življenje in svet Tedenska priloga „Jutra" Štev 27. V Ljubljani, dne 16. julija 1927. Leto I. Predici. Za Koritkove »Narodne noše« namenjena Kurz-Goldensteinova slika iz leta 1829., ki pa ni izšla. Albert Sič: O slovenskih i Narodna ali kmečka noša, ki je bila pri nas v prvi polovici prejšnjega stoletja še vsepovsod v navadi, je začela proti koncu druge polovice pojemati, dokler ni izginila s površja. V nekaterih krajih prej, v drugih pozneje. Najdalje se je ohranila v krajih, ki so bili najbolj oddaljeni prometu, n. pr. v Beli Krajini. Kmečko nošo je izpodrinila nova moda, ki je prihajala k 'nam iz Francije in Nemčije ter industrija, ki je nudila ljudem raznovrstne izdelke po razmeroma nizkih cenah. Ženske so pričele svojo kmečko obleko razdirati ter delati iz nje oblačila po modernem kroju. Kar ni bilo porabljivega za odrasle, je bilo dobro za otroke, ostalo pa je romalo v kuhinjo za cunje. Še pred nekaj leti je prinesla kmetica na ljubljanski trg sirovo maslo, zavrto v raztrgano, lepo vezeno pečo. Po mestih in vaseh so se tudi pojavili židje, ki so pokupovali srebrne in pozlačene sklepance ter z zlatom vezena avbna čela. Tem prekupčevalcem ni bilo za predmete kot take; bilo jim je le za zlato in srebro. Pasove so odnesli s seboj cele, avbna čela pa so na licu mesta v posebnih ponvicah sežgali, pretehtali žlahtno kovino in odšteli za njo par srebrnih grošev. Na ta način se je uničilo mnogo prekrasnega narodnega blaga. Le imovitejši kmetje in meščani so si narodno' obleko ohranili kot dragocen spomin na svoje prednike. Žal. da je bilo takih lastnikov prav malo. Tem gre hvala, da se je kmečka obleka celotna ali vsaj v posameznih delih ohranila še do naših dni. Hvala pa gre tudi idealistom, ki so preko narodnega pomena, ki ga ima narodna obleka v slovenskem ljudstvu še danes, poveličavali nje krasoto. Med te može moramo šteti pri nas v prvi, vrsti Poljaka Emila Korytka, ki je kot interniranec živel le dve leti v Ljubljani, a si je v tem kratkem času pridobil nevtenljivih zaslug za narodno pesništvo in etnografijo. L. 1838. je objavil v listu »IHyrisches Blatt« (str. 97.) pod naslovom »Den Freunden des Slaven-tums in Kram« (s podpisom «Ein Slave aus Norden«) z 10. junijem datiran oklic, v katerem prosi inteligenco, naj med slovanskim ljudstvom nabira narodne pesmi, opisuje njega običaje, vraže, zdravila itd. V 11. točki tega oklica pa prosi, naj mu pošljejo opise in risbe slovenskih narodnih noš. Ta oklic je imel irodnih nošah- tudi uspeh. Z raznih strani Kranjske je dobil opise, slikar Kurz pl. Goldenstein pa mu je izvršil risbe. Žal, da je Ko-rvtka 1. 1839 prehitela smrt, preden je -mogel izvršiti ves svoj načrt. Nekaj dni pred njegovo smrtjo je prejel od Iito-grafa Blaua z Dunaja dve, do zdaj še neobjavljeni sliki »predici« (dve ženski v narodni noši, z avbo in zavijačo) in »pastirja«. Pet let po njegovi smrti je v »Carnio-liji« urednik Leopold Kordesch objavil izmed 70 (80?) slik slovenskih narodnih noš dvanajst ročno koloriranih, ki jih je risal omenjeni slikar Kurz pl. Golden-stein. Slikam je dodal Kordesch tudi njih opis. če ne bi imeli teh slik in opisov, bi nam bilo danes težko določiti marsikatero teh noš. Ko so jeli v naših krajih kmečko nošo opuščati, je mnoge rodoljube bolelo srce. Vedeli so, da z narodno nošo gine tudi narodna zavest. Naj navedem le Mur-glovo tožbo o ginevanju »Narodne noše« v Novicah 1862. str. 156: »Gonenc! ne nosiš rudeč'ga pasa več, k'ga je imel starček, uj'c in oče rad. ki slovensk-ga srca bil je sklep enkrat? Gorenc, obleka tvoja ni — domača več!« Da bi se narodna noša zopet obnovila kot praznična ali oelo vsakdanja noša, ni misliti, ker je moderna noša v marsičem praktičnejša, razen moških škro-banih ovratnikov, teh nesrečnih »komatov«, ki nas mučijo zlasti poleti. Vendar pa se bo ohranila, dokler bo v naših prsih utripalo1 slovensko srce. Posebno nas mora veseliti, da se zavedajo svoje slovenske narodnosti tudi naše vrle žene in dekleta. Kadar je treba nastopiti za slovensko stvar, so takoj pripravljene žrtvovati vse, da tudi na zunaj pokažejo svoje narodno čustvo. Narodna noša je torej zrcalo, iz katerega odseva naša narodna zavest. To je treba poudarjati vedno in pri, vsaki priliki ter vplivati tudi na mladino, da bo vedela ceniti pomen narodne noše. Žalostno je gledati, ko se še dandanes po predmestjih in po- kmetih na pustni torek vlačijo po ulicah pijane drhali, oblečene v narodno nošo. Tako so našo narodno nošo zasmehovali in onečaščali nemški plemiči, ki so sovražili našega kmeta. O tem nam pripoveduje Viktor Steska v »Izvestju Muzejskega društva za Kranjsko« 1901 (str. 87.), v spisu »Doilničarjeva ljubljanska kronika«, da so se na pustno nedeljo dne 1. marca 1700. vozili višji plemiči v Ljubljani s sanmi, našemljeni, predstavljajoč kmečko poroko. Da bo narodna noša res veličastna, mora biti tudi pravilna. Zato izide v kratkem izdaten opis najvažnejših tipov slovenskih narodnih noš. Po teh opisih naj se ravnajo'naše žene in dekleta, in prepričale se bodo, da bo njih nastop tem sijajnejši. Kulturne razmere ameriških Slovencev človek bi mislil, da se bodo Slovenci v Ameriki kar potopili v masi 106 milijonov Američanov najrazličnejših narodnosti, dla jih bo Amerika v kratkih letih pogoltnila. Toda k sreči ni tako! Ameriški Slovenci niso zatajili svojega pokolenja in so se v zadnjih letih pričeli vztrajno boriti za obstoj in napredek svoje kulture. Dasiravno so raztreseni po vseh državah U. S. A., vendar jih veže neka občudovanja vredna skupnost. Treba pa je vpoštevati seveda ameriško ustavo, ki najbolj dlemokratič-no prižnava tudi najmanjšo narodno edinico v svojih mejah. Če pomislimo, da imajo danes Nemci v Ameriki svoje lastne univerze, sredlnje in osnovne šole, nebroj nemških časopisov, v javnih parkih spomenike Gotheja, Schillerja in drugih, prav tako Čehi, Poljaki in drugi narodi, tedaj šele lahko razume- mo, zakaj ni v Ameriki mogoče spojiti manjšine z večino. K najvažnejšim kulturnim ustanovam naših naseljencev moramo prištevati podporne enote, v katerih okrilju se vrši in goji vse prosvetno delo. Podporne enote so nastale zaradi potrebe, da se pomaga obolelim in ponesrečenim Slovencem. Toda prav pri teh podpornih enotah se je pokazala tista slaba stran Slovencev, ki nas še vedno tepe — nesmisel za enotno delovanje. Tako se je n. pr. ustanovila katoliška podporna enota, ki ie sprejemala člane samo verskih dlruštev itd. Pričelo se je zagrizeno cepljenje in namesto, da bi ena sama mogočna organizacija vodila vsaj materijelno stran ameriških Slovencev — je danes v Ameriki 9 slovenskih podpornih enot, ki so po številu članov ta-ko-le razdeljene: Ime in naslov Število društev Odraslo rlanstvo Mladinsko članstvo Imovina organizacije Slovenska Narodna Podporna Ednota Chirago, 111. 564 38 136 18.310 $ 2,254.637 44 Kranjsko Slovenska Katoliška Jednota Joliet, 111. 163 17.456 10.610 1,497.593 13 Jugoslovanska Katoliška Jednota Ely M nn. 136 10.830 5.365 780 28179 Slovenska Svobodomiselna Podporna Zveza Chicago, 111. 172 6.332 2.853 357.889-99 Slovenska Dobrodelna Zveza Cleveland, 0 iu 30 4.047 1 005 383.386-31 Zapadna Slovanska Zveza Denver. Colo. 25 2.88 L 75' 67.951 72 Slovensko-Hrvatska Zveza Calumet, Mich. 26 1.342 565 145.002-69 Jugoslovanska Podporna Zveza .Sloga" Miiwaukee, Wis. 10 1.356 647 122.877-37 Družb' Sv. Družine Joliet, 111. 14 1.095 537 28.720-51 Stanje 1. 1926. Skupaj 1140 83.476 40.649 5,638.313-95 Kakor smo že omenili, se vrši vse prosvetno delo večinoma v okrilju teh podpornih organizacij, ki izdajajo časopise in podpirajo prosvetna društva. Prosvetna društva se delijo v pevske, dramatične in športne odseke. Skoraj / vseh večjih slovenskih naselbinah delujejo prosvetna društva in nekatera z velikim uspehom vrše svoje poslanstvo. Koliko prosvetnih dlruštev je včlanjenih v posameznih podpornih enotah, mi ni matico, ki je izdala že precej knjig, v njenem območju deluje največ prosvetnih društev, predvsem pevskih in dramatičnih. Najbolj agilno dramatično društvo je »Ivan Cankar« v Clevelandu, ki je uprizorilo od leta 1919 že nad 20 iger. Značilno je, da je glavni odbor S. N. P. E. v rokah slovenskih socialistov, ki v kulturnem življenju ameriških Slovencev vedno bolj segajo v ospredje. Nji- Slovenski delavski dom v Collinwoodu (Cleveland). znano, ker so statistični pregledi zelo pomanjkljivi, večinoma pa jih niti ne .izdajajo. Največ prosvetnih društev deluje v okrilju Slovenske Narodne Podporne Ednote, ki je največja ustanova te vrste. Ustanovili so jo leta 1903. Večina Slovencev namreč .ni bila zadovoljna z že obstoječimi podpornimi organizacijami, ker so bile pri sprejemanju članov preozkosrčne. Že obstoječe jednote so bile namreč katoliške, ki so jih vodili izključno le slovenski dbhovniki. Združili so se zato slovenski liberalci, soci-ialisti, republikanci in pripadniki drugih naprednih idej in so pričeli s propagando, da se osnuje podporna organizacija na najširši demokratični podlagi, ki ne bo razlikovala članov po verski in politični pripadnosti. Da je to edino pravo naziranje — je razvidno iz števila članov, ki je že v par letih po ustanovitvi močno nadkrililo vse druge ednote. S. N. P. E. ima mnogo odsekov, ki uspešno delujejo po vseh naselbinah. Ima svojo lastno palačo,- svojo tiskarno, izdaja dnevnik »Prosveta« in mladinski list. Ima svojo lastno književno hovo središče je v Chicagu, ki postaja nekaka centrala vseh naprednih kulturnih smernic. Velike važnosti so slovenski domovi, v katerih se vrše predavanja, koncerti, gledališke predstave. Največji slovenski narodni dom je v Clevelandu, ki je stal skoraj 14,000.000 Din. V Colinwoodu, ki je del Clevelanda, sta dva slovenska "domova. V državi Ohio so še slovenski domovi v Girardu, Lorainu, Bridgepor-tu in Barbertonu. V državi Illinois, so domovi v Waukeganu. La Sallu (drugi največji), v Springfieldu, Aurori in v Johnson City. V državi Pennsylvania je največji slovenski dom v Pittsburgu, manjši pa so še v mnogih dfrugih naselbinah. V državi Minnesota je devet slovenskih cerkva, pa en sam narodni dom. Slovenski domovi se še naha;ajo v državi Michigan, Newyork in tudi v za-padnih državah j;h je nekaj. V najkrajšem easu zgradi tudi J. S. Z. (Jugoslov. Socialistična Zveza) v Chicagu svoj lasten delavski dom. Bolj kakor za slične ustanove pa skr-be Slovenci za cerkve in verske občine. 7 Zedinjenih državah je 46 slovenskih t katoliških župnij, v katerih deluje nad 100 slovenskih duhovnikov. Vsaka fara stane Slovence ob ustanovitvi (cerkev, župnišče, šola, plača duhovnikov) približno 70.000 Din, za vzdrževanje slov. katoliških • far pa žrtvujejo Slovenci vsako leto povprečno 500.000 dolarjev, t. j. čez trideset milijonov dinarjev. Skoraj vsaka fara ima svojo katoliško šolo, ki pa vobče nimajo zaželjenih uspehov, ker ni kvalificiranih slovenskih učiteljev. Pisati o kulturnem življenju Slovencev v Ameriki je zelo težko, ker le malokateri slov. ameriški časopisi pri-občujejo stvarne preglede o delovanju raznih prosvetnih društev. Vsekakor ni tako, kakor bi moralo biti! Podrobneje jc tudi slovenska farna cerkev in šola. Toda rojaki na severni strani niso hoteli biti odvisni od duhovna in so si zgradlili svoj delavski dom. Do pričetk'a vojne Slovenci v Cle-velandu sploh še niso bili poznani kot Slovenci, nego »Austriano« ali pa »Krei-ners«. Gotovo pa je, da so nas poznali pod takimi imeni — ker sami prav za prav nismo vedeli, kaj smo, kajti kulturna stopnja naših naseljencev je bila nizka. .Največ uspeha beležijo ameriški Slovenci v tem, da se jih je mnogo otreslo srednjeveškega mraku, katerega smo prinesli s seboj skoraj vsi. Da se niso Slovenci v Ameriki v toliko kulturno razvili kakor naseljenci Slovenski Narodni dom v Waukeganu, lil. se bom pomudil le v Clevelandu. Kulturne razmere v tem drugem največjem mestu je dobro opisal znani cleve-landski kulturni dtelavec Anton Gard en. Naj navedem nekaj odlomkov iz njegove razprave: Zgodovina Slovencev v Clevelandu je stara nekako 30 let. Center slovenske naselbine v tem mestu, kjer prebiva 35.000 Slovencev, je na Št. Clair Ave. Vendar pa je naselbina razdeljena na več delov. Slovendi žive v okrajih St. Clair, Collinwood, New-burg, West Park1, Broklyn. Nettingham in Neble, St. Clair in CoIIinwood deli dolg most. A most ni edino kar ju deli. Boj med obema slovenskima naselbinama se je pričel pred nekaj leti zaradi vprašanja — na kateri strani mostu naj se sezida narodni dom. Zmagala je južna stran z župnikom na čelu in dom so zgradili na Holmes Ave. Na tisti strani drugih narodnosti, je krivo to, da je prišel Slovenec v Ameriko po denar — ne. da ostane tam! Slovenci so sicer živeli v Clevelandu samo dfejansko — toda njihova edina misel je bila, nekaj prihraniti, potem pa se vrniti v domovino. Čemu bi se tudi zanimali za kulturo, ko pa mislimo iti domov! Zato so se Slovenci angleščine le toliko učili, da so svojo slovenščino še bolj pokvarili. Kar je rekel salunar, je držalo. Kar so rekli gospod, je bilo sveto, pribito in zadnje. Po St. Clairju so donele naše »pesmi« ob belem dnevu, zvečer in ponoči ob sobotah in nedeljah do jutra. Mnogokrat so bile spremljane s hrešča-njem harmonike, vmes pa so se čule krepke kletvice. Slovenski izseljenec je hvalil boga, pel, pil, plesal in rajal. Padal je p.očasi v temo! In čemu ta padec? Zato, ker je bil -naglo presajen iz agri-kulturne dežele z razmeroma primitivno civilizacijo v industrialno visoko razvito deželo s kapitalistično civilizacijo. Danes so seveda razmere precej izpre-menjene. Ljudstvu se ne hoče več nazaj, mlajša generacija že v Ameriki rojenih Slovencev, ki poseča ameriške šole, postaja naprednejša v vseh ozirih. Iz njih se tvori nov mlad kader kulturnih delavcev, ki pa ima težko nalogo: Privesti svoje rojake vsaj do tega, da bodo spoznali svojo lastno kulturnost, ki se je ne zavedajo. Dramatični društvi »'Ivan Cankar« in »Anton Verovšek« uspešno delujeta, pevski zbor »Zarja« je priredil že par dobrih koncertov, ustanavljajo čitalnice, orkestre, sokolska društva itd. In iz tega mladega rodu rastejo prvi slovenski umetniki! Kulturnost ameriških Slovencev, ki je bila pred desetimi leti do skrajnosti opešala, se dviga. To je zasluga novega, mladega rodu, ki je spoznal, da je možno stvoriti v Ameriki novo Slovenijo — čeprav v miniaturi. To so pravi slovenski Američani, ne več naseljenci! V njih je duh svobodnega duševnega razmaha, v njih ni avstrijske teme, ko v njih prednikih. Toda, ali nismo mi skrajno zanikrni, da puščamo naše brate tako same, kakor da so nam tujci! Vsi, brez izjeme, gledamo na kulturnost naših Američanov pomilovalno in zaničljivo, kakor da so nižji od nas, manj vredni! Le kadar se nam hoče dolarjev, tedaj se jih spomnimo in pišemo o naših »vrlih, požrtvovalnih Američanih«. ★ Jaroslav Hasek: v Dobri vojak Svejk v garniziji. Dobri vojak Švejk je prišel v gamiztio, kjer so ga kot za-znamovanca primerilo sprejeli. Nadaljujemo tam, kjer se opisuje Švejkov prihod v gamizij-siko pisarno. Povsem naravno se nam zdi, da je štabni profos Slavik premeril Svejka od glave do peta s strogim, nemo očitajo-čim pogledom, češ: Tudi ti si na slabem glasu, da .so te poslali med nas. Ej, le počakaj, fante, ti bomo že primerno olajšali bivanje med nami. ^kakor vsem, ki so nam prišli v nest se boš spoznal, da naše roke niso tako mehke kot damske.» Da bi bil podprl tehtovit učinek svojega pogleda, je pomolil Švejku pod r.os mišičnato, tolsto pest. rekoč: «Na, povohaj jo. tepec!» Švejk jo je povohal in rekel: «S to pa ne bi rad zobal črešenj; dehti po grobovih.» Mirna in odločna Šveikova beseda je štabnemu profosu usraiala. «He,» je dejal in suval Svejka s pestjo v trebuh, «stoi vendar ravno. Kaj pa imaš v žepu? če so cigarete, jih ostavi, ako pa imaš kai denarja, ga kar izroči meni v shrambo, da ti ga ne ukradejo. Kaj, ali nimaš več? Zares ne? Nikar ne laži. zakai iaž se kaznuje.® «Kam naj ga damo?» ie vprašal narednik Repa,. «V šestnajstko,» je odločil štabni profos, «med one v spodnjih hlačah. Ali ne vidite, da je gospod stotnik Linhart napisal: «Streng behiiten. beobachten!» J a, ja, z grdimi grdo postopamo. Če pa se jame kdo upirati, ga koj posadimo v »ajncl« in mu dodobra navijemo rebra, potlej pa ga pustimo ondi ležati, dokler ne pogine. Taka ie naša pravica. Kako smo- že naredili s tistim-le mesarjem. Rena? «1 no, ta bik nas ie stal truda,» je odgovoril podremano narednik Repa, «tak hrust je bil, da mu ne najdeš para Več kot pet minut sem ceoetal po njem, preden so mu iela pokati rebra in se je kri vlila iz ust. Še deset dni po tistem je živel. Strahovit ober!» «Ali si slišal, tepec, kako postopamo z nezadovoljneži,» je nadaljeval profos Slavik svojo pedagoško razlago, «ali pa če nam skuša kdo uteči. To ti je toliko kot samomor, ki ga tudi kaznujemo. In da te ne bi vrag zmotil, tele zabito, da bi se pritoževal, kadar pride inšpekcija. Ko pridejo gospodje in vprašajo: «Ali imate kako pritožbo?«, se postavi «haptak». salutirai in se ta- ko-le odreži, ti smrdim: »Pokorno javljam, da je nimam, sem popolnoma zadovoljen!« — Kako boš rekel nesnaga, ponovi no!» »Pokorno javljam, da ie nimam, da sem popolnoma zadovoljen,« je ponovil Švejk s tako milim izrazom na obrazu, da se je štabni profos zmotil in videl v tem iskrenost in poštenost. «Torej se sleci do spodnjih hlač in pojdi v šestnajstko,» mu ie velel prijazno, brez običajnega dodatka tepec, smrdim ali nesnaga V šestnajstki se je sestal Švejk z dvajset možmi, ki so bili vsi zgolj v spodnjih hlačah. Sem le so daiali one, ki so imeli v listinah ooazlko: «Streng behiiten, beobachten!» Nanie so posebno skrbno pazili. 1 da ne bi kdo pobegnil. Ko bi bile spodnje hlače čiste in če ne bi bilo na oknih mreže, bi človek mislil, da je vstopil v perilnico kakega kopališča. Narednik Repa je izročil Švejka «cimrkomandantu!», kosmatemu fantu v razgaljeni srajci. Le-ta ie zabeležil Švejkovo ime na kos papirja, ki je visel na steni in deial: «Jutri imamo gledališče. Pojdemo, v kapelo k pridigi. Mli soodniehlačniki stojimo tik pod prižnico. Boš videl, kako veselo bo ondi!» Kakor v vseh ječah in kaznilnicah, je bila kapela tudi v garniziii na moč priljubljena. Kajpa, ni šlo za to, da naj bi prisilno obiskovanje kaoele zbliževalo grešnike z Bogom in navajalo jetnike k nravnosti. O tem ni bilo besede. Služba božja s pridigo ie človeka iztrgala iz garniziiske enoličnosti in puščobe. Ni šlo za to. da si bližje Bogu, marveč za to, da uteeneš najti med potjo na hodnikih ali na dvorišču kos cigarete in ogorek smotke. Misel na Boga je docela izrinil maihen košček, ki je brezupno plaval v pljuval-niku ali se valjal kje v prahu. Ta majhen, vonjav predmet je zmagal nad Bogom in duševnim zveličaniem. Potem pa tista-le pridiga. zabavna in razvedrilna beseda voinega kurata Otta Katza. Kurat je bil prikupliiv mož. O njegovih pridigah je šel glas, da so nenavadno zanimive in kratkočasne, če prideš iz garnizijske puščobe, se ti zdi, da si po taki pridigi Drerojen. Umel je na moč prijetno čvekati o neskončnem božjem usmiljenju in bodriti izprijene jetnike in može. ki so izgubili dober glas. Umel ie izborno nsovati i izpred oltarja i s prižnice. Čudovit je bil njegov «ite missa est». sploh je opravljal službo božjo na vrlo originalen način, izpuščajoč cele dele svete maše in izmišljajoč si, zlasti kadar je bil natrkan, nove molitve in novo sveto mašo, skratka svoj obred, kakor ga še ni bilo. In potlej tisto njegovo glumaštvo, če se je spotaknil in padel s kelihom, z monstranco ali z mašno knjigo, glasno dolžeč ministranta iz kazenske stot-nije, da mu je namenoma nodtaknil nogo; nič se ni obotavljal, da mu ne bi takoj pred zakramentom zagotovil «ajncla» in «španglov». Vojni kurat Otto, najboljši vojaški duhovnik, je bil Žid po rodu. Sicer pa se takemu poreklu ni treba nič čuditi. Nadškof Kohn je bil tudi Žid-in vrhu tega še tovariš svobodomiselnega pesnika Macharia. Vojni kurat Otto Katz ie imel še pestrejšo preteklost nego slavni nadškof Kohn. Študiral je na trgovski akademiji in služil kot enoleten prostovoljec. V šoli se je tako dobro naučil meničnega! prava in barantanja z menicami, da je v enem letu spravil na kant trgovsko tvrdko Katz in tofvariši. Bankrot je bil toli posrečen in temeljit, da je stari Katz po dozdevni poravnavi s svojimi upniki brez njihove vednosti Pobegnil v severno Ameriko, medtem ko je njegov trgovski sodrug popihal v Argentino. Ko je tedaj mladi Otto Katz razdelil tvrdko Katz in drug v severno in južno Ameriko —■ reči moramo, da ni imel pri tej delitvi osebnega dobička — je obtičal v položaju človeka, ki ne more nič več podedovati in ki ne ve. kam bi položil glavo. Edini izhod ie bil, da se da reaktivirati v cesarski vojski. Pred tem pa se ie bil izmislil enoletni prostovoljec Otto Katz kaj imenitno stvar. Dal se ie krstiti. Zatekel se je h Kristusu, da bi lažie napravil karijero. Obrnil se je k niemu s takim zaupanjem, kakor da bi šlo za kupčij-sko zadevo med njim in božiim sinom. Katza so slovesno krstili v emav-rijskem samostanu. V krstilnico ga je pomočil sam pater Alban. Pogled na ta prizor je bil čudovit in izreden; navzoč je bil neki pobožni maior iz polka, pri katerem je Katz služil, dalje je prisostvovala stara devica iz plemiškega zavoda na Hradčanih in še neki zastopnik konzistoriia. ki ie nastopil kot boter. Častniški izpit ie zdai potekel prav gladko in novi kristjan Otto Katz je ostal pri vojakih. Izprva se mu je zdelo, da pojde .vse kakor po loiu in že se je bil hotel lotiti študiia v štabnih tečajih. Ali nekega dne se ie strahovito napil. V glavo mu je šinila nova misel. Odložil je sabljo, šel v samostan in oblekel Kuto. Bil je pri nadškofu na Hradčanih in si izposloval sprejem v bogoslovni seminar. Še pred posvečeniem se je napil na mrtve žile in šel naravnost iz doma razkošja in zabave k — posve-čenju. Potem je stopil k svoiemu polku zaradi protekciie. in ko ie bil imenovan za vojnega kurata. si je kupil konja, jezdil po Pragi in se veselo udeleževal vseh veseljačeni tovarišev •— častnikov. Na hodniku hiše. ki ie v nii stanoval, so se kaj često oglašale psovke nezadovolljnih upnikov. Vodil si Se punčare v stanovanje ali pošiljal po nje svojega slugo. Rad ie kvartal, a šel je o njem glas, da skriva ase v širokem rokavu svoje kuratske suknje. iNa pridige se ni nikoli pripravljal, v čemer se je> razlikoval od svojega predhodnika, ki je tudi prihaial v srarnizijo. Le-ta je mislil, da se da v ararniziji zaprto moštvo s pridigami poboljšati. Ta častitljivi kurat ie pobožno obračal oči in razlagal, da je potrebna reforma prostitutk, reforma skrbi za neporočene matere; imel ie cele načrte o vzgoji nezakonske dece. Njegove oridige so bile zelo učene, brez zveze s trenutnim položajem in so ljudi dolgočasile. Zato pa je imel voini kurat Otto Katz pridige, ki so se iih vsi veselili. Bil je slavnosten trenutek, ko so privedli v garnizijsko kapelo može v sa-samih spodinjih hlačah, zakaj bali so se, da jim kdo uteče. če te zaznamovance po človeško-vojaško oblečeio. Postavili so jih prav pod prižnico. Nekateri, ki se jim je bila sreča nasmehljala, so imeli v ustih med potjo pobrane čike, kajti na spodnjih hlačah ni ženov in — kam bi jih neki vtaknili! Okoli njih so se razvrstili drugi gar-nizijski jetniki in z dopadeniem opazovali teh dvajset mož v spodniih hlačah, dokler ni vojni kurat zlezel na orižnico. «Habtacht», je vzkliknil. «mo!ite vsi za menoj. A ti smrkun tam zadaj, ne briši si nosa z roko, vedi. da si v hiši Gospodovi in da te dam zanreji. Da mi niste, vi barabe, pozabili Očer;aša? Tako. poizkusimo ea---No, saj sem vedel, da ne pojde. Kaj je vam do Očenaša: tako-le dve porciii mesa in fižolova solata, to bi vam šlo v slast, pa da bi legli na trebuh in trebili nos in nič ne mislili na Boga. Kai nimam prav?» Pogledal je s prižnice na dvajseto-rico v spodnjih hlačah, ki so se dobro zabavali, ne zaostajajoč sčer uimalo za drugimi. «Ta-le pa zna> je šepnil švejk na uho svojemu sosedu, ki ga obremenila obtožba, da ie za nagrado treh kron odsekal nekemu tovarišu vse prste na roki, da bi bil sunerarbitriran. «Čakaj, najlepše še pride.» mu je odvrnil, «danes se ga .ie spet čez mero nalezel in bo sigurno pridigoval o trnje-vi poti grešnikov. (Dalje.) A. V. P.: Med nekdanjimi Temna noč je pokrila zemljo, ko je brzovlak zdržal pod ogromne oboke po-znanjskega kolodvora, ki je zidan popolnoma v »kolosalnem« slogu nemških uradnih stavb. To vam je vrvenje in dr-venje v tem ogromnem poslopju! Vidi se, da je zdaj v Poznanju ena najvažnejših poljskih gospodarskih prireditev, svetovno j?nan, idealno organiziran in mo jst e r j, ka) je ušel echapper (ešape) uteči. uiti (de-tm, iz rok la main (la-m?j) roka (ala) ko aller (ale) (sakraše) (3-klu) (sakrava) (pltti) i pilim) (sabati) je šel iti natakn ti se, obesiti s zebelj se je razpočil; gl. 2 dež peresa, perje se je zrušil, je padel s'abattre (sabatr) poruMti se (pasa) mimoidoči (vwatiir) vozovi (marcna-de-katr-sszS) trgovci štirih letnih časov, z ročnimi vozički okoli idoči prodajalci sadja n sočivja č ovek bi bil dejal i e :i [da je] sneg ploha žaljivk se je dvignila kvi>ku iti, dvigniti se proti je imela imeti misel, ideja vljudna 1 (traversfj) 2 (krave) blazina razpočen crever (krave) razpočiti se ((o-nii-di) dire (dir) (dla-naž) (barde-d^žiir) (mtota) monter (mute) (ver) (ti) avoir (avwar) liJe) (kurtwaz) ž. in- courtois (k. rtwa) (malakStioz) ž nesrerna m. malencontreux (malaktotro) (desidr) doli iti; [nasprotno od mon- ter; gl 32[ (done) dati (de-zsksplikasj<5) lazlaga, objasnila Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra» Adolf Ribnikar. — Za «Na* rodno tiskarno d. d. kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.