TO JE (BILA) MOJA DOMOVINA
Je Trnovo še na platnu Trnovčana
Je smiselno pisati o prelomnicah, ki jih je doživljal ljubiteljski slikar Uroš Žitnik z Gerbičeve ceste 43 c v svojem življenju in slikarskem ustvarjanju? So to razredi nižje gimnazije, kjer ga je učitelj risanja tepel po prstih, ker ni spoštoval navodila in je risal s hotenjem svojih mladih rok? Je to srečanje s kiparjem Sajevcem, slikar-jem prof. Mirkom Šubicem ali slikarjem Rajkom Slaper-nikom, mojstri, ki so začutili njegovo moč slikarskega izražanja in jo tudi spodbujevali? Ali pa je to čas po hudi prometni nesreči, ko je ob podpori žene Tinke, ki ji najreje reče Miša, spet izvlekel iz svojega čustvenega bistva slikanje in se mu zapisal za vsa nadaljnja leta. Deset jih je že. Je to kratka ali dolga doba? Deset let ali komaj 3650 in še nekaj dni. A, ko spoznavaš in ocenjuješ del gvašev, olj in pastelov ter perorisb, ki jih ima razsta-vljene po stenah njune hiše, skrbno zložene v kartonastih/ mapah v skromnem prostoru v kleti, ki mu pravi atelje, seveda do takrat, ko pride zvedavi obiskovalec, ne moreš verjeti, da je ob odgovorni službi v Zavodu za raziskavo materiala lahko prenesel na papir ali platno še na deseti-ne motivov iz vseh slovenskih pokrajin, Istre, pa tudi številne figure in tihožitja.
Njegov avto je imel tudi na službeni poti vedno prostor za barvice, čopiče, sepia krede in papir. Postanek deset, dvajset minut n. pr. na cesti ne bi smel pustiti le domači-nom. Pa Prekmurje, Cerkniško jezero, krajine Gorenj-ske, Dolenjske, Primorja, ljubljanskega barja, Sloven-skih goric . . . na začetku ali koncu njegove dosedanje in sedanje poti pa stara Ljubljana in Piran, poleg rodnega Trnovega. Prav nehvaležno je naštevanje, kaj vse je uspel na njemu svojski, a Ijudem pristopni način zabeležiti na desetine listov: ozkih, pokončnih, ležečih, srednješiro-kih, velikih, v teh letih. Z delom in delom: v naravi, v skromnem ateljeju. Brez razglednic in fotografij, po ka-terih preradi segajo Ijubiteljski, pa tudi poklicni slikarji. Vse je videl, zaznal z občutljivim pogledom, prenesel na list z delavno roko. In to občutenje, v barvi, obliki, odsevu na nebu, snegu, ki ga vidiš in čutiš ali pa vse leto toplo primorsko pokrajino. je le njegova moč. Ker je neizprosen do svojega dela in ker je le delo gospodar njegovega časa.
Za ime Uroša Zitnika ne ve veliko Vičanov. Nekako težko mu je ob tem spoznanju, kljub temu, da omenjajo njegovo ime od Avstralije do Amerike in po vsej vzhodni in zahodni Evropi. Ne, ne, ne zameri našim ljudem, da ga ne poznajo, saj je aktivni, poklicni del svojega življe-nja preživel v Zavodu za raziskavo materiala v bežigraj-ski občini in po številnih poteh, cestah in podjetjih po naši državi. Želi pa si, iskreno, da bi ga vpeli v likovno življenje tudi v naši občini. Saj ima za sabo skoraj vse ekstempore po Sloveniji in na slovenskem etičnem oze-mlju, okrog 80 razstav, od tega 14 samostojnih in le eno v
Uroš Žitnik se rad udeleži slikarskih ekstempo-re, prav posebno pa sta mu všeč hitri ustvarja-nju slikarjev pod pokroviteljstvom noromeškega Laboda in medvoškega Donita. Bo tretja na vr-sti ena od naših delovnih organizacij?
galeriji. Prvo in zadnjo, v piranski, ko so mu odstopili ta prostor na osnovi enega dela, ki ga je naredil na piran-skem ekstemporu 1977. leta. In od takrat se ni sprijaznil, zakaj so galerijska vrata odprta le za slike poklicnih slikarjev. Točneje, članov Društva slovenskih likovnih umetnikov. Pa saj je.njegov dom gakrija, iz katere obiskovalec težko odide, ker po poslavljanju ni prepri-čan, če je izbrana slika res tista, ki bi zaslužila ob izjemni ponudbi, da jo vzame s seboj.
V desetih letih, rad pove Uroš Žitnik, se je' tako spremenil izgled naših krajev, da je vsako hitenje prepo-časno, da ne zatnudi motivov, ki morajo za vse čase ostati našim potomcem. Brez krasenja, brez lažne lepote, am-pak stvarno, podkrepljeno morda le z opredeljeno linijo, ki izdaja sleherno njegovo delo. Izdaja? Ne, le potrjuje ga, da stoji v časuin prostoru, ki mu tudi on sme reči: »Slovenija, moja domovina«
S.  J.