Katolišk cerkven list.
Ljubljani 7. veličina travna 1S67.
iAut iB.
Teea/ X
&Mi*ifou v Hitra in Gufani r Mtuiii. ♦)
V začetku pretečeni?« stoletja je šlo veliko misijonarjev v Gujano. Ko sta jezuita O. Lombard in U. Ra-m et te zvedila, de na suhim blizo Kajene je veliko divjakov. kteri še niso nikoli slišali besede Jezus, se odpravita ua pot, divjim , ki so toliko časa v smertni senci živeli, luč svetiga evangelija prižigat.
Brez vodnika, brez tolmača se podasta v divje kraje, kjer je njih toliko v dušni slepoti živelo. Dve leti se trudita. te tako različne rodove poiskati in spoznati, ki so v teh daljnih deželah razkropljeni. Ker pa tudi njih jezika nista umela, jim nista inogla večnih resnic razlagati.
Od konca sta si hotla divjake le nekoliko privaditi, kar jima je šlo dobro od rok, ker bila sta prijazna, ljubeznjiva in poterpežljiva. Otročiče divjakov sta božala, bolnim zdravila dajala, divjake s kakim zerkalam ali drugo stekleuino itd. obdarovala, kakoršne reči vsi divjaki neizrečeno cenijo.
S tem sta se jim zlo prikupila, in ker sta bila vedno v družbi divjih, sta se privadila tudi njih jezika, kteriga sta kmalo tako ročno govorila, de sta zatnogla resnice svetiga evangelija prav lično razlagati.
Vender pervi trud ni obrodil sadu. Preveč navajeni so bili divjaki svojih šeg, ter vse koj pozabijo kar se jim pove, ako se jim vedno ne ponavlja.
Slab živež ino terpljenje jih je tako prevzelo, de je bil O. Ramette mnogokrat zlo bolan in tako slab, de gaje misijonski vodja na otok Kajene poklical.
Težko je bilo O. Lombardu, zvestiga prijatla zgubiti, vender pa ni obupal; še le pomnožil je svojo gorečnost, ter ni mogel polja zapustiti: kjer se mu je obilna žetev obetala.
Preseli se in si zbere kraj. kteri je bil, tako rekoč središč divjakov, od kodar bi na vse strani lahko hodil jih učit. Zato si je zbral prebivališe na bregu velike reke, v ktero se druge reke stekajo in tečejo skoz dežele, v kterih Indijani prebivajo.
Dva černa sužnja si je bil iz Kajene sabo vzel in dva divja je po poti dobil, s kterimi vred je začel zemljo obdelovati in si je toliko želiš nasejal iu žita pridelal, kolikor je bilo ravno potreba za ljudi, kar jih je mislil k sebi vzeti. Še neke Indijance je k sebi privabil, de so mu potrebniga lesa za kapelo in stanovanje nasekali, stanovanje jc tako veliko napravil. de je bilo za dvajset oseb prostora. Ko je bilo to dovcršeuo. je šel posamezne rodove obiskovat, ter jc vsakiga prosil, naj bi mu eniga fantiča v izrejo dal. Indijani so ga tako radi imeli, de mu niso mogli nobene prošnje odreči.
Ker pa je skorej vse otroke poznal . je le tiste sabo
•l Ta niicni -|»i-. z« k it'riga »iuo so-p. pisavcu pia\ htalc/.iii. nam je precej zakasnil. je pa ui<ti r.a nas itiim tri ini«ij«n x mi.- -eib rečeh prav poitucljh	V '"■
jemal, kteri so se mu naj brihuiejši zdeli, iu z neizrečeno radostjo jih je peljal v svoje stanovanje, ki je bilo odsorej šola, kjer se je učila sveta beseda Jezusova.
Z naj večjim trudam je skerbel O. Lombard za tc mlade serčica, ter je le za njih izrejo bil vnet. ki so imeli enkrat biti izviri sreče toliko rodov.
Brati in pisati jih je učil, ter jih temeljito izuril v keršanski veri. Xa večer jih je izpraševal, kar jim je čez dan pripovedoval. Kakor so umneji prihajali, veči resnice jim je razlagal.
V 17. ali 18. letu starosti, ko se je prepričal, de znajo dobro keršanski nauk, in de so pobožni. goreči iu godni druge učiti, jih je razpošiljal med rodove, kjer so bili doma, je k sebi jemal spet druzih majhnih otrok, ter jih je ravno tako učil.
Te novosprcobernjence so občudovali njih rojaki in z nekako ljubeznijo iu zaupljivostjo so jih poslušali. Le dre-njali so se okrog njih. ker vsak jut je hotel poslušati.
Oni pa so vedili to vdanost prav obračati iu spravljali so jih iz napčne na pravo prt. Ko so jih podučili v čednim obnašanji in so vidili, de jim je resnica, potlej so jim še le od Boga razodeto sveto vero jeli razlagati.
Noč iu dan je bila to njih naloga in njih delo, ktero so s takim vspeham opravljali, de so jih veliko k pravi veri preobernili. Kakor hitro so ti mladi učeniki kako dušo nebesam pridobili, so že svojimu Ijubimu očetu naznanili, ter mu nar pripravniši čas določili, odrašenim . ktere so žc oni pripravili, sveti kerst delit priti.
Otroke, starce iu bolnike v nevarnih boleznih so kar sami kerševali, in ne more se izreči, koliko duš so z vodo prerojenja pridobili in v nebesa poslali. Nepopisljiva pa jc bila radost ljubezni gorečiga misijonarja takih veselili novic zvediti. .Mnogokrat je obiskoval rodove, iu nikoli se ni nazaj vernil, de bi jih ne bil veliko kerstil. ktere so mu njegovi učenci pridobili.
Petnajst let se je O. Lombard s to rečjo trudil in brez ponehanja ali nove učence odrejal, ali radoval se že sadu. kteriga mu je veliki trud obrodil. Število novospreobernje-nih se je tako naraslo, de mu ni bilo več moč, o boji ga opravljati; ali bi mogel šolo popustiti iu k Indijanca m iti.
ali pa le-tc zanemariti.
Mnogokrat jc prosil višjiga misijonarja, mu pomočnika poslati. pa zastonj; veliko jih jc bilo pomerlo in veliko so jih tudi divjaki pomorili. Tpanjc lc so mu vedno dajali.
Vender ga ni mogla teža premagati, ktero jc bil ua ranic vzel: ljubezen mu jo je pomagala nositi, in pokazal jc, kaj zamore apostoljsk mož, uko jc svete gorečnosti za čast našiga /vi ličarja iu za zveličanje iicumerjocih du* vnet. V tej zadregi dolgo misli, kaj jc storili. Pride mu im um. vse spreobcrnjeuce v en sam kraj zdruziti. \li ta je bila zlo težavna naloga. ker *ialne stauiša niso kai ni« po milih tega ljudstva
I*.. £-<1 j zdi h klatili -«'. t' iim di.pad«-. \lisijonar pa
jim je popisal dobiček združeniga v kersanstvu blagoslov-Ijcniga življenja tako prijetno, de so se mu sčasama vdali. Deržine, ktere so k keršanski veri pristopile, so se od svojih rodov ločile, ter se v rodovitni planjavi naselile, ktero si je n j i h oče na bregovih reke kuru /volil. 11). si.)
XekqJ zatiran porok in zeniinin.
Začele so svatovšine letaš nekoliko bolj kristjansku obliko razodevati. Poroku so bile pred sv. mašo, tudi ženini in neveste, kolikor je meni znano, so bili obhajani med sveto mašo. in dokaj napcnih šeg. ki niso bile hvale vredne. seje opušalo. Celo vem duhovnijo. iu mislim, de ona ui v tej versli samica, kjer je duhoven z marljivim podtikam ženinov in nevest dosegel skorej dosihmal nenavadno srečo, »le so se ženitiiine zveršile v spodobni tihoti brez posvetne godbe in plesii, kar je ua poslednje bilo tudi sva-taoi kaj po \olji.
Podučenje za cerkvene sodnije 7."» tole opomni: ..Spodobisf.de ženin in nevesta, preden v cerkvi do smerti nerazvczljivo zavezo skleneta, svojo vest očistita z zakramentom s\ete pokore ter pobožno sprejmeta sveto llcšnje telo. \aj v hisi skupej ne stanujeta, dokler ne sprejmeta \ cerkvi zakonskiga blagoslova. Zastran lega iu vsiga, karkoli pripomoči zamore. de se zakon pristojno iu po krist-jaiisko \ strahu liožjiin sklene, naj se zvesto spoluujejo postave in h\ale vredne šege vsaklerc škofije".
Ako st* tudi o poroki ženini in neveste svatovskiga plesu morde v nekterih krajih ne vdeležujejo. in če so tudi povabljeni svatje od druge derhali ločeni, vender s posvetno godbo iu plešam, kakor je zgodnja ..Danica" preteklo leto priobčila, >e cerkvcnimu duhu nasprotva in se torej nikakor ne pospešuje pobožna sprejema svetih zakramentov. Torej je nekdo, vidivši ženina in nevesto s posvetno godbo se k cerkvi Idi/.ati iu potem k svetimu obhajilu pristopiti, v tej zadevi kaj naslednjo opomnil: „V katekizmu se bodo mogle tiste verste prenarediti, kjer se veleva, de naj se dan sv. Obhajila posebno pobožno preživi brez posvetniga hrupa". Odgovorjeno mu je bilo pa tole: ..Dragi prijatel! katekizem, ki prav uci, že ostane brez preiueuibe. le serca tistih, ki žele sveti zakon pristojno, po kristjausko iu \ strahu liožjiin sprejeti, bi bilo potreba prenuredili, kar tudi narav-nosi zahteva obrednik naše škofije, kakor se debelo drevo iic da z enim moliljejeui posekati, tako tudi zastarane iu vdomacenc napčne šege le resnobna volja in marljivi poduk omaja. t'e se duhovni pastir pogostama v resnici prizadeva z jasnim in sercnim podtikam razdaniti, kako je la ali ona ^cga napena iu kristjanskiuiu duhu skoz in skoz nasprotna. hi vender zares ovčice mogle vsiga uiilovanja vredne bili. ee one nočejo ali pa ne zamorejo glasii svojiga dobriga pastirja razumeti! Ako se na tanko ravna po ohreduiku iu rudccicah (rubrikah ), ki niso iu tudi ne smejo poljubna rec bili. se zamore gotovo v naj krajši dobi šc vse lo doseči, kar se v zarokah in svatbah pogreša.
Vaj o tej priliki blagovoli zgodnja ..Danica" lepi zgled nekiga ženina in neveste, kako sta sv. zakon sprejela. razglasiti i glej Mehler str. .">73.). Pred nekaj leti je siauo-val mlad zdravnik v Parizu, poglavitnim mestu zdajuiga irancoskiga cesarstva. Nekdo njegovih prijatlov ga soznani z neko posirno hiso. kjer mu je kazalo se poročili z edino hčerjo, ki je bila pobožna, kakor vsu njena rodovina. Ne le dobro izučeiio. leuiuc tudi Ijubeznjivo in krepostno deklico kmali doktorju v zakon obljubijo, kakih deset dui pred poroko se on sam poda k materi svoje prihodnje soproge iu jo zaprosi, če on sme z njo posebno kramljali? ..To ni mogoče", mu mati prijazno odgovori: ..moji hčeri že dva dni ui dobro in potrebuje počitka". — .Meni je kaj težko, ker st* ne morem z vašo hčerjo nekoliko pomeniti ; zakaj komaj dvakrat ali trikrat sim jo v družbi vidil in od tiste dobe ni priložnosti, de bi jez njej varno svoje serce
razodel in tudi njene misli spoznal. „Mi je žal, tode govorili ne boste z mojo hčerjo". — ..Ali jez bi njej rad nekaj zelo imenitniga povedal". — „Če hočete, jo bom poklicala in vpričo mene zamorete z njo govoriti: zakaj moja hči se ni še nikdar sama z moškim pogovarjala". — „No saj vender mislim kmali ž njo poročen biti". — „Potlej me ni več skerb za svojo hčer, do ondej pa sim zavezana zastran nje vse dolžnosti kristjanske in modre matere spol-novati". — „0j!" zdihne zdravnik, ..ali moram tedej res vam svoj namen razodeti: Zrejen sim od pobožnih staršev, tej sveti veri, ki se nad vami kaj lepo razodeva, sim vedno zvest bii. Nekoliko sumljiva ste zastran nemarnosti, ki se po nesreči rada najde pri ljudeh mojiga stanu, lode jez se je ne vdeležujem, temveč si v čast iu slavo štejem, na tanko po veri živeti iu kolikor jo bolje spoznavam, toliko bolj visoka in častitljivši se mi zdi. Le zato sim vas toliko nadlezeval, z vašo hčerjo posebno govoriti, ker sim v tej zadevi hotel njeno serce poskusiti in jo prositi, de se z dolgo spovedjo pripravi, de bova zamogla zraven zakonskiga blagoslova tudi še vse druge duhovne dobrote, ki se tu delijo, sprejeti'*.
To slišati, več ne more mati solz ustavljali, ona kre-postniga zdravnika objame ter mu prijazno reče: Prav. moj sin! vsi hoceiuo k sv. Obhajilu pristopiti; pojdite k svoji nevesti in ji povejte, de sini vas svojiga sinu imenovala. Pojdite, pobožni mladenič, vaše serce jc meni porok za vašo srečo in za srečo moje hčere. Kristjausko pobožni zdravnik si verh tega da skoz oseiu dni daritev sv. maše opravljati. tle bi si zato v obilni meri blagoslova iz nebes sprosil. Naj lepše in naj giuljivše pa je dan poroke bilo vidili ženina iu nevesto preti darivuikuiii klečati, kamor jc bil on otl svojiga časti vreduiga očeta in matere v solzah spremljan , kjer sla tudi nevestina mati iu babica bile, ki so vsi skupaj iz rok mašnika sv. Obhajilo prejeli.
Illagor otrokam. ki jih starši takti pobožno zredijo, blagor pa tudi ženinu in nevesti, ki se tako poročeta.
Ta prelepi zgled očitno kaže, de je ženinu iu nevesti, kakor tudi svataui, nuj več mar bilo, zakrament svetiga zakona po vredno prejeti. Vredna prejema svetiga zakona jc pa tudi vselej o ženitnini naj perva pogodba, klere ne sme nihče v nemar pustili in je tudi ue pusti, kdor razume po-memho svetiga zakona v cerkvenim duhu. — Zasluge za človeštvo zastran telesa in duha, ki si jih duhovni pastir nabira, ki se trudi svoje ovčice v tej zadevi s pravim krist-janskim tluliam sprijazniti, so nedvoniljivo lolike cene. tle jih svet, čc bi tudi hotel, z blišobno rudo ne zamore poplačati. Marskakšeu bodeč tem je treba izkorcniti, kjer se hoče žlahtno polje lepili čednost napraviti, in ue sme se sejavcc takiga truda prestrašiti. Žabe v svojih hlaluih pre-hivališih reglajo, psi po ulicah cvilijo: prijazni mesec se zato iic zmeni, ter popotniku v	s svojo od solnca
posojeno lučjo milo in radodarno sveti. — iles je, tle svet rad z nehvaleznostjo dobrote plačuje, pa vender pošten duhovnov trud nikdar čisto brez plačila biti ne more. Ali ni mnogo vredna iu resnična tolažba za duhovna, kadar zapazi, tle iz kake okolice hudobne šege. ki so bile tam globoko v koreninjciie, jamejo obupno od ondot begati in kraj, kjer so se škodljivo sopirli, prostor prchlagiui čednostim p rep u sati ?
Komu ni znano, de po deželi, posebno v tistih krajih, kjer se skorej Ic ena svaiovšina ui brez posvetne godbe izvcršila, se je mladost za ples kaj veliko trudila?
Ne manjka mladenčev, pa tudi je sc takih deklet, ki se jiui zastran nevednosti kristjanskih naukov skorej ne smejo sveii Zakramenti podeliti, pa se vender svoje zadolžene nevednosti celo nič ne sramujejo. Oj! kako pa kaki-iiiti dekletu prigreva . če zve, de bo med svate povabljeno, iu je zu ples še prev eč iicukrotuo! Ti napačna iu uopotrebua sramošljivosi ti! De je nje žive dni toliko osrauiotivna in neprenosljiva nesreča ne zadene, koliko si ona prizadeva,
19611922
posebno, če starši doma takih norčij ne terpijo, de se drugod v tej nepotrebni in prevečkrat za čas in za večnost kaj škodljivi umetnii izuri. O kako preserčno rada ona zahaja k tistim perkurjenim sosedam repo ribat, proso met itd., kjer se te baze delo s plešam končuje. De se v tej reči veči popolnainost doseže, tudi celo ob nedeljah iu praznikih plesa želna mladost namest popoldanske Božje službe skrite iu s pajčevino obilo preprežene kote v plesiša spreminja.
Koliko nepotrebnih skerbi, koliko pregrešnih vesvav-skili zavez bi šlo rakam žvižgat, koliko gerdih hudobij, ki se ua upanje svatovšin obilo snujejo, bi se zmanjšalo in zaterlo, kjerkoli bi si pravi cerkveni duh, ki je naj lepši lepota kristjanskih svatov, svoje stauovališe napravil! Ali hi ne bilo zares lepo , ko hi kaki ženinov prijatel ali nevestna prijatlicu, ki med svate pridejo, tudi tisti dan v družbi ženina in neveste po vredno sv. Kešnje telo prejeli? in to toliko bolje, ker Jezus, večna resnica, pri sv. Matevžu IS. 20. govori: ..Kjer sta dva ali trije združeni v mojim imenu, sim jez med njimi". —i
Amerikansko - slovensko.
I/. 2 listov gosp. misijonarja I.. I. avti zarja posnamemo za naše ljube bravce nektere mikavne reči.
V pervim pripoveduje, kako de prekucijski časniki v severni Ameriki vpijejo iu vdelujejo, ker je demokratišk ali poljuden predsednik (Buchanumj z voljen, in nemški prekucuhi med temi so skorej šc hujši, kakor umerikunski „Kno\v-Nothiugs" ali ..nevedeži" tkakor se neki krivoverci imenujejo i. Meinzen, llassaurek, Molitor , Borstein, Reventlov, vsi vredovavci nemških listov, nosijo velike zvonce nejevere. Duhovnarn in jezuitam uutvezajo vzrok, tle je II uc liana m /.voljen, iu ako se „nevedeži" in republikanci ali Ijudo-vladeži bolj ne zedinijo, menijo nekteri prijatli amerikanske prostosti, de bodo v 4 letih papeža za predsednika /.volili. O strah iu groza prostovoljnikam! V deržavi Jork je bil že zdaj 1 glas za Pija IX. najden; zanesljivo iz potuhe kakiga ..nevedeža", tle bi katoličane v sum pripravil. V llalti-niori in novim Orleanu je dan volitve (4. listop.) kri tekla. Katoliška cerkev pa pri vsim tem gre mirno svojo pot. Škofje in duhovni brez ovirka svoje dolžnosti spolnujejo, ter se neprenehama razodeva Božja moč, ki v sv. Cerkvi prebiva. Pretečeno leto so zvezne deržave pridobile 143 cerkva in 111 duhovnov. Je zdaj tukaj 7 vikših škofov, 32 školov, 1872 duhovnov, iu 2053 cerkva. Pretečeno leto je umeri 1 skof, Bernard D. Heillv v (ilatford-u. ki je bil na barki Pacific, ko je iz Angleškiga jadrila in se zgubila; zraven tega je uinerlo 24 duhovnov, dva zmed njih na železnicah. Nedavno je umeri v Cincinatu II. Vilhclm l n-terthincr. frančiškan iz Avstrije. Bil je zmed uaj sloveč-nišili nemških duhovnov v ti deželi, še le 18 lei star. In-dijaiiam, ki so strašni umor v Parizu oil Ainerikancov slišali in me zato vprašali, sim rekel: Ako se je to dogodilo, zamore zato naša sveta vera ravno tako malo grajana biti. kakor zato ne, ko je Judež svojiga učeuika Jezusa, nje-nigu Božjiga začetnika izdal. Jez sim bil od rajuciga škofa Sibour-a v Parizu blagoslov prejel, sim njegov perstan kušuil, in v tisti cerkvi sim enkrat ali dvakrat maševal. -Nedavno je neki (krivoverskj pocestni pridigar. Orr. slabiga imena, iz Skocije ua nekim zabodnjo-indijanskim otoku v ječi umeri. Imenoval se je tudi Angel fiabriel. iu je 1. 1M54. ko sim bil jez v Ameriko prišel, po mnogih mestih svoje spuke uganjal. Bil je tamkej zavolj nadraženja k pocestnimi! hrupu nu 3 leta zupert. Drugi poeestnjak. I.echv, nekdanj trapišk brat v deržavi Viskonsiu, zavoljo umora na vse žive dni v ječo djan, je svoje pohujšanja s pismani preklical in je preklic poslal k škofu v Milvvaukee, ter je skesan prosil.se v katoliško cerkev smeti poverniti. kar se je tudi zgodilo.
V drugim listu do nekiga prijatla se gosp. I.orenc na
prijatlovo milovanje izgovarja, de imajo marsikteri duhovni tukaj v domači deželi težji stan kakor on tamkej. in pravi med drugim: „Koliko žalosti imajo ravno zdaj (o pustnim času) goreči duhovni po mestih; tukaj pa plesarij in šem (inaškar) še po imenu ne poznajo. Tudi v mojim celim misijonu ni ne glediša ali teatra, ne kerčme; ui rudečih republikanov, ne morivcov in razbojnikov; tudi ravno tukaj ni nič več nevernikov in ne preganjanja kristjanov. Nismo sicer v raju, ker ga nikjer več ui, odkar je nesrečna Kva Božjo zapoved prelomila, ne bom pa tukaj, ako bi imel tudi naj imenitniši čednosti iu naj gorečniši vnemo, kar pa naj bo Bogu položeno — nimam, ne spozuovavec, se manj spričevavec ali marternik za sv. vero. Indijani so še med seboj sploh mirni, še manj bi oni duhovna nadlegah, lansko leto sim bil šel v indijansko hišo ua nekim otoku . v kteri je 50 do 00 letin mož še nejeverec. Nisim šel. ga spreobračat, ker k temu nisim imel celo nič upanja; hotel sim le druge prebivavec nekoliko zdramiti, ki so bili sicer že pred veliko leti keršeni, pa jih ni nikoli v cerkev in k spovedi. Bil je samo starec, nejevernik, doma; ležal je na plahti in je pel. Precej situ spoznal, de je pijan. Ilotel sim precej oditi, ker s pijancam se ni meniti: začel je pa sam govoriti, torej ga nisim hotel žaliti, iu sim postal. Sčasatnu jedo jeze skipel. desiravno nisim besedice rekel, temuč sini mirno poslušal. Zabavljati je jel spervič čez duhovne, in potlej čez Amerikaucc; hvalil je pa Angleže. Znano je namreč, de so bili Angleži v perv i aiiglcško-ame-rikanski vojski Indijane z darili in obljubami na svojo stran pripravili. Nergal je nekaj od strelitve: — kar vstane, iu gre nekaj iskat; jest pa sim se umaknil. Morebiti bi mi bil v svoji razdražeuosti zares kaj storil. Drugi dan pride ves pohleven k meni, me za zamero prosit, in reče: Nos-se, nin gi-gi\vas hkvvebi pitehinago, kavvi nin gi-kiketidatisi ga-ikitoia. To je. Moj oče. bil sim pijan včeraj, nisim vedil, kaj siiu govoril. Tako ponižno se je deržal. de sim bil do solz giujen. Zdaj ko to pišem, so me solze obide. Bog daj. de bi se spreobernil! Kako zlo ta nevernik mar-siktere katoličane osramoti, kteri ne v pijanosti, ampak na-laš in spremišljeno duhovne zmerjajo, ne prosijo pa za zamero.
fMgleil po Slovenskim.
Iz Ljubljane. Vsled g. 1'ircoviga pisma, ki je bilo pred nekaj tedni v Danici natisnjeno, so neki častit gosp. fajmošter obljubili za 5 let vsako lelo 30 golil, darovati, ako bi kak duhoven, kdor koli, sklenil ler se po željah v. č. g. Pirca v amerikanski misijon podal. Imena nam ui pri-pušetio razodel i.
Q t; o v o r n i k . desirav no je mnogih zelja. zav ol j opravil vrednikov za zdaj že še ne more nadalje izhajati; je pa še nekaj zaloge I. tečaja ..eerkveniga govornika", ki se zamore dobili, in sicer po znižani ceni: ves tečaj v 4 zvezkih skupaj nezvezan za 1 golil. 30 kr., mehko zvezan pa po I gold. 42 kr. pri vrednikih govornikov ili.
Iz Koxtrirniee ua Sla jurskim. 2<i. mal. trav. Draga ..Danica", ki veliko Iepiga po svelii razglasuješ, razglasi tudi nase preserčuo veselje, ki smo ga vživali preučene dni. Mislim, de nam ne bos odrekla le vroče želje. - Dolgo je že žalovala naša fara. kakor žaluje ovca, ki svojiga dobriga pastirja zgubi. Zgubila je Kostrivniška cerkev po versti več skerbnih dušnih pastirjev, iu zopet je bila skoz več mesencev ohropana. zapuščini nevesta Kristusova. Kako veselje tedaj, ko je svojiga ženina. skcrhuiga pastirja svojiga zopet dobila! Kakor se veselijo ovce. ki dobriga svojiga pastirja najdejo, iu otroci, ki ljuhiga očeta zagledajo, — smo se veselili tudi mi. Že v sredo pred sv. .lur-jem smo se novoizvoljenimi! pastirju, čast. gosp. Francu Voli-u. naproti peljali, ga spodobno sprejet. Ko smo se potem z novim gospodam cerkvi bližali, so zvonovi v pozdrav milo zapeli in moznarji zagermeli, šol-ka mladina pa
je z zelenimi vejcami v rokah naproti pritekla. Lepiga sprejetja vsi giojeui, smo se podali v cerkev, zahvalit usmiljeni ga Boga, pa tudi počastit Marijo, ki je naše cerkve mogočna patrona. — Pretečeno nedeljo je bilo slovesno vpeljevanje noviga gosp. fajmoštra, za celo Kostrivniško faro preiuienitno opravilo. Izveršili so ga čast. gosp. Rogaški dekan. ko škofov pooblastenec, iu tudi gosp. predstojnik Rogaške okolice so bili nazoč. Veliko duhovnov od blizo in dalječ in neštevilna množica ljudstva, de seje vse terlo, ho to veselo cerkveno slovesnost še bolj povzdignili. Pridigar. čast gonp. keše iz Ponkve, so s svojim znanim priljudnim govorjenjem novimu fajmoštru in vsiiu pričujočim prav globoko v serce segali, iu marsikaka solzica se je po licih potočila. Razložili so pomen cerkvenih obredov pri * pelje vanj i iu med drugim so omenili, de duhovska kapa pomeni ternovo krono Kristusovo, ktero mora ludi dober dušni pastir večkrat ua gla vo djati v skusujavah, v terpljenji in brilkoHtih. iu jo voljno nositi. Opomnili so uoviga fajmoštra, de naj po očetovsko za svoje ovčice skcrbi, posebno. naj male k sebi vabi, po besedah Jezusovih: „Dajte malim k meni priti" — naj pa tudi odrašenih in zlasti zgubljenih ovčic, grešnikov ne pozabi. Xaj jim bo dober iu usmiljen kakor jagnje — v spovednici, resen in ojster kakor lev — na leči. Xaj goreče moli za nje in zvesto opravlja sedem duhovnih ur, kakor zapoveduje sv. cerkev. Zakaj vsak dušni pastir se močno pregreši, so djali, ako bi jih opustil in jc k povračilu < restitulioj zavezan. — Pa tudi farmaiiaui so na serce položili, naj svojiga dušniga pastirja spoštujejo. slušajo iu ljubijo kakor dobri otroci svojiga očeta. in naj mu radi pomagajo v vsih dušnih in telesnih potrebah. Z Bogam!	Podkrimski.
Hazgled po kerzanzkim svetu,
Xa n unaji v 19 cerkvah šmaruice obhajajo: uicd njimi je tudi vseučilišča cerkev imenovana. Ta pobožnost se jc spervič v Rimu k koncu poprejsnjiga stoletja začela. Kmalo se je razširila po vsim Laškim, Francoskim iu Bel-fijanskim. in se obhaja že po mnogih nemških in avstrijanskih krajih. Vsled njeniga prelepiga sadu so jo že papež Pij VIL z odpustki obdarovali, ki jih zamore slehern po vredni spovedi in sv. Obhajilu enkrat v tem mescu doseči . ako v cerkvi ali pa doma skoz ves mesec Mater Božjo s kakimi posebnimi opravili, molitvami ali djaiijeui čednosti poveličuje. — V B r i k s n u so na želje noviga škofa Vincencja napravili rokodelsko družbo, v ktero seje spervič 49 družni-kov pripisalo. Njen prednik je konzistorialni svetovavec v. č. g. Jan. I. oren c. Pervi zbor so škof sami s priserčniiu nagovoram počastili. — V Rimu je 16.905 duhovnov, 21.415 ranihov duhovnov, 14.576 sodnikov in deželskih uradnikov, 850 učenih, 4.424 umetnikov, 5.309 učenikov, 29.899 učencov in bogoslovcov, 287.889 poslov; poljodel-cov, pastirjev, lovcov iu ribčev 1,008.77« itd. — Govori sc, de bodo sv. Oce zavoljo neke storjene obljube prišli v Loreto. in de bi na tem popotvanji utegnili praznik svetiga Rešnjiga telesa v Bolonji obhajati. Kdor bi želel *v. Očeta viditi, bi bila tu lepa prilika, ker popotvanje iz Tersta do l.orete vzame komej eno noč po morji, in pol dne po suhim. — V Rimu je bilu 25. u. m. rusovska cesarica pri sv. Očetu, ki so jo z vso priljudnostjo sprejeli iu se delj časa z njo pogovarjali. — 4. t. m. so neki imeli sv. Oce ze v Loreto oditi. —
MMrobiine.
znese blezo nad 20 tavžent goldinarjev. Nekiga dne njegov stari služabuik vse pregoreče prah ometa in treši predrago orodje na tla, ki se v neštevilne kosce razleti. 1'strasi se zavoljo svoje nerodnosti, de bi hitro iz kože skočil, zvez-dogled mu pa reče: Nič ne de; mislim pa, de bomo dežja dobili; — še nikoli ni bil moj zrakomer tako nizko padel, kakor dansi!
Po noč n a molitev. Sv. Frančišk Ksaverjau, ko je po cele dni za duše bližnjiga delal, se je velikrat še po noči pred altar podal, in je tukaj z naj veči gorečnostjo svojiga Boga v sv. Rešnjim telesu molil.
Vezena bati' iHtarifa.
Češe na bod' Marija! Mi revni grešniki ki Tebi zdaj bežimo. V nadlogah groznih vsi. Le k Tebi pertecemo. O Marija pros' za nas!
Ti polna gnade Božje. Uospod je sam s Teboj! Usmil' he nas. o Dvica. Dodel' zaslužek svoj Tud nam. o pomočnica. O Marija pros' za nas!
O žegnana Devica. Med vsim' ženami Ti. Le enkrat. pro'smo srote. Na nas se milo ozri, Od verni časov zmote! O Marija pros' za nas!
In žegnan Sad telesa, Je Tvoj ga: Jezus. Bog! Zatorej pomočnica 0 reši nas 'z nadlog! O reši. reži Dvica! O Marija pros' za nas!
Janez V.
»» «»«»»•
<• o s p o d a r j e m iu gospodinjam, ki za vsaki ii i c u u d posli ge linijo, majhen zgled. Zvezdogled Ara g o |e hil dobil nekdaj v dar imeniten zrakomer ali barometri. ki m nie vee in ui« mani v eljal kol 2000 ginej. kar
Pogovori 9 gg. dopisovavei.
G. B. J. v M.: Bote prejeli. — G. J. K.: Prodajavne naznanila gredo le v „0 g las ni k". —
JMiii darovi•
Za afrikauski misijon:
„Za odpušenje grehov" 5 gold. za afrikauski misijon sploh, 5 gold. pa za odkupovauje zaiuurčkov. — G. A. V. 9 gold. —
MMuhovske zadere.
V ljubljanski škofii. Izpraznjeuje in razpisanje ljubljanske stolne proštije Njih milost z naslednjimi besedami naznanujejo: S siuertjo stolniga prosta dr. Simona Ladinig-a 24. t. tu., ki meje z naj silniši žalostjo napolnila, je pri moji stolu i cerkvi v Ljubljani pervo častno mesto stolniga korarstva, namreč stolna pro';tija z njeno korarsko prebeudo vred, izpraznjeno, ki je cesarska vatanovitev, po 22. čl. pa je ua podelitev sv. Očeta navezana; vender se pa za njeno podelitev po dosedanji navadi nasvet Nj. c. k. veličanstvu naznani, ktero potem uasvetovaiiigu apostolskimu sedežu priporoči. Duhovni tedaj, kteri žele za to pervo častno mesto inojiga stolniga korarstva prositi, naj svoje primerno napravljene prošnje v ti tednih meni zročijo, in naj jim pridenejo potrebne spričbe zastran starosti, bogoslovskih vednost in jezikoslovnih znanj, zastran duhovskiga pastirstvu ali druge službe, pridobljenih zaslug, kakor tudi zastran dosedanje vsestranske marljivosti in neprenehljiviga nravniga obnašanja. (Razpis je od 27. m. trav.). - Dalje je razpisano od 27. mal. trav. I j uhlja u s ko korarsko mesto ces. vstanovitve, ki je bilo po smerti g. dr. Jan. Pole-a 13. grud. 1854 izpraznjeno. Prošnje zauj do Nj. c. k. up. veličanstva se v 6 tednih ml imenovaniga dneva po navadi v škofijstvu oddajajo. — G. Dan. Ter ček-n, lokalistu na Pluniui (Stuckendorf). je na njegovo lastno prošnjo dano privoljenje, v nemški krizanski red prestopiti; torej jc imenovana lokalija od 30. mul. trav. razpisana, in prošnje zanjo se ravnajo do c. k. vladije. — G. Mih. Vindišar.j u, lokalistu v Poloui-u (Kbenthal). ic podeljena lokalija Žalna: Poloni se tedaj od 27. m. trav razpisuje, iu prošnje se ravnajo do c. k. vladije.