Izvirni članek / Original article Fizioterapija 2015, letnik 23, številka 2 19 Primerjava lestvic za ocenjevanje ravnotežja pri pacientih po možganski kapi: modificiran mini BESTest in Bergova lestvica za ocenjevanje ravnotežja Comparison of the assessment scales after stroke: modified mini- BESTest and Berg Balance Scale Marko Rudolf 1 , Nika Goljar 1 , Gaj Vidmar 1 IZVLEČEK Uvod: Ravnoteţje pri pacientih po moţganski kapi ocenjujemo z več ocenjevalnimi lestvicami in testi. Namen naše raziskave je bil primerjati modificiran mini-BESTest in Bergovo lestvico za ocenjevanje ravnoteţja ter ugotoviti, pri katerih pacientih po moţganski kapi sta testa najbolj primerna. Metode: V raziskavo je bilo vključenih 60 pacientov, pri katerih smo ob sprejemu in po štirih tednih fizioterapevtske obravnave ocenili ravnoteţje z modificiranim mini-BESTestom in z Bergovo lestvico za ocenjevanje ravnoteţja ter opravili test hitrosti hoje na 10 m. Rezultati: Ţe ob sprejemu je 12 pacientov doseglo najvišjo mogočo oceno pri Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja, pri modificiranem mini-BESTestu pa nihče. Po štirih tednih fizioterapevtske obravnave je največje mogoče število točk na Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja doseglo 20 pacientov, pri modificiranem mini- BESTestu pa ponovno nihče. Zaključek: Rezultati kaţejo, da je Bergova lestvica za ocenjevanje ravnoteţja primernejša za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih z izrazitejšimi in zmernimi motnjami ravnoteţja, modificiran mini-BESTest pa pri pacientih z blagimi motnjami ravnoteţja. Ključne besede: modificiran mini-BESTest, BBS, ravnoteţje, moţganska kap. ABSTRACT Background: Several scales are in use for assessing balace in patients after stroke. We wanted to compare the modified mini-BESTest and the Berg Balance Scale and establish for which patients after stroke are they suitable. Methods: We included 60 inpatients. They were assessed at admission and after 4 weeks of physiotherapy using modified mini-BESTest and Berg Balance Scale, as well as the 10-meter walk test. Results: At admission, 12 achieved the maximum score on the Berg Balance Scale and none on the modified mini-BESTest. After 4 weeks of physiotherapy, 20 achieved the maximum score on the Berg Balance Scale and none on the modified mini-BESTest. Conclusion: The results show that Berg Balance Scale is more suitable for assessing balance in patients after stroke with moderate to severe balance impairment, whereas the modified mini-BESTest is more suitable for patients with a mild balance deficit. Key words: modified mini-BESTest, BBS, balance, stroke. 1 Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča, Ljubljana Korespondenca/Correspondence: Marko Rudolf, dipl. fiziot.; e-pošta: marko.rudolf@ir-rs.si Prispelo: 14.10.2015 Sprejeto: 02.11.2015 Rudolf in sod.: Primerjava lestvic za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi 20 Fizioterapija 2015, letnik 23, številka 2 UVOD Ravnoteţje je zahtevna motorična in kognitivna funkcija, na katero vplivajo številni dejavniki, kot so mišična zmogljivost, gibljivost, čutilni prilivi iz mišic in sklepov, vidnega ter vestibularnega sistema, kakor tudi kognitivni in čustveni dejavniki (1, 2, 3). Učinkovito ravnoteţje je zelo pomembno za optimalno izvedbo večine vsakodnevnih dejavnosti (4). Kadar ima pacient motnje ravnoteţja, te zmanjšajo sposobnost hoje (5), zmanjšujejo sposobnost opravljanja različnih funkcijskih dejavnosti (6) in omejujejo vključevanje v socialno ţivljenje (7). Motnje ravnoteţja so pomemben napovedni dejavnikov ogroţenosti za padce (8, 9) in časa trajanja hospitalizacije (10). Po moţganski kapi se funkcijsko stanje pacientov nenehno spreminja, zato je zelo pomembno, da poznamo in uporabljamo različne ocenjevalne lestvice, s katerimi lahko te spremembe zaznamo in, če je treba, prilagodimo tudi fizioterapevtski program (11). Osnovni namen kliničnega ocenjevanja ravnoteţja je ugotoviti, ali so prisotne motnje ravnoteţja, in določiti vzroke zanje. Tako laţje določimo učinkovito terapijo ter bolj zanesljivo predvidimo ogroţenost za padec (12). Klinično ocenjevanje ravnoteţja lahko razdelimo v tri različne pristope: funkcionalno ocenjevanje, sistemsko ocenjevanje oziroma izvajanje psihofizičnih testov in kvantitativno ocenjevanje (3). Večina testov za ocenjevanje ravnoteţja do zdaj ni sistematično ocenjevala vseh sistemov, ki so udeleţeni pri uravnavanju ravnoteţja, pač pa navadno le posamezne elemente, na primer dinamično ravnoteţje med hojo, različne odzive na zunanje motnje, stojo na različnih podlagah ipd. (13). Ena izmed najpogosteje uporabljenih lestvic za ocenjevanje ravnoteţja (2, 14, 15, 16, 17) pri pacientih po moţganski kapi je Bergova lestvica za ocenjevanje ravnoteţja. Kljub izsledkom raziskav, da ima Bergova lestvica za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi zelo dobre psihometrične lastnosti (18), je bilo ugotovljenih kar nekaj omejitev te lestvice. Opisane so bile predvsem teţave z učinkom stropa (18, 19), nizko stopnjo odzivnosti (20) ter dejstvom, da ne vključuje pomembnih vidikov dinamičnega ravnoteţja, na primer stoje na mehki podlagi, stoje na nagnjeni podlagi ali hoje s hkratnim izvajanjem kognitivnih nalog, pa še stoja na eni nogi je lahko na zdravi nogi in ne pokaţe pravega stanja (2, 21, 22, 23). V zadnjem času so zato razvili več ocenjevalnih lestvic, s katerimi se ravnoteţje ocenjuje bolj kompleksno. Med njimi izstopa novo ocenjevalno orodje – test za oceno sistemov, udeleţenih pri uravnavanju ravnoteţja (angl. Balance Evaluation System Test – BESTest). Sestavljen je iz 36 nalog, ki so razdeljene v šest sistemov: biomehanske omejitve, meje stabilnosti, prehodi v višje poloţaje in pričakovane prilagoditve drţe, odzivi nadzora drţe na zunanje motnje, senzorična orientacija med stojo na mehki ali nagnjeni podporni ploskvi ter dinamična stabilnost med hojo hkrati s kognitivno nalogo ali brez nje. Vsaka naloga se ocenjuje s štiristopenjsko lestvico od 0 (resne motnje) do 3 (normalna izvedba). Glavna omejitev tega testa je velika poraba časa, saj ocenjevanje traja od 30 do 45 minut (21). Zato so razvili krajšo različico, imenovano mini- BESTest (angl. Mini-Balance Evaluation System Test) (24). Mini-BESTest obsega 14 nalog, vsako pa se ocenjuje s tristopenjsko lestvico od 0 (nezmoţnost izvedbe) do 2 (normalna izvedba). Lahko se izvede v 10 do 15 minutah. Skupno število moţnih točk je 28, saj se pri nalogah 3 in 6, pri katerih se ocenjujeta leva in desna stran, v skupnem seštevku točk upošteva le slabša ocena (24). Mini-BESTest sestavljajo naloge, ki v enakem deleţu kot BESTest obravnavajo prehode v višje poloţaje in pričakovane prilagoditve drţe, odzive nadzora in uravnavanja drţe na zunanje motnje. Obsega tudi senzorično orientacijo med stojo na mehki ali nagnjeni podporni ploskvi ter dinamično stabilnost med hojo (24). Nedavne študije kaţejo, da ima mini-BESTest zelo visoko zanesljivost ocenjevanja pri posameznem ocenjevalcu in med različnimi ocenjevalci, visoko veljavnost (25, 26, 27) ter dobro napovedno vrednost padcev pri pacientih s parkinsonovo boleznijo (28, 29). Tsang s sodelavci je ugotovil, da je mini-BESTest zanesljiv, veljaven in ponovljiv tudi pri pacientih po moţganski kapi v kronični fazi, nekoliko manj zanesljiv pa je pri predvidevanju padcev pacientov po moţganski kapi (27). Mini-BESTest obenem visoko korelira z Rudolf in sod.: Primerjava lestvic za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi Fizioterapija 2015, letnik 23, številka 2 21 drugimi testi za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi, kot sta na primer Bergova lestvica za ocenjevanje ravnoteţja (23, 25, 26, 27) in časovno merjeni test vstani in pojdi (24, 27). Zaradi dobrih psihometričnih lastnosti smo mini- BESTest prevedli v slovenščino, hkrati pa smo ga nekoliko modificirali (30). Modificirani mini- BESTest še vedno vsebuje 14 nalog, vendar se vsaka izmed njih tako kot pri originalnem BESTestu ocenjuje s štiristopenjsko lestvico od 0 (nezmoţnost izvedbe) do 3 (normalna izvedba). Tako smo ţeleli doseči še nekoliko večjo občutljivost v primerjavi z mini-BESTestom. Druga prilagoditev slovenskega prevoda je poloţaj rok preiskovanca. Navodila originalnega testa pri večini nalog zahtevajo poloţaj rok v bokih, vendar smo zaradi pogostih teţav pacientov po kapi pri zavzemanju tega poloţaja roke pustili ob telesu. Tako sta zagotovljeni večja enotnost in primerljivost pogojev pri večini pacientov (30). Namen te raziskave je bil primerjati občutljivost dveh ocenjevalnih lestvic, s katerima v klinični praksi pri pacientih po moţganski kapi ocenjujemo ravnoteţje: Bergovo lestvico za ocenjevanje ravnoteţja in modificiranega mini-BESTesta. Naša hipoteza je bila, da je modificiran mini-BESTest bolj uporaben za ocenjevanje ravnoteţja in zaznavanje sprememb v času pri pacientih z blaţjimi motnjami ravnoteţja. METODE V raziskavo, ki je potekala 12 mesecev na Oddelku za rehabilitacijo pacientov po moţganski kapi na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu - Soča (URI - Soča), je bilo vključenih 60 priloţnostno izbranih pacientov. Sodelovali so pacienti, ki so izpolnjevali naslednja vključitvena merila: prva moţganska kap brez drugih nevroloških bolezni ali bolezni mišično-skeletnega sistema, prvi sprejem na rehabilitacijo, sposobnost razumevanja navodil in zmoţnost sodelovanja v raziskavi (25 ali več točk od 30 moţnih pri kratkem preizkusu spoznavnih sposobnosti – KPSS (31). Vsi so bili petkrat na teden vključeni v programe standardne kompleksne rehabilitacije po moţganski kapi. Terapija je vključevala tudi fizioterapevtski program, ki je temeljil na 45-minutni obravnavi z uveljavljenimi nevrofizioterapevtskimi postopki, določenimi individualno glede na kratkoročne in dolgoročne cilje rehabilitacije (32, 33). Vsi pacienti so podpisali pristopno izjavo za sodelovanje v raziskavi, ki jo je odobrila etična komisija URI - Soča. Pri vseh pacientih smo ob sprejemu in po štirih tednih obravnave izvedli modificiran mini- BESTest, opisan v uvodu (30), ocenjevanje z Bergovo lestvico za ocenjevanje ravnoteţja (14) ter test hitrosti hoje na 10 m (34, 35). Skupno število moţnih točk je bilo tako 42, ker se pri nalogah 3 in 6, pri katerih se ocenjujeta leva in desna stran, upošteva le slabša ocena. Za vse spremenljivke smo izračunali opisne statistike; za ocenjene deleţe smo izračunali eksaktni 95-odstotni binomski interval zaupanja. Povezanost med testnimi doseţki smo prikazali z razsevnim grafikonom ter analizirali s Pearsonovim in Spearmanovim korelacijskim koeficientom. Morebitna višja vednost Spearmanovega (neparametričnega, na rangih temelječega) koeficienta namreč kaţe na nelinearnost (konveksnost ali konkavnost) povezave med spremenljivkama. Razliko v hitrosti hoje smo testirali z eksaktnim Wilcoxonovim testom predznačenih rangov. Za analizo podatkov smo uporabili programski paket IBM SPSS Statistics 20 (IBM Corporation, Armonk, New York, ZDA, 2011). REZULTATI V raziskavo je bilo vključenih 24 ţensk in 34 moških; 36 preiskovancev je imelo prizadetost po levi strani telesa, 21 po desni strani, dva obojestransko prizadetost, pri enem preiskovancu pa stran prizadetosti ni bila jasno izraţena. Povprečna starost preiskovancev je bila 55 let (razpon od 22 do 91 let), povprečen čas od nastanka kapi pa pet mesecev (mediana 4 mesece, razpon od 1 do 14 mesecev). V tabeli 1 so zbrani podatki o deleţu pacientov, ki so ob sprejemu in po štirih tednih dosegli največje ali najmanjše mogoče število točk na obeh instrumentih za ocenjevanje ravnoteţja. Povezava med doseţki na obeh merilnih orodjih ob sprejemu je prikazana na sliki 1, po štirih tednih pa na sliki 2. Vidimo, da je ţe ob sprejemu 12 pacientov doseglo najvišjo mogočo oceno na Bergovi lestvici Rudolf in sod.: Primerjava lestvic za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi 22 Fizioterapija 2015, letnik 23, številka 2 za ocenjevanje ravnoteţja, nobeden izmed pacientov pa ni dosegel najvišjega mogočega števila točk na modificiranem mini-BESTestu (najvišji doseţek je bil 39 točk). Učinek stropa pri Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja je še bolj izraţen po štirih tednih, ko je najvišje število točk doseglo kar 20 pacientov, pri modificiranem mini-BESTestu pa ponovno nihče (najvišji doseţek je bil 41 točk). Glede doseţenega najmanjšega mogočega števila točk je bilo stanje obratno. Ob sprejemu je na modificiranem mini-BESTestu kar sedem pacientov doseglo nič točk in po štirih tednih še vedno en pacient, na Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja pa so tako ob sprejemu kot po štirih tednih vsi pacienti dosegli več kot nič točk. Ob sprejemu je bil najniţji doseţek na Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja 4 točke, po štirih tednih pa 8 točk. Tabela 1: Število in ocenjeni delež pacientov z največjim ali najmanjšim mogočim skupnim dosežkom pri ocenjevanju z modificiranim mini-BESTestom in Bergovo lestvico za ocenjevanje ravnotežja (za deleže je ocenjen 95-odstotni interval zaupanja). Merilno orodje Največji mogoč doseţek Najmanjši mogoč doseţek [mogoč razpon] Sprejem Po 4 tednih Sprejem Po 4 tednih modificiran mini-BESTest [0–42] 0 0 % (0–5 %) 0 0 % (0–5 %) 7 12 % (5–23 %) 1 2 % (0–9 %) BLOR [0–56] 12 20 % (11–32 %) 20 33 % (22–47 %) 0 0 % (0–5 %) 0 0 % (0–5 %) V tabeli 2 so navedene korelacije med modificiranim mini-BESTestom in Bergovo lestvico za ocenjevanje ravnoteţja – med skupnima doseţkoma ob sprejemu in po štirih tednih ter med napredkoma na obeh testih. Spearmanov korelacijski koeficient med skupnima doseţkoma je bil višji od Pearsonovega tako ob sprejemu kakor tudi po štirih tednih, kar kaţe na nelinearnost povezave med testoma, ki je razvidna iz razsevnih grafikonov (sliki 1 in 2). Odsotnost opazne korelacije med napredkoma, ocenjenima z obema testoma, pa nakazuje, da sta oba testa dovolj občutljiva za merjenje napredka, le pri različni ravni sposobnosti pacientov. Tabela 2: Korelacije med modificiranim mini- BESTestom in Bergovo lestvico za ocenjevanje ravnotežja Korelacijski koeficient Sprejem Po 4 tednih Napredek Pearsonov r 0,883 (p < 0,001) 0,848 (p < 0,001) 0,203 (p = 0,120) Spearmanov ro 0,942 (p < 0,001) 0,931 (p < 0,001) 0,125 (p =0,341) Hitrost hoje na 10 metrov se je po štirih tednih fizioterapije statistično značilno povečala (p < 0,001). Ob sprejemu je znašala v povprečju 0,91 m/s (SD 0,65; mediana 0,90; razpon 0,00–2,94 m/s), po štirih tednih pa 1,09 m/s (SD 0,64; mediana 1,14; razpon 0,00–3,13 m/s). Povečanje hitrosti hoje ni bilo statistično pomembno povezano niti z napredkom pri ocenjevanju z mini- BESTestom (r = 0,160; p = 0,223) niti z napredkom pri oceni Bergove lestvice za ocenjevanje ravnoteţja (r = 0,245; p = 0,060). Testi ravnoteţja in test hitrosti hoje pri pacientih po moţganski kapi sicer kaţejo dobro korelacijo (36). Spremembe hitrosti hoje skozi čas in s tem povezane pacientove funkcijske sposobnosti pa niso odvisne samo od izboljšanja ravnoteţja, pač pa tudi od drugih dejavnikov, na primer od uravnavanja gibanja, telesne zmogljivosti, stanja gibalnega sistema in podobnega. Rudolf in sod.: Primerjava lestvic za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi Fizioterapija 2015, letnik 23, številka 2 23 Slika 1: Povezanost dosežkov na modificiranem mini-BESTestu in Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnotežja ob sprejemu (temnejše točke pomenijo, da je več pacientov doseglo enaki števili točk) Slika 2: Povezanost dosežkov na modificiranem mini-BESTestu in Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnotežja po štirih tednih (temnejše točke pomenijo, da je več pacientov doseglo enaki števili točk) RAZPRAVA Namen naše raziskave je bil primerjati občutljivost dveh ocenjevalnih lestvic, s katerima v klinični praksi pri pacientih po moţganski kapi ocenjujemo ravnoteţje, in sicer Bergove lestvice za ocenjevanje ravnoteţja ter modificiranega mini- BEST testa. Po naših izsledkih je Bergova lestvica Rudolf in sod.: Primerjava lestvic za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi 24 Fizioterapija 2015, letnik 23, številka 2 za ocenjevanje ravnoteţja bolj primerna za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih z resnejšimi in zmernimi motnjami, modificiran mini-BESTest pa je bolj primeren za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih z laţjimi motnjami ravnoteţja. Najpogosteje se v rehabilitaciji po moţganski kapi uporablja Bergova lestvica za ocenjevanje ravnoteţja, toda njena slaba lastnost je močno izraţen učinek stropa (19, 25, 37). Prednost mini- BESTesta je, da ocenjuje različne sisteme, ki vplivajo na ravnoteţje, zato na podlagi rezultatov ocenjevanja laţje ugotovimo, katere aktivnosti so pri pacientu ohranjene in katere prizadete. Zato je mini-BESTest tudi bolj celovit in odziven, saj lahko meri napredek tudi pri pacientih z blaţjimi motnjami ravnoteţja, zlasti zaradi treh nalog, s katerimi se ocenjujejo izvedba zaščitnih korakov (naprej, nazaj in vstran), ter zaradi naloge, s katero se ocenjuje hoja z dvojno nalogo (23). Zaradi navedenih nalog je verjetnost, da bi se pri ocenjevanju pojavil učinek stropa, manjša. To potrjujejo tudi naši rezultati, ki kaţejo, da se je pri BLOR pojavil učinek stropa, saj je ţe ob sprejemu 12 pacientov doseglo največje mogoče število točk, po štirih tednih pa je bilo takih pacientov kar od 20 od 60. Podobne ugotovitve glede učinka stropa navajajo tudi nekateri drugi avtorji. Godi s sodelavci je z raziskavo (23), v katero je bilo vključenih 93 oseb z motnjami ravnoteţja, pri Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja ugotovil učinek stropa, ki je bil pri mini-BESTestu veliko manj izraţen, oba testa pa sta pokazala zelo visoko zanesljivost pri ugotavljanju napredka po terapiji. Tudi z raziskavami, v katere so bili vključeni pacienti s parkinsonovo boleznijo, so pri Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja ugotovili izrazitejši učinek stropa kot pri mini-BESTestu (20, 25, 26). Tsang s sodelavci (27) je ugotovil, da pri pacientih po moţganski kapi v kronični fazi pri ocenjevanju ravnoteţja z mini-BESTestom ni prišlo niti do učinka stropa niti do učinka tal, ugotovili pa so močan učinek stropa pri Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja. Zato pri pacientih po moţganski kapi, pri katerih so prisotne blaţje motnje ravnoteţja, Bergova lestvica za ocenjevanje ravnoteţja ni najbolj primerna za ocenjevanje ravnoteţja in spremljanje učinkov terapije. Taki pacienti ţe ob prvem ocenjevanju doseţejo visoke ocene na Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja, zato teţko zaznamo poznejše spremembe. Izsledki raziskav namreč kaţejo, da je najmanjša opazna razlika med prvo in drugo meritvijo za Bergovo lestvico za ocenjevanje ravnoteţja, ki jo lahko zanesljivo pripišemo vplivu obravnave, vsaj 5,8 točke (38). Z našo raziskavo smo ugotovili učinek tal pri modificiranem mini-BESTestu, saj je ob sprejemu kar sedem pacientov doseglo nič točk, po štirih tednih pa je ničelni doseţek še vedno imel en pacient. Nasprotno na Bergovi lestvici za ocenjevanje ravnoteţja nihče od pacientov ni niti ob sprejemu niti po štirih tednih dosegel nič točk. O učinku tal pri mini-BESTestu je v svoji raziskavi pri pacientih po moţganski kapi v subakutnem obdobju poročal Chinsongkram s sodelavci (39). Tako lahko ugotovimo, da je modificiran mini- BESTest manj uporaben za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih z večjo stopnjo prizadetosti (ki se kaţe kot nezmoţnost samostojne stoje in hoje) oziroma z resnimi motnjami ravnoteţja (nezmoţnost stoje in samostojne hoje), saj je za take paciente prezahteven in zato ne more prikazati dejanskega napredka. Franchignoni s sodelavci (24) z raziskavo, v katero je vključil 115 oseb z motnjami ravnoteţja kot posledico različnih nevroloških bolezni, sicer ni ugotovil, da bi pri mini-BESTestu prišlo do učinka tal. Franchignoni s sodelavci je ugotovil, da ima mini- BESTest prednost pred Bergovo lestvico za ocenjevanje ravnoteţja, ker ima manjši učinek stropa ter nekoliko višjo stopnjo zanesljivosti, ki vodi v večjo natančnost pri ugotavljanju stopnje napredka funkcije ravnoteţja (40). Rezultati naše raziskave pa kaţejo na nizko stopnjo korelacije med testoma glede merjenja napredka, na podlagi česar lahko ugotovimo, da sta oba testa dovolj občutljiva za merjenje napredka, vendar pri različnih funkcijskih sposobnostih pacientov. Zato se pridruţujemo razmišljanju nekaterih avtorjev (27), da bo v prihodnosti treba z dodatnimi raziskavami ugotoviti, ali je mini-BESTest pri ugotavljanju učinkov terapije pri pacientih po moţganski kapi v različnih obdobjih okrevanja po kapi bolj občutljiv oziroma odziven kot druge lestvice za ocenjevanje ravnoteţja. Rudolf in sod.: Primerjava lestvic za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi Fizioterapija 2015, letnik 23, številka 2 25 ZAKLJUČEK Modificiran mini-BESTest in Bergova lestvica za ocenjevanje ravnoteţja sta učinkoviti merilni orodji za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi. Pomembno je, da za posameznega pacienta izberemo najbolj učinkovitega. Tako se lahko izognemo učinkoma tal in stropa merilnih instrumetov ter realno ovrednotimo stopnjo napredka, ki ga je dosegel. Ugotovili smo, da je Bergova lestvica za ocenjevanje ravnoteţja bolj primerna za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih z resnejšimi in zmernimi motnjami ravnoteţja, modificiran mini-BESTest pa je bolj primeren za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi z blagimi motnjami ravnoteţja, pri katerih se pri uporabi Bergove lestvice za ocenjevanje ravnoteţja pojavi učinek stropa. LITERATURA 1. Massion J (1992). Movement, posture and equilibrium: interaction and coordination. Prog Neurobiol 1992; 38 (1): 35–56. 2. Rugelj D, Palma P (2013). Bergova lestvica za oceno ravnoteţja. Fizioterapija 21 (1): 15–25. 3. Horak FB (1997). Clinical assessment of balance disorders. Gait Posture 1997; 6: 76–84. 4. Sackley CM, Baguley BI, Gent S, Hodgson P (1992). The use of a balance performance monitor in the treatmentt of weight-bearing and weight transference problems after stroke. Phys Ther 78: 907–13. 5. Pang MYC, Eng JJ, Dawson AS (2005). Relationship between ambulatory capacity and cardiorespiratory fitness in chronic stroke: influence of stroke-specific impairments. Chest 127: 495–501. 6. Harley C, Boyd JE, Cockburn J, et al (2006). Disruption of sitting balance after stroke: influence of spoken output. J Neurol Neurosurg Psychiatry 77: 674–76. 7. Desrosiers J, Noreau L, Rochett A, et al (2002), Predictors of handicap situations following post- stroke rehabilitation. Disabil Rehabil 24: 774–85. 8. Lamb SE, Ferrucci L, Volapto S, et al (2003). Risk factors for falling in home-dwelling older women with stroke: the Women's Health and Aging Study Stroke 34: 494–501. 9. Weerdesteyn V, de Niet M, van Duijnhoven HJ, Geurts AC (2008). Falls in individuals with stroke. J Rehabil Res Dev 45: 1195–213. 10. Lin JH, Hsieh CI, Hsiao SF, Huang MH (2001). Predicting long-term care institution utilization among post-rehabilitation stroke patients in Taiwan: a medical centre-based study. Disabil Rehabil 23: 722–30. 11. Zwick D, Rochelle A, Choksi A, Domowicz J. Evaluation and treatment of balance in the eldery: a review of the efficacy of the Berg Balance Test and tai chi quan. Neuro Rehabil 2000 15: 49–56. 12. Bloem BR, Viser JR, Allum JH (2003). Posturography. In: Hallet M. editor. Movement disorders handbook of clinical neurophysiology. NY: Elsevier. 295–336. 13. Franchignoni F, Godi M, Guglielmetti S, Nardone A, Giordano A (2015). Enhancing the usefulness of the Mini-BESTest for measuring dynamic balance: a Rasch validation study. Eur J Phys Rehabil Med. 14. Berg KO, Wood – Dauphinee SL, Williams JI, Maki B (1992). Measuring balance in elderly: validation of an instrument. Can J Public Health 83 (2): 7–11. 15. Korner-Bitensky N, Wood-Dauphinee SL, Teasell R, et al (2006). Best versus actual practices in stroke rehabilitation: results of the Canadian National Survey. Stroke 37: 631. 16. Hwang s, Woo Y (2012). Assessment of the influence of balance on gait of persons with stroke. J Phys Ther Sci 24 (3): 249–52. 17. Tyson SF, Connell LA (2009). How to measure balance in clinical practice. A system review of the psychometrics and clinical utility of measures of balance activity for neurological conditions. Clin Rehabil 23: 824–40. 18. Blum L, Korner-Bitensky N (2008). Usefulness of the Berg Balance Scale in Stroke Rehabilitation: A Systematic Review. Phys Ther 88: 559–66. 19. Mao HF, Hsueh IP, Tang PF, et al (2002). Analysis and comparison of the psychometric propeties of three balance measures for stroke patients. Stroke 33: 1022–27. 20. Pardasaney PK, Latham NK, Jette AM, Wagenaar RC, Ni P, Slavin MD, Bean JF (2012). Sensitivity to change and responsiveness of four balance measures for community-dwelling older adults. Phys Ther 92: 388–97. 21. Horak FB, Wrisley DM, Frank J (2009). The balance evaluation systems test (BESTest) to differentiate balance deficits. Phys Ther 89: 484– 98. 22. Horak FB (2006). Postural orientation and equilibrium: what do we need to know about neural control of balance to prevent falls? Age Ageing 35: 7–11. 23. Godi M, Franchignoni F, Caligari M, Giordano A, Turcato AM, Nardone A (2013). Comparison of Reliability, Validity, and Responsiveness of the Mini-BESTest and Berg Balance Scale in Patients With Balance Disorders. Phys Ther 93: 158–67. Rudolf in sod.: Primerjava lestvic za ocenjevanje ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi 26 Fizioterapija 2015, letnik 23, številka 2 24. Franchignoni F, Horak F, Godi M, Nardone A. Giordano A (2010). Using psychometric techniques to improve the Balance Evaluation System’s Test: the mini-BESTest. J Rehabil Med 42: 323–31. 25. King LA, Priest KC, Salarian A, Pierce D, Horak FB (2012). Comparing the Mini-BESTest with the Berg Balance Scale to Evaluate Balance Disorders in Parkinson’s Disease. Parkinson’s Disease 2012. 26. Leddy AL, Crowner BE, Earhart GM (2011). Utility of the Mini-BESTest, BESTest, and BESTest Sections for Balance Assessments in Individuals with Parkinson Disease. J Neurol Phys Ther 35: 90–7. 27. Tsang CS, Liao LR, Chung RC, Pang MJ (2013). Psychometric Properties of the Mini-Balance Evaluation Systems Test (Mini-BESTest) in Community-Dwelling Individuals with Chronic Stroke. Phys Ther 93: 1102–15. 28. Duncan RP, Leddy AL, Cavanaugh JT, et al (2012). Accuracy of Fall Prediction in Parkinson Disease: Six-Month and 12-Month Prospective Analyses. Parkinson’s Disease 2012. 29. Duncan RP, Leddy AL, Cavanaugh JT, et al (2013). Comparative Utility of the BESTest, Mini- BESTest, and Brief-BESTest for Predicting Falls in Individuals with Parkinson Disease: A Cohort Study. Phys Ther 93: 542–50. 30. Rudolf M, Krţišnik M, Goljar N, Vidmar G, Burger H (2013). Ocena skladnosti med ocenjevalci pri uporabi slovenskega prevoda modificirane krajše različice testa za oceno sistemov udeleţenih pri uravnavanju ravnoteţja pri pacientih po moţganski kapi (modificiran mini-BESTest). Fizioterapija 21 (2): 1–11. 31. Grabljevec K (2004). Funkcijsko ocenjevanje izida rehabilitacije z Lestvico funkcijske neodvisnosti 'FIM'. Rehabilitacija; 3 (1–2): 13–21. 32. Teasell R, Hussein N, Viana R, Donaldson S, Madady (2014). Clinical Consequences of stroke. Stroke rehabilitation clinician handbook. Available at: http://www.ebrsr.com. 33. National Institute for Health and Care Excellence. Stroke rehabilitation. Long-term rehabilitation after stroke. NICE clinical guideline 162; 2013. Available at: http://www.nice.org.uk/cg162. 34. Wade DT (1992). Measurement in Neurological Rehabilitation, 1st ed. Oxford: Oxford Medical Publication. 35. Puh U (2014). Test hoje na 10 metrov. Fizioterapija 21 (1): 45–53. 36. Wang CH, Hsueh IP, et al (2004). Psychometric properties of 2 simplified 3-level balance scales used for patients with stroke. Physical Therapy 84 (5): 430–8. 37. Blum L, Korner-Bitensky N (2008). Usefulness of the Berg Balance Scale in stroke rehabilitatipon: a systematic review. Phys Ther 88: 559–66. 38. Stevenson TJ (2001). Detecting change in patients with stroke using the Berg Balance Scale. Aust J Phys 47: 29–38. 39. Chinsongkram B, Chaikeeree N, Saengsirisuwan V, Viriyatharakij N, Horak FB, Boonsinsukh R (2014). Reliability and Validity of the Balance Evaluation Systems Test (BESTest) in People With Subacute Stroke. Phys Ther 94: 1632–43. 40. Franchignoni F, Godi M, Guglielmetti S, Nardone A, Giordano A (2015). Enhancing the usefulness of the Mini-BESTest for measuring dynamic balance: a Rasch validation study. Eur J Phys Rehabil Med.