LITERARNO - KULTURNA REVIJA
11 9 3 11
AVTORJI: I. Albreht — Franjo Baš — Roman Bende — B. Borko — dr. Fran Derganc
—	Dr. Dragutin H. Domjanič— Engelbert Gangl — Oton Gaspari — Cvetko Golar — Rihard Jakopič — Elko Justin — Janko Kač — Marija Kmetova — Griša Koritnik
—	dr. Valentin Korun — Miško Kranjec — Mirko Kunčič — Matija Lipužič — Peter Loboda — Fran Milanski — Anton Mohor — dr. I. Mrak — Josip Murn -Aleksandrov — Julij Nardin — Ankica Obersnel — Zdravko Ocvirk — Polde Pehani
—	Ivo Peruzzi — Rad. Peterlin-Petruška — Rajko Pirnat — Janko Polak — Zorko Prelovec — Milan Pugelj — Radivoj Rehar — Janko Samec — Rajko Slapernik — Saša Šantel — M.Šnuderl — Katja Špur- Muropoljska — Mirko Šubic — F.Tratnik — A.Trstenjak — Josip Vandot — Ela Var — D. Vargazon — Fr. Zbašnik — J. Zupančič
XI. MEDNARODNI VZORČNI VELESEJEM V LJUBLJANI 30.MAJ - 8.JUNI 1931.
Razstavlja nad 750 tvrdk vseh strok. Velesejem Vam nudi največji pregled blaga, Vam olajša izbiro in omogoči ugoden nakup. * 50% popust na železnicah in parobrodih. * Legitimacija stane Din 30'— in se dobi pri vseh večjih denarnih zavodih ter tujsko - prometnih uradih. * Specialne razstave: avtomobilska, pohištvena, tekstilna, gospodarskih strojev, higijena, umetnost. * Obiščite velesejem!
A. GOMEC
v palači Ljubljanske kreditne banke in na Gosposveiski cesli 14 — Ljubljana
Najboljša kolesa
v vsakovrstnih izpeljavah.
DRUŽBA Z 0. Z.
Izvrstni šivalni stroji
najboljšega izdelka. Vse potrebščine.
Avlomobilno blago Avlopnevmatika
Z i in sko- sportn o blago • Najceneje!
	leto I	M	19311
ii-erarno - kuli"urna revija • 1—3
3osip Hum-Aleksandrov
(Spomini)
In kadarkoli se vračam ob tihih nočeh mimo ogromnega poslopja stare cukrar* ne proti domu, vselej imam občutek, da šumi Ljubljanica tako otožno, kot da ne more pozabiti Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja in Josipa Murna ...
Nad trideset let.
Da, minula je le= pa vrsta let, odkar sem videl Jožeta Murna zadnjikrat.
Trideset let —
Da, trideset let bo letos minulo, odkar spi Jože Murn nes vzdramno spanje globoko pod zemljo.
In ob spominu na vse to se mi vrača= jo spomini nanj ta« ko živi, da bi bilo res škoda, če bi jih ne zabeležil; zakaj bi legli z menoj v grob, ko sem uverjen, da bodo tega in onega zanimali. Kje sem
tanko Polok, Ljubljana
ga srečal prvič? — V Marijanišču. — Še danes ga vidim... Kako nežen dečko je bil! In njegove oči? — Kako mehak je bil po= gled! ... Bil je v ce* loti čisto nekaj dru= gega, nego smo bili ostali neugnani raz* posajenci. Skoro ni* koli se ni hotel ude* leževati naših in po naše dramatiziranih indijanaric, prega= njaleev prvih kri* stjanov, razbojnikov i. t. d. Samo dvakrat se spominjam, da sem ga izvabil na napačno pot; enkrat sva si olajšala no« šenje slamnjae na ta način, da sva jih metala kar iz dru* ¡žega nadstropja sko* zi okno na dvorišče, drugič sem ga pa iz* vabil na traverze poslopja, odkoder sem ga komaj re^ šil; zakaj zbal se je, tresti

se je začel in bal sem se, da pade globo ko iz drugega nadstropja v klet. No, obakrat sem dobil za ta junaška dejanja nagrado jaz; zakaj sodnice (šolske sestre) so razsodile, da je on nedolžen in da je krivica na strani onega, ki mora biti povsod zraven.
Zmotile se niso ...
Jože je živel že kot dečko bolj na znotraj, nego na ven; in to so uganili tudi drugi; zakaj nobenega marijani* ščnika izza one dobe se ne domislim ki bi ga rajni dr. France Lampe tako nežno in s toliko ljubeznijo pogladil, nego je njega. In rajna lepa sestra Ksa* verija Lipovšek. ki se je znala nasmeh* niti tako lepo, da nisem potem v življe* nju nikoli več videl tako ljubeznivega nasmeška, kako rada ga je imela!.. Morda je slutila tudi ona, da je Jože Murn dečko svoje vrste? — Kdo ve ... Zdi se mi, da je bilo nekoliko pesni* ce tudi v nji; zakaj nikoli ni bila tako židane volje, nego takrat, kadar je do* nesel rajni Anton Medved dr*. Fran* cetu Lampetu novih pesmi, dram i. t. d. za njegov »Dom in svet«. Še danes jo vidim šetajočo se po marijaniškem vrtu ob strani pesnika Antona Medveda; in geste obeh mi govore še danes, da nista govorila vsakdanjih dolgočasnih in kon* vencijonalnih fraz in laži.
In kot bi potegnil z gobo preko po* pisane table in izbrisal vse, tako se mi zdi, če se hočem domisliti časa, kedaj sva se z Jožetom razšla kot otroka. Niti tega se ne morem domisliti, ali je šel on, ali sem šel jaz prej preko stopnic, ki jih čuva v mozaiku izdelana Marija pomočnica kristjanov, v svet, ki je ležal izven zidov Marijanišča. Vem pa, da
sem ga srečal drugič šele po nekolikih letih.
In to je bilo v letu 1897.
Ne rečem, da nisem zagrešil že prej kake pesmice; ali peti sem začel šele takrat, ko se je vnela v meni platonična ljubezen do ljubljanske krasotice L. K., ki spava nevzdramno spanje v tujini na pokopališču nad gradom Thal pri Grad* cu; to omenjam zaradi tega, ker sem na* šel ta grob čisto slučajno, t. j. med sve* tovno vojno. Imeli smo vaje v okolici Gradca in moj oddelek vojakov je dobil postojanko na zgoraj omenjenem poko* pališču. Spomenik je preprost, napis nemški in ob njem sem vedel samo jaz, da je v njem v tuji zemlji pokopano slovensko dekle. Have, puella pulchra!
In kam sem pisal te pesmi? —
Čudno naključje; zakaj pisal sem jih v zvezek, ki mi ga je podarila ob slovesu iz Marijanišča sestra Ksaverija Lipov* šek in ki ga je hranila še izza onih let, ko je študirala na učiteljišču v Gorici.
Kakšne so bile te moje pesmi? —
Dosti niso bile vredne; tako mi je del moj prvi kritik in sošolec Emil Adamič, naš priznani skladatelj, ki se je takrat, kolikor je meni znano, še tudi bavil s pesništvom.
Po Emilu Adamiču sem se seznanil tudi s Pavletom Stritarjem.
Ob priliki sem mu omenil, da pesnim tudi jaz. Ko mu to zaupam, mi reče Pavle: »Ti, jaz pa poznam nekoga, ki ti bo povedal, če so tvoje pesmi kaj vredne.«
»In kdo bi bil to?« mu sežem urno v besedo.
»Jože Murn; on piše pesmi v »Vrtec« in tudi v »Zvon«, mi razlaga Pavle.
»Podpisuje se L u c i j a n in A1 e k s a ns d r o v.«
»Jože Murn? — Saj tega poznam tudi jaz še izza otroških let, če je ta tisti Murn, ki ga imam v mislih jaz,« sem se čudil Pavletovem razkritju.
»Kje pa sta bila skupaj?« me vpra* šuje Pavle.
»V Marijanišču,« odgovarjam jaz.
»Je že pravi! Čakaj, on stanuje v oni hiši kot jaz. Še danes mu bom povedal, da bi ti rad govoril ž njim.«
»Dobro,« sem pritrdil.
Poslovila sva se in odšla vsak svojo pot.
Že drugega dne mi je povedal Pavle Stritar, da me bo čakal Jože Murn v lopi ob stari cukrarni.
Ta lopa stoji še sedaj nad prehodom iz Ambroževega trga na Poljansko ce-sto; samo renovirana je in ne več pol v razsulu kot je bila takrat, ko sva se sešla v nji z Jožetom.
Bil je lep pomladanski popoldan, ko sem se napotil iz Kolodvorske ulice, kjer sem stanoval, proti stari cukrarni. Sam ne vem, zakaj mi je bilo na ti poti tako tesno v prsih. Saj sva bila z Jožetom prijatelja izza otroških let. Menim, da so bile tej tesnobi vzrok pesmi, ki sem jih nesel s seboj in pa misel, kaj bo rekel mojim pesmicam Jože.
Počasi sem korakal proti stari cukrar* ni in ugibal, kje ga bom našel v tem ogromnem poslopju. Pa mi ga ni bilo treba iskati; zakaj še nisem zavil do* bro proti glavnemu vhodu v cukrarno, ko začujem iz lope: »No, Janez, če si namenjen k meni, le sem gori. Čakaj no, ti še poti ne boš našel semkaj, če je nisi vajen. Le malo počakaj, pridem sam pote.«
In odhitel je iz lope in v nekoliko ini* nutah je bil že pri meni. Segla sva si v roke, prijel me je pod pazduho in od« korakala sva nazaj v lopo.
»No, Janez, veš kaj, sedaj se pa že dolgo nisva videla,« je začel razgovor Jože med potjo.
»Zdi se mi, da je minulo od tega že kakih pet do šest let,« sem mu pritr? jeval.
»Ti, kako čas mine. Kar verjeti ne morem, da je minulo že pet do šest let,« se je čudil Jože.
Dospela sva med takimi in podobni? mi vprašanji do lope. V lopi sva sedla na trhljeno klop in med nama se je raz= vil živahen razgovor.
In začel mi je pripovedovati o svoji poti v Trst, v Vipavo in o neki vasi v okolici Vipave, katere ime mi je od= padlo. Odpadlo mi je tudi ime deklice, v katero se je Jože na ti poti zaljubil, menda je bila to prva ljubezen Murno* va; in iz te ljubezni se je porodilo lepo število Murnovih pesmic izza te dobe.
»No, in kot sem izvedel pesniš tudi ti? —■ Ali ne?« je prekinil Jože pripove* dovanje in me pogledal tako nekam ne-zaupljivo, da mi je bilo kar nerodno. »Vsaj Pavle Stritar mi je o tem včeraj nekaj pravil. Ali imaš kaj s seboj?«
»Imam nekaj. Samo zdi se mi, da ti ne bo nobena pesem všeč,« sem se opra* vičeval.
»Pokaži!« —•
In izvlekel sem iz notranjega suknji* čevega žepa šop papirja in mu ga po* nudil.
»Ali kaj kadiš?« me je vprašal, ko je začel liste urejevati. »Veš, med kaje? njem se da lepše brati in razgovarjati.«
Ponudil sem mu cigareto.
»Škoda; teh pa ne kadim prav rad; raje kadim cigare. In veš katere? — Portorike . .. Seveda, če ni denarja za te, so pa tudi »Schusterkube« dobre; in tri krajcarje človek že zmore. Pa če ni= maš drugega, nego cigarete, bodo tudi dobre te.«
In prižgala sva vsak svojo cigareto in začela sva korakati po vrtu.
On pa je začel brati moje pesmi, se nasmehoval in me tu in tam pogledal od strani.
In kakšna je bila končna sodba? —
»Veš kaj, Janez, ti si eden izmed onih. ki ne puste nobene stvari dozoreti. Me* ni se zdi, da ti gre zato, da spraviš vse takoj na papir. To pa ni pot za pesnika, temveč to je pot za verzifikatorja. Prava pot pa je edino ta, da pustiš utise doživi Ijaja dozoreti in ko bodo dozoreli, bodo privreli sami po sebi na dan. Tega pa ni skoro v nobeni teh tvojih pesmic, če izvzamem dve do tri; in zaradi tega so vse druge za nič. Saj ne rečem, da ne bo nikoli nič iz tebe, ampak najprej se nauči opazovati, doživljati in zoreti in šele dozorela misel bo dala pesmi pravi verz, pravi ritem in kar je glavno — pravo dikcijo. In pa tole? — Hahaha!... Ti bi rad pel v sonetih! ... Janez, tede pa kar lepo v miru pusti. Veš, v sonetih zna pri nas peti, kar je mladih, samo Kette in še njemu se ne posreči vsak sonet. Soneti so po mojem mnenju sa* mo za zrelejšo dobo in zanje boš moral študirati Prešerna, Ketteja, Petrarka, Goetheja in tudi Shakespearja; veš, to so mojstri v sonetih; a še tem moj* strom se ni posrečil vsak sonet. Vidiš, takele kot so tede (in pokazal mi je dve do tri pesmi) so pesmi vsaj malo po« dobne; vse drugo pa je sama verzifika«
cija, ki me spominja na Cimpermana in njegove epigone. Toda tudi te niso za v »Zvon«; morda pa jih sprejme »Slo« venka«; poizkusi. Sam po sebi vem. da dobi človek malo več poguma, samoza« vesti in veselja, če vidi kak svoj pro= izvod natisnjen. Tone Medved tudi ni tako strog, nego je Tone Aškerc. Poiz« kusi!«
In vrnil mi je šop papirjev; jaz sam sebi pa sem se zdel majhen, tako maji hen. ..
Menda je občutil to tudi Jože; zakaj začel me je tolažiti:
»Janez, nič ne bodi žalosten; moja navada ni, da bi lagal; najneraje pa la= ženi takemu, od katerega imam vsaj malo upanja, da bo znal prej ali slej le za« peti pesem od srca. In da menim s teboj še precej resno, te povabim, da se pri meni zopet oglasiš, kadar boš napisal kaj dobrega, t. j. kaj takega, kar si res doživel in kar je potem dozorelo v tebi tako, da je privrelo samoposebi na dan. Da pa me boš v našem labirintu lažje našel, pojdi z menoj, da ti pokažem, kje stanujem.«
In odšla sva v sobo, kjer je stanoval Jože.
Sam ne vem, ali ni bilo takrat trenut« no v sobi nobenega stola, da je privlekel izpod postelje »Reisebett« in mi dejal, da naj ležem vanj; sam pa je legel na posteljo tako, da sva se gledala iz obraza v obraz. Prižgala sva zopet vsak svojo cigareto in začela sva obujati spomine na Marijanišče i. t. d.
In tako sva kramljala skoro do ve* čera.
Ko se je že skoro temnilo, je del: »Veš kaj, petrolej je drag. Malo te bom spre* mil; v temi itak brez petroleja ne mo«
rem ne brati in ne pisati; razmišljati pa se mi ne ljubi zdajle prav nič.«
In odšla sva iz sobe.
Na cesti me prime zopet pod pazduho in korakala sva ob Ljubljanici do fran= čiškanske cerkve; tu sva se poslovila in odšla vsak na svoj dom.
»Le oglasi se še kaj,« mi je prigovar; jal ob slovesu. »Mi je prav všeč, da sva se po tolikem času zopet našla. In ko boš kaj naredil, pa prinesi s seboj, da bova pregledala. Pa, glej, da bo boljše, nego je bilo to, kar si mi prinesel danes. In če boš prinesel s seboj kaj za kaditi, prinesi raje cigare; saj če ne boš imel za portorike, pa prinesi »Schusterkube«; boljše so od cigaret.«
»Lahko noč, Jože!«
»Janez, lahko noč!«
In še enkrat mi je od daleč prožil roko v slovo . . .
To je bilo moje prvo srečanje z Jo* žetom kot pesnikom, čigar pesmi »Slike« je pohvalil na ovitku »Zvona« takrat tudi izbirčni Anton Aškerc.
In od takrat sva se shajala skoro vsak teden enkrat.
Ob lepem vremenu sva hodila po vrtu ali pa sva posedala v lopi; ob slabem vremenu pa sva se sestajala v sobi in polegala navadno tako, da je on ležal na postelji, jaz pa v »Reisebettu«. Kadila pa sva ob takih prilikah vsevprek; ume se, da je bila izbira kvalitet zavisna ved; no od tega, koliko denarja sva imela; in navadno sva ga imela — nič.
Ali kljub vsemu temu so se zdeli meni ti sestanki zelo lepi; zakaj Jože me je začel seznanjati s Kolcovom, Lermon; tovim, Puškinom i. t. d. Imel pa je Jože prav lep vpogled tudi v nemško, itali; jansko in celo francosko pesništvo.
In v ti dobi se ga je jela lotevati de; kadenca in pa ljubezen do znane ljub; ljanske krasotice Alme Souvanove. Ali, kolikor je meni znano, je ostala vsa ta ljubezen podobna oni, ki jo je gojil dr. France Prešeren do Julije Primčeve.
V gostilnico sva zašla le poredkoma; Muren ni bil pivec in tudi meni v tisti dobi ni bilo do pijače; šla sva v gostil; nico največkrat samo zaradi razgovora in ko sva se že naveličala hoditi po mestu.
Ob eni teh prilik sva zašla tudi v malo gostilnico na Sv. Petra cesti; ime le;te mi je odpadlo, vem pa, da je bila ne; kako v sredini med frančiškanskim in jubilejnim mostom.
In koga sva ob ti priliki dobila v ti gostilnici? — Ivana Cankarja. Kot bi bilo danes, ga vidim v kotu sedečega in ob njem natakarica; bilo je to precej čedno dekle, visoke in bujne rasti.
»Kaj pa iščeš ti po gostilnicah?« vpra; ša Cankar z ne posebno prijaznim gla« som Murna.
Imel sem občutek, da mu ni bilo všeč, da sva prišla.
»I, kaj neki? — To kot ti,« mu odgo; vori M ur n. »Malo pila bova.«
»Kdo pa je to?« vpraša Cankar in po; kaže s prstom name.
Murn me predstavi in mu pove, da sem tudi eden izmed tistih, ki bi šel rad med. literate.
»Pa je že kaj naredil?« vpraša Can; kar urno.
»Dosedaj še nič,« ga potolaži Murn.
In konec je bilo pomenka.
Cankar je nekaj zamrmral, naročil novo četrtinko vina, midva pa sva sedla k drugi mizi, izpila pol litra vina in odšla.
Murn je segel Cankarju v roke; in tudi meni jo je dal; in bil sem na to ponosen; zakaj vedel sem, da je bil med mladimi literati prvi med prvimi.
»Pa se še kaj oglasita,« je zaklical za nama, ko sva bila že med vratmi.
»Danes je slabe volje,« mi je dejal Murn na cesti. »Zdi se mi, da sva ga motila.«
Spremil sem ga do doma. In bilo je že pozno zvečer, ko sva se razšla.
Minuli so tedni, minuli so meseci, pri= šle so velike počitnice ...
Po počitnicah sem odšel na svoje služ= beno mesto v Dol pri Hrastniku in z Jožetom se zopet nisva videla skoro dve leti. Pač pa sva bila v vednem dopiso= vanju. Škoda le, da sem izgubil ob več« nih selitvah toliko njegovih pisem in mi jih je ostalo samo malo.
In vsebina vseh teh pisem? —■
Pisal mi je o družbi, kamor zahaja, pisal mi je o svojem delu, se veselil »Almanaha« in mi odkrival svojo ljube* zen do Alme, ki ji je ravno v »Alma? nahu« posvetil toliko lepih pesmic. Pisal mi je tudi o plesih, na katerih je pisal znanim ljubljanskim damam verze na pahljače i. t. d. Med vsemi znanimi ljubljanskimi damami mi je omenjal s posebno hvaležnostjo Franjo dr. Tav= carjevo; zakaj ta edina mu je dala vsaj toliko upanja na podporo, da se je od= ločil, da po j de na Dunaj. Pisal mi je, da bi študiral najraje medicino ali pa ori= jentalsko akademijo. Ali, ta študij je bil za Murna predrag in odločil se je za jus.
In lepega dne sem dobil z Dunaja pismo, kjer mi piše, da izhaja zelo, zelo težko; ima na mesec samo 15 fl, ki mu jih pošilja Franja dr. Tavčarjeva; upa
pa, da bo dobil instrukcijo, ki ga bo rešila vsaj gladu. Vedno mi je tudi pisal, kaj da dela in vzpodbujal za delo tudi mene.
Minuli so tedni, minuli so meseci, a Jože ni mogel dobiti instrukcije; pisal mi je, da jurist za dobavo instrukcij ni* ma sreče in da jemljejo raje filozofe.
In omagal je ...
Ves obupan je dospel k meni.
In to najino zadnje srečanje je bilo med vsemi najbolj tragično.
Kako je že bilo? —
Bilo je lepega dne, ko smo šli z družic nico mojega dobrega šefa Antona Gnus sa iz Dola v Tur je, da obiščemo tova* risa Jožeta Topolovška, znanega rez* barja milanskega doma in zvezdoznunca samouka. Bili smo že židane volje, ko stopi v sobo deček in vpraša, če sem tudi jaz med navzočimi. Urno stopim k dečku in ga vprašam, kaj bi rad. Ta pa mi pove, da me čaka na Dolu go? spod, ki mu ni naročil drugega nego to, da naj mi pove, da ga čaka Jože z Dunaja.
Takoj sem uganil, kdo je.
Urno sem se poslovil od vesele druži be in kar so dale noge, sem hitel na Dol.
Ko dospem na Dolu v šolo, dobim koga? — Jožeta Murna! ... In kje je sedel? — Na stopnicah in si podpiral glavo z obema rokama, oprtima na ko= lena.
»Jože, kaj pa delaš tukaj? —• Ti se boš prehladil! — Tukaj je prepih!« sem zaklical že od daleč in hitel, da ga po* zdravim.
Vstal ni... Ni mogel vstati... Dvig« nil je samo glavo, me pogledal tako otožno in mi prožil roko v pozdrav . ..
»Jože, kaj pa ti je?« sem ga izpraše* val ves zavzet. »Ali si bolan?« — »Lačen sem . .. Truden sem . . .«
In že sem ga dvignil in ga vodil v svojo sobico. Tu sem ga posadil na po* steljo in odhitel, da prinesem še nje* govo borno prtljago v sobo.
Urno sem stekel do gospe Berte Pe? klarjeve in jo poprosil, da mi naj da nekoliko pristnega žganja.
Ko sem ga dobil, sem se vrnil urno k Jožetu, ki pa se je medtem že zleknil po postelji. Pomogel sem mu, da se je dvignil in mu ponudil žganje. Naredil je eden, dva, tri požirke, več pa ni m o* gel. Vendar ga je žganje okrepilo to* liko, da sem ga pregovoril, da je šel z menoj v gostilnico k županu Francetu Peklarju.
Tu sem naročil pri gospe Berti tečno večerjo za oba in pol litra vina, kakrš* nega je točil tedaj na Dolu le župan France Peklar.
Nestrpno sem čakal, da donese gospa Berta večerjo. Ob vinu sva jo molče pričakovala. Kako sem bil vesel, ko sem menil, s kako slastjo bo jedel!
Zmotil sem se.
Dva do trikrat je zabodel in ni mogel več. Silil in silil sem vanj, da naj je; vse zaman.
»Pa zakaj ne ješ?« sem ga vprašal skoro nevol j en.
»Ne morem . . . Danes je že tretji dan odkar nisem jedel skoro ničesar . . . Saj sem imel jedva toliko denarja, da sem se pripeljal do Celja ... V Celju mi je pošlo vse ... Tu sem se domislil tebe ... Peš sem jo mahnil iz Celja na Dol. .. In to me je zdelalo popolnoma . . .«
Solza mi je zdrknila po obrazu, ko sem poslušal to žalostno prijateljevo
povest, ki mi jo je pravil v presledkih, kot jo more samo izmučen bolnik.
»Morda pa bi jedel kaj lažjega?« sem vprašal Jožeta sočutno.
»Ne morem ničesar!« —
G ospa Berta naju je poslušala. Ne da bi kaj dejala, se dvigne in odhiti iz sobe. Ni minulo četrt ure, ko se vrne in postavi pred Jožeta skodelico vin* skega šatoja.
Nisem se mogel načuditi; gospa Ber* ta, ki si jo moral prositi, četudi si bil stalni gost, da ti je dala sploh kaj gor* kega za jesti, se je odločila sama, da da Jožetu jed, ki mu bo gotovo teknila; da, ženska je in ostane nerazrešena uganka.
»Toile pa bo gospod gotovo lahko jedel in ne bo mu škodovalo,« je me* nila gospa Berta in sedla zopet na svoj sedež.
In ni se zmotila; Jožetu je jed res teknila in ga je tudi poživila.
»No, vidite, da sem uganila jaz bolje, nego pa ste vi,« je dela gospa Berta in me ošvrknila ponosno s pogledom. »Vi menite, da je vsak tako zdrav kot ste vi in da je lahko vsak in vse kar od kraja; gospod je bolan in težka jed mu ne more tekniti.«
Že tretje leto sem služil na Dolu, ali tako ljubeznivih besedi nisem čul iz ust gospe Berte govoriti še nobenemu gostu kot jih je ob ti priliki Jožetu. Have, anima pia! —
Se sem naročil vina in jezik se je na= ma razvozljal. Prepotovala sva v duhu vse najino dosedanje življenje. Ali naj* večje poglavje vsega tega razgovora je tvoril razgovor o Almi, zaradi katere je šel na Dunaj, da dokonča študije in jo kot doktor le morda enkrat doseže ...
Ali, dosegel je čisto nekaj drugega; zakaj njegov suhi kašelj mi ni bil prav nič všeč in tam v dalji sem s strahom opazil ljubico, ki mu ljubezni ne bo odrekla.
Bila je že noč, ko sva se vrnila v mojo sobo.
»Sedaj bova pa malo kadila,« je del Murn ves živahen in izvlekel dva čibu« ka, ki ju je napolnil z »vierarjem«. Ker pa sva morala oba pljuvati, sem porinil posteljo na sredo sobice, da sva imela za ta šport oba dovolj prostora.
In iznova se je razvnel razgovor med nama. V vaškem zvoniku je odbila že ura tri. ko sva se obrnila vsak v svojo stran in zaspala; spal pa v tej noči ni ne on in nisem ne jaz mirno.
Drugega dne sem pregovoril Jožeta, da je malo poležal. Črez dan pa je imel vso oskrbo pri mojem šefu Antonu Gnusu in njegovi ljubeznivi gospe soprogi Jerici. Še pred odhodom iz Dola mi je Jože del, da se mu tako dobro še nikoli ni godilo. Hotel sem ga za nekoliko dni pridržati, čemer tudi šef Gnus ni opo« rekal, ali njemu se je mudilo v Ljub« ljano, da ne zamudi službe pri nekem odvetniku, ki je bila tedaj slučajno pro« sta. Na vsak način pa mi je hotel plačati to, kar sem mu na Dolu tako rad in od srca storil. Ker ni imel denarja, mi je dal en čibuk. lep mušelj s pesmi« jo »Grešnice« in zvezek svojih prvih pesmi, ki ga hranim še sedaj. Čibuk sem izgubil, pesem »Grešnico« m' ie »brums na« dekla Svetlinova v Poljčanah izbris sala: zakaj menila je, da takih pesmi ni izpostavljati po mizah, da jo prebere lahko vsak in ima zaradi tega — smrtni greh.
Kaj mi je koristila vsa moja jeza!
Pesmi ni bilo in je ni več; a to ni ona tiskana pesem Murnova o »Grešnici«; bila je druga; in zaradi tega mi je zanjo tako žal.
Najino slovo je bilo zelo težko, kdo bi vedel, da se ne bova videla nikoli več! —
Spremil sem ga na postajo Hrastnik. In ko je vlak oddrdral proti Ljubljani, mi je Jože še dolgo časa prožil skozi okno roko v slovo. Hipoma pa kot bi utonil, je izginil v vagonu; in meni se ie zazdelo, da je izginil v — jamo.
In res ga nisem videl od tega dne nikoli več ...
Pač pa sva si redno dopisovala.
In ta pisma? —
Polna so bila one grenkobe, ki obja« me človeka, ki nosi v duši in v srcu neizmerno ljubezen, a nima v žepu niti toliko, da bi bil vsaj vsak dan sit.
Med pismi mi je poslal tu in tam kako pesem; škoda, da se mi jih je ob večnih selitvah toliko poizgubilo.
Tu :n tam me je tudi malo pohvalil zaradi nekaterih pesmic, ki sem jih pri« občil v »Slovenki«, ki jo je izdajala in urejevala takrat v Trstu zelo ljubezni« va urednica Marica Nadliškova, in ki so mu bile všeč.
Ali, pisma so prihajala vedno pored« keje; bolehal je in ni se mu ljubilo nič več »pisariti«. Objel me je strah, da se mu izpolni želja, ki jo je izrekel na« pram meni tolikokrat: »Najraje bi umrl mlad! — Saj življenje nima zame zdaj nobenega pomena več!« —
Zakaj je tako poudarjal zdaj, mi ni bilo moči razrešiti; menim pa, da je mislil pri tem na Almo.
Mesto pisem sem dobival sedaj do= pisnice :n razglednice. Nekoliko sem jih
dobil tudi iz Cerkelj na Gorenjskem; zdi se mi, da mi je v pismu pisal, da se v Cerkljah zdravi; vedno je bil sopod; pisan Anton Medved in na eni tudi moj sošolec Avgust Jenko iz Gorij pri Ble« du, ki mi je dal knjigo »Die orientali« sche Poesie«, ki tudi ni šla mimo M ur; na brez vpliva (Zulejka itd.).
Ali ozdravel ni.
Zelo otožno je bilo pismo, ki mi ga je pisal iz Vipave; pisal mi je, da je šel tja, da bi videl še enkrat dekleta izza onih dni. ko mu je ob njem vzklila menda sploh njegova prva ljubezen. Ali kot kolcov ni dobil nikdar več svoje, tako je tudi Murn ni več našel; in v tem pismu mi je omenil svoji pesmi: »Kaj ne, dekle, da čuden sem...« in pa »Č e n a p o 1 j a n o r o s a pade...«
In na Murna je res kmalu za tem
padla »slana«; in ni je bilo več pomladi, ki bi ga oživila; zamorila je nežnega človeka, pesnika po volji božji.
Na pokopališče ne hodim rad. Vselej, kadar pa grem, me zanese stopinja proti onemu gaju, kjer štrle proti nebu trije vitki spomeniki, izrazujoč že s svojo vitkostjo, da leže ob njih globoko v jami trije mladi literati Cankar, Kette, Murn; in med temi dva še skoro v než« ni mladeniški dobi.
Rad pa hodim ob tihih nočeh mimo ogromne stare cukrarne proti domu.
In kako bi ob takih trenotkih ne ob; čutil, da šumi Ljubljanica otožno, ko pa .se mi zdi, da mi naroča — Jože, da naj pozdravim to in tega. ki ju on še v grobu ne more pozabiti.
Jože, in najino srečanje sedaj? — Kje bo? — Kdaj bo? — Kdo ve! ...
Pesmi
To mehko ono jc zvonjenje iz tihih, nepoznanih dalj .. . Molk, kes in gorko hrepenenje, da nikdar bi vas ne spoznal!
Večer
Josip Murn - Aleksandrov
Srce molči in pričakuje, a ni stopinje od nikjer,., zamisli se in po nečem žaluje ves dolgi, samski mi večer.
Pesem
Tožno samemu sedeti lepe je in jasne dni, tožno samemu je bdeti v pozno noč, ko vse molči.
Misli, v trušču dneva speče, kakor hidra sc zbude, kot zveri, ki glad jih vleče, v pozno noč na rop hité. —
In srce, udano zmoti, brez tolažbe trepeta, kakor lučica v samoti zdaj gasni, zdaj vzplapola .. .
Opojna, sladka sreča . . .
Opojna sladka sreča, ah, spet si, spet si proč, solziea spet skeleča je pala v tiho noč ...
Kot zvezdica visoko si gori vrh neba, in žalost tak globoko v dno legla je srca ...
Jesenske misli
Brez svetlobe, oh, solnee gori v otožni, novemberski čas, brez ribic potok žubori, in ne hodi več tička v vas tja k smreki osamljeni, več ne sluša nje glasu
javor tihi, omamljeni. . . Tudi hišica moja molči, več veselo ji mlin ne šumi. Počasi, počasi vrti se kolo, ah, skoraj zaspi i ono ...
Odpri
Odpri! Ta zatohli zrak duši me, mori, ta vlažni mrak hlapečih zidov, mrtvi kot sen krut, mrtvi kot otrov, ah, kot smrtni trud.
Odpri! Proč s temo žaiuzij! Ah ta hladni sopar
in vzduh teh zidin ta mistični žar, nejasni pramen izza starih gardin v neskončnih vrstah igra in skaklja kot težki nasmeh po tihotnih tleh .. .
Melanholija težka omaganih bitij, stok bolnih je duš tod doma: Ah, hiti, smrt, hiti!.. .
Saša Šantel: V Dubrovniški luki, risba
List iz dnevnika
Ivari Albreht, Zapuže
Premnogim ugaja peti o planetih, vsemirju, elektronih in kometih, O' razdvojenosti, razrednih bojih, a drugim spet o moči misli svojih.
Za revolucijo je nekaj pevcev vnetih, bore se v prostem ritmu, odah in sonetih, bore se v jedru in po perivojih za modro učenost v papirnatih ovojih.
Jaz pa le tebe vidim, gruda mala, ki ti ljudje reko: Slovenska gruda; vesel, da sem tvoj sin, ti pravim: Hvala!
In rad bi sem ves širni svet privabil, da pride ljubit tvoja krasna čuda, v ljubezni zvesti nase bi pozabil.
Spominčica
Neslišno tiho kakor božji dih prišla si ti v samotne misli moje, tako potiho kakor plahi vzdih, kedar razgrne roža liste svoje ...
Ni dolgo še, ko bila si otrok, ko popek bele lilije brsteee, ko kelih, ki ga je napolnil Bog do vrha z vinom neskaljene sreče...
Roman Bende, Maribor
Sedaj si kakor v polnem žaru cvet ... Metulji pestrobojni in čebele in čmrlji hodijo zdaj srkat med v dehteče grudi tvoje in prebele.,..
Pa padel mi je v dušo črni sen — kot plane jastreb na drhtečo ptico — Umrl bi vsakokrat, če dih strupen mi v vrtu mojem umori cvetlico ...
Neslišno tiho kakor božji, dih prišla si mi v samotne misli moje ... Odšla pa ko bolesti težke vzdih labuda, ko svoj zadnji spev odpoje . . .
Dva kipca
V
Zdalka se popevka čuje, kaj se k nebu diže glavobolka nisko raste, da je zemlji bliže.
V macicah se leska njiše s tihim vetrom z brega, visibaba vre se bela kaže i spod snega.
Dragutin M. Domjanic, Zagreb
suncu
Moje srce pak bi štelo vse ti cvete zbrati, zlato sunce toga dana vu popevki dati.
Da bu v duši tvojoj radost, da bu jasno oko, kak je ono vedro nebo, plavo i gliboko'.
V senci
Tičica popeva z veje, glas joj je tak tenek, pripoveda, da je nočeš rascval se i drenek.
Senokoša v senci sonja, potok vesel plava, vrba se žuti nad vodom, v potok nagledava.
Oblak sivi nebo skriva, polje spi i puti, ali vsikud cvet je vesel: jaglac cvete žuti.
Sunca ni al zvira radost z gaja i prek kraja. Morti je to — naše sunce, z zemlje nam dohaja?!
Hi Sokoli . . .
Mi smo Sokoli, mi Jugosloveni, bratstva nas spajajo trajne vezi, zemlji smo vdani v ljubezni iskreni, njej je namenjena borba in kri.
Duše so naše kot cvetne poljane,
one so kakor viharno nebo:
vse so nam s cvetjem prcbujnim pretkane,
gromi bobnijo in strele bijo!
Vse, kar imamo, le narodu damo: voljo in delo in misli in čast! Pota v sijajne mu dneve ravnamo, da se junaška razmahne mu rast.
Engelbert Gangl, Ljubljana
V morje Slovanstva nam ceste hitijo, samozavestno ob boku je bok, naše zastave mogočno šumijo s severa, z juga v zapad in iztok!
Gromi bobnijo, da srca bude se, strele bijo sovragu v trepet, zemlja v mogočnem pohodu se trese, nosi nas v svobodno daljo polet.
Mi smo Sokoli, mi Jugosloveni, bratstva nas spajajo trajne vezi, družimo v eni se želji iskreni: slava Slovanstva naj v veke živi! —
Dana in Metka
Jana svatuje, k Marku se stiska, venec devištva mu srečna predaja, duša od zmage nemirna drhti ji — kaj li neslišno iz teme prihaja?
Engelbert Gangl, Ljubljana
Sveti Rok Metki posteljo dal je, bele v slovo prižgal ji je sveče. jMrtve oči so, mrtvo je srce, zadnji pol jub le na ustnih trepeče .. .
Čarobna roža
Bajna igra v treh slikah
Zala, nevesta. Bojan, ženin. Anica, prijateljica. Matija, prijatelj. Delo". Ruda.
Zina, starka. Cene, starček. Gorski kralj. Zlatic,
Cvetko Golar, Ljutomer
varuhi gorskih zakladov.
Srebrnič. , Rubinič. Železnic. ' Prva bela žena. Druga Tretja „ Četrta „ „ Palček*paglavček. Vile, torklje, škratje, palčki.
1.	slika: Na domu neveste Zale.
2.	,, V gorskem kraljestvu
3.	, Svidenje.
Ti. slika.
V gorskem kraljestvu.
Bajna dvorana. V sredi kraljev prestol. Zadaj ikapniki, skalovje fantastičnih oblik in obrazov. Bileščeče se stene.
Štiri bele žene.
Prva: O, da bi nam ostala!
Druga: Ali je že v gradu?
Tretja: In kdaj je k nam vstopila?
Četrta: Ali je v resnici bolna?
Prva: Uboga deklica! Prinesli so jo sinoči kraljevi junaki štirje. Ves srdit na Bojana, je Železnic prvi vstopil. Glavo je podpiral njeno, iti zlati lasje so ji padali razpleteni na zemljo. Njene modre oči so se solzile in blestele. Ko so jo položili v safirni dvorani na posteljo, je bila v nezavesti, le rahel dih je pričal, da ji še bije žalostno srce.
Četrta: O, Zala moja, kako preganja te usoda zla! In vendar si nedolžna deklica, pobožna, vedra kot nebo spomladi.
Druga: Jaz sem z njo trgala cvetlice na bregovih in holmcih, ko klile so trobentice iz maha. in so norice svoje dehteče kronice majale v hladni sapi. Grela sem otrplo čebelico, ki jo je osorni sever vrgel neusmi* ljeno na mrzlo zemljo. Pridružila se mi je, a me ni spoznala. Kako se je radovala z menoj in vzklikala veselo, ko se je lahko* krilka mala vzdignila v sinje zračno morje in odšumela z zlatim cvetnim prahom v panj domači. Roko v roki kot dve sestri sva se šetali med vrbami kjer so svatovale ža metne mačice, pozdravljene od ptic, ki so naju vabile na veselo gostijo. Raz plavo planino je pihljal veter, poln zdravja in ne* beških dišav, smejalo se je vse božje stvar= stvo in objeti od solnčne sreče, ki je izvirala in lila od vsepovsodi na naju, sva se polju* bili in ločili.
Tretja: Jaz sem z njo belila platno na vrtu doli nad vasjo. Razprostrli sva na ši* roko po svileni travi dolge pase, škropili z biserno studenčnico in med petjem in sme*
hom čakali, tla je solnce posušilo sveže in dehteče prte. Devet juter, radostnih in zla; tih, sem delala pri njej, in ko je bilo platno kakor sneg blesteče belo, se mi je zaliva» Ijevala gorko, in v očeh so se ji bleščale ve» sele solze."V spomin mi je dala šopek, sple* ten iz rožmarina in perunike in lilij. In se* daj je bolna moja zlata deklica! Gorje!
Palček=paglavček (p r i š e p a bos, j o s kaje): O, joj, joj, čebela me je pičila, o joj, tista, ki ima zlate perutnieice, o, joj peče, peče, skeli, sestrice, o, joj!
Druga: Kje, pokaži!
Palček (sede na tla, kaže na levo nogo): Tule sem me je pičila, o, joj. to boli, boli .—
Druga: Zakaj si jih pa dražil?
Palček: Nisem ne! Tam sem tekel čez jaso po beli deteljici, pa me je —
Tretja (se skloni, p> i h a na nogo): Na, zdaj je pa že dobro —
Palček: Ni ne, o, joj, še me skeli, pa otek* lo je. Le poglej, kako je rdeče!
Prva: Pokaži, kje peče? Kapljico bin-koštne rosice ti kanem na bolečino — Je že —.
Palček (smeje vstane): Zdaj me pa nič ne boli — hvala, sestrice! (Odhiti).
Četrta: Zala, sirotica! Medve sva pleli nedavno skupaj lan. Bila je kot drobni škr* janček ki prepeva ves potopljen v modro cvetje, ali kot srebrna ribica, ki plava po sinji reki. Zdrava, razigrana je pravila o Bojanu, kako je vrl mladenič in kako ga ima srčno rada. Poslušala sem jo s pritajc■ nim dihom in živela z njo skrivnostno in globoko srečo. V gostem leščevju na koncu njive je pela sinica, kakor da je naju razu* mela in voščila srečo mladi deklici, ki se je zibala v najlepših sanjah. O, in sedaj je otožna in tako nesrečna!
Prva: Jaz sem ji pomagala žeti ječmen, ko se je polno in zlato klasje klanjalo in .lo* milo v solncu. Vse je dišalo po zrelem zrnu in zemlja je puhtela soparico, da so drobne prepeličice v gnezdu poleg naju odpirale kljunčke, hrepeneč po hladni rosi. In potem sva žejni pili mleko iz zelenega lončka in se hladili v senci visoke jelše, obe ovenčani
z vencem, ki sva ga spletli iz klasja in pla* vic in maka. Uboga moja Zala!
Druga: Pst!
Četrta: Kaj je? Ali so palčki?
Tretja: Ali .so škratje?
Prva: Kralj prihaja!
Tretja: Hitimo!
Druga: Jaz grem čebelice past!
Tretja: Jaz grem lešnike trgat.
Četrta: Jaz grem palčke česat!
Prva: O, in jaz grem Zali streč!
Druga, tretja in četrta: Jaz tudi. jaz tudi, jaz tudi!
Druga: In medu ji prinesem!
Tretja: Jaz ji dam lešnikov.
Četrta: Jaz ji prinesem malega palčka, da se bo igrala z njim. (O d i d e j o).
Kralj s spremstvom, palčki, rojenice, Zlatic, Srebrnič, Železnic, Rubinič.
Kralj (sede na presto 1).
Vsi se priklonijo: Slava kralju!
Kralj: V svoji neskončni previdnosti, ob-senčeni od milosti velikega duha naznanja* mo celokupnemu gorskemu narodu, vsem škratom in palčkom, pritlikavcem in velika* nom. belim ženam in vilam, rojenicam in rusalkam, torkljam in veščam, da smo mi, prevzvišeni in prečastiti, velemodri in vele; nadarjeni, veleugledni in velemožni, silni in močni gospod, gospod kralj, sklenili, da si izberemo za kraljico prelepo gospodično Zalo z zlatimi lasmi, da bo sedela na naši desnici in nam pomagala vladati in kralje* vati. Dano in podpisano in zapečateno v na* šem, stolnem gradu.
Dvorjani: Slava kralju! Slava kraljici Zali!
Kralj: In da to veliko reč spodobno počastimo in proslavimo, se mora od trenotka, ko zagrmi veliki top s silnim gromom, ves narod tri dni smejati glasno in veselo! Ti pailček-paglavček zakaj se pa 'že smeješ? Kdo ti je ukazal? Ali je že zagrmel top? Ako ne boš poslušen, pošljem po torki j o. Kaj pravite na to, dvorjani moji, škratje belolasci?
Škratje: Velika--je tvoja modrost, o
kralj, in ni nam dano, da bi sodili o tvojih ukrepih. Ponižno klanja glave pred teboj in se ti divi narod tvoj —
Kralj: In zdaj, palčki, poiščite bele žene, naj privedejo gospodično Zalo, da jo ven čamo za kraljico. In krono zlato s smaragdi m demanti obrobljeno, naj prineso rusalke, dva škrata naj prineseta žezlo. (O d idej o).
Železnic: O, jasni kralj, slava in čast tebi, ali vseeno te opozarjam, da je prevelika tvoja dobrota, s katero obsipaš rudarjevo nevesto. Ali si pozabil, da je Bojan sovraž-ni'k tvojega kraljestva in /Zala, njegova nevesta, naj bo naša kraljica?
Zlatic: V resnici, o kralj, je to velika čast za ubogo zemeljsko hčer, ali mi se klanjamo tvoji modrosti1.
Kralj: Sklenili smo to zategadelj, da ka-znujemo predrznega roparja naših gorskih zakladov. Zadenemo ga s tem v srce, ker je njegova nevesta prelepa in zasluži, da jo posadimo na kraljevi prestol kjer nam b:> pomagala voditi naše posle. In kaj pravita vidva, viteza Srebrnič in Rubinič?
Srebrnič: Velika je tvoja milost, o kralj! In tvoja modrost nima mej. S tem si poni žal in kaznoval svojega nasprotnika.
Rubinič: Lepa je tvoja prihodnja kraljica, o dobri kralj, kot zarja ovijajo lasje nj.no glavo in sijala nam bo po vsem kraljestvu. Slava ti!
Kralj: Hvala vam, dobri prijatelji, da ste mi pripeljali lepo Zalo. ker tudi moj j srce je ubogo in hoče tolažbe. Ali kaj je z nje: nim ženinom? Ali ste ga zajeli?
Železnic: Prejasni kralj! Nocoj ga ni bilo v jamo, kjer smo ga čakali. Pripravljeni so bili zanj gromonosni plini,, pripravljena je bila velika skala, da se utrga in ga pagrez-ne, čakal je silen hudournik, da plane iz temne zasede nanj z močnimi curki.
Srebrnič: In tudi na njegovem domu ga ni bilo. Slišali smo, da je ostal v hiši neve> ste Zale, kjer objokuje njeno izgubo.
Kralj: Ali si skoval dovolj prostorno in trdno skrinjo, vitez Železnic? Ali ima pre* dale in polico, kot je bilo ukazano, ali je lepo okovana?
Železnic: Vse je v redu, presvetli kralj!
Kralj: Ali ste jo napolnili in zvrhali, ju= naki moji?
Zlatic: Predali so polni cekinov, žarečih verižic, kot soince svetlih uhanov in zapestnic.
Srebrnič: Do pokrova je skrinja polna srebrnih tolarjev in šmarnih petie, dragocenih zaponk in lasnic. Vse zveni in Icskeče in se preliva med prsti.
Rubinič: In polica je polna žlahtnih kam< nov, demantov, rubinov, opalov, zbrani so v bujen šopek kakor dehteče rože, ki se spreminjajo v solnenih žarkih. Vesela bo Zala Tvojega daru.
Kralj: Hvala vam, prijatelji, veseli me, da ste ustregli moji želji, zakaj rad bi vzrado-stil svojo nevestico, da bi zasijala njena mlada lica, ki jih je zasenčila temna tuga, odkar je vstopila v naše kraljestvo. Ali tk ho, zdi se mi, da prihaja. (Vstopi Zala, bele že n e in drugo spremstv o).
Dvorjani: Slava kraljici Zali.
Kraij (ji hiti nasproti): Rodi nam iskreno pozdravljena, prijateljica naša! Po sijalo je soince, ko si vstopila k inam, raz cvetela se je sreča kakor livada spomladi. (Jo prime za roko in pelje na t r o n.) Sedi na našo desnico Zala zlato-lasa!
Zala (bleda, sklonjene glave, drhteče): O moj Bojan!
Kralj: Ali nisi izpregovorila nekega ime: na? Zakaj ga imenuješ, ki nam je sovražen?
Zala: O, kralj, daj ¿ni svobodo, naj gle^ dam zopet soince, o. mraz mi je tukaj!
Kralj: Z dragocenim hermelinom, palčki, ogrnite našo Zalo, krono mi prinesite, da venčam našo kraljico, v roke ji dajte žezlo.
Kralj (dene krono na glavo Za 1 i): Bodi pozdravljena, kraljica, z menoj vladaj modro in srečno! Ves moj narod čudovitih podzemeljskih in nadzemeljskih bitij se ti klanja.
Dvorjani: Živi kraljica! (Se ji p o k 1 o > n i j o).
Kralj: Naj zagrmi top! (Z a g r m i. Z b o r vil poje):
Zdrava nam, zdrava, kraljičica, s petjem slavimo te, s cvetjem krasimo te, da ti zasijejO' ličeca. Kralja osreči nam dragega, ti mu razjasni srce, sladke izpolni želje, njemu daj upanja blagega! Zdrava nam, zdrava kraljičica, me se ti klanjamo, radostne sanjamo sanje ljubezni, kraljičica.
(Med petjem ji hodijo poljubom vat čeveljčke, in top grmi).
Zala: Kje si, Bojan? O, kako mi je mraz! (Se zavije v plašč).
Kralj: O premila kraljica! Poglej ljubez; nivo name, ki ti hočem vse žrtvovati in iz= polniti vsako željo!
Zala: Dobri kralj, izpusti me na zemljo, da bom zopet dihala beli dan in gorko luč nebeško! O, vrni me ženinu!
Kralj (zamišljen): Tega me prosiš? In jaz sem mislil, da se udomačiš pri nas, da te bo očaral naš bajni grad s svojo ču= dežno krasoto. Mislil sem, da si ne boš za; želela na svet, ko vidiš okrog sebe toliko jasnih in omamljivih divot. Pozabi na vse in bodi moja!
Zala: Dragi kralj! Ako nočeš osrečiti mene, te prosim za svojega Bojana in nje* gove tovariše. Slišala sem, da jim pripravljaš pogubo in strašno smrt v globokih brezd-nih. Prosim te, usmili se jih!
Kralj: Kraljica, tvoja prošnja je nam ukaz in žalega se jim ne sme zgoditi. Železnic, ali si slišal? Rudarji so v varstvu moje kraljice.
Železnic (s e prikloni): Slišal sem! ZaLa: Mraz mi je in srce moje je težko. O kralj, pusti me na svobodo!
Kralj: Moja Zala, ah. s čim naj te razve* selim! Prinesite, Palčki, najslajših kolačev, medenih in rozinastih potic in vsakovrstnih slaščic. (Odidejo in p r i n e s o).
Prva bela žena: Razmisli se in razveseli, Zala, o kralj je dober!
Kralj: Kraljica vsaj enkrat se mi ljubo nasmehljaj in vzemi, kar ti nudijo!
Zala (o d m a j e z glav o): Ne, ne, bolna sem, in po vsem telesu se mi 'ovija ledena kača. Zame ni življenja v tem hladnem ska* lovju in zdi ,se mi, da me 'teži zemlja z ne* znano siilo.
Kralj: Zala, kraljica! Uteši se in ozdravi! Odidite! (Škratje odidejo).
Druga bela žena: Zala moja, reci kralju lepo besedo! Z menoj boš pozabila na vse gorje in se radovala zakladov, ki te čakajo!
Zala (od maje z glavo): O ne, bela prijateljica, nič več me ne more veseliti in zbuditi srca k novemu življenju. Kralj, dobri kralj, pusti me pod milo nebo, naj vi; dim <še enkrat svoje drage.
Kralj: Ostani, Zala! Pridite, vi škratje, majhni in živi, palčki, veseli in šegavi, za--igrajte se, poskočite veselo, zaplešite pred našo kraljico, da se ji bo zbudilo srce in omečilo. (Pridejo škratje in palčki in se igraj o).
Zala: Umrlo je srce, globok je grob.
Kralj: Zala, o naj zašije v tvojih ¡modrih očeh žar razkošnega veselja, naj se ti zvedri čelo, naj ga oblije jasna zarja!
Zala: O, kralj odkleni mi strašne duri, da morem pod zlato solnce, da me še enkrat objame oče in mati da se poslovim na veke.
Kralj: Ne tuguj, moja Zala, ne smeš umreti! Pridite, bele vile, in zarajajte! Naj bo veselo nocoj, da se nasmeje kraljica! Naj top zagrmi. Naj zveni muzika! Naj zažari dvorana!
(Bele žene se z b e, r o okrog Zale, jo ogrinjajo, g r e ji e j o ročice in tolažijo. P1 e s v i 1).
Zala: O meni je mraz, led je v mojem srcu in moja duša je žalostna. Bojan, kje si, da vidiš svojo umirajočo nevesto. O solnca, solnca!
Kralj: Ne tuguj, tako grozno moja ,kra; ljica. Tudi mene boli globoko v dno srca, ko slišim tvoje besede.
Tretja bela žena: Izpusti jo kralj, naj se vrne na svoj dom!
Kralj: Ti mi to svetuješ?
Četrta: O kralj, in čimpreje, zakaj Zala je bolna in ne more živeti pri tebi Hči je zenv lje in solnca, zato ne ostane živa v podze* meljskem gradu.
2
17
Kralj: O, ali tudi meni je težko živeti brez nje.
Železnic: Nikakor in nikoli je ne smeš izpustiti. Kaznovan mora biti naš sovražnik.
Kralj: Da, maščevanje je moje, ali zbe* gano in težko mi je srce, da ne vem, kaj bi storil in kam bi se obrnil.
Zala: Kralj, na kolenih te prosim, vrni me Bojanu! (Poklekne).
Kralj: Mogoče ni mi da bi te pustil na beli svet, srce je moje prazno, pusto brez tebe in kot lupina, ki jo školjka je pustila. Zala, samo tega nikar ne želi, ker hujše je od smrti same, saj umreti ne morem.
Prva: Ne zapusti kralja in mene! S teboj se bom igrala po bleščečih poljih, kjer ra; stejo kristali in zveneče rože iz čistih kam» nov. Šumel bo vir smaragden iz globokih prs prirode, čarobno žuborel bo divno pe; sem, 'ki ga je naučila njegova mati.
Zala: Ne brani mi, vllinska žena! Kar mi oko pogleda, izpremeni se isti hip v mrzlo sivo Ikamenje. Strahotne me pošasti zro od vse povsodi, pačijo se mi z obrazi nakaz; niimi, da zona me spreleta in obliva znoj studeni.
Kralj: Kraljica, ne govori, srce mi zastaja in ne vem, kje je lečilni balzam. O, naj se razlije smeh, da utopi to žalost neizmerno. Hej, škratje, palčki, velikani, vile, torklje, smejte se, ali vam nisem ukazal? Zagrmi naj top! (Grom. Smeh.)
Železnic: Ha, ha, ha, poslušaj smeh, ki se reži po vseh koteh To je znamenje, da razleti oblak se hudourni. Ledeno točo vsuje po vrteh, ha, ha, ha in kraljica Zala bo mrtva.
Zala: Joj, mene, vsi se mi rogajo! O pridi smrtna ura, najlepši hip, ki me izve; deš iz noči! O naj se zlomijo mrzle verige, ovite okoli mene, naj se iznebi duša mrliča, ki jo tišči v brezdno.
Druga žena: Potolaži, prelepa moja Zala, divjo nevihto, ki ti vihra v prsih. Časi lepi in srebrni ti bodo sijali in z menoj se boš sprehajala pod žarečimi solnci. In kadar se ti utrudijo nožice po bisernem pesku, ti po; štetjem posteljo svileno, v sinjih gajih pod zvezdnim morjem te zazibljem v lepe sanje.
Zala: O, gorje mi, kako hitro se je izteklo vreteno moje sreče. Mrzla noč in groza, groza — večen je mrak.
Kralj: Joj, prejoj, strašne so tvoje bese; de! In jaz edini sem kriv, da je zbledela solnčna roža, da je počrnel njen lepi žar. Ugasnil je lesk tvojih oči, o joj!
Bela žena: O, kaj si storil, kralj? Kaj je s teboj, Zala?
Zala (glas ji zamira):
Skrivaj v mraku so prišli možje,
zlati, srebrni, rdeči in črni,
ko solnce nebeško je šlo za gore. —
O vrni me Bojanu, vrni —
Glej, trudno, ubogo ;e moje srce,
in polna trpljenja je kupa
že solnce nebeško je šlo za gore,
in nič več srce mi ne upa.
O jabolko zlato njemu podam,
ki bolno srce mi uteši,
o pridi, o pridi v moj žalostni hram,
ubogo me deklico reši!
Že sollncc nebeško je šlo za gore,
umira, umira mi revno srce. (Se one;
s v e s t i).
Bele žene: Kralj, onesvestila se je!
Kralj: Gorje mi, pomagajte moji preljubi kraljici, o prijateljice, raztrgajte črno zaveso, ki je zagrnila njene oči, otmite jo, da bo živela. — (O d i d e 'n a g 1 o s sprem; s t v o m).
Prva žena: Zbudi se, zbudi se, moja Zala'
Druga: Same smo ostale, kralja ni!
Tretja: Ali ji bije srce? Poglejte njene ustnice so rdeče, in gorka je njena roka. Zala, Zala!
Četrta: Uboga deklica! Vzdrami se, samo žalost je objela tvoje svate, a mislili smo koliko bo veselje na dan tvojega kronanja
Prva: Dihajmo ji v ročice, razkleni ji prste, ogrni jo, vzdignimo jo visoko na pre; stol. Zala, zbudi se, glejte, srce ji bije moč; neje. Ali se ji ne gibljejo ustnice?
Zala: Bojan, kje si?
Druga: Slišite poklicala je ženina! Zala samo bele žene, tvoje prijateljice, smo okoli tebe.
Tretja: Poglej nas in se ne boj! Kaj želiš, da ti storimo? Samo da nam ostaneš živa!
Četrta: Glejte, izpregledala je, kot bi za« cvetele vijolice v belem jutru. Zala, na; smehni se, bele žene, tvoje sestre, so s te= boj. Zanesi se na nas in ozdravela boš.
Zala: O prijateljice drage, peljite me k mojemu Bojanu. Kje hodi, o morda joka po meni, ves je nesrečen kakor jaz. Loči naju brezdno, gora je med nama, mrzla zemlja me objema v svoje naročje. Naj gledam solnce in Bojana!
Prva: Ubožica ali umreti moraš! Drugače ga ne zagledaš.
Zala: Naj umrem, o, smrt je moja prijateljica.
Četrta: Saj je tvoje srce nedolžno in čisto in smrt te ne more premagati.
Prva: Hiti, hiti, sestrica, po čarobno rožo!
Diuga: Da, po čarobno rožo. Ali jo naj« dem sama?
Tretja: Jaz grem s teboj, vem, kje cvete. Tam, kjer izvira studenec življenja, kjer sije večna luč.
Četrta: Tam raste čarobna roža, čudovita vonjava lije iz njenih kelihov in ,v njej je smrt in življenje.
Prva: Sestrici, hitita, brž na pot po ča^ robno rožo, da rešimo nevesto Zalo. A nikar se ne boj, ljuba deklica. Samo skozi smrt prideš k svojemu ženinu. Umreti mo= raš, drugače te ne izpusti kralj iz svojega hladnega kraljestva.
Draga: Hitiva po čarobno rožo!
Tretja: Že hitim, vjemi me! l(0 d h i t i t a).
Zala: O, skoro se vrnita! Čakala vaju bom nestrpno in s hrepenenjem.
Četrta: Ker si dobra in zvesta, ti utrgamo čarobno rožo.
Zala: Dobre prijateljice, vekomaj osta^ nem hvaležna.
Prva: Bile smo to dolžne svoji sestri Zali. S teboj smo se igrale in izprehajale po bes lem svetu, ti si bila edina, ki si nas videla in slišala. Samo čisto srce razume in gleda v globino življenja, sliši govor prirode in objema duha večnosti.
Zala (s e smehlja): O modra moja se= stra, ti si me naučila gledati in razumevati, naj te objamem, poljubi me, preden ise lo* čiva. (Se poljubita).
Četrta: Tudi jaz te poljubljam in na svi* denje, 'moja Zala.
Tretja: (p r i h i t i z veliko belo ro« ž o): Sem že tu! Kaj pa delate, sestre! Jaz dobim tudi poljub.
Druga: Jaz tudi, jaz tudi, in pozdravi Bojana!
Zala: Poljubljam vas prisrčno kot roža solnčne žarke in nikoli mi ne izginete iz spomina, ker sem ustvarjena le za ljubezen.
Prva (ji ponudi čarobno r o ži o): Glej čarobno rožo! Vdihaj njen vonj, da se ti razodene skrivnost smrti in življenja.
Zala (podu h a): O, isrečno, Bojan, na svidenje, sestrice!
Druga: Zdrava, Zala, umri, da boš živela!
Prva (ji ponudi rožo): Vdihaj smrt! Zakaj živelo bo čisto srce.
Tretja: Skoz črni zastor ti zašije solnce življenja.
Zala: O srečno, srečno. Objema že me sladki sen pokoja!
četrta: Iz smrti le izvira življenje.
Prva (ji nudi rožo): Utihni bolečina tvojega srca!
Zala: Umiram, Bojan! (Se zgrudi v naročje belih žen).
Zastor.
E. Justin
2'
19
Pomlad
Kakor da je zemlja podvojila brzino svojega gibanja, tako naglo beže dnevi našega življenja v večnost. Pravkar je bila še zima in že je pomlad. Pomlad? V zimsko suknjo zavit stojim ob Gra* daščiei in se oziram naokoli. Lastovke še niso prišle. Mrzel veter mi piha v ob* raz. Na Krimu leži še sneg zemlja je vsa pusta in le ponekod sili pohlevno drobni motovileč na dan. Drevje se ko* maj drami. — O, kdaj vendar zapiha topli jug po naših deželah, kdaj se zga* ne in za vriska mlado življenje?
Zdavnaj že je bil sv. Jožef.
Včasih so Ljubljančani na ta dan ro* mali v trumah k Božjemu grobu, da si tam ogrejejo duše in telesa. Vsa narava se je smejala v pomladni radosti. — Zdaj pa je svet tako pust in hladen. —
Velika noč je minula. Jasno žari soln* ce na jasnem nebu — pa njegova toplo« ta ne sega do nas.
Glejte, glejte! O, srečne oči! Lastov* ke prihajajo in ž njimi gre pomlad. So že tu! Kakor strele švigajo na vse stra* ni, veselo čivkajoče in iskajoče svoje domove. — Pa ne, da bi se motil! Hm,
R. Jakopič, Ljubljana
prav zdi se mi, kot da bi solnce topleje žarelo.
Zares — ali ne čutite, kako pihlja mlačno jug, kakor da Vas božajo spo* mini iz davnih srečnih dni. Vam ne valovi kri po žilah, vam ne trepetajo srca od pričakovanja, hrepenenja in upanja? Glejte, kako rumene vrbe ob Gradaščici, kako travica zeleno poga* nja. —- Glejte, kako dre ve oblački po širokem nebu! Kakor cunje se trgajo in plavajo beli v nebesni modrini. — Glejte, o, glejte, pomlad prihaja! Zemlja diha. Popki se odpirajo. Kmalu zač* ne zeleneti. Kmalu, kmalu bo vse v cvet* ju. Božja ljubezen bo objela ves svet. Zemlja bo zavriskala od radosti. Vse, kar je živega, bo vzkipelo v lepoti--
—	In mi? Mi, krona stvarstva, gospo* darji zemlje, kaj bomo mi počeli? O!
—	Čas prihaja.
Zberite svojo pamet, krepite svoja srca! Da vam ne upade pogum, ko za* pojo božje trobente. — Iz grehov se je rodilo naše gospodstvo, na grehih je rastlo in dozorevalo, v grehih se bo se* sulo v prah.
Klic iz samote
Janko Kač, Št. Pavel pri Preboldu
O kako so dnevi prazni, mračen solnčni je poldan! O, da noč bi dala blazni in če tudi zadnji san!
O, kako noči so hladne, kar te ,več pri meni ni.. . Muren poje pesmi jadne: ni1— ni — ni — ni — ni t—
ni
-m.
Hvala, muren, za sožalje sredi žalostne noči. Zanjo greva jutri v dalje, brž ko svit spet zažari!
Pot navkreber
Na dan sv. Lovrencasmučenika je bila rojena Ana Bregarjeva. Že se je bila od vseh strani napovedala jesen. V jutrih so bile megle vse zastarane, modrina neba je bila resna kot opoldne, in kmalu je zapihal veter, prišli so mot* ni in vodeni oblaki, ki so se izprehajali preko solnca ves dan. In od teh nagaji= vosti so bili solnčni žarki že tako utru= jeni, da so polagoma omedleli in so se vsi izmučeni zazrli v ajdo, ki je močno dišala in je bila polna čebel. Po strni; ščih so se oglašali črički;strički, in 1 ju; dje so delali z eno roko še v poletju, z drugo že v zimi.
Šesti otrok je bila Ana. Oče ni bil vesel hčere, materi se je zasmilila, ker je zaslutila v njej sebe, ki pa je bila taka, da je sploh ni bilo. Vse življenje ie povešala oči v delo in je bila sklju; čena nad delom. Jn ni poznala drugega razvedrila kakor onega v cerkvi. Ondi se je oddehnila, a le v toliko, da je po* ložila svoje križe in bridkosti v božje naročje. In kadar so zazvonili zvonovi v potrka vanju, tedaj se ji je nekaj vzra; dostilo v srcu in so se ji za hip zaiskrile oči. Kadar ji je njen mož Bregar govo; ril, tedaj so bile besede le ostre, rezke in grčave. In Bregar je bil ves grčav, po telesu in po duši. Bogat je bil. pa mu je bogastvo zledenilo pogled in mu je prevleklo srce s trdo skorjo. V vseh mislih je živel le denar in vsaka stvar in vsaka reč ga je zanimala le v zmislu dobička. Če tega ni videl, je stopil pre; ko vsega s trdim korakom v besedi in dejanju. Tako pri Bregarjevih ni bilo veselega doma in ne božjega diha tople
Marija Kmetova, Ljubljana
domačnosti. Oče je mrko hodil okrog za denarjem, mati je vsa zasužnjena drhtela v možu in v delu, otroci so mo; rali delati, ko so komaj malo odrasli. In tudi Ani niso zasijali toplejši dnevi mladosti v domu in večkrat jo je zabo; lela trdota domače hiše.
Pa se je bil nekoč oglasil pri Bregar« jevih, ki so imeli tudi gostilno, vaški učitelj Vinko Možina. Ana, ki je bila pravkar dopolnila svoje dvajseto leto, mu je postregla in se zazrla vanj kakor v čudo iz drugega sveta. Možina je imel belo lice in mehke oči in mehke besede, in njegove roke so bile majhne in polne kakor otrokove. In ko je tisti večer za« livala rože na oknu, je zardela v spo; minu na učitelja in je zaplala vročina v njej ob misli, da bi prišel zdajle mimo. Pa ko je potem pri večerji vprašala očeta, kdo je ta učitelj, je rezko odvrnil oče:
»Škric je. kakršni so vsi škrici.«
»Tak ni,« je hotela dejati Ana, pa je molčala; mati pa jo je pogledala, kakor da jo vidi prvič. In zazdelo se ji je, da je Ana drugačna.
Ana ni utegnila, da bi dosti premiš; ljala o novem človeku iz novega sveta. A prišel je bil spet in to pot se je on zazrl vanjo in dejal:
»Koliko ženinov imate že, ko ste tako lepi in tako bogati?«
»O!« je vzkliknila Ana in brž dodala: »Za take stvari pa pri nas ne utegnemo, in oče tudi niso še nič rekli.«
»Kaj oče bodo izbrali?« je v nasmehu dejal Možina.
»Starejšim sestram so že in tudi me* m bodo.«
»In boste zadovoljni?«
»Da bi ne bila? Pri nas je to že kar tako. Še ne pomislimo ne. Tudi ne smemo.«
»Pa srce — nič ne reče?« je dejal spet Možina in se smehljal.
»Srce?« se je začudila Ana, kakor bi sploh ne vedela, da je tudi kaj takega v človeku.
»No, da. Kaj ga nimate?« se je po* šalil Možina.
»Kdo bi utegnil misliti na to,« je po* časi odgovorila Ana in je bila žalostna pri teh besedah.
»Ana!« jo je oče poklical v tem hipu in je sam stopil h gostu, Ana pa je koj morala pomagat v kuhinjo.
Možina je kmalu odšel, Bregar pa je oštel Ano, počemu toliko govoriči s škricem. »Potrata časa,« je končal.
Ana pa je tisti dan in še dolgo potem razmišljala o srcu in o svojem srcu'. Proti svoji volji je bila huda na očeta. Njegovo trdost proti materi in sebi je občutila še bolj, in nekaj se je uprlo v njej.
Možina je bil prišel še in še, in Ana ni videla sebe več. Kaj je bilo tisto, da je zardela, ko ga je videla prihajati že od daleč? Kaj je bilo tisto, da ji je za* stala beseda, ko jo je nagovoril? Kaj tisto, da ji je burno utripalo srce, če mu je pogledala v oči? In kaj tisto, da se je zamišljena zagledala v daljo sredi dela? In kaj tisto, da je bila žalostna, če ga ni bilo?
Ana ni vedela, da je to ljubezen. Ko jo je pa nekoč Možina prijel za roko in tiho dejal: »Rad te imam, Ana, lju* bim te in tudi ti me ljubiš,« tedaj je spoznala, da je bila ljubezen že zdavnaj v njej.
Ali oče? Kaj bo dejal oče?
Možina jo je potolažil, da bo že on govoril z njim.
In je govoril — kakor v steno, lzpo* četka. Nato je zmajeval oče z glavo, se kregal, ga podil iz hiše. Pa je imel Možina premehkih besed in prezvitih na izbor, da bi se bil pustil odgnati kar tako. In končno je dejal Bregar: »Vze* mite jo; kaj mi mar! A ne dam ji ni* česar. Če je sama tako neumna? A da mi ne bosta hodila beračit! Vam, škri= ceni, nič ne zaupam. Pretkani ste; a je gosposka služba na dolgem drogu nasa* jena in kaj slabo zagozdena. Še obema vama bo žal.«
In so tako naredili, da je bila kmalu poroka.
Anina mati je bila že prevečkrat te* pena, da bi je bila ta norost spravila iz tira. Prekrižala se je in dejala Ani: »Bog te obvaruj; sreče ti želim, pa vem, da je ne bo. Ker je hudo na svetu, in za* kon ni kar tako. Moli — in tudi jaz bom molila zate.«
Ana se še ni videla do dna. Vendar ji je bilo lepo, ker je bil prišel gospod ponj o.
2.
Koj po poroki je bil odšel učitelj Možina s svojo mlado ženo Ano v svoj rojstni kraj Št. Lovrenc na službo. Znanci so mu segali v roke in se smeh* ljali mlademu paru, Možina je radostno odzdravljal, Ana pa se je nekako stra* homa ozirala po šolskem poslopju.
»To je tvoj novi dom, vidiš,« je dejal Možina samozavestno, »in vse drugače je videti takole stavbo, kakor pa so kmetiške hiše.«
»Da, drugače je,« je vdano odgovo* rila Ana.
»In zdaj si gospa,« je dodal Možina.
»Gospa,« je ponovila Ana in se na* smehnila.
»Tak bodi vesela! Jaz pa poj dem po vasi, da obiščem svoje stare znance.«
»Kar sama bom?« je plašno dejala Ana.
»Sama! Saj boš vendar imela dosti opravka s pripravljanjem stanovanja.«
»Seveda —• le pojdi, le,« se je ko j vdala Ana in je sedla v prazni sobi na zaboj in se je milo razjokala.
Še ji je bila v očeh domača vas, še so se obrisi domačih gričev risali v njene misli; še so zveneli zvoki domačih zvo* nov v njenih ušesih, še je slišala govor« jenje očeta in matere. Še se ni mogla vdati resnici, da bo zdaj gospodinja lastnemu domu. Še manj je mogla ver* jeti, da je Možina njen mož.
»Mož,« je pomislila, »kako je to čudno: mož! Kako je to? O, Vinko,« je zavzdihnila, »če boš tak, kot so moj oče!«
Prišla je bila ženica, ki jo je bil po* slal Možina, da ji pomaga. In je Ana z njeno pomočjo uredila stanovanje, preden je zazvonil večerni zvon. Rdeč* kasto nebo se je zasolzeno nasmeh* nilo na šipe, modričaste sence so legle na pohištvo, neskončna tišina je stopila v hišo, in Ana je sedla za mizo in je gledala skozi okno.
»Vinko, kar strah me je,« je dejala, ko je kmalu nato stopil Vinko v sobo.
»In še luči ne prižgeš?« je odvrnil Vinko in je sedel k njej. »Saj res; kaj mi je,« se je oprostila Ana in hotela vstati, pa je dejal Vinko: »Saj zdaj sem jaz tvoja luč,« in jo je pritisnil k sebi,
in Ani je šlo skozi misli: »To je Tvoj mož,« in se ga je oklenila iz vsega srca in ji je bilo dobro.
3.
Št. Lovrenc je vas, ki je tako tiha, ka* kor bi bila sama na svetu. Obrobljajo jo grički, samotni ptički, polni zamišlje* nih njivic, skromnih trat in starin, sta* rih, izsušenih tepk in redkih gozdičev s suhotnimi gabri in z bukvami. Smrek je malo; breze so nežne kakor otročički* dojenčki; sadno drevje pa je le v olep* šavo, ki spomladi vabi ljudi in ptice in čebele, a ga je v jesenskem času neko* liko sram, ker ima premalo darov. Hiše so hišice, cerkev je skromna kokoška; vendar so zvonovi veseli v potrkavanju, a neskončno žalostni v navadnih gla* sovih. Ljudje so tihi; sanjavost jim je prirojena. Ošabni niso, dobri pa tudi ne. V nepravi ponižnosti je precej hi* navščine, ki pa ne išče koristi zase, ampak je bolj vljudnost. V vinskem veselju se jim razmahne duša v naj* smelejše načrte. V treznosti pa oslabi volja in splahnc ves pogum.
Skozi vasico teče v poluglasnem mo* drovanju Temenica, ki je v tolmunih hudobna in se muči pod vrbami in jel* šami. Rumene zlatice, zeleni loček in drobne marjetice se ogledujejo v njej in se smehljajo solnčnim pramenom na vodi. Nad vso vasjo pa je razpeta neka otožna zamišljenost, ki včasih leze z ogromno tugo na dušo. Tu je bil Mo* žina doma in tu se je pričela Anina prava pot. In je čudno, da je bil sv. Lovrenc*mučenik, patron njenega rojstnega dneva, obenem patron tega kraja.
V prvih početkih zakonskih časov je bila Ana kakor na večnem razpotju. Prav nič se ni mogla vmisliti v svoj dom in bolestno je občutila, kako je nerod= na. Vinko jo je dražil, da ni vajena za gospo, vendar ji je včasih rekel trdo besedo, ki je šinila v Ano kakor ost tenke šivanke. Odgovarjala pa ni. Ved= no se je spomnila matere, ki je tudi le molčala. Izpočetka je bil Vinko precej doma. Sedel je h klavirju, in Ana ga je poslušala vsa zadivljena. Tedaj ji je delo nehote počivalo in je sledila zvo= kom in se smehljala. A redkejši in red* kejši so postajale take prazniške ure. Vinko je takoj po pouku v šoli odšel z doma v bližnjo gostilno, odkoder se je vračal pozno domov. Tedaj je Ana sama sedela doma, neskončno dolge so bile ure. In ko je Vinko prišel, se je delala kakor da spi in mu ni rekla žal besede. Vinka je včasih zapekla vest in nekoč je sam dejal:
»V gostilno moram, da se razvedrim. Saj ti ne razumeš, kaj je šola! Utrujen sem in moram na zrak. In moram v družbo, da se mi glava zjasni. Kozarec vina pa dobro dene telesu in duši.«
In Ana mu je verjela in ga je še dalje pričakovala pozno v noč. K sosedom ni zahajala in je bila vedno sama. Zaupala se je Bogu in v molitvi se je potolažila. Zdelo se ji je, da tako mora biti, in so vsi zakoni enaki. Z domom so se bile prekinile vse vezi kar same od sebe. Ker je bila Ana poročena s človekom, ki ni oral njiv in ne sejal žita in ne hodil z živino na semnje; ker je bila poročena s človekom, ki so mu bile mU sli in mu je bilo delo vse drugje — ni bila več del Bregarjeve hiše in ni nič več spadala v delokrog kmetije. Tuj
svet jo je obdajal — zato je bila daleč od domačih, daleč, še bolj daleč kot v Ameriki. In stari Bregar je navadno za* mahnil z roko, če ga je kdo vprašal po Ani, in je odvrnil:
»Ta ni več naša. Izpridila se je.«
In se je zdelo, da ga je sram pri teh besedah in se mu je zdelo pod častjo govoriti o hčeri, ki ima učitelja za mo* ža. Ker so mu bili učitelji manj kot pa= stirji.
»Bogu čas kradejo in pletejo ništro,« je dejal, »škric je škric.«
Mati pa ni utegnila, da bi bila poka* zala svojo notranjost.
4.
Sneženo je bilo nebo in snežena je bila zemlja; snežinke so omedlevale v ozračju. Motne šipe so srepo gledale v sobo. Ana je zibala svoje prvo dete — punčko, in v prsih jo je tiščalo. Suho in rezko je pokaš]jevala in v lice je bila bleda. Vinko je sedel pri mizi in je gle* dal Ano in je dejal:
»Nič ne bo.«
»Kaj ne bo nič?« je odvrnila tiho Ana in opustila zibel in se je naslonila na blazine.
»S teboj ne bo nič,« je odgovoril Yin= ko, zabobnal s prsti po mizi in se je zdelo, kakor bi se nalahno nasmehnil.
»O, kmalu vstanem,« je dejala Ana, »nemara že res predolgo ležim.«
»In boš obležala in ne boš nič več vstala.«
Ana je na stežaj odprla oči in se je nasmehnila, rekoč:
»To ti kar tako rečeš. Pa nikar ne go* vori tako.«
»Vidim in vem,« je dejal Vinko. »Tu,« vzel je knjigo, pristopil k postelji in
govoril dalje: »Tu berem in je pri tebi vse tako res in je tudi vse narisano. Le poglej!« Ana se je zdrznila, skoraj mu je verjela in se ga je bala.
»Poglej,« je nadaljeval Vinko važno, »takole ti je prišlo v pljuča, vidiš. In od tu bo šlo dalje, košček za koščkom do konca. Pa še kmalu bo to.«
»Zakaj mi to pripoveduješ?« se je vznemirila Ana in se odmaknila. »Srce mi paraš.«
»Zakaj? Čemu bi ti zakrival? Že vse te dneve premišljujem o tem. Saj to ni nič hudega. Zapreš oči in po tebi je. Tamle, vidiš skozi okno? Blizu velikega križa sem ti izbral prostor. Kar pogle? dal bom in bom vedel, kje si.«
»Vinko, nehaj, za božjo voljo!« je vzkliknila Ana. »Čeprav vem, da se le šališ, vendar nikar ne govori tako. Bo* jim se te. Odkod si se vzel danes? In ne pomisliš na otroka!«
Vzburjena je legla niže v blazine in je zaprla oči. Solze so ji šiloma pripob zele po obrazu.
Vinko se je začudil in dejal:
»Da te to vznemirja! Beži, beži — prava reč! Saj ne boš večno na svetu. In čimprej si rešena, tem bolje zate. Tisti je revež, ki ostane.«
»Grd si,« je dejala Ana, »nič te ne maram. In mene ti ni mar.«
Vinko je skomizgnil z rameni in šel od postelje. Pri vratih je še postal in pripomnil:
»Saj menda ne misliš, da je bilo kdo ve kaj, če sva se vzela. Dote še zdaj ni nič. Pa se ne jokaj in lepo zaspi.«
Zaprla so se vrata za njim, v Ani pa se je vnela žalost kakor za sedem hu= dih let.
»Nič več me ne mara,« je mislila v solzah, »in me ni maral nikoli. Naj je vzel očetovo bogatijo in ne mene? In me radi denarja ne more več? In bom zares že umrla?«
Zvila se je v dve gubi, domislila se je matere in je pričela moliti.
»Bog je dober,« je pomislila, »in tako me ne bo udaril.«
In je res ni Bog tako udaril in se ji je od tistega dneva bolezen izboljšala, da se je sama čudila. Vinko jo je ne= verno pogledoval in je dejal:
»Glej, glej — saj boš res ozdravela. Prav. Kaj bi bil sam z otrokom?«
Pa mu tistih besed Ana še zdaj ni mogla odpustiti in se je zasekalo vanjo kakor oster kamenček. Brez tega kamenčka ni nikoli več pogledala Vinka. Oklenila se je otroka.
5.
In je našla toliko veselja v otroku, toliko majhnih iskric, ki so ji bile vse nove. Naj nežnejši odtenki velikega človeka so polzeli kakor odsevi solnč* nih žarkov iz otrokovega življenja. Saj je bil to že ves človek, kakor bi bil ve* lik, vendar je bila vsa celota tako nežna in v tej nežnosti tako velika, da je bil že en sam smehljaj večji od hrupne radosti odrastlega človeka. Vsak na; migljaj majhnega prstka je kazal vse zgodbe poznejših velikih kretenj. Le da so bili ti migljaji čisti in brez laži. V očeh je bil odsev duše, kakršna je brez madežev in zahrbtnosti, brez trpkosti in bolečin; odsev duše, ki se še lagati ne zna. In zato je bil smeh jasen in brez sopotnikov. — Ana se ni zavedala vseh potankosti otrokovega življenja, pa je
vanjo podzavestno rastel otrok in jo prerastel. In z otrokom je naraščalo delo in so se redčile noči spanja, ki so prešle v noči dela. In ko se je leto za tem v drugič počutila mater in je poro; dila fantka, tedaj jo je zgrabilo trdo kolesje dela, da se je z njim vrtela iz dneva v noč, iz dneva v dan in iz noči v noč. Povečali so se izdatki, dohodki so stali in so se sramovali sami sebe, tako majhni so bili.
Vinko se je veselil otrok in se jih je razveselil, ko jima je gladil zadovoljne obrazke. Nekaj mehkega je prišlo vanj in občutil je kri svoje krvi. Rad je go= voril o otrokih in v vinski luči jima je z besedami postavljal hiše. »Zakaj,« je pripomnil nato, »takega očeta nimajo vsi. otroci.«
Pa se mu je zdaj pa zdaj nagubančilo čelo, če je pomislil na denar. In ko je v tretje videl prihajati novega potomca, je postal zamišljen in je le malo govoril. Temno se je gromadila pred njim težka bodočnost, in življenje otrok je leglo nanj s težo velikih skrbi. In je isto za; gledal v Aninih očeh in besedah in kret; njah in mu je postalo tako hudo, da je bil jezen. Zato je šel in je pil.
Ana se je spomnila doma in bogatije. Matere ni bilo več. Odšla je bila pred letom kar tako in jo je Ana videla že na'mrtvaškem odru. A ker je sililo delo na tej in oni strani, ni bilo časa za misli duševnih bolečin. In niti solze niso uteg* nile teči. Trdo so zaukazale skrbi, ki jim ni mar srca. Spomini se še oddaleč niso upali približati. Kmalu nato je tudi starega Bregarja vzela bela žena. Težki pljučnici se je morala vdati grčava ko; renina. Anin brat je prevzel domačijo
in s tem so se za vedno zaklenila vrata rojstne hiše.
Pa se je vendarle spomnila Ana doma in bogatije. Zakaj dote je dobila po oče; tovi smrti tako malo, da je bila užalje; na in je bil še bolj užaljen Vinko, ki je dejal: »Kakor hlapca me je odslovil tvoj oče.«
Tn Ana ni ugovarjala resnici.
Zasekal se je vanjo drugi kamenček, kamenček z doma. In tudi na dom ni mogla nič več pomisliti brez tega kas menčka.
Čim večje so postajale skrbi, čim bolj so vklepale denarne misli Vinkovo živ; ljenje, tem večkrat se je spomnil Ani; ne dote in ji je govoril besede polne očitkov.
Vedno so padli ti očitki na Ano ka; kor udarci tenkega biča, da se je nehote zašibilo drobno telo pod njimi in se je zgenilo srce v silnejšem bitju. Dolgo ni odgovarjala Vinku na take besede. Ven; dar nekoč že ni mogla drugače in je dejala:
»Saj imaš vendar tudi ti rojstno hišo, ki bo nekoč tvoja.«
»Tako,« je vzrojil Vinko, »naša hiša ti je v mislih! Zatorej si tako izlahka opustila misli na svojo doto. Domači so se ti smilili, moj brat in sestra se ti ne smilita, ki živita v moji rojstni hiši! Pa vedi, da ne bom nikoli terjal od njiju te hiše! In ju nikoli podil, da bi se sam naselil vanjo. O tem niti besedice več!«
Ana je vsa osupla gledala Vinka in poslušala njegov jezni glas.
»Ne misli,« je dejala potem, »da hle; pim po vašem domu. A so otroci tu, ki hočejo jesti in živeti. Le v mislih nanje sem omenila tvojo hišo, ki je vendar
prepisana na najinega najstarejšega sinčka.«
»Pa bodi stokrat njegova — moj brat in moja sestra ne bosta hodila po svetu! Ondi bosta ostala, dokler jima bo všeč.«
»Pa čeprav bi tvoji otroci stali praz« nih rok na svetu?« je užaljeno odvrnila Ana.
»Da — čeprav!« je zavpil Vinko in dodal: »In zdaj konec. Ne govori mi več o tem.«
In je vstala druga senca nesporazuma med njima, senca prepirov radi sorod* stva obeh. Tudi Ana ni več merila be« sed, ki so padale vse bolj hude in ostre, kakor so bile mišljene in občutene v duši. Samotno ji je postalo v srcu, ko se je spomnila tega svojega doma in zakona. Vinko ni hodil z njo po isti
poti, temveč je gledal v dve različni smeri: v tujo družbo in v svoj rojstni dom in oboje je bilo sovražno temu do* mu nje same in njenih otrok. Svoje m o« či je morala podesetoriti, da je zmogla sama vse skrbi, vso težo dela in odgo« vornosti, da je zmogla poleg vsega tega še to novo breme, breme boja zoper sovražne sile, ki so pretile enotnemu obstoju družinskega miru. Ni bila lju« bežen do Vinka, ki bi jo bila dvigala v tem delu; ni bilo zaupanje v moža, ki bi jo bilo podpiralo na tej težki poti. A. silila jo je ljubezen do otrok, gnala dolžnost do njih, ogrevalo jo je zaupa« nje v Boga, ki se ga je oklepala v vseh skrbeh trnjevih dni in še bolj trnjevih noči. Njeno suhotno telesce je bilo ka« kor iz jekla; krivilo se je, prelomilo se ni.
Ante Trstenjak: Budysin, stolp
Saj nisem sam . . .
Saj nisem sam, čemu bi vetru tožil s kopreno mračno samskih dni ovit? Saj nisem suknje še mladostne sle odložil, še vabi me daljav mameči svit.
Saj nisem sam: nemir še ni za mano in brat pogum mi ždi še v žilah skrit In čutim še: družico imam izbrano, prav kmalu pojdem k njej opojno večnost
pit.
Prijateljici
»Nekaj novega!« je zaklicala gospo« dična Jelca, uradnica pri industrijskem podjetju »Alda«, ko je prišla zjutraj v pisarno.
»Kaj?« se je odzvala njena tovarišica Melca ter prekinila tipkanje.
»Pomisli! Novega predstojnika dobi« va.«
»Kaj praviš!«
»Res, res! Še danes. — Negode je pa upokojen. Pravkar mi je vratar pove« dal.«
»Kdo ve ali je mlad?«
»Mlad, mlad!«
»Samec?«
»Ja, je!« je Jelca vsa vzhičena odgo« varjala, medtem ko je klobuk odlagala in slačila plašč. Nato je pa stekla k ogle« dalu, si česala lase ter uravnala frizuro.
Ob tej novici tudi Melca ni ostala rav« nodušna. Odprla je miznico in vzela klinček iz nje. »Oh, kakšen je neki? Ali je lep? Kaj misliš?« je bolj dahnila ko vprašala, obenem si pa rdečila ust« niče.
»Vsak mlad fant je lep. Sicer pa lep ali ne! Meni je vseeno, samo da ni ože« njen.«
Griša Koritnik, Ljubljana
O nisem sam! Z menoj vred bujno klije nešteto žarkih snovov in želja, ves živi tok vesoljne domačije, ves plahi molk iščočega sveta.
Sam svoj morda... a sam nikjer, nikoli: vse žive like druži z mano čas; zdaj liki listič v vetru frfotam okoli, zdaj klanjam Večnemu se mrki »jaz«.
Dr. Valentin Korun, Ljubljana
»Ki pa ima voljo, se oženiti.«
»To je, da!« Jelca pritrdi, še zmeraj stoji pred ogledalom. Ko se okrene, pa reče zbadljivo: »Kaj se tolikanj lišpaš? Pusti no ustnice pri miru! Si boš vso kožo odrgnila.«
»Ti pusti pa lase!«
»Uravnati si jih vendar moram. Ali naj bi bila ko omelo!« Nato pa porog« ljivo: »Ali se boš pač pačila, ko pride!«
»Tako gotovo ne kakor ti!«
»Saj bi bilo tudi odveč, ko že itak imaš svojega ženina.«
»Oh in kakšnega! Samo šport goji, ne uči se pa nič. Potem se pa zanašaj na takega ženina študenta!«
»Je pa eden prvih nogobrčnikov in to je tudi nekaj.«
»Seveda je! Samo škoda, da se od br« canja ne da živeti, hihi.«
Nato sta umolknili in se lotili dela. Čez nekaj časa pa pravi Melca: »Nego« deta torej izgubiva. Kar je res, je res: bil je dober in pravičen predstojnik.«
Jelca je računila in ni odgovorila; zato se je tudi Melca spet poglobila v delo. Malo zatem pa kakor zase: »Škoda ded« ca, da se ni oženil. Lahko bi bil osrečil
ženo in otroke.« Glasneje pa reče: »Si; cer pa pravijo, da je zaradi nesrečne ljubezni ostal samec.«
»Beži, beži!« se je Jelca oglasila. »Isti vzrok hlinijo tudi neke vrste ženske — saj veš katere — češ, da so iz nesrečne ljubezni postale to, kar so. — Prepust je bil in prelen ali oboje. Saj vidiš, kaka neroda je.«
»Po mojem bi se vsak moški moral oženiti; seveda, ki je zdrav in kaj ima. Toda kako to doseči?«
»No, kako?«
»Siromašnim rodbinam z mnogobroj; no deco naj bi se odvzelo toliko otrok, kolikor bi jih same ne mogle preživ; I jati; te naj bi pa izročili samcem za svoje, po enega, po dva ali več vsakemu, kakršen bi bil pač njegov položaj. Sta; virn, da bi po preteku enega leta ne bilo nobenega za ženitev godnega samca več med nami. Je že tako: če vol ne gre zlepa pod jarem, se pač z bičem prisili, hihihi.«
»Potem bi tudi stare device izumrle.«
»Gotovo. Pa še nekaj: tudi bele kuge bi bilo konec, hihihi.«
»Oh prav, da si me spomnila!« vzklik; ne Melca. »Kakšna bolezen je neki to, bela kuga, ki se dandanes toliko piše o njej? Zadnjič sem že Negodeta vpra; šala.«
»In kaj je povedal?«
»Nič. Nasmehnil se je in skomizgnil z rameni.«
»Kot star samec ti najbrž ni mogel dati povoljnega pojasnila. Sicer je goto; vo že tudi za njegove mladosti zastrup; Ijala ljudi s svojimi bacili, hihihi; a imena menda takrat še ni imela nobe; nega.«
»Kaki simptoni se neki pokažejo na človeku, za njo obolelem?«
»Veš kaj, Melca? Obrni se na zdrav; niško posvetovalnico kakega časopisa! Ondi vse vedo; tam gotovo dobiš na; tančnejše pojasnilo o beli kugi, kakor bi ti ga mogla jaz dati, in izveš tudi za lek zoper njo, hihihi.«
»Saj sem se že; a kaj so mi odgovo; rili? Da mi javno ne morejo na to vpra; sanje odgovarjati. Naj vprašam mater, so mi svetovali. — Lahko si misliš, kako sem bila zdaj radovedna. Seve, matere nisem mogla vprašati, ker je več nimam; pač pa sem vprašala svojo gospodinjo. Ta je pa rekla, da ne ve.«
»Koliko otrok pa ima?«
»Dvanajst.«
»No, potem ji je kajpada ta bolezen neznana, hihihi.«
»Kaj je vendar tako smešnega, da se vedno hihitaš! Meni se zdi. da ti sama ne veš. Ko bi vedela, bi mi bila gotovo že zdavnaj izklepetala.«
»Vem, vem. Pa ne smeš misliti, da iz lastne skušnje. Bog ne daj! Samo govo; riti sem slišala o njej; pa še to proti svoji volji. Kajpak, ušes si pač nisem mogla zamašiti.«
»No kaj si slišala?«
»Moja ljuba! To ni lahko tako pove; dati, kakor si misliš; kajti bela kuga je take vrste bolezen, da se je laže izog; neš, nego jo opišeš, hihihi.«
»Zdaj imam pa dovolj. Ti se norcu; ješ, ker ali ne veš, ali pa povedati no; češ.«
»Hočem, hočem, samo ne vem. kako naj bi pričela, da bi me razumela bolje. Menda takole —«
Nadaljevati pa ni mogla. V tistem trenotku se odpro namreč vrata in v pi;
sarno stopita Negode in novi predstoj* nik, inženjer Jagodnik.
»Vidim, da gospodični nista samo v pomoč pisarni, ampak tudi za okras,« se je inženjer pošalil, ko so se bili pred* stavili. Preden je odšel, je pa rekel: »Da* nes si lahko malo oddahnite. Gospod Negode vam ni pripravil dela, jaz se moram pa tudi še prej o tem in onem poučiti, preden vam ga morem odka* zati.«
Udvorljiva opazka Jagodnikova je go* spodičnama od sile laskala. Namah se jima je prikupil.
»Kakor noč in dan sta stari in novi predstojnik,« je rekla Jelca, ko sta bili spet sami, ter je skočila pred ogledalo in si česala kodre. »Prosim! Ali je Ne* gode videl kdaj v naju kaj drugega nego uradnici?«
»Kako bi bil videl, ko se ni niti upal naju dob ro pogledati!«
»Menda se je bal, da bi se v katero zaljubil.«
»Ali pa, da bi se midve v njega,« je Melca dejala, medtem ko je jemala iz torbice klinček za črnjenje obrvi.
»V tega okorelega samca! Uh!«
»Kajne? Jagodnik bi pa že bil neva* ren.«
»Tebi menda vendar ne!« je Jelca hlastnila. »Kaj bi pa tvoj študent rekel!«
»Eh, pusti me vendar s tem študentom pri miru! Saj sem ti pravkar povedala, kako sodim o njegovi ljubezni.«
»Kakor je videti, si tudi ti ena tistih, ki bi rada imela dva ljubčka hkrati: ene* ga zares, drugega za vse slučaje.«
»Sama zavist govori iz tebe,« se je Melca razsrdila. »Kaj morem za to, če se kdo zaljubi v mene, ne v tebe!«
»No, no! Saj vemo kako in kaj. Svo* jega študenta hočeš utajiti, da bi laže ulovila Jagodnika.«
»Veš kaj! To je pa že preveč!« je Melca vzkipela. »Preklici! Ali te pa ni* koli več ne pogledam.«
»Me pa ne! Ali misliš, da mi je kaj za tebe! Še malo ne,« je Jelca hlipnila ter ji obrnila hrbet.
Že je imela Melca piker odgovor na jeziku; tedaj se je vrnil Jagodnik. —
Sicer sta se bili gospodični često sprli; vselej, kadar je bila katera njiju slabe volje, kar ni bilo bog ve kako redko. A njuna jeza ni dolgo držala; v dveh, treh dneh ste si bili spet dobri. Se ve, ko je bilo pa tako mučno ob tolikih dnevnih novicah molčati!
Ne tako pa to pot, ko ju je razdva* jala ljubosumnost. Kajti Jelca si je do* mišljala, da je Jagodnik bolj naklonjen Melci ko njej; Melca pa, da je prijaz* nejši z Jelco. Ta privid je pa dajal ved* no novega netiva njunemu sovraštvu.
Zlasti se je Jelca komaj vzdržala, ka* dar se je Jagodnik pri narekovanju tako sklanjal nad Melco, da je bilo videti, kakor bi se njegovi lasje poigravali z njenimi; Melca pa, kadar se je dotikal Jeličinih rok, ko ji je razkazoval vpise v trgovski knjigi. Posledica tega pa je bila od dne do dne večja mržnja druge do druge. —• Tako je minilo nekaj tednov. Nekega dne pa pride Jagodnik v urad v družbi lepe, mlade dame. »Glej, Olga!« pravi. »Te lepi gospodični sta moji po* močnici v pisarni.« Nato pa: »Dovolite, gospodični, da vam predstavim svojo nevesto!« —•
Jelca in Melca sta si bili pa še tisti dan spet dobri.
Ob cesti
Sredi poljane stoji dom, med jagnjedi in topoli. Mimo vodi cesta od severa proti jugu; mimo gre življenje; morda se za trenutek ustavi v tem domu: Spo* mladi, ko je veselo srce in ker je polja* na vsa v cvetju; v poletju, da si popot* nik otrese prah z obleke in počije v hladni sobi; v jeseni, ker je cesta tako monotona in je skoraj človeka strah in še pozimi, da sede za trenutek k peči in spregovori z gazdo, popije čaj. — Ani* pak nato gre dalje. — Kako je to čudno.
Kadar sem se vračal iz mesta, sem se vedno ustavil pri njem; pripovedoval mi je z zanimanjem in z radostjo o vsem, kar mu je bilo dragega. Kakor da ni starec, ki je že mimo petdesetih let; otrok je, ki je komaj zasanjal o življe* nju. Hodil je, pa ni vedel, kam gre; ži* vel je, pa je bilo njegovo življenje brez smisla. Zdaj pa je nenadoma začel na novo živeti. Bile so pomladi, pa so bile mrtve, zdaj so celo jeseni lepe.
Tudi z njo sem spregovoril. Takrat je bila še otrok. Ko mi je nekoč dala rožo v slovo, se je tako čudno nasmeh* nila.
»Piši mi, Sidv.« —■
»Morda.« — Pa ni pisala, niti pozdra* va mi ni poslala. Ko sem jo pozneje po* karal, se je samo nasmehnila; niti se ni opravičevala.
Še pred tremi leti sem bil pri njima. Dan pred božičem. Cele tri ure sem po* sedel in sem moral pripovedovati. Nato mi je s posebnim zanimanjem povedal, da jo poroči. Kot otroka jo je sprejel, ko ni imela staršev. Ni ji bilo hudega. In ona sama pravi, da je prav tako. Ne bo ji slabo. Dom je velik, vse to polje
Miško Kranjec, V. Poljana, Prekmurje
okoli hiše, ti lepi travniki, in gozd; hlevi polni živine — in sploh vse bo njeno. Ne bo delala; hlapci in dekle lahko vse opravijo, samo ukazovala bo in gospo* dinjila. K maši ne bo hodila peš, vpregel bo žrebico in se popeljeta. Saj je ne sili, pa je zadovoljna. In tudi njegovo življe* nje bo lepše. Vedel bo, čemu živi. Ta dom ne bo več tako samoten in ona ne bo več tujka v njem. Gostom bo stregla, kar ni veliko, ker jih itak malo pride in na otroke bo pazila, če jima jih Bog da. Oživela bo hiša, radost bo v njej. Na oknih bodo cvetele rože in sploh bo lepo.
Zdelo se mi je, da je tudi ona srečna. Sedela je pri njem kot otrok pri očetu in ga celo otroške stvari spraševala.
»Pojutrišnjem bo Božič?«
»Da, Sidy.« —■
»Pomisli,« se je obrnila k meni, »bo* žično drevo bova napravila. Vse bo tako čudovito. Škoda, da ne boš videl.«
»Mogoče, ko bom odhajal.« —
»Kaj bi pustili?« ga je vprašala. »Da bo videl!«
»Če hočeš, Sidy.« —
»Ne, morate reči — ja ali ne.«
»Torej — ja.«
»Da ne pozabiš,« mi je naročala. »In ne odideš kar tako. Tudi boš dobil ne* kaj daril. — K polnočnici bova šla. In po božiču bova njih god praznovala. Škoda, da te ne bo. Zapeli bi in bi se smejali. Tako bova seveda opravila ti* šje in mirneje.«
Ko sem odhajal, sem jo vprašal, če ga misli res poročiti. Ozrla se je vame skoraj z nerazumevanjem.
»Seveda. — In kaj je v tem tako čud; nega?«
»Nič. — Nič ni čudnega. Pa je tako nekam nerazumljivo. In ali ga ljubiš?«
Takrat je za trenutek pomislila. Za; mahnila je po otroško z roko in se obr= nila.
»Ne vem. — Morda. — Zakaj pa ne?«
Ko sem se po božiču vračal, prvi tre; nutek nisem mislil vstopiti. In še zadnji korak sem premišljal, ali bi šel kar mi; mo. Ona se končno poroči in bo vse le; po. Življenje se ne bo prav nič spreme; nilo. — In vendar sem vstopil. Bila je sama doma in mi je bilo radi tega ne; prijetno. Včasih sem si pač želel, da bi jo našel samo, da ne bi bilo tistega sta; rega čuvaja nad njo.
»Mimo si hotel,« je dejala nekam oči; tajoče, ko sem vstopil.
»Res,« sem priznal. »Pa sem se spom; nil. da sem zadnjič obljubil.« Velela mi je sesti. »Če me še čakajo darovi.«
»Čakajo te. — Nekoč bi prišel mimo. Pa to šele dobiš h koncu. Zdaj ti naj; prej skuham čaj. Krop slučajno imam. S čim rajši piješ? Z žganjico ali z ru; mom? Pišta pijejo vedno z žganjico. Jaz imam najrajši čistega kropovega. Zad; njič, ko so imeli god, sem morala piti. Skoraj bi se upijanila. Si že ti bil kdaj pijan?«
»Ne vem,« sem se zmedel. »Mogoče sem. — Gotovo.« —
»Kako je to čudno. Mrtev si, samo mi; sel je jasna. Sama sva bila. Tudi to je čudno. Pa to nima pomena.«
»Kako, da si sama? Kaj te ni strah?«
Nasmejala se je. »Zakaj bi me bilo strah? Saj imam puško.« Stopila je za duri in vzela puško v roke in jo pome;
rila proti meni. Za trenutek je zrla s smehljajem, nato jo je spustila.
»Kaj, če bi sprožila?«
»Nič. — Povej, bi upala sprožiti?«
»Zakaj pa ne. to je tako enostavno. —- Ne, saj se ne bi upala,« je dejala čez čas. »Predvčerajšnjim sem tudi sama sedela. Mislila sem: če bi zdaj na priliko kdo vstopil, kakšen razbojnik ali kdor; koli, vzela bi puško in bi pomerila. To; da, če bi se mi bližal, ne bi upala spro; žiti. To mora biti vendar strašno, ko padeš.« —
»In ti ni dolgčas, ko si sama?«
»Ni,« je dejala nedoločno. »Takole pri oknu sedim in zrem po poljani. Pri tem oknu se vidi k vam. Vašo cerkev. V jeseni, ko je drevje prazno. Celo ne; kaj hiš je videti. Kje je vaša, si dejal, pri cerkvi?«
»Da. — Pet hiš je v ulici, naša je sred; nja, in najmanjša.«
»Drugo leto se morda pripeljeva k vam. Na Donatrovo. Takrat boš plesal z menoj« se je smejala.
»Če bo mož pustil.« —•
»Ne, saj ne znam plesati. Pripeljeva pa se le k vam. Moj Bog, saj še nisem bila nikjer. Enkrat moram vendar ne; kam.« Tako mi je pripovedovala. V nje; nem glasu pa je bilo vendar nekaj čud; nega. Ali pa se mi je vsaj zdelo, ko sem pomislil, da bo ta otrok že za tri tedne — žena in celo tistemu starcu.
»Povej, Sidv, zakaj ga vzameš?« Po; mislila je. Potem je dejala z nekim čud; nim glasom.
»Sirota sem bila in oni so me sprejeli in me vzgojili. Dobro se mi je godilo. Nič se ne bo spremenilo, živela bova le; po naprej. Nisem imela nikogar. — In —■ saj se ne morem upirati...«
Kakor, da ji je neprijetno. — In ko sem hotel oditi, me je pridržala.
»Potem bo tako samotno. Tebe tako ne bo več. Vem, da te ne bo.«
Morda bom še prišel.
»Pa bo tedaj vse drugače.« In tako sem ostal. Potem je prisedla k meni in se nagnila k meni.
»Povej, zakaj je tako čudno življe« nje?« Takrat sem vzljubil tisti nežni obrazek, tiste sanjave oči. Vzljubil sem tega otroka, ki bo za tri tedne žena sta« remu, osivelemu človeku. Stopila bo mi« mo mladosti. Tako gre življenje po ce« sti mimo in se komaj ozre v tihi dom. Zaprta bo v ta dom sredi poljane, ži« vela bo tu, zrla za življenjem, pa za njim ne bo smela.
»Tu ob oknu bom slonela. Na to stran se vidi v Prek. Nekoč sem bila na Razkrižu. Na proščenju. Tudi pri Sveti Marjeti sem že bila. Mlad fant mi je kupil veliko srce. Potem ga nisem videla nikoli več. — Tu bliže je Bistrica in na levo Ormošček. Ko sem bila še otrok, sem hodila po češnje v ta gozd. Tako samoten je in skoraj strašen. Skozi to okno se vidijo vaša polja. Polja so lepa, tako v prvo pomlad. Ko je vse v cvetju. V jutro, ko se solnce dvigne nad vašo vasjo. Tu na jagnjedih pojo slavci. Štrki se vračajo, posedajo po slemenu. Greš tako v jutro po travi, in stresaš roso. Pesem te spremlja od povsod. Po« tem, že v poletje je košnja. Vriskanje prihaja prav do nas. Proti poldnevu se vračajo kosci, posedijo za trenutek pri nas. Lani je prišel tudi mlad fant. Potem mi je pisal, pa mu nisem odgovorila. Pa saj ni imelo smisla. Zdaj je že pozabil. Morda se je že celo poročil. Tudi po«
letja so lepa. Ti jagnjedi so tako nekam čudoviti. In jesen je tudi čudovita, zato, ker je tako nekam strašna. Ne veš, ka« ko je, ko ni nikogar. Tista megla se vle« če po poljih in polega ves dan vse do Ormoščeka. Ni več štrkov in ne slav« cev. Tudi listja ni na drevju. Vse je tako nekam mrtvo. Ampak zima je vendarle lepa. Vsa ravan je pokrita s snegom. Samo ena nerazrešljiva misel. Ta naš dom stoji na tem prostranem polju. Pri« de kdo, se za trenutek ustavi, pa potem gre dalje. Mogoče pove, kakšno je živ« ljenje v svetu. Nič več. Znancev ni, ne prijateljev. Tako komaj na večer slišim zvonjenje. To življenje bo tako potekalo v samoti in se ne bo nič spremenilo. Mi« sel bo ostala vedno ista. Na polju bo pomlad, bo poletje in jesen. Rože bodo cvetele in trava bo orumenevala. Bo pe« sem slavcev in bo sneg na poljani. Pri« šel bo popotnik, pa bo šel dalje . .. Ne* koč sem mislila pobegniti. Zdolgočasilo se mi je. Ne vem, kako to. Nekaj me je prijelo. Svet je širok, sem mislila. Za« me bo še kruha, tu pa je tako strašno. In vendar nisem šla. Morda me kdaj prime in v resnici pobegnem. Pa zdaj ne več. Zdaj bo tako enostavno. Ta dom bo moj, imela bom moža in ne bom smela nikamor. Mogoče bom imela tudi otroke, vzgajala jih bom in jim pripove« dovala. Oni bodo odhajali v svet in jaz bom sanjala z njimi. Svet mora biti lep. Ker ni vse tako enolično. Je trpljenje in je tudi radost. Tu ni ne radosti ne bridkosti. Samo tako čudno.«
Ko sem odhajal, je bilo v meni tako nekam čudno. Moja misel je bila pri njej. In vem, da je ona tudi mislila na« me. Zdi se mi, da je jokala, ko mi je dala roko.
3
33
Pa zdaj je že vse to daleč, zakaj od takrat so minila tri leta. In jaz sem že skoraj pozabil na tisto zgodbo. Ni me navdajala z nikakim čuvstvom. Ona je poročena, sem si dejal. Brez pomena je torej. Mogoče bom kdaj šel mimo in bom vstopil, da se odpočijem.
Takrat je bila pozna jesen. Tako ne* kam čudovita. Naša polja so bila vsa odeta v tisto orumenelo trpkost. In megla je ležala vse tja po travnikih do naše vasi. Kakor trpka žalost. Tako čud* no je tedaj, če greš sam po polju in misliš. Misliš na dom, misliš na drage, in bog ve na koga še vse.
In tako sem tedaj vstopil. Da se neko* liko okrepčam in ker je poljana tako dolgočasna. Da spregovorim z gazdo dve besedi, da morda vidim njo. Če je še otrok, kakor je bila nekoč. Rad bi jo v resnici videl. Zdaj že morda ziblje. Dva otroka ima in se igra z njima, jima pripoveduje. Pometa po dvorišču, če pride slučajno gost, mu postreže. Potem zvečer obsedi pri možu in govori z njim, kakor da je stara že štirideset let. Me* ne je že zdavnaj pozabila. In če se me še kdaj spomni, se samo nasmehne: bil je pač sen. Življenje poj de naprej in se ne bo prav nič spremenilo. Kako je to čudovito.
Mlado dekle me je sprejelo in mi po« streglo. Njega ni bilo in nje tudi ne. Zdelo se mi je prav tako. Popijem in pojdem in še nihče vedel ne bo. Še vesel sem bil. Čemu bi prav za prav motil to življenje.
»Plačam,« sem dejal in sem se že na* pravljal. »Kje pa je gospodar, gazda?« sem vprašal tako slučajno.
»Ni ga,« je dejala. Govorila je brez zanimanja. »Umrl je.« Takrat sem se
začudil. Nisem mogel razumeti. »Umrl je,« je nadaljevala počasi. »Lani poleti. Tako nenadoma. Pravijo, da ga je za* dela kap. Zakaj ga je, ne vem. Končno je bil dovolj star, da je umrl. Kaj ste ga poznali?«
»Da. Prijatelja sva bila. In kje je gaz* darica?«
»Poznate tudi njo? Šla je, da prižene krave in kobile v hlev.« Čudno, torej ona gospodari. In po krave je šla in po kobile. Takrat me je obšel nasmeh. Pojdem. Saj me ne bo poznala. In naj* bolje je, da sploh ne ve, da sem bil tu.
»In se še mlada gazdarica ni znova poročila?« sem vprašal z neko ironijo.
»Ni se še. In se ne bo. Noče nikogar. Sama gospodari.«
Še hlapcev noče k hiši. Sama vse opravlja. Saj se morda kmalu vrne. Ve* sela vas bo, če jo poznate. Sem redko kdo pride. Kar je gospodar umrl, ni bilo nikogar. Sami živimo. Jaz sem njena prijateljica. Kuham in sem tu v gostilni.« Stopil sem pred vrata, da odidem. Pa res nima pomena, da bi čakal.
Obstal sem za trenutek pred vrati in zrl po poljani. Ta pot bo spet tako dol* ga. Krajša bi bila, če bi bil izpregovoril vsaj besedico z znancem. Jesen je bila. Jagnjedi okoli hiše so bili mrtvi. Zad* nje listje je odpadalo z njih. V jug je peljala cesta, med praznimi polji. In ta* krat je prijahala po cesti — ona. In je gnala pred seboj krave in kobile. Sedela je moško in morda žvižgala predse. Vsaj držala se je tako, kot da žvižga. Morda me ni opazila, vsaj pokazala ni tega. Na dvorišču je skočila z mladega konja. In še tega je odgnala v stajo. Star hlapec ji je pomagal privezovati. Ni je bilo dolgo ven. In ko je prišla, je
obstala pred mano s čudnim nasmehom. Začudil sem se. Kje je tista Sidv, tisti nežni otrok, ki sem ga nekoč ljubil? Tisti otrok, ki je sanjal o življenju, o svetu. Ki ni vedel, kaj je življenje. Po; ročila se je — otrok. In zdaj je vendar vsa drugačna. Dala mi je roko. Ni bila njena ročica tako nežna. Ta roka je morda kosila, je orala s konji in vozila. Tiste sanje so splahnele z obraza.
»Kaj že greš? Saj se ti ne mudi. Vsto; pi. Sicer te ne zadržujem, vendar, ker te že dolgo ni bilo, pridi. Povedal boš o svetu.«
»Če te ne bom motil. Ne bi ti bil rad v nadlego.«
»Ne boš,« je dejala z neko ironijo. »Sama sem. Pa saj že veš?«
»Vem. Povedali so mi. Mislil sem, da te bom našel vso drugačno. Otroke boš pestovala, morda pela pesmi in sploh vse bo drugače. Da boš, kakor si bila nekoč.«
»Življenje se je spremenilo. Bilo je morda nekoč lepo, pa to je nesmisel. Tisto se ne bo vrnilo nikoli več. Tudi človek se spremeni. Sanje minejo, po; tem ostane samo golo, suho življenje. Zdaj gospodarim. Zadnjič sem sejala sama. Orjem, in sejem tudi sama. Spo; mladi kosim, in kar je treba. Danes si me videl, da sem prijahala domov. Pa to ni nič čudnega. Tistega otroka ni več. Zdaj sem mlada vdova. Imam polno snubcev. To jesen so se trije oglasili. Eden je bil trgovec. Eden gostilničar in drugi so bili tudi bogati. Pravijo, da sem brhka. Kaj pa ti misliš? Ali nisem?« Smejala se je prešerno in mi velela, naj vstopim. Vstopil sem. Posadila me je za mizo. In nato je naročila dekletu, naj nama skuha čaj.
»Nekoč sva tudi kuhala čaj. Saj se še spominjaš? Lepo je bilo tedaj, pa vse to je daleč. Takrat sem bila senti; mentalna. Vsaj zdi se mi tako.«
»Tiste Sidy ni več. Tista Sidy je bila otrok, ta ni,« sem dejal. Ne vem, nekaj je vstalo v meni. Nekaj čudnega, česar nisem mogel razumeti.
Ona pa je bila tako hladna in tako mrtva. Ne, saj je bilo v njej življenje, pa to življenje je bilo tako čudno, tako nerazumljivo. Potem mi je pripovedovala. O vseh malenkostih. O svojem go; spodarstvu, o svoji živini, o tem domu tu sredi poljane. Da je lepo. Nekoč je sanjala o vse drugačnem svetu. Tisti svet je nezmisel. Ni ga. Tu je vendar cvetje, tu je pesem, jagnjedi otresajo listje v jeseni, to listje šumlja nerazum; Ijivo pesem. Pride potnik, se ustavi za trenutek, nato pa gre dalje.
»Povej, zakaj si ga takrat poročila? Tega nisem razumel nikoli. Saj ga nisi ljubila? Za vse to gospodarstvo ga tudi nisi. Takrat nisi računala. Danes bi mor; da, pa takrat si bila otrok.«
»Saj to je tako enostavno.« Njen glas je bil hladen in mrtev. »Ne vem. In ne mislim na to. Zdaj je brez pomena. Zdaj imam troje snubcev, bogatih. Mogoče se jih bo še več oglasilo. Fantje zdaj pri; hajajo ob večerih sem. Prej niso. Vsak večer so tu. Daleč imajo, pa vendar pri; dej o. Mogoče kdaj kateremu porečem: Ljubim te. Zakaj ne. Lahko naj revne j; šemu. Ne rabini bogastva. Imam dovolj. — Zadnjič sem se vozila v Lendavo. Po gosposko sem se napravila in v kavarni sem sedela. Časopise sem čitala, dasi me ne zanimajo. Še celo kadila sem. Tudi na plese grem. Zadnjič sem vso noč ple; sala. Potem so se stepli zaradi mene.
3*
35
Naj se! Sicer pa je to brez pomena in te ne zanima, kot se mi zdi. Pojdi, da ti razkažem svoje kraljestvo. Ni tako majhno. Štiri konje imam. Dva samo, da se vozim ali pa jezdim. Včasih jez« dim tako tu prek po polju. Tako v pom; lad, v prvo jutro. Po rosi. Pa tudi v je; sen rada jezdim. Včasih me vzmjka. Lepo je tako in mi je često dolgčas. Krav imam šest. Deset svinj in ne vem koliko perutnine. Ali nisem prav napra« vila, da sem vzela starca? Takrat sicer tega nisem vedela; ampak zdaj sem pa le bogata. In zdaj lahko živim znova. Zakaj ne bi? Pred menoj je življenje, zakaj ga ne bi zagrabila?« Brez vsakega zanimanja sem hodil z njo, poslušal nje« no pripovedovanje, pa meni je bilo tuje. Vse te navdušene besede o živini, o pe« rutnini.
»Sidy, kako je to čudno.« —
Nasmejala se je. »Saj vem, da te ne zanima. Pojdi, greva v sobo, mi boš kaj pripovedoval. Hotela bi poslušati. O ti; sti daljnji mladosti mi boš pripovedo; val. Rada bi o tistem poslušala. Nekaj lepega je v tistem.«
»Ne bom pripovedoval, oprosti, ne morem.« —-
»Prav,« je dejala. Nenadoma se je zresnila. »To sem kar tako rekla.«
»Pojdem,« sem dejal. Nekaj je vstalo v meni. Nisem mogel biti poleg nje. Tako čudno je bilo. Sedeti in poslušati stvari, ki me tedaj niso zanimale.
Za trenutek me je gledala in kakor da ne razume. Nato, kakor da je nena« doma vse dojela, se je stresnila.
»Prav, saj te ne mislim zadrževati. Vem, da ti je dolgčas. Razumem. Nič ne de. Prišel ne boš več?«
» Morda
»Ne boš,« se je smehljala. »Poznam te. Nekoč si tudi rekel, pa je prav tako.«
Ko sem odhajal, mi je bilo tako čud; no, zakaj, sam ne vem. Ni me več zadr; ževala, še rekla mi je, da lahko grem. Potem je vstala in tako čuden odsev je vstal v njenih očeh.
»Prišel ne boš več. — Tako čudno je vendar v tem samotnem domu. Tu bom stala ob oknu in bom gledala na vaše poljane. Ko bo pomlad, bom hodila po teh poljih in bom mislila na te. Včasih sem sanjala, da bo nekdo prišel in mi bo dal roko. Da me popelje v svet. Ko si takrat odhajal, sem jokala. Mislila sem, da boš rekel besedo. Takrat bi šla na konec sveta. S komerkoli. Zbala sem se tistega starca, zbala sem se samote. Pa ni bilo nikogar. Potem pozneje je nekdo prišel in takrat sem z njim po« begnila. Tega ti ne veš in nihče ne ve. Še s poti sem se vrnila. Zakaj, ne vem. Morda me je navdala groza in nisem mogla v svet. Njemu sem povedala. Po; tem, ko sem se vrnila, jokal je. Vem, zakaj. In še tistega dne mi je prepisal vse bogastvo. Mislil je, da me tako ob; drži. Pa nisem ostala radi tega. Bog ve, zakaj sem ostala. Ob večerih sem sa; njala na nekoga, pa tistega ni bilo. Kon; čno je prav tako. Zdaj sem gazdarica. Ali se ne sliši to lepo? Tudi močna sem. Tiste Sidv ni več. Je druga, nič oni po; dobna. Ta več ne sanja o daljnem svetu. Ni več to nežna kraljična, ki čaka, kdaj bo prišel vitez in jo bo rešil samote. Viteza ni, sami pritlikavci. Zdaj živi povsem druga, tem poljem živi, jagnje; dom. Jezdi na mladem konju, kadar se ji zahoče. Se pelje v mesto, sedi v ka; varni. Ima tri bogate snubce, mladi fan; tje hodijo vasovat, se pretepajo zanjo.
Ta Sidy pleše po veselicah. Morda je sicer vse to ne mika, pa to nima pome* na. Živeti je treba. Kakorkoli. Zdaj ne bi smel priti kak nežen vitezček. Moje roke so premočne, ne znajo nežno obje; mati. Tudi sanjati ne vem več. Kako se človek spremeni. Na poroko bi te po= vabila, ko se bom poročila, pa vem, da ne boš prišel. Saj ne bi prišel?«
»Ne.« —-
»Prav. Morda se niti poročila ne bom. Kakor se mi bo zdelo. Kaj ti meniš, koga bi poročila? Trgovca ali gostilni* čarja?«
»Kogar hočeš. Morda trgovca. Ali pa gostilničarja.«
»Bom še pomislila. Torej ti greš? Daj mi roko.«
»Sidy.« —
»Rada bi ti segla v roko, preden od* ideš. Nekoč sem te ljubila, pa takrat sem bila še otrok. Lepo pa je le bilo. Na tiste čase še zdaj rada mislim, ker je toliko lepote v njih. Zdaj je sicer vse tisto nezmisel, pa vendar je pri; jetno. Pobegnila tudi več ne bom. Zdaj ljubim ta polja. Od pomladi, ko se raz; cvetajo, ko se vračajo ptice. S prvim solncem pridejo lastavice in štrki. Po; zneje slavci. Tu na jagnjedih je vedno mnogo pesmi. Ljubim poletje, jutra v
poletju, in večere. Večeri so tako čudo; viti. Tudi jesen ljubim, ker je tako trpka in skoraj žalostna. In še celo zime so čudovito lepe. Jezdiš po cesti. Vsa na; rava je odeta z belim prtom. Samo ena misel povsod. Naš dom sameva tu sredi poljan. Cesta vodi mimo, od severa na jug, mimo gre življenje, se za trenutek ustavi v tem domu, nato pa gre dalje in se ne vrne nikoli več; kako je to prav za prav čudno. Nekoč sem se bala te samote, zdaj mi je nekam prijetna. Zadnjič sem morala nekje ostati dva dni. Mislila sem, da umrem. Samo to je lepo: stojiš ob oknu, gledaš življenje, ko gre mimo, pa ti ne smeš za njim. In če bi šla, pa bi se vrnila na sredi poti.« In potem sem šel. Dva dni je bilo v meni čudno razpoloženje. Ko sem ji pozneje nekoč pisal, ni odgovorila. Morda je imela prav.
Zdaj je vse to daleč in nima pomena, da bi mislil nanjo. Lani se je poročila. Mladega hlapca je vzela in nekoč že po poroki mi je rekla, da je srečna. Kako je to vendar čudno. Ko sem letos vsto; pil, je sedela ob oknu. Igrala se je ob oknu z otrokom in mu je pela.
»Gledava za življenjem. Pa je tudi pri nas lepo zdaj.« In bila je v resnici srečna.
E. Justin
Na dnu
Zavese na oknu so trudne od dolgega težkega čakanja, oti so slap žive grenkobe od tihega, bednega plakanja.
Prežim kot obsojenec v molk mrtvih sten —
Moj Bog nekaj se mora zgeniti
odzunaj v tej žalostni uri!
Moj Bog, nekdo mora k imeni priti
in narahlo odpreti mi duri!
Mirko Kuričič, Ljubljana
Vsaj eno ubito stremljenje, vsaj ena zavržena sanja naj stopi čez prag in mi dahne v srce sladek strup odpuščanja — potem mi bo lahko umreti.
Zavese na oknu so trudne od dolgega, težkega čakanja, oči so slap žive grenkobe od tihega, bednega plakanja.
Davnina očita mi z bledo roko. Spomini mladosti kot kladiva bijo ob duše ubiti bron.
O, ves sem na dnu kot potopljeni zvon.
Pri šahtu
i.
Na ožgani ravnini, sredi raztrganih streh kipi s sivim železjem uklenjen stolp grozeče
v nebo,
orjak sredi saj in razbičanih, utrujenih dni,
spomenik padlih in živih,
mračna priča
grenkobnih,
črnih minut.
Sikajoei stroji pojo turobno pesem premoga.
Dim se podi in vlači okoli čeri. moreči zrak trepeče, drvi preko hiš, kakor plapolajoča pošast, ki nastavlja izmučenim sencam past.
Navzgor in navzdol! se vlečejo jeguljaste
vrvi
in režejo vzdihe, kipeče iz dna, v zemljo
vsesanega šahta. Mcdlokrvaveče svetiljke se vgreznejo< v
temo,
med ure samotne, med mrtvo podzemsko
molčanje, kjer nemi rovarji, hrepeneči po luči, krvave v obokanem temp'ju gora. Rijejo kopljejo pot si do solnca.
Matija Lipužič, Trbovlje
Strojnik stremi nepremično v kazalec, drži za ročaj, le čaka znamenja, da reši jih teme in težkega romanja, podari toploto jim svetlih pramenov.
Že poldne zvoni!
Odmevi zvonov se izgubljajo v daljo, preko streh in 'kaminov beže. preko cest in vrtov se pode. le v rove ne najdejo poti ...
V podzemlju vse čaka —
Še dolga in težka je pot do sproščenja
Gor in gorja tisočtonskih bremena
jih tlačijo leta in leta
in zarje ni videti onkraj zatona.
II.
Soba je okajena od dima in od stropa vise !	saje
kakor umazana pajčevina zapuščenega tovarniškega skladišča. Ob oknu bobne votli udarci kompresorja, odmevajo* od vseh štirih sten in padajo skozi
streho
z neznansko silo, da sem povesil ves utrujen
glavo.
Zdi se mi, da se je nagnil stolp mogočnega
šahta,
da so se zvile traverze v odjeku rezkega
pokanja
od peze stoterih koščenih rok.
Skozi okno gleda modrina jasnega neba. V temnih obrisih ozadja se vrte kolesa, okovana kletka vtone na dno podzemsko
večnosti
in z njo moje nemirne misli, da bi se odpočile v brezkončnih vijugali
mračnih katakomb.
Porazgubile so se v zveriženih rovih in sli*
šale:
skeleče jadikovanje motik v črnem premogu, neugnano tiktakanje težkih, stokajočih kla=
div,
jokajoče sopihanje benzinskih motorjev pod
visečimi oboki, zavratno rezanje nakopičenih skladov gora, plaho drhtenje neznancev v polmraku brlečih svetiljk.
Na mizo se je vsul snop trepetajočih solnč--
nih žarkov
in me pogladil v uteho po obrazu kakor bar*
žunaste roke v solncu se kopajočega dekleta.
Omagan sem zbral svoje strte, okamenele
misli,
ki so se mi zapičile v možgane kakor žeblji
v rakev
in jih prepustil brezciljnosti...
Elko Justin: Roža, orig. lesorez
Urh Vamplin in pečene klobasice
Historija izpod vešal
Njega dni so bila vešala kaj hitro pri rokah — ukradel si kako majhno reč, ni bila vredna besede, že so te obesili. Bile so pa kazni tako stroge iz jako ple« menitega namena: strogih kazni naj bi se ljudje bali in se poboljšali! In je bil ta račun toliko pravilen, da resnično ni nikdar več kradel, kogar so obesili. Drugi pa so kradli slej ko prej in jim vešala niso delala dosti brige in skrbi.
Pa se je primerilo tudi Urhu Vampli« nu. da so ga prijeli zaradi tatvine in ga vtaknili v preiskavo. Držali so ga v pre« iskavi šest mesecev, to mu ni bilo všeč — v preiskavi je bila bolj pičla hrana, samo kruh in voda, in kadar je bil post, še kruha ni bilo.
In se da razumeti, da je bil Urh Vam« plin resnično vesel in od srca, ko so mu slednjič brali sodbo, da bo moral na ve« šala, ondu da bo obešen za vrat in bo visel toliko časa, da bo mrtev, in po smrti še tri dni zaradi strahu in svarila za druge. Pa niso bila vešala tisto, česar se je veselil naš Urh, seveda ne, nego se mu je obetala pojedina vse te dni pred obešenjem, tega se je radovalo iz« stradano njegovo srce. Sodbo so mu brali v soboto — sobota je bila običaj« no dan za razglasitev smrtnih sodb. Sle« dečo sredo zjutraj naj je rabelj sodbo izvršil z vrvjo — ves čas od sodbe pa so obsojenca prijazno gostili, tako je bila stara mu pravica in imamo zabeleženo v knjigah, kaj vse je šlo te dni »male« ficpersoni«, to je obsojenemu zločincu, in koliko je smelo stati.
Fran Milčiriski, Ljubljana
V nedeljo.
4 funte telečjega hrbta v čorbi 28 kraj j. 6 funtov prešičjega pečenja 36 ,, skleda solate z jajci	6 ,,
6 žemelj po krajcarju	6 .,
poldrugi bokal vina po 32 kraje. 48 .,
V ponedeljek.
3 pečeni golobi ali 2 piščanca 30 ,, 6 žemelj po 1 kraje.	6 ,,
poldrugi bokal vina po 32 kraje. 48 „
V torek.
1/4 pečenega jagnjeta	24	,,
1 funt prekajene svinjine 12	,,
6 žemelj po kraje.	6	,,
poldrugi bokal vina po .32 kraje. 48	,,
V sredo zjutraj.
Ocvrta jajca, pečena klobasa, kuhano vino in žemlje vkupc 45 ,,
Pripomba: Te tri dni je ubogemu grešniku dovoljeno tudi piva za okoli 40 krajcarjev.
Za tedanje čase in razmere je bila ta gostija prav bogata, naravnost raz« košna, skoraj je bila vredna storjenega greha in je marsikdo zavidal ubogega grešnika. Zlasti so bridke sline cedili stražarji, ki jim je bila poverjena služ« ba, da noč in dan stražijo smrti name« njenega obsojenca. Pa so ti stražarji prejemali jedi in pijače skozi vsakih štiri in dvajset ur le za borih petnajst krajcarjev, kar je bilo očitno premalo ob tako mučni, nos, oči in želodec izzi« vaj oči službi in jim ne bi zadoščalo ni«
kakor ne, da jim ni ubogi, v smrt obso* jeni grešnik včasi privoščil kak grižljaj ali požirek iz svojega bogatega raz* košja.
In je upoštevati še to:
Vina so mu dajali najboljšega, onega, ki ga je stal bokal 32 krajcarjev. Du* hovna dva gospoda, ki sta obsojenca zadnje ure pripravljala za nevajeno pot v večnost, pa sta dobivala le tako vino, kakršno so točili po dvajset krajcarjev bokal. Tako je zapisano v knjigah. Poleg vina sta sicer prejemala še limon za šest in dvajset krajcarjev. Toda limone niso, da bi izboljšale vino, nego nas sprotno, utegnile bi služiti namenu, da ustvarijo ono resno razpoloženje, kakrš* no se spodobi za molitve, opomine in pripravo na zadnjo pot.
Da, ubogi grešnik ga je pil po dva in trideset, duhovna gospoda pa po dvaj* set!
Skratka, gosposka si je v najobilnejši meri prizadevala, da bi se obsojenec, kadar se mu bo po volji božji in po sodbi posvetne gosposke ločiti od tega sveta, ločil z najprijaznejšimi spomini na gosposko in da mu bodo prijazni zadnji dnevi izbrisali spomin na manj prijazne prejšnje dni in da mu ne bo ostala v srcu ne sled kake zamere.
Urh Vamplin je z besedo in dejanji hvaležno priznaval vso izredno obzir* nost, ki je je bil deležen te zadnje dni. Dišalo mu je, hvala Bogu! In je bil v jako zadovoljnem razpoloženju. Niti se ni upiral živim besedam dušnih pastir* jev, naj iz srca izbriše sleherno nenaklo* njeno misel zoper gosposko. Pojedine ji itak ni zameril, seveda ne. Zaradi po* jedine pa ji je odpuščal tudi sodbo. Ne* katerih grenkih misli se pač ni mogel
iznebiti in jih je gospodoma tudi razo* del.
»Lačen sem bil,« je dejal, »in sem vlomil v klet, s krampom sem moral venkaj vreči križ iz okna, ni šlo gladko. Pa ko sem bil notri in sem videl bo* gato zalogo, nisem vzel samo za prvo lakoto, vzel sem malo več. Seveda, pri* lika se mi je ponujala in sem mislil, mar naj za vsako južino posebe vlamljam? Ne verjamem, da bi bilo ustreženo go* spodarju! Pa sem si nabasal vrečo, da bo mir, in nič ne rečem, pravična je ta reč, da bom tatvino plačal z življenjem — tako poje postava! Ampak ni bilo vse, kar sem odnesel, ne pol toliko vred* no, kolikor bo sedajle stala moja je* dača in pijača izza zadnjih treh dni. En del tega, če bi bil tedaj imel, pa ne bi bil vlomil in ne bi me prijeli in ne bi imel sodbe. Pa seveda tudi ne bi imel sedajle pojedine. Eh, naj bo, kakor je božja volja!«
Goreče in skesano je molil z gospo* doma in je za pokoro zamenjal svoje boljše vino za slabše vino gospodov in še je včasih ugriznil v limono in mu je potem zopet prišla slast po jedi in pi* jači. Ne Urh Vamplin ni bil zakrknjen človek, niso ga imeli v pesteh zli na* goni; čut lakote je bil sicer precej raz* vit v njem. toda ne v taki meri, da bi mu udušil vse druge in boljše čute.
Smilil se je gospodoma in sta si de* jala, prehuda je za tako reč in takega človeka kazen na vešalih. Sestavila sta prošnjo na presvetlega vladarja in mu jo poslala s posebnim slom. Urhu Vam* plinu pa nista o tem nič povedala, da mu ne bi goljufive nade motile spokor* nega pripravljanja za oni svet in do* brega teka na tem svetu.
Tako je napočilo zadnje jutro. In je bolelo Urha Vamplina, prekratko da je bilo za vse dobrote, za ocvrta jajca, za kuhano vino in za pečene klobasice. Niti ni mogel pričeti, kadar bi bil hotel, nego so se najprej vršile molitve in je sledila izpoved in še so ga obhajali. Šele potem so mu prinesli one dobrote in so dejali, naj hiti!
To si lahko rekel, težko storil!
O, daleč na okrog so slovele pečene klobasice, kakršne so izdelovali vešči klobasarji onega mesta, kjer se je go* dila ta historija. Tudi druga mesta slove po svojih dobrotah: Ljubljana se od nekdaj postavlja z mesenimi klobasami, tako okusnih ne dobiš nikoder drugod in bi jih takisto lahko jedel eno uro pred smrtjo. Tržič se ponaša z bržola* mi, Idrija s žlikrofi, še Škofja Loka ni čisto brez in gre po svetu slava njenih prest, z mlekom poparjenih in maslom. Tam, kjer se godi naša historija, pa so bile pečenice tisto in so jih bili baš zato prihranili na zadnji dan: Urh Vamplin naj odnese s seboj na oni svet čim pri* jaznejši okus v ustih in spomin v srcu.
Pa je bil tudi Urh Vamplin teh misli: najbolje bodi prihranjeno za nazadnje! — in je pričel z ocvrtimi jajci, prav do* bra so bila in dosti jih je bilo. K jajcem je snedel štiri žemlje in je vse skupaj žalil s kuhanim vinom, cimet je bil notri ;n nageljeve žbice in sladkor, pogrela ga je sladka pijača in si je nalil in pri* voščil še drugi kozarec.
Tačas pa so prišli ponj: »Holaj, čas je! In še škornjev nimaš na nogah! Kaj? bos da boš šel na vešala? Ni vredno, da jih obuješ? Glej ga, če ni zate vredno, je vredno za druge — spodobi se! Le hitro, le hitro! Pa golorok tudi ne smeš
na drugi svet! Glej ga! Kje imaš suk* njo? Brž, brž!«
In so ga obuvali in oblačili in, gonili dol po stopnicah, v veži je stal voz, posadili so ga v sredi med oba gospoda, zadaj na vozu sta sedela rabelj in nje* gov pomočnik, ob vsaki strani voza so korakali vojaki. Tako si je skozi rado* vedno množico krčil voz svojo pot na poljane, kjer so se od nekdaj izvrševale smrtne obsodbe.
Klobase, znamenite klobase pečenice pa so nesnedene ostale na mizi v celici! Toda niso dolgo ostale ondu, nego sta jih hvaležno pobasala lačna dva stražar* ja, ki jima nikakor niso bile namenjene od gosposke, saj nista bila obsojena na smrt.
Oder na poljani je bila postavila kakor običajno vesoljna zadruga tesarjev. Vsak mojster je bil zavezan, da se v enaki meri osebno udeleži tega dela, to pa zato, da ni mogel drug drugemu oči* tati, da je delal vešala — vešala niso bila v čast nikomur!
Vrstile so se predpisane ceremonije: sodnik je ponovno prečital sodbo itd., itd., ukaz je dal rablju in pouk občin* stvu itd., itd., Urh Vamplin pa ni bil dobre volje. Ne, način, kakor so ga iz* tirali iz celice, se mu ni videl obziren. Naravnost v nebo pa je kričala krivica, da so ga spravili ob pečene klobasice. Kako se je bil veselil nanje! Ne, niti grižljaja jih ni utegnil pokusiti, niti ne jih poduhati od blizu! Ko se je sporni* njal klobasic, so mu stopile solze v oko, obrisal si jih je z dlanjo.
Pod odrom na vse plati je šumela množica, videla je Urha, da si je brisal oči, zganila se je: »Govoril bo!«
Pa mu je duhovnik na desni ponudil razpelo, da ga poljubi in si ob njem za* jame poguma. Velel mu je: »Urh Vam* plin, pravico imaš, da ljudem tam spo; daj govoriš slovo. Govori skesane in izpodbudne besede, govori počasi, nič se Ti ne mudi!«
Urh Vamplin je stisnil zobe, grdo je pogledal: torej nič da se ne mudi! In še govori naj! Za klobase pa ni bilo časa in jih je moral pustiti tam na mizi v ce* lici! Ooooo!
Dušna pastirja sta mu želela dobro — zavleči sta hotela konec: včasi se je že pripetilo in je prav zadnji hip prispela pomilostitev.
Toda je bil Urh Vamplin preživo uža; ljen v svojem čutu pravičnosti in kar mu je prihajalo iz grla, je bilo samo ne; voljno brundanje. ki je pač obetalo vi; har. ne pa skesanih besed in izpodbucb nih naukov.
Pa sta jadrno pokleknila oba gospoda in sta pričela z molitvami, kakršne so običajne ob takih prilikah, in je rabelj še Urha potisnil na kolena, da moli. in sta molila dobra dva gospoda in gledala v daljavo, ali se ne bo morebiti vendarle prikazal sel na konju z belo ruto v roki. Molila sta in molila, nevoljni so že bili gosposka in rabelj in občinstvo, ona dva pa sta molila in molila, morebiti jima je notranji glas dejal, naj ne odnehata, pa ju nihče ni smel ustaviti. Urh pa je bil zmeden, pod vešali je vsakdo zme; den, le na klobasice je mislil, še sedajlc
da bi bilo zanje dovolj časa in jezen je bil.
Tako sta minili dve uri, pa se jc res* nično zgodilo in je na potnem konju v divjem diru se pripodil sel od presvet; lega vladarja: Urhu Vamplinu da so ve; šala prizanešena!
Urh Vamplin je bil zmeden in ni do; sti razumel, zakaj da gre.
Šele, ko so ga nazaj peljali v ječo, se mu je zjasnil položaj. Molčal je vso pot. Ko pa so se mu odprla vrata v ječo, je bil kakor doma. Spreletele so mu oči preko mize in je zarjul: »Kje so klo; base? Moje klobase? Nihče drugi ni imel pravice, da jih sne. Skleda je tukaj, klobas ni! Kdo mi je klobase ukradel? Kdor jih je ukradel, mora na vešala. x\ko so vešala zame, morajo biti tudi za druge! Pravico hočem! In klobase!«
Ni odnehal, ni se umiril. Glas o ukra; denih pečenicah se je raznesel po vsej hiši, iz hiše na cesto, po vsem mestu, in so potem v lepem potlačili vso reč tako, da je gosposka obljubila Urhu Vamplinu vsak dan tri pare pečenih klobasic, dokler bo v ječi, izvzemši po; stne dni.
Videl sem račun, da je bil snedel Urh Vamplin v teku let skupaj pet tisoč šest sto trideset štiri pare klobasic!
Potem so se ga iznebili.
Toda ni šel izlepa. Ugajala mu je hr:-; na in se je repenčil, da mu gre za pra; vico.
Pa to je zopet historija zase, morebiti jo kdaj zapišem še posebej.
brodu
Anton Mohor, Maribor
Brodar, le urno k veslu, hoj! Ne mudi se, ne glej, ne stoj, hitim spet k mili ljubici, k predragi mi nevestici.
Ti trojno plačam vsakikrat, če vsak tako, si kupiš grad le kadar grem od nje nazaj, nerad plačujem ti tedaj.
Tedaj najraje bi imel, da zlodej tvoj bi brod odvzel, narasla Drava naj tako, da črez ne prišel bi nikdo>.
In jaz bi vrnil se vesel, za vriskal si in si zapel: črez Dravo več ne vozi brod in jaz ne pojdem več odtod.
Peter Loboda : Madona
Idealisti in realisti
Dolgo sva hodila. Izlet je bil naporen. Ne morda zaradi pomanjkanja zložnih poti, ne, ne — saj sva se sukala v naj* bližji okolici mesta. Težkoče je iskal in našel moj tovariš. Dokazal mi je, da človek uganja lahko veleturizem tako rekoč doma, samo če ima za to smisel. In on ga je imel. Dosledno se je izogi* bal vsake udobne poti. Sicer čemu naj bi imel cepin in vrv? Tudi nesreče niso izostale, seveda le bolj nedolžne, brez tragike. Meni so se zdele celo smešne, pa le meni. Ko sem se mu smejal, mi je zabrusil, da jaz kot navaden realist tega ne razumem.
»Vi ne veste, da je pravi užitek v pre* magovanju težav. Vi tega ne morete sprevideti, ker vas je materializem osle* pil. Ta učinkuje na ljudi kakor slana na nežno cvetje: mori, ugonablja, je krvnik sreče. Z idealizmom je vprav nasprotno. Vsem stvarem vdihava živ* ljenje, jih lepša z nebeškimi barvami, daje bitjem pravi smisel, jih požlaht* njuje, pretvarja v božanstva.«
Pri vrelcu sva se ustavila, da bi se okrepčala in odpočila na mehki travi. Iz kupa suhljadi, ki sva jo nabrala, je kmalu zaplapolal ogenj in nad njim za* vrela voda. Čaj, cuker, rum, konjak, vino, prepečenec, kruh, pečenka, srajca, klobasa in bogve še kaj — vse je bilo v jedilni shrambi mojega tovariša, v njegovem nahrbtniku. Pogled na te dobrine je vplival name zelo ugodno, ker sem bil že lačen in sam nisem imel ni* česar pri sebi. Ko je opazil moj pože* ljivi pogled in sodil moj tek po svojem, mi je odkrito povedal, da principielno ne da nikomur nič iz svoje zaloge, ker
Julij Nardin, Ljubljana
stoji na stališču, da se mora vsak turist preskrbeti z vsem potrebnim, preden gre na pot. Njegova izjava me ni razve* selila. Idealni tovariš je to opazil in pri* stavil, da mora biti v tem slučaju se* veda izjema! Saj me je prav za prav on pobral na poti in vzel s seboj. Tako sem postal njegov gost. Imela sva se izborno, kakor dva kralja. Volja je po* stajala čedalje bolj židana in kmalu sva odkrila pri obeh izredne pevske talente. Ustanovila sva pevski zbor, ki je eno* glasno izvolil gostitelja za kapelnika. Ako bi slišali, kako sladke in nežne me* lodije so vrele iz najinih grl, bi vas go* tovo očarljivo pretresalo, kakor se je zgodilo z vso okolico daleč na okrog. Ne poznam pevskega zbora, ki bi mo* ral kakor najin tolikokrat ponoviti eno in isto kitico:
»Žemljice bi jedel, vinčece bi pil,
mlado dekle ljubil, pa se veselil.«
In vsakikrat je vplivalo drugače, lep* še in vsakikrat je občinstvo burno plo* skalo. Bil je kulturni dogodek prve vrste. Vsa trava pod nama se je izpre* menila v same lavorike, in moj tovariš je žarel od navdušenja, kakor zahaja* joče soince. V znak neizmernega ugod* ja je prižgal viržinko in kramljal.
»Devičice kadim le ob takih prilikah, ko je moj dan. Dim svojih najbolj pri* ljubljenih cigar puham proti sinjini, da se mi odpirajo nebeška vrata. Kdo od vaše stroke more pojasniti, kaj je raz* položenje? To, kar smatrate vi za ne* umnost, je jedro sreče.«
Vino se ga je prijemalo bolj in bolj. Tudi name je delovalo, dasi sem ga kot
obziren gost manj pil. V ekstazi je po* veličeval ljudi svoje vrste in hudo gra« jal realiste, h katerim je mene prišteval.
Sadistično je užival, ker se mi je zde* lo, da me je zadel v živo in da se ne bom mogel braniti. Pa se je zmotil. Pri* trdil sem mu, kakor se spodobi mlaj« šemu naproti starejšemu, a obenem pripomnil, da se dobe častne izjeme tudi med ljudmi mojega kalibra, kar sem mu hotel dokazati s temile dogodbi« cami.
Povedati vam hočem najprej, kako in kje je moj tovariš našel svoj ideal.
Neki dan se odpravi na žabji lov. Naleti na dvoživko, ki pa ga ni čakala. Skočila je v vodo, on pa z roko za njo in zgrabi: »Na mojo vero, to je riba!« se priduši. Kmalu pa zastoče in izmakne roko. In glejte! Na njej visi rak.«
»Ali je rak ideal?« me je prekinil.
»Ne, ne, to je šele uvod! Moj tovariš, ne bodi len, odtrže raku klešče in ko si nekoliko opomore, začne preiskavati raka natanko, prav strokovnjaško in — niti svojim očem noče verjeti. — našel je uš!«
»Ah, prosim, molčite mi o takšnih idealih. Zdi se mi, da mi že lezejo po vsem telesu.«
»To je le drugi del uvoda. Le potr« pite, skoraj izveste, kaj je povzročila ta najdba v učenem svetu. Moj tovariš ima izvrstne oči. Služijo mu bolje kot drugim drobnogled. Opazi, da je uš vsa kosmata. Našteje sto in eno kocino in s tem konštatira, da je posebne, še ne« znane vrste. Ko bi slišali, kako je zaukal ob tem spoznanju, mislili bi, da je zno« rel. Rekel je, da velja to, kar je našel, več nego zlato vsega sveta.«
»Prismoda!« je bila kratka sodba mo= jega vodnika, kateremu sem težko do« povedal, da je moj tovariš le idealist posebne vrste.
»Ko je uš krstil, da je slišala na nje« govo ime, jo je poslal znamenitemu uče« njaku v vknjižbo. Kmalu je o tem zve« del ves učeni svet. Iz vseh krajev so romali k uši in šteli noč in dan dlake na njej. Na svoje oči so se hoteli pre« pričati, če je vse res, kar je objavil moj tovariš v znanstvenih časopisih. Ker niso imeli vsi enako dobrih oči, so na« šteli nekateri več, drugi manj dlak. Za« radi tega je nastalo devet in devetdeset razprav. V dolgem boju se je sreča na« gibala k tistemu, ki je trdil, da ima uš le sto dlak. Tovariš je že mislil zagnati puško v koruzo, pa se je še enkrat opo« gumil. V ognjevito pisani razpravi je dokazal vsemu svetu, da ima njegova uš sedaj res le sto dlak, a to le radi tega, ker ji je v tem času ena izpadla, kar se pozna na skoraj nevidni brazgo« tini. Popolno zadoščenje je pa dobil, ko je dunajski »Kikeriki« prinesel nečuve« no novico, da se je znameniti uši izgi« nula dlaka našla na Bismarckovi pleši.«
»Ej. ej! vi se norčujete!«
»Prosim, poslušajte dalje. Videli bo« ste. kakšne posledice je imelo to. Izmed devet in devetdesetih razprav plus ene je napisal moj tovariš več kot polovico, tedaj nad petdeset. Moral je namreč odbiti vsak napad. Ob tistem času pa so se zbrali gospodje na univerzi pri zeleni mizi, da bi izvolili novega pro« fesorja iz prirodopisja. Bilo je več pro« silcev. Navzlic temu je bil moj tovariš soglasno imenovan, ker je napisal naj« več razprav in imel že svetovni sloves. »Pomislite,« je rekel eden »kakšen ve«
leum! Skoraj vsak teden eno razpra« vo!« — — Ni to idealno?! Pa ne samo on, tudi drugi so zasloveli ob tej priliki. Še tisti, ki je napisal več razprav o vpli« vu ušje dlake na politični talent, skli« cujoč se na »Kikeriki«. Zanj so ustano« vili celo posebno stolico.« Naveličal se je sedenja. Napotila sva se proti domu.
»Vam se zdi mogoče vse to neverjet« no!« sem nadaljeval svoje pripovedo« vanje. »Imamo visok forum, ki nespod« bitno odloča, kaj je idealno, kaj spada na višje mesto in kaj ne. Vseh omenje« nih posledic ni imela tista uš, marveč le tista dlaka, ki se je zgubila, ki je ni bilo več. Torej le ideja dlake je bila mogočna gonilna sila. Da je res, doka« zuje primer drugega tovariša. Ko je ta slišal, kaj je vse dosegel prvi, ki ni niti razločal ribe od raka, je mislil, da se bo njemu isto posrečilo. Bil je pravi mojster v lovu. Poznal je natanko, kje se raki najrajši drže, katera hrana jim je najbolj priljubljena, kedaj so naj« okusnejši, kako se najlaže ujamejo. Iz« našel je tudi jako učinkovite pasti za rake. Mislil je, če je tak tepec dosegel takšno čast, kakšno bo šele on! Napisal je razpravo, v kateri je korenito poka« zal, kaj vse zna, a se je prav tako ko« renito zmotil. Gospodje pri zeleni mizi so se spogledali in se pomilovalno smeh« ljali. »Kaj hoče tale? Prvič je napisal eno samo razpravo, drugič je ta razpra« va materialistično spekulativnega zna« čaja, tretjič ni v njej nobene ideje, ki bi zrevolucijonirala duhove naših uče« njakov, kakor se je to zgodilo z epo« halnim delom o »Ušji dlaki«. Zato tega gospoda ne moremo upoštevati.«
Gostitelj je molčal. — »Ker smo že pri eni vrsti idealistov, vam hočem po«
vedati še anekdoto o oslovi senci, iz ka« tere spoznate drugo vrsto.
Bilo je v času, ko se je filozof Kant mučil z razlago duhov in drugih takšnih stvari. Takrat je zašel z nekim tovari« šem na pašnike. Solnce jima je naga« jalo, da sta prav težko mislila, sence pa nobene. Kar zapazita osla brezskrb« no mulečega travo. »Vidiš,« je rekel Kant, »ta sivček bi bil dobrodošel s svo« jo senco, če me ne bi motila njegova prisotnost.« Spoznavši njegovo dobro idejo, reče tovariš: »Osel me prav čisto nič ne moti. Kratkomalo si ga odmislim in se usedem v njegovo senco brez nje« ga. Tako je tudi napravil. Osel pa se ni zmenil zanj. Obračal se je, muhe si otepal in brcal. Pri tem je zadel Kan« tovega prijatelja tako nesrečno, da se je ta raztegnil mrtev na tla. Bistroumen, kakor je bil, je Kant takoj spoznal, da je bila tu pomota. Rajnki si je odmislil osla, v resnici pa mu je delala senco mula. Zato je sklenil, da bo predlagal obvezni tečaj iz prirodopisja za filo« zofe, da ne bo več takšnih tragičnih za« menjav, ko je tako razmišljal v svoji žalosti, sliši krohotanje iz muline sen« ce: »Glej. glej! čemu se cmeriš? Saj je vse v najboljšem redu. Ko sem čutil udar, sem spoznal, da je tudi moje telo na poti. Zato sem si ga takoj odmislil in sedaj naj brca osel ali mula, mi je vseeno.« — Za Kanta je bila to nova resnica, ki jo je objavil v svojem delu »Sanje nekoga, ki vidi duhove.« — Iz vsega tega spoznate, da imamo dvoje vrst idealistov. V eno spadajo odmišlju« joči, v drugo domišljujoči. Med obema vrstama so brcajoči realisti osli ali mezgi. Moj voditelj se je namrdnil in se poslovil. Od takrat me je preziral.
Pjesme čeznje
Zov
Ankica Obersnel, Maribor
Dodji mi, fantazijo, o dodji u ružične zore moje prve mladosti, kroz velove sanja i bezbrižne radosti mojom dušom prod ji!
I ostavi u njoj ruže sve prve, što rese tvoje mirisne grane, ostavi mi snova svojih najbujnije sane, ti — duše moje druže!
Razdri velove tame,
zasini bojama duge i sunea,
zastruji lahorom mira s gorskog vrhunca.
gdje rastu lovori i palme.
Dodji mi skoro, o dodji, duša te čeka željno; krinovi prijestolje rese, žute mirišu ruže za tebe — mili moj druže . . .
Oh noč je tako tajnovita, bajna, a mjesečina na pute je pala; po zvijezdi ja sam poljubae ti slala i uzdah prepun života mi vajna.
A ti sad snivaš i ne misliš, dragi, da jedno srce samo za te bije, da moja duša več vesela nije i život nije onaj ubav, blagi.
Sonet
A mene boli, mene peče rana, dok ljubav ruje po duši duboko i suzno mi je, neveselo oko.
[ zbog tebe mi tihi smiraj dana, vedrina noči., kao što je ova, u krilu svome donosi bolova.
Spornen
Dao si mi ružu, još i sada leži pokraj slike tvoje svenuta i mrtva, dokle miso nekud u daljinu bježi, od tebe se kida. Več je dosta žrtva što na oltar moje ljubavi sam dala, kad sam njenu sreču istom upoznala
Taj spomenak mali sad^u meni budi sječanje na prošle, a presretne dane. Moje sanje, ljubav, oduzeše ljudi, vihor zlobe slomi rascvjetale grane. Samo jedna ruža, spomen prošlih dana, oživiju je sliku nekadašnjih sana ...
Iz daljine
Iz daljine čujem akorde klavira, a nečija ruka tako vješto svira, u pianu mekom svaki trzaj hvata, dokle sunce šalje zadnji pramen zlata.
Preda mnom na stolu žute ruže stoje, mirisne, lijepe ljubimice moje; ja ih ljubim tiho, slušajuči zvuke, u mislima gledam one drage ruke
što sad vješto s^aču tipkama klavira, a arija divna u dušu me dira. Moje ruže ljubim u nekoj ekstazi i osječam — suza polagano slazi. ..
Akordi su riši. Ne čujem ih više, gledam kako lahor nježno granje njiše. Sunce je več 'zašlo, nestao je dan — iz višina plavih sad dolazi san . . .
U suton
Posljednje zrake sunčane su nestale,
a moje misli nisu prestale
letjeti u daljinu,
gledati u dubljinu
moje duše ...
Koprena meka i fina, plavkasta i mila zemlju je obavila . . .
Vjetrič je nečujno liščem prolazio, do moga lica dolazio i mekano njega poljubio ...
Zadnji
Svud opalo I išče po putima leži, a jesenji veo zavija lagano putove i ravni. .. Posvuda su tavni osječaji pali,
a poljima jesen sa pustošem bježi.
Kroz velove sinje jeseni ja gledam
kako sanje moje odlaze iz duše
nekud u daljinu;
kroz mračnu visinu
vidim nove boli kako k meni idu,
a ja im u dušu ulaziti ne dam.
Prsti su takli lagano tipke klavira ...
Duša je moja trebala mira.
I ja sam svirala,
lagano tipke dirala,
molove tužne birala,
dok mi je duša plakala,
drhtala .. .
jadala...
u mekom pianu,
fugama brzim,
molovima tužnirn . ..
akordi
1 dok vjetar skida požutjelo lišče, tlokle jesen vlada pustošeči kraje, duša mi se bori, a plam neki gori u dubini njenoj,
gdje su nekad sanje svježe bile cvijeee . . Sad su suho lišče.
Samo svelo lišče jesu moje sanje i več ništa nema,
što bi moglo dati život im iznova u pustoši bolnoj nekaclašnjih snova .. . A dušom mi zadnji prolaze akordi, ti ostaci tužni nekadašnjih snova, ti akordi jesu: sječanje i čežnja, obaviti mračnim velovima bola . . .
Jočem za belimi dnevi
Jočem za belimi dnevi, ki duši so bili zdra.-
vilo,
srcu opoj in sladkost in še pesem prelepa. Sam sem ostal sredi pota, še solnce me je
zapustilo.
Čutim ječanje vetrov in bridkost, ki tesno
me oklepa.
Pobožala si
Pobožala si z mehko me roko in s toplo si besedo me sprejela, v poljubih vročih lica so gorela, ko prišel k tebi ljubica sem po slovo.
Zdravka Ocvirk, Ljubljana
Rože na oknu sklonile so glave, kot da so !	umrle<
v sobi je tiho, da čujem srce, ki mi bije, smeha nikjer in ne toplih oči. da bi zrle, le mesečina na stene mi včasih prisije.
Jočem in čakam da smrt še potrka na vrata.
Zdaj truden vračam se od dolge poti in nate mislim in ti pesmi pojem, ah, saj nihče ne ve, kako je v srcu mojem, kako »toterno bolj sem vzljubil te v samoti.
Komaj je pomlad prišla .
Pehani Polde, Ljubljano
Komaj jc pomlad vstopila, že o medu sniva panj; v srca nad je natrosila in vzbudila tisoč sanj.
Smrekam vitkim v tihem gozdu srečna doba je prišla: dramijo spet stari znanci iz globokega se sna .. .
Nad zeleno- plan življenja cvetke dvigajo glave, kukajo in šepetajo, ko da bajke se glase ...
Solnčni dnevi — zlate nade se v očeh odsevajo; žarke želje o ljubezni nežno pesem pevajo*..
Na razpotju
Daljne ceste osamelost me zajema vsepovsod, kjer prekrižala življenje mi je tvoja solnčna pot...
Ker že tesno me oklepa nenasičena bolest, v'strahu vedno pričakujem le o tebi vsako vest.
Ko v samoti bom posedal na življenja trdih tleh, morda bolj od tvoje tuge mučil mene bo tvoj smeh
Oton Gaspari: Hišica (risba)
Dete v polju
Ivo Peruzzi, Ljubljana
Dež srebrnih ros škropi, metuljčki iz posteljic planejo, trudne oči si pomanejo. Murni zapeli so jutranji spev, maki se k detetu sklanjajo, angeljei zibel poganjajo1, solnee poslalo je božji usmev.
Mavrica čez nebo se zlija, po zlatem polju hodi Marija.
Izvor prekmurskih cehov
Svojevrstna narodopisna zanimivost Prekmurja so cehi. Ob desetletnici ju* goslovanskega Prekmurja je našo širšo javnost opozoril na nje Jožef M e š k o v »Slovencu«; v domačem prekmurskem časopisju pa je ob raznih prilikah po* ročal o cehih v izpiskih Jožef K 1 e k 1 mlajši.
Današnji prekmurski cehi so v na* sprotju z mestnimi cehi, n. pr. s škofje* loškim, kmetski pogrebni zavodi in obe* nem društva, ki skrbe za olepševanje cerkve in vsega, kar k njej spada. Krat* ko rečeno, prekmurski cehi so ljudska cerkveno*olepševalna in pogrebna dru* štva. Po njih značaju je navadno, da ie sedež cehov največkrat zvezan s sede* žem župnije. Kljub svojemu imenu ni* maj o današnji prekmurski cehi nobene zveze z obrtjo; v njih daleko prevladu* jejo kmeti. Tudi v lončarski vasi Filovci nima tamkajšnja od ljudstva ceh ime* novana zadruga nobene zveze z obrtnim cehom v preteklosti, ker predstavlja fi* lovški »ceh« od Zadružne zveze v Ljub* ljani po svetovni vojni organizirano edi* nico filovških lončarjev.
Franjo Baš, Maribor
Cehi so razširjeni po vsem Dolenj* skem in Ravenskem; zaenkrat mi ni še tozadevno znano Goričko. Poznajo jih prav tako evangeličani kot katoliki.
V posamezni župniji je ponekod sa* mo en ceh, drugje pa jih je zopet več.
Narodopisno najvažnejše je vpraša* nje, odkod so se razvili današnji prek* murski cehi. Dati odgovor na to vpra* šanje, je namen mojega poročila.
Hvaležnost mi nalaga ob tej priliki prijetno dolžnost, da se iskreno zahva* lim za prijaznost predstojništvu čren* sovskega ceha; prav posebno zahvalo pa izrekam g. Jožefu K 1 e k 1 u s t., da sem dobil za daljšo dobo na vpogled najstarejšo računsko knjigo črensov* skega ceha.
I.
Izmed obstoječih cehovskih knjig od* govarja na naše vprašanje najstarejša računska knjiga čevljarskega in kožar* skega ceha v Črensovcih. V začetku tega, v cehovski škrinji v Črensovcih se nahajajočega rokopisa, se nahajajo pravila čevljarskega in kožarskega ceha v Beltincih, katere je potrdila Marija
Terezija 23. oktobra 1778. Od Marije Terezije potrjeni izvirnik se nahaja da; nes v Beltincih. Dne 1. januarja 1823 v Ivanjcih (Prekmurje) uradno overov; 1 jeni madžarski prepis beltinškega čev; ljarskega in kožarskega ceha pa tvori začetek stare računske knjige današnje; ga ceha čevljarjev in kožarjev v Čren? sovcih. Overovljenemu madžarskemu prepisu beltinškega izvirnika sledi v črensovski računski knjigi sledeči slo; venski prevod:
Plemenitoga, y postuvanoga So--starszki y Vosarszki Mestrov Czcha, od Szvctlc Rvmszke Ceszaricze, y Vugcrszke Kralicze Maric Thcresic letta 1778ga Meszecza 23ga Octobra vu Vogerszkom jeziki napiszani, y potridjeni Czeski Artikulusi na Szlovenszki Jezik preobrnveni ctak sze nahajaju. Naimre:
Prvi A r t i k u 1 u s. Pokedob vszakoga Csloveka dusnoszt tou szeov daprnosa, ka Gospona Boga Diku nepresztanoma obcr vszega zvisavati, y nvegovo Szveto Szvet-loszt v — sztrahi, y poulek Krscsanszkoga reda v sivlejnvi poveksavati, y tak poulek toga Szveti Blagoszlov vszaki da zadobiti more; za toga zroka volo 'z-ete Soustarszke, y Vosarszke Mestrie vkuper szpravleni Czejszki poulek naredbe krscsanszke kak najhitrej z czejszkim sztrouskom edno do-sztoino Zasztavo (csi escse nebi bila) szebi szpraviti, y v- Farnoj czerkvi drsati, y pod Touo na Tejlovo, y vuszmi den Tejlovoga obszlusajoucsai Processiaj vszi Mesterski Lidje, y nyihovi Ditiszje z Inasi vkuper (v kaksoi ste vori oni bi bili) sznajsno sze posztaviti, y tam szebe pošteno, ponižno, y pobosno zadrsavati dušni bodo; steripa brez dobroga zroka na imcniivane Processie nebi prišli, Mestri zdvema funtoma, Dititsje pa zednim funtom voszka prepiszanoi Czerkvi na potreboucso naj sze kastigajo; Zviin toga v szaksen Leti v=csetveri Kvatrni Dnevi, tak ravno na etoga Czejha szvetcsnvi
Den nyihovoga Patronussa Szvete Mesc za nyihovo Szvetloszt Vugerszkoga, Apostol-szkoga Kralya, y poglavara za Szrecsno ravnanye, za poveksavanye Szvete Matere czerkve, y za Blagoszlov Orszaga, tak ravno v — etom Czejhi bodoucse, y prc-minoucse sive y Mrtve sziilsiti dati, y gda sze te Mcse szliisile bodo czejski Mestri, y Mesterszki Diticsje z Inasi vkiip (kakse ste vcire szou) v persouni na zoucsi moreju biti, y te messe pobosno poszliisati moreju, y na offertorium (zviin Inasov) vszi iti dušni bodo, steripa brezi dobroga zroka kteim Messam nebi prišli, taksi Mcster eden fiint, Detits pou funta suti, ali bejli vouszk na szpomenouto Farno Czerkev za kastigu dati more csi pa brezi zroka Inas za osztane, na meszto nyega nyegov Mester deti csam vo odrigjeno ka^ sngu na pou placsati dusen bode. D r ii g i A r t i c u 1 u s. Etoga czejha Mestri vsebra-nom etoga czejha Letov dnevi, tak ravno v — esetveri kvaterszki dnevih vkiip sze szpraviti moreju, y teda v ceisko Ladiczu navadne Leitne, ali pa Gvaterne notri idou-ese peineze dušni boudo doli posztaviti. Zviin toga y drgouts tudi gda ste Czeme-ster potrejbno boude szoudo, y Czejszka dugovanya tok bodo selela, gda sze naznanve da po Czemestri vkiip priti tlusni boudo, y vtaksem Szpraviseci Czejska dela odprto, y brezi zavezka kaksega Szkrovnoszti dela czejska tihu, y mirovno naj zkonesavaju, y dokonesaju, csi bi pa steri ztaksega Spraviscsa vo ostao brezi dobroga zroka Mester petdeszet, Detics pa dvajszeti pet gvukeczov placsati dusen boude. Ka' stiga pa od ete veksa naj sze ne jemle. Czi pa steri zmed Mestrov ali Diticsov na szvoju potreboucso gledecs szpravisese dersatii bi selo taksi za volo toga pri Czemestri naj sze zglaszi, y teda Mester oszen deszčt pet, Detics pa Stirideszet dva gyu-kecza naj da vezejsko Ladiczu. Tretji A r t i c u 1 u s. Czcmestrovu zeberanve vsza= ko Letto szlejdnyega czejha Letta dneva naisze drsi tak, ka vkiip sze szpravivsi Czei ski Mestri, teda Czeh Mester, alipa tiszti sterim szo pri rokai bili Czeijski dohodki, od tiszti dohodkov racsun naj da, tou gda
sze zgodi, k sztaromi Czeh Mestri escse dva zmed Mestri naprej najsze posztaviju, y med teimi treimi steri vecs rejcsi (ali voutumov) dobi; alipa prvi Czemester naj sze nazaj potrdi; sze za Czemestra zebere, y tak tomi znouvics Zebranomi taki Czeiske Ladieze kliics vrouke nay sze da, y eta naj sze zgodijo pred ednim od Zemelszke Goszpode vo poszlanim Comissarom, na zauesi bodoucsem, brez steroga na zoucsi bitja, druga zpraviscsa nikoli nemrejo sze dersati; Czemester ezejske Mestre brezi vszega odebiranya Sztare, y Mlade ednako v Czejsko szpraviscse more pozvati; poulek toga Czejha etoga Artieulus je, da vszaki Czeiski ka naj zna, y poulek nvih ka sze vszaki boude znao ravnati, teda gdasze Cze-Mester zabera, y vcsetveri Kvaterni Dnevi dersetsi szpraviscsai odperto razumno naj sze preestejo vszeim na csiitejnye, y esibi sto zviin tej szpraviscs te Articuluse preštete meti selo, tak sze nyemi naj dopi-szti, ali tak, ka dvajszeti pet gvukeczov vezejsko Ladiczu prvle naj posztavi. S t i- l i Art ieu 1 u s. Csibi steri Mladenecz vetom vkup szpravlenom Czejhi Mestriju vesiti bi sze 'selo, naj oprvin more pokazati, y poszvedoesiti jeli je zpostene zakonszke posztele rodjeni, teda pa od notri vdinva-vanya dva Rainska, gda sze pa tri lejta Ina ska szpunijo, i gori sze odszlobodi. yno med Detiese sze gori zapise pa dva Rainska od szlobajanya, y od Navucsnoga Liszta vo resavanya sze vkup vezejsko Ladiczu naj notri dene; teda pa za volo szvoje Mestrie bousega vesenya taksi oszlobojeni Inas tri Lejta naj vandra; poulek toga y Mesfer dušen boude ka szvojega Inasa naj osztro ne dersi, y nvega od vesenya szove Me strije na driigo szvojo hišno szliisbo gle-doues naj ga ne vlecsi, liki vmestriji naj ga nueza, y v'szem dobrom, y vstrahi Bosem 'vrlo naj ga vesi, csi pa metemtoga pokecs Inas szvoih Leit vesenya vo szpuni Mestri nyegovomi szmrt sze pripeti, teda Czeij szk'rb naj ma na Inasa, y red naj vesini zavolo nvega, ka jeli naj pri doviezi osztane? alipa k drugomi Czejskomi Mestri. pri sterom vesenyi Mestrije szvoje verlo dokonesati more ali sze da, ali ne j? Peti
Artieulus. Csi bi steri med Detitsi Soustarszkmi, ali Vo'sârszkmi v etom vkiip szpravlenom Czejhi za mestra posztati bi selo, tiszti naj prvics zato ka sze notri oglaszo eden Rainski vezejsko Ladiczu more notri posztaviti, tedapa vezejskom szpravisesi od postenoga roda, Vandranva y Leit pošteno vo szpunyenih szvedocsân-sztva Liszt na prej pokazati more; eta pa gda sze vesinijo, ka szvoje Mestrije dus^ noszti naj zna, etoga Czejha Artieulusi brezi vsze Taxe pred nyim naj sze preestejo, tedapa Zemelszko goszpodo z vszoin dosztojnosztjom na ton bode proszo, ka naj ga med obcsinszke sztanovnike notri vzemo, za volo koga, y vtom gvisen more biti, ka od szvoje vucsne Mestrije probo more posztaviti, zato naj proszi od Mestrov eden dén na preglédanye szvoje mestrije, ali pa kak sze natsi veli Remeka. steri dén poulek nyegove Mestrije, Mestri naj nyemi odrédiju; naj pa tak boude toga szpome-noutoga Remeka delo odrejeno ka naj doszta ne kosta, li tomi haszek vzéti, yna lejke peineze ob'rnojti naj sze more, steri zgotovleni Remek teda po czejskih Mestrin od Zemelszke Goszpodé na tou odrejenim Commisârom na zoucsi bodoucsem najsze pregledne, y csibi kakso ménso falingo vnyem naisli, takso falingo 'zednim, zdve ma, ztrejmi, ali naj vise stirami Rainski more rešiti; esi pa vtom Remeki veliko falingo bi naisli, teda ali na nouvoga Remeka delo (ali pa kak driigi Mestri szou-dili bodo), na vesenyé szvoje Mestrije na dale naj sze vpouti, kastigo za toga volo naj nejma, y csibi Czejszke Taxe kaj prvle dao. naj sze nyemi y tiszto nazaj povr né; Steripa dobro z goto vi szvoj Remek, taksi vezej taki naj sze notri vzeme, y Zemelszkoj Goszpodi ka med obcsinszke sztanovnike sze bode mogeo notri vzéti naprej naisze posztâvi, teda Czejszko Taxo vpetnaiszet Rainski poloviezo taki, polo-viezo pa na konezi Leta naj polosi vCzej-szko Ladiczu. Szlobodno boude nyemi tak, kak drugomi Mesterszkomi csloveki Mestriju delati, Diticse y Inase tiidi drsati, na dale pa szakse gosesenyé, y pitje prepoue-dâva sze, niti je nej szloboudno etomi vkiip
szpravlenomi czejhi od taksega Nouvoga Mestra, ali Oped, ali piti prosziti, menye pa za volo toga nyega tersiti. S e s z t i A r-t i c u 1 u s. Mesterszkoga Csloveka szin, ali Detics, steri v'ctom Czejhi vkup szpravle-noga Mesterszkoga Csloveka cser, ali Do-viezu za szvoju 'senu hi zeo, y Mester bi 'selo biti, taksi ravno tak, od vandranya, y vesenya szvedocsansztvo more pokazati, y Remeka delo, y driige dusnoszti tak, kak i zviinszki do kraja more szpuniti, od toga niti zpeinezi sze nemre risiti, od navadne Mestrie metemtoga Taxo na polojno v Czej« sko Ladiczu doli placsati dušen boude. Szedmi Artieulus. Szlobodno bode etomi vkiip szpravlenomi Soustarszkomi, y Vosarszkomi czejhi v drugi Mesztaj szto« jecse, y Zviinszke Soustarske, y Vosarszke Mestre po ednom v Czej notri zeti, pouleg toga donok szvoje Articuluse \ zviinszki mesztaj sztojecsemih Mestrih vkiip drsati y mensi Czej stomi vkiip zpravlenomi Czejhi gori posztaviti prepo-vejdasze, taksi zviinszki Mesterszki Cslo-vik pa, Steri sze vete Czej notri zapise od regyeno Taxo szamo na pou dušen je placsati, na Tcjlovszko Processio pa (csi do-broga zroka nebode meo, alipa nyegova da-lekoucsa nyega vo ne zeme) dušen boude priti, tak ravno na Den Czejha y Kvaterna szpraviscsa priti, y Kvaterne pejneze doli posztaviti duscn boude, ali pa vtaksem vrcjmeni poszlati peineze csi brezi dobroga zroka za midi, taksi, te pejneze szletkar po duplom placsati dušen boude. O u s z m i Artieulus. Kak y vszakomi neznanomi, y zviinszkomi Kramari, Trsczi, y szakc fele Mesterszkomi Csloveki brezi vszega zebe-ranva Szvojo partejko, y zrokami priprav« leno delo na Orszacska, y mensa szenyma szlobodno je notri prnesztii, odavati, y odati dopiszti sze, Suprotivnim nacsinom vszem tcim, y tisztim Soustarszkim, y Vo-sarszkim Mestrom prepovidava sze steri szo nej v etom Czejhi szvoje delo zviin Szenymov veto Meszto notri prncszti, y etim domacsim vetom Czejhi vkiip szprav-lenim Mesterszkim Lidem na kvar ocsive-szto, ali pa szkivoma odavati, y tersiti, elipa Soustarszko, ali Vo'sarszko Mestriju delati,
y v peineze szpraviti nej je szloboudno, niti sze nyim pod niki nâcsin tou ne dopiszti, y csibisze vtoum meszti taksi najseo, tiszti po Czemestri zpovelejnyem Zcmels-zke Goszpodé poulek vrejdnoszti najsze kastiga, y zmeszta naj sze vo zapovej; ka sze Nemesko praviiczo, y Szloboscsino do« tiese, nyim po sterom sté Soustarszkom y Vosârszkom Mestri, delo na szvojo potre-boucso delati esibi 'seleli dati szloboudno boude. Deveti Artieulus. Pokehdob vdober red szprâvleni czejh Bosi sztràj, y Ljiibav Blisnyega, poulek toga dober réd ober vszega lyublénoga vesiny, zâto eti szpomenouti Czejski Mestri Bougi drago, y dobrovolno 'sivlejnye naj nosziju, szlos« noszt naj lyiibiju, ti sztarejsi teim Mlajšim dobro példo naj Kâseju, ti Mladi kteim Sztarejsim vsze postényé naj szâsiijo, Mesterszki Dititsje szvoje Mestre naj po-stuju, y podlosni naj nyim boudejo; Czejski Mestri toga Czejha delo (vsze odlâcsanye, szvadlivozt, nepokornoszt na sztran pozta« vivsi) trejzno, mirovno, y pravitsno naj doprnasaju, odrediju, y vszo szpâko naj na sztran posztâviju, ki pa prouti ovoi na« redbi boudo hodili, y nepokorni bodo, y eden driigoga zbautuje, naj moues mâ Cze« mester prouti taksem nepokornim pregre-siteli praviesnoga szouda vesiniti y kasti= gati, ali tak, ka taksa kastiga na eden, dvâ, tri alipa najviše štiri Rainsikc naj ide, na vise pa nej, stera stran pa szteim szoudom nebi bila zadovolna szlobodno nvoi boude brezi vsze kastige pred zemelszkoga Gos-zpouda szvojo teskoucso na prej dati; csibi pa steri v Czejszkom deli szvoju tos-bou nebi pred Czejh, liki na dale bi neszeo. zatoga volo sze tudi naj ne Kastiga, csi pa steri zmed czejszkimi za volo vékse gre« hote, y hiidoga dela bisze tou'so, steroga szoud ober czejszke 'smoznoti bi biu, tak-sega brezi vszakoga odlâsanya Czemester zemelszkoj Goszpodi na znânye naj da, y tam odnet naj szoud csaka, za teim pa, kak szaketele Czejszke Taxe pejneze, tak ravno pejneze kastige vCejsko Ladiczu naj notri sze deneju. Deszčti Artieulus. Vrcj = dno je kâ vszi Czejski poulek szvoe Me« strije naj osztânejo, y eden vdriigoga me-
striju naj szc ne meisa, liki szaki poulek szvoje Mestrije naj osztane, y zato csibi sze kaj taksega naprej dalou, y med dvemi Czejhi kakse pitanye bi sze gori podignolo, tak tiszti, steri tosbo podigne, y prouti ste-romi sze 'selo tousiti, naj pri Visesnyih szvojih zglaszi, y zadovolscsino naj proszi, esi bi pa med teimi Czejskimi Mestrih vek-se pitanje y tosba, bi sze na prej dala, tak zemelszko Goszpodo za volo toga bodo mogli poiszkati. Edenajszeti Artieu-
I	u s. Csibi szpripessenyem vnoga Soustar-szkoga, ali Vosarszkoga dela na prej dalou, takse delo nej szamo ednomi Mestri dati, niti szam eden Mester vsze delo na szč= be naj ne zeme szkvarom drugi Mestrov, liki Czejh med druge Mestre poulek szouda szvojega naj rezdeli, ka naj szaksi poulek raksega dela haszek ma, poulek toga donok ki kakse delo delati da, poulek nyegove voule szloboudno boudc na zgotavlanye taksega dela szebi Mestra zebrati. D v a-
II	a j sze t i A r t i c u 1 u s. Vrejdno je itou ka gda zdriigi varasov, y meiszt kaksi Sou-starszki, ali Vosarszki Deties veto meszto notri pride, taksega brezi znanya Czeme-stra nikomi zmed Mestrov naj nede szlo-bodo na szvoj Mihely notri prijeti, liki taksi prihodni ditiesje naj sze notri oglasziju pri Czemestri, y poulek reda od Sztaroga, do mladoga naj da delo iszkati, y tisztomi, steri naj vekso^ potreboueso ma, ga dati dušen bode. Csi zato donok steri Mester ober taksega Ditiesa steri szeje nyemi pou= lek reda dao, driigoga Ditisea za volo szvojega sziunoga dela zdriigoga Meszta szvo-jim sztroskom szi je szpravo Czemestri naj za volo nvega glasz da taksega Ditiesa na szvoi Mihelv szlobodno notri prime. T r i-n a j s z e t i A r t L c u 1 u s. Pokehdob vdo= broj szlosnoszti sivouesi Czejski Mestri te* da naj bole sze gori zburkajo, gda steri Me-sterszki cslovik tomi driigomi Mesterszko-mi Pajdaši nej szamo naszenyi, ali pa vdrii-gi mesztai nvegovo delo pred drugimi pos-potava, ali pa nyegovo Mestriju zadersava, ali ka je pogibelnejše njegovo dr'sinu 'zobe-csanvom vekse placse inaesi kak vkraj zove, nori, y odvabi, zato csi steri Me-sterszki cslovik, ali pa Deties vetom vkup
zprávlenom Czejhi vtaksem bi sze zapopad* no taksi Mester na dvá Rainska, Deties pa na eden Rainski od Czejha naj sze kastiga. S t i r i n á j s z e t i A r t i c u 1 u s. Pokeh-doub poulek Orszátske právde Szlávne Vár-megyie na delo Mesterszkih Ludih czejno odregyüjo, y nametávajo, za to etoga Czejha Mestri boudosze tüdi poulek toga drsali. Petnájszeti Articulus. Gda steri zmed etih vküp Szprávlenih Mestrov, alipa Deticsov brezi sztrouska boude, y obete'sa blisnyeka Lyübav, y krcsánszka dusnyoszt szevo doprnása ka naj na táksega drügi Czejski skrp majo, y nyega naj pomágajo, csibipa za volo szirmastva szükesen biu na povernejnye szvojega zdravja, tak sega Czej dusen bode zpejnezi Czejszke Ladicze tüdi pomagati, poulek toga donok csi betesnik ozdrávi, y priliko bode meo 'zCzejske Ladicze gori vzéte peineze nazaj povrnouti dusen bode, csibi szepa taksega betésnika betek poveksavao, y vüpanya nebi meo kabi ozdravo, tak ták si na diisi naj sze obveszeli. y brezi szpouvedi naj nemerjé; taki brezi szaksega odlásanya csi Mester boude, Czemester, csi pa Deties ali !Inas nyegov Mesterszki Ver't ovoga Meszta Plibanusi za volo nyega naj glász dá pod kastigov dvá Rainska. Sesznájszeti Articulus. Taksega Mesterszkoga cslo-veka vdoviczi steri je premino, y ona esese nyegovo Imé noszi szlobodno boude Mestriju delati, steroj je Czcih dusen szigdár szpametnoga, dobroga y pri Mestrii razum • noga Ditiesa dati csi pa metemtoga zviin etoga Czejha Mestrie. gdrugomi cslo-veki zamos odide, Mestri i u na dale rivati neszmej, y naj sze taki nyej prepovei. S z e-dennájszeti Articulus. Gda ste* roga gori szpomenoutoga czejskoga Cslo-veka 'Sena alipa dejte merjé teda nazprévod vszi Czejszki moreju iti, y Mrtvo Tejlo do czintora szprevoditi dušni bodo. Steri bi pa tou brezi dobroga zroka zamiido tak Mester na dvajszeti pét guyukeczov, Deties pa na dvanájszet gyukeczov naj se kastiga, Oszemnajszeti Articulus. Ka vsza tá, stera szo eti gori zapiszana Kasze vornej bodo mogla obder'savati, y Diko Bo'so gori podignuti, lagoje zpaeslivo 'sivlejnye odpra-
viti, y dober 'sitek notri prineszti, Kak i Czejska Dela teim bole naj vbousen redi tecseju dušni bodo etoga Czejha Mestri szebi od Zemelszke Goszpode ednoga Co-rnessara vo prosziti, steri vszaksem vrej-meni szpraviscsa, znyegovim na zouesi bitjem vsza Czejska dela tiho, pravicsno, y brezi vsze szuprotivcsine z Czejskimi vku-per dokoncsati dušen bode.
Priszega za one ki v Czej sztoupijo.
Jasz N . N. priszegam na 'sivoga Boga ki je Ocsa, szin, y Diih Szveti, na Blaseno Di-viczu Mariju, y na vsze Szvetze Bose, ka Jasz vsza ona, stera szo vetoj Kraleszkoj nam vszeim vo danoj praviezi, ali v- Arti-culusi nahajajo, bodem poulek mogoucsno-szti moje vorno obdr'savao, niti nikaj, naj mensega Szkrivnoga Czejskoga zpravischa, ali dokoncsanya zviinszkim, ki szo nej v Czej vo ne ovadim, poglavarom nassim Czejskim scsem vuszem pokoren biti, tak mi Boug pomozi amen.
Priszega za onoga, ki Cze Mester posztane.
Jasz N. N. priszegam na 'sivoga Boga ki je Ocsa, Szin, y Diih Szveti, na Blaseno Di= viczu Mario, y na vsze Szvetze Bose, ka jasz od etoga plemenitega Czejha za Cze Mestra iliti poglavara posztavleni poulek mogou-csnosti, y razumne pameti moje bodem tak ravnao, y doprinasao mojo dusnoszt ka etoj Czejskoi Bratji naj mensi Kvar szam rad, ali po nemarnoszti, ali szkaksim drugim talom ne vesinim, y vsze Czejske zkrov-noszti zamuesim, niti zviinszkim ki szo nej vete Czeih vo neovadim; zricsjouv, y za-pouvidi, stere sze vetoj Kraleszkoj praviezi, knigi, ali Articulusih Czejskih nahajajo, scsem doprinasati, tak mi Boug pomozi amen.
Slovenski prevod madžarskih cehov* skih pravil je nastal istočasno z ma* džarskim prepisom 1823. Dokaz temu so ista pisava madžarskega prepisa in slovenskega prevoda ter dejstvo, da sle* di slovenskemu prevodu zapisnik no*
vembra 1822 izvoljenega cehovskega načelstva za 1823.
Slovenski prevod se od madžarskih pravil razlikuje po tem, da ni overov* ljen, nadalje pa manjka slovenskemu prevodu v uvodu naslov cesarice in pravni povod za izdajo cehovskih pra* vil, na zaključku pa pravna odobritev in izročitev po državni in županijski oblasti; slovenskemu prevodu manjka* joči deli so pri madžarskem prepisu pi* sani v latinščini.
Z zgodovinskega vidika kažejo na ve* dena cehovska pravila zadnji ostanek cehovske upravne in sodne samouprave iz srednjega veka. Državna oblast je v novem veku z rastočo močjo deželne* ga kneza omejevala vedno bolj tudi ce* hovsko samoupravo. Doba Marije Tere* zije pomeni tudi na Madžarskem čas, ko prosvitljeni absolutizem nastopa v izrazu svoje moči proti stanovskim predpravicam v korist državne oblasti. Slovenska pravila so naredba s katero se prikrojuje cehovski položaj na za* konsko postavodajo, ki se je začela v Avstriji z zakonom o cehih 1729. Od nekdanje cehovske avtonomije so ostali cehom neokrnjeni samo še stari cehov* ski bogoslužni običaji.
II.
Slovenskemu prevodu cehovskih pra* vil sledi 51 strani madžarsko pisanih računov, ki segajo od 1823 do 1873. Ra* čunom pa sledi konec knjige:
Na Vekivecsni Odlocsek.
Stero je Driizsba Templomtarszka. Odlo* csila stera je Soustarszke Kiizsnarske, Kerz-narske, Vozsarszke, Mestrije zaverzsenoga Czejha nasztavlcna stero szeje zetaksim na* csinom prigoudilo gdaszonajmre, Orszacski
Ravnitelje vu 1848mom, Letti Plemenscsino ali namestrijo povszej Ausztriainszki der-zsavaij ali, Orszagai dol povedali ino vkraij szpravili dajepa, Czcjh k=plemcnscini ali Ne« mestvi priszpodoben ino zsnyene moucsi gor Zderzsavani bio zatoga volo szo vu 1872.gom Letti povszeij, Orszagaij Czeizh Szczeij la dol zaterli ino vsa Mcstcrszka, Ravnanya Orsza-esko, Poglavarsztvo predszebe vzelou. Teda szo toga, Reda kakti sztaroga, Czejha Verli Alozsaezje, vkuper prišli ino szi etak med szebom zgovarjali Skoda bode zanasz steri szmo vu szvoji mladi Lejtaij sze vkuper zdriizsili ino kakti edne Matere touje szve-te, Rimszke, Katoliesanszke, Matere, Czer-kvi sto bode pri nveni. Czeramoninijaij, kaij pomagao ino mertva, Teijla vu Zemlou, Szpravilo Zatoga zroka, volo, szo szi teda zvolili ete Red nadale zderzsavati žetim naesinom da vsza ona stera szo vu sztarom, Czejhszkom Redi pri Szvetoj, Materi Czer-kvi, Obnašali nadale, Zderzsavati ino brezi vszega Mesterszkoga ravnanva edno, Društvo derzsati teda szo sztaroga, Czejha vzeli edno Ime naijmre Soustarszke, Mestrije na te Red ino Ime Driizsba, Templotarszka, i Obertoga szo pri Szvetloj Kraleszkoij Gosz« podi za szloboscsino, vo szproszili ino na Miniszterjomij Poterditi dali i Zetaksim ta: lom ete Red zaesnoli ino na touszo zalou-zsili. 1001), Koron Ausztrianszke Vreijdno-szti, za fundamentom na steri Fundamen-tom szo Driizsbo gor posztavili ino eto gor imeniivano, Summo, kak, Osztaki. Sztaroga Czejha tak vszi Oni kisze vu ete red ali Driizsbo, notri pridriizsijo vszi bodo ete Summe ednaki talniki Liki tou szo dol zavezati da sze ta Summa more pri Driizsbi, za vszigdar zaderzsavati da Poszledniki driizsbe, nani-kakse potrouse poniiezati niti medszebom razdeliti neszmijo nego ovo gor imeniivano Summo, zpazlivosztjom zaderzsavati, ino Zsnijenoga haszka touje vszaki. Lejtni do = hodek zapotreijbcsino niiezati ino Szvetc, Matere Czerkvi kinese, Pomagati Liki csibi Driizsba tak Oszlabila kabi jedinoszti lubav med nvimi vgasznola touje csibi, Driizsba tak na tnalo prišla ka nebi mogli nije Zderzsavati ali csibi szi zvolili. Potomczi kakso driigoga. Imena Driizsbo zderzsavati ali
csibi za volo, Orszacskoga, zburkanya Poglavarsztvo Driizsbo dol prepovedalo teda tisztoga, Vrejmena Zsivoucsi Poglavarje ino Driizsbeniki morejo tou gor Imeniivano Summo vkuper szpraviti ino nikeliko na Szvete Mese Odloucsiti za preminoucse. Brate ino Szesztre toga rej da nekeliko pa Szvetoj, Materi Czerkvi na nyeni kines Da-riivati ino tak žetim odzgora Imeniivanim naesinom Driizsbi Konecz doversiti.
Priszega zatiszte steri sze v Driizsbo notri zemejo.
Jasz N.: Priszegam na Zsivoga Boga kije Ocsa Szin i Diijh szveti, na Blazse* no Diviczo Marijo ina vszc Szveeze Bo* zse, ka sesem vszc duzsnoszti stere sze vu etom Redi ali Driizsbi nahanyajo pouleg mogoucsnoszti, vorno szpunvavati. Pogla-varom Druzsbenszkim scem vuvszem Pokoren biti, tak mi Boug pomozi Blazsena Divicza Maria i vszi Szveczi Bozsi.
Boug vasz naj Blagoszlovi.
Priszega za Poglavare.
Jasz N: Priszegam na Zsivoga Boga kije Ocsa Szin i Diijh szveti na Blazseno Diviczo Marijo i na vsze Szveeze Bozse kaszam jasz od Szlavne Driizsbe. Za N: Poglavara ze= brani tak sesem za vsza, Driisbcnszka du-govanva vorno Szkrb nosziti niti najmensi kvar neij napraviti vsza vu, Szpraviscsi do= koncsanva ovim drugim ki szo nej vu ete Red vo. neovadim tak mi Boug pomozi Bla= zsena Divicza Marija i vszi Szvejczi Bozsi Boug nasz naj Blagoszlovi.
Sklep za reorganizacijo ceha so sto« rili cehovski člani na cehovski skupščini v zimi 1872 73; cehovska skupščina se je sestajala na praznik Treh Kraljev. Ugodno rešitev prošnje na državno oblast pa so Črensovčani vzeli na znanje na prihodnji skupščini v zimi 1873/74. Tako bi izhajal, ako verujemo ustnemu izročilu, zadnji navedeni zapisnik »Na Vekivecsni Odlocsek« iz leta 1874.
Prvi zapisnik v stari računski knjigi črensovskega ceha, to so slovenska pra= vila, kaže terezijansko obrtno zakono= dajo, ki je okrnila samoupravo cehov in ostavila celotne samo še cerkvene običaje. Revolucija 1848 in njej sledeča zakonodaja pa je 1872 črensovski ceh kot obrtno organizacijo končnoveljavno likvidirala. Ker pa je vsebina ceha ob= stajala itak v bistvu samo še v skup* nem bogoslužju in kar je bilo z njim v zvezi, zato ni likvidacija pomenila preloma v cehovskem življenju. Ohra= nil se je ceh do današnjega časa pod starim imenom in izvršuje naloge po=
deželskega pogrebnega in cerkveno* olepševalnega društva. To pa kot tra= dicijonelna zveza večine vaščanov, oziroma mnogih župljanov, brez kake za* konito določene pravne podlage.
Sklep: Odgovor na v začetku stavlje* no vprašanje se na podlagi terezijanskih cehovskih pravil iz leta 1778., oziroma slovenskega prevoda iz 1823 (I.), ter na podlagi zapisnika iz 1874 (II.) glasi: D a* n a š n j i prekmurski cehi so ostanek obrtnih organizacij, cehov iz fevdalne, oziroma iz dobe pred marcem 1 848.
Zdravica
Danko Polak, Ljubljana
Sodček pri sodčku, v sodčkih zamaški kot bi iz sodov gledali škratje ... In okrog mize v družbi veseli danes sedimo, kot da smo svatje.
Deklica lepa, bodi vesela;
danes vsaj danes bodi vsa moja...!
Srčecc zlato, nagni se k meni
dehni v uho mi: »Tvoja bom, tvoja!« —
Res ne? Ti nočeš, deklica lepa? Kako prešerna danes vsa ti si! Daj no, povej mi, kaj ti je, dekle?.. . Drugega morda ljubica ti si? —
Dušica lepa, bodi vesela, solzic ne jokaj v beli ročici,! Bratje, nalijmo čaše do vrha, pijmo na zdravje grenki solzici!
Deklica lepa, grenka soilzica rekla je meni, moja da ti si — Dvigni,mo čaše, pijmo na zdravje tebi; saj sreča moja vsa ti si. ..
Ob kupi vinčeca
Ob kupi vinčeca mislim rad na tc in na minulih dni urice zlate ...
Danko Polak, Ljubljana
Zdaj pa ni dosti več tebi za mene; tebe h golobu zdaj drugemu žene.
Kakor goloba dva sva se ljubila, ko si še ljubica moja ti bila.
Ti zdaj v njegovi si srečna bližini . . . Meni ostali so samo spomini —
Ob kupi vinčeca mislim rad nate in na minulih dni urice zlate .. .
Ti veseliš se
Ti veseliš se solnčnih dni, dni kot pri nas jih nikdar ni?
Janko Polak, Ljubljana
Kaj mi bo, dekle, kraški svet, kjer bi zvenel mi rdeči cvet!
Ni pri, nas solnca
južnega,
tudi ne 'Krasa
tužnega.
Nagelj na oknu, rdeč kot kri, tamkaj na Krasu zvenet bi —
Kdo bi k dekletu šel na vas, z nageljnom velim tu pri nas!
S takim zavriska fant v temo in mu brez solnea je lepo...
Svež mora biti, rdeč kot kri. da že od daleč zadehti.
Ivan Cankar in naša pesem
Bilo je po prevratnih dnevih v letu 1918., ko je iz naroda planilo zatajeno navdušenje vsled dosežene svobode. Vsepovsod: doma, po gostilničnih kotičkih, po kavarnah je šumelo kot v spomladi v panjih.
V prej po vojaštvu zasedenih prostorih naših pevskih društev so se začele zbirati množice pevcev in pevk, ki so jim bila med vojno grla onemela... Pevski veterani, ki so biti leta 191(1. v Beogradu z »Ljubljanskim Zvonom« so prinesli od nekod društveno zastavo, okrašeno s srbskimi trakovi, ves čas med vojno skrito pod premogom. Mladi pevci in pevke so stopali v zbor in peli smo, da je bilo veselje. Pa po vsaki vaji, — takrat ni bilo suše v žepih kot danes — krenili ali k Belemu volku ali h Kolovra-tarju. Zaneslo je nas pa nekoč v Unionsko klet. Ko smo privezali duše z dobro kapljico, smo prav tiho zapeli narodno: »Je pa davi slanca pala«, in sicer s tem napevom, ki ga je harmoniziral prof. Marko Bajuk in vpletel v skladbo tudi baritonski solo:

t
Je pa da-vi
• $ —?
sla - nca pa-la
-M---»--O -
na ze - le
rf-
trav - ni - ke,
Zorko Prelovec, Ljubljana
ip^C- t
6=t2=p:
je vso trav-co


"t"
T"
po - mo-ri- la
—
I
in vse žlaht-ne ro - ži - - ce.
Od sosednje mize je vstal pokojni Ivan Cankar in prisedel k meni. Pripovedoval nam je, da je ta pesem najlepša slovenska narodna pesem po besedilu in melodiji. Rekel jc, da se na glasbo prav malo razume, da so mu pa najljubše tri pesmi, če jih fantje lepo, decentno zapojo: narodni »Je pa davi si a n c a p a 1 a« in »S e m m i -s 1 i 1 s n o č i v vas iti, pa j c b' 1 a m e-g 1 i c a v jezeri« ter umetno, sedaj že ponarodelo »J a z bi rad r d e č i h r o ž«. Za drugo pesem pa je trdil, da je nastala ob cerkniškem jezeru.
Pozneje sem bil s Cankarjem večkrat v pevski družbi, zadnjič par tednov preden je zbolel v Krapševi kavarni na Taboru. Zopet smo mu zapeli njegove tri najljubše pesmi, dasi nismo slutili, tla mu bomo kmalu morali zapeti v zadnje slovo. Naj te skromne vrstice pričajo narodu, da je bil veliki pisatelj Cankar tudi velik prijatelj naše pesmi. Kot svet spomin na večere, ki smo jih pevci prebili v njegovi družbi pa hranim njegov fes, ki ga je imel vedno na glavi, ko je pisal svoja znamenita dela v sobici na Rožniku. —-
Anida
Radivoj Rehar, Maribor
Ti plamen si bele sveče, ki iz duše svoje gori, iz duše svoje prečiste, iz misli svoje prebolne, iz svojih globin neskončnih, ki vanje ni cest ne poti...
Ti plamen si bele sveče, ki vab« v svoj smrtni krog, v strašnih želja hrepenenje, v mrtvih zarij blestenje, ki sta nad njimi obupala — satan in Bog ...
Ti plamen si bele sveče: kdor se približa — zgori, ko da ga je večnost uklela ko' da mu je duša iztlela od silne — neutešljive strasti.
Elegija
Pojem usodo človeka, ki rojstva ga čin vrgel je v svet na prelomu strahotnem sto*
letja.
Bog ga obdaril z nemirom je večnega petja, on pa z njim nikdar dosegel neba ni višin.
O ta usoda življenja, ki mimo je šla, verno sledeča srca zmagovitim ukazom, v svetu dogajanj s prelomljenim dvojnim
obrazom.
kakor bog Janus ga v mitosu rimskem ima!
Janko Samec, Maribor
V kaosu strašnem duha neopisnih zablod šli so za solncem tipaje njegovi koraki Vstajali bebci pred njim so ko slavni junaki, da pokazali v prihodnost bi lepšo mu pot —
On pa vse sanje mladosti je v sebi razbil, v lice pogledal je smrti v poslednjem gro«
hotu,
liro je svojo raztreščil ob kamnu na potu. pa se v molčanje vsevcčno ko bog je zavil!
Marko
Ko je najmlajši — Marko —- prišel od šolske maše, je na svoje veliko začude--nje našel vrt pri očetovi gostilni nabito poln. Sami znani obrazi so bili: služki= nje, postreščki, znanci iz sosednjih stanovanj, ljudje, ki še nikoli niso bili v očetovi gostilni. Saj sploh nikoli ni bilo nikogar. Prazne so bile sobe in vrt. Red; ko kedaj je zašel samcat gost, popil svojo merico in odšel. Mir in tišina sta bila v očetovi gostilni. Marko je strmel na vrt, od enega do drugega so mu be* gale oči. Vsi so pili. Pivo, ki ga sinoči
Makso Šnuderl, Maribor
še ni bilo doma; vino, ki ga gostje niso hoteli piti, češ, da je kislica. Dve ženski sta nosili, vrteli se med mizami, odna* šali prazno posodo in prinašali polno. Eno omizje je odšlo, a od druge strani so se njega člani spet vračali, posedali k posameznim mizam in spet naročali pijače. Čeprav ni bilo več ko deset, so se že oglašale popevke, kreg tu in tam in pijanost.
Marko je dolgo stal ob vrtni ograji in gledal. Oče je gotovo vesel, je pomi= slil. Zaslužil bo. Novo obleko mu kupi
—• saj mu je obljubil, da jo kupi, čim poj de gostilna bolje ali čim jo proda. Sedaj je slaba. Na slabem mestu je v predmestju, nihče ne more izhajati. Bo že bolje. Oče je bil mnogo zdoma, mati je rekla, da išče kupcev, takih, ki imajo denarja. Aha, je mislil Marko, to so oni debeli, ki imajo v ustih cigaro in ki se vozijo v avtomobilih. Na prstih debele prstane, zlate verižice, lepe obleke in žene so pri njih, tako lepe in mile, bolj ko mati, ki ima same brazde po licu in objokane oči. To so kupci. Takih torej išče oče. Plačajo mu gostilno, vrnejo se spet v prejšnje stanovanje, ko je bil oče še natakar. Tedaj je bilo bolje, dosti bolje. Oče je imel vedno dovolj denarja in mati ni bila objokana. Napitnino so mu dajali, saj je bil oče plačilni natakar. Oče bo spet plačilni natakar. Denarja bo imel vedno dovolj in mati ne bo več objokana. On pa bo imel novo obleko!
»Marko!« je šepnilo za njim. Brat je bil, važno se je držal, kapo je imel po strani in cigareto v ustih. Brat je bil pikolo, zato je smel kaditi, še kak denar je včasih dobil in je bil zelo samosvoj, brat s svojimi šestnajstimi leti, in sila vzvišen nad enajstletnim Markom.
»Viš ljudi, a? Gostilno prodajamo! Kupec je prišel. Pri očetu sedi in poga* jata se. Da boš vedel: Oče je rekel, da reci, ako te kupec kaj vpraša, da je zine* rom toliko ljudi. Si čul? Drugače boš repen! K očetu pojdi! Vsi so tako rekli, oni. ki pijejo in domači. Temu se pravi: gostilno prodajati, da boš vedel. Mar* ko!«
Marko je počasi korakal za bratom. Kako je — prodajati, reči, da je zmerom toliko ljudi, ko jih pa nikoli ni? Nepri* jeten občutek in nejasna misel sta ga
vznemirjala. Pozneje povpraša mater, je pomislil, brat bi ga sunil, če bi dvo* mil v njegove besede.
Res tam je sedel oče in neki gospod.
»Kupec je,« je šepnil brat.
»Kje?« seje čudil Marko in se oziral.
»Budalo, tam z očetom sedi!« se je razhudil brat.
Tam z očetom! Pa saj to ni kupec! Saj ni bog ve kaj oblečen, suh je, nima prstanov, in lepih, milih žen ni ž njim. Avtomobila tudi ni v bližini. Kakor oče je, menda tudi natakar, zaupljivo gleda, prijazen je, bolj kot oče, ki se zadira. To je kupec? Ah, saj ne more biti...
»Marko!« je zaklical oče strogo, opa* zivši dečka. »Sem pridi! To je najmlaj* ši.« je dodal tujcu, ko se je Marko pla* ho približal. »Plah je, še mlad, drugače ga pa ni strah ljudi. Saj je vajen ljudi, nikoli nismo sami, vedno šum in ropot okrog nas.«
Marko je pogledal očeta. Šali se oče. Mir je v tem predmestju, mir, ne voz* nikov ni ne sprehajalcev, ko da bi v slepo šle vse ceste tod mimo.
Kupec ga je prijel za roko in ga pobo* žal po laseh.
»Ti si priden, dečko, kajne? A od maše hodiš? Ti ne bo žal, ako oče proda gostilno, kaj?«
»Ne,« je rekel Marko in veselo po* gledal kupca.
»No, no,« je dodal oče nemirno.
»Tak nisi rad tu?«
»Lepše je bilo prej, doma smo bili — tu pa nismo.« —
»Kaj smo pa tu. čuk ti mali?« je vpra* šal oče jezno, da si Marko ni upal več povedati. Rad bi bil kupcu še rekel, da je poprej imel oče denar, mati ni jokala in on je imel lepe obleke. Molčal je.
»Ali te ni strah ljudi? Ne? Jih je zme* rom toliko tu?« Glas kupca je bil zve* dav, malo trepetajoč in skoro boječ. Marko je dvignil oči in videl, da je ku* pec negotov in neodločen.
»Zmerom,« mu je ušlo, ko ga je brat sunil od zadaj. Oče se je oddahnil. Tudi kupec se je posmejal.
»Jaz sem od daleč, Marko, veš, od morja. Doli so nam vse pobili. Sedaj se selimo. Pa si res priden, Marko, tih, dober fantek si, ki še lagati ne zna. Na, kupi si kaj, kar hočeš, nikogar ni treba vprašati, kaj in kedaj boš kupil! Le vzemi!«
Stisnil je Marku moder bankovec, de* setak.
Nato sta kupec in oče odšla.
Desetak je bii lep, še čisto nov, mo* der. Toliko denarja še ni bilo njegova last. Do večera mu je bil desetak v mi* slih, še v sanjah. Shranil ga je v svoj molitvenik. Dolgo je ugibal, kaj bi kupil zanj. Hodil je po mestu, gledal izložbe, vprašal za to knjigo s podobami, za ono žogo — a odločiti se ni mogel. Zameri! bi se prijaznemu kupcu. Ako bi ga vpra* šal: »No Marko, kaj si pa kupil za moj desetak?«, pa bi mu moral odgovoriti: »Podobice! Žogo!« Sram bi ga bilo. Po* reče rajši: »Shranil sem ga. Da se še več nabere in za spomin na vas. Nihče mi še ni dal desetaka.« Pa bo kupec vesel in ga bo spet pobožal po laseh. —
Ni bilo dolgo, ko so se selili. Kupec je prevzel gostilno. Oče je bil spet pla* čilni natakar, denarja so spet imeli do* volj. Marko je imel lepo pražnjo obleko, le mati se je jokala dalje. Zakaj se mati še vedno joka, to je delalo hudo pre* glavico Markovim mislim. Vse je po starem, no, prav čisto vse. Še bolje je.
Brat hodi samo spat domov, hrano ima pri gospodarju in zaslužiti si zna že za obleko; kajti cigarete prodaja, najstarej* ši pikolo je in klofuta mlajše, ker ima pravico. Brat nič ne stane matere. Pa vendar joka. Vpraševal je mater, mati pa ga je le pobožala po glavi in rekla, da on ne razume, ko bo velik, bo že vse izvedel in razumel. Pa tudi to ni bilo Marku jasno. Kaj bi ne razumel, zakaj? Saj knjigo bere, pa vse razume, pa ne bi razumel, ako kdo joka? Skriva mati nekaj, skriva, je uganil, povedati se boji, da bi ne bil oče hud ali Marko žalosten. Uboga mati! Bo že izvedel.
Pred dnevi se je moralo nekaj zgoditi. Doma je bilo vse tiho. Oče je molčal, hodil temnega čela in sršečih obrvi, mati je zdihovala, molila in jokala še huje. Marko je plaho pogledoval enega in dru* gega, vprašati se ni upal, skrival se je, koder ni bilo nikogar in čakal, da se povrne v hišo mir. Zvečer je prišel brat. Sunil je Marka, ležečega v postelji.
»Marko, ali veš, kaj je?« je vprašal ošabno. »Jaz pa vem, jaz, poslušal sem, ko sta se kregala oče in mati!«
»Kaj?« je dahnil Marko, namršil čelo in strahoma gledal na brata.
»Kupec hodi za očetom. Izvedel je, da je oče tisto nedeljo zastonj dajal piti in vabil ljudi, da bi kupec mislil, da jih je vedno toliko. To ti je bil tepec, ku* pec!« je kihnil brat in se tleskal po ko* lenih. »Tuj je bil, še nikoli ni bil pri nas, pa ga je naš oče speljal na led. To je bilo pametno!« je dejal važno, položil kazalec na čelo in strogo od obeh strani prsta pogledal na Marka.
»Kaj je, ti?« je vprašal Marko, srce pa mu je bilo, da ga je bolelo.
»Budalo! Kupec hoče denar nazaj, pravi, da ni bilo pošteno. Oče pa pravi, da ne. Kupčija je kupčija, je vpil nad materjo. Mati pa ga je na vse načine prosila, da naj vrne denar in vzame go« stilno. Pravi, da bo ona sama v gostilni, oče naj le služi. Pa jokala je. Oče pa noče. Pa ima prav!«
»Kdo ima prav?« je mukoma vpraše« val Marko.
»Oče!« je zarežal brat. »Zakaj se pa da! Vsak pravi, da je oče v pravici, ku« pec je kupil mačko v žaklju! Tako je!«
»Pa zakaj,« je drenjal Marko v stiski, »vendar pravi mati, da naj da oče denar nazaj, če ima prav?«
Brat se je zasmejal in se vrtel, stoječ na eni nogi.
»Ženske ne vedo nič! Molče naj! Babji jezik!«
Marko je odkimal. »Kdo je rekel?«
»Oče je to rekel,« je zavpil brat in se pripognil proti njemu. »Oče, da veš, mas teri je rekel, ko ga je prosila, saj sem na svoja ušesa slišal!«
Marko bi še rad vedel to in ono. A brat se je tiho napravil, ukradel vežni ključ in pobegnil. Zapretil mu je, da ga bo nabil, ako ga izda. On gre lumpat, pit gre, pa ni treba, da bi vedela oče in mati.
Noč je bila dolga. Marko je bil doslej vsako noč prespal in ni vedel, da so noči tako dolge. Dosti daljše so ko dnevi in grše. Tema je, v temi pa so prikazni, ki strašijo. Vso noč ni zaspal. Ugibal je to in ono. Četudi ima oče res prav, je pa le res, da ni bilo prav, ako ni kupcu po« vedal, da zastonj pij o oni gostje na tisto nedeljo. Samo, kdo ve, je li mu povedal? Pa zakaj se je tedaj moral zlagati, da je zmerom toliko ljudi ko ta dan? Brat je
rekel, da je to kupčija, no, je bila pač laž ta kupčija. Iz teme mu je stopil pred oči prijazni obraz kupca. Gledal ga je prijazno in počasi, skoraj nezaznavno odkimaval. »Kaj bi radi? Ali ste hudi, da sem tako rekel? Ko pa vedel nisem, da je zlo. Saj je oče ukazal. Vrnem — o povrnem desetak, saj ga še imam, hvala Bogu!« Obraz je izginil. Marko je vstal, v temi poiskal molitvenik in spet legel. Jutri poj de po šoli t je v predme« stje in ponese desetak kupcu. Da. tako stori in to bo prav. — Odleglo mu je. Nič več ga ni bolelo srce in prikazni ni bilo več iz teme. Saj je medtem že za« blisnil dan ob oknu. Trudne veke mu je zatisnil spanec. —-
Marko bi bil moral priti ob treh iz šole. pa ga ni bilo. Tedaj je tekel v pred« mest je, v prejšnjo očetovo gostilno, v knjigi desetak. Pred hišo je bila črna množica, pogrebci. Duhovnik je pel ob« redne molitve, mrliški voz je stal pred vhodom.
Marko se je prestrašil. Nekdo je umrl. Blizu njega je bil deček in gledal. Mar« ko je stopil k njemu.
»Ti, kdo je umrl?«
»Gostilničar,« je odvrnil deček in pre« meril Marka od pete do glave. »Obesil se je.«
»Obesil?« se je prestrašil Marko, be« seda ga je stisnila za grlo, da je s težavo požrl sline, ki so se mu nabrale na ustih. »Ti. to je bil ta, ki je gostilno kupil?«
Deček je pokimal. »Ali ne veš? Ogo« ljufan je bil, veliko je plačal, a mu niso hoteli vrniti denarja. Pa se je obesil.«
Marko se je ko v omotici vrnil in s počasnim, trudnim korakom odšel proti domu. Ves star je bil v obraz, pogled mu je bil moten, ves blesk mu je bil
ugasnil v očeh. Prišel je domov, ni od* govoril na vprašanja matere, kod je ho« dil, ni se dotaknil malice. Šel je v sobo, slekel svojo lepo obleko, vrgel jo po tleh, in si oblekel ono grdo, raztrgano, ki jo je nosil še tedaj, ko so bili v go« stilni. Vzel je desetak, stisnil ga v roko in se potuhnil v kot. Toda prišla je mati in ga izpraševala, kaj mu je, če je bolan. Marko je odkimal, s težkimi koraki je odšel in se na stopnišču obrnil proti podstrešju. Tam je sedel na bruno, na« slonil težko glavo na roke in komolce uprl ob kolena.
Kupec je umrl. Zato je umrl, ker ga je bil oče prevaril za gostilno. Od morja je bil prišel, od daleč. Ni bil kupec, kot so oni z avtomobili, milimi ženami, lepi« mi oblekami in prstani. Siromak je men« da bil kot oče, vse je dal za gostilno. Oče njegov je goljuf. To je kljuvalo ne« usmiljeno po njegovi glavi. Goljufal je, da lahko kupi Marku novo obleko, da bo spet denarja in da mati ne bo jokala. On, on Marko pa je kriv, da se je kupec obesil. Kupec ga je po laseh pobožal, kupec je bil prijazen ž njim, kupec mu je desetak dal — on pa se mu je grdo zlagal, tako grdo, da je moral kupec v smrt. ..
Dečka je stresavalo po vsem telesu, vročica je gorela po malem telescu, nje« gove velike sive oči so bile ko kalna pregrinjala pred njegovo zavestjo. Ko« molči so mu zdaj pa zdaj zdrknili s ko« len. z glavo je sunil naprej, da bi skoro
padel. Komolci so ga boleli. Truden je bil. Še vstati ni mogel, da bi zlezel z visokega trama in legel. Glava ga je bo« lela, strašno mu je kljuvalo po sencih.
Kupec je bil dober ž njim. Kupec mu je dal desetak. Kupec ga gleda tako milo, smehlja se tako v zadregi. Marko pa se laže. Tako grdo se laže, da si angeli z dlanmi zakrivajo obraz. Nič mu ni bil storil kupec. Marko pa se mu je zlagal. Kupec je šel v smrt. Sedaj visi tam v kotu, v črni temi. Visi na zanki in ga gleda.
»Vrni mi desetak, Marko! Desetak!«
Marko se je stresel. Preplašil se je privida. Splazil se je iz podstrešja in se tiho izmuznil iz hiše. Z rokama si je tiščal senci, kjer ga je najhuje bolela glava in je tekel na pokopališče. Tam je nekaj časa begal med grobovi in po« tem vprašal. Pokazali so mu grob.
Obstal je. Tu leži dobri kupec? Tru« doma je potegnil iz žepa desetak in ga molel proti kupcu v jami. »Vzemi, dobri kupec, na!« — so govorile motne misli Markove. »Marko ti vrača desetak!«
Nič se ni zganilo. Le včasih ga je po« božala temna megla po očeh. Joj, tedaj pa se je Marku kupec približal. Pobožal ga je po laseh in mu vzel desetak.
»Saj nisem hud. Marko, še na očeta ne, ker si dober, Marko . . .«
Marko se je smehljal. —
Našli so ga vročičnega ob grobu. V krčevito stisnjeni, vroči rokici je proti grobu molel moder bankovec, desetak.
s
65
Burja jesenska
Katja Špur-Huropoljska, G. Krapje
Zunaj mesta je bil pogreb. Kdo, oj, kdo je v !krsti beli ležal, da mi je 'billo,
kakor da so moje srce vanjo dali?
TI.
Burja jesenska je vse razdjals poti, jaz sem sred polja sam. AlLi mati mi več ne živi? K njej bi šel, v njen topli hram.
Še 'v obraz je bil ves moj: Bel in droban.
Koga, oj, koga so to danes pokopali, da mi je bilo,
kakor da sem jaz sam na smrt bolan?
Po dnevu ne vidim poti vsled solza, po noči me gost mrak obdaja. Oj mati, sredi mojega srca koprnenje prebridko vstaja
Oj mati, jaz sem ves bolan, oj mati, od osamelosti bolan! In burja divja mi prek osirotelega srca.
Ante Trstenjak:
Oblačenje neveste v Srbski Lužici
Aforizmi o umetnosti
Umetnost je narodova najgloblja ko« renina, ki mu dovaja sok notranjega živ« ljenja; obenem pa je njegov najvišji vrh, po katerem se meri višina njegove kulture. Prirojeni instinkt umetnikov obsega dobo časa. V realizaciji nastopa sicer kot samostojen tip, kar daje nje« govemu delu individualen značaj. Ker nastane umetnina elementarno, s silo posebne čuvstvene dispozicije, zato vse« buje značaj in duha svojega očeta ka« kor tudi zemlje, iz katere je tvorec zra«
stel, psiho življenja njegove rase. *
Kakor ne sme vezati svojega notra« njega hotenja in volje na materialnost življenja, kdor se je zamislil v obraz umetnosti, ter išče v njej svoje prave po« dobe, zveličanja v nje elementarni sili, tako ne sme narod, najsi je še tako maj« hen. meriti svojega duševnega hotenja po uboštvu svoje posesti. Zakaj, tudi v malem narodu lahko tli toliko isker no« tranje lepote, da se vzbude plameni, ki se kot rože spleto v venec vsečloveške
Tratnik Fran, Ljubljana
lepote in s tem utemelje zahtevo, naj ga svet ne sodi po njegovih slabotnih telesnih močeh.
*
Poznejše doživetje služi človeku v po« jasnilo preteklosti in meni je življenje preteklosti bolj jasno v spominu, kot takrat, ko ga živim... Trpkost usode me je vedla globoko v življenje, kjer sem grešil in molil; trpljenje mi je bilo že sladkost; vse pa je spajalo srce v svojem zrcalu in vžigalo v duši bolest. In kot bi utrl solzo z očesa, sem z okor« no roko naznačil v svojem delu utrinek iz težkega življenja...
Danes čutim, ko da sem dospel na sredino poti, odkoder slutim svoj cilj, kam sem se namenil. Kako daleč pri« dem v realizaciji svojega spoznanja, ne vem. Zame samega to tudi ni poglavitna stvar. Za človeka je glavno, razodevati si skrivnost nature in priti tako bližje k Bogu... K njemu najkrajša in naj« lepša pot je pot umetnosti! —
Kresni sen planin
Dejali so, naj iščem Janeza Krstnika na kresno noč, ko praprot žari v čudo« vitem sijaju in se bele gore odkrito sme« jejo človeški neumnosti. Iskal sem Jane« za Krstnika po vsem Vitrancu; praprot je pač dehtela, a je bila temna, mračna, da je človek izgubil vero v svetnika, ki kresuje nocoj po dolini in prijetno leži med govorečo praprotjo. Samo kresovi so goreli na treh gričih nad vasjo in go« reče ploščice so švigale kakor zvezdni
Josip Vondot, Ljubljana
utrinki nad dolino. In fantje so prepe« vali in dekleta hrepenela kraj molčečih linic, zadelanih z naglji in rožmarinom. Janeza Krstnika ni bilo nikjer; kresni praznik je prepeval s prešernim glasom, klical svetnika in ga vabil. Praprot je dremala sredi gozdne teme in ji ni bilo mar za praznik in še manj za Janeza Krstnika in je vedela, da so mrtvi bo« govi, ki so prepevali nocojšnjo noč po Vitrančevih senčnih pobočjih in plesali
5*
67
brezskrbne plese sredi mladenk, gorečih v živi ljubezni. Bogovi so umrli, oltarji pod Vitrancem se razsuli, v kresni noči govoreče gore so onemele, ljubezen je postala žival, a ljudje po gorski dolini so se izprcmenili v sence in klavrne razvaline, ki niso vredne, da bi se božje planine zrušile nanje.
A človek trdovratno išče sredi razva* lin, da bi našel vsaj košček onega bož* jega razodetja, ki se je smejalo nekoč nad tem svetom. In ga najde in je sto* krat poplačan. Pod Vitrancem stoji sre< di dehtečega loga dekle in strmi sam bog ve zakaj nekam na zasnežene gore. Solnčni lasje se vijejo okrog glave, ne* besne oči se smehljajo pokojno in v njih se skrivajo zvezde in kresni dan, a vit* ko, v mladosti kipeče telo je kakor sa* nja, ki jo more roditi samo božji maj. In gledaš in čakaš, kdaj krene v gošča* vo pod Vitranec, kjer še vedno stoji skrit, pritajen oltar boginje Žive; na žrtveniku zažge sveti ogenj in v molitvi prečiste svečenice se zgrnejo okrog ol* tarja mrtvi bogovi in zapojo sveto kre* sno pesem. In človek čuti in vidi vse to in ve, zakaj se ne zamajejo planine in ne zasujejo klavrne doline. Svečenica boginje Žive še živi in dokler živi v svo* jem solncu in maju, bo Vitranec še vedno sanjal, zamaknjen v preteklost in božji dan.
Kresnice pešajo in pešajo. Med zar* delimi gorskimi rožami se utrinjajo ka* kor žive misli, ki jih seje ljubezen po mladem srcu in jih ugaša drugo za dru* go. Nekje v globočini šumi gorski po* tok in daleč doli na vasi pojo v jutranjo temo petelini. Po zelenem, v rosi se ko* pajočem rušju sopejo srne; kresna noč jih je bila zazibala v spanje in jim je
pripovedovala bog ve kaj. A zvezde so bile zatonile kdo ve kam in kdo ve če* mu — in človek je sam sredi gorske sa* mote in ne ve, čemu je kresna noč na svetu in čemu vse sanje, ki so tako čud* ne, da se jim mora smejati sredi belega dne.
Jutro hiti čez zelene gore in skalovje žari v solncu kresnega dne. Silen vonj puhti od rušja; rosa se usiplje s pritaje* nim žuborenjem s preozkega listja. Srne so postale nemirne in se prebujajo dru* ga za drugo. Z bleščečimi očmi strme v jutro in v živi ogenj, ki se trese po skalovju in se jadrno bliža pritlikavemu rušju. In doli v zagorski vasi zapoje zvon klavrno, tako klavrno, da se v du* ši ne zgane niti najslabotnejša molitev, niti misel na Boga, ki ga kliče klavrni zvonček.
Kje je sen zagorske kresne noči? Bi* lo ga ni nikjer, našel ga nisi, dasi si hre* penel po njem in si hotel v njem preži* veti še enkrat vso svojo mladost. Iskal si bogove, da jih šiloma privedeš na njihove skalnate prestole. Našel jih nisi, ker so se poskrili pred človeško neurn* nostjo, in videl si samo zapuščeno sve* čenico boginje Žive in si sanjal vso kresno noč samo o njej in o šmarničnem oltarju, ki dehti na njenih prsih. A sve* čenica je odšla; za njo je odšla tudi kresna noč in ostal je samo spomin na* njo, tako vroč spomin, kot je kresni dan, ki žari in peče po samotnem gor* skem skalovju in je vanj zapleten silni vonj planinskih rož.
In bog ve, če je vredno, da človek živi samo zaradi tega spomina, zaradi šmar* ničnega oltarja, kjer ne bo nikoli žrtvo* val ničesar, niti misli ne, ki se šiloma zgrinjajo okrog oltarja in bi se rade
žrtvovale samo iz razkošja in neizpol; njene ljubezni.. .
#
Samoten jastreb kroži nizko, nizko nad skalovjem. Srne so se umaknile dol med borovje, da v miru in senci presa; njajo kresni dan. Solnce žge in večni sneg po planinah se iskri za motnim solnčnim prahom in vse je zavito v pro; sojno, modrikasto tenčico, kakor da spi planinski svet po težki, prečuti noči. A to ni spanje, to je le neko čudno življe; nje, ki ga ne bo človek razumel nikoli.
Globoko v razjedeni, skalnati strugi šumi in bobni razježeni gorski potok. Mala Peščenica. Divje je čas razoral pe; čine nad njim; razklal jih je in razdro; bil, da zdrve vsak čas v preozko sotesko in zajezijo razdivjani potok. Razvaline gorskega sveta, kjer se je nemara pred tisočletji razgrinjal najlepši paradiž, ko« der so se sprehajali najlepši ljudje in so prežale naj okrutne j še zveri. A čas je zamahnil in iz teh groznih razvalin ne sezida nihče več onega, kar je bilo času v napotje in kar so oboževali naj« lepši, ljudje.
Po ozkih jarkih polzi drobna vodica. Kakor srebrna nit je razpeta med začr; nelim skalovjem in se bliska v žarečem solncu. Ob vodi dremlje star, oguljen divji kozel, ki ga je bil iz črede izpo; drinil mlad, svež tekmec in so ga radi nezmožnosti zapodile koze iz svoje sre; de. Trudno mežika proti solncu in je otopel že tako, da se mu ne ljubi več puliti gorsko travo in piti vodo, ki cur; Ija tik pred njim, dasi je žejen in gla« den. Silen vonj izpuhtevajo gorski nageljni krog in krog; kresni dan zaliva gorski svet z življenjem, a divji kozel hoče umreti, ker mu življenje brez lju;
bežni ni življenje, temveč samo smrt, ki je hujša od resnične smrti.
Dva jastreba sta se pripodila preko gole glave topega Kumliha. Nizko se preganjata skozi soteske in vriščita z odurnim glasom, ki se gubi med bobne; njem gorskega potoka, a se vendar vse; okrog odbija od razklanih pečin. Gori nad šopom preperelih, z lišaji gosto pre; preženih hoj sta se spustila na zemljo kdo ve zakaj —■ in po soteski ni živega glasu. Samo razpenjeni potok se vali čez skalovje in rohni in bobni ter se prši v tisočerih mavricah po razpranem pro; du.
Če ima kresni dan še vedno svojo moč. odkar so legli stari bogovi v nepo; znane grobove? Nikjer se je ne vidi več, niti planinski svet je ne čuti več. Gore se zavijajo v molk in tihe sence, skalovje se krši in se neprestano vali v doline, odkoder ga raznašajo divje vode daleč, daleč v ravnine, kjer prhni in gine. Divji golobi grulijo nekje v red; kih hibah in preko soteske vzplahuta in beži v stoletno goščavo divji petelin, ki je bil že davno odpel svojo pomladno ljubezensko pesem. In kaj mu je bila kresna noč in kaj mu je kresni dan, ki pripeka gori v borovju in ob oblizanih skalah? Prazna senca, v kateri ni niti sledu ljubezni, zaradi katere živi sleher; na stvar na svetu, in zaradi pokopanega kresnega sna ni vredno, da bi človek še gledal po drugih sanjah. Ljubezen je po; kopana, še preden je utegnila vzbrsteti, a iz groba ne vstane več nobena reč na svetu.
Za skalovjem, za grmič jem se je upe; hala razjarjena gorska voda. Pohlevno žubori med peskom, kakor da počiva in se vsak hip spet zažene med kljubu;
joče skale. Gosto, še zeleno ravšje po* kriva prostorno trato, vso zastrto z de« belo roso, ker solnce še ni bilo nikoli posijalo semkaj. Človeku se zdi, da je tu gomila, ki pokriva sam bog ve koga, ki je šel iz sveta, da umre sredi te gor« ske samote. A ni gomila, temveč zadnja postelj, kamor je s smehom legel pri j a« telj, ki se je bil naveličal glupih kresnih sanj in neumnosti človeškega življenja.
Ni se mu tresla roka, ko je držal pu« škino cev na srcu in je dobre volje iz« prožil petelina. Voda je žuborela kraj njega, jastrebi so krožili nad njim, a si niso upali do njega. Z mrtvimi očmi je strmel v modro nebo, kakor da išče na njem kresnih sanj, ki jih ni bil sanjal nikoli. Telo mu je sprhnelo, kosti oble« dele v solncu, a bedasti ljudje so jih zagrebli v dolini v zemljo, a bi jih ne smeli, ker niso imeli pravice. Prijatelju ni bilo mar za grob, prijatelj je hotel, da ga zasujejo gore same, ker samo tak grob je vreden človeka, ki ni nikoli sa« njal sna kresne noči...
Solnce žge više gori po pobočju in od peska in rušja puhti neznosna sopara.
Človeka bole oči, da jih zastira z znoj« no roko. Vsede se na kamen kraj prija« teljevega zadnjega ležišča in misli bog ve kaj. Kresna noč je izginila kakor prazna megla nekje v daljavi; gorski potok šumi in dol s pobočja se vali ka« menje z zamolklim truščem.
Kaj je še življenje sredi kresnega dne? Kaj sta še kresna noč in kresni dan sredi gorske samote? V naravi ni več ljubezni; zamrla je že v davni po« mladi in onemela v skritih gnezdih ter v dehtečih čašah gorskih rož. Planinski bogovi so umrli, oltarji so se razsuli, ljudje so postali v svojem hlepenju brez« umni. Samo svečenica boginje Žive je še preostala od vsega sijaja: z nebesni« mi očmi strmi na planine, solnčni lasje se ji usipljejo okrog glave in njena po« stava je ponosno vzravnana, kot da je še vse tako, kot je bilo pred tisočletji.
In zaradi te svečenice živi še kresni dan in zaradi te svečenice človek z lah« kim srcem prepeva in vriska sredi gor« ske samote — tudi na grobu prijatelja, ki ni nikoli sanjal sna kresne noči. ..
E
Krizanteme
Oči zastrte — dušo mrak objel. . Kot da življenje pobegnilo je v dahnjenih sanjah krizantem, vse polno belih — belih vzklilo je.
Ela Var, Ljubljana
Pokrile ve.s izmučen mi obraz ... Pokrile dušo kot koprena bela, o mati, da bi bedna smela zasanjati v večnost z njimi tudi jaz...
V trpljenju moj brat
Na strmi, življenja razdrapani poti srečal se najin je trudni korak v iluzijah sanj v grozeči samoti roke si mi nudil, v trpljenju moj brat.
Ela Var, Ljubljana
Vera v srečo — božanstvo, posmrtnost oživela je nama obupana srca, pobegla očes je vidna potrtost, razjasnila se duš neprodirna je megla.
Drhteče roke tesneje skleniva, bratsko deliva bolesti breme, škodoželjne usode zlobo zabiva. beživa k svetlobi iz objema teme
Pesmi	Dušan Vargazon, Ljubljana
Spomladi
Golob je vzplahutal v pomladni zrak Skoz majhno okno podehteva vrt, in preko sivih sten mehak	jetnik strmi v sivino, kjer ves beJ
je pal odsev.	izginja svit in vrsta temnih črt.
Pomlad v Slovenskih goricah
Topoli so se skrili v plašč noči,
v daljavi reka srebrni,
a od nje sem čez
sili z vetercem v temo
opoj. Je res? ...
Pod gorico tiho vabi okence svetlo.
srcu
Videl sem tvoje kodre, tvoje očke modre: v njih nasmeh, k meni prišle so sanje, tihe, nevsakdanje v teh nočeh.
Jaz bi ti v očke pogledal, jaz bi ti nekaj povedal: saj je pomlad — pa se pod okno odpravim, ah, in le vetrčku pravim, da te imam rad.
Ljubil sem
Ljubil sem tiho sinjino solnčnega dne, sanjal sem sen v globočino bistre vode.
Leta so reko skalila, v zraku je dim — pa se je pesem izvila srcu brez rim ...
Scherzo
V tvojih očeh so skrivnosti ljubavi, nikdar ne sanjani sni; v čoln stopiva, glej, v rožni daljavi solnce večerno žari.
Kadar utone za griče obalne, te bom objel krog vratu in te poljubil na ustne koralne: kaj boš vprašala, čemu?
Pomladna pesem
Solnčni vi dnovi — ej sama pomlad, mehki vetrovi — ej sama pomlad, pisano cvetje — ej sama pomlad, svatovsko petje —- ej sama pomlad!
Prišli so žarki — skoz okno skočili, prišli vetrovi — pa se pošalili, cveti — metuljčki na okno so seli, drobni škrjančki so pesem zapeli: »Pridi, oj starček, poglej jo pomlad!«
t Zbašnik France
Pa se je vzdramil in stopil v pomlad: žarki so zlati v oko se mu vkrali, vetri iz duše bridkosti pregnali, cvetje mu beilo na glavo je selo. v srcu — šlkrjančkov roj — sladko zapelo:
»Ej čudovita, prelestna pomlad, skoro da novih si nad mi vzbudila, skoro, ej skoro si me premotila: skoro da mislim, da vnovič sem mlad!«
Na Krfu
Enakomerno melodijo hropejo stroji na »Srbinu«, parobrodu »Jadranske plo* vidbe«, ki reže valove daljnega Jonske* ga morja. Z naglo roko odgrinja jutra* nja zora nočno haljo, na široki vodni ploskvi se brž nato že zlate prvi žarki, iz katerih se je pognala ožarjena solnčna ploskev izza dolge, kot z ravnilom po* tegnjene črte.
Kljub zgodnjemu jutru vstajajo pot* niki, ki so sanjali do tedaj pod varnim zavetjem komandanta, prijaznega in do* brodušnega Bakranina čike Rude Stipa* novica. Nos ladje zastrmi v temno sku* pino, ki vstaja pred njim iznad gladine, nazobčeno trnjavsko zidovje štrli gre* zeče vrh nizke grude zemlje: — pred Krfom smo.
*
Tega jutra ne bi hotel zamuditi; ni* koli ne bom pozabil trenutkov, ko se odražajo pred teboj skozi presejani ju* tranji zrak črte ljubkega pristanišča. Zatem pa, ko zaori »Srbinova« piščal iz krepkih strojevih pljuč svoj pozdrav, oživi široka ploskev na pomolu. Ljudje. Množica.
Prihod potniškega parobroda je za ta kraj dogodek.
*
Dogodek in vir zaslužka.
Komaj popade naš maček — železno sidro — trdna tla, že pritečejo po vise* čem mostu urno kot veverice, na našo palubo ciceroni in zastopniki raznih iz* ietniških podjetij. Številna gruča jih je. Vsi obetajo najponižnejše pogoje in vso uslužnost pri razgledu Krfa in okolice; pri tem pa imajo le eno željo. Skupno željo: kako bi nas čim bolj opetnajstili.
Joža Zupančič, Litija
Kaj je konkurenca, vidiš nazorno prav tukaj. Med seboj udarjajo in barantajo za naša grešna telesa in lepote žejne duše. Segajo si v besede, se zmerjajo — to uganeš čeprav ne razumeš njih dirindaja. — Končno se pograbijo naj* bolj podjetni celo s pestmi. Imenitno, dobro režirana komedija, vse to zaradi naših žepov, zaradi naših drahem, ki se tope kakor maslo v peči. . .
Pa se ta lična komedija žal ne zvrši do konca. Naši mornarji in grška policija jih enostavno pomečejo s krova. Prav za prav samo enega, prvega. Vsi ostali se jadrno zadrsajo za njim po visečem mostičku: hop! hop! — in so že na var*. ^ih deskah svojih čolničkov, odkoder nam migajo s sirensko vabečimi ge= stami.
*
Mi pa se ne ustrašimo teh preprijaz* nih ljudi. Vleče nas na suho. Če se od* praviš z doma na dolgo pot, vtakneš v žep tudi par dinarjev, da ti jih poberejo takile cicerončki. Veš, da je čas na poto* vanju dragocen, zato skleneš kupčijo kar hitro. Tudi mi smo udarili v roke z zastopnikom, ki nam ga je priporočal kapetane Stipanovič. Cicerone nam je naštel venec zanimivosti, ki nam jih bo razkazal na otoku, vračunajoč tudi taksi do Achilleona, čarnega gradu na Krf* skem otoku, ki ga je sezidala avstrijska cesarica Elizabeta, pa ga je po njeni
smrti kupil nemški Wilhelm.
*
Komaj so našo četvorico — bil sem v prijetni tovarišiji družabnih veselja*
kov Hrvatov — Blaže, Irmc in Mirka — preveslali na breg, nas je sprejel taksi. Pa se je prekanjeni cicerone, ki je ob; 1 j ubij al poprej e vso svojo uslužnost, gladko izmuznil, češ v avtu je prostora le za štiri potnike. Naročil je šoferju kod in kje se naj preganja z nami, pa smo že zdrčali križem«kražem po mestu, ki ga z dveh strani čuvajo utrdbe.
Kratka tipičnost mesta: s kamnom tlakovane ozke ulice med visokimi hi« sami... To bi bilo glavno in v glavnem vse; podrobnosti pa je tudi tu prav tako kakor povsod drugje milijon.
Krf je v naši narodni povestnici za* pisan na mnogih straneh s krvavimi in z zlatimi črkami,... predzadnja postaja na križevi poti srbskega naroda, . . . kma« lu potem pa mu je napočil dan Vstaje« nja.
... In potem še krfska deklaracija ...
Ta važna zgodovinska listina je bila prečitana v gledališki dvorani. Seveda smo se ustavili pred tem zgodovinskim poslopjem in sem tudi sprožil vanj svo« jo Voigtlanderico. Pred gledališčem so se sklepale prav tedaj živahne kupčije. Sejmski dan, tudi na sosednjem, precej velikem tržišču je vladalo barantanje. Krik in vik — južnjaki; prej bi mislil, da se pripravljajo na boj, kakor pa na sejmarenje. Takle krfski sejm je prav pestra slika in so naši sejmi čisto nič proti tej vojski med kupci in prodajalci. Pa če so naši mešetarji glasni kakor or«
glje, krfskih ne bodo dosegli nikoli. #
Krf sam nudi dovolj priložnosti za pohajače. Ne bo jim dolgčas tukaj; po« leti je dovolj letoviščarjev in »romar«
je v«, ki se ustavljajo na tem krasnem kotičku zemlje. Pa tudi pozimi srečaš obraze s severa. Saj je tukajšnje kopa« lišče znano kot eno najbolj priporoči j i« vih prezimovališč za one, ki jim je do« mača peč premrzla. Egipt in Afrika sta jim preveč daleč in jih kljub temu tišči
žep, da ne vzdržijo doma.
#
Iz avta opazujemo vso to pestrost, če nas kaj bolj zanima, povlečemo na« šega šoferja za rokav in možak je po« slušen. Takoj zastavi svoje vozilo. Nato
pa zopet znamenje z roko: dalje! *
Če se spominjam te vožnje od Krfa mimo Pontikonisija pa do Achilleona, ne najdem besedi, da bi opisal, kaj vidiš v kratkih urah tod.
Otok Krf je — kakor znano — obla« godarjen z izredno milim podnebjem. Vse leto ne odvrže raz sebe zelenja, cve« toče odeje, ves otok je vrt; je paradiž.
Gladko šviga naš taksi po tem raju, s šoferjem se zdaj pa zdaj kaj pogovo« rimo, da, pogovorimo . . . E, kar tako v nekakšni poliglotski mešanici. Možak ne zna pravzaprav ničesar drugega razen grščine. O, pač! Edino tujko, ki jo zna, je beseda »kajzer« in misli pri tem na sedanjega doornskega purgerja Wilhel« ma, čigar puhli sijaj je še pred leti žarel
tod. In mu je zdaj Krf —- predaleč. *
Lepa, prav dobro negovana in še za časa angleškega gospodarstva zgrajena cesta vodi po otoku. Avto dirka prešer« no, nam pa se pasejo oči po teh božan« skih slikah in molčimo v globoki pobož« nosti.
Kaj pomeni prikazen tam? Izza ovinka jo opazimo, nad zeleno, živo ograjo. Visoka je glava, kakor da bi jo nosil nekdo na drogu. Pokrita je s čud* nim slamnikom, ki ima na sredini visok rogelj; smešno pokrivalo, široki krajci so preluknjani, skozi nje pa mole pri* ostrena ušesa...
Avto svari, grozi...
Pa se dolgovrata čenča ne zmeni za našo mašino, ki drvi proti njej okrog
prostorček za svoje napajališče. Napa* jališče krvi.
Smešna, osamljena prikazen.
*
Kaj še! Ti*le čudni slamniki so pra* va krfska konjska narodna noša. Vsi konjički in mule, ki smo jih srečali na otoku, so bili pokriti s takimile slamniki.
Pa jo je naša Blaža zadela: »Rada bi vedela, če so ti le krfski konjički ka*
Pontikonisi — Otok mrtvih
vogla. — Mi pa smo se res zdrznili pred to prikaznijo. Ovinek . . .
Pa je uganka razvozljana, saj to ni nikaka prikazen, pobegla čarodejki Kir* ki iz Odisejade, saj je le ponižno kljuse, ki mu je previdni kočijaž v strahu pred solnčno pripalico poveznil na glavo star slamnik, kateremu je izrezal odprtine za uhlje. Menda zato, da stoji slamnik bolj trdno, da lahko kljuse striže po mili volji z uhlji in da imajo nadležni ko* mar j i svoj prostorček za letovišče in
valirji in če imajo pod svojimi »žirar* diji« kaj bon*tona?«
»Kako misliš?« smo se začudili.
»I, kaj pa, ko sreča tako kljuse dič* no kobilico, — ali potegne morda tedaj tudi svo je pokrivalo z glave? ... Iz spo* štovanja do nežnega konjskega spola ... namreč?« ...
•
Takega drevoreda, ki ga tvorijo tu na Kerkyri, kakor imenujejo domačini
Grki svoj otok, orjaški kaktusi, ni men« da nikjer drugje. Kakor bi se vlekla ce« sta skozi globok jarek, na obeh straneh pa plot iz velikih, pladnjastih pokrovk. Peš ure hoda se ne izpremeni ta globel ob orjaških, podivjanih kaktusih.
Nato se odpre — morje.
Morje... in sredi otoček. Bela stav« ba se leskeče izza zelenih, vitkih cipres. Svetovnoznani Pontikonisi je to: Otok mrtvih.
Kdor sam ne premore Bocklinove slike, jo je gotovo že občudoval po knji« garniških izložbah. Svečan mir in skriv« nost veje že iz slike same, ko pa se za* zreš v original tu na Kerkyri, ti zastane vsa kri, duša pa zaplava nekam daleč ... in je škoda, da ne znam tega lepše po« vedati. tako, kakor občutiš tu, na »licu mesta«. Pač, kdo bi se mogel ustavljati temu skritemu čaru! Bocklin se ni mo« gel, vzel je komad platna, in je oveko«
večil svoje ime in ta košček raja. #
Sicer pa Bocklinu natolcujejo vse« mogoče. Morda so to le izmišljotine hu« dobnih jezikov, ki se pridušajo, da Bocklin sploh ni zašel nikoli v vode Jon« skega morja, in je tista storija, da je delal svoj Otok mrtvih na Krfu po vzo« ru Pontikonisija le reklamna potegav« ščina. Še vsevedni Baedeker spodbija domnevo Bocklinovega bivanja na tem otoku.
Drugi trdijo zopet, da je delal umet« nik le po fotografiji, ki mu je prišla »slučajno« v roke. in jo je staknil kdo ve kje.
Pa je moral biti ta Bocklin vseeno le mojster, saj je ustvaril umetnino, ki še živi danes po salonih v tisočih izvo«
dih. in jo pozna menda ves svet. In ima Bocklin svojo ceno kljub številnim, morda zgolj zavistnim čenčarijam. Če je že umrl, je škoda zanj, ker bi po no« vem avtorskem pravu sijajno živel od one pedi poslikanega platna. Več bi mu to neslo, kot otok sam v naturi.
Pontikonisi je bil že v davnih časih povod mnogim govoricam. Prav iz an« tičnih dob ga smatrajo Grki za okame« njeno ladjo, ki jo je doletela nevolja očaka Pozejdona. In jo je za kazen za« čaral v prst in kamen . . . Danes pa je tista jadrnica otoček. Taka je pač volja božanstev.
V tem kotičku nekje je postavil Homer svojega Odiseja na suho, ko je po dolgih blodnjah širom morske pla« njave končal svoje avanture. Tisto sto« rijo z dekleti — ki se je začela takoj potem — pa itak poznamo. Navzikaja ga je zmotila sredi sladkih sanj, ko je s svojimi tovarišicami«hazenašicami bila žogo. Tu je doživelo dekle početek svo«
jega — romančka . . .
*
Prehajamo na podeželje. V prostra« ne šume oljčnih gajev, ki so se v teku časa orjaško razrastli. Sem pa tja sreča« varno ljudi. Pot jih vodi v mesto. V Krf. Pa ne hodijo prevejanci peš. Jašejo. Osličke. Po dva, trije ali še več se str« nejo v tovarišijo in jim teče gladko po« menek vso pot. Kar nejevoljni so. ko jih razžene hupa našega avta. V trenotku nato pa so zopet skupaj ... in jim bese« da krajša pot skozi vročino.
Razbeljen dan je, in če si kdo poželi požirek okrepčila, ga dobi. Kar v krčmo
tik ceste stopiš. To so ti srčkani, ti le bifeji kraj ceste. In na brzo roko so na* pravljeni: slamnata streha, da se skloniš pred pekočimi solnčnimi žarki, zraven pa je čumnata le za majhen zaboj. In še ta je zmetana iz ilovice. Nič več, vse to je obcestna restavracija. Res, nič več; manj pa že itak ne more biti.
Nas seveda ne zvleče pod svojo hladno streho ta podrtija... le dalje brenči naš motor.
Tale svetel cestni trak, koder drvi naš avto sredi zelene pokrajine, napravi proti koncu naše poti hud ovinek, in nato se zapodimo še v klanec. Blizu Achilleona smo že skoro, blizu čarob* nega gradička nekdanjih cesarskih leto* viščarjev.
Skupina hišic pred gradičem je vsa ovita od plezalk. Gruča dobrodušnih posedačev čepi pred belimi zgradbami in se nam klanja; bržkone so vajeni, da jim bakšiš leti iz avtov obiskovalcev Achilleona. — To je namreč kot pribito: kdor se ustavi na Krfu, mora tudi v Achilleon. Mora! Saj je ta košček Krfa kakor svetel diamant sredi zlate krone.
In ti le posedači pred Achilleonom; čemu bi delali, ko jih pa redi »tujski promet«. Še za »postopače« so preleni, kar »sede« si služijo novce.
Novo kolesce mojega potnega fil« ma bi moral sprožiti, ko bi hotel prikazati vso veličino, sijaj in bogastvo, ki ga hrani Achilleon še dandanes. Še dan* danes, čeprav hrani le —- spomine, do katerih te pripusti nemško govoreči vra* tar, za 25 drahem; včasih nisi smel tu niti do praga. Ko sta tu letovala Eliza*
beta in kasneje Wilhelm, so nosile dvor* ske straže trde »kundake«; vse za česa* rico in cesarja! Pa se s časom vse — omehča... Zdaj je v gradu le še mala Kajzerjeva slika, v mornarski obleki str* mi s stene v zapuščene sobe ...
Mi pa se sprehajamo po cesarskih spalnicah. Krenemo v marmornato ko* pelj . . . Luksus. Cesarski luksus. Prosim: mrzla voda, topla voda, — morska vo* da! Slišite: morska voda —• v banji vrhu hribčka! To je res cesarski luksus.
In vrt. — Kakor bi zašel v pravljic* ni grad ... Tisoč metrov filma bi tu iz* strelil...: kipi, palme, senčne stezice, razgledi . .. Šetamo se sredi teh skritih zakladov. Tam pri groznem vojaku Ahilu, grškem junaku, ki je dal temu čarobnemu kotičku svoje ime, se vtisne* mo na ploščo.
In si v spomin s terase odtisnemo še pogled na Mrtvi otok, ki plava sam sredi morja pod šopom razgretih solnč* nih žarkov. — To je oni tuji Otok mrtvih.
*
In se podamo nato k našemu otoku mrtvih.
Na severni strani mesta Krfa je za* sidran ob obali morja samoten otok. Pred dvemi desetletji majhna, neznatna gruda zemlje, nepoznana v svetu, danes pa je otok Vido... Danes pa izgovar* jajo milijoni Jugoslovanov njegovo ime, in se klanjajo spominu vseh onih tiso* čev, ki jim je ta dlan daljne zemlje zad* nje počivališče.
Otok Vido!...
Ko strmiš vanj iz dalje, te sprva presune mrzel pogled. Gola vzpetina je kakor ogromna krsta, ki plava po sinji
morski planjavi, in iz dalje se odraža čez čas, ko se približaš otočku: belo, črtasto obzorje. Tam sredi ograje pa spe junaki, ki so zapustili rodno domačijo, šli po krvavi poti na Golgato, preko al* banskih gora. Že so blizu svojega cilja. Otok Krf naj bi jim nalil s svojim meh* kim, božajočim podnebjem novih sil za krst častni in svobodo zlato! Pa je bila bol brezdomcev prehuda in tujina pre* mačehovska: redčila se je številna dru* žina izgnancev; umirali so trpini daleč proč od rodne grude, kjer jim je bil zadnji dom: — globina Jonskega mor* ja...
In kasneje: otok Vido... Otok mrt* vih junakov. Tisoče — menda 20.000 — jih sniva zdaj tu zadnji sen — sredi be* lih križev pod napisi:
»Za kralja i otadžbino ...«
Otok Vido, naš otok mrtvih, ki si rodil našo svobodo, naš skupni jugoslo* venski dom ...
Parobrod »Srbin« je kriknil v poča* ščenje junakov, ko smo pluli mimo oto* ka mrtvih v solnčni dan. .. Kot sto* kajoč, polglasen odmev je udaril od belih kamnov otoka Vida in peneči valovi so se odbijali od boka jugoslovenskega broda, rahel veter jih je nosil na breg našega otoka mrtvih ...
Beli galebi so še zdrsnili v zrak ka* kor čiste misli. Ali nismo čuli tedaj ko* maj slišnega, pobožnega korala, ki je plaval nad našim otokom mrtvih?
»Tamo daleko, daleko kraj morja ...«
Iz Josip Murnove korespondence.
I. ]osip Mum — ]anku Polaku
1.
Dragi Polak!
Da spolnim svojo obljubo, Ti poši« ljam danes nekaj pesmi. Poslal ti bi lahko še drugih, ki bi bile mogoče tu bolj na mestu, pa ker si se izrazil da bi rad v najnovejšem duhu zloženih poslal sem Ti najnovejše. Druge boš lahko či« tal ko prideš v Ljubljano. A ravno prav. Ti teft ti! Zakaj nisi prišel nič k meni? To ni lepo! A pustimo to.
Zberi ti Polak kakor hitro moreš »Re« nesanzo in mi jo počlji! Ostalih zvezkov je nimam od Govekarja. Če bi imel kaj denarja bi si kupil Triumf Indes od Da« nunzija ali pa kaj druzega. Zdaj imam namreč »katalog der Moderne« doma.
Kako pa ti se počutiš. Piši mi kmalu in povej mi tudi svoje razmere. Uči se pridno, delaj, kadar bo treba, a delaj kakor hočeš. Da bi se silil s takozvano dekadenco Ti ni svetovati. Študiraj in študiraj! Čitaj tudi moderno prozo! A propos! En nasvet imam, ako hočeš poš« lji mi kaj in jaz ti kupim v Ljubljani ali respect. naročim pri Fišerju kakšno izvrstno knjigo. Vem jih zdaj do« volj
Premisli to!
Bodi dovolj. O priliki kaj več. Pošlji mi kaj.
Tvoj
Jos. Murn.
2.
Dragi!
Ali veš, kaj se pravi zaljubljen biti? Če veš, mi boš oprostil, da ti nisem od«
pisal. Vse moje misli so dan in noč pri Almi, posebno še, ker pridem z njo kmali v dotiko. Mislim da odziva. — Pišem Ti le zato, ker sem ravnokar spi« sal »Kukavica« in »Memo hiš« in si stem nekoliko srce olajšal. Od kar Ti nisem pisal, se je mnogokaj v meni spreme« nilo. Prišel sem v krog ljubljanskih dam in upam še več... Delam še precej, ker je začel ves mladostni ogenj v meni vre« ti in kipeti.
Nekaj pesnij sem poslal Cankarju. Sila me je veselilo, ker me je dečko glede duše pogodil, dasi — nevedoma.
Za spomenico sem skončal. Priobčim, mislim 30 pesnij. »Knjig, in poeta« sem popravil, tako da mi zdaj popolnoma ugaja. Obsegal bo kakih 5—6 listov. Če bom razpoložen, Ti prepišem nekaj od« lomkov. Rad bi začel kaj večjega ... pa sem zvezan .. . matura! A Bog ve, kdaj se bom zanjo pripravljal! Mogoče zad« nje 14 dnij. — Tako je z menoj!
Zdaj pa prideš Ti na vrsto.
Prva pošiljatev je slaba, ker je nedo« ločna in tako meglena da se prav vse izgubi, tako se zdi kot bi taval človek v neki gosti megli, kakoršna je mogoče še zdaj v Tebi. Jasnosti! Dikcija zopet jetična. — Več ognja! No, ogenj daje jasnost in moč... najbržeje si jo delal brez pravega ognja. —- Ubogaj me Po« lak in ne sili se! Delaj manj, veliko manj in študiraj tem bolj. Tudi bi bilo dobro, če bi za par tednov vse na stran položil.
Druga pesem mi ugaja. Mislim da je najboljša, kar si jih napravil. Sicer pa ima isto napako. Dikcija je sem in tja
prerahla. Beri II. zvez. Aškrea. .. Po« glej, tu je močen duh in močna dikcija. Popravi jo sem in tje (sicer pa je dikcija že mnogo, mnogo boljša). Potem enkrat (mogoče čez dva mesca) jo pošlji v Zvon.
Huris so črnooke! Huris so, mislim, nebeška bitja. Če imaš kaj dobrega, poš« lji takoj. In odpiši takoj!
Povej, kakšen utis bodo napravile na« te zgoraj omenjene pesmi. Napravil sem jih »in der sonnigen Stimmung«, ko jih popravim, če jih bom sploh kaj poprav« ljal, jih pošljem v Zvon, da jih dobi Alma v roke. Takoj odpiši!
Tvoj Jos. Murn.
3.
Dragi Polak!
Pametno je bilo da si priložil marko, če ne bi Ti najbržeje še ne bi pisal. Ruščine se le pridno uči, da si pridobiš smisla za jedrnato dikcijo in za krep« ko, zdravo vsebino. Še zdaj ne opuščaš malenkosti, toda bolje, ne znaš jih zani« mivo povedati. Vidi se, da delaš z neko gorkoto, vendar tvoja vetrnjaška dik« cija vse pokvari! Tako ni nič! Prišlo bo sčasoma mislim. Skoraj gotovo bo pa temu vzrok ker se Ti prehitevaš in ne pustiš v sebi misli dozoreti! Poslal bi Ti več, a za zdaj bodi dovolj. Knjigotržca še nisem prepisal, doboš ga pa mogoče prihodnjič. Korekture sem končal. Pu« škina sem kupil. V prihodnji štev. iz« ide v »Zvonu« nekaj novega. Delam za spomenico. Ne pošiljam nikomur. Zdaj pa še eno Nb. Polastnihnapakah se uči!!!
Prihodnjič več.
Odpiši takoj in pošlji zopet marko.
Tvoj odkriti
Josip Murn.
4.
Dragi!
Maturo izvršil. Spomenica izide v to« rek. Pošlji mi 1 fl. naročnine in jaz Ti jo pošljem magari v Dol. Aškrc kriti« kuje. Tudi spremenil sem marsikaj. Mogoče solnce vshaja . ..
Tvoj Jos. Murn.
5.
Dragi Polak!
Evo Ti knjige. Prosim, pošlji mi de« nar 1 fl takoj, ko knjigo dobiš, ker mo« ram v sredo zvečer v Trst in nimam nobenega denarja. Če bi rad še kak iz« vod več, n. pr. za kake srcu bližje le« žeče ljudi — povej in pošlji denar ta« koj. — Na razpolago imam še štiri iz« vode. — (Mogoče bi lahko katerega Ti prodal?) Za honorar nas je Gabršček opeharil. Toliko zadostuj. — Ko se kje ustanovim, sporočim Ti in pošljem za« jedno kaj pesnij. Almi sem en izvod že poklonil. Na Bledu ji bom predstavljen. Z Bleda pojdem na Visoko in potem v Vipavo. Najprvo seve treba mi bo k materi v Trst, ker imam važne stvari z njo! —
Pošlji mi z denarjem tudi kaj pesnij, da bom videl, kako Tvoja muza na« preduje. — Piši mi kaj o svojih raz« merah.
Jutri pričakujem odgovora.
Tvoj odkriti
Jos. Murn.
Dragi!
Včeraj zvečer sem prišel k Jensku v Gorje. Zdaj si ogledujem Bled. Pridi še ta teden, če utegneš, v Gorje, ker potem že najbrže odidem na Visoko. Piši ta* koj, ko dobiš karto in pošlji. — Priča* kujem tudi kaj pesnij. Le brž. Prihod* njič daljše pismo.
Živel!'
J. Murn,
pri g. Jensku v Gorjah, p. Bled.
7.
Ljubljeni!
No, no, moj Polak! Napredoval si. Lepo, lepo! Samo tistega »tvoj« v prvi pesemci bi ne bilo treba. Druga je sicer ljubka, toda preobrabljena. Leži globoč* je! Tretja je najlepša. Le tako naprej! Vošim ti vesele praznike (božične) in pa »novo, srečno leto«. Pisal bi ti sicer prej, toda saj veš lenoba in pa negoto* vost. . . Mislil sem, da si bil tako neu* men, da si mi zameril. Odpiši takoj in pošlji še kaj pesnic, lepših še in globoč* jih. Opazuj narod, študiraj njegove pes* ni, beri Kalzova, Preširna, Lermontova, Nikitina, Puškina (pred kratkem je iz* šel v reklamu) Gogoljeve »Fantansien Geschichten« itd. To vse dobiš za sra* motno ceno v Reklamu. Tvoje »Das Wunderbare« sem zgubil »Mein Junge« Ti pošljem. Sicer pa je bilo prvo gro* zen švefel. Nič Ti naj ne bo žal. Če hočeš zaupaj mi tudi denar, da Ti ku* pim »Demla« »Egertonove novele« in pa kaj »D' Anuncija«. Jaz sem delal in šel naprej. Malone čutim, kako rastem z vsakim dnem. Napravil sem mnogo, poš* ljem Ti pa samo nekaj malega in še
zdavno ne najboljšega. »Nokturne sem dovršil in sem jih vesel. Ah, Ti moja Almica, dobiš jih skoro v čedni knji* žici! Izdam jih v spomenici. Mojega bo v njej okrog 30 pesnij (imam jih že!) in pa dve noveli v prozi. Ena izide v Zvo* nu v prav kratkem času. Viš, moj Po* lak, kaj te ni bilo k meni! Čital bi Ti »K n j i g o t r ž e c in poet« satira (okrog 400 verzov) v dialogu, ker sma* tram za najboljše delo, kar sem jih na* pravil. Mislil sem ti poslati prvoten ro* kopis, a zgorel je .. . Torej, odpiši ta* koj in mnogo in lepo!
Tvoj zvesti
Jos. Murn.
8.
Dragi!
Kako se počutiš? Kaj počenjaš? Vra* čajoč se z Dunaja, mislim te 16. tega meseca posetiti za par ur, če Ti prav tako. Odpiši mi takoj ko prejmeš mojo dopisnico, sicer bi bilo lahko že pre* pozno. Pogovorila se bova tedaj lahko več stvarij, o Dunaju, o razmerah ki za* nimajo nas itd. Seboj bom imel precej knjig novih, modernih. Če Ti drago, da Te obiščem, piši takoj na naslov: VIII. L a m m g a s s e, 12. II. I. 17. Potem poj* dem najbrž kam na kmete, ker sem bo-lehen.
Srčen pozdrav od Tvojega
Jos. Murna.
9.
Ljubljana, 25. okt. 99.
Dragi!
Momentano sem v Ljubljani. Drugi mesec poj dem najbrž v Vipavo, potem v Postojno, po veliki noči v Prago. Upi*
san sem na Dunaju. V kratkem pričnem študirati. Zdrav sem skoro do dobra. Od takrat ko sem Ti zadnjič pisal sem prebredel menda že pol sveta. Marsikaj se je spremenilo med tem v meni in okolu mene. Delam zadnji čas zopet ne* koliko, pa povsem drugače. Prišel sem kolikor toliko do enotnega naziranja v umetnosti kot v življenju in vsakem po* čet j i.
Ko Ti prihodnjič pišem, razpredem Ti mogoče to stvar na širše.
Kako se imaš Ti? Kaj pravi tvoje pe* ro in tvoja fantazija? Jaz sem do ma*
II. ]osip Murri —
1.
Dragi Novak!
Oprosti mi, da Ti pišem šele zdaj par drobnih in gracijoznih vrstic! Veš, tako srečen ko Ti nisem, da bi imel priliko v tej stroki naobraziti se ko Ti, zlasti kar se tiče štilizacije, nadalje pa tudi s toliko vajo in vztrajnostjo ne razpola* gam. Naj prvo se Ti zahvalim iz dna srca za prijateljsko Tvojo požrtvovalnost napram meni in Te zagotavljam, da Ti ne pozabim tega nikdar in nikol! Na* dalje te tudi prosim, če bi bil toliko pri* jazen, poslati mi moje reči v Cukerfa* berko, ker jih naposled vendar le rabim in tudi kopriv, ki so za posteljo nekje, mojih steklenic in drugih coprnij ne po* zabi. Pošlji mi vso to stvar če drugače ne, »per Nachnahme«, gospodinje in pa dečka, ki mi je snažil čevlje pa se sporn* nim takole ob novem letu!
Kakor Ti je mogoče znano životarim zdaj pri Murniku od 9—12, pa od 3 do 6 ure. Mogoče se pomaknem celo v Ce* lje v uredništvo »Domovine«, pa še ni
lega zavrgel vse kar sem napisal do sedaj. V življenje gledam z veselejšimi očmi, zaljubim se vsak trenotek v kaj lepega, dokler zopet tega ne izpodrine drugo še lepše itd. Za enkrat lepo živ* ljenje. Decembra ustopim pri kakem advokatu. Prosim te pa, dragi, za neko stvar. Ako moreš pošlji mi oni fl., ki bi ga rabil predno odidem odtu in ker zdaj ničesar ne zaslužim. Oprosti, saj veš, kako je. — Odpiši kmalu. Prvega odidem. Naslov: J o s. Mum, Po* ljanski trg št. 1. Srčen pozdrav!
Jos. Murn.
Alojziju Novaku
gotovo. Izpit sem moral preložiti na julij, iz Ljubljane pa poj dem šele o Ve* liki noči. Naposled mi je to prav, ker mi mora biti!
Po Bledu se mi malo potoži sem in tja, a vendar mine to kmalu. Ljubljane sem se privadil zopet, hvala Bogu, in počutim se dobro.
Ne zahajam nikamor, ker ne vem, česa naj bi iskal izven Cukerfaberke in Fužin; in tudi gledišča mi niso prav nič na mari. Dobil sem nezaupanje do vsega.
Kaj pa počneš Ti in Rus*ovi? Najbrž vsi po starem. Zahvali zadnje še v mo* jem imenu prav iskreno, kar storim tudi sam v najkrajšem času. Kadar po* gledaš kaj k Peternilu, pozdravi tudi Metko in ji reci, da sem zdaj velik go* spod, Tinki pa reci, da so me obesili.
S tem končam to svojo slabo pisanje in Vas pozdravljam vse od A—Z! Ali je gospa Murnikova še zgoraj? Če je, pozdravi tudi to in pa nagajivega Loj* zelna.
Upajoč, da mi kmalu odpišeš kaj, Te pozdravlja udani Ti
Jos. Murn,
Ambrožev trg 3.
Ljubljana. 10. dec. 1900.
Kakšne pa so bile klobase? Sinoči smo jih jedli tudi mi, pa jih je Polonca do živega nažgala!
Polonca slabo kuha —■ zato je tudi slaba ženska!
A m e n.
2.	Dragi!
Prosim Te bodi tako prijazen in spo« roči mi, do kedaj ostaneš Ti pravzaprav na Bledu. Začetkom ali sredi avgusta (16—18) nameravam namreč za par dnij na Bled in bi se — če mogoče — pri Tebi ložiral. Zdaj sem v Vipavi in se počutim prekrasno. Z Bleda bi takoj zopet nazaj v te kraje, kjer imamo že zdaj na solnci 35 a v senci 25° R.
Pozdravlja Te udani Tvoj
Jos. Murn.
Pozdravi znance.
Birikošti
Radivoj Peterim - Petruška, Ljubljana
Ljubljana tiha se budi. Že v zarji rožni grad rdi, vse modro boči se nebo nad poljem z biserno roso.
Odpel že jutranjo je kos, zdrdral je v mesto prvi voz in v praznik beli binkoštni iz vseh zvonikov zazvoni.
Zvoni vse, poje, vse cvete, vsak zvonček, ptica, fant, dekle; vse blaži, neži vid in sluh in vse omamlja cvetja duh...
In v tako jutro vasovat odšel je Murn v zelenje trat, med žitom šel je v Božji grob, nazaj ga ni še dosihdob.
Zdaj kmalu trideset bo let: pri Svetem Križu spi poet, cukrarna stara kot nekdaj grozeče zre v cvetoči maj.
6*
83
Ivan Pregelj: Izbrani spisi V. Magister An; ton. Zgodovinski roman. V Ljubljani 1930. Za» ložila Jugoslovanska knjigarna. 271. str.
»Roman v dveh delih, zajet iz reformacij; skih časov na Kranjskem in na Krasu v 16. stol. Veličastna parafraza svetopisemske parabole o izgubljeni ovci in dobrem pastirju, hvalni psalin največje ljubezni do bližnjega, pravi pesniški evangelij v pustotah tega časa in občutja in po« vrhu še samostojno in svojstveno zamišljena velika izpoved pisatelja samega.«
To je odlomek iz prelepega spričevala, ki ga je dala založnica sama na pot tej knjigi. Saj je v resnici Pregelj znan in priznan pisatelj in fabulist, vendar se mi zdi to velika beseda, ker knjiga ni »za preprostega prav tako kakor za izobraženega«. Pregljeva fabulistika ni potenci; rana do viška in ni v slogu preudarjena do zadnje črte in najbolj neznatne motivne poante, ker je mestoma razblinjena in razvlečena, drugje pa v naglici vržena na papir, neprečiščena in neizdelana. Da bi bila etično vzgojna, mi je tudi neumljivo, in da je poglobljena tik do še dojml jivega in z besednim simbolom izraznega, je tudi bolj fraza in pretirana hvala kadilnico vihtečega prijatelja.
V naši knjigi si je Pregelj zaslužil zelo čedno mesto, varno se jc zasidral v svoj pristan in nihče njegovih posnemovalcev=rojakov mu ne more do živega. Zakaj ustvaril si je svoj bogat in plastični jezik, ki je prepoln lokalizmov, novih, neznanih besed, izrazov, zvez in rekel. Seveda se tudi ne izogne rovtsrščini, ker gleda premalo na umetniško čisto besedo; rajši se posluži nepravilnosti, kakor da bi ne bil origi; nalen in samotvoren pisatelj. Preveč teži za samo svojim izrazom, zato je težak, okoren in pogosto nerazumljiv. Ne pozna harmonije, ubra; nosti, nima čuta za čisto melodijo in umetniško priprostost in uravnovešenost. Slog mu je pre; nasičen in do bombazma kipeč in bobneč, slike in primere izpodrivajo druga drugo, se gnetejo in medsebojno ubijajo. Odpri in preberi katero stran hočeš, povsod najdeš Preglja z njegovimi hibami in vrlinami. To je primer njegovega sloga:
»Častim prijatelja Jožeta. To pot o tebi in zvoncu torej ni govoril in basnai ohlevno, kakor se je, sam Bog vedi, iz katerih favel in čenč učil. A kakor sem rekel, pozabil ni in še je nejevoljen nate. Anti že veš —«.
Razen neznank, samo Tolmincem umliivih besed, je vsaka Pregljeva knjiga tudi natrpana latinskih pregovorov in stavkov iz cerkvenih knjig. Ne vem, ali hoče s tem karakterizirati svoje junake, ki jih z veliko ljubeznijo jemlje iz duhovskega stanu, čeprav se mi zdi zelo po; ceni ta metoda. Vsi njegovi župniki so istega kova, rovtarji in čudaki. Vikarja iz Štanjela poda takole:
»Potepenec Tone!« Je zavpil vikar do liri; pavosti glasno. »Svinjar, ki je lakoto okusil, da mu dišala ni, pa je zdaj domov prišel, da bi se spet do sita nažrl, če mu dali bomo, da bi žrl, pa nič dobil ne bo. Apage, beži lovač!«
Takšna je Pregljeva beseda in njegovi ju> naki. »Magister Anton«, ki naj bo po pisatelje; vem zgodovinski roman, jc doslej eden največjih njegovih tekstov in obsega dva dela, ki po svoji nesorazmernosti jasno pričata o pisateljevi na< glici in umetniški neuglajenosti. Vihravost se pozna zlasti v drugem delu, ki jc mestoma samo nakazan in neizdelan. Seveda je v spisu dokaj Pregljevih lepot, ki pričajo, da je pisatelj mo; čan. samotvoren delavec, in spomnil sem se nje; gove »Božične rapsodije«, v kateri se nam takole predstavlja:
»Cestninar svojega lica, nedorasli jaz Janez Pregelj — Cahej, rovtar iz Galileje tolminske, negodne menšetov zemlje —«.
Reči moram, da mi veliko bolj ugaja nje; gova odkrita izpoved kakor češčenje in vihtenje kadilnice od strani raznih »Rejcev in drugih pismarjev.	Cv. Golar.
Dr. Fr. Zbašnik: Iz vojnih časov. — I. knjiga. 1. Solnčna roža. 2. Invalid. Založba »Domačega Prijatelja« v Ljubljani. -- Dr. Fr. Zbašnik je med ljudstvom preveč popularen, da bi mogel človek na podlagi teh dveh novel razmotrivati o njegovem pomenu v sodobnem našem pripoved;
ništvu. Kot strog in /obenem .umerjen realist se ne spušča v fantastičnost, ki je poseben znak skoro vseh naših živečih pisateljev, pa najsi pri« padajo že tej ;ali oni struji, pa najsi pišejo o vojnih ali povojnih časih. Kot ljudski pripoved; nik je ostal popolnoma osamljen, zakaj naše mo> derne struje nimajo nikakega smisla več (za na« rod in njegovo mišljenje, to pa zato, ker ljud* stvo nikakor ni dovzetno za one fantastične stvari, \ki piu jih ponujajo povojni literati v pres zvrhani meri. Dr. Zbašnik jo še edini pisatelj, po katerem sega priprosti narod in ki ima posebno med ženskim .svetom dosti čestilk.
Serijo novel in črtic iz vojnih časov je dr. Zbašnik pričel s »Solnčno rožo«, tragedijo malo« meščanske krasotiee, ki jo z lahkoto zapelje mas džarski baron in jo zapusti v na jtragičnejšem trenutku. »Solnčna roža« ni bogve kako velik značaj, a prav zaradi tega je njena žaloigra ¡pre« tresljiva. Prizori so tu pa tam skoro dramatični, posebno še prizor, ko zapuščena, na goljufiv nas čin poročena žena zaduši lastno dete in na ikoncu novele zblazni. Zgodba je pisana ,s trpkim rcaliz* mora in jc naperjena proti vsem ornim, ki brez* brižno obsojajo ženske grehe, ne da hi se izave« dali vzrokov, ki so žensko prisilili v greh. Malo» meščanske razmere so opisane tako živo in res* nično, kakor jih ne zna za Kersnikom in Kosta« njevcem opisovati nihče več.
»Invalid« je zgodba mladega moža, ki ga je prevarala nevesta in najde v 'bolnici za njo na< domestilo v osebi lepe strežnice Rdečega križa. Duševni in telesni invalid se poroči s krepkim, življenja lačnim dekletom in mora vsled tega naravno doživeti svoje razočaranje in plačati svojo zmoto s samomorom. Duševne muke in te« lesno trpljenje skoro idealnega invalida je opisal dr. Zbašnik prav plastično, kakor tudi naravne nagibe, ki so privedli katastrofo. Čitatelj so* čuvstvuje z mlado 'ženo, ki se nepremišljeno žrts vuje za človeško ruino. Krivda je na obeh stra« neh, a kazen mora po naravnem 'zakonu prevzeti nase le oni. čigar življenje je manjvredno, in to je invalid.
Filozofija, ki jo razvija dr. Zbašnik v obeh novelah, je nekaj resničnega, doživetega in te» melji na razrešenih ugankah človeškega srca. In prav vsled tega so njegova dela zgoščeni drobci onega življenja, ki ga vidi trezen človek tnepres stano okrog sebe, se veseli z njim in tudi joče z njim. Osebe so skoro gotovo živi modeli, ki jih srečujemo na svojih vsakdanjih potih, začr« tane so skoro do potankosti in izdelane v narav« nih in živih potezah. Pripovedovanje je živahno, tu pa tam tako'živahno, da je skoro bombastično in zaradi tega skoro neokusno in moti človeka.
Koliko knjig »lz vojnih časov« bo izdal pis satelj, je ¡neznano. A toliko se mora reči, ¡da se je s prvo dobro uvedel in pokazal, kako naj se pišejo povesti iz skoro že prebolelih dni sve* tovne vojne. Dosegel je popoln uspeh in želeti moramo, da v kratkem izda še druge knjige. Končno sodbo pa moremo izreči šele tedaj, ko bo delo ležalo dokončano pred nami na mizi.
Jos. Vandot.
Dr. Ivan Dornik: Brez oči. Novele. Celje, 1930. Strani 130. Založila, izdala in natisnila Tis skarna brata Rodé & Martinčič v Celju. — Ivan Dornik je iz tiste generacije, ki je dozorevala v strahotnih dneh svetovne vojne kot nekakšna ra/rvana vez med urejeno predvojno in kaotično povojno dobo. Zato ne pripada ne prošlosti ne sedanjosti, združuje pa v sebi elemente obeh. Kaos povojnih dni ga je prekričal, potisnil ne« kam v splendid isolation, in že smo mislili, da se sploh ne bo več oglasil. Le prav poredkoma smo tu in tam zasledili njegovo ime, ki je nekoč bilo med prvimi v »Domu in svetu«. Sedaj pa se je nenadoma in nepričakovano oglasil z izborom svojih novel. Zbral jih je iz svojih najplodovi* tejših let, nekaj pa jih Jje tudi mlajših. Kakor so sicer različne po snovi, so vendar vse njegove, tipično verno ogledalo pisateljevega umetniškega čuvstovanja, lirsko * pesimistično zagrenjenega gledanja na .svet, ljudi in njihovo usodo. Od povsod se oglašajo moli, od povsod skrite gro,-zote notranjih trpljenj. In vendar so kljub vsemu te Dornikovc novele tudi jedko odločna obsod« ba, celo satira. Kakor čarodejno zrcalo kažejo v izkrivenčeni sliki podobo časa in njegovih nevid« nih, toda dobro slutenih oblikovalcev. Skoraj bi rekel, da so po tej svoji lastnosti zelo blizke Cankarjevim »Podobam iz sanj«, ki jih je spočela in rodila ista doba. Da je Ivan Cankar vplival na Ivana Dornika, jc jasno, a njegov vpliv ni nikjer tako neposreden, da bi mogli govoriti o kakšni maniri. Dovoli ie v njem zdrave gorenj* ske trme, tiste uporne individualnosti, ki je v slovenski zgodovini ustvarila velike reči. Vendar je v svojem poslednjem 'bistvu ta trma, ta indi« vidualnost lirična, mehka, prefinjena. Tako so Dornikove novele nekak mejnik v našem slov« stvu in že zato ne bodo izgubile svoje cene. Zajete so večinoma iz malih razmer in so morda prav zato podobne pastelom iz skritih kotičkov. Že prva, ki je zbirki dala ime, vsebuje vse te tipične lastnosti. »Pogovor s psom« nas osupne po svoji subtilnosti in krepkosti obenem; »Ob> tožnica« je tiha tragedija hrepenenja iz -ozračja Lepe Vide; »Dolgčas« je uklenjena tegoba, in tako hi se dale karakterizirati tudi ostale: Kelih,
Konji, Pred novimi zarjami. Pod domačim stro= pom, Na gozdnih potih, Georgine in Nejkova smrt. Iz vseh diha avtorjeva prisotnost, razno* lika in vendar ena sama.	R. Rehar.
Ivan Albreht: Junak. 1930. Samozaložba. Naš dobri znanec Ivan Albreht je izdal novo knjigo proze. Kratke novele in črtice so to, ki nimajo ničesar opraviti z novim rodom, ki išče povsod duhovnega obraza, pa še človeškega ne pozna. Knjiga je pisana v lepem, zdravem in resničnem jeziku. Kar neverjetna se zdijo neka« tera mesta. Pa prav ta ¡neverjetnost je ono, ki da knjigi pečat trajne vrednosti, zakaj resničnost je bolj čudna in zamotana kakor najživahnejša domišljija. »V frezervi« in !»Šal« sta dvoje redkih dobrih novelet v zadnjih letih slovenskega k nji« ževnega blaga. Kdor bo čital »Junaka«, vem. da mi bo pritrdil. Drugega namena pa tako nisem imel, kakor pokazati brez pretiravanja na novo Albrehtovo knjigo. Sodim namreč, da naj kritik ne bo vseveden sodnik pisatelja, temveč naj ho kakor skrbna mati, ki najprej sama poskusi jed. preden jo da otroku. Vzemite in berite, ne bo vam žal.	Janko Kač.
Fran Roš: Juretovo potovanje in še kaj. Zas
ložba tiskarne Brata Rode & Martinčič v Celju. — Fran Roš ni naši mladini nepoznan, že lani je izdal za deco 'knjigo »Medved Rjavček«, ki je dosegla precejšnje priznanje in se je otrokom priljubila. »Juretovo potovanje« je zbirka krat; kili ipovesti in pesmi, katerim je priložena tudi dramatična enodejanka. Povestiee same na sebi so priproste in brez vsakega velikopoteznega za» pletljaja. Gode se v tihi savinjski dolini in opisujejo vsakdanje življenje, kakršno je pač v sa> vinjski dolini. Nahajajo se pa v njih tudi socis alni refleksi, ne vem, ali knjižici v prilog ali škodo, kar pa je stvar osebnega okusa.
Jure je dečko, ki hoče v svet po srečo. A še pred Celjem ¡ga ukradejo in najde strica, ki je tudi iskal po tujini srečo, a je našel samo siromaštvo. Pa je konec Juretovega potovanja in srečo vidi samo doma. Tereza ¡pa je ženica, obla» godarjena z revščino in osamelostjo. Mlade ma--čice hoče v potoku poslati v smrt, a najde smrt sama, ko pade v (vodo, in to v trenutku, ko je našla mlado, sočutno dušo. Vse to gre otroku do isrca, posebno še ker Roš pripoveduje pripro* sto, brez sentimentalnosti in epitetov, a Ise ven« dar prizadeva, da vlije v priprosto stvar nekaj poezije in tihega savinjskega razpoloženja. To pa sta dve stvari, ki ju ima mladina rada in ju zna po zaslugi ceniti.
V pesniškem delu je dvanajst pesmi, Ki imajo po večini socialne motive in opevajo razne bede. a jih je med njimi tudi nekaj, ki so vzete naravnost iz otroškega življenja. Same na sebi se ne ponašajo z bogve kako veliko globino in niso otrokom privlačne, ker jim primanjkuje šegavosti in prožnosti. Posrečena med njimi je pač pesem v prozi »Razgovor«, ker je ¡napisana popolnoma v otroškem duhu in v otroški maniri. Enodejanka »Pravica z nami« je prizor, ki spet prikazuje bedo raznih Vrst, a je v svojem poteku nejasen in s prikaznijo Pravice skoro nedosleden, ker si otrok ne more predstavljati, kaj hoče in kaj namerava Pravica is posameznimi otroki, da jim da zadoščenje za sedanje trpljenje.
Knjižica opisuje v vsem obsegu samo ža» lostno plat življenja, kar pa po /mojem mnenju ni prav, ker tudi moderna mladina potrebuje solnčnih žarkov in naravnega veselja, bodisi pris mešanega žalosti. Roš pozna otroško idušo in zna pisati za otroka. Zato pa sem prepričan, da izda kmalu knjižico, kjer bodo poleg solzá prepevali tudi iptički in rajala in prepevala mladina v vsi svoji razposajenosti in škrjančkovi volji.
Jos. Vandot.
Materi. Zbirka deklamovank in črtic o mas teri za mladino. Priredil Alojzij ¡Polhar. Založila tiskarna Rodé & Martinčič v Celju. >— Mati m otrok sta dva svetova, ki sta tako združena, 'da niti v mislih ne moreta živeti ¡drug brez drugega. Zato ni čudno, da se skoro vsi pesniški duhovi pečajo z maternim srcem, ki je tako neizčrpno, da ga v celoti še ni orisal niti največji veleum. Slovenska literatura o materi je jako bogata in če bi jo človek izdal v popolni celoti, hi moral izpisati debelo, debelo knjigo, pa bi je še ne izs črpal.
Bolharjeva zbirka je samo slaboten izvleček, dasi je bil njegov namen, da izda za mladino precej zaokroženo zbirko najlepših mladinskih pesmi in črtic o materi. Gradivo ni ibog ve 'kako posrečeno izbrano, saj manjka precej pesmi bolj* ših naših pesnikov, zlasti onih i/ polpretekle dobe. Obenem pa je od posameznih avtorjev v zbirko sprejetih preveč prispevkov, ki delajo na bralca vtis, da so napravljene tako rekoč iz pri< siljene pietete do matere. Najprisrčnejše in naj; bolj občutene so pač pesmi Franceta Levstika, Janka Poláka, Peterlina>Batoga in Franceta Zbaši nika. da ne govorim o črticah Ivana Cankarja in Ksaverja Meška.
Seveda popolne zbirke slovstvenih del o materi 'pač ne more izdati nihče, zato pa mora biti izvleček posebno pazljivo sestavljen, zlasti še izvleček za mladino, ki posebno ljubi pesmi o
najdražjem bitju, ki neprestano živi v njeivh mislih. Bolharjeva knjižica bo pač dosegla svoj namen, ker vsebuje precejšnje število več ali manj posrečenih prigodnic, med katerimi pač zavzemajo prvo mesto voščilca Minke Severjeve. Zato bo mladina z veseljem segla po knjižici, saj najde v nji vse, kar potrebuje, dasi ni vse vzorno in kleno, kakor bi bilo treba.
,Tos. Vandot.
BELO=MODRA KNJIŽNICA
V	'dobi forsirane ženske emancipacije in iv časih, ko preplavlja ženski spol srednje in visoke šole ter javne urade, je bila fckrajna potreba, tla se je ustanovila literarna družba, katere sotrud; niki so izključno samo ženske. Belo;modra knjiži niča si je izbrala za svoj program geslo: »Žena za ženo in deco« in s tem programom in s tem naporom si utira pot, zbira slovenske duševne delavke, da jih bodri in jih pokaže svetu v str; njeni vrsti. Kot glasnik želja in mnenja vseh slo* venskih žen -si hoče zavojevati najširše polje.
V	smislu tega programa Je Belo;modra knjiž< niea izdala v teku svojega triletnega obstoja že petnajst Iknjig, ki so jih napisale naše najboljše literarne delavke in ki imajo vse v vseh oziirih popolno in trajno vrednost. Izmed štirih puhli; kaeij zadnjega leta je »Ženski al m a n a h« posebno zanimiv zaradi svoje pestre ter aktualne vsebine lin posrečenih slik. Almanah je zbirka člankov, ki razpravljajo o raznih problemih, važ; nih za ženo !kot gospodinjo in duševno delavko. Zastopane so v njej naše najboljše pisateljice in boriteljiee v ženskem pokretu. Omenjam samo A. Nlkoličevo, ki je prispevala prisrčno sliko do; mačega življenja v najvišji hiši; Marico Zilanko, Cirilo ŠtebisPleškovo, Minko Kroftovo, Manico Romanovo, koje črtica »Kazen 'za nameravani greh« edina zastopa leposlovno smer; Emo Pe; četovo, dr. Angelo Piskernikovo, H. Pajkovo in Marjanco Lindtnerjevo. Za ženski pokret je po; sebno važno »Pismo« Štebi;Pleškove, 'ker pojas* njuje razmere, ki vladajo v jugoslovenskih orga; nizacijah ženskega gibanja. A nič manj ni važen članek Minke Kroftove, Ikjer navaja pisateljica nekaj misli o našem ženskem društvenem življe; nju in podčrtava nujno potrebo, da naša žena kritično premotri tudi izhodišče svojega lastnega delokroga, svoje javne, vidno obstoječe dru> štvene organizacije, ki jih je ustvarila tekom let ženska inicijativa sebi ali splošnosti v korist.
Druga knjiga je roman »B r e z d o m c i«, ki ga je napisala Marjana Kokalj;Žcljeznova. To delo je svojevrstno, ker /se pri !nas še nihče ni dotaknil velikega problema, ki je obsežen v splo;
šni ruski emigraciji. Je to svet, ki se je v teku časa že kolikor toliko strnil z našim življenjem, a mi še vedno nismo doumeli velike tragedije, ki se odigrava dnevno med zatrtimi emigrant1. »Brezdomci« so samo košček zamazanosti in rev; ščine, teh dveh stalnih spremljevalcev onih, ki so bili še nedavno sijajni generali in blesteče dame. Ponosni grof, potomec preslavnih dedov, raznaša danes mleko po predmestnih hišah ipre; stolice; grofica, nekoč z diademi okrašena visoka dama, je hišnica na umazanem dvorišču; isin štu< dira gimnazijo in ,prodaja po ulicah časopise, a mlada grofična služi za natakarico v najbednejši beznici, da si prisluži kosilo. »Beračija je pro-kletstvo, ponižanje, sramota. Vlačiš se med onimi, ki iso siti. Gledajo te, vidijo tvojo bedo, ali ne vidijo tvoje duše. Mislijo, da nimaš.duše, ker ne smeš prepevati s solncem . . . Mi bedni . . . mi, ki smo nekoč nasitili do šeststo delavcev .. .«
Sredi te nezaslužene socialne propasti se sveti kakor solnčni žarek mlada, lepa Fjodi.ra, generalova hči. V svoji ljubezni d > rodbine gre do skrajnosti in zaradi nje žrtvuje tudi edino to, kar še ima — svojo čast: postane pevka v noč = nem lokalu in proda svoje telo debelemu, boga: temu lahkoživcu. S to žrtvijo je bila rešena ge = neralova rodbina in beda je izginila iz grofov skega doma.
Pisateljica pozna rusko življenje in rusko dušo do potankosti. Zato so se ji značaji prav dobro posrečili, ¡posebno še posamezni aristo* krati, ki iščejo v svoji revi pozabljenja edinole še v žganju. Ženskih značajev prav nič ¡ne ide; alizira, temveč nam jih riše z odkritimi, narav; nimi potezami in take značaje opazujemo' lahko vsak dan v svoji neposredni okolici. V Vsem romanu ni nič prisiljenega in dasi ni zgrajen na bogve kaki ¡monumentalni podlagi, mu vendar ne manjka visokih mest, Iki čitatelja naravnost ¡za« grabijo. Edino, kar mu služi v kvar, so posa; mezni. ¡preveč raztegnjeni monologi.
Stilistično (se mu ne more oporekati ničesar; tu in tam zazveni jezik v Cankarjevi maniri. a se (vendar ne more trditi, da je Cankar vplival nanj. V umetniškem oziru roman pač ne dosega one višine, da bi ga mogli uvrstiti med 'naše Imoj-strovine, a je 'vendar dosegel (popolnoma svoj namen: prikazal nam je resnično življenje bednih ruskih ljudi in jih približal našim srcem, da trpimo z njimi in jim ¡pomagamo, a ne da jih pre< ziramo zaradi njihovega trpljenja. Če pa je pi; sateljica dosegla ta namen, je s (svojim delom storila mnogo, mnogo za -človeštvo.
»Princesa lz a« Marije Jezernikove je ljubka idila iz živalskega življenja. Že z lanskim »Medvedovim Godrnjavčkom« je zbudila pisa;
teljica občo pozornost in dosegla med mlajšim in starejšim svetom popolno priznanje. »Prin; eesa lza« je nadaljevanje »Medvedovega Godr> njavčka« in opisuje usodo lisičke, ki jo je ugra* bil jastreb z njenega doma in jo spustil v >domo vanje medveda Godrnjavca. Opis prisrčnega prh jateljstva med lisičko in medvedkom ter med» vedko je popolnoma posrečen, saj je opisan s tako živimi in naravnimi barvami kakor Se noben naš mladinski spis. V glavnem ima ta živalska povest samo to tendenco, da zbuja ;v mladih srcih zanimanje za prirodo in njeno krasoto. Naravo pa pozna Jezernikova tako kot noben naš mla; dinski pisatelj; >v vsakem njenem stavku čutimo utripanje 'gozda in njegovega harmoničnega živ; ljenja, čutimo ono, o čemur zna sanjati samo mladina v svojih naivnih sanjah.
Pripovedovanje je priprosto in brez Vsakega pretiravanja in zgoščeno s pristnim otroškim hus morjem. Škoduje mu samo to, da je na nekaterih mestih preveč razvlečeno, kar neprijetno zaustavlja dejanje in vpliva ha mladega čitatelja utrudi ljivo. Človeku se zdi, da je /konec preveč naglo odsekan, a mislim, da je ta odsekanost na mestu, ker nam pisateljica gotovo še napiše tretji del te originalne živalske povesti in s tem zaokroži in izdela to Veliko mladinsko delo, ki nima pri. mere v naši siromašni mladinski literaturi.
K sijajnemu uspehu te knjige niso malo pri; pomogle posrečene ilustracije našega umetnika Franceta Podrekarja, ki se je popolnoma ¡poglobil v živalsko poezijo lin otroško dušo. Otrok ne pojmuje živali prav nič drugače, kakor jih riše Podrekar z živimi, šegavimi. otroškimi barvami in potezami. To pojmovanje in ta izvedba sta pa umetnost, ki zahteva pravega mojstra. Da jc ipa Podrekar tak mojster, mu lahko pove vsak otrok, ki z veselimi očmi Ogleduje njegove podobice po »Princesi izi«.	Jos. Vandot.
Ljudmila Šlibar: 1. Moderna ženska telesna vzgoja. 1930. 2. Lepodržne vaje za mladino in ženo. 1930. Izda'a Belo^modra knjižnica.
Ljudmila Šlibar. prvovrstna učiteljica telo» vadbe na srednjih šolah v Ljubljani, je spisala dve vzorno urejeni in zelo primerno z risbami, oziroma slikami opremljeni knjigi.
Oba uvoda sta kratka in k negi telesa vzpodbujajoča.
Kar pa daje knjigama posebno vrednost, je razprava o človeškem telesu v obče. o vajah, ki naj telo ohranijo v lepem in pravilnem raz« vijanju, odnosno razvitku. oziroma ovirajo vse, kar bi moglo telo pokvariti.
»Lepodržne vaje« ni preveč posrečen izraz, pač ni slovenski, bolje bi se čitalo: vaje za pra«
vilen in lep razvoj telesa žen in otrok. Tudi »v ramenah« je preveč ljubljansko, slovnično pra» vilno je v ramenih ali v ramah.
Tudi vse opombe o zdravstvu so tako krat* ke poučne, da bodo gotovo marsikateri zastop« niči nežnega spola v korist.
Zelo, zelo važen je odstavek o dobi teles? nega razvoja, prečitajo naj ga natančno vsi oni. ki mislijo, da vadijo mladino pravilno v telo» vadbi, če ji zgodaj vadijo ročne in nožne mis šice. Sploh še vedno velja pravilo, da jc redko* krat izvrsten telovadec vsaj dober vaditelj.
Knjigi naj bi imele vse šole, tudi moške, ker so vaje tudi dečkom do 15. leta starosti zelo prikladne, potrebne in zabavne.
Tudi v sokolske knjižnice spadata knjigi, vaje pa k sokolski ženski telovadbi, ker so pri» mernejše ženskemu telesu, kakor vaje v opori na bradlji ali konju.
Za vsako rodbino pa se mi knjigi zdita na; ravnost neobhodno potrebni in čim večkrat jih bo prečitala skrbna mati, ali pregledal skrbni oče, tem lepše bodo razviti, tem čistejši in tem zdravejši hodo njihovi otroci.
Rajko Pirnat.
Mirko Kunčič: Za zidano voljo. Iz torbe Kotičkovega strička 2. zvezek. Založba Jugos slovanske knjigarne. — Človek gleda in gleda, bere in bere, pa nikakor ne more razumeti, da ima pred sabo knjigo, ki jo je napisal pesnik »Najdenčka Jokca«. Kakšen konstrast med prvo in drugo knjigo Kotičkovega strička! Jo» kec je bil še vedno poln poezije, dasi jc kazal v tehniškem oziru nekaj nedostatkov, ki pa niso bog ve kako motili; bil je delo, ki je kazalo ve» liko spretnost pisatelja, ki si je znal pridobiti otroška srca in se znal z lahkoto uživeti vanje. A pri tem je zabredel predaleč in mesto da bi vztrajal pri pravem otroškem tonu in maniri, išče to, kar ni otroško, temveč v polni meri otročje. Dokaz temu je njegova druga mladin» ska knjiga »Za židano voljo«. Da je imel pisa» telj nekaj strogega kritičnega čuta napram sas memu sebi, bi gotovo ne bil poslal v javnost te zbirke, ki je človek ne more z literarnega stališča smatrati za resno.
Pesmi so po večini samo igračkanje s po< sameznimi besedami, so brez srca in brez duše, brez poezije in niso nastale iz srčne potrebe, temveč so nastale zato, ker so morale nastati. Vidi se j'm, da so ponatisnjene iz mladinske priloge dnevnika in da jim je že zaradi namena bil utisnjen pečat enodnevnic, kakor skoro vsem stvarem, ki se na škodo pravi mladinski lite« raturi priobčujejo v naših dnevnikih, ker jim
ni pogoj literarna ali pesniška vrednost, temveč samo enodnevna senzacija. Popolnoma v tem žanru so vse v zbirko sprejete pesmi; človek ne ve, kje hi jih prijel in kaj bi mislil o njih; uglajene niso prav nič in tu in tam nerodne, da človek nehote misli, da je stavec čakal nanje.
Isto igračkanje z besedami in trenutnimi domislicami kažejo tudi sestavki v prozi, ki jih pisatelj naziva »humoreske«. A otroški humor ui humor odraslih ljudi in treba ga je iskati povsod drugod, samo v načinu ne, kakor ga opisuje pisatelj. Mogoče je neka vrsta otrok našla svoj »špas« pri nedeljskem čitanju teh prigodb, ki pa v resnici sestojijo iz same plehs kosti, skrajno nerodne potegavščine in nazadnje tudi gorostasnosti, ki ne spada v resno knjigo, a še najmanj v knjigo, ki je namenjena rnla» dini. Največji kontrast vsebini te knjige je bos gata zunanja oprema in slike, izmed katerih so nekatere risbe znanega mladinskega ilustratorja J. Pukla več kot posrečene.
Prepričan sem, da je o pravi vrednosti svoje najnovejše knjige v polnem obsegu prepričan tudi pisatelj sam, o katerega zmožnostih imam najlepše mnenje in prepričanje. Pustil bo otroč; je eksperimentiranje, da uvede v mladinsko lir teraturo nekaj, kar ni umetnost, ne poezija, ne proza, temveč samo nekakšen žargon, ki ga moramo odklanjati že v imenu svojih otrok. Kunčič se je pokazal velikega v »Najdenčku Jokcu«, zato pa nikakor ne zasluži, da bi ga pokrival prah iz onih predalov, kamor se sprav; liajo vse mogoče neslanosti, samo poezija ne. Liubim njegova res otroška dela, zato hi mi bilo v resnici hudo, če bi ne sledil smernicam, ki si jih je tako lepo postavil v »Najdenčku Jokcu«, in bi nc stopil iz otročjega sveta nazaj v otroški svet.	Jos. Vandot.
Pomen in razvoj alpinizma. Spisal dr. Henrik Turna. Založba: »Turistični klub Skala«.
Pričujoča knjiga je nekaj svojevrstnega v celokupni alpinski književnosti, nekaka filozofija razmerja človeka do narave, poizkus, razložiti filozofične in sociologične osnove alpinizma. Malo je knjig, ki bi hotele pojav alpinizma tako od vseh strani doumeti in razložiti. Knjiga člo» veka, ki je mnogo opazoval, mislil, čital in. kar je glavno, tudi doživljal, vseskozi izraz močne in — samosvoje osebnosti. Je to tudi —• skoraj bi se mi bilo zapisalo: v prvi vrsti — borbena knjiga, saj mestoma naravnost izzivije h kritiki in opredelitvi.
Knjiga te vrste ima seveda svoje pomanj; kljivosti, kako bi bila sicer knjiga te vrste: iščoča, razbirajoča, opredeljujoča, motreča in pobujajoča obenem. Posledica je neenakomernost v nujnosti zaključkov in zaokroženosti pripove« dovanja. Najbolj prepričujoč se mi zdi odstavek o »Čuvstvu prirode in umetnosti«, in v lastnem aipinskem življenjepisu je našei pisatelj toplih besedi, ki bi jih pri njem sicer komaj pričakos val. Oba razmeroma kratka odstavka se mi zdita tudi v slogu najbolj iskrena.
Nemogoče je zavzeti stališče proti vsem mislim in izvajanjem, cesto zelo zgoščenim, ki jih obsega knjiga skoro 300 strani, razen ali v celi knjigi asi pa na kratko s plitkostmi. Za prvo ni prostora, za drugo bi ga bilo škoda. Za večino vsebine itak lahko rečem: vzemi in beri, če si zlasti sam alpinist, oplojevalo bo tvoje misli, bogatilo bo tvoje doživetje. Le proti nekaterim osnovnim trditvam bom zavzel svoje stališče.
Pisatelj opredeljuje alpinizem kot šport, če« prav le bolj posredno in nc da bi v tem pogledu svoje misli do kraja razvil. Mimogrede: zdi se mi, da stavi vpliv in pomen športa previsoko, kakor mu sam rad prorokujem še velik razmah. Ali je res šport znamenje napredovanja? Grški primer, tako rad prikazovan, ne drži. Ko so olimpijske igre dobile značaj sodobnega športa, je grška kultura že drkala navzdol, antična civi« lizacija je stopila na njeno mesto in jo je po kopala pod seboj. Sodobno čaščenje telesa in telesnega udejstvovanja je naravna reakcija proti njegovemu zanemarjenju skozi 2000 let. Toda — pokaži mi reakcijo, ki še ni šla pre< daleč! Njej je podlegel tudi Turna, in če tudi vidi njene slahe strani, jim ne najde pravega razmerja. Opozarjam samo na Ameriko, ki ie vsa v znamenju športa. In opozarjam še, da arne; riško kulturno delo, kakor ga vidim in prizna» vam, ni tudi od daleč v nobenem razmerju z bogastvom, krepkostjo in stvaritveno sposobno» stjo ameriškega ljudstva.
Šport — to so viteške igre meščanstva. Me» ščanstvo je na Angleškem najstarejše, kaj čuda, da je tudi šport tam najstarejši. Da se je tudi delavstvo polastilo s tako vnemo vseh dostopnih mu športov, ni čudno v/pričo podobnih vnonjih življenskih pogojev in razmer: prebivanja v rav» nini, v mestih, delo v zaprtih prostorih. K temu je treba še prišteti, da je vsa sodobna civiliza»
eija — nc kultura! — meščanska, in da je med delavstvom — angleškim prav tako, kakor raz; rednobojnim marksističnim — najbolj vidna in izražena volja, pomeščaniti se. Ta volja se kaže počenši od najbolj vnanjih stvari, kakor je mo> da, pa do načina, kako se podrejajo kulturni ideali civilizaciji. To vidimo zlasti na Ruskem: vzor boljševikov je ameriška eivilizacja. Spreten organizator strojev, Ford, je boljševiški vzor, največji evropski misleci pa so prosto prepo* vedani. Kultura naj postane dekla civilizacije, kakor nekoč filozofija dekla teologije, ali pa je ni treba.
Sociologično je šport nekaj, kar se vrši v masi. In ena glavnih njegovih prvin je gibanje v masah in pred njim, kar poraja v zvezi z dru* gimi lastnostmi športa psihologično nujno stop« njevanje udejstvovanja, torej tekmovanje. Zato je tekmovanje sestavina športa, njegova bistvena oznaka. Tako se je šport danes razvil, in zato me nc moti, če je imel včasih, če ima pri neka* ternikih še danes drugo vsebino.
Temu nasproti je pa alpinizem udejstvova* nje osebnosti, individualen že po svojem postan* ku. Meščan, suženj zidovja, delavnice, pisarna, delovnih ur in — mase: Kaj je bolj v človeški na* ravi utemeljenega, nego da se vsaj umsko samo» stojnejši izkušajo od časa do časa otresti te svoje podrejenosti kolektivu in stroju in izživeti svojo osebnost. Protislovje je, če Turna na eni strani šport in torej tudi alpinizem označuje kot gibanje mase, na drugi pa govori o alpinizmu kot begu v samoto, ki je ne more biti. razen, za posameznike, za osebnost. Prav v tej značilni točki gresta alpinizem in šport vsak svojo pot, in od tu je prepad med njima širok, nepremost* ljiv. Pri opredeljevanju alpinizma je treba torej kazati ne toliko na njegove sestavine, ampak na tisto, kar imajo vse te sestavine z alpinizmom skupnega. Pri tem ne sme misliti, če je za kogar* koli alpinizem res in skoro edino šport.
Tu ni prostora, da bi razbiral pisateljeva izvajanja o športu. Toda kakor po njegovem prehaja igra v šport, tako ne vem, zakaj bi ne bilo mogoče, da preide šport pri kulturnem člo* veku v drug pojav. Če odklanjajo šport za alpi* nizem možje kakor Hugy, Fendrich, Purtschel* ler, ki so obenem odlični oblikovalci alpinskega sloga, jezika in miselnosti, jih ne bo mogoče ovreči s preprostim zgodovinskim in jezikoslov*
nim umovanjem, ali / ugotovitvijo, da ima tudi njihov alpinizem športne prvine. Ima jih, ali ima jih poleg drugih, kakor Tuma glede kugvja in Mayerja sam ugotavlja. In ker jih ima le poleg drugih, ker je torej šport samo ena prvina nji* hovega alpinizma, zato je opredeljevanje, istenje alpinizma s športom pomanjkljivo, torej nepra* vilno.
Alpinizem je nekaj čisto svojevrstnega že po svojem postanku. Nastal je, mogel in moral je nastati v dobi. ko mu je ustvaril pogoje, razvoj naravoslovnih ved — ki se po navadi premalo upošteva — gomiljenje prebivalstva v mestih in razvoj prometnih sredstev. Zakaj ka* kor je alpinizem z Alpami neločljivo zvezan, v njih samih, med njihovim prebivalstvom ni na« stal. Narobe, za alpsko prebivalstvo samo ni imel prvotno alpinizem nobenega pomena, in še danes je njegova veljava zanj ponajveč gospo* darskega značaja. Alpinizem je nastal v mestih, v ravnini, in tako je v glavnem ostalo do danes. Je tudi poleg lova edina oblika, v kateri more dobršen del sodobnega človeštva zadostiti pus stolovskemu duhu, ki ga je nekaj v vsakem člo* veku, ki pa seveda najbolj išče izraza tam, kjer je najbolj utesnjen. Ravno alpinizem in lov sta tudi pojava, nastala iz prvobitnega udejstvovanja človeka: alpinist — izsledovalee, nagon in potre* ba prvega človeka, da gre iskat boljše ali ne* zasedene zemlje v divje kraje, polne nevarnosti. Lovec — iskalec hrane v boju z močjo, hitrostjo ali pretkanostjo živali. Zato je mogel alpinizem nastati samo v krajih in med ljudmi, ki vsaj v bližini nimajo več pustinje. Vlogo pa. ki jo pisa* telj pripisuje športu, mora prevzeti alpinizem.
Vsaka druga razlaga se ne dotika bistva stvari. Zato je v osnovah zgrešeno, če razlaga Tuma pojav alpinistike pri Nemcih in Angležih iz plemenskega značaja teh narodov, oziroma iz zgodovinskega dejstva, da so Angleži potomci Normanov, roparskih vitezov in vojnikov, in da si nastanka alpinistike pri poljedelsko pastirskem narodu ni mogoče misliti. To zadnje je sicer res, tako res, da bi tudi Normani niti od daleč ne mislili na alpinistično udejstvovanje v tistem hipu. ko bi postali kmetje, iz razloga, ki sem ga navedel zgoraj. Prav zato je pa popolnoma zgrešena Tumova vikinška razlaga alpinizma, in v drugem stavku je pisatelj sam podrl, kar je trdil v prvem. Ne mislim zanikavati vpliv ple*
mena na nekatere lastnosti in razvojne smeri, le največjo previdnost priporočam, zlasti dokler imamo boljših razlag. Da začenjam kar z dej* stvi: severni Francozi so najmanj toliko potomci Normanov — Vikingov, kakor Angleži in Škoti, keltski narod skoro nima normanske krvi. Kljub temu so Francozi nekako med zadnjimi zapad; nimi Evropci začeli gojiti alpinizem, dočim so se udejstvovali v njem keltski Škoti razmeroma celo bolj od Angležev. Vzrok je precej pre; prost.
Nekako od začetka velikih odkritij prevla; dujc v vojnah tehnika in odločuje v bitkah. Čc se je dotlej še moglo trditi, da vojna izbira boljše in uničuje slabiče, poslej to ni bilo več mogoče. Močni, hrabri, požrtvovalni so šli naprej in po; ginili pod kroglami, slabiči pa so ostali doma, ustanavljali družine in rodili potomstvo, naslednji rod, nad katerim je vršila vojna podobno izbiro. In ta izbira slabičev na škodo močnih se je stop« njevala z vsakim vojnotehničnim izumom, z vsa« kim širjenjem vojaške dolžnosti, vrši se že pol tisočletja, in prav nič še ni izgledov, da bo pre; nehala.
Vendar, tej krvavitvi niso bili podvrženi vsi narodi v enaki meri. Tako Angleži od 17. sto« letja dalje, od dobe svoje revolucije pa do sve; tovne vojne niso imeli vojn, v katerih bi bili mo; rali lastni državljani umirati v večjem obsegu. Pri tem je treba še pomisliti, da so bili tudi ti le najemniki, nabrani zvečine iz revnega mest« nega prebivalstva, obsojenega itak na malošte; vilno potomstvo. Prav od istega časa dalje je bila Francija zapletena skoro v vse evropske vojne, cesto na več strani. Samo v vojnah velike revolucije je poginilo okoli tri milijone Franco« zov. Mislim, da ni treba dokazovati, da je bila to izbira najbolj telesno zdravih, odpornih in hrabrih mož. Na njih mesto so stopili telesni slabiči, nesposobni za vojno in pa nravno manj; vredni, ki so se ji znali izogniti. Ti seveda niso mogli zapustiti svojim potomcem telesne moči, gibčnosti, podjetnosti, požrtvovalnosti, torej te< meljnih lastnosti planinca, ker jih sami niso imeli. In še nekaj je gotovo: take škode v biolo; gičnem ustroju naroda ni mogoče tako hitro popraviti, če je to sploh kedaj mogoče.
Da so torej ravno Angleži med prvimi alpi; nisti, ni niti slučajno, niti ne rabimo zato ple« menske razlage. K temu pride še, da so narodi.
živeči ob morju in od njega, nekaki naravni od; krivalci. Kako bi bilo sicer mogoče, da so M a-, lajci in Polinezijci, živeči v kameneni dobi, torej kulturno nižji od Vikingov, prebrodili vse večje razdalje, nego ti.
Nobeno znanstveno delo ne more izhajati brez primer — to velja celo za najbolj pojmovne vede. Primera ne dokazuje dosti, /ato pa tem več pojasnjuje, poživlja besedilo, dela znanost dostopno ustvarjajočemu čuvstvu, brez katerega bi ostala vsaka veda mrtev razbor razuma, težko umljiva in — dolgočasna. Toda primera mora biti tipična, vzorna, zgoščena, nujna v svojem razvoju in v svojih dušeslovnih zaključkih. Mora pokazati ne samo, kako je kdo ravnal, ampak tudi zakaj je tako ravnal in da je moral tako ravnati, če je hotel ostati brez krivde. Že celo pa moramo to zahtevati od primere, ki zavzema v znanstveno poučni knjigi deset strani.
In s teh vidikov ne zadovoljuje povest De; beljakova o nesreči v severni triglavski steni, kakor je sicer zanimiva in pripovedno visoko nad raznimi praznobesednimi planinskimi občut; karijami. Morda so prav te pripovedne vrline zapeljale pisatelja, da nam je podal povest kar v celoti. Toda. ali bi moral pisatelj sam podati to povest stvarno, razkrojiti jo v njene duše» slovne osnove, ali še bolje prepustiti analizo bralcu, pa raje navesti več takih zgodb. Saj ni da bi morale biti primere ravno iz naših Alp, kakor tudi knjiga ne govori zgolj o slovenskem alpinizmu. Žc celo pa je v nesreči se pojavljajoče tovarištvo tako splošno človečansko, da bo pla* nincem vse eno, odkod dobe primerno sliko.
Vsak sistematik ima potrebo razpredeljeva; nja. Do neke mere je to potrebno, že radi pre gleda ter ponazoritve pojmov in pojavov. Na; ravno pa postne, če razpredeljuje za vsako ceno, ali če razpredclba stvarno ne nudi nič novega. V pričujočem slučaju torej: če pisatelj deli in razpredeljuje alpiniste, sme in mora to storiti samo po vidikih, svojstvenih samo alpinistom, ne pa vsem ljudem.
Turna podaja tri tipe alpinistov: pesnika O. E. Meyerja, športnika na sebi Lammerja in dr. Kugyja — esteta. Tako razdeliti je pa končno mogoče vse ljudi, in prav po istih vidikih je mogoče tipe alpinistov naštevati v neskončnost. Športnik je prav tako lahko pesnik — ali »estet«, če že hočete — kakor je pesnik lahko tudi šport;
nik in »cstet«, ali pa niti eno niti drugo. Razde* Iitev se mi pa tudi stvarno ne zdi prav srečna. Nežna lirika Kugyjeve »Scabiosae Trentae«, te visoke pesmi ljubezni do narave in dramatičnost Lammerjevega »Matterhorna«, te balade gorske strasti, dosegata če ne presegata najlepše Me* verjeve sestavke tudi po pesniški stvaritveni sili. Končno se mi zdi pojem »estetovstva« v alpini/s mu preeej meglen, zlasti spričo dejstva, da se le prerad skriva šmok za njim. Zato mislim, da bi ga prepustili tistim, ki imajo potrebo, da pokru vajo z njim svojo alpinistično in pisateljsko im. potenco.
Ločil bi dva tipa alpinistov: raziskovalca, kakor je bil nedvomno Kugy, ne da hi žc s tem hotel vrednotiti, in alpinista radi alpinizma sa* mega, kakor je Lammer. Meyer nagiblje bolj k drugemu tipu, je pa v neki meri sinteza obeh. In da izpopolnim v tem pogledu pisateljeva izvajanja: ravno Turna sam je prav izrazita sin* teza obeh tipov. Sicer je pa končno v vsakem alpinistu nekaj od obeh tipov, ker bi drugače niti ne moglo biti — alpinizma!
Napačno je, gledati pri vsakem pojavu na Nemce kot nekako absolutno merilo. Stališče včasih umljivo, danes zastarelo ni nikoli pravilno. Že zategadelj, ker zavaja neukega čitatelja v ne* pravilno vrednotenje. Kdor čita, da nekateri naši fotografski amaterji lahko tekmujejo z najbolj* šimi nemškimi umetniki, mora dobiti vtis, da imajo drugi narodi le manjvredno fotografično tehniko, dočim gotovo niti Francozi niti Italijani, da o Anglosasih niti ne govorim, ne zaostajajo za Nemci, če jih morda celo ne prekašajo.
Pisateljev slog je jasen in pregleden, logičen v pripovedovanju, preveč pojmoven in zato de* loma manj jasen v refleksiji. Jezik je bogat in bo gotovo oplodil naš nekam enolični opisni slog. Le ponekod je manj skrbno izbran: več ali manj, vodič, enostaven nam, preprost, v poštev priti, v kolikor, iskajoč, maleričen, otročji nam. otroški. Češka nalada je v slovenščini mrtva beseda. Take besede so možne za pojave tehnike in na* ravoslovnih ved, ki govore zgolj razumu. Nemo> goče so pa za pojme in pojave, ki govore srcu. Kdor ne verjame, naj tvori glagol ali prilastek iz nje. Hribolezec je vsekako in najmanj nerod» na beseda, zato si mu ne upam prorokovati prav nič lepše bodočnosti, nego je bila hribolazceva preteklost. Planinec pove premalo in preveč —
mog.l bi biti slovenska beseda za alpinista. Zato predlagam gorohodca ali gorohodnika. S pisate* ljem želim, da izgine nahrbtnik iz slovenskega pisma in da ga nadomestimo z domačim oprt* nikom, kakor so to žc napravili lovci. Odveč je tolmačiti slovenske besede z nemščino, kjer slo* venščina zadostuje, tako z načelnega kakor s praktičnega stališča, ker dela knjigo prav v važnih stvareh manj umljivo precejšnjemu krogu bralcev.	Dr. Anton Mrak.
Jon S\ensson: Prigode malega Nonnija.
Prevedel dr. Joža Lovrenčič. Založba Jugoslo* vanske knjigarne. — Prevodi mladinskih spisov so vedno nekaj kočljivega, ker opisujejo živ= ljenje in ljudi, ki so daleč od mladine in prav zaradi tega ne najdejo razumevanja, kot bi bilo treba. Kakor je teženje vseh ljudi po vseh de* želah različno, tako tudi naša mladina ni taka, kot je drugod. Mišljenje je drugačno in zato je tudi duševni obzor naše mladine ves druga* čen kakor drugod, bodisi že v severnih ali juž* nih deželah. Poizkus, da bi prevajatelj kolikor mogoče strnil ti dve različni naziranji in ju pri; lagodil mišljenju našega otroka, odpove vedno in ima prav nasproten učinek.
Prigode malega Nonnija se gode daleč na severu, na islandskem otoku, o katerem ne ve izmed naših malih skoro nihče ničesar. A ven* dar jih človek bere z velikim zadovoljstvom in skoro pozabi, da se godi vse to nekje daleč na severu, kjer nisi bil še nikoli in kamor ne pri* deš nikoli. Gorsko življenje se razgrinja okrog nas, prikazujejo se planinski prizori in gore žive v svoji lepoti kakor pri nas; ljudje mislijo in delajo kakor pri nas in ti gorski otroci kram* Ijajo in modrujejo kakor pri nas. Ljubezen do islandskih gor, ki jo opisuje Svensson, in ti mehki opisi narave, so prav isto kakor pri nas, pri naših gorskih prebivalcih in pri naših gor* skih otrokih.
Zaradi tega bere naša mladina brez spotike in brez težave te krasne naravne prigode, ki so polne prave otroške samozavesti in poguma, posebno še, ker je knjiga pisana v pristnem otroškem tonu. Naši mladinski pisatelji, ki ni* kakor ne morejo priti iz grozovitih itrad o straš* nem socialnem trpljenju naših otrok, ki ga pa v resnici niti ni, bi se iz te knjige s pridom učili, kako se prav za prav piše za otroke. So* cialna mizerija nikakor ne prija našim otrokom; otrok čita najrajši to, kar je samozavestnega in kar zbuja v njem samem pogum, ki neza* vedno klije v vsaki mladi duši in potrebuje zu* nanjega nagona, da se razraste in da postane
otrok to, kar zahteva narava od njega — pogus men in samozavesten dečko, ki bo lahko nas stopal v poznejšem življenju. Z lamentacijami in otročjimi refleksi o nekaki socialni bedi, ki so v modi pri naših mladinskih sodobnih pisas tel jih, pa vzgajamo samo — mevže.
Lovrenčičev prevod je naravnost vzoren in sc čita kakor izvirnik. Motijo ga samo nekateri lokalizmi, ki jih ne razume niti odrastel človek, a kaj šele otrok. Kaj naj pomeni »zategelj«, »vreč«, ne vem, a prav tako ne vem, zakaj rabi prevajatelj »ovedem se«, mesto našega »zavem sc«. No, to so samo malenkosti, preko katerih gre tudi otrok, kakor gre tudi preko tega, da v Islandiji sneg »gre«, dočim pri nas samo pada. Da Hi mladina to krasno delo popolnoma razumela. bi bilo vsekakor potrebno, da bi bil pres vajatclj napisal kratek uvod, kjer bi prikazal mladini neznano deželo, ki je domovina tako lepih otrok, kot sta Nonni in Manili, ki ju bo vzljubila z vso prisrčnostjo vsa naša mladina.
Jos Vandot.
Umetnostna založba »Sejalec«. Lani se je ustanovila v Ljubljani založba, ki ima namen izdajati umetniške razglednice po originalih slo* venskih umetnikov. Ta hvalevredna založba nas je že za Božič presenetila s krasnimi reproduks cijami Jamovih in Groharjevih del. Med občin» stvom so bile sprejete s prav velikim zanimaš njem in. kakor smo informirani, je založba pres jela številna pohvalna in bodrilna pisma, naj vztraja v svojem delu.
Pravkar smo prejeli drugo serijo, ki prinaša reprodukcije mojstrov Jakopiča, Groharja in Jame. Prvi je zastopan s sliko »Spomini«, ki je last Narodnega muzeja, in s sliko »Družina«, motiv iz znamenite dekorativne skupine v veži mestne hiše na Ahaeljevi cesti. Groharjeve in Jamove slike so izbrani pokrajinski motivi. Res produkcije so prav dobro uspele: vsa karaktes ristika in močni učinki barv prihajajo do pos polnega izraza.
Zamisel Sejalca je prav originalna. Zas ložba si je izbrala za naše razmere najbolj pos srečeno sredstvo za širjenje in populariziranje slovenske umetnosti. Toliko bolj je razveseljivo dejstvo, da se je lotila resno svoje naloge in da hoče sistematsko prikazati ves razvoj slos venske umetnosti. Sodeč po prvih dveh serijah, smemo upati, da dobimo s časom celoten pres gled naše umetnosti. Reprodukcije imajo tudi praktično obliko, ker se lahko rabijo kot razs glednice, lahko se pa tudi shranjajo za celo zbirko. Nabavna cena je zelo nizka (serija 6 večbarvnih razglednic samo 8 Din, če se naros
eijo pri založbi). Založbo prav toplo priporo* eamo. Naslov: Ljubljana, poštni predal 357.
Vekoslav Bučar: Kod Lužičkih Srba. Puto» pis. (38 slika). 176 strani. Znani sokolski delaš vec in slušatelj višje politične šole v Berlinu je, kakor pravi v predgovoru: »...pred više od godine dana proputovao srpsku Lužicu u nas meri, da se upoznam sa narodnosnim, političs kim i kulturnim prilikama najmanjeg siovenskog naroda.« Plod tega potovanja je pričujoči poto* pis, ki je kot podlistek izhajal v »Sokolskem Glasniku«.
». . . Kako je ovaj putopis prvi duži infors mativni prikaz o Lužičkim Srbima, to su me mnoga brača nagovarala, da ga izdam u knjis žici. Ovu zelju sada ispunjavam u nadi, da ču time barem u nekoliko doprineti boljem poznaš vanju naše lužičke brače, čija istorija nije samo istorija jednog malog naroda, več istorija his ljadugodišnjc borbe izmedu dva indoevropska plemena — Germana i Slovena ...«
Za kratkim pojasnilnim uvodom o zemljes pisni legi in obširnosti lužičkosrbskega ozemlja nekdaj in zdaj ter o zgodovini naroda pripoves duje pisatelj o doživljajih in vtisih na potovas nju po Gornji in Dolnji Lužici. Njegovo pripos vedovanje je lahkotno in živo, lepo domače, prepričevalno in brez učenega nagomiljenja puhlih fraz.
Človek bere z veseljem to knjižico, ki mu odkriva tihe prelesti neznanih krajev, po kates rih živi že tisočletja sredi naskakujočega gers manskega življa skromni, trezni in dobri slos vanski narodič kljubujoč vsem navalom nenas sitnih sosedov.
Knjigo krasi osem in trideset slik, deloma pokrajinskih in narodopisnih, večina jih pa preds stavlja narodne in kulturne delavce.
Pisatelj je posvetil knjigo prvemu zameniku starešine Sokola kraljevine Jugoslavije bratu Engelbertu Ganglu.	R. Peterlin.
Razen že ocenjenih je prejelo uredništvo »Odmevov« še sledeče knjige, kojih jceno pri= občimo v prihodnjih številkah:
France Veber: Sv. Avguštin. Osnovne filozofske misli sv. Avguština. Založila Jugoslovanska knjigarna.
Cvetko Golar: Dekle z rožmarinom. Ljudska
igra v 4 dejanjih. Založila Učit. tiskarna. Mohor Anton: Zbirka pesmi. Samozaložba. Tisk
Ljudske tiskarne. Maribor. Sedem mladih slovenskih pisateljev. Zbral in uredil A. Krošl. Krekova knjižnica 3. Delavs ska založba.
Knaflič Vladimir dr.: Traktat o tisku. 1. del.
Alojzij Bolhar: Mati. Knjiga o slovenski ma« teri. Založila Družba sv. Mohorja.
Lirika šestoriee. Zagreb 1931. Vlastita naklada.
PREVODI.
Knjižne zbirke Jugoslovanske knjigarne:
Mauriac Francois: Gobavca je poljubila. Ros man. Prevela Edi Kocbek in Jakob Šolar. Le» poslovna knjižnica.
Hugo Viktor: Leto strahote 1793. Roman. Pre« vel Franc Terseglav. !. del. Na morju. Ljudi ska knjižnica.
Timmermans Felix: Župnik iz cvetočega vino« grada. Roman. Prevedla iz flamščine Zdenko Knez in dr. Rajko Ložar. Leposlovna knjiži niča.
Ostenso Marta: Klic divjih gosi. Iz angleščine prevedel Griša Koritnik.
Weyer Konstantin: Usodna preteklost. Prevedel iz francoščine Silvester Škerl. Ljudska knjiži niča. 38. zvezek.
Izdanja »Modre ptice«:
Anton Čehov: Anjuta. Novele. Prevedel Jos. Vidmar.
John Galsworthy: Temni cvet. Roman. Prevedel Oton Župančič.
Knut Hamsun: Pan. Roman. Prevedel Rudolf Kresal.
Water Scott: Ivanhoe. Roman. Prevedel Vlad Levstik.
Selma Lagerlof: Gosta Berling, Roman. Prevedel R. Kresal.
E. Justin : Gustav Flaubert (originalni lesorez)
Josip Murn=Aleksandrov (* 4. marca 1879. — f 18. junija 1901.). 18. junija t. I. ob eni zjutraj bo torej trideset let, odkar je umrl v onem veliš kanu na Poljanskem nasipu v Ljubljani, v stari cukrarni nežni mehki pesnik naših polj in trav» nikov in potov, ki vodijo preko njih v skromne naše vasice.
Bil je pesnik neizpolnjenih želja in večnega hrepenenja.
Boječe, nezaupljivo so zrle njegove oči svet okoli sebe ves čas njegovega skromnega 22 lets nega življenja. Hrepeneč so iskale opore, na katero bi se moglo nasloniti njegovo trudno telo ob času duševnih dvomov in razočaranja. A le redko so jo našle. Njegovi prijatelji — koliko jih je pač bilo? — so hodili svoja pota in niso utegnili. Večkrat je pogumno storii par korakov v svet: na Bled, v Vipavo in enkrat celo na Dunaj. Toda prilike so bile take: ni strpel in vrnil se je vselej v staro cukrarno k svoji dobri gospodinji in krušni materi Polonci. Samo pri nji se je čutil čisto domačega, samo nji je za» upal popolnoma . . .
Ob začetku septembra 1899. sva prišla s Cvetkom Golarjem stanovat k Polonci. V pozni jeseni se je pa nama pridružil tudi Murn, ki se je vslcd pomanjkanja sredstev, veliko pa tudi vsled domotožja vrnil z Dunaja v Ljubljano. Živeli smo v mali sobici s posebnim vhodom, katero opisuje vseučiliški profesor Ivan Prijatelj v uvodu k Murn» Aleksandrovim »Pesmim in ro» mancam« takole:
»Sobica je to kakor zaboj. Do nje se pride skozi temo, in prav pred vratmi so stopnice nas vzdol, da čezsnje padeš. Sobica ima eno okno, a tako visoko, da samo glava doseza prve šipe. Zato se z ostalim telesom še bolj počutiš v za< boju. Ne vem, kakšna je ta soba sedaj, ali jaz si je ne morem drugače predstavljati, kakor z dolgo komisno mizo, stoječo sredi zglodanega poda in preobloženo s knjigami, s katerimi se čisto mirno družijo različne pipe, škatlice za tobak, ovratniki in ovratnice in vrhu tega še kaka mala skodelica z ostanki sinočne večerje. Če pogledaš eno ali drugo teh knjig ali onih na
policah, najdeš na tej ime Cankarja, na oni Ketteja, potem Župančiča in Murna. Vsi ti niso nikoli stanovali tu skupaj, aH vsi so prihajali semkaj kakor domov. In druzega niso prinašali sem in puščali tu kakor knjige ...«
Murn je hodil pozno spat in vstajal zgodaj Ko sva z Golarjem še spala, je že zakuril »ga-, šperček«, sedel k njemu, nabasal pipico s to< bakom, zmešanim s suhimi višnjevimi listi, jo zažgal in začel puhati dim, da je zadišala vsa izba. Takosle rano zjutraj je najlaže pesnil. Večkrat se je nama pohvalil, da jih je zložil kar pol tucata. Najlepše pesmi je nama vselej prebral.
Čez dan smo se malo videli, ker je šel vsak po svojih potih. Murn je dobil službo kon = cipista pri dr. šušteršiču. Jedel je pri Polonci in ker je vedel, da nama z Golarjem ne gre bog ve kako sijajno, nama je velikokrat prinesel od Polonce fižolove ali krompirjeve solate ali pa kaj drugega, kar jim je ravno ostalo od večerje.
Bil je vedno čisto oblečen in je dal mnogo na to. Ob nedeljah in praznikih je rad kadil viržinke, posebno če je šel na izprehod. Na svetega Jožefa — njegovega patrona dan me je vzel s seboj k Božjemu grobu. Bil je razigran. Pokazal mi je hišo »z modrim pasom«, kjer je enkrat prej srečal dekleta, ki je šla po vodo in o kateri je zložil lepo pesmico. Nato sva šla v gostilno in pila cviček in jedla pečenko. Plačal je seveda vse sam. Tudi v Zeleno jamo smo šli včasih vsi trije s kamni »bližati se«.
Včasih je bil zelo zaupljiv in zgovoren. Toda najmanjša nepremišljeno mu izrečena bes seda, ga vam je lahko odtujila za dolgo. Tudi z menoj je bilo tako. Kakor omenja že dr. Pri* jatelj, smo si izposojevali knjige, kjer jih je lc kdo mogel dobiti. Nekega dne bi moral jaz svoje vrniti, pa jih je Murn posodil nekemu drugemu. Jaz sem malo godrnjal in mu v jezi očital, češ, da izposoja tuje knjige. To ga je tako bolelo, da ni bil napram meni nič več tako prijateljski kot prej. Zameril mi je zelo. In šele jeseni 1900., ko sem bil že pri vojakih v Dubrovniku, mi je
Golar pisal, da me pusti tudi Murn pozdraviti in da pravi, da sem fejst Fant. In od\alil se je z mojih prsi težak kamen in čutil sem se sreč* nega. Ves čas me je namreč bolelo in sam sebi sem očital zlobo, ker sem razžalil tako dobrega fanta, kot je bil Murn.
Poleti 1903. sem potoval po Krimu in Kavkazu. Ko sem prišel v zdravilišče Pjatigorsk, sem dobil po pošti knjigo: Aleksandrov: Pesmi in romance. Poslal mi jo je Golar. Ta knjiga me je potem spremljala na vseh potih. Čital sem jo kjerkoli sem počival in tudi vrhovi Ara« rata na turško*perzijski meji so poslušali nežne Murnove pesmi.
R. Peterlin=Petruška.
Vilovičevo Medžimurje.
Medžimurjc — pokrajina zelenih daljav, žito* rodna kakor banatska ravan, mastna, močvirna, pogreznjena v stepno neskončnost vzhodnega obzorja, z lenimi vodami in panonsko blatnimi vasmi. Zajeta je v široki kot dveh alpskih rek — Drave in Mure. Zgornji del je hribovit. Iz* rastki Slovenskih goric se kopičijo glavičasto kakor Robadija ali se razpletajo v dolge, na» brekle hribe, ki se v majhnih lokih spajajo z linijo ravni. Ta del je slikovit, veder, nasmeh* Ijan. Spodnji del je kakor daljna, zelena po* stelja, razpeta v neskončnost. V poletju je ra* van rumena in vzvalovana »kakti morje«, kot pravi medžimurska pesem. V jeseni preprežejo to ploskev bele plasti ajde in dolge vrste ko* ruze. Jagnedi ob cestah, graščinske pristave, ši* roki pašniki z vodnjaki na bruno, vasi s kampa* nilskimi zvoniki in blatnimi mlakami, kjer go* inezi plavutasta perjad — vse to spominja ma* džarskih vasi. Toda to je Panonija: naša slo* vanska, otožnovesela Panonija.
Medžimurje je pokrajina prehoda. Zgoraj, »v goricah«, so prebivalci enake mentalitete kakor kmetje in viničarji Slovenskih goric. Njih govorica se počasi odmika vzhodno*štajerskcmu dialektu in brez močnih kontrastov prehaja v zagrebško*varaždinsko kajkavščino. Po prevratu je nastal v pomurskem delu neznaten lokalni spor: ali niso ti Medžimurci Slovenci, kakor njih sosedje Prekmurci in štajerski Prleki? Od Ljutomera in Središča ob Dravi skoraj do Murskega Središča in Čakovca sc pojo slovenske pesmi; osnovni besedni zaklad je do malega istoveten 7, besediščem vzhodno*štajerskih mejašev. Na* ravno, brez sunkov prehaja to ljudstvo v ple* menske in narodne individualnosti. Poljedelski ekonomski sistem je v splošnem isti na ravnici
in v hribih; toda ali se ne zdi, da je življenje na hribih veselejše in polnejše? To je vpliv vin* ske trte, ki malce popravlja življenjsko resnic* nost; vinurn laetifieat cor hominum. V prejšnjih časih je kapljica šla dobro in hitro v kup; vino* gradnik je čutil, da je na majhnem koščku zem* lje večji gospod, kakor mu gre po starih, ne* zapisanih zakonih agrarne hierarhije. Danes se vino grmadi v kleteh in je poceni. Ljudje ga pijo veliko in z užitkom, toda vinske gorice so bolne, kronično bolne, morda obsojene na smrt. Kdo ve? — Muzikalno bi duši) te pokrajine iz* razil tako*le: allegro, ma non troppo.
Na ravnici proti Dravi in Muri občutiš jačji priliv ravninskega hrvaštva. Čutiš ga v govorici, v drobnih ceremonijah vsakdanjega življenja, v pesmi, v melodiji, v noši, v arhitekturi hiš in celo v tipu prebivalstva. Ritem življenja in dela je tu drugačen kot v goricah. Dekleta prej do* zorevajo in se može že s šestnajstim letom. Ženske se pri hoji ziblje jo kakor Madžarke ali Španke. Pod vrbami ob reki često vidiš ciganske šatore. Nekatere vasi so bogate in ljudje bahavi. Blizu rek je doma revščina, z njo pa tudi mala* rija in trahom. Na dolgih, blatnih njivah Koruze in v obrežnih goščavah tonejo melodije medži* murske popevke kakor mužiške pesmi v stepah.
Pred 1. 1918. so to pokrajino šteli med ma* džarske in jo imenovali »Murakiiz«. Šole, uradi, izobraženstvo — vse je bilo madžarsko ali ma* džaronsko. Tudi ljudstvo je že jela omamljati sugestija daljne, zanj pravljično lepe Budim* pešte. Toda ta vpliv je imel žilavega nasprotnika v cerkvi. Duhovniki so se šolali v Zagrebu in »gospodin« je oživljal zamirajočo silo domačega jezika. »Ciospodin« je — ne vedno in povsod — zastopal v župniji vizijo revnejše, a bolj domače majčice Kroacijc in njenega Zagreba. Nekoliko let pred vojno se je začelo nacionalistično gi* banje med mladimi študenti, ki so se šolali onkraj Drave. Praški visokošolec Ivan N. Novak je izdal brošuro »Istina o Megjimurju«, ki v nji razpravlja o narodnem propadanju Medžimurja. Počasi so se v Zagrebu začeli zanimati za svoj »hrvatski sjever«. No, 1. 1918. je madžarska po* litura »Murakoza« splahnela v krčevitih sunkih banditstva in majhne lokalne gverile. Svobodno ie zaplapolala narodna zastava in na izpraznjena mesta se je vrinila hrvaška inteligenca. Nova gesla prihajajo med ljudstvo. Agrarna kriza in bližnje meje z absurdnimi carinskimi zidovi utes? nujejo Medžimurca. Ali žito še valovi po ravnici in med gredami še sladko dehti »bajžolek«, di* šava medžimurskega dekleta. Ostali so medži* murski farovži in v vaseh — ljubezen, strast,
Mirko Šubic: Del store cukrame z dvorišča (linorez)
V drugem nadstropju, za drugim oknom na levo od sprednjega ogla je umrl pesnik Dragotin Kelte, istotam za drugim odprtim oknom desno od sprednjega ogla pa je zatisnil oči Josip Murn-Aleksandrov
beda in skrb. Ostalo je vino, »veliki tolažnik in izkušnjavec«.
*
Iz medžimurskih farovžev je izšel največji poet te neznane pokrajine, Gjuro Vilovič. Dal; matinec po rodu. »Dalmatinee — pa pesnik Medžimurja«, vzklika skladatelj dr. Vinko Žga; nee v uvodu, ki ga je napisal Vilovičevi knjigi »Medžimurje«. O nekdanjem svojem stanovskem tovarišu, medžimurskemu kaplanu, danes poklic« nemu časnikarju in pisatelju, piše Žganec med drugim: »On je boravio u Medjimurju još za vrijeme »Madžarije«: u Medjimurju dočekao je jugoslovcnsku vojsku, daleko na Muri, u zabit; nom Dekanovcu, a boravio je ovdje i poslije oslobodjenja. Glcdao je Medjimurca u ropstvu, u elanu pobune i u slobodnoj državi. Pio je s madjarskim .notarijušima' i politizirao s madjar; skim školnicima. Zalazio je preko Mure »v go; rice« i upoznao iz bliža život pijanih vinograda i zamamnih vočnjaka. Glcdao je proštenjare, kako se pod »pahom« vračaju od Majke Božje Bistričke. A majkicama i japekima davao je to; liko puta duhovne okrepe svoje snažne dušev; nosti i svoga položaja . .. Proputovao je cijelo Medjimurje. Zavirio u večinu .farofa' i crkava. Pohodio je mnoštvo seljačkih kuča. Provezao se gotovo svim cestama i putevima: prisluškivao kueaju mnogih srdaca, slušao ispovijesti silesije duša, naučio čak i ,medjimurski jezik', glcdao Medjimurje i Medjimurca kroz dalekozor i sitno; zor, sigrao se s njime — i tako ga je upoznao sa sviju strana i otkrio mu dno duše... Medji; murska ravan ga je zanijela i on postaje pjesnik medjimurske zemlje, medjimurske ljubavi, me; djimurskih farofa i njihovih nesreča ...«
Pred Vilovičem Medjimurje ni bilo zasto; pano v umetniški poeziji in prozi, če izvzamemo nekatere pejsaže Ivana N. Novaka. V osem; desetih letih je objavil nekoliko primitivnih medžimurskih motivov slovenski mejaš Flegcrič. Šele Vilovič je prvi pesnik Medžimurja v pra« vem pomenu besede. Temperamentni Dalmatinee je s svojo južnjaško imaginacijo in s svojimi krasnoslovnimi sposobnostmi odkril umetniško Medžimurje, »dušo njegovih vinogradov in rav; nic«. Vilovič jc s svojim impresionističnim slo; gom prvi zajel slikovitost medžimurske pokra; jine in vpodohil nekatere posebnosti njenega prebivalstva. Njegovo Medžimurje je svet za se; objektivno v toliko, v kolikor ima vsako izra; žito, ekonomsko, socialno in kulturno določeno okolje nekaj svojskega, subjektivno pa je v ne; mali meri zaradi tega, ker kaže panonsko zem; ljo in ethos Medžimurca v križanju z dalmatin;
skim tipom. Vzlic izrazitim subjektivnim pote; zam pa v Vilovičevih novelah vendarle spozna« varno pravega Medžimurca, človeka iz bajte in s ceste. Čutimo vonj nečesa, kar je specifično medžimursko in kar se odmika naši razčlembi: je to notranje doživljeno, intuitivno gledano Medžimurje!
Prvo večje delo, ki ga je bil Vilovič posvetil tej pokrajini, je povest »Medjimurje«, ki je izšia I. 1923. v Čakovcu. Po svojem stilu je to izra; žita impresionistična zgodba, v kateri še zazna; vamo odmev llamsunovega »Pana« in vplive Kellermannove proze. Pisec ji je dal podnaslov: »Ispovijest jednog sutona«. Župnik se ob večer; nem mraku izpoveduje svojemu slugi Florjanu, osebi, ki je v tej zgodbi docela nerealna.
Svakog mi predvečerja plače zvono, stari krov zgrbljene crkve i daleka ravan okolo. A teh ti beskrajni kukuruzi, koji evo ovako samo streme bez pokreta i šuma. Kako su ovi blesasti, Florijane! Uvijek kao da nešto važna očekuju. Važna? A što je važno na toni svijetu?
Junak povesti je »gospodin«, ki ga poezija medžimurskih vinogradov zapelje v epikurejstvo, dokler v ljubezni do Mune ne doživi svoje no; tranje drame, ki jo še ojačr konflikt med Muno in »gospodinovo« lakomno materjo. Ta notranja drama ni taka, da bi nam junaka p ¡vesti storila simpatičnega; če bi hotel kdo v povesti iskati protest zoper celibat, bi moral ob analizi »go« spodinove« osebnosti priznati, da ta klavrni suženj svojega razpaljenega nagona ne zasluži svobode, ki hi bila človeštvu koristna. Premalo se zaveda odgovornosti, ki je bistvo vsake nad« osebne svobode. V tej. danes že nekam staro« modni, idejno medli in celo napačni povesti pa je polno interesantnih podrobnosti, rahlih osvet« ljav in nežnega osenčenja. Prvič v vsej srbo« hrvaški literaturi se tu pojavlja s krasnoslovno umetnostjo pozne Moderne opisana medžimur« ska pokrajina. Bili so časi. ko smo stali bliže takemu imaginističnemu življu v lepi prozi; da« nes, ko v povesti in romanu prevladuje stvarnost in preprostost, imamo manj veselja s takimi^e, zdi se nam, malce razvodenelimi pejsaži, kakor jih nahajamo v Vilovičevem »Medjimurju«. Ven« dar navedimo za primer Vilovičevega slikanja večera na medžimurski ravnici tale odlomek (str. 3.):
»Široka i daleka ravan ležala je u zadnjoj rumeni sumraka, kad več počinje da je dave one male, sive pahulje tamc, što se suvo kovrče i eure nekuda iz višine, iz nebesa. Padale su gusto, nečujno in suvo. Sklizale se niz kampanilske višine razasutih zvonika i tugaljivih jablana,
koji ovdje stoje i mudruju na osami ravnine i šute uprav kao čempresi sumraka na dalekom toplom jugu. Preko svega toga i nad svime su umirali zadnji laveži zvonova .. .«
Največji uspeh je doživel Vilovičev pripo» vedniški talent z novelistično zhirko »Hrvatski sjever i jug« (Zagreb 1930. »Matica Hrvatska«), Nekateri kritiki so tej knjigi priznali prvenstvo pred vsemi, kar jih je izšlo v zadnjem času in Gjuro Vilovič je z njo zasedel v srbohrvaški prozi trajno in ugledno mesto, ki so ga dale slutiti že prejšnje njegove knjige. »Hrvatskemu severu« (Medžimurju) je tu posvečenih deset novel. Viloviča slej ko prej označuje impresio« nistična barva, ki daje njegovim novelam značaj akvarelov in v kateri so rahlo zabrisani vsi ostri prehodi in jačji poudarki; rad išče formo izpo« vedovanja svojih oseb, da tako postane intim« nejši. V primeri z »Medjimurjem« pa je teh deset novel znatno močnejša knjiga, tem bolj, ker se Vilovič tu ne zaustavlja zgolj pri krizah oseb« nega erotično«seksualnega življenja, marveč riše s širokim zamahom tudi socialne razmere Medži« murca. njegov boj za zemljo, njegovo bedo. ki ga žene v tujino, kjer opravlja najtežje delo za majhen denar in doživlja težka ponižanja; nje« govo trpljenje za časa samopašnih madžarskih »notariušov« in naposled svitanje njegove na-, cionalne zavesti, prvo lepoto nacionalnega pre« vrata. Izmed teh novel se nekatere, n. pr. »Fti« čica i Jezušek«, po svoji prijetni izgrajenosti in dovršenosti in po preprostem, pristno ljudskem duhu, ki jih preveva, uvrščajo med najlepše književne produkte o tako zvanem »kajkavskem« delu Hrvaške in značijo višek impresionistične proze pri nas. S povsem literarnega vidika so njegove dalmatinske novele močnejše in, to lahko trdimo s polno pravico, pristnejše, ker se ljudje in okolje tesneje prilegajo avtorjevemu psihološkostvornemu tipu. V novelah »Hrvatski sjever i jug« je Mcdžimurje še vedno predvsem Vilovičevo; vendar je njegovo dojemanje stvar« nosti prišlo v tej knjigi že znatno bolj do izraza kot v »Medjimurju«; snov je tudi stilistično bolje zajeta in izvedena. Tu in tam sicer vse preveč občutiš neko narejenost tega sloga. Vilo« vičevo pripovedniško maniro, ki sili v literatstvo in se odmika čisti, pristni, zgolj doživljeni umet« nosti; to pa nikakor ne zanikuje dejstva, da je z Vilovičem dobila celotna srbohrvaška litera« tura močnega oblikovalca narodnega življenja. Vilovič ni človek idej in tendenc, kakor Krleža ali Cesarec; prej je artist d'Anunzievega kova. Vendar pri njem ni nevarnosti, da bi se s svojo snovjo izgubil v lepi gostobesednosti. Vilovič je
izrazito nacionalni pisatelj, zato je značilen za sedanjo stopnjo družabnega razvoja, ki jo pred vsem označujejo življenjski konflikti kmeta in malomeščana.
Medžimurje je pozno stopilo v književnost, dobilo pa je v Viloviču tankočutnega opazovalca, ki je dojemljiv za vse njegove posebnosti, poeta svojih vinogradov in polj, svojih cerkva in hiš, svojih farovžev in krčem, deklet, žen, delavnih mož in primitivne socialne borbe na blatnih pa; nonskih tleh, kjer se človeško življenje še vedno vije v krčih neurejenega agrarizma. g Borko
Fran Sal. Finžgar šestdesetletnik. Dne 9. februarja t. I. je praznoval šestdesetletnico roj« stva splošno priljubljeni pesnik in pisatelj Fran S. Finžgar, župnik v Trnovem. Govoriti o po« menu njegovega delovanja na knjižnem polju na tem mestu obširno bi bilo nepotrebno, kajti kot še živečega pozna vsa naša starejša in mlajša generacija, da ne omenjamo slovesa, ki ga uživa pisatelj celo izven mej naše ožje domovine.
Finžgar je pristen tip našega Gorenjca: krepke postave in klenega izraza. Sam kmečki sin iz Doslovič pri Breznici, nedaleč od Pre« šernovega rojstnega kraja, je zajemal snov za svoja dela predvsem iz preprostega kmečkega življenja. Že v svojih dijaških letih je napisal celo vrsto pesmi, črtic in novel za naše lite« rarne liste. Izmed pesniških del tedanje dobe je zanj najbolj značilna idilična povest v verzih »Triglav« (1896. »Dom in Svet«),
Med župnikovanjem po raznih krajih se je še globlje vživel v domačo grudo. Spisal je nebroj daljših novel in se izkazal mojstra tudi v pisanju pristnih ljudskih iger (Divji lovec, Naša kri, Veriga). Višek svoje ustvarjevalne moči je dosegel v obsežnih romanih »Iz mo> dernega sveta« (1904.) in »Pod svobodnim soln« cem« (1906./7.). Kot finega poznavalca človeške duše pa se je izkazal posebno v svojih zadnjih stvaritvah. (Dekla Ančka. Strici itd.).
Fr. S. Findžgar je tudi ob svojih šestih kri« žih še telesno in duševno čil in močan in va« lovje modernih struj ga ne more premakniti z njegovega dominantnega mesta. Zaslužnemu kulturnemu delavcu želimo še mnogo veselih in srečnih dni v neskaljenem pokoju in plodnem delu.
Milan Pugelj kot urednik. Pisatelj Fran Roš je dal uredništvu na razpolago pismo, ki jasno kaže, kako v vseh ozirih vesten in ustrežljiv urednik je bil pokojnik. G. Roš mu je poslal
svoje prvence. M. Pugelj mu je odgovoril sledeče:
Veleeenjeni gospod!
Vaša dva rokopisa »Osveto« in »Luko Braj, diča« sem oba prejel, prečital in jih Vam obes nem s tem pismom vračam. Vsebina »Osvete« jc prav dobra in kratkočasna, toda prekratki ste, v opisih in dialogih prevsakdanji. Vsebinica ne prenese težkega konca, uresničenja osvete in Vaša kratkoča še celo ne. »Luka Brajdič« je, kar se vsebine tiče manj originalen in revnejši, pisan (obdelan) je pa boljše kakor »Osveta«.
Treba je, da gledate na to, kako napravite osebe karakterističnejše, situacijo plastičnejšo in živahnejšo, sami sebe kot pisatelja original» nejšega opazovalca. Kadar napišete kako stvar, jo pazno prečitajte. Tehtajte stavke in odstavke, preudarite, kaj so: ali so življenje, ali so lite» ratura, popisan papir. Pazite na dialog. V umets nino — in gotovo želite, da bi bili to Vaši spisi — ne more in ne sme vse, kar se klepeče po cestah življenja. Pišite, zapišite torej samo to, kar dela celo vsebino zanimivo, karakteri» stično, in opustite vse, kar ne spada natančno vanjo.
Mislim, da imate pripovedniški talent in zato Vam o vsem tem pišem. Če Vam je prav, mi lahko še kaj pošljete. Povedal Vam bom rad svoje misli in — če prejmem kaj uspelega •— objavim v listu.
Z odi. spoštovanjem Lj. 10. II. 1917.	M. Pugelj.
Jugoslovanska premijera v Pragi. »Prager Presse« je poročala pod tem naslovom 9. jan. 1931. tole: »Vdova Rošlinka«, veseloigra v treh dejanjih Slovenca Cvetka Golarja je bila vpri» zorjena v gledališču Urania v češki prestavi Nis kole Kadleca. Igra je vzeta iz okolja, ki ga mos derna dramatika precej zapostavlja, iz kmečkega življenja. Dramatska snov, ki jo v salonskih kos medijah ponovno nahajamo, se tu odigra v kmečkih krogih. Bogata vdova Rošlinka se zas ljubi nekaj mesecev po smrti svojega moža v mladega postavnega Janeza, ki pa ljubi njeno hčerko Manico in nima poguma, da bi to vdovi odkrito priznal. Iz tega zapletljaja zrasejo pris zori. ki delujejo skoz in skoz živo in sveže ter povzročajo pogosto presrčen smeh. Veseloigra je preprosto in zato dobro zgrajena, napetost vzdrži do konca tretjega dejanja, kar je pogoj dramatičnega uspeha. Folkloristična inscenacija po načrtih akad. slikarja Ivana Vavpotiča je
uspela in iluzija prizorišča na Koroškem kolikor mogoče odgovarja resnici. V igri nastopi poleg treh glavnih oseb nekaj za Koroško tipičnih figur, ki skupaj s folkloro povzdignejo splošno zanimanje. Igralci so se potrudili, da zadoste stavljenim zahtevam, kar se je večini posrečilo. Glavna vloga je bila v zanesljivih rokah M. Blažs kove. Pri Janezu sem moral misliti na Vojto, ki bi ga rad videl v tej vlogi. Saj je vendar dolžnost igralca, da ustvari tip ali ga vsaj pris bližno poda, tu mora delovati vse bistvo. Kmečki fant ne sme kazati zlatih zob in ne biti počesan kot tenorist, stvari, ki so same po sebi razum» Ijive in ki jih je lahko popraviti. Tudi bi bilo umestno, da bi se tipično koroški vaški svetnik študiral po naravi. V epizodnih vlogah sta bili Kalous in Hajhalova prav dobri. Vsi igralci so igrali z veseljem, in občinstvo je hvaležno kvis tiralo njihov trud. Noviteta je bila sprejeta skoz in skoz toplo. Predstava je bila pod pokrovis teljstvom češkoslovaško»jugoslovanske lige. Drs.«
Tako poročilo. Zakaj naj bi se veseloigra godila na Koroškem, je seveda pomota poročes valčeva, kar pa ni bistvenega pomena.
Cankarjeva dela. »Prager Presse« je poročala o enajstem zvezku Cankarjevih zbranih spisov ter imenovala izdajo vzorno. Pri tem se je pris petila mala nezgoda. Njen poročevalec prevaja »Krpanovo kobilo« z »Der Fliekboek«. No, nič novega pod solncem! Svoj čas so Golarjevo »Pi» sano polje« prestavili v »Gefilde von Pisano«.
RIMANA PROZA.
(Zložil Sava R a d i č s M i r t.)
Oproščenje.
1.
Ne boj se, pevček, cela ti ostane slava! Jaz nisem pesnik, moj poklic ni poezija: šegavecsnagajivec se samo zabava, življenja ničnost v cunje pisane zavija.
2.
Skromne moje so vrstice te, dobri volji malokdaj slede. Volja snuje v njih ogromna. Kaj se hoče? Moč je skromna.
Mož izkustva čudil se ne bo, če potrese jablanosdrevo, pa izmed odpadkov velih najde malo jabolk zrelih.
Druga mladost.
Glej starca, spet se is pesmijo igra! To krogotoka je modrost, da starost nadaljuje in konča, kjer je prenehala mladost.
Moška poezija.
Zaljubljenih čebelic paša je mlada bila pesem naša. Možem zdaj pesem zrela poje, jim lajša, slajša trud in boje.
Hrepenenje iz barbarščine.
Kateri mojster spet nas nauči besede klene, živozorne, izuri v zvočnem toku besedi jezike trde in okorne?
Samo široko in počasi!
Samo široko in počasi, razlivajte se, naši glasi, razkošno lij, beseda naša! Če se mudi, Inikdo ne Vpraša, čeprav nad glavo streha mu gori. V Evropi se nikomur ne mudi!
Pesnikova beseda.
Ubira strune čuvstva in strasti beseda pesnikova sladkozvočno; kot vrela iz dekliških Xist bi 'sočno, beseda mu iz pesmi hrepeni.
Beseda pesniku je živa 6tvar, vsa živolična, pestrih boj žareča, vsa sveže praznična, mladost puhteča, tako nevesta stopi pred oltar.
Mezzochiaro, mezzoforte.
Če luč presvetlo sije, se ji upirajo oči; preglasna pesem vpije, od take le uho boli.
Borba navad.
Očeta»mojstra bol ipresune, ko skrije se učenec«sin, da poizkusi glas in strune skrivaj na svoj, na prost način: »Tako zdaj vrača trud in, znoj učenec »mojstrovi ljubavi. Brezploden bil pouk je moj v umetnosti edino pravi,
kako najlepše in ,¡najslaje preliva duša doživljaje. Nov zvok, nov glas in 'nova slika, jezika nov utrip ga mika. Pač koga ne bi do srca 'bolelo to brenkanje, to stokanje nezrelo?« A ka.kor duh na večni straži v ozadju |sivi ded se oglasi, učencasvnuka potolaži, očeta<mojstra mirno posvari: »Zameril nisem jaz takrat, ko ti zavrgel si rogat umetnost mojo staro med preperelo šaro. Ponavlja jedro se življenja, zunanja se lupina menja. Življenje boj navade je z navado, navada stara se bojuje z mlado V navadi stari duša otopi, le izprememba spet jo poživi.«
Intuicija.
Padi seme. v podzavest, zori, zori in dozori; iskra v svetu temnih zvezd, gori, gori in zagori!
Umetnost plašč resnice.
Resnica, to je duh, ne vidijo človeške ga oči. Če v pisani se plašč odene umetnosti, tedaj pa ostrmi, očaran od lepote njene, vesoljni vid in sluh.
Ideja in snov.
Umetniku najprej nazorno ukreše se podoba lika, najprej vsebina se razkrije do ;zadnje mu -poteze jasne. Potem v obliko jo prelije stoprav človeškega jezika, da iskra božja ne ugasne, ko se bori s snovjo uporno.
Dijalektika.
Seve, sijajno logika nam sklepa in ¡trdno, fskladno vse drži veriga. Posiljena resnica se otepa. Seve, kaj logiko resnica briga?
Molitev resnicoljuba.
Daj, bog, mi bistro moč očesa, da živošarena zavesa igrave, lažne domišljije mi čiste istine ne skrije. Naj 'vidim čisto istino stvari, kot so in kakor jih ustvarjaš ti!
Moderna prasnov.
Tisočletja se ubija s prasnovjo filozofija, tisočletja še dognala ni, kaj začetek, prasnov je stvari. Voda! Tales prvi dokazuje, zrak! mu Anaksimen nasprotuje, zemlja! ju Ksenofan opozarja, ogenj! Heraklit jim ugovarja. Končno filozofov spor učeni nam kapitalist zaključi: »Po svečavo pridite vi k meni, blodne filozofske luči! Razvozlam uganko vam svetov, da zlato je naša prva snov. Vse izvira iz denarja, vse v denar se spet pretvarja.«
Abyssus abyssum invocat.
Gorje, kdor vedoželjno gnan zatava v goščavo analitične pasti! Čim dalje tava, večja je zmešnjava, sam sebe v zmedi splošni izgubi.
V album fenomenologiji.
Kar jih je s financarji, žandarji prepodila stroga meja, tihotapski vsi sleparji
so v filozofijo se poskrili: filozof sedaj po volji mili divje brez nadzora ponareja, med prvine, med izsledke tihotapi ponaredke. Zdaj spoznaj mi, pamebreva, kaj je zrno, kaj' je pleva?
Konfuturizem.
«Od samih izmov že vrti se mi po glavi, zakaj s konfuturizmom zdaj verizem straši?» Zakaj? Saj baš zato, da se v deželi naši, da v zmešani se glavi tvoji red napravi.
Gandi in Krišnamurti.
O Indija, ti črna sestra naših imajk, * čemu na '¡tvojem nebu dvoje zvezd gori, na črnem nebu dvoje milih nam oči?
O Indija, čemu?
Da tisto noč prežene njiju svit, ki vanjo blodni duh je naš zakrit? O tisto noč strahu,
o tisto vražno noč strahotnih sanj in bajk. o /tisto strašno, tisto črno noč, ki sama si rodila jo nekoč, o Indija, ti črna sestra naših majk?
(Konec prihodnjič )
PRIZNANJE.
In jarčica prikokodajsa s piko na jeziku, da jo izdere ji, prikupi se svetniku; udari plat zvona, in pesem neubrana za literarnega me razglasi cigana.
E. Gangl.
Elko Justin: Glava deklice (orig. lesorez)
Vsebina:
Janko Polak: Josip Murn*Aleksandrov. 1. — Josip Murn«Aleksandrov: Pesmi. 10. — Ivan Albreht: List iz dnevnika. 12. —• Roman Bende: Spominčica. 12. — Dragutin M. Domjanič: Dva kipca. 12. — Engelbert Gangl: Mi Sokoli... 13. Jana in Metka. 14. — Cvetko Golar: Čarobna roža. 14. — R. Jakopič: Pomlad. 20. — Janko Kač: Klic iz samote. 20. — Marija Kmetova: Pot navkreber. 21. — Griša Koritnik: Saj nisem sam... 28. — Dr. Valentin Korun: Prijateljici. 28.
—	Miško Kranjec: Ob cesti. 31. — Mirko Kun* čič: Na dnu. 38. — Matija Lipužič: Pri šahtu. 38.
—	Fran Milčinski: Urh Vamplin in pečene klo= basice. 40. — Anton Mohor: Pri brodu. 44. — Julij Nardin: Idealisti in realisti. 45. — Ankica Obersnel: Pjesme čežnje. 48. — Zdravka Ocvirk: Jočem za belimi dnevi. Pobožala si. 49. — Pehani Polde: Komaj je pomlad prišla... Na razpotju. 50. — Ivo Peruzzi: Dete v polju. 51. — F. Baš: Izvor prekmurskih cehov. 51. — J. Polak: Zdra* vica. Ob kupi vinčeca... Ti veseliš se. 59. — Zorko Prelovec: Ivan Cankar in naša pesem. 60. —• Radivoj Rehar: Anida. 61. — Janko Samec: Elegija. 61. — Makso Snuderl: Marko. 61. — Katja Špur*Muropoljska: Burja jesenska. 66. — Tratnik Fran: Aforizmi o umetnosti. 67. — Josip Vandot: Kresni sen planin. 67. — Ela Var: Kri* zanteme. V trpljenju moj brat. 71. — Dušan Vargazon: Pesmi. 71. — f Zbašnik France: Po* mladna pesem. 72. — Joža Zupančič: Na Krfu. 73. — Iz Josip Murnove korespondence. 79. — Radivoj PeterlinsPetruška: Binkošti. 83. — K n j is ge in listi. Ivan Pregelj: Izbrani spisi V. Ma* gister Anton (Cv. Golar). 84. — Dr. Fr. Zbašnik: Iz vojnih časov (Jos. Vandot). 84. — Dr. Ivan Dornik: Brez oči (R. Rehar). 85. — Ivan Albreht: Junak (Janko Kač). 86. — Fran Roš: Juretovo potovanje in še kaj (Jos. Vandot). 86. — Aloj* zij Bolhar: Materi (Jos. Vandot). 86. — Belo* modra knjižnica. (Jos. Vandot). 87. —• Ljudmila Šlibar: 1. Moderna ženska telesna vzgoja. 1930. 2. Lepodržne vaje za mladino in ženo 1930. (Raj*
ko Pirnat) 88. — Mirko Kunčič: Za židano voljo (Jos. Vandot). 88. — Dr. Henrik Turna: Pomen in razvoj alpinizma (Dr. Anton Mrak). 89. — Jon Svensson: Prigode malega Nonnija (Jos. Vandot). 92. — Umetnostna založba »Sejalec«. 93. — Vekoslav Bučar: Kod Lužičkih Srba (R. Peterlin). 93. —• Zapiski. Josip Murn*Aleksan* drov (R. Peterlin*Petruška). 96. — Vilovičevo Medžimurje (B. Borko). 96. — Fran Sal. Finžgar šestdesetletnik. 99. — Milan Pugelj kot urednik. 99. — Jugoslovanska premijera v Pragi. 100. — Cankarjeva dela. 100. — Sava Radič«Mirt: Ri* mana proza. 100. — E. Gangl: Priznanje. 102.
Slike in vinjete. Mirko Šubic: Naslovna stran.
—	Jos. Murn. 1. —• R. Slapernik: Stara cukrarna (risba). 9. — Saša Šantel: V Dubrovniški luki (risba). 11. — Oton Gaspari: Vasica. 13. — E. Justin: Vinjeta. 19. -— Ante Trstenjak: Budyšin, stolp. 27. — E. Justin: Vinjeta. 37. — Elko Justin; Roža (orig. lesorez). 39. — Peter Loboda: Ma* dona. 44. — Oton Gašpari: Hišica (risba). 50. — Saša Šantel: Bog Triglav (po orig. lesorezu). 58.
—	Ante Trstenjak: Oblačenje neveste v Srbski Lužici. 66. — O. Gaspari: Dekle. 72. — Pontin* konisi — Otok mrtvih. 75. — E. Justin: Glava starca, (orig. lesorez). 78. — E. Justin: Gustav Flaubert (orig. lesorez). 94. — Mirko Šubic: Del stare cukrarne z dvorišča (linorez). 97. — Elko Justin: Glava deklice (orig. lesorez). 103.
»Odmevi« izhajajo mesečno v knjigah. Vsaka knjiga je celotna in stane naročena pri upravi 30 Din, v knjigarnah in kioskih 40 Din. Plača se upravi lista potom položnice na poštni čekovni račun št. 15.345. — l'prava in uredništvo »O d * mevov« je v Ljubljani, poštni predal 263. — Rokopisov uredništvo ne vrača. Vposlane knjige in revije bodo ocenjene ali vsaj omenjene v reviji.
Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravo urednik Radivoj Peterlin - Petruška. Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik France Štrukelj) — vsi v Ljubljani.
»
Reumas!
aromatično mazilo proti reumatičnim in živčnim bolečinam, gihtu in išijazu.
„ANTALGIN"
oblatki proti glavobolu in neurulgičnim bolečinam, o Neškodljivo za srce
KLI$E|E
vse/l vrs-l- per -foiog ra.fij a. ali risba k. i % vrii M/f najsotidn 9 ¡še k I iš a fno
ST-DIU
11U S LIANA
BAIMATIN0VA13
LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA
USTANOVLJENA LETA 1900.
CENTRALA
DELNIŠKA GLAVNICA DIN 50,000,000-
H
SKUPNE REZERVE nad DIN 10,000.000-—
H
BRZOJAVKE: BANKA
M
TELEFONSKE ŠTEVILKE: 2861, 2413, 2502, 2503.
LJUBLJANA, DUNAJSKA CESTA
▼
NASLOV ZA BRZOJAVKE PODRUŽNICAM: LJUBLJANSKA BANKA
podružnice:
EREŽICE
CELJE
ČRNOMELJ
KRANJ
MARIBOR
METKOVIČ
NOVI SAD
NOVO MESTO
PTUJ
RAKEK
SARAJEVO
SLOVENJGRADEC
SPLIT
ŠIBENIK
ZAGREB
3
3
3 3 D D 3 3 3 3 3 3
■

: Okusna in zdrava
je
KOLINSKA KAVA!

L. MIKU)
LJUBLJANA
MESTNI TRG ŠT, 15
DEŽNIKI
NA MALO!--NA VELIKO!
USTANOVLJENO L. 1839. - TEL 2282
Tovarna glasbil in gramofonov
MEIN El HEROLD
Vam nudi odlična glasbila direktno iz tovarne '¡¿redno nizkih cenah. Zahtevajte brezplačni KATALOG pod naslovom : Maribor št. 165
Nekaj primerov naših oen: Violine od 95 Din, gramofoni od 345 Din dalie mandoline 136 „ tamburice „ 98 gitare od 207 „ roč.harmonike 85 „ "
Pristno domačo slivovko
v steklenicah po pošti in povzetju a 1, 2, 3 / in domače ljutomersko vino v sodčkih od 10 / naprej nudi dokler zaloga traja
ROBERT KOŠAR
SV. BOLFENK PRI SREDIŠČU
ANTIKVARIAT-KNJIGARNA
HINKO ŠEVAR
LJUBLJANA, STIŠK1 DVOREC,
NASPROTI ŠT. JAKOBSKE ŠOLE
kupuje in prodaja knjige vseh vrst
Najlepši okras vsake sobe so originalne
SLIKE NAŠIH UMETNIKOV,
ki Vam jih lepo okvirjene v veliki izbiri in po nizkih cenah nudi dobro znana tvrdka
A. KOS, LJUBLJANA
Mesfni Irg 25.--- Nasproti magistrata.
ENGELBERT FRANCHETTI
LJUBLJANA, Dunajska cesta štev. 20
Nasproti kavarne ,Evrope' *
priporoča svoj
brivski in damsko-frizerski salon
Točna in dobra postrežba
I	ŽELEZNINA
I	PINTER
I	&
I	LENARD
I	MARIBOR
S	NA VELIKO ! - NA MALO !

S g
2
2 g
g
I
«
8 I»
k! g
g g g
R. Willmann
STROJNO PODJETJE
LJubljana,Slomškova ul.3
Izdeluje različne vrste strojev za lesno Industrijo, kakor beneške jarmenike, krožne žage, nihalne žage, nadalje stroje za brušenje žaglnlh listov, avtomatične brusilne stroje za nože skobelnikov, naprave žag in mlinov z vodnim, parnim In motornim obratom, transmlsljske naprave, tovorna dvigala vseh vrst, dvigala za sode, frlkcljska dvigala; rebraste cevi za sušilnice ter vobče za razgrevanje prostorov. Prevzema projektiranje in opremo različnih mehaničnih naprav. Vsa v strojno stroko spadajoča deia in popravila izvršuje točno, solidno in ceno In po možnosti tudi najhitreje
g g
g g g g g g g g g g g g g g
g

UČITELJSKA TISKARNA
V LJUBLJANI
FRANČIŠKANSKA ULICA 6
h
je najmoderneje urejena in izvršuje vsa tiskarska dela od najpreprostejših do najmodernejših. Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige; ilustrirane knjige v enobarvnem ali večbarvnem tisku; brošure in knjige v vseh nakladah, časopise, revije in mladinske liste. Okusna oprema ilustriranih katalogov, cenikov in reklamnih listov. Lastna tvornica šolskih zvezkov. Zvezki za osnovne, mešč. in srednje šole. Risanke, dnevniki in beležnice. Vse tiskovine za društva in šole (lepake, letake, izpričevala i. t. d.) dajte v tisk »Učiteljski tiskarni«!
Učiteljska knjigarna
ima v zalogi »Galerijo naših mož«; 1. Trubar, 2. Vodnik, 3. Slomšek, 4. Prešeren, 5. Levstik, 6. Stritar, 7. Jurčič, 8. Gregorčič, 9. Aškerc, 10. Tavčar, 11. Leveč, 12. Erjavec, 13. Jenko, 14. Cankar, 15. Gangl. 16. Parma, 17. Kersnik, 18. Maister, 19.Zupančič, 20.Strossmayer. Cena sliki Din 10—. III Najnižje cene!
ANTON LEGAT
delikatese,specerija ■■■■■ ■■■■B LJUBLJANA
vv	Miklošičeva cesta
JL 28
»	poleg
Delavske zbornice
Najbolj solidna knjigoveznica je
Imai ir PR£J Jakopič
• IViULIV V LJUBLJANI
CANKARJEVO NABREŽJE 13 Izvršuje vsa dela elegantno, ceno in trpežno.
TVORNICA ZAKLOPNIH MAP
Oferte se na vel j o pošiljajo po vposlanem formatu.
Izvirne platnice za „Odmeve" po načrtu akad. slikarja H Smrekarja
NUDIMO naše prvovrstne proizvode:
Malinov matični sok, konserviran Malinov matični sok, pasteriziran Malinova mezga (Fruchtmark) Malinovec z raf. sladkorjem Malinova aroma v vseh koncentracijah Mezge (marmelade) Malinova marmelada (Jam) Marelična marmelada svetla
(Aprikosen) Nektar marmelada iz jabolk in malin Jabolčna marmelada svetla Češpljeva marmelada (slive) Brusnice
Soki:
oranžni (orangeada) limonov (citronada) kopinka bezgov
sadni grogi (Punsche), različni Esenci, 'dišave za sladčice in kuhinjo
SREČKO POTNIK IN DRUG
LJUBUANA, Metelkova ulica štev. 13
	M	ESTNA
	HRANILNICA	
	LJUBLJANSKA	
LJUBLJANA, Prešernova ul. 3
Telefon št. 2016 in 2616
je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji. Ima vlog nad 460,000.000 Din. — Za vse vloge jamči ljubljanska mestna občina z vsem svojim premoženjem in z davčno močjo. —
Vloge sprejema na knjižice in na tekoči račun. Naložbe proti odpovedi obrestuje po dogovoru kar najbolj ugodno. — Posojila dovoljuje na posestva, menice in vrednostne papirje čim najceneje. — Za male trgovce in obrtnike obstoji pri hranilnici kreditno društvo, za pupilne naložbe pa sodni depozitni oddelek. Za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice. — Račun pošt. hranil, št. 10.533.
Uradne ure za stranke so od 8. do 12. in pol ure.
PK£D£N POTUJETE,
se obrnite na Oficifelno potovalno pisarno
»PUTNIK«
TO URIŠ T- OFFICE v CJVUCJ/INI
DUNAJSKA CESTA ŠT. 1 (Palača Ljubljanske kredi/ne banke)
za potne proračune in načrte, vozovnice za vsa prometna sredstva, rezerviranje sob v hotelih, rezerviranje mest v spalnih vozovih, zavarovanje prtljage, zavarovanje proti nezgodam itd. itd.
»P 1/ T N I K«
opravlja najhitreje in najkulant-neje vse posle tujskega prometa in organizira potovanja po suhem, morju in po zraku.
Brezplačne infoimacije za jugoslovanska kopališča in letovišča. Prospekti in potniška literatura!
Telefon ini. 2472 Brzojavke: P V T NI K — Ljubljana
-—-1
GOSTILNA IN KAVARNA
»IL1EON«
Ljubljana, Kolodvorska ulica 29
(minuto hoda od glavnega kolodvora)
Vedno gorka in mrzla jedila, sveže pivo, najboljša štajerska in dolenjska vina. Posebnost: jeruzalerrec Iz vinograda pesnika Cvetka Golarja — Zaprto dnevno samo poldrugo uro: od 3. do 4. ure zjutraj. — Poseben paviljon na velesejmu.
Priporočata se za obilen obisk
Leon in Fani Pogačnik
»TRIBUNA« F. B. L.
tvornica dvokoles in otroških vozičkov
LJUBLJANA, KARLOVŠKA CESTA 4
Znatnoznižane cene in največje skladišče dvokoles, motorjev, otroških vozičkov, šivalnih strojev, vsakovrstnih nadomestnih delov, pneumatike. Posebni oddelek za popolno popravo, emajliranje in ponikljanje dvokoles, otroških vozičkov, šivalnih strojev itd. Prodaja na obroke. Ceniki franko.
Jermena — žage in razni tehnični material ima stalno v zalogi
RUDOLF DERŽAJ
AGENTURA IN KOMISIJA
LJUBLJANA, Kolodvorska ulica 28
RUDE IN KOVINE
________________ D. D.--—
LJUBLJANA, Masarykova cesta 15
*
Naslov za brzojavke: RUDE
Telefon inferurban štev. 2827 *
EN GROS:
svinec, cink, cin, aluminij, baker, cinkova pločevina, svinčena pločevina, pocinkano želeina pločevina, cinkovo belilo
(izdelek Cinkarne, d. d., Celje), barve, žveplenokisla glina, aluminijev hidrat, bakrena galica, cinkov prah, katran, stare kovine, kovinasii ostanki, rude vseh vrst.
gospodinjo
štedi s časom in delom in zato uporablja kot kurivo le plin v kuhinji in kopalnici
Ljubljorisko mestno p I i n o r n o
EIES APft
ZASTOPSTVO
©IENIBMAIL MOTOMS
AVTO» M O BI ILO V
CHEVROLET
i.e.
PONTIAC
O A K IL Ä INI D
CENTRALA: LJUBLJANA	PODRUŽNICA: MARIBOR
DUNAJSKA C. 24 — TELEFON: 22-92	TRG SVOBODE 6 — TELEFON: 28-50
DELAVNICE:
CELJE	LJUBLJANA	MARIBOR
CELJSKA AVTO- IN	DUNAJSKA CESTA ŠL24	ALFRED MARINI
STROJNA DELAVNICA	„„ _ „ ^ .......
LJUBLJANSKA CESTA 11	TELEFON: 22-92	TRŽAŠKA CESTA šl. 16
TELEFON: 1-65	MMBMK^aaagž^B	TELEFON: 24-07
mm
je ideal vsakega strojepisca!
Ugodni plačilni pogoji! — Zahtevajte opis!
The Rex & Co.
Telefon 2268 * LjuBijanO * Gradi šče 10 b
Ni leošega dekleta, kot je Slovenka v narodni noši
Svila za krila, kakor tudi svileni robci z resami so pravkar došli.
Vzorci so posneli po starih narodnih nošah.
&kctl*eme Jslubljaiia