, po Čopu od Truberja do Petr. Dajnkota. 57. Od Metelkota do Novic in Hrovašk. vzajem. slov. 58. Vzajemnost slovenskega z drugimi sorodnimi jeziki, Petruzzi. 59. Ogovori o začetku šolskega leta na lic. in gimnaz. 60. Slov. besede, slovniške oblike, izreki in pregovori. ur Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, ljudski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapiši! — l'o tej poti otmeš marsikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalni spominek po prislovici latinski: ,,(