Stran 128                                 VRTEC                                     Leto 50
Z   doma                                                         J. E. Bogomil.
fihovčkova bajta je bila zelo zadolžena. A vsi Mihovčkovi so Ijubili svoj dom: oče in mati, sin in hčere. Vsi so se trudili in služili, da bi ga rešilij pa so prišle nove potrebe in nove nadloge, in dolg se le ni hotel zmanjšati, še naraščal je.
Zaskrbelo je Mihovčkovega očeta: »Kaj bo? Bajto nam bodo prodali!«
In očetovo skrb je videl sin Janez, korenjak čez in čez, pa je dejal: »Ne bodo nam prodali naše bajte, ne! V Ameriko bom šel.«
Svoj namen je razodel materi, in mati ga je razodela očetu. Vesela sta bila oba, ker sin tako Ijubi svoj dom, a žalostna sta bila tudi oba, ker hoče sin od doina. Hoče? Prav je, da hoče! Če ne, bo pa enkrat m o r a 1,   in vsi bodo morali. . .
»Pa bi si kje bližje poiskal dela?« mu je prigovarjala mati, ko se ji je zdela Amerika le predaleč.
»Ali kje? Kdo pa tukaj mara za bajtarja in za bajtaVskega delavca? Vsak bo dejal: Aha! Bajtarjev sin je! Lenuh!«
Torej v Ameriko!
Sklep je dozorel. Janez je odhajal. Že je bila ura ločitve. Oče je naložil prtljago, da jo odpelje na železnico. Čez vrh gre pot. Solnce pripeka. Vroče mu je. Zdajpazdaj si obriše pot — in kdove, če ni vmes tudi kaplja iz oči? Sestre tudi jokajo doma. Težka jim je ločitev od brata. Prav tako se jim zdi, kakor bi Janeza odnesli pogrebci. On gre, in ne bo ga več. Mogoče pač čez mnogo let, a nekdanji blagi Janez to ne bo več .. . Kako bo medtem vse prazno doroa, ko ne bo Janeza ne v hiši ne v hlevu ne v skednju ne na polju ne nikjer . . .
In mati? Težko premaguje svojo bol. A jo mora. Mati mu je; ne sme se kar tako ločiti od njega, brez zlatih besed, brez nauka, brez opomina. Spremlja ga čez hrib, a v Ameriko ga ne more. Kako bi ga rada! Kdo ve, kaj bo tam z njenim Janezom? A če bi bila ona pri njem, bi ostal dobcr. Tako pa .. . Torej vsaj zdaj še: zadnje besede na prelazu, najboljše brašno!
Janez je odšel. Kmalu so pričela prihajati pisma. Prihajal je tudi denar, celo obilno. Amerikanski dolar je rešil tudi Mihovčkovo bajto. Čez več let se.je vrnil tudi Janez in prinesel s seboj precejšnje pre-moženje.
Prišel je, pa je kmalu zopet odšel. Doma mu ni bilo več všeč. Le nazaj ga je vleklo čez morje. In domačim tudi ni bilo več tako težko po njem. Navadili so se živeti brez njega. In pa preošaben se jim je zdel. Domače navade so mu bile smešne, neumne. Vere pa vendar ni zavrgel. Drag spomin mu je bil na mater. Žalibog, več ne!
Leto 50                                     VRTEC                                  Stran 129
Stran 130                                  VRTEC                                    Leto 50
Odšel je drugič in potem ni več pisal tako pogosto. In tudi pošiljal ni. V Ameriki si je ustanovil svoj dom. On sam je ostal še Slovenec in veren, a njegovi otroci ne znajo več slovenski, dasi bi lahko. Tudi verni niso, ampak nekateri veri katoliški celo sovražni. In tudi tega bi ne bilo treba. Amerika ima slovenskih in verskih šol v vsakem večjem kraju. A če  Slovenec zanje ne mara?  In mu je le vse tuje — sveto?