XXXXXXXXXXXXXXXXXX LJUBLJANA 2022 ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, France Stele Institute of Art History ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 27|1• 2022 Umetnina kot odsev znanja in povezovanja Artwork as Reflection of Knowledge and Networking XXXXXXX XXXXXXXXXX Acta historiae artis Slovenica, 27/1, 2022 Umetnina kot odsev znanja in povezovanja Artwork as Reflection of Knowledge and Networking Znanstvena revija za umetnostno zgodovino / Scholarly Journal for Art History ISSN 1408-0419 (tiskana izdaja / print edition) ISSN 2536-4200 (spletna izdaja / web edition) ISBN 978-961-05-0673-7 Izdajatelj / Issued by ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta / ZRC SAZU, France Stele Institute of Art History Založnik / Publisher Založba ZRC Urednica / Edited by Mija Oter Gorenčič Uredniški odbor / Editorial board Renata Komić Marn, Tina Košak, Katarina Mohar, Mija Oter Gorenčič, Blaž Resman, Helena Seražin Mednarodni svetovalni odbor / International advisory board Günter Brucher (Salzburg), Ana María Fernández García (Oviedo), Hellmut Lorenz (Wien), Milan Pelc (Zagreb), Sergio Tavano (Gorizia-Trieste), Barbara Wisch (New York) Lektoriranje / Language editing Oliver Currie, Monika Fritz, Mija Oter Gorenčič, Tjaša Plut Prevodi / Translations Borut Praper Celostni strokovni in jezikovni pregled / Expert and language editing Blaž Resman Oblikovna zasnova in prelom / Design and layout Andrej Furlan Naslov uredništva / Editorial office address Acta historiae artis Slovenica Novi trg 2, p. p. 306, SI -1001 Ljubljana, Slovenija ahas@zrc-sazu.si; https://ojs.zrc-sazu.si/ahas Revija je indeksirana v / Journal is indexed in Scopus, ERIH PLUS, EBSCO Publishing, IBZ, BHA Letna naročnina / Annual subscription: 35 € Posamezna enojna številka / Single issue: 25 € Letna naročnina za študente in dijake: 25 € Letna naročnina za tujino in ustanove / Annual subscription outside Slovenia, institutions: 48 € Naročila sprejema / For orders contact Založba ZRC Novi trg 2, p. p. 306, SI-1001, Slovenija E-pošta / E-mail: zalozba@zrc-sazu.si AHAS izhaja s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. AHAS is published with the support of the Slovenian Research Agency. Tisk / Printed by Present d.o.o., Ljubljana Naklada / Print run: 400 Vsebina Contents Mija Oter Gorenčič Umetnina kot odsev znanja in povezovanja. Predgovor 5 Artwork as Reflection of Knowledge and Networking. Preface 7 DISSERTATIONES Mija Oter Gorenčič Grofje Celjski in Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju 11 The Counts of Cilli and the Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain 72 Lilijana Žnidaršič Golec Socialne vezi župnika, prošta in arhidiakona Valentina Fabrija, ambicioznega naročnika gradbenih del 77 The Social Ties of the Parish Priest, Provost, and Archdeacon Valentin Fabri, an Ambitious Commissioner of Construction Works 102 Ana Lavrič Respice finem! Eshatološka motivika v umetnosti potridentinskih bratovščin na Slovenskem 105 Respice finem! Eschatological Motifs in the Art of Post-Tridentine Confraternities in Slovenia 164 Boris Golec Člani Dizmove bratovščine v polstoletju 1719–1771 – dejanski in potencialni naročniki umetnostnih del 167 Members of the Noble Society of St Dismas between 1719 and 1771 – Actual and Potential Commissioners of Artworks 278 5 Predgovor Umetnina kot odsev znanja in povezovanja Pričujoča tematska številka AHAS je eden od znanstvenih rezultatov temeljnega raziskovalnega projekta Umetnina kot odsev znanja in povezovanja. Pomen izobrazbe in družbene vpetosti umetni- kov in naročnikov v poznem srednjem in zgodnjem novem veku (J6-9439), ki je od 1. julija 2018 do 30. junija 2022 potekal na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta in Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Izhodiščno raziskovalno vprašanje projekta, kakšna je bila vloga izobrazbe in širše družbene vpetosti umetnikov in naroč- nikov umetnin v srednjem in zgodnjem novem veku  v slovenskem prostoru, je nudilo možnost širokega spektra raziskav, ki so pripeljale do raznovrstnih odgovorov in postregle s številnimi izvir- nimi znanstvenimi spoznanji. Da bi dobili čim celovitejši vpogled v obravnavano tematiko, je bilo v okviru projekta izvedenih več vzorčnih študij, posegajočih v vse vidike, ki so se zdeli ključni pri obravnavi projektnega raziskovalnega vprašanja. Analizirana je bila vloga dinastičnih, poročnih, izobrazbenih, političnih, cerkvenih in drugih družbenih povezav tako umetnikov kakor tudi na- ročnikov. Raziskovalci na projektu smo bili tako umetnostni zgodovinarji kot tudi zgodovinarji, kar je omogočilo bistveno širše analize in raziskovalne interakcije. Posebej smo se posvetili vprašanju, kakšno vlogo so pri umetnostnem naročništvu imeli stiki umetnikov in naročnikov, ki so bili včlan- jeni v verske bratovščine, cehe, novoveške akademije in druge sorodne intelektualne ali duhovne združbe. Raziskana je bila tudi vloga študijskih potovanj izbranih umetnikov in umetnostnih na- ročnikov. Obsežni članki, ki jih prinaša tematska številka AHAS, omogočajo vpogled v del raziskav, ki so potekale v okviru projekta in prinesle širše pomembna nova odkritja. Prvi članek vsebinsko sega v obdobje srednjega veka in na osnovi skrbnega pregleda arhivskih virov prinaša več doslej spregleda- nih dejstev o Veliki Marijini bratovščini na Dravskem polju in dokazuje obstoj Marijine bratovščine v kapeli Žalostne Matere Božje v Celju. Članek ob tem argumentirano razkriva, da so bili grofje Celjski člani dravskopoljske bratovščine, da je bila prestižna kapela, ki so jo v Celju zgradili grofje Celjski, bratovščinska in da je pri prenosu konjiške bratovščine v Celje prišlo pravzaprav do združitve dveh bratovščin. Drugi članek sega v čas prehoda iz srednjega v novi vek in obravnava enega vidnejših duhovnikov zadnje petine 15. in prvega desetletja 16. stoletja na Slovenskem Valentina Fabrija. Raz- prava odstira njegove doslej povsem spregledane socialne vezi in prinaša številne nove podatke, ki so ključni za umetnostnozgodovinsko analizo njegovega umetnostnega naročništva. Raziskava se je osredotočila tako na zbiranje podatkov o arhidiakonovem šolanju in duhovniški poti kakor tudi o njegovih socialnih povezavah. Naslednji članek obravnava umetnostno naročništvo bratovščin z vidika, ki doslej v literaturi prav tako še ni bil nagovorjen; osredotoča se na motiva umiranja in vic v umetnosti baročnih bratovščin na Slovenskem. Ob standardnih upodobitvah opozarja na ikonograf- sko zanimivejše in take, ki so jih napravili vidnejši umetniki ter razkriva raznovrstne medsebojne ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 27|1 ∙ 2022, 5–8 6 PREDGOVOR povezave tako umetnikov kot naročnikov. Akademija združenih ali bratovščina sv. Dizme je v pri- pravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. sto- letja povezovala predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani, ki so bili doslej le parcialno raziskani. Zadnji prispevek tako prvič obravnava doslej spregledane ali premalo upoštevane člane, sprejete v obdobju med leto- ma 1719 in 1771, in predstavlja s pomočjo primarnih arhivskih virov analizirane njihove življenjske poti, s čimer je zapolnjena velika vrzel v poznavanju kranjske družbene elite in s tem umetnostnih naročnikih 18. stoletja. Nova spoznanja v precejšnji meri dopolnjujejo in nadgrajujejo dosedanje vedenje o vlogi izobra- zbe in družbene vpetosti tako naročnikov kakor tudi umetnikov ter razkrivajo kompleksna ozadja nastanka umetnin. Pomembno prispevajo k celostnemu razumevanju umetnostnih del, k osvetlitvi socialnega, duhovnega in intelektualnega ozadja nastanka in vpliva umetnin, pretoka umetnikov, prostora in časa, v katerem so nastala, in njihove ne le pobožne, marveč širše družbene funkcije. Zaradi pritegnitve številnih doslej sploh neupoštevanih arhivskih virov in izvirne povezave kon- tekstov, v katerih so posamezne umetnine nastajale, so odkritja izjemnega pomena za nadaljnje umetnostnozgodovinske kakor tudi zgodovinske študije. Ker so bile raziskave opravljene tudi za nekatere najkvalitetnejše umetnostne spomenike v slovenskem prostoru, je pomen odkritij še toliko večji. Glede na velik družbeni vpliv plemstva in duhovščine raziskave prispevajo pomemben delež tudi k bolj celostni podobi poznosrednjeveške in zgodnjenovoveške družbe v slovenskem prostoru, predvsem skupin, tesno povezanih z umetnostjo. Mija Oter Gorenčič 7 Preface Artwork as Reflection of Knowledge and Networking This current thematic issue of the Acta historiae artis Slovenica (AHAS) journal represents one of the scientific results of the basic research project titled Artwork as a Reflection of Knowledge and Networking. The Role of Education and Social Connectedness of Artists and Patrons in the Late Middle Ages and Early Modern Times (J6-9439), carried out between 1 July 2018 and 30 June 2022 at the France Stele Institute of Art History and the Milko Kos Historical Institute of the Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, as well as at the Department of History of the Faculty of Arts, University of Ljubljana. The project’s initial research question – what was the role of education and wider social integration of artists and art patrons during the Middle Ages and in the Early Modern Period in Slovenia – provided an opportunity for a broad range of research leading to a variety of answers and resulting in many original scientific findings. Several sample studies, covering all the aspects considered crucial for addressing the project’s research question, have been carried out in the framework of the project in order to gain as comprehensive an insight into the topic as possible. The roles of dynastic, marital, educational, political, ecclesi- astical, and other social connections of both artists and patrons have been analysed. Both art his- torians and historiographers have participated in the project research, allowing for much broader analyses and research interactions. Particular attention has been paid to the role that the contacts between artists and patrons who were members of religious confraternities, guilds, Modern Period academies, and other similar intellectual or spiritual associations played in art patronage. The in- fluence of study trips taken by the selected artists and art patrons has also been explored. The extensive articles included in this thematic issue of the AHAS journal provide insight into some of the research carried out in the context of the project, which has resulted in new discoveries with broader relevance. The first article, focusing on the Middle Ages, is based on a meticulous examination of archival sources. It presents several previously overlooked facts about the Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain and the Marian Confraternity in the Chapel of Our Lady of Sorrows in Celje. Based on solid arguments, the article reveals that the Counts of Cilli were members of the Dravsko polje Confraternity; that the prestigious chapel erect- ed by the Counts of Cilli in Celje was a Confraternity chapel; and that the process of transferring the Konjice Confraternity to Celje in fact resulted in a merger between the two confraternities. The second article, exploring the times of the transition between the Middle Ages and the Modern Period, focuses on Valentin Fabri, one of the most prominent priests of the last fifth of the 15th cen- tury and the first decade of the 16th century in Slovenia. The discussion uncovers Fabri’s previously completely overlooked social connections and brings a wealth of new information crucial for the art-historical analysis of his art commissions. The research involved gathering information about the Archdeacon’s education and ecclesiastical career as well as his social connections. The third article examines the art commissions of religious confraternities from a viewpoint that has not yet PREFACE 8 PREFACE been addressed in the relevant literature either: it focuses on the motifs of dying and purgatory in the art of the Baroque confraternities in Slovenia. Alongside standard depictions, it also underlines those that are more interesting iconographically as well as those created by the more prominent artists. Moreover, it reveals the diverse interrelationships between artists and patrons. From 1688 to the beginning of the 19th century, the Academia unitorum or the Noble Society of St Dismas brought together primarily aristocrats but also academically educated intellectuals, ecclesiastical notables, and high-ranking officials in Carniola, especially Ljubljana, in preparation for a happy death and in prayer and celebration of masses for its deceased members. The final contribution therefore represents the first insight into the previously overlooked or under-recognised members of the Academia unitorum admitted between 1719 and 1771. Using primary archival sources, it analyses their life stories, filling a major gap in the knowledge about the Carniolan social elite and thus the 18th-century art patrons. The new findings complement and upgrade the previous knowledge about the role of educa- tion and social connectedness of both the patrons and the artists, as well as reveal the complex circumstances in which artworks were created. They contribute crucially to the comprehensive understanding of artworks, shedding light on the social, spiritual, and intellectual background of the creation and impact of artworks, circulation of artists, place and time of the creation of these artworks, and their broader (and not merely devotional) social functions. The inclusion of so many hitherto disregarded archival sources and the establishment of original connections between the contexts in which the individual artworks were created contribute to the extraordinary impor- tance of these discoveries for further art-historical and historical studies. As some of the finest art monuments in the Slovenian territory have been analysed as well, the findings are all the more significant. Given the profound social influence of the nobility and the clergy, the research also contributes significantly to a more complete overview of the late medieval and early modern soci- ety in Slovenia – especially the groups closely associated with art. Mija Oter Gorenčič DISSERTATIONES DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.27.1.01 11 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 27|1 ∙ 2022, 11–75 Izvleček: Grofje Celjski in Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju 1.01 Izvirni znanstveni članek Članek temelji na skrbni analizi tako znanih kot tudi doslej neupoštevanih arhivskih virov in prinaša več izvirnih in doslej spregledanih dejstev o Veliki Marijini bratovščini na Dravskem polju, Marijini bratovščini v kapeli Žalostne Matere Božje v Celju in njuni združitvi. Avtorici je uspelo ugotoviti, da so bili grofje Celjski člani dravskopoljske bratovščine, da je bila prestižna kapela, ki so jo v Celju zgradili grofje Celjski, bratovščinska in da je bil proces združitve celjske in konjiške bratovščine v teku najverjetneje že v 15. stoletju. Najpomembnejšo vzpodbudo za odločitev, da tudi celjska kapela postane bratovščinska, bi lahko predstavljala kapela sv. Jurija pri avguštinskem samostanu na Dunaju, s katero so bili grofje Celjski tesno povezani. Ključne besede: srednji vek, Marijina bratovščina, Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju, grofje Celjski, župnijska cerkev sv. Jurija Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Danijela Celje, kapela Žalostne Matere Božje, bratovščinska kapela Abstract: The Counts of Cilli and the Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain 1.01 Original scientific article The following article is based on a meticulous analysis of both the known and previously disregarded archival sources. It presents several original and hitherto overlooked facts about the Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain, the Marian Confraternity in the Chapel of Our Lady of Sorrows in Celje and their merger. The author has managed to establish that the Counts of Cilli were members of the Dravsko polje Confraternity; that the prestigious chapel in Celje erected by the Counts of Cilli was a Confraternity chapel; and that in the 15th century, the process of the merger between the Celje and Konjice Confraternities was most likely already underway. The Chapel of St George at the Augustinian monastery in Vienna, which the Counts of Cilli were closely associated with, could have represented the most important stimulus for the decision that the Celje Chapel should also become the seat of a confraternity. Keywords: Middle Ages, Marian confraternity, Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain, Counts of Cilli, Parish Church of St George in Slovenske Konjice, Parish Church of St Daniel in Celje, Chapel of Our Lady of Sorrows, confraternity chapel Grofje Celjski in Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju /…/ ist dieselbe erfreulich und lehrreich zugleich, was die Gothik auch bei uns wollte und konnte, sobald sie, von den Fesseln einer älteren Baulast befreit, ihre eigenen Wege gehen durfte /…/. (GRAUS 1887, str. CXCVI) Mija Oter Gorenčič Dr. Mija Oter Gorenčič, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, mija.oter@zrc-sazu.si 12 MIJA OTER GORENČIČ Med srednjeveškimi marijanskimi bratovščinami, ki so bile evidentirane na Kranjskem in Štajerskem,1 se kot »veliki« omenjata le dve, in sicer Velika Marijina bratovščina v Kamniku2 in Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju. Ta je, kot izpričuje že njeno ime, delovala na precej večjem ozemlju kot kamniška, zaradi česar jo imamo morda lahko celo za najpomembnejšo srednjeveško bratovščino z Marijinim patrocinijem na slovenskem ozemlju, zagotovo pa na Štajerskem. V srednjem veku je bratovščina imela sedež v kapeli sv. Jakoba v župnijski cerkvi v Konjicah (sl. 1). Ugledna in bogata srednjeveška konjiška župnija se je osamosvojila iz pražupnije Hoče in se v virih prvič omenja leta 1146, čeprav je nedvomno starejša, po vsej verjetnosti iz druge polovice 11. stoletja. Cerkev je bila morda kot lastniška zgrajena že v času Heme Breško-Seliške.3 Srednjeveška Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju – o stanju raziskav Doslej se je o tej bratovščini v literaturi pisalo le sporadično. Najizčrpneje jo je predstavil Ignac Orožen, poznejši avtorji pa so v glavnem le kratko povzemali njegove zapise. Imenovani pisec je o Veliki bra- tovščini Marije sedmih bolečin v Savinjski dolini in na Dravskem polju oziroma bratovščini Marijine 1 Mija OTER GORENČIČ, Umetnostna zapuščina srednjeveških marijanskih bratovščin na Kranjskem in Štajer- skem, Acta historiae artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 89–110. 2 O kamniški veliki bratovščini prim. Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Mengeš, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 14, 1992, str. 94; Marko LESAR, Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku. Umetnostna in kulturnozgodovinska predstavitev, Kamnik 2001, str. 30; Ana LAVRIČ, Kamniške bratovščine in njihova povezava s freskami pri Sv. Primožu in v župnijski cerkvi na Šutni, Arhivi. Glasilo Arhivske- ga društva in arhivov Slovenije, 39/1, 2016, str. 9, 10, 13, 17–19; Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska, Ljubljana 20172 (elektronska knjiga), str. 79. 3 O začetkih konjiške župnije gl. Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 20162, str. 308, 324. 1. Kapela sv. Jakoba, župnijska cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice 13 GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU bolečine pisal leta 1880 v prikazu savinjskega arhidiakonata oziroma celjskega dekanata.4 Najprej jo je omenil ob predstavitivi kapele Žalostne Matere Božje v cerkvi sv. Danijela v Celju, v katero je bil prenesen sedež bratovščine. V celjskem opatijskem arhivu je našel bratovščinsko matrikulo, iz katere je izpisal podatke, ki se nanašajo na kapelo, na njene dotacije, na posege v njej in na njeno umetnostno okrasje.5 V nadaljevanju se je posebej posvetil zgodovini bratovščine od njenih srednjeveških začetkov, ko je imela sedež v kapeli sv. Jakoba v konjiški župnijski cerkvi, dalje. Podatke je črpal iz kopialne knjige Litterae Fundatitiae Almae, Celeberrimae ac Antiquissimae Archi-Confraternitatis Matris Dolorosae, jam correctius ad faciliorem cujuscunque captum in hanc formam et methodum redactae (quarum cer- tis antiquitatibus quoad substantiam nihil additum, nihil minutum) ab anno 1357 usque ad annum 1464 inclusive in lucem prodeuntes, v kateri je najmlajša prepisana listina iz leta 1503, kopije pa so bile vidimirane 4. junija 1737.6 Med pripravo pričujočega prispevka sem to kopialno knjigo našla v Štajer- skem deželnem arhivu v Gradcu,7 v Nadškofijskem arhivu Maribor pa sem v Orožnovi zapuščini našla prepis seznama listin, ki jih vsebuje kopialna knjiga, s sežetimi regesti.8 Ignac Orožen je v knjigi iz leta 1880 po predstavitvi kopialne knjige oziroma prepisov listin v njej opisal okoliščine propada bratovšči- ne v drugi polovici 16. stoletja in ponovno obuditev s sedežem v Celju. Dodal je prepis kopije papeškega breva, izdanega 10. novembra 1597, s katerim so bili bratovščini podeljeni odpustki.9 Predstavitev je zaključil s podatki iz omenjene bratovščinske matrikule z deloma berljivim naslovom Matricula Aller und Jeder der uralten Löblichen Bruderschafft (die Ellendte genandt) unserer Lieben Frauen der Him- mels Königin der imerbehren Jungfrau und Muetter Gottes Mariae in Trafeldt, eingeleibten Brüeder und Schwestern … durch Gregorn Vrssen10 Pharern in Gonabitz und Thehenden der obgedachten Ellenden Bruederschafft von Neven beschrieben im Jar nach Christi Geburt 1594. Iz matrike je izpisal dragocene podatke o srečanjih oziroma kongregacijah bratovščine v letih med 1613 in 1629 in tamkaj sprejetih sklepih, njenih dobrotnikih, članih in inventarju.11 Ignac Orožen je izpostavil, da je bratovščina že v 14. stoletju štela veliko uglednih članov in bila v stanju ustanavljati dobro dotirane beneficije.12 Po letu 1880 ni tako izčrpno in sklicevaje se na arhivske dokumente o bratovščini pisal nihče več.13 Med poznejšimi pisci, ki so nekaj besed namenili zgodovini bratovščine, sicer velja omeniti 4 Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 3: Das Archidiakonat Saunien oder Sannthal und Draufeld, Cilli 1880, str. 83–90, 221–278. 5 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 85–88. 6 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 221–249. 7 Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec (StLA), Geistliche Stiftungsakten (GSTA), 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae. 8 Nadškofijski arhiv Maribor, Zapuščine duhovnikov, Orožen Ignacij, škatla 3. 9 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 250–252. 10 Gregorija Urza Avguštin STEGENŠEK, Konjiška dekanija, Maribor 1909 (Umetniški spomeniki lavantinske škofije, 2), str. 47–48, navaja kot konjiškega župnika in obenem arhidiakona na Dravskem polju v letih med 1594 in 1608. 11 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 253–262. 12 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 249. 13 Nekaj podatkov o zgodovini bratovščine najdemo tudi v drugih delih monumentalne zbirke Das Bisthum und die Diözese Lavant, gl. mdr. Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 1: Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkoviz, Marburg 1875, str. 308; Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 4/2: Das Dekanat Tüffer, Graz 1881, str. 47, 133, 142–143; Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 5: Das Dekanat Schallthal, Graz 1884, str. 539, 542, 549; Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 6: Das Dekanat Drachenburg, Marburg 1887, str. 238, 257; Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 8: Das Dekanat Neukirchen, Marburg 1893, str. 150, 214– 215, 255, 422, 407–408. 14 vsaj Frana Kovačiča, Janka Orožna, Franceta Martina Dolinarja, Franceta Oražma, Ano Lavrič, Jožeta Mlinariča, Janeza Höflerja in Matjaža Ambrožiča. Fran Kovačič je leta 1928 zapisal, da se bratovščina Žalostne Matere Božje že v 14. stoletju omenja v Konjicah. Hkrati navaja, da je bila »posebno znamenita« istoimenska bratovščina v Celju, kamor je bil prenesen njen sedež iz Kon- jic in kjer je imela v župnijski cerkvi »lepo gotsko kapelo«.14 Dodaja, da sta leta 1497 arhidiakon Valentin Fabri ter župnik v (Velikem) Tinju in dekan bratovščine Žalostne Matere Božje Martin Plesec s člani bratovščine v Konjicah ustanovila beneficij sv. Duha in kaplanijo sv. Sebastijana in Erazma.15 Hans Pirchegger je leta 1962 zapisal, da je velika bratovščina na Dravskem polju, ki jo je ustanovil Ortolf IV. Konjiški, pridobila znatno imetje, saj ji je pripadalo »veliko plemičev in meščanov«.16 Beneficij sv. Duha, ki je bil vezan na oltar sv. Duha v konjiški cerkvi, je leta 1971 ome- nil tudi Janko Orožen. Zapisal je, da je bil to eden od beneficijev velike bratovščine Žalostne Matere Božje. Ta je bila, kot preberemo pri njem, ustanovljena že v 13. stoletju in se je razširila po vsem savinjskem arhidiakonatu »in imela na tisoče članov in mnogo posestev«.17 V času reformacije je, kot je zapisal, ta bratovščina »mnogo trpela«, obnovil in poživil pa jo je ljubljanski škof Tomaž Hren, »ki je bil v mladih letih kaplan bratovščine pri oltarju Blažene device Marije v kapeli sv. Treh kraljev v Celju. Tedaj so sedež bratovščine prenesli v Celje.«18 Ob tem dodaja, da je bila bratovščina Žalostne Matere Božje razpuščena leta 1783, premoženje pa je prevzel verski sklad; posest je kupila gospoščina Novo Celje, od izkupička pa so 1000 goldinarjev predali verskemu skladu.19 Leta 1987 je France Martin Dolinar med najstarejšimi znanimi bratovščinami na ozemlju Slovenije navedel bratovščino Žalostne Matere Božje v (Slovenskih) Konjicah in krojaško bratovščino sv. Rešnjega telesa v Ljubljani. Pri prvi je dodal letnico 1371, pri drugi pa 1399.20 Ana Lavrič je bratovščino omenila v povezavi z ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom in izpostavila njegovo povezanost z njo. Poudarila je, da je Hren še kot beneficiat v opatijski cerkvi v Celju spodbudil, da se je v kapelo Žalostne Matere Božje iz Konjic prestavila Velika bratovščina Device Marije na Dravskem polju in se je preimenovala v bratovščino Žalostne Matere Božje.21 Tomaž Hren je med bivanji v Celju 14 Franc KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije 1228–1928. Ob 700-letnici njene ustanovitve, Maribor 1928, str. 231. 15 KOVAČIČ 1928 (op. 14), str. 231. Prim. StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 10–13, 53–70; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 239–248; STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 32; Anton OŽINGER, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773/Atti delle visite pastorali nell’arcidiaconato di Valle Saunia della Arcidiocesi di Gorizia 1751–1773/Die Berichte der Pastoralvisitationen im Archidiakonat Saunien der Erzdiözese Görz 1751–1773, Ljubljana 1991, str. 257; Rudolf Karl HÖFER, Die landes fürstliche Visitation der Pfarren und Klöster in der Steiermark in den Jahren 1544/1545. Edition der Texte und Darstellung zu Nachrichten über das kirchliche Leben, Graz 1992 (Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 14), str. 231, 251. 16 Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, 10), str. 140. Ignac OROŽEN, Celska kronika, V Celi 1854, str. 170, je zapisal, da je bila ta bratovščina razširjena “po celej vikši diakoniji savinske doline ino dravskega polja med duhovnimi, plemenitaši, gradjani ino kmeti”. 17 Janko OROŽEN, Zgodovina Celja in okolice. 1: Od začetka do leta 1848, Celje 1971, str. 607. V isti monografiji na str. 632 preberemo, da je bila bratovščina Matere Božje sedem žalosti v savinjski arhidiakonat oziroma v Konjice »zanesena« v 14. stoletju. 18 OROŽEN 1971 (op. 17), str. 607, gl. tudi str. 632. 19 OROŽEN 1971 (op. 17), str. 608. Prim. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 276; Andrej FEKONJA, Celje in okolica, Dom in svet, 8, 1895, str. 752; Johann SEPPERER, Die kirchlichen Bruderschaften in der Steiermark. Aufhebung und Wiedererrichtung, Graz 1969 (tipkopis doktorske disertacije), str. IV/10. 20 France Martin DOLINAR, Bratovščina, Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 358. 21 Ana LAVRIČ, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, 1, Ljubljana 1988, str. 25. MIJA OTER GORENČIČ 15 stanoval v t. i. Maksimilijanovi beneficiatni hiši, ki jo je leta 1598, ker je bila skoraj pov- sem porušena, obnovil oziroma na novo pozidal v čast Devici Mariji. O tem priča tudi ohranjena kamnita plošča z njegovim grbom, Jezusovim in Marijinim imenom ter napisom B. MAGNAE MATRI VIRGINI MARIAE REGINAE COE/LI GLORIOSAE D. D. ANNO DNI. M.D.IIC. THOMAS / CHRÖNN CANONIC[US] ET ECCLE- SIASTES. DEIN DE/CAN[US] ECCLAE. LABACEN. HIC BENEFICIARI[US] COL/ LAPSA A FVNDAMENTIS REPARAVIT. SUCCESSOR / ORA PRO ME ET FRVERE (sl. 2). Pred tem naj bi beneficiatno hišo sv. Maksimilijana na vogalu med Slomškovim in Tomšičevim (danes Glavnim) trgom z znatnimi sredstvi po požaru v letu 1532 obnovil Primož Trubar. Maksimilijanova beneficiatna hiša oziroma hiša beneficiata Žalostne Matere Božje je stala zraven ben- eficiatne hiše sv. Barbare, ki je stala na Slomškovem trgu na severni strani stare šole; obe sta leta 1798 pogoreli. Zidovje obeh hiš sta leta 1806 kupila in obnovila v enotno stavbo Jurij in Terezija Kranjc; omenjena plošča je danes vzidana v severno steno veže hiše. Zahodno ob Maksimilijanovi beneficiatni hiši je stala beneficiatna hiša Naše ljube Gospe pod zvonikom.22 Leta 1991 je Jože Mlinarič o t. i. Veliki bratovščini z Dravskega polja z ohranjenimi pravili iz leta 1373 navedel, da je bila »na naših tleh /.../ še prav posebej zanimiva«.23 Ob tem je dodal le, da je imela sedež prvotno pri oltarju sv. Jakoba v župnijski cerkvi sv. Jurija v Konjicah in da je zaradi članov z območja od Celja do Maribora in od Vitanja do Majšperka imela »vpliv, s kakršnim se pač ni mogla meriti nobena izmed številnih bratovščin, ki so največkrat ostale krajevno omejene«.24 Janez Höfler je leta 1982 zapisal, da Ignac Orožen navaja ustanovno listino konjiške bratovščine oziroma njenega oltarja iz leta 1357, da pa Orožnu ni bilo znano, da je bil oltar še enkrat ustanovljen leta 1371; poleg treh meščanov s sobrati in sosestrami so to ustanovitev podprli še župniki iz Majšperka, 22 Prim. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 202, 265–266; Janko OROŽEN, Posestna in gradbena zgodovina Celja, Celje 1957, str. 26; OROŽEN 1971 (op. 17), str. 607–608; LAVRIČ 1988 (op. 21), str. 36, 41. 23 Jože MLINARIČ, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Celje 1991, str. 87. 24 MLINARIČ 1991 (op. 23), str. 87; skoraj identična navedba pri Jože MLINARIČ, Cerkvena organizacija in verske razmere na območju ptujske pražupnije in na Dravskem polju v poznem srednjem veku, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve« (ur. Slavko Krajnc), Ptuj 1998, str. 94. V objavi iz leta 1991 avtor na isti strani, a neodvisno od citiranega pasusa in s tem zapisa o Veliki Marijini bratovščini na Dravskem polju, navaja, da je bila znamenita tudi bratovščina Žalostne Marije v celjski župnijski cerkvi. 2. Kamnita napisna plošča z grbom Tomaža Hrena ter Kristusovim in Marijinim imenom, 1598, nekdanja beneficiatna hiša sv. Maksimilijana, Celje GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 16 Nove Cerkve in Vitanja.25 Ignacu Orožnu je bilo leto 1371 znano. Avguštin Stegenšek namreč leta 1909 pri omembi konjiškega oltarja sv. Jakoba piše, da Orožen kot dan ustanovitve v svojih zapiskih navaja 5. oktober 1371.26 Osamljen je zapis Jožeta Koropca iz leta 1996, da je Ortolf IV. Konjiški leta 1365 »omogočil nastanek konjiške dobrodelne dravskopoljske bratovščine Marije sedem žalosti«.27 V naslonu na Ignaca Orožna in Franceta Martina Dolinarja je France Oražem leta 1998 zapisal, da je bila »prva bratovščina pri nas« Velika bratovščina Device Marije na Dravskem polju, ustanovljena leta 1371.28 Leta 2004 je Janez Höfler navedel, da je bil oltar sv. Jakoba v severni kapeli konjiške cerkve, prvič omenjen leta 1369, sedež »zelo pomembne in bogato obdarovane Marijine bratovščine, imenovane Velika bratovščina Device Marije na Dravskem polju, ustanovljene menda leta 1357 in ponovno zagotovo leta 1371«.29 Raziskovanje bratovščine sta v letih 1991 in 1992 olajšali objavi vizitacij savinjskega arhidiako- nata goriške nadškofije 1751–1773 Antona Ožingerja30 in deželnoknežje vizitacije štajerskih župnij in samostanov v letih 1544/45 Rudolfa Karla Höferja.31 Deli Antona Ožingerja in Rudolfa Karla Höferja sta bili poleg Orožnove serije Das Bisthum und die Diözese Lavant temelj, na podlagi kat- erega je leta 2014 Matjaž Ambrožič v pregledu predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem naštel tudi omembe velike dravskopoljske.32 V svojem seznamu navaja, da se Velika bratovščina Žalostne Matere Božje na Dravskem polju s sedežem v župnijski cerkvi sv. Jurija prvič omenja leta 1357, nato pa jo v virih zasledimo še v letih 1369, 1373, 1464, 1483, 1484, 1490, 1491, 1497, 1503, 1545; po tem letu je prenehala delovati in bila pozneje prenesena v Celje.33 V kapeli Žalostne Matere 25 Janez HÖFLER, Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja, Ljubljana 1982, str. 16. 26 STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 32, op. 1. Kot pojasnjuje avtor v isti opombi, se to »ne strinja, ker se že l. 1369 imenuje beneficijat«. Franc RIHAR, Marija v zarji slave. Pregled zgodovine Marijinega češčenja, Celovec 1909, str. 261, piše: »Že l. 1371 je obstojala bratovščina žalostne Matere Božje v Konjicah.« 27 Jože KOROPEC, Svetna zemljiška gospostva na Konjiškem do 1600, Konjiško. 850 let pražupnije 1146–1996 (ur. Anton Ožinger, Ivan Pajk), Slovenske Konjice 1996, str. 104; na str. 107 podobno piše, da je leta 1365 Ortolf IV. »podprl začetke konjiške Velike dravskopoljske bratovščine«. 28 France ORAŽEM, Hrenov odnos do bratovščin, Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 300. V OROŽEN 1880 (op. 4), str. 223, ki ga citira Oražem, letnica 1371 ni navedena, prav tako v kopialni knjigi ni do- kumenta iz tega leta, gl. StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae. 29 Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 4: Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004, str. 190. Avtor na isti strani tudi omenja, da lahko poslikavo kapele povežemo z gradnjo kapele oziroma z ustanovitvijo bratovščine po sredini 14. stoletja. 30 OŽINGER 1991 (op. 15), str. 153, 154, 167, 174, 226, 252, 257, 258, 329, 346, 403, 461, 779. 31 HÖFER 1992 (op. 15), str. 231–232, 242–243, 251, 257. 32 Matjaž AMBROŽIČ, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, str. 29–30. 33 AMBROŽIČ 2014 (op. 32), str. 29; enako Matjaž AMBROŽIČ, Zanimivosti iz delovanja predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 38/1, 2015, str. 50. V objavi iz leta 2014 na citirani strani v opombi 161, v objavi iz leta 2015 pa v opombi 63 na strani 51, avtor navaja, da se kot »bratov- ščina sedmerih žalosti Naše ljube Gospe na Dravskem polju« omenja od leta 1483, kar naj bi bilo razvidno iz objave OROŽEN 1880 (op. 4), str. 233, 237, vendar pa na teh dveh straneh ni omembe bratovščine s tem patrocinijem. Gl. tudi StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 27 in nasl. Poleg tega se na Orožnove zapise glede točnega poimenovanja bratovščine v originalnih listinah ne moremo zanesti, saj po eni strani ne gre za primarni vir, po drugi strani je pisec večkrat o bratovščini lahko pisal z mlajšim in hkrati dlje časa obstoječim in ne nazadnje njemu sodobnim patrocinijem, a opisoval njen historični razvoj. Na to bi kazali npr. navedbi v OROŽEN 1893 (op. 13), str. 255, 422; tak primer je tudi OROŽEN 1880 (op. 4), str. 229, kjer ima zapis »in die elende Bruderschaft (M. 7 Sch.)«, pri čemer gre za njemu sodobno poimenovanje in ne za poimenovanje, ki bi se pojavilo v dokumentu, iz katerega prepisuje, kar je razvidno iz: StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 71. MIJA OTER GORENČIČ 17 Božje v cerkvi sv. Danijela naj bi bila »Velika bratovščina v Savinjski dolini (arhidiakonatu) in ‘na Dravskem polju’ na novo ustanovljena verjetno 1594«.34 Bratovščina, ki so ji bili leta 1597 podeljeni odpustki, se po Ambrožičevi raziskavi omenja nato še v letih 1613, 1619, 1623, 1751, 1756, 1760, 1773, ukinjena je bila leta 1783, ponovno potrjena pa v letu 1856.35 V članku, ki je izšel leta 2015, je Matjaž Ambrožič obširneje povzel zapise Ignaca Orožna o dravskopoljski bratovščini. Zapisal je, da je bila to najodličnejša štajerska bratovščina, ponovno je naštel leta, v katerih se omenja, opozo- ril na prestavitev sedeža iz Konjic v Celje, navedel različice njenega imena in nato po Orožnu povzel nekaj najpomembnejših podatkov o ustanovitvi, beneficijih, zatonu, prenovi, pravilih, odpustkih, bratovščinski matrikuli in ponovni obuditvi s strani Antona Martina Slomška.36 Bratovščina se v virih vsekakor omenja večkrat, kot navaja Matjaž Ambrožič.37 Da se omenja večkrat, potrjuje tudi pregled kopialne knjige v Gradcu, ki hkrati razkrije, da se, po drugi strani, leta 1357 bratovščina pravzaprav sploh ne omenja.38 V njegovem tretjem članku o bratovščinah iz leta 2015, v katerem se je Ambrožič posvetil kanonskim in teološkim vidikom bratovščin na slovenskem Štajerskem, je v zvezi s tu obravnavno bratovščino izpostavil, da jo je med Marijinimi bratovščinami treba posebej izpostaviti. Zapisal je, da je Velika bratovščina Žalostne Matere Božje na Dravskem polju imela od sredine 14. stoletja sedež v Konjicah, od konca 16. stoletja pa v Celju kot Velika bratovščina Žalostne Matere Božje v Savinjski dolini (arhidiakonatu) in na Dravskem polju. Ob tem je dodal, da je bila to nedvomno najštevilčnejša poznosrednjeveška bratovščina z velikim vplivom na vernike med Dravo in Savinjo.39 Posamezne omembe bratovščine v literaturi najdemo tudi pri piscih, ki so umetnostnozgodovinsko obravnavali ali kapelo sv. Jakoba v konjiški župnijski cerkvi ali kapelo Žalostne Matere Božje v celjski župnijsko-opatijski cerkvi sv. Danijela. Med temi velja navesti pred- vsem Johanna Grausa, Avguština Stegenška, Marijana Marolta, Ivana Stoparja, Albina Vengusta, 34 AMBROŽIČ 2014 (op. 32), str. 30; enako AMBROŽIČ 2015 (op. 33), str. 50. 35 AMBROŽIČ 2014 (op. 32), str. 30; enako AMBROŽIČ 2015 (op. 33), str. 50. Ivan STOPAR, Opatijska cerkev v Celju. Načela restavracije in umetnostnozgodovinski rezultati obnovitvenih del v letih 1963 do 1969, Celje 1971, str. 80, za leto 1784 navaja, da je bila takrat zaradi razpusta bratovščine Marije sedmih žalosti kapela Žalostne Matere Božje opuščena. 36 AMBROŽIČ 2015 (op. 33), str. 50–53. Janko OROŽEN, Zgodovina Celja in okolice. 2: 1849–1941, 1974, str. 172, piše, da je Anton Martin Slomšek »starodavno in nekdaj zelo razširjeno bratovščino Matere Božje sedem žalosti, ki jo je vezal na kapelo Matere Božje sedem žalosti, gotsko dragocenost iz dobe Celjskih grofov, v dobi od 1837 in 1863 restavrirano in obnovljeno«, obnovil leta 1855. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 276–278, navaja, da je Anton Martin Slomšek leta 1855 poskrbel za prenovo pravil »prastare bratovščine Marije sedmih bolečin«, katere član je bil tudi sam. Kapela je bila obnovljena večinoma z bratovščinskimi prispevki, nova pravila pa so bila natisnjena leta 1856. Prim. Urban DIETRICH, Neue Satzungen der uralten Bruderschaft Maria 7 Schmerzen zu Cilli, Cilli 1856, str. 6; Anton ŠLANDER, Nova pravila starodavne bratovščine Matere Božje sedmih žalosti v Celju, Ljubljana 1883, str. 6. 37 Gl. npr. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 83–90, 221–278. 38 StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae. V Štajerskem deželnem arhivu se poleg tega hrani še pre- cej listin in drugih dokumentov, ki se nanašajo na to bratovščino. Gl. tudi nadaljevanje tega prispevka. V naslonu na Ambrožičev članek iz leta 2015 je Bogdan KOLAR, Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije. Ob deseti obletnici škofije, Celje 2016, str. 109, zapisal, da je bila »Velika bratovščina žalostne Matere Božje na Dravskem po- lju ali Bratovščina sedmerih žalosti Naše ljube Gospe na Dravskem polju« med najstarejšimi in najuglednejšimi, da so najstarejši podatki o njej iz sredine 14. stoletja in da je imela sedež v župnijski cerkvi v Konjicah, kasneje pa je bil ta prenesen v kapelo cerkve sv. Danijela. Dodaja, da se omenja tudi kot »Velika bratovščina v Savinjski dolini (v Savinjskem arhidiakonatu)« in da je kljub kriznim obdobjem delovala do ukinitve v letu 1783, a bila leta 1856 ponovno obujena. 39 Matjaž AMBROŽIČ, Kanonski in teološki vidiki bratovščin z ozirom na slovensko Štajersko, Patriae et orbi. Es- says on Central European Art and Architecture/Študije o srednjeevropski umetnosti. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek/Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec), Ljubljana 2015, str. 547. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 18 Janeza Höflerja in Roberta Peskarja. Ti so v glavnem prav tako le povzemali posamezne podatke o bratovščini, ki jih je objavil Ignac Orožen. Iz predstavljenega stanja raziskav sledi, da o bratovščini in njenem delovanju v srednjem veku še največ izvemo pri Ignacu Orožnu, ki je tudi edini raziskal arhivske vire o njeni zgodovini. Tudi on pa ne omenja tega, kar želi osvetliti pričujoča razprava, ki se v nadaljevanju osredotoča na vprašanje povezanosti grofov Celjskih z Veliko Marijino bratovščino na Dravskem polju, o čemer doslej v literaturi ni bilo zapisanega še ničesar. O ustanovitvi in prenosu bratovščine Najstarejši dokument v bratovščinski knjigi sega v leto 1357,40 ko sta na večer Kristusovega vnebo- hoda, to je 23. maja, Ortolf IV. Konjiški in njegova žena Evfemija s konjiškim župnikom in savinj- skim arhidiakonom Dytmarjem uredila obveznosti in pravice in specificirala podrobnosti glede predaje dveh hub. Ortolf v tem dokumentu ni imenovan kot ustanovitelj, prav tako se bratovščina v njem sploh ne omenja. Ortolf IV. je umrl leta 1370 in bil pokopan v konjiški cerkvi.41 Leta 1909 je Avguštin Stegenšek zapisal, da je nagrobna plošča Ortolfa IV. Konjiškega že »vsa izhojena«42 in da je bil nagrobnik prvotno lahko v bratovščinski kapeli ali kod drugod v cerkvi.43 Albin Vengust navaja podatek, da mu je Jože Pribošič, vodja obnove konjiške župnijske cerkve v sedemdesetih letih, sporočil, da so v zahodni poli kapele pri kopanju jarka naleteli »na kosti pokojnikov, najbrž plemiškega rodu«, na podlagi česar je Vengust malce prehitro zaključil, da so nagrobnik viteza Or- tolfa »vložili v tla pred kipom ali otarjem sv. Jakoba« ob zahodni (!) steni kapele.44 Danes je nagrob- nik (sl. 3), ki ga je Stegenšek leta 1905 našel »v stranski ladji na slopu poleg krstnega kamena«,45 Al- bin Vengust pa leta 1991 na južni zunanji stene cerkve,46 odtujen. Nagrobna plošča iz apnenca je po Stegenškovih meritvah z začetka 20. stoletja velika 135 x 88 cm. V osrednjem poglobljenem polju so trije elementi: spodaj je izklesan skoraj ležeče postavljen grbovni ščitek, na njegovem zgornjem 40 Gl. StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 1; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 222, 223. 41 Jože MLINARIČ, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Žička kartuzija ok. 1160–1782. Jurkloštrska kartuzija ok. 1170–1595, Maribor 1991, str. 37, v rodovniku gospodov Konjiških kot letnici prve listinske omembe in smrti Ortolfa IV. navaja leti 1330 in 1370. KOROPEC 1996 (op. 27), str. 99, 103–104, navaja kot prvo listinsko omembo Ortolfa IV. leto 1329. Po Ortolfovi smrti je vdova Evfemija skupaj s svakoma Henrikom in Leopoldom leta 1373 v župnijski cerkvi v Konjicah in v žičkem samostanu poskrbela za mašno ustanovo, gl. StLA, AUR 3162; MLINARIČ 1991 (op. 41), str. 35; KOROPEC 1996 (op. 27), str. 104; Jože MLINARIČ, Žički kartuzijani in njihovi odnosi s Konjiški- mi gospodi, s konjiško župnijo in konjiškimi tržani, Konjiško 1996 (op. 27), str. 174. Glede na leto Ortolfove smrti tako bržkone ni povsem točna navedba v AMBROŽIČ 2015 (op. 33), str. 51, ko povzema bratovščinska pravila iz leta 1373, ki jih je objavil Ignac Orožen, da je določena pravila v zvezi z oltarjem sv. Jakoba »zahteval Ortolf«. Večjo vlogo bi od Konjiških lahko imela Ortolfova brata Henrik in Leopold VI. ter Ortolfova vdova Evfemija. Pravila je sicer spisal konjiški župnik Ulrik, dokument pa so pečatili še vdova Katarina Viltuška in Henrik Konjiški ter slovenjebistriški župnik. STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 43, Ulrika Trophffela kot konjiškega župnika navaja za čas med letoma 1373 in 1377. 42 STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 33. 43 Avguštin STEGENŠEK, O grbih na cerkvenih predmetih v konjiški dekaniji, Voditelj v bogoslovnih vedah, 8, 1905, str. 163. Prim. STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 33. 44 Albin VENGUST, Prispevek k preučevanju gotske arhitekture v župnijski cerkvi sv. Jurija v Konjicah, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 27, 1991, str. 41. 45 STEGENŠEK 1905 (op. 43), str. 163. 46 VENGUST 1991 (op. 44), str. 42. MIJA OTER GORENČIČ 19 vogalu je izklesana zaprta čelada z zarezo za oči, nad njo pa je šlemni okras s peresi. Ne pov- sem ohranjeni napis je Avguštin Stegenšek z razvezanimi kraticami prepi sal takole: ... + hic notatur sepulchrum dominorum nobilium de Gombicz. Anno domini MCCCLXX obiit domi- nus Ortholfus.47 V našem kontekstu ne nepo- memben je podatek, da je bil Ortolf IV. dom- nevno edini izmed Konjiških, ki je bil pokopan drugje kot ostali člani njegove rodbine.48 Ti so bili pokopani v Žički kartuziji, kjer so leta 1357 – torej prav leta, s katerim se z Ortolfovo listino začenja kopialna knjiga konjiške bratovščine – dali zase postaviti celo grobno kapelo in bili s samostanom nasploh izjemno povezani.49 Pomenljivo je, da je bila druga rodbina, ki si je za nekaj članov prislužila pokop v kartuziji Žiče in bila s tem samostanom prav tako v najtesnejših stikih, rodbina Žovneških oziroma Celjskih. Iz obeh rodbin je po en član vstopil tudi v žički samostan.50 Zapisi Jožeta Curka, da je Ortolf Konjiški v severni ladji župnijske cerkve v Kon- jicah »uredil grobnico svoje družine«,51 Marija- na Zadnikarja, da so Konjiški v kapeli imeli svojo grobnico, prvi pa je bil v njej pokopan Ortolf,52 47 STEGENŠEK 1905 (op. 43), str. 163; STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 33–34. 48 Konjiški so sicer pred letom 1339 izgubili svoj izvorni grad in so se bili prisiljeni preseliti na gradič Jamnik pri Zrečah, gl. Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005, str. 292–293, 298–299. 49 Gl. Carolo LE COUTEULX, Annales Ordinis Cartusiensis ab anno 1084 ad annum 1429, 2, Monstrolii 1888, str. 503–504; STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 170, 192, 195, 204; Hans PIRCHEGGER, Geschichtliche Wanderungen in der untersteirischen Heimat, Marbuger Zeitung, 83/149–150, 29./30. 5. 1943, str. 3; Dušan KOS, Plemiška daro- vanja cerkvenim ustanovam s posebnim ozirom na 14. stoletje, Zgodovinski časopis, 47, 1993, str. 45; KOROPEC 1996 (op. 27), str. 99–109; MLINARIČ 1996 (op. 41), str. 165–187. V tem kontekstu je zanimiva listina, izdana 24. oktobra 1311, s katero je krški škof Henrik razsodil glede spora med kartuzijo Žiče in samostanom dominikank v Studenicah, saj se v njej med pričami omenjata tudi dns Vlricus de Sevnekke in Ortolfus de Gonewitz; gl. Regesten des Herzogtums Steiermark. 1: 1308–1319 (ur. Hermann Wiesflecker, Roland Schäffer, Max Zechner, Annelies Redik), Graz 1976 (Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 6), str. 90, št. 316; MLINARIČ 1991 (op. 41), str. 80, 87–88, 170, 463–464. 50 Gl. Jakob Maximilian STEPISCHNEGG, Das Karthäuser-Kloster Seiz, Marburg 1884, str. 40–41; STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 59; MLINARIČ 1991 (op. 41), str. 80, 95–97; MLINARIČ 1996 (op. 41), str. 169, 171; Mija OTER GORENČIČ, The Role of the Counts of Cilli in the Architectural Development of the Jurklošter Carthusian Monastery’s Great Cloister and the Question of the Location of Veronika of Desnice’s Grave. The Archaeological Method as an Aid to Art-Historical Interpretation, Studia Historica Slovenica, 20/1, 2020, str. 106–107, op. 121 (z nadaljnjo literaturo). 51 Jože CURK, Topografsko gradivo. 4: Sakralni spomeniki na območju občine Slovenske Konjice, Celje 1967, str. 14, 19. 52 Marijan ZADNIKAR, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, 2, Celje 1975, str. 134. 3. Nagrobna plošča Ortolfa Konjiškega, u. 1370, nekdaj v župnijski cerkvi sv. Jurija, Slovenske Konjice GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 20 in Jožeta Mlinariča, da so Ortolfa pokopali pri oltarju sv. Jakoba, »kjer so si bratje Konjiški v letu 1357 uredili grobnico«,53 tako niso povsem ustrezni, temeljijo pa na bolj ali manj natančnem povzemanju zapisa Avguština Stegenška, da je Ortolf »post- avil stransko ladjo in v njej je izbral sebi in svojemu rodu počivališče. V tej rakvi pred oltarjem je bil prvi pokopan, za njim mor- da nobeden več.«54 Svojo grobno kapelo, v katero je bilo položenih več članov rodbine Konjiških, so imeli torej v Žički kartuziji, že Stegenšek pa je opozoril, da ne vemo za točno lokacijo prvotnega mesta nagrobnika Ortolfa IV. Formulacija, da je bil Ortolf pokopan v konjiški župnijski cerkvi brez natančnejše specifikacije kje natanko,55 bo tako ustreznejša, čeprav je vendarle najver- jetneje, da je bilo to v kapeli sv. Jakoba. Bratovščina se v arhivskih virih prvič omenja 1. februarja 1369, in sicer kot Bru- derschafft  in dem Trag-feldt. Tega leta je, kot izvemo iz istega dokumenta,56 že imela svojega kaplana in svojo kapelo sv. Jakoba in der abseyten župnijske cerkve sv. Jurija v Konjicah. Pozneje je bil njen sedež prenesen v gotsko kapelo cerkve sv. Danijela v Celju (sl. 4). Pri navajanju podatka, da je konjiško bratovščino v Celje prestavil Tomaž Hren (1560–1630, ljubljanski škof 1599–1630), se pisci sklicujejo na Ignaca Orožna, ki pa ravno o celjski kapeli Žalostne Matere Božje, h kateri naj bi Hren prenesel sedež bratovščine, piše nekoliko nerazumljivo. Pri njem namreč beremo o kapeli sv. Treh kraljev, ki se v listinah pogosto omenja in ki je stala ob severni strani cerkve sv. Danijela ter tvorila morda kor se verne ladje cerkve, a bila okoli leta 1613 porušena ali s pre- in dozidavami razširjena in podaljšana, tako da jo je na njenem mestu nasledila kapela Marije sedmih bolečin.57 Iz zapisa Ignaca Orožna sledi, da sedanja celjska kapela Žalostne Matere Božje ni identična s srednjeveško kapelo sv. Treh kraljev. Takšno njegovo stališče je presenetljivo, saj kapelo istočasno opisuje kot prostor z gotskim rebrastim obokom, s štirimi gotskimi okni z vitraji, s trinaj stimi kipi, postavljenimi na konzole obeh vzdolžnih sten in na vrhu zaključenimi z baldahini v obliki gotskih fial, z gotskimi Spitzsäulen 53 MLINARIČ 1996 (op. 41), str. 174. Leta 1357 so si Konjiški dali postaviti grobno kapelo v žičkem samostanu in ne v kapeli sv. Jakoba, kot na tem mestu navaja Jože Mlinarič. 54 STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 33, gl. tudi str. 26. 55 Poleg Stegenška tako tudi PIRCHEGGER 1943 (op. 49), str. 3; KOROPEC 1996 (op. 27), str. 104. 56 StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 2. 57 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 83. 4. Kapela Žalostne Matere Božje, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje MIJA OTER GORENČIČ 21 na obeh ožjih stranicah, z gotskim tab- ernakljem ter dvema bogato okrašenima in v gotskem stilu izdelanima stenskima kamnitima omarama, kakor je poimeno- val kamnite sedilije in relikvijsko omari- co.58 Prav obe »stenski omari« (Wand- schränke) bi po njegovem mnenju lahko izvirali iz 15. stoletja oziroma iz prvotne kapele sv. Treh kraljev, gradnje grofov Celjskih.59 V času njegovega zapisa je bila v kapeli ob južni steni spovednica, nad vhodom je bila pevska empora, v kapeli pa je bil en sam oltar z gotskim tabernak- ljem in s kipom Matris Dolorosae, ki je bil pos tavljen in der rückwärtigen Fenster- nische.60 Neo gotski prestol z baldahinom za plastiko Pieta je leta 1865 v vzhodnem oknu s še originalnim krogovičjem izde- lal Ignacij Oblak.61 Da gre pri navedbah o kapelah, posve čenih sv. Trem kraljem in Žalostni Materi Božji, za en in isti prostor s spremenjenim patrocinijem oziroma da je ohranjena kapela Žalostne Matere Božje identična s kapelo sv. Treh kraljev, je opozoril že Johann Graus. Izpostavil je, da je še v času delo- vanja bratovščine kapela veljala za gradnjo grofov Celjskih, na kar opozarjata zapis na zunanjščini prezbiterija iz leta 1737 Haec coloumnœ sunt reperatœ 1737 a comitibus Ciliensibus olim cum capella exstructœ. L . G . V . C . C . C (sl. 5), hkrati pa tudi povsem gotska arhitektura kapele, ki razodeva čas nastanka še v 14. ali zgodnjem 15. stoletju.62 Johann Graus je sicer po drugi strani menil, da je v letih 1613–1623 neko kapelo bratovščina vendarle zgradila; leta 1658 je bila restavrirana, v njej pa urejena grobnica. Ta kapela po njegovi oceni morda ni več ohranjena in je bila demolirana v času opustitve bratovščine ali pozneje.63 Podatek iz leta 1658 o obnovi in izdelavi kipov apostolov ter 58 OROŽEN 1880 (op. 4) str. 83–84. Na drugem mestu, in sicer v OROŽEN 1880 (op. 4), str. 278, kapelo omenja kot gotische Kapelle Matris Dolorosae. 59 OROŽEN 1880 (op. 4), str 86. 60 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 84. STOPAR 1971 (op. 35), str. 79, navaja, da je bila pevska empora nameščena verje- tno med barokizacijo kapele v letih 1613–1623; gl. tudi Jože CURK, Topografsko gradivo. 1: Sakralni spomeniki na območju občine Celje, Celje 1966, str. 19. 61 Marijan MAROLT, Dekanija Celje. Cerkveni spomeniki v Celju, Maribor 1931 (Umetnostni spomeniki Slovenije, 3), str. 15, 43; STOPAR 1971 (op. 35), str. 80. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 89, navaja letnico 1863. 62 Johann GRAUS, Die Pfarrkirche zu Cilli, Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhal- tung der Baudenkmale, n. F. 13, 1887, str. CXCVII; prim. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 89. STOPAR 1971 (op. 35), str. 67, je pomotoma zapisal, da je identičnost kapele Žalostne Matere Božje s kapelo sv. Treh kraljev dokazal že Ignac Orožen. 63 GRAUS 1887 (op. 62), str. CXCVII. Z namenom preverbe morebitnih starejših arhitekturnih ostalin je bila v okviru projekta Umetnina kot odsev znanja in povezovanja. Pomen izobrazbe in družbene vpetosti umetnikov in naročnikov v poznem srednjem in zgodnjem novem veku (J6-9439) opravljena georadarska meritev, ki pa v kapeli ni prinesla posebnih presenečenj, gl. Poročilo o geofizikalni raziskavi na lokaciji Celje, cerkev sv. Danijela, Maribor 2022 (tipkopis). 5. Napisna plošča na zunanjščini severne stene kapele Žalostne Matere Božje, 1737, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 22 izgradnji grobnice64 se nanaša kar na gotsko kapelo, saj o tem Ignac Orožen leta 1854 ne nazad- nje tudi eskplicitno piše.65 Navedba letnice 1658 tako ustreza času barokizacije kapele, ki jo lahko umestimo v prvo polovico in sredino 17. stoletja,66 pod njenim tlakom pa je še danes ohranjena grobnica. O tem, kdaj naj bi bil sedež konjiške bratovščine prenesen v celjsko kapelo, kdaj naj bi bila ta posvečena Žalostni Materi Božji in kdaj naj bi ta patrocinij prevzela bratovščina, je v literaturi – tako kot o času ustanovitve bratovščine – najti precej neenotnih navedb. Ignac Orožen izgradnjo kapele torej pripisuje bratovščini Marije sedmih bolečin in jo postavlja v čas med letoma 1613 in 1623.67 Bratovščina je bila po Orožnovi oceni obnovljena oziroma »restavrirana« v letu 1594, ker je v tem letu dobila novo matrikulo, kmalu zatem pa je bilo v Rimu zaprošeno za odpustke, ki jih je papež Klemen VIII. podelil 10. novembra 1597.68 Zasluge za njeno obnovo je imel takratni ka- plan oltarja B. V. Mariae in sacello Trium Regum Tomaž Hren.69 Leta 1856 je Urban Dietrich, mestni kaplan in vodja bratovščine, v izdaji Novih pravil prastare bratovščine Marije sedmih bolečin v Celju v uvodu zapisal, da je po pričevanju starih matrikularnih knjig bratovščina Mari- je sedmih bolečin v Celju obstajala že pred 16. stoletjem in je opisovana kot ena najstarejših, najslavnejših in najbolj razširjenih bratovščin.70 Leta 1883 je Anton Šlander prevedel, da se je bratovščina Matere Božje sedem žalosti že pred 16. stoletjem »vtemelila v Celji /…/ in je slovela na daljne kraje, kakor nam še stare bukve bratovšine spričujejo. Čislana je bila od raznih stanov, mašnikov, žlahtnikov, rokodelcev in kmetov, ljubljena od vsih udov kot duhovna mati /…/.«71 Jo- hann Graus, sklicujoč se na Ignaca Orožna, navaja, da je kapela sv. Treh kraljev patrocinij Matris Dolorosae prevzela zaradi prenosa bratovščine72 in da je bila tudi Pieta »iz 14. stoletja« v kapelo postavljena po prenosu bratovščine Marije sedmih bolečin.73 Dodaja, da je bratovščina svoj sedež do sredine 16. stoletja imela v Konjicah, v Celju pa da jo prvič srečamo v letu 1597, torej po času protestantizma, v katerem je propadla. Tega leta jo je papež Klemen VIII. v brevu potrdil s sedežem v Celju.74 Andrej Fekonja je zapisal, da je bil sedež bratovščine, »kakor se zdi«, sprva v Konjicah, nato v Celju, vendar letnic ne navaja. Omenja le, da je delovanje osiromašila reformacija, »preus- trojena in novo oživljena« je bila predvsem po zaslugi tedanjega beneficiata Tomaža Hrena leta 64 Gl. OROŽEN 1854 (op. 16), str, 142–143; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 86–88, 254–257. 65 OROŽEN 1854 (op. 16), str. 142. 66 O barokizaciji (in poznejši regotizaciji) kapele gl. OROŽEN 1854 (op. 16), str. 142–143; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 86; Johann WIST, Ueber die Stadtpfarrkirche in Cilli, Mittheilungen der k. k. Central-Commission für Erfor- schung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale, n. F. 27, 1901, str. 13–14; MAROLT 1931 (op. 61), str. 13–15, 28, gl. tudi str. 12; CURK 1966 (op. 60), str. 14, 15, 18–19, 20–21; STOPAR 1971 (op. 35), str. 7–14, 79–80; Robert PESKAR, Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji, Ljubljana 2005 (tipkopis doktorske disertacije), str. 184, 187. Obnovitvena dela so v kapeli potekala tudi v letih 1699, 1737, 1787, 1863, gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 88–89. 67 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 84–85. 68 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 250–252. 69 OROŽEN 1880 (op. 4) str. 249. 70 DIETRICH 1856 (op. 36), str. 5. 71 ŠLANDER 1883 (op. 36), str. 5. 72 GRAUS 1887 (op. 62), str. CXCIII. 73 GRAUS 1887 (op. 62), str. CXCVI–CXCVII. 74 GRAUS 1887 (op. 62), str. CXCVII. MIJA OTER GORENČIČ 23 1594, papeške odpustke pa je prejela leta 1597.75 Leta 1899 je lavantinski škof Mihael Napotnik pridigal, da je bila bratovščina Marije sedem žalosti ustanovljena »v Konjicah že v trinajstem stoletju«, v Celju pa »je bila po spričevanju starih matic vpeljana pred 16. stoletjem«. Ob tem je omenil tudi lepo gotsko kapelo sedmih Žalosti Matere Božje, ki »je bila in je še družbena kapela«.76Avguštin Stegenšek je, sklicujoč se na Ignaca Orožna, konjiško bratovščino Marije Žalostne označil za najstarejšo s tem patrocinijem na Štajerskem. Dodal je, da se omenja že leta 1371, v času protestantizma je propadla, leta 1594 pa jo je Tomaž Hren obnovil v Celju.77 Istega leta je Franc Rihar zapisal, da je bratovščina Žalostne Matere Božje v opatijski mestni cerkvi v Celju cvetela že v 16. stoletju.78 Leta 1919 je v šematizmu lavantinske škofije zapisano, da bratovščina Marije sedmih bolečin v opatijski in mestni župnijski cerkvi v Celju izvira iz 16. stoletja, 12. janu- arja 1856 je bila na novo potrjena, kot prvi pa se je v bratovščinsko matrikulo vpisal Anton Martin Slomšek.79 Franc Kovačič je leta 1928 zapisal, da je bratovščina Žalostne Matere Božje v Celju »nastala /…/ že v 15. stoletju, oziroma njen sedež je bil iz Konjic prenesen v Celje«.80 Janko Orožen časa prenosa in spremembe patrocinija ne definira natančneje, marveč prestavitev sedeža v Celje postavlja v čas, ko je bil Tomaž Hren kaplan bratovščine pri oltarju blažene Device Marije v ka- peli sv. Treh kraljev v Celju81 oziroma v leto 1613, ko so kapelo po Hrenovi zaslugi prenovili in leta 1623 na novo posvetili. Bratovščino imenuje kot slovečo in na široko razpredeno.82 Isti avtor je hkrati tudi zapisal, da je bila kapela Žalostne Matere Božje konec 16. stoletja sedež »zelo razširjene bratovščine tega imena, ki je v tistem času prenesla vodstvo iz Konjic v Celje«, in da je bil Tomaž Hren prvi celjski kaplan bratovščine.83 Glede novega patrocinija pa piše, da je kapela sv. Treh kraljev spremenila ime v kapelo Žalostne Matere Božje zaradi beneficija Matere Božje in novega oltarja.84 Prvotni oltar sv. Treh kraljev so po njegovem mnenju »prav kmalu« zamenjali z oltarjem Matere Božje, ki ima mrtvega Kristusa v naročju. Dodaja, da so v kapeli leta 1613 pričeli z obnovo, leta 1623 pa je bila, bržkone ob prisotnosti Tomaža Hrena, posvečena.85 Emilijan Cevc ni izključil možnosti, da je kapela patrocinij menjala morda že okoli leta 1400.86 Leta 1970 je France Stele omenil listino z dne 16. maja 1413 o posvetitvi neke kapele v Celju, ki naj bi se domnevno nanašala na kapelo pri cerkvi sv. Danijela, »ki se odslej imenuje kapela Žalostne Matere Božje«.87 Dve leti zatem je Stele zapisal, da se listina iz leta 1413 »nanaša le na spremembo patrocinija«,88 medtem ko 75 FEKONJA 1895 (op. 19), str. 751, 752. 76 Mihael NAPOTNIK, Pastirski listi, Maribor 1906, str. 363. 77 Avguštin STEGENŠEK, O nekaterih starinskih kipih, Voditelj v bogoslovnih vedah, 11, 1908, str. 344. 78 RIHAR 1909 (op. 26), str. 268. 79 Personalstand des Fürstbistums Lavant in Steiermark für das Jahr 1919, Marburg 1919, str. 285. 80 KOVAČIČ 1928 (op. 14), str. 231. 81 OROŽEN 1971 (op. 17), str. 607. 82 OROŽEN 1971 (op. 17), str. 632. 83 OROŽEN 1971 (op. 17), str. 277. 84 OROŽEN 1971 (op. 17), str. 608. 85 OROŽEN 1971 (op. 17), str. 277. 86 Emilijan CEVC, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana 1963, str. 102. Na isti strani Emilijan Cevc o prostoru celjske kapele piše, da »lahko pritrdimo Maroltu, da je identičen z nekdanjo kapelo sv. Treh kraljev«, čeprav je na identičnost prvi opozoril, kot predstavljeno, Johannes Graus. 87 France STELE, Govor ob otvoritvi nove gotske kapele v celjski opatijski cerkvi, Celjski zbornik 1969–70, 13, 1970, str. 268. 88 France STELE, Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972 (Ars Sloveniae), str. LXXV. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 24 je Marijan Zadnikar zapisal, da je bila leta 1413 celjska kapela posvečena.89 Ana Lavrič navaja, da je bila celjska kapela sv. Treh kraljev novemu patrociniju bratovščine Žalostne Matere Božje posvečena po nekajletni obnovi leta 1623. Bratovščina naj bi se iz Konjic v celjsko kapelo preselila na pobudo Tomaža Hrena leta 1597, a še s patrocinijem Velike bratovščine Device Marije na Dravskem polju. Opozarja tudi, da ustanovna bula med mašnimi dnevi bratovščine predpisuje tudi praznik sv. Tomaža, zavetnika škofa Tomaža Hrena, ki je beneficij v Celju obdržal do leta 1599 in je bil leta 1623 povabljen k posvetitvi kapele.90 Samo Štefanac je leta 1995 zapisal, da je kapela patrocinij spremenila v začetku 17. stoletja.91 Istega leta pri Lotharju Schultesu preberemo, da je bratovščina Žalostne Matere Božje imela svoj sedež najprej v Konjicah in jo v Celju srečamo šele leta 1597. Bratovščina je nato v letih 1613–1623 poskrbela za adaptacijo kapele in zgradila »ein ‘sacellum B. M. V. Dolorosae’«, kar naj bi po mnenju Schultesa pomenilo morda baldahin za kip Sočutne. Prav to naj bi bil tudi povod, da se je Marijina bratovščina preimenovala v bratovščino Marije sedmih bolečin.92 Matjaž Ambrožič s sklicevanjem na Ignaca Orožna piše, da je bil sedež bratovščine v Celje prenesen leta 1594, ko je bila na pobudo Tomaža Hrena na novo ustanovljena.93 Ignac Orožen v zvezi s tem letom sicer piše le, da je bila bratovščina najverjetneje tedaj obnovljena, ker iz tega leta izvira nova bratovščinska matrikula, kmalu zatem pa so ji bili podeljeni odpustki.94 France Martin Dolinar navaja, da iz pisnih virov ni razvidno, kdaj je bila bratovščina Matere Božje sedem žalosti ustanovljena v Celju, da pa jo je 10. novembra 1597 potrdil in obdaroval z velikimi odpustki papež Klemen VIII.95 France Oražem piše, da je Tomaž Hren še kot beneficiat pri celjski opatijski cerkvi dal pobudo, da se je leta 1597 bratovščina Device Marije na Dravskem polju iz Konjic preselila »v kapelo Žalostne Matere Božje v cerkvi sv. Danijela in se preimenovala v bratovščino Žalostne Matere Božje«.96 Janez Höfler je leta 1982 objavil popis cerkva na oglejskem 89 Marijan ZADNIKAR, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, Celje 1973, str. 28. 90 LAVRIČ 1988 (op. 21), 2, str. 310, op. 70. 91 Samo ŠTEFANAC, Celje, opatijska c. sv. Danijela: kapela Žalostne Matere Božje, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 63. 92 Lothar SCHULTES, Die Pietà von Celje und eine Gruppe von Vesperbildern des Schönen Stils, Gotika v Sloveniji/ Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom/Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria/La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico. Akti mednarodnega simpozija/Vorträge des internationalen Symposiums/Atti del Convegno Internazionale di Studi, Ljubljana, Narodna galerija, 20.–22. oktober 1994 (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 175–176. Pri formulaciji sacellum B. M. V. Dolorosae gre za napačno interpretacijo zapisa pri GRAUS 1887 (op. 62), str. CXCVII, ki ga Schultes na tem mestu citira. Graus se namreč v zapisu, da so zgradili sacellum B. M. V. Dolorosae, ne sklicuje na konkreten citat iz kakšnega vira iz leta 1613, marveč le na ime, pod katerim se kapela večkrat omenja, in na zapise o prenovi kapele v OROŽEN 1880 (op. 4), str. 83, 85, 254. Schultesovo mnenje, da sacellum ne more biti kapela, je napačno. Da je sacellum v celjskem primeru bila kapela, je namreč razvidno iz številnih tako srednjeveških kot novoveških arhivskih navedb te formulacije, ki se eksplicitno nanašajo na kapelo in se pojavljajo enkrat v obliki sacellum, drugič capella; gl. StLA, GSTA, 128, 1–4; StLA, GSTA, 128, 5–14. V le- tih med 1613 in 1623 celjska kapela ni bila na novo zgrajena, marveč “le” barokizirana oziroma adaptirana, kot ustrezno piše Schultes. 93 AMBROŽIČ 2015 (op. 33), str. 50, 51, op. 58. AMBROŽIČ 2014 (op. 32), str. 29–30, op. 163, 167, enako navaja, da je bil centralni sedež v Celje prenesen »verjetno proti koncu 16. stol.« oziroma da je bratovščina pri celjski opatijski cerkvi obstajala že v 16. stoletju. Podobno AMBROŽIČ 2015 (op. 33), str. 547. 94 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 250. 95 France Martin DOLINAR, Bratovščina Matere Božje Sedem žalosti v Celju, Naša luč, 5, 1998, str. 8. 96 ORAŽEM 1998 (op. 28), str. 301. Na tem mestu Oražem citira navedbo v: OROŽEN 1880 (op. 4), str. 250–252, ki pa ima na teh straneh prepis papeškega breva z dne 10. november 1597 in navedbo, da je bil Tomaž Hren preno- vitelj bratov ščine Marije sedmih bolečin, in sicer verjetno leta 1594. MIJA OTER GORENČIČ 25 delu Štajerske s konca 16. stoletja oziroma iz časa med letoma 1592 in 1596, katerega avtor je savin- jski in dolenjski arhidiakon oziroma novomeški prošt Polidor Montagnana. Slednji omenja tudi beneficij sv. Treh kraljev. Janez Höfler izpostavlja, da ta omemba potrjuje domnevo, da je bila ka- pela z oltarjem sprva posvečena sv. Trem kraljem in da se je šele leta 1623 preimenovala v kapelo Žalostne Matere Božje. Sklicevaje se na Ignaca Orožna, nato dodaja, da se je stara velika dravs- kopoljska bratovščina Device Marije iz Konjic v Celje preselila na pobudo tedanjega imetnika beneficija Tomaža Hrena leta 1597, z bulo papeža Klemena VIII. pa se je na novo ustanovila in preimenovala v bratovščino Žalostne Matere Božje. Novemu patrociniju bratovščine naj bi bila kapela posvečena šele po nekajletni obnovi leta 1623.97 V poznejši objavi isti avtor piše, da je bil zadnji beneficiat te bratovščine ljubljanski kanonik in bodoči škof Tomaž Hren, ki je sedež bratovščine prenesel leta 1597, in sicer »v kapelo Sv. Treh kraljev – Marijino kapelo – pri celjski opatijski cerkvi, ki jo je leta 1623 obnovil in dal posvetiti Žalostni Materi Božji«.98 V Höflerjevi objavi iz leta 2009 preberemo, da je bila celjska kapela posvečena sv. Trem kraljem in je imela tudi istoimenski beneficij, kar dobro ustreza visokoplemiški ustanovi. T. i. Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju pa je bila iz Konjic v Celje prenesena pod beneficiatom Tomažem Hrenom oziroma okoli leta 1620, ko naj bi celjsko kapelo tudi obnovili in posvetili Žalostni Materi Božji.99 Da je bila Marijina kapela s prvotnim patrocinijem sv. Treh kraljev v kapelo Žalostne Matere Božje preimenovana v začetku 17. stoletja, navaja tudi Robert Wlattnig.100 Robert Peskar povze- ma, da so celjsko kapelo za sedež Velike bratovščine Marije sedmih žalosti v Savinjski dolini in na Dravskem polju izbrali leta 1597, ko se je preselila iz Konjic v Celje na pobudo Tomaža Hrena. Po nekajletni obnovi je bila nato kot kapela Marije sedmih žalosti posvečena leta 1623.101 Pri istem avtorju preberemo tudi, da »se zdi, kot da je čaščenje Žalostne Matere Božje kmalu po gradnji kapele spodrinilo čaščenje prvotnega patrocinija, to je sv. Treh kraljev«,102 in da sta bila v kapeli do 17. stoletja najverjetneje dva oltarja, saj se v Montagnanovem popisu iz let 1592–1596 še vedno omenja beneficij sv. Treh kraljev.103 Tudi Janez Höfler je nato zapisal, da se je češčenje Žalostne Matere Božje v celjski kapeli vzpostavilo bržkone kmalu po tem, ko so grofje Celjski ustanovili beneficij sv. Treh kraljev.104 Zapis o spremembi češčenja je Peskar očitno povzel po Ivanu Stoparju, ki je že leta 1971 izpostavil, da je v kapeli sv. Treh kraljev, »kot vse kaže, čaščenje Žalostne Matere Božje kmalu spodrinilo prejšnje čaščenje Marije Device oziroma rojstva njenega sina, ki je tesno povezano s čaščenjem sv. Treh kraljev«.105 Prvi je misel o tem pravzaprav zapisal France Stele, ki je spremembo patrocinija postavil že v leto 1413.106 Ob tem je domneval, da je bil Mariji sedmih 97 HÖFLER 1982 (op. 25), str. 15–16, 65. 98 HÖFLER 2004 (op. 29), str. 190. Podobno v isti objavi na str. 86, kjer navaja, da je bila kapela sv. Treh kraljev po- svečena Žalostni Materi Božji po njeni obnovi v času škofa Tomaža Hrena, ki je semkaj prenesel konjiški beneficij Velike Marijine bratovščine na Dravskem polju kot njegov »posestnik« (1623). 99 Janez HÖFLER, Funktionale Internationalität. Die Kunst um 1400 in Slowenien, Kunst als Herrschaftsinstrument. Böhmen und das Heilige Römische Reich unter den Luxemburgern im europäischen Kontext (ur. Jiři Fajt, Andrea Langer), Berlin-München 2009, str. 583, op. 28. 100 Robert WLATTNIG, Kiparstvo 14. stoletja, Gotika v Sloveniji 1995 (op. 91), str. 143. 101 PESKAR 2005 (op. 66), str. 186, 187. 102 PESKAR 2005 (op. 66), str. 186. 103 PESKAR 2005 (op. 66), str. 186. 104 HÖFLER 2009 (op. 99), str. 583. 105 STOPAR 1971 (op. 35), str. 67. 106 STELE 1970 (op. 87), str. 268. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 26 žalosti v kapeli sprva posvečen le stranski oltar, po intenziviranju češčenja pa so njej posvetili celotno kapelo.107 Glede časa spremembe patrocinija je bil Ivan Stopar mnenja, da so leta 1413 v kapeli sv. Treh kraljev postavili in posvetili nov oltar Žalostne Matere Božje, češčenje katere naj bi v nadaljevanju tako naraslo, da naj bi kapela patrocinij spremenila »verjetno že v 15. stoletju«.108 Tudi Marijan Zadnikar je menil, da je v kapeli svetih Treh kraljev »čaščenje Žalostne Matere Božje kmalu prekrilo stari patrocinij«.109 Iz predstavljenega lahko ugotovimo, da si avtorji niso enotnega mnenja ne o tem, kdaj je bila bratovščina ustanovljena, niti o tem, kdaj je bil sedež bratovščine prenesen iz Konjic v Celje, prav tako pa tudi ne o tem, kdaj je celjska kapela sv. Treh kraljev dobila nov patrocinij, in ne o tem, kdaj so bratovščino posvetili Žalostni Materi Božji. Kaj o ustanovitvi bratovščine, času njenega preno- sa in času spremembe bratovščinskega patrocinija povedo arhivski viri? Najstarejši dokument v bratovščinski kopialni knjigi je prepis listine, izdane 23. maja 1357, vendar pa tega dokumenta ne moremo razglašati za ustanovno listino, kot preberemo v literaturi, saj v njem bratovščina sploh ni omenjena. Kar lahko domnevamo o času ustanovitve, je, da je bila bratovščina osnovana pred 23. majem 1357. Druga možna razlaga je, da je bila ustanovljena šele po tem datumu in hkrati pred 1. februarjem 1369, ko se prvič omenjajo bratovščina na Dravskem polju (še brez patrocinija) ter njen prošt in kaplan kapele sv. Jakoba ob strani konjiške župnijske cerkve,110 vendar si v tem primeru težje razlagamo, zakaj bi bila potem listina iz leta 1357 sploh vključena v bratovščinsko knjigo; v tem primeru bi lahko šlo za začetno donacijo, ki je omogočila ustanovitev bratovščine. V listini iz leta 1357 poleg konjiškega župnika nastopata Ortolf Konjiški in njegova žena. Ali je bil Ortolf IV. res ustanovitelj Velike Marijine bratovščine na Dravskem polju, kot prav tako lahko preberemo v literaturi? Pregled ohranjenih arhivskih virov tega ne potrjuje, saj se v nobeni od najstarejših pregledanih listin Ortolf ne imenuje kot ustanovitelj bratovščine. V bratovščinskih pravilih iz leta 1373 je zapisano: Ich ulrich Pfarrer Zu Gonobiz Vergiche an dießen ofnen Brieff, und Thue khundt allen denen, die Ihm sechen, oder hören leßen, daß Ich mich mit wohlbedachten Mueth Verbunden vnd Verheißen hab, alle die Puncten, und die gelübde Stett zu haben, und zu halten, die hernach an diesen Brieff geschriben Stechen, denen Erbahren Bruedern, und Schwestern aus der brued- erschafft in dem Trag-feldt, die da leben, oder noch künfftig werden, und besonderlich dem Caplan, den die Ehrbaren Brüeder, und Schwöster genant haben zu Gonowiz in Meiner Pfarr-Kürchen in St: Jacobs Abseyden, und allen seinen Nachkhommen, die herr Ortolff von Gonowiz gestüftet hat durch Seiner Vorfahrer Willen, und besonderlich durch aller deren Seellen, die auss der Bruederschafft gestorben seyndt, oder noch sterben, und durch aller Brüeder und Schwester heil Willen. Zu dem ersten: /…/.111 Ravno v ključnih delih za našo razpravo ne povsem razumljivo napisano besedilo bi najbolj smiselno prevedli tako, da se je konjiški župnik zavezal, da se bo vedno držal vseh točk in obljub, ki so zapisane v nadaljevanju tega pisma, v dobro bratov in sester iz bratovščine na Dravskem polju, ki tu živijo ali še bodo živeli, in posebej kaplana, ki so ga bratje in sestre imenovali v Konjicah v njegovi župnijski 107 STOPAR 1971 (op. 35), str. 67. 108 STOPAR 1971 (op. 35), str. 78, 79. 109 ZADNIKAR 1973 (op. 89), str. 28. 110 StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 2; gl. tudi OROŽEN 1880 (op. 4), str. 223. 111 StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 3; prim. StLA, Finanzprokurator, Lehenakten, fasc. 2, št. 25, Bruderschaft am Draufeld; StLA, AUR 3162c. Med štirinajstimi pravili, ki so se jih člani od leta 1373 morali držati, 12. pravilo (v kopialni knjigi na fol. 5) pravi, da naj bi vsakokratni kaplan bratovščine konjiškemu župniku na dan sv. Jakoba izročil dve marki dunajskih pfenigov zur Wiederlegung seiner Cäpellen. MIJA OTER GORENČIČ 27 cerkvi v stranski ladji sv. Jakoba (in vseh njegovih naslednikov), ki jo je ustanovil Ortolf Konjiški na željo svojih prednikov in še posebej iz želje po zveličanju duš vseh tistih iz bratovščine, ki so ali še bodo umrli, in vseh bratov in sester.112 Ignac Orožen piše, da sta kaplanijo sv. Jakoba ustanovila Ortolf in bratovščina V. Mariae Dolorosae.113 Iz zapisanega v letu 1373 pa je pravzaprav moč razumeti, da je kapelo postavil Ortolf IV. Konjiški, ko je bratovščina že obstajala, in sicer na željo svojih prednikov ter v blagor mrtvim in živim bratom in sestram, ti pa so v njej ustanovili kaplanijo oziroma v njej imenovali kaplana. Kdo je bratovščino ustanovil, ni navedeno. Na vprašanje, kdaj je bil sedež bratovščine prenesen in kdaj je bratovščina spremenila pa- trocinij, ni mogoče dati točnega odgovora. Čeprav se tudi v novoveških dokumentih bratovščina ne imenuje vedno dosledno z jasno specifikacijo, kateri Marijini pobožnosti je posvečena, je iz papeške podelitve odpustkov 10. novembra 1597 razvidno, da je bratovščina s sedežem v Celju sprva ohranila pridevek na Dravskem polju in se hkrati tudi uradno že imenovala B. M. V. Do- lorosae (Congregatio B. M. V. Dolorosae Exulum in campo Dravi, Cilliae in Sacello Trium Regum intra Parochialem Ecclesiam S. Danielis). V listini je zapisano, da naj se bratovščina odslej zbira v Celju v kapeli sv. Treh kraljev v župnijski cerkvi sv. Danijela.114 S to listino je bil sedež bratovščine torej dokončno ustoličen v Celju. Nov patrocinij bratovščine pa zasledimo že leta 1594, ko konjiški župnik bratovščino imenuje Die vralte Hochlöbliche Sodalitet oder Bruderschafft vnserer lieben Frauen vnd himmel Königin, dar Aller heyligsten Jungfrauen vnd Gottes gebererin Mariæ (Dolorosæ zu Teütsch aber Ellende genant) im Draafeld, Agleeische Patriarchthumbs und Diöces.115 Bratovščina je bila torej prenesena najkasneje leta 1597, arhivski viri pa kažejo, da bi do procesa prenosa lahko prišlo že tudi prej. Avtorica tega prispevka zato na podlagi opravljene raziskave in analize upora- bljenih arhivskih virov menim, da je bila konjiška bratovščina s celjsko kapelo povezana že pred Tomažem Hrenom in da je on veliko Marijino bratovščino v Celju zgolj obnovil oziroma jo obudil in dokončno ustoličil v Celju. Zakaj? Grofje Celjski kot člani Velike Marijine bratovščine na Dravskem polju Že samo dejstvo, da je bila obravnavana bratovščina najpomembnejša (marijanska) bratovščina na Štajerskem in najverjetneje pomembna tudi širše, govori v prid temu, da grofje Celjski do nje niso bili indiferentni oziroma da so želeli biti z njo povezani tesneje. A preidimo k trdnejšim argumen- tom. Najprepričljivejši dokaz, da so bili grofje Celjski člani Velike Marijine bratovščine na Dravskem polju, je prvotna kapela te bratovščine v župnijski cerkvi sv. Jurija v Konjicah, kjer je na enem od sklepnikov grb Celjskih (sl. 6). Robert Peskar je ob obravnavi stavbne zgodovine konjiške kapele sv. Jakoba zapisal, da so imeli Celjski v Konjicah sicer nekaj posesti, vendar pa da kakšnih drugih konkretnih indicev o njihovi 112 Za vso pomoč pri transkribiranju in razreševanju pomena tega zapisa se najlepše zahvaljujem dr. Blažu Resmanu. 113 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 273. 114 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 250, gl. tudi str. 222. 115 OROŽEN 1854 (op. 16), str. 170. O času prenosa ne moremo dosti sklepati niti iz seznama proštov in dekanov bratovščine, saj OROŽEN 1880 (op. 4), str. 275, kot prvega prošta navaja šele celjskega župnika Michaela Kupca leta 1597, kot prvega dekana pa Martina Molitorja, vitanjskega župnika, leta 1490. Po letu 1594 so bili dekani bratovščine tako župniki iz Konjic kakor tudi župniki iz Celja, Laškega in drugih župnij. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 28 vlogi pri kapeli ne poznamo.116 Sama me- nim, da grb grofov Celjskih na sklepni- ku tretje obočne pole kapele, gledano od vzhoda proti zahodu, razkriva povezanost Celjanov z bratov ščino. Arhivsko izpriča- no posredno sled povezave grofov Celjskih z bratovščino med listinami v Štajerskem deželnem arhivu najdemo že v letu 1386. Dne 8. septembra 1386 je namreč Peter To- polt, župnik v Konjicah, izpričal, da sta mu Leopold Konjiški in njegova žena Neža po- delila našteto posest, za kar morajo župnik in njegovi nasledniki opravljati maše in druge v listini natančno predpisane obveznosti za njun dušni blagor, in sicer v kapeli sv. Jakoba, ki pripada bratovščini. Po Leopoldovi smrti morata nad opravljanjem obveznosti bdeti žički prior in tamkajšnji konvent. Listino sta poleg konji- škega župnika Petra sopečatila še župnik v (Slovenski) Bistrici Tomaž in župnik v Laškem Friderik, ki je bil obenem tudi Chanzler der edlen Herren der Graffen von Cili.117 Ta podatek ni dragocen samo zato, ker imamo v njem listinsko sled povezave grofov Celjskih z dravskopoljsko bratovščino, marveč tudi zato, ker naj bi bili po Christianu Domenigu kanclerji grofov Celjskih v virih izpričani šele od 15. stoletja dalje.118 Funkcija kanclerja je imela na dvorih v drugi polovici 14. stoletja vedno močnejši politični karakter. Kancler je imel izjemno pomembno mesto v dvornem svetu in je bil nasploh vpliv- na figura v dvorni politiki; bil je celo vodilni politični svetovalec. Na habsburškem dvoru so bili med letoma 1365 in 1406 vsi kanclerji hkrati tudi duhovniki.119 Laški župnik Friderik je bil kancler celjske- ga grofa Hermana II.120 in pred tem kaplan celjskega grofa Hermana I. (umrl 1385);121 v tej funkciji in hkrati kot laški župnik se omenja 21. septembra 1380.122 Robert Schwanke posebej izpostavlja, da je 116 PESKAR 2005 (op. 66), str. 271. 117 StLA, AUR 3572. 118 Christian DOMENIG, Tuon kunt. Die Grafen von Cilli in ihren Urkunden 1341–1456, Klagenfurt 2004 (tipkopis doktorske disertacije), str. 116. Za celjsko dvorno klientelo in kanclerje gl. Miha KOSI, Celjska klientela. Socialna in prostorska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih, Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem (ur. Boris Golec), Ljubljana 2019, str. 53, 54, passim; Jaka BANFI, Uprava grofov Celjskih 1341–1456, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 70/1, 2022, str. 21–58; na str. 30 je med kanclerji celjskih grofov na prvem mestu naštet tudi laški župnik Friderik. 119 Christian LACKNER, Hof und Herrschaft. Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzoge 1365–1406, Wien 2002, str. 278–279. 120 BANFI 2022 (op. 118), str. 30; avtor na tem mestu, enako kot pred njim že Robert SCHWANKE, Die Kanzlei der Grafen von Cilli (1341–1456), Wien 1935, str. 81, navaja letnici 1388–1389, a kot izpričuje navedena listina, se laški župnik Friderik kot kancler omenja že leta 1386. 121 Da gre pri omembi kanclerja in kaplana za istega Friderika, domneva SCHWANKE 1935 (op. 120), str. 81. 122 Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Centralna kartoteka srednjeveških listin (ur. Božo Otorepec), 1380 IX 21.; gl. tudi SCHWANKE 1935 (op. 120), str. 81; BANFI 2022 (op. 118), str. 30, 33. OROŽEN 1881 (op. 13), str. 119, med laškimi župniki Fride- rika pozna le za leto 1389 in ne omenja/pozna njegove funkcije kanclerja. 6. Sklepnik z grbom grofov Celjskih, kapela sv. Jakoba, župnijska cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice MIJA OTER GORENČIČ 29 Friderik na celjskem dvoru moral imeti vplivno mesto.123 V listini iz leta 1386 izstopa tudi omemba učitelja (Schulmaister), kateremu mora konjiški župnik na dan sv. Jurija dati po eno marko pfenigov letno. V Konjicah je torej v tem času delovala neka šola, morda celo pod okriljem bratovščine. Bratovščina je že v srednjem veku ustanovila več kaplanij ali beneficijev, med katerimi je na prvem mestu kaplanija sv. Jakoba v konjiški cerkvi.124 Dne 2. oktobra 1497 so prošt v Dobrli vasi, arhidiakon v Podjunski in Savinjski dolini ter dosmrtni komendator župnij Konjice in Vuzenica Valentin Fabri, dekan bratovščine Naše ljube Gospe na Dravskem polju in župnik v (Velikem) Tinju Martin Plesec in člani bratovščine ustanovili kaplanijo oziroma večno dnevno mašo pri oltarju sv. Duha v konjiški župnijski cerkvi.125 Še v istem mesecu, 12. oktobra, so isti v konjiški cerkvi ustanovili tudi kaplanijo sv. Erazma in Sebastijana.126 Dne 5. aprila 1498 je vikar oglejskega patriarha Franciscus Mazonus sprejel prošnjo bratovščine za ustanovitev obeh oltarjev in ji podelil pravico do imenovanja kaplanov, ki jih je smel potrditi in umestiti konjiški župnik.127 V Slovenski Bistrici je bratovščina ustanovila kaplanijo Naše ljube Gospe, ki se omenja v vizitacijskem protokolu iz leta 1544/45,128 in imela tudi kaplanijo sv. Ane.129 Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju je v Bistrici vodila oziroma upravljala tudi špital.130 17. januarja 1384 je vdova celjskega grofa Ulrika I. Adelheida v Marijini kapeli v Slovenski Bi- strici poskrbela za večno mašo in večno luč. Slovesnosti naj bi se obhajale enkrat tedensko. Po ponov- ni izgradnji kapele naj bi se slovesnosti z mašo in večno lučjo praznovale v njej. Morda je bila ta kapela samostojna, saj je bila v času izdaje listine poškodovana po požaru (aůss verhugnůiss gottes dermahln verbrůnen), eksplicitno je izražena tudi volja, naj to traja vse večne čase, dokler bo kapela stala.131 Kot izhaja iz listine, izdane 5. aprila 1483, je bil bratovščinski oltar sv. Ane v Slovenski Bistrici prav tako v svoji kapeli, posvečeni sv. Ani.132 Bratovščina je imela pravico prezentacije kaplana za »cerkev« sv. Ane (ecclesia S. Anne in Fawstriz).133 Dne 23. julija 1429 sta z listino, katere prepis je ohranjen v bratovščin- ski kopialni knjigi, bistriški meščan Peter Unger in njegova žena potrdila prodajo navedene posesti bistriškemu meščanu Jakobu Fleischhackerju, od česar je 50 pfenigov letno prejela tudi bratovščina Naše ljube Gospe. Kot porok za pravično izvršitev dogovorjenega se poleg mestnega sodnika v Bistrici 123 SCHWANKE 1935 (op. 120), str. 81. 124 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 273; gl. tudi HÖFER 1992 (op. 15), str. 231. 125 StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 53–62, gl. tudi fol. 10–13, 69–70; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 18, 239–245, 273; gl. tudi HÖFER 1992 (op. 15), str. 231. 126 StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 62–69, gl. tudi fol. 10–13; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 18, 245–247, 273. 127 StLA, AUR 9696; StLA, AUR 9697; gl. tudi Giuseppe VALE, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487, Citta del Vaticano 1943 (Studi e testi, 103), str. 223, op. 2. 128 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 249; HÖFER 1992 (op. 15), str. 242–243. 129 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 249, 272; HÖFER 1992 (op. 15), str. 242. 130 Nadškofijski arhiv, Videm (NŠA Videm), Archivio della Curia Arcivescovile Udinese (ACAU), Acta Curiae, 329, fol. 286r; gl. tudi VALE 1943 (op. 127), str. 251, op. 2. 131 StLA, Archiv Studenitz, Kloster, K. 1, H. 2, Archivium seu Copiale. Fundationum ac Privilegiorum. Conventus. Fontis Gratiae in Studeniz. Ord: Sti Dominici, št. 105; DOMENIG 2004 (op. 118), str. 124, 153, št. 103. 132 Prepis se hrani v StLA, AUR 7946a; gl. tudi Norbert WEISS, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte. 4: Quellenteil ab 1476, Graz 1998 (tipkopis doktorske disertacije), str. 65–66. 133 NŠA Videm, ACAU, Acta Curiae, 324-II, fol. 280r–280v (»cerkev« sv. Ane se v tem dokumentu omenja le enkrat, v vseh ostalih primerih je imenovana cappella). VALE 1943 (op. 127), str. 251, op. 2, na podlagi zapisa o cerkvi sv. Ane in vizitacijskega podatka iz leta 1599, da je bil beneficij sv. Ane, ki so ga oskrbovali člani dravskopoljske bratovščine, tedaj v župnijski cerkvi, domneva o njegovem prenosu v farno cerkev zaradi morebitnega požara. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 30 omenja tudi »naše milostno gospostvo« v Celju in njegov odvetnik.134 Bratovščina je ustanovila tudi kaplanijo blažene Device Marije pri Marijinem oltarju v župnijski cerkvi v Majšperku.135 Bratovščina pa je imela še en beneficij, ki je v umetnostnozgodovinski literaturi pri obravnavi srednjeveške zgo- dovine celjske kapele ostal širše nekomentiran, čeprav ga navaja že Ignac Orožen. Beneficij te brato- vščine je bil namreč tudi v kapeli sv. Treh kraljev, poznejši kapeli Žalostne Matere Božje,136 kar je jasen dokaz povezanosti dravskopoljske bratovščine s celjsko kapelo že v srednjem veku. In ne samo to, ta beneficij so, kot beremo pri Orožnu, ustanovili grofje Celjski.137 Arhivske listine pa razkrivajo še več. V Štajerskem deželnem arhivu hranijo dokument iz leta 1571, v katerem prosijo prošt in bratje bra- tovščine Naše ljube Gospe na Dravskem polju nadvojvodo za ponovno potrditev pred mnogimi leti ustanovljene bratovščine na Dravskem polju, vseh njenih privilegijev in svoboščin in treh bratovščini inkorporiranih beneficijev, ki so jih ustanovili grofje Celjski, in sicer sv. Jakoba v Konjicah, sv. Ane v Bistrici in naše Gospe v Majšperku.138 Gre za še en dokaz, da so bili grofje Celjski s konjiško bratovšči- no najtesneje povezani, saj je bil Jakobov oltar celo glavni bratovščinski oltar. Še več, grofje Celjski so ustanovili skupno kar štiri bratovščinske beneficije v štirih različnih cerkvah in krajih (Konjice, Celje, Bistrica, Majšperk). Domnevamo lahko, da je bil prav zaradi grofov Celjskih najimenitnejši beneficij v Celju in da je prav to prispevalo k ideji o prenosu sedeža bratovščine. V listini, izdani 8. maja 1530, se omenjajo sodnik in celjski mestni svet, ki so v svojem imenu in v imenu Sankt Daniels Bruderschaft predali neko njivo.139 Takšna formulacija bi bila lahko dokaz za obstoj bratovščine sv. Danijela, ki je literatura ne pozna. Če pa je s tem izrazom mišljena »bratovščina, ki je delovala pri Sv. Danijelu«, bi to pomenilo, da je v tem času pri tej cerkvi delovala ena sama bratovščina. Da je v cerkvi sv. Danijela že v srednjem veku delovala Marijina bratov ščina, o čemer bo govor v nadaljevanju, Ignacu Orožnu ni bilo znano,140 prav tako je bilo to dejstvo v umetnostnozgodovinski literaturi spregledano. (Srednjeveška) Marijina bratovščina v celjski kapeli Iz zapisnika vizitacije, opravljene v letih 1544/45, izvemo, da sta bila tedaj v župniji sv. Danijela v Celju dva Marijina beneficija: Das beneficium zu Cillj in der pharrkhirchen Unser Lieben Frauen bru- ederschafft, underm thurn genanndt.141 Ista vizitacija omenja hkrati ain beneficium zu Cillj auf Unser Lieben Frauen altar in der pharrkhirchen,142 ki ga Ignac Orožen enači s kaplanijo Naše Ljube Gospe in sacello Trium Regum.143 Tako kot Ignac Orožen tudi Andrej Fekonja »beneficij Matere Božje – unserer 134 StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 9: /…/ der Stadtrichter von Feystriz, oder unser gnä- dige herrschaft von Cilli, oder ihr Anwalt, oder ein jeglicher Herr, oder Richter /.../. 135 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 274; HÖFER 1992 (op. 15), str. 257. 136 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 200, 263–272. 137 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 83, 263. 138 StLA, Finanzprokurator, Lehenakten, fasc. 2, št. 25, Bruderschaft am Draufeld. 139 StLA, AUR 1530-05-08. 140 Gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 278, kjer našteva še druge bratovščine, ki so poleg bratovščine Žalostne Matere Božje delovale v Celju v mestni župniji. 141 HÖFER 1992 (op. 15), str. 246. 142 HÖFER 1992 (op. 15), str. 246. 143 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 200. MIJA OTER GORENČIČ 31 lieben Frau« postavlja v kapelo sv. Treh kraljev in ga loči od beneficija Matere Božje pod zvonikom.144 Ignac Orožen v celjski mestni fari našteva skupno 23 beneficijev, od tega štiri Marijine. Poleg benefici- ja Naše ljube Gospe pri istoimenskem oltarju v kapeli sv. Treh kraljev145 in beneficija Naše ljube Gospe pod zvonikom, prav tako v cerkvi sv. Danijela,146 še beneficij blažene Device Marije a latere, katerega ustanovitelji so bili z ustanovo branja ene tedenske maše gospodje Rogaški,147 in beneficij Marijinega Obiskovanja ali Naše ljube Gospe, prav tako pod zvonikom župnijske cerkve; ta beneficij naj bi neki zlatar ustanovil za vsakokratnega organista mestne župnije.148 Kje je imel sedež beneficij B. V. Mariae a latere, Ignac Orožen ne navaja. Janko Orožen je bil mnenja, da se je pozneje združil z beneficijem sv. Ane v cerkvi sv. Danijela, katerega ustanovniki so bili gospodje Rogaški.149 Montagnanov popis cerkva na Štajerskem v celjski župniji navaja 18 beneficijev, od tega dva Marijina, in sicer beneficium B. Virginis sub Turri in beneficium B. Virginis Arch[idux] Coll[ator] possessor.150 Vizitacija iz let 1544/45 v celjski župniji sv. Danijela omenja eno Marijino bratovščino, in sicer pri omembi beneficija pod zvonikom. Na prvi pogled bi ta, zgoraj citirani zapis lahko razumeli tako, da je v celjski župnijski cerkvi delovala bratovščina Naše ljube Gospe pod zvonikom. Vendar pa natančnejše branje in upoštevanje tudi drugih arhivskih virov razkrije, da je že v srednjem veku v celjski župnijski cerkvi delovala Marijina bratovščina, ki pa se v virih nikoli ne omenja s pridev- kom »pod zvonikom« ali »pod stolpom«. Tako je tudi razumeti vizitacijski zapisnik iz let 1544/45, ki navaja torej Marijin beneficij, imenovan pod zvonikom, bratovščine Naše ljube Gospe. Tudi v opombi Höferjeve izdaje vizitacijskega zapisnika je zabeleženo, da gre pri beneficiju pod zvonikom za beneficij bratovščine Naše ljube Gospe.151 Ta je imela svoj sedež v gotski severni kapeli, v cerkvi pa dodatno pod zvonikom še en beneficij, kar ni nič nenavadnega. Enak primer poznamo ravno iz Konjic, kjer je bratovščina, ki je imela sedež v kapeli sv. Jakoba, hkrati imela v cerkvi še dve na- daljnji kaplaniji, in sicer pri oltarjih sv. Duha ter sv. Erazma in Sebastijana. Od kod trditev, da je bil sedež Marijine bratovščine prav v gotski kapeli? Marijina bratovščina se v Celju omenja že v 15. stoletju. V prepisu listine, izdane 13. novembra 1472 v Vidmu, ki ga hrani Štajerski deželni arhiv, se omenja Joannes Strobol capellanum fraternitatis beate Marie virginis in Cilia /…/.152 V prid tezi, da bi ta bratovščina lahko delovala v cerkvi sv. Dani- jela, bi govorila vsebina listine, s katero je oglejski gubernator in škof Angelo Fasolo, škof v Feltrah, ljubljanskemu škofu poveril odločitev glede spora med kaplanom Janezom (Johannom) Stroblom in Jakobom (Jacobusom) Dachawerjem, ki je bil vikar cerkve sv. Danijela v Celju. Vikar cerkve sv. Danijela v Celju se je namreč pritožil čez kaplana bratovščine blažene Device Marije v Celju, ker naj bi se ta po lastni volji in lahkomiselni drznosti spuščal v dušno pastirstvo, ki je bilo zaupano 144 FEKONJA 1895 (op. 19), str. 751. 145 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 200. 146 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 203–204. 147 OROŽEN 1854 (op. 16), str. 167; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 218. 148 OROŽEN 1854 (op. 16), str. 168–169; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 218. Prim. OŽINGER 1991 (op. 15), str. 257; gl. tudi StLA, GSTA, 92, št. 26. 149 OROŽEN 1971 (op. 17), str. 607; o beneficiju sv. Ane v mestni župnijski cerkvi gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 218–219. 150 HÖFLER 1982 (op. 25), str. 64–67. 151 Gl. HÖFER 1992 (op. 15), str. 246, op. 8. 152 StLA, AUR 7444b; gl. tudi Norbert WEISS, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Verglei chende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte. 3: Quellenteil 1401 bis 1475, Graz 1998 (tipkopis doktorske disertacije), str. 254. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 32 vikarju, ne da bi, kot je bil dolžan, za to zaprosil in dobil dovoljenje in proti volji duhovnika Jakoba. Ker je škof Fasolo želel pravično razsodbo, je zaradi krajevne oddaljenosti prosil za posredovanje ljubljanskega škofa in njemu prepustil odločitev. Četudi bi se vikar Jakob in kaplan Janez lahko spr- la tudi v primeru, da bi kaplan deloval pri kaki drugi celjski cerkvi, spor zaradi dušnega pastirstva vendarle najverjetneje kaže na to, da sta oba delovala pri Sv. Danijelu. Dne 11. marca 1478 se Strobel omenja kot notar savinjskega arhidiakona,153 kot Joanni Strobl cappellano ad beatam Virginem in Cilia se omenja 10. aprila 1479,154 21. januarja 1480 se Joanni Strobel navaja kot cappellano in Cilia,155 22. januarja 1480 pa kot presbiter Ioanni Strobel altariste beate virginis in ecclesia s. Danielis,156 kar je tudi dokaz, da je ta bratovščina dejansko delovala v celjski cerkvi sv. Danijela. Štiri leta za tem, 14. aprila 1484,157 se v virih omenja Primož (Primus) Wasserhoffer, in sicer kot venerabilis domini Primi cappellani fraternitate beate Virginis in Cilia. Primusa Wasserhofferja, kaplana bratovščine blažene Device Marije v Celju, v virih ponovno najdemo v letih 1487 in 1495. Z listino, izdano v Vidmu 14. avgusta 1487, je oglejski generalni vikar Butius de Palmulis zaukazal vsem dolžnikom Marijine kapele v Celju, naj v določenem roku izpolnijo svoje dolžnosti in obveznosti. V tej listini se omenja /…/ collegio et fraternitati beate Marie virginis in Cilia et aliorum quorumcunque debi- torum factorum seu spectantium fundationi seu cappelle eiusdem fraternitatis, in qua est institutus venerabilis dominus Primus Wasserhoffer /…/.158 Govor je torej o kolegiju in bratovščini blažene De- vice Marije v Celju ter celo bratovščinski ustanovi oziroma kapeli, v kateri je bil umeščen častiti go- spod Primož Wasserhoffer. 25. avgusta 1486 se omenja kot Primo cappellano beate Virginis Marie in Cilia,159 1. aprila 1495 pa je špitalski mojster in meščan Celja Mertt Kramer prodal vrt pred Celjem Primožu Wasserhoferju, ki je bil derzeit Kaplan der Liebfrauen-Bruderschaft zu Cilj.160 Iz listine iz leta 1487 je razvidno, da je celjska bratovščina Naše ljube Gospe poleg kaplana imela tudi svojo kapelo,161 ki bi bila lahko prav severna gotska kapela v cerkvi sv. Danijela. Na to bi kazalo nekaj nadaljnjih listin, ki kapelo s tem patrocinijem jasno locirajo v celjsko cerkev sv. Danijela. 27. decem- bra 1476 so tako različni dobrotniki, med njimi tudi Andrej Hohenwarter, volili župnijski cerkvi 153 Gl. prepis v StLA, AUR 7697c; gl. tudi WEISS 1998 (op. 132), str. 25. Zakaj Norbert WEISS, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozi- algeschichte. 1: Darstellungsteil, Graz 1998 (tipkopis doktorske disertacije), str. 223, 229 (enako Norbert WEISS, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte, Graz 2002 (Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 46), str. 223, 229), kot leto, od katerega se v Celju listinsko omenja bratovščina Naše ljube Gospe, omenja šele leto 1487, ni jasno, gre pa najverjetneje za nehoten spregled listine iz leta 1472. 154 NŠA Videm, ACAU, Acta Curiae, 330, fol. 273v; prepis v StLA, AUR 7767a; gl. tudi VALE 1943 (op. 127), str. 261, op. 4; WEISS 1998 (op. 132), str. 44–45. 155 NŠA Videm, ACAU, Acta Curiae, 330, fol. 368r; prepis v StLA, AUR 7815; gl. tudi WEISS 1998 (op. 132), str. 48. 156 NŠA Videm, ACAU, Acta Curiae, 330, fol. 369r; prepis v StLA, AUR 7815c; gl. tudi VALE 1943 (op. 127), str. 261, op. 4 (z letnico 1482); WEISS 1998 (op. 132), str. 50. 157 NŠA Videm, ACAU, Acta Curiae, 331, fol. 667v; prepis v StLA, AUR 7982a; gl. tudi VALE 1943 (op. 127), str. 261, op. 4, str. 243, op. 4; WEISS 1998 (op. 132), str. 70. 158 NŠA Videm, ACAU, Acta Curiae, 333, fol. 414v; prepis v StLA, AUR 8214; gl. tudi WEISS 1998 (op. 132), str. 80–81. VALE 1943 (op. 127), str. 261, op. 4, navaja, da je imel Wasserhoffer tudi leta 1487 beneficij. Neki Primus Wasserhofer de Stain je leta 1465 vpisan kot bakalaver dunajske artistične fakultete, gl. Primož SIMONITI, Huma- nismus bei den Slovenen. Slowenische Humanisten bis zur Mitte des 16. Jahrhunderts (ur. Marija Wakounig), Wien 2008, str. 297. 159 Gl. prepis v StLA, AUR 8121; gl. tudi VALE 1943 (op. 127), str. 243, op. 4; WEISS 1998 (op. 132), str. 77–78. 160 StLA, AUR 9353; gl. tudi WEISS 1998 (op. 132), str. 124. 161 Prim. WEISS 1998 (op. 132), str. 227. MIJA OTER GORENČIČ 33 sv. Danijela sredstva za večne maše, ki jih je za to določen kaplan moral opra- vljati v kapeli Naše ljube Gospe (in sand Daniels pharkirchen zu Cily in unser(n) lieben frawn cappeln), in sicer pri oltarju na desni strani, ki je posvečen sv. Janezu Evangelistu, apostolu Petru in sv. Dorote- ji.162 Sv. Janez Evangelist je naslikan tudi v vzhodnem delu kapele v ločnih poljih pod sosvodnicami, in sicer desno od Veroni- kinega prta v osrednjem polju na vzhodni steni (sl. 7). Ta listina nas torej ne seznanja samo s tedanjim patrocinijem enega od stranskih oltarjev, marveč tudi s tedaj uve- ljavljenim patrocinijem kapele. V tej listini izstopa tudi število dobrotnikov, skupno šest (člani bratovščine?), ki so volili sredstva za opravljanje večne maše. Andrej Hohenwarter, ki je bil med letoma 1457 in 1470 glavar metliške grofije, v letih 1475–1502 pa glavar na gradu Zgornje Celje, poleg tega pa je imel tudi častni položaj dednega stolnika na Kranjskem,163 je bil najverjetneje tudi član katere od bratovščin, ki so delovale pri celjski cerkvi sv. Danijela, v kateri je ohranjen ne samo njegov nagrobnik, marveč tudi nagrobnik njegove žene Suzane von Auersperg. Oba sta bila med drugim tudi člana bratovščine sv. Rešnjega Telesa, ki je delovala v Metliki in se je leta 1466 združila s tamkajšnjo bratovščino Naše ljube Gospe.164 Po drugi strani prav Andreja Hohenwarter- ja srečamo tudi v povezavi z listinami, ki se navezujejo na dravskopoljsko bratovščino, kar je še ena (pozno)srednjeveška povezava med dravskopoljsko bratovščino in Celjem.165 Kaplan bratovščine Naše ljube Gospe v Celju se omenja tudi v dokumentu iz leta 1498, v ka- terem Primoss Wasserhoffer der Zeyt Cadplan Unser Lieben frauen Bruderschafft zu Cilli piše, kaj je iz ljubezni, zvestobe in prijateljstva dal svojemu ljubemu bratu Ulriku Wasserhofferju, tržanu v Šoštanju.166 Na podlagi predstavljenega se zdi, da se tudi navedba Fridericus Walpurger, rector altaris 162 Zgodovinski arhiv Celje, L 7 Min, dostopno na: https://www.monasterium.net/mom/SI-ZAC/Minoritski/SI_ ZAC_L_7_Min/charter?_lang=deu (4. 6. 2022). Prim. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 206–207; HÖFLER 1982 (op. 25), str. 64–65; HÖFER 1992 (op. 15), str. 241–242. 163 Gl. Miha KOSI, Graffschaft Mettling. Razvoj dežele in deželnega plemstva metliške grofije od 13. do konca 15. stoletja, Neumarkt–Möttling–Metlika. Nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja (ur. Janez Weiss), Metlika 2018, str. 71–72. 164 Gl. Janez WEISS, Samostan frančiškanov pri Gradcu v Beli krajini in njegovi plemiški ustanovitelji, Metlika 2021, str. 28–29. O njunih nagrobnikih gl. Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 1, Graz 1878, str. 80; Emil KROPF, Notizen, Mittheilungen der k. k. Central-Comission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, n. F. 7, 1881, str. LXXIV– LXXV; Marijan MAROLT, Celjski nagrobniki 15. in 16. stoletja, Zbornik za umetnostno zgodovino, 8, 1928, str. 77, 78–82; MAROLT 1931 (op. 61), str. 22, 25, 30–32; Emilijan CEVC, Gotsko kiparstvo, Ljubljana 1967 (Ars Slove- niae), str. XXVII, kat. št. 54; Emilijan CEVC, Poznogotska plastika na Slovenskem, Ljubljana 1970, str. 22–24, 71, 72–73. O Andreju Hohenwarterju gl. tudi Andrej NARED, Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518, Ljubljana 2009 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 7), str. 163–164. 165 Gl. npr. StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 31–32; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 233. 166 StLA, Innerösterreichischer Hofkammer, Sachabteilung der Hofkammer, K. 62, H. 1, fol. 177r–178v. 7. Sv. Janez Evangelist na vzhodnem sklepu oboka, ok. 1410–1420, kapela Žalostne Matere Božje, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 34 beate Marie virginis in cappella maiori ecclesie parrochialis sancti Danielis in Cilia z dne 7. februar 1458, za katero Robert Peskar piše, da ni jasno, ali se »omemba nanaša na Marijin oltar v kapeli ali pa le na Marijin oltar na pevskem koru«,167 zaradi eksplicitne navedbe najverjetneje vendarle nanaša prav na severno kapelo,168 saj v virih ne zasledimo omembe Marijine kapele na koru ali pod zvonikom. Ome- njeni Walpurger se v virih omenja še enkrat, in sicer v habsburški fevdni knjigi za celjsko posest, in sicer iz časa med letoma 1457 in 1461, kjer ga najdemo kot Fridreich Waldpurg caplan vnsr frawn altar zu Cili.169 V Celju je bila kapela z oltarjem blažene Device Marije sicer tudi v celjski mestni rezidenci (Knežji dvor);170 v listini, izdani 1. oktobra 1400, se omenjata capella et altare beate Marie virginis in castro Cilie in plebe sancti Daniel, ko je bil vernikom na določene praznike zagotovljen 40-dnevni odpustek,171 vendar iz listin ni znano, da bi pri grajski kapeli delovala tudi bratovščina. Da se omemba Friderika Walpurgerja nanaša na gotsko kapelo celjske župnijske cerkve, potrjuje Ignac Orožen, ki tega duhovnika navaja kot edinega znanega srednjeveškega kaplana pri Marijinem oltarju z beneficijem B. V. Mariae Dolorosae v celjski kapeli (Kaplan B. M. V. in sacello).172 Listina, izdana 7. februarja 1458, je hkrati tudi najstarejši vir o oltarju in cappella maiori ecclesie parrochialis sancti Danielis. Z bratovščino je bila bržkone povezana tudi poslikava zahodne zunanje stene kapele (sl. 8). Pod ikonografskim motivom Hortus conclusus iz časa okoli 1520–1530 so namreč na tej steni sledo- vi starejše poslikave iz prve polovice 15. stoletja z apostolom in klečečo donatorico.173 Gorazd Bence je na podlagi še vidnih fragmentov mnenja, da je starejša plast poslikave (sl. 9) zavzemala celotno steno nad gotskim portalom, da jo je uokvirjala baldahinska arhitektura in da je bila v središču Marija z Jezusom z vrsto svetnikov. Domneva, da se je k Mariji z obeh strani v priprošnji obračalo več donatorjev. Pomenljivo je, da Bence poslikavo v slovenskem prostoru vzporeja s poslikavo v tretji poli konjiške severne kapele.174 V pregledanih virih kapela nastopa ali s patrocinijem sv. Treh kraljev ali z Marijinim patroci- nijem, enako neenotne pa so tudi navedbe za oltar, pri katerem je bil beneficiat Tomaž Hren. Ignac Orožen tako navaja, da je nadvojvoda Karel Hrenu 13. maja 1573 podelil beneficij Naše ljube Gospe in sacello Trium Regum.175 Po drugi strani pa Polidor Montagnana eksplicitno omenja B[eneficium] 167 PESKAR 2005 (op. 66), str. 186. 168 Listina se hrani v StLA, AUR 6653a; gl. tudi WEISS 1998 (op. 152), str. 172–173. Na katero bratovščino, ki je nekdaj delovala v Celju, se v svoji listini, izdani 14. septembra 1374, s katero je v cerkvi sv. Danijela ustanovil več- no mašo, sklicuje celjski grof Herman, ni jasno. Za listino gl. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (ARS) Zbirka listin, 1063/5986. V letu, ko je bila izdana listina, celjska kapela domnevno še ni bila v gradnji. 169 StLA, Archiv Cilli, Herrschaft und Stadt, K. 3, H. 17, fol. 70r. 170 Gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 145–146. 171 ARS, CE II 108. 172 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 263. 173 HÖFLER 2004 (op. 29), str. 91. 174 Gorazd BENCE, Donatorska podoba 14. in 15. stoletja na Štajerskem. Vizualizacija naročnikov v srednjeveških sakralnih prostorih, Ljubljana 2017 (tipkopis doktorske disertacije), str. 41–42. 175 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 249, 264–265. FEKONJA 1895 (op. 19), str. 751, piše, da so kapelo »utemeljili celjski grofi« in da je beneficij Naše ljube Gospe med letoma 1573 in 1598 imel Tomaž Hren. OROŽEN 1971 (op. 17), str. 607, navaja, da je bil Tomaž Hren kaplan bratovščine pri oltarju blažene Device v kapeli sv. Treh kraljev. Franci PETRIČ, Življenjska pot Tomaža Hrena (1560–1630), Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 78– 79, navaja, da je Hren navedenega dne pridobil beneficij Žalostne Matere Božje v kapeli sv. Treh kraljev v celjski župnijski cerkvi, ki ga je obdržal vse do škofovskega posvečenja leta 1599. France Martin DOLINAR, Ljubljanski škofje, Upodobitve ljubljanskih škofov (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2007, str. 27, piše le, da je Tomaž Hren 13. maja 1573 prejel »beneficij v župnijski cerkvi v Celju«. MIJA OTER GORENČIČ 35 trium Regum in Eccl[es]ia e[st] sub Collat[ione] Arch[iducis] quod possidet D[omi]n[u]s Thomas Kreen Can[onicus] Labacen[sis].176 Josip Turk je leta 1928 zapisal, da je Gašper Žitnik 13. maja 1573 od nad- vojvoda Karla za Tomaža Hrena pridobil beneficij Žalostne Matere Božje v kapeli sv. Treh kraljev v celjski župni cerkvi, ki ga je obdržal do leta 1599,177 Ana Lavrič pa po drugi strani piše, da je za To- maža Hrena pri nadvojvodu Karlu Hrenov stric Gašper Žitnik, doktor prava in profesor na dunajski univerzi, pridobil beneficij sv. Treh kraljev v kapeli Žalostne Matere Božje pri opatijski cerkvi.178 V Hrenovih vizitacijskih protokolih iz leta 1624 preberemo, da mu je nadvojvoda Karel podelil Benefi- cium B. MARIÆ Virginis Sacello TRIUM Reggum Cilleæ.179 Kaplanija Naše ljube Gospe im Sacell se omenja 13. septembra 1506,180 leta 1584 se prav tako še omenja kaplanija pri oltarju Naše ljube Gospe im Sacell zu Cilli,181 medtem ko Montagnanov popis cerkva na Štajerskem v župniji sv. Danijela v Celju iz časa med letoma 1592 in 1596 med 176 HÖFLER 1982 (op. 25), str. 64. Beneficij sv. Treh kraljev v rokah Tomaža Hrena omenjata tudi HÖFLER 1982 (op. 25), str. 15–16; PESKAR 2005 (op. 66), str. 186. 177 Josip TURK, Tomaž Hren, Bogoslovni vestnik, 8, 1928, str. 2. 178 LAVRIČ 1988 (op. 21), str. 22. Za Žitnika gl. tudi Walter LUKAN, Gradivo k biografiji škofa Tomaža Hrena v dunajskih arhivih, Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 9–10; Vlado VALENČIČ, Žitnik, Gašper, palatinski grof (okoli 1535–1585), Slovenska biografija, 2013 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi902880/#slovenski-biografski-leksikon (11. julij 2022)). 179 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), NŠAL 11, Škofijski protokoli, šk. 1, Hrenov protokol 2, fol. 348. 180 StLA, Hofschatzgewölbebuch 4, fol. 978; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 264; WEISS 1998 (op. 132), str. 178. 181 Gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 264–265. 8. Poslikava zahodne stene kapele Žalostne Matere Božje, prva polovica 15. stoletja in 1520–1530, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje 9. Poslikava zahodne stene kapele Žalostne Matere Božje, fragment spodnje plasti poslikave iz prve polovice 15. stoletja, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 36 drugim našteva beneficium B. Virginis sub Turri; beneficium trium Regum /…/; in beneficium B. Virginis Archidux collator possessor /…/.182 Janez Höfler domneva, da bi bil slednji beneficij morda lahko beneficij v kapeli Matere Božje v celjskem Knežjem dvoru,183 vendar pa bi se ta navedba prav lahko nanašala na severno gotsko kapelo v župnijski cerkvi in tamkajšnji Marijin oltar, ki se omenja tako v času pred kakor tudi v času po Montagnanovem popisu. Beneficiat tega oltarja je bil običajno imenovan beneficiatus caesareus, ker je bil deželni vojvoda kot dedni naslednik grofov Celjskih collator beneficija.184 Prav vojvoda pa je bil collator tudi Marijinega beneficija, ki ga omenja Montagnana, a ne navaja njegove točne lokacije. Marijina bratovščina na Dravskem polju je v tem času imela poleg pri konjiškem oltarju sv. Jakoba prezentacijsko pravico še pri oltarjih sv. Ane v Slovenski Bistrici in sv. Duha v konjiški župnijski cerkvi, na oltar sv. Erazma in Sebastijana v Konjicah je prezentiral nadvojvoda, za Marijin oltar v Maj- šperku in bistriški beneficij B. Vir[ginis] in Ciuitate pa v tem popisu prezentacijska pravica ni navedena.185 Štajerski deželni davčni register še leta 1623 omenja ULF. Kaplanei im Sacell in hkrati tudi še ULF. Kaplanei unterm Glockenturm.186 Zgovorna je tudi še vizitacija iz zgodnjega 18. stoletja, iz katere pa izvemo, da so bili tedaj v kapeli Žalostne Matere Božje trije oltarji, in sicer veliki ter dva stranska, oba prav tako Marijina: desni Žalostne Matere Božje, levi blažene Device Marije. Vizitator je leta 1706 med drugim ukazal, naj vse tri oltarje v kapeli, ker so po- svečeni, zaznamujejo s črnim križem. V cerkvi se kot drugi oltar omenja oltar Device Marije, Marijin oltar je stal tudi v novozgrajeni kapeli sv. rožnega venca. Leta 1706 je vizitator določil, naj za odobritev rožnovenske bratovščine zaprosijo pri arhidiakonu; bratovščina je takrat v cer- kvi sicer delovala tudi pri otlarju sv. Rešnjega telesa. Pod zvonikom je stal še oltar Mariijine- ga obiskovanja. V začetku 18. stoletja je bilo tako v cerkvi kar šest Marijinih oltarjev, od tega trije v gotski kapeli. Trije od šestih Marijinih oltarjev so imeli tudi beneficije: prvi beneficij, t. i. rogaška ustanova, je bil pri oltarju bl. Device Marije, ki je tokrat lociran a dextris, torej na 182 HÖFLER 1982 (op. 25), str. 64. 183 HÖFLER 1982 (op. 25), str. 65. O kapeli gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 145–146; gl. tudi Janez HÖFLER, Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300–1535), Ljubljana 2018 (Historia artis. Zbirka Oddelka za umetnostno zgodovino. Podzbirka ICCHS), str. 52. OROŽEN 1971 (op. 17) str. 609, piše, da se beneficij sv. Marije v spodnjem celjskem gradu »omenja samo še leta 1460«. 184 O tem gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 272. 185 Gl. HÖFLER 1982 (op. 25), str. 16, 80, 82, 84. HÖFER 1992 (op. 15), str. 257, za kaplanijo v Majšperku navaja: Le- hensherrn ist die statt und gmaine burgerschafft zu Feistritz. Die vogtey gehört der herrschafft Monnsperg zue. Con- firmator ist der patriarch zu Aglan. Prim. OŽINGER 1991 (op. 15), str. 154, 167–168, 174, 329, 346, 403, 461–462, 779. HÖFLER 1982 (op. 25), str. 83, Montagnanove omembe Marijinega beneficija ne povezuje z dravskopoljsko bratovščino, marveč piše, da gre pri tem beneficiju za »cerkev Matere Božje v mestu«. Da gre za bratovščinsko kaplanijo, je razvidno iz HÖFER 1992 (op. 15), str. 242–243: Die caplaney Unser Lieben Frauen zu Feistritz in der statt. Fundator ist die groß bruederschafft im Traafelldt, der stifftbrief ist verbrunnen. Lehensherrn sein die burger und gmaine stadt zu Feistritz. Confirmator ist ein pharrer zu Feistritz anstatt des patriarchen zu Aglan. 186 Franz PICHLER, Landschaftliche Steuerregister des 17. und 18. Jahrhunderst, Mitteilungen des Steiermärkisches Landesarchives, 9, 1959, str. 43; v Konjicah (str. 51) omenja Kaplanei St. Jakob »im Stock«. Zanimiv pregled nad nihanjem imena prinaša pregled urbarjev za konec 17. in prvo polovico 18. stoletja: StLA, GSTA, 128, 5–14, 129: v zavoju 10 najdemo urbarje beneficija oltarja Naše ljube Gospe im Sacell v župnijski cerkvi v Celju za leta 1694, 1701 in 1707, v zavoju 11 so hranjeni registri, naslovljeni Getraidt Zechendt Register, za leta 1727, 1731 in 1732 za beneficij Beatissimae Matris Dolorosae in Sacelo zu Cilly. Urbarja v 12. zavoju sta iz leta 1748 in se nanašata na Beneficium Unser Lieben Frauen B. M. V. Matris Dolorosae, medtem ko se urbarja iz let 1753 in 1755 v istem, torej 12. zavoju, nanašata le še na Beneficio B. M. B. Matris Dolorosa in Sacello zu Cilli. Inventar oltarja Naše ljube Gospe v kapeli župnijske cerkve v Celju, ki je bil sestavljen po odredbi nadvojvode Karla, daje vtis, da je bil v kapeli tedaj en sam, in sicer Marijin oltar, gl. StLA, GSTA, 170, 3. del, dokument št. 8. MIJA OTER GORENČIČ 37 desni strani. Prav iz te vizitacije je tako razvidno, da je bil ta oltar v župnijski cerkvi. Pri oltarju Marijinega obiskovanja pod zvonikom je bila ustanova za organista, patron tega beneficija je bil magistrat; pri glavnem oltarju v kapeli Žalostne Matere Božje pa je bil cesarski beneficij.187 Čeprav sega najstarejši podatek o celjski bratovščini, ki mi ga je zaenkrat uspelo najti, v čas po izumrtju grofov Celjskih, lahko domnevamo, da je bratovščina delovala že v prvi polovici 15. stoletja in da so bili njeni člani tudi Celjani. Robert Peskar je v konjiški kapeli upravičeno pogrešal Marijin oltar, ki bi ga glede na Marijino bratovščino vsekakor lahko pričakovali, vendar v virih ni izpričan.188 Dejstvo, da je bil sedež bratovščine v kapeli, ki sploh ni bila posvečena Mariji, marveč sv. Jakobu, bi bila lahko za grofe Celjske kot elitne člane bratovščine pomembna vzpodbuda, da sami poskrbijo za to, da bo bratov ščina dobila novo kapelo z Marijinim oltarjem. Ker so v Celju Cel- jani zgradili imenit no reprezentativno kapelo, bi se zlahka njim porodila ideja o prestavitvi sedeža bratovščine. Hrenova prestavitev sedeža bi namreč kazala na neko povezavo konjiške bratov ščine s celjsko kapelo prek grofov Celjskih že v srednjem veku. Tomaž Hren je »povsod poživljal delovanje starih kongregacij in pospeševal ustanavljanje novih«.189 Z idejo o prenosu bratovščinskega sedeža iz Konjic v Celje, in to prav v to konkretno kapelo in ne v katero drugo celjsko kapelo ali cerkev, se je zagotovo navezal na neko starejšo tradicijo oziroma na neko starejšo povezavo te kapele s konji- ško bratovščino. V prid tej tezi bi kazalo tudi pismo, datirano 1. maja 1623, v katerem prošt celjske bratovščine Marije sedmih bolečin, nad duhovnik in župnik v Laškem Baltazar Tavčar (Tautscher) škofa Tomaža Hrena med drugim prosi za relikvije in vabi k posvetitvi kapele na praznik Kri- stusovega Vnebohoda. Škofa pri tem imenuje restavratorja bratovščine Marije sedmih bolečin.190 Omemba Tomaža Hrena kot restavratorja se seveda v prvi vrsti nanaša na to, da je Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju delovala že v srednjem veku,191 vendar pa izraz restavrator odpira tudi možnost širšega razumevanja v smislu obuditve bratovščinskih pobožnosti prav v tej kapeli. Tomaž Hren je kot kaplan oltarja in sacello Trium Regum v Celju192 zagotovo poznal tudi zgodovino kapele. Ignac Orožen je menil, da je škof Hren kot restavrator bratovščine le-to sam ali prek name- stnikov celo vodil.193 To je domneval na podlagi podatka, da so bili na bratovščinski kongregaciji 5. novembra 1613 župniki Andrej Fellmann, Franc Magerle in Peter Waldtschin zbrani namesto ljubljanskega škofa.194 Ignac Orožen pa v svoji knjigi iz leta 1880 ne omenja195 še enega, v našem kontekstu izjemno pomenljivega podatka, in sicer da je Hren v času do škofovske posvetitve užival ne le beneficij v celjski kapeli, marveč tudi beneficij sv. Jakoba v župnijski cerkvi v Konjicah,196 kar je še en dokaz o povezanosti obeh lokacij pred prestavitvijo sedeža. Celjska kapela bi bila v srednjem veku lahko neke vrste dodatno svetišče, v katerem so grofje Celjski opravljali pobožnosti, ki jih je pospeševala dravskopoljska bratovščina, saj so v njej ustanovili 187 StLA, GSTA, 92, št. 26. Za opozorilo na ta vizitacijski zapisnik in pomoč pri njegovi pravilni interpretaciji se naj- lepše zahvaljujem dr. Ani Lavrič. 188 Gl. PESKAR 2005 (op. 66), str. 271. 189 LAVRIČ 1988 (op. 21), str. 25. 190 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 85–86, 249–250. 191 Bratovščina je bila razpuščena v drugi polovici nemirnega 16. stoletja, gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 249. 192 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 249. 193 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 250. 194 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 250, 254. 195 Gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 273. 196 Gl. Anton KOBLAR, Drobtinice iz furlanskih arhivov, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 2, 1892, str. 65. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 38 tudi bratovščinski beneficij. Že v srednjem veku pa morda korenini tudi ideja o prenosu sedeža v celj- sko kapelo. Ker to ni bila lahka naloga, so grofje v celjski kapeli očitno najprej osnovali novo Marijino bratovščino, ki je v sodobni umetnostnozgodovinski literaturi ostala tako rekoč povsem spregledana. Češčenje Marije je bilo v celjski kapeli sv. Treh kraljev močno prisotno že dosti prej kot šele konec 16. stoletja oziroma že v srednjem veku. To na prvem mestu potrjuje beneficium zu Cilly auf Unser Lieben Frauen altar v župnijski cerkvi sv. Danijela, ki ga navaja vizitacija iz let 1544/45197 in ga je Ignac Orožen enačil s kaplanijo Naše ljube Gospe in sacello trium regum, ustanovo grofov Celjskih.198 Orožen ne omenja ne, kdo od Celjskih naj bi bil ustanovitelj, ne katerega leta, prav tako za ta podatek ne citira nobenega vira. Navaja le, da je v kapeli stal Marijin oltar, pri katerem so grofje Celjski imeli patronat oziroma pri njem ustanovili beneficij, imenovan Naše Ljube Gospe ali Žalostne Matere Božje (»u. l. Frau in sacello Trium Regum« oder »Matris Dolorosae«).199 Češčenje Žalostne Matere Božje v celjski in konjiški kapeli in tamkajšnjih bratovščinah Da so Žalostno Mater Božjo častili v celjski kapeli že v srednjem veku, potrjuje že srednjeveška ikonografija kapele. Ohranjene obočne poslikave, stavbno kiparstvo in izjemno kvalitetna plastika Pieta ne kažejo povezav z ikonografijo sv. Treh kraljev. Nasprotno, ohranjeni kip skupaj s podobo Prestola milosti nad njim razkriva poudarjeno češčenje bolečine, saj je kip Pieta, Mater Dolorosae (sl. 10), postavljen v korelacijo s trpečim Bogom Očetom, ki, tako kot Marija, drži v rokah mrtvega Sina (sl. 11). Za kip Pieta iz okoli leta 1400, delo potujočega češkega kiparja,200 ni izpričano nobeno drugo mesto in je najverjetneje že od nastanka v tej kapeli.201 Že France Stele je bil mnenja, da Pieta in obočna poslikava predstavljata ikonografsko celoto in da je poslikava, ki se povezuje z Žalostno Materjo Božjo, nastala »v zvezi s to Marijo« oziroma »kot spremstvo za tak ne pa mogoče za kakšen 197 HÖFER 1992 (op. 15), str. 246. 198 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 83, 200, 263–264. 199 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 83, gl tudi str. 200, 263–264, 266. STOPAR 1971 (op. 35), str. 67, navaja, da se je ta listina ohranila, vendar citira »le« Ignaca Orožna. 200 Klementina JURANČIČ, Lepa Sočutna, Gotika v Sloveniji 1995 (op. 91), str. 177, 179; SCHULTES 1995 (op. 92), str. 180, 181 (avtor dopušča možnost datacije tudi pred letom 1400); Janez HÖFLER, Die Grafen und Fürsten von Cilli als Mäzene und Förderer der Kunst, Sigismund von Luxemburg. Ein Kaiser in Europa. Tagungsband des internationalen historischen und kunsthistorischen Kongresses in Luxemburg, 8.–10. Juni 2005 (ur. Michel Pauly, François Reinert), Mainz am Rhein 2006, str. 340; HÖFLER 2009 (op. 99), str. 583, 584. GRAUS 1887 (op. 62), str. CXCVI, je kip umestil v 14. stoletje; Karl GARZAROLLI VON THURNLACKH, Mittelalterliche Plastik in Steiermark, Graz 1941, str. 101, je kip postavil v čas 1420–1425 in ga pripisal Mojstru iz Großlobminga. CURK 1966 (op. 60), str. 18, in STELE 1972 (op. 88), str. LXXV, sta plastiko umeščala v začetek 15. stoletja. CEVC 1967 (op. 164), str. XVI, kat. št. 29, jo je umestil v čas okoli leta 1400 in zapisal, da je oblikovno izhodišče pri tem kipu češko-šlezijsko. Emilijan CEVC, Gotska plastika na Slovenskem, Narodna galerija, Ljubljana 1973, str. 97–98, je kip datiral v čas okoli let 1410–1415 in ni izključeval salzburškega izhodišča. Dieter GROSSMANN, Werkverze- ichnis, Stabat Mater. Maria unter dem Kreuz in der Kunst um 1400. Ausstellung im Salzburger Dom 1. Juni bis 15. September 1970, Dommuseum, Salzburg 1970, str. 86: prvo desetletje 15. stoletja s pripisom, da gre za salzburško delo ali morda delo pod salzburškim vplivom. Jože ANDERLIČ, Marijan ZADNIKAR, Kunst in Slowenien. Archi- tektur, Malerei und Plastik im Sakralbereich, Wien-München 1985, str. 104, sta plastiko umestila v čas okoli leta 1410 in ji tako kot že Emilijan Cevc pripisala češki izvor. 201 Gl. STELE 1970 (op. 87), str. 270; HÖFLER 2006 (op. 200), str. 340; HÖFLER 2009 (op. 99), str. 583. SCHULTES 1995 (op. 92), str. 175, nasprotno navaja, da sploh ni gotovo, če je bila plastika izdelana za to kapelo, ki je bila sprva posvečena sv. Trem kraljem. MIJA OTER GORENČIČ 39 starejši oltar sv. Treh kraljev ali kaj podobnega«.202 Okoli motiva Prestol milosti so razporejeni angeli z arma Christi, dodatno pa trpljenje in bolečino naglašata tudi motiv sv. Janeza Evangeli- sta in Veronikin prt.203 Domnevamo lahko, da je na spremembo oziroma natančnejše definiranje 202 Gl. STELE 1970 (op. 87), str. 270, kjer je poslikavo umestil v prva desetletja 15. stoletja. V svojih zapiskih je leto pred tem (ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (UIFS), Terenski zapiski Franceta Steleta, XXA, 1969, 8) o obočni poslikavi v kapeli zapisal, da gre za odlično kvaliteto iz leta 1410–1420, in dodal »štajer- sko-dunajsko češko«. ZADNIKAR 1973 (op. 89), str. 28, 31, celjsko kapelo na podlagi skladnosti arhitekture, pla- stičnega okrasja in slikarstva prepoznava za veliko celostno umetnino, časovno pa je poslikavo umestil »kakšno desetletje po pozidavi kapele«; slednjo je postavil v čas takoj po letu 1400. STOPAR 1971 (op. 35), str. 74, 78, 79, je na podlagi poudarjene motivike trpljenja domneval sočasni nastanek poslikave in kipa Pieta. Janez HÖFLER, Stensko slikarstvo na Slovenskem med Janezom Ljubljanskim in Mojstrom sv. Andreja iz Krašc, Ljubljana 1985, str. 9, je o času poslikave oboka zapisal, da je nastala verjetno sočasno s kapelino »novo plastično opremo v drugem desetletju 15. stoletja«; Janez HÖFLER, Die gotische Malerei Villachs. Villacher Maler und Malerwerkstätten des 15. Jahrhunderts. 1: Darstellung, Villach 1981, str. 80: okoli leta 1415, str. 133, op. 34: drugo desetletje 15. stoletja. STOPAR 1971 (op. 35), str. 47, 78, STELE 1972 (op. 88), str. XV, LXXV, HÖFLER 2004 (op. 29), str. 23, 88, 91, in HÖFLER 2006 (op. 200), str. 340, ter HÖFLER 2009 (op. 99), str. 583, 584, poslikavo oboka postavljajo v čas okoli let 1410–1420; Andreas BESOLD, Prestol milosti, simboli evangelistov, cerkveni očetje, angeli z orodji mučenja (Poslikava oboka). Angel s kladivom, Gotika v Sloveniji 1995 (op. 91), str. 246, 248, poslikavo postavlja v čas okoli let 1420–1430; enako Andreas BESOLD, Bemerkungen zu neuentdeckten Wandmalereien in Kärnten, Carinthia I. Zeitschrift für geschichtliche Landeskunde von Kärnten, 187, 1997, str. 332–333, op. 9; PESKAR 2005 (op. 66), str. 187, poslikavo postavlja dobro desetletje po obokanju. Ivan STOPAR, Mojster Friderik Beljaški in freske v celjski Marijini kapeli, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 24, 1988, str. 23, 31, je poslikavo umestil v sredo drugega desetletja 15. stoletja ali »morda celo v leto 1413«. 203 Prim. STELE 1970 (op. 87), str. 270; STOPAR 1971 (op. 35), str. 74–75; STOPAR 1988 (op. 202), str. 22–23. V kapeli je najti tudi nekaj simbolike števila sedem (denimo sedemkraka zvezda na sklepniku nad oltarjem, personifika- cija sedmih smrtnih grehov Siebenlasterweib na eni od obočnih konzol), vendar pa tega ne moremo povezovati z ikonografijo Marije sedem žalosti, saj se je to število v zvezi z njenim trpljenjem izoblikovalo šele konec srednjega 10. Pieta, ok. 1400, kapela Žalostne Matere Božje, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 40 marijanskega patrocinija celjske in nato tudi dravskopoljske bratovščine vplivalo prav močno če- ščenje Žalostne Matere Božje v celjski kapeli. Grofje Celjski se s tem kažejo kot častilci in promo- torji kulta Žalostne Matere Božje. Ignac Orožen navaja, da je bratovščino Marije sedmih bolečin razširil servitski red kmalu po svoji ustanovitvi v 13. stoletju. V savinjski arhidiakonat naj bi bila po njegovi oceni vpeljana morda že v 13., zagotovo pa v 14. stoletju, ko je imela svoj osrednji sedež sprva v Konjicah, po pre- nosu pa v Celju.204 Tudi Avguštin Stegenšek je zapisal, da so bratovščino Marije Žalostne razširjali serviti.205 Da je bila »ta po redovnikih servitih osnovana bratovščina« v Celju uvedena »vsaj takoj v drugi poli 14. stoletja« in je bila najimenitnejša, najbolj sloveča in razširjena po vsem savinjskem arhidiakonatu med duhovniki, plemenitaši, meščani in kmeti, je zapisal Andrej Fekonja.206 France Martin Dolinar navaja, da je najstarejšo znano tovrstno bratovščino leta 1493 ustanovil »Janez iz Coudenberga v Flandriji«.207 Te navedbe je treba nekoliko korigirati in specificirati, saj bo to tudi v pomoč pri čim ustreznejšem definiranju časa spremembe patrocinija dravskopoljske bratovščine. Začetki širjenja češčenja trpeče Marije, Matris dolorosae, segajo v 11. stoletje, ko se je pod vpli- vom intenzivnejših kontaktov med vzhodno in zahodno Cerkvijo v času križarskih vojn kult raz- širil na Zahod. Najprej se je uveljavil v italijanskih in francoskih deželah, v 12. stoletju v španskih, angleških in flamskih, v 13. stoletju so k razširitvi češčenja pomembno doprinesli uboštveni redovi, vrhunec pa je kult doživel v 14. in 15. stoletju. Pomemben zagon v češčenju je po letu 1348 povzročil veka, gl. Elke BAYER, Wilhelm BREUER, Sieben Schmerzen Mariens, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 6, St. Ottilien 1994, str. 157–158. 204 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 221. 205 STEGENŠEK 1908 (op. 77), str. 344. 206 FEKONJA 1895 (op. 19), str. 752; avtor je na tem mestu očitno povzemal po OROŽEN 1854 (op. 16), str. 170. 207 DOLINAR 1998 (op. 95), str. 8. 11. Prestol milosti in angeli z arma Christi, ok. 1410–1420, kapela Žalostne Matere Božje, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje MIJA OTER GORENČIČ 41 pojav črne smrti.208 Razširjene Marijine tožbe (Marienklagen), ki so v veliki meri temeljile na trakta- tu Bernarda iz Clairvauxa De planctu b. Mariae, so v pesniški obliki predočale Marijino trpljenje, ki ga je sv. Bonaventura predstavil v oficiju Officium de compassione Beatae Mariae Virginis. K dodatni priljubljenosti tovrstnih pobožnosti so pripomogli še besedilo Stabat Mater, kult Žalostne Matere Božje, ki so ga raširjali serviti, himne in druge duhovne igre, ustanovitev praznika in prve bratov- ščine.209 Praznik Marije sedmih bolečin korenini v določilu provincialne sinode v Kölnu leta 1423, da se v petek po tretji velikonočni nedelji praznuje Commemoratio angustiae et doloris B. Mariae Virginis, kar je bilo sprva razširjeno večinoma v severnejših deželah Evrope. Z obhajanjem praznika so bili povezani tudi odpustki.210 Čeprav je bil praznik Mater dolorosa oziroma Mater compatiens v cerkvenem koledarju jasno ločen od praznika Žalostne Matere Božje (Beatae Mariae Virginis Perdo- lentis), ki ga Cerkev obhaja 15. septembra, sta se ta dva termina oziroma ti dve pobožnosti v praksi zamenjevali in prepletali druga z drugo. Tudi Jan van Coudenberghe, ki ga omenja France Martin Dolinar, se v svoji zgodovini bratovščine Marije sedmih bolečin, ki jo je napisal leta 1519, sklicuje na praznik, vpeljan leta 1423.211 Zaradi specifičnega razvoja tako Ritus Romanus spomin Septem dolo- rum Beatae Mariae Virginis obhaja dvakrat; v misalu in brevirju ga najdemo na petek pred cvetno nedeljo in 15. septembra.212 Jan van Coudenberghe, ki je skrbel za duhovno oskrbo v cerkvah sv. Petra in Pavla v Reimerswa- alu, sv. Egidija v Abbenbroeku in Kristusa Odrešenika v Brugesu, je svojo znamenito bratovščino Marije sedmih bolečin pod patronatom Filipa Lepega v teh treh cerkvah osnoval leta 1492.213 208 Donna Spivey ELLINGTON, From Sacred Body to Angelic Soul. Understanding Mary in Late Medieval and Early Modern Europe, Washington D. C. 2001, str. 79–80; prim. Carol M. SCHULER, The Seven Sorrows of the Virgin. Popular Culture and Cultic Imagery in pre-Reformation Europe, Simiolus. Netherlands Quarterly for the History of Art, 21, 1992, str. 7–11. 209 Ekkard SAUSER, Schmerzen Mariens, Lexikon der christlichen Ikonographie, 4 (ur. Engelbert Kirschbaum), Rom- -Freiburg-Basel-Wien 1994, stp. 85; gl. tudi SCHULER 1992 (op. 208), str. 7–11, 13–15; Elke BAYER, Schmerzen- smutter. Mittelhochdeutsche Literatur, Marienlexikon 1994 (op. 203), str. 29–31; BAYER, BREUER 1994 (op. 203), str. 157–158; Josef FINKENZELLER, Schmerzensmutter. Einführung, Marienlexikon 1994 (op. 203), str. 28–29; Theodor MAAS-EWERD, Schmerzen Mariens, Marienlexikon 1994 (op. 203), str. 25; Theodor MAAS-EWERD, Andreas KRASS, Leo SCHEFFCZYK, Stabat mater, Marienlexikon 1994 (op. 203), str. 261–266; Karl WOSCHITZ, Schmerzensmutter. Exegese, Marienlexikon 1994 (op. 203), str. 29; Andreas KRASS, Stabat mater dolorosa. Lateini- sche Überlieferung und volkssprachliche Übertragungen im deutschen Mittelalter, München 1998. 210 Prim. SCHULER 1992 (op. 208), str. 13, 17; Jürgen PETERSOHN, Bischof und Heiligenverehrung, Römische Quartalschrift für christliche Altertumskunde und Kirchengeschichte, 91, 1996, str. 226; Richard VILADESAU, The Triumph of the Cross. The Passion of Christ in Theology and the Arts from the Renaissance to the Counter-Reforma- tion, Oxford-New York 2008, str. 76, 84; Emily S. THELEN, The Feast of the Seven Sorrows of the Virgin. Piety, Politics and Plainchant at the Burgundian-Habsburg Court, Early Music History, 35, 2016, str. 268–269. Vsi z nadaljnjo literaturo. 211 Gl. MAAS-EWERD 1994 (op. 209), str. 24; Emily S. THELEN, Music and Liturgy of the Seven Sorrows Confrater- nity of Brussels, The Seven Sorrows Confraternity of Brussels. Drama, Ceremony, and Art Patronage. 16th–17th Centu- ries (ur. Emily S. Thelen, Susie Speakman Sutch), Turnhout 2015 (Studies in European Urban History (1100–1800), 37), str. 69–70 (z nadaljnjo literaturo); THELEN 2016 (op. 210), str. 263, 268–285, 302–303. Za omenjeno zgodo- vino bratovščine gl. Jan van COUDENBERGHE, Ortus progressus et impedimenta fraternitatis beatissimae virginis Mariae de passione quae dicitur de septem doloribus, Antwerp 1519. 212 MAAS-EWERD 1994 (op. 209), str. 24. 213 Gl. SCHULER 1992 (op. 208), str. 5, 19; Emily Catherine SNOW, The Lady of Sorrows. Music, Devotion, and Politics in the Burgundian-Habsburg Netherlands, Princeton 2010 (tipkopis doktorske disertacije), str. 6–10; Susie SPEAKMAN SUTCH, Anne-Laure VAN BRUAENE, The Seven Sorrows of the Virgin Mary. Devotional Com- munication and Politics in the Burgundian-Habsburg Low Countries, c. 1490–1520, Journal of Ecclesiastical Hi- story, 61, 2010, str. 255, 259; THELEN 2016 (op. 210), str. 285. Vsi z nadaljnjo literaturo. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 42 Anne-Laure Van Bruaene in Susie Speakman Sutch dokazujeta, da je bil okoli leta 1500 v nizo- zemskih deželah cilj razširjanja kulta Žalostne Matere Božje izrazito političen in usmerjen v pod- poro burgundsko-habsburške dinastije in je bil pomemben faktor politične strategije. Čeprav je na pobožnost neposredno vplivala rožnovenska, je bilo pospeševanje kulta Žalostne Matere Božje v nasprotju z rožnovenskim jasno politično motivirano. Cilj je bil zlasti v osrednjih nizozemskih regijah (Flandrija, Brabant, Holandija, Zeeland) ustvariti veliko in trdno duhovno in emocional- no skupnost, ki se bo identificirala z burgundsko-habsburško dinastijo ter njeno ideologijo miru in teritorialne enotnosti. Uspeh, čeprav začasen, je bil dosežen. Kjerkoli je bila ta pobožnost živa več stoletij, je bila vpeljava tega kulta načrtno dejanje duhovnikov, ki so bili tesno povezani z bur- gundsko-habsburškimi vladarji. Ta povezava je jasno razvidna že iz zgodovine bratovščine Marije sedmih žalosti, ki jo je na prošnjo cesarja Karla V. leta 1519 napisal Jan van Coudenberghe, ki je bil tudi tajnik Filipa I. Kastiljskega.214 Ta bratovščina Žalostne Matere Božje je tako delovala kot jasna politična različica rožnovenske bratovščine in je imela podporo politične elite, med katero so bili poleg Karla V. in Filipa I. med drugimi tudi Maksimilijan I., Margareta Habsburška in Margareta Yorška.215 Filip I. Kastiljski, imenovan tudi Lepi, in njegova sestra Margareta Habsburška sta me- stoma imenovana celo kot ustanovitelja bratovščine.216 Leta 1511 sta Filipov oče Maksimilijan I. in Filipov sin Karel izdala privilegij z jasno izraženo politično agendo o povzdigu bruseljske kapele Žalostne Matere Božje v kraljevo kapelo.217 Na Bavarskem je bila prva tovrstna bratovščina ustanovljena leta 1503 v benediktinski cerkvi v Niederaltaichu, vendar korenine te bratovščine segajo v čas okoli 1450–1480, ko je bila za sa- mostansko Marijino kapelo izdelana plastika Pieta.218 Podoben razvoj bi bil lahko tudi v primeru celjske kapele in dravskopoljske bratovščine. Vsekakor pa bratovščina, ki jo je ustanovil Jan van Coudenberghe, ni bila prva, kot navaja France Martin Dolinar. Pomembno vlogo pri širjenju češče- nja Žalostne Matere Božje so imeli sprva serviti in prav oni so zaslužni tudi za vzpostavitev prvih tovrstnih bratovščin, ki jim lahko sledimo od 13. stoletja dalje. Na veliki petek leta 1240 naj bi bila namreč Marija servitskemu redu, katerega začetki segajo v leto 1233, zaupala poslanstvo širjenja češčenja njenih bolečin. Že peti generalni prior servitskega reda sv. Filip Benizzi (1233–1285) je osnoval bratovščino, ki je širila pobožnost Žalostne Matere Božje in v kateri so bili tudi izjemno vplivni posamezniki, med njimi francoski kralj Ludvik IX. Sveti. Tovrstne bratovščine so se sprva najbolj širile v Flandriji in v nizozemskih deželah. Od leta 1380 je tovrstna bratovščina delovala v Utrechtu, pred letom 1411 v Haarlemu,219 leta 1450 je bila bratovščina bolečin Naše ljube Gospe ustanovljena na Campo Santo Teutonico za v Rimu živeče Nemce220 itd. Kult Žalostne Matere Božje so torej že zgodaj propagirali tako v samostanskih in drugih cerkvenih kakor tudi v laičnih krogih 214 SPEAKMAN SUTCH, VAN BRUAENE 2010 (op. 213), str. 253–255, 263–264, 265; gl. tudi SCHULER 1992 (op. 208), str. 17–18; THELEN 2016 (op. 210), str. 286–290. 215 SPEAKMAN SUTCH, VAN BRUAENE 2010 (op. 213), str. 263–264; gl. tudi THELEN 2016 (op. 210), str. 286; prim. SCHULER 1992 (op. 208), str. 9, 19. 216 Gl. THELEN 2016 (op. 210), str. 285–286. 217 Gl. THELEN 2016 (op. 210), str. 289. 218 Herbert Wilhelm WURSTER, Die Sieben-Schmerzen-Mariens-Bruderschaft Niederaltaich. Die Geschichte einer katholischen Gemeinschaft im Glauben, Die Beiden Türme. Niederaltaicher Rundbrief, 48/102, 2012, str. 82–83. 219 Émile BERTAUD, Douleurs (Notre-Dame des sept-), Dictionnaire de spiritualité, ascétique et mystique. Doctrine et histoire (ur. Charles Baumgartner, Olphe Galliard), 3, Paris 1957, stp. 1695–1696. 220 Joseph ZÜRCHER, Eva GILCH, Bruderschaften, Marienlexikon 1994 (op. 203), str. 592. MIJA OTER GORENČIČ 43 vključno z najeminentnejšimi javnimi osebnostmi, kot je bil, denimo, tudi vojvoda Jean de Berry. Besedila in molitve, namenjene češčenju Žalostne Matere Božje, so razvidne iz njegovih Les Petites Heures.221 V 15. stoletju pa se je tako kot celjska bržkone že tudi konjiška bratovščina usmerila v kult Žalostne Matere Božje. Avguštin Stegenšek je zapisal, da je konjiški župnik Valentin Fabri »mnogo pripomogel, da se je povzdignila bratovčina Žalostne M. B«.222 Kot konjiški župnik je imel pravi- co prezentacije bratovščinskega kaplana223 in patronat nad bratovščinskim beneficijem sv. Duha v konjiški cerkvi.224 Valentin Fabri je bil v času svojega župnikovanja v Konjicah (1481–1509)225 tudi pomemben umetnostni naročnik.226 Z njegovim imenom se povezuje tudi tabelna slika Kristus na Oljski gori iz časa med letoma 1485 in 1495,227 ki se danes hrani v ljubljanski Narodni galeriji. Na sredini spodnjega roba tabelne slike je naslikan domnevno kasneje dodani grbovni ščitek Valen- tina Fabrija. Avguštin Stegenšek, France Stele, Anica Cevc in Janez Höfler so tako mnenja, da je sliko naročil Valentin Fabri,228 medtem ko je Karin Leitner zapisala, da je bil Fabri »le« lastnik in ne naročnik slike.229 France Stele je bil glede provenience sprva mnenja, da je bila slika najprej v po- družnični cerkvi sv. Nikolaja v Koritnem nad Čadramom,230 pozneje pa je zapisal, da je Fabri sliko »naročil verjetno za Konjice«.231 Janez Höfler je v zvezi s prvotnim nahajališčem zapisal: »Obstaja torej možnost – da ne rečemo kar dano dejstvo –, da je čadramska slika prvotno visela v župnijski cerkvi v Konjicah«.232 Omenjeni raziskovalec sliko vidi kot neke vrste naročnikov, to je Fabrijev epitaf.233 Katarina Šmid je izrazila mnenje, da je sliko naročil Fabri skupaj z dekanom velike Ma- rijine bratovščine na Dravskem polju in župnikom pri Sv. Petru v Tinju Martinom Plescem in da 221 SCHULER 1992 (op. 208), str. 13 (z nadaljnjo literaturo). 222 STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 46. 223 Gl. StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 4; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 224, 244. 224 Gl. StLA, GSTA, 128, 1–4, Abschriften, Litterae Fundatitiae, fol. 69–70; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 247–248. 225 O začetnem letu njegovega župnikovanja v Konjicah gl. Matej KLEMENČIČ, Župnijska cerkev v Konjicah in gradbena dejavnost Valentina Fabrija/Die Pfarrkirche von Konjice und die Bautätigkeit des Valentin Fabri, Gotika v Sloveniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia 1995 (op. 92), str. 112, op. 11, str. 114 (z nadaljnjo literaturo); Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Socialne vezi župnika, prošta in arhidiakona Valentina Fabrija, ambicioznega na- ročnika gradbenih del, Acta historiae artis Slovenica, 22/1, 2022, str. 83, 84. 226 O tem gl. Albin VENGUST, Valentin Fabri in njegova vloga v umetnosti poznega srednjega veka na Slovenskem, Ljubljana 1992 (tipkopis diplomske naloge); KLEMENČIČ 1995 (op. 225), str. 111–129; Janez HÖFLER, Slika Kristusove molitve na Oljski gori s Koritnega nad Čadramom, Kristus na Oljski gori. Poznogotska tabla s Koritnega nad Čadramom (ur. Marja Lorenčak), Ljubljana 2001 (Knjižnica Narodne galerije. Študijski zvezki, 7), str. 20–21; gl. tudi ŽNIDARŠIČ GOLEC 2022 (op. 225), str. 77–97. 227 Za datacijo gl. HÖFLER 2001 (op. 226), str. 19, 23. 228 Avguštin STEGENŠEK, Kristus na Oljski gori v Čadramu, Ljubitelj krščanske umetnosti, 1, 1914, str. 7; France STELE, Monumenta artis Slovenicae. 1: Srednjeveško stensko slikarstvo/La peinture murale au Moyen-Age, Ljublja- na 1935, str. 46; Anica CEVC, Stari tuji slikarji 15.–19. stoletja. 2: Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1964, str. 40; France STELE, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969, str. 263; HÖFLER 2001 (op. 226), str. 23. 229 Karin LEITNER, Kristus na Oljski gori, Gotika v Sloveniji 1995 (op. 91), str. 335. KLEMENČIČ 1995 (op. 225), str. 113, o sliki govori kot o “Fabrijevi donaciji”. 230 STELE 1935 (op. 228), str. 46. 231 STELE 1969 (op. 228), str. 263. 232 HÖFLER 2001 (op. 226), str. 23. 233 HÖFLER 2001 (op. 226), str. 23. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 44 je »nekdaj verjetno stala v konjiški župni cerkvi«.234 Ob tem je dodala, da je »neizpodbitno, da jo je naročil Fabri, motivika sama pa je sicer pogosta pri bratovščinah«.235 Sorodnih primerov umetnin s pasijonsko motiviko s prizori brez Marije, ki bi jih naročale Marijine bratovščine, ne navaja.236 Tako kot tabelna slika Kristus na Oljski gori naj bi po mnenju Katarine Šmid tudi kip sv. Lovrenca iz let 1490–1500 iz delavnice Tilmana Riemenschnedierja, ki se hrani prav tako v ljubljanski Narodni galeriji in je prvotno morda stal v grajski kapeli sv. Lovrenca v Novem gradu v Vitanju, prišel na slovensko Štajersko s posredovanjem enega od članov konjiške bratovščine in po naročilu Valentina Fabrija. Na to naj bi kazalo »veliko število članov najuglednejših štajerskih rodbin in vplivnost« bratovščine.237 Navkljub tej izpeljavi avtorica ob koncu zapiše, da je bratovščinska povezava »sicer vprašljiva, ker se nikjer ne pojavi bratovščinki grb«.238 Valentin Fabri, ki je bil župnik v Slovenskih Konjicah in arhidiakon savinjskega arhidiakona- ta, kot umetnostni naročnik pa je bil dejaven tudi kot župnik v Vuzenici in prošt v Dobrli vasi, je imel več socialnih vezi vzpostavljenih med drugim prav s plemiči iz vrst nekdanje klientele grofov Celjskih,239 kar je še ena zgovorna povezava najpomembnejših članov dravskopoljske bratovščine v Konjicah s Celjem pred Tomažem Hrenom. Povezan je bil tudi z Andrejem Hohenwarterjem,240 Tomažem Prelokarjem, imenovanim tudi »iz Celja«, prvim humanističnim učiteljem Maksimilijana I. in poznejšim škofom v Konstanci, z Brikcijem Preprostom iz Celja, dekanom dunajske artistične fakultete in predavateljem na dunajski univerzi, kjer je, kot je ugotovila Lilijana Žnidaršič Golec, Fabri tudi študiral, ter Andrejem Lichtenbergom iz Celja, župnijskim vikarjem v Konjicah.241 Nekaj zgodovinskih indicev kaže, da se je kult Žalostne Matere Božje v dravskopoljski bratov- ščini razvil bržkone že pred Valentinom Fabrijem oziroma že v prvi polovici 15. stoletja. Avguštin Stegenšek je domneval, da naj bi bil enkrat po letu 1412 in pred letom 1418 župnik v Konjicah Mar- tin, poznejši pičenski škof in generalni vikar oglejskega patriarha (sl. 12). Leta 1448 naj bi se namreč sam skliceval na obdobje, ko je bil rector ecclesiae parochialis v Slivnici, v Laporju in v Konjicah z njihovimi podružnicami.242 Konkretna listina pičenskega škofa in generalnega vikarja oglejskega patriarha Martina je bila izdana v Ljubljani 16. aprila 1448 in je ohranjena v originalu.243 V listi- ni, ki se nanaša na izpolnjevanje obveznosti pobiranja desetine, je na citiranem mestu uporabljena prva oseba množine. Listinsko je Martin v Konjicah izpričan 9. septembra 1436, ko je in Ganowicz 234 Katarina ŠMID, Kip sv. Lovrenca v Narodni galeriji – delo iz kroga Tilmana Riemenschneiderja?, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 44, 2008, str. 181. 235 ŠMID 2008 (op. 234), str. 179, 181. 236 Edina hipotetična povezava z bratovščino, ki jo vidim, pa ta ni neposredna, bi lahko bila sekundarno naslikana grba na hrbtni strani slike, ki pripadata družinama Conti in Voitsach oziroma Janezu Krstniku Contiju in Zofiji Voitsach. Plemiči Voitsach so bili namreč tudi lastniki t. i. Stocka v Konjicah (gl. STEGENŠEK 1914 (op. 228), str. 7–8, op. 1; HÖFLER 2001 (op. 226), str. 22–23). Gre za stavbo, v kateri je bival beneficiat konjiškega oltarja sv. Jakoba (gl. OROŽEN 1880 (op. 4), str. 256, 273). 237 ŠMID 2008 (op. 234), str. 180–181. 238 ŠMID 2008 (op. 234), str. 181. 239 O tem gl. ŽNIDARŠIČ GOLEC 2022 (op. 225), str. 77, 97, passim. 240 O povezavah Andreja Hohenwarterja z Valentinom Fabrijem gl. ŽNIDARŠIČ GOLEC 2022 (op. 225), str. 78–79, 80–81, 97, ki na str. 81, op. 36, str. 95, op. 205, opozarja tudi na zapis Paola Santonina, da sta se 2. junija 1487 v Hohenwartovi hiši v Celju poleg oglejskega vikarja Petra Carlija mudila tudi “častiti gospod arhidiakon”, torej Valentin Fabri, in vitanjski župnik Martin. Prim. VALE 1943 (op. 127), str. 264. 241 O vsem tem gl. ŽNIDARŠIČ GOLEC 2022 (op. 225), str. 82–84, 88, 94–96 (z nadaljnjo literaturo). 242 STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 44. 243 StLA, AUR 6115b. MIJA OTER GORENČIČ 45 izdal listino, s katero je samostanu in cerkvi klaris v Mekinjah podelil 40 dni odpustkov.244 Podatek o škofu Martinu v Konjicah ni nepomemben, saj je kot velik Marijin častilec med drugim pospeševal češčenje Žalo- stne Matere Božje. Prav on naj bi bil namreč naročnik kipa Pieta za cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani, ki je po ustanovitvi ljubljanske škofije v letu 1461 postala stolna cerkev.245 Kip, ki izvira iz sredine 15. stoletja oziroma izpred leta 1449, domnevno iz okoli leta 1448,246 je bil v sredini 15. stoletja predmet intenzivnega češčenja in je stal na oltarju v ladji pred prezbiterijem oziroma in medio ecclesiae.247 Pičenski škof Martin, ki je bil od leta 1436 do svoje smrti v letu 1456 generalni vikar oglejskega patriarha Ludovika Tecka (1412–1439, od beneške zasedbe Furlanije leta 1420 v eksilu) in je kot tak rezidiral pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, obča- sno pa je bival tudi v kartuziji Bistra,248 je v šenklavški 244 Gl. NŠAL, NŠAL 101, št. 296, 1436 september 9., Slovenske Konjice; https://www.monasterium.net/mom/SI- -NSAL/NSAL/301/charter (31. 7. 2022); Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana. 1140–1500 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2020, str. 331–332, št. 296. 245 O pičenskem škofu Martinu gl. Johann Weichard VALVASOR, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Laybach- Nürnberg 1689, str. 679, 754; Josip GRUDEN, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, str. 11–12, 19–20, 39–40; Camillo DE FRANCESCHI, Storia documentata della contea di Pisino (ur. Figlio Carlo), Venezia 1964, str. 327–328; Jože MLINARIČ, Stiška opatija 1136–1784, Novo mesto 1995, str. 233–234; France Martin DOLINAR, Mannsberg, Martin von, Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648. Ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb), Berlin 1996, str. 455–456; Jože MLINARIČ, Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001, str. 145–147; France Martin DOLINAR, Bistum Pedena, Die Bistümer des Heiligen Römischen Reiches von ihren Anfängen bis zur Säkularisation (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb, Helmut Flachenecker), Freiburg im Breisgau 2003, str. 564; HÖFLER 2018 (op. 183), str. 60–65. 246 Za datacijo gl. Janez VEIDER, Stara ljubljanska stolnica. Njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947, str. 11, 68; CEVC 1963 (op. 86), str. 232, 235; Jana INTIHAR FERJAN, Ljubljanska kiparska delavnica 15. stoletja. Seznam plastik, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 21, 1985, str. 134; Emilijan CEVC, Stolnična Sočutna, Stolnična so- čutna (ur. Josip Korošec), Restavratorski center RS, Ljubljana 1990, str. [1–2]; Jana INTIHAR FERJAN, Ljubljan- ska kiparska delavnica 15. stoletja, Gotika v Sloveniji 1995 (op. 91), str. 181, 182. Prim. Emilijan CEVC, Likovna umetnost v srednjeveški Ljubljani, Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo (ur. Ferdo Gestrin), Ljubljana 1984, str. 99: »menda okoli 1444«. Pri tej časovni umestitvi gre najbrž za zamenjavo z letnico gotskega fragmenta Marijinega kipa iz nekdanje ljubljanske frančiškanske cerkve. O kipu gl. OTER GORENČIČ 2016 (op. 1), str. 107–109 (z nadaljnjo literaturo). 247 VEIDER 1947 (op. 246), str. 11, 68. 248 Kot generalni vikarji oglejskih patriarhov za habsburški del patriarhata so pičenski škofje do ustanovitve ljubljanske škofije v letu 1461 pogosto rezidirali v Ljubljani. Škof Martin je sklical več škofijskih sinod za duhovnike tistega dela 12. Nagrobnik pičenskega škofa Martina, u. 1456, stolna cerkev sv. Nikolaja, Ljubljana GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 46 cerkvi 11. januarja 1449 ustanovil Officium Sabbatinum. Izvajali so ga prav pred oltarjem s kipom Žalostne Matere Božje, potrdil pa ga je oglejski patriarh Ludovik Teck.249 28. in 29. marca 1458 je bilo Marijini bratovščini in oltarju sv. Device Marije podeljenih na dan spomina posvetitve oltarja pod zahtevanimi pogoji vsakokrat po 100 dni odpustkov.250 Posebne pobožnosti je pred kipom izvajala Marijina bratovščina krznarjev,251 ki je domnevno na tem mestu v cerkvi tudi postavila prvi Marijin oltar. Z naraščanjem češčenja Žalostne Matere Božje so proti sredini 15. stoletja na tem oltarju torej zamenjali glavno podobo.252 Vsekakor je ob tem vredno opomniti na to, da je bil patriarh Ludovik Teck tesno povezan tudi z grofi Celjskimi. Grof Herman II. naj bi po beneški zasedbi Furlanije leta 1420 patriarhu Ludoviku vsaj začasno nudil celo azil.253 V prid temu, da je tudi dravskopoljska bratovščina s sedežem v Konjicah Žalostno Mater Božjo častila že pred koncem 16. stoletja, bi lahko govoril tudi gotski kip Pieta v trški kapelici v Konji- cah, ki naj bi ga naročila in na oltar postavila prav konjiška bratovščina, kot je domneval Avguštin Stegenšek. Ocenil je, da »šteje skoro 500 let starosti«, in dodal, da se kip »skoro popolnoma strinja glede kompozicije z enako podobo v Gospejini cerkvi v bavarskem Monakovem«.254 Tudi Emilijan Cevc je bil mnenja, da je kip sicer izdelek nekega v tujini razgledanega domačega mojstra, naročnik pa »verjetno bratovščina Žalostne Matere Božje, ki so jo v Konjicah ustanovili že leta 1376«.255 Kip Sočutne, ki je danes v zasebni lasti v Gradcu, je umestil v čas kmalu po letu 1420.256 Za primerjavo patriarhata, za katerega je bil pristojen. Med temi je bila najpomembnejša sinoda, ki jo je izpeljal 17. junija 1448 v Lju- bljani. Prizadeval si je za uveljavitev reform baselskega koncila. Martin je bil pičenski škof med letoma 1436 in 1456. Friderik III. mu je podelil naziv tajnega svetnika. Prim. GRUDEN 1908 (op. 245), str. 5, 11–12, 19–20, 22–34, 132– 142; DOLINAR 1996 (op. 245), str. 456; DOLINAR 2003 (op. 245), str. 564–565; HÖFLER 2018 (op. 183), str. 60–61. 249 VEIDER 1947 (op. 246), str. 68–69. 250 NŠAL, NŠAL 101, št. 361, 1458 marec 28., Rim; NŠAL, NŠAL 101, št. 362, 1458 marec 29., Rim; http://images. monasterium.net/pics/874/NSAL_14580328_r.jpg (31. 7. 2022); http://images.monasterium.net/pics/874/ NSAL_14580329_r.jpg (31. 7. 2022); VEIDER 1947 (op. 246), str. 69; Listine 2020 (op. 244), str. 386–387, št. 361–362. 251 Marijina bratovščina krznarjev se pri Sv. Nikolaju v Ljubljani prvič omenja leta 1436, s patrocinijem pa leta 1458. Gl. Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Meščani in cerkvene ustanove v Ljubljani do konca 16. stoletja, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 50/3, 2002, str. 245. Prim. Božo OTOREPEC, Rokodelstvo in obrt v srednjeveški Ljubljani, Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja. Zbornik razprav (ur. Vlado Valenčič), Ljubljana 1972 (Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega. Razprave, 3), str. 13. Navedba, da je bila šenklavška Marijina bra- tovščina ustanovljena že leta 1401, kot piše VEIDER 1947 (op. 246), str. 68, je tako najverjetneje napačna. 252 Gl. GRUDEN 1908 (op. 245), str. 33; VEIDER 1947 (op. 246), str. 68–69; OTER GORENČIČ 2016 (op. 1), str. 105–106. 253 Prim. GRUDEN 1908 (op. 245), str. 3–4, gl. tudi str. 1–12; SIMONITI 2008 (op. 158), str. 26; Christian DOME- NIG, Ludwig von Teck und der Niedergang der weltlichen Herrschaft des Patriarchats von Aquileia, Nulla historia sine fontibus. Festschrift für Reinhard Härtel zum 65. Geburtstag (ur. Anja Thaller, Johannes Gießauf, Günther Bernhard), Graz 2010, str. 155–157; HÖFLER 2018 (op. 183), str. 98–99. O Martinovi usodi v času oglejskega partiarha in protipatriarha po smrti Ludovika Tecka v letu 1439 in zatem gl. GRUDEN 1908 (op. 245), str. 11–40, 127–130, 132–134; DOLINAR 1996 (op. 245), str. 456. Ludovik Teck je umrl domnevno za posledicami kuge 14. avgusta 1439 v Baslu, kjer sta v tamkajšnji nekdanji kartuzijanski cerkvi ohranjena fragment njegove nagrobne plošče in lesena spominska napisna tabla, gl. Rolf GÖTZ, Die Herzöge von Teck. Herzöge ohne Herzogtum, Kirch- heim unter Teck 2009 (Schriftenreihe des Stadtarchivs Kirchheim unter Teck, 33), str. 93–94. 254 STEGENŠEK 1908 (op. 77), str. 344–345; STEGENŠEK 1909 (op. 10), str. 24. 255 CEVC 1963 (op. 86), str. 180. Na kaj se nanaša letnica 1376, ni jasno. 256 CEVC 1963 (op. 86), str. 179, 372, op. 207; prim. Emilijan CEVC, O varstvu slovenske srednjeveške plastike, Var- stvo spomenikov, 3, 1950, str. 33, 35, kjer je kip opisal kot »ikonografsko zelo mikaven« in ga datiral »ca. 1420«. Datacijo kipa v leto 1420 ima tudi GARZAROLLI VON THURNLACKH 1941 (op. 200), str. 103. France Stele (ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, XXIV, 17. 12. 1924) je kip prepoznal kot »poznogotski, ven- dar verjetno še XV. stoletje«. MIJA OTER GORENČIČ 47 je navedel kip kamnite Sočutne v zasebni zbirki Hermanna Schwartza v Mönchen-Gladbachu in ga opisal kot »konjiškemu samo malce starejši predhodnik /.../, do pike natančen dvojnik in pač tudi neposredni in za stopnjo kvalitetnejši vzornik«.257 Konjiška Sočutna bi lahko nastala po zgledu iz Celja. Takšna povezava in nova usmeritev v bratovščinskem češčenju bi bila lahko povezana z grofi Celjskimi. Prav grofje Celjski pa so naslednji argument v prid tezi o češčenju Žalostne Matere Božje v okviru dravskopoljske bratovščine že v srednjem veku. Celjani so bili namreč vneti častilci Marije, kar je razvidno tako iz ohranjenih arhivskih virov kakor tudi iz ohranjene umetnostne dediščine in prav oni bi lahko prispevali k bolj specifični usmeritvi marijanske bratovščine na Dravskem po- lju. Grofje Celjski so bili namreč ne le pospeševalci marijanskih pobožnosti, marveč se kažejo kot izrazito naklonjeni prav kultu Žalostne Matere Božje. V zvezi s tem velja na prvem mestu navesti že omenjeno češčenje Žalostne Matere Božje v celjski kapeli, takoj zatem pa tudi pri gornjegrajskih benediktincih.258 Z gornjegrajskim samostanom so bili namreč zelo povezani ne samo Konjiški, marveč tudi Žovneško-Celjski, ki so bili – enako kot Konjiški –259 samostanski odvetniki in so ime- li v njem sprva tudi rodbinsko grobnico.260 Grofje Celjski bi bili lahko tudi naročniki kipa Sočutne s Stare svete gore pri Podsredi,261 saj so imeli od leta 1339 do leta 1456 v lasti grad in gospostvo Pod- sreda, v katerega je spadal tudi trg Podsreda.262 Ker so imeli v rokah tudi sosednji gospostvi Kun- šperk in Planina, je bila tudi cerkev na Stari gori na ozemlju celjskega gospostva. V obravnavanem kontek stu izstopa tudi tematika štirih tabelnih slik iz Kraljeve Sutjeske, danes v Strossmayerjevi galeriji v Zagrebu. Z njimi Husein Sejko Mekanović slogovno povezuje freske v celjski kapeli, po njegovi hipotezi pa izvirajo iz kraljeve kapele v Kraljevi Sutjeski kot naročilo grofov Celjskih.263 Na tabelnih slikah izstopa ne le marijanska ikonografija, marveč tudi poudarjanje njene bolečine ob Kristusovem trpljenju. Na sliki Križanja je tako v prvem planu izpostavljena Marija, ki se je od žalosti in bolečine zgrudila, tako da jo podpirata dve drugi ženi, kar močno prispeva k napetosti 257 CEVC 1963 (op. 86), str. 180. Za reprodukcijo nemškega kipa gl. Wolfgang BEEH, Hermann SCHNITZLER, Ausstellungskatalog Bewahrte Schönheit. Mittelalterliche Kunst der Sammlung Hermann Schwartz, Aachen 1961 (= Aachener Kunstblätter, 21), str. 17, kat. št. 26, repr. 18–19. 258 O tem gl. Mija OTER GORENČIČ, Seeing God in the Image of Mary. Cross Readings of a Medieval Benedictine Convent Seal, Marian Devotion in the Late Middle Ages. Image and Performance (ur. Andrea-Bianka Znorovszky, Gerhard Jaritz), London-New York 2022 (Studies in Medieval History and Culture), str. 31–51. 259 Gl. KOROPEC 1996 (op. 27), str. 101; Tone RAVNIKAR, Benediktinski samostan v Gornjem Gradu, Maribor 2010 (Studia historica Slovenica, 6), str. 28–33, 44–45, 62. 260 Gl. Jože MLINARIČ, Celjani in njihov odnos do samostanov, Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja. Zbornik mednarodnega simpozija/Die Grafen von Cilli, altes Thema – neue Erkenntnisse. Sammelband des internationalen Symposiums, Celje, 27.–29. maj 1998 (ur. Rolanda Fugger Germadnik), Celje 1999, str. 126; RAVNIKAR 2010 (op. 259), str. 31–33, 70–71, 96–97, 133–155. 261 Za kip gl. CEVC 1963 (op. 86), str. 134, 138–140, 144, 149, 172, 173; CEVC 1967 (op. 164), str. XIV, kat. št. 20; CEVC 1973 (op. 200), str. 94–95. Prim. Polona VIDMAR, Kiparska delavnica na Ptujski Gori, Zbornik za umet- nostno zgodovino, n. v. 43, 2007, str. 73. 262 Za Podsredo gl. Jože KOROPEC, Zemljiško gospostvo Podsreda do 17. stoletja, Časopis za zgodovino in narodo- pisje, n. v. 17/2, 1981, str. 204–207, 215; Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 5: Med Kozjanskim in porečjem Save, Ljubljana 1993, str. 79–92; KOS 2005 (op. 48), str. 348–350; Miha KOSI, Grajska politika – primer grofov Celjskih, Iz zgodovine slovenskih gradov (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2012 (= Kronika. Časopis za sloven- sko krajevno zgodovino, 60/3, 2012), str. 469. 263 Husein Sejko MEKANOVIĆ, Tabelne slike »štajerske šole« v Kraljevi Sutjeski – naročilo Celjskih grofov?, Tretji dan, 30, 2001, str. 87–94. HÖFLER 2006 (op. 200), str. 348, hipotezi pritrjuje. O dvorni kapeli v Kraljevi Sutjeski gl. Pavao ANĐELIĆ, Bobovac i Kraljeva Sutjeska. Stolna mjesta bosanskih vladara u XIV i XV stoljeću, Sarajevo 2004, str. 198–204. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 48 in tragičnosti prizora; vsebina druge slike je dramatično Objokovanje mrtvega Kristusa v Mariji- nem naročju s teatralnimi gestami protagonistov; vsebina tretje – na hrbtni strani table s podobo Objokovanja – je klečeči angel z baklo; na četrti, domnevno osrednji sliki nekdanjega tabelnega oltarja, pa je upodobljeno Marijino kronanje.264 Kljub prizorom Križanja in Objokovanja je temati- ka slik zaradi osrednjega prizora Marijinega kronanja izrazito marijanska v smislu compassio Ma- riae. Trend češčenja Žalostne Matere Božje se je intenziviral ravno v 15. stoletju, kar je v umetnosti zaznavno z naraščanjem naročil upodobitev Pieta in Mater dolorosa.265 Ali bi bili grofje Celjski lahko tudi meceni kipa Sočutne iz žičkega samostana, danes v Pokrajinskem muzeju Maribor,266 je vprašanje za nadaljnje raziskave, zaradi njihove povezanosti z Žičko kartuzijo v času nastanka kipa pa je to vsekakor verjetno. Čeprav je sorodnih umetnostnih del, ki bi jih lahko povezali z umetno- stnim naročništvom grofov Celjskih, še precej več, naj ti trije izbrani primeri v danem kontekstu zadostujejo. Naj dodam le še to, da zgoraj omenjena vizitacija z začetka 18. stoletja v začetnem delu omenja grofe Celjske kot nadvse darežljive patrone, zaradi česar se spodobi, da se jih na sinodi spominjajo. Vizitacijski zapisnik dalje pravi, da se govori, da ni nobene od starejših cerkva, zlasti ne Marijine, ki je ne bi bili zgradili grofje Celjski.267 Tako konjiška kakor tudi celjska bratovščina sta se torej v 15. stoletju domnevno usmerili v češčenje Žalostne Matere Božje, hkrati pa bili najtesneje povezani z grofi Celjskimi, ki so vezni člen in skupni imenovalec obeh. Zelo verjetno sta bratovščini že v srednjem veku prav zaradi grofov Celjskih delovali v določeni soodvisnosti, kar je v nadaljevanju pripeljalo do njune združitve. Vizita- cija iz let 1544/45 v župnijski cerkvi sv. Jurija v Konjicah omenja tri bratovščine, med katerimi pa ni nobene Marijine,268 kar bi lahko kazalo, da je bratovščina zaradi nemirnih razmer 16. stoletja zamrla ali da je tedaj delovala v glavnem le še v Celju. Ali morda že dejstvo, da so člani Marijine bratovščine na Dravskem polju leta 1497 v konjiški cerkvi ustanovili kar dve kaplaniji, sv. Duha ter sv. Erazma in Sebastijana, kaže na to, da glavni sedež bratovščine tedaj ni bil več tako trdno v Konjicah? Omemba Liebfrauen-Bruderschaft zu Cilli, ki jo najdemo v listini, izdani 14. marca 1507,269 se zagotovo nanaša na bratovščino s sedežem v celjski kapeli. Listino je izdal gvardijan minoritskega samostana v Ce- lju, sopečatil pa tudi dekan bratovščine na Dravskem polju. Tudi to bi kazalo na to, da je bil proces prenosa sedeža dravskopoljske bratovščine v Celje v teku ali v ideji vsaj že v začetku 16. stoletja, če ne že prej. Istega leta, torej 1507, in sicer 27. septembra, je v listini, ki jo je izdal Valentin Fabri, tudi sledeča formulacija: Widrigenfalls sollen der Dechant und die zwei Kapläne der Elendenbruderschaft im Draufeld, welche in Gonobitz ansässig sind und einen diesbezüglichen Revers besitzen, sich solange der Weingärten bemächtigen, bis die Versäumnisse nachgeholt sind.270 Razumeli bi jo lahko tudi tako, da sta v Konjicah imela sedež »le« kaplana. Točnega leta prenosa sedeža bratovščine listine, ki so bile zajete v raziskavo za pričujoči prispevek, ne izdajajo, je pa bilo z njihovo pomočjo mogoče jasno 264 Gl. Otto BENESCH, Grenzprobleme der österreichischen Tafelmalerei, Wallraf-Richartz-Jahrbuch, n. F. 1, 1930, str. 73–81; Vinko ZLAMALIK, Strossmayerova galerija starih majstora Jugoslavenske akademije znanosti i umje- tnosti, Zagreb 1982, str. 276–281 (s starejšo literaturo). 265 Prim. SCHULER 1992 (op. 208), str. 13–14. 266 O kipu gl. CEVC 1963 (op. 86), str. 170, 171. 267 StLA, GSTA, 92, št. 26. 268 HÖFER 1992 (op. 1), str. 230–231. Omenja se le v pretekliku, da je beneficij pri oltarju sv. Jakoba podelila konjiška Marijina bratovščina. 269 WEISS 1998 (op. 132), str. 182. 270 WEISS 1998 (op. 132), str. 184–185. MIJA OTER GORENČIČ 49 pokazati na obstoj doslej v umetnostnozgodovinski literaturi spregledane srednjeveške Marijine bratovščine v celjski cerkvi sv. Danijela. Prav ta bratovščina, ki se v virih, kot predstavljeno, redno omenja, se je očitno postopoma povsem združila z dravskopoljsko oziroma prevzela njeno ime. Ali je bratovščina v začetku delovala povsem samostojno ali je bila – zaradi Marijinega beneficija, ki so ga v kapeli ustanovili grofje Celjski – z dravskopoljsko bratovščino ves čas povezana, puščam odprto. Funkcija celjske kapele Vprašanje o funkciji celjske kapele je v literaturi navzoče že dolgo. Robert Peskar je mnenja, da je bil to zasebni oratorij Celjskih, ki so si kapelo zamislili kot kultni prostor češčenja sv. Treh kraljev in sočasno ali nekaj let kasneje tudi Žalostne Matere Božje. Bratovščine kot možnega odgovora ne omenja. Namesto tega izpostavlja, da je bila kapela nedvomno opremljena z relikvijami, stenske niše pa bi bile lahko namenjene relikviarijem v obliki svetniških poprsij,271 kar sta pred njim zapisala že tudi France Stele272 in Ivan Stopar,273 prvi pa je o tem pisal že Hanns Petschnig.274 Že Ivan Stopar je tudi zapisal, da je bila celjska kapela »zasebna«,275 Ivan Komelj ji je pripisal »značaj intimne ali hišne kapele«,276 Marijan Zadnikar pa je zapisal, da je ta prostor kot svojo kapelo, v kateri se je udeleževal verskih obredov, dal postaviti in bogato okrasiti celjski grof Herman II.277 Kapela naj bi bilo tako razumljiva v kontekstu reprezentančnega blišča visokega plemstva in »z vidika naročnikovih ose b- nih razlogov religiozne narave in skrbi za posmrtno življenje«.278 Janez Höfler je izpostavil, da je ta kapela imela neko posebno funkcijo, vendar je ostal brez odgovora, kakšno. Ob tem je poudaril, da so bile v njej relikvije in da se kapela sicer zgleduje po sočasnih privatnih družinskih kapelah, a ker so imeli Celjani svojo grobnico v celjski minoritski cerkvi, je treba domnevati neko drugo funkcijo kapele, izrecno namenjeno češčenju Marije.279 S tem se je navezal na Roberta Peskarja, ki je leta 2005 zapisal, da celjska kapela sicer ustreza grobnim kapelam družine Wallsee v Imbachu in Ennsu, vendar le po arhitekturni zasnovi, ne pa tudi po funkciji, saj so imeli Celjani svojo grobno kapelo drugje.280 271 PESKAR 2005 (op. 66), str. 46, 188. V kapeli sta poleg štirih niš s klopmi tudi dve oltarni niši; prim. STOPAR 1971 (op. 35), str. 38, 44, 74. 272 STELE 1970 (op. 87), str. 269. 273 STOPAR 1971 (op. 35), str. 74. 274 Hanns PETSCHNIG, Über einige Kirchen in Steiermark, Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erfor- schung und Erhaltung der Baudenkmale, 10, 1865, str. 203. 275 STOPAR 1971 (op. 35), str. 60. 276 Ivan KOMELJ, Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973, str. 159. 277 ZADNIKAR 1973 (op. 89), str. 28. 278 PESKAR 2005 (op. 66), str. 48. 279 HÖFLER 2009 (op. 99), str. 582–583. 280 PESKAR 2005 (op. 66), str. 46–47. Avtor dodaja, da bi bil v celjski kapeli morda lahko pokopan le nezakonski sin Hermana II., freisinški škof Herman, ki je umrl leta 1421. Hkrati opozarja tudi na določene sorodnosti s t. i. freisinško kapelo (Wehingerkapelle) v križnem hodniku avguštinskega samostana v Klosterneuburgu, s kapelo sv. Ludvika pri minoritski cerkvi na Dunaju in kapelama sv. Eligija in sv. Moranda pri dunajski stolni cerkvi sv. Šte- fana. Za te in nadaljnje primerjave gl. tudi SCHULTES 1995 (op. 92), str. 174; Samo ŠTEFANAC, Arhitektura ok. 1400 v Sloveniji. Problemi in predlogi/Die Architektur um 1400 in Slowenien. Probleme und Vorschläge, Gotika v Sloveniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia 1995 (op. 92), str. 102, op. 18; ŠTEFANAC 1995 (op. 91), str. 63–64; HÖFLER 2009 (op. 99), str. 583. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 50 Avstrijski kapeli je v povezavi s celjsko leta 1995 prvi omenil Samo Štefanac, ko je opozoril, da je bilo prizidavanje kapel, ki so nastale kot privatna donacija, ob severno steno župnijskih ali samostanskih cerkva v 14. stoletju v avstrijskih deželah dokaj pogosto. Kot najbolj karakteristična primera je nato navedel Katarinino kapelo ob cerkvi dominikank v Imbachu in kapelo ob minoritski cerkvi v Ennsu.281 V slovenskem prostoru je Peskar celjsko kapelo izpostavil kot prvo tega tipa in kot »bežno vzporednico« navedel »le večinoma skromne bratovščinske kapele, kakršna je relativno zgodaj izpričana v Slovenskih Konjicah«.282 Ob tem je vnovič zapisal, da se zato »poleg vprašanja vzorov oziroma izhodišč zastavlja tudi vprašanje njene prvotne funkcije in primarnega namena«.283 Ali kot je štiri leta kasneje zapisal Janez Höfler: »Kakšno funkcijo je imela ta kapela, se izmika našemu vedenju.«284 Robert Peskar navaja še več sorodnih kapel v avstrijskem prostoru, za katere meni, da bi jih grofje Celjski lahko dobro poznali, in hkrati piše, da »glede funkcije celjske kapele in vzorov še nismo izrekli zadnje besede«.285 Po njegovi oceni je ne moremo interpretirati zgolj kot zasebni molitveni prostor, saj je za osebne pobožnosti služila bržkone kapela v Knežjem dvoru. Predvsem na podlagi sklepnika z grbovnim ščitkom, ki je pripadal najverjetneje pekovskemu cehu, je sklepal, da je kapela morala imeti »glede namembnosti širše ozadje«.286 Celjska kapela v literaturi nesporno velja za plemiško naročilo grofov Celjskih, katerih grb je upodobljen tudi na enem od obočnih sklepnikov (sl. 13). Emilijan Cevc je izgradnjo celjske kapele postavljal v čas okoli leta 1370287 oziroma 1380,288 Marijanu Maroltu se je zdela pozidava kapele v času okoli leta 1370 manj, konec 14. stoletja pa bolj verjetna.289 Jože Curk je pripravo na gradnjo kapele umestil v leto 1379, pozidavo pa v čas okoli leta 1390,290 Marijan Zadnikar pa je izgradnjo kapele postavil v čas »takoj po letu 1400«.291 Lothar Schultes je zapisal, da arhitekturne forme kapele ne govorijo proti dataciji v pozno 14. stoletje,292 Johann Graus in Ivan Stopar sta kapelo umeščala v prvo desetletje 281 ŠTEFANAC 1995 (op. 91), str. 63. Že leta 1966 je CURK 1966 (op. 60), str. 14, kot vzor izpostavil pariško Sainte Chapelle, kapelo sv. Katarine v Imbachu in graško Leechkirche, leta 1973 pa je KOMELJ 1973 (op. 276), str. 136, 159, Sainte Chapelle vzporejal z avstrijskimi kapelami Capello Spezioso, Leechkirche in Imbachom in nato dvor- no Marijino kapelo v Celju. 282 PESKAR 2005 (op. 66), str. 46, op. 208, str. 65, 66. Poleg konjiške je navedel še nekdanjo Marijino kapelo, dana- šnjo južno ladjo župnijske cerkve v Laškem in domnevno prav tako Mariji posvečeno kapelo, danes severno ladjo župnijske cerkve v Ormožu. 283 PESKAR 2005 (op. 66), str. 46. 284 HÖFLER 2009 (op. 99), str. 582. 285 PESKAR 2005 (op. 66), str. 48. 286 PESKAR 2005 (op. 66), str. 48, gl. tudi str. 188. 287 CEVC 1963 (op. 86), str. 102, 104; Emilijan CEVC, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966, str. 42; na str. 33–34, je zapisal, da je Marijina kapela v Celju nastala malo pred letom 1380. 288 STELE 1970 (op. 87), str. 268, 270. Prim. STELE 1972 (op. 88), str. LXXV, kjer piše, da so kapelo, posvečeno sv. Trem kraljem, cerkvi prizidali že proti koncu 14. stoletja. 289 MAROLT 1931 (op. 61), str. 10, 15. 290 CURK 1966 (op. 60), str. 19–20. 291 ZADNIKAR 1973 (op. 89), str. 28. 292 SCHULTES 1995 (op. 92), str. 174. MIJA OTER GORENČIČ 51 oziroma na začetek 15. stoletja,293 Samo Štefanac v čas okoli leta 1400,294 Robert Wlattnig je kiparski okras konzol datiral v čas okoli leta 1380,295 Janez Höfler pa je izgradnjo umestil v konec 14. stoletja ali okoli leta 1400.296 Robert Peskar je podal mnenje, da je kapela rezultat dveh gradbenih faz, saj je obok mlajši in delo druge delavnice. Prvo fazo gradnje je tako postavil v čas okoli let 1385–1390, drugo (obo- kanje) pa v čas okoli leta 1400 oziroma v začetek 15. stoletja.297 Marijan Marolt je pomislil, da bi 293 Gl. GRAUS 1887 (op. 62), str. CXCIII (na str. CXCVII kapelo postavlja v 14. ali zgodnje 15. stoletje); STOPAR 1971 (op. 35), str. 42, 52 –54, 60, 67, 78, 79; Ivan STOPAR, Mojster Hans Melfrid in Celjska delavnica/Meister Hans Melfried und die Cillier Werkstätte, Gotika v Sloveniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia 1995 (op. 92), str. 415, op. 15. 294 ŠTEFANAC 1995 (op. 91), str. 63–64. KOMELJ 1973 (op. 276), str. 298, op. 152, navaja, da je »točna datacija celjske Marijine kapele še sporna«. 295 Robert WLATTNIG, Das Statuenprogramm des Albertinischen Chores von St. Stephan und die Ausstrahlung der Wiener Domwerkstätte im 14. Jahrhundert, Gotika v Sloveniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia 1995 (op. 92), str. 90. 296 HÖFLER 2004 (op. 29), str. 86. 297 Gl. PESKAR 2005 (op. 66), str. 45, 48, 54–55, 183–184, 186– 187. Prim. ŠTEFANAC 1995 (op. 91), str. 102–103, ki piše, da se konzolna plastika še krepko drži formul 14. stoletja, baldahini pa ustrezajo času okoli leta 1400, iz česar 13. Obok kapele Žalostne Matere Božje, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 52 šest omaric s šilastoločnimi odprtinami lahko bilo poznejših298 in da bi torej tudi na drugi strani bile prvotno sedilije. Ivan Stopar pa je na podlagi kamnitih sedežev in pultov v štirih nišah sklepal, da so niše »služile izbranim obiskovalcem, ki so se tu udeleževali verskih obredov«.299 Izpostavil je tudi, da te niše niso bile le funkcionalne zidne vdolbine, ampak so zaradi bogat- ega stavbnoplastičnega okrasja imele tudi posebno estetsko funkcijo.300 Robert Peskar se je prav tako dotaknil vprašanja namena niš in zapisal, da kamnite klopi v kapelah v Ennsu in Imbachu »namigujejo tudi na bolj posvetno rabo v smislu družinskih srečanj, kar je sicer bolj očitno v kapeli sv. Jurija pri dunaj skih avguštincih in meniških ka- piteljskih dvoranah«.301 Renate Wagner- Rieger kot naj l epše primere kapel, zgra- jenih ob cerkvah v 14. stoletju v avstrijskem prostoru, navaja prav kapele v Imbachu, pri avguštinski cerkvi na Dunaju in v Ennsu, ki v arhitekturnem pogledu kažejo zelo napredne reštive302 in jim lahko vzpore- jamo tudi celjsko kapelo. Prav izgradnja teh treh kapel, zlasti pa dunaj ske kapele sv. Jurija, bi bila lahko za Celjane še dodatna vzpodbuda, da tudi sami v svojem mestu ob župnijski cerkvi zgradijo posebno kapelo. Kamnite klopi, kot jih najdemo, deni mo, v Ennsu, Imbachu in v Jurijevi kapeli pri avguštincih na Dunaju, so v kapelah pogoste. Renate Wagner-Rieger jih vidi kot sedeže za izbrano skupino ljudi za prisostvovanje pri liturgiji, spominjajo pa tudi na klopi v kapiteljskih dvoranah, ki so im- ele svoj oltar in so služile ne samo zbiranju meniške skupnosti, marveč so jih uporabljali tudi za zaključuje, da je morda figuralno okrasje izdelal starejši mojster kot baldahine. Pri WLATTNIG 1995 (op. 100), str. 143, beremo, da so grofje Celjski kapelo ustanovili domnevno že v zadnji četrtini 14. stoletja, dokončali pa šele okoli leta 1400; HÖFLER 2004 (op. 29), str. 86, pa piše, da se konservativni slog figuralnih konzol, ki bi lahko nastale tudi okoli leta 1380, ne ujema z naprednejšimi arhitekturnimi oblikami baldahinov in niš; HÖFLER 2009 (op. 99), str. 583, postavlja kapelo v osemdeseta leta 14. stoletja, obokanje pa po letu 1400, gl. tudi op. 29 na citirani strani. 298 MAROLT 1931 (op. 61), str. 43. 299 STOPAR 1971 (op. 35), str. 44. 300 STOPAR 1971 (op. 35), str. 44, 74; gl. tudi ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, XXVIIIA, 1969, 8. 301 PESKAR 2005 (op. 66), str. 46; prim. Renate WAGNER-RIEGER, Gotische Kapellen in Niederösterreich, Fest- schrift Karl M. Swoboda zum 28. Januar 1959, Wien-Wiesbaden 1959, str. 295. 302 WAGNER-RIEGER 1959 (op. 301), str. 273, 295; prim. Günter BRUCHER, Gotische Baukunst in Österreich, Salz- burg-Wien 1990, str. 108–109, 111–113. 14. Oltarni in molilni niši v severni in južni steni kapele Žalostne Matere Božje, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje MIJA OTER GORENČIČ 53 pokope. Domneva, da bi lahko tudi kapele imele sorodno funkcijo, torej kot mesto zbiranja rodbine ustanovitelja. Kot primer bogoslužnega prostora, ki je hkrati tudi zbirališče iz- brane skupine ljudi, navaja dunajsko kapelo sv. Jurija.303 Tudi dunajska kapela je bila zgrajena v dveh fazah, zunanji zidovi z zunanjimi oporniki in okni v času do leta 1341, obok in zaključki sten pa šele okoli leta 1400.304 Tudi stene dunajske kapele členijo sedilije oziroma niše, in sicer tako v obeh kor- nih zaključkih (kapela je dvoladijska) kot v južni steni ladje. Nastale so po sredini 14. stoletja oziroma najverjetneje pred letom 1370. Njihova najbližja primerjava so niše v južni steni prezbiterija župnijske cerkve v spodnjeavstrijskem Weitnu iz okoli leta 1370, predstopnja pa sedežne niše v južnem koru cerkve sv. Mihaela na Dunaju.305 Niše v celjski kapeli, ki niso bile oltarne, so imele predvsem molilno funkcijo, saj so opremljene s kamnitim sedežem in klečalnikom (sl. 14). Dunajska kapela je že zgodaj služila tudi kot mesto pokopa in s tem imela pomembno vlogo tudi pri ohranjanju posmrt- nega spomina.306 Kdaj so s pokopi pričeli v celjski kapeli ozi- roma ali je bil med prvimi v njej morda pokopan fresinški škof Herman (sl. 15), nezakonski sin Hermana II. Celjskega, ni jasno, saj mesto njegovega groba ni izpričano.307 Celjska kapela je bila torej zgrajena po zgledu avstrijskih privatnih plemiških kapel, očitno pa je – tudi po zgledu avs- trijskih kapel – kmalu dobila še eno funkcijo, in sicer je post- ala bratovščinska kapela, saj je bil v njej, kot lahko sodimo na podlagi virov, sedež bratovščine. To je bilo doslej v literaturi povsem spregledano, čeprav je že Ignac Orožen zapisal, da je zaradi beneficija, ki so ga v kapeli ustanovili grofje Celjski, kapela sv. Treh kraljev »veljala tudi kot bratovščinska kapela bratovščine Matris Dolorosae«.308 V umetnostnozgodovinski literaturi ta zapis ni izrecno komentiran, čeprav 303 WAGNER-RIEGER 1959 (op. 301), str. 293, 295. 304 O gradnji in dataciji gl. Günther BUCHINGER, Doris SCHÖN, „… jene, die ihre hände hilfreich zum bau erhe- ben …“: Zur zeitlichen Konkordanz von Weihe und Bauvollendung am Beispiel der Wiener Augustinerkirche und Georgskapelle, RIHA Journal, 20, 2011, str. 28–42; Günther BUCHINGER, Doris SCHÖN, Die Wiener Burg zur Zeit der frühen Habsburger bis 1395. III. 4. 2.: Das Augustinerkloster. Die Ritterkapelle im Augustinerkloster, Die Wiener Hofburg im Mittelalter. Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz (ur. Mario Schwarz), Wien 2015 (Österreichische Akademie der Wissenschaften. Denkschriften der Philosophisch-Historischen Klasse, 443; Veröffentlichungen zur Kunstgeschichte, 12; Veröffentlichungen zur Bau- und Funtktionsgeschichte der Wiener Hofburg, 1), str. 222–236. 305 Gl. BUCHINGER, SCHÖN 2011 (op. 304), str. 35; BUCHINGER, SCHÖN 2015 (op. 304), str. 230–231. 306 Gl. Gl. BUCHINGER, SCHÖN 2011 (op. 304), str. 37, 41; BUCHINGER, SCHÖN 2015 (op. 304), str. 233, 237–238. 307 O nagrobniku gl. JANISCH 1878 (op. 164), str. 80; OROŽEN 1880 (op. 4), str. 91; MAROLT 1928 (op. 164), str. 75–78; MAROLT 1931 (op. 61), str. 30; CEVC 1963 (op. 86), str. 199, 200; CEVC 1967 (op. 164), str. XVI, L. Her- man je bil kot edini z duhovniško kariero hkrati tudi edini predstavnik rodbine Celjskih, ki je bil dokazano tudi študent, in sicer v Bologni, gl. SIMONITI 2008 (op. 158), str. 25–26, 152. 308 OROŽEN 1880 (op. 4), str. 83, gl. tudi str. 278. 15. Nagrobnik freisinškega škofa Hermana, u. 1421, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 54 je izjemno pomemben. Prinaša nam podatke, da je v kapeli delovala bratovščina, da je bila ta bratovščina usmerjena v češčenje Žalostne Matere Božje, da je kapela veljala kot bratovščinska in da je beneficij s tem patrocinijem ustanova grofov Celjskih. V Štajerskem deželnem arhivu mi je med raziskavo, opravljeno za pričujoči prispevek, uspelo najti še dva dragocena podatka, ki Orožnov zapis nekoliko natančneje osvetljujeta. V več novoveških dokumentih se namreč pojavlja podatek, da je bil beneficij Matris Dolorosae ustanovljen leta 1448, ustanovil pa ga je celjski grof Friderik II. za branje ene tedenske maše.309 Prvotno izbiro sv. Treh kraljev za patrocinij kapele lahko pripišemo dejstvu, da je bilo češčenje sv. Treh kraljev v (srednje)evropski plemiški eliti močno prisotno. Dne 8. novembra 1413 je ge- neralni vikar oglejskega patriarha dominikanski škof Barolomej Caczia iz Piacenze v kartuzijanski cerkvi v Pleterjah, ustanovi celjskega grofa Hermana II., med drugim posvetil oltar v čast sv. Treh kraljev ter mučencev Mohorja in Fortunata, Fabijana in Sebastijana, Štefana, Lovrenca, Vincenca, Erazma, Valentina, Hipolita, Ladislava, deset tisoč vojakov in vseh svetnikov mučencev.310 Kult sv. Treh kraljev, zavetnikov popotnikov, trgovcev, vitezov in kraljev, so izjemno pospeševale najelitnejše evropske plemiške rodbine. Med njimi so bili, denimo, tudi Medičejci, ki so bili okoli 60 let aktivno in zelo intenzivno vpeti v delovanje in vodenje bratovščine sv. Treh kraljev. Compagnia de’ Magi v Firencah je bila za Medičejce prvovrstno politično orodje za utrjevanje njihove oblasti. Vpliven politični inštrument so bile za Medičejce tudi spektakularne procesije, ki jih je bratovščina izvajala po mestu.311 Compagnia de’ Magi je do osupljive stopnje postala na neki način podaljšek osebnosti Lorenza de’ Medici.312 Častilec sv. Treh kraljev je bil tudi kralj Friderik IV., poznejši cesar Friderik III., ki je domnevno upodobljen v tretjem kralju na prizoru sv. Treh kraljev na notranjem krilu dunajskonovomeškega oltarja z letnico 1447 v stolnici sv. Štefana na Dunaju.313 Vojvoda Albrecht V., ki je bil poročen s hčerko Barbare Celjske in cesarja Sigismunda, je s prevze mom molitvenika svo- jega tasta prevzel tudi ikonografijo sv. Treh kraljev in sv. Jurija, zavetnika križarjev.314 Da bi kdo od 309 StLA, GSTA, 128, 5–14, zavoj št. 8: na naslovni strani je zapisan podatek, da je beneficium Ss:mae Matris Dolorosae zu Cilli in Sacello ustanovil celjski grof Friderik. V zavoju nato najdemo podatek o beneficiju še v petih dokumentih, in sicer z dne 11. 2. 1760 (von denen damahligen Grafen von Cilli beyläuffig 1448 ad Sacelum B: M: Dolorosae gemachte Stiftung), 6. 3. 1760 (von denen Ehemahligen Graffen zu Cilli beyläuffig ad: 1448 gestiftete Beneficium Matris Dolorosae), 1. 4. 1760 (von denen Ehemahligen Graffen zu Cilli ad: 1448 gestiftete Beneficium Matris Dolorosae), 25. 4. 1760 (daß die damahlige grafen zu Cilly beylaufig Ao 1448 in Sacello Matris Dolorosae ein Beneficium gestifftet haben) in 29. 7. 1761 (daß nicht nur dieses Beneficium, sondern auch die Capellen Matris Dolorosae zu Cilly von denen HH: Grafen von Cillly erbauet, gestiftet und Dotiert worden). Za vso pomoč pri transkripciji besedila se najlepše zahvaljujem dr. Blažu Resmanu. 310 Gl. Jože MLINARIČ, Kartuzija Pleterje 1403–1595, Ljubljana 1982, str. 110. 311 Gl. Rab HATFIELD, The Compagnia de’ Magi, Journal of the Warburg and Courtauld Institute, 33, 1970, str. 107–161, zlasti 135–141. 312 HATFIELD 1970 (op. 311), str. 144. Prim., denimo, bratovščino Compagnia della Purificazione e di San Zanobi v Firencah, kateri je Cosimo de’ Medici »za rešitev svoje duše« zgradil bratovščinsko hišo, gl. Diane COLE AHL, “In corpo di compagnia”. Art and Devotion in the Compagnia della Purificazione e di San Zanobi of Florence, Confraternities and the Visual Arts in Renaissance Italy. Ritual, Spectacle, Image (ur. Barbara Wisch, Diane Cole Ahl), Cambridge 2000, str. 46–47 in nasl. Gl. tudi Lorenzo POLIZZOTTO, The Medici and the Youth Confrater- nity of the Purification of the Virgin 1434–1506, The Politics of Ritual Kinship. Confraternities and Social Order in Early Modern Italy (ur. Nicholas Terpstra), Cambridge 2000 (Cambridge Studies in Italian History and Culture), str. 98–113. 313 Elisabeth KOVÁCS, Die Heiligen und heiligen Könige der frühen Habsburger (1273–1519), Laienfrömmigkeit im späten Mittelalter. Formen, Funktionen, politisch-soziale Zusammenhänge (ur. Klaus Schreiner, Elisabeth Müller- -Luckner), München 1992 (Schriften des Historischen Kollegs. Kolloquien, 20), str. 100. 314 KOVÁCS 1992 (op. 313), str 100. MIJA OTER GORENČIČ 55 celjskih grofov romal v Köln, ki je bil skupaj z Aachnom »najslavnejša srednjeveška božja pot« med Slovenci,315 ni znano, ni pa tudi izključeno. Avstrijski vojvodski par Johanna von Pfirt in Albrecht II., s katerim je bil tesno povezan prvi celjski grof,316 je, denimo, v Aachen romal k relikvijam Karla Ve- likega, v Köln k relikvijam sv. Treh kraljev in v Klosterneuburg h grobu Leopolda Babenberžana.317 Vojvoda Albrecht II. in vojvodinja Johanna von Pfirt sta domnevno naslikana na vrhu slavoločne stene južne obkorne kapele v dvorni cerkvi sv. Mihaela na Dunaju. Upodobitev iz okoli leta 1350 naj bi nastala prav kot zahvala za uslišane prošnje na romanju v Köln in Aachen, ki sta ga izvedla leta 1337. Par se je podal na romanje, ker je bil še brez otrok, njuno romanje pa se je bogato obrestovalo, saj se je 1. novembra 1339 rodil vojvoda Rudolf IV., ki so mu sledili še trije bratje in dve sestri. Z romanja sta prinesla tudi več relikvij, ki so bile v slavnostni procesiji prinesene v mesto in shranjene večinoma v grajsko kapelo v Hofburgu.318 Prav v času nastanka te poslikave oziroma od leta 1341 do leta 1353 je kaplana pri oltarju sv. Nikolaja v južni kapeli cerkve sv. Mihaela plačeval prvi celjski grof Friderik, ki je imel svojo hišo celo poleg župnišča dunajske Michaelerkirche.319 Zgovorno vzpored- nico predstavlja tudi podatek, da je v letu 1345, torej v času tesne povezanoti prvega celjskega grofa s to cerkvijo, v dunajski Michaelerkirche prvič izpričana bratovščina Naše ljube Gospe, ki ji od leta 1484 v virih lahko sledimo kot bratovščini vajencev in pomočnikov pekovskega ceha.320 Na sklep- niku v celjski kapeli, ki bi lahko, kot je bilo predlagano v literaturi, pripadal cehovskemu združenju, sta izklesana prekrižana loparja in metli podobno orodje. V tem kontekstu je smiselno omeniti, da je bila na Štajerskem v srednjem veku glavna in splošno uveljavljena zavetnica bratovščin in cehov, pov- ezanih s kruhom (pekov, mlinarjev), Marija.321 Tudi ptujski ceh pekov in pekovskih vajencev je bil, 315 GRUDEN 1908 (op. 245), str. 102–103. Prim. Arnold LUSCHIN VON EBENGREUTH, Die Windische Wallfahrt an den Niederrhein, Monatsschrift für die Geschichte Westdeutschlands, 4, 1878, str. 436–466; Jože STABEJ, Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, Razprave drugega razreda SAZU, 6, 1965, str. 140–215; Jože STABEJ, Die al- ten Wallfahrten der Slowenen an den Rhein, Zeitschrift des Aachner Geschichtsvereins, 78, 1967, str. 97–160; Miha KOSI, Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem, Ljubljana 1998, S. 110–113. 316 V sredini 14. stoletja je prvi celjski grof napredoval do najvišjega svetovalca vojvode Albrechta II., gl. Günther BUCHINGER, Doris SCHÖN, … gelegn bei der purgk zu wien … Zur städtebaulichen Entwicklung des Wiener Burgviertels im Spätmittelalter, Jahrbuch des Vereins für Geschichte der Stadt Wien, 64/65, 2008/2009, str. 46; Günther BUCHINGER, Doris SCHÖN, Die Wiener Burg zur Zeit der frühen Habsburger bis 1395. III. 2.: Städte- bauliche Entwicklung des Burgviertels. Die Niederlassung der Parteigänger der Habsburger, Die Wiener Hofburg im Mittelalter 2015 (op. 304), str. 148. 317 KOVÁCS 1992 (op. 313), str. 97. 318 Günther BUCHINGER, Paul MITCHELL, Die Wiener Burg zur Zeit der frühen Habsburger bis 1395. III. 3. 2.: Der Vorgängerbau der Burgkapelle, Die Wiener Hofburg im Mittelalter 2015 (op. 304), str. 181, 183; Günther BUCHINGER, Doris SCHÖN, Lothar SCHULTES, Die Wiener Burg zur Zeit der frühen Habsburger bis 1395. III. 5. 1.: Die Michaelerkirche im 14. Jahrhundert. Bautätigkeit und Ausstattung im Wechselspiel zwischen landes- fürstlichem Hof und bürgerlicher Pfarrgemeinde, Die Wiener Hofburg im Mittelalter 2015 (op. 304), str. 269–270. Povsod z nadaljnjo literature in navedbo virov. 319 BUCHINGER, SCHÖN, SCHULTES 2015 (op. 318), str. 271; gl. tudi DOMENIG 2004 (op. 118), str. 111. Listina o prodaji hiše celjskemu grofu Frideriku se hrani v ARS, Zbirka listin, 1063/4579 (15. avgust 1341). O Frideriko- vem plačilu kaplanu oltarja sv. Nikolaja gl. ARS, Zbirka listin, 1063/4587 (23. junij 1353). 320 Gl. Günther BUCHINGER, Doris SCHÖN, Die Wiener Burg im Spätmittelalter bis 1529. IV. 6. 1.: St. Michael im 15. Jahrhundert. Bauvollendung und Ausstattung der Kirche, Die Wiener Hofburg im Mittelalter 2015 (op. 304), str. 513, 514, 520–521. O bratovščinah vajencev in pomočnikov gl. Sabine von HEUSINGER, Die Zunft im Mittelalter. Zur Verflechtung von Politik, Wirtschaft und Gesellschaft in Straßburg, Stuttgart 2009, str. 88–90, 134 (z nadaljnjo literaturo). 321 Gl. Liselotte JONTES, Die steirischen Bruderschaften im Mittelalter, Graz 1970 (tipkopis doktorske disertacije), str. 36, 135–140, 190–195, 200–204, 274–277; WEISS 1998 (op. 153), str. 223, 229. Teoretično bi šlo lahko tudi za GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 56 denimo, v 15. stoletju združen v bratovščino Naše ljube Gospe,322 enako je tudi mariborska pekovska bratovščina delovala pod patrocini- jem Naše ljube Gospe,323 tako da bi znamenje na tretjem celjskem sklepniku, šteto od vzhoda proti zahodu (sl. 16), lahko pomenilo povezavo s pekovskim cehom. Vsebinsko primerljivo vzporednico pekovskemu cehu in prvotnemu patrociniju celjske kapele najdemo v Benetkah, kjer je pekovski ceh okoli leta 1552 dal postaviti svoj oltar za cerkev Madonna dell’Orto, in sicer s patrocinijem Poklona sv. Treh kraljev, ki je bil upodobljen na oltarni sliki.324 Če je torej gr- bovni ščitek v celjski kapeli cehovsko znamenje, bi se to lahko dobro ujemalo tudi z Marijino bratovščino. V cerkvah, ki so zgodovinsko povezane z grofi Celjskimi, pogosto naletimo na upodobitve Pohoda in poklona sv. Treh kraljev, katerim je bila sprva posvečena celjska kapela, denimo tudi v prezbiteriju cerkve sv. Danijela v Celju (sl. 17),325 a ta motiv je hkrati eden od najbolj stan dardnih v ikonografiji srednjeveških poslikav na Sloven- skem. V povezavi s poslikavo prezbiterija cerkve sv. Danijela v Celju je v tu obravnavanem kon- tekstu smiselno izpostaviti tudi desno stensko polo ob prezbiterijskem sklepu. Ta del stene je bil namreč poslikan z marijansko ikonografijo; razberljiv je ostanek Marijinega kronanja (sl. 18) in Marija pred Božjim prestolom. Poslikava iz zadnjega desetletja oziroma s konca 15. stoletja je delo nekega istrskega slikarja iz skupine t. i. Pisanega mojstra.326 Janez Höfler opozarja, da so istrski pivovarski ceh, saj grb spominja na nekatera tovrstna cehovska znamenja, ki jih poznamo iz širšega evropskega prostora. Peki so sicer lahko imeli v svojem grbu oziroma pečatu tudi, denimo, presto; gl. JONTES 1970 (op. 321), str. 165. Aleksander ŽIŽEK, Rokodelci mojega mesta. Drobci iz delovanja celjskih cehov v času krepitve centralne deželnoknežje oblasti, Celje 2000 (Publikacije Zgodovinskega arhiva Celje. Študije, 4), str. 8–9, 41, v pregledu celj- skih cehov do 16. stoletja kot zavetnika pekovskega ceha navaja sv. Marijo in sv. Florijana in dodaja, da njihova matična cerkev/kapela/oltar v Celju niso znani, ker v virih niso izrecno navedeni. Je pa iz njegove tabele razvidno, da je večina celjskih cehov imela svoj duhovni domicil v cerkvi sv. Danijela. Najstarejši ohranjeni arhivski vir, ki zadeva organizacijo celjskega pekovskega ceha, sega sicer v leto 1700, ko je cesar Leopold prepovedal šušmarsko peko kruha in zaščitil celjski pekovski ceh, gl. ŽIŽEK 2000 (op. 321), str. 31–32. 322 StLA, AUR 6658a; StLA, AUR 6971a; gl. tudi Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugo- slovanskega dela Koroške do leta 1500, 2, Maribor 1988, str. 173, 175; WEISS 1998 (op. 132), str. 173, 203. Ptuj je tudi edino slovensko mesto, iz katerega je znan danes izgubljen srednjeveški cehovski pečat. Odtisnjen je bil na listini iz leta 1458, ki je bila pečatena z vnser lieben frawen pegkchenczech aigen anhangenden bettschaft, gl. Božo OTOREPEC, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana 1988, str. 173. 323 Gradivo za zgodovino Maribora. 10: 1489–1499 (ur. Jože Mlinarič), Maribor 1984, št. X/52; gl. tudi WEISS 1998 (op. 132), str. 121. 324 Peter HUMFREY, Richard MACKENNEY, The Venetian Trade Guilds as Patrons of Art in the Renaissance, The Burlington Magazine, 128/998, 1986, str. 326. 325 O izjemni kvaliteti celjskega Poklona iz okoli leta 1410, ki se slogovno vzporeja z zadnjo razvojno fazo dunajske vojvodske delavnice, gl. HÖFLER 2004 (op. 29), str. 88–89; HÖFLER 2009 (op. 99), str. 584. Povsod s starejšo literaturo. 326 HÖFLER 2004 (op. 29), str. 89–90. 16. Sklepnik z domnevnim grbom pekovskega ceha, kapela Žalostne Matere Božje, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje MIJA OTER GORENČIČ 57 slikarji iz skupine Pisanega mojstra delovali tudi na Gorenjskem, »kako je eden njih zašel v Celje, in to v tako imenitno in pomembno cerkev, pa ostaja uganka«.327 Možno bi bilo, da je mojster v Celje prišel prek bratovščinskih pove zav.328 Vemo namreč, da je v Istri v 15. stoletju delovalo več bratovščin,329 za katere so slikarska naročila izvrševali glavni slikarji tega obdobja, še prav posebno 327 HÖFLER 2004 (op. 29), str. 90. 328 Branko FUČIĆ, Iz istarske spomeničke baštine, 2, Zagreb 2007, str. 332, domneva, da so povezava med Pisanim mojstrom oziroma istrskim slikarstvom in poslikavo v Celju pičenski škofje. 329 Gl. Mirjana KONTESTABILE ROVIS, Urad domen Koper 1807–1878 s priključenimi spisi. Pomorska sanitetna de- putacija Koper 1819–1850, Koper 2001, str. 19–20, 23; Zdenka BONIN, Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju 17. Pohod sv. Treh kraljev, severna stena prezbiterija, ok. 1410, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje 18. Fragment Marijinega kronanja, severna stena prezbiterija, konec 15. stoletja, župnijska cerkev sv. Danijela, Celje GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 58 pa Pisani mojster in njegova delavnica. Pisani mojster je, denimo, med letoma 1470 in 1484 slikal v bratovščinski cerkvi sv. Marije od Lakuća v Dvigradu, kjer je med drugim naslikal kronano Marijo Zavetnico s plaščem, pod katerim klečijo člani Marijine bratovščine.330 V Dvigradu je Pisani mojster slikal še za eno bratovščinsko cerkev, in sicer za cerkev sv. Antona Puščavnika z istoimen- sko bratovščino.331 Pisani mojster je med letoma 1471 in 1477 delal tudi za bratovščinsko Marijino cerkev v Oprtlju,332 kjer je med drugim naslikal tudi Marijo Zavetnico s plaščem.333 Tudi poslikavo najznamenitejših istrskih fresk iz 15. stoletja, v cerkvi sv. Marije na Škrilinah v Beramu, je leta 1474 naročila tamkajšnja Marijina bratovščina,334 o čemer priča tudi danes slabo vidni napis nad južnim portalom: In honore domini nostri Y(esu) Kristi amen ac gloriose virginis matris marie ac no(m)i(n)e sanctorum omnium fecit hoc opus depingere comunitas bermw ex(pensis) fraternitati(is) beate marie virginis hoc pin(n)xit magister Vicencius d(e) Kastua et conplivit mense novembris die oct(av)o post martini anno domini milessimo quadracentessimo septuagessimo quarto gr(atias agens?).335 Leta 1474 je torej to cerkev Vincencu iz Kastva (in slikarjem njegove delavnice) dal poslikati beramski komun na stroške oziroma po naročilu bratovščine blažene Device Marije.336 S freskami v Beramu lahko do določene mere vzporejamo freske Janeza iz Kastva v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah,337 za katere Mirjana Kontestabile Rovis domneva, da bi jih lahko naročila hrastoveljska bratovščina sv. Trojice.338 Delavnica Janeza iz Kastva je slikala tudi v cerkvi sv. Jakoba v Barbanu, kjer so na prizoru Marije Zavetnice s plaščem naslikani člani barbanske bratovščine.339 Člani bratovščine so v Istri upodobljeni tudi v cerkvi bratovščinskega zavetnika sv. Antona v Višnjanu, katere posli kava sega že v 16. stoletje,340 precej zgodnejša, iz zadnje četrtine 14. stoletja, pa je upodobitev bratovščinskih članov v cerkvi sv. Antona oziroma sv. Trojice v Žminju, ki priča o pomembni in zgodnji vlogi bratovščin kot umetnostnih naročnikov v srednjeveški Istri.341 Tipičen bratovščinski motiv, Mari- ja Zavetnica s plaščem,342 je bil upodobljen tudi na sever ni steni prezbiterija ob velikem oltarju Beneške republike, Koper 2011, str. 53–54, 95–96, passim; Zdenka BONIN, Bratovščine v severozahodni Istri v ob- dobju Beneške republike, Acta historiae artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 35–53; gl. tudi Giuseppe CAPRIN, L’Istria nobilissima, 1, Trieste 1905, str. 261, op. 4, passim; vsi z nadaljnjo literaturo. Ohranjena bratovščinska umetnostna dediščina tako iz poznega srednjega kakor iz novega veka je eno od najpomembnejših poglavij hrvaške umetnosti tudi v Dalmaciji. Osnovni vtis za 15. stoletje nudi Ivana PRIJATELJ-PAVIČIĆ, Kiparska i slikarska umjetnička baština bratovština u Dalmaciji između XIV. i XIX. st., Croatica christiana periodica, 21, 1997, str. 39–45. 330 Gl. FUČIĆ 2007 (op. 328), str. 323, 329. 331 FUČIĆ 2007 (op. 328), str. 329–330. 332 FUČIĆ 2007 (op. 328), str. 330. 333 Jugo JAKOVČIĆ, Tomislav VIGNJEVIĆ, Istarske freske/Gli affreschi istriani, Pula 2007, str. 46; Željko BISTRO- VIĆ, Šareni trag istarskih fresaka/Pisana sled istrskih fresk, Pula 2015, str. 114, 116. 334 Gl. Branko FUČIĆ, Vincent iz Kastva, Zagreb-Pazin 1992, str. 22; FUČIĆ 2007 (op. 328), str. 164. 335 Prepis po: FUČIĆ 2007 (op. 328), str. 171, op. 83; prim. FUČIĆ 1992 (op. 334), str. 21–22. 336 Gl. FUČIĆ 1992 (op. 334), str. 21–22; FUČIĆ 2007 (op. 328), str. 171, 176–177; BISTROVIĆ 2015 (op. 333), str, 104, 112. 337 Prim. Branko FUČIĆ, Istarske freske, Zagreb 1963, str. 28; STELE 1969 (op. 228) str. 242; FUČIĆ 1992 (op. 334), str. 108; Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 2: Primorska, Ljubljana 1997, str. 96–98; Branko FUČIĆ, Iz istarske spomeničke baštine, 1, Zagreb 2006, str. 316, 318. 338 KONTESTABILE ROVIS 2001 (op. 329), str. 23. 339 BISTROVIĆ 2015 (op. 333), str. 228, 231. 340 BISTROVIĆ 2015 (op. 333), str. 155. 341 Gl. BISTROVIĆ 2015 (op. 333), str. 192, 202. 342 O motivu Marije Zavetnice s plaščem v kontekstu bratovščin gl. Ana LAVRIČ, Bratovščine na Slovenskem pod za- MIJA OTER GORENČIČ 59 oziroma okrog nekdanjega stenskega tabernaklja cerkve sv. Danijela v Celju in naj bi nastal dom- nevno v sredini oziroma na začetku druge polovice 15. stoletja.343 Ob koncu se vrnimo še k listini iz leta 1413, ki govori o posvetitvi neke kapele v Celju in se v umetnostnozgodovinski literaturi sicer vedno znova citira, nihče pa njene vsebine ne poda povsem natančno. Listina je pravzaprav zelo zanimiva in morda – kljub številnim nasprotnim zapisom v literaturi – vendarle prinaša odgovor, ali se nanaša na celjsko kapelo v cerkvi sv. Danijela ali ne. Kot razkriva prepis, hranjen v Štajerskem deželnem arhivu, je namreč vsebina sledeča: Nikolaj, oglejski generalni vikar, dovoljuje Nikolaju, naslovnemu škofu škofije Hyppo (domino Nicolao dei gratia episcopo Yponensi), posvetitev kapele in oltarja v Celju.344 Iz listine je razvidno, da gre za odgovor na prošnjo celjskega grofa Hermana, ki jo je ta predložil oglejskemu patriarhu Ludoviku Tecku, in sicer za posvetitev kapele grofovega notarja Henrika in oltarja, ki sta bila na novo postavljena.345 S tem pismom se to (in vse drugo, kar je potrebno) dovoljuje naslovnemu škofu Nikolaju:346 Nicolaus [etc.] reuerendo in Christo patri domino Nicolao dei gratia episcopo Yponensi salutem in domino. Ad preces deuotas porrectas per magnificum dominum dominum Hermannum Cilie Segorieque etc. comiti reuerendissimo in Christo patri et domino nostro domino Ludouico duci de Tekk dei gratia sancte sedis Aquilegensis patriarche postulato, ac de ipsius domini nostri domini patriarche bene- placito et voluntate, vt capellam Heinrici eiusdem domini comitis notarii atque vnum altare nouiter constructam et constructam in Cilie dicte diocesis constitutis consecrare de nouo possitis aliaque ad hec oportuna hac vice libere exercere, harum tenore vobis licenciam concedimus et liberam facul- tatem.347 V umetnostnozgodovinski literaturi ni bilo še nikoli izpostavljeno, da gre za kapelo no- tarja celjskega grofa Hermana II. Iz pregleda funkcij in nosilcev funkcij v celjski upravi, ki ga je objavil Jaka Banfi, je razvidno, da se kot notarius v listinah naslavljajo pisarji in da se leta 1413 omenjata dva pisarja Hermana II. To sta Hans Weinreich, prvi poznani pisar, ki je bil domnevno laik, in pa za nas relevantni pisar Henrik Plöchel.348 Najpomembnejšo vzpodbudo za odločitev, da tudi celjska kapela postane bratovščinska, bi po moji oceni lahko predstavljala dunajska kapela sv. Jurija in tesna povezanost grofov Celjskih z njo. Članstvo v različnih viteških in duhovnih bratovščinah in sorodnih združenjih je bilo sestavni del duhovne in viteške reprezentance srednjeveškega plemstva, kar se kaže tudi pri rodbinah, s kate rimi vetniškim plaščem Marije in svetnikov, Patriae et orbi 2015 (op. 39), str. 475–527 (za srednji vek gl. str. 482–492), z nadaljnjo literaturo. 343 Gl. ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, LIV, 28. 8. 1935; CURK 1966 (op. 60), str. 8, 20; France STELE, Načela in rezultati restavracije notranjščine v opatijski cerkvi v Celju, Kronika slovenskih mest, 3/2, 1936, str. 86; Ivan STOPAR, Preliminarna poročila o konservatorskih raziskavah in delih. Umetnostni in urbanistični spomeniki. Celje, Varstvo spomenikov, 22, 1979, str. 350. 344 Prepis hrani StLA, AUR 4522d. 345 Za pomoč pri interpretaciji te listine se najlepše zahvaljujem dr. Ani Lavrič. 346 HÖFLER 2018 (op. 183), str. 21, 55, Nikolaja, naslovnega škofa škofije Hyppo, v citirani knjigi omenja kot gene- ralnega vikarja patriarha Antonia da Ponte ali Antonia Panciere in pontificalibus, hkrati pa tudi kot savinjskega arhidiakona. Navedbo Yponensi identificira s škofijo Hyppo v severni Afriki. 347 Prepis po: WEISS 2002 (op. 153), listina 1413 Mai 16, Cividale. 348 BANFI 2022 (op. 118), str. 32; prim. SCHWANKE 1935 (op. 120), str. 81. Tako Robert Schwanke kakor tudi Jaka Banfi navajata, da je bil Henrik kaplan, vendar pa to iz do sedaj znanih virov ni razvidno. Napaka izvira iz Schwan kovega netočnega prepisa listine, izdane leta 1413, saj naj bi po njegovem prepisu v listini pisalo ca- ppellanus Heinricus eiusdem domini comitis notarius. Priimek Plöchel je razviden iz pisma, datiranega 30. julija 1414 in hranjenega v: Biblioteca Civica di Cividale del Friuli, Archivo dell’antica Comunità di Cividale, Lorenzo d’Orlandi, H-9, št. 139. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 60 so Celjani imeli tesne stike, in ne nazadnje tudi pri Celjanih samih kot članih več različnih duhovno- viteških združb.349 Njihova vez z Veliko Marijino bratovščino na Dravskem polju in ustanovitev bratovščine prav v njihovi kapeli tako nikakor nista presenetljivi, marveč celo pričakovani in v na- daljnjih raziskavah ne bosta ostali več spregledani.350 349 Christian STEEB, Zur Geschichte der spätmittelalterlichen Rittergesellschaften und deren Darstellungen auf Grabsteinen in Graz, Historisches Jahrbuch der Stadt Graz, 23–24, 1993, str. 62, omenja vpliv Physiologusa na izbiro živali za simbole različnih viteških redov. 350 Za vse pogovore in pomoč pri nastanku tega članka se iz srca zahvaljujem dr. Gorazdu Bencetu, dr. Blažu Resma- nu, dr. Ani Lavrič, dr. Lilijani Žnidaršič Golec, dr. Mihu Kosiju in dr. Matjažu Bizjaku. Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061) in raziskovalnega projekta Umetni- na kot odsev znanja in povezovanja. Pomen izobrazbe in družbene vpetosti umetnikov in naročnikov v poznem sred- njem in zgodnjem novem veku (J6-9439), ki ju iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. MIJA OTER GORENČIČ 61 Literatura AMBROŽIČ, Matjaž, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, str. 17–52. AMBROŽIČ, Matjaž, Zanimivosti iz delovanja predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 38/1, 2015, str. 35–75. AMBROŽIČ, Matjaž, Kanonski in teološki vidiki bratovščin z ozirom na slovensko Štajersko, Patriae et orbi. Essays on Central European Art and Architecture/Študije o srednjeevropski umetnosti. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek/Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec), Ljubljana 2015, str. 529–549. ANDERLIČ, Jože, ZADNIKAR, Marijan, Kunst in Slowenien. Architektur, Malerei und Plastik im Sakralbereich, Wien-München 1985. ANĐELIĆ, Pavao, Bobovac i Kraljeva Sutjeska. Stolna mjesta bosanskih vladara u XIV i XV stoljeću, Sarajevo 2004. BANFI, Jaka, Uprava grofov Celjskih 1341–1456, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 70/1, 2022, str. 21–58. BAYER, Elke, Schmerzensmutter. Mittelhochdeutsche Literatur, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 6, St. Ottilien 1994, str. 29–31. BAYER, Elke, BREUER, Wilhelm, Sieben Schmerzen Mariens, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 6, St. Ottilien 1994, str. 157–158. BEEH, Wolfgang, SCHNITZLER, Hermann, Ausstellungskatalog Bewahrte Schönheit. Mittelalterliche Kunst der Sammlung Hermann Schwartz, Aachen 1961 (= Aachener Kunstblätter, 21). BENCE, Gorazd, Donatorska podoba 14. in 15. stoletja na Štajerskem. Vizualizacija naročnikov v srednjeveških sakralnih prostorih, Ljubljana 2017 (tipkopis doktorske disertacije). BENESCH, Otto, Grenzprobleme der österreichischen Tafelmalerei, Wallraf-Richartz-Jahrbuch, n. F. 1, 1930, str. 66–99. BERTAUD, Émile, Douleurs (Notre-Dame des sept-), Dictionnaire de spiritualité, ascétique et mystique. Doctrine et histoire (ur. Charles Baumgartner, Olphe Galliard), 3, Paris 1957, stp. 1686–1701. BESOLD, Andreas, Prestol milosti, simboli evangelistov, cerkveni očetje, angeli z orodji mučenja (Poslikava oboka). Angel s kladivom, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 246–248. BESOLD, Andreas, Bemerkungen zu neuentdeckten Wandmalereien in Kärnten, Carinthia I. Zeitschrift für geschichtliche Landeskunde von Kärnten, 187, 1997, str. 327–341. BISTROVIĆ, Željko, Šareni trag istarskih fresaka/Pisana sled istrskih fresk, Pula 2015. BLAZNIK, Pavle, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1–2, Maribor 1988. BONIN, Zdenka, Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike, Koper 2011. BONIN, Zdenka, Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike, Acta historiae artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 35–53. BRUCHER, Günther, Gotische Baukunst in Österreich, Salzburg-Wien 1990. BUCHINGER, Günther, MITCHELL, Paul, Die Wiener Burg zur Zeit der frühen Habsburger bis 1395. III. 3. 2.: Der Vorgängerbau der Burgkapelle, Die Wiener Hofburg im Mittelalter. Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz (ur. Mario Schwarz), Wien 2015 (Österreichische Akademie der Wissenschaften. Denkschriften der Philosophisch-Historischen Klasse, 443; Veröffentlichungen zur Kunstgeschichte, 12; Veröffentlichungen zur Bau- und Funtktionsgeschichte der Wiener Hofburg, 1), str. 173–188. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 62 BUCHINGER, Günther, SCHÖN, Doris, … gelegn bei der purgk zu wien … Zur städtebaulichen Entwicklung des Wiener Burgviertels im Spätmittelalter, Jahrbuch des Vereins für Geschichte der Stadt Wien, 64/65, 2008/2009, str. 41–81. BUCHINGER, Günther, SCHÖN, Doris, „… jene, die ihre hände hilfreich zum bau erheben …“: Zur zeitlichen Konkordanz von Weihe und Bauvollendung am Beispiel der Wiener Augustinerkirche und Georgskapelle, RIHA Journal, 20, 2011, str. 1–70. BUCHINGER, Günther, SCHÖN, Doris, Die Wiener Burg zur Zeit der frühen Habsburger bis 1395. III. 2.: Städtebauliche Entwicklung des Burgviertels. Die Niederlassung der Parteigänger der Habsburger, Die Wiener Hofburg im Mittelalter. Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz (ur. Mario Schwarz), Wien 2015 (Österreichische Akademie der Wissenschaften. Denkschriften der Philosophisch-Historischen Klasse, 443; Veröffentlichungen zur Kunstgeschichte, 12; Veröffentlichungen zur Bau- und Funtktionsgeschichte der Wiener Hofburg, 1), str. 146–158. BUCHINGER, Günther, SCHÖN, Doris, Die Wiener Burg zur Zeit der frühen Habsburger bis 1395. III. 4. 2.: Das Augustinerkloster. Die Ritterkapelle im Augustinerkloster, Die Wiener Hofburg im Mittelalter. Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz (ur. Mario Schwarz), Wien 2015 (Österreichische Akademie der Wissenschaften. Denkschriften der Philosophisch- Historischen Klasse, 443; Veröffentlichungen zur Kunstgeschichte, 12; Veröffentlichungen zur Bau- und Funtktionsgeschichte der Wiener Hofburg, 1), str. 222–238. BUCHINGER, Günther, SCHÖN, Doris, Die Wiener Burg im Spätmittelalter bis 1529. IV. 6. 1.: St. Michael im 15. Jahrhundert. Bauvollendung und Ausstattung der Kirche, Die Wiener Hofburg im Mittelalter. Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz (ur. Mario Schwarz), Wien 2015 (Österreichische Akademie der Wissenschaften. Denkschriften der Philosophisch- Historischen Klasse, 443; Veröffentlichungen zur Kunstgeschichte, 12; Veröffentlichungen zur Bau- und Funtktionsgeschichte der Wiener Hofburg, 1), str. 504–521. BUCHINGER, Günther, SCHÖN, Doris, SCHULTES, Lothar, Die Wiener Burg zur Zeit der frühen Habsburger bis 1395. III. 5. 1.: Die Michaelerkirche im 14. Jahrhundert. Bautätigkeit und Ausstattung im Wechselspiel zwischen landesfürstlichem Hof und bürgerlicher Pfarrgemeinde, Die Wiener Hofburg im Mittelalter. Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz (ur. Mario Schwarz), Wien 2015 (Österreichische Akademie der Wissenschaften. Denkschriften der Philosophisch-Historischen Klasse, 443; Veröffentlichungen zur Kunstgeschichte, 12; Veröffentlichungen zur Bau- und Funtktionsgeschichte der Wiener Hofburg, 1), str. 250–284. CAPRIN, Giuseppe, L’Istria nobilissima, 1, Trieste 1905. CEVC, Anica, Stari tuji slikarji 15.–19. stoletja. 2: Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1964. CEVC, Emilijan, O varstvu slovenske srednjeveške plastike, Varstvo spomenikov, 3, 1950, str. 30–38. CEVC, Emilijan, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana 1963. CEVC, Emilijan, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966. CEVC, Emilijan, Gotsko kiparstvo, Ljubljana 1967 (Ars Sloveniae). CEVC, Emilijan, Poznogotska plastika na Slovenskem, Ljubljana 1970. CEVC, Emilijan, Gotska plastika na Slovenskem, Narodna galerija, Ljubljana 1973. CEVC, Emilijan, Likovna umetnost v srednjeveški Ljubljani, Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo (ur. Ferdo Gestrin), Ljubljana 1984, str. 96–102. CEVC, Emilijan, Stolnična Sočutna, Stolnična sočutna (ur. Josip Korošec), Restavratorski center RS, Ljubljana 1990, str. [1–2]. COLE AHL, Diane, “In corpo di compagnia”. Art and Devotion in the Compagnia della Purificazione e di San Zanobi of Florence, Confraternities and the Visual Arts in Renaissance Italy. Ritual, Spectacle, Image (ur. Barbara Wisch, Diane Cole Ahl), Cambridge 2000, str. 46–47. MIJA OTER GORENČIČ 63 COUDENBERGHE, Jan van, Ortus progressus et impedimenta fraternitatis beatissimae virginis Mariae de passione quae dicitur de septem doloribus, Antwerp 1519. CURK, Jože, Topografsko gradivo. 1: Sakralni spomeniki na območju občine Celje, Celje 1966. CURK, Jože, Topografsko gradivo. 4: Sakralni spomeniki na območju občine Slovenske Konjice, Celje 1967. DE FRANCESCHI, Camillo, Storia documentata della contea di Pisino (ur. Figlio Carlo), Venezia 1964. DIETRICH, Urban, Neue Satzungen der uralten Bruderschaft Maria 7 Schmerzen zu Cilli, Cilli 1856. DOLINAR, France Martin, Bratovščina, Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 358. DOLINAR, France Martin, Mannsberg, Martin von, Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648. Ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb), Berlin 1996, str. 455–456. DOLINAR, France Martin, Bratovščina Matere Božje Sedem žalosti v Celju, Naša luč, 5, 1998, str. 8. DOLINAR, France Martin, Bistum Pedena, Die Bistümer des Heiligen Römischen Reiches von ihren Anfängen bis zur Säkularisation (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb, Helmut Flachenecker), Freiburg im Breisgau 2003, str. 564–565. DOLINAR, France Martin, Ljubljanski škofje, Upodobitve ljubljanskih škofov (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2007, str. 11–89. DOMENIG, Christian, Tuon kunt. Die Grafen von Cilli in ihren Urkunden 1341–1456, Klagenfurt 2004 (tipkopis doktorske disertacije). DOMENIG, Christian, Ludwig von Teck und der Niedergang der weltlichen Herrschaft des Patriarchats von Aquileia, Nulla historia sine fontibus. Festschrift für Reinhard Härtel zum 65. Geburtstag (ur. Anja Thaller, Johannes Gießauf, Günther Bernhard), Graz 2010, str. 150–157. ELLINGTON, Donna Spivey, From Sacred Body to Angelic Soul. Understanding Mary in Late Medieval and Early Modern Europe, Washington D. C. 2001. FEKONJA, Andrej, Celje in okolica, Dom in svet, 8, 1895, str. 336–343, 371–375, 410–413, 438–443, 470–476, 495–500, 533–538, 566–567, 596–600, 630–631, 663–666, 695–698, 718–726, 746–755. FINKENZELLER, Josef, Schmerzensmutter. Einführung, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 6, St. Ottilien 1994, str. 28–29. FUČIĆ, Branko, Istarske freske, Zagreb 1963. FUČIĆ, Branko, Vincent iz Kastva, Zagreb-Pazin 1992. FUČIĆ, Branko, Iz istarske spomeničke baštine, 1, Zagreb 2006. FUČIĆ, Branko, Iz istarske spomeničke baštine, 2, Zagreb 2007. GARZAROLLI VON THURNLACKH, Karl, Mittelalterliche Plastik in Steiermark, Graz 1941. GÖTZ, Rolf, Die Herzöge von Teck. Herzöge ohne Herzogtum, Kirchheim unter Teck 2009 (Schriftenreihe des Stadtarchivs Kirchheim unter Teck, 33). Gradivo za zgodovino Maribora. 10: 1489–1499 (ur. Jože Mlinarič), Maribor 1984. GRAUS, Johann, Die Pfarrkirche zu Cilli, Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, n. F. 13, 1887, str. CXCI–CXCVIII. GROSSMANN, Dieter, Werkverzeichnis, Stabat Mater. Maria unter dem Kreuz in der Kunst um 1400. Ausstellung im Salzburger Dom 1. Juni bis 15. September 1970, Dommuseum, Salzburg 1970, str. 49–113. GRUDEN, Josip, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908. HATFIELD, Rab, The Compagnia de’ Magi, Journal of the Warburg and Courtauld Institute, 33, 1970, str. 107–161. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 64 HEUSINGER, Sabine von, Die Zunft im Mittelalter. Zur Verflechtung von Politik, Wirtschaft und Gesellschaft in Straßburg, Stuttgart 2009. HÖFER, Rudolf Karl, Die landesfürstliche Visitation der Pfarren und Klöster in der Steiermark in den Jahren 1544/1545. Edition der Texte und Darstellung zu Nachrichten über das kirchliche Leben, Graz 1992 (Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 14). HÖFLER, Janez, Die gotische Malerei Villachs. Villacher Maler und Malerwerkstätten des 15. Jahrhunderts. 1: Darstellung, Villach 1981. HÖFLER, Janez, Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja, Ljubljana 1982. HÖFLER, Janez, Stensko slikarstvo na Slovenskem med Janezom Ljubljanskim in Mojstrom sv. Andreja iz Krašc, Ljubljana 1985. HÖFLER, Janez, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Mengeš, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 14, 1992, str. 80–119. HÖFLER, Janez, Srednjeveške freske v Sloveniji. 2: Primorska, Ljubljana 1997. HÖFLER, Janez, Slika Kristusove molitve na Oljski gori s Koritnega nad Čadramom, Kristus na Oljski gori. Poznogotska tabla s Koritnega nad Čadramom (ur. Marja Lorenčak), Ljubljana 2001 (Knjižnica Narodne galerije. Študijski zvezki, 7), str. 12–34. HÖFLER, Janez, Srednjeveške freske v Sloveniji. 4: Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004. HÖFLER, Janez, Die Grafen und Fürsten von Cilli als Mäzene und Förderer der Kunst, Sigismund von Luxemburg. Ein Kaiser in Europa. Tagungsband des internationalen historischen und kunsthistorischen Kongresses in Luxemburg, 8.–10. Juni 2005 (ur. Michel Pauly, François Reinert), Mainz am Rhein 2006, str. 337–348. HÖFLER, Janez, Funktionale Internationalität. Die Kunst um 1400 in Slowenien, Kunst als Herrschaftsinstrument. Böhmen und das Heilige Römische Reich unter den Luxemburgern im europäischen Kontext (ur. Jiři Fajt, Andrea Langer), Berlin-München 2009, str. 577–585. HÖFLER, Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 20162 (elektronska knjiga). HÖFLER, Janez, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska, Ljubljana 20172 (elektronska knjiga). HÖFLER, Janez, Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300–1535), Ljubljana 2018 (Historia artis. Zbirka Oddelka za umetnostno zgodovino. Podzbirka ICCHS). HUMFREY, Peter, MACKENNEY, Richard, The Venetian Trade Guilds as Patrons of Art in the Renaissance, The Burlington Magazine, 128/998, 1986, str. 317–330. INTIHAR FERJAN, Jana, Ljubljanska kiparska delavnica 15. stoletja. Seznam plastik, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 21, 1985, str. 131–148. INTIHAR FERJAN, Jana, Ljubljanska kiparska delavnica 15. stoletja, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 181–183. JAKOVČIĆ, Jugo, VIGNJEVIĆ, Tomislav, Istarske freske/Gli affreschi istriani, Pula 2007. JANISCH, Josef Andreas, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 1, Graz 1878. JONTES, Liselotte, Die steirischen Bruderschaften im Mittelalter, Graz 1970 (tipkopis doktorske disertacije). JURANČIČ, Klementina, Lepa Sočutna, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 177–179. KLEMENČIČ, Matej, Župnijska cerkev v Konjicah in gradbena dejavnost Valentina Fabrija/Die Pfarrkirche von Konjice und die Bautätigkeit des Valentin Fabri, Gotika v Sloveniji/Gotik MIJA OTER GORENČIČ 65 in Slowenien/Il gotico in Slovenia. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom/Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria/La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico. Akti mednarodnega simpozija/Vorträge des internationalen Symposiums/Atti del Convegno Internazionale di Studi, Ljubljana, Narodna galerija, 20.–22. oktober 1994 (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 111–129. KOBLAR, Anton, Drobtinice iz furlanskih arhivov, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 2, 1892, str. 30–92. KOLAR, Bogdan, Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije. Ob deseti obletnici škofije, Celje 2016. KOMELJ, Ivan, Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973. KONTESTABILE ROVIS, Mirjana, Urad domen Koper 1807–1878 s priključenimi spisi. Pomorska sanitetna deputacija Koper 1819–1850, Koper 2001. KOROPEC, Jože, Zemljiško gospostvo Podsreda do 17. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 17/2, 1981, str. 204–218. KOROPEC, Jože, Svetna zemljiška gospostva na Konjiškem do 1600, Konjiško. 850 let pražupnije 1146–1996 (ur. Anton Ožinger, Ivan Pajk), Slovenske Konjice 1996, str. 98–164. KOS, Dušan, Plemiška darovanja cerkvenim ustanovam s posebnim ozirom na 14. stoletje, Zgodovinski časopis, 47, 1993, str. 25–52. KOS, Dušan, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005. KOSI, Miha, Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem, Ljubljana 1998, S. 110–113. KOSI, Miha, Grajska politika – primer grofov Celjskih, Iz zgodovine slovenskih gradov (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2012 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 60/3, 2012), str. 465–494. KOSI, Miha, Graffschaft Mettling. Razvoj dežele in deželnega plemstva metliške grofije od 13. do konca 15. stoletja, Neumarkt – Möttling – Metlika. Nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja (ur. Janez Weiss), Metlika 2018, str. 15–99. KOSI, Miha, Celjska klientela. Socialna in prostorska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih, Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem (ur. Boris Golec), Ljubljana 2019, str. 11–64. KOVÁCS, Elisabeth, Die Heiligen und heiligen Könige der frühen Habsburger (1273–1519), Laienfrömmigkeit im späten Mittelalter. Formen, Funktionen, politisch-soziale Zusammenhänge (ur. Klaus Schreiner, Elisabeth Müller-Luckner), München 1992 (Schriften des Historischen Kollegs. Kolloquien, 20), str. 93–126. KOVAČIČ, Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228–1928. Ob 700-letnici njene ustanovitve, Maribor 1928. KRASS, Andreas, Stabat mater dolorosa. Lateinische Überlieferung und volkssprachliche Übertragungen im deutschen Mittelalter, München 1998. KROPF, Emil, Notizen, Mittheilungen der k. k. Central-Comission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, n. F. 7, 1881, str. LXXIV–LXXV. LACKNER, Christian, Hof und Herrschaft. Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzoge 1365–1406, Wien 2002. LAVRIČ, Ana, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, 1–2, Ljubljana 1988. LAVRIČ, Ana, Bratovščine na Slovenskem pod zavetniškim plaščem Marije in svetnikov, Patriae et orbi. Essays on Central European Art and Architecture/Študije o srednjeevropski umetnosti. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek/Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec), Ljubljana 2015, str. 475–527. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 66 LAVRIČ, Ana, Kamniške bratovščine in njihova povezava s freskami pri Sv. Primožu in v župnijski cerkvi na Šutni, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 39/1, 2016, str. 9–25. LE COUTEULX, Carolo, Annales Ordinis Cartusiensis ab anno 1084 ad annum 1429, 2, Monstrolii 1888. LEITNER, Karin, Kristus na Oljski gori, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 334–335. LESAR, Marko, Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku. Umetnostna in kulturnozgodovinska predstavitev, Kamnik 2001. Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana. 1140–1500 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2020. LUKAN, Walter, Gradivo k biografiji škofa Tomaža Hrena v dunajskih arhivih, Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 7–21. LUSCHIN VON EBENGREUTH, Arnold, Die Windische Wallfahrt an den Niederrhein, Monatsschrift für die Geschichte Westdeutschlands, 4, 1878, str. 436–466. MAAS-EWERD, Theodor, Schmerzen Mariens, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 6, St. Ottilien 1994, str. 24–25. MAAS-EWERD, Theodor, KRASS, Andreas, SCHEFFCZYK, Leo, Stabat mater, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 6, St. Ottilien 1994, str. 261–266. MAROLT, Marijan, Celjski nagrobniki 15. in 16. stoletja, Zbornik za umetnostno zgodovino, 8, 1928, str. 73–85. MAROLT, Marijan, Dekanija Celje. Cerkveni spomeniki v Celju, Maribor 1931 (Umetnostni spomeniki Slovenije, 3). MEKANOVIĆ, Husein Sejko, Tabelne slike »štajerske šole« v Kraljevi Sutjeski – naročilo Celjskih grofov?, Tretji dan, 30/1–2, 2001, str. 87–94. MLINARIČ, Jože, Kartuzija Pleterje 1403–1595, Ljubljana 1982. MLINARIČ, Jože, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik), Celje 1991, str. 61–91. MLINARIČ, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Žička kartuzija ok. 1160–1782. Jurkloštrska kartuzija ok. 1170–1595, Maribor 1991. MLINARIČ, Jože, Stiška opatija 1136–1784, Novo mesto 1995. MLINARIČ, Jože, Žički kartuzijani in njihovi odnosi s Konjiškimi gospodi, s konjiško župnijo in konjiškimi tržani, Konjiško. 850 let pražupnije 1146–1996 (ur. Anton Ožinger, Ivan Pajk), Slovenske Konjice 1996, str. 165–187. MLINARIČ, Jože, Cerkvena organizacija in verske razmere na območju ptujske pražupnije in na Dravskem polju v poznem srednjem veku, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve« (ur. Slavko Krajnc), Ptuj 1998, str. 84–97. MLINARIČ, Jože, Celjani in njihov odnos do samostanov, Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja. Zbornik mednarodnega simpozija/Die Grafen von Cilli, altes Thema – neue Erkenntnisse. Sammelband des internationalen Symposiums, Celje, 27.–29. maj 1998 (ur. Rolanda Fugger Germadnik), Celje 1999, str. 125–142. MLINARIČ, Jože, Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001. NAPOTNIK, Mihael, Pastirski listi, Maribor 1906. NARED, Andrej, Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518, Ljubljana 2009 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 7). ORAŽEM, France, Hrenov odnos do bratovščin, Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 299–306. OROŽEN, Ignac, Celska kronika, V Celi 1854. MIJA OTER GORENČIČ 67 OROŽEN, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 1: Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkoviz, Marburg 1875. OROŽEN, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 3: Das Archidiakonat Saunien oder Sannthal und Draufeld, Cilli 1880. OROŽEN, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 4/2: Das Dekanat Tüffer, Graz 1881. OROŽEN, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 5: Das Dekanat Schallthal, Graz 1884. OROŽEN, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 6: Das Dekanat Drachenburg, Marburg 1887. OROŽEN, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 8: Das Dekanat Neukirchen, Marburg 1893. OROŽEN, Janko, Posestna in gradbena zgodovina Celja, Celje 1957. OROŽEN, Janko, Zgodovina Celja in okolice. 1: Od začetka do leta 1848, Celje 1971. OROŽEN, Janko, Zgodovina Celja in okolice. 2: 1849–1941, Celje 1974. OTER GORENČIČ, Mija, Umetnostna zapuščina srednjeveških marijanskih bratovščin na Kranjskem in Štajerskem, Acta historiae artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 89–110. OTER GORENČIČ, Mija, The Role of the Counts of Cilli in the Architectural Development of the Jurklošter Carthusian Monastery’s Great Cloister and the Question of the Location of Veronika of Desnice’s Grave. The Archaeological Method as an Aid to Art-Historical Interpretation, Studia Historica Slovenica, 20/1, 2020, str. 67–118. OTER GORENČIČ, Mija, Seeing God in the Image of Mary. Cross Readings of a Medieval Benedictine Convent Seal, Marian Devotion in the Late Middle Ages. Image and Performance (ur. Andrea-Bianka Znorovszky, Gerhard Jaritz), London-New York 2022 (Studies in medieval history and culture), str. 31–51. OTOREPEC, Božo, Rokodelstvo in obrt v srednjeveški Ljubljani, Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja. Zbornik razprav (ur. Vlado Valenčič), Ljubljana 1972 (Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega. Razprave, 3), str. 5–54. OTOREPEC, Božo, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana 1988. OŽINGER, Anton, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773/Atti delle visite pastorali nell’arcidiaconato di Valle Saunia della Arcidiocesi di Gorizia 1751–1773/ Die Berichte der Pastoralvisitationen im Archidiakonat Saunien der Erzdiözese Görz 1751–1773, Ljubljana 1991. Personalstand des Fürstbistums Lavant in Steiermark für das Jahr 1919, Marburg 1919. PESKAR, Robert, Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji, Ljubljana 2005 (tipkopis doktorske disertacije). PETERSOHN, Jürgen, Bischof und Heiligenverehrung, Römische Quartalschrift für christliche Altertumskunde und Kirchengeschichte, 91, 1996, str. 207–229. PETRIČ, Franci, Življenjska pot Tomaža Hrena (1560–1630), Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 77–88. PETSCHNIG, Hanns, Über einige Kirchen in Steiermark, Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 10, 1865, str. 191–204. PICHLER, Franz, Landschaftliche Steuerregister des 17. und 18. Jahrhunderst, Mitteilungen des Steiermärkisches Landesarchives, 9, 1959, str. 34–98. PIRCHEGGER, Hans, Geschichtliche Wanderungen in der untersteirischen Heimat, Marbuger Zeitung, 83/149–150, 29./30. 5. 1943, str. 3. PIRCHEGGER, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, 10). POLIZZOTTO, Lorenzo, The Medici and the Youth Confraternity of the Purification of the Virgin 1434–1506, The Politics of Ritual Kinship. Confraternities and Social Order in Early Modern Italy (ur. Nicholas Terpstra), Cambridge 2000 (Cambridge Studies in Italian History and Culture), str. 98–113. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 68 PRIJATELJ-PAVIČIĆ, Ivana, Kiparska i slikarska umjetnička baština bratovština u Dalmaciji između XIV. i XIX. st., Croatica christiana periodica, 21, 1997, str. 39–54. RAVNIKAR, Tone, Benediktinski samostan v Gornjem Gradu, Maribor 2010 (Studia historica Slovenica, 6), Regesten des Herzogtums Steiermark. 1: 1308–1319 (ur. Hermann Wiesflecker, Roland Schäffer, Max Zechner, Annelies Redik), Graz 1976 (Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 6). RIHAR, Franc, Marija v zarji slave. Pregled zgodovine Marijinega češčenja, Celovec 1909. SAUSER, Ekkard, Schmerzen Mariens, Lexikon der christlichen Ikonographie, 4 (ur. Engelbert Kirschbaum), Rom-Freiburg-Basel-Wien 1994, stp. 85–87. SCHULER, Carol M., The Seven Sorrows of the Virgin. Popular Culture and Cultic Imagery in pre- Reformation Europe, Simiolus. Netherlands Quarterly for the History of Art, 21, 1992, str. 5–28. SCHULTES, Lothar, Die Pietà von Celje und eine Gruppe von Vesperbildern des Schönen Stils, Gotika v Sloveniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom/Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria/ La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l ’Adriatico. Akti mednarodnega simpozija/Vorträge des internationalen Symposiums/Atti del Convegno Internazionale di Studi, Ljubljana, Narodna galerija, 20.–22. oktober 1994 (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 173–181. SCHWANKE, Robert, Die Kanzlei der Grafen von Cilli (1341–1456), Wien 1935. SEPPERER, Johann, Die kirchlichen Bruderschaften in der Steiermark. Aufhebung und Wiedererrichtung, Graz 1969 (tipkopis doktorske disertacije). SIMONITI, Primož, Humanismus bei den Slovenen. Slowenische Humanisten bis zur Mitte des 16. Jahrhunderts (ur. Marija Wakounig), Wien 2008. SNOW, Emily Catherine, The Lady of Sorrows. Music, Devotion, and Politics in the Burgundian- Habsburg Netherlands, Princeton 2010 (tipkopis doktorske disertacije). SPEAKMAN SUTCH, Susie, VAN BRUAENE, Anne-Laure, The Seven Sorrows of the Virgin Mary. Devotional Communication and Politics in the Burgundian-Habsburg Low Countries, c. 1490–1520, Journal of Ecclesiastical History, 61, 2010, str. 252–278. STABEJ, Jože, Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, Razprave 2. razreda SAZU, 6, 1965, str. 140–215. STABEJ, Jože, Die alten Wallfahrten der Slowenen an den Rhein, Zeitschrift des Aachner Geschichtsvereins, 78, 1967, str. 97–160. STEEB, Christian, Zur Geschichte der spätmittelalterlichen Rittergesellschaften und deren Darstellungen auf Grabsteinen in Graz, Historisches Jahrbuch der Stadt Graz, 23/24, 1993, str. 57–87. STEGENŠEK, Avguštin, O grbih na cerkvenih predmetih v konjiški dekaniji, Voditelj v bogoslovnih vedah, 8, 1905, str. 161–167. STEGENŠEK, Avguštin, O nekaterih starinskih kipih, Voditelj v bogoslovnih vedah, 11, 1908, str. 333–356. STEGENŠEK, Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor 1909 (Umetniški spomeniki lavantinske škofije, 2). STEGENŠEK, Avguštin, Kristus na Oljski gori v Čadramu, Ljubitelj krščanske umetnosti, 1, 1914, str. 3–11. STELE, France, Monumenta artis Slovenicae. 1: Srednjeveško stensko slikarstvo/La peinture murale au Moyen-Age, Ljubljana 1935. STELE, France, Načela in rezultati restavracije notranjščine v opatijski cerkvi v Celju, Kronika slovenskih mest, 3/2, 1936, str. 81–87. STELE, France, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969. STELE, France, Govor ob otvoritvi nove gotske kapele v celjski opatijski cerkvi, Celjski zbornik 1969–70, 13, 1970, str. 267–271. MIJA OTER GORENČIČ 69 STELE, France, Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972 (Ars Sloveniae). STEPISCHNEGG, Jakob Maximilian, Das Karthäuser-Kloster Seiz, Marburg 1884. STOPAR, Ivan, Opatijska cerkev v Celju. Načela restavracije in umetnostnozgodovinski rezultati obnovitvenih del v letih 1963 do 1969, Celje 1971. STOPAR, Ivan, Preliminarna poročila o konservatorskih raziskavah in delih. Umetnostni in urbanistični spomeniki. Celje, Varstvo spomenikov, 22, 1979, str. 348–351. STOPAR, Ivan, Mojster Friderik Beljaški in freske v celjski Marijini kapeli, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 24, 1988, str. 21–32. STOPAR, Ivan, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 5: Med Kozjanskim in porečjem Save, Ljubljana 1993. STOPAR, Ivan, Mojster Hans Melfrid in Celjska delavnica/Meister Hans Melfried und die Cillier Werkstätte, Gotika v Sloveniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom/Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria/La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico. Akti mednarodnega simpozija/Vorträge des internationalen Symposiums/Atti del Convegno Internazionale di Studi, Ljubljana, Narodna galerija, 20.–22. oktober 1994 (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 413–426. ŠLANDER, Anton, Nova pravila starodavne bratovščine Matere Božje sedmih žalosti v Celju, Ljubljana 1883. ŠMID, Katarina, Kip sv. Lovrenca v Narodni galeriji – delo iz kroga Tilmana Riemenschneiderja?, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 44, 2008, str. 161–183. ŠTEFANAC, Samo, Arhitektura ok. 1400 v Sloveniji. Problemi in predlogi/Die Architektur um 1400 in Slowenien. Probleme und Vorschläge, Gotika v Sloveniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom/Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria/La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico. Akti mednarodnega simpozija/Vorträge des internationalen Symposiums/Atti del Convegno Internazionale di Studi, Ljubljana, Narodna galerija, 20.–22. oktober 1994 (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 95–109. ŠTEFANAC, Samo, Celje, opatijska c. sv. Danijela: kapela Žalostne Matere Božje, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 63–64. THELEN, Emily S., Music and Liturgy of the Seven Sorrows Confraternity of Brussels, The Seven Sorrows Confraternity of Brussels. Drama, Ceremony, and Art Patronage. 16th–17th Centuries (ur. Emily S. Thelen, Susie Speakman Sutch), Turnhout 2015 (Studies in European Urban History (1100–1800), 37), str. 67–92. THELEN, Emily S., The Feast of the Seven Sorrows of the Virgin. Piety, Politics and Plainchant at the Burgundian-Habsburg Court, Early Music History, 35, 2016, str. 261–307. TURK, Josip, Tomaž Hren, Bogoslovni vestnik, 8, 1928, str. 1–30. VALE, Giuseppe, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487, Citta del Vaticano 1943 (Studi e testi, 103). VALENČIČ, Vlado, Žitnik, Gašper, palatinski grof (okoli 1535–1585), Slovenska biografija, 2013 (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi902880/#slovenski-biografski-leksikon). VALVASOR, Johann Weichard, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Laybach-Nürnberg 1689. VEIDER, Janez, Stara ljubljanska stolnica. Njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947. VENGUST, Albin, Prispevek k preučevanju gotske arhitekture v župnijski cerkvi sv. Jurija v Konjicah, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 27, 1991, str. 37–49. VENGUST, Albin, Valentin Fabri in njegova vloga v umetnosti poznega srednjega veka na Slovenskem, Ljubljana 1992 (tipkopis diplomske naloge). VIDMAR, Polona, Kiparska delavnica na Ptujski Gori, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 43, 2007, str. 47–86. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 70 VILADESAU, Richard, The Triumph of the Cross. The Passion of Christ in Theology and the Arts from the Renaissance to the Counter-Reformation, Oxford-New York 2008. WAGNER-RIEGER, Renate, Gotische Kapellen in Niederösterreich, Festschrift Karl M. Swoboda zum 28. Januar 1959, Wien-Wiesbaden 1959, str. 273–307. WEISS, Janez, Samostan frančiškanov pri Gradcu v Beli krajini in njegovi plemiški ustanovitelji, Metlika 2021. WEISS, Norbert, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte. 1: Darstellungsteil, Graz 1998 (tipkopis doktorske disertacije). WEISS, Norbert, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte. 3: Quellenteil 1401 bis 1475, Graz 1998 (tipkopis doktorske disertacije). WEISS, Norbert, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte. 4: Quellenteil ab 1476, Graz 1998 (tipkopis doktorske disertacije). WEISS, Norbert, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte, Graz 2002 (Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 46). WIST, Johann, Ueber die Stadtpfarrkirche in Cilli, Mittheilungen der k. k. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale, n. F. 27, 1901, str. 12–14. WLATTNIG, Robert, Kiparstvo 14. stoletja, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 140–143. WLATTNIG, Robert, Das Statuenprogramm des Albertinischen Chores von St. Stephan und die Ausstrahlung der Wiener Domwerkstätte im 14. Jahrhundert, Gotika v Sloveniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom/Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria/La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico. Akti mednarodnega simpozija/Vorträge des internationalen Symposiums/Atti del Convegno Internazionale di Studi, Ljubljana, Narodna galerija, 20.–22. oktober 1994 (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 79–93. WOSCHITZ, Karl, Schmerzensmutter. Exegese, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 6, St. Ottilien 1994, str. 29. WURSTER, Herbert Wilhelm, Die Sieben-Schmerzen-Mariens-Bruderschaft Niederaltaich. Die Geschichte einer katholischen Gemeinschaft im Glauben, Die Beiden Türme. Niederaltaicher Rundbrief, 48/102, 2012, str. 74–96. ZADNIKAR, Marijan, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, Celje 1973. ZADNIKAR, Marijan, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, 2, Celje 1975. ZLAMALIK, Vinko, Strossmayerova galerija starih majstora Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb 1982. ZÜRCHER, Joseph, GILCH, Eva, Bruderschaften, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 1, St. Ottilien 1988, str. 592–593. ŽIŽEK, Aleksander, Rokodelci mojega mesta. Drobci iz delovanja celjskih cehov v času krepitve centralne deželnoknežje oblasti, Celje 2000 (Publikacije Zgodovinskega arhiva Celje. Študije, 4). ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Meščani in cerkvene ustanove v Ljubljani do konca 16. stoletja, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 50/3, 2002, str. 241–258. ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Socialne vezi župnika, prošta in arhidiakona Valentina Fabrija, ambicioznega naročnika gradbenih del, Acta historiae artis Slovenica, 22/1, 2022, str. 77–103. MIJA OTER GORENČIČ 71 Viri ilustracij 1, 9, 11, 13, 16: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (foto: Gorazd Bence). 2: © Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje. 3: Wikimedia commons. 4, 6, 10: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (foto: Andrej Furlan). 5, 7–8, 14–15, 17–18: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (foto: Franci Pečnik). 12: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (foto: Nejc Bernik). GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 72 The Counts of Cilli and the Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain Summary Among the medieval Marian confraternities registered in Carniola and Styria, only two are referred to as “great”, namely the Great Marian Confraternity in Kamnik and the Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain. As its very name suggests, the Dravsko polje Confraternity was active in a much larger territory than the one in Kamnik, which perhaps makes it the most important medieval confraternity dedicated to Mary in the territory of Slovenia, and certainly the most prominent one in Styria. During the Middle Ages, it had its headquarters in the Chapel of St James in the Konjice Parish Church. Following a brief interruption during the Reformation, it was restored with a new head- quarters in the northern chapel of the Church of St Daniel in Celje. The Celje Chapel – otherwise a jewel of Gothic architecture in Slovenia, constructed by the Counts of Cilli – was originally dedicated to the Three Kings and later to Our Lady of Sorrows. So far, the relevant literature has only mentioned this Confraternity sporadically. It was most com- prehensively presented by Ignaz Orožen in 1880, while a few words were also devoted to it in subsequent studies. In the course of the detailed presentation of the state of research in the initial part of this article, these more recent records prove to be quite inconsistent. It turns out that after 1880, no one has written about the Confraternity as comprehensively and with references to archival documents, and that the younger authors have mostly merely summarised Orožen’s findings more or less consistently. In their contributions to date, the researchers have not been unanimous in their opinions on when the Confra- ternity was founded, who its founder was, when its headquarters were transferred from Konjice to Celje, when the original dedication of the Celje Chapel to the Three Kings was replaced by that to Our Lady of Sorrows, or when the Confraternity was dedicated to Our Lady of Sorrows. Thus, the author is the first art historian to discover the Confraternity’s cartulary, from which Orožen drew his information in 1880, as well as several other documents related to the Confraternity’s history. This allowed her to write the article at hand and present her original finding that the Counts of Cilli had also been members of the Confraternity and that a Confraternity dedicated to the veneration of Mary had been located in the Celje Chapel as early as during the Middle Ages. Until now, nothing has been written in the relevant literature about either of these two topics. The central part of the present contribution first focuses on the question of what the archival sources can tell us about the founding of the Confraternity, the time of its transfer, and the time of its rededication. The oldest document in the Confraternity book dates back to 23 May 1357, when Ortolf IV of Konjice and his wife Euphemia – in cooperation with the parish priest of Konjice, who was also the archpreast of Sanntal – settled the obligations and rights and specified the details of the transfer of two landholdings. Until now, the relevant literature has stated several times that the Confraternity was founded in that same year by Ortolf IV of Konjice, but the author presents arguments to the contrary. The document of 1357 cannot be considered the charter of foundation as the relevant literature suggests because Ortolf IV is not named as the founder in this document nor in any of the subsequent docu- ments examined. Moreover, it does not mention the Confraternity in question at all. Written sources first refer to the Confraternity, the Chapel of St James, and its chaplain on 1 February 1369. Archival sources reveal that it was built by Ortolf IV of Konjice (who died in 1370) at the request of his ances- tors and for the benefit of the dead and living members of the Confraternity, who, in turn, established a chaplaincy or appointed a chaplain there. However, the examined documents do not state who the founder of the Confraternity was. As for the time of the foundation, one possible explanation is that it was established before 23 May 1357. Another possibility is that it was founded after this date but before MIJA OTER GORENČIČ 73 1 February 1369. However, in this case, it is more difficult to explain why the document of 1357 would have been included in the Confraternity book in the first place. The question of when the Confraternity’s headquarters were transferred to Celje and when it changed its dedication cannot be answered definitively, either. In the documents from the Modern Pe- riod, the Confraternity’s name does not always consistently and clearly indicate to which Marian devo- tion it was dedicated. However, it is clear from the papal grant of indulgences of 10 November 1597 that the Confraternity, when it was already officially based in Celje, initially retained its title “of the Dravsko polje Plain”, while simultaneously, it was already called B. M. V. Dolorosae. The same dedication can also be found in 1594. Therefore, the Confraternity’s headquarters were obviously moved in 1597 at the latest, while the archival sources examined in the current contribution suggest that the transfer process and rededication could have also occurred even earlier. In the continuation of the article, based on her research and analysis of the relevant archival sources, the author argues that the Konjice Confraternity was associated with the Celje Chapel already before the end of the 16th century. The fact that the Confraternity under consideration was the most important (Marian) confrater- nity in Styria and probably also important beyond the borders of that province suggests that the Counts of Cilli were undoubtedly not indifferent to it or that they wanted to be more closely associated with it. The most convincing proof that the Counts of Cilli – the builders and patrons of the Celje Chapel – were members of the Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain can be found in this Confraternity’s original chapel in Konjice, where the Counts’ of Cilli coat of arms is featured on one of the keystones. In the archive materials, a trace of the connection between the Counts of Cilli and the Confraternity can be found as early as in 1386, when a certain document of the Confraternity was also sealed by the Chanzler der edlen Herren der Graffen von Cili. Another detail that stands out is that the document also mentions a Schulmaister, which suggests that a school of some sort must have operated in Konjice at that time, perhaps even under the auspices of the Confraternity. As early as in the Middle Ages, the Confraternity founded several chaplaincies or benefices, the first of which was the chaplaincy of St James in the Konjice Church. On 2 October 1497, a chaplaincy or a perpetual daily mass was es- tablished at the Altar of the Holy Spirit in the Konjice Parish Church. Already in the same month, on 12 October, the chaplaincy of Sts Erasmus and Sebastian was also established in the Konjice Church. In Slovenska Bistrica, the Confraternity founded the chaplaincy of Our Beloved Lady and the chaplaincy of St Anne. It also ran or managed a hospital in Bistrica. The archival sources presented by the author indicate that in Bistrica, both the Altar of St Anne and the Altar of Our Beloved Lady were located in separate chapels. The Confraternity also founded the chaplaincy of the Blessed Virgin Mary at the Altar of Mary in the Parish Church in Majšperk. It also had another benefice, which has been overlooked in the art-historical literature focusing on the medieval history of the Celje Chapel, even though it was al- ready mentioned by Ignaz Orožen. A benefice of this Confraternity was held in the Celje Chapel, which is yet another clear proof of the connection between the Dravsko polje Confraternity and this Chapel already during the Middle Ages. According to Orožen, the u. l. Frau in sacello Trium Regum oder Matris Dolorosae benefice was founded by the Counts of Cilli. However, he does not mention which of them was the founder or when, nor does he cite any source for this information. The author of the article at hand has managed to discover valuable and hitherto another unpublished information in the archives, indicating that the Matris Dolorosae benefice was founded in the Celje Chapel in 1448 by Count Fred- erick II of Cilli for the reading of one weekly mass. The previously unknown archival documents reveal even more. In 1571, the provost and the Con- fraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain requested that the Archduke reaffirm the Con- fraternity of the Dravsko polje Plain, founded many years before, with all its privileges and freedoms, as well as the three incorporated benefices established with it by the Counts of Cilli: namely, St James’ in Konjice, St Anne’s in Bistrica, and Our Lady’s in Majšperk. This makes for yet another proof that the Counts of Cilli were most closely associated with the Konjice Confraternity. The Counts of Cilli thus GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU 74 founded a total of four Confraternity benefices. We can assume that the most prominent benefice was the one in Celje and that this contributed to the idea of transferring the Confraternity’s headquarters. As the Counts of Cilli erected a magnificent representative chapel in Celje, it could have easily been their idea to relocate the headquarters. Furthermore, the Modern Period revival of the Confraternity in Celje rather than in Konjice – and in this particular Chapel instead of in any other church in Celje – also indicates a certain pre-existing tradition or association of this chapel with the Konjice Confraternity. Since the relocation of the headquarters was certainly not an easy task, it appears that the Counts of Cilli first founded a new Marian confraternity in the Celje Chapel, but this fact remained completely overlooked in modern art historical literature. In the continuation of her article, the author reveals the archival sources proving that the Marian confraternity indeed existed and that its headquarters were located precisely in the Gothic Chapel in Celje. However, the examined sources do not clarify whether, after its foundation, this confraternity operated entirely independently or in some kind of interdepend- ence with the Dravsko polje Confraternity. In any case, during the 15th and 16th century, the two con- fraternities gradually merged and became a single organisation. The painting on the western exterior wall of the Celje Chapel was most likely associated with the Confraternity as well, as traces of an older painting from the first half of the 15th century can be found under the Hortus conclusus iconographic motif from around 1520–1530. Remains of painted baldachin-like architecture allow to reconstruct the fresco as Mary and Jesus in the centre with a row of saints. From both sides, several donors, who could also be Confraternity members, apparently turned to Mary in intercession. The veneration of Our Lady of Sorrows in the Celje Chapel already during the Middle Ages is confirmed by the Marian benefice established by the Counts in the Chapel, as well as by the preserved vault paintings with their emphasis on suffering and pain and the Pietà sculpture of exceptional quality. The alteration or the more precise definition of the Marian dedication of the Celje Chapel and the Con- fraternity must have been influenced precisely by the veneration promoted by the Counts of Cilli. The Counts thus appear to be zealous worshippers and promoters of the cult of Our Lady of Sorrows, which the author substantiates with a few additional examples of their art commissions. In the continuation, she lists concrete indications that the Konjice-based Confraternity focused on the cult of Our Lady of Sorrows as early as in the 15th century. It is very likely that thanks to the Counts of Cilli, the two confra- ternities had been interdependent to a certain degree already during the Middle Ages, which led to their subsequent merger. The 1544/45 visitation in the Parish Church of St George in Konjice mentions three confraternities, but none of them Marian, which could indicate that the Confraternity under considera- tion had ceased to operate due to the turbulent situation during the 16th century or that at the time, it was only active in Celje. Perhaps the establishment of as many as two Confraternity chaplaincies in the Konjice Church in 1497 by the members of the Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain indicates that at the time, the Confraternity’s headquarters were no longer so firmly established in Konjice. The document of 14 March 1507, which mentions the Celje Confraternity, was co-sealed by the dean of the Dravsko polje Confraternity, which could also indicate that at the time, the process of transferring the headquarters of the Dravsko polje Confraternity to Celje was already underway or even completed. At the end of the article, the author also addresses the question of the Celje Chapel’s function. This issue has been present in the relevant literature for quite a long time. The Chapel in question was in- spired by the contemporaneous private chapels of the nobility in the Austrian territory (Vienna, Enns, Imbach), but it did not have primarily a burial function, as the burial chapel of the Counts of Cilli was located in the Celje Minorite Church. So far, authors have stated that the Chapel could be understood in the context of the representative splendour of the high nobility. They have also agreed that it was not merely a private prayer facility, though, and that it must have had a certain additional function, but they have been unable to explain what this function was. The Celje Chapel was indeed modelled after the private chapels of the Austrian nobility, but the author of the present article has discovered that it MIJA OTER GORENČIČ 75 had another, hitherto completely overlooked function – namely that of a Confraternity chapel. In the author’s opinion, the Chapel of St George at the Augustinian monastery in Vienna, which the Counts of Cilli were closely associated with, could have represented the most important stimulus for the decision that the Celje Chapel should also become the seat of a Confraternity. GROFJE CELJSKI IN VELIKA MARIJINA BRATOVŠČINA NA DRAVSKEM POLJU DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.27.1.02 77 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 27|1 ∙ 2022, 77–103 Izvleček: Socialne vezi župnika, prošta in arhidiakona Valentina Fabrija, ambicioznega naročnika gradbenih del 1.01 Izvirni znanstveni članek Valentin Fabri je eden vidnejših duhovnikov zadnje petine 15. in prvega desetletja 16. stoletja na Slovenskem. Bil je župnik v Slovenskih Konjicah in arhidiakon savinjskega arhidiakonata, župnik v Vuzenici, od leta 1497 do smrti leta 1509 pa tudi prošt v Dobrli vasi (Eberndorf) in arhidiakon v Podjuni (Jauntal). Pod njim je prišlo do prezidav v konjiški in vuzeniški župnijski cerkvi, v dobrolski kapiteljski cerkvi pa so se gradbena dela nadaljevala. Medtem ko je njegov gradbeni angažma z umetnostnozgodovinskega vidika analiziral Matej Klemenčič, se pričujoča razprava osredotoča na Fabrijeve socialne vezi. Te je Fabri tkal v domačem konjiškem okolju, med študijem na Dunaju (in najbrž še kje) ter v času kariere. Na podlagi virov narejena rekonstrukcija oseb, povezanih s Fabrijem, je lahko upo- rabno izhodišče za nadaljnje obravnave Fabrijevega gradbenega delovanja. Med osebami, zanimivimi tudi v širšem historiografskem smislu, izstopajo plemiči iz vrst nekdanje klientele Celjskih in pripadniki višje duhovščine. Ključne besede: Valentin Fabri, duhovniki, prehod iz srednjega v novi vek, Slovenske Konjice, Vuzenica, Dobrla vas, cerkvena arhitektura, prozopografske študije Abstract: The Social Ties of the Parish Priest, Provost, and Archdeacon Valentin Fabri, an Ambitious Commissioner of Construction Works 1.01 Original scientific article Valentin Fabri was one of the most prominent priests of the last fifth of the 15th and the first decade of the 16th century in Slovenia. He was parish priest in Slovenske Konjice and archdeacon of the Savinja Archdeaconate, parish priest in Vuzenica, as well as provost in Dobrla vas (Eberndorf) and archdeacon in Podjuna (Jauntal) from 1497 until his death in 1509. Under his leadership, reconstructions took place in the parish churches of Konjice and Vuzenica, while in the chapter church in Dobrla vas construction works continued. While Matej Klemenčič has analysed Fabri’s engagement in construction works from the art-historical perspective, the present discussion focuses on his social ties, established in his home environment in Konjice, during his studies in Vienna (and probably elsewhere), as well as during his entire career. The identification of the people associated with Fabri, based on the relevant sources, can be a useful starting point for further discussions of Fabri’s construction activities. Among the persons who are also interesting in the broader historiographical sense, the aristocrats from the ranks of the former clientele of the Counts of Celje/Cilli and the members of the higher clergy stand out. Keywords: Valentin Fabri, priests, the transition from the Middle Ages to the Modern Period, Slovenske Konjice, Vuzenica, Dobrla vas, church architecture, prosopographical studies Socialne vezi župnika, prošta in arhidiakona Valentina Fabrija, ambicioznega naročnika gradbenih del Lilijana Žnidaršič Golec Doc. dr. Lilijana Žnidaršič Golec, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska ulica 1, SI-1000, Ljubljana, lilijana.znidarsic@gov.si 78 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC Poznavalcem starejše slovenske umetnostne in cerkvene zgodovine ime Valentina Fabrija ni neznano. V poznem 15. stoletju in začetku 16. stoletja je zaznamoval arhitekturno podobo cerkva, pri katerih je služboval kot župnik oziroma prošt: pri župnijskih cerkvah v Slovenskih Konjicah (v nadaljevanju Konjice) in Vuzenici ter pri cerkvi avguštinskih kanonikov v Dobrli vasi (Eberndorf) na Koroškem.1 Obetavno izhodišče za preučevanje Fabrijevih socialnih vezi, z odkrivanjem katerih želimo vsaj nekoliko prispevati tudi k razumevanju njegovega gradbenega angažmaja, so nedvo- mno listine iz Dobrle vasi. Fabrijev socialni in krajevni izvor, pa tudi del njegovih poznejših druž- benih vezi razkriva listina z dne 27. septembra 1507.2 Takrat je Fabri za zveličanje svoje duše in duš svojih staršev, bratov, prednikov in naslednikov dobrolskemu samostanu, katerega prošt je bil, pre- pustil več posesti, ki jih je bodisi podedoval po očetu in materi bodisi kupil sam. Med posestmi se v listini najprej omenja vinograd na Škalcah nad Konjicami (im obern Scalz), ki ga je posedoval Fabrijev pokojni oče in konjiški tržan Brikcij Majcen (Meyzen).3 Gornina od tega vinograda je pri- padala fevdnemu imetniku gospostva Vodriž, Janezu (Hansu) Ungnadu s koroškega Ženeka oziro- ma Žineka (Sonnegg) južno od Dobrle vasi.4 Ni nepomembno, da so Ungnadi nekaj desetletij prej dobili v fevd okoli 10 kilometrov jugovzhodno od Slovenj Gradca ležeči Vodriž5 in da so že v drugi polovici 15. stoletja gospodarili tudi na gradu Irštajn na Paškem Kozjaku ter krajši čas na gradu Gornje Celje.6 Na Škalcah nad Konjicami je prav tako ležal poldrugi (anderthalb) vinograd, ki ga je Fabri kupil od celjskih minoritov. Gornino od vinograda je prejemal kaplan grajske kapele sv. Pan- kracija v Jamniku pri Zrečah.7 Še en poldrugi vinograd v Fabrijevi posesti je ležal v Framu, in sicer med vinogradoma, pripadajočima župniku v Slovenj Gradcu, natančneje v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, in podložniku ustanove pokojnega celjskega glavarja Andreja Hohenwarta;8 gornino je 1 Prim. Matej KLEMENČIČ, Župnijska cerkev v Konjicah in gradbena dejavnost Valentina Fabrija, Gotika v Slo- veniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom/ Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria/La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico. Akti mednarodnega simpozija/Vorträge des internationalen Symposiums/Atti del Convegno Internazionale di Studi, Ljubljana, Narodna galerija, 20.–22. oktober 1994 (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 111–121; Anton OŽINGER, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, Konjiško 1146–1996. 850 let pražupnije (ur. Anton Ožinger, Ivan Pajk), Slovenske Konjice 1996, str. 40–41; Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 20162, str. 325–326. 2 Objava izčrpnega regesta listine v: Beda SCHROLL, Urkunden-Regesten des Augustiner-Chorherren-Stiftes Ebern- dorf im Jaunthale, Klagenfurt 1870, str. 99–101. V Fabrijevem času in na njegove stroške je bilo sicer prezidano tudi župnišče v Konjicah. Fabri ga je »še polepšal in zavaroval«, mu prizidal dva stolpa ter ga utrdil z jarkom in okopom, znotraj katerega je dal izkopati ribnik. Gl. Paolo SANTONINO, Popotni dnevniki 1485–1487, Celovec- Dunaj-Ljubljana 1991, str. 66. 3 O Valentinovem priimku Fabri in priimku, ki ga je nosil njegov oče, prim. KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 112; OŽINGER 1996 (op. 1), str. 40. O različici priimka Šmid (Kovač) na ožjem konjiškem območju v prvi polovici 16. stoletja Jože KOROPEC, Svetna zemljiška gospostva na Konjiškem do 1600, Konjiško 1996 (op. 1), str. 117, 123. 4 Različico Žinek najdemo na primer v: Matjaž BIZJAK, Aleksander ŽIŽEK, Knjiga obračunov celjskih mestnih sodnikov 1457–1513, Celje-Ljubljana 2010, str. XIV. 5 Prim. Svjetlana KURELAC, Grad Vodriž, Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih (ur. Nataša Gorenc), Ljubljana 2006 (Dnevi evropske kulturne dediščine), str. 189–192. 6 Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, 10), str. 176 (Vodriž), 180 (Celje), 224 (Irštajn); Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 73, 139, 368. Prim. Ignac OROŽEN, Celska kronika, V Celi 1854, str. 109–110. 7 Takratni kaplan na gradu Jamnik je bil obenem župnik v Žetalah. Prim. SCHROLL 1870 (op. 2), str. 98, op. 5. 8 Andrej Hohenwart (Hohenwarter) je bil ustanovitelj in dobrotnik več cerkvenih ustanov tako na Celjskem kot 79 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL pobiralo framsko gospostvo.9 V okviru naše raziskave je vredno izpostaviti še hube in oštat v Prevratu pri Konjicah (danes del Konjic), ki jih je Fabri dobri dve leti prej, 13. junija 1505, kupil od plemiča Ulrika Herbersdorfa, varuha mladoletnega Franca Herbersdorfa.10 V kupo- prodajni listini se pojavlja tudi v Prevratu leže- ča huba s podložnikom pl. Hebenstreitov. Tako imenovano Hebenstreitovo imenje je v imenjski (davčni) knjigi za Štajersko iz leta 1516 navede- no kot imenje dobrolskih proštov.11 Člane dru- žine Hebenstreit najdemo na Konjiškem sicer že v štiridesetih letih 15. stoletja, o čemer priča med drugim dejstvo, da se je Volfgang Heben- streit jeseni 1449 ob vpisu na dunajsko univerzo identificiral kot Konjičan.12 Poleg podatka, da so bili Hebenstreiti v drugi polovici 15. stoletja tudi lastniki dvorca Gojka, ki je stal zahodno od Konjic oziroma Konjiške gore,13 izpričuje njihovo navzočnost na Konjiškem imatrikula- cija Jurija Hebenstreita. Kot »Georgius Hebn- streit de Ganabicz« se je Jurij leta 1479 vpisal na univerzo na Dunaju.14 Pripadnike te družine torej lahko štejemo med Fabrijeve (bližnje) znance, verjetno pa tudi v krog dobrih znancev njegovih staršev in ožjih sorodnikov (sl. 1–2). Med svetnimi plemiči s posestjo v okolici ali nedaleč od Konjic večkrat naletimo na Mindorferje, v Fabrijevi družbi zlasti na imetnika dvora Malahorna Friderika Mindorferja.15 Ta je Fabriju, »župniku v Konjicah in arhidiakonu v Savinjski dolini«, v nedeljo po godu sv. Jakoba, 30. julija 1486, prodal hubo, oštat in pustoto v Radani vasi (Radmannsdorf).16 Nekaj manj kot leto in pol pozneje je nastala listina o na rodnem Metliškem. Prim. OROŽEN 1854 (op. 6), str. 119; Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 3/1: Das Archidiakonat Saunien, Cilli 1880, str. 203, 208; Ivan STOPAR, Svetina, Maribor 1978 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 89), str. 16–18; Janez WEISS, Samostan frančiškanov pri Gradcu v Beli krajini in njegovi plemiški ustanovitelji, Metlika 2021, str. 5–15, 63, 76–81. O mašni ustanovi z več ustanovitelji, med njimi Hohenwartom, v cerkvi sv. Danijela v Celju s konca leta 1476 prim. https://www.monasterium.net/mom/SI-ZAC/ Minoritski/SI_ZAC_L_7_Min/charter (5. 2. 2022). 9 SCHROLL 1870 (op. 2), str. 99. 10 SCHROLL 1870 (op. 2), str. 96–97. 11 PIRCHEGGER 1962 (op. 6), str. 141, 143. O Hebenstreitovem dvorcu in Hebenstreitih prim. Avgust STEGEN- ŠEK, Konjiška dekanija, Maribor 1909 (Umetniški spomeniki Lavantinske škofije, 2; ponatis Slovenj Gradec 2010), str. 76–77. 12 Die Matrikel der Universität Wien. 2: 1451–1518/I (ur. Leo Santifaller), Wien 1959, 1449 II, A 45. 13 JAKIČ 1997 (op. 6), str. 110. 14 Die Matrikel 1959 (op. 12), 1479 II, A 33. 15 PIRCHEGGER 1962 (op. 6), str. 146. Prim. STEGENŠEK 1909 (op. 11), str. 130; JAKIČ 1997 (op. 6), str. 202 (leto 1486). 16 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 233–234. 1. Notranjščina župnijske cerkve sv. Jurija, Slovenske Konjice 80 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC posojilu 13 funtov črnih denaričev, ki sta si jih od Fabrija izposodila močno zadolžena Friderik Mindorfer in njegova žena.17 Leta 1490 se Fabri poleg tega pojavi v vlogi priče pri prodaji dela gor- nine zakoncev Mindorfer Martinu Molitorju, žu- pniku župnije Vitanje in dekanu bratovščine Ža- lostne Matere Božje na Dravskem polju.18 Ob Frideriku Mindorferju in Fabriju je listino pečatil Friderikov svak Franc Prager, ki je bil tedaj oskrb- nik konjiškega gospostva.19 Plemič, ki je po očetu očitno izviral iz Konjic ali okolice in je moral Fa- brija osebno poznati, je bil oskrbnik gradu Plani- na pri Sevnici Jurij Katzendorf. Spomladi 1484 je Fabriju oziroma župnijski cerkvi v Konjicah po- daril travnik in Scheisspach20 v zameno za to, da bo ob grobu njegovega pokojnega očeta Martina ves čas gorela sveča in se bo na prižnici vsako ne- deljo molilo zanj.21 Travnik je mejil na Fabrijev travnik in travnik kaplana beneficija sv. Jakoba v konjiški župnijski cerkvi oziroma kaplana bratov- ščine Žalostne Matere Božje.22 Veljavnost listine sta s pečatom potrdila Jurij Katzendorf in Andrej Hohenwart (Hohenwarter), vrhovni dedni stol- nik na Kranjskem in v Slovenski marki ter glavar na gradu Gornje Celje.23 S slednjim pa se nam od- prejo še druge povezave, ki nas vodijo v Fabrijevo bližino. Po eni strani je Hohenwartova druga žena Katarina prihajala iz že omenjene plemiške druži- ne Ungnad.24 V listini z dne 10. avgusta 1492, s katero je Hohenwart pri oltarju sv. Bernarda v mi- noritski cerkvi v Celju ustanovil dnevno mašo za svoj in ženin dušni blagor ter dušni blagor njunih 17 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 234. Sopečatitelj listine, izdane v ponedeljek po prazniku sv. Andreja leta 1487, je bil konjiški kaplan Janez (Hans) Khernpeiß. 18 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 236. 19 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 236. Prim. KOROPEC 1996 (op. 3), str. 111, 136. 20 Prim. KOROPEC 1996 (op. 3), str. 110. 21 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 233. 22 O beneficiatu oziroma kaplanu Ožboltu prim. OROŽEN 1880 (op. 8), str. 273. 23 Tudi Celjski zgornji grad, Zgornje Celje ali Stari grad. O Andreju Hohenwartu Andrej NARED, Dežela – knez – sta- novi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518, Ljubljana 2009 (Thesaurus memoriae. Dissertati- ones, 7), str. 163–164, in zlasti WEISS 2021 (op. 8), str. 59 (pečat), 60–64. 24 WEISS 2021 (op. 8), str. 64. 2. Nagrobna plošča Valentina Fabrija, župnijska cerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice 81 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL prednikov in potomcev, je Katarina (Katrein) navedena kot hči pokojnega Krištofa Ungnada.25 Sku- pno Hohenwartu in njegovemu tastu je bilo opravljanje službe oskrbnika na Gornjem Celju, resda z osem- ali sedemletnim časovnim razmikom.26 Krištof je ta položaj izpričano zasedal leta 1461, Ho- henwart pa od leta 1470 do smrti leta 1503.27 Oba, Krištofa Ungnada in njegovega zeta Andreja Hohenwarta, prav tako srečamo v povezavi z leta 1461 ustanovljeno škofijo v Ljubljani: Krištofa kot pričo ob izstavitvi »cesarske« ustanovne listine škofije 6. decembra,28 Hohenwarta pa predvsem v listinskem gradivu škofije iz druge polovice sedem- desetih let 15. stoletja. 25. januarja 1476 je, denimo, Andrej Hohenwart, »vrhovni stolnik na Kranj- skem in zdaj glavar na Gornjem Celju«, poleg sodnika in sveta mesta Celje overil vidimus listine iz leta 1347. Ta je zadevala desetino, ki je nekoč pripadala benediktinski opatiji v Gornjem Gradu,29 po vtelesitvi opatije menzi ljubljanskih škofov pa je oziroma naj bi prešla v škofijsko posest.30 Leta 1478 je dal Hohenwart skupaj s kranjskim deželnim upraviteljem Gašperjem Melzem narediti tudi vidimus listine z datumom 5. november 1466. V tej listini ustanovitelj ljubljanske škofije, deželni knez in cesar Friderik III. škofu Žigu Lambergu in njegovim naslednikom izrecno dovoljuje razpolagati »z župnij- skimi cerkvami, kapelami in drugimi beneficiji, ki so vtelešeni (inkorporirani) ljubljanski škofiji ali so njen fevd«.31 Ljubljanski škof Lamberg se je jeseni 1476 sam zglasil pri Hohenwartu. Prosil ga je za pravno mnenje glede žitne desetine v Vologu pri Velenju, katere polovico naj bi si, čeprav je formalno ni dobil v fevd, lastil podložnik Andrej Snaer, s čimer naj bi kršil škofovo fevdno pravico.32 Spomladi 1477 je bilo Hohenwartu po ukazu Friderika III. naloženo, naj posreduje v sporu med škofom Lam- bergom in Žigom (Sigmundom) Lichtenbergom, oskrbnikom gradu Forhtenek,33 in sicer zaradi fev- dne desetine in dajatev od treh škofovi župnijski cerkvi oziroma župniji v Škalah podložnih kmetov.34 Kot overitelj Hohenwart nastopa v deset let mlajši listini z dne 25. maja 1487. Z njo je Vincenc Khun, vikar na Planini pri Sevnici, Juriju Kislekerju, stolnemu kanoniku v Ljubljani in planinskemu župni- ku, prodal svojo posest na vzpetini pred trgom.35 Ob tem ne gre spregledati navedbe iz popotnega dnevnika Paola Santonina, po kateri sta se v Hohenwartovi hiši v Celju 2. junija 1487 skupaj z oglej- skim generalnim vikarjem Petrom Carlijem mudila Fabri in vitanjski župnik Martin (Molitor).36 25 https://www.monasterium.net/mom/SI-ZAC/Minoritski/SI_ZAC_L_10_Min/charter (5. 2. 2022). 26 Gl. kronološki seznam oskrbnikov Gornjega Celja v BIZJAK, ŽIŽEK 2010 (op. 4), str. XIV. 27 Hohenwart je imel v zastavi tudi celjski vicedomski urad. Prim. BIZJAK, ŽIŽEK 2010 (op. 4), str. XIV, op. 19; str. 47, op. 96; str. 164. 28 Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana 1140–1500 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2020, str. 526, 540, 586, 590. Prim. Miha KOSI, Celjska klientela. Socialna in prostorska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih, Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem (ur. Boris Golec), Ljublja- na 2019, str. 59. 29 Listine 2020 (op. 28), str. 467–468, št. 437. 30 Prim. Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Vzroki in okoliščine ustanovitve ljubljanske škofije ter oblikovanje njenega ozemlja, Ljubljanska škofija. 550 let (ur. France Martin Dolinar), Ljubljana 2011, str. 16. 31 Listine 2020 (op. 28), str. 483–484, št. 457. 32 Prim. Listine 2020 (op. 28), str. 469–476, št. 440, 442–445, 447–448. 33 Prim. Igor SAPAČ, Gradova Žamberk in Forhtenek, Iz zgodovine Šoštanja (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2021 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 69/3), str. 513. 34 Listine 2020 (op. 28), str. 476–477, št. 449. 35 Listine 2020 (op. 28), str. 612, št. 52. 36 SANTONINO 1991 (op. 2), str. 89. Santonino Fabrija sicer ne navaja poimensko, ampak govori o »častitem go- spodu arhidiakonu«. To pa je bil tisti čas Fabri. Njegovo identiteto posredno potrjuje tudi navzočnost vitanjskega župnika Molitorja, v čigar družbi Fabrija večkrat srečamo. Prim. Giuseppe VALE, Itinerario di Paolo Santonino in 82 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC Fabrijeve povezave z duhovščino Glede Fabrijevih vezi z duhovniki iz bodisi oglejske škofije oziroma patriarhata bodisi ljubljanske škofije37 kaže najprej opozoriti na vprašanje, ali ni bil Fabrijev bližnji rojak eden vidnejših duhov- nikov oglejske škofije tistega časa, Tomaž Prelokar. Tisti humanistično izobraženi Tomaž Prelokar, ki si je z učinkovitim izpolnjevanjem pravnih nalog v službi Friderika III. zagotovil uspešno karie- ro in je svojo življenjsko pot sklenil kot škof druge najstarejše nemške škofije, to je škofije v Kon- stanci.38 Leta 1496 umrli Prelokar bi se namreč prav lahko rodil v Prelogah pri Konjicah.39 V latin- skih virih se za Prelokarjevim osebnim imenom navadno pojavlja oznaka »iz Celja« (de Cilia), a ga s priimkom »Prelokar« (po toponimu Preloge) imenuje na dunajski univerzi delujoči humanist Brikcij Preprost,40 čigar družina je prav tako prihajala iz Celja ali širšega območja Celja.41 Različico priimka »Prelager« opazimo še v zapisu o Prelokarjevi promociji v Padovi leta 1466.42 V zvezi z Brikcijevim sorodstvom naj dodamo, da je bil njegov sorodnik Janez Preprost iz Laškega, ki je v zgodnjih letih Fabrijevega župnikovanja v Konjicah deloval kot župnik v Hočah.43 Od kod bi lahko bil Prelokar? Po Historični topografiji slovenske Štajerske za čas do leta 1500 je na ozemlju celjske grofije poleg Prelog pri Konjicah sicer izpričana vas (zdaj zaselek) Preloge pri Šoštanju.44 Na tleh nekdanje celjske grofije oziroma celjske četrti45 najdemo danes še dve naselji: Preloge jugozahodno od Slovenske Bistrice in Preloge pri Šmarju pri Jelšah.46 Kakor koli, ni si težko predstavljati, da sta na kariero in širitev socialne mreže njunega compatriota Fabrija vplivala oba, okoli dve desetletji starejši Tomaž Prelokar, znan tudi kot prvi humanistični učitelj Maksimilijana I.,47 in od Fabrija najbrž le nekaj let starejši Brikcij Preprost, ki ga slovensko zgodovinopisje pozna kot ustanovitelja najstarejše v virih dokumentirane slovenske štipendije.48 Precej trdno nit od Prelokarja do Fabrija Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487, Citta del Vaticano 1943 (Studi e testi, 103), str. 264, op. 2. 37 Prim. ozemlji obeh škofij na Spodnjem Štajerskem in Koroškem v: Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt, Marko Vidic), Ljubljana 2011, str. 116. Ob tem kaže opozoriti, da je koroška župnija Globasnica (Globasnitz) tudi po ustanovitvi ljubljanske škofije ostala del oglejskega patriarhata. O tem in o napačnih navajanjih v literaturi (med drugim v ŽNIDARŠIČ GOLEC 2011 (op. 30), str. 17) HÖFLER 2016 (op. 1), str. 131, op. 150. 38 Prim. Primož SIMONITI, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979, str. 147–152; Martin WAGENDORFER, Thomas Berlower (auch Prelogar, Prelager, Berlokar, de Cilia), Neue Deu tsche Biographie, 26, 2016, https://www.deutsche-biographie.de/pnd136428754.html (22. 1. 2022). 39 Oblike krajevnega imena za čas do leta 1500 navaja Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške, 2, Maribor 1988, str. 136. O današnjem naselju, nekdaj razdeljenem na Zgornje Pre- loge in Hebenstreit oziroma Spodnje Preloge, prim. Anton GRIČNIK, Mati mnogih hčera. Narodopisni paberki in drobtine, Konjiško 1996 (op. 1), str. 301. 40 V poročilu iz leta 1476, ko je bil Preprost dekan dunajske artistične fakultete. Gl. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 147. 41 O Brikciju Preprostu prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 142–146; Franc Ksaver LUKMAN, Preprost, Brikcij (med 1400 in 1450–1505), Slovenski biografski leksikon, 2/8 (ur. Franc Ksaver Lukman), Ljubljana 1952, https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi461242/ (30. 1. 2022). Celje in Laško izpostavlja SIMONITI 1979 (op. 38), str. 129. 42 SIMONITI 1979 (op. 38), str. 147; Acta graduum academicorum Gymnasii Patavini ab anno 1461 ad annum 1470 (ur. Giovanna Pengo), Padova 1992, str. 220, št. 551: »d(omini) Thomae Prelager dicti de Cilia«. 43 VALE 1943 (op. 36), str. 248–249. 44 BLAZNIK 1988 (op. 39), str. 136. 45 Prim. zemljevida v: Slovenski zgodovinski atlas 2011 (op. 37), str. 98, 112. 46 Veliki atlas Slovenije (ur. Vlasta Mlakar), Ljubljana 2012, 62/A1, 110/B1. 47 SIMONITI 1979 (op. 38), str. 147, 149–152; WAGENDORFER 2016 (op. 38). 48 SIMONITI 1979 (op. 38), str. 129–131. Prim. Alojz CINDRIČ, Ljubljanski izobraženci skozi čas. Izobraževanje 83 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL lahko potegnemo prek duhovnika ljubljanske škofije Petra Knavra (Knauer, Knawr). Knaver je bil najverjetneje sin oskrbnika gradu Gutenberg pri Tržiču – graščino je imela tista veja pl. Lambergov, iz katere je izhajal prvi ljubljanski škof Žiga49 –, študiral pa je na Dunaju in v Padovi, kjer je malo pred božičem 1469 dosegel doktorat iz cerkvenega prava.50 Iz cerkvenega prava je dobra tri leta prej, 13. septembra 1466, v Padovi doktoriral tudi Prelokar,51 pri čemer je bil ena od prič pri njegovi promociji Andrej Lichtenberg (Lichtenberger), takrat še padovski študent obojega prava.52 Pravza- prav nas do Fabrija pripelje tudi Lichtenberg, resda ne neposredno in v primeru, da gre pri tem »kar najslavnejšem« (famosissimus) padovskem študentu in pri leta 1456 na Dunaju imatrikuliranem Andreju Lichtenbergu z Rifnika (de Richnek) v resnici za isto osebo.53 Andrej Lichtenberg z Rifnika je bil sicer bodisi sin bodisi vnuk Erazma I. Lichtenberga, zanj pa je znano, da je imel donosno službo na dvoru Celjskih in da je v začetku 15. stoletja dobil delež graščine Lihtenberk pri Litiji.54 Verjetnost povezave s Fabrijem utrjuje dejstvo, da se Andrej spomladi 1474 omenja kot (župnijski) vikar v Konjicah; poziv oglejskega generalnega vikarja Angela Fasola pridaja Andreju naslov dok- torja cerkvenega prava.55 Štiri leta pozneje, leta 1478, je kot vikar konjiškega župnika Henrika Regi- sa že izpričan Fabri.56 Dodati kaže, da je bil Andrejev stric ali brat Bernard od leta 1480 do leta 1484 oskrbnik gospostva Konjice.57 Jeseni 1483 je sopečatil listino o prodaji travnika, njiv in vinograda bratovščini Žalostne Matere Božje na Dravskem polju.58 Bližnji sorodnik, morda kar brat Andreja Lichtenberga je bil tudi že omenjeni oskrbnik Forhteneka Žiga (Sigmund) II. Lichtenberg.59 A vrnimo se h Knavru, ki je sredi sedemdesetih let 15. stoletja postal ljubljanski kanonik,60 leta 1482 pa »prvi človek« ljubljanskega kapitlja, namreč stolni prošt in s tem župnik v Radovljici.61 Še zlasti zgovoren je podatek, da se je Knaver leta 1475 mudil v Rimu, od koder je v Ljubljano po naročilu Ljubljančanov na dunajski univerzi 1392–1917, Ljubljana 2019, str. 114, 147. 49 Prim. Johann Baptist WITTING, Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels, Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adler«, 5–6, 1895, str. 182; Igor SAPAČ, Gutenberg in Glanz oziroma Novi Gutenberg. Stavbnozgo- dovinski oris, Iz zgodovine Tržiča (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2020 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 68/3), str. 382. 50 Acta graduum 1992 (op. 42), str. 380, št. 905 (22. december 1466). 51 Acta graduum 1992 (op. 42), str. 220, št. 551. 52 Acta graduum 1992 (op. 42), str. 220, št. 551: »nobilis et in utroque jure scolaris famosissimus d(ominus) Andreas Lichtenberger«. Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 120. 53 SIMONITI 1979 (op. 38), str. 120; Lidija SLANA, Grad Lihtenberk in njegovi lastniki skozi stoletja, Iz zgodovine Litije in okolice (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2011 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 59/3), str. 420. 54 SLANA 2011 (op. 53), str. 420, 421 (Tabela II. Stari Lichtenbergi – Štajerska veja). 55 Nadškofijski arhiv, Videm, Archivio della Curia Arcivescovile Udinese, Acta Curiae, busta 326 (1474–1475), fol. 46: »d(omino) Andree Liechtenberg decretorum doctori uic(ari)o in Gonobicz«. Prim. Lilijana ŽNIDARŠIČ GO- LEC, Jure VOLČJAK, Videm (Udine). Italija, Evidentiranje arhivskega gradiva, ki je izven države ter zadeva Slove- nijo in Slovence v letu 2005 (ur. Gašper Šmid), Ljubljana 2006 (Obvestila Arhiva Republike Slovenije, 22/2), str. 49. 56 VALE 1943 (op. 36), str. 223, op. 2. 57 SLANA 2011 (op. 53), str. 421 (z navedbo še nekaj drugih gradov na Spodnjem Štajerskem, ki jih je kot oskrbnik upravljal Bernardin pl. Lichtenberg). 58 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 232–233. 59 Prim. SLANA 2011 (op. 53), str. 420–421. 60 V listini iz Rima z dne 18. marca 1475 Knaver sicer še ni označen kot kanonik, ampak kot »klerik«. Gl. Listine 2020 (op. 28), str. 464, št. 433. Prim. Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, Ljubljana 2000 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 22), str. 105. 61 Prim. ŽNIDARŠIČ GOLEC 2000 (op. 60), str. 38, 69, 104–105. 84 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC Tomaža Prelokarja, tedaj še prošta v Konstanci, prinesel papeško bulo s pozivom na boj proti Turkom, ki sta ga napovedala cesar Friderik III. ter oglejski patriarh in papeški legat za nemške dežele Marko Barbo.62 V uvodu k vidimusu bule, datiranemu v ljubljanski »rezidenci« škofa Lamberga 7. septembra 1475, beremo: »Venerabilis vir dominus Petrus Knawer decretorum licen(cia)tus Canonicus noster de mandato Reuerendi pr(esbiter)is domi(ni) Thome de Cilia Prepositi Constanciensis Cesaree Mayesta- tis Prothonotarius ac ejusdem apud Sedem Ap(osto)licam Oratoris sibifacto coram nobis et notario nostro subscripto personaliter constitutus habens et tenens suis in manibus quesdam Litteras Ap(osto) licas.«63 Knaver se je torej sredi sedemdesetih let 15. stoletja v Rimu sreč(ev)al s Prelokarjem, ki je tam zastopal cesarjeve interese pri Svetem sedežu. Že leta 1470 se je Prelokar, denimo, angažiral v podpo- ro kanonizaciji mejnega grofa Leopolda IV. Babenberžana, v večnem mestu ga nato zasledimo vsaj še v letih 1475, 1476 in 1485.64 Kar zadeva vezi med Knavrom in Fabrijem, izstopa predvsem Knavrovo zastopstvo ob Fabrijevem imenovanju, natančneje ob papeževi konfirmaciji Fabrijevega imenovanja za župnika v Konjicah v začetku leta 1482.65 Za prejem župnije, katere letni dohodki so tisti čas zna- šali 80 zlatih goldinarjev, je Knaver v Fabrijevem imenu papeški kuriji 3. januarja 1482 odštel 45 zlatih goldinarjev.66 Tri leta pozneje je bilo Knavru poverjeno še reševanje spora med Fabrijem kot konji- škim župnikom in Mihaelom, priorjem kartuzije v Žičah.67 Do poravnave, ki je med drugim določala, da mora prior konjiškemu župniku prepustiti župniji pripadajoči del desetine žičkih podložnikov, je prišlo 3. julija 1485.68 Poravnalno listino, potrjeno v konjiškem župnišču pred več pričami iz vrst sve- tne duhovščine in kartuzijanov, je sestavil notar Janez Isenhausen, klerik ljubljanske škofije iz Gornje- ga Grada.69 Isti notar je čez slabih dvanajst let, 11. marca 1497, poleg notarja Leonarda Rosulacherja, duhovnika salzburške nadškofije, opremil z notarskim znakom listino, s katero so dekan avguštin- skih kanonikov v Dobrli vasi Friderik in njegovi sobratje naznanili, da so za novega dobrolskega prošta izvolili župnika in arhidiakona v Konjicah Valentina Fabrija.70 Med pričami je bil ob tej prilo- žnosti na prvem mestu naveden Jurij Slatkonja, duhovnik ljubljanske škofije in »kaplan presvetlega rimskega kralja [Maksimilijana I.] iz Ljubljane«.71 Glede na to, da je Slatkonjo, pri katerem je Maksi- milijanov dunajski dvor takrat že prepozna(va)l glasbene in organizacijske darove,72 čakala skorajšnja 62 Prim. Listine 2020 (op. 28), str. 466–467, št. 436; ŽNIDARIČ GOLEC 2000 (op. 60), str. 105. 63 Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL 101, Zbirka listin, 1475 september 7., Ljubljana (vidimus bule papeža Siksta IV., izdane 28. junija 1475). 64 SIMONITI 1979 (op. 38), str. 148; WAGENDORFER 2016 (op. 38). 65 STEGENŠEK 1909 (op. 11), str. 46; KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 112, op. 11. 66 Albert STARZER, Auszüge aus den Rechnungsbüchern der Camera apostolica zur Geschichte der Kirchen Steier- marks in der Aquileier, Lavanter und Seckauer Diözese während des 14. und 15. Jahrhunderts, Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen, 25, 1893, str. 87. Knaver, z napačno obliko priimka Linauer, je tu opredeljen kot Fabrijev prokurator. 67 Prim. Jože MLINARIČ, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Žička kartuzija ok. 1160–1782. Jurkloštrska kartuzija ok. 1170– 1595, Maribor 1991, str. 511 (seznam priorjev do leta 1497). 68 MLINARIČ 1991 (op. 67), str. 213. Prim. VALE 1943 (op. 36), str. 253–254, op. 3. 69 MLINARIČ 1991 (op. 67), str. 213. Med pričami je bil tudi duhovnik Štefan Fabri iz Konjic, očitno Fabrijev bližnji sorodnik. 70 SCHROLL 1870 (op. 2), str. 86–87. 71 SCHROLL 1870 (op. 2), str. 87–88: »Georgio Schlaconia, Serenissimi Romanorum Regis Capellano Laybacensis«. Med pričami opazimo tudi že omenjenega Janeza (Hansa) Ungnada z Ženeka. 72 Prim. Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Metoda KOKOLE, Jurij Slatkonja (1456–1522), cerkveni dostojanstvenik in glasbenik med rodno Kranjsko in Dunajem, Slovenski odnosi z Dunajem skozi čas (ur. Vincenc Rajšp), Dunaj 2013, str. 195–196, 200–202. 85 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL potrditev na ljubljanski kanonikat, manj kot dve leti zatem pa še prevzem ljubljanske stolne proštije,73 se povezava s Knavrom ponuja kar sama. Ne nazadnje je Jurij Slatkonja na funkciji ljubljanskega pro- šta nasledil prav Knavra, ki je umrl v začetku leta 1499.74 Z umetnostnozgodovinskega stališča si omembo na tem mestu zasluži tudi dejstvo, da je bila pri župnijski cerkvi sv. Petra v Radovljici v Kna- vrovem času, verjetno že v osemdesetih letih 15. stoletja, zgrajena nova dvoranska ladja.75 V zvezi s Fabrijem kot proštom v Dobrli vasi (sl. 3) in njegovimi stiki z duhovniki, ki bi lahko vplivali nanj v umetnostnem smislu, moramo posebej izpostaviti Korošca Leonharda von Keut- schacha, v slovenski strokovni literaturi navadno imenovanega Lenart iz Hodiš oziroma Lenart Hodiški.76 Lenartov oče Oto je bil dvorni sodnik (Hofrichter) v Vetrinju (Viktring),77 k čemur naj pripomnimo, da je bila župnija Hodiše (Keutschach) od srede 13. stoletja vtelešena vetrinjski cister- ci, župnija in cisterca pa sta ozemeljsko spadali v nadškofijo Salzburg.78 V letih od okrog 1510 do 1515, ko je Lenart že (več kot) poldrugo desetletje zasedal sedež salzburškega nadškofa,79 je nastal spomenik, znan kot »epitaf Hodiških« (Keutschacher Epitaph), ki je zdaj vzidan na zunanjščini 73 Prim. Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Vzvodi, okolišči- ne, (samo)reprezentacija, Ljubljana 2019 (Thesaurus memoriae. Opuscula, 9), str. 51–52. 74 ŽNIDARŠIČ GOLEC 2000 (op. 60), str. 107, 108. 75 Blaž RESMAN, Skica za umetnostnozgodovinski portret župnijske cerkve svetega Petra v Radovljici, Radovljiški zbornik 1995 (ur. Jure Sinobad), Radovljica 1995, str. 277–278, 291. Prim. Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska, Ljubljana 20172, str. 42. 76 Prim. KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 113; Franz ORTNER, Keutschach, Leonhard von (um 1442–1519), Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648. Ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Berlin 1996, str. 364; Andrej BANDELJ, Jože MIHELIČ, Jernej ZUPANČIČ, Zamejska Koroška (ur. Drago Kladnik), Ljubljana 2016 str. 47. 77 Prim. zadevna biografska orisa v: ORTNER 1996 (op. 76), str. 364–366; Reinhard R. HEINISCH, Leonhard von Keutschach, Neue Deutsche Biographie, 14, 1985, https://www.deutsche-biographie.de/pnd129038393. html#ndbcontent (29. 1. 2022). 78 O vetrinjski cisterci in njenem zemljiškem gospostvu prim. https://www.monasterium.net/mom/AT-HHStA/ ViktringOCist/fond (5. 2. 2022). 79 Nadškof je bil v letih od 1495 do 1519. 3. Dobrla vas/Eberndorf, samostanski kompleks s cerkvijo Marije Vnebovzete 86 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC južne stene cerkve pri Gospe Sveti (Maria Saal) in naj bi ga bil izklesal salzburški kipar Hans Valkenauer.80 Preden je sedel na nadškofovski sedež, je Lenart salzburškemu kapitlju načeloval kot prošt (od 1490), prej, med letoma 1481 in 1490, pa je bil prošt v Dobrli vasi.81 Tu je službo prošta po 11. marcu 1497, kot že rečeno, opravljal Fabri. Čeprav Fabri Lenarta ni nasledil neposredno, je po- membno poudariti, da je začetek gradbene prenove samostana in posebej cerkve, s katero je nada- ljeval Fabri, segal še v Lenartov čas.82 Poleg tega je Lenart stike z dobrolskimi kanoniki ohranjal tudi po odhodu v Salzburg. 22. junija 1495 je skupaj z dekanom in drugimi člani salzburškega ka- pitlja – ti so takrat še sledili reguli sv. Avguština83 – sklenil bratstvo z dobrolskima proštom in ka- pitljem.84 Do sklenitve je prišlo v času, ko je bila Fabriju proštija v Dobrli vasi s tako imenovano ekspektanco najverjetneje že obljubljena.85 Nedolgo pred izvolitvijo za prošta je Fabri postal tudi član skupnosti avguštinskih kanonikov.86 Še poldrugo leto pred Fabrijevo smrtjo (1509) je Lenart v dobrolski cerkvi ustanovil aniverzarij za svoje starše ter sestre in brate, od katerih sta bila dva sku- paj z nekaj otroki tu tudi pokopana.87 Ob razčlenitvi del, nastalih pod Fabrijem v župnijskih cer- kvah v Konjicah in Vuzenici ter v kapiteljski cerkvi v Dobrli vasi, je pri vprašanju o Fabrijevem stavbarju na možnost posredniške vloge salzburškega nadškofa opozoril Matej Klemenčič.88 Med raznimi deli, katerih nastanek je pobudil gradbeno angažirani nadškof Lenart,89 in deli v Fabrijevih cerkvah Klemenčič sicer ni našel ožjih slogovnih povezav. Za prihodnje raziskovalce Fabrijevih arhitekturnih izbir bo morda zanimiv podatek, da se je Lenart, tako kot za njim Fabri, dobro po- znal z Ungnadi. Lenart je kot član skupnosti pri dobrolski cerkvi, v kateri so tudi Ungnadi imeli svojo grobnico,90 pravzaprav deloval že od leta 1460, od leta 1467 hkrati kot gospodarski upravitelj kapitlja.91 Glede Lenartovih stikov s posameznimi člani te družine naj izpostavimo menjavo pose- sti med Krištofom Ungnadom in dobrolskim kapitljem z Lenartom na čelu leta 1480.92 Nadaljnje povezave nam razpira pogled v gradivo o življenju Jurija Labekerja (Laebecher, Le- becher, Lybeker), Fabrijevega predhodnika na župniji Vuzenica. Ker na vprašanje, od kdaj do kdaj je Labeker župnikoval v Vuzenici (sl. 4), nimamo pravega odgovora, lahko samo ugibamo, ali bi bil 80 Friedrich W. LEITNER, Die Grablegen in der Propsteipfarrkirche zu Maria Saal, Marktgemeinde Maria Saal. Geschichte – Kultur – Natur (ur. Alfred Ogris, Wilhelm Wadl), Klagenfurt 2007, str. 419–420. 81 ORTNER 1996 (op. 76), str. 364. 82 Prim. Stephan SINGER, Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales. Dekanat Eberndorf, Kappel 1938, str. 72; KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 113–114. 83 Salzburški kapitelj avguštinskih kanonikov je bil preoblikovan v stolni kapitelj leta 1514. Prim. Manfred Josef THALER, Das Salzburger Domkapitel in der Frühen Neuzeit (1514 bis 1806). Verfassung und Zusammensetzung, Frankfurt am Main 2011, str. 9–10. 84 SCHROLL 1870 (op. 2), str. 85, št. CVI. 85 STARZER 1893 (op. 66), str. 87. 86 SCHROLL 1870 (op. 2), str. 87. 87 Prim. SCHROLL 1870 (op. 2), str. 101–102, št. CXX; str. 102, št. CXXI (o Lenartu kot razsodniku v sporu med dobrolskim kapitljem in Janezom Ungnadom). 88 KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 119. 89 Prim. ORTNER 1996 (op. 76), str. 364, 366. 90 Prim. SINGER 1938 (op. 82), str. 50; KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 114; Reinhard WEIDL, Pfarr- und ehem. Stiftskirche Eberndorf, Kärnten, Salzburg 2004, str. 4, 8, 17–18. 91 ORTNER 1996 (op. 76), str. 364. Leta 1473 naj bi bil Lenart prevzel še vodenje župnije Kamen v Podjuni (St. Lorenz bei Stein), ki je bila vtelešena dobrolskemu kapitlju. 92 SCHROLL 1870 (op. 2), str. 79, št. 95. 87 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL Fabri kot vuzeniški župnik lahko Labekerjev neposredni naslednik.93 Za zdaj vemo, da je žu- pnija prešla v Fabrijeve roke 13. februarja 1496,94 Labeker pa se po zdaj znanih virih zadnjič ome- nja 9. novembra 1489, ko ga je oglejski generalni vikar odstavil kot arhidiakona za »Zgornjo Ko- roško in celotno Ziljsko dolino«.95 V vlogi vuze- niškega župnika Lebekerja nazadnje srečamo jeseni 1486.96 Njegova najzgodnejša omemba v zvezi s to službo sicer datira v leto 1474. Labeker, »plebanus in Saldenhofen«, se 13. maja 1474 v Padovi navaja kot priča pri podelitvi doktorata iz cerkvenega prava Tomažu Meiorellu (Meio- rellus) iz Kranja.97 Med pričami tega dogodka vzbudi našo pozornost tudi župnik župnije Žu- žemberk Simon Klinger (Chlin ghar).98 Labeker- ja, ki je v Padovi prav tako študiral kanonsko pra- vo, najdemo v vlogi priče še nekajkrat. 21. maja 1474 se ob dosegi doktorata Bartolomeja Welserja iz Augsburga99 pojavlja skupaj s proštom v Veli- kovcu (Völkermarkt) na Koroškem, Augsburža- nom Bernardom Arztem in Slovenj gradčanom Andrejem Šenkom (Schenk).100 4. julija naslednje leto, ko je doktorski naziv iz cerkvenega prava prejel žužemberški župnik Klinger,101 opazimo ob Labekerju med pričami tudi Ahaca Sebriacha (Söbriacher, Sebriacher), poznejšega župnika v La- škem in škofa v Trstu,102 in Julijana Martinija iz Novega mesta, poznejšega kanonika in dekana 93 Vprašanje je relevantno tudi v zvezi z datacijo oziroma naročništvom »kužne podobe« v severni stranski kapeli vuzeniške župnijske cerkve. Prim. Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 4: Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004, str. 245–246; Ana LAVRIČ, Bratovščine na Slovenskem pod zavetniškim plaščem Marije in svetnikov, Patriae et orbi. Essays on Central European Art and Architecture/Študije o srednjeevropski umetnosti. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek/Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec), Ljubljana 2015, str. 486. 94 STARZER 1893 (op. 66), str. 87. 95 VALE 1943 (op. 36), str. 206–207, op. 2. 96 Prim. Ivan MRAVLJAK, Nadžupnija in dekanija Vuzenica, Maribor 1928, str. 17–18. 97 Acta graduum academicorum Gymnasii Patavini ab anno 1471 ad annum 1500 (ur. Elda Martellozzo Forin), Ro- ma-Padova 2001, str. 382, št. 246. 98 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 382, št. 246. 99 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 383–384, št. 250. Welser je doktoriral iz civilnega prava. 100 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 384 (z napačno obliko priimka »Schendz«). Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 121, op. 36. 101 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 419–420, št. 349. 102 Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 121–122; Orožnova zgodovina dekanije Laško (ur. Ivan Mohar), Celje-Ljublja- na 2009, str. 81. 4. Notranjščina župnijske cerkve sv. Nikolaja, Vuzenica 88 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC stolnega kapitlja v Ljubljani.103 20. novembra 1475 je bil Labeker v družbi Andreja Šenka priča pri izpraševanju in podelitvi kanonskega doktorata Ulriku Echingerju (Chinger) iz Konstance,104 mesta, kjer je tisti čas proštoval Tomaž Prelokar.105 Ob Rudolfu Kuenburgu (Kienburger, Kymberger, Kien- berg, Kinperg), tedaj še župniku pri Sv. Martinu pri Beljaku (St. Martin bei Villach),106 zasledimo Labekerja in Šenka tudi med pričami ob promocijah Kristjana Gunttermana iz Sedmograške 16. maja 1476107 in Janeza Pissendorferja, klerika škofije Regensburg, 29. maja istega leta.108 Po drugi strani naletimo na Labekerja in Kuenburga v vlogi prič 17. maja 1477, ko je doktoriral Janez Ozvald (Osvaldi, Osvaldus) iz Briksna.109 Dva meseca in pol pozneje, 31. julija 1477, si je v Padovi ob drugem, javnem izpraševanju doktorat iz kanonskega prava pridobil Labeker.110 Med njegovimi štirimi priča- mi prepoznamo Kuenburga in Julijana Martinija.111 Drugačen seznam prič prinaša zapis z dne 28. februarja 1485, katerega nastanka si za zdaj ne znamo dovolj prepričljivo razložiti.112 Po tem zapisu naj bi s slovenskega ozemlja izhajali dve priči, ljubljanski kanonik Nikolaj Poden in kamniški župnik Jurij Hertenfelser.113 Datum Labekerjeve promocije in identiteta njegovih promotorjev sta v obeh zapisih enaka, glede prič pa gre vsekakor verjeti tistemu, ki je nastal ob Labekerjevi promociji 31. julija 1477. Takrat Nikolaj Poden v virih ljubljanskega stolnega kapitlja še ni dokumentiran,114 med- tem ko je Jurij Hertenfelser med letoma 1476 in 1479 študiral še na Dunaju.115 Med osebami, s katerimi Labeker nastopa v aktih padovske univerze, sta za nas zanimiva zla- sti duhovnika iz koroških plemiških družin, in sicer že omenjena Ahac (Ahacij) Sebriach in Rudolf Kuenburg.116 Oba sta skoraj zagotovo spadala v krog Fabrijevih zelo dobrih znancev. Sebriach (tudi de Sebriach, Söbriach) se je rodil v viteški družini iz Söbriacha pri Zgornji Beli (Obervellach) seve- rozahodno od Špitala ob Dravi (Spittal an der Drau).117 V 15. stoletju so imeli Sebriachi sicer v po- sesti oziroma fevdu tudi štajerski grad Šalek pri Velenju,118 na Kranjskem pa se je v drugi polovici stoletja kot dolgoletni deželni glavar uveljavil Žiga (Sigmund) Sebriach (Söbriacher).119 Da gre za 103 Martini je doktoriral v Ferrari 13. septembra 1477. Gl. Giuseppe PARDI, Titoli dottorali conferiti dallo Studio di Ferrara nei secoli XIV e XVI, Lucca 1900, str. 68–69. Prim. ŽNIDARŠIČ GOLEC 2000 (op. 60), str. 123–124. 104 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 436, št. 387. 105 Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 148. 106 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 471–472, št. 461; str. 491–492, št. 492. 107 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 445, št. 409. 108 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 448–449, št. 415. 109 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 471–472, št. 461. 110 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 491–492, št. 492. 111 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 492, št. 492. 112 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 740–741, št. 985. 113 Navedek iz Acta graduum 2001 (op. 97), str. 740–741, št. 985. 114 ŽNIDARŠIČ GOLEC 2000 (op. 60), str. 125. 115 SIMONITI 1979 (op. 38), str. 122, 249, št. 103. 116 Morda je Ahaca z Rudolfom vezalo svaštvo. Gl. podatek o poroki Marjete Sebriach(er) s Krištofom Kuenburgom (Khünburg zu Khünegg) leta 1487 v: Hannes P. NASCHENWENG, Der landständische Adel im Herzogtum Steier- mark. Ein genealogisches Kompendium, Graz 2020, str. 1404. 117 Stefano DI BRAZZANO, L’assassinio di un vescovo. Trieste 1501–1502. Da Achaz Sebriacher a Pietro Bonomo, Trieste 2006 (Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia. Serie seconda. Studi, 13), str. 10, 11, op. 26 (o tem, da naj bi bili Sebriachi Kranjci). 118 Prim. Danijela BRIŠNIK, Tone RAVNIKAR, Grad Šalek, Velenje 1999, str. 29–30. 119 Jernej KOTAR, Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku, Zgodovinski časopis, 75/1–2, 2021, str. 133–134. 89 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL Ahačevega bližnjega sorodnika, lahko sklepamo na podlagi utemeljene domneve, da je Friderik III. prav na prošnjo deželnega glavarja leta 1464 za »župnika« na Mirni na Dolenjskem120 prezentiral Ahaca.121 Vsaj v mlajših letih je prihodnji deželni glavar posedoval posest v Podgorju pri Slovenj Gradcu,122 bil pa je tudi ena od prič pri ustanovitvi ljubljanske škofije 6. decembra 1461.123 Kot je videti, se je v šestdesetih in sedemdesetih letih Ahac posvečal predvsem študijski karieri. V letnem semestru 1466 se je vpisal na artistično fakulteto univerze na Dunaju, kjer je leta 1468 dosegel ba- kalavreat, dve leti pozneje pa še licenciat.124 Pri vpisu na univerzo je naveden kot »Achacius Sebria- cher de Sachlleck«, pri čemer je pridevek »de Sachlleck« seveda brati kot »Schalleck«, torej Šalek.125 V Padovi, kjer je študiral cerkveno in civilno pravo,126 srečujemo Ahaca od poletja 1475 do pomla- di 1479: trikrat v vlogi priče, vsakokrat skupaj z Andrejem Šenkom,127 dvakrat, 27. januarja in 11. marca 1478, pa kot vicerektorja.128 Na položaju »rektorja« župnije Laško, ki je bila med sredo 15. in sredo 16. stoletja v komendi tržaških škofov,129 se Ahac prvič omenja 22. aprila 1486.130 Manj kot dva meseca zatem ga je papež Inocenc VIII. potrdil za škofa v Trstu.131 Glede vprašanja Ahačevih povezav s Fabrijem je treba najprej poudariti, da je bila župnija v Laškem del savinjskega arhidiakonata,132 ki mu je najpozneje od srede osemdesetih let 15. stoletja načeloval Fabri.133 Čeprav se je Ahac do svoje smrti leta 1501 zadrževal v Trstu ter kot odposlanec Svetega sedeža in posebni pooblaščenec kralja Maksimilijana I. tudi na Reki, v Pordenonu in nazadnje Gorici,134 to ne izklju- čuje njegovega osebnega poznanstva s Fabrijem. Kot savinjski arhidiakon je, denimo, Fabri 29. av- gusta 1496 od svojega škofa, oglejskega patriarha, prejel naročilo, naj pri laškem župniku Ahacu Sebriachu izterja dolžni subsidium charitativum.135 Kot bomo videli v nadaljevanju, sta se Fabri in Ahac skoraj zagotovo sreč(ev)ala že med študijem na Dunaju. Da se je kakor Ahac Sebriach poznal z obema, Jurijem Labekerjem in Fabrijem, najbrž velja tudi za Rudolfa Kuenburga. Razlika je morda ta, da bi bil utegnil Fabrija s Kuenburgom tesneje 120 Mirna naj bi bila tisti čas sicer »duhovnija ali morda vikariat« župnije Šentrupert. Gl. HÖFLER 2017 (op. 75), str. 189. 121 Prim. KOTAR 2021 (op. 119), str. 134. 122 Listine 2020 (op. 28), str. 339–340, št. 305. 123 Listine 2020 (op. 28), str. 526, št. 503; str. 586, št. 37. Prim. KOTAR 2021 (op. 119), str. 133. 124 Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 247, št. 44; str. 254, št. 10. 125 Die Matrikel 1959 (op. 12), 1466/I A 62. Drugače, kot »Sallegg« na meji med Štajersko in Koroško, toponim »Sach lleck« razlaga DI BRAZZANO 2006 (op. 117), str. 13, op. 31. 126 Prim. DI BRAZZANO 2006 (op. 117), str. 14. 127 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 419–420, št. 349 (4. julij 1475); str. 449, št. 417 (5. junij 1476); str. 537, št. 592 (30. marec 1479). 128 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 512, št. 530 (27. januar 1478); str. 516–517, št. 540 (11. marec 1478). Prim. DI BRAZZANO 2006 (op. 117), str. 14, op. 36–37. 129 Prim. Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Cerkvene ustanove in službe na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Škofo- vstvo, arhidiakonatstvo, župništvo, Ljubljana 2014, str. 58. 130 Ignaz OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 4/2: Das Dekanat Tüffer, Cilli 1881, str. 124–125; Orožnova zgodovina 2009 (op. 102), str. 81. 131 DI BRAZZANO 2006 (op. 117), str. 14. 132 HÖFLER 2016 (op. 1), str. 331. 133 Prim. KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 112–113, op. 14. 134 DI BRAZZANO 2006 (op. 117), str. 18–37. 135 OROŽEN 1881 (op. 130), str. 125; Orožnova zgodovina 2009 (op. 102), str. 81 (z razlago izraza subsidium charita- tivum). 90 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC povezati Lenart Hodiški. Rudolf Kuenburg136 je bil sedmi otrok Doroteje pl. Lind in Gandolfa II. iz starejše, glavne veje Kuenburgov s Kineka (Khünegg) v Brdu pri Šmohorju v Ziljski dolini (Egg bei Hermagor).137 Tako kot takrat mnogi drugi ambiciozni mladeniči iz avstrijskih dežel je najprej študiral na Dunaju, kjer je njegov vpis evidentiran v letnem semestru 1467, torej leto dni za Sebriachovim.138 Študij je nadaljeval v Padovi; v gradivu o promocijah na tamkajšnji univerzi prvič zasledimo njegovo ime 26. avgusta 1472, zadnjič pa 3. aprila 1479, obakrat v vlogi priče.139 Le nekaj dni prej, 30. marca 1479, se med pričami pri dveh doktoratih iz medicine zadnjikrat navaja Ahac Sebriach.140 Eden od dveh novih doktorjev medicine, Volfgang Stadler, naj bi takrat že imel artistični magisterij oziroma doktorat in doktorat iz kanonskega prava.141 Stadler, po rodu iz St. Pöltna, se je na dunajski artistični fakulteti imatrikuliral v letnem semestru 1459 in tu leta 1462 dosegel bakalavreat.142 Na Dunaju se je sedem let pozneje (1469) vpisal na pravno fakulteto in leta 1476 doktoriral.143 En semester je bil tudi dekan te fakultete.144 Stadlerja izpostavljamo med drugim zato, ker je vrsto let, od 1459 do 1487, študi- ral in deloval na dunajski univerzi,145 kjer si je znanje širil velik del v tej razpravi obravnavanih mož, med njimi, kot si bomo podrobneje ogledali kasneje, Valentin Fabri. Drugače kot Stadler in enako kot Fabri se je Kuenburg po študiju odločil za duhovniško pot. Padovsko gradivo Kuenburga sicer že leta 1477 označuje za župnika pri Sv. Martinu pri Beljaku.146 Od leta 1484 je Kuenburg izpričan kot kano- nik v Salzburgu, pozneje pa tudi kot salzburški mestni župnik in župnik v Molzbichlu na Koroškem.147 Na željo nadškofa Lenarta Hodiškega je bil 3. novembra 1503 umeščen na proštijo salzburškega kapi- tlja. Tej digniteti se je odpovedal 5. novembra 1516, deset let pred smrtjo sredi novembra 1526.148 Fabrijeve vezi z Veliko Marijino bratovščino na Dravskem polju in arhidiakonatski vidik njegovih socialnih povezav Preden vzamemo pod drobnogled podatek o Fabrijevem bakalavreatu na dunajski univerzi, naj po- sebej opozorimo na njegove vezi z bratovščino Žalostne Matere Božje na Dravskem polju149 in na 136 Glede različic priimka prim. Acta graduum 2001 (op. 97), str. 1666 (Kymburger); NASCHENWENG 2020 (op. 116), str. 376. Obliko priimka Kinberg navaja SIMONITI 1979 (op. 38), str. 121. 137 NASCHENWENG 2020 (op. 116), str. 377. Prim. THALER 2011 (op. 83), str. 326. 138 Die Matrikel 1959 (op. 12), 1467 I, A 2. Prim. THALER 2011 (op. 83), str. 325. 139 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 327, št. 129; str. 538, št. 594. 140 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 537–538, št. 592. 141 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 537, št. 592. 142 Die Matrikel 1959 (op. 12), 1459 I, A 42: »Wolfgangus Stadler de Sancto Ypolito«; »Wiener Artistenregister« 1447 bis 1471. Acta Facultatis Artium 3/1 (ur. Thomas Maisel, Ingrid Matschinegg), Wien 2007, str. 125, št. 14069. 143 Die Matrikel der Wiener Rechtswissenschaftlichen Fakultät/Matricula Facultatis Juristarum Studii Wiennensis. 2: 1442–1557 (ur. Thomas Meisel, Johannes Seidl), Wien 2016, str. 1469 II, 7; 1477 I, 18. 144 Die Matrikel 2016 (op. 143), str. XLIV. Stadler je bil dekan še v zimskem semestru leta 1484 in 1486 ter v zimskem semestru 1487. 145 Prim. Die Matrikel 2016 (op. 143), str. 171 (Stadler). 146 Acta graduum 2001 (op. 97), str. 471–472, št. 461; str. 491–492, št. 492. 147 THALER 2011 (op. 83), str. 325. 148 THALER 2011 (op. 83), str. 325–326. 149 O tej bratovščini prim. Mija OTER GORENČIČ, Grofje Celjski in Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju, Acta historiae artis Slovenica, 27/1, 2022, str. 11–75. 91 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL nekatere razsežnosti dejstva, da je bil Fabri savinjski in od leta 1497 tudi podjunski arhidiakon.150 Na bratovščino Žalostne Matere Božje je Fabrija vezal že njegov položaj župnika oziroma po letu 1497 komendatarnega imetnika župnije v Konjicah. Bratovščina je imela svoj sedež v konjiški župnijski cerkvi pri oltarju sv. Jakoba v istoimenski kapeli, konjiškim župnikom je vrh tega pripadala pravica do prezentacije bratovščinskega kaplana.151 Da je bila ta tako imenovana velika Marijina bratovščina Fabriju zelo pri srcu, pričajo zlasti tri listine iz let 1497 in 1503.152 V prvi z dne 2. oktobra 1497 je Fabri, »prošt v Dobrli vasi, arhidiakon v Podjunski in Savinjski dolini ter dosmrtni komendator župnij Konjice in Vuzenica«, skupaj z bratovščinskim dekanom Martinom Plescem, sicer župnikom v (Velikem) Tinju,153 »v čast Bogu in Materi Božji ter posebej sv. Duhu« ustanovil stalno dnevno mašo pri oltarju sv. Duha v konjiški župnijski cerkvi.154 Listino, nastalo »v ponedeljek po sv. Mihae- lu«, je poleg Fabrija in Plesca pečatil Jurij Scharff, oskrbnik konjiškega gospostva ter sodnik in svétnik v (Slovenski) Bistrici.155 Pozneje v istem mesecu sta Fabri in Plesec (Plessez) izdala listino za mašno ustanovo v čast sv. Erazmu in Sebastjanu, prav tako v konjiški župnijski cerkvi sv. Jurija,156 na ustanovo oziroma beneficij sv. Duha pa se spet nanaša listina, datirana s 16. marcem 1503.157 Fabri, ki je imel tudi patronat nad tem »bogato dotiranim« beneficijem, ga je tega dne prepustil in nanj umestil svojega posinovljenca, duhovnika oglejske škofije Štefana Possla (Possel).158 Povezava med Fabrijem in Posslom sicer sega vsaj v leto 1493, ko je generalni vikar oglejskega patriarha Jakob Va- laresso še neposvečenemu Posslu podelil župnijo Vitanje. Ob tem je generalni vikar Fabriju kot sa- vinjskemu arhidiakonu naložil, naj v župniji nastavi primernega vikarja, dokler Possel ne bo posve- čen v mašnika.159 Pri obravnavi vprašanja o Fabrijevih vezeh je torej pomembno upoštevati tudi območje obeh arhidiakonatov oglejskega patriarhata, ki ju je vodil Fabri, to je savinjskega in podjunskega. V sa- vinjskem arhidiakonatu so mu bili namreč podrejeni duhovniki (pra)župnij, kot so Laško, Šempe- ter v Savinjski dolini oziroma Žalec,160 Celje, Ponikva (do okrog 1500),161 Nova Cerkev, Sv. Križ pri Rogaški Slatini, Šmartno pri Slovenj Gradcu, Vitanje.162 Zgovorno izjemo v delu druge polovice 150 O župnijah oziroma cerkvah »pod okriljem« Dobrle vasi prim. Peter G. TROPPER, Vom Missionsgebiet zum Landesbistum. Organisation und Administration der katholischen Kirche in Kärnten von Chorbischof Modestus bis zu Bischof Köstner, Klagenfurt 1996, str. 99; HÖFLER 2016 (op. 1), str. 127. 151 Prim. OROŽEN 1880 (op. 8), str. 224 (zlasti točki 2 in 3 v povzetku listine iz leta 1373), 244 (po Fabrijevi smrti leta 1509 naj bi prezentacijska pravica prešla na bratovščino). 152 Gre za prepise listin iz bratovščinske kopialne knjige, objavljene oziroma povzete v OROŽEN 1880 (op. 8), str. 221–248. Glede izvirne kopialne knjige gl. OTER GORENČIČ 2022 (op. 149), str. 13. 153 Prim. VALE 1943 (op. 36), str. 251–252, op. 5. Plesec (Plešec) se leta 1485 omenja kot grajski kaplan v Konjicah. Gl. KOROPEC 1996 (op. 3), str. 110, 136 154 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 239–245. 155 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 245. 156 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 245–247. 157 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 247–248. 158 OROŽEN 1880 (op. 8), str. 248. Fabri Possla imenuje »naš predragi posvojeni sin« (v dativu: »filio nostro adoptato charissimo«). 159 VALE 1943 (op. 36), str. 254, op. 3. 160 Prim. HÖFLER 2016 (op. 1), str. 331. 161 HÖFLER 2016 (op. 1), str. 52. 162 Glede obsega savinjskega arhidiakonata je sicer še vedno precej odprtih vprašanj. Kompleksnost spreminjajočega se arhidiakonatskega ozemlja skozi čas, tudi kot posledica inkorporacij, je lepo vidna iz primerjave zadevnih zapisov v: OROŽEN 1880 (op. 8), str. 6–22; Jakob RICHTER, Savinjski arhidiakonat in njegov konec, Časopis za 92 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC 15. stoletja predstavlja župnija Vuzenica, ki je bila leta 1478, ko je njen župnik Jurij Labeker postal zgornjekoroški arhidiakon, začasno izvzeta iz oblasti savinjskega arhidiakona.163 Arhidiakonatska pripadnost je bila bolj ali manj relevanten dejavnik tudi pri prenašanju in udejanjanju umetnostno- zgodovinskih zgledov. To v našem primeru do neke mere potrjujejo ugotovitve Mateja Klemenčiča o stavbarski delavnici, ki je v času Fabrijevega župnikovanja pustila pečat v vuzeniški župnijski cerkvi pa tudi v župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnu pri Slovenj Gradcu, prav tako spadajoči v savinjski arhidiakonat.164 V tem kontekstu Klemenčič navaja še župnijsko cerkev sv. Janeza Krstni- ka v Šentjanžu pri Dravogradu in cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, podrejeno župniji Stari trg pri Slovenj Gradcu,165 pri čemer poudarja njihovo geografsko bližino.166 Kar zadeva župnije Šen- tjanž pri Dravogradu, Stari trg pri Slovenj Gradcu in Vuzenica, dodajmo, da so se vse tri izločile iz Šmartna pri Slovenj Gradcu.167 Z arhidiakonatom v Podjuni (Jauntal), ki je Fabriju pripadel ob njegovi zasedbi proštije v Dobrli vasi leta 1497,168 po drugi strani lahko povežemo župnijsko cerkev oziroma župnijo v Globasnici (Globasnitz), nad katero so imeli dobrolski prošti in kanoniki patro- natsko pravico.169 Poleg vzporednic med obokom oziroma delom oboka pod emporo dobrolske cerkve in obokom v globasniški cerkvi Klemenčič izpostavlja pokopališko cerkev v Dobrli vasi in župnijsko cerkev sv. Filipa v Šentlipšu (Št. Lipš, St. Philippen ob Sonnegg).170 Patroni (in odvetniki) slednje so bili zemljiški gospodje Ženeka, v obravnavani dobi rodbina Ungnad.171 Fabrijev bakalavreat in njegovi (potencialni) stiki na dunajski univerzi Za zgodnejše obdobje Fabrijevega življenja, za čas pred začetkom njegove duhovniške poti, se kot ključno postavlja vprašanje, kje in kdaj pa tudi v čigavi družbi si je Fabri nabiral znanje in izkušnje, pomembne za njegovo kariero. Glede na to, da je večina oseb, o katerih je tu že tekla beseda, študi- rala na Dunaju, raziskovalec upravičeno pričakuje, da bo Fabrijev vpis na dunajsko univerzo zgodovino in narodopisje, n. v. 2, 1966, str. 106–107; HÖFLER 2016 (op. 1), str. 50, 52–54, 134–135, 138, 143. 163 HÖFLER 2016 (op. 1), str. 50. 164 KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 120. O vprašanju, kdo je v Šmartnu župnikoval v času gradbenih del, prim. Matej KLEMENČIČ, Tri poznogotske cerkve v Mislinjski dolini in konjiško-dobrloveška stavbarska delavnica, Koroški zbornik, 1, 1995, str. 44–45. 165 Glede vključenosti starotrške župnije v savinjski arhidiakonat gl. HÖFLER 2017 (op. 75), str. 52. O tem, da je bila cerkev sv. Elizabete prezidana v času župnika Martina Scharfwinda, prim. KLEMENČIČ 1995 (op. 164), str. 45. O župniku Scharfwindu (Scharffwint) Johann SKUK, Die Geschichte der Pfarre Windischgraz, Graz 1964 (tipkopis doktorske disertacije), str. 196–197. Prim. Johann SKUK, Zgodovina župnije Slovenj Gradec. 2: Cerkvena uprava v Mislinjski dolini – zgodovina pražupnije, župnij in podružničnih cerkva, Koroški zbornik, 2, 1997, str. 19, op. 96; 20. 166 KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 120; KLEMENČIČ 1995 (op. 164), str. 37–38. 167 Prim. HÖFLER 2016 (op. 1), str. 135, 137–140. 168 Prim. SCHROLL 1870 (op. 2), str. 86–88. 169 Walter FRESACHER, Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer. II: Die Kirchen- und Grafschaftskarte. 8/1: Kärnten. Kärnten südlich der Drau, Klagenfurt 19662, str. 188–189. Prim. HÖFLER 2016 (op. 1), str. 131. 170 KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 117, 119–120. Glede datacije pri Globasnici gl. še FRESACHER 1966 (op. 169), str. 122, 132–133. 171 Prim. FRESACHER 1966 (op. 169), str. 185–186; HÖFLER 2016 (op. 1), str. 128–129. 93 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL evidentiran v matrikah te univerze.172 Vendar iskanje, najsibo po priimkih Fabri in Majcen173 naj- sibo po osebnem imenu Valentin in kraju Konjice, ne prinese sadov. Kot je ugotavljal že Matej Klemenčič, Fabrija v matrikah »ne zasledimo nikjer«.174 Iz tega sicer še ne bi mogli sklepati, da ni študiral na Dunaju, saj univerzitetne matrike niso vir, ki bi bil brez vrzeli in napak, povrhu tega se nekateri slušatelji niso nikoli imatrikulirali.175 Tudi zato je bilo treba Fabrijevo morebitno študijsko bivanje na Dunaju preveriti še v delu drugega univerzitetnega gradiva, kot so (objavljeni) registri dunajske artistične fakultete in matrika dunajske pravne fakultete.176 Medtem ko med vpisanimi na dunajsko pravno fakulteto v drugi polovici 15. stoletja o Fabriju ni sledu, nas toliko bolj razveseli njegovo ime v registru dunajskih artistov za obdobje 1447–1471.177 Zadevni zapis nam pove, da si je Valentin Fabri artistični bakalavreat pridobil v drugem semestru študijskega leta 1466, natančneje 11. novembra 1466.178 Našo pozornost pritegne predvsem ime kraja, od koder naj bi prihajal, na- mreč »Friberga«. Po analogiji z oznako »(de) Frisinga«, »iz Freisinga«,179 bi lahko domnevali, da gre za »Freiberg«, konkretno za gospostvo Freiberg severovzhodno od Gradca, ki ga je od pl. Stuben- bergov180 domnevno sredi 15. stoletja prejela v posest družina Stadler (von Stadl).181 Da bi potrdili ali ovrgli hipotezo, da se »Friberg« v Fabrijevem primeru nanaša na gospostvo Freiberg, bi bilo treba opraviti posebno raziskavo. Za zdaj se vsekakor zdi napačno kakršno koli povezovanje pl. Stadlerjev s Freiberga in na Dunaju dolga leta študirajočega ter poučujočega Volfganga Stadlerja iz St. Pöltna,182 na katerega je bilo v prispevku že opozorjeno. Prav tako ni zelo verjetna domneva, da bi bila pravilna oblika krajevnega imena ob notici o Fabrijevem bakalavreatu »Friburg« in bi šlo za Freiburg im Breisgau (v škofiji Konstanca),183 kjer so Habsburžani leta 1457 ustanovili svojo drugo univerzo.184 V matriki te univerze, na kateri bi utegnil študirati pred prihodom na Dunaj, Fabri ni dokumentiran.185 Vabljivo je razmišljanje, da bi se prvi del krajevne oznake za Fabrijevim priim- kom moral glasiti »Feier« oziroma »Feiers«, celotno krajevno ime pa »Feiersberg« (Feiersperg), kar 172 O tako imenovanih glavnih univerzitetnih matrikah dunajske univerze kot viru CINDRIČ 2019 (op. 48), str. 54. 173 Iskanje je, razumljivo, zajelo tudi priimkovne različice Faber, Schmid, Meizen, Meyzen ipd. Kar zadeva krajevno ime Konjice, so bile v iskanje vključene različice Ganabitz, Gonawicz, Gonouitz idr. 174 KLEMENČIČ 1995 (op. 1), str. 112, op. 2. 175 Prim. CINDRIČ 2019 (op. 48), str. 54–55. 176 Die Matrikel 2016 (op. 143). 177 »Wiener Artistenregister« 2007 (op. 142). Gre za register oseb, ki so izpričane v Acta facultatis artium. Hrani jih dunajski univerzitetni arhiv (Archiv der Universität Wien, AFA III). Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 245. Digitalizati registrov so dostopni preko spletne strani https://bibliothek.univie.ac.at/archiv/digitale_objekte.html (16. 1. 2022). 178 »Wiener Artistenregister« 2007 (op. 142), str. 152, št. 15061 (b-32: »Valentinus Fabri, ort Friberga«). 179 Prim. »Wiener Artistenregister« 2007 (op. 142), str. 159, št. 15321. 180 Glede posesti Stubenbergov na Spodnjem Štajerskem prim. PIRCHEGGER 1962 (op. 6), zlasti str. 136 (Laporje). 181 Anna Elisabeth THALLER, Schloss Freiberg in der Steiermark. Baugeschichte und denkmalpflegerische Aspekte, Graz 2011 (tipkopis diplomske naloge), str. 15. O pl. Stadlih do konca 15. stoletja NASCHENWENG 2020 (op. 116), str. 1347–1349. 182 Prim. Acta graduum 2001 (op. 97), str. 537, št. 592; Die Matrikel 2016 (op. 143), str. XLIV. 183 Prim. Die Matrikel der Universität Wien. 3: 1518/II–1579/I (ur. Franz Gall, Willy Szaivert), Wien 1971, str. 289: »Friburga (R) s. Freiburg; im Breisgau Friburgensis (R) s. Freiburg im Breisgau«. 184 Prim. CINDRIČ 2019 (op. 48), str. 25. 185 Matrika je ohranjena za čas od leta 1460 naprej. Gl. Die Matrikel der Universität Freiburg i. Br. von 1460–1656 (ur. Hermann Mayer), Freiburg im Breisgau 1907. 94 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC je eno od poimenovanj za graščino Hudi grad ali Vajšprh (Feuersberg) pri Globasnici.186 Mladega Fabrija bi tako lahko povezali z Ungnadi, ki so od leta 1442 gospodarili na sosednjem Ženeku in nedolgo zatem tudi na Hudem gradu.187 Dlje nas pripelje ugotavljanje Fabrijevih povezav z osebami, ki so sredi oziroma v začetku dru- ge polovice šestdesetih let 15. stoletja izpričane bodisi med novimi bakalavri in licenciati dunajske artistične fakultete bodisi med imatrikuliranimi študenti dunajske univerze. Istega dne kot Fabri, torej 11. novembra 1466, je bakalavreat iz »sedmih svobodnih umetnosti«188 na Dunaju dobil Bar- tolomej Sucher iz Radeč (Radsach),189 čigar sorodnik je bil najverjetneje duhovnik Jakob Sucher. Ta je za Enejem Silvijem Piccolominijem od leta 1458 župnikoval v Starem trgu pri Slovenj Gradcu190 in slaba dva meseca pred Bartolomejem, 13. septembra 1466, doktoriral iz kanonskega prava v Bo- logni.191 Nekaj dni prej je bolonjska univerza Jakobu podelila spregled, ker cerkvenopravnih preda- vanj ni poslušal (celih) pet let, na univerzi pa tudi ni sodeloval kot predavatelj ali repetitor.192 V notici o spregledu je Jakob označen kot Kranjec, župnik v Starem trgu pri Slovenj Gradcu in kano- nik v Ljubljani.193 Potegoval se je tudi za kanonikat v Freisingu, a se mu je odpovedal v korist lju- bljanskega škofa Žiga Lamberga, in sicer v zameno za del dohodkov ljubljanski škofiji pripadajoče župnije Šmihel pri Pliberku.194 V začetku leta 1473 je Jakob prevzel še vodenje savinjskega arhidiakonata,195 na čelo katerega je dobro desetletje pozneje stopil Fabri. Glede krajevne oznake v notici o novem bakalavru Bartolomeju Sucherju kaže pripomniti, da se ob dosegi bakalavreata kot Radečan označuje tudi Brikcij Preprost.196 Brikcij, »zastopnik tedanje mlade humanistične struje«, je začel na dunajski univerzi predavati po pridobitvi artističnega licenciata 9. marca 1468.197 Pri vprašanju o Fabrijevih (potencialnih) stikih na dunajski univerzi ne moremo mimo imatrikulacije 186 Prim. Wehrbauten in Österreich, http://www.wehrbauten.at/ktn/kaernten.html?/ktn/feuersberg/feuersberg.html (30. 1. 2022); HÖFLER 2016 (op. 1), str. 132. 187 Prim. Mark HENGERER, Ungnad von Weissenwolff, Höfe und Residenzen im spätmittelalterlichen Reich. Grafen und Herren (ur. Werner Paravicini), Ostfildern 2012, str. 1539. V Podjuni so imeli Ungnadi tudi grad Kamen (Stein). 188 O septem artes liberales na dunajski artistični (filozofski) fakulteti in bakalavreatu po končanem dveletnem študiju na kratko CINDRIČ 2019 (op. 48), str. 40–42. 189 »Wiener Artistenregister« 2007 (op. 142), str. 152, št. 15044. Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 247, št. 37. 190 Prim. SKUK 1964 (op. 165), str. 196; SIMONITI 1979 (op. 38), str. 18, op. 9; SKUK 1997 (op. 165), str. 19, 27. 191 Gustav KNOD, Deutsche Studenten in Bologna 1289–1562. Biographischer Index zu den Acta Nationis Germanicae Universitatis Bononiensis, Berlin 1889, str. 565–566, št. 3768. Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 18, op. 9. 192 Archivio di Stato di Bologna (ASB), Collegio di diritto canonico, Libri segreti – segnati I (1377–1794), reg. 126 (1377–1528), fol. 116v. 193 ASB, Collegio di diritto canonico, Libri segreti – segnati I (1377–1794), reg. 126 (1377–1528), fol. 116v: »Jacobo Sucher nacion(e) carniolus Rector parochialis eccl(es)ie sancti Pancracy in Windische greten(si) aquilegien(sis) dyoc(esis) cano(ni)cus Laybacen(sis) eo q(uod) non audiuit iura cano(ni)ca per quinquenium nec legit uel repe- tiit.« 194 Josip GRUDEN, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, str. 60, op. 6 (z napačnim zapisom priimka); SINGER 1938 (op. 82), str. 74. 195 Listine 2020 (op. 28), str. 460–461, št. 429. 196 »Wiener Artistenregister« 2007 (op. 142), str. 103, št. 13253 (de Ratschach). Ob vpisu na dunajsko univerzo je Preprost sicer opredeljen kot Celjan. Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 246, št. 23. 197 SIMONITI 1979 (op. 38), str. 253, št. 8; »Wiener Artistenregister« 2007 (op. 142), str. 160, št. 15366. O Brikci- jevi predavateljski in dekanski karieri na Dunaju prim. LUKMAN 1952 (op. 41); SIMONITI 1979 (op. 38), str. 142–146. 95 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL prvega ljubljanskega prošta Lenarta Jamnizerja v zimskem semestru 1466198 – poleg že omenjene imatrikulacije Ahaca Sebriacha v letnem semestru 1466.199 Tik ob Sebriachu sta v dunajski matriki vpisana kranjska plemiča Janez Lamberg (Lamberger) in Jakob Čušperški (Czobelsperger).200 Oba sta sočasno s Sebriachom na Dunaju prejela bakalavreat,201 Janez Lamberg pa se je malo pred Sebri- achom ali morda skupaj z njim odpravil študirat še v Padovo.202 Tu je 5. januarja 1473 doktoriral iz cerkvenega prava.203 Da bi bil tudi Fabri nadaljeval študij v Padovi ali kje drugje v Italiji, ni znano. V gradivu o promocijah padovskih doktorandov in pričah pri promocijah Fabrija ne najdemo,204 vendar pa to ne pomeni, da ni opravil vsaj krajše študijske poti v to ali ono italijansko univerzitetno in kulturno središče. Vsekakor ostaja dejstvo, da Fabri ni imel doktorata; navsezadnje mu tega aka- demskega naslova ne pripisuje noben primarni vir.205 Sklep Podrobnejši pregled večinoma objavljenih virov, v katerih se pojavlja Valentin Fabri, je razkril vr- sto oseb, ki jih lahko uvrstimo v njegov ožji ali širši socialni krog. Poleg najožje družine, živeče v trgu Konjice, in trških prebivalcev so za mladega Fabrija nespregledljiv segment socialne mreže sestavljali plemiči, ki so imeli posest na Konjiškem ali so delovali kot oskrbniki konjiškega oziroma katerega od sosednjih gospostev. V okolici Konjic je zemljiško posest, ki jo je podedoval po starših ali jo kupil, skoraj vse do smrti posedoval tudi Fabri sam. Mrežo znancev je Fabri verjetno precej razširil med študijem na Dunaju, glede katerega sicer zdaj zatrdno vemo zgolj to, da je leta 1466 dunajska artistična fakulteta Fabriju podelila naziv bakalavra. Kljub temu lahko domnevamo, da je Fabri tu spoznal ali utrdil poznanstvo z marsikaterim soštudentom iz Spodnje Štajerske in dru- gih območij slovenskega ozemlja ter od drugod. Iz slovenskih dežel so prihajali tudi nekateri pre- davatelji, sredi šestdesetih let 15. stoletja sta na dunajski univerzi predavala, denimo, Krištof Peča- her (Petschacher) iz Moravč in Bernard Perger iz Ščavnice.206 Kot že rečeno, je bil od leta 1468 predavatelj na Dunaju Celjan Brikcij Preprost. Kar zadeva Fabrijevo kleriško pot, je med duhovni- ke, ki so zlasti v začetnem delu te poti odigrali pomembno, čeprav morda le posredniško vlogo, mogoče šteti Tomaža Prelokarja. S svojim slovesom in vplivom na dvoru Friderika III. je Prelokar, doma domnevno iz Prelog pri Konjicah, zagotovo nemalo pripomogel, da so uglednejše beneficije 198 Prim. ŽNIDARŠIČ GOLEC 2000 (op. 60), str. 102. 199 Die Matrikel 1959 (op. 12), 1466 I, A/62. 200 Die Matrikel 1959 (op. 12), 1466 I, A/61 (»Dom(inus) Johannes Lamberger de Guttenberg«); 1466 I, A/63 (»Jaco- bus Czobelsperger de Reibnicz«). 201 SIMONITI 1979 (op. 38), str. 247, št. 42–44; »Wiener Artistenregister« 2007 (op. 142), str. 163, št. 15438 (Lam- berg), št. 15439 (Sebriach). 202 Janez naj bi bil sin Jurija Lamberga, kastelana v Škofji Loki. Gl. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 121. Janezova iden- titeta ostaja odprto vprašanje. Prim. WITTING 1895 (op. 49), str. 182, 185, 188, 196–197; SAPAČ 2020 (op. 49), str. 381–383. 203 SIMONITI 1979 (op. 38), str. 121; Acta graduum 2001 (op. 97), str. 333, št. 145. 204 Prim. Acta graduum 2001 (op. 97), str. 1563–1778 (Index nominum). 205 Tudi ne, denimo, Paolo SANTONINO 1991 (op. 2), str. 65–67, 83–84, ki govori o »gospodu Valentinu« oziroma »gospodu arhidiakonu«. Kot »častiti doktor cerkvenega prava« je v dnevnikih omenjen Matija Operta, župnik v Kranju. Gl. SANTONINO 1991 (op. 2), str. 41. 206 Prim. SIMONITI 1979 (op. 38), str. 253, št. 5–6. 96 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC pod patronatom cesarja oziroma deželnega kne- za prejemali tudi njegovi obetavnejši rojaki. Že razmeroma zgodaj v svoji duhovniški karieri je Fabri očitno spletel močne vezi z vidnimi člani stolnega kapitlja v Ljubljani, tako, denimo, s pro- štom Petrom Knavrom. Do Fabrijevih prvih po- srednih ali neposrednih stikov z višjo duhovšči- no ljubljanske škofije je najverjetneje prišlo že pod prvim ljubljanskim škofom Žigom Lamber- gom (1463–1488) oziroma v času, ko je ljubljan- sko proštijo kot prvi zasedal prošt Lenart Jamni- zer (izpričan v letih 1464–1469, na dunajski univerzi jeseni 1466). Kontinuiteto in pomen teh stikov potrjuje navzočnost skorajšnjega ljubljan- skega kanonika in Knavrovega naslednika na mestu prošta Jurija Slatkonje pri izstavitvi listine o Fabrijevi izvolitvi na proštijo v Dobrli vasi leta 1497. Slatkonja je kot kaplan kralja Maksimilija- na I., kmalu pa tudi kot vodja pevcev Maksimili- janove dvorne kapele (1498)207 obenem predsta- vljal most do vladarjevega dvora. Med duhovščino iz Fabrijeve socialne mreže po drugi strani izstopata duhovnika, ki sta pred njim župnikovala v Konjicah in Vuzenici. Čeprav vsaj eden od njiju ni bil Fabrijev neposredni pred- hodnik, sta oba utegnila imeti dokajšen vpliv na njegovo kariero. Konjiški župnijski vikar plemi- škega rodu Andrej Lichtenberg z Rifnika, gradu med Konjicami in Celjem, bi Fabrija, na primer, lahko priporočil Tomažu Prelokarju, saj je bil leta 1466 priča na njegovi promociji v Padovi. V kro- gih, zanimivih z vidika pričujoče raziskave, se je na padovski univerzi v sedemdesetih letih 15. stoletja gibal tudi vuzeniški župnik Jurij Labeker. Ena od štirih prič pri njegovem doktoratu je bil koroški plemič Rudolf Kuenburg, ki je leta 1484 postal kanonik, leta 1503 pa prošt salzburškega kapitlja. S Fabrijem ga je najbrž tesneje povezal Lenart Hodiški, sin dvornega sodnika v Vetrinju. Do leta 1490 je bil prošt v Dobrli vasi, nato pa je karierno napredoval v Salzburgu vse do položaja nadškofa (1495–1519). Sedem let za Lenartom je dobrolsko proštijo zasedel Fabri.208 Na duhovščino se sicer nanaša še en vidik, povezan z dejstvom, da je Fabri opravljal tudi službo savinjskega in podjunskega arhidiakona. Poleg tega, da so v Fabrijevo socialno okolje v širšem smislu spadali vsi kleriki, ki so v njegovem času službovali na tleh savinjskega in podjunskega arhidiakonata, bo treba pri nadaljnjih študijah enako pozorno upoštevati možnost, da je Fabri navezal globlje stike z 207 ŽNIDARŠIČ GOLEC, KOKOLE 2013 (op. 72), str. 203. 208 Glede časovnega okvira Lenartovega proštovanja v Dobrli vasi sicer prim. SCHROLL 1870 (op. 2), str. 223–224; VALE 1943 (op. 36), str. 89, op. 6; HEINISCH 1985 (op. 77). 5. Nagrobnik Andreja Hohenwarta, stolno-opatijska cerkev sv. Danijela, Celje 97 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL duhovniki, ki so načelovali drugim, predvsem sosednjim arhidiakonatom. Enega smo že omenili, Jurija Labekerja, arhidiakona za Zgornjo Koroško in Ziljsko dolino. V zvezi z Labekerjem naj tu posebej opozorimo na njegovo poznanstvo s kranjskim župnikom Matijem Opertom, ki ga je kot arhidiakona oglejskega patriarhata za Kranjsko209 skoraj zagotovo osebno poznal tudi Fabri. Labe- ker in Operta sta 2. septembra 1486, denimo, spremila oglejskega generalnega vikarja in vizitatorja Petra Carlija ter njegovega tajnika Santonina v samostan dominikank v Velesovem.210 Arhidiakonat za Kranjsko oziroma Gorenjsko sta še za časa Fabrijevega življenja vodila tudi Lenart Seidel in Erazem Steyrer.211 S prvim Fabrija neposredno povezuje ukaz oglejskega general- nega vikarja iz leta 1482, naj Seidel in Fabri poskrbita za vzpostavitev reda in discipline med upor- nimi dominikanskimi redovnicami v Studenicah.212 Tako kot pri Fabriju gre pri navedenih kranj- skih arhidiakonih za razgledane duhovnike, ki so se angažirali kot podporniki ali naročniki kakovostnih umetnostnih del. Operta, ki je študiral na Dunaju in je leta 1484 v Padovi doktoriral iz cerkvenega prava, je zelo verjetno zaslužen za naročilo imenitnega Kranjskega oltarja,213 Seidel, magister dunajske artistične fakultete,214 in Steyrer pa – ob kamniškem župniku Juriju Hertenfel- serju – za takšno ali drugačno vlogo pri nastanku fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom.215 Kar zadeva umetnostno naročništvo pri neduhovniških osebah, povezanih s Fabrijem,216 naj izpostavi- mo plemiško družino Ungnad in Andreja Hohenwarta (sl. 5), velikodušnega mecena cerkvenih ustanov na Celjskem in v Beli krajini. Upoštevaje Fabrijeve vezi z bratovščino Žalostne Matere Božje na Dravskem polju si posebno pozornost prav tako zaslužijo duhovniški in laiški člani te bratovščine. Na vprašanja o njihovi identiteti in dejavnostih v Fabrijevem času bodo morale odgo- varjati prihodnje raziskave. Ob tem ni nepomembno, da je župnikovanje v Konjicah, kjer je imela bratovščina na prehodu iz srednjega v novi vek svoj sedež, pomenilo »veliko čast«.217 In to je znal Fabri dobro pokazati tudi navzven.218 209 Operta je bil na čelu arhidiakonata z daljšo prekinitvijo. Gl. VALE 1943 (op. 36), str. 59, 71. 210 SANTONINO 1991 (op. 2), str. 42. 211 Prim. VALE 1943 (op. 36), str. 266–267, op. 3 (Seidel, Seydel); ŽNIDARŠIČ GOLEC 2019 (op. 73), str. 51 (Seidel in Steyrer). 212 VALE 1943 (op. 36), str. 75. Prim. Jože MLINARIČ, Studeniški dominikanski samostan. Ok. 1245–1782, Celje 2005, str. 59–62. 213 Tomaž VIGNJEVIĆ, Mojster Kranjskega oltarja, Ljubljana 1996, str. 25–34, 62. Prim. Jure VUGA, Podoba samo- gibljive skulpture malika, mehaničnega čudesa ali »avtomata« na Kranjskem oltarju, Acta historiae artis Slovenica, 24/1, 2019, str. 23, 25, op. 21, 30. O novih orglah, ki jih je dal na svoje stroške postaviti Operta, prim. SANTO- NINO 1991 (op. 2), str. 41. 214 „Wiener Artistenregister“ 1471 bis 1497. Acta Facultatis Artium 3/2 (ur. Thomas Maisel, Ingrid Matschinegg), Wien 2007, str. 27, št. 17536. 215 VIGNJEVIĆ 1996 (op. 213), str. 62; Mija OTER GORENČIČ, Auf den Spuren der Rosenkranzbruderschaft, Al- brecht Dürers und zweier Kaiser in den Fresken von St. Primus oberhalb Kamnik, Acta historiae artis Slovenica, 23/2, 2018, str. 57. 216 Velik del teh je pripadal tako imenovani klienteli grofov Celjskih, po njihovem izumrtju leta 1456 oziroma po dokončni pridobitvi njihove dediščine s strani Habsburžanov pa slednjim. Prim. KOSI 2019 (op. 28), str. 31–44, 54, 58–59; Jaka BANFI, Uprava grofov Celjskih (1341–1456), Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 70/1, 2022, str. 21–29, 35, 38–43. 217 SANTONINO 1991 (op. 2), str. 66–67. 218 Članek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Umetnina kot odsev znanja in povezovanja. Pomen izobrazbe in družbene vpetosti umetnikov in naročnikov v poznem srednjem in zgodnjem novem veku (J6-9439), ki ga iz držav- nega proračuna sofinancira Javna Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 98 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC Literatura Acta graduum academicorum Gymnasii Patavini ab anno 1461 ad annum 1470 (ur. Giovanna Pengo), Padova 1992. Acta graduum academicorum Gymnasii Patavini ab anno 1471 ad annum 1500 (ur. Elda Martellozzo Forin), Roma-Padova 2001. BANDELJ, Andrej, MIHELIČ, Jože, ZUPANČIČ, Jernej, Zamejska Koroška (ur. Drago Kladnik), Ljubljana 2016. BANFI, Jaka, Uprava grofov Celjskih (1341–1456), Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 70/1, 2022, str. 21–58. BIZJAK, Matjaž, ŽIŽEK, Aleksander, Knjiga obračunov celjskih mestnih sodnikov 1457–1513, Celje-Ljubljana 2010. BLAZNIK, Pavle, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške, 2, Maribor 1988. BRIŠNIK, Danijela, RAVNIKAR, Tone, Grad Šalek, Velenje 1999. CINDRIČ, Alojz, Ljubljanski izobraženci skozi čas. Izobraževanje Ljubljančanov na dunajski univerzi 1392–1917, Ljubljana 2019. DI BRAZZANO, Stefano, L’assassinio di un vescovo. Trieste 1501–1502. Da Achaz Sebriacher a Pietro Bonomo, Trieste 2006 (Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia. Serie seconda. Studi, 13). FRESACHER, Walter, Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer. II: Die Kirchen- und Grafschaftskarte. 8/1: Kärnten. Kärnten südlich der Drau, Klagenfurt 19662. GRIČNIK, Anton, Mati mnogih hčera. Narodopisni paberki in drobtine, Konjiško 1146–1996. 850 let pražupnije (ur. Anton Ožinger, Ivan Pajk), Slovenske Konjice 1996, str. 294–324. GRUDEN, Josip, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908. HEINISCH, Reinhard R., Leonhard von Keutschach, Neue Deutsche Biographie, 14, 1985, str. 250–251. HENGERER, Mark, Ungnad von Weissenwolff, Höfe und Residenzen im spätmittelalterlichen Reich. Grafen und Herren (ur. Werner Paravicini), 2, Ostfildern 2012, str. 1531–1545. HÖFLER, Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 20162. HÖFLER, Janez, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska, Ljubljana 20172. HÖFLER, Janez, Srednjeveške freske v Sloveniji. 4: Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004. JAKIČ, Ivan, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997. KLEMENČIČ, Matej, Tri poznogotske cerkve v Mislinjski dolini in konjiško-dobrloveška stavbarska delavnica, Koroški zbornik, 1, 1995, str. 37–47. KLEMENČIČ, Matej, Župnijska cerkev v Konjicah in gradbena dejavnost Valentina Fabrija, Gotika v Sloveniji/Gotik in Slowenien/Il gotico in Slovenia. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom/Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria/La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico. Akti mednarodnega simpozija/Vorträge des internationalen Symposiums/Atti del Convegno Internazionale di Studi, Ljubljana, Narodna galerija, 20.–22. oktober 1994 (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 111–129. KNOD, Gustav, Deutsche Studenten in Bologna 1289–1562. Biographischer Index zu den Acta Nationis Germanicae Universitatis Bononiensis, Berlin 1889. KOROPEC, Jože, Svetna zemljiška gospostva na Konjiškem do 1600, Konjiško 1146–1996. 850 let pražupnije (ur. Anton Ožinger, Ivan Pajk), Slovenske Konjice 1996, str. 98–164. 99 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL KOSI, Miha, Celjska klientela. Socialna in prostorska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih, Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem (ur. Boris Golec), Ljubljana 2019, str. 11–64. KOTAR, Jernej, Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku, Zgodovinski časopis, 75/1–2, 2021, str. 94–150. KURELAC, Svjetlana, Grad Vodriž, Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih (ur. Nataša Gorenc), Ljubljana 2006 (Dnevi evropske kulturne dediščine), str. 189–192. LAVRIČ, Ana, Bratovščine na Slovenskem pod zavetniškim plaščem Marije in svetnikov, Patriae et orbi. Essays on Central European Art and Architecture/Študije o srednjeevropski umetnosti. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek/Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec), Ljubljana 2015, str. 475–527, 774–775. LEITNER, Friedrich Wilhelm, Die Grablegen in der Propsteipfarrkirche zu Maria Saal, Marktgemeinde Maria Saal. Geschichte – Kultur – Natur (ur. Alfred Ogris, Wilhelm Wadl), Klagenfurt 2007, str. 419–436. Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana 1140–1500 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2020. LUKMAN, Franc Ksaver, Preprost, Brikcij (med 1400 in 1450–1505), Slovenski biografski leksikon, 2/8 (ur. Franc Ksaver Lukman), Ljubljana 1952. Die Matrikel der Universität Freiburg i. Br. von 1460–1656 (ur. Hermann Mayer), Freiburg im Breisgau 1907. Die Matrikel der Universität Wien. 2: 1451–1518/I (ur. Leo Santifaller), Wien 1959. Die Matrikel der Universität Wien. 3: 1518/II–1579/I (ur. Franz Gall, Willy Szaivert), Wien 1971. Die Matrikel der Wiener Rechtswissenschaftlichen Fakultät/Matricula Facultatis Juristarum Studii Wiennensis. 2: 1442–1557 (ur. Thomas Meisel, Johannes Seidl), Wien 2016. MLINARIČ, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter. Žička kartuzija ok. 1160–1782. Jurkloštrska kartuzija ok. 1170–1595, Maribor 1991. MLINARIČ, Jože, Studeniški dominikanski samostan. Ok. 1245–1782, Celje 2005. MRAVLJAK, Ivan, Nadžupnija in dekanija Vuzenica, Maribor 1928. NARED, Andrej, Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518, Ljubljana 2009 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 7). NASCHENWENG, Hannes P., Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Graz 2020. OROŽEN, Ignac, Celska kronika, V Celi 1854. OROŽEN, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 3/1: Das Archidiakonat Saunien, Cilli 1880. OROŽEN, Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 4/2: Das Dekanat Tüffer, Cilli 1881. Orožnova zgodovina dekanije Laško (ur. Ivan Mohar), Celje-Ljubljana 2009. ORTNER, Franz, Keutschach, Leonhard von (um 1442–1519), Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648. Ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Berlin 1996, str. 364–366. OTER GORENČIČ, Mija, Auf den Spuren der Rosenkranzbruderschaft, Albrecht Dürers und zweier Kaiser in den Fresken von St. Primus oberhalb Kamnik, Acta historiae artis Slovenica, 23/2, 2018, str. 51–73, 288. OTER GORENČIČ, Mija, Grofje Celjski in Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju, Acta historiae artis Slovenica, 27/1, 2022, str.11–75. OŽINGER, Anton, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne, Konjiško 1146–1996. 850 let pražupnije (ur. Anton Ožinger, Ivan Pajk), Slovenske Konjice 1996, str. 34–62. PARDI, Giuseppe, Titoli dottorali conferiti dallo Studio di Ferrara nei secoli XIV e XVI, Lucca 1900. 100 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC PIRCHEGGER, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, 10). RESMAN, Blaž, Skica za umetnostnozgodovinski portret župnijske cerkve svetega Petra v Radovljici, Radovljiški zbornik 1995 (ur. Jure Sinobad), Radovljica 1995, str. 271–292. RICHTER, Jakob, Savinjski arhidiakonat in njegov konec, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 2, 1966, str. 104–112. SANTONINO, Paolo, Popotni dnevniki 1485–1487, Celovec-Dunaj-Ljubljana, 1991. SAPAČ, Igor, Gutenberg in Glanz oziroma Novi Gutenberg. Stavbnozgodovinski oris, Iz zgodovine Tržiča (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2020 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 68/3), str. 375–438. SAPAČ, Igor, Gradova Žamberk in Forhtenek, Iz zgodovine Šoštanja (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2021 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 69/3), str. 493–532. SCHROLL, Beda, Urkunden-Regesten des Augustiner-Chorherren-Stiftes Eberndorf im Jaunthale, Klagenfurt 1870. SIMONITI, Primož, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana 1979. SINGER, Stephan, Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales. Dekanat Eberndorf, Kappel 1938. SKUK, Johann, Die Geschichte der Pfarre Windischgraz, Graz 1964 (tipkopis doktorske disertacije). SKUK, Johann, Zgodovina župnije Slovenj Gradec. 2: Cerkvena uprava v Mislinjski dolini – zgodovina pražupnije, župnij in podružničnih cerkva, Koroški zbornik, 2, 1997, str. 9–32. SLANA, Lidija, Grad Lihtenberk in njegovi lastniki skozi stoletja, Iz zgodovine Litije in okolice (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2011 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 59/3), str. 411–430. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt, Marko Vidic), Ljubljana 2011. STARZER, Albert, Auszüge aus den Rechnungsbüchern der Camera apostolica zur Geschichte der Kirchen Steiermarks in der Aquileier, Lavanter und Seckauer Diözese während des 14. und 15. Jahrhunderts, Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen, 25, 1893, str. 85–90. STEGENŠEK, Avguštin, Konjiška dekanija, Maribor 1909 (Umetniški spomeniki Lavantinske škofije, 2; ponatis Slovenj Gradec 2010). STOPAR, Ivan, Svetina, Maribor 1978 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 89). THALLER, Anna Elisabeth, Schloss Freiberg in der Steiermark. Baugeschichte und denkmalpflegerische Aspekte, Graz 2011 (tipkopis diplomske naloge). THALER, Manfred Josef, Das Salzburger Domkapitel in der Frühen Neuzeit (1514 bis 1806). Verfassung und Zusammensetzung, Frankfurt am Main 2011. TROPPER, Peter G., Vom Missionsgebiet zum Landesbistum. Organisation und Administration der katholischen Kirche in Kärnten von Chorbischof Modestus bis zu Bischof Köstner, Klagenfurt 1996. VALE, Giuseppe, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487, Citta del Vaticano 1943 (Studi e testi, 103). Veliki atlas Slovenije (ur. Vlasta Mlakar), Ljubljana 2012. VIGNJEVIĆ, Tomaž, Mojster Kranjskega oltarja, Ljubljana 1996. VUGA, Jure, Podoba samogibljive skulpture malika, mehaničnega čudesa ali »avtomata« na Kranjskem oltarju, Acta historiae artis Slovenica, 24/1, 2019, str. 19–35. WAGENDORFER, Martin, Thomas Berlower (auch Prelogar, Prelager, Berlokar, de Cilia), Neue Deutsche Biographie, 26, 2016, str. 178–179. WEIDL, Reinhard, Pfarr- und ehem. Stiftskirche Eberndorf, Kärnten, Salzburg 2004. WEISS, Janez, Samostan frančiškanov pri Gradcu v Beli krajini in njegovi plemiški ustanovitelji, Metlika 2021. 101 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL »Wiener Artistenregister« 1447 bis 1471. Acta Facultatis Artium 3/1 (ur. Thomas Maisel, Ingrid Matschinegg), Wien 2007. »Wiener Artistenregister« 1471 bis 1497. Acta Facultatis Artium 3/2 (ur. Thomas Maisel, Ingrid Matschinegg), Wien 2007. WITTING, Johann Baptist, Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels, Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adler«, 5–6, 1895, str. 162–264. ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila, Ljubljana 2000 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 22). ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, VOLČJAK, Jure, Videm (Udine). Italija, Evidentiranje arhivskega gradiva, ki je izven države ter zadeva Slovenijo in Slovence v letu 2005 (ur. Gašper Šmid), Ljubljana 2006 (Obvestila Arhiva Republike Slovenije, 22/2), str. 46–70. ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Vzroki in okoliščine ustanovitve ljubljanske škofije ter oblikovanje njenega ozemlja, Ljubljanska škofija. 550 let (ur. France Martin Dolinar), Ljubljana 2011, str. 7–26. ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, KOKOLE, Metoda, Jurij Slatkonja (1456–1522), cerkveni dostojanstvenik in glasbenik med rodno Kranjsko in Dunajem, Slovenski odnosi z Dunajem skozi čas (ur. Vincenc Rajšp), Dunaj 2013, str. 195–211. ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Cerkvene ustanove in službe na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Škofovstvo, arhidiakonatstvo, župništvo, Ljubljana 2014. ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Vzvodi, okoliščine, (samo)reprezentacija, Ljubljana 2019 (Thesaurus memoriae. Opuscula, 9). Viri ilustracij 1–2, 4–5: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana (foto: Andrej Furlan). 3: J. W. Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa, Nürnberg 1688. 102 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC The Social Ties of the Parish Priest, Provost, and Archdeacon Valentin Fabri, an Ambitious Commissioner of Construction Works Summary Valentin Fabri is not an unfamiliar name for the connoisseurs of the older Slovenian art and church history. In the late 15th and early 16th centuries, he influenced the architectural appearance of the churches where he served as the parish priest or provost: the parish churches of St George in Slovenske Konjice (from 1482) and St Nicholas in Vuzenica (from 1496), and the church of the Augustinian Can- ons in Dobrla vas/Eberndorf in Carinthia (from 1497), where he also died on 27 June 1509. A more de- tailed examination of the sources that mention Fabri reveals a number of people from his inner or broader social circle. Apart from his closest family and friends from the town of Konjice, an important segment of the young Fabri’s social network consisted of the (lower) nobility who owned property in the area of Konjice or acted as stewards of the local or nearby manors (nobles from the Herbersdorf, Heben- streit, Mindorfer, Prager, and Katzendorf families). Almost until his death, Fabri also possessed land in the vicinity of Konjice that he had inherited from his parents or bought. His circle of acquaintances probably expanded considerably during his studies. All we know about his experiences as a student for now is that he obtained a Bachelor’s degree at the Vienna Faculty of Arts in 1466. Nevertheless, we can assume that in Vienna, he met or strengthened his bonds with many students from Lower Styria, other Slovenian territories, and elsewhere. Some of the lecturers at the University of Vienna at that time also came from the Slovenian provinces, among them the humanists Bernard Perger from Ščavnica and Brikcij Preprost from Celje. As far as Fabri’s clerical career is concerned, we can count Tomaž Prelokar, presumably born in Preloge pri Konjicah, among the priests that played an important if perhaps only a mediating role in his career, especially at the beginning. With his influence at the court of Holy Roman Emperor Frederick III, for whom he performed demanding diplomatic and legal tasks and was later rewarded with the position of the provost and finally the bishop of the diocese of Constance, Prelokar – also known as the first humanist teacher of Frederick’s son Maximilian – certainly contributed great- ly to the more prestigious benefices under the patronage of the Emperor and more specifically the Pro- vincial Prince, also being granted to his compatriots. Already quite early in his clerical career, Fabri forged relatively strong ties with the prominent members of the cathedral chapter in Ljubljana, espe- cially with Provost Peter Knaver (Knauer). Fabri most probably established his first contacts with the higher clergy of the Ljubljana diocese already under the first Bishop of Ljubljana Žiga Lamberg (1463– 1488) or at the time when the Ljubljana provostry was taken over by the first Provost Lenart Jamnizer (documented between 1464 and 1469, at the University of Vienna in the autumn of 1466). The continu- ity and significance of these contacts are attested to by the presence of Jurij Slatkonja, the soon-to-be canon of Ljubljana and Knaver’s successor as the provost, at the presentation of the document confirm- ing Fabri’s election as the provost in Dobrla vas in 1497. As the court chaplain of King Maximilian I and soon the choirmaster of Maximilian’s court chapel (1498), Slatkonja also represented a contact with the royal court. Among the clergy connected with Fabri in one way or another, two priests also stand out who had been the parish priests in Konjice and Vuzenica before him. Although at least one of them was cer- tainly not Fabri’s immediate predecessor, both could have had a significant influence on his career. Andrej Lichtenberg, the Konjice parish vicar of noble birth from Rifnik, a castle between Konjice and Celje, could have recommended Fabri to Tomaž Prelokar, as he was a witness at Prelokar’s promotion in Padua in 1466. In the 1470s, the parish priest of Vuzenica Jurij Labeker is also noted repeatedly in the circles of the University of Padua. One of the four witnesses to his doctorate was Rudolf Kuenburg, a Carinthian nobleman who became a canon in 1484 and the provost of the Salzburg chapter in 1503. He 103 SOCIALNE VEZI ŽUPNIKA, PROŠTA IN ARHIDIAKONA VALENTINA FABRIJA, AMBICIOZNEGA NAROČNIKA GRADBENIH DEL was probably more closely connected with Fabri by Lenart Hodiški (Leonhard von Keutschach), who had been the provost in Dobrla vas until 1490 and then rose through the ranks in Salzburg all the way to the position of archbishop (he was the archbishop from 1495 to 1519). Another aspect related to the clergy is the fact that Fabri also served as the archdeacon of the Archdeaconate of Savinja/Sann (from circa 1485) and Archdeaconate of Podjuna/Jauntal (from 1497). In addition to the fact that Fabri’s social environment included, in the broader sense, all the clerics who served in the Archdeaconates of Savinja and Podjuna during his time, the possibility that he could have also established closer connections with the priests who were in charge of other archdeaconates, especially the neighbouring ones, should also be taken into account. During Fabri’s lifetime, the Archdeaconate of Carniola or Upper Carniola was headed by Lenart Seidel and Erazem Steyrer (Steirer). The former is directly linked to Fabri with the 1482 order from the vicar-general of Aquileia that Seidel and Fabri should make sure to establish order and discipline among the rebellious Dominican nuns in Studenice. Similarly to Fabri, the archdeacons of Carniola, mentioned above, were knowledgeable priests who were also active as patrons or commis- sioners of high-quality artworks. Operta, who studied in Vienna and received his doctorate in canon law in Padua in 1484, is most likely responsible for the commissioning of the Krainburg Altarpiece, while Seidel and Steyrer – along with the Kamnik parish priest Jurij Hertenfelser – played a role in the creation of the frescoes in the Church of St Primus above Kamnik. As far as the art commissioning by people from Fabri’s circle who were not priests is concerned, we should underline the noble family of Ungnad of Ženek (Sonnegg), which owned several castles near Dobrla vas as well as estates in Lower Styria. We should also specifically mention Andrej Hohenwart (Hohenwarter), the supreme hereditary seneschal (obrister Erbtruchsess) in Carniola and Windic March and the governor of Celje Upper Castle (Haubtmann zu Ober Cilli), who was a patron of church institutions both in Celje and in his native re- gion of White Carniola. On 2 June 1487, Fabri visited Hohenwart’s house in Celje together with the Vicar-General and Visitator of Aquileia Peter Carli, Chancellor of Aquileia Paolo Santonino, and the parish priest of Vitanje Martin Molitor. Not long afterwards, Molitor took over as the dean of the Con- fraternity of Our Lady of Sorrows in Dravsko polje, which was based in the parish church in Konjice. In view of Fabri’s confirmed connections with this Confraternity, one of the questions that the future re- searchers will need to answer is the identity and activities of both its clerical and lay members. DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.27.1.03 105 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 27|1 ∙ 2022, 105–165 Izvleček: Respice finem! Eshatološka motivika v umetnosti potridentinskih bratovščin na Slovenskem 1.01 Izvirni znanstveni članek Prispevek se osredotoča na motiva umiranja in vic v umetnosti baročnih bratovščin na Slovenskem. Predstavlja pri- mere, značilne za bratovščine različnih titularjev, predvsem tiste, ki so se še posebej posvečale umirajočim in vernim dušam. Ob standardnih upodobitvah opozarja na ikonografsko zanimivejše (Tomišelj, Ljubljana Sv. Peter, Lemberg, Kranj, Ponikva itd.) in take, ki so jih napravili vidnejši umetniki (Andrej Trost, Giulio Quaglio, Francesco Robba, Jožef Holzinger idr.). Iz gradiva je razvidno, da dobi v prizorih srečne smrti sčasoma vidno vlogo personificirana Smrt (okostnjak), skušnjave (demoni) pa se reducirajo. Vice, ki variirajo po emocijah in številu očiščujočih se duš, se prilagajajo krajevni umestitvi; tu in tam so postavljene v konkretno pokrajino, večkrat neposredno pod križ na Kalvariji. Včasih so zaprte z rešetkami in asociirajo na ječo, v verige vklenjene duše pa so redke. Kompleksnejše upo- dobitve vic so dopolnjene z motivom priprošnje. Ključne besede: bratovščine, ikonografija, bona mors, duše v vicah, rožni venec, škapulir, Marija Priprošnjica, zave- tniki umirajočih in vernih duš Abstract: Respice finem! Eschatological Motifs in the Art of Post-Tridentine Confraternities in Slovenia 1.01 Original scientific article The article focuses on the motifs of dying and purgatory in the art of Baroque confraternities in Slovenia. It presents examples characteristic of various confraternities, especially those particularly devoted to the dying and to the souls of the faithful departed. Alongside standard depictions, the contribution also draws attention to those that are more interesting from an iconographic perspective (Tomišelj, St Peter’s in Ljubljana, Lemberg, Kranj, Ponikva, etc.) as well as those created by prominent artists (Andrej Trost, Giulio Quaglio, Francesco Robba, Jožef Holzinger, etc.). The material reveals that in scenes portraying a good death, the personification of Death (represented as a skeleton) eventually gains a significant role, while Temptations (represented as devils) are gradually reduced over time. Pur- gatory, representations of which vary considerably in terms of the emotions depicted and the number of souls to be purified, is adapted to local settings. Sometimes, it is placed in a very specific landscape, often directly under the cross of Calvary; at other times it is enclosed with bars, reminiscent of a dungeon, though chained souls are rare. The more complex depictions of purgatory are complemented by an intercession motif. Keywords: confraternities, iconography, bona mors, souls in purgatory, rosary, scapular, Our Lady of Intercession, patron saints of the dying and of the souls of the faithful departed Respice finem! Eshatološka motivika v umetnosti potridentinskih bratovščin na Slovenskem Ana Lavrič Dr. Ana Lavrič, Gorenjska cesta 15, SI-4202 Naklo lavric@zrc-sazu.si 106 ANA LAVRIČ Bratovščine in eshatološki nauk Cerkve Članek obravnava specifične motive na temo smrti in človekove večne usode, ki močno zaznamu- jejo umetnost baročnih bratovščin. Njihova dediščina na Slovenskem s tega vidika doslej še ni bila samostojno obdelana, bila pa je deloma predstavljena v okviru Marijinih bratovščin in le izjemoma v drugih kontekstih. Na tematiko je v pionirskem pregledu slovenske marijanske umetnosti opo- zoril Lev Menaše, ki je podal temeljne ugotovitve o tovrstnih bratovščinskih motivih, umetnosti umiranja pa je skupaj z rožnim vencem posvetil poseben ekskurz.1 Predstavitve nemarijanskih bratovščin s tega vidika so redke; nekaj pozornosti so bile doslej deležne evharistične, večje pa ljubljanska jezuitska kongregacija Kristusovega smrtnega boja.2 Kot pomembno dopolnilo je treba omeniti tudi objave, ki obravnavajo skrb bratovščin za pokojne člane z zgodovinskega in teološkega vidika.3 V evropskem prostoru je interes za eshatološko tematiko s širšega kulturnozgodovinskega gledišča v zadnjih desetletjih spodbudil Jacques Le Goff s knjigo o nastanku vic, ki je izšla v Parizu leta 1981.4 Naslednja velika spodbuda je bil obsežen katalog, ki ga je ob vsestranski in pogloblje- ni predstavitvi tematike onstranstva v srednjem veku leta 1994 pripravil Švicarski deželni muzej v Zürichu.5 Od najnovejših raziskav je zaradi njene celovitosti treba izpostaviti knjigo Markusa Prummerja o ikonografiji štirih poslednjih reči, objavljeno v Berlinu leta 2019, z izčrpnim sezna- mom tozadevne literature.6 Pričujoči prispevek se omejuje na izbrane primere, ki dajejo razmeroma relevanten prikaz obravnavane tematike. Spomeniška in arhivska zapuščina izbranih bratovščin je sicer po ohranje- nosti od primera do primera različna in zato v predstavitvi neenako poudarjena, vendar pa se re- likti vsebinsko medsebojno dopolnjujejo in zato kljub fragmentarnosti sestavljajo celovito podobo. Eshatološki nauk Cerkve se, izhajajoč iz Svetega pisma Stare in Nove zaveze, posveča posmr- tnemu življenju in govori o štirih »poslednjih rečeh« (quattuor novissima), tj. o smrti, sodbi, peklu in nebesih.7 V delovanju bratovščin je imel posebno pomembno vlogo nauk o vicah, ki ga je Katoliška 1 Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve sve- tovne vojne, Celje 1994, str. 179–196; Metoda KEMPERL, Bratovščine kot naročnice umetniških del. Primer Me- tzingerjevih slik Sv. Marjeta in sv. Cecilija ter Marija pomočnica umirajočih, Pogovori o baročni umetnosti 2001 (ur. Mojca Jenko), Narodna galerija, Ljubljana 2002, str. 39–40; Ana LAVRIČ, Velike Marijine bratovščine na Slovenskem. Ikonografija bratovščin pod okriljem mendikantskih redov, Acta historiae artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 119–167. 2 Ana LAVRIČ, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Jezuitske kongregacije, Arhi- vi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 33/2, 2010, str. 274–281; Ana LAVRIČ, Bratovščine sv. Rešnjega telesa na Slovenskem. Predstavitev ikonografije z izbranimi primeri, Acta historiae artis Slovenica, 22/1, 2017, str. 25–27, 30–32, 35–37. 3 Franc UŠENIČNIK, Pastoralno bogoslovje, Ljubljana 19403, str. 352–362; Matjaž AMBROŽIČ, Kanonski in teolo- ški vidiki bratovščin z ozirom na slovensko Štajersko, Patriae et orbi. Essays on Central European Art and Architec- ture/Študije o srednjeevropski umetnosti. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek/Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec), Ljubljana 2015, str. 537–541, z navedbo virov in literature. 4 Jacques LE GOFF, La naissance du Purgatoire, Paris 1981. Navedki v opombah se nanašajo na slovenski prevod: Jacques LE GOFF, Nastanek vic, Ljubljana 2009. 5 Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994. 6 Markus PRUMMER, Quattuor novissima. Die Ikonographie der Vier letzten Dinge, Berlin 2019. 7 Gl. mdr. Franc UŠENIČNIK, Katoliška liturgika, Ljubljana 19452, str. 270 in nasl.; Romano GUARDINI, Die letz- ten Dinge. Die christliche Lehre vom Tode, der Läuterung nach dem Tode, Auferstehung, Gericht und Ewigkeit, 107 RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM cerkev izoblikovala v visokem srednjem veku. Formulirala ga je predvsem na koncilih v Lyonu (1274), Firencah (1439) in Tridentu (1545–1563), utemeljevala pa na svetopisemskih besedilih, cer- kvenih očetih ter na izročilu in praksi molitve za rajne.8 V skladu s tem je priporočala pomoč po- kojnim in jo izvajala z darovanjem svetih maš, odpustki, molitvijo, postom, miloščino in drugimi dobrimi deli. Kot motiv v likovni umetnosti so se vice pojavile razmeroma pozno, šele ob izteku 13. stoletja.9 S časom je število upodobitev naraščalo, vrhunec pa doseglo po tridentinskem koncilu. Koncilski očetje so namreč kot odgovor protestantom, ki so nasprotovali odpustkom, kar je privedlo do zani- kanja vic, na svoji zadnji seji leta 1563 nauk o očiščevališču potrdili in poudarili pomen molitve in mašnih daritev za pomoč trpečim dušam.10 Motiv je tako postal pomemben element razločevanja med Rimskokatoliško cerkvijo in protestanti in je še prav posebno ustrezal bratovščinam, ki so v svoj program vključevale priprošnje za rajne in zbirale miloščino za maše zadušnice.11 Tej nalogi so se posvečale vse bratovščine, ne glede na to, kakšna je bila specifika njihovih dejavnosti,12 še zlasti pa tiste, ki so ta namen poudarjale že v naslovu (npr. bratovščina za srečno smrt, mrtvaška, za duše v vicah, umirajočega Kristusa itd.).13 Z ozirom na vice je treba kot osrednjo duhovno dobrino bratovščin izpostaviti odpustke, s katerimi so se člani reševali pred časnimi kaznimi za storjene grehe,14 namenili pa so jih lahko tudi rajnim.15 Tiste združbe, ki so bile z odpustki in privilegiji Würzburg 19525; Jakob UKMAR, Nauk o poslednjih rečeh ali Eshatologija, Škedenj pri Trstu 1972; Helmut VOR- DERMAYER, Die Lehre vom Purgatorium und die Vollendung des Menschen. Ein moraltheologischer Beitrag zu einem umstrittenen Lehrstück aus der Eshatologie, Innsbruck-Wien 2006 (Salzburger theologische Studien, 27). 8 Prva papeška definicija vic je uradno pismo papeža Inocenca IV. Grkom iz leta 1254, gl. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 426–427. Za zgodovinski razvoj nauka od pozne antike do visokega srednjega veka gl. zlasti LE GOFF 2009 (op. 4). Cerkev je nauk utemeljevala predvsem na tistih, sicer redkih svetopisemskih besedilih, ki govorijo o molitvi za rajne (2 Mkb 12,32-46) in preizkušajočem (očiščujočem) ognju (1 Kor 3,11-15), LE GOFF 2009 (op. 4), str. 42, 48, pa opozarja tudi na evangeljsko zgodbo o ubogem Lazarju (Lk 16,19-31), ki je odigrala pomembno vlogo v krščanski prazgodovini vic. 9 Po navedku v: Wolfgang BRAUNFELS, Fegfeuer, Lexikon der christlichen Ikonographie, 2 (ur. Engelbert Kirschbaum), Rom-Freiburg-Basel-Wien 1970, stp. 17, naj bi se bile vice v umetnosti pojavile šele ob koncu 14. stoletja. Na zgodnejše primerke, od katerih velja za najstarejšega miniatura v brevirju Filipa Lepega iz ok. 1296, je opozoril LE GOFF 2009 (op. 4), str. 436, 557–559; gl. tudi Susanne WEGMANN, Auf dem Weg zum Himmel. Das Fegefeuer in der deutschen Kunst des Mittelalters, Köln-Weimar-Wien 2003, str. 33–34. 10 Susan MARTI, Auf katholischer Seite überdauert das Fegefeuer die Reformation, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 316–317, kat. št. 116. O zavračanju vic v srednjem veku in obrambi nauka pred heretiki s strani cerkve- nih avtorjev gl. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 253–259, 361, 393, 410, 418–434. 11 Sanja CVETNIĆ, Ikonografija nakon Tridentinskoga sabora i hrvatska likovna baština, Zagreb 2007, str. 164. O skrbi bratovščin za pokojne v srednjem veku gl. Martina WEHRLI-JOHNS, »Tuo daz guote und lâ daz übele«. Das Fegefeuer als Sozialidee, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 54–55; gl. tudi Markus BRÜHLMEIER, Bruderschaften, eine »Kollektivversicherung« gegen lange Fegefeuerqualen, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 214. 12 Vse so skrbele za opravljanje molitev in svetih maš (zadušnic) za pokojne člane pri privilegiranem oltarju in ob tej priložnosti postavljale tumbe z mrtvaško simboliko. 13 Bratovščine v tolažbo dušam v vicah so zaživele tudi v 19. stoletju, gl. mdr. France BARAGA, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva, Ljubljana 1995 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 17), str. 490. 14 Vsaka bratovščina si je ob ustanovitvi iz Rima pridobila odpustke, ki so jih člani pod določenimi pogoji (spoved in obhajilo, obisk cerkve, molitev) prejeli ob vstopu vanjo in ob smrti, ob bratovščinskih praznikih in nekaterih drugih priložnostih. Po nauku Katoliške cerkve je odpustek odpuščanje časnih kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Odpustek je lahko delen ali popoln v tem smislu, da človeka delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolguje za storjene grehe, gl. AMBROŽIČ 2015 (op. 3), str. 537–539. 15 Leta 1476 je papež Sikst IV. na pobudo Raimunda Peraudija z bulo Salvator noster razširil popolni odpustek 108 bolj obdarovane, kot sta bili npr. rožnovenska in karmelska, so bile zato med ljudmi še posebej priljubljene.16 Ikonografija vic in srečne smrti Po krščanskem nauku so vice (purgatorium) namenjene dušam, ki so po smrti potrebne očiščeva- nja, da bi bile lahko sprejete v raj. Gre za vmesno stanje med peklom in nebesi, ki sta dokončna. Vice so namreč časovno omejene in se bodo končale z vesoljno poslednjo sodbo, posameznik, ki pride vanje po individualni, posebni sodbi neposredno po smrti, pa je iz njih rešen, ko se njegova duša očisti za nebesa. Dimenzija časa v očiščevališču je privedla do seštevanja trajanja kazni, ki pa jo je po nauku Cerkve mogoče skrajšati s priprošnjami živih.17 Vice so dolgo pojmovali topograf- sko in iskali zanje primerno lokacijo v podzemlju oziroma na zemlji. Njihova krajevna umestitev, kakor so jo skozi čas predstavljali teologi, literati oziroma besedila o videnjih in potovanjih v on- stranstvo ter ljudsko izročilo, je pomembno vplivala na ikonografijo.18 V likovni umetnosti se je za ponazoritev vic splošno uveljavila podoba žrela, jaška, jame oziroma votline, ki je zaradi asociacije z ječo večkrat zaprta z mrežo. V njej gori ogenj, ki žge duše, ne da bi jih použil. Duše so upodobljene kot človeška telesa v morju zubljev, ki bolj ali manj prekrivajo njihovo goloto, da ta pri gledalcih ne bi zbujala pohote.19 V nasprotju s pogubljenimi v peklu, ki izražajo strah in obup, ko jih na časnih kazni tudi na duše v vicah, gl. Berndt HAMM, Ablass und Reformation. Erstaunliche Kohärenzen, Tübingen 2016, str. 55–62. V sistem vic ga je sicer prvi vključil papež Bonifacij VIII., vendar samo za jubilejno leto 1300, gl. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 497–498. 16 Za odpustke gl. mdr. Simone ROVA, Ablaß, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 234–235. Za odpustke pred podobo Imago pietatis gl. Frank Günter ZEHNDER, Jeder reuige Mensch, der vor diesem Bild fünf Vaterunser und Fünf Avemaria betet, erlangt 77000 Jahre Ablaß, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 240–241, kat. št. 55. Za odpustke pred podobo Maša sv. Gregorja gl. Bodo BRINKMANN, Wer vor dem Bild der Gregorsmesse fünf Vaterunser und fünf Avemaria betet, erhält Ablaß, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 246, kat. št. 61; Friedrich KISTERS, Die Gregorsmesse, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 292–293; Friedrich KISTERS, In der Gregorsmesse fließt das Blut Christi über den Altar und öffnet den Armen Seelen den Weg in den Himmel, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 294–295, kat. št. 98. 17 Tudi tu je treba posebej izpostaviti odpustke, ki kazen skrajšujejo ali celo odpišejo, odvisno od tega, ali gre za delni ali popolni odpustek. Za solidarnost živih do pokojnih, tudi v okviru bratovščin, gl. zlasti LE GOFF 2009 (op. 4), str. 23–24, 44, 353, 442, 479–481, 490–494. O preračunavanju trajanja kazni v vicah gl. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 346–348, 439–440. 18 Po mnenju Jacquesa Le Goffa naj bi bila ikonografija vic, ki je opazno zaostajala za besedno umetnostjo, odvisna od njihove umestitve, saj je bilo treba poiskati kraj za muke, ki očiščujejo. Ko se je imaginarij vic naposled utelesil v likovni umetnosti, je ta s svojo neposredno govorico »dovršila zmagoslavje njihove umestitve, njihove snovnosti in vsebine«, gl. LE GOFF 2009, str. 436, 539. Za ikonografijo vic gl. Philipp Maria HALM, Armeseelen, Reallexi- kon zur deutschen Kunstgeschichte, 1 (ur. Otto Schmitt), Stuttgart 1937, stp. 1084–1088 (https://www.rdklabor. de/w/?oldid=89658 (4. 4. 2022)); BRAUNFELS 1970 (op. 9), stp. 16–20; gl. tudi Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 284–322, kataložne enote št. 92–119; WEGMANN 2003 (op. 9), zajema čas od visokega srednjega veka do začetka reformacije; LE GOFF 2009 (op. 4), ki obravnava vice v širšem družbenem, duhovnem in kulturnem kontekstu; Helmuth OEHLER, Ein »wirkliches Feuer, quälend und doch nicht verzehrend«. Die Flammen im Purgatorium, Feuer (ur. Wolfgang Meighörner), Tiroler Volksmuseum, Innsbruck 2018, str. 78–89, z izbranimi primeri iz 17. in 18. stoletja; PRUMMER 2019 (op. 9), passim, z obravnavo vic v okviru Štirih poslednjih reči. 19 Da naj bi se umetniki izogibali nespodobnostim, je v zvezi z golimi figurami v peklu opozarjal Federico BORRO- MEO, De pictura sacra, 2, Milano 1624, str. 103–106; gl. OEHLER 2018, str. 78–89. Naj ob tem opozorim, da so v moralno rigoroznem 19. in zgodnjem 20. stoletju duše v vicah večkrat upodabljali oblečene, npr. Matija Koželj na sliki Karmelske Matere Božje iz leta 1893 v Češnjicah pri Blagovici (gl. Andreja ŽIGON, Borut ROVŠNIK, Matija Koželj. 1842–1917, Kulturni center, Muzej Kamnik 1986, str. 82, kat. št. 140, sl. 80–81, tab. XV) ali Peter Neuböck ANA LAVRIČ 109 najrazličnejše načine mučijo hudobci, so tisti, ki trpijo v vicah, žalostni in veseli obenem; žalostni zaradi Božje odsotnosti in muk, veseli, ker vedo, da jih čaka nebeško veselje. Njihova nasprotujoča si čustva razkrivajo tako obrazi kot tudi kretnje.20 Polni upanja obračajo pogled navzgor, zraven pa točijo solze. Roke sklepajo v molitvi ali pa jih, če so že blizu izhoda, iztezajo k rešitvi.21 Iz brezna jih dvigajo angeli, včasih s pomočjo rešilnih sredstev, kot sta škapulir in rožni venec.22 Angeli jih tudi tolažijo in usmerjajo njihovo pozornost k Odrešeniku. Demonov v vicah baročnega časa praviloma ni,23 na njihovo delovanje pa morda spominjajo verige, s katerimi so tu in tam vklenjene posamezne duše in ki jih na Slovenskem le malokje srečamo.24 Kompleksnejše upodobitve vic so dopolnjene z motivom priprošnje: največkrat gre za Marijo Priprošnjico pred Kristusom Odrešenikom oziroma pred sv. Trojico, včasih tudi za posamezne sve- tnike ali večjo svetniško skupino. Obsežnejši koncepti, razširjeni z nebeščani in zemljani, so redki, taki, ki bi hkrati prikazovali vse štiri poslednje reči (quattuor novissima), pa v slovenskem bratov- ščinskem gradivu doslej niso zabeleženi. V nekaterih primerih se skupaj z vicami pojavlja prizor smrti, ki je povezan zlasti z marijanskimi bratovščinami in njihovimi rešilnimi sredstvi, predvsem rožnim vencem in škapulirjem, pridružuje pa se tudi drugim tematikam, mdr. evharistični. Motiv srečne smrti je vizualizacija človekove zadnje ure, ki je postajala z uveljavljanjem nauka o vicah za njegovo večno usodo vse odločilnejša. O umetnosti umiranja so vernike v potriden- tinskem času poučevali krščansko-humanistični priročniki tipa Ars moriendi.25 Prvo delo s tem na reliefnem antependiju oltarja Brezmadežne iz let 1905–1906 v cerkvi sv. Jožefa v Celju, vendar pa je slednji med plameni pustil tudi nekaj golih duš in morda s tem nakazal, da so bolj oddaljene od rešitve (gl. Marijan MAROLT, Dekanija Celje. 1: Cerkveni spomeniki v Celju, Maribor 1931, str. 96–97; Jože CURK, Topografsko gradivo. 1: Sa- kralni spomeniki na območju občine Celje, Celje 1966, str. 36). 20 Federico Borromeo je o tem zapisal: Podoba vic mora biti taka, da poudari bolečino skupaj z veseljem duš, ki tam trpijo, a vedo, da bodo iz tega izšle. Opozarjajoč na kontrastna čustva, je med drugimi umetniškimi deli, ki jih je imel v svoji biblioteki, izpostavil podobo, ki prikazuje obup pogubljenih, žalovanje duš v vicah in veselje zveliča- nih, gl. BORROMEO 1624 (op. 19), str. 103–106; prim. OEHLER 2018 (op. 18), str. 81. Upodobitve poslednjih reči, mdr. tudi vic, so umetnikom omogočale upodabljanje različnih psihičnih stanj, gl. Christine GÖTTLER, In den Vier letzten Dingen finden Barokkünstler ein Experimentierfeld für die Darstellung psychischer Bewegung, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 320–321, kat. št. 118; PRUMMER 2019 (op. 6), str. 273–279, 412–413. 21 Umetniki so umrle že v poznem srednjem veku upodabljali v molitveni drži, da bi vice, kjer vlada upanje, ločili od pekla, gl. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 527. V poznem srednjem veku najdemo tudi primer, da so duše v vicah opremljene z orodji njihovega poklica, npr. na epitafu Siewerta Granzina iz leta 1492 v Kolbergu, gl. HALM 1937 (op. 18), str. 1089, sl. 4. 22 Napoved poznejšega motiva angelov, ki ponujajo rajnim roko, da bi jim pomagali iz kraja očiščevanja in jih dvi- gnili v nebo, vidi LE GOFF 2009 (op. 4), str. 478, v dominikanskih pridigah (exempla) iz 13. stoletja, in sicer v primeru nekega redovnega brata, ki so ga v vice prišli iskat angeli in ga odpeljali v raj. 23 Federico Borromeo je o tem zapisal: Med kazni očiščevališča je mogoče vmešati kako figuro angela, ki duše tolaži, jih vodi v te muke ali pa jih jemlje iz njih, odlična izbira pa bo, da se izključi iz vic kakršnokoli figuro demonov, saj je že do- volj mučenja brez njihove divjosti in okrutnosti, gl. BORROMEO 1624 (op. 19), str. 103–106. Teološko je »hudiče sicer nagnal iz vic« že Albert Veliki, »a jih je pripustil v njihovo neposredno bližino«, gl. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 390. 24 V verige vklenjene duše v vicah srečamo npr. na oljni sliki bratovščine Marije Tolažnice oz. črnega pasu iz zasebne zbirke in na podobici bratovščine Jezusa, Marije in Jožefa iz Godoviča. Več o tem v nadaljevanju. 25 Za Ars moriendi gl. mdr. Wilhelm Ludwig SCHREIBER, Hildegard ZIMMERMANN, Ars moriendi, Reallexi- kon zur deutschen Kunstgeschichte, 1 (ur. Otto Schmitt), Stuttgart 1937, stp. 1121–1127 (https://www.rdklabor.de/ wiki/Ars_moriendi (3. 5. 2022)); Jochen HESSE, Ars moriendi. Die Kunst, zwischen den Versuchungen der Teufel und den Ermahnungen der Heiligen heilsam zu sterben, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 262–265, kat. št. 75; PRUMMER 2019 (op. 6), str. 171–179. O odločilnosti poslednjih trenutkov življenja gl. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 349, 440–441. Potridentinska Ars moriendi intenzivneje poudarja človekovo svobodno voljo, moč zakramentov ter intercesijsko vlogo Cerkve in svetnikov, gl. Elizabeth C. TINGLE, Purgatory and Piety in Brittany 1480–1720, Farnham 2012 (Catholic Christendom 1300–1700), str. 69. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 110 naslovom je nastalo na začetku 15. stoletja in se je po iznajdbi tiska zelo razširilo, med ljudi pa je prodrla zlasti okrajšana verzija, t. i. lesorezna knjiga z enajstimi podobami, ki predstavljajo pet skušnjav, s katerimi umirajočega zapeljuje hudobni duh, in pet tolažb, s katerimi mu nebeščani pomagajo skušnjave premagati,26 ter zaključni prizor smrti, ko dušo umrlega naposled sprejmejo angeli, peklenščki pa se razočarani vračajo v pekel. Srednjeveško tradicijo so nadaljevali številni novoveški pisci, med njimi tudi slavni Robert Bellarmin s knjigo De arte bene moriendi (1620). Bratovščine so tovrstno literaturo razdeljevale med člane, da bi se ti dobro pripravili na smrt. Od del, ki so jih razširjale na Slovenskem, naj izpostavimo Ars bene moriendi dominikanca Evstahija Od rožnega venca (1677),27 Piae considerationes ad declinandum a malo et faciendum bonum cum Iconibus Viae Vitae Aeternae jezuita Antona Sucqueta (1672),28 Methodus ad eos adiuvandos, qui moriuntur jezuita Juana Alfonsa Polanca (1744)29 in Veritates christianae, quae modum exhibent bene vivendi et bene moriendi Henrika Baldeja (1750).30 Sucquetova knjiga je zanimiva zaradi ilu- striranih »pobožnih razmišljanj« (te je na Dunaju vrezal Johann Martin Lerch), s katerimi bralca spodbuja h krepostim in ga tako usmerja na »pot večnega življenja«.31 Na več tovrstnih knjižnih izdaj je opozoril Matija Ogrin: od domačih piscev med drugim na priročnik Matije Kastelca za pripravo bolnikov na smrt (1682) in Jakoba Škerla Myrrhen-Gärtlein za dosego srečnega konca (1670, 1690).32 26 Kot prva je prikazana skušnjava proti veri: ker mu hudobni duh prišepetava verske dvome (kažoč Jude in poga- ne (kraljico iz Sabe), flagelanta in samomorilca), je umirajoči v skušnjavi, da bi se odrekel luči vere, vendar pa namesto tega ob podpori nebeščanov (Bog Oče, Kristus, Mojzes in Marija s svetniki) potrjuje svojo vero v Boga. Sledi skušnjava obupa, h kateri ga navajajo peklenščki z opozarjanjem na storjene grehe (prešuštvo, poneverba, rop in umor), vendar umirajoči najde obnovljeno upanje v Božjem odpuščanju (nanj ga spominjajo skesani Peter ter spreobrnjeni Savel, Dizma in Marija Magdalena). Sledečo skušnjavo nepotrpežljivosti v trpljenju premaga s potrpežljivostjo, h kateri ga opominjajo Bog Oče (s puščico), Kristus Trpin in sveti mučenci (Barbara, Katarina, Lovrenc in Štefan). Skušnjavo prevzetnosti zaradi svojih posvetnih dosežkov, h kateri ga hudički spodbujajo s kronami (ob tem mu Bog Oče za zgled postavlja otroke), zavrne ob spominjanju na svoje pretekle grehe (na napuh namiguje padli Lucifer, na ponižnost Anton Puščavnik). Skušnjavo navezanosti na svetne dobrine (skoposti), ki jih predstavljajo hiša z vinsko kletjo, hlev s konjem ter svojci in prijatelji, zbrani ob njegovi smrtni postelji, prema- ga z odvrnitvijo od njih in s sprejetjem ločitve (v tolažbo so mu Križani z Marijo, Dobri Pastir in pametne device), gl. mdr. SCHREIBER, ZIMMERMANN 1937 (op. 25), stp. 1122. 27 Zasebni meditaciji namenjena knjiga Ars bene moriendi p. Evstahija Od rožnega venca je izšla v Augsburgu leta 1673, v slovenskem gradivu pa se omenja izdaja iz leta 1677, gl. Ana LAVRIČ, Bratovščine v ljubljanskih škofijskih protokolih 17. in 18. stoletja, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 36/1, 2013, str. 42. Za razlago naslovne grafike s prizorom umirajočega, po katerega prihaja Smrt, spremljajo pa ga Vera, Upanje in Ljubezen, gl. PRUMMER 2019 (op. 6), str. 263–264. 28 Knjiga je izšla na Dunaju leta 1672, člani jezuitske latinske kongregacije pa so jo dobili za novo leto 1712, gl. ME- NAŠE 1994 (op. 1), str. 45; prim. Matija OGRIN, Bratovščinske iskre. Duhovna besedila baročnih bratovščin na Slovenskem, Acta historia artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 83. Za dunajsko izdajo z bakrorezi Boetiusa a Bolswerta gl. PRUMMER 2019 (op. 6), str. 260–261. 29 OGRIN 2016 (op. 28), str. 85. Delo je prvič izšlo v Macerati leta 1575. 30 Najstarejša izdaja tega zelo priljubljenega dela je s konca 17. stoletja, gl. OGRIN 2016 (op. 28), str. 85. 31 V razmišljanju o smrti avtor začenja pogovor z bralcem, ki noče umreti in zapustiti slave, bogastva itd., vendar pa smrti nihče ne uteče. V nadaljevanju razlaga, da je smrt odmev življenja, dobra je posledica dobrega, slaba pa slabega. V poslednji uri, ko umirajočega napada Smrt in ga mučijo demoni, bi mu bile v tolažbo kreposti, če pa jih v življenju ni gojil, mu ne morejo pomagati. Navedeno po: MENAŠE 1994 (op. 1), str. 45, 46, 186. 32 OGRIN 2016 (op. 28), str. 55–88. ANA LAVRIČ 111 Smrt in vice v umetnosti Marijinih bratovščin Marijine t. i. velike bratovščine so članom pomagale v nebesa s svojimi specifičnimi re- kviziti: rožnovenska z rožnim vencem, kar- melska z rjavim škapulirjem, bratovščina Ža- lostne Matere Božje s črnim škapulirjem in bratovščina Marije Tolažnice s črnim pasom sv. Avguština in sv. Monike. Pobudniki teh bratovščin so bili ustanovitelji oziroma pre- novitelji srednjeveških mendikantskih redov (dominikancev, karmeličanov, servitov in av- guštincev), pod okriljem katerih so te združbe delovale. Navedene pripomočke so po izročilu prejeli od Marije kot dar, povezan z obljubo njenih posebnih milosti in varstva, zato je pri- zor, v katerem jim Mati Božja, običajno skupaj z Detetom, darilo izroča, postal osrednja tema umetnostnih naročil omenjenih bratovščin. Pri karmelskih in avguštinskih se je prizoru praviloma pridružil motiv vic, medtem ko so ga rožnovenske vključevale izjemoma, so se pa tu in tam povezale z motivom srečne smr- ti. Na oba motiva naletimo tudi pri nekaterih drugih Marijinih bratovščinah, ki niso sodile pod mendikantske redove. Umetnostno dedi- ščino marijanskih bratovščin, ki jim je bilo v zadnjih letih posvečeno že precej raziskovalne pozornosti,33 bomo zato z eshatološkega vidika predstavili na kratko in le z nekaj izbranimi primeri. Glede na obravnavano temo ima med vsemi navedenimi prednost karmelska bratovščina, ka- tere člani so nosili rjav škapulir, ki jim je po Marijini obljubi zagotavljal, da bodo (pod izpolnjenimi pogoji) rešeni večnega pogubljenja, sabatinska bula papeža Janeza XXII. pa dodatno še, da bodo osvobojeni iz vic prvo soboto po smrti.34 Škapulir je tako postal simbol katoliškega nauka o vicah, ki ga je potridentinska Cerkev nasproti protestantom močno poudarjala, zato je razumljivo, da ga na podobah spremljajo verne duše, včasih tudi prizor umiranja. Oboje nazorno združuje slika iz nekdanje frančiškanske cerkve v Brežicah, zdaj hranjena pri frančiškanih v Ljubljani, nastala za tamkajšnjo škapulirsko bratovščino leta 1763 pod čopičem anonimnega mojstra po predlogi Franca Jelovška (sl. 1). V kompozicijo vključuje izročanje škapulirja sv. Simonu Stocku, sabatinsko bulo, na katero z žezlom kaže Bog Oče, prizor, v katerem angel rešuje iz vic duše, ki jih varuje okrog 33 Gl. LAVRIČ 2016 (op. 1), str. 119–176. 34 Za škapulir gl. Silke EGBERS, Skapulier, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 6, St. Ottilien 1994, str. 184–185; MENAŠE 1994 (op. 1), str. 189. 1. Škapulirska Mati Božja s sv. Simonom Stockom, sabatinsko bulo, dušami v vicah in umirajočo članico bratovščine, slika iz frančiškanske c. v Brežicah, 1763, frančiškanski samostan, Ljubljana RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 112 vratu ovešen škapulir, in prizor umiranja, ko angel v moči škapulirja, ki ga nosi članica na smrtni postelji, odganja od nje hudobne duhove. Motiv nadaljuje srednjeveško tradicijo Ars moriendi in jo prilagaja potridentinskim razmeram.35 Za bratovščino črnega pasu si kot primer poglejmo oltarno sliko istoimenske bratovščine, ustanovljene leta 1761 pri Novi Štifti pri Ribnici (sl. 2). V prizoru izročanja rekvizita sv. Avguštinu in sv. Moniki se podoba zgleduje po spominski grafiki nadbratovščine svetega pasu pri ljubljanskih avguštincih (iz leta 1716),36 v spodnjem delu kompozicije, ki jo zapolnjuje krajina, pa odstopa od nje. Anonimni slikar je v ozadju prikazal z gorami obdano ravnico, na kateri se dviga cerkev, in pečino, pod katero stoji trdnjava, v ospredje pa je postavil na široko odprto v ognju žarečo votli- no. Sredi plamenov so vidne tri moške duše v molitveni oziroma spokorniški drži, medtem ko 35 Za sliko gl. MENAŠE 1994 (op. 1), str. 190, sl. 157, z atribucijo Francu Jelovšku; Barbara MUROVEC, Zbirka slik v frančiškanskem samostanu v Ljubljani, Frančiškani v Ljubljani. Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (ur. Silvin Krajnc), Ljubljana 2000, str. 363–365; Ana LAVRIČ, Zgodovinska in umetnostna dediščina frančiškan- skih bratovščin, Acta historiae artis Slovenica, 19/2, 2014, str. 104–105, sl. 14; LAVRIČ 2016, str. 140, 143, sl. 33. 36 Za grafiko gl. Ana LAVRIČ, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Bratovščine pri redovnih cerkvah, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 34/1, 2011, str. 45–46. 2. Marija Tolažnica s sv. Avguštinom in sv. Moniko ter dušami v vicah, tretja četrtina 18. stoletja, božjepotna c. Marijinega vnebovzetja, Nova Štifta 3. Rožnovenska Mati Božja s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensko ter dušami v vicah, šestdeseta leta 18. stoletja, ž. c. sv. Jerneja, Slovenska Bistrica ANA LAVRIČ 113 ženski dvigata roki proti usnjenemu pasu, s katerim ju bo putto potegnil iz vic, kar spominja na podobne prizore reševanja s škapulirjem in kaže na njuno motivno so- odvisnost. Večji angel v letu čez pokrajino nosi v nebesa že osvobojeno v belo obleče- no žensko dušo. Med slikami s predstavi- tvijo izročanja svetega pasu ikonografsko izstopa tudi Marija Tolažnica s sv. Avgu- štinom, sv. Moniko in sv. Nikolajem To- lentinskim iz zasebne zbirke, domnevno štajerske provenience, in sicer zaradi ve- rige, v katero je vklenjena s hrbtne strani vidna moška figura v vicah.37 Na rožnovenskih upodobitvah se duše v vicah ob izročanju rekvizita po- javljajo poredkoma38 in pod očitnim vplivom škapulirskih bratovščin, kot na primer v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Slo- venski Bistrici, kjer se na Marijo in Dete, ki izročata molek sv. Dominiku in sv. Ka- tarini Sienski, iz ognjenih zubljev proseče ozirajo tri moške figure; poznobaročno delo anonimnega mojstra spominja na čopič Martina Johanna Schmidta (sl. 3).39 Bolj kot te so se uveljavile upodobitve srečne smrti kot nasledek molitve rožnega venca. Nedvomno najzanimivejši sloven- ski primerek je Janezu Mihaelu Rainwaldtu pripisana freska v Tomišlju, nastala okoli leta 1729, ko je bila pri cerkvi ustanovljena rožnovenska bratovščina (sl. 4). Kompozicija združuje več motivov, in sicer skušnjave umirajočega, tehtanje njegove duše in njegovo individualno, posebno sodbo. V prizadevanju hudobnih duhov, ki ga obkrožajo ob smrtni postelji, bi lahko prepoznali vseh pet »tradicionalnih« skušnjav – odvračanje od vere, obup, nepotrpežljivost, napuh in navezanost na tu- zemske dobrine, čeprav prva in tretja nista konkretneje izraženi. Morda ga skuša od vere odvrniti prvi hudič, ki preži za njegovim zglavjem, medtem ko ga drugi s spiskom njegovih grehov spravlja v obup, tretji, ki na tleh sedeč muzicira na kljunasto flavto, pa hkrati mami z užitki in navezuje na minljive dobrine. Skušnjavi prevzetnosti, ki jo simbolizirata na mizico odložena krona in žezlo, se je umirajoči z molitvijo rožnega venca že odpovedal, njegovo nepotrpežljivost pa morda izrabljajo trije majhni peklenščki, ki se obešajo na tehtnico v rokah nadangela Mihaela. Čeprav dodatno obtežujejo skodelo z grehi umirajočega, predstavljenimi z mlinskim kamnom, jo je rožni venec 37 Za sliko gl. LAVRIČ 2016 (op. 1), str. 161, sl. 67 na str. 159. 38 Za motiv vic v povezavi z rožnim vencem gl. Lutz UNBEHAUN, Das Rosenkranzgebet erlöst Seelen aus dem Fegefeuer, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 296–297, kat. št. 99. 39 LAVRIČ 2016 (op. 1), str. 128, sl. 14. 4. Janez Mihael Reinwaldt: Rožni venec rešuje umirajočega, freska v ladji, ok. 1729, ž. c. Device Marije sv. rožnega venca, Tomišelj RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 114 5. Rožni venec pomaga umirajočemu, pristopnica bratovščine vednega rožnega venca pri ljubljanskih avguštincih, natisnili Widmanstätterjevi dediči, detajl, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana 6. Rožni venec pomaga umirajočemu, pristopnica bratovščine vednega rožnega venca v Selnici, natisnili Widmanstätterjevi dediči, ok. 1782, Nadškofijski arhiv Maribor ANA LAVRIČ 115 pretehtal.40 Z rožnim vencem v roki se je tehtanju duše pridružila Marija s spremstvom, na nebu pa čaka nanjo Odrešenik s križem. Ob njem stojita dva prestola, pripravljena za posebno sodbo, pred katero bo duša stopila po smrti.41 Motiv umiranja je prevzela tudi bratovščina vednega rožnega venca za umirajoče. Ta se je pojavila okoli leta 1635 v Bologni in je bila pozneje obdarovana s papeškimi privilegiji. Leta 1640 je bila uvedena pri ljubljanskih avguštincih eremitih kot ena najstarejših tovrstnih molitvenih zvez v nemškem cesarstvu. Vsak član se je obvezal eno uro na leto moliti za tiste, ki tisto uro umirajo. Določenega časa, napisanega na pristopnici, se je moral točno držati. Za molitveno uro so bili predpisani vsi trije deli rožnega venca. Grafična pristopnica ljubljanske bratovščine kaže umirajo- čega na smrtni postelji, ob njem kleči avguštinski pater s križem, na mizici so odloženi rekviziti za previdenje z zakramenti (sl. 5).42 Hudobni duh v podobi zmaja poražen odhaja, medtem ko iz nebes sijejo na umirajočega žarki milosti, ki prihajajo od Marije z Otrokom v naročju in rožnim vencem v rokah. Dogodku prisostvujeta sv. Dominik kot začetnik rožnovenske pobožnosti in sv. Avguštin kot zaščitnik avguštinskega reda, pri katerem je bratovščina delovala. Nekoliko drugačno, pre- cej bolj razširjeno varianto srečne smrti predstavlja pristopnica leta 1782 ustanovljene bratovščine vednega rožnega venca (im. tudi mrtvaška) iz Selnice ob Dravi (sl. 6).43 V sobi s šahastim tlakom leži na postelji moški, na katerega čaka smrt v podobi okostnjaka s peščeno uro in se pripravlja, da bo zabodla vanj svojo puščico. Umirajoči se od tega sveta poslavlja z rožnim vencem v roki. Ob njem v spremstvu asistenta stoji duhovnik, ki mu je podelil poslednje zakramente (v roki drži križ, rekviziti pa so odloženi na mizici ob vznožju postelje). Na dogodek zreta iz nebes Marija Kraljica in Jezušček z zemeljsko oblo, skupaj z žarkom pa se spušča v sobo angel z velikim rožnim vencem. Nad Marijo se vije trak z napisom Ewiger Rosenkranz, tega pa nazorno predstavljata dve urini šte- vilčnici, dnevna s soncem in nočna z luno na sredini, ki skupaj zajemata vse ure dneva. Skozi okni v zidu se na levi strani odpira pogled v cerkev, kjer mašnik pred Križanim na oltarju pravkar povzdi- guje sv. Rešnje telo, na desni pa v vice, kjer angel v istem trenutku prihaja po dušo, da jo bo dvignil v nebesa. Upodobitev maše pri privilegiranem oltarju je ena redkih v slovenskem bratovščinskem gradivu.44 Selniški podobne različice so bile v rabi tudi še v 19. stoletju. Z eshatološko tematiko so bile povezane tudi druge Marijine bratovščine, ki jih ne prištevamo med t. i. velike, predvsem seveda tiste, katerih skrb se je še posebej osredotočala na umirajoče. Ena takšnih je bila bratovščina z imenom Pomoč umirajočim za srečno zadnjo uro, ki je od leta 1713 de- lovala pri Šentpetru v Ljubljani. Podobo njene patrone, Marije Pomočnice umirajočih, je leta 1734 za njen oltar naslikal Valentin Metzinger (sl. 7). Spodnji del platna zavzema ležišče s starcem v zadnjih 40 Za boj angelov in hudičev za dušo gl. mdr. Bodo BRINKMANN, Die Seele verläßt den Leichnam und wird von Engeln und Teufeln umkämpft, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 272, kat. št. 82. 41 MENAŠE 1994 (op. 1), str. 186–187; LAVRIČ 2016 (op. 1), str. 135, sl. 24 na str. 134. 42 Za bratovščino in pristopnico, ki so jo natisnili Widmanstätterjevi dediči v Gradcu, gl. LAVRIČ 2011 (op. 36), str. 43–44. Za previdevanje umirajočih gl. mdr. Marius WINZELER, Mit den Sakramenten unterwegs zu einem Sterbenden, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 266–267, kat. št. 76. 43 Grafiko so natisnili Widmanstätterjevi dediči v Gradcu. Izvod hrani Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM, Škofij- ska pisarna, šk. D 15/15). Več o bratovščini, njenih molitvenih obveznostih in grafičnem listu v: Matjaž AMBRO- ŽIČ, Zanimivosti iz delovanja predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 38/1, 2015, str. 42, 60–61. Avtor domneva, da se je bratovščina vednega rožnega venca verjetno formirala iz stare rožnovenske bratovščine, in sicer v strahu pred njeno ukinitvijo. Rožnovenska bratovščina je bila v Selnici ustanovljena leta 1648, gl. Matjaž AMBROŽIČ, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, str. 30. 44 Selniški enaka je npr. varianta pristopnice iz leta 1767, ki jo hrani Pokrajinski muzej Maribor. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 116 zdihljajih. Medtem ko ta v rokah stiska razpe- lo, njegovo zglavje podpirata angelska mlade- niča, zraven stoječi duhovnik z molitvenikom pa ga s kazalcem opozarja na Marijino nav- zočnost. Ta se v spremstvu angelov prikazuje na nebu kot Brezmadežna z Detetom, oprta na zemeljski globus, z luno pod nogami in vencem dvanajstih zvezd okoli glave. Njen široko razprostrti plašč spominja na mo- tiv Zavetnice, ki pod svoje varstvo sprejema tudi umirajočega. Prizoru slovesa pridružena ženska oseba, po nekaterih razlagah članica bratovščine, pooseblja pomoč in priprošnjo za odhajajočo dušo. S tolikšno podporo se umirajoči lažje upira peklenskima skušnjav- cema, ki sta se namestila k vznožju ležišča (zraven stoji tudi mizica z rekviziti) in ga ho- četa z opozarjanjem na njegove grehe pahniti v obup; eden od njiju namreč drži seznam s seštevki grehov oziroma let kazni, ki naj bi jo njegova duša morala prestati v vicah.45 Ikonografsko je zanimiva tudi likov- na dediščina kongregacije Brezmadežnega spočetja, ki je od leta 1624 delovala pri lju- bljanskih jezuitih. Frontispic njene matri- kule kaže Brezmadežno v nebeški slavi in njene častilce na zemlji, in sicer na levi (Ma- rijini desni) strani papeža, cesarja in druge cerkvene dostojanstvenike, na desni laične kongreganiste z rožnimi venci v rokah, na sredini pa rajne člane v očiščujočih plame- nih vic, ki se odpirajo za gričem v ozadju. Verne duše se s prošnjo, naj jih reši (Libera nos Virgo gloriosa; Libera nos Virgo benedicta), moledujoče ozirajo na Marijo (sl. 8).46 Naj ob tem zgolj opozorimo še na sezname umrlih članov kongregacije, ki izstopajo s simboličnimi podobami smrti in človeške minljivosti pa tudi z dekorativno oblikovanim besedilom o dolžnosti živih članov do umrlih, tj. o obveznih molitvah in svetih mašah.47 45 Za sliko in bratovščino gl. MENAŠE 1994 (op. 1), str. 188; Anica CEVC, Valentin Metzinger 1699–1759. Življenje in delo baročnega slikarja, Narodna galerija, Ljubljana 2000, str. 114–115, kat. št. 80; KEMPERL 2002 (op. 1), str. 37, 39–40; Ana LAVRIČ, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Bratovščine v žu- pnijskih cerkvah in podružnicah, Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Franceta Martina Dolinarja (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2011 (= Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 34/2), str. 311–312. 46 MENAŠE 1994 (op. 1), str. 100–101; LAVRIČ 2010 (op. 2), str. 262–263. 47 Za ilustrirane sezname umrlih kongreganistov gl. LAVRIČ 2010 (op. 2), str. 268–269. 7. Valentin Metzinger: Marija Pomočnica umirajočih, 1734, ž. c. sv. Petra, Ljubljana ANA LAVRIČ 117 T. i. velike bratovščine Žalostne Matere Božje svojim podobam praviloma niso dodajale vernih duš, sam motiv Pietà pa se običajno pojavi v vsebinski zvezi z bratovščinami Jezusovega smrtnega boja, ki so v svojo ikonografijo vice vključevale in o katerih bomo več spregovorili v nadaljevanju. V pasijonskem kontekstu naletimo tudi na zelo zanimiv, na Slovenskem izjemen primer srečne smrti.48 Gre za prizor v atiki oltarja Žalostne Matere Božje v cerkvi sv. Pankracija v Lembergu pri Sladki Gori (sl. 9).49 Starodavna cerkev ima opremo iz časa barokizacije. Omenjeni oltar stoji v južni kapeli, prizi- dani k cerkvi na začetku 18. stoletja. Kot pove napis v atiki, je bil oltar postavljen leta 1716 pod lem- berškim župnikom Gregorjem Martinom Mikcem in uglednim (častitim) možem Jakobom Feitom.50 Neposredne povezave s kako bratovščino ni mogoče razbrati, saj v Pankracijevi cerkvi po doslej znanih virih ni delovala nobena,51 opozoriti pa je treba na duhovniško bratovščino sv. Mihaela v Mengšu, 48 Na motiv me je opozoril Jure Ferlan, ki mi je prijazno posredoval tudi svoj fotografski posnetek. 49 Za cerkev in opremo gl. Jože CURK, Topografsko gradivo. 6: Sakralni spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah, Celje 1967, str. 49–52. 50 CURK 1967 (op. 49), str. 51, z navedkom napisa v atiki: 17 HOC 16 / ALTARE EST ERECTUM / SUB / R:D:M:G: MIKEZ P: LOCI / ET / HONESTO VIRO JACOBO FEIT (Mikez je napačno prepisan kot Mirez). 51 NŠAM, Župnijski fondi, Šmarje pri Jelšah, Knjiga župnije in dekanije, str. 54, navaja samo bratovščine krščanskega nauka v župnijski cerkvi sv. Miklavža v Lembergu, sv. Valentina v podružnični cerkvi sv. Benedikta v Mestinju in Marijinega brezmadežnega spočetja v cerkvi Device Marije (prej sv. Marjete) na Sladki Gori. Podatke sta mi prijazno posredovali kolegici mag. Tina Bratuša in mag. Lilijana Urlep. 8. Brezmadežna s člani kongregacije Brezmadežnega spočetja, frontispic matrikule istoimenske bratovščine pri ljubljanskih jezuitih, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 9. Ferdinand Gallo (pripisano): Sv. Jožef kot pomočnik v smrtni uri, oltar Žalostne Matere Božje, p. c. sv. Pankracija, Lemberg RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 118 katere član je bil župnik Mikec od leta 1713.52 Kiparsko domiselna scensko zasnovana figuralna skupi- na v niši atike je skrčena na glavne akterje. Na postelji ležeči starki je v onemoglosti pravkar omahnila roka. Krepča jo angelski mladenič, ki kaže s prstom proti nebu, medtem ko je njegov tovariš spoštlji- vo pokleknil k znožju in si položil roko na prsi. Ob znožju stoji sv. Jožef z lilijo v roki in se obrača k umirajoči, za katero je viden velik na ozadje niše prislonjen križ, verjetno njen življenjski križ, ki ga je ob slovesu s tega sveta odložila. Njena duša v podobi ženske oziroma deklice, ki je na oltarju že dalj časa ni več, omenjajo pa jo starejši pisci,53 se je dvigala k Odrešeniku. Ta sedi na oblakih na vrhu nastavka, pod njim pa lebdi angel, ki v kelih prestreza iz njegovih ran tekočo kri. Nasproti angela se je v času Curkovega popisa še nahajal njegov pendant, ki je držal ščit, nekoč pa je imel tudi meč,54 iz česar je mogoče razbrati, da je šlo za nadangela Mihaela, spremljevalca duše k osebni sodbi. Celoten prizor je ikonografsko neobičajen, interpretacije pa so bile doslej večinoma enake, in sicer da gre za upodobitev Marijine smrti. Sergej Vrišer, ki je skupino pripisal Ferdinandu Gallu in okvirno postavil v čas med letoma 1760 in 1770, jo omenja kot Marijino smrt,55 kar sta za njim ponovila Jože Curk56 in Karin Požin.57 Vendar pa je identifikacija prizora vprašljiva in zdi se tudi, da bi skupina, ki se sicer slogovno razlikuje od drugih kipov na oltarju, utegnila biti starejša. K določitvi motiva je treba pri- pomniti, da vsebuje elemente, ki ji očitno nasprotujejo, čeprav k njej na neki način navajajo sestavine, ki so z Marijo v vsebinski zvezi, kot npr. patrocinij oltarja, sv. Jožef, ženska duša in angel v viteškem pokleku. Marijina smrt, velika slikarska tema vzhodne in zahodne Cerkve, po bizantinskem obrazcu vključuje lik Kristusa, ki sprejema njeno dušo v podobi deklice, vendar pa se dogajanje redno odvija v navzočnosti apostolov. Sv. Jožefa v teh prizorih ni, zato njegova asistenca ne kaže na Marijino smrt, ampak na smrt njegove častilke (in s tem verjetno na zasebno naročilo) oziroma splošno na njegovo vlogo zavetnika za srečno smrt. Tudi sv. Rešnja kri se toči v kelih za grešne duše in ne za Marijo, ki se v takšnem kontekstu pridružuje Odrešeniku v vlogi priprošnjice, o čemer več v naslednjem poglavju. Marija kot priprošnjica duš v vicah Marija Priprošnjica, ki jo v srednjem veku srečujemo v motivu Deesis, na upodobitvah Posle- dnje sodbe in na t. i. kužnih podobah, je v potridentinskem času dobila izrazito protireformacijski poudarek.58 Po Menašeju začenja vrsto njenih upodobitev na Slovenskem slika iz poznega 17. stoletja 52 Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Vzvodi, okoliščine, (samo)reprezentacija, Ljubljana 2019 (Thesaurus memoriae. Opuscula, 9), str. 48. Mlajši sorodnik Gregorja Mar- tina je bil Janez Krstnik Mikec, ki je prav tako župnikoval v Lembergu in bil od leta 1744 član mengeške bratov- ščine, znan pa je predvsem po zidavi nove baročne cerkve na Sladki Gori, ki jo je dal poslikati Francu Jelovšku, gl. ŽNIDARŠIČ GOLEC 2019 (op. 52), str. 48–49; Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Mnoge sledi bratovščine sv. Mihaela v Mengšu pri nastanku poslikav Franca Jelovška, Acta historiae artis Slovenica, 25/1, 2020, str. 94. 53 CURK 1967 (op. 49), str. 51: Na vrhu niše plava njena duša v podobi male žene v nebo. 54 CURK 1967 (op. 49), str. 51: Njegovo kri lovi desni angel v kelih, levi pa drži ščit ter je imel nekoč tudi meč. Po Cur- kovem opisu sodeč, nadangel Mihael ni imel tehtnice, s katero bi tehtal dušo. 55 Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963, str. 116, 154; Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992, str. 173, 213. 56 CURK 1967 (op. 49), str. 51. 57 Karin POŽIN, Poznobaročni kipar Ferdinand Gallo, Maribor 2018 (tipkopis magistrskega dela), str. 34, sl. 26, str. 102, sl. 120. Avtorica postavlja skupino v atiki v čas med 1765 in 1770. 58 Za Marijino vlogo priprošnje v srednjem veku gl. Susan MARTI, Daniela MONDINI, »Ich manen dich der brü- sten min, Das du dem sünder wellest milte sin!« Marienbrüste und Marienmilch im Heilsgeschehen, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 79–90; prim. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 269, 460. ANA LAVRIČ 119 v župnijski cerkvi sv. Marije v Puščavi na Po- horju, kjer je Marijina priprošnja v pokoncil- skem duhu usmerjena na duše v vicah, ob tem pa so izpostavljena tudi sredstva, ki pomagajo k odrešenju (sl. 10).59 Kompozicija je razdeljena na tri pasove. V zgornjem delu pred Kristusom Sodnikom s križem in šopom strel v rokah po- nižno kleči Marija in prosi za duše, prikazane v srednjem pasu, ki jih iz vic osvobajata an- gela. Medtem ko eden od njiju že dviga dušo, ki nosi škapulir, jim drugi deli rožne vence. V spodnjem delu klečijo predstavniki cerkvene in svetne oblasti, razdeljeni v dve skupini (podob- ni skupinama pod plaščem tipa Marije Zavetni- ce), v ospredju pa vrsta svetnikov in svetnic: na levi strani sv. Dominik in sv. Frančišek Asiški, na desni njuna para sv. Katarina Sienska in sv. Klara, na sredini pa sv. Avguštin (z odloženimi škofovskimi insignijami) in sv. Monika (njeno oblačilo je sicer barvno neustrezno). Njihova navzočnost opozarja hkrati tudi na odrešenj- ske rekvizite, ki so jih širile bratovščine, in sicer na dominikanski rožni venec, pas sv. Frančiška in avguštinski usnjeni pas. Slika, ki jo je Emili- jan Cevc poimenoval kar Vsi svetniki in verne duše, se po njegovem opisu »opira na graške vzore, delno celo na de Pomisove rešitve«.60 Medtem ko je puščavska slika ostala osamljena, je na nadaljnjo produkcijo vplivala grafika, ki jo je na Bogenšperku po risbi iz Valvasorjeve zbirke vrezal Andrej Trost (sl. 11–12).61 Kvalitetno lavirano perorisbo sem pred leti povezala z ljubljansko diskalceatsko cerkvijo sv. Jožefa in njenim 59 Za opis slike gl. MENAŠE 1994 (op. 1), str. 139–140, sl. 87. 60 Emilijan CEVC, Slikarstvo 17. stoletja, Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, 1, Narodna galerija, Ljubljana 1968, str. 68; prim. Ksenija ROZMAN, Katalog razstavljenih del. Slikarstvo, Umetnost 1968 (op. 60), str. 146, kat. št. 76, ki sliko navaja pod imenom Škapulirska Marija. 61 Risba in grafika sta del Valvasorjeve zbirke v Metropolitanski knjižnici v Zagrebu. Za risbo gl. Vnderschidliche geistliche vnd weltliche Riß, vnd Zeichnungen, von vnderschidlichen Mahlern vnd Künstlern gueten vnd schlechten gezeichnet vnd gerissen, auch vnderschidliche Laub vnd Kränter [sic] Blätter nach dem Leben abgetruckt, welche mit sonderbahrem Fleiß zusamben gabracht durch Johann Weychard Valvasor (ur. Jure Mikuž, Lojze Gostiša), Ljublja- na-Zagreb 2008 (Iconotheca Valvasoriana, 17), sl. 341. Za grafiko gl. Vnderschidliche geistliche von Vnser Lieben Frauen vnd Gott dem Allmächtigen Passion Leyden vnd Sterben, auch Miraculose vnd dergleichen Kupfferstich, welche von vnderschidlichen Mahlern, Kupfferstechern vnd andern Künstlern inventirt, gezeichnet, vnd ins Kupffer gestochen (ur. Mirna Abaffy, Lojze Gostiša), Ljubljana-Zagreb 2005 (Iconotheca Valvasoriana, 2), sl. 423. Grafika je signirana: Trost sc: zu Wagensperg in Crain in opremljena s podnapisom: Agnus DEI qui tollis peccata Mundi dona eis Requiem sempiternam. O du Lamb GOTTES wellches hinweg nimbst die Sünde der Welt gibe Ihnen die Ewige Ruhe. Amen. 10. Marija kot priprošnjica duš v vicah, pozno 17. stoletje, ž. c. sv. Marije, Puščava RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 120 bratovščinskim oltarjem Žalostne Matere Božje.62 Sklepala sem, da gre za osnutek tamkajšnje ol- tarne podobe, ki jo je leta 1682 naslikal Sebastijan Verporto, zato sem njemu pripisala tudi risbo in ob tem navedla nekaj argumentov. Posebnost upodobitve je namreč neobičajna združitev Marije Priprošnjice s tipom Žalostne Matere Božje in z močnim poudarkom na rožnem vencu, ki dušam pomaga iz vic. Marija tokrat kleči pred Križanim, čigar Rešnja kri se izliva na trpeče duše. Dogaja- nje spremljajo angeli: dva prestrezata Kristusovo kri v kelih in na pateno in s tem ponazarjata ma- šno daritev, tretji opira križ, ki se nagiba k očiščevališču, četrti osvobaja dušo iz plamenov. Goli, v ognjeno morje potopljeni moški in ženske izražajo trpljenje, prošnje in zaupanje. Gre za ponavljajo- či se vzorec likov z značilnimi potezami in gibi: eni dvigajo roke kvišku, drugi jih sklepajo v molitvi in prošnji, eden, običajno moški, je v vlogi prostorskega odrivala s hrbtom obrnjen proti gledalcu.63 Trostova grafika se sicer zvesto drži predloge, je pa izgubila pretanjenost, ki odlikuje risbo.64 Njuna povezava z diskalceatsko oltarno sliko pa kljub nekaterim elementom, ki jo podpirajo, zbuja dvom 62 Ana LAVRIČ, Oprema cerkve in samostana bosonogih avguštincev v Ljubljani, Acta historiae artis Slovenica, 17/1, 2012, str. 40–42. 63 Žensko, ki jo angel vleče iz vic, MENAŠE 1994 (op. 1), str. 141, hipotetično prepoznava za Evo, moško figuro zraven nje za Adama, bradato pa za Mojzesa. K temu je treba pripomniti, da starozavezne osebe ne nastopajo med dušami v vicah, ampak v motivu Kristusa v predpeklu (limbu očakov). 64 V Valvasorjevi zbirki obstajata tudi risba in po njej izdelana grafika (signirana: Spillman deli: et scul:) manjšega formata z istim motivom Marije Priprošnjice, a slabše kakovosti in z nekoliko drugačno kompozicijo, na kateri je križ zasidran v sredino, angeli okrog njega pa držijo Arma Christi. Tip Žalostne Matere Božje ju povezuje s Tro- stovo grafiko in njeno predlogo. Da bi tudi ta različica motiva pobudila kake posnetke, doslej ni znano. Za risbo gl. Vnderschidliche 2008 (op. 61), sl. 288. Za grafiko gl. Vnderschidliche 2005 (op. 61), sl. 424. 11. Žalostna Mati Božja kot priprošnjica duš v vicah, lavirana perorisba, Valvasorjeva zbirka, Metropolitanska knjižnica, Zagreb 12. Andrej Trost: Žalostna Mati Božja kot priprošnjica duš v vicah, Valvasorjeva zbirka, Metropolitanska knjižnica, Zagreb ANA LAVRIČ 121 in ostaja zgolj hipotetična. Najbolj moteče je, da manjka sv. Nikolaj Tolentinski, sopatron tam- kajšnje leta 1665 potrjene bratovščine Žalostne Matere Božje, ki je bila ena najpomembnejših mrtvaških bratovščin na Kranjskem.65 Sedež je imela v posebni, k ladji prizidani kapeli (z okostnjakom na strehi), katere postavitev je podprl cesar Leopold.66 Na njenem oltarju ali vsaj v kapeli je bil gotovo upodobljen tudi sv. Nikolaj – morda ločeno od Marije, na primer v atiki, lahko pa tudi skupaj z njo. Na slednje bi bilo mogoče sklepati iz Pohlinove bratov- ščinske knjižice Sveta, inu nuzna je misl sa te mertve moliti, de bodo od grehov odvesani (izšla v Ljubljani leta 1769),67 ki na naslovnem listu združuje oba patrona (sl. 13). Likovno neambi- ciozna grafika ima v središče kompozicije po- stavljen križ, ki ga obletavajo angelske glavice. Iz Jezusove srčne rane teče močan curek krvi, ki ga angelček lovi v kelih, iz njega pa se izliva na duše. Njegov sodrug prinaša dušam v bre- znu vic rožni venec, kar spominja na Trostovo grafiko. Na oblačni gmoti pod Križanim kleči- ta v vlogi priprošnjikov Žalostna Mati Božja z meči sedmerih bolečin in Nikolaj Tolentinski. Na Trostovo grafiko se kljub nekaterim raz- ločkom najtesneje naslanja slika v selški podru- žnični cerkvi sv. Križa v Kališah (sl. 14).68 Drži se njene kompozicije in figur, le da jih nekaj dodaja. Nad Križanim sta se tokrat pojavila Bog Oče in sveti Duh, številčno se je okrepila skupina angelov, ki opirajo križ (eden je prikazan s hrbtne strani), manjši putto se je preselil k napisu, ki v grščini, hebrejščini in latinščini naznanja, da je Jezus Nazarečan judovski kralj, z angelci pa se je zapolnil tudi levi zgornji del platna, kjer se z njihovo pomočjo dviga v nebesa duša v podobi majhne s tančico le rahlo zakrite ženske. Pomembno spremembo je opaziti pri Mariji, ki ne predstavlja več tipa Ža- lostne Matere Božje. Ob znani predlogi pa problem kališke slike ostaja njena datacija, saj se zaradi tankega barvnega sloja brez spodnjih nanosov zdi kot novejša kopija, ki izstopa tudi s poudarjenimi 65 Bratovščina se je leta 1735 pridružila rimski nadbratovščini Jezusa Marije in Jožefa za duše v vicah in pridobila status nadbratovščine. Več o tem LAVRIČ 2011 (op. 36), str. 47–49. 66 Ana LAVRIČ, Prispevek k stavbni zgodovini samostana in cerkve bosonogih avguštincev v Ljubljani, Acta histo- riae artis Slovenica, 17/2, 2012, str. 121–122. 67 OGRIN 2016 (op. 28), str. 86–87. V knjižici najdemo pravila mrtvaške bratovščine in razne molitve, posebno zanimiv pa je seznam pregreh, zaradi katerih se duša znajde v vicah. 68 Cerkev je bila leta 1945 minirana, leta 1985 pa obnovljena. Uničeni veliki oltar zdaj nadomešča slika Marije Pri- prošnjice. 13. Žalostna Mati Božja in sv. Nikolaj Tolentinski kot priprošnjika duš v vicah, naslovni list knjige Marka Pohlina Sveta, inu nuzna je misl sa te mertve moliti, 1769 RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 122 konturami.69 Ko jo je leta 1910 na svojem teren- skem ogledu popisal France Stele, si je zabele- žil: Slika »duše v vicah« poleg oltarja, po starem dragocenem originalu.70 Najverjetneje je pri tem imel v mislih nekdanjo, staro kališko sliko (da bi se skliceval na kako drugo predlogo,71 se zdi manj verjetno), ki naj bi nastala za tamkajšnjo bratovščino Kristusovega trpljenja. Čas njene ustanovitve ni natančneje znan. Njena matri- kula je sicer ohranjena, toda nepopolna, tako da uvodnemu prepisu odpustkov, s katerimi je bratovščino obogatil Klemen XII. in so jih čla- ni lahko prejeli pod običajnimi pogoji, manjka zadnja stran.72 Na srečo se je ohranila vsaj li- stina, s katero je isti papež 23. septembra 1732 podelil popolni odpustek pokojnim članom, za katere so se ob določenih dneh darovale maše pri bratovščinskem oltarju.73 Kljub pomanjklji- vostim pa matrikula predstavlja zanimivost, ker vključuje tematiko sedmerih del usmiljenja, pomembno za krščansko življenje, kar je treba izpostaviti še zlasti zato, ker med zapuščino bra- tovščin na Slovenskem ne najdemo tovrstnega likovnega gradiva, kakršnega sicer srečujemo na tujem.74 V matrikuli je namreč kot temeljno vodilo kališke bratovščine v slovenščini zapisan 69 Zaradi teh poudarkov se nekatere duše zdijo izrazito individualizirane, brkata na vrhu skupine pa daje celo vtis avtoportreta. 70 Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (ZRC SAZU, UIFS), Terenski zapiski Franceta Steleta, LXXXVIII, 19. 9. 1910. 71 Naj ob tem omenimo, da je Trostova grafika postala (znova) popularna z raziskavami Valvasorjeve zbirke v Za- grebu v tretjem desetletju 20. stoletja. Zbirko je slovenski javnosti »odkril« France STELE, Valvasorjev krog in njegovo grafično delo, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 9/1–4, 1928, str. 5–50 (za Trostovo grafiko gl. str. 12, 30). Grafika je bila leta 1942 objavljena na novembrski naslovnici Bogoljuba, gl. Bogoljub, 21/11, 1942. 72 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Župnijski arhiv (ŽA) Selca, fasc. 10, Razne knjige: Bratovščina Kristusovega trpljenja 1740–1780. Leto prvih vpisov v matrikulo dejansko ni razvidno, zadnji pa segajo še vse do leta 1787. Za prejem odpustkov je bila določena velikonočna nedelja, bratovščina pa je morala izbrati še tri dneve, ki jih je nato potrdil ordinarij. 73 Marija ČIPIĆ REHAR, Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana. 2: Brevi, župnije, uršulinke, prepisi listin, Ljubljana 2018, str. 278, regest št. 727. Odpustek je bil mogoč na dan spomina mrtvih in v oktavi tega praznika ter na dolo- čen dan v tednu (ordinarij je določil četrtek) skozi vse leto. Ohranjena je tudi obnovitev popolnega odpustka pri privilegiranem bratovščinskem oltarju za obdobje sedmih let, ki jo je izdal Klemen XIV. 5. septembra 1774, gl. ČIPIĆ REHAR 2018 (op. 73), str. 66–67, regest št. 91. 74 Za srednjeveški primerek gl. Peter JEZLER, Wer Gute Werke leistet, verkürzt seine Leidenszeit im Fegefeuer und gelangt schneller in den Himmel, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 190–191, kat. št. 18. V kontekst del usmiljenja mdr. spada tudi: Peter JEZLER, Bernd KONRAD, Kopfüber schweben Engel ins Fegefeuer hinab, um mit Almosen und Hostien Arme Seelen zu retten, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 291, kat. št. 97. 14. Marija kot priprošnjica duš v vicah, p. c. sv. Križa, Kališe ANA LAVRIČ 123 seznam telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki naj bi jih člani opravljali, da bi dosegli srečno smrt in se izognili ostri sodbi (sl. 15). Seznam uvajajo besede iz Jezusovih blagrov (Mt 5,7): Jesus pravi: blagur je tim Milostvim, sakaj oni bodo Milost dosegli. V levi koloni so nanizana telesna dela: Sedem dobra sueta della Teleſsne Miloste. 1. Lakotne naſsitit. 2. Sheine napoit. 3. Nage oblezhi. 4. Jetnike reshit. 5. Bolnike objeskat. 6. Popotne jerperguat. 7. Merlizhe pokopat; v desni pa duhovna opravila: Sedem dobra sueta della Duhoune Miloste. 1. Gresnike posuarit. 2. Navmetoune podvzhet. 3. Kateri ziblajo, prou suetvat. 4. Sa Isvelizhanie suoiga blisniga proſsit. 5. Reshaliene trostat. 6. Kervizo volnu terpeti. 7. Kateri tebe reshali, rad odpusti. Zaključna misel iz Jakobovega pisma je navedena v latinščini: Jacobi C2. judicium enim sinè misericordia illi, qui non facit misericordiam.75 Likovno vrzel v upodabljanju del usmiljenja na Slovenskem je očitno, tudi kar zadeva bratovščine, zapolnil Kanizijev katekizem s podobami, ki je bil v slovenskem prevodu Janeza Čandka natisnjen v Augsburgu leta 1615.76 75 »Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja.« (Jak 2,3) 76 Petrus CANISIUS, Catechismus. Skusi malane figure naprej postavlen. 1615, Ljubljana 1991, str. 94–108. 15. Telesna in duhovna dela usmiljenja, zapisana v slovenskem jeziku v matrikuli bratovščine Kristusovega trpljenja v Kališah, Nadškofijski arhiv Ljubljana RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 124 Na sveto Trojico in Marijo brez pasijonskega atributa, ki bi opozarjal na njeno »sotrpljenje«,77 naletimo tudi na sliki iz cerkve sv. Ane na Grabnu v Novem mestu (sl. 16). Nekdaj je visela v ladji na severni steni, ko pa so cerkev leta 1952 podrli, so jo prenesli v Smolenjo vas, od koder so jo pred nekaj leti v hrambo prevzeli novomeški frančiškani. France Stele, France Mesesnel in Ivan Komelj so jo videli in popisali še na Grabnu, z omembo, da naj bi nastala v prvi polovici 18. stoletja.78 Stele je leta 1925 presodil, da je »nekoliko groba, a zanimiva in vredna ohranitve«, Mesesnel pa leta 1941, da gre za »precej primitivno baročno delo«. Komelj se je po vojni, leta 1946, osredotočil na motiv in zapisal, da kaže Marijo kot posrednico med duhovnikom in Kristusom, pribitim na križu, ki ga nosijo angeli.79 Pol stoletja pozneje je Lev Menaše prizor natančneje opredelil,80 Helena Ložar Pod- logar pa ga je na kratko predstavila v sestavku o cerkvi sv. Ane in ostalinah njene opreme.81 Slika je reducirana in likovno poenostavljena varianta kališke oziroma njenih predlog.82 Na njeni desni visi 77 Prim. MENAŠE 1994 (op. 1), str. 141. 78 Za Steletove, Mesesnelove in Komeljeve terenske zapiske gl. Helena LOŽAR PODLOGAR, Cerkev svete Ane na Grabnu. Odzvanjanje nekega časa, Vita artis perennis. Ob osemdesetletnici Emilijana Cevca/Festschrift Emilijan Cevc (ur. Alenka Klemenc), Ljubljana 2000, str. 373, 378. 79 LOŽAR PODLOGAR 2000 (op. 78), str. 378. Slika je bila že ob Steletovem popisu leta 1925 v slabem stanju in v spodnjem delu strgana. 80 MENAŠE 1994 (op. 1), str. 141, z navedkom, da je vsaj delno posneta po Trostovi grafiki. 81 LOŽAR PODLOGAR 2000 (op. 78), str. 378–379 (z repr.). 82 Angelski mladenič, ki drži križ, delno spominja tudi na Metzingerjeve upodobitve vizije sv. Janeza Nepomuka (Ribnica, Ljubljana Šempeter, Železniki, Šmartin pri Kranju). Za Metzingerja gl. CEVC 2000 (op. 45), str. 214– 215: kat. št. 223, str. 358: kat. št. 124, str. 371: kat. št. 178, str. 397: kat. št. 290. 16. Marija kot priprošnjica duš v vicah, slika iz p. c. sv. Ane na Grabnu v Novem mestu, frančiškanski samostan Novo mesto 17. Marija kot priprošnjica duš v vicah, kapucinska c. sv. Ane, Škofja Loka ANA LAVRIČ 125 Križani, nad katerim lebdita Bog Oče in sveti Duh. Iz Jezusove srčne rane brizga curek krvi, ki jo angelca v centralnem delu prestrezata v kelih in se nato čez njegov rob izliva na trpeče duše v vicah. Duše iz plamenov rešuje angel- ski mladenič, osrednjo vlogo pa igra Marija, ki zanje prosi Sina v značilni pozi srednice in priprošnjice. Povezava slike s kako bratovšči- no je verjetna, a je doslej ni bilo mogoče ugo- toviti. Menaše jo sicer uvršča v skupino del, ki so nastala v vplivnem okolju ali po naročilu Frančiškovih redov.83 V navedeno skupino se uvršča tudi slika Marije Priprošnjice v kapucinski cerkvi sv. Ane v Škofji Loki (sl. 17). Zaradi njenega formata se figure gnetejo v ozkem prostoru, čemur je prilagojen tudi motiv svete Trojice.84 Kristus tokrat ne nastopa kot Križani, ampak kot Od- rešenik, sedeč na Očetovi desnici, kri iz njegove srčne rane pa v kelih lovi angel, ki se spušča k trpečim dušam v vicah. Kelih ponazarja mašno daritev in s tem opominja na dolžnost živih do umrlih, ki so jo opravljale zlasti bratovščine kot kolektivne skrbnice za večno usodo svojih članov. Menaše posebej izpostavlja, da se curka z žezlom dotika Bog Oče, in v tej zvezi, sledeč razmišljanju kapucina sv. Lovrenca Brindiške- ga, primerja Marijino priprošnjiško vlogo z Esterino.85 Morda kaže ob tem opozoriti še na grafiko Josepha Kollaneka, ki je bila razširjena tudi na Slovenskem, predstavlja pa Marijo, ki prosi za duše, s sklicevanjem na Esterine besede Naj mi bo podarjeno /… / moje ljudstvo na mojo prošnjo (Est 7,3).86 Poznobaročna slika iz druge polovice 18. stoletja v podružnični cerkvi Povišanja sv. Križa v Vrhpolju87 se od zgoraj opisanih razlikuje predvsem v tem, da gledalcu namesto svete Trojice predstavlja zgolj Kristusa, in sicer kot tip Trpina (sl. 18). Ta s trnjevo krono na glavi stoji na oblaku, medtem ko v zraku lebdeča putta v kelihe prestrezata kri iz njegovih ran. Pred njim kleči Marija brez posebnih atributov in s kretnjo desnice opozarja na duše v očiščevališču. Nebesa so se spustila tako nizko, da se je v spodnjem delu kompozicije odprl pogled v krajino z gorami in ravnico z jeze- rom, s čimer so tudi vice, pogreznjene v jamo v ospredju, dobile konkretnejšo lokacijo. V ognjenih 83 MENAŠE 1994 (op. 1), str. 141. 84 Morda so sliko uporabljali kot opozorilo na odpustke, ki jih je bilo mogoče nameniti za duše v vicah (npr. za ver- nih duš dan). 85 MENAŠE 1994 (op. 1), str. 141, ob tem opozarja tudi na pridige Janeza Svetokriškega. 86 Besedilo na grafiki je zapisano v nemščini. Podobica se mdr. nahaja v zbirki uršulinskega samostana v Ljubljani. 87 Upravna enota Ajdovščina. Občini Ajdovščina in Vipava (ur. Helena Seražin), 2, Ljubljana 2012 (Umetnostna topografija Slovenije), str. 650, 662, sl. 523. 18. Marija kot priprošnjica duš v vicah, p. c. Povišanja sv. Križa, Vrhpolje RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 126 zubljih trpeče duše točijo solze; pozornost zbujajo markantna moška figura v sredini in ženski z modno pričesko.88 Duše v vicah in evharistične bratovščine Motiv evharistije je pomemben sestavni element upodobitev s prizorom vic, kakor smo doslej videli predvsem pri delih na temo Marijine priprošnje, kjer nanjo neposredno aludira kelih s Kristuso- vo krvjo, ki mu je ponekod dodana tudi sveta hostija (kot npr. na risbi, hipotetično povezani z lju- bljansko diskalceatsko mrtvaško bratovščino, na Trostovi grafiki in od nje odvisni sliki v Kališah).89 Slednja je središče kompozicije zavzela na sliki Poveličanje presvetega Zakramenta iz tretje četrtine 18. stoletja v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja pri Gradu na Goričkem (sl. 19). Gre za srednje- evropsko baročno modifikacijo slavne Rafaelove Dispute,90 združuje pa več motivov, med njimi tudi duše v vicah, ki jih Kristusova spravna daritev na križu (upodobljena na levi strani slike), katere sad je evharistija, rešuje večne smrti. V tem kon- tekstu je tudi neštevilne svetnike, častilce sv. Rešnjega telesa z Marijo in Janezom Kr- stnikom na čelu, mogoče interpretirati kot priprošnjike vernih duš. Vice so locirane v podzemlje, nad njimi lebdi nadangel Miha- el z ognjenim mečem, na robu prepada pa kleči angel, ki osvobaja dušo iz plamenov, v katerih gori še več drugih oseb.91 Monštranco s sveto hostijo srečamo tudi v motivu umiranja, kot kaže na primer podobica bratovščine vednega češčenja sv. Rešnjega telesa iz Laškega, ki jo je okoli leta 1773 v Gradcu vrezal Johann Veit Kauperz (sl. 20).92 Prizor poudarja zvezo med ado- racijo presvetega Zakramenta in srečno smrtjo. Nanjo opozarja duhovnik, ki stoji ob postelji umirajoče članice bratovščine: medtem ko z levico kaže na sv. Rešnje telo, ki ga v monštranci spoštljivo držita angela, 88 V vlogi priprošnjice duš v vicah najdemo tudi Marijo Pomagaj. Zanimiv primerek hrani Bogoslovno semenišče v Ljubljani, gl. Marijan SMOLIK, Umetnine v ljubljanskem semenišču, Vis imaginis. Baročno slikarstvo in grafika. Jubilejni zbornik za Anico Cevc (ur. Barbara Murovec), Ljubljana 2006, str. 144. Marija Pomagaj z vernimi dušami in prosečo osebo na robu vic pa je upodobljena na grafični podobici v zbirki uršulinskega samostana v Ljubljani. 89 MENAŠE 1994 (op. 1), str. 141, interpretira hostijo nad kelihom kot Kristusov monogram. 90 Graški sliki manjka pomemben zemeljski del. 91 Za sliko gl. Janez BALAŽIC, Povišanje sv. Hostije, Umetnine iz Prekmurja. Od romanike do modernizma (ur. Janez Balažic), Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2009, str. 134–135, kat. št. 60; LAVRIČ 2017 (op. 2), str. 30–32. 92 Maja LOZAR ŠTAMCAR, Prispevek k preučevanju božjepotnih grafičnih podobic v 18. stoletju na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 26, 1990, str. 68, 81, sl. 35; LAVRIČ 2017 (op. 2), str. 35–36. 19. Poveličanje presvetega Zakramenta, tretja četrtina 18. stoletja, ž. c. Marijinega vnebovzetja, Grad na Goričkem ANA LAVRIČ 127 desnico usmerja k moškemu in ženski na klečalniku, ki sta zatopljena v češčenje. Prizor je osre- dotočen na tolažbo odhajajoče duše (na previdenje opozarjajo rekviziti na mizici), odpadle pa so skušnjave, s kakršnimi se je umirajoči spopadal na starejših upodobitvah. Sveta Rešnja kri je z dušami v vicah povezana v ikonografsko interesantnih mističnih motivih, ki predstavljata Kristusa kot vodnjak življenja in Kristusa v stiskalnici. Vodnjak življenja (Fons vitae), imenovan tudi Vodnjak usmiljenja (Fons misericordiae), ki ponazarja Kristusovo odrešilno moč, je v slovenskem gradivu izjemen; srečamo ga na nekdanjem bratovščinskem oltarju Kristusove krvi v župnijski cerkvi sv. Marjete v Kotljah na Koroškem (sl. 21). Oltar, pripisan slovenjegraški delavnici Janeza Jurija Mersija, naj bi nastal okoli leta 1760, s podobo pa ga je dopolnil slikar iz bližine Janeza Andreja Straussa.93 V središču kompozicije stoji Kristus trpin, čigar kri, vir življenja in božjega usmi- ljenja, priteka iz njegovih peterih ran in napolnjuje vodnjak, iz katerega se napajajo ovce (verniki), hkrati pa tudi duše, ki jih žgejo plameni vic.94 Na dnu slike nagnetene moške in ženske figure se pro- seče in z upanjem ozirajo kvišku. Dogajanje je postavljeno v krajino, ki spominja na domače okolje, prizor Petrove hoje po vodi pa naj bi člane bratovščine spodbujal k neomajni veri v Kristusa.95 93 VRIŠER 1992 (op. 55), str. 241; LAVRIČ 2017 (op. 2), str. 26–27. 94 Za Kristusovo kri, ki krepča duše v vicah, gl. Daniela MONDINI, Marias Milch und das Blut Christi laben die Seelen im Fegefeuer, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 298–299, kat. št. 101. 95 LAVRIČ 2017 (op. 2), str. 26–27. 20. Johann Veit Kauperz: Presveti Zakrament in srečna smrt, pristopnica bratovščine vednega češčenja sv. Rešnjega telesa v ž. c. sv. Martina v Laškem, ok. 1773, Semeniška knjižnica, Ljubljana 21. Vodnjak življenja/usmiljenja, oltar Kristusove krvi, ok. 1760, ž. c. sv. Marjete, Kotlje RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 128 Pravi ikonografski kuriozum je slika Kristusa v stiskalnici, ki jo zdaj hrani Na- rodni muzej Slovenije, izhaja pa iz Škofje Loke (sl. 22). Nastala naj bi za tamkajšnjo mestno bratovščino sv. Rešnjega telesa, iz nekaterih za motiv neobičajnih elementov pa je mogoče sklepati, da je imela pri tem besedo tudi starološka rožnovenska bratov- ščina; obe sta tudi sodelovali pri pripravi škofjeloške pasijonske procesije.96 Namesto Boga Očeta in sv. Duha, kot je običajno, bdi v tem primeru nad Kristusom Mati Božja, strta od bolečin. Kristusova kri se iz preše steka v vodnjak in se iz njega v curkih izli- va na duše v ječi vic, katerih glave, obdane s plameni, je videti skozi rešetke. Nekaj jih je že osvobodila sveta maša pri privilegi- ranem bratovščinskem oltarju, prikazana v ozadju desno zgoraj, kjer je zajet trenutek povzdigovanja, pri katerem strežnik ma- šniku privzdiguje rob kazule in cinglja z zvončkom, angeli pa dvigajo duše v nebo. Gre za redek motiv, ki smo ga doslej sre- čali le na pristopnicah bratovščine vednega rožnega venca.97 Simbolno pa predstavljajo sveto mašno daritev angel ob vodnjaku, ki Kristusovo kri prestreza v kelih, ter čaša, krušna košarica in knjiga na podiju, ki jih lahko razumemo kot znamenja za Rešnje telo (hrano), Rešnjo kri (pijačo) in Božjo besedo (knjiga). Ob vodnjaku kleči oseba s sklenjenimi rokami, rožnim vencem in svečo, ki najbrž predstavlja vodjo telovske bratovščine, medtem ko moleki, obešeni čez rob vodnjaka, gotovo namigujejo na soudeležbo rožnovenske bratovščine. Ob Kristusu v stiskalnici in drugih evharističnih simbolih spoštljivo klečita angela adoranta, ki se slo- govno še vežeta na 17. stoletje, sicer pa bi slika utegnila biti nekoliko mlajša. 96 Škofjeloški pasijon. Znanstvenokritična izdaja (ur. Matija Ogrin), Celje-Ljubljana 2009, str. 300, 315. Pavle BLA- ZNIK, Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803), Škofja Loka 1973, str. 338, navaja, da je bila bratovščina sv. Rešnjega telesa pri Sv. Jakobu v Škofji Loki ustanovljena leta 1634, bratovščina sv. rožnega venca v Stari Loki pa leta 1655. 97 Za privilegirane oltarje in zgodnje potridentinske upodobitve duš v vicah gl. Christine GÖTTLER, »Jede Messe erlöst eine Seele aus dem Fegefeuer«. Der privilegierte Altar und die Anfänge des barocken Fegefeuerbildes in Bo- logna, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 149–164; gl. tudi Christine GÖTTLER, Die Kunst des Fegefeuers nach der Reformation. Kirchliche Schenkungen, Ablaß und Almosen in Antwerpen und Bologna um 1600, Mainz 1996 (Berliner Schriften zur Kunst, 7). 22. Kristus v stiskalnici, pozno 17. ali zgodnje 18. stoletje, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana ANA LAVRIČ 129 Kristusov smrtni boj in njemu posvečene bratovščine Imaginarij bratovščin Kristusovega smrtnega boja se osredotoča na umiranje samega Božjega Sina, ki je sprejel usodo in grehe smrtnika ter ga s svojim trpljenjem rešil pred večno smrtjo. Kot motiv so mu večkrat pridružene duše v vicah, Žalostna Mati Božja, ki ga spremlja pod križem, pa izjemoma nastopa tudi kot priprošnjica (kot smo videli zgoraj pri obravnavi tega motiva); sre- čamo jo sicer tudi kot samostojen, a vsebinsko povezan motiv, na primer kot pendant na parnem oltarju. Najpomembnejša združba pod navedenim naslovom na Slovenskem je delovala pri jezu- itski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Kongregacije na križu umirajočega Jezusa in njegove Žalostne Matere Marije, t. i. bratovščine Bona Mors, so namreč razširjali jezuiti, in sicer po zgledu leta 1648 v Rimu ustanovljene kongregacije,98 kakor izpostavlja Sanja Cvetnić v razpravi o jezuitskih bratovščinah za srečno smrt na Hrvaškem, kjer jih je po jezuitskih kolegijih in rezidencah delo- valo kar osem.99 Kongregacija Kristusovega smrtnega boja pri ljubljanskih jezuitih, ustanovljena leta 1660, se je formirala iz starejše, evharistične kongregacije.100 Sedež je imela pri oltarjih sv. Križa in Žalostne Matere Božje, ki sta bila kot oblikovni in vsebinski par izdelana v letih 1678 in 1680/81 in spadata med najzgodnejše primere ljubljanske altaristike beneške smeri (sl. 23–24).101 Kongregacija je imela tudi precej inventarja, med katerim se na primer omenja srebrna kipa Križanega in Pietà ter več podob s pasijonsko tematiko, današnji čas pa je dočakalo le razpelo iz poznega 17. stoletja. Pisni viri poročajo tudi o aparatu za praznične inscenacije, od katerega ni ostalin. Ohranilo pa se je nekaj grafik, ki vsaj deloma omogočajo vpogled v predstavni in duhovni svet bratovščine. Na manjši po- dobici, ki jo je v Augsburgu vrezal Philipp Kilian in jo je leta 1678 tiskar Janez Krstnik Mayr odti- snil tudi na seznamu umrlih članov bratovščine, duša v vicah toči solze in dviga pogled ter proseče sklepa roki, angel ob njej pa z desnico opozarja na očiščujoče plamene, medtem ko z levico kaže na kelih in hostijo v nebeški gloriji (sl. 25).102 Prizor poudarja pomen evharistije oziroma mašne daritve za lajšanje trpljenja v vicah, v latinščini in nemščini izpisana prošnja pa je naslovljena na Jezusa, ki naj rajnim podari večni mir. Dve grafiki sta večjega formata in skoraj identični, predsta- vljata pa Križanega z Marijo in sv. Janezom na Kalvariji: prva je iz leta 1730 in ni signirana, drugo je leta 1756 na Dunaju izdelal Thomas Johann Bochacz (sl. 26).103 Slednja se od prve razlikuje le v tem, da angelca prestrezata Kristusovo Rešnjo kri v kelih in na prt namesto na prt in pateno. Na- pisni trak na vrhu križa izraža prošnjo, ki jo je ob pogledu na spominsko podobo obujal vsak član bratovščine, da naj ob smrti Jezus sprejme njegovo dušo. Med podobicami pogrešamo variante z 98 Bratovščina je svoj program utemeljila v delih jezuitskih patrov Roberta Bellarmina, Vincenza Carafe in Giovan- nija Battiste Mannija o umetnosti umiranja oz. dobri smrti, gl. Sanja CVETNIĆ, The Jesuit Bona Mors Confrater- nities in Croatia, Acta historiae artis Slovenica, 23/2, 2018, str. 179. 99 CVETNIĆ 2018 (op. 98), str. 179–193; gl. tudi CVETNIĆ 2007 (op. 11), str. 159–165. 100 Ikonografsko se na evharistično kongregacijo navezujejo frontispic njene matrikule in uvodna bakroreza v bratov- ščinski knjižici Myrrhen-Gärtlein, gl. LAVRIČ 2010 (op. 2), str. 274–281; OGRIN 2016 (op. 28), str. 70. 101 Blaž RESMAN, Šentjakobska cerkev v 18. stoletju, Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773). Zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp), Ljubljana 1998 (Redovništvo na Slovenskem, 4), str. 196; Blaž RESMAN, Šentjakobska cerkev v Ljubljani, Ljubljana 2014 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 217), str. 44. 102 Primerek podobice in seznama umrlih članov je ohranil Janez Vajkard Valvasor v svoji grafični zbirki (hrani jo Metropolitanska knjižnica v Zagrebu), gl. Vnderschidliche 2005 (op. 61), sl. 314 in št. 425b; prim. LAVRIČ 2010 (op. 2), str. 280, 281. 103 Primerek mdr. hrani ZRC SAZU, UIFS; prim. LAVRIČ 2010 (op. 2), str. 281. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 130 23. Oltar sv. Križa, 1678, ž. c. sv. Jakoba, Ljubljana 24. Oltar Žalostne Matere Božje, 1680/81, ž. c. sv. Jakoba, Ljubljana 25. Philipp Kilian: Duša v vicah, podobica kongregacije Kristusovega smrtnega boja pri ljubljanskih jezuitih, Valvasorjeva zbirka, Metropolitanska knjižnica, Zagreb 26. Thomas Johann Bochacz: Križani z Marijo in sv. Janezom, grafika kongregacije Kristusovega smrtnega boja pri ljubljanskih jezuitih, 1756, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana ANA LAVRIČ 131 motiviko Bona Mors, ki poživlja dediščino istoimenskih jezuitskih bratovščin na Hrvaškem, kjer se na pristopnicah kot priprošnjiki umirajočega pred Križanim skupaj z Marijo pojavljajo tudi nadan- gel Mihael, sv. Jožef in drugi svetniški zavetniki za srečno smrt (npr. sv. Barbara in sv. Dizma).104 Motivno bogatejše od (ohranjenih) grafik so bile praznične inscenacije, ki jih je bratovščina postavljala za svoj titularni praznik, da se je ob njih poglabljala v misterij trpečega Odrešenika. Scenerijo so skozi čas spreminjali, središčno pozicijo pa je ohranjal Križani. Letopisi in drugi viri podajajo o tem več podrobnosti. Tako na primer za leto 1711 izvemo, da so Križanega, čigar kri so prestrezali angeli, postavili med črne zavese sredi oltarja, zraven njega Žalostno Mater Božjo, spodaj pa podobo duš v vicah. Leta 1728 so priskrbeli nov oltarni aparat z umetniško upodobljeno Kalvarijo, od koder je Kristusova kri, tekoča iz njegovih ran, krepčala verne duše, upodobljene v spodnjem delu. Leta 1744 se poleg Marije ob Križanem omenja tudi njegov učenec Janez. Zani- mivi so bili tudi rekviziti, s katerimi je bratovščina opremljala cerkev na kvatrne petke, ko se je spominjala rajnih članov. Vsebinsko so povezovali Kristusovo trpljenje in smrt z očiščevališčem. Pod stopnice prezbiterija so postavljali žalni oder, na veliki oltar bratovščinsko sliko Križanega z dušami v vicah, na stranske oltarje pa podobe Kristusovega trpljenja. Obisk teh oltarjev je bil po- goj za pridobitev popolnega odpustka, da bi nanj opozorili, pa so na ta dan pred cerkvenimi vrati izobešali podobo Vernih duš. Katafalk so postavljali tudi za vernih duš dan, aparat pa so večkrat spreminjali. Leta 1740 so na primer napravili imeniten oder, ki so ga opirali geniji umrlih, na vrhu propilej je ležal razprt bratovščinski album, sredi odra pa so bile v ječo vic zaprte pobožne duše, nad katerimi sta se dvigala kipa Križanega in Žalostne Matere Božje. Leta 1755 so ječo vic postavili na stopničast podstavek in jo razsvetlili s številnimi lučmi, nad njo so namestili mrtvaško žaro z izpisanim blagrom iz knjige Razodetja (Blagor mrtvim, ki umirajo v Gospodu (Raz 14,13)), na vrh pa skupino Križanja. Vse omenjene podobe in scenerije so vizualizirale namen bratovščine, ki je zapisan tudi v njenih knjižicah Myrrhen-Gärtlein in Pomuzh Shivim, Umirejezhim, inu Mertvim, da naj bi ob spominjanju na pasijon na poseben način častili Kristusa in njegovo žalostno Mater Marijo ter s to pobožnostjo živim bratom in sestram od Boga izprosili dobro smrt, pomagali pa tudi mrtvim, ki trpijo v vicah.105 Že v drugi polovici 17. stoletja, intenzivneje pa v naslednjem so se bratovščine Kristusovega smrtnega boja razširile tudi po drugih krajih na Slovenskem.106 Nekaj si jih bomo, predvsem z vidi- ka ohranjene zapuščine, kot pars pro toto ogledali v nadaljevanju. Med starejše sodi bratovščina v župnijski cerkvi sv. Marije v Rušah, ustanovljena leta 1674. Njen oltar sv. Križa iz leta 1676 ima, tako kot v ljubljanskem primeru, pendant, posvečen Žalostni Materi Božji,107 ki je z njim tudi formalno usklajen (sl. 27–28). Nastavek vključuje poznogotski kip Križanega iz beljaško-šentviške delavnice (ok. 1522), ob njem stoječi asistenčni figuri Marije in Janeza Evangelista pa sta iz časa nastanka oltarja.108 Njuni sloki in razpotegnjeni telesi izhajata iz manierističnega izročila in se izražata z 104 CVETNIĆ 2007 (op. 11), str. 164–165; CVETNIĆ 2018 (op. 98), str. 179–192, sl. 3, 9–11. 105 Več o ljubljanski kongregaciji Kristusovega smrtnega boja, njenih rekvizitih in prazničnih inscenacijah LAVRIČ 2010 (op. 2), str. 274–281. Za namen bratovščine gl. OGRIN 2016 (op. 28), str. 72, ki je z opisom njenih knjižnih izdaj predstavil njeno pobožnost, duhovnost in pravila. 106 Za seznam bratovščin Kristusovega smrtnega boja na Štajerskem gl. AMBROŽIČ 2014 (op. 43), str. 21–22, za tiste na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem pa Jure VOLČJAK, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, Acta historiae artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 12–13. 107 Oltar Žalostne Matere Božje je iz leta 1680, gl. Sergej VRIŠER, Vodnik po ruških cerkvah, Ruše 1995, str. 10. 108 VRIŠER 1992 (op. 55), str. 17, 18; VRIŠER 1995 (op. 107), str. 10; Sergej VRIŠER, Ruše. Umetnostni spomeniki, Enciklopedija Slovenije, 10, Ljubljana 1996, str. 359. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 132 ekspresivno govorico, ki razkriva duševno bolečino. Na oltarni sliki za razpelom se nad Jeruza- lemom zbirajo težki črni oblaki, le v zgornjem delu jih osvetljujejo žarki, ki obdajajo umirajočega Jezusa. Spodaj, ob vznožju križa, ki je oprt na tabernakelj, je naslikano brezno z očiščujočimi zublji in dušami v njih.109 Ruškemu primerljiv je »črni« oltar Kristusovega trpljenja s konca 17. stoletja v nekdanji samostanski cerkvi v Olimju, le da ima Križanega vključenega v oltarno podobo (sl. 29). Na sliki, ki še kaže manieristične slogovne značilnosti, Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo na križu odpira pot v večno življenje dušam, ki v vicah pod Golgoto prosijo pomoči z veliko pobožnostjo in zaupanjem. Njihov izraz je naivno prikupen, podobno ljudsko občutje pa preveva tudi angela, ki iz plamenov osvobajata starčka in mladenko in ju z dvignjenim prstom opozarjata na Odrešenika. Dogajanje dramatizirajo temni oblaki, ki zagrinjajo nebo nad veduto »baročnega« Jeruzalema z razkošnimi mestnimi zgradbami. Kvalitetnejša je slika Trpečega Kristusa v atiki, delo ptujskega slikarja Franca Antona Pachmayerja.110 Neposredne zveze oltarja s kako bratovščino doslej ni bilo 109 Ker sta vidni le dve duši, zbujata aluzijo na Adama in Evo, ki sta z nepokorščino Bogu povzročila, da je na svet prišla smrt, to pa je premagal Kristus s svojo smrtjo na križu. Seveda pa tudi tu (kakor v op. 63) velja pripomba o predpeklu (limbu), v katerem se praviloma nahajajo starozavezne osebe. 110 CURK 1967 (op. 49), str. 32, ki ob tem omenja tudi freske ob vratih na vzhodni strani, kjer dva angela pomagata duši iz vic, dva pa jo vodita v nebesa. Za slikarja Pachmayerja gl. mdr. Marija MIRKOVIĆ, Slika ormoške Soču- tne, delo ptujskega slikarja F. A. Pachmayerja, Ormož skozi stoletja IV (ur. Peter Pavel Klasinc), Ormož 1993, str. 50–61; Marjeta CIGLENEČKI, Franz Ignaz Count of Inzaghi, Ptuj Parish Archpriest and Dean, and the Venera- tion of St Victorinus, First Bishop of Poetovio Known by Name, Acta historiae artis Slovenica, 24/2, 2019, str. 145, 150, 151, 164. 27. Oltar sv. Križa, 1676, ž. c. sv. Marije, Ruše 28. Oltar Žalostne Matere Božje, 1680, ž. c. sv. Marije, Ruše ANA LAVRIČ 133 mogoče ugotoviti, povezuje pa se s pavlinsko duhovnostjo. Sergej Vrišer ga je pogojno pripi- sal pavlinski rezbarski delavnici.111 V cerkvi sv. Andreja na Planini nad Hor- julom je bila bratovščina Kristusovega smrtne- ga boja ustanovljena leta 1704 pod polhograj- skim župnikom Andrejem Selciharjem, kot je razvidno iz ohranjenega albuma njenih pokoj- nih članov, v katerem je kot promotor bratov- ščine naveden tudi šentjoški subvikar Jakob Uršič.112 Združba naj bi že leta 1704 imela nad dva tisoč članov,113 vpisom v omenjeni album pa lahko kontinuirano sledimo od leta 1738 do 1785.114 Njeno dejavnost je po sredini 18. sto- letja poživila mašna ustanova šentjernejskega župnika, nekdanjega šentjoškega subvikarja Mateja Jeica,115 ki je 30. novembra 1756 volil 300 florintov nemške veljave za 13 maš, ki naj jih pri privilegiranem oltarju sv. Križa116 daru- je subvikar iz Šentjošta, in sicer vsak petek v postu in vse dni v oktavi praznika vernih duš.117 111 VRIŠER 1992 (op. 55), str. 40, 240; gl. tudi Sergej VRIŠER, Pavlinsko Olimje, Kultura pavlina u Hrvatskoj 1244– 1786. Slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, umjetnički obrt, književnost, glazba, prosvjeta, ljekarstvo, gospodarstvo (ur. Đurđica Cvitanović, Vladimir Maleković, Jadranka Petričevič), Muzej za umjetnost i obrt, Zagreb 1989, str. 259. 112 ŽA Šentjošt nad Horjulom, Album Defunctorum Confratrum et Consororum Agoniae Christi Ab anno 1704. Erectae Confraternitatis Sub Adm. Rdo. Domino Andrea Selcihar Parocho loci. In Ecclesia S. Andreae in Planina (prim. Vodnik po župnijskih arhivih na območju SR Slovenije, Ljubljana 1975 (Vodniki, 2), Šentjošt nad Horjulom, z datacijo albuma v leta 1738–1818). Ogled sta mi prijazno omogočila g. župnik Franc Kadunc in dr. Silvester Novak. Bratovščinski dokumenti so sicer večinoma zgoreli ob požaru v mežnariji leta 1850, gl. ŽA Šentjošt nad Horjulom, Jakob Cankar, Planina. Zgodovinske beležke (tipkopis), str. 48. 113 Tone KOŠIR, Alojz DEMŠAR, Petra LEBEN-SELJAK, Dediščina župnije Šentjošt. Ljudje, domačije in znamenito- sti, Šentjošt 2013, str. 78. 114 Vpis prvih 27 članov ni datiran (med njimi je bila tudi oseba, ki je umrla pred 27 leti). Člani so bili doma iz ožje in širše okolice (vse do Škofje Loke, Vrhnike, Ljubljane itd.). Vpisovali so jih na šesto nedeljo po veliki noči, prvo nedeljo v septembru in na praznik sv. Andreja, včasih pa tudi ob drugih priložnostih (npr. na nedeljo posvetitve cerkve, na prvo nedeljo po prazniku sv. Egidija, po prazniku povišanja sv. Križa, po prazniku Marijinega rojstva). Leta 1755 so mdr. vpisali dva člana, ki sta 27. aprila pod Šmarno goro utonila skupaj z večjo skupino romarjev, ki so se vračali s Skaručne. 115 Umrl je v Šentjerneju 9. aprila 1757, gl. NŠAL, ŽA Šentjernej, Matične knjige, M 1747–1759, fol. 76v, in ŽA Šentjošt nad Horjulom, Album Defunctorum. Za njegovo župnikovanje v Šentjerneju gl. Blaž OTRIN, Julijana VISOČNIK, Topografsko-zgodovinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821–1823, Ljubljana 2021 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 43), str. 165. 116 Za listino, s katero je papež Klemen XII. 8. junija 1739 podelil popolni odpustek rajnim članom bratovščine, za katere se ob petkih in v oktavi praznika vernih duš daruje maša pri privilegiranem bratovščinskem oltarju sv. Križa, gl. ČIPIĆ REHAR 2018 (op. 73), str. 44, regest št. 30. 117 Za določila oporočitelja gl. ŽA Šentjošt nad Horjulom, Album Defunctorum; prim. Jože MAČEK, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri do leta 1809. Prispevek k obravnavi državnega cerkvenstva na Kranjskem, Ljubljana 2005, str. 527. 29. Oltar sv. Križa, konec 17. stoletja, ž. c. Marijinega vnebovzetja, Olimje RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 134 Bratovščina je bila obdarovana z odpustki; popolnega so člani lahko prejeli na njihov glavni pra- znik, tj. na praznik povišanja sv. Križa (14. septembra).118 Oltar sv. Križa je bil morda postavljen že ob ustanovitvi bratovščine, verjetneje pa tja do leta 1728, ko so vanj položili križevo relikvijo.119 Današnji nastavek je poznejši, datiran v leto 1864, ohranja pa starejše elemente, zlasti umetniško ekspresivno osrednjo kiparsko skupino,120 ki je do- polnjena z nekaj okornimi rezbarijami iz 19. stoletja, od katerih zbujata pozornost skupini vernih duš v plamenih vic (sl. 30)121 ob tabernaklju (v njem hranijo relikvijo).122 Umirajočega Jezusa spre- mljajo trije angelci s kelihi, v katere prestrezajo sveto Rešnjo kri, tekočo iz njegovih rok in nog. To- krat ob vznožju križa kleči Marija Magdalena, medtem ko Mati Božja in sv. Janez Evangelist stojita ob niši na posebnih podstavkih ter z gibi izražata duševno bolečino in sočutje. Asistenčne figure so s polikromacijo ob predelavi nastavka precej izgubile na svoji izraznosti. Dogodek Jezusovega trpljenja in smrti zaključuje besedilo Dopolnjeno je / Janez 19,30 v kartuši na vrhu niše, nad katero se prikazujeta sveti Duh in Bog Oče z razprostrtimi rokami. Pendant Križevemu oltarju je oltar Žalostne Matere Božje iz leta 1717, ki je do srede 19. stoletja stal ob slavoloku.123 Baročna bratovščina je s smrtjo zadnje članice leta 1818 presahnila,124 pasijonska pobožnost na Planini pa je še naprej živela in se izkazovala tudi z novimi umetnostnimi naročili, med katerimi izstopajo table Jezusovega trpljenjskega pota (Matija Bradaška, 1879), ki skupaj s Križanim na nek- danjem bratovščinskem oltarju sestavljajo pet skrivnosti žalostnega dela rožnega venca.125 118 Delni odpustek so člani lahko prejeli na šesto nedeljo po veliki noči, na prvo nedeljo v septembru, na god sv. Brik- cija (13. novembra) in na god sv. Andreja (30. novembra), gl. ŽA Šentjošt nad Horjulom, Jakob Cankar, Planina. Zgodovinske beležke (tipkopis), str. 25–28, 30–31, 43, 47–48. 119 Marijan MAROLT, Dekanija Vrhnika. Topografski opis, Ljubljana 1929, str. 205–206, z opozorilom na zapis v župnijski matrikuli (iz leta 1758), po katerem naj bi bila relikvija položena v oltar že leta 1704; prim. KOŠIR, DEMŠAR, LEBEN-SELJAK 2013 (op. 113), str. 77, 78. Darovalec relikvije leta 1728 ni mogel biti ljubljanski stolni dekan Janez Anton Dolničar, ampak gre očitno za njegovega nečaka Jožefa Antona Dolničarja. 120 ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, XCI, 21. 4. 1914; MAROLT 1929 (op. 119), str. 205–206, z neargumentirano trditvijo, da so kipi delo iste roke kot tisti na oltarju Žalostne Matere Božje; KOŠIR, DEMŠAR, LEBEN-SELJAK 2013 (op. 113), str. 75–78, z navedkom iz kronike in drugih zabeležk, da je oltar sv. Križa leta 1865 obnovil podobar Tavčar iz Idrije za 226 goldinarjev. 121 Podobni skupini duš v vicah ob vznožju Križanega srečamo npr. tudi v Gornjem Logatcu na oltarju sv. Križa, gl. Simona KERMAVNAR, Blaž RESMAN, Helena SERAŽIN, Upravna enota Logatec. Občina Logatec, Ljubljana 2014 (Umetnostna topografija Slovenije), str. 158, 234, sl. 177–178. V obeh primerih sta skupini ločeni po spolu, le da gornjelogaški predstavljata odrasle, planinski pa »otroške« figure. 122 ŽA Šentjošt nad Horjulom, Jakob Cankar, Planina. Zgodovinske beležke (tipkopis), str. 46. 123 ŽA Šentjošt nad Horjulom, Jakob Cankar Planina. Zgodovinske beležke (tipkopis), str. 44. Oltar je bil prenovljen leta 1880. 124 Šematizem Ljubljanske nadškofije v letu mednarodnega priznanja samostojne Slovenije, Ljubljana 1993, str. 248, navaja bratovščino Jezusovega smrtnega boja med tistimi, ki so bile zatrte po letu 1941. 125 Med pasijonski pobožnosti namenjenimi predmeti iz poznega 19. stoletja je treba poleg Bradaškovih tabel Je- zusovega trpljenja (v cerkvi je poleg teh izobešen tudi običajen križev pot s štirinajstimi postajami, delo Matije Bradaška iz 1904) omeniti tudi skupino Ecce Homo (Jernej Trnovc 1879), križ z Arma Christi (Jernej Trnovc 1878) in neohranjeno veliko bandero, ki je poleg patrona cerkve prikazovalo tudi »bridko martro«, gl. ŽA Šentjošt nad Horjulom, Jakob Cankar, Planina. Zgodovinske beležke (tipkopis), str. 48–50. ANA LAVRIČ 135 Z zanimivo zgodovino in umetnostno dediščino izstopa bratovščina Kristusovega smrtnega boja, ki je delovala v župnijski cerkvi sv. Erazma v Soteski. Po podatkih v popisu bratovščin iz leta 1773 je bila ustanovljena leta 1736,126 ko ji je papež Klemen XII. podelil odpustke pod običaj- nimi pogoji,127 njen namen pa je bil pripomoči ljudem k pobožnosti in posvečevanju. Ustanovo rednih maš, ki so se morale ob petkih brati za njene pokojne člane, je leta 1759 napravil novomeški 126 Ana LAVRIČ, Bratovščine na Kranjskem leta 1773, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 37/1, 2014, str. 126. 127 NŠAL, Župnije, Novo mesto Kapitelj, fasc. 226/a, listina, izdana v Rimu 27. julij 1736; BARAGA 1995 (op. 13), str. 580; ČIPIĆ REHAR 2018 (op. 73), str. 36, regest št. 8. Že pred ustanovitvijo bratovščine, v času Tomaža Juraja, župnika v Soteski v letih 1708–1733, je upravnik Soteske Janez Perger v oporoki zapustil 100 gld za mašno ustanovo, in sicer 12 letnih maš v čast Jezusove smrti na križu za tolažbo svoji duši, gl. BARAGA 1995 (op. 13), str. 330; MAČEK 2005 (op. 117), str. 420, 422. Za Pergerjevo ustanovo gl. tudi NŠAL, ŽA Soteska, fasc. 2, Razne knjige, Inventar 1760. 30. Oltar sv. Križa, p. c. sv. Andreja, Planina nad Horjulom RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 136 kanonik Janez Krstnik Zupan128 in v ta namen določil 600 goldinarjev nemške veljave.129 Osre- dnja pobožnost bratovščine je bila združena s tridnevnimi ignacijanskimi duhovnimi vaja- mi, ki jih je leta 1752 ustanovil grof Frančišek Karel Liechtenberg in so potekale od četrtka po četrti postni (laetare) nedelji do jutra pete postne, t. i. pasijonske oz. tihe nedelje.130 Na ta način je bila bratovščina duhovno povezana z najpomembnejšo združbo tega naslova na Kranjskem, tj. z ljubljansko jezuitsko kongrega- cijo Kristusovega smrtnega boja. Osredotočala se je na uro Jezusove agonije na križu, v katero je po Janezovem evangeliju prišel Sin človekov, da bi s popolno pokorščino in s svojo žrtvijo za grehe vsega sveta spravil ljudi z Bogom in poveličal Očetovo ime (prim. Jn 12,23.27-28). Sicer pa je bil, kot pravi ustanovni dokument, splošni namen ignacijanskih eksercicij ta, da bi duše spoznale svoj izvor in namen ter se, potem ko bi se očistile pregreh, okrašene s krepostmi združevale z Bogom, ko bi ga slavile in pove- ličevale.131 Liechtenbergova ustanova je bila namenjena tudi vzdrževanju spovednikov ob štirih bratovščinskih praznikih: na prvo predpostno nedeljo (quinquagesima), na tiho nedeljo (pas- sionis), na šesto nedeljo po veliki noči (exaudi) in na prvo nedeljo po prazniku vseh svetnikov.132 128 Novomeški kanonik je bil od leta 1757, gl. ŽNIDARŠIČ GOLEC 2019 (op. 52), str. 32. 129 Zupan, nekdanji župnik in beneficiat pri Sv. Erazmu v Soteski, novomeški kanonik od leta 1757 (gl. ŽNIDARŠIČ GOLEC 2019 (op. 52), str. 32), je ustanovi namenil obligacijo iz leta 1746 v vrednosti 600 gld nemške veljave, ob tem pa bratovščini naložil več obveznosti, in sicer: da je vstop vanjo zastonj, da se za pokojne člane vsak petek bere maša pri bratovščinskem oltarju, za žive člane pa prosi »pro gratia finali«, da se na vse štiri kvatrne nedelje postavi mrtvaški oder (castrum doloris), moli in zapoje »libere« ter opravi maša »pro gratia finali«, da se na nedeljo pred vsemi svetimi bere maša za žive in mrtve dobrotnike soteške cerkve, da je za vseh 56 maš določenih 16 gld 48 kr od obresti, ki jih bo do svoje smrti dobival ustanovitelj, preostanek pa župnik za štiri pete »libere« in pomožni spovedniki pri bratovščinskih pobožnostih. Listina je bila izdana v Ljubljani, 19. aprila 1759, gl. BARAGA 1995 (op. 13), str. 226, regest št. 503. Prepis mašne ustanove se nahaja v NŠAL, ŽA Soteska, fasc. 2, Razne knjige, In- ventar 1760; prim. tudi MAČEK 2005 (op. 117), str. 421–422, z navedkom, da je Todangstbruderschaft utemeljil Zupan leta 1741. Po ukinitvi bratovščin leta 1783 je mašna obligacija ostala še naprej v veljavi. 130 Ustanovo ignacijanskih duhovnih vaj v cerkvi sv. Erazma v Soteski je napravil Frančišek Karel grof Liechtenberg leta 1752, gl. BARAGA 1995 (op. 13), str. 216, regest št. 482, z razlago, da je bila ustanova mišljena kot pomoč du- hovniku, da opravi vsakoletne duhovne vaje. Za ustanovo gl. tudi BARAGA 1995 (op. 13), str. 222, regest št. 497, str. 331; MAČEK 2005 (op. 117), str. 421, 422. Gl. tudi NŠAL, ŽA Soteska, fasc. 2, Razne knjige, Inventar 1760. Člani grofovske rodbine Liechtenberg so se šolali pri ljubljanskih jezuitih, gl. Ana LAVRIČ, Sv. Janez Nepomuk na odru ljubljanskega jezuitskega gledališča, Liturgia Theologia prima. Zbornik ob osemdesetletnici profesorja Ma- rijana Smolika (ur. Rafko Valenčič, Slavko Krajnc, Jože Faganel), Ljubljana 2008, str. 442. 131 Povzeto po prepisih ustanovnih dokumentov v NŠAL, ŽA Soteska, fasc. 2, Razne knjige, Inventar 1760. 132 NŠAL, ŽA Soteska, fasc. 2, Razne knjige, Inventar 1760. 31. Oltar Kristusovega smrtnega boja, ž. c. sv. Erazma, Soteska ANA LAVRIČ 137 Za ohranitev spomina na ustanovnika je morala bra- tovščina poskrbeti, da sta se ob navedenih dneh brali po dve maši za rodbino Liechtenberg, k izpolnitvi te dolžnosti pa se je (tudi v imenu svojih nasledni- kov) obvezal takratni soteški župnik Janez Krstnik Zupan.133 Po zatrtju bratovščine leta 1783 so z ukini- tvijo njenih obredov prenehale tudi duhovne vaje, ki so bile z njimi tesno povezane, v državni sklad pa so prešla tudi sredstva, namenjena prehrani spovedni- kov, ki so prihajali na bratovščinska praznovanja.134 Prvi oltar Agoniae Domini se omenja v vizita- cijskih zapisnikih goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa leta 1753, a ga ob njegovem obisku čez štiri leta ni bilo več, pač pa je bila bratovščina začasno pri- družena oltarju sv. Valentina na listni strani cerkve.135 Do Attemsove vizitacije leta 1763 je bratovščina dobi- la nov oltar, ki je bil postavljen v prizidani kapeli.136 V današnjem stanju je zaradi ljudsko robatih figur in nekaterih očitno mlajših elementov, zlasti plitvega apliciranega ornamenta, časovno težko opredeljiv (sl. 31).137 Nastavek, oprt na dva vita stebra, ima lahko- tno dekorativno arhitekturo, ki se v atiki zaključuje z vencem oblakov, ob straneh pa s preslegastima kri- loma. Ikonografsko združuje ožjo skupino Križanja v osrednji niši z razbojnikoma ob straneh, z Bogom Očetom in sv. Duhom v atiki in z Božjim grobom pod menzo. Umetnostno izrazitejša je na steni ob oltar- ju obešena ozka in visoka baročna slika Križanega z dušami v vicah, ki priteguje pozornost že zaradi 133 NŠAL, ŽA Soteska, fasc. 2, Razne knjige, Inventar 1760. 134 MAČEK 2005 (op. 117), str. 422, z navedkom, da je fiskalni urad za Liechtenbergovo ustanovo duhovnih vaj, ki je bila povezana z bratovščinskimi obredi, presodil, da ima bolj značaj bratovščine. 135 Jure VOLČJAK, Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiakonatov goriške nadškofije 1752–1757, Ljubljana 2022 (v tisku). Podatek mi je prijazno posredoval dr. Jure Volčjak. 136 Archivio storico diocesano di Gorizia (IT ASDG), Archivio della Curia Arcivescovile di Gorizia (ACAG), Visite pastorali, Attems, 1/14, p. 115. Podatek mi je prijazno posredoval dr. Jure Volčjak. 137 ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, XCI, 12. 11. 1913, z zabeležko: Juž. str. oltar iz sr. oz. nekoliko po tej 19. stol. Lepo delo tiste smeri kot gl. oltar v Vinjem vrhu pri Semiču. 32. Križani z dušami v vicah, tretja četrtina 18. stoletja, ž. c. sv. Erazma, Soteska RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 138 nenavadnega formata,138 s katerim se, kar zadeva višino, prilagaja talnemu in venčnemu zidcu bra- tovščinske kapele in naj bi torej nastala po njeni dograditvi (sl. 32). Na ta čas kaže tudi slogovno, kar je mogoče povezati zlasti z Zupanovo ustanovo, ki je očitno dala bratovščini nov zagon. France Stele je ob platnu pomislil na slikarja Franca Antona Niernbergerja,139 čigar slogu se približujejo ne- kateri obrazni tipi. Motiv, ki Križanega povezuje z rajnimi, je izrazito bratovščinski. Podnožje križa namreč sega do vic, kjer se v plamenih očiščujejo duše, h katerim se spuščata angela. Večji dviga iz ognja že očiščeno dušo, manjši usmerja k Odrešeniku bradato dušo, ki se bliža rešitvi, tri druge pa s solznimi očmi prosijo pomoči. Spodnji del slike je kompozicijsko ločena enota z orodji Kristusovega mučenja, ki še dodatno opozarjajo na ceno človekovega odrešenja (prim. 1 Kor 6,20):140 na mizi in ob njej so razpostavljeni bruno križa, lestev, sulica, sulica z nataknjeno gobo, šibje, trs, bič, rokavica (roka), kocke, trnjeva krona, vrv, kladivo, klešče in žeblji. Arma Christi je motiv, ki ga je opazno poudarila tudi bratovščina Kristusovega smrtnega boja v župnijski (zdaj stolni) cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru. Ustanovljena in potrjena je bila leta 1728 in se večkrat omenja v vizitacijskih poročilih.141 Kakšen je bil njen prvotni oltar, ni znano, velike umetnostne ambicije pa je pokazala z naročilom novega nastavka, ki ga je leta 1775 izdelal kipar Jožef Holzinger in spada med največje baročne mojstrovine na Slovenskem (sl. 33). Sergej Vri- šer ga ocenjuje kot eno najizvirnejših in umetniško najbolj dovršenih stvaritev. Čeprav sta njegova arhitektura in ornamentika že skoraj povsem klasicistični, preveva oltar baročno razpoloženje. Središče kompozicije je križ s Križanim, od katerega se na vse strani širijo dolgi žarki, ob njem pa med kaneliranimi stebri stojita Marija in sv. Janez Evangelist. Njuni vitki figuri z gibi in izrazom izpovedujeta bolečino in sočutje s trpečim Odrešenikom, notranje razpoloženje pa poudarja tudi njuna razgibana draperija.142 Žalosti se pridružujeta putta pod križem; levi je nekdaj držal sulico, desni, ki si otira solze, pa trs z gobo. V atiki Bog Oče v spremstvu angelcev sprejema Sinovo spravno daritev za človeštvo, na volutah sedeča angelska mladeniča pa s kretnjami – eden kaže na Očeta, drugi na Sina – igrata vlogo interpretov odrešitvenega dogodka. Motiva na tabernaklju (Srečanje Abrahama in Melkizedeka ter Nabiranje mane v puščavi) predstavljata predpodobi evharistije, pa- sijonska tematika pa se nadaljuje na medaljonih z Arma Christi, ki visita na steni ob oltarju. Na le- vem so kot relief aplicirani trnova krona, trs, bič, vrv, steber bičanja in rabljeva rokavica, na desnem 138 Format slike spominja na pokonci postavljen antependij. Sliko je pred nekaj leti obnovila konservatorka-restavra- torka Jasna Radšel. 139 ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, LXXXII, 5. 11. 1934, z zabeležko: Soteska, ž. c. sv. Erazma. V juž. stran. kapeli slika Križani nad dušami v vicah. Precej groba slikarija sr. 18. stol. Po obrazih posebno v očeh Metzingerjev odsev. Nierenberger? Spodaj miza z mučili Jezusovimi, podobno kot na sliki žal. M.B. pri sv. Florijanu v Ljubljani. 140 Apostol Pavel pravi: »/ … / saj ste bili odkupljeni za visoko ceno.« (1 Kor 6,20). Apostol Peter (1 Pt 1,18-19) pa opominja: »Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta.« 141 NŠAM, Škofijska pisarna, šk. D 15/1, Relatio Visitationis Archidiaconalis 1741, Maribor; šk. 15/9, Visitatio Paro- chiae Marburgensis 1755, s podatkom, da je bil oltar sv. Križa privilegiran ob petkih in v oktavi praznika vernih duš; AMBROŽIČ 2014 (op. 43), str. 21; AMBROŽIČ 2015 (op. 43), str. 46. 142 VRIŠER 1992 (op. 55), str. 147 (z repr.), 148–149, 155–156; Sergej VRIŠER, Maribor. Po poteh stare umetnosti, Mari- bor 1993, str. 24; Sergej VRIŠER, Jožef Holzinger, Maribor 1997, str. 22; Polona VIDMAR, Liturgična oprema mari- borske stolnice, Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek), Maribor 2009, str. 245–246, z navedbo literature; Boštjan ROŠKAR, Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735–1797), Maribor 2021 (tipkopis doktorske disertacije), str. 70, 160–161, 193, 198, 338–340. Križani je starejši in naj bi nekoč stal na pokopališču pri stolnici, gl. VIDMAR 2009 (op. 142), str. 245. ANA LAVRIČ 139 pa trije žeblji, bič, šibje, vrv, klešče, kladivo, petelin in kocke.143 Mučilna orodja, ob katerih so člani bratovščine mogli bolj poglobljeno premišljevati o Jezusovem trpljenju, so kompoziciji dodana na izviren način, kar oltar tudi v tem oziru izvzema iz povprečja. Sicer pa je po ikonografski plati značilen primer Križevih oltarjev, ki likovno ne izpostavljajo duš v vicah. Pasijonske bratovščine so pri svojih oltarjih tu in tam odstopile od svojega osnovnega vzorca, kot smo videli že v Kališah, kjer smo se srečali s tipom Marije Priprošnjice (gl. sl. 14), izjemoma pa so izbrale tudi kak drug motiv. Tako se je na primer zgodilo v podružnični cerkvi sv. Križa na Kri- žni gori nad Ložem, kjer se bratovščina Kristusovega smrtnega boja in Žalostne Matere Božje prvič omenja leta 1743, delovala pa naj bi že pred tem.144 Po barokizaciji cerkvene stavbe in opreme, za katero je v tretji četrtini 18. stoletja poskrbel starotrški župnik Andrej Telban, je imela sedež pri le- vem slavoločnem oltarju, ki ga je s sliko Angel tolaži Jezusa na Oljski gori leta 1763 opremil Fortunat 143 VIDMAR 2009 (op. 142), str. 236 (z repr.), 245–246. 144 Janez KEBE, Križna gora nad Ložem. Opis božje poti in njene znamenitosti, Stari trg pri Ložu 1987, str. 25; prim. LAVRIČ 2014 (op. 126), str. 129, z letnico 1743 kot letom ustanovitve. 33. Jožef Holzinger: oltar sv. Križa, 1775, stolna c. sv. Janeza Krstnika, Maribor RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 140 Bergant (sl. 34).145 Bratovščina se je tokrat odločila za motiv Jezusove agonije v vrtu Getsemani in ne njegove agonije na križu, ki jo je Bergant naslikal za veliki oltar, medtem ko se je na družbini podo- bici prezentirala z običajno skupino Križanja. Skupina je postavljena v domačo krajino, na Križno goro, na katero od Sv. Ane vodi pot s petimi postajami (križi) skrivnosti žalostnega dela rožnega venca.146 145 Anica CEVC, Fortunat Bergant 1721–1769, Narodna galerija, Ljubljana 1951, str. 45, kat. št. 38; Ferdinand ŠER- BELJ, Angel tolaži Jezusa na Oljski gori, 1763, Fortunat Bergant (1721–1769) (ur. Katra Meke), Narodna galerija, Ljubljana 2021, str. 174, kat. št. 16. Slika (kopija) je danes pomotoma nameščena v desnem slavoločnem oltarju; gl. tudi Ferdinand ŠERBELJ, Križani s sv. Marijo Magdaleno, 1763, Fortunat Bergant 2021 (op. 145), str. 170– 172, kat. št. 15. Fotografijo Bergantove slike mi je prijazno posredoval dr. Damjan Prelovšek. 146 Več o podobici in bratovščini KEBE 1987 (op. 144), str. 23–25; prim. LOZAR ŠTAMCAR 1990 (op. 92), str. 80. 34. Fortunat Bergant: Angel tolaži Jezusa na Oljski gori, oltarna slika bratovščine Kristusovega smrtnega boja na Križni gori nad Ložem, 1763, župnijski urad Stari trg pri Ložu ANA LAVRIČ 141 Sv. Trojica in duše v vicah Pri zgoraj opisanih upodobitvah je v kom- pozicijo namesto samega Kristusa večkrat vključena celotna sv. Trojica, opozoriti pa moramo tudi na takšne, kjer ta skupaj z vernimi dušami nastopa kot samostojen motiv. Zanimiv primer hrani starotrška podružnična cerkev sv. Fabijana in Boštja- na v Predgradu (sl. 35).147 Slika Sveta Troji- ca z dušami v vicah148 visi v zakristiji in je nekdaj verjetno pripadala kaki bratovšči- ni, morda tisti, ki je bila v bližnji župnij- ski cerkvi sv. Križa v Starem trgu ob Kolpi ustanovljena leta 1708 pod imenom Kri- stusovega smrtnega boja.149 Gre za nekoli- ko prilagojeno kopijo slike Guida Renija v rimski cerkvi SS. Trinità dei Pellegrini, po- sneto po prevodni grafiki.150 Bog Oče, sveti Duh in Križani so postavljeni »navpično«, v središčno os slike. V zgornjem delu jih obdaja venec angelov, ki ni viden v celoti, ker je bilo platno obrezano, prav tako za- radi obreze manjka delček zemeljske oble, v katero je zasajen križ. Medtem ko se je umetnik v večjem delu zvesto držal pre- dloge, pa je ob Kristusu klečeča adoranta zaradi namembnosti slike nadomestil z dušami v vicah, ki so posledično razdeljene v dve ločeni skupini (ne da bi bile pri tem ločene po spolu). Naslikane so naivneje od drugih figur in so mogoče tudi zato emocionalno poenostavljene, tako da se kljub plamenečemu ognju zdijo vse enako vesele. Drugačno, običajno svetotrojiško skupino pa najdemo na banderski sliki, ki je bila, kot se zdi zelo verjetno, last bratovščine svete Trojice v ljubljanski stolnici,151 zdaj pa jo hrani Narodni muzej Slovenije (sl. 36).152 Po obraznem tipu figur in nekaterih detajlih (npr. poudarjeni ključnici) spominja 147 Slika je objavljena v: Blaž RESMAN, Helena SERAŽIN, Upravna enota Kočevje. Občine Kočevje, Kostel in Osilnica, Ljubljana 2010 (Umetnostna topografija Slovenije), str. 309. 148 RESMAN, SERAŽIN 2010 (op. 147), str. 305. Lep primer sv. Trojice kot Prestola milosti je slika, ki jo je Valentin Metzinger leta 1734 ali 1735 naredil za frančiškane v Samoboru. CEVC 2000 (op. 45), str. 124, 125 (z repr.), kat. št. 91, razlaga, da je slikar motiv povezal z odrešenjsko mislijo tako, da je ob vznožju križa odprl pogled na duše v vicah. 149 LAVRIČ 2014 (op. 126), str. 125. 150 Sliko sta v grafični medij prenesla mdr. Robert van Audenaerde in Nicolas Dorigny. 151 Stara cehovska bratovščina sv. Trojice je bila ponovno ustanovljena oz. potrjena leta 1688. Več o njej LAVRIČ 2011 (op. 45), str. 301–303. 152 Sliko hrani Narodni muzej Slovenije pod inv. št. N 5593. Pridobljena je bila leta 1926 od Mateja Sternena, ta pa jo je kupil od ljubljanskega starinarja, gl. Jasna HORVAT, Mateja KOS, Zbirka slik Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 2011 (Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev, 10), str. 90, št. 120; LAVRIČ 2013 (op. 27), str. 29–30 (z repr.). 35. Sv. Trojica z dušami v vicah, p. c. sv. Fabijana in Boštjana, Predgrad RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 142 na Antona Cebeja. Označujeta jo napis Der H: Dreyfaltigkeit Bruderschafft in letnica 1774. V ovalnem ornamentalnem okvirju sedita na zemeljski obli (z majhnim križem na vrhu aludira na vladarsko jabolko) Bog Oče in Bog Sin, sredi med njima, tik nad Očetovim žezlom, pa lebdi Bog sveti Duh. V spodnjem delu zemlje se odpira brezno z ognjenimi plameni in tremi dušami, ki se proseče ozirajo navzgor. Upodobitev vic izraža skrb bratovščine za njene rajne člane. Svetotrojiška skupina je blizu kipu, ki se nahaja v ljubljanskem semenišču in je bil s precejšnjo verjetnostjo prepoznan za procesijski znak stolnične bratovščine.153 Bratovščine Jezusa, Marije in Jožefa za duše v vicah Dušam v vicah so bile posebej namenjene tudi bratovščine sv. Družine, tj. Jezusa, Marije in Jožefa, večkrat imenovane samo po Jožefu, zavetniku za srečno smrt, ker je umrl v njuni navzočnosti.154 153 LAVRIČ 2011 (op. 45), str. 302, 303 (z repr.). 154 Za bratovščine sv. Jožefa gl. mdr. Ana LAVRIČ, Kult in likovne upodobitve sv. Jožefa, zavetnika Kranjske, pri ljubljanskih diskalceatih, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 58/2, 2010, str. 389–395; LAVRIČ 2013 (op. 27), str. 36–37; Ana LAVRIČ, Bratovščine v klariških samostanih na Kranjskem. Njihova umetnostna in duhovna dediščina, Acta historiae artis Slovenica, 25/1, 2020, str. 54–58. 36. Sv. Trojica z dušami v vicah, bandero bratovščine sv. Trojice v ljubljanski stolni c. sv. Miklavža, 1774, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana ANA LAVRIČ 143 Za prejem te poslednje milosti so člani bra- tovščin vsak dan molili,155 za duše rajnih pa opravljali tudi dobra dela. Na to naj bi jih opominjala njihova bratovščinska pri- stopnica, na kateri je bila upodobljena sv. Družina, v nekaterih primerih razširjena s prizorom umiranja oziroma srečne smrti ali z motivom vic, kot kažeta npr. grafiki bratovščin, delujočih v Kamniku in Godo- viču. Kamniška bratovščina Jezusa, Marije in Jožefa oziroma sv. Družine je še pose- bej interesantna zaradi izjemne simbolike srca: ob njenih praznikih so namreč v skla- du s praznično vsebino na oltar izposta- vljali bodisi »veselo srce« (cor gaudiosum) bodisi »žalostno srce« (cor dolorosum) in ob tem molili litanije v čast sv. Jožefu ali pa litanije sedmerih Marijinih žalosti oziroma za verne rajne.156 Ponazoritev čustev s sr- cem lahko z veliko verjetnostjo povežemo z vplivom klariške bratovščine Srca Mariji- nega v bližnjih Mekinjah. Ko je ta leta 1719 začela delovati v tamkajšnji redovni cerkvi kot prva na Kranjskem (domnevno celo kot prva na Slovenskem), je postala žarišče če- ščenja Marijinega srca, ki je bilo na mekinj- skih podobah tudi fizično predstavljeno.157 Kako sta izgledali omenjeni srci kamniške bratovščine, ne vemo, likovno pa nam ju približa bratovščinska pristopnica, katere izvod hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (sl. 37). Na njej je upodobljeno srce kot organ, v katerem stoji na oblakih svetlobo izžarevajoča sv. Družina. Srce obdajajo trije angelski krilatci, dva pa se spuščata k dušam v vicah – eden jim prihaja na pomoč z rožnim vencem – ki so prikazane v spodnjem delu grafike. Napis nad srcem sporoča, da je bratovščino pod varstvom Jezusa, Marije in Jožefa za rešitev duš iz vic v župnijski cerkvi na Šutni v Kamniku potrdil in bogato obdaril z odpustki papež Klemen XII. leta 1731.158 Na spodnjem robu podobice pa je zapisana zaobljuba 155 Namen »pro finali gratia obtinenda« je zapisan v vpisni knjigi ihanske bratovščine, gl. NŠAL, ŽA Ihan, Razne knjige, št. 2, Urbar bratovščine sv. Družine (Vrbarium Confraternitatis SS: nominum JESV, MARIAE ac JOSEPH) 1719–1740. Mošenjska pa je molitev za srečno smrt izrecno navedla kot dolžnost svojih članov, gl. LAVRIČ 2013 (op. 27), str. 37. 156 Ana LAVRIČ, Kamniške bratovščine in njihova povezava s freskami pri Sv. Primožu in v župnijski cerkvi na Šutni, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 39/1, 2016, str. 12–13. 157 LAVRIČ 2020 (op. 154), str. 42. 158 NUK, Zbirka podobic. Napis se glasi: Schildt der Bruderschafft / unter dem Schutz Iesu, Mariae, und Joseph / Zur erlösung der lieben Seelen des Fegfeyers / Mit genehmhaltung der hochen Geistl: Obrigkeit / In der Statt Stain Pfarr 37. Sv. Družina z dušami v vicah, pristopnica bratovščine Jezusa, Marije in Jožefa v ž. c. Marijinega brezmadežnega spočetja v Kamniku, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 144 pristopnika, da bo vernim dušam te bra- tovščine daroval zasluženja za vsa svoja dela določenega dne v tednu do konca življenja.159 Ustanovitev bratovščine »na čast sv. Družini in za duše v vicah« pri Sv. Urba- nu v Godoviču je bila povezana z usodo župnijske cerkve, ki je v letih 1737 in 1749 pogorela in se nato 1753 podrla, ob tem pa pokopala pod seboj pet delavcev. Ko so farani leta 1755 zgradili novo cerkev, so ob njeni posvetitvi začeli vpisovati člane v novoustanovljeno bratovščino. Do leta 1791 se jih je vanjo vključilo okoli osem- sto, od tega sedemnajst duhovnikov. Njen namen so pojasnjevala bratovščin- ska pravila, in sicer, da želi »s posebnim češčenjem sv. Družine in posnemanjem njenih čednosti sprositi si njeno varstvo in srečno zadnjo uro«.160 Popolni odpu- stek dušam rajnih članov bratovščine je 28. februarja 1755 podelil papež Benedikt XIV.161 Bratovščinska pristopnica, mlajša od kamniške, se ne izraža s simboliko srca, temveč se likovno zgleduje pred- vsem po škapulirskih in rožnovenskih bratovščinah (sl. 38).162 Njen osrednji motiv povezuje zemeljsko sv. Trojico, tj. Jezusa, Marijo in Jožefa, stoječe v krajini, z nebeško sv. Trojico, saj se nad dečkom Jezusom v oblakih prikazujeta Bog Oče in sv. Duh. Spodnji del grafike pa združuje prizor srečne smrti (bona mors) z motivom duš v vicah. Umirajočega, ki drži v rokah križ in rožni venec, skuša hudič spraviti v obup, opozarjajoč ga na dolg seznam njegovih slabih del (na razvitem zvitku stoji napis opera mala), medtem ko ga angel spodbuja s knjigo, v kateri so Kirchen U: L: F: auf der Schütt / des Hertzogthumbs Crain aufgerichtet / Von Babsten Clemente den XII im Jahr 1731 bestättet / und mit Ewigen Ablassen reichlich begnadet. 159 NUK, Zbirka podobic. Napis se glasi: Ich… / Schencke aus lieb gegen Iesu, Maria, und Joseph / denen lieben Seelen des Fegfeyers dieser Bruderschafft / den verdienst aller meiner Werckh eines jeglichen / … in der Wochen durch mein gantzes / Leben Amen. Pri vstopu so besedilo dopolnili z imenom člana in izbranim dnevom v tednu. 160 Za zgodovino bratovščine gl. Valentin KLOBUS, Bratovščina na čast Sv. Družini Jezusa, Marije in Jožefa in za duše v vicah, v farni cerkvi sv. Urbana v Godoviču, po cerkvenih pravilih ustanovljena in postavno združena z milosti polno bratovščino pri sv. Mariji D. Monteronski v Rimu, Ljubljana 1889, str. 1–3. V jožefinskih reformah zatrto bratovščino so obudili k življenju leta 1887. 161 ČIPIĆ REHAR 2018 (op. 73), str. 203–204, regest št. 545. Popolni odpustek je bilo mogoče prejeti na dan spomina rajnih in vse dni v oktavi ter na vse sobote v letu. 162 Podobico hrani Semeniška knjižnica Ljubljana. V spodnjem delu je napis: Bruderschafft Pilt Jesu, Maria / und Joseph in Der Kirchen S: Urba-/ni zu Gotouiz. 38. Sv. Družina z umirajočim in dušami v vicah, pristopnica bratovščine Jezusa, Marije in Jožefa v ž. c. sv. Urbana v Godoviču, Semeniška knjižnica, Ljubljana ANA LAVRIČ 145 zapisana njegova dobra dela (napis: opera bona), ter ga s prstom usmerja k bratovščinskim zave- tnikom in k nebesom. Vice so upodobljene kot ječa, v kateri v verige vklenjene duše sredi plame- nov prosijo pomoči in rešitve. Godoviška bratovščina je bila povezana s tamkajšnjo bratovščino Marijinega brezmadežnega spočetja; ob popisu leta 1773 sta obe skupaj imeli 212 članov.163 Potem ko je po razpustu leta 1783 znova zaživela v 19. stoletju, leta 1887, je njen namen v posebni brošuri podrobneje predstavil Valentin Klobus.164 Duše v vicah kot samostojen motiv Samostojne upodobitve vic so bile, kot je videti iz tujega gradiva, priljubljene med ljudstvom,165 po cerkvah pa so bile običajno del večjih kompozicij in širšega ikonografskega koncepta. Takšni, ljudsko občuteni kiparski skupini duš v vicah sta na primer v 19. stoletju dopolnili Križev oltar na Planini nad Horjulom, iz starejšega, poznobaročnega obdobja pa sta omembe vredni dve, ki sta verjetno nekoč imeli podobno vlogo, pristali pa sta v Sokličevi zbirki v Slovenj Gradcu (od leta 2013 v Koroškem pokrajinskem muzeju; sl. 39–40). Doprsji brkatega moškega srednjih let in bradatega starčka v plamenih sta bili nekoč sestavni del večje družbe vernih duš, v kateri najbrž ni manjkalo ženskega lika, izvirata pa verjetno z ožjega slovenjegraškega področja.166 Po spolu uravnoteženo skupino predstavljajo štiri na les slikane podobe vernih duš iz župnij- ske cerkve sv. Petra v Radovljici, zdaj shranjene v tamkajšnjem župnišču (sl. 41). Vsebinsko bi sodile h Križevemu oltarju, ker pa je ta dobil mesto v cerkvi šele leta 1877, ko je nadomestil nekdanji oltar sv. Barbare v stranski kapeli (že naslednje leto je bil preimenovan v oltar sv. Krvi, ker so v njegov tabernakelj shranili dragoceno relikvijo),167 ne vemo točno, kje so bile sprva nameščene. Od treh združb, ki so v baročnem času delovale v radovljiški cerkvi,168 bi slike še najprej prisodili bratovšči- ni sv. Trojice, kot premične pa bi jih morda lahko ob kaki priložnosti uporabljali tudi drugi dve. Ker naj bi torej, kot upravičeno sklepamo, šlo za bratovščinsko naročilo, jih moramo časovno ume- stiti pred leto 1783, ko so bile tovrstne združbe po vladnem odloku ukinjene. Po obraznih tipih in 163 LAVRIČ 2014 (op. 126), str. 137. 164 KLOBUS 1889 (op. 160). 165 Za duše v vicah kot ljudsko temo gl. mdr. Günther THOMANN, Die Armen Seelen im Volksglauben und Volks- brauch des altbayerischen und oberpfälzischen Raumes. Untersuchungen zur Volksfrömmigkeit des 19. und 20. Jahrhunderts, 1, Verhandlungen des Historischen Vereins für Oberpfalz und Regensburg, 110, 1970, str. 115–179. 166 Po motivu je mogoče sklepati, da gre za bratovščinsko ostalino. Od bratovščin, ki so v baročnem času delovale v Slovenj Gradcu (AMBROŽIČ 2014 (op. 43), str. 49), bi morda prišle v poštev Marijina, Jožefova ali Anina. Provenienca kipov ni zabeležena. Na hrbtni strani nastavka bradatega starčka so »nekakšen podpis in veliki črki A in B ter letnica 1917«, kot je zapisano v muzejski inventarni knjigi. Podatke mi je prijazno posredovala Aleksandra Čas, višja kustosinja Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu. V Sokličevi zbirki je tudi zanimiva mlajša kiparska skupina s podnapisom Smert Grešnika, ki kaže umirajočega moža v trenutku, ko je odklonil spovednika. Ta odhaja, medtem ko žena skrušena kleči ob postelji in se hudič z veseljem pripravlja na sprejem grešnikove duše. 167 Za opremo radovljiške cerkve gl. Blaž RESMAN, Skica za umetnostnozgodovinski portret župnijske cerkve svete- ga Petra v Radovljici, Radovljiški zbornik 1995 (ur. Jure Sinobad), Radovljica 1995, str. 281–288. 168 V radovljiški župnijski cerkvi so delovale bratovščine sv. Rešnjega telesa, sv. Trojice in sv. rožnega venca, prvi dve po izvoru srednjeveški in obujeni v 17. stoletju, tretja ustanovljena leta 1665, gl. RESMAN 1995 (op. 167), str. 282, 283; Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska, Ljubljana 20172 (elektronska knjiga), str. 42, 44, 45. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 146 39.–40. Duši v vicah, Sokličeva zbirka, Koroški pokrajinski muzej, Slovenj Gradec 41. Leopold Layer: Duše v vicah, slike iz ž. c. sv. Petra, župnijski urad Radovljica ANA LAVRIČ 147 slikarski kvaliteti jih je Blaž Resman prepoznal za delo Leopolda Layerja.169 Kažejo dve ženski in dve moški figuri, ki se v plamenih vic objokanih oči in s prosečimi kretnjami ter v različnih zasu- kih telesa ozirajo k rešitvi. Svetniki kot zavetniki za srečno smrt in priprošnjiki duš v vicah Z umirajočimi in dušami v vicah so kot njihovi zavetniki povezani tudi nekateri svetniki.170 Njihov patronat je večkrat prezentiran s sceno njihove lastne smrti, ki naj bi bila postavljena vernikom za zgled. Posebno mesto pripada sv. Jožefu, ki umira v navzočnosti Jezusa in Marije, in sv. Ani, ki jo v trenutku slovesa s tega sveta prav tako obdaja sveto sorodstvo. Tem motivom tokrat ne bomo posvečali posebne pozornosti, ampak se bomo osredotočili na nekaj izbranih primerov svetniške intercesije.171 Med priljubljenimi patroni je bil spreobrnjeni razbojnik sv. Dizma, ki mu je bila posveče- na leta 1688 ustanovljena ljubljanska plemiška Družba združenih, ki je delovala v stolni cerkvi, kjer je svetniku priskrbela imeniten oltar.172 Monumentalna oltarna slika Kristusa s sv. Dizmom v predpeklu je odlično delo Giulia Quaglia iz leta 1704 (sl. 42).173 Na njej Kristus v zmagoslavni drži osvobaja duše pravičnih, medtem ko sv. Dizma kot prvi, ki je bil deležen milosti odrešenja, v pozi priprošnjika kleči ob vhodu v predpekel. Iz tega se dvigajo predstavniki Stare zaveze, med prvimi Adam in Eva, kralj David in Mojzes. Predpekel oziroma limb očakov je prikazan kot kraj pod ze- mljo, dotlej zaprt s težkimi vrati, ki jih je Kristus razbil.174 Duše odtlej, kakor smo videli na drugih upodobitvah, na nebesa čakajo v vicah. Nekoliko reduciran stolnični prizor je dunajski bakrorezec Dietel ponovil na naslovnici bratovščinske knjižice Disma-Philogia, izdani v Ljubljani leta 1708.175 169 Blaž RESMAN 1995 (op. 167), str. 287. 170 Med zavetniki umirajočih so češčeni zlasti sv. Janez Krstnik, sv. Jožef, sv. Ana, sv. Dizma, sv. Barbara in sv. Uršula, nadalje tudi sv. Miklavž, sv. Benedikt, sv. Jakob, sv. Cirijak, sv. Ahac, sv. Katarina Sienska, sv. Katarina Aleksandrij- ska, sv. Kamil de Lellis, sv. Stanislav Kostka, sv. Krištof (proti nagli in neprevideni smrti). Kot priprošnjika duš v vicah izstopata sv. Gregor Veliki in sv. Nikolaj Tolentinski, zoper peklenski ogenj pa mdr. pomagajo sv. Juda Tadej, sv. Lovrenc, sv. Anton Puščavnik, sv. Patrik, sv. Terezija Avilska, gl. Fernando LANZI, Gioia LANZI, Svetniki in zavetniki v likovni in ljudski umetnosti, Celje 2021, passim. Za priprošnjike duš v vicah gl. tudi Himmel, Hölle, Fe- gefeuer 1994 (op. 5), str. 160 (sv. Frančišek Asiški, z repr. slike Bernarda Baldija v Santa Maria dei Servi v Bologni iz časa pred 1600, ki velja za eno prvih velikoformatnih upodobitev duš v vicah po tridentinskem koncilu), str. 161 (sv. Gregor Veliki in sv. Avguštin), 163 (sv. Gregor XIII.), 286–289 (sv. Otilija), 302 (sv. Anton Puščavnik), 304–307 (sv. Uršula), str. 318–320 (sv. Terezija Avilska). Za sv. Luitgardo in njeno posebno vlogo pri reševanju duš iz vic gl. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 487–490. 171 Za Marijo in svetnike kot priprošnjike gl. Susan MARTI, Maria und die Heiligen als Fürbitter, Himmel, Hölle, Fegefeuer 1994 (op. 5), str. 196–197. 172 Za Družbo združenih, t. i. Dizmovo bratovščino, in njeno dejavnost gl. zlasti prispevke v knjigi: Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801, 1–2 (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 2001; gl. tudi France Martin DOLINAR, Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani, Academia Operosorum. Zbornik pri- spevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar), Ljubljana 1994, str. 35–46; LAVRIČ 2011 (op. 45), str. 303–305. 173 Giuseppe BERGAMINI, Giulio Quaglio, Tavagnacco 1994, str. 180; Barbara MUROVEC, Quaglieve oltarne slike v ljubljanski stolni cerkvi, Umetnostna kronika, 7, 2005, str. 2–5. 174 Ana LAVRIČ, Ljubljanska stolnica. Umetnostni vodnik, Ljubljana 2007, str. 115–116, 117 (z repr.); Ana LAVRIČ, Svetniški zavetniki ljubljanskih baročnih akademij in društev, V zlatih črkah v zgodovini. Razprave v spomin Olge Janša-Zorn, Ljubljana 2009 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 57), str. 302–304. 175 Spominska knjiga 2001 (op. 172), 1, str. 312; LAVRIČ 2009 (op. 174), str. 303. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 148 Z ljubljansko Družbo je mogoče naročniško, prek družine Wolkensperg, povezati tudi sliko Valen- tina Metzingerja iz okoli 1740 v cerkvi sv. Križa na Hribcu v Škofji Loki, kjer je na križu umirajoči sv. Dizma z dopolnilnim prizorom maziljenja bolnika upodobljen kot priprošnjik za srečno zadnjo uro (sl. 43).176 V vlogi zavetnika umirajočih nastopa sv. Dizma tudi na oltarni sliki po njem imenovane leta 1719 ustanovljene bratovščine v proštijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju.177 Slika, nastala okoli leta 1721, je pripisana Franzu Ignazu Flurerju (sl. 44).178 Sv. Dizma, opasan s prtom okoli ledij in s križem kot atributom, kleči pred Kristusom Odrešenikom kot priprošnjik za umirajočo članico bratovščine. 176 CEVC 2000 (op. 45), str. 369, kat. št. 169; LAVRIČ 2009 (op. 174), str. 303. Član Dizmove bratovščine je bil mdr. Janez Anton Wolkensperg. 177 Andrej KROPEJ, Vprašanje avtorstva fresk v Dizmovi kapeli proštijske cerkve na Ptuju, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve« (ur. Slavko Krajnc), Ptuj 1998, str. 211; Manuela DAJNKO, Sv. Dizma v štajerski likovni ume- tnosti, Maribor 2013 (tipkopis diplomskega dela), str. 84. Kot leto ustanovitve bratovščine se v literaturi navaja tudi letnica 1739, gl. AMBROŽIČ 2015 (op. 43), str. 37. 178 Jože CURK, Mestna proštijska cerkev sv. Jurija v Ptuju, Ljubljana 1977 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 78), str. 8. Za opis slike gl. DAJNKO 2013 (op. 177), str. 91–93. 42. Giulio Quaglio: Kristus s sv. Dizmom v predpeklu, 1704, stolna c. sv. Miklavža, Ljubljana 43. Valentin Metzinger: Sv. Dizma kot pomočnik v smrtni uri, ok. 1740, p. c. sv. Križa na Hribcu, Puštal ANA LAVRIČ 149 Žena leži na postelji z visokim zglavjem in školjkasto okrašeno končnico in drži gorečo svečo, medtem ko ji duhovnik s križem v roki ob asistenci pomočnika podeljuje poslednji zakrament. Zraven postelje stoji mizica z odloženimi rekviziti oziroma zdravili, ob znožju je zbrana manjša skupina ljudi, in sicer mati z otrokom, moški s krčevito v molitev sklenjenimi rokami in ženska z usmiljenim prosečim pogledom, najbrž člani družine, morda pa kdo izmed njih zastopa tudi bra- tovščino.179 Sv. Uršulo, priprošnjico za srečno zadnjo uro, ki jo običajno srečujemo v prizoru njene muče- niške smrti, bratovščine pa so širile med člani predvsem podobe, ki jo predstavljajo kot zavetnico s plaščem,180 najdemo tudi v vlogi posrednice za verne duše, kakor na primer na podobici iz Semeni- ške knjižnice v Ljubljani, kjer pred Križanim skupaj z Marijo in sv. Jožefom prosi za trpeče v vicah (sl. 45). Medtem ko je Marija v tem primeru upodobljena v stoječem položaju, je svetnica (označena 179 Svetnika srečamo na Slovenskem še v zvezi z naročili Ignacija Marije Attemsa, gl. Renata NOVAK KLEMENČIČ, Matej KLEMENČIČ, Franz Ignaz Flurer in slika sv. Dizme v Zagorju pri Pilštanju, Zbornik za umetnostno zgodo- vino, n. v. 44, 2008, str. 248–259. Za svetnikovo ikonografijo gl. DAJNKO 2013 (op. 177). 180 Upodobljena s plaščem, pod katerim varuje svoje tovarišice oziroma varovanke, predstavlja analogijo Mariji Za- vetnici s plaščem, gl. Ana LAVRIČ, Bratovščine na Slovenskem pod zavetniškim plaščem Marije in svetnikov, Patriae et orbi 2015 (op. 3), str. 517–524. 44. Franz Ignaz Flurer: Sv. Dizma kot priprošnjik umirajočih, ok. 1721, proštijska c. sv. Jurija, Ptuj 45. Sv. Uršula kot priprošnjica duš v vicah, podobica bratovščine sv. Uršule, Semeniška knjižnica, Ljubljana RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 150 s puščicama) prevzela njeno prvotno klečečo pozo, kot pendant pa je pokleknil tudi Jožef. Na nji- hovo priprošnjo se je v brezno vic spustil angel, ki izhodu najbližjo dušo že vleče iz plamenov in s prstom kaže na Odrešenika. Grafiko so, poleg »primarne« s svetnico v zavetniškem plašču, med drugim verjetno širile ljubljanske uršulinke, pri katerih je bila leta 1723 uradno potrjena in leta 1726 vpeljana bratovščina sv. Uršule.181 Ikonografsko specifičen primer svetniške priprošnje je oltarna slika Križanega z Marijo in di- akonoma sv. Štefanom in sv. Lovrencem iz Gorenjskega muzeja v Kranju (sl. 46).182 Gre za delo Leopolda Layerja, ki je bilo očitno bratovščinska last, saj ga lahko dovolj utemeljeno povežemo z bratovščino kranjskega čevljarskega ceha pod patronatom sv. Štefana in sv. Lovrenca.183 V središču slike stoji križ, zasajen na vrhu Kalvarije, okrog katere se odpira brezno vic s prosečimi dušami sredi ognjenih zubljev. Ob Križanem klečita na oblakih sveta diakona, ki pa se ne ozirata nanj, ampak se 181 Za bratovščino gl. Jasna KOGOJ, Uršulinke na Slovenskem. Ob 200-letnici prihoda uršulink v Škofjo Loko, Izola 1982, str. 92; LAVRIČ 2011 (op. 36), str. 55–57. 182 Damir GLOBOČNIK, Kranjski poznobaročni slikar Leopold Layer. Izbor slik iz umetnostnozgodovinske zbirke, Gorenjski muzej, Kranj 2012, str. 44. 183 Bratovščina čevljarskega ceha sv. Štefana in sv. Lovrenca v Kranju, ustanovljena leta 1522, se omenja leta 1771 v vizitacijskem poročilu župnikov škofu koadjutorju Karlu Janezu Herbersteinu, gl. HÖFLER 2017 (op. 167), str. 64. 46. Leopold Layer: Rožnovenska Mati Božja, sv. Štefan in sv. Lovrenc kot priprošnjiki duš v vicah, pred 1783, Gorenjski muzej, Kranj ANA LAVRIČ 151 s priprošnjo za duše obračata na Marijo kot srednico milosti. Ta kraljuje nad prizorom kot Kraljica sv. rožnega venca in skupaj z Otrokom izroča molek mučencema. Slikar je z izrednim poudarkom Marijine vloge in zamenjavo prejemnikov sv. rožnega venca (praviloma sta to sv. Dominik in sv. Ka- tarina Sienska) odstopil od tradicionalnih obrazcev, na njegov izbor marijanskega tipa pa je gotovo vplivala priljubljena kranjska rožnovenska bratovščina, ki so ji bili najbrž v večjem številu pridru- ženi tudi člani čevljarskega ceha.184 Layerjeva z rožnovensko motiviko kontaminirana slika jih je vizualno spodbujala k molitvi za rajne brate in sestre. Kot rariteto v slovenskem gradivu, ki je sicer nastala po privatnem naročilu, naj omenimo še duše v vicah na antependiju oltarja sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1721 v župnijski cerkvi sv. Mihaela na Vranskem (sl. 47). Kapelo z oltarjem in kripto je dal postaviti tamkajšnji mitničar Anton Zaharija Waltreich von Ehrenporten.185 Kiparski delež opreme je pripisan Francescu Robbi.186 Umetnik je skupino trpečih duš zelo razgibal in jih postavil v različne poze (dodal je tudi značilno s hrbtom proti gledalcu obrnjeno figuro), da soustvarjajo vtis globine. Prevladujejo moški liki, med 184 Rožnovenska bratovščina je bila ustanovljena leta 1621 in potrjena 1650, gl. Josip ŽONTAR, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 219; HÖFLER 2017 (op. 167), str. 66. 185 Več o oltarju Blaž RESMAN, Šopek atiških, Vis imaginis. Baročno slikarstvo in grafika. Jubilejni zbornik za Anico Cevc (ur. Barbara Murovec), Ljubljana 2006, str. 167–168. 186 Prim. Matej KLEMENČIČ, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana 1998, str. 33, 34, 44–45, kot mogoč čas nastanka kiparskega deleža na vranskem oltarju navaja leto 1725/26. 47. Francesco Robba: Duše v vicah, ok. 1721, oltar sv. Antona Padovanskega, ž. c. nadangela Mihaela, Vransko RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 152 katerimi izstopa individualizirana glava starca v profilu. Nad plameni, izklesanimi iz rdečkastega kamna, lebdi v zraku angelski mladenič, ki eno od duš prijema za roko, da jo bo ponesel v nebesa, kamor kaže s prstom. Njegova gesta je hkrati tudi opozorilo na sv. Antona Padovanskega, pripro- šnjika duš v vicah, ki zaseda oltarni tron.187 Prvotne oltarne podobe, ki je morala nastati hkrati s sliko Brezmadežne v atiki,188 žal ne poznamo, na več desetletij mlajši pa je s prizorom na antependiju uglašen angelski mladenič, ki tokrat v podobni pozi lebdi nad sv. Antonom Padovanskim, ko ta pred seboj zre in objema Dete Jezusa.189 Vranskemu reliefu z vicami (ta je vsebinsko pogojen tudi z donatorjevo kripto) predstavlja vzporednico antependij na Robbovem oltarju sv. Križa v Križevcih (prvotno v zagrebški stolnici). Najobsežnejšo skupino priprošnjikov za srečno smrt in duše v vicah srečamo na Slomškovi Ponikvi, v tamkajšnji župnijski cerkvi sv. Martina (sl. 48), kjer sta po doslej znanih arhivskih virih delovali bratovščini Marije sv. rožnega venca in sv. Frančiška Ksaverja.190 Njuna oltarna nastavka sta bila v času vizitacije Karla Mihaela Attemsa leta 1773 še nedokončana,191 spodbujevalno vlogo 187 Za vsebinsko zvezo Antona Padovanskega in duš v vicah gl. Beda KLEINSCMIDT, Antonius von Padua in Leben und Kunst, Kult und Volkstum, Düsseldorf 1931, str. 271–273; Ana LAVRIČ, Ikonografija sv. Antona Padovan- skega. Upodobitve na Slovenskem, S patri smo si bili dobri. Tri stoletja brežiških frančiškanov. Zbornik znanstvenih razprav (ur. Jože Škofljanec), Brežice 2013 (Brežiške študije, 4), str. 176. 188 RESMAN 2006 (op. 185), str. 167–169, je sliko Brezmadežne atribuiral Giuliu Quagliu. 189 Slika sv. Antona z Detetom je bila pripisana Antonu Cebeju, gl. Jože CURK, Topografsko gradivo. 2: Sakralni spo- meniki na območju občine Žalec, Celje 1967, str. 109, v novejšem času pa jo je Ferdinand ŠERBELJ, Izzvenevanje nekega obdobja. Oris poznobaročnega slikarstva na Kranjskem, Narodna galerija, Ljubljana 2011, str. 31, sl. 179, opredelil kot delo Janeza Potočnika. 190 Anton OŽINGER, Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774. 2: Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773, Ljubljana 1991, str. 509–510, z zapisom o vizita- ciji Ponikve dne 25. 7. 1760; AMBROŽIČ 2014 (op. 43), str. 32, 49. 191 OŽINGER 1991 (op. 190), str. 796, 798, z zapisom o vizitaciji Ponikve dne 2. 7. 1773: /…/ visitavit visitanda, et omnia adhucdum confusa invenit, praeterquam aram maiorem, quae magnifica reipsa est, et hoc, quia necdum ANA LAVRIČ 153 pa je v bratovščinskem duhu tedaj že opravljal veliki oltar, ki ga je leta 1758 postavil mojster Janez Jurij Mersi in sodi v sam umetniški vrh njegove delavnice.192 Reliefno oblikovani antependij oltarja je vernike namreč zgovorno opominjal na vice in srečno smrt kot cilj, h kateremu so svoje člane organizirano usmerjale verske združbe. Rezbar je v središče kompozicije postavil žareč trikotnik z Božjim očesom, ki ponazarja sv. Trojico, podenj pa Odrešenika s križem v roki. Iz njegove srčne rane teče curek Rešnje krvi, ki jo putto prestreza v kelih. Ob Kristusu so na oblakih zbrani nebešča- ni, pod njimi pa se iz ognjenih plamenov vic kažejo trpeče duše. Skupina priprošnjikov je razširjena, saj so Materi Božji in Janezu Krstniku (Deesis) pridruženi še drugi svetniki, češčeni predvsem kot zavetniki umirajočih in vernih duš. Marija kleči na Odrešenikovi desni strani in si ponižno polaga levico na prsi, medtem ko s spuščeno desnico opozarja na trpeče v vicah. Ob njej proseče sklepa roki žena, ki je sicer brez atributov, a jo lahko, zlasti zaradi pozicije, prepoznamo kot sv. Ano, h kateri so se na Slovenskem zatekali tudi za srečno zadnjo uro.193 Sledi splošno češčeni pomočnik umirajočih sv. Jožef z razcvetelo palico in sprejemajočo gesto, skupino Jezusovega sorodstva pa na konkavno usločeni stranici antependija zaključuje jezuit sv. Frančišek Ksaver, patron istoimenske bratovščine v cerkvi, ki se sicer redko uvršča v tovrstno druščino priprošnjikov.194 Skupino na Kristusovi levi strani začenja sveti škof, ki se goreče zavzema za trpeče v vicah; ker nima nobenega specifičnega finita caetera altaria in ecclesia de novo errecta, quae etiam pulchra est. /…/ Decretum /…/ 1. In Ecclesia altaria lateralia, que necdum finita vidimus, pro viribus conare, ut perficiantur. Prim. OŽINGER 1991 (op. 190), str. 674, o vizitaciji Ponikve dne 14. 6. 1766: /…/ Caeterum commendatur parochi zelo et populi devotioni, arae maiori et cathedrae elegantissimarum inauratio , ac duarum ararum lateralium extructio /…/. 192 Ivan STOPAR, Slomškova Ponikva, Celje 1990, str. 18; VRIŠER 1992 (op. 55), str. 186, 187 (z repr.). 193 Jože DOLENC, Sv. Joahim in Ana, Marijini starši, Leto svetnikov (ur. Marijan Smolik), 3, Celje 2000, str. 231; prim. LANZI 2021 (op. 170), str. 49, z razlago, da naj bi bila sv. Ana priprošnjica za srečno smrt, ker ji je Jezus prihranil smrtno agonijo. 194 Za Ksaverjevo vlogo priprošnjika za srečno zadnjo uro gl. Theodor KURRUS, Franz Xaver SJ, Lexikon der christli- chen Ikonographie, 6 (ur. Wolfgang Braunfels), Rom-Freiburg-Basel-Wien 1974, stp. 325. 48. Janez Jurij Mersi in delavnica: Priprošnjiki duš v vicah, antependij velikega oltarja, 1758, ž. c. sv. Martina, Ponikva RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 154 atributa, bi v njem z največjo verjetnostjo prepoznali sv. Martina, patrona ponikovske cerkve, čeprav bi ga kot zavetnika vernih duš lahko opredelili tudi kot sv. Miklavža.195 Za njim sv. Barbara kot pomočnica umirajočih s kelihom in hostijo opominja na sveto popo- tnico. Z manjšim razmikom, kompozicijsko kot pendant sv. Jožefu, ji sledi Janez Krstnik z napisnim trakom Ecce Agnus, opozarjajoč na Kristusa – Jagnje, ki je odvzelo greha sveta. Na usločeni stranici se skupini pridružuje sv. Anton Padovanski iz reda manjših bratov sv. Frančiška, ki z eno roko kaže na vice in z drugo proti nebu, sicer pa ga srečamo v cerkvi tudi kot gostača na že omenjenem Ksaverjevem oltarju. Moške duše, bodisi golobrade bodisi bradate in brkate, in dolgolase ženske duše v vicah so po- mešane med seboj in z dvignjenimi rokami (ti- sta na sredi spominja na oranto) prosijo pomo- či. Nekatere so še globoko potopljene v ogenj, druge se bližajo rešitvi, dve duši pa angela, lebdeča nad vicami, že vlečeta iz plamenov.196 Kljub okornostim, ki jih v detajlih razkrivajo fi- gure, je celotna kompozicija s svojo dinamiko, neposrednostjo in bogato pripovednostjo zelo impresivna in je učinkovito spodbujala gledal- ce k razmisleku o poslednjih rečeh. Od leta 1771 jih je k temu še dodatno usmerjala Mersijeva pri- žnica, zlasti z zgodbo o umirajočem grešniku, na čigar dušo čaka hudič, medtem ko mu Jezus še v zadnjem trenutku ponuja Rešnjo kri iz odprtega srca (sl. 49).197 • ․ • Opisani primeri, med katerimi je tudi nekaj del, nastalih iz zasebnih naročil, sledijo eshatološki tematiki v povezavi z bratovščinami različnih titularjev, v kolikor je bilo mogoče oboje obrav- navati vzporedno. Motivno gre za raznolik in razmeroma bogat nabor, ki kljub fragmentarnosti odpira vpogled v predstavni svet baročnega človeka, in sicer v emocionalno posebno občutljivem 195 Za sv. Miklavža kot zavetnika duš v vicah gl. LE GOFF 2009 (op. 4), str. 240, 447. 196 VRIŠER 1992 (op. 55), str. 186, je med dušami opazil tolikšno razliko, da jih je označil celo kot »pogubljence in zveličance«. 197 Za prižnico gl. VRIŠER 1992 (op. 55), str. 191, 193 (z repr.), 194; gl. tudi STOPAR 1990 (op. 192), str. 27; Franc HRASTELJ, Otrok luči. Zgodovinska povest o Antonu Martinu Slomšku, Ljubljana 20052, str. 44, z razlago, ki jo je Antonu Martinu Slomšku povedala mati v njegovih otroških letih: Tole poglej! Vidiš tukaj bolnika na postelji, vidiš ob vznožju postelje, kako angel varuh joka, vidiš hudobca pod posteljo, ki že čaka na to grešno dušo, ki se noče spokoriti? Vidiš, tukaj je sam Jezus, glej, kako je z roko zajel svojo Rešnjo kri iz odprtega srca in jo grešniku ponudil še v zadnjem trenutku, da bi si z njo grešno dušo umil in se rešil večnega pogubljenja /…/. ANA LAVRIČ 49. Janez Jurij Mersi: Smrt grešnika in Kristusova Rešnja kri, relief na prižnici, 1771, ž. c. sv. Martina, Ponikva 155 segmentu smrti in posmrtnega življenja.198 Umetniška dela so ga s tem soočala, ga opominjala in svarila, hkrati pa tudi tolažila in mu vlivala upanje. V okviru bratovščin so ga še zlasti spodbujala k molitvi in dobrim delom za rajne člane, kar je bilo zagotovilo, da bo tega po smrti deležen tudi sam. V primerjavi s tujim gradivom je slovensko skromnejše, vendar se z nekaterimi umetniškimi deli nedvomno uvršča na evropsko raven. Z nadaljnjimi raziskavami umetnostne dediščine bratovščin se bo vpogled v njihov imaginarij srečne smrti in vic v prihodnje še razširil in poglobil.199 198 Nadangela Mihaela, ki spremlja in tehta duše ob smrti in poslednji sodbi, smo srečali na več upodobitvah, kot samostojen motiv pa v doslej znanem bratovščinskem gradivu ni zabeležen. Od mlajših del je zaradi reliefa (go- lih) duš v vicah na predeli zanimiv neogotski oltar sv. Mihaela na Hajdini (izdelan po načrtih prof. Ortweina iz Gradca), ki pa tudi ni bil bratovščinski. 199 Za prijazno pomoč pri zbiranju gradiva, za informacije in fotografske posnetke se iz srca zahvaljujem arhivistom v Nadškofijskem arhivu Ljubljana in Nadškofijskem arhivu Maribor, kolegicam in kolegom višji kustosinji Ale- ksandri Čas, Juretu Ferlanu, dr. Damirju Globočniku, dr. Damjanu Prelovšku, mag. Lilijani Urlep, dr. Juretu Vol- čjaku, župnikom mag. Alojziju Kačičniku (Župnija Ponikva), Francu Kaduncu (Župnija Šentjošt nad Horjulom), p. Krizostomu Komarju (Župnija Novo mesto Sv. Lenart), Dušanu Kožuhu (Župnija Soteska), Damjanu Proštu (Župnija Selca), Andreju Županu (Župnija Radovljica) in dr. Silvestru Novaku. Hvala Arhivu Republike Slovenije Ljubljana, Gorenjskemu muzeju Kranj, Narodnemu muzeju Slovenije Ljubljana, zlasti mag. Tomislavu Kajfežu, Pomurskemu muzeju Murska Sobota, Semeniški knjižnici Ljubljana, zlasti dr. Mateji Demšar, in Založbi Družina. Posebno zahvalo namenjam kolegom z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, zlasti mag. Tini Bratuša, mag. Andreju Furlanu za obdelavo fotografskega gradiva in še posebej dr. Blažu Resmanu za pregled besedila, sugestije in velikodušno podporo. Članek je nastal v okviru v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061) in raziskovalnega projekta Umetnina kot odsev znanja in povezovanja. Pomen izobrazbe in družbene vpetosti umetni- kov in naročnikov v poznem srednjem in zgodnjem novem veku (J6-9439), ki ju iz državnega proračuna sofinancira Javna Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 156 Literatura AMBROŽIČ, Matjaž, Pregled predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, str. 17–52. AMBROŽIČ, Matjaž, Kanonski in teološki vidiki bratovščin z ozirom na slovensko Štajersko, Patriae et orbi. Essays on Central European Art and Architecture/Študije o srednjeevropski umetnosti. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek/Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec), Ljubljana 2015, str. 529–549. AMBROŽIČ, Matjaž, Zanimivosti iz delovanja predjožefinskih bratovščin na slovenskem Štajerskem, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 38/1, 2015, str. 35–75. BALAŽIC, Janez, Povišanje sv. Hostije, Umetnine iz Prekmurja. Od romanike do modernizma (ur. Janez Balažic), Pokrajinski muzej Murska Sobota, Murska Sobota 2009, str. 134–135, kat. št. 60. BALDE, Henricus, Veritates christianae, quae ad modum exhibent bene vivendi et bene moriendi /…/ in strenam oblatae dd. sodalibus congregatis sub titulo B. Mariae Virginis in coelos Assumptae in archi-ducali Soc. Jesu collegio Labacensi anno MDCCL, Labaci 1750. BARAGA, France, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva, Ljubljana 1995 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 17). BERGAMINI, Giuseppe, Giulio Quaglio, Tavagnacco 1994. BLAZNIK, Pavle, Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803), Škofja Loka 1973. BORROMEO, Federico, De pictura sacra, 2, Milano 1624. BRAUNFELS, Wolfgang, Fegfeuer, Lexikon der christlichen Ikonographie, 2 (ur. Engelbert Kirschbaum), Rom-Freiburg-Basel-Wien 1970, stp. 16–20. BRINKMANN, Bodo, Die Seele verläßt den Leichnam und wird von Engeln und Teufeln umkämpft, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 272, kat. št. 82. BRINKMANN, Bodo, Wer vor dem Bild der Gregorsmesse fünf Vaterunser und fünf Avemaria betet, erhält Ablaß, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 246, kat. št. 61. BRÜHLMEIER, Markus, Bruderschaften, eine »Kollektivversicherung« gegen lange Fegefeuerqualen, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 214. CANISIUS, Petrus, Catechismus. Skusi malane figure naprej postavlen. 1615, Celje 1991. CEVC, Anica, Fortunat Bergant 1721–1769, Narodna galerija, Ljubljana 1951. CEVC, Anica, Valentin Metzinger 1699–1759. Življenje in delo baročnega slikarja, Narodna galerija, Ljubljana 2000. CEVC, Emilijan, Slikarstvo 17. stoletja, Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, 1, Narodna galerija, Ljubljana 1968, str. 39–71. CIGLENEČKI, Marjeta, Franz Ignaz Count of Inzaghi, Ptuj Parish Archpriest and Dean, and the Veneration of St Victorinus, First Bishop of Poetovio Known by Name, Acta historiae artis Slovenica, 24/2, 2019, str. 113–166. CURK, Jože, Topografsko gradivo. 1: Sakralni spomeniki na območju občine Celje, Celje 1966. CURK, Jože, Topografsko gradivo. 2: Sakralni spomeniki na območju občine Žalec, Celje 1967. CURK, Jože, Topografsko gradivo. 6: Sakralni spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah, Celje 1967. CURK, Jože, Mestna proštijska cerkev sv. Jurija v Ptuju, Ljubljana 1977 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 78). CVETNIĆ, Sanja, Ikonografija nakon Tridentinskoga sabora i hrvatska likovna baština, Zagreb 2007. ANA LAVRIČ 157 CVETNIĆ, Sanja, The Jesuit Bona Mors Confraternities in Croatia, Acta historiae artis Slovenica, 23/2, 2018, str. 179–193. ČIPIĆ REHAR, Marija, Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana. 2: Brevi, župnije, uršulinke, prepisi listin, Ljubljana 2018. DAJNKO, Manuela, Sv. Dizma v štajerski likovni umetnosti, Maribor 2013 (tipkopis diplomskega dela). DOLENC, Jože, Sv. Joahim in Ana, Marijini starši, Leto svetnikov (ur. Marijan Smolik), 3, Celje 2000, str. 229–231. DOLINAR, France Martin, Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani, Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar), Ljubljana 1994, str. 35–46. EGBERS, Silke, Skapulier, Marienlexikon (ur. Remigius Bäumer, Leo Scheffczyk), 6, St. Ottilien 1994, str. 184–185. EUSTACHIUS de Rosario, Ars bene moriendi. Das ist Kunst wol zu sterben, in fünfftzig Ermahnungen auß H. Schrifft, heiligen Vättern, und andern bewehrten Scribenten zusamen gezogen, Augsburg 1673. Feuer (ur. Wolfgang Meighörner), Tiroler Volksmuseum, Innsbruck 2018. Fortunat Bergant (1721–1769) (ur. Katra Meke), Narodna galerija, Ljubljana 2021. GLOBOČNIK, Damir, Kranjski poznobaročni slikar Leopold Layer. Izbor slik iz umetnostnozgodovinske zbirke, Gorenjski muzej, Kranj 2012. GÖTTLER, Christine, In den Vier letzten Dingen finden Barokkünstler ein Experimentierfeld für die Darstellung psychischer Bewegung, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 320–321, kat. št. 118. GÖTTLER, Christine, »Jede Messe erlöst eine Seele aus dem Fegefeuer«. Der privilegierte Altar und die Anfänge des barocken Fegefeuerbildes in Bologna, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 149–164. GÖTTLER, Christine, Die Kunst des Fegefeuers nach der Reformation. Kirchliche Schenkungen, Ablaß und Almosen in Antwerpen und Bologna um 1600, Mainz 1996 (Berliner Schriften zur Kunst, 7). GUARDINI, Romano, Die letzten Dinge. Die christliche Lehre vom Tode, der Läuterung nach dem Tode, Auferstehung, Gericht und Ewigkeit, Würzburg 19525. HALM, Philipp Maria, Armeseelen, Reallexikon zur deutschen Kunstgeschichte, 1 (ur. Otto Schmitt), Stuttgart 1937, stp. 1084–1088 (https://www.rdklabor.de/w/?oldid=89658). HAMM, Berndt, Ablass und Reformation. Erstaunliche Kohärenzen, Tübingen 2016. HESSE, Jochen, Ars moriendi. Die Kunst, zwischen den Versuchungen der Teufel und den Ermahnungen der Heiligen heilsam zu sterben, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 262–265, kat. št. 75. Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994. HÖFLER, Janez, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska, Ljubljana 20172 (elektronska knjiga). HORVAT, Jasna, KOS, Mateja, Zbirka slik Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 2011 (Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev, 10). HRASTELJ, Franc, Otrok luči. Zgodovinska povest o Antonu Martinu Slomšku, Ljubljana 20052. JEZLER, Peter, Wer Gute Werke leistet, verkürzt seine Leidenszeit im Fegefeuer und gelangt schneller in den Himmel, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 190, sl. 191, kat. št. 18. JEZLER, Peter, KONRAD, Bernd, Kopfüber schweben Engel ins Fegefeuer hinab, um mit Almosen und Hostien Arme Seelen zu retten, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 291, kat. št. 97. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 158 KEBE, Janez, Križna gora nad Ložem. Opis božje poti in njene znamenitosti, Stari trg pri Ložu 1987. KEMPERL, Metoda, Bratovščine kot naročnice umetniških del. Primer Metzingerjevih slik Sv. Marjeta in sv. Cecilija ter Marija pomočnica umirajočih, Pogovori o baročni umetnosti 2001 (ur. Mojca Jenko), Narodna galerija, Ljubljana 2002, str. 37–41. KERMAVNAR, Simona, RESMAN, Blaž, SERAŽIN, Helena, Upravna enota Logatec. Občina Logatec, Ljubljana 2014 (Umetnostna topografija Slovenije). KISTERS, Friedrich, Die Gregorsmesse, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 292–293. KISTERS, Friedrich, In der Gregorsmesse fließt das Blut Christi über den Altar und öffnet den Armen Seelen den Weg in den Himmel, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 294, sl. 295, kat. št. 98. KLEINSCMIDT, Beda, Antonius von Padua in Leben und Kunst, Kult und Volkstum, Düsseldorf 1931. KLEMENČIČ, Matej, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana 1998. KLOBUS, Valentin, Bratovščina na čast Sv. Družini Jezusa, Marije in Jožefa in za duše v vicah, v farni cerkvi sv. Urbana v Godoviču, po cerkvenih pravilih ustanovljena in postavno združena z milosti polno bratovščino pri sv. Mariji D. Monteronski v Rimu, Ljubljana 1889. KOGOJ, Jasna, Uršulinke na Slovenskem. Ob 200-letnici prihoda uršulink v Škofjo Loko, Izola 1982. KOŠIR, Tone, DEMŠAR, Alojz, LEBEN-SELJAK, Petra, Dediščina župnije Šentjošt. Ljudje, domačije in znamenitosti, Šentjošt 2013. KROPEJ, Andrej, Vprašanje avtorstva fresk v Dizmovi kapeli proštijske cerkve na Ptuju, Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve« (ur. Slavko Krajnc), Ptuj 1998, str. 211–215. KURRUS, Theodor, Franz Xaver SJ, Lexikon der christlichen Ikonographie, 6 (ur. Wolfgang Braunfels), Rom-Freiburg-Basel-Wien 1974, stp. 324–327. LANZI, Fernando, LANZI, Gioia, Svetniki in zavetniki v likovni in ljudski umetnosti, Celje 2021. LAVRIČ, Ana, Ljubljanska stolnica. Umetnostni vodnik, Ljubljana 2007. LAVRIČ, Ana, Sv. Janez Nepomuk na odru ljubljanskega jezuitskega gledališča, Liturgia Theologia prima. Zbornik ob osemdesetletnici profesorja Marijana Smolika (ur. Rafko Valenčič, Slavko Krajnc, Jože Faganel), Ljubljana 2008, str. 431–446. LAVRIČ, Ana, Svetniški zavetniki ljubljanskih baročnih akademij in društev, V zlatih črkah v zgodovini. Razprave v spomin Olge Janša-Zorn, Ljubljana 2009 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 57), str. 301–316. LAVRIČ, Ana, Kult in likovne upodobitve sv. Jožefa, zavetnika Kranjske, pri ljubljanskih diskalceatih, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 58/2, 2010, str. 383–400. LAVRIČ, Ana, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Jezuitske kongregacije, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 33/2, 2010, str. 251–286. LAVRIČ, Ana, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Bratovščine pri redovnih cerkvah, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 34/1, 2011, str. 41–64. LAVRIČ, Ana, Ljubljanske baročne bratovščine in njihovo umetnostno naročništvo. Bratovščine v župnijskih cerkvah in podružnicah, Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Franceta Martina Dolinarja (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2011 (= Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 34/2), str. 295–317. LAVRIČ, Ana, Oprema cerkve in samostana bosonogih avguštincev v Ljubljani, Acta historiae artis Slovenica, 17/1, 2012, str. 21–55. LAVRIČ, Ana, Prispevek k stavbni zgodovini samostana in cerkve bosonogih avguštincev v Ljubljani, Acta historiae artis Slovenica, 17/2, 2012, str. 103–136. LAVRIČ, Ana, Bratovščine v ljubljanskih škofijskih protokolih 17. in 18. stoletja, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 36/1, 2013, str. 25–44. ANA LAVRIČ 159 LAVRIČ, Ana, Ikonografija sv. Antona Padovanskega. Upodobitve na Slovenskem, S patri smo si bili dobri. Tri stoletja brežiških frančiškanov. Zbornik znanstvenih razprav (ur. Jože Škofljanec), Brežice 2013 (Brežiške študije, 4), str. 169–203. LAVRIČ, Ana, Bratovščine na Kranjskem leta 1773, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 37/1, 2014, str. 109–142. LAVRIČ, Ana, Zgodovinska in umetnostna dediščina frančiškanskih bratovščin, Acta historiae artis Slovenica, 19/2, 2014, str. 95–122. LAVRIČ, Ana, Bratovščine na Slovenskem pod zavetniškim plaščem Marije in svetnikov, Patriae et orbi. Essays on Central European Art and Architecture/Študije o srednjeevropski umetnosti. Festschrift in Honour of Damjan Prelovšek/Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška (ur. Ana Lavrič, Franci Lazarini, Barbara Murovec), Ljubljana 2015, str. 475–527. LAVRIČ, Ana, Kamniške bratovščine in njihova povezava s freskami pri Sv. Primožu in v župnijski cerkvi na Šutni, Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 39/1, 2016, str. 9–25. LAVRIČ, Ana, Velike Marijine bratovščine na Slovenskem. Ikonografija bratovščin pod okriljem mendikantskih redov, Acta historiae artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 119–167. LAVRIČ, Ana, Bratovščine sv. Rešnjega telesa na Slovenskem. Predstavitev ikonografije z izbranimi primeri, Acta historiae artis Slovenica, 22/1, 2017, str. 7–43. LAVRIČ, Ana, Bratovščine v klariških samostanih na Kranjskem. Njihova umetnostna in duhovna dediščina, Acta historiae artis Slovenica, 25/1, 2020, str. 27–62. LE GOFF, Jacques, La naissance du Purgatoire, Paris 1981 (prevod: Nastanek vic, Ljubljana 2009). LOZAR ŠTAMCAR, Maja, Prispevek k preučevanju božjepotnih grafičnih podobic v 18. stoletju na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 26, 1990, str. 57–84. LOŽAR PODLOGAR, Helena, Cerkev svete Ane na Grabnu. Odzvanjanje nekega časa, Vita artis perennis. Ob osemdesetletnici Emilijana Cevca/Festschrift Emilijan Cevc (ur. Alenka Klemenc), Ljubljana 2000, str. 369–386. MAČEK, Jože, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri do leta 1809. Prispevek k obravnavi državnega cerkvenstva na Kranjskem, Ljubljana 2005. MAROLT, Marijan, Dekanija Vrhnika. Topografski opis, Ljubljana 1929. MAROLT, Marijan, Dekanija Celje. 1: Cerkveni spomeniki v Celju, Maribor 1931. MARTI, Susan, Auf katholischer Seite überdauert das Fegefeuer die Reformation, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 316, sl. 317, kat. št. 116. MARTI, Susan, Maria und die Heiligen als Fürbitter, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 196–197. MARTI, Susan, MONDINI, Daniela, »Ich manen dich der brüsten min, Das du dem sünder wellest milte sin!« Marienbrüste und Marienmilch im Heilsgeschehen, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 79–90. MENAŠE, Lev, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994. MIRKOVIĆ, Marija, Slika ormoške Sočutne, delo ptujskega slikarja F. A. Pachmayerja, Ormož skozi stoletja IV (ur. Peter Pavel Klasinc), Ormož 1993, str. 50–61. MONDINI, Daniela, Marias Milch und das Blut Christi laben die Seelen im Fegefeuer, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 298–299, kat. št. 101. MUROVEC, Barbara, Zbirka slik v frančiškanskem samostanu v Ljubljani, Frančiškani v Ljubljani. Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (ur. Silvin Krajnc), Ljubljana 2000, str. 347–374. MUROVEC, Barbara, Quaglieve oltarne slike v ljubljanski stolni cerkvi, Umetnostna kronika, 7, 2005, str. 2–5. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 160 NOVAK KLEMENČIČ, Renata, KLEMENČIČ, Matej, Franz Ignaz Flurer in slika sv. Dizme v Zagorju pri Pilštajnu, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 44, 2008, str. 248–262. OEHLER, Helmuth, Ein »wirkliches Feuer, quälend und doch nicht verzehrend«. Die Flammen im Purgatorium, Feuer (ur. Wolfgang Meighörner), Tiroler Volksmuseum, Innsbruck 2018, str. 78–89. OGRIN, Matija, Bratovščinske iskre. Duhovna besedila baročnih bratovščin na Slovenskem, Acta historia artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 55–88. OTRIN, Blaž, VISOČNIK, Julijana, Topografsko-zgodovinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821–1823, Ljubljana 2021 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 43). OŽINGER, Anton, Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774. 2: Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773, Ljubljana 1991. POHLIN, Marko, Sveta, inu nuzna je misl sa te mertve moliti, de bodo od grehov odvesani 2 Mahab. 12. 46. Katirem pomagati Christianska lubesn zel nobenega vonnausame, bodi se uwog, ali revne kokerkol otshe, dokler muzh, inu oblast na mertve se spominiti, inu sa nje moliti ni nobenemu od G. Boga oduseta /…/, Ljubljana 1769. POLANCO, Joannes Alphonsus de, Methodus ad eos, qui moriuntur adiuvandos. Ex complurium doctorum, ac piorum scriptis, diuturnoque usu et observatione collecta /…/ honoribus DD. sodalium congregatorum sub titulo B. M. V. in coelos Assumptae in archi-ducali Soc. Jesu Collegio Labaci Anno MDCCXLIV, Labaci 1744. POŽIN, Karin, Poznobaročni kipar Ferdinand Gallo, Maribor 2018 (tipkopis magistrskega dela). PRUMMER, Markus, Quattuor novissima. Die Ikonographie der Vier letzten Dinge, Berlin 2019. RESMAN, Blaž, Skica za umetnostnozgodovinski portret župnijske cerkve svetega Petra v Radovljici, Radovljiški zbornik 1995 (ur. Jure Sinobad), Radovljica 1995, str. 271–292. RESMAN, Blaž, Šentjakobska cerkev v 18. stoletju, Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773). Zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp), Ljubljana 1998 (Redovništvo na Slovenskem, 4), str. 189–228. RESMAN, Blaž, Šopek atiških, Vis imaginis. Baročno slikarstvo in grafika. Jubilejni zbornik za Anico Cevc (ur. Barbara Murovec), Ljubljana 2006, str. 153–176. RESMAN, Blaž, Šentjakobska cerkev v Ljubljani, Ljubljana 2014 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 217). RESMAN, Blaž, SERAŽIN, Helena, Upravna enota Kočevje. Občine Kočevje, Kostel in Osilnica, Ljubljana 2010 (Umetnostna topografija Slovenije). ROŠKAR, Boštjan, Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735–1797), Maribor 2021 (tipkopis doktorske disertacije). ROVA, Simone, Ablaß, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 234–235. ROZMAN, Ksenija, Katalog razstavljenih del. Slikarstvo, Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, 1, Narodna galerija, Ljubljana 1968, str. 133–148. SCHREIBER, Wilhelm Ludwig, ZIMMERMANN, Hildegard, Ars moriendi, Reallexikon zur deutschen Kunstgeschichte, 1 (ur. Otto Schmitt), Stuttgart 1937, stp. 1121–1127 (https://www. rdklabor.de/wiki/Ars_moriendi). SMOLIK, Marijan, Umetnine v ljubljanskem semenišču, Vis imaginis. Baročno slikarstvo in grafika. Jubilejni zbornik za Anico Cevc (ur. Barbara Murovec), Ljubljana 2006, str. 137–152. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801, 1–2 (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 2001. STELE, France, Valvasorjev krog in njegovo grafično delo, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 9/1–4, 1928, str. 5–50. STOPAR, Ivan, Slomškova Ponikva, Celje 1990. SUCQUET, Antonius, Piae considerationes ad declinandum a malo et faciendum bonum cum Iconibus Viae Vitae Aeternae, Viennae 1672. ANA LAVRIČ 161 Šematizem Ljubljanske nadškofije v letu mednarodnega priznanja samostojne Slovenije, Ljubljana 1993. ŠERBELJ, Ferdinand, Izzvenevanje nekega obdobja. Oris poznobaročnega slikarstva na Kranjskem, Narodna galerija, Ljubljana 2011. ŠERBELJ, Ferdinand, Angel tolaži Jezusa na Oljski gori, 1763, Fortunat Bergant (1721–1769) (ur. Katra Meke), Narodna galerija, Ljubljana 2021, str. 174, kat. št. 16. ŠERBELJ, Ferdinand, Križani s sv. Marijo Magdaleno, 1763, Fortunat Bergant (1721–1769) (ur. Katra Meke), Narodna galerija, Ljubljana 2021, str. 170– 172, kat. št. 15. Škofjeloški pasijon. Znanstvenokritična izdaja (ur. Matija Ogrin), Celje-Ljubljana 2009. THOMANN, Günther, Die Armen Seelen im Volksglauben und Volksbrauch des altbayerischen und oberpfälzischen Raumes. Untersuchungen zur Volksfrömmigkeit des 19. und 20. Jahrhunderts, 1, Verhandlungen des Historischen Vereins für Oberpfalz und Regensburg, 110, 1970, str. 115–179. TINGLE, Elizabeth C., Purgatory and Piety in Brittany 1480–1720, Farnham 2012 (Catholic Christendom 1300–1700). UKMAR, Jakob, Nauk o poslednjih rečeh ali Eshatologija, Škedenj pri Trstu 1972. UNBEHAUN, Lutz, Das Rosenkranzgebet erlöst Seelen aus dem Fegefeuer, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 296, sl. 297, kat. št. 99. Upravna enota Ajdovščina. Občini Ajdovščina in Vipava (ur. Helena Seražin), 2, Ljubljana 2012 (Umetnostna topografija Slovenije). UŠENIČNIK, Franc, Pastoralno bogoslovje, Ljubljana 19403. UŠENIČNIK, Franc, Katoliška liturgika, Ljubljana 19452. VIDMAR, Polona, Liturgična oprema mariborske stolnice, Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek), Maribor 2009, str. 229–265. Vnderschidliche geistliche von Vnser Lieben Frauen vnd Gott dem Allmächtigen Passion Leyden vnd Sterben, auch Miraculose vnd dergleichen Kupfferstich, welche von vnderschidlichen Mahlern, Kupfferstechern vnd andern Künstlern inventirt, gezeichnet, vnd ins Kupffer gestochen (ur. Mirna Abaffy, Lojze Gostiša), Ljubljana-Zagreb 2005 (Iconotheca Valvasoriana, 2). Vnderschidliche geistliche vnd weltliche Riß, vnd Zeichnungen, von vnderschidlichen Mahlern vnd Künstlern gueten vnd schlechten gezeichnet vnd gerissen, auch vnderschidliche Laub vnd Kränter [sic] Blätter nach dem Leben abgetruckt, welche mit sonderbahrem Fleiß zusamben gabracht durch Johann Weychard Valvasor (ur. Jure Mikuž, Lojze Gostiša), Ljubljana-Zagreb 2008 (Iconotheca Valvasoriana, 17). Vodnik po župnijskih arhivih na območju SR Slovenije, Ljubljana 1975 (Vodniki, 2). VOLČJAK, Jure, Pregled predjožefinskih bratovščin na ozemlju goriške nadškofije na Kranjskem, Acta historiae artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 9–34. VOLČJAK, Jure, Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiakonatov goriške nadškofije 1752–1757, Ljubljana 2022 (v tisku). VORDERMAYER, Helmut, Die Lehre vom Purgatorium und die Vollendung des Menschen. Ein moraltheologischer Beitrag zu einem umstrittenen Lehrstück aus der Eshatologie, Innsbruck-Wien 2006 (Salzburger theologische Studien, 27). VRIŠER, Sergej, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963. VRIŠER, Sergej, Pavlinsko Olimje, Kultura pavlina u Hrvatskoj 1244–1786. Slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, umjetnički obrt, književnost, glazba, prosvjeta, ljekarstvo, gospodarstvo (ur. Đurđica Cvitanović, Vladimir Maleković, Jadranka Petričevič), Muzej za umjetnost i obrt, Zagreb 1989, str. 255–264. VRIŠER, Sergej, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992. VRIŠER, Sergej, Maribor. Po poteh stare umetnosti, Maribor 1993. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 162 VRIŠER, Sergej, Vodnik po ruških cerkvah, Ruše 1995. VRIŠER, Sergej, Ruše. Umetnostni spomeniki, Enciklopedija Slovenije, 10, Ljubljana 1996, str. 359. VRIŠER, Sergej, Jožef Holzinger, Maribor 1997. WEGMANN, Susanne, Auf dem Weg zum Himmel. Das Fegefeuer in der deutschen Kunst des Mittelalters, Köln-Weimar-Wien 2003. WEHRLI-JOHNS, Martina, »Tuo daz guote und lâ daz übele«. Das Fegefeuer als Sozialidee, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 47–58. WINZELER, Marius, Mit den Sakramenten unterwegs zu einem Sterbenden, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 266–267, kat. št. 76. ZEHNDER, Frank Günter, Jeder reuige Mensch, der vor diesem Bild fünf Vaterunser und Fünf Avemaria betet, erlangt 77000 Jahre Ablaß, Himmel, Hölle, Fegefeuer. Das Jenseits im Mittelalter (ur. Peter Jezler), Schweizerisches Landesmuseum, Zürich 1994, str. 240–241, kat. št. 55. ŽIGON, Andreja, ROVŠNIK, Borut, Matija Koželj. 1842–1917, Kulturni center Kamnik, Kamnik 1986. ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Vzvodi, okoliščine, (samo)reprezentacija, Ljubljana 2019 (Thesaurus memoriae. Opuscula, 9). ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Mnoge sledi bratovščine sv. Mihaela v Mengšu pri nastanku poslikav Franca Jelovška, Acta historiae artis Slovenica, 25/1, 2020, str. 81–102. ŽONTAR, Josip, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939. Viri ilustracij 1–4, 18, 23–24, 33, 35, 44, 47–49: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (foto: Andrej Furlan). 5, 26, 37: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. 6: © Nadškofijski arhiv, Maribor (foto: Ana Lavrič). 7: A. Cevc, Valentin Metzinger 1699–1759, Ljubljana 2000. 8, 10: L. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994. 9: Jure Ferlan. 11: Iconotheca Valvasoriana, 17, Ljubljana-Zagreb 2008. 12, 25: Iconotheca Valvasoriana, 2, Ljubljana- Zagreb 2005. 13: M. Pohlin: Sveta, inu nuzna je misl sa te mertve moliti, 1769. 14–17, 30–32, 39–41, 43: Ana Lavrič. 19: © Pomurski muzej, Murska Sobota (foto: Tomislav Vrečič). 20, 38, 45: © Semeniška knjižnica, Ljubljana (foto: Ana Lavrič). 21: Hotuljska cerkev slavi, Kotlje 1992. 22, 36: © Narodni muzej Slovenije, Ljubljana (foto: Tomaž Lauko). 27: Tadeja Filo. 28: Valentina Rataj. 29: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (foto: Franci Pečnik). ANA LAVRIČ 163 34: Damjan Prelovšek. 42: © Založba Družina, Ljubljana. 46: © Gorenjski muzej, Kranj (foto: Drago Holynski). RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM 164 Respice finem! Eschatological Motifs in the Art of Post-Tridentine Confraternities in Slovenia Summary The article focuses on the eschatological motifs that strongly characterize the art of Baroque confraternities. The heritage of these confraternities in Slovenia has not yet been explored systematically in its own right, but it has been partly addressed in the context of Marian and Eucharistic confraternities. The examples discussed are representative and enable a pertinent presentation of the topic. They involve depictions of a happy death and, most frequently, the purgatory motif, which the Catholic Church emphasised in opposition to Protestants and which was particularly suited to the confraternities’ concern for their departed members. These sorts of motifs were especially characteristic of the confraternities endowed with special privileges or those specifically dedicated to the deceased, which emphasised this fact even in their names (e.g. the confraternity for a happy death, for the dead, for the souls in purgatory, of the dying Christ, etc.). The former include the so-called major Marian confraternities, operating under the auspices of the mendicant orders, which helped their members reach heaven using specific props – i.e., a rosary, a scapular and a leather belt. Therefore, the portrayals of Mary handing these items to the orders’ resp. confraternities’ founders with a special promise are usually accompanied by the depictions of the souls in purgatory, which the angels are saving from the flames using these very props. This is especially true of the scapular, which became a symbol of the Catholic doctrine on purgatory, as it ensured that the confraternity members would – provided that the conditions were met – be saved from eternal damnation and even rescued from purgatory on the first Saturday after their death (the Sabbatine Privilege). The happy death motif is rarer: a narrative fresco showing the temptations of the dying in Tomišelj was, for example, created for the Confraternity of Our Lady of the Rosary, while the graphic images were made for the Confraternity of the Perpetual Rosary for the dying (Ljubljana, Selnica ob Dravi). The iconographically interesting example from Lemberg near Sladka Gora (probably a private commission), until now interpreted as the death of Mary, actually represents the death of a venerator of St Joseph or this saint’s general role as the patron for a happy death. The images of Mary as an intercessor for souls in purgatory belong to a separate group. The following works stand out: a wash drawing from Valvasor’s collection, hypothetically associated with the Confraternity of the Dead of the Ljubljana Discalceates and its altar painting by Sebastian Verporto, an engraving based on it made by Andreas Trost at Wagensperg, and an oil painting – a copy of an old original – in Kališe, where the Confraternity of the Passion of Christ was active. The motif of the Eucharist present in these scenes is even more emphasised in the images of the Eucharistic confraternities. It has an interesting association with purgatory in the complex depiction of the worship of the Eucharist (Grad, Goričko), in the mystical motifs of Christ in the press (from Škofja Loka), and in the images of Christ as the Fountain of Life from which the souls in purgatory drink (Kotlje). The confraternities’ imagery of Christ dying on the cross (Bona Mors) focuses on the agony of the Son of God. The most important association of this kind in Slovenia operated at the Jesuit Church of St James in Ljubljana. Today, only a few depictions provide an insight into the imaginary world of the congregation (the soul in purgatory, the Crucifixion group) and descriptions of the festive scenes that regularly included the faithful souls motif. This congregation’s altars of the Holy Cross and Our Lady of Sorrows have also been preserved. A typical pair of such altars was also erected by certain other confraternities bearing the same name, for example in Ruše. Holy Cross altars are sometimes supplemented with a purgatory motif (or the image stands alone, as for example in Soteska). However, they are most often decorated only ANA LAVRIČ 165 with the Crucifixion group and perhaps additionally with the two thieves or the Arma Christi. The finest example of the latter is the altar of the Confraternity of the Agony of Christ in the Cathedral Church in Maribor by the sculptor Joseph Holzinger. Christ on the cross is usually accompanied by God the Father and the Holy Spirit, while the Holy Trinity sometimes appears together with the souls in purgatory as an independent motif (Predgrad, an adapted copy after Guido Reni; Ljubljana). The Confraternities of Jesus, Mary and Joseph for the Souls in Purgatory reminded their members of their purpose, especially through their membership certificates. The membership certificate from Kamnik stands out mainly because of its symbolism of the heart, which was probably influenced by the iconography of the Confraternity of the Sacred Heart of Mary of the Poor Clares in nearby Mekinje, while the membership certificate from Godovič, with its motif of dying, follows, in an artistic sense, the scapular and rosary models. Some saints also appear as patron saints of the dying and of souls in purgatory. Examples include the painting of St Dismas in Ljubljana Cathedral by Giulio Quaglio, the painting in the provost church in Ptuj, attributed to Franz Ignaz Flurer, and the relief by Francesco Robba on the antependium of the altar of St Anthony of Padua in Vransko. The painting of the brotherhood of the Kranj shoemakers’ guild of St Stephen and St Lawrence by Leopold Layer stands out iconographically. However, the largest group of intercessors (Mary, St Anne, St Joseph, St Francis Xavier, St Martin or St Nicholas, St Barbara, St John the Baptist, and St Anthony of Padua) is gathered on the antependium of the Ponikva parish church high altar which was created by Janez Jurij Mersi’s workshop. RESPICE FINEM! ESHATOLOŠKA MOTIVIKA V UMETNOSTI POTRIDENTINSKIH BRATOVŠČIN NA SLOVENSKEM Člani Dizmove bratovščine v polstoletju 1719–1771 – dejanski in potencialni naročniki umetnostnih del Boris Golec Prof. dr. Boris Golec, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, boris.golec@zrc-sazu.si Izvleček: Člani Dizmove bratovščine v polstoletju 1719–1771 – dejanski in potencialni naročniki umetnostnih del 1.01 Izvirni znanstveni članek Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava član- stvo, sprejeto v obdobju med letoma 1719 in 1771, v katerem je v družbo vstopilo 95 članov. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne naročnike umetnostnih del. Razen enega člana, predstojnika cistercijanskega samostana, so bili vsi plemiči, veliko jih je imelo baronski ali grofovski naslov, slaba šestina pa je bila duhovnikov, od beneficiata do knezoškofa. Vsekakor gre pri naboru imen za vidnejši del družbene elite, ki ga je povezovalo več dejavnikov, od verske vneme prek sorodstvenih in družabnih vezi do zavzemanja za kulturo in umetnost. Ključne besede: družba (bratovščina) sv. Dizme, Ljubljana, Kranjska, plemstvo, umetnostna dela, naročništvo umet- nostnih del, biogrami, zapuščinski inventarji, oporoke Abstract: Members of the Noble Society of St Dismas between 1719 and 1771 – Actual and Potential Commissioners of Artworks 1.01 Original scientific article From 1688 to the beginning of the 19th century, the Academia unitorum or the Noble Society of St Dismas brought together primarily aristocrats but also academically educated intellectuals, ecclesiastical notables, and high-ranking officials of Ljubljana in preparation for a happy death and in prayer and celebration of masses for its deceased mem- bers. The present contribution explores the membership admitted between 1719 and 1771 when 95 members joined the Society. The main goal is to provide a brief account of their lives, thus filling a major gap in our knowledge of the 18th-century Carniolan social elite, which, depending on their spiritual orientation, included both the actual and potential commissioners of artworks. All except one member – the prior of the Cistercian monastery – were aristocrats. Many held the title of baron or count, while somewhat less than one sixth of them were priests, ranging from beneficiaries to prince-bishops. The list of names certainly represents a more prominent part of the social elite, brought together by several factors like religious zeal, kinship and social ties, and commitment to culture and art. Keywords: Noble Society (Brotherhood) of St Dismas, Ljubljana, Carniola, nobility, artworks, art patronage, biograms, probate inventories, testaments 167 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 27|1 ∙ 2022, 167–279DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.27.1.04 168 BORIS GOLEC Pri vprašanju naročništva in naročnikov umetnostnih del v osrednjeslovenskem prostoru v dobi zrelega baroka nikakor ni mogoče zaobiti prostovoljnih združenj, ki so mimo utečenih cerkvenih in posvetnih institucij oblikovala ugodno okolje za širjenje idej in ustvarjala umetnikom in umet- nosti naklonjeno družbeno ozračje. Baročna Ljubljana je poznala več tako organiziranih družb, med katerimi gre prvo mesto leta 1693 ustanovljeni Akademiji delavnih (Academia operosorum), znanstveni družbi, ki je približno tri desetletja združevala izobražence, večinoma pravnike, pa tudi teologe in zdravnike, intenzivno delovala v prvi polovici svojega obstoja, okoli leta 1725 pa po smr- ti več svojih najbolj delavnih članov ugasnila.1 V zgodovinski zavesti so v njeni senci ostale druge ljubljanske družbe 18. stoletja,2 med njimi Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratov- ščina sv. Dizme, ki je od leta 1688 v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za po- kojne člane povezovala predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike.3 Dizmova bratovščina, kot jo najpogosteje označujemo, je delovala neprimerno dlje od vseh drugih družb, saj je preživela celo 18. stoletje in obstajala vsaj še na začetku 19. stoletja, ko je imela dvakrat toliko članov kot ob ustanovitvi.4 V dobrih stotih letih se je v njenem članstvu, sprva omejenem na 26 in nato na 51 oseb,5 zvrstilo vsega skupaj 237 dokumentiranih imen, po predvidevanjih pa okoli 250.6 Prispevek obravnava članstvo, sprejeto v obdobju dobrega polstoletja med letoma 1719 in 1771, v katerem je v družbo vstopilo 95 članov. Zgornja letnica 1771 pomeni konec rednega vpisovanja novosprejetih članov v spominsko knjigo bratovščine,7 spodnja, 1719, pa je bila izbrana iz več razlo- gov. Tega leta je umrl prvi tajnik in prizadevni kronist Janez Gregor Dolničar (1655–1719), s čimer se je končal dotedanji princip dokumentiranja članstva in delovanja družbe. Po Dolničarjevi zaslugi 1 Primož SIMONITI, Spremna beseda, Akademske čebele ljubljanskih operozov ali Ustanova, pravila, smoter, imena in simboli nove Akademije, združene pod simbolom čebel v Ljubljani, izročene slovstvenemu svetu z nastopnim go- vorom na prvem javnem zboru, govorjenim veljakom Emone, Ljubljana 1988, str. 79–85. 2 Strnjen pregled delovanja ljubljanskih družb v: Luka VIDMAR, Gesellschaften in Ljubljana im langen 18. Jahr- hundert. An der Grenze zwischen der privaten und der öffentlichen Sphäre, Stadt im Wandel. Europas Südosten im langen 18. Jahrhundert/Towns in Change. Europe’s Southeast in the Long 18th Century (ur. Mathias Beer, Harald Heppner, Ulrike Tischler-Hofer), Berlin 2022 (v tisku). 3 France Martin DOLINAR, Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani, Academia operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar), Ljubljana 1994, 35–38; Marijan SMOLIK, Pregled članstva ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801. 2: Razprave (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 2001, str. 263–275; Ana LAVRIČ, Janez Gregor Dolničar in njegova Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, v: Janez Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2003, str. 27–30. 4 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 274, 268, 269; Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801. 1: Transkripcija besedila, prevod, spremno besedilo (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 2001, str. 332. 5 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 264. 6 Seznam v spominski knjigi ima 195 imen (SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275), seznam članstva iz leta 1801 pa 52 (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332), od katerih je 10 istih kot v spominski knjigi. Ne poznamo imen članov, ki so vstopili med letoma 1771 in 1800 ter bili leta 1801 že pokojni. 7 Za leta 1770 sprejetim Antonom Medardom pl. Wiederkehrjem so vpisali še tri člane, sprejete v letih 1800 in 1801, ter kot zadnjega Antona Leopolda pl. Schildenfelda, sprejetega 12. junija 1771 (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 224, 225). Zdi se, da vpisovanje od konca šestdesetih let ni bilo več dosledno. Na seznamu članov bratov- ščine iz leta 1801 (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332) so namreč na 8. do 10. mestu imena treh članov, ki so to postali glede na zaporedje prejkone pred pl. Wiederkehrjem z zaporedno št. 11, vpisanim v spominsko knjigo z letnico sprejema 1770, v spominski knjigi pa jih ni. Vanjo tudi ni vpisan član z zaporedno št. 4, ki je na seznamu naveden za tremi tedaj še živečimi člani, po spominski knjigi sprejetimi leta 1757, in pred tremi, včlanjenimi leta 1760. 169 ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL imamo za večino umrlih članov precej izčrpne biograme, ki ne vsebujejo samo glavnih življenjskih podatkov, ampak so v njih orisani način njihovega življenja, družinske razmere in zlasti kreposti pokojnih.8 Tako neprimerno bolje poznamo članstvo iz prvih tridesetih let delovanja družbe (1689– 1718), ko je bilo v Dizmovo bratovščino sprejetih 97 oseb. O poznejših članih je iz gradiva bratovšči- ne znanih le nekaj osnovnih podatkov, vsebovanih v vpisih oziroma upodobljenih grbih. Že samo seznam članov, ki ga je leta 2001 objavil Marijan Smolik in ki poleg datuma sprejema vsebuje zgolj ime, poklic, leto ter kraj rojstva in smrti, priča, kako skromno je védenje o drugi stotniji članov. Smolik je, denimo, le za 12 od 95 oseb ali za vsakega osmega člana lahko postregel z letnico tako rojstva kakor smrti, samo za polovico teh (6) pa je ugotovil tudi oba kraja. Za nadaljnjih 26 ali dobro četrtino je poznal leto smrti, a le za 3 med njimi tudi kraj. Prav tako so skromni podatki o poklicih oziroma funkcijah te polovice članstva.9 Glavni namen pričujočega prispevka je ugotoviti identiteto 95 članov, ki so bili v bratovščino sprejeti med letoma 1719 in 1771, in podati kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo za- polnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne naročnike umetnostnih del. Nekate- ra imena so v slovenski kulturni in umetnostni zgodovini zapisana z velikimi črkami, kot denimo kamniški župnik Maksimilijan Leopold pl. Rasp ali ljubljanski škof Sigmund Feliks grof Schratten- bach, druga so manj pomembna, tretja pa morda kljub nemajhnim zaslugam po krivici prezrta. Prispevek je na neki način nadaljevanje v izvirniku in prevodu objavljenih Dolničarjevih bio- gramov članov v kritični objavi družbine spominske knjige in Dolničarjeve konceptne knjige (2001).10 Kot tak se ne ukvarja z vrednotenjem vloge članov bratovščine kot naročnikov umetno- stnih del niti ne temelji na načrtnem zbiranju in analiziranju tovrstnih podatkov.11 Zato pa v nada- ljevanju pri vsakem članu v njegovem biogramu opozarja, ali in kje sta ohranjena njegova oporoka in zapuščinski inventar, dva za umetnostnega zgodovinarja ključna vira. Pri nastajanju kratkih življenjepisov je bilo prednostno vodilo poiskati primarne vire oziroma vire prve roke, še posebej za podatke o rojstvu in smrti, za vse ostalo pa dovolj zanesljive in preverjene podatke, ki temeljijo na takšnih virih. Biogrami so zasnovani po enotnem principu. Vsebujejo posameznikove osebne podatke (rojstvo, poroka, smrt, mašniško posvečenje),12 kratek oris njegovega izvora in socialnega zaledja, pridobitve formalne izobrazbe,13 premoženjskega stanja in udejstvovanja v javnem življe- nju. Pri premoženju je poudarek na zemljiški posesti vključno z lastništvom gradov in dvorcev,14 8 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 263. 9 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270–275. 10 Spominska knjiga 2001 (op. 4). 11 Za več pomembnih podatkov o naročništvu umetnostnih del sem dolžan iskreno zahvalo umetnostnima zgodo- vinarkama dr. Ani Lavrič in dr. Tini Košak. 12 Po možnosti so bili podatki o rojstvu, eni ali več porokah in smrti preverjeni v matičnih knjigah, podatki o posve- čenjih pa v škofijskih ordinacijskih zapisnikih. 13 Temeljni viri za to vprašanje so univerzitetne in šolske matrike. Velika večina obravnavanih oseb je obiskovala ljubljansko jezuitsko gimnazijo, za katero tovrstnih virov nimamo, jih pa v veliki meri nadomeščata rokopisna matrikula jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete ter objava evidenc alumnov in konviktorjev jezuitskega ko- legija. Sistematično so bile pregledane tudi objavljene graške in dunajske matrike, ne pa sočasni, po knjižnicah raztreseni tiskani seznami dijakov in študentov. 14 Monografija Majde Smole, temeljno delo o lastnikih zemljiških gospostev in imenj na Kranjskem (Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982), je bila upoštevana s pridržki. Verodostojna je v glavnem za mlajša obdobja, od nastanka deželne deske, zemljiške knjige za zemljiška gospostva, ki so jo na Kranjskem vodili od druge polovice petdesetih let 18. stoletja. Starejšim podatkom je bolj ali manj mogoče zaupati le, če je avtorica 170 niso pa upoštevane hiše v mestih, razen če je šlo za stavbo, ki jo je dotični lastnik temeljito prezidal. Posameznikovo udejstvovanje v javnem življenju je omejeno na navedbe služb in funkcij. Veliko tovrstnih podatkov je vsebovanih v vpisih in grbih članov Dizmove bratovščine v spominski knjigi, pri čemer je treba upoštevati, da ne sovpadajo nujno s časom včlanitve v družbo, ampak so pogosto poznejšega datuma. Z vidika naročništva umetnostnih del so bili pregledani testamenti in zapuščinski inventarji članov bratovščine, shranjeni v dveh zbirkah Deželnega sodišča v Ljubljani v Arhivu Republike Slovenije. Gre za zadnje volje 49 oporočiteljev in inventarje zapuščin 64 članov.15 Pri tem je nujno treba poudariti, da ni šlo za sistematično prečesavanje z očmi umetnostnega zgodovinarja, ampak je bil namen podati informacijo o ohranjenosti in hraniščih obeh vrst virov, ki lahko umetnostno- zgodovinski stroki služi kot kažipot. Zlasti oporoke so se v tem pogledu pokazale kot manj upora- ben in zelo malopoveden vir. Nihče od oporočiteljev ni namreč svojih oporočnih volil pospremil s kakšnim izrecnim naročilom, ki bi ga lahko povezali z naročništvom. Volila niso bila namenska, ampak zelo splošna, z navedbo prejemnikov in denarnih vrednosti. V zapuščinskih inventarjih je o naročenih umetnostnih delih mogoče sklepati zlasti pri slikah in cerkvenem ornatu (za grajske kapele). Ugotavljanje, katera dela so bila naročena in ne kupljena, je mogoče praktično samo pri portretih družinskih članov. Da je bil naročnik resnično dotični pokojni član Dizmove bratovščine in ne kdo drug iz njegovega rodu, smemo z gotovostjo trditi le za portrete njega samega in najožje družine, zlasti soprog članov bratovščine. V nadaljevanju so v biografske prikaze vključeni vsi por- treti družinskih članov, omenjani v zapuščinskih inventarjih. Avtorstvo umetnostnih del ni v in- ventarjih navedeno pri nobenem portretu in je v popisih zapuščin tudi sicer velika izjema.16 Zelo zanimivo je spoznanje, da sta se od 49 oporočiteljev samo dva v svoji zadnji volji spomni- la tudi Dizmove bratovščine, oba s skromnim volilom.17 Sigmund Pavel grof Thurn-Valsassina ji je leta 1752 namenil 20 goldinarjev,18 Franc Ksaver Raab pl. Rabenheim pa šest let pozneje 12,19 čeprav so nekateri obdarovali številne druge bratovščine in družbe, kot denimo leta 1759 Franc Bernard grof Lamberg.20 Nič manj ne preseneča, da si je samo eden izbral počivališče v leta 1709 zgrajeni citirala primarni vir o menjavi lastništva (pogodbo), sicer pa so zelo pogosto napačni, ker je na podlagi lapidarnih navedb delala prenagle sklepe, zlasti iz regestov listin v zapuščinskih inventarjih. V celoti je prezrla temeljni vir o lastnikih za čas pred sredo 18. stoletja – imenjsko knjigo, davčno evidenco, ki sega do prve polovice 16. stoletja. Največja pomanjkljivost kranjske imenjske knjige je bilo vpisovanje lastniških sprememb z zamudo, vendar zgo- dovine zemljiških gospostev brez nje preprosto ni. 15 Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani; AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani. Poleg inventarjev v navedeni zbirki je bil v obravnavo pri- tegnjen še inventar duhovnika Volfganga Antona barona Egkha, shranjen v fondu kranjskega deželnega vicedoma (gl. biogram št. 28 (125)). 16 V inventarju Janeza Ignaca barona Apfaltrerja (1702–1765), graščaka na Grmačah pri Litiji, najdemo, denimo, podatek, da je 9 votivnih slik, ocenjenih vsaka na 30 krajcarjev, delo dunajske akademije (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-81, 13. 11. 1765, pag. 16). Za domačo umetnost je veliko zanimivejši podatek o neki Almanachovi krajinski sliki v zapuščinskem inventarju ljubljanske- ga gradiščana Sigfrida Bonaventure pl. Werthenthala (1687–1738) (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 124, fasc. L, W-93, 24. 3. 1738, str. 39). 17 Tretji, Anton Medard pl. Wiederkehr, je v oporoki leta 1804 samo omenil bratovščino v zvezi z njenimi obveznost- mi ob njegovi smrti, ni pa ji ničesar zapustil (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-W-117, 15. 5. 1804). 18 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-T-14, 3. 6. 1752. 19 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-R-59, 20. 4. 1758. 20 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-L-32, 10. 7. 1759. BORIS GOLEC 171 kripti sv. Dizme v stolnici,21 in sicer Franc Anton baron Schmidthoffen (1767),22 za katerega je po- trjeno, da so ga tam naslednje leto dejansko tudi pokopali.23 Morda so v družbino kripto položili še koga, za katerega izvemo iz mrliške matice samo to, da je bil pokopan v kripti stolnice oziroma v stolnici, sicer pa so obravnavani člani Dizmove bratovščine pri pokopih dajali prednost svojim rodbinskim grobnicam oziroma skupnim kriptam, kjer so že počivali njihovi bližnji. Na področju naročništva umetnostnih del povezuje člane bratovščine njena spominska knji- ga, iluminiran kodeks z vpisnimi listi članov, znan pod več imeni, predvsem kot Dizmova kronika. Nastajal je dobrih sto let, skozi tri generacije do leta 1801, in je izkaz upoštevanja vrednega minia- turnega slikarstva. Album simboličnih in alegoričnih ilustracij je po namenu sicer enovit, sesta- vljen pa iz heterogenih, zlasti v drugi polovici slikarsko zelo individualno občutenih listov. Med podpisanimi in nepodpisanimi miniaturisti zavzema osrednje mesto Simon Tadej Volbenk Graho- var (1710–1774), s katerim je okoli leta 1740 zapela docela drugačna umetnostna beseda.24 Življenjepisi članov Dizmove bratovščine, sprejetih med letoma 1719 in 1771 Št. 1 (98)25 Jurič, Adam Sigfrid, baron (1683–1741), sprejet 16. julija 171926 – zemljiški gospod. Bil je zet Janeza Vajkarda Valvasorja, a svojega tasta najbrž nikoli v življenju ni srečal, saj je polihistor umrl, ko je bilo Adamu Sigfridu deset let. Izviral je iz leta 1569 poplemenitenega rodu uskoškega poveljnika, povzdignjenega leta 1634 v baronski stan.27 Rodil se je 26. decembra 1683 v dvorcu Struga pri Novem mestu staršema Volfu Frideriku in Juditi Tereziji, rojeni grofici Barbo pl. Waxenstein.28 Ljubljansko jezuitsko gimnazijo je končal leta 1699,29 ko v Ljubljani še ni bilo višjih študijev, nadaljevanje šolanja v Gradcu pa ga očitno ni zanimalo.30 Oženil se je mlad, pri 20 letih, 2. februarja 1704 na Gracarjevem turnu s Frančiško Katarino pl. Valvasor, hčerjo polihistorja Janeza Vajkarda in njegove druge žene Ane Maksimile, rojene pl. Zetschker.31 Prav tako je še mlad, pri 24 letih, leta 1707 kot edini sin prevzel Strugo za šest let prej umrlim očetom in jo obdržal do smrti.32 21 O kripti: SMOLIK 2001 (op. 3), str. 263–264. 22 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-S-117, 12. 8. 1767. 23 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 293. 24 Emilijan CEVC, Iluminirani kodeks ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, Spominska knjiga 2001 (op. 3), str. 67–79. Objava emblemov: Jože KASTELIC, Emblemi v ikonografskem ogledalu, Spominska knjiga 2001 (op. 3), str. 115–261. 25 Prva številka pomeni zaporedno številko tega seznama, druga, v oklepaju, pa zaporedje v spominski knjigi po seznamu v: SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 26 Datumi sprejema so povzeti po objavljenem seznamu članov (SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275), razen če je bila ugotovljena napaka. Pri članih brez navedbe datuma je čas sprejema določen glede na zaporedje datiranih vpisov. 27 Miha PREINFALK, Plemiške rodbine na Slovenskem. 16. stoletje. 1: Od Barbov do Zetschkerjev, Ljubljana 2016 (Blagoslovljeni in prekleti, 5), str. 148. 28 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 162–163. Krstna knjiga župnije Šentjernej iz tega časa je izgubljena. 29 Po kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je bil leta 1698 vpisan na poetiki, leta 1699 pa na retoriki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 436, 439). 30 Prim. Johann ANDRITSCH, Die Matrikeln der Universität Graz. 3: 1663–1710, Graz 1987. 31 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 156, 163. 32 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 68r. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 172 Ostajal je tipičen podeželski plemič, ki živi daleč od deželne prestolnice in ne posega po javnih funkcijah. Tako ni postal niti prisednik kranjskega ograjnega sodišča.33 V spominski knjigi Dizmo- ve bratovščine je suhoparno naveden samo kot gospod na Strugi in Starem Gutenbergu.34 V skoraj štiridesetih letih zakonskega življenja tudi ni dobil otrok, čeprav je svoj zakon v oporoki opisal kot harmoničen in složen.35 Umrl je v 58. letu 3. septembra 1741 in bil pokopan v frančiškanskem sa- mostanu v Novem mestu.36 Čeprav je iz dedovanja izključil sorodnike, je vdova leta 1743 prepustila Strugo sinu njegovega bratranca Karlu Ignacu baronu Juriču iz druge, radeljske rodbinske veje,37 ki je bil od leta 1747 tudi sam član Dizmove bratovščine.38 Št. 2 (99) Rasp, Janez Adam, grof (1684/85–1748), sprejet 2. oktobra 1719 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča, stanovski poverjenik. Izviral je iz ene starejših plemiških rodbin na Kranjskem, ki je imela kranjsko deželanstvo od začetka 16. stoletja, njena prva posest v deželi pa je bil Osterberg, po katerem sta se imenovali dve glavni rodbinski liniji.39 Janez Adam, sin Janeza Ludvika in Terezije, rojene (Peer) pl. Pernburg, je pripadal krumperški veji Raspov, katere začetnik je bil njegov oče, gospodar Krumperka, ki je ne- upravičeno uporabljal baronski naslov in z vztrajnostjo leta 1708 dosegel pri cesarju nič manj kot povzdignitev v grofovski stan.40 Otroci so se mu rojevali v Ljubljani in na Krumperku, ravno za drugorojenega Janeza Adama, čigar rojstvo gre postavljati v leto 1684 ali 1685, pa ne vemo, ali je bil rojen kje drugje ali je vpis njegovega krsta v ljubljanski oziroma dobski krstni matici pomotoma izostal.41 Šolal se je na ljubljanski jezuitski gimnaziji, ki jo je zaključil leta 170042 in šolanje nadalje- val na višjih jezuitskih študijih v Gradcu, kjer ga leta 1702 najdemo na logiki.43 Pri dobrih tridesetih letih je leta 1715 iz očetovih rok prevzel gospostvo Krumperk44 in se 15. maja istega leta poročil v Kamniku z Marijo Ano Fürnpfeil pl. Pfeilheimb iz družine leta 1635 poplemenitenega škofjelo- škega gospoščinskega upravitelja. Nevestina mati je izvirala iz starološke veje Raspov, tako da sta 33 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 34 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 138, 139. 35 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 156. 36 Njegove smrti ni v mrliških maticah župnij Šentjernej in Novo mesto Kapitelj, ampak je znana samo iz sekun- darnih virov (Boris GOLEC, Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom, Ljubljana 2015 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 11), str. 377, op. 1621). O pokopu: GOLEC 2015 (op. 36), str. 378. Prim. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 163. Ohranjena je njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II- I-11, 9. 8. 1741). 37 GOLEC 2015 (op. 36), str. 377; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 156. 38 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 272, 273. 39 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 195–198. 40 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 205–206. Prim. Boris GOLEC, Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare ne- znanke v novi luči (2. del), Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 61/2, 2013, str. 258. 41 GOLEC 2013 (op. 40), str. 207, 220. 42 Leta 1699 ga najdemo v petem, poetičnem razredu, leta 1700 pa je v kongregacijski knjigi navedeno, da lanski petošolci obiskujejo šesti, retorični razred (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 439, 445). 43 ANDRITSCH 1987 (op. 30), str. 167. 44 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 207. V kranjski imenjski knjigi je bil prenos lastništva vknjižen šele leta 1724 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 147v). BORIS GOLEC 173 se s to poroko spet združili obe Raspovi rodbinski liniji.45 Zakonca sta imela trinajst otrok, večino- ma rojenih v Ljubljani in deloma na Krumperku.46 V javnem življenju je bil grof Janez Adam manj opažen od svojega prodornega očeta. 29. mar- ca 1718 so ga sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča,47 nekaj časa pa je bil tudi stano- vski poverjenik.48 Umrl je 10. marca 1748 v Ljubljani, kjer so ga pokopali v avguštinskem samosta- nu (eremitov);49 po mrliški matici mu je bilo 64 let.50 Med slikami v njegovi zapuščini na Krumperku je z njegovim naročništvom mogoče posredno povezati portret (contrafé) grofovske rodbine Rasp.51 Istega leta kot Janez Adam je vstopil v Dizmovo bratovščino njegov daljni sorodnik duhovnik Maksimilijan Leopold pl. Rasp, za njim pa je bil član tudi sin Janez Nepomuk (član še 1801).52 Št. 3 (100) Werthenthal, Sigfrid Bonaventura, pl. (1687–1738), sprejet 9. oktobra 1719 – stanovski cestni nad- zornik, deželni vojni komisar na Gorenjskem, gradiščan na ljubljanskem gradu. O njem je znanega malo, še posebej ker rodbina najbrž ni izhajala s Kranjskega in v deželi tudi ni pognala korenin. Njegovo rojstvo je bilo mogoče izslediti s pomočjo podatka v mrliški matici, da mu je bilo ob smrti 51 let,53 in podatka o službovanju njegovega očeta v Gradcu (1691).54 Krščen je bil 19. julija 1687 kot sin Janeza Jurija (Johanna Georga) Werthenthala, dvornega mojstra kneza Eggenberga in cesarskega tajnega svetnika, ter Marije Magdalene.55 Oče je kot cesarski tajni svetnik dobil plemiški naslov 15. aprila 1692,56 ko je bilo Sigfridu Bonaventuri pet let. Deset let prej, leta 1682, se je staršema v Ljubljani rodila hči.57 Kljub vmesnemu službovanju v Gradcu je oče ostal 45 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 207, 220. O Fürnpfeilih pl. Pfeilheimbih gl. Karl Friedrich von FRANK, Standes- erhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich öster- reichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 2: F–J, Senftenegg 1970, str. 53; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 96–108. 46 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 220–221. 47 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 48 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 208. 49 Navedbe avguštincev v mrliških matičnih knjigah se praviloma nanašajo na starejši eremitski, ne na diskalceatski samostan s cerkvijo. Gre za današnjo frančiškansko cerkev in samostan na Prešernovem trgu. Kadar je šlo za samostan diskalceatov, bosonogih avguštincev na Ajdovščini, je to v viru praviloma izrecno poudarjeno. 50 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 101. Prim. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 220. Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Ljubljani in na Krumperku (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 98, fasc. XXXXI, R-81, 26. 4. 1748, 28. 4. 1748). 51 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 98, fasc. XXXXI, R-81, 28. 4. 1748, pag. 26. 52 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270, 271; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: PREIN- FALK 2016 (op. 27), str. 322–323. 53 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 17. 54 Ludwig SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Der Adel in den Matriken der Stadt Graz, Graz 1909, str. 90. 55 Diözesanarchiv Graz-Seckau (DAG), Altmatriken, Graz Hl. Blut, Taufbuch X, 1682–1694, pag. 502. 56 Karl Friedrich von FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels- -Lexikon« 1823–1918. 5: Si–Z, Senftenegg 1974, str. 207. 57 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1678–1686, pag. 137. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 174 povezan s Kranjsko in leta 1690 dobil kranjsko deželanstvo.58 Naslednje leto se je zakoncema rodila hči, in sicer v Gradcu, kjer je oče, tedaj že poplemeniten, še vedno služboval kot dvorni mojster knezov Eggenbergov,59 najmlajši sin pa je bil leta 1695 spet rojen v Ljubljani.60 Oče Ja- nez Jurij je umrl v kranjski prestolnici kot sta- novski nastanitveni (kvartirni) mojster leta 1714, eno leto pred ženo.61 Rodbina v deželi si- cer ni imela zemljiške posesti ne v tej generaciji ne v naslednji.62 Sigfrid Bonaventura se po vsem sodeč vsaj v višjih razredih gimnazije ni šolal ne pri lju- bljanskih ne pri graških jezuitih, pogrešamo pa ga tudi med dunajskimi študenti.63 V kranjski prestolnici ga srečamo že kot družinskega oče- ta. Leta 1715 se mu je rodil sin v zakonu s Fran- čiško Terezijo, rojeno baronico Verguz,64 ki je izhajala iz zelo podobnega družinskega okolja, iz leta 1698 pobaronjene rodbine vojaškega uslužbenca (Mustermeister) v Hrvaški in Mor- ski krajini.65 Zakonca se nista poročila v Ljubljani in se jima tu ni rodil noben drug otrok.66 V spominsko knjigo Dizmove bratovščine se je pl. Werthenthal ob sprejemu leta 1719 lastno- ročno vpisal kot stanovski nastanitveni (kvartirni) mojster in deželni vojaški vicekomisar za Go- renjsko.67 Umrl je pri 51 letih 19. marca 1738 in bil pokopan pri ljubljanskih frančiškanih.68 V zapu- ščinskem inventarju je naveden kot stanovski cestni nadzornik, deželni vojni komisar na Gorenjskem in gradiščan na ljubljanskem gradu.69 58 Ludwig SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Görz 1905, str. 501. 59 SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1909 (op. 54), str. 90. 60 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692–1699, pag. 76. Očetovo ime je v krstni matici pomotoma navedeno kot Ferdinand. 61 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735, pag. 214, 227. Očetov poklic je razviden iz zapu- ščinskega inventarja (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 124, fasc. L, W-brez št., 10. 10. 1714). 62 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). 63 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; ANDRITSCH 1987 (op. 30); Kurt MÜHLBERGER, Walter SCHU- STER, Die Matrikel der Universität Wien. 6: 1689/90–1714/15, Wien-Köln-Weimar 1993; Kurt MÜHLBERGER, Die Matrikel der Universität Wien. 7: 1715/16–1745/46, Wien-München 2011. 64 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1712–1722, pag. 150. 65 FRANK 1974 (op. 56), str. 153. 66 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718, Ind R 1692–1740. 67 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 138, 139. 68 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 17. Frančiškanski samostan s cerkvijo je stal na današnjem Vodnikovem trgu. 69 Ohranjena sta njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II-W-45, 10. 3. 1. Valentin Metzinger: portret Maksimilijana Leopolda pl. Raspa, okoli 1739, župnijski urad Šmartno v Tuhinju BORIS GOLEC 175 Št. 4 (101) Rasp, Maks (Maksimilijan) Leopold, pl. (1673–1742),70 sprejet 14. novembra 1719 – duhovnik, doktor teologije, župnik v Kamniku (sl. 1). Izhajal je iz starološke veje Raspov in bil verjetno njen zadnji moški potomec.71 Rodil se je v Škofji Loki, kjer so ga krstili 19. novembra 167372 kot sina izobraženega očeta Janeza Jurija pl. Ra- spa, ki ni bil več graščak, a je imel na Loškem še vedno kar nekaj posesti, in Marije Lucije, rojene Kunst, hčere ljubljanskega župana.73 Jezuitsko gimnazijo je obiskoval v Ljubljani,74 filozofijo v Gradcu,75 prejel 19. septembra 1693 nižje kleriške redove v Ljubljani in takoj nato postal gojenec Germanika v Rimu, kar je ostal ves čas študija do leta 1697. V Rimu je prejel tudi mašniško posvečenje, bil imatrikuliran na Sapienzi kot klerik dunajske škofije, doktorat iz teologije pa je dosegel 2. septembra 1697 kot duhovnik oglejske škofije. Naslednji dve leti je z namenom, da si izpopolni izobrazbo, bival na Dunaju in po raznih drugih evropskih mestih. Potem ko se je leta 1699 vrnil na Kranjsko, je naslednje leto dobil mesto župnika v Kamniku, kar je ostal do smrti 42 let pozneje. Večino časa je opravljal tudi službo arhi- diakona za Gorenjsko.76 Na Kranjskem je bil ves čas med vodilnimi izobraženci in od članov Dizmove bratovščine predzadnji, ki je postal tudi član Akademije operozov (1702). Z vsestransko izobrazbo je združeval solidno umetnostno prizadevanje v smislu visokega baroka, s tem ko je podpiral domače stavbeni- ke, vodilne slikarje in kvalitetne obrtnike kamniških cehov. Znatno premoženje, ki mu je bilo na voljo po izumrli rodbini loških Raspov, je uporabil za zidavo, predelavo in umetnostno opravo cerkva v Kamniku in okolici. Bil je tudi med prvimi pobudniki in gmotnimi podporniki gradnje nove ljubljanske stolnice. Podobno žilavo delavnost je razvil na področju splošnega izobraževanja. Prosvetno delo je vezal z intenzivno versko vnemo, kjer je bil sam najboljši zgled prizadevnosti in je tako užival veliko spoštovanje. Svojo bogato knjižnico je zapustil kartuziji Bistra, a je slednjič pristala v kostanjeviški cisterci. Na lastno željo so ga pokopali v novozgrajeni župnijski cerkvi na kamniški Šutni, kjer mu je prijatelj grof Sigmund Gallenberg postavil spominsko ploščo z grbom.77 Umrl je 12. decembra 1742 v starosti 69 let in bil položen k večnemu počitku dva dni pozneje.78 Danes je eden redkih plemičev iz slovenskega prostora, po katerem se imenuje ulica in ki ima do- prsni kip, oboje v Kamniku.79 1738) in inventar zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljublja- ni, šk. 124, fasc. L, W-93, 24. 3. 1738). Med slikami je popisana tudi neka Almanachova krajinska slika (pag. 39). 70 O njem gl. Rudolf ANDREJKA, Maks MIKLAVČIČ, Rasp Maksimilijan Leopold, Slovenski biografski leksikon, 3/9, Ljubljana 1960, str. 34–35. 71 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 217–218. 72 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1663–1683, fol. 101v. 73 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 216–217, 225. 74 Kot študent je bil leta 1689 ceremoniar kongregacije Marije Vnebovzete, leta 1690 pa v zadnjem, retoričnem ra- zredu (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 378, 387). 75 V graški univerzitetni matriki ga leta 1691 najdemo na logiki (ANDRISCH 1987, str. 121). 76 ANDREJKA, MIKLAVČIČ 1960 (op. 70), str. 34. 77 ANDREJKA, MIKLAVČIČ 1960 (op. 70), str. 34. O Raspu in novi kamniški župnijski cerkvi: Marko LESAR, Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku. Umetnostna in kulturnozgodovinska predstavitev, Kamnik 2001, str. 15–37. 78 NŠAL, ŽA Kamnik, M 1731–1747, fol. 78r–78v. V mrliški knjigi je daljši pokojnikov biogram. Ohranjena je nje- gova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II-R-40, 11. 12. 1742). 79 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 218. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL Istega leta kot on je postal član Dizmove bratovščine njegov daljni sorodnik Janez Adam grof Rasp in nato še Janez Nepomuk (član še 1801), sin omenjenega sorodnika.80 Št. 5 (102) Apfaltrer, Janez Sigfrid, baron (1696–1764), sprejet 26. junija 1721 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Janez Sigfrid baron Apfaltrer je izviral iz stare kranjske plemiške rodbine, ki je pridobila baronski naslov leta 1672.81 Rodil se je v Kamniku, kjer je bil krščen 8. julija 1696 kot Janez Sigfrid Anton, sin Volfganga (Volfa) Herbarda barona Apfaltrerja in Izabele, rojene grofice Barbo pl. Waxenstein.82 Leta 1711 ga zasledimo v zadnjem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije, na reto- riki.83 Med prisednike kranjskega ograjnega sodišča je bil sprejet 1. julija 1719,84 oženil pa se je z Ano Marijo Henriko (Henrieto) grofico Barbo pl. Waxenstein 5. septembra 1722 na gradu Pod- sreda.85 V dvajsetih in tridesetih letih 18. stoletja je živel v Ljubljani, kjer se mu je v zakonu z Barbovo, dedinjo gospostva Podsreda,86 rodilo sedem otrok,87 trije pa v tridesetih letih v Črnem Potoku.88 Zemljiški gospod je postal leta 1722, ko mu je oče izročil gospostvo Črni Potok pri Li- tiji, kupljeno leta 1704, ter imenje broda čez Savo pri Šentjakobu.89 Leta 1738 je za 20.000 goldi- narjev kupil gospostvo Kieselstein z istoimenskim dvorcem v Kranju, ki ga je tako kot Črni Potok za njim podedovala vdova Henrieta.90 Umrl je star 68 let v Kranju, kjer so ga pokopali 27. oktobra 1764, po oporočni želji pri župnijski cerkvi kraja smrti.91 80 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270, 271; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: PREIN- FALK 2016 (op. 27), str. 322–323. 81 Johann Baptist WITTING, Steiermärkischer Adel, Neustadt an der Aisch 19792 (= Die Wappen des Adels in Salz- burg, Steiermark und Tirol; J. Siebmacher,s großes Wappenbuch, 28), stp. 65–68; Karl Friedrich von FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 1: A–E, Senftenegg 1967, str. 26. 82 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1685–1699, fol. 141r. 83 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 530. 84 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 85 Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM), Matične knjige, Podsreda, P 1687–1770, s. p.; Miha PREINFALK, Ple- miške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1: Od Billichgrätzov so Zanettijev, Ljubljana 2014 (Blagoslovljeni in prekleti, 4), str. 41. 86 Franc LAZARINI, Zgodovina rodbine Lazarini. Kronika, dokumenti, genealogija, komentarji, zgodbe, Ljubljana 2013, str. 237. 87 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 10–12. Prim. SCHIVIZ VON SCHI- VIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 64, 66, 68, 69, 71, 76, 78. 88 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, R 1719–1737, fol. 89r, 98r, 117r. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZ- HOFFEN 1905 (op. 58), str. 331. 89 SMOLE 1982 (op. 14), str. 124. Kot lastnik tega očetovega imenja se Janez Sigfrid pojavi v kranjski imenjski knjigi leta 1730, prepis nanj pa je bil izveden šele leta 1750 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 127r). 90 SMOLE 1982 (op. 14), str. 215. V kranjski imenjski knjigi te posesti ni najti (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756)). 91 NŠAL, ŽA Kranj, Matične knjige, M 1733–1771, pag. 178. Ohranjena sta njegova oporoka, ki sta jo na Kiesel- steinu 8. marca 1762 napisala skupaj z ženo Henrieto (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-35, 8. 3. 1762), in inventar zapuščine v Črnem Potoku (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih BORIS GOLEC 176 177 Iz rodbine Apfaltrer sta pred njim postala člana Dizmove bratovščine dva barona Apfaltrerja, njegov oče Volf Herbard (1716) in Janez Gotfrid (1718), za njim pa njegova brata Franc Karel (1725) in Sigmund Ferdinand (1725 ali 1726) ter Jožef Leopold (1740), Janez Ignac (1741), Ferdinand (1752), Feliks (član še 1801, naveden brez imena), Vencelj (član še 1801), Anton (član še 1801) in Ernest (član še 1801).92 Št. 6 (103) Posarelli, Janez Jožef Anton, baron (1679–1726), sprejet 23. oktobra 1721 – zemljiški gospod. Bil je sin Janeza Herbarda pl. Posarellija in Ane Elizabete, rojene baronice Valvasor, rojen v Ljubljani, kjer so ga krstili 22. marca 1679.93 Njegova rodbina je prišla na Kranjsko konec 16. stole- tja, pridobila plemstvo in deželanstvo in imela od leta 1647 v lasti gospostvo Volčji Potok.94 Janez Jožef Anton je pri petih letih izgubil očeta, mati pa je zanj in za njegovega brata Bernardina Valeri- jana 31. maja 1689, ko mu je bilo deset let, izposlovala dedni baronski naslov.95 Ni izpričano, a vendarle je precej verjetno, da je obiskoval gimnazijo pri ljubljanskih jezuitih, nato pa je morda odšel na višje študije v Gradec.96 Kaže, da ga javno življenje ni posebej zanimalo. Tudi med prise- dniki kranjskega ograjnega sodišča ga ne najdemo.97 Janez Jožef Anton je postal gospodar Volčjega Potoka leta 170198 in se 2. julija istega leta v Lju- bljani poročil z Marijo Terezijo baronico Moscon.99 Otroci so se mu najprej rojevali v Ljubljani, nato v Kranju.100 Umrl je pri 47 letih 21. septembra 1726 v dvorcu Jablje v lasti njegove žene, poko- pali pa so ga v ljubljanski frančiškanski cerkvi.101 Z naročništvom umetnostnih del je v Posarellijevi zapuščini v Ljubljani mogoče ne po sred - no povezati njegov in ženin portret (contrafe), posredno pa portreta »starega gospoda barona inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-79, 12. 1. 1764). 92 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 93 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1678–1686, pag. 25. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 26. 94 Johann Baptist WITTING, Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels, Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesell- schaft »Adler«, n. F. 5, 1895, str. 238–239; SMOLE 1982 (op. 14), str. 536; GOLEC 2015 (op. 36), str. 64–67. 95 Karl Friedrich von FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels- -Lexikon« 1823–1918. 3: K–N, Senftenegg 1972, str. 100. Boris GOLEC, Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare neznanke v novi luči (1. del), Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 61/1, 2013, str. 59. 96 Ni ga najti med člani jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r) kot tudi ne med alumni in konviktorji (Ljubljanski klasiki 1563–1965, Ljubljana 1999). Morda je identičen z baronom Posarellijem, ki je brez osebnega imena leta 1697 naveden med graškimi študenti logike (ANDRITSCH 1987 (op. 30), str. 144). 97 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 98 SMOLE 1982 (op. 14), str. 536. Prepis lastništva v imenjski knjigi je sledil leta 1707 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 167r, 167v). 99 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718, fol. 100v. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOF- FEN 1905 (op. 58), str. 154. 100 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1750, pag. 194–196; NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1700–1710, fol. 145v–146r; R 1710–1727, fol. 3v, 23v, 49r. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 41, 43, 405. 101 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735, pag. 290. O lastništvu Jabelj: SMOLE 1982 (op. 14), str. 196. Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 85, fasc. XXXVI, P-94, 23. 11. 1726). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 178 Posarellija« in žene ter sumarno navedenih pet portretov članov Posarellijeve družine.102 V Dizmovo bratovščino sta bila za njim sprejeta še Anton Franc Jožef baron Posarelli (1732) in njegov sin Vajkard (član še 1801) iz druge rodbinske veje.103 Št. 7 (104) Prešeren, Janez Krstnik, od 1724 pl. Heldenfeld (1680–1746),104 sprejet 14. maja 1721 – doktor prava, pisar ograjnega sodišča. Bil je kmečkega rodu, nečak ljubljanskega prošta Janeza Krstnika Prešerna (1656–1704), prve- ga predsednika Akademije operozov,105 rojen v Hrašah staršema Juriju in Mariji Prešeren in krščen 6. julija 1680 v Radovljici.106 Vseh šest razredov ljubljanske jezuitske gimnazije (1688–1694) je izpri- čan kot alumen Thalerjeve ustanove za revne študente,107 v Ljubljani pa je poslušal tudi kazuistiko, in sicer kot Lenkovičev alumen (1697 in 1698).108 Neznano kje je študiral pravo in najpozneje leta 1715 doktoriral.109 Stric Janez Jurij Prešeren, od leta 1695 član Dizmove bratovščine,110 sicer pa ra- dovljiški upravitelj, mu je leta 1716 zapustil lepo premoženje, iz katerega so se črpala sredstva za Prešernovo ustanovo (alumnat).111 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je Janez Krstnik nave- den kot doktor obojega prava in zapriseženi pisar kranjskega ograjnega sodišča.112 Slednje je bil tudi, ko je 10. junija 1724 dobil plemiški naslov »von Heldenfeld«,113 in morda še ob smrti, glede na to, da je služba navedena tako v njegovem zapuščinskem inventarju114 kot v mrliški matici.115 Nikoli ni postal zemljiški gospod, ampak je premogel samo posestvo v Vodicah in hišo v Lju- bljani. Zaradi samovoljnega upravljanja Prešernove ustanove, od katere je imela koristi le njegova družina, je prišel v sodni spor s škofijskim generalnim vikarjem, ki se je končal že po njegovi smr- ti. Janez Krstnik Prešeren se je poročil dvakrat, prvič 9. maja 1710 z Marijo Elizabeto pl. Schwitzen, 102 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 85, fasc. XXXVI, P-94, 23. 11. 1726, pag. 75, 76. 103 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih gl. Johann Baptist WITTING, Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels, Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adler«, n. F. 4, 1894, str. 239. 104 O njem gl. Alfonz GSPAN, Prešeren, Slovenski biografski leksikon, 2/8, Ljubljana 1952, str. 503–505; Miha PREIN- FALK, Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. stoletje. 1: Od Andriollija do Zorna, Ljubljana 2013 (Blagoslovljeni in prekleti, 3), str. 115–117, 123. 105 O njem gl. Alfonz GSPAN, Prešeren Janez Krstnik, Slovenski biografski leksikon, 2/8, Ljubljana 1952, str. 564–566. 106 NŠAL, ŽA Radovljica, Matične knjige, R 1680–1689, fol. 5. O sorodstvenih zvezah s proštom Prešernom: GSPAN 1952 (op. 104), str. 503. 107 Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96), str. 119, 120, 221, 122, 124, 125, 128. Po kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je bil leta 1693 na poetiki, 1694 pa na retoriki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 412, 417). 108 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 433; Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96), str. 133. 109 GSPAN 1952 (op. 104), str. 504. 110 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268, 269. 111 GSPAN 1952 (op. 104), str. 504. 112 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 138, 139. 113 Karl Friedrich von FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels- -Lexikon« 1823–1918. 4: O–Sh, Senftenegg 1973, str. 110. 114 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 87, fasc. XXXVI, P-119, 11. 5. 1746, pag. 3. 115 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 82. BORIS GOLEC 179 vdovo dr. Purgerja, in drugič 25. novembra 1734 v Ljubljani z vdovo Marijo Lavrencijo pl. Schluder- bach, rojeno pl. Batai, vdovo po članu Dizmove bratovščine Janezu Jožefu pl. Schluderbachu (gl. št. 21). V prvem zakonu je imel sedem otrok, od katerih sta dva sinova postala odvetnika.116 Umrl je 19. aprila 1746 v 66. letu v Ljubljani in našel zadnje počivališče v avguštinski cerkvi.117 Št. 8 (105) Ottheim, Janez Jožef, baron (1695–1752), sprejet 16. junija 1721 – zemljiški gospod, vicepredstoj- nik Dizmove bratovščine. Izhajal je iz leta 1626 poplemenitene ljubljanske meščanske rodbine Otto pl. Rosenpichl.118 Oče Janez Krištof Otto, prisednik kranjskega ograjnega sodišča, je 17. aprila 1690 prejel dedni baronski naslov »von Ottheim«.119 Janez Jožef se je rodil v Ljubljani kot njegov najmlajši otrok v zakonu z Marijo Frančiško pl. Schlangenburg in bil krščen 5. februarja 1695.120 V rodni Ljubljani je končal jezuitsko gimnazijo (1710) in obiskoval višje študije (1711).121 O njegovem javnem udejstvovanju ni poročil, razen da je bil vicepredstojnik, podpredsednik Dizmove bratovščine.122 Kaže, da je živel bolj odmaknjeno življenje, deloma v Ljubljani in deloma na Portnerjevem imenju pri Igu, ki ga je leta 1710 podedoval po očetu.123 Sočasno podedovani urad Matena pri Igu je že leta 1718 prodal.124 Ob smrti leta 1752 ni več premogel zemljiške posesti.125 Poročen je bil z Marijo Ano Raab pl. Raben- heim.126 Umrl je v 58. letu starosti 15. julija 1752 na Igu, pokopali so ga pri ljubljanskih avguštin- cih.127 Člana Dizmove bratovščine sta bila tudi njegov oče Janez Krištof (od 1690) in starejši brat Ja- nez Krištof, ljubljanski kanonik (od 1737).128 116 GSPAN 1952 (op. 104), str. 504–505; PREINFALK 2013 (op. 104), str. 117–118, 123. Ne prve ne druge poroke ni v ljubljanski poročni matici (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1717, P 1718–1745). V njego- vem zapuščinskem inventarju sta popisani dve poročni pogodbi, prva sklenjena 9. maja 1710 brez navedbe kraja in druga 18. novembra 1734 v Ljubljani; prva razkriva, čigava vdova je bila nevesta, druga pa nevestin dekliški priimek (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 87, fasc. XXXVI, P-119, 11. 5. 1746, pag. 37, 53). 117 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 82. Ohranjen je inventar njegove zapuščine, datiran 11. maja 1746 v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 87, fasc. XXXVI, P-119, 11. 5. 1746). 118 Anton KOBLAR, Ljubljančani 17. stoletja, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 10, 1900, str. 214; FRANK 1973 (op. 113), str. 22. 119 FRANK 1973 (op. 113), str. 22. 120 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692–1699, pag. 73. 121 Leta 1710 ga srečamo na retoriki, 1711 pa na logiki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 513, 519). 122 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 142, 143. 123 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 203v. 124 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 517r; SMOLE 1982 (op. 14), str. 283. 125 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 78, fasc. XXXIX, O-18, 25. 8. 1752, pag. 4. 126 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 78, fasc. XXXIX, O-18, 25. 8. 1752, pag. 3. 127 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635–1770, pag. 144. Ohranjen je inventar njegove zapuščine, datiran 25. avgusta 1752 v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 78, fasc. XXXIX, O-18, 25. 8. 1752). 128 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 180 Št. 9 (106) Oblak pl. Wolkensperg, Janez Franc (pogo- steje Franc Janez) (1663–1723), sprejet 26. juni- ja 1722 – zemljiški gospod. Rodil se je 10. januarja 1663 v Škofji Loki še kot neplemič očetu Marku Oblaku, trgovcu in poznejšemu mestnemu sodniku, in materi Katarini, rojeni Skerpin, hčeri mestnega sodni- ka.129 O njegovem šolanju ni podatkov. Če je kdaj obiskoval ljubljansko gimnazijo, ni prišel do zadnjih dveh razredov, ko so študente spre- jemali v jezuitsko kongregacijo Marije Vnebov- zete.130 Ko mu je bilo 25 let, je bil oče 4. julija 1688 povzdignjen v dedni plemiški stan s pre- dikatom »Wolkensperg und Ziegelfest«. Janez Franc se je kmalu zatem, 29. junija 1690, oženil s Škofjeločanko Marijo Terezijo pl. Zanetti, hčerjo priseljenega poplemenitenega italijan- skega trgovca, s katero je imel šest otrok. Vse življenje je ostal navezan na rodno Škofjo Loko, v katere predmestju je njegov oče leta 1696 ku- pil Apfaltrerjev dvorec Puštal, kjer so Oblaki pl. Wolkenspergi gospodarili in živeli vse do za- četka 21. stoletja. Po očetu Marku, umrlem leta 1709, je poleg Puštala podedoval gospostvo Po- stojna, ki ga je leta 1722 prodal dvorni komori. Janez Franc je postal član Dizmove bratovščine šele pri 59 letih, sočasno z zetom dr. Janezom Ludvikom pl. Qualizo. Umrl je že čez dobro leto, 16. avgusta 1723 v Puštalu.131 Oblak pl. Wolkensperg je dal zgraditi cerkev sv. Križa na Hribcu nad Puštalom kot javno zu- nanjo kapelo, potem ko naj bi dovoljenje zanjo dobil leta 1711 (sl. 2). Pozneje so Wolkenspergi iz škofjeloške župnijske cerkve preselili tja tudi svojo rodbinsko grobnico.132 Pol leta po njegovi smrti je bil v Dizmovo bratovščino sprejet njegov sin Franc Anton (1724).133 129 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 192, 201. V škofjeloških krstnih maticah je ravno v tem času krajša vrzel. 130 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r. 131 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 195, 200–202. Škofjeloška mrliška matica iz tega časa ni ohranjena. O Zanettijih: PREINFALK 2014 (op. 85), str. 206–210. O posesti: ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662– 1756), fol. 21r (vloženi listi), 547r; SMOLE 1982 (op. 14), str. 379, 397–398. 132 Blaž RESMAN, »Podpisi« svetnih naročnikov na sakralnih umetninah, Profano v sakralnem. Študije o vizualizu- aciji posvetnih teženj in motivov v sakralni umetnosti (ur. Mija Oter Gorenčič), Ljubljana 2019, str. 139. 133 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 146, 147. 2. Frančiškanska rezbarska delavnica: veliki oltar, okoli 1718, Puštal pri Škofji Loki, podružnična cerkev sv. Križa na Hribcu BORIS GOLEC 181 Št. 10 (107) Qualiza, Janez Ludvik, pl. (1684–1738), sprejet 26. junija 1722 – doktor medicine, deželni proto- medik. Drugače kot njegov tast Janez Franc Oblak pl. Wolkensperg se je Janez Ludvik Qualiza že rodil kot plemič. Njegov ded Nikolaj Qualiza (Hvalica), hišni učitelj knezov Portia in pozneje kranjski deželan, je bil povzdignjen v dedni plemiški stan leta 1642. Oče Janez Pavel, rojeni Ljubljančan (1651–1715), je tako kot pozneje sin postal doktor medicine in deželni protomedik, študiral je v Padovi in se leta 1678 poročil z Ljubljančanko Rozino Wiederkehr pl. Wiederspach. Janez Ludvik je bil rojen v Ljubljani kot njun tretji otrok, krščen 19. avgusta 1684. Družina je živela v leta 1705 kupljeni hiši na Bregu.134 V letih 1699 in 1700 najdemo Janeza Ludvika v zadnjih dveh razredih ljubljanske jezuitske gimnazije.135 Kje je študiral medicino, ni znano.136 Nikoli ni bil zemljiški go- spod, ampak je po materi podedoval samo majhno desetino.137 Člani Dizmove bratovščine so postali trije člani družine Qualiza: oče Janez Pavel, njen pod- predsednik, že ob ustanovitvi (1689), brat Jožef Ignac leta 1709, Janez Ludvik pa razmeroma pozno, šele leta 1722 skupaj s tastom Janezom Francem Oblakom pl. Wolkenspergom.138 Brata Qualiza sta se oba poročila s sestrama Oblak pl. Wolkensperg iz Škofje Loke. Janez Ludvik se je poročil 4. julija 1720 v Škofji Loki z Marijo Frančiško, s katero ni imel otrok.139 Prav tako ni premogel zemljiške posesti.140 Umrl je 31. julija 1738 v Ljubljani za kapjo, star 54 let, pokopali pa so ga pri avguštincih.141 Št. 11 (108) Wollwiz, Lovrenc Danijel, pl. (1692–1746), sprejet 27. junija 1722 – deželni svetnik, prisednik ograjnega sodišča. Rodil se je v ljubljanski meščanski družini Vulovic (Bulovic) očetu Lovrencu in materi Kata- rini ter bil krščen 13. februarja 1692.142 Pri njegovih štirih letih je bil oče Lovrenc, adjunkt knjigo- vodstva kranjskih deželnih stanov, 4. januarja 1696 poplemeniten v pl. Wollwitza.143 Leta 1700 je Lovrenc pl. Wollwitz postal tudi član Dizmove bratovščine.144 Lovrenca Danijela srečujemo v letih od 1707 do 1710 na ljubljanski jezuitski gimnaziji in višjih jezuitskih študijih,145 29. marca 1718 pa so ga sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča.146 Najpozneje leta 1716 se je poročil s 134 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1678–1686, pag. 279; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 116–120. 135 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 439, 443. 136 V dunajskih univerzitetnih matrikah njegovega imena ne najdemo (MÜHLBERGER, SCHUSTER 1993 (op. 63); MÜHLBERGER 2011 (op. 63)). 137 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 291, 23 (vloženi listi). 138 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 139 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 116–120. V škofjeloški poročni matici manjka list z vpisom njune poroke (NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, P 1683–1736). 140 Prim. ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756); SMOLE 1982 (op. 14). 141 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 21. Prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 120. 142 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1686–1692, pag. 174. 143 ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 9, Wallwiz, 4. 1. 1696. Prim. FRANK 1967 (op. 81), str. 142. 144 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 170, 171. 145 Leta 1707 je bil vpisan na retoriki, 1708 na logiki, 1709 na fiziki in 1710 na metafiziki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 480, 490, 503, 512). 146 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 182 Suzano Felicito pl. Schmidthoffen iz dve generaciji prej (1667) poplemenitene družine,147 s katero je imel osem v Ljubljani rojenih otrok.148 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot deželni svetnik cesarskega veličanstva in prisednik obeh pravd ograjnega sodišča.149 Wollwitzeva rodbinska posest je bilo sicer gospostvo Strmol pri Cerkljah na Gorenjskem, ki ga je na podlagi iz- terjave leta 1702 pridobil oče Lovrenc, preden je naslednje leto kupil še mengeški Novi grad. Lo- vrenc Danijel je oboje podedoval leta 1714 in obdržal do smrti.150 Prehodno sta bila v njegovih ro- kah tudi dvorca Hotemež in Selo pri Radečah, ki ju je podedoval po Mariji Ani pl. Čečker in ju leta 1745 prodal.151 Umrl je za kapjo 5. junija 1746 v svojem dvorcu Strmol (sl. 3), star 54 let. Ob smrti je označen kot prisednik ograjnega sodišča in (stanovski) nadzornik cest.152 Iz rodbine Wollwiz je bil član Dizmove bratovščine tudi njegov brat Franc Anton (od 1731).153 Št. 12 (109) Erberg, Volf Adam, baron (1693–1754),154 sprejet 30. avgusta 1723 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča, okrožni glavar v Novem mestu. Izviral je iz kranjske mitničarske rodbine, katere dve veji sta bili poplemeniteni v letih 1665 in 1668.155 Rodil se je Janezu Adamu pl. Erbergu in Ani Uršuli, rojeni Pettenegg, v Kočevju, kjer so ga 21. 147 FRANK 1972 (op. 95), str. 23. Poroke ni v ljubljanski poročni matici (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718). 148 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 28–37; Ind R 1741–1791, pag. 19. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 58, 61, 63, 68, 74, 80. 149 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 132, 143. O Schmidthoffnih gl. FRANK 1972 (op. 95), str. 23. 150 SMOLE 1982 (op. 14), str. 290, 468. V kranjski imenjski knjigi je bilo to imenje preneseno na Lovrenca Danijela leta 1724 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 16r (vloženi listi)). 151 SMOLE 1982 (op. 14), str. 185, 433. 152 NŠAL, ŽA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, M 1702–1759, s. p., 5. 6. 1746. Ohranjen je njegov zapuščinski inventar s popisom zapuščine v Ljubljani in na Strmolu (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 125, fasc. LI, W-101, 7. 7. 1746, 18. 7. 1746). 153 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 154 O njem: Joža GLONAR, Erberg, Slovenski biografski leksikon, 1/1, Ljubljana 1925, str. 160. 155 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 39, 44. Prim. Ema UMEK, Erbergi in dolski arhiv, Ljubljana 1991–1992 (Publikacije 3. Grad Strmol, veduta v Valvasorjevi Topografiji Kranjske BORIS GOLEC 183 decembra 1693 krstili kot Adama Volfganga.156 Oče Janez Adam, doktor prava in od leta 1698 višji prejemnik naklade v Ljubljani, je imel tam samo hišo, a so ga leta 1700 vseeno sprejeli med kranjske deželane. Ko pa sta z bratom Janezom Danijelom leta 1711 postala lastnika vsak polovice gospostva Tržič, sta 16. junija 1714 dobila dedni baronski naslov.157 Janez Danijel, stric Volfa Adama, je v deželi opravljal pomembne funkcije in bil med drugim drugi predsednik Dizmove bratovščine.158 Volf Adam je v Ljubljani končal jezuitsko gimnazijo (1708) in višje študije (1711),159 študiral pa naj bi tudi v Salzburgu.160 Zatem je nekaj časa kot spremljevalec grofa Jožefa Lotarja Königsecka potoval po Franciji.161 29. marca 1718 so ga sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča.162 Poročil se je 20. julija 1724 v Ljubljani z Marijo Ano Cecilijo grofico Engelshaus, rojeno Ljubljan- čanko, hčerjo grofa Janeza Erazma, s katero nista imela otrok.163 Za očetom je leta 1744 prevzel manjšo posest Stara Loka, ki jo je ta kupil leta 1706.164 Ob ustanovitvi političnih okrožij leta 1748 je Volf Adam pri 55 letih postal prvi okrožni glavar za Dolenjsko v Novem mestu. F. A. Breckerfeld zanj pravi, da je bil ponosen in silovit mož, vendar ne posebno vnet za delo.165 Umrl je v začetku maja 1754, star 61 let, in bil 7. maja pokopan v novomeški frančiškanski cerkvi.166 Njegov dedič je postal brat Anton Gotard, novomeški prošt in prav tako član Dizmove bratovščine, ki je umrl leta 1755 (gl. št. 33). Istega leta so Staro Loko prodali na dražbi.167 Od slik v zapuščinskem inventarju je z njegovim naročništvom mogoče povezati štiri potrtre- te (dva njegova in dva ženina), popisane v Ljubljani.168 Poleg Volfa Adama so postali člani Dizmove bratovščine naslednji Erbergi: stric Franc Jakob pl. Erberg (1689), njen prvi podpredsednik, stric Janez Danijel (1689), njen drugi predsednik, oče Janez Adam (1700), bratranec Franc Mihael (1709), brat baron Anton Gotard (1734), bratranec ba- ron Janez Benjamin (1736), mrzli nečak baron Volf Danijel (1761) in baron Jožef (Kalasanc), sin slednjega (član še 1801).169 Arhiva Republike Slovenije. Inventarji. Graščinski arhivi, 5), str. 13. 156 NŠAL, ŽA Kočevje, Matične knjige, R 1683–1695, fol. 146. Prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 54. 157 FRANK 1967 (op. 81), str. 280; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 39, 43. Prim. UMEK 1991–1992 (op. 155), str. 13. O posesti: SMOLE 1982 (op. 14), str. 505. 158 UMEK 1991–1992 (op. 155), str. 14. Prim. Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 32–35. 159 Leta 1707 je bil vpisan na poetiko, 1708 na retoriko, 1710 na fiziko in 1711 na metafiziko (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, str. 480, 492, 512, 519). 160 GLONAR 1925 (op. 154). 161 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 45. 162 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 163 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 54. Znan je datum v Ljubljani sklenjene poročne pogodbe, poroke pa v ljubljanski poročni matici ni (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745). 164 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 206. Majda Smole je očeta in sina združila v Volfa Adama (SMOLE 1982 (op. 14), str. 458). 165 Ivan VRHOVEC, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 125. 166 V novomeški mrliški matici je 7. maj 1754 naveden kot datum pokopa, ne smrti (Kapiteljski arhiv Novo mesto (KANM), Novo mesto Kapitelj, Matične knjige, M 1752–1769, fol. 8). Prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 54. Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Novem mestu in Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventar- jev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 24, fasc. XIII, E-34, 15. 5. 1754, 1. 7. 1754). 167 SMOLE 1982 (op. 14), str. 458. 168 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 24, fasc. XIII, E-34, 1. 7. 1754, pag. 48, 52). 169 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 184 Št. 13 (110) Siberau, Volfgang Andrej Konrad, pl. (1688–1766), sprejet 9. januarja 1724 – deželni svetnik. Rodil se je očetu Juriju Marku Siberju in materi Mariji Ani, rojeni Boltar, v Ljubljani, kjer so ga krstili 16. novembra 1688.170 Oče Jurij Marko je bil povzdignjen v pl. Siberaua (von Syberau) 25. avgusta 1674 kot sodni sel na Kranjskem.171 Volfgang Andrej je v Ljubljani končal jezuitsko gimna- zijo (1705) in višje študije (1708).172 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot deželni svetnik cesarskega veličanstva.173 Poročil se je najpozneje leta 1722 z Marijo Terezijo Jožefo Grös- sing, ki mu je v njegovem rodnem mestu rodila šest otrok.174 Očitno ni nikoli postal zemljiški gospod,175 ampak je ostal mestni plemič. Umrl je 31. maja 1766 v Ljubljani, star 78 let, in bil poko- pan v avguštinski cerkvi.176 V njegovi zapuščini je od slik mogoče povezati z naročništvom umetnostnih del njegov por- tret v pozlačenem okvirju.177 Št. 14 (111) Wolkensperg, Franc Anton, pl., od 1753 baron (1700–1764), sprejet 15. januarja 1724 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Franc Anton (Oblak) pl. Wolkensperg se je rodil 14. januarja 1700 v Škofji Loki, in sicer v me- stu, ne v družinskem dvorcu Puštal, ter bil naslednji dan krščen kot sin Janeza Franca Oblaka pl. Wolkensperga in Marije Terezije, rojene pl. Zanetti.178 Jezuitsko gimnazijo in višje študije je obisko- val v Ljubljani,179 preden je pri 22 letih 12. januarja 1722 postal prisednik kranjskega ograjnega 170 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1686–1692, pag. 71. O materinem dekliškem priimku KOBLAR 1900 (op. 118), str. 228. 171 FRANK 1974 (op. 56), str. 82. 172 Leta 1705 je bil vpisan na poetiki kot Volfgang Konrad, 1706 na retoriki kot Volfgang, 1707 na logiki kot Volfgang Konrad, 1707 na fiziki kot Volfgang in 1708 na metafiziki kot Andrej Syberau (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 454, 466, 470, 479, 491). 173 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 142, 143. 174 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 265, 268, 271, 274, 276; ŽA Ljubljana Sv. Peter, Matične knjige, Ind R 1721–1746, fol. 77v. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 66, 69, 72, 73, 256. 175 Prim. ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). V njegovem zapuščinskem in- ventarju je popisan le ženin vinograd na Vipavskem (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 109, fasc. XXXIV, S-184, 1. 9. 1766, pag. 102). Tudi njegov oče je premogel samo majhno desetino (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 4 (vloženi listi)), mati pa t. i. Siber- jevo pristavo pri samostanu bosonogih avguštincev (SMOLE 1982 (op. 14), str. 476). 176 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 278. Ohranjen je inventar njegove zapuščine, popisane v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 109, fasc. XXXIV, S-184, 1. 9. 1766). 177 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 109, fasc. XXXIV, S-184, 1. 9. 1766, pag. 16. 178 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1688–1703, fol. 163v. Datum rojstva po: PREINFALK 2014 (op. 85), str. 202. 179 Leta 1715 ga najdemo na poetiki, 1716 na retoriki, 1717 na logiki, 1718 na fiziki, na metafiziki pa ne več (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 548, 550, 553, 558). V graški matriki ga ni (Johann ANDRITSCH, Die Matrikeln der Universität Graz. 4: 1711–1765, Graz 2002). BORIS GOLEC 185 sodišča.180 Po očetovi smrti je leta 1723 podedoval dvorec Puštal,181 nato pa precej povečal svojo zemljiško posest. Najprej je leta 1728 od grofa Lamberga prejel v fevd gospostvo Lebek s pridruže- nimi Ponovičami pri Litiji, ki ju je leta 1744 prodal bratu Janezu Antonu,182 od istega pa leta 1755 kupil bližnji dvorec Ribče183 in sklenil kupno pogodbo za Kališe pri Selcih.184 Poročil se je dvakrat, prvič 5. junija 1724 v Ljubljani z Marijo Suzano Schweiger pl. Lerchenfeld, in drugič 10. novembra 1753 v Škofji Loki z Marijo Rozalijo Kajdaš, prav tako doma iz Puštala. V obeh zakonih skupaj je imel štiri otroke, od tega v prvem zakonu samo sina naslednika.185 Razširitev rodbinske posesti v Zasavje je bila eden od razlogov, da je Franc Anton zaprosil za baronski naslov in ga 14. avgusta 1753 tudi dobil.186 Manj uspešen je bil pri gospodarjenju s puštal- skim gospostvom, ki je zato leta 1756 prešlo pod sekvester ter bilo tedaj v celoti popisano in ocenje- no. Dolgove mu je zaradi številnih kupčij zapustil pokojni oče Janez Franc. Očitno je bil sekverster začasen, saj je Puštal ostal v njegovi in rodbinski lasti.187 Baron Franc Anton je umrl 9. januarja 1764 v Puštalu, star 64 let.188 Od slik v zapuščini je z njegovim naročništvom pogojno mogoče povezati štiri družinske slike,189 kolikor jih niso naročili že njegovi predhodniki. V Dizmovo bratovščino je bil leta 1722 sprejet njegov oče Janez Franc, med letoma 1742 in 1747 pa še mlajši brat Janez Anton.190 Št. 15 (112) Apfaltrer, Franc Karel, baron (1703–1761/62), sprejet 29. oktobra 1725 – zemljiški gospod. Franc Karel baron Apfaltrer se je rodil v stari kranjski plemiški rodbini, ki se je od leta 1672 ponašala z baronskim naslovom.191 Bil je mlajši sin Volfa Herbarda barona Apfaltrerja, od leta 1716 180 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 181 SMOLE 1982 (op. 14), str. 399. 182 Prenos lastništva z grofa Ursini-Blagaja ima v kranjski imenjski knjigi letnico 1732 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 21 (vloženi listi)). Po Majdi Smole naj bi Lebek s Ponovičami prodal bratu šele leta 1755 (SMOLE 1982 (op. 14) str. 255, 377), v resnici pa je šlo za leto 1744, o čemer priča kranjska imenjska knjiga (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 21 (vloženi listi)). Obenem je bratu prodal še neko majhno imenje, ki je bilo prej del gospostva Svibno (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 549r). 183 SMOLE 1982 (op. 14), str. 420. 184 SMOLE 1982 (op. 14), str. 208. 185 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745, pag. 98; ŽA Škofja Loka, Matične knjige, P 1736– 1771, pag. 133; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 202. Miha Preinfalk navaja v drugem zakonu tri otroke (PREIN- FALK 2014 (op. 85), str. 204), vendar v škofjeloški krstni matici najdemo samo hčer Frančiško Ksaverijo Rozalijo, rojeno 27. novembra 1754 (NŠAL, ŽA Škofja Loka, R 1748–1758, pag. 241). 186 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 192, 196–197. 187 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 197. 188 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 202. Škofjeloška mrliška matica iz tega časa je izgubljena. Wolkenspergova za- puščina v Puštalu je bila popisana trikrat: 16. avgusta 1756, 9. februarja 1764 in 9. februarja 1769 (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 126, fasc. LI, W-118). 189 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 126, fasc. LI, W-118, 16. 8. 1756, pag. 22. 190 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 191 FRANK 1967 (op. 81), str. 26; WITTING 1979 (op. 81), stp. 65–68. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 186 člana Dizmove bratovščine,192 in Ane Izabele, rojene grofice Barbo. Iz neznanega razloga se je rodil v dvorcu Dragomelj ob Pšati in bil krščen v Mengšu 9. avgusta 1703.193 Morda je bil dvorec tedaj v rokah njegovih staršev, medtem ko je rodbina njegove matere gospostvo Dragomelj nekaj let prej prodala.194 Leta 1704 je oče kupil dvorec Črni Potok pri Litiji195 in leta 1710 gospostvo Črnelo pri Domžalah, ki ga je Franc Karel podedoval po očetovi smrti leta 1723.196 Apfaltrerjev rod je sicer od leta 1670, začenši z njegovim dedom Ferdinandom Ernestom, gospodaril na bližnjem Brdu pri Lu- kovici.197 Franc Karel je v Ljubljani končal samo šestletno jezuitsko gimnazijo (1719), kot kaže, pa ne tudi višjih študijev.198 Poročil se je 4. julija 1727 na Ortneku pri Ribnici z Ano Marijo, hčerjo tamkajšnjega graščaka Janeza Jurija Gotfrida grofa Schwaba pl. Lichtenberga,199 ki mu je na Črne- lem rodila ducat otrok.200 Ni znano, da bi se kje posebej udejstvoval in tudi gospodaril ni najbolje. Zaradi zadolženosti je bilo Črnelo namreč leta 1762 prodano na dražbi.201 Franc Karel baron Apfal- trer je umrl nekaj mesecev prej, nedolgo pred 6. februarjem 1762, ko so na Črnelem popisali njego- vo zapuščino.202 Iz rodbine Apfaltrer so pred njim postali člani Dizmove bratovščine trije baroni Apfaltrerji, njegov oče Volf Herbard (1716) in Janez Gotfrid (1718) ter brat Janez Sigfrid (1721), za njim pa brat Sigmund Ferdinand (1725 ali 1726), Jožef Leopold (1740), Janez Ignac (1741), Ferdinand (1752), Fe- liks (član še 1801, naveden brez imena), Vencelj, sin Franca Karla (član še 1801), Anton (član še 1801) in Ernest (član še 1801).203 Št. 16 (113) Apfaltrer, Sigmund Ferdinand, baron (1700–1756), sprejet leta 1725 ali 1726 – zemljiški gospod. Bil je starejši brat Franca Karla in sin Volfa Herbarda barona Apfaltrerja in Ane Izabele, rojene grofice Barbo, rojen 13. in krščen 17. oktobra 1700 v Kamniku.204 Ko je bil star tri leta, je oče leta 1703 po svojem očetu podedoval gospostvo Brdo pri Lukovici,205 leta 1710 pa v bližini kupil Raspova 192 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270, 271. 193 NŠAL, ŽA Mengeš, Matične knjige, R 1695–1707, fol. 125r. Prim. WITTING 1979 (op. 81), stp. 70. 194 SMOLE 1982 (op. 14), str. 138. 195 SMOLE 1982 (op. 14), str. 124. 196 SMOLE 1982 (op. 14), str. 121. 197 SMOLE 1982 (op. 14), str. 102. 198 Leta 1718 ga najdemo na poetiki in 1719 na retoriki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 560, 574). 199 WITTING 1979 (op. 81), stp. 69–70. Poroka ni vpisana v ribniško poročno matico (NŠAL, ŽA Ribnica, Matične knjige, P 1717–1740). O grofih Lichtenbergih na Ortneku gl. SMOLE 1982 (op. 14), str. 335. 200 Ivan VRHOVNIK, Plemenitniki v dobovskih farnih maticah, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 9, 1899, str. 81. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 411. 201 SMOLE 1982 (op. 14), str. 121. 202 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. III, A-72, 6. 2. 1762, 30. 6. 1762. Njegova smrt ni vpisana ne v Ljubljani ne v Dobu (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, M 1735–1770; ŽA Dob, Matične knjige, M 1749–1772). Po Wittingu naj bi preminil 4. julija 1762 v Mengšu (WITTING 1979 (op. 81), stp. 69), kar je vsekakor prepozno. V mengeški mrliški matici njegove smrti ni (NŠAL, ŽA Mengeš, Matične knjige, M 1745–1762). 203 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 204 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1700–1710, fol. 10v. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 405. 205 SMOLE 1982 (op. 14), str. 102. BORIS GOLEC 187 dvorca Češenik in Črnelo.206 Leta 1716 je oče Volfgang Herbard kot prvi iz Apfaltrerjevega rodu postal član Dizmove bratovščine.207 Sigmund Ferdinand je leta 1717 končal ljubljansko jezuitsko gimnazijo in nadaljeval študij v Ljubljani vsaj še eno leto na logiki (1719).208 Po leta 1723 umrlem očetu je prevzel gospostvo Češenik pri Domžalah in ga leta 1737 prodal za 22.000 goldinarjev.209 25. julija 1724 se je v Dolu pri Ljublja- ni oženil z Ivano Elizabeto, hčerjo Janeza Adama barona Erberga, člana Dizmove bratovščine od leta 1700,210 ki mu je na Črnelem rodila sina, nato pa v Ljubljani še šest otrok.211 V Dizmovo bratov- ščino je bil sprejet bodisi sočasno z bratom Francem Karlom bodisi malo za njim, potem ko je malo prej (1723) umrl njun oče Volf Herbard, prav tako njen član (od 1716).212 Med prisednike ograjnega sodišča so ga sprejeli razmeroma pozno, šele 17. junija 1733.213 Umrl je 26. maja 1756 v Ljubljani, star 56 let, pokopali pa so ga dva dni pozneje v Marijini cerkvi na Brdu pri Lukovici.214 Poleg njega je bilo v Dizmovo bratovščino sprejetih še enajst Apfaltrerjev (gl. pri št. 5).215 Št. 17 (114) Wallensperg, Mihael Jožef, pl. (1695–1769), sprejet 10. januarja 1726 – zemljiški gospod, deželni svetnik, prisednik ograjnega sodišča. Rodil se je še kot neplemič, kot sin Jožefa Wallicha, doktorja obojega prava, in Marije Ane, ter bil krščen 3. septembra 1695 v Ljubljani.216 Oče Mihael Jožef, deželni svetnik na Kranjskem, je 31. avgusta 1699, ko je bilo sinu štiri leta, dobil plemiški naslov »von Wallensperg«.217 V drugih virih je oče imenovan Janez Jožef in je kot tak leta 1700 postal tudi član Dizmove bratovščine.218 Mihael Jožef je v rodnem mestu končal jezuitsko gimnazijo (1711) in višje študije (1714).219 Zanimivo je, da 206 SMOLE 1982 (op. 14), str. 114, 120. 207 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 170, 171. 208 Leta 1716 je bil vpisan na poetiki, 1717 na retoriki in 1719 na logiki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 550, 553, 574). 209 SMOLE 1982 (op. 14), str. 114. V kranjski imenjski knjigi prenosa tega lastništva ni najti (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks knj. 6 (1662–1756)). 210 NŠAL, ŽA Dol pri Ljubljani, Matične knjige, P 1685–1773, fol. 49v. O članstvu Janeza Adama barona Erberga v Dizmovi bratovščini: SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270, 271. 211 NŠAL, ŽA Dob, Matične knjige, Ind R 1607–1784, fol. 1v. Prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 10–12; VRHOVNIK 1899 (op. 200), str. 80. Leta 1754 je kot vdovec z otroki stanoval v Ljubljani v Gasperinijevi hiši na Bregu (Ljubljanske družine v 18. stoletju (ur. Lovro Šturm), Celje-Ljubljana 2018, str. 50). 212 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 213 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 214 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 178; ŽA Dob, Matične knjige, M 1749–1772, fol. 33v. Prim. VRHOVNIK 1899 (op. 200), str. 82. Njegovo in ženino zapuščino so popisali v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. III, A-61, 2. 6. 1756, 3. 9. 1757). Ohranjena je njegova oporoka, napisana v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Lju- bljani, III-A-26, 22. 5. 1756). 215 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 216 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692–1699, pag. 94. Prim. KOBLAR 1900 (op. 118), str. 235. 217 FRANK 1974 (op. 56), str. 182. 218 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 101, 111. 219 Leta 1711 je bil v razredu retorike, 1712 na logiki in 1714 na metafiziki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 520, 530, 545). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 188 je prisednik ograjnega sodišča postal šele dobri dve desetletji pozneje, 27. januarja 1736.220 V spo- minski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot deželni svetnik cesarskega veličanstva in prise- dnik kranjskega ograjnega sodišča.221 Po leta 1725 umrlem očetu je podedoval posest Kompolje pri Muljavi, ki jo je leta 1734 zamenjal s Francem Jakobom pl. Schmidhoffnom za gospostvo Trebnje.222 Družino si je ustvaril, ko se je ustalil kot zemljiški gospod in se 1. julija 1726 v Ljubljani oženil z Ljubljančanko Elizabeto Cecilijo, hčerjo Jošta Jožefa pl. Kušlana.223 Starejši otroci zakoncev Wal- lensperg so se rodili v Ljubljani, mlajši pa v Trebnjem,224 kjer je ovdoveli Jožef Mihael tudi umrl, star 74 let. Pokopali so ga 11. oktobra 1769 na pokopališču pri trebanjski župnijski cerkvi.225 Z naročni- štvom umetnostnih del je med slikami v njegovi zapuščini v Trebnjem mogoče povezati vsaj neka- tere od skupno sedmih sumarno navedenih družinskih portretov.226 Št. 18 (115) Gallenfels, Jožef Anton, baron (1697–1729), sprejet 24. avgusta 1726 – nekdanji častnik. Izviral je iz rodu baronov Gallenfelsov, ustanoviteljev gospostva Golnik,227 ki so baronski na- slov pridobili poldrugo leto pred njegovim rojstvom, 12. decembra 1695.228 Njegov oče Janez Dani- jel je bil že druga generacija zakupnikov briksenskega škofijskega gospostva Bled,229 pozneje kranj- ski glavni stanovski prejemnik in stanovski poverjenik, poročen z Marijo Agnes pl. Moor.230 Anton Jožef se je rodil na blejskem gradu in bil krščen 27. maja 1697.231 Ob poroki leta 1726 je sicer naveden kot Ljubljančan.232 V Ljubljani je končal jezuitsko gimnazijo (1712) in obiskoval prva dva od treh razredov višjih študijev (1713 in 1714),233 nato pa najbrž takoj vstopil v vojsko. V kamniški mrliški matici je namreč naveden kot nekdanji stotnik pešpolka grofa Gvida Stahremberga.234 Komajda mu je še uspelo zasnovati družino z Marijo Regino, hčerjo pokojnega Janeza Ludvika pl. Hohenwarta, 220 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 221 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 146, 147. 222 SMOLE 1982 (op. 14), str. 229, 502. Leta 1727 je s Karlom Jožefom pl. Adlersfeldom sklenil poravnavo za Knežijo pri Litiji (SMOLE 1982 (op. 14), str. 229), vendar ni šlo za lastništvo, ampak za skrbniške zadeve njegovega očeta Janeza Jožefa (Boris GOLEC, Rodbina Graffenweger in njena vloga v življenju Janeza Vajkarda Valvasorja, Kroni- ka. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 63/2, 2015, str. 266). 223 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745, pag. 121. Prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 99. O Kušlanih gl. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 91–101. 224 SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 69, 421. Prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 34–35. 225 NŠAL, ŽA Trebnje, Matične knjige, M 1753–1769, fol. 89r. Ohranjen je njegov zapuščinski inventar s popisom zapuščine v Trebnjem in Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 127, fasc. LI, W-145, 30. 10. 1769, 20. 11. 1769). 226 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 127, fasc. LI, W-145, 30. 10. 1769, pag. 21. 227 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 87, Gallenfels; SMOLE 1982 (op. 14), str. 155. 228 FRANK 1970 (op. 45), str. 66. 229 Peter RIBNIKAR, Slovenske podložniške prisege patrimonialnega sodišča Bled, Ljubljana 1976, str. 13. 230 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 87, Gallenfels. 231 NŠAL, ŽA Bled, Matične knjige, R 1683–1707, fol. 102v–103r. 232 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, P 1712–1744, pag. 99. 233 Leta 1711 je bil študent poetike, 1712 retorike, 1713 logike in 1714 fizike (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 520, 530, 539, 545). 234 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1707–1731, pag. 118. BORIS GOLEC 189 lastnika posesti Zaprice pri Kamniku, s katero se je poročil 17. junija 1726 v Kamniku.235 Lastnica Zapric je bila njegova žena,236 ki mu je rodila dva sinova,237 že dobra tri leta po poroki pa ovdovela. Jožef Anton je po navedbah v mrliški matični knjigi umrl nenadne smrti »na svoji posesti« Godič pri Kamniku 2. septembra 1729, star 32 let, in bil pokopan v Hohenwartovo grobnico pri oltarju sv. Janeza Krstnika v kamniški župnijski cerkvi.238 Med slikami, popisanimi v njegovi zapuščini v Ljubljani, je z naročništvom umetnostnih del mogoče povezati samo pokojnikov portret.239 Član Dizmove bratovščine je bil od leta 1711 njegov oče Janez Danijel, že po njegovi smrti je leta 1732 postal član tudi mlajši brat Andrej Evzebij, kot zadnji pa je izpričan bratov sin Ignac (član še 1801).240 Št. 19 (116) Valvasor, Franc Adam, baron (ok. 1680–1747), sprejet 23. septembra 1726 – zemljiški gospod. Rodil se je okoli leta 1680 v očetovem dvorcu Zavrh pri Svibnem kot sin barona Adama Sigfri- da in Marije Ane, rojene baronice Moscon. Odraščal je na Mediji, Valvasorjevem matičnem gradu, ki ga je oče leta 1683 zamenjal za Zavrh z drugo rodbinsko vejo.241 Na ljubljanski jezuitski gimna- ziji ga srečujemo do šestega, zadnjega razreda (1699).242 Po lastnih besedah je končal študij in poto- vanja. Leta 1707 je postal edini lastnik Medije, potem ko se je 8. junija 1705 prvič oženil, najverje- tneje v Motniku, z Regino Frančiško baronico Apfaltrer, hčerjo Jurija Sigmunda barona Apfaltrerja z Motnika in njegove žene Regine Sidonije, rojene pl. Samburg. Močno zadolženi vdo- vec, gospodar s hipotekami obremenjene Medije, se je vnovič poročil malo po 20. maju 1718, bržčas na Jesenicah, tokrat z Uršulo Frančiško Marijo pl. Segalla. Druga žena mu po pedigreju ni segala niti do kolen, saj se je rodila še kot hči kmečkega svobodnika s Sorškega polja, leta 1705 popleme- nitenega Matevža Režena, zato pa je v hišo prinesla odrešilno dediščino, brez katere bi bila Medija za Valvasorje skoraj gotovo izgubljena. Franc Adam je bil pasiven ne le kot gospodar, ampak malo opažen tudi v javnem življenju, saj za razliko od očeta Adama Sigfrida ni nikoli postal prisednik ograjnega sodišča, spodletela pa mu je tudi kandidatura za mesto praporščaka v deželni konjenici (1726). Živel in umrl je na Mediji, kjer so ga 6. julija 1747 pokopali v grajski kapeli, po navedbi v mrliški matici starega 67 let.243 235 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, P 1712–1744, pag. 99. 236 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 104r. 237 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1727–1738, fol. 10v, 39v. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 406. 238 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1707–1731, pag. 117–118. Ohranjen je inventar njegove zapuščine, popi- sane na Zapricah in v najeti hiši v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 36, fasc. XVIII, G-83, 30. 9. 1729). 239 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 36, fasc. XVIII, G-83, 30. 9. 1729, pag. 9. 240 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih gl. ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 142, Gallenfels. 241 GOLEC 2015 (op. 36), str. 132–133, 143. Krstna matica župnije Svibno iz tega časa je izgubljena. 242 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je leta 1698 naveden v petem razredu, na poetiki, naslednje leto pa zajet v sumarni navedbi, da so študenti retorike isti kot prejšnje leto študenti poetike (ARS, AS 1073, Zbirka roko- pisov, II/51r, pag. 436, 441). 243 O njem natančno v: GOLEC 2015 (op. 36), str. 143–154, 467 (biogram). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 190 Člani Dizmove bratovščine so bili trije Valvasorji, pred njim Janez Karel (od 1706) in za njim Karel Jožef (od 1740), oba iz druge rodbinske veje.244 Št. 20 (117) Lichtenberg, Jurij Ludvik, grof (1692–1757), sprejet 20. marca 1727 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Izviral je iz leta 1688 pogrofovljene kranjske rodbine Schwab pl. Lichtenberg, ki je imela na Kranjskem še srednjeveške korenine.245 Bil je sin Jurija Gotfrida grofa Lichtenberga in Marije Eli- zabete, rojene baronice Engelshaus.246 Glede na podatek iz leta 1712, da je dopolnil dvajset let, je prišel na svet leta 1692,247 roditi pa se je utegnil v dvorcu Koča vas pri Ložu, ki ga je njegov oče kupil s sodeležniki leta 1688 in pozneje postal edini lastnik.248 Jurija Ludvika srečujemo na ljubljanski jezuitski gimnaziji, ki jo je končal leta 1708, višjih študijev pa vsaj v Ljubljani ni nadaljeval.249 Leta 1712 ali kmalu zatem mu je stric Jurij Sigmund prepustil dvorec Tuštanj v Moravški dolini,250 z dedovanjem po očetu je leta 1720 pridobil Semič,251 nakar je leta 1728 kupil še gospostvo Črnomelj, in sicer od varuha sirot brata Volfa Danijela, umrlega leta 1723.252 Vse posesti je obdržal do smrti.253 Že kot tuštanjski graščak se je 5. aprila 1717 oženil z Marijo Ano Karloto grofico Rasp, hčerjo Janeza Ludvika grofa Raspa.254 Zakoncema se je rodilo kar petnajst otrok, in sicer v Ljubljani, na Tuštanju in na Snežniku,255 ki je bil v lasti sirot pokojnega brata Volfa Danijela.256 Grof Jurij Ludvik je dejavneje vstopil v javno življenje, ko so ga 10. julija 1721 sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča.257 Leta 1738 je izpričan kot stanovski glavni prejemnik, nato pa je bil tudi stanovski poverjenik.258 Umrl je skoraj brez dvoma v Črnomlju, in sicer nedolgo pred 3. avgustom 1757, ko je datiran njegov prvi zapuščinski inventar.259 V skladu z zadnjo voljo naj 244 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. O sorodstvenih razmerjih GOLEC 2015 (op. 36), str. 467, 470–471, 474. 245 FRANK 1973 (op. 113), str. 137; Lidija SLANA, Lichtenbergi na Tuštanju, Iz zgodovine gradu Tuštanj pri Morav- čah (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2009 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 57/2), str. 171–182. 246 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5, št. 149, Lichtenberg. 247 SLANA 2009 (op. 245), str. 186. 248 SMOLE 1982 (op. 14), str. 224. Krstna matica župnije Stari trg pri Ložu iz tega časa je izgubljena. 249 Leta 1707 ga najdemo na poetiki, 1708 pa na retoriki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 480, 492). 250 SLANA 2009 (op. 245), str. 186. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 518. V imenjski knjigi so Tuštanj nanj prenesli sočasno s Semičem leta 1722 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 70v). 251 SLANA 2009 (op. 245), str. 186. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 436. Gl. tudi prejšnjo opombo. 252 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 70v. Prim. SLANA 2009 (op. 245), str. 186. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 126. 253 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 64, fasc. XXIX, L-67, 3. 8. 1757, 5. 8. 1757, 18. 8. 1757, 20. 8. 1757. 254 SLANA 2009 (op. 245), str. 186. Poroka naj bi bila pri Sv. Petru v Ljubljani, vendar v poročno matico šentpetrske župnije ni vpisana (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Peter, P 1715–1745). Nevestin oče je dobil grofovski naslov leta 1708 (FRANK 1973 (op. 113), str. 182). 255 SLANA 2009 (op. 245), str. 186. 256 SMOLE 1982 (op. 14), str. 450. 257 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 258 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5, št. 149, Lichtenberg. 259 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 64, fasc. XXIX, L-67, 3. 8. 1757. BORIS GOLEC 191 bi ga, če bi umrl v Beli krajini, pokopali v Lichtenbergovi grobnici na gradu Smuk.260 Z grofovim naročništvom umetnostnih del je pogojno mogoče povezati sedem družinskih portretov, popisanih v njegovi zapuščini na Tuštanju.261 Iz njegovega časa je tudi grajska kapela na Tuštanju, posvečena sv. Janezu Nepomuku, s poslikavo iz časa po letu 1729, katere avtorstvo še ni dokončno dognano.262 Za grofom Jurijem Ludvikom so postali člani Dizmove bratovščine še naslednji Lichtenbergi: njegov mlajši brat Marko Ferdinand (1740), bratranec Franc Karel (1741), nečak Franc Ignac (1759), Jošt Korbinijan (1760), sin Franca Karla, nečak Ludvik, sin Marka Ferdinanda (član še 1801), bra- tranca Erazem in Janez Nepomuk, vnuka Franca Karla (oba člana še 1801) in Franc Ksaver baron Lichtenberg-Janežič (1800).263 Št. 21 (118) Schluderbach, Janez Jožef, pl. (ok. 1685–1729), sprejet 20. marca 1727 – stanovski sodni sel. O njem je znanega zelo malo. Vsekakor ni bil rojen Ljubljančan264 in najbrž tudi ne Kranjec. Izviral je iz leta 1609 poplemenitene uradniške rodbine Schluderbacher s Tirolskega.265 Tudi sam je bil uradnik, in sicer zapriseženi sodni sel (Weisbote) kranjskih deželnih stanov,266 v Ljubljani pa je njegova navzočnost dokumentirana le dobro desetletje. 10. avgusta 1713 je v Ljubljani sklenil poročno pogodbo z Marijo Lavrencijo pl. Batai,267 katere poreklo ni znano in ki najverjetneje ni bila s Kranjskega.268 V kranjski prestolnici se je zakoncema rodilo osem otrok, zadnji že kot 260 Črnomaljske mrliške matice se začenjajo z letom 1758, v semiški, moravški in ljubljanski pa njegove smrti ni (NŠAL, ŽA Semič, Matične knjige, M 1721–1770; ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770; ŽA Moravče, Matične knjige, M 1737–1760). Oporoko je sestavil 17. aprila 1748 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka te- stamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-L-22, 17. 4. 1748). Z zadnjo voljo je določil tri mogoče kraje pokopa: če umre v Ljubljani, v tamkajšnji frančiškanski cerkvi; če na Tuštanju, v moravški župnijski cerkvi; če se njegovo življenje izteče na Metliškem (Bela krajina), pa v Lichtenbergovi rodbinski grobnici na gradu Smuk. Po smrti so njegovo zapuščino popisali v Ljubljani, na Tuštanju, v Semiču in Črnomlju (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 64, fasc. XXIX, L-67, 3. 8. 1757, 5. 8. 1757, 18. 8. 1757, 20. 8. 1757). 261 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 64, fasc. XXIX, L-67, 5. 8. 1757, pag. 21. 262 RESMAN 2019 (op. 132), str. 137–138. 263 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. Sorodstvena razmerja gl. v: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5. št. 149, Lichtenberg. 264 Prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1653–1692. 265 Frank se sklicuje na izvirnik plemiške diplome bratov Schluderbacher v takratnem Državnem arhivu v Ljubljani (FRANK 1973 (op. 113), str. 253). V resnici gre za prepis, izdelan v dunajski dvorni pisarni leta 1724 (ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 97) in popisan v zapuščinskem inventarju Janeza Jožefa pl. Schluderbacha (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 101, fasc. XXXXII, S-115, 24. 10. 1729, pag. 16–17). 266 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 101, fasc. XXXXII, S-115, 24. 10. 1729, pag. 1. 267 PREINFALK 2013 (op. 104), str. 123. Poročila se očitno nista v Ljubljani (prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718; ŽA Ljubljana Sv. Peter, Ind P 1635–1789). V Schluderbachovem zapuščinskem inventarju je popisana poročna pogodba, datirana 10. avgusta 1713 v Ljubljani in brez navedbe ženinega imena (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 101, fasc. XXXXII, S-115, 24. 10. 1729, pag. 21–22). 268 Prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 192 posthumni.269 V kranjsko imenjsko knjigo ni bil z zemljiško posestjo nikoli vpisan ne on ne kdo drug s tem priimkom.270 Preminil je 6. oktobra 1729 v starosti 44 let in bil pokopan v Codellijevo kripto sv. Trojice v ljubljanski stolnici.271 Njegova družina je ostala v Ljubljani,272 ne da bi se povzpe- la med zemljiške gospode.273 Vdova Marija Lavrencija je 25. novembra 1734 postala druga žena doktorja prava Janeza Krstnika pl. Prešerna,274 od leta 1721 člana Dizmove bratovščine (gl. št. 7). Poznejšega člana bratovščine (od 1754), doktorja prava Krištofa Leopolda Radiča (gl. št. 74), je vze- la za moža tudi hči Frančiška Ksaverija.275 Iz Schluderbachovega rodu je izšel še en član Dizmove bratovščine, njegov vnuk, kanonik Bernard (član še 1801).276 Št. 22 (119) Taufferer, Maksimilijan Anton Ignac, baron (1698–1758), sprejet 28. maja 1727 – zemljiški go- spod, prisednik ograjnega sodišča, stanovski poverjenik, predsednik poverjeniškega urada. Izviral je iz znane kranjske plemiške rodbine, poplemenitene leta 1585, kmalu zatem, ko se je pojavila na Kranjskem. Baronski naslov s predikatom »zum Weixelbach«, po dvorcu Turn (Novi grad) ali Višnje pri Višnji Gori, je dobila dobrih sto let pozneje, leta 1687.277 Maksimilijan Anton Ignac je bil sin Marka Antona barona Tauffererja (1654–1702), člana Dizmove bratovščine od leta 1702,278 in Eve Elizabete, rojene baronice Apfaltrer. Rodil se je v družinskem dvorcu Turn (Novi grad) pri Višnji Gori, kjer je bil krščen 22. julija 1698.279 Leta 1714 je končal ljubljansko jezuitsko gimnazijo in tam nadaljeval šolanje na višjih študijih.280 V javno življenje je dejavneje vstopil, ko so ga 10. julija 1721 sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča.281 Pozneje je bil stanovski poverjenik in okoli leta 1745 predsednik stanovskega poverjeniškega urada.282 Poročil se je 25. novembra 1720 v Kamniku z Marijo Katarino Kordulo Fürnpfeil pl. Pfeil- heim283 iz rodbine leta 1635 poplemenitenega škofjeloškega gospoščinskega upravitelja.284 Z 269 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1712–1722, pag. 180, 312, 370–371; R 1722–1731, pag. 33, 127, 179, 236, 314. 270 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). 271 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735, pag. 313. Ohranjen je inventar njegove zapuščine, popisane v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 101, fasc. XXXXII, S-115, 24. 10. 1729). 272 Ljubljanske družine 2018 (op. 211), str. 45. 273 Prim. ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756); SMOLE 1982 (op. 14). 274 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745, pag. 264 275 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745, pag. 459. 276 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 277 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 228–230. 278 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270, 271. 279 NŠAL, ŽA Višnja Gora, Matične knjige, R 1691–1716, fol. 49v; Alfonz GSPAN, Taufferer (Taufrer), Slovenski biografski leksikon, 4/12, Ljubljana 1980, str. 16; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 250. 280 Leta 1713 je študiral poetiko, 1714 retoriko, 1715 logiko in 1716 fiziko (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 540, 545, 547, 550). 281 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 282 GSPAN 1980 (op. 279), str. 16. 283 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, P 1712–1744, pag. 63. 284 FRANK 1970 (op. 45), str. 53. O Fürnpfeilih pl. Pfeilheimih gl. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 96–108. BORIS GOLEC 193 družino je živel na Turnu, kjer se mu je rodilo vseh dvanajst otrok.285 Turn so uradno prepisa- li nanj leta 1736, potem ko ga je prej v imenu očetovih dedičev (oče je umrl leta 1709) upravlja- la njegova mati.286 Po leta 1738 umrlem stricu Vidu Jakobu, tudi članu Dizmove bratovščine, je po imenjski knjigi leta 1739 podedoval še dvorec Selo ali Grumlof pri Stični in ga leta 1753 prodal kostanjeviški cisterci, kjer je bil tedaj opat njegov brat, pater Aleksander.287 Manjše Lamberg-Gallovo imenje, prav tako prevzeto leta 1736, je leta 1749 prepustil sinu Antonu Ino- cencu.288 Drugemu sinu Antonu Nepomuku je leta 1748 izročil Turn oziroma Višnje in si leta 1756 kupil dvorec Zgornje Perovo pri Kamniku,289 kjer je nazadnje prebival. Umrl ali pokopan je bil 4. februarja 1758, star 60 let, zadnje počivališče pa je našel v veliki kripti kamniške žu- pnijske cerkve.290 Dedič Zgornjega Perovega je postal sin Anton Nepomuk.291 Člani Dizmove bratovščine so bili poleg njega še njegov oče Marko Anton (od 1702), stric Vid Jakob (od 1702), brat Janez Vajkard (od 1740), cistercijan z redovnim imenom pater Ale- ksander, opat kostanjeviške cisterce, sin Anton Tadej Janez Nepomuk (od 1749) in vnuk, kano- nik Janez Nepomuk (član še 1801).292 Št. 23 (120) Coppini, Sigmund Jožef, pl. (1685–1740), sprejet 19. februarja 1729 – prisednik ograjnega sodišča, stanovski poverjenik. Bil je vnuk sredi 17. stoletja iz Italije priseljenega dr. medicine Franca Coppinija, ki je leta 1681 dobil kranjsko deželanstvo.293 Člana Dizmove bratovščine sta že ob ustanovitvi (1689) postala nje- gov stric Karel Jožef in oče, zdravnik Janez Andrej Coppini,294 sicer znan kot zbiratelj slik.295 Si- gmund Jožef, krščen 3. marca 1685 v Ljubljani, se je rodil v družini zdravnika pl. Coppinija in njegove žene Suzane Leopoldine, rojene pl. Seethal.296 Ljubljansko jezuitsko gimnazijo je končal 285 SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 343; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 250–252. 286 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 200v. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 328– 329. 287 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 201v; Jože MLINARIČ, Kostanjeviška opatija. 1234–1786, Kostanjevica na Krki 1987, str. 456, 458. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 432. 288 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 510r. 289 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 240. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 571. 290 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1747–1765, s. p. Po Alfonzu Gspanu naj bi preminil 7. decembra 1758 v Ljubljani (GSPAN 1980 (op. 279), str. 16), a je tega dne tam v resnici preminila njegova žena, prav tako pokopana v Kamniku (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 202). Ohranjena je njegova oporoka, sestavljena v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III- -T-15, 31. 5. 1754). Tauffererjevo zapuščino so popisali v Zgornjem Perovem in Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 116, fasc. XLVII, T-54, 2. 2. 1758, 3. 3. 1758). 291 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 240. 292 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih gl. GSPAN 1980 (op. 279). 293 Ivan PINTAR, Coppini(s) Franc de, Slovenski biografski leksikon, 1/1, Ljubljana 1925, str. 84. Ni znano, kdaj je bila rodbina povzdignjena v plemiški stan (prim. FRANK 1967 (op. 81)). O Coppinijih gl. tudi KOBLAR 1900 (op. 118), str. 187–188. 294 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268, 269. 295 O njegovi zbirki slik: Josip MAL, Sloviti slikarji v Ljubljani, Dom in svet, 29, 1916, str. 175–179. 296 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1678–1686, pag. 308. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 194 leta 1699.297 Prisednik kranjskega ograjnega sodišča je postal komaj dvajsetleten, 8. junija 1705.298 Izpričan je tudi kot glavni prejemnik kranjskih deželnih stanov in stanovski poverjenik.299 Do ze- mljiške posesti je prišel z dedovanjem po stricu Karlu Jožefu pl. Coppiniju in njegovi ženi. Leta 1724 je prevzel njun dvorec Lisičje in majhno posest »Fabenbrun«, ki ju je za njim podedoval sin Franc Ksaver.300 Pred letom 1723 se je poročil z neko Marijo Ano Terezijo, ki mu je tega leta v Lju- bljani rodila omenjenega edinca.301 Umrl je 6. marca 1740 v starosti 55 let in bil pokopan v franči- škanski cerkvi; v mrliški matici je naveden kot stanovski poverjenik.302 Dragoceni umetniški zakla- di iz zbirke očeta Janeza Andreja so bili po njegovi smrti prodani.303 Št. 24 (121) Vermatti pl. Vermersfeld, Janez Anton (1686–1745), sprejet 19. februarja 1729 – doktor prava, višji tajnik deželnih stanov. Rodil se je zakoncema Jakobu Vermattiju in Mariji Frančiški v Ljubljani, kjer so ga krstili 1. januarja 1686.304 Oče Jakob je šele slabo leto prej, 5. aprila 1685, skupaj s tremi brati in stricem dobil iz rok knezov Eggenbergov plemiški predikat pl. Vermersfeld.305 Ni znano, kje se je Janez Anton šolal306 in kje je pridobil doktorski naslov.307 Prav tako ne vemo, kdo in od kod je bila njegova žena Marija Terezija, ki mu je od leta 1710 v Ljubljani rojevala otroke.308 V spominsko knjigo Dizmove bratovščine je vpisan kot višji tajnik deželnih stanov (sl. 4).309 Do zemljiške posesti je Vermatti prišel z dedovanjem po leta 1730 umrlem Ferdinandu Erne- stu grofu Saurauu, čigar majhno posest Mala Loka pri Ihanu je upravljal že leta 1731, dve leti po- zneje pa so jo v imenjski knjigi prenesli nanj kot grofovega glavnega dediča.310 Po njegovi smrti je 297 Leta 1698 je v kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete naveden v petem, predzadnjem razredu, naslednje leto pa sumarno zajet v navedbi, da so študenti retorike lanski študenti poetike (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 437, 441). 298 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 299 SMOLE 1982 (op. 14), str. 257. Kot stanovski poverjenik je naveden tudi v spominski knjigi Dizmove bratovščine (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 152, 153). 300 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 270r, 511r; SMOLE 1982 (op. 14), str. 257. 301 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 65. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 63. 302 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 29. Ohranila se je njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II-C-15, s. d. 1740), medtem ko je inventar zapuščine v Ljubljani trenutno pogrešan (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 15, fasc. 9, C-19, 14. 3. 1740). 303 MAL 1916 (op. 295), str. 175. 304 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1678–1686, pag. 342. 305 FRANK 1974 (op. 56), str. 154. 306 V ljubljanski kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete ni njegovega imena (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r). Prav tako ne v graški in dunajski matriki (ANDRITSCH 1987 (op. 30); MÜHLBERGER, SCHUSTER 1993 (op. 63)). 307 Kot doktor obojega prava je naveden ob krstu otroka 29. marca 1710 (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 321). 308 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 302–303. Prim. SCHIVIZ VON SCHI- VIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 48, 50, 54. 309 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 152, 153. 310 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 43r, 219r. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 278. BORIS GOLEC 195 4. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Janeza Antona Vermattija pl. Vermersfelda, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 122 ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 196 Mala Loka ostala v rodbinski lasti.311 Janez Anton Vermatti pl. Vermersfeld je umrl v 60. letu 16. septembra 1745 v Ljubljani in bil pokopan v frančiškanski cerkvi; ob smrti je naveden kot tajnik deželnih stanov.312 Št. 25 (122) Hallerstein, Janez Andrej Ignac, baron (1707–1739), sprejet 19. februarja 1729 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča.313 Izviral je iz rodu Hallerjev pl. Hallersteinov, povzdignjenih leta 1656 v baronski stan.314 Rodil se je v dvorcu Mengeš na dan krsta 18. decembra 1707 ali malo prej staršema Janezu Ferdinandu baronu Hallersteinu in Mariji Suzani.315 Bil je mlajši brat misijonarja in astronoma Avguština ba- rona Hallersteina (1703–1774).316 Šolal se je na ljubljanski jezuitski gimnaziji in na tamkajšnjih viš- jih študijih317 ter bil 12. aprila 1729 sprejet med prisednike kranjskega ograjnega sodišča.318 Oženil se je 26. julija 1739 v Polhovem Gradcu z Marijo Ano pl. Qualiza iz Ljubljane, hčerjo svetnika dvorne in deželne pravde Jožefa Ignaca,319 člana Dizmove bratovščine od leta 1709,320 in umrl že 20. decembra istega leta v Mengšu, star 33 let.321 Leta 1737 so mu v imenjski knjigi prepisali v last kot očetovo dediščino mengeški dvorec z imenjem, pri čemer je bil tudi bratov zastopnik. Leta 1744 je sledil prepis lastništva na Franca Antona barona Hallersteina,322 saj Janez Andrej ni zapustil dedi- čev. Dobil je sicer posthumnega sina, ki pa je umrl star manj kot dve leti.323 Št. 26 (123) Lichtenthurn, Jožef Ksaver, baron (1704–1757), sprejet 8. februarja 1730 – zemljiški gospod. Izviral je iz rodbine nepojasnjenega izvora,324 ki se je kot baronska pojavila na Kranjskem v dru- gi polovici 17. stoletja, imela najprej v lasti Turn ob Ljubljanici in Gamberk pri Zagorju,325 med kranj- ske deželane pa bila sprejeta leta 1710.326 Jožefa Ksaverja so krstili 24. novembra 1704 v Ljubljani, kjer 311 SMOLE 1982 (op. 14), str. 278. 312 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 77. 313 Po Marijanu Smoliku naj bi bil deželni tajnik (SMOLIK 2001 (op. 3), str. 273). V bratovščinski spominski knjigi ni o njegovih funkcijah nobenih podatkov (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 152, 153). 314 FRANK 1970 (op. 45), str. 158. 315 NŠAL, ŽA Mengeš, Matične knjige, R 1695–1707, s. p. 316 Joža GLONAR, Hallerstein Avguštin, Slovenski biografski leksikon, 1/2, Ljubljana 1926, str. 290. 317 Leta 1723 je izpričan v šestem razredu, na retoriki, 1724 pa na logiki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 586, 587, 590, 592). 318 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 319 NŠAL, ŽA Polhov Gradec, Matične knjige, P 1724–1751, pag. 97. Prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 120. 320 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270, 271. 321 NŠAL, ŽA Mengeš, Matične knjige, M 1734–1745, fol. 31v. 322 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 97r. 323 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1740–1747, pag. 1; M 1735–1770, pag. 41. Prim. tudi NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, Ind R 1741–1791. 324 Pridobitev plemiškega in baronskega naslova Lichtenthurnov ni znana, korenine tega plemiškega rodu pa se zdijo plitve (prim. ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 150, Lichtenthurn; FRANK 1972 (op. 95)). 325 SMOLE 1982 (op. 14), str. 150, 323. V kranjsko imenjsko knjigo so bili Lichtenthurni vpisani šele leta 1710 s posestjo Gamberk (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 503r). 326 SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 498. BORIS GOLEC 197 se je rodil kot sin Franca Adama barona Lichtenthurna in Marije Rozalije, rojene baronice Billich- grätz.327 Skoraj brez dvoma je obiskoval jezuitsko gimnazijo v Ljubljani, kjer ga leta 1723 zasledimo na višjih študijih, v razredu logika.328 Med prisednike kranjskega ograjnega sodišča so ga sprejeli 12. aprila 1729.329 Pred letom 1735 se je oženil z Marijo Ano Kristino baronico Mordax,330 hčerjo Andreja Danijela, graščaka v Radečah, iz leta 1671 pobaronjene stare koroško-kranjske plemiške rodbine, ki je nosila plemiški predikat po gradu Portendorf.331 Z družino je živel v Ljubljani.332 Njegov oče Franc Adam, član Dizmove bratovščine od leta 1709,333 je bil lastnik po svojem očetu podedovanega gospostva Gamberk pri Zagorju, ki so ga malo pred očetovo smrtjo (1738) prenesli na Franca Ksaverja (1737).334 Leta 1742 so mu v imenjski knjigi pripisali še posest Wolwit- zovega dvorca Mengeš – Novi grad.335 Mengeš je obdržal do smrti, Gamberk pa je malo prej, 7. ju- nija 1757, prenesel na ženo, ki ga je leta 1769 prodala.336 Umrl je v 53. letu neznano kje pred 8. julijem 1757, prejkone na Gamberku, kar bi pomenilo, da so ga pokopali v župnijski cerkvi na Čemšeni- ku.337 V njegovi zapuščini v Mengšu sta popisana dva družinska portreta,338 katerih naročnik bi bil lahko on. Št. 27 (124) Schrattenbach, Sigmund Feliks, grof (1679–1742),339 sprejet leta 1731 ali 1732 – duhovnik, kano- nik in stolni dekan v Salzburgu, ljubljanski škof. Izhajal je iz znane štajerske plemiške rodbine, leta 1649 povzdignjene v grofovski stan.340 Rodil se je na rodbinskem gradu Lemberg pri Dobrni, kjer je bil 10. januarja 1679 krščen v grajski kape- li.341 Bil je sin Janeza Baltazarja barona Schrattenbacha in Marije Ane Elizabete, rojene grofice 327 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 134. 328 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 486. 329 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 330 Poroke ni v ljubljanski poročni matici (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind P 1718–1745). 331 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 167, Mordax; FRANK 1972 (op. 95), str. 259; SMOLE 1982 (op. 14), str. 40. 332 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 152–153; Ind R 1741–1791, pag. 108; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 75, 85, 89. 333 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270, 271. 334 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 503r; SMOLE 1982 (op. 14), str. 150. 335 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 209r. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 290. 336 SMOLE 1982 (op. 14), str. 150. 337 Njegovo zapuščino so popisali v Ljubljani, Kamniku, Mengšu in na Gamberku (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 64, fasc. XXX, L-66, 8. 7. 1757, 11. 7. 1757, 14. 7. 1757, 18. 7. 1757). Njegove smrti ni v ljubljanski, mengeški in kamniški mrliški matici, mrliška knjiga župnije Čemšenik, pod katero je spadal Gamberk, pa je uničena (prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770; ŽA Men- geš, Matične knjige, M 1745–1762; ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1747–1763). 338 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 64, fasc. XXX, L-66, 8. 7. 1757, pag. 31. 339 Gl. njegov biogram v: France Martin DOLINAR, Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007, str. 187–190. Prim. Maks MIKLAVČIČ, Schrattenbach (Schrottenbach) Sigmund Feliks, grof, Slovenski biografski leksikon, 3/10, Ljubljana 1967, str. 242–243. 340 FRANK 1973 (op. 113), str. 275. 341 NŠAM, Matične knjige, Nova Cerkev, R 1656–1679, s. p. Po Slovenskem biografskem leksikonu, ki se opira na Wurzbachov biografski leksikon, naj bi se rodil 10. januarja 1674 v Gradcu (MIKLAVČIČ 1967 (op. 339), str. 242), po Francetu Martinu Dolinarju pa naj bi bil 10. januarja 1679 rojen in istega dne krščen v Novi Cerkvi (DOLINAR 2007 (op. 339), str. 187). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 198 Wagensberg. Šolal se je pri graških jezuitih, prejel leta 1696 beneficij stolnega kanonika v Salzbur- gu, študiral v letih od 1698 do 1701 kot gojenec Germanika teologijo na Collegio Romano v Rimu in 30. novembra 1703 v Salzburgu prejel mašniško posvečenje. Leta 1708 je postal dekan salzbur- škega stolnega kapitlja in pozneje eden od mogočih kandidatov za nadškofa. Medtem ko je njegov brat Volfgang Hanibal postal nadškof in kardinal v Olomoucu, se je moral Sigmund Feliks zadovo- ljiti z mestom ljubljanskega škofa, na katero ga je cesar Karel VI. imenoval 14. julija 1727, papež Benedikt XIII. pa je imenovanje potrdil 26. januarja 1728 in novemu škofu hkrati dovolil ohraniti kanonikat v Salzburgu. Schrattenbach je za svojo dušnopastirsko vnemo med petnajstletnim epi- skopatom večkrat prejel cesarjevo javno priznanje, bil pa je tudi marljiv vizitator.342 V umetnosti je zapustil otipljive sledove, saj je v njegovem času nastalo ali bilo dokončanih nekaj najlepših baročnih cerkva v Ljubljani, med njimi sv. Peter, ter cerkve na Šmarni gori, Homcu in v Polhovem Gradcu. Za dve nadstropji je dal nadzidati ljubljansko semenišče ter obnovil in po- večal škofijski dvorec, ki ga še danes krasi Schrattenbachov grb. Zelo mu je bila pri srcu tudi opre- ma cerkva, tako da so številne cerkve dobile novo bogoslužno posodje, oblačila, orgle in oltarje. Ne nazadnje je tik pred smrtjo leta 1742 ustanovil mesto stalnega knjižničarja v javni semeniški knji- žnici.343 Umrl je 12. junija 1742 pri 63 letih v škofovski rezidenci v Gornjem Gradu, kjer so ga tri dni zatem tudi pokopali v Hrenovi kripti.344 Št. 28 (125) Egkh, Volfgang Anton, baron (ok. 1692–1740), sprejet 12. februarja 1731 – duhovnik, beneficiat. Izviral je iz rodu gorenjskih baronov Egkhov, stare kranjske rodbine, ki je baronski naslov pridobila leta 1588.345 Čas in kraj njegovega rojstva za zdaj nista znana. Kot duhovnik, posvečen 4. aprila 1722 v Ljubljani, je prejel mizni naslov beneficija rodbine Egkh v Marijini kapeli kostnice v Kranju,346 ni pa se tam tudi rodil.347 Glede na navedbo starosti 48 let v mrliški matici leta 1740348 je luč sveta zagledal okoli leta 1692.349 Njegova starša sta bila Maks Danijel baron Egkh, ki je umrl leta 1718, in Marija Ana, rojena grofica Thurn.350 Nobenega od njiju ne najdemo med zemljiškimi gospodi v kranjski imenjski knjigi,351 pa tudi sicer ni znano, da bi imela kakšno posest.352 Tako ne 342 DOLINAR 2007 (op. 339), str. 187. 343 DOLINAR 2007 (op. 339), str. 189–190. 344 Vpis smrti v mrliški matici vsebuje tudi kratek škofov biogram (NŠAM, Matične knjige, Gornji Grad, M 1741– 1762, pag. 11–12). Prim. DOLINAR 2007 (op. 339), str. 190. 345 FRANK 1967 (op. 81), str. 259; Lidija SLANA, Utrinki iz zgodovine Brda. Iz zgodovine Brda pri Kranju (ur. Aleš Gabrič), Ljubljana 2004 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 52/2), str. 132–137. 346 V Ljubljani je prejel vse kleriške redove (Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 1: 1711–1756 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2013 (Arhivsko društvo Slovenije. Viri, 36), str. 43, 54, 56). 347 NŠAL, ŽA Kranj, Matične knjige, Ind R 1640–1731. 348 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 29. 349 Tudi v genealoški zbirki Ludvika Lazarinija ni natančnih rojstnih podatkov (Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), ZAL LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. IX, Egkh, pag. 191). 350 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 63, Eck. 351 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). Ded Janez Henrik je imel samo majhno imenje, ki ga je leta 1684 kupil od gospostva Neuhaus in Stari Gutenberg, za njim pa ga je prevzel sin Jožef Ferdi- nand (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 32r). 352 Prim. SMOLE 1982 (op. 14). BORIS GOLEC 199 preseneča, da je šel Volfgang Anton v duhovniški stan in njegov edini brat v vojaškega.353 Kje je družina živela, ostaja za zdaj neznanka. Volfgang Anton je jezuitsko gimnazijo leta 1709 končal v Ljubljani, kjer je nato študiral še višje jezuitske študije.354 Ko se je leta 1733 potegoval za beneficij sv. Janeza Krstnika v Kamniku, je upravitelj vicedomskega urada zapisal, da izvira iz stare, zdaj obubožane plemiške rodbine Egkh, da je zgleden duhovnik, ki bi bil zaradi svojih kvalitet vreden uglednejšega položaja, vendar zaradi bolehnosti ne more opravljati odgovornejših funkcij.355 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je vpisan kot beneficiat pri kostnici,356 nedvomno v Kranju, saj je ob smrti 10. marca 1740 v Ljubljani označen kot beneficiat tamkajšnje kostnice in beneficiat v Kamniku.357 Št. 29 (126) Wollwiz, Franc Anton, pl. (1693–1741), sprejet 23. novembra 1731 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Rodil se je v Ljubljani še kot Bulovic (Bulouizh) očetu Lovrencu in materi Katarini ter bil krščen 4. marca 1693.358 Oče Lovrenc je bil slaba tri leta pozneje, 4. januarja 1696, kot adjunkt knjigovodstva kranjskih deželnih stanov poplemeniten v pl. Wollwitza.359 Franc Anton je odraščal v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo (1706) in nadaljeval višje jezuitske študije.360 Med prisednike kranjskega ograj- nega sodišča so ga sprejeli sočasno z bratom Lovrencem Danijelom 29. marca 1718.361 Wollwitzeva rodbinska posest je obsegala gospostvo Strmol pri Cerkljah na Gorenjskem, ki ga je na podlagi izterjave leta 1702 pridobil oče Lovrenc, in naslednje leto pridobljeni dvorec Mengeš – Novi grad. Strmol je po očetovi smrti (1714) podedoval starejši sin Lovrenc Danijel, Mengeš pa Franc Anton,362 ki se je 24. aprila 1724 v Ljubljani oženil z Marijo Karolino (Charlotto), hčerjo Franca Jakoba pl. Schmidthoffna.363 Otroci so se mu rojevali v Ljubljani in Mengšu,364 kjer je pri 48 letih umrl za kapjo in bil 2. junija 1741 pokopan v kripto tamkajšnje župnijske cerkve.365 353 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 63, Eck. 354 Leta 1709 je bil študent retorike, 1710 pa logike (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 504, 516). 355 Majda SMOLE, Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. – 1747. Cerkvene zadeve. 6: Lit. S–Z, Ljubljana 1997 (Publi- kacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, 4), str. 124. 356 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 156, 157. Marijan Smolik je sklepal, da gre verjetno za beneficiat v cerkvi sv. Mihaela na pokopališču v Kamniku (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 157, op. 135). Opiral se je namreč na podatek Majde Smole, da je Volfgang Anton baron Egkh umrl leta 1740 kot beneficiat kamniške župnijske cerkve (SMOLE 1997 (op. 355), str. 131). 357 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 29. Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Kamniku in v alumnatni hiši v Ljubljani (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 64, fasc. I/37, lit. S, X-13, pag. 453–516, 14. 3. 1740, 17. 3. 1740. Prim. SMOLE 1997 (op. 355), str. 131). 358 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692–1699, pag. 19. 359 ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 9, Wallwiz, 4. 1. 1696. Prim. FRANK 1967 (op. 81), str. 142. 360 Leta 1706 je bil v razredu poetika, 1707 retorika, 1708 logika in 1709 fizika (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 470, 489, 490, 503). 361 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 362 SMOLE 1982 (op. 14), str. 290, 468. 363 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745, pag. 96. 364 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 34–35; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOF- FEN 1905 (op. 58), str. 68, 460. 365 NŠAL, ŽA Mengeš, Matične knjige, M 1734–1745, pag. 43. Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Mengšu (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 124, fasc. L, W-95, 11. 6. 1741). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 200 Člana Dizmove bratovščine sta bila pred njim že njegov oče Lovrenc pl. Wollwiz (od 1700) in brat Lovrenc Danijel (od 1719).366 Št. 30 (127) Gallenfels, Andrej Evzebij, baron (1705–1748), sprejet 20. januarja 1732 – zemljiški gospod, prise- dnik ograjnega sodišča. Bil je mlajši brat Jožefa Antona barona Gallenfelsa, člana Dizmove bratovščine od leta 1726, in sin Janeza Danijela, včlanjenega leta 1711.367 Krstili so ga 22. oktobra 1705 na Bledu368 in tudi on se je tako kot omenjeni brat rodil na blejskem gradu, kjer je bil oče Janez Danijel že druga generacija zakupnikov gospostva in glavarjev iz rodu Gallenfelsov.369 Jezuitsko gimnazijo je končal v Ljubljani (1721) kot notranji gojenec kolegija (konviktor) in tam nadaljeval tudi višje študije.370 Po očetu Ja- nezu Danijelu je leta 1726 podedoval gospostvi Golnik in Podvin371 in se 13. marca 1729 v dvorcu Pogance pri Novem mestu oženil z Nežo Rebeko grofico Paradeiser, hčerjo tamkajšnjega graščaka grofa Janeza Lovrenca. Otroci so se jima nato rojevali v Ljubljani, na Bledu in ponovno v Ljublja- ni.372 Od 16. marca 1728 je deloval kot prisednik kranjskega ograjnega sodišča.373 Med letoma 1731 in 1743 je bil kot tretja generacija Gallenfelsov zakupnik gospostva Bled, a se je izkazal kot zelo nesposoben in slab gospodar.374 Umrl je 2. aprila 1748 v Ljubljani, po mrliški matici star 43 let, in bil pokopan v rožnovenski cerkvi v Kranju.375 Samo posredno lahko z njegovim naročništvom umetnostnih del povežemo portrete sorodni- kov in družine, popisane v njegovi zapuščini na Golniku in v Podvinu.376 Člani Dizmove bratovščine so bili tudi njegov stric, cistercijan in stiški opat, pater Anton (od 1702), brat Jožef Anton (od 1726) in sin Ignac (še 1801).377 366 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 367 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270, 271. 368 NŠAL, ŽA Bled, Matične knjige, R 1683–1707, fol. 170v–171r. 369 RIBNIKAR 1976 (op. 229), str. 13. 370 Kot konviktor je izpričan v letih 1717 do 1721 od drugega do šestega, zadnjega razreda gimnazije (Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96), str. 68, 70, 173, 175), na višjih študijih pa leta 1723 na fiziki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 586). 371 SMOLE 1982 (op. 14), str. 155, 368. Prepis v kranjski imenjski knjigi je bil izveden leta 1730 (ARS, AS 173, Imenj- ska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 61r, 7r (vloženi listi)). 372 ZAL, ZAL LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. X, Gallenfels, s. p. (Andreas Eusebius). Poročna matica župnije Šmihel pri Novem mestu iz tega časa ni ohranjena. O rojstvu otrok: NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Ma- tične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 112–114; Ind R 1741–1791, pag. 142, 144; NŠAL, ŽA Bled, Matične knjige, R 1730–1740, fol. 33r, 63v–64r, 95r–95v, 114v, 128v; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 70, 73, 82, 88. O Paradeiserjih: WITTING 1894 (op. 103), str. 126–136. 373 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 374 RIBNIKAR 1976 (op. 229), str. 13, 16–17. 375 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 102. Ohranjena sta njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II-G-54, 1. 4. 1748) in inventar zapuščine, popisane v Ljubljani, na Golniku in v Podvinu (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 37, fasc. XVIII, G-95, 8. 4. 1748, 24. in 27. 4. 1748). 376 Na Golniku je imel enajst družinskih portretov, v Podvinu pa šest portretov sorodnikov (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 37, fasc. XVIII, G-95, 27. 4. 1748, pag. 20, 92). 377 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih gl. ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 142, Gallenfels. BORIS GOLEC 201 Št. 31 (128) Posarelli, Anton Franc Jožef, pl. (1694–1759), sprejet 5. avgusta 1732 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča, predsednik urada stanovskih poverjenikov. Bil je sin Franca Jožefa pl. Posarellija in Marije, rojene baronice Moscon,378 rojen neznano kje. Gle- de na to, da mu mrliška matična knjiga župnije Naklo ob smrti 31. marca 1759 pripisuje 64 let in pol,379 je luč sveta zagledal leta 1694. Do lastništva dvorca Duplje pri Naklem s pripadajočo majhno posestjo je konec 17. stoletja prišel njegov oče Franc Jožef, ki je umrl leta 1702.380 Anton Franc Jožef je jezuitsko gimnazijo v Ljubljani končal leta 1711 in nadaljeval šolanje na tamkajšnjih višjih študijih.381 Med prise- dnike ograjnega sodišča so ga sprejeli 9. januarja 1719.382 Poročil se je 18. maja 1723 v Tržiču z Marijo Leopoldino grofico Barbo pl. Waxenstein, hčerjo grofa Vajkarda Ferdinanda s tržiškega Neuhausa,383 otroci pa so se mu rojevali v Dupljah in eden v Ljubljani.384 Vseskozi je ostajal le mali graščak v Du- pljah.385 Toliko bolj se je zato angažiral v javnem življenju in prišel do mesta predsednika poverjeniškega urada.386 Umrl je 31. marca 1759 v dvorcu Duplje,387 ki so ga podedovali žena in otroci.388 Na naročništvo umetnostnih del lahko sklepamo pri njegovem portretu, na katerem je bil upodobljen skupaj s Sigfridom grofom Gallenbergom in ki so ga našli v njegovi ljubljanski zapuščini,389 vsaj posredno pa tudi pri treh družinskih portretih, dveh ovalnih in enem brez okvir- ja, popisanih v njegovi zapuščini v Dupljah.390 Pred njim je postal član Dizmove bratovščine Janez Jožef Anton baron Posarelli (1721) iz dru- ge rodbinske veje, za njim pa njegov sin Vajkard, od leta 1781 baron (član še 1801).391 378 ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 119, Genealogica A–P, Possarell. 379 NŠAL, ŽA Naklo, Matične knjige, M 1730–1770, fol. 84v–85r. Anton Franc Jožef ni bil krščen ne v Naklem ne v Ljubljani (NŠAL, ŽA Naklo, Matične knjige, R 1690–1730; ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Ind R 1692–1740). Ob poroki v Tržiču leta 1723 je v tamkajšnji poročni matici navedeno, da je doma iz Dupelj (NŠAL, ŽA Tržič, Matične knjige, P 1693–1733, fol. 47v). 380 SMOLE 1982 (op. 14), str. 141. Franc Jožef baron Posarelli je umrl v Dupljah 8. marca 1702 (NŠAL, ŽA Naklo, Matične knjige, M 1679–1729, fol. 36v). V kranjsko imenjsko knjigo so bili s posestjo Duplje vpisani šele leta 1707 njegovi dediči (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 191v) in enako za nekoliko večje Krobatinovo imenje (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 515r). 381 Kot Franc Anton je leta 1710 izpričan na poetiki, 1711 na retoriki, 1712 na logiki in 1713 na fiziki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 513, 520, 530, 537). 382 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 383 NŠAL, ŽA Tržič, Matične knjige, P 1693–1733, fol. 47v. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 336; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 25–26, 46. 384 NŠAL, ŽA Naklo, Matične knjige, R 1690–1730, pag. 346, 363, 400; R 1731–1753, pag. 4, 24; ŽA Ljubljana Sv. Ni- kolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 217. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 79. 385 Obe očetovi posesti, Krobatinovo in dupeljsko imenje, sta bili v imenjski knjigi prepisani z očetovih dedičev na njegovo ime uradno šele leta 1737 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 191v, 515r). 386 Funkcija je omenjena leta 1748 v mrliški knjigi (NŠAL, ŽA Naklo, Matične knjige, M 1730–1770, fol. 84v–85r). 387 Njegovo zapuščino so popisali v Ljubljani in Dupljah (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 89, fasc. XXXVII, P-146, 6. 6. 1759, 11. 6. 1759). 388 SMOLE 1982 (op. 14), str. 141. 389 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 89, fasc. XXXVII, P-146, 11. 6. 1759, pag. 38. 390 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 89, fasc. XXXVII, P-146, 6. 6. 1759, pag. 22. 391 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih gl. WIT- TING 1894 (op. 103), str. 239. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 202 Št. 32 (129) Auersperg, Anton Jožef, grof (1696–1762),392 sprejet leta 1734 – zemljiški gospod, deželni glavar, deželni upravitelj in upravnik, cesarsko-kraljevi pravi tajni svetnik in komornik. Grof Anton Jožef ni bil le eden najznamenitejših mož svoje dobe na Kranjskem, ampak tudi eden najpremožnejših in najbolj izobraženih.393 Izhajal je iz znamenite kranjske plemiške rodbine Auersperg, ki je grofovski naslov pridobila leta 1630, ena njena veja pa leta 1653 še knežjega.394 An- ton Jožef se je rodil kot sin grofa Franca Antona s Križa pri Komendi in Marije Katarine, rojene grofice Draškovič, ter bil krščen 7. maja 1696 v Ljubljani kot Franc Anton Jožef Valentin.395 O nje- govem šolanju ni podatkov.396 Na gospostvih Križ in Zgornji Kamnik je leta 1733 nasledil očeta,397 po katerem je podedoval tudi hrvaški Samobor.398 Gospodaril je slabo in v svoji nezmernosti zapravil veliko več, kot mu je dopuščalo sicer zavidljivo finančno stanje. Tako je ob smrti zapustil za vrtoglavih 211.000 goldinar- jev dolgov, gospostvi Križ z Zgornjim Kamnikom in Samobor pa sta šli naslednje leto, leta 1763, na dražbo.399 Anton Jožef je bil veliko uspešnejši v javnem življenju dežele, saj je opravljal več najpomemb- nejših funkcij. Potem ko so ga 9. januarja 1719 sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča,400 ga srečamo kot predsednika poverjeniškega urada (1730), deželnega upravitelja in dežel- nega upravnika (1735), deželnega glavarja (1742–1762), predsednika novoustanovljene reprezen- tance in komore na Kranjskem (1747–1748), leta 1733 pa je dobil naslov cesarsko-kraljevega pravega tajnega svetnika in komornika.401 Poleg tega je dve desetletji (1742–1762) predsedoval ljubljanske- mu združenju Academia Philharmonicorum Labacensis, ki je ravno v njegovem obdobju doživelo močan zaton.402 Poročil se je 8. januarja 1718 z Jožefo Antonijo grofico Kaiserstein, hčerjo grofa Klemensa Ferdi- nanda, imetnika obsežnega fidejkomisa na Koroškem in Štajerskem.403 Z družino je živel pretežno v 392 Gl. biogram v: Miha PREINFALK, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Ljubljana 2005 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 4), str. 414–415. 393 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 181. 394 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 378. 395 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692–1699, pag. 121. Prim. PREINFALK 2005 (op. 392), str. 414–415. 396 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96); ANDRITSCH 2002 (op. 179); MÜHLBERGER 2011 (op. 63). 397 Prepis obeh gospostev je bil v imenjski knjigi izveden leta 1733 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 19v, 494r–494v). 398 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 179. 399 SMOLE 1982 (op. 14), str. 241; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 181–182. 400 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 401 Komornik je bil le častni naslov, za katerega so lahko zaprosili posamezniki z ustreznim, dokazljivim plemiškim pedigrejem po vseh prednikih za nekaj generacij. 402 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 414–415, 180–181. V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden še kot predsednik vlade Kranjske, Goriške in Gradiške ter avstrijskih morskih pristanišč (Avstrijskega primorja) (Spomin- ska knjiga 2001 (op. 4), str. 156, 157, 158, 159), kar se nanaša na kratkotrajno obdobje 1747–1748, ko je kot cesarski komisar vodil reprezentanco in komoro v Ljubljani (Rudolf ANDREJKA, Vrhovni predstavniki državne uprave na Kranjskem od 1747 do 1941, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 24, 1943, str. 103). 403 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 415, 181. BORIS GOLEC 203 Ljubljani, kjer so se zakoncema rojevali otroci404 in kjer je imel grof tudi hišo na Novem trgu.405 Anton Jožef grof Auersperg je umrl v starosti 66 let 6. oktobra 1762 v Ljubljani in bil pokopan v cerkvi sv. Križa na Križu pri Komendi.406 Zbirko njegovih slik v hiši v Ljubljani je ocenil Fortunat Bergant,407 na grofovo naročništvo pa lahko glede na motive sklepamo samo pri štirih ovalnih družinskih portretih.408 Člani Dizmove bratovščine so pred njim in pozneje postali številni drugi Auerspergi, skupaj 13, med njimi njegov sin Rajmund, ljubljanski kanonik in prošt, sprejet leta 1757. Ostali člani iz rodbine grofov Auersperg so bili: Volfgang Engelbert (od 1707–1709), Adam Anton Sigfrid (od 1710) Aleksander (od 1739), Volf Engelbert Ignac (od 1741), Pavel Alojzij (od 1755), Rihard (od 1757), Karel (od 1759), Sigfrid (od 1760), Janez Nepomuk (član še 1801), Nikolaj (član še 1801) in Aleksander (član še 1801).409 Št. 33 (130) Erberg, Anton Gotard, baron (1700–1755),410 sprejet leta 1734 – duhovnik, doktor teologije, novo- meški prošt. Bil je mlajši brat Volfa Adama, prav tako člana Dizmove bratovščine, in njegov dedič, ker je brat umrl brez potomcev.411 Rodil se je v Ljubljani Janezu Adamu pl. Erbergu in Ani Uršuli, rojeni pl. Pettenegg, ter bil krščen 6. maja 1700.412 Njegov oče je 16. junija 1714 dobil dedni baronski na- slov.413 Anton Gotard je v Ljubljani končal jezuitsko gimnazijo (1714)414 in obiskoval višje jezuitske študije v Gradcu (1715).415 Bogoslovje je končal v Rimu,416 kleriške redove od subdiakonata do ma- šniškega posvečenja pa prejel leta 1723 v Ljubljani na mizni naslov gospostva Smlednik.417 Leta 1738 je postal župnik v Krškem, 6. februarja 1729 kanonik v Ljubljani, 9. avgusta 1738 vikar novomeške proštije s pravico nasledstva in bil 28. julija 1741 od papeža potrjen za novomeškega prošta. Ob 404 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 9–12. 405 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 181–182; Ljubljanske družine 2018 (op. 211), str. 32. 406 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 239–240. Prim. PREINFALK 2005 (op. 392), str. 414. Ohranjena sta njegova oporoka, datirana 26. julija 1759 na Križu (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-37), in inventar zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-73, 15. 12. 1762). 407 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-73, 15. 12. 1762, pag. 46. 408 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-73, 15. 12. 1762, pag. 58. 409 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 267–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. Pri prvem članu iz Auerspergove rod- bine je letnica na vpisnem listu pomotoma popravljena na 1700, verjetno s slabo vidne prvotne 1708 (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 125). 410 O njem natančno v: France Martin DOLINAR, Prošti novomeškega kapitlja 1493–1993, Novo mesto 1993, str. 95–98. 411 UMEK 1991–1992 (op. 155), str. 13; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 54–55. 412 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 12. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 55, navaja kot datum rojstva 5. maj 1700. 413 FRANK 1967 (op. 81), str. 280. Prim. UMEK 1991–1992 (op. 155), str. 13; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 39. 414 Leta 1713 ga najdemo na poetiki in 1714 na retoriki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 540, 545). 415 Leta 1715 je bil vpisan na stopnji logika (ANDRITSCH 2002 (op. 179), str. 20). 416 GLONAR 1925 (op. 154). 417 Ordinacijska protokola 2013 (op. 346), str. 61–63. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 204 prevzemu proštije se je odpovedal ljubljanskemu kanonikatu in službi generalnega vikarja, čeprav mu je papeška bula oboje dovoljevala obdržati.418 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je nave- den kot doktor teologije, apostolski protonotar, cesarski svetnik, infulirani prošt v Novem mestu in dolenjski arhidiakon.419 Umrl je 28. maja 1755 pri 55 letih in bil kot prvi pokopan v novo kripto novomeške kolegiatne cerkve.420 Znan je njegov portret v galeriji novomeških proštov v tamkajšnjem Kapitlju.421 Poleg njega so postali člani Dizmove bratovščine naslednji Erbergi: stric Franc Jakob pl. Er- berg (1689), njen prvi podpredsednik, stric Janez Danijel (1689), njen drugi predsednik, oče Janez Adam (1700), bratranec Franc Mihael (1709), brat baron Volf Adam (1723), bratranec baron Janez Benjamin (1736), mrzli nečak baron Volf Danijel (1761) ter baron Jožef (Kalasanc), sin slednjega (član še 1801).422 Št. 34 (131) Erberg, Janez Benjamin, baron (1699–1759),423 sprejet 3. maja 1736 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča, svetnik deželne pravde, stanovski poverjenik, vodja pisarne. Krščen je bil 4. novembra 1699 v Ljubljani, kjer se je rodil staršema Janezu Danijelu pl. Erber- gu, ki je 16. junija 1714 dobil dedni baronski naslov, in Suzani Marjeti Dinzl pl. Angerburg.424 Oče Janez Danijel, doktor filozofije in prava, je opravljal pomembne funkcije v deželni upravi vse do stanovskega poverjenika425 in bil med drugim drugi predsednik Dizmove bratovščine.426 Janez Be- njamin je končal ljubljansko jezuitsko gimnazijo (1714) in tam obiskoval tudi višje študije (1715).427 Po umrlem očetu je leta 1716 še kot mladoleten podedoval gospostvo Dol, ki ga je oče kupil leta 1688.428 Istega leta je vstopil v jezuitski red (1716), ga po enem desetletju zapustil (1726) in nadalje- val družinsko tradicijo v deželnih službah.429 12. aprila 1729 so ga sprejeli med prisednike kranjske- ga ograjnega sodišča,430 leta 1740 je bil asistent pri komerčni intendanci v Trstu, v letih od 1742 do 418 VRHOVEC 1891 (op. 165), str. 230; GLONAR 1925 (op. 154); DOLINAR 1993 (op. 410), str. 95–96. 419 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 162, 163. 420 KANM, Novo mesto Kapitelj, Matične knjige, M 1752–1769, fol. 13–14. Ohranjena sta tako njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-E-9, 25. 5. 1755) kot zapuščinski inventar (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 24, E-39, s. d. 1755, 4. 6. 1762). Proštova zapuščina na Starem gradu pri Novem mestu je popisana v zapuščinskem inventarju leto pozneje umrle- ga zastopnika Erbergovih dedičev Sigmunda Ferdinanda barona Apfaltrerja, prav tako člana Dizmove bratovščine (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. III, A-61, 27. 11. 1756). PREINFALK 2014 (op. 85), str. 55, navaja kot datum smrti 25. maj 1755. 421 DOLINAR 1993 (op. 410), str. 95. 422 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 423 O njem gl. GLONAR 1925 (op. 154). 424 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692–1699, pag. 257. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 54, navaja datum rojstva 3. november 1699. O baronskem naslovu: FRANK 1967 (op. 81), str. 280. Prim. UMEK 1991–1992 (op. 155), str. 13; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 39. 425 UMEK 1991–1992 (op. 155), str. 14; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 45. 426 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268, 269. 427 Leta 1713 je študiral poetiko, 1714 retoriko in 1715 logiko (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 540, 545, 547). 428 SMOLE 1982 (op. 14), str. 136; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 45. 429 UMEK 1991–1992 (op. 155), str. 16. 430 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). BORIS GOLEC 205 1744 glavni stanovski prejemnik na Kranjskem, leta 1750 vodja del pri sestavi kranjske deželne deske (zemljiške knjige za zemljiške gospode), svetnik deželnoknežjega deželnega sodišča in vodja (direktor) pisarne.431 Janez Benjamin baron Erberg je umrl neporočen v 60. letu 25. oktobra 1759 za kapjo v Dolu in bil naslednji dan pokopan v ljubljanski cerkvi bosonogih avguštincev.432 Ker ni imel družine in potomstva, je gospostvo Dol podedoval nečak Volf Danijel.433 Pri dolskem dvorcu je začel urejati park, okoli leta 1753 pa je znani arhitekt Matija Perski dvo- rec barokiziral.434 V njegovi zapuščini v Ljubljani je mogoče z naročništvom umetnostnih del po- vezati dva njegova portrteta435 ter posredno tudi 19 sumarno navedenih družinskih in drugih por- tretov, popisanih v Dolu.436 Poleg njega so postali člani Dizmove bratovščine naslednji Erbergi: njegov stric Franc Jakob pl. Erberg (1689), prvi podpredsednik, Janez Danijel (1689), njegov oče in njen drugi predsednik, stric Janez Adam (1700), brat Franc Mihael (1709), bratranca barona Volf Adam (1723) in Anton Gotard (1734) ter baron Jožef (Kalasanc), vnuk brata Franca Mihaela (član še 1801).437 Št. 35 (132) Klopper, Jakob (ok. 1690–1743), sprejet leta 1736 ali 1737 – duhovnik, prior kartuzije v Bistri, vizi- tator (sl. 5). V obravnavanem obdobju je bil edini član Dizmove bratovščine, ki ni izhajal iz plemiških vrst in tudi nikoli ni postal plemič. Rodil se je v grofiji Glatz v Šleziji, glede na leto mašniškega posveče- nja najpozneje leta 1690.438 Neznane okoliščine so ga privedle na Kranjsko, kjer je med junijem 1713 in mašniškim posvečenjem 1716 kot kartuzijan iz Bistre prejel vse kleriške redove od ljubljanskega škofa,439 potem ko je redovne zaobljube v kartuzijanskem redu opravil 1. maja 1713.440 Moral je biti izredno sposoben redovnik, da so ga že 20. marca 1720 izvolili za priorja.441 Redovno hišo je pre- vzel, ko je bilo v njej devetnajst redovnikov, nato pa je v dobrih dveh desetletjih delovanja kot prior 431 UMEK 1991–1992 (op. 155), str. 16. O njegovih funkcijah tudi: ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 24, fasc. XIII, E-36, 20. 12. 1759, pag. 3. 432 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 214; ŽA Dol pri Ljubljani, Matične knjige, M 1741–1773, s. p. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 54, navaja kot datum smrti 22. oktober 1759. Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Dolu in Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 24, fasc. XIII, E-36, 20. 12. 1759). Rodbinsko grobnico pri bosonogih avguštincih je dal leta 1690 zgraditi njegov oče Janez Danijel (PREINFALK 2014 (op. 85), str. 45). 433 SMOLE 1982 (op. 14), str. 136; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 48. 434 Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1/5: Gorenjska. Med Goričanami in Gamberkom, Ljubljana 2000 (Grajske stavbe, 10), str. 16–21. 435 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 24, fasc. XIII, E-36, 20. 12. 1759, pag. 215. 436 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 24, fasc. XIII, E-36, 20. 12. 1759, pag. 32. 437 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 438 Jože MLINARIČ, Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001, str. 337, 345–346. 439 V ordinacijskih zapisnikih je njegov priimek zapisan kot Glapar in Glap(p)er, manjka pa mašniško posvečenje (Ordinacijska protokola 2013 (op. 346), str. 29, 21, 35). MLINARIČ 2001 (op. 438), str. 347, za slednjega navaja samo leto. 440 MLINARIČ 2001 (op. 438), str. 337. 441 MLINARIČ 2001 (op. 438), str. 337, 474. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 206 5. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Jakoba Klopperja, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 134 BORIS GOLEC 207 pridobil kar trinajst novincev, od tega samo dva Kranjca.442 V kartuzijanskem redu je užival zelo velik ugled, saj ga je ta imenoval najprej za pomočnika glavnega vizitatorja v Zgornjenemški redov- ni provinci (1731–1735) in nato za glavnega vizitatorja (1736–1743).443 Poleg tega je bil dober in skrben gospodar. Iz naslova bistriške posesti na Goriškem je leta 1737 pri goriških deželnih stano- vih izposloval, da so njega in njegove naslednike sprejeli med goriške deželane.444 Opazen je tudi Klopperjev prispevek kartuziji na umetnostnem področju.445 Leta 1724 je dal iz- delati njeno sliko v olju.446 Iz letnega obračuna dohodkov in izdatkov kartuzije za leto 1725 je razvi- dno, da so kartuzijani v tem letu opravili veliko popravil na zgradbah, še posebej v cerkvi, ter kupili nekaj umetniških slik. Za pozlatitev opreme je samostan tedaj kupil tisoč lističev beneškega zlata.447 Zadnje dni svojega življenja je prior Klopper preživel v Ljubljani, kjer je po osemdnevni bole- zni preminil 16. oktobra 1743,448 star verjetno ne veliko več kot 53 let.449 Št. 36 (133) Hohenwart, Franc Karel, pl., od 1767 grof (1691–1773), sprejet leta 1736 ali 1737 – zemljiški go- spod, prisednik ograjnega sodišča, cesarski svetnik, dedni miznik. Izviral je iz starega kranjskega rodu pl. Hohenwartov,450 iz njegove veje s Kolovca pri Kamni- ku, kjer se je rodil kot sin Sigmunda Jurija in Sidonije Viktorije, rojene baronice Mordax, in bil krščen 28. oktobra 1691.451 V Ljubljani je končal jezuitsko gimnazijo (1709) in višje študije (1712)452 ter bil 29. marca 1718 sprejet med prisednike ograjnega sodišča.453 Poročil se je v Kamniku 23. apri- la 1719 z Marijo Ano Frančiško Karolino baronico De Leo,454 s katero je glede na rojstva otrok živel najprej v Ljubljani in nato na Kolovcu.455 Gospostvo Kolovec, ki mu ga je oče izročil leta 1727, je obdržal do konca,456 po leta 1714 umrlem stricu Francu Erazmu podedovano posest Špitalič pa je leta 1721 prodal svojemu mlajšemu bratu Ludviku Leopoldu.457 442 MLINARIČ 2001 (op. 438), str. 347, 349. 443 MLINARIČ 2001 (op. 438), str. 347. 444 MLINARIČ 2001 (op. 438), str. 350. 445 Tina KOŠAK, Slikarska oprema kartuzije Bistra v 18. stoletju po samostanskih inventarjih, Acta historiae artis Slovenica, 21/1, 2016, str. 11–17. 446 Sliko hrani Tehniški muzej Slovenije, Bistra (MLINARIČ 2001 (op. 438), ovitek knjige); KOŠAK 2016 (op. 445), str. 15–17. 447 MLINARIČ 2001 (op. 438), str. 360. 448 MLINARIČ 2001 (op. 438), str. 361. 449 Njegova smrt v mrliški matici ljubljanske stolne župnije ni vpisana (prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matič- ne knjige, M 1735–770), zato smo prikrajšani tudi za podatek o starosti. 450 O Hohenwartih gl. Avgust PIRJEVEC, Hohenwart, Slovenski biografski leksikon, 1/3, Ljubljana 1928, str. 330–331. 451 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1685–1699, fol. 80v; ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Ho- henwart. 452 Leta 1707 je bil v razredu poetika, 1708 retorika in 1712 metafizika (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 493, 504, 529). 453 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 454 SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 412. 455 SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 60, 62, 65, 71, 406. 456 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 98r. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 226. 457 SMOLE 1982 (op. 14), str. 490. V imenjski knjigi sta bila oba prenosa izvedena leta 1723 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 97v). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 208 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot vrhovni dedni miznik Kranjske in Slovenske marke ter cesarski svetnik pri reprezentanci in vladi Kranjske,458 na rodovniku Hohen- wartov pa še kot glavar na Reki.459 23. aprila 1767 je bil kot upokojeni vladni svetnik povzdignjen neposredno v dedni grofovski stan s predikatom »Graf von und zu Hochenwart Herr zu Gerlach- stein, Rabensberg und Raunach«.460 Umrl je 22. novembra 1772 na Kolovcu461 za kapjo, star 81 let, pokopali pa so ga tri dni pozne- je v rodbinsko grobnico v kamniški župnijski cerkvi.462 Člani Dizmove bratovščine so pozneje postali tudi njegov mlajši brat Leopold Ludvik pl. Ho- henwart (od 1740 ali 1741), sin Jurij Jakob (1757), daljni sorodnik Ludvik (1760), sin Sigmund, ki je postal škof treh škofij (član še 1801), in vnuk Franc (član še 1801).463 Št. 37 (134) Ottheim, Krištof, baron (1688–1762), sprejet leta 1737 – duhovnik, kanonik. Izhajal je iz leta 1626 poplemenitene ljubljanske meščanske rodbine Otto pl. Rosenpichl.464 Oče Janez Krištof Otto, prisednik kranjskega ograjnega sodišča, je 17. aprila 1690 prejel dedni baronski naslov »von Ottheim«.465 Krištof se je rodil v Ljubljani v očetovem zakonu z Marijo Frančiško pl. Schlangenburg in bil krščen 4. oktobra 1688 kot Henrik Krištof Otto pl. Rosenpichl.466 V rodni Ljubljani je končal jezuitsko gimnazijo (1702)467 in študij očitno nadaljeval drugje. Vse kleriške re- dove vključno z mašniškim posvečenjem je prejel leta 1715 v Ljubljani, in sicer kot Janez Krištof na mizni naslov Kürchbergovega kanonikata.468 Po očetu je leta 1710 kot Janez Krištof podedoval manjše imenje pri Iški vasi, ki pa ga je že v letih 1715 in 1716 v celoti prodal.469 V Dizmovo bratov- ščino so ga sprejeli precej pozno, šele leta 1737, ko mu je bilo 49 let in je že bil kanonik.470 Kürch- berg-Gallenbergov kanonikat je namreč dobil zelo zgodaj, že leta 1716.471 Umrl je pri 74 letih 4. oktobra 1762 kot starejši stolni kanonik in bil pokopan v kripto stolnice.472 458 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 162, 163. 459 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Hohenwart. 460 FRANK 1970 (op. 45), str. 210. 461 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Hohenwart. 462 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1766–1778, fol. 69v. 463 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Hohenwart. 464 KOBLAR 1900 (op. 118), str. 214; FRANK 1973 (op. 113), str. 22. 465 FRANK 1973 (op. 113), str. 22. 466 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692–1699, pag. 55. 467 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je leta 1702 naveden na retoriki, pripis pa pove, da je postal ljubljanski kanonik (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 448). 468 Ordinacijska protokola 2013 (op. 346), str. 34, 35, 36. 469 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 203v. 470 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 471 Matjaž AMBROŽIČ, Prošti, dekani in kanoniki ljubljanskega stolnega kapitlja, Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani. 1707 (ur. Metod Benedik), Ljubljana 2008, str. 96. 472 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 239. V mrliški matici so navedena vsa tri imena: Krištof Janez Henrik. BORIS GOLEC 209 Člana Dizmove bratovščine sta pred njim postala oče Janez Krištof (1690) in mlajši brat Janez Jožef (1721).473 Št. 38 (135) Moscon, Franc Anton, baron (ok. 1694–1763), sprejet 1. julija 1738 – cesarski komornik. Izviral je iz štajerske rodbine pl. Mosconov z izhodiščnim gospostvom Sevnica, ki je bila leta 1617 pobaronjena, ena veja pa je leta 1715 postala grofovska.474 Rodil se je neznano kje leta 1694 staršema Leopoldu Viljemu baronu Mosconu in njegovi drugi ženi Ani Maksimili, rojeni grofici Auersperg.475 Glede na materino lastništvo Črnega Potoka pri Litiji,476 kjer je leta 1699 tudi umrla,477 bi njegovo rojstvo pričakovali na teh dveh lokacijah ali pa v Ljubljani, kjer je leta 1700 umrl oče,478 vendar ga tamkajšnje krstne matice ne navajajo.479 Lahko bi se rodil tudi kje na Dolenjskem, kjer je mati imela nekaj let večje klevevško imenje.480 Pri šestih letih je bil skupaj s polsestro popolna sirota481 in pod varuštvom Janeza Jožefa pl. Wallensperga, ki je Črni Potok že leta 1704 prodal.482 Kje se je mladenič šolal, ni znano, a gimnazije prejkone ni končal ne v Ljubljani ne v Gradcu.483 Pri 34 letih se je 24. junija 1728 neznano kje oženil s Frančiško Terezijo, rojeno Roden baroni- co Hirzenau, vdovo po Janezu Adamu baronu Flödnigu,484 lastniku gospostva Smlednik,485 ki mu je v Ljubljani rodila edinega sina, umrlega v zgodnjem otroštvu.486 V spominski knjigi Dizmove bratovščine, v katero je bil sprejet leta 1738, ko je že zakorakal v peto desetletje, je naveden kot 473 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 474 FRANK 1972 (op. 95), str. 262. 475 Friedrich LANJUS, Die Gothaischen genealogischen Taschenbücher für das Jahr 1938, Monatsblatt des heraldisch- genealogischen Vereins »Adler«, 12/41–42, 1935–1938 (Mai–Juni 1938), str. 437. Letnica rojstva je skoraj gotovo pravilna. Glede na navedbo starosti 69 let ob smrti leta 1763 (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 253), bi se bil moral roditi leta 1694 ali 1693, glede na navedbo starosti 59 let ob ljudskem štetju 1754, ko je prebival v Ljubljani (Ljubljanske družine 2018 (op. 211), str. 36), pa kakšno leto pozneje. Več podatkov ni poznal niti plemiški genealog Ludvik Lazarini (ZAL, ZAL LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XXV, Moscon, s. p. (Franc Anton)). 476 SMOLE 1982 (op. 14), str. 124. Ana Maksimila baronica Moscon je leta 1689 prodala posest Pipanovo pri Radovljici in od Janeza Vajkarda Valvasorja kupila Črni Potok. Leta 1693 je kupila še precej večje klevevško imenje na Dolenj- skem, ki pa je leta 1699 prešlo v druge roke (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 58v). 477 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, M 1660–1710, fol. 39v. Prim. PREINFALK 2005 (op. 392), str. 410. 478 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735, pag. 136. Prim. PREINFALK 2005 (op. 392), str. 410. 479 Prim. NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, R 1689–1703; ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Ind R 1692–1740. 480 Gl. op. 476. 481 LANJUS 1938 (op. 475), str. 437. 482 SMOLE 1982 (op. 14), str. 124. V imenjski knjigi je bila posest prepisana na novega lastnika leta 1706 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 58v). 483 Glede na leto rojstva ne more biti identičen z baronom Francem Antonom, ki je leta 1702 obiskoval že peti razred ljubljanske jezuitske gimnazije (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 448). Tudi med graškimi študenti ga ne najdemo (prim. ANDRITSCH 1987 (op. 30); ANDRITSCH 2002 (op. 179)). 484 LANJUS 1938 (op. 475), str. 437–438; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 64. Poroke ni ne v ljubljanski ne v smle- dniški poročni matični knjigi (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745; ŽA Smlednik, P 1690–1734). Poročna pogodba s tem datumom je bila popisana tudi v njegovi zapuščini (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 74, fasc. XXXII, M-106, 14. 4. 1763, pag. 20–21). 485 SMOLE 1982 (op. 14), str. 446. 486 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Ind R 1692–1740, pag. 172; LANJUS 1938 (op. 475), str. 438. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 210 cesarski pravi komornik,487 kot ga označuje tudi mrliška matica ob smrti 23. marca 1763 v Ljublja- ni, kjer so ga pokopali v frančiškanski cerkvi.488 Na Kranjskem sodeč po imenjski knjigi nikoli ni premogel zemljiške posesti.489 V oporoki iz leta 1760, napisani v Ljubljani, je za glavno dedinjo imenoval ženo Frančiško Terezijo, obdaroval pa je tudi njene otroke in vnuke.490 Član Dizmove bratovščine je kmalu za njim postal njegov pastorek Karel Jožef baron Flödnig, sprejet leta 1740.491 Št. 39 (136) Wiederkehr, Avguštin Ludvik, pl. (1686–1756),492 sprejet leta 1738 ali 1739 – zemljiški gospod, doktor prava, deželni svetnik, upravitelj kranjskega vicedomskega urada. Rodil se je v poplemeniteni ljubljanski meščanski družini očetu Janezu Jakobu, tajniku kneza Auersperga, in materi Ani Mariji Elizabeti, rojeni pl. Toperzer, ter bil krščen 10. septembra 1686.493 Oče Janez Jakob Wiederkehr je bil zaradi vojaških zaslug 8. aprila 1659 poplemeniten s predikatom »von Widerspach«.494 Potem ko je Avguštin Ludvik leta 1703 končal ljubljansko jezuitsko gimnazijo,495 se je izobraževal v Prusiji in se po potovanjih po nizozemskih, nemških in italijanskih deželah vrnil domov kot doktor obojega prava.496 Poročil se je v 30. letu 25. septembra 1715 z Marijo Terezijo Lukančič pl. Hertenfels, hčerjo že pokojnega Janeza Gotarda iz poplemenitene meščanske rodbine,497 člana Dizmove bratovščine (od 1700).498 Žena mu je v zakon prinesla dvorec Mala Loka pri Trebnjem499 in mu v Ljubljani povila dvanajst otrok.500 Avguštin Ludvik je bil tako kot oče mali graščak, ki je večinoma prebival v deželni prestolnici. Leta 1715 so mu v imenjski knjigi pripisali manjše imenje očeta Janeza Jakoba, sestavljeno iz postopo- ma kupljenih 12 hub in oštata. To t. i. Grimšičevo imenje je leta 1731 prodal Juriju Andreju baronu Grimšiču in čez tri leta, leta 1734, kupil od Marije Ivane Frančiške pl. Höffern dvorec Hrib pri Pred- dvoru z majhno posestjo dobrih treh hub, ki jo je leta 1737 skoraj v celoti prodal Francu Karlu pl. Rechbachu.501 Nazadnje je posedoval po njem poimenovano Wiederkehrjevo pristavo v Poljanskem 487 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 166, 167. 488 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 253. Ohranjen je njegov zapuščinski inventar (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 74, fasc. XXXII, M-106, 14. 4. 1763). 489 Prim. ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756); SMOLE 1982 (op. 14). V njegovem zapuščinskem inventarju ni nobenih nepremičnin (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega so- dišča v Ljubljani, šk. 74, fasc. XXXII, M-106, 14. 4. 1763). 490 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-M-14, 10. 10. 1760, dodatek 2. 1. 1762. 491 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 272, 273. 492 O njem natanko v: Matjaž GRAHORNIK, Dvorec Mala Loka. Sledi časa in lastnikov, Trebnje 2017, str. 82–88. 493 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1678–1686, pag. 371; KOBLAR 1900 (op. 118), str. 236. 494 FRANK 1974 (op. 56), str. 214. 495 Leta 1702 je bil vpisan na poetiki, 1703 pa na retoriki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 449, 451). 496 GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 82. 497 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 109. 498 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268, 269. 499 GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 65, 82–83. Iz imenjske knjige lastništvo ni razvidno (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756)). 500 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 28–40; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 56–57, 60–65, 67, 69, 73, 76, 78–79; GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 83. 501 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 1r (vloženi listi). BORIS GOLEC 211 predmestju, ki je obsegala hišo in tretjino svobodniške hube in jo je leta 1753 oporočno zapustil petim sinovom.502 Mala Loka pri Trebnjem, ki jo je Wiederkehrjem prinesla v last njegova žena, je po dežel- ni deski sredi 18. stoletja pripadala trem njunim sinovom.503 V javno življenje na Kranjskem se je vključil zgodaj. Pri 26 letih je bil leta 1712 imenovan za deželnega svetnika, nato je postal član komisije za deželno varnost, služboval kot vicedomski tajnik ter vstopil v Akademijo oporozov v Ljubljani. Med svoje člane ga je sprejela tudi pruska Academia excentricorum.504 Kot deželnoknežji uradnik je bil precej uspešen. Leta 1722 je bil vršilec dolžnosti oziroma namestnik deželnega vicedoma, leta 1731 in 1735 pa ga srečamo v vlogi upravitelja vicedomskega urada, kar je ostal do razpusta urada leta 1747.505 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je nave- den kot cesarski deželni svetnik na Kranjskem.506 Preminil je nenadne smrti (za kapjo) 4. februarja 1756 v Ljubljani v 70. letu starosti in našel zadnje počivališče v frančiškanski cerkvi.507 Pozneje je postal član Dizmove bratovščine tudi njegov sin Anton Medard, sprejet leta 1770 (št. 94), poleg njega edini iz Wiederkehrjevega rodu.508 40 (137) Ravbar, Karel Bernard, baron (1705–1772), sprejet 16. januarja 1739 – zemljiški gospod. Izviral je iz stare kranjske rodbine Ravbar (Rauber), ki je bila leta 1681 končno pobaronjena.509 Rodil se je na Ravbarjevem matičnem gradu Kravjek pri Muljavi kot sin Jurija Sigmunda barona Ravbarja in Elizabete Poliksene, rojene baronice Witzenstein, krstili pa so ga 10. maja 1705 na Kr- ki.510 Ni izpričano, da bi se šolal na ljubljanski jezuitski gimnaziji, a o njenih študentih manjkajo ravno podatki za leti 1721 in 1722.511 Poročil naj bi se mlad, 1. decembra 1727, z Jožefo Frančiško grofico Lichtenberg, hčerjo grofa Jurija Sigmunda.512 Zakonca sta glede na rojstva otrok večinoma živela na Kravjeku in deloma v Ljubljani.513 502 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-W-64, 1. 10. 1753; SMOLE 1982 (op. 14), str. 545. 503 SMOLE 1982 (op. 14), str. 281. 504 GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 82. 505 Majda SMOLE, Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. – 1747. Cerkvene zadeve. 2: Lit. G, Ljubljana 1989 (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, 4), str. 146; Majda SMOLE, Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. – 1747. Cerkvene zadeve. 4: Lit. L, Ljubljana 1994 (Publikacije Arhiva SR Slove- nije. Inventarji. Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, 4), str. 61; Majda SMOLE, Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. – 1747. Cerkvene zadeve. 5: Lit. M–R, Ljubljana 1995 (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, 4), str. 31, 287; GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 85. 506 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 166, 167. 507 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 164. Ohranjeni sta dve različici njegove opo- roke (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-W-64, april 1751, 1. 10. 1753) in inven- tar njegove zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 125, fasc. LI, W-116, 9. 2. 1756). O oporoki in zapuščini gl. tudi GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 86–88. 508 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 509 Rudolf ANDREJKA, Ravbar (Rauber), Slovenski biografski leksikon, 3/9, Ljubljana 1960, str. 36; FRANK 1972 (op. 95), str. 144; Boris GOLEC, Valvasor. Njegove korenine in potomstvo do danes, Ljubljana 2016 (Thesaurus memo- riae. Dissertationes, 13), str. 123–141. 510 NŠAL, ŽA Krka, Matične knjige, R 1697–1715, fol. 95v; ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 6, št. 210, Rauber. 511 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r. 512 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 6, št. 210, Rauber. Poroke ni v ljubljanski poročni matici (NŠAL, ŽA Lju- bljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745). 513 NŠAL, ŽA Krka, Matične knjige, R 1715–1743, fol. 116r, 130v, 148v, 156r, 168r, 178v, 217v; ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 212 Ni znano, da bi se Karel Bernard posebej udejstvoval v javnem življenju dežele. Tudi z gospo- darjenjem ni imel sreče. Kravjek, kjer so Ravbarji gospodarili vse od leta 1433, je prevzel po očeto- vi smrti (1721), a se je tako močno zadolžil, da je bilo gospostvo sekvestrirano in leta 1764 prodano na dražbi zakupniku Gregorju Födranu.514 Obubožani baron Karel Bernard si je tako moral na stara leta poiskati službo. Umrl je v 67. letu starosti 6. januarja 1772 kot mitničar na savskem mostu pri Črnučah in bil 8. januarja pokopan v cerkvi bosonogih avguštincev v Ljubljani.515 Član Dizmove bratovščine je postal tudi njegov vnuk Ludvik, svetni duhovnik (član še 1801).516 41 (138) Kušlan (Kuschland), Volf Kajetan, pl., od 1718 baron (1700–1750), sprejet 6. avgusta 1738 – ze- mljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča, stanovski poverjenik. Izviral je iz ljubljanske rodbine Kušlan, ki je bila leta 1623 poplemenitena in je leta 1631 dobila še predikat »von Moosthal«. Približno tedaj je pridobila tudi dvorec Zablate na Ljubljanskem barju, ki je ostal v njenih rokah vse do konca 19. stoletja.517 Volf Kajetan, krščen 20. novembra 1700 kot Volfgang Kajetan, se je rodil v Ljubljani zakoncema Joštu Jožefu (tudi Jožefu Joštu) pl. Kušlanu, prisedniku ograjnega sodišča in deželnemu odborniku, ter Heleni, rojeni Marastoni pl. Marastein.518 Ljubljansko jezuitsko gimnazijo je končal leta 1717, višjih študijev pa vsaj v Ljubljani ni nadaljeval.519 Med prise- dnike kranjskega ograjnega sodišča so ga sprejeli 10. julija 1721.520 V času njegovega odraščanja in dozorevanja je bil oče Jožef Jošt skupaj s potomstvom 15. junija 1718 povzdignjen v baronski stan.521 Čeprav je bil prvorojenec, je oče določil za glavnega dediča drugorojenega sina Karla Valenti- na, Volf Kajetan pa je postal glavni dedič po materi in ga je oče izplačal že ob poroki leta 1725. Ozadje takšne odločitve utegne biti poroka Volfa Kajetana z žensko iz pozno poplemenitene rodbi- ne, katere oče se je rodil še kot kmet s priimkom Rakovec.522 Poročil se je 13. maja 1725 v Ljubljani z Ivano Antonijo pl. Raigersfeld, ki mu je v njunem skupnem rodnem mestu rodila šest otrok, ne da bi mu dala moškega naslednika.523 Volf Kajetan je z družino živel v Ljubljani in bil le prehodno zemljiški gospod. Leta 1732 je na- mreč od Marije Terezije pl. Posarelli kupil dvorec Volčji Potok, a ga je že leta 1737 prodal Leopoldu Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 237; Ind R 1741–1791, pag. 317. 514 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 5r; SMOLE 1982 (op. 14), str. 240. 515 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Peter, Matične knjige, M 1749–1779, pag. 405. Ohranjen je inventar njegove skromne zapuščine na Črnučah (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 96, fasc. LIII, R-116, 12. 1. 1772). 516 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 6, št. 210, Rauber. 517 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 91–93. Gl. tudi KOBLAR 1900 (op. 118), str. 206; SMOLE 1982 (op. 14), str. 547. 518 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 27. Prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 98. 519 Leta 1716 je izpričan na poetiki kot Leopold Kajetan in s pripisom, da je umrl 13. februarja 1750, 1717 pa na retoriki kot Leopold (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 550, 553). 520 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 521 FRANK 1972 (op. 95), str. 98; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 19. 522 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 95. 523 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 98. BORIS GOLEC 213 Ludviku pl. Hohenwartu.524 Kot solastnik in pooblaščenec svojih sorojencev je bil v kranjsko imenj- sko knjigo vpisan tudi leta 1737 za posest Na Kalcu v Pivki, ki jo je prav tako prodal že leta 1739, in sicer Beatrici Margareti baronici Kottulinsky.525 Tako ob smrti ni premogel nobenih nepremičnin.526 Umrl je med opravljanjem funkcije stanovskega poverjenika 13. februarja 1750 v 50. letu starosti v rodni Ljubljani, kjer so ga pokopali v avguštinski cerkvi.527 Pozneje je bil član Dizmove bratovščine tudi njegov nečak Karel (še 1801).528 42 (139) Dolničar (Thalnitscher) pl. Thalberg, Jožef Anton (1690–1759), sprejet 21. decembra 1738 – kronist. Bil je četrti in zadnji član Dizmove bratovščine iz Dolničarjeve rodbine, sin njenega prvega tajnika Janeza Gregorja (1655–1719), kronista, zgodovinarja in pravnika. Poleg očeta Janeza Gre- gorja sta leta 1689 postala ustanovna člana še ded, nekdanji ljubljanski župan Janez Krstnik (1626– 1692), in stric Janez Anton (1662–1714), teolog in stolni dekan.529 Jožef Anton se je že rodil kot plemič, saj je bil ded Janez Krstnik malo prej, 31. decembra 1688, povzdignjen v plemiški stan s predikatom »Thalnitscher von Thalberg«.530 Na svet je prišel 9. aprila 1690 in bil krščen dva dni zatem v Ljubljani kot tretji otrok Janeza Gregorja in njegove žene Marije Viktorije iz tri desetletja prej poplemenitene škofjeloške rodbine Zanetti.531 V Ljubljani je leta 1706 končal jezuitsko gimnazijo, o njegovem nadaljnjem šolanju pa ni podatkov.532 29. septembra 1721 se je v rodnem mestu oženil z Marijo Ano Lukančič pl. Hertenfels iz prav tako poplemenitene me- ščanske rodbine, a je zakon ostal brez otrok.533 Jožef Anton Dolničar je ostal mestni plemič,534 ki ni premogel lastnega dvorca, ampak od leta 1724 samo kupljeno manjšo desetino pri Predosljah, ki pa jo je že leta 1731 prodal.535 V javnem ži- vljenju ni bil niti približno toliko dejaven kot ded Janez Krstnik, oče Janez Gregor ali stric Janez Anton. Nadaljeval je pisanje očetove in dedove kronike, žepnega zapisnika, ki je danes pomemben 524 SMOLE 1982 (op. 14), str. 536. Lastniški spremembi imata v imenjski knjigi letnici 1733 in 1738 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 168v). 525 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 473v; SMOLE 1982 (op. 14), str. 313. 526 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 55, fasc. XXVIII, K-93, 18. 2. 1750, pag. 4. 527 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 122. Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 55, fasc. XXVIII, K-93, 18. 2. 1750). 528 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenem razmerju gl. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 232–233. 529 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. O sorodstvenih razmerjih gl. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 37–38. 530 FRANK 1974 (op. 56), str. 202; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 31–33. 531 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1686–1692, pag. 114. Datum rojstva po: PREINFALK 2014 (op. 85), str. 37. O Zanettijih gl. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 206–212. 532 Leta 1705 je v kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete med študenti poetike naveden kot Josephus Dolnitzer, leta 1706 pa na retoriki kot Antonius Dolnitzer (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 461, 470). Študiral ni niti v Gradcu tako kot leta 1673 njegov oče Janez Gregor (ANDRITSCH 1987 (op. 30), str. 39). 533 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 37. O Lukančičih gl. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 102–110. Prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740. 534 Njegova družina je prebivala v lastni, Dolničarjevi hiši (Thalbergische Haus) na Mestnem trgu (Ljubljanske druži- ne 2018 (op. 211), str. 101). 535 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 280r. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 214 zgodovinski vir.536 Preminil je tri tedne za svojo ženo 25. septembra 1759 v Ljubljani, star 69 let, in bil tako kot ona pokopan v kripto stolnice.537 43 (140) Auersperg, Aleksander, grof (1702–1759),538 sprejet leta 1739 – zemljiški gospod, prisednik ograj- nega sodišča, dedni deželni maršal (sl. 6). Izviral je iz grofovske veje Auerspergov, rojen kot sin grofa Ditriha s Šrajbarskega turna pri Krškem in Ivane Leopoldine, rojene grofice Barbo pl. Waxenstein. Rodil se je 14. septembra 1702 na Šrajbarskem turnu in bil krščen kot Aleksander Anton Inocenc Karel.539 Komaj štirileten je iz- gubil očeta, po katerem je ob doseženi polnoletnosti in po smrti starejšega brata podedoval gospo- stvi Krško in Šrajbarski turn.540 Šolal se je v Gradcu, kjer ga leta 1716 najdemo v četrtem razredu jezuitske gimnazije.541 Po sprejemu med prisednike kranjskega ograjnega sodišča 12. januarja 1722, ko mu še ni bilo 20 let,542 je opravljal funkcije cesarskega pravega tajnega svetnika, kranjskega sta- novskega poverjenika (1735) in predsednika poverjeniškega urada (1738–1739),543 bil pa je tudi de- dni deželni maršal544 in dvorni komornik na Kranjskem in v Slovenski marki.545 Osebno je moral biti izobražen, pobožen in dobrovoljen človek. Poročil se je dvakrat, prvič 24. februarja 1729 v Kamniku z Ano Regino grofico Batthyány pl. Német-Ujvár z Ogrskega, hčerjo cesarskega komornika in svetnika grofa Sigmunda, ki se je tedaj mudila v samostanu klaris v Me- kinjah, in drugič v Ljubljani 30. januarja 1745 s sorodnico Marijo Cecilijo grofico Barbo pl. Waxen- stein, hčerjo grofa Volfganga Eberharda, rojeno na gradu Podsreda. Otroci, vsi v prvem zakonu, so se mu rojevali na Šrajbarskem turnu, kjer je tudi umrl pri 57 letih 12. junija 1759 med kartanjem z 536 Marijan SMOLIK, Thalnitscher (do 1688 Dolitscher, Dolnizher), Janez Krstnik, Slovenski biografski leksikon, 4/12, Ljubljana 1980, str. 76. 537 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 211–212. Ohranjena je njegova oporoka, datirana 12. oktobra 1745 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-T-12). Njegova oporočna želja je bila, da ga pokopljejo v kripto (bratovščine) sv. Rešnjega telesa. 538 Gl. biogram v: PREINFALK 2005 (op. 392), str. 402–403. 539 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 402–403. Krstna matica župnije Leskovec pri Krškem iz tega časa je izgubljena. 540 SMOLE 1982 (op. 14), str. 244, 491; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 195–196. Gospostvi sta bili najprej leta 1707 prepisani na Ditrihove dediče, leta 1724 pa na Aleksandra (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 54r, 502r). Med letoma 1742 in 1749 ju je za grofa Auersperga upravljal Janez Matija Šivic, pred- nik avtorja tega prispevka (Boris GOLEC, Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu. Od nenavadnega nastanka do desetih rodov rodbine Čop, Ljubljana 2020 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 14), str. 195). 541 ANDRITSCH 2002 (op. 179), str. 28. 542 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 543 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 196, 402–403. V zapuščinskem inventarju je podatek, da je bil grof stanovski poverjenik dvakrat (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 5, fasc. III, A-67, 16. 7. 1759, pag. 3). 544 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 172, 173. 545 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 5, fasc. III, A-67, 16. 7. 1759, pag. 3. BORIS GOLEC 215 6. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Aleksandra grofa Auersperga, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 142 ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 216 domačim kaplanom, pokopali pa so ga v kapucinski cerkvi v Krškem.546 Obe njegovi gospostvi je podedoval sin Rihard Jožef.547 Člani Dizmove bratovščine so bili pred in za njim tudi številni drugi Auerspergi, skupaj 13 (gl. pri št. 32), med drugim njegova sinova Rihard Jožef, sprejet leta 1757, in Sigfrid, ljubljanski kanonik in prošt, član od leta 1760.548 44 (141) Lamberg, Franc Bernard, grof (1696–1760),549 sprejet 15. januarja 1739 – zemljiški gospod, prise- dnik ograjnega sodišča, cesarski komornik in stanovski poverjenik. Rodil se je v stari kranjski plemiški rodbini, katere veja, imenovana po Kamniku in Gutenber- gu, je nosila grofovski naslov od leta 1667.550 Bil je sin Franca Adama grofa Lamberga in Marije Elizabete, rojene baronice Jurič, krščen v Ljubljani 24. oktobra 1696.551 Vse kaže, da se vsaj v zadnjih razredih gimnazije ni šolal v rodnem mestu kot tudi ne v Gradcu.552 Vsekakor je pridobil ustrezno izobrazbo, da so ga 17. junija 1715 lahko sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča.553 Neznano kdaj po sprejemu v Dizmovo bratovščino (1739) je pridobil naslov cesarskega komornika,554 ki ga zasledimo ob njegovi smrti,555 nekaj časa pa je bil tudi stanovski poverjenik.556 Grof Franc Bernard je za kranjske razmere veljal za velikega zemljiškega gospoda. Po leta 1719 umrlem očetu Francu Adamu je podedoval gospostva Kamen, Mirna, Krupa in Pusti Gradac,557 nato pa je leta 1723 od Karla Henrika grofa Wazenberga kupil gospostvo Dob.558 Posest na Dolenj- skem in v Beli krajini je pozneje nadomestil z drugo posestjo pretežno na Gorenjskem, kjer je leta 1733 najprej kupil majhno imenje Groblje.559 Potem ko je Mirno leta 1730 prodal Ferdinandu Erne- stu baronu Gallu,560 Krupo s pridruženim Pustim Gradcem pa leta 1734 Petru Pavlu pl. Bonazziju,561 546 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 196, 402–403. Obe poroki: NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, P 1712–1744, pag. 120; ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745, pag. 463. Rojstva otrok: SCHIVIZ VON SCHI- VIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 291–292; krstna matica župnije Leskovec za ta čas je izgubljena. Mrliška matica leskovške župnije iz časa njegove smrti je prav tako izgubljena. Ohranjena sta njegova oporoka, datirana 2. no- vembra 1757 na Šrajbarskem turnu (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-28, 2. 11. 1757), in inventar zapuščine na Šrajbarskem turnu (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 5, fasc. III, A-67, 16. 7. 1759). 547 SMOLE 1982 (op. 14), str. 244, 491. 548 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 549 Prim. WITTING 1895 (op. 94), str. 191–192. 550 WITTING 1895 (op. 94), str. 188–192; FRANK 1972 (op. 95), str. 104. 551 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692–1699, pag. 110. 552 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; ANDRITSCH 1987 (op. 30); Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96); ANDRITSCH 2002 (op. 179). 553 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 554 V bratovščinski spominski knjigi ni naveden s tem naslovom (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 172, 173). 555 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 225. 556 WITTING 1895 (op. 94), str. 192. 557 SMOLE 1982 (op. 14), str. 209, 249, 295–296, 396. Prenosi lastništva so bili v imenjski knjigi vknjiženi leta 1723 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 27r, 36v, 64r). 558 SMOLE 1982 (op. 14), str. 133. Nakup iz kranjske imenjske knjige ni razviden. 559 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 64v. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 178–179. 560 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 27r; SMOLE 1982 (op. 14), str. 296. 561 SMOLE 1982 (op. 14), str. 249, 396. Prenos lastništva je bil v imenjski knjigi vknjižen leta 1737 (ARS, AS 173, BORIS GOLEC 217 je leta 1740 ali malo pozneje pridobil Apfaltrerjevo gospostvo Brdo pri Lukovici,562 sklepal leta 1743 pogodbo z Ano Cecilijo baronico Apfaltrer za bližnjo posest Podpeč563 ter najpozneje sredi stoletja pridobil Trillekovo posest Podkraj.564 Podpeči ni obdržal, če jo je sploh pridobil,565 kot tudi ne Pod- kraja, ki ga je leta 1756 prodal Antonu Ludviku pl. Abramspergu.566 Ostalo posest, Kamen, Brdo pri Lukovici in Groblje, pa je leta 1757 izročil sinu Francu Adamu in si pridržal 20.000 goldinarjev ter 2000 goldinarjev letne rente.567 Ženo je našel v grofovski hiši, in sicer Marijo Ivano, hčer Ludvika Gundakarja grofa Kobenzla iz Ribnice, s katero se je oženil 30. aprila 1724 v Žužemberku. Tedaj je naveden kot Ljubljančan, zakonca pa sta se po navedbi v poročni matici najprej naselila na Mirni.568 Otroci so se jima rojeva- li v Ljubljani,569 kjer sta vsaj večinoma tudi prebivala. Grof Lamberg je umrl v 64. letu starosti 25. oktobra 1760 v Ljubljani in bil pokopan v rodbinsko grobnico v stolnici.570 Člani Dizmove bratovščine so bili še trije grofje Lambergi: za njim sin Franc Adam (od 1756) in Karel (od 1755), pred njim pa Volf Herbart (od 1706), zadnja dva iz drugih vej Lambergov.571 45 (142) Wildenstein, Kajetan Avguštin, grof (ok. 1703–1764), sprejet leta 1739 ali 1740 – križnik, komtur ljubljanske komende (sl. 7). Izviral je iz štajerske plemiške rodbine, ki je dobila grofovski naslov leta 1678.572 Ko je leta 1713 obiskoval prvi razred graške jezuitske gimnazije, je v matriki naveden kot Gradčan,573 vendar se je rodil nekje zunaj Gradca.574 O njegovem nadaljnjem šolanju ni podatkov. Komtur ljubljanske komen- de križniškega reda je bil vsaj od leta 1738575 in tudi dvakrat stanovski poverjenik na Kranjskem.576 Preminil je v Ljubljani 6. januarja 1764, star 61 let, kot komtur ljubljanske komende in cesarski Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 64r). 562 SMOLE 1982 (op. 14), str. 102. Prenos lastništva je bil v imenjski knjigi vknjižen leta 1744 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 37r). 563 SMOLE 1982 (op. 14), str. 361. 564 SMOLE 1982 (op. 14), str. 358. Lastništvo iz imenjske knjige ni razvidno. 565 SMOLE 1982 (op. 14), str. 361. 566 SMOLE 1982 (op. 14), str. 358. 567 SMOLE 1982 (op. 14), str. 102, 178–179, 209. 568 NŠAL, ŽA Žužemberk, Matične knjige, M in P 1710–1724, fol. 92r. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 396. 569 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 149–151; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOF- FEN 1905 (op. 58), str. 71–73, 75. 570 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 225. Ohranila sta se njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-L-32, 10. 7. 1759) in inventar zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 64, fasc. XXXX, L-74, 14. 11. 1760). 571 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. O sorodstvenih razmerjih gl. WITTING 1895 (op. 94), str. 175–234. 572 FRANK 1974 (op. 56), str. 220. 573 ANDRITSCH 2002 (op. 179), str. 19. 574 Prim. DAG, Altmatriken, Graz Hl. Blut, Taufindex 1589–1744; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1909 (op. 54). 575 Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC, Urbar ljubljanske komende iz leta 1738, Križanke (ur. Luka Vidmar), Ljubljana 2018, str. 207. 576 Heinrich Georg HOFF, Historisch-statistisch-topographisches Gemälde vom Herzogthume Krain, und demselben einverleibten Istrien. Ein Beytrag zur Völker- und Länderkunde, 1, Laibach 1808, str. 112. Kot stanovski poverjenik je izpričan leta 1740 (SMOLE 1994 (op. 505), str. 93). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 218 svetnik, pokopali pa so ga dva dni pozneje v križevniški cerkvi,577 kjer je še ohranjen njegov nagrobnik. Za ume- tnostno zgodovino je zanimiv tudi danes pogrešani Wildensteinov portret z letnico 1739.578 Član Dizmove bratovščine je leta 1765 postal nje- gov naslednik na mestu ljubljanskega komturja Ma- ksimilijan Pantaleon grof Rindsmaul.579 46 (143) Lichtenberg, Marko Ferdinand, grof (1709–1776), sprejet 8. januarja 1740 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Bil je sin Jurija Gotfrida grofa Lichtenberga in Mari- je Elizabete, rojene baronice Engelshaus, rojen na gradu Snežnik in krščen 4. maja 1709.580 Na ljubljanski jezuitski gimnaziji ga kot Ferdinanda srečamo leta 1723 v predza- dnjem, petem razredu, leta 1724, ko ga najdemo v vod- stvu kongregacije Marije Vnebovzete, pa je bil očitno v zadnjem.581 Med prisednike kranjskega ograjnega sodi- šča so ga sprejeli 31. marca 1732.582 Predtem se je 27. apri- la 1730 v Ljubljani poročil z Marijo Elizabeto grofico Auer sperg s Turjaka.583 Družina je glede na rojstva otrok živela v Ljubljani,584 sicer pa je grof Marko Ferdinand po leta 1720 umrlem očetu nasledil dvorec Koča vas v Loški dolini in gospostvo Ortnek pri Ribnici.585 Kočo vas je dal leta 1769 v zakup sinu Ludviku Dizmu in mu jo čez šest let, leta 1775, prodal za 18.000 goldinarjev,586 medtem ko je Ortnek obdržal do smrti naslednje leto in ga je sin za njim podedoval.587 Umrl je pri 67 letih nedolgo pred 16. julijem 1776 na Ortneku.588 577 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 261. 578 Metoda KEMPERL, Portretna zbirka ljubljanske križevniške komende, Križanke 2018 (op. 575), str. 104. 579 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 274, 275. 580 NŠAL, ŽA Stari trg pri Ložu, Matične knjige, R 1699–1746, fol. 52r. Prim. ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5. št. 149, Lichtenberg. 581 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 587, 589. 582 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 583 Znan je datum poročne pogodbe (PREINFALK 2005 (op. 392), str. 487), poroka pa ni vpisana v ljubljansko po- ročno matico (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745). 584 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 150–162; Ind R 1741–1791, pag. 197–200. 585 SMOLE 1982 (op. 14), str. 224, 335. Zaradi napake na rodovnem deblu, kjer je prvo ime Marka Ferdinanda navedeno kot Max namesto Marx, ga je Majda Smole razglasila za Maksimilijana Ferdinanda. V imenjski knjigi je bil prenos obeh posesti vknjižen leta 1730 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 80r, 81r). 586 SMOLE 1982 (op. 14), str. 224. 587 SMOLE 1982 (op. 14), str. 335. 588 Datum 16. julij 1776 ima inventar njegove zapuščine na Ortneku (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 65, fasc. XXX, L-94). Mrliška matica župnije Ribnica iz tega časa je izgubljena, v Ljubljani pa Lichtenbergova smrt ni vpisana (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812). 7. Nagrobnik Kajetana Avguština grofa Wildensteina, Ljubljana, križevniška cerkev BORIS GOLEC 219 Potencialno je bil naročnik enega ali več od skupno šestih družinskih portretov, popisanih v njegovi zapuščini na gradu Ortnek.589 Član Dizmove bratovščine je pred njim postal njegov starejši brat Jurij Ludvik (1727), za njim pa bratranec Franc Karel (1741), nečak Franc Ignac (1759), Jošt Korbinijan (1760), sin bratranca Franca Karla, Ludvik, sin Marka Ferdinanda (član še 1801), bratranca Erazem in Janez Nepomuk, vnuka Franca Karla (oba člana še 1801) in Franc Ksaver baron Lichtenberg-Janežič (1800).590 47 (144) Taufferer, p. Aleksander, baron (1703–1760), sprejet leta 1740 – duhovnik, opat cisterce v Kosta- njevici. Bil je sin Marka Antona barona Tauffererja (1654–1702), graščaka na Turnu pri Višnji Gori in člana Dizmove bratovščine (od 1702),591 in Eve Elizabete, rojene baronice Apfaltrer, krščen 12. ja- nuarja 1703 v Ljubljani kot Janez Vajkard.592 Po končani ljubljanski jezuitski gimnaziji (1719)593 se je odločil za cistercijanski red in je v samostanu Kostanjevica postal pater Aleksander. 19. avgusta 1719 je naredil redovne zaobljube, mašniško posvečenje pa je prejel 19. marca 1726. Medtem je študiral filozofijo pri ljubljanskih jezuitih (1722) in teologijo pri pavlincih v Lepoglavi (1723). Leta 1733 je upravljal kostanjeviško samostansko župnijo sv. Križa v Podbočju in bil tri leta prior. 14. junija 1737 so ga izvolili za kostanjeviškega opata, kar je ostal do smrti 22. aprila 1760.594 Marija Terezija ga je po petih letih opatske službe 24. novembra 1742 imenovala za cesarskega svetnika.595 Na umetnostnem področju ima zasluge za nov vhod v cisterco, zgrajen po uskoškem napadu leta 1736.596 Njegov oljni portret na Turnu je bil leta 1945 uničen.597 Poleg opatovega očeta Marka Antona so postali člani Dizmove bratovščine tudi njegov starej- ši brat Maksimilijan Anton Ignac (1727), bratov sin Anton Tadej Janez Nepomuk (1749) in sin sle- dnjega, kanonik Janez Nepomuk (član še 1801).598 48 (145) Apfaltrer, Jožef Leopold, baron (1708–1758), sprejet leta 1740 – duhovnik, kanonik v Ljubljani. Izviral je iz znane kranjske rodbine baronov Apfaltrerjev z Grmač pri Litiji, kjer se je rodil kot sin tamkajšnjega graščaka Ota Henrika barona Apfaltrerja in Marije Ane, rojene pl. Dinzl, ter bil 589 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 65, fasc. XXX, L-94, 16. 7. 1776, pag. 10. 590 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. Sorodstvena razmerja gl. v: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5, št. 149, Lichtenberg. 591 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270, 271. 592 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 93; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 252. 593 Leta 1718 je kot Janez Rajhard (!) izpričan na poetiki, 1719 pa na retoriki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 560, 574). 594 MLINARIČ 1987 (op. 287), str. 501–502. V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete ravno za leti 1721 in 1722, ko je tam študiral na višjih študijih, ni podatkov o članih (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r). 595 GSPAN 1980 (op. 279), str. 16. 596 MLINARIČ 1987 (op. 287), str. 438. 597 GSPAN 1980 (op. 279), str. 16. 598 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih gl. GSPAN 1980 (op. 279); PREINFALK 2016 (op. 27), str. 326–327. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 220 krščen 13. aprila 1708 v Šmartnu pri Litiji.599 Kot Jožefa ga leta 1723 srečamo v petem in naslednje leto v šestem, zadnjem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije, nato pa na višjih jezuitskih študijih, leta 1725 na logiki in 1726 na fiziki.600 V duhovnika je bil posvečen pod imenom Jožef 19. maja 1731 v Ljubljani, čeprav je spadal pod oglejski patriarhat.601 Od leta 1735 do smrti je bil kanonik Flachen- feldovega kanonikata v Ljubljani.602 Umrl je pri 50 letih 16. maja 1758, pokopali pa so ga v kripti ljubljanske stolnice.603 Iz rodbine Apfaltrer je pred njim vstopilo v Dizmovo bratovščino pet baronov Apfaltrerjev, Volf Herbard (1716), Janez Gotfrid (1718), Janez Sigfrid (1721), Franc Karel (1725) in Sigmund Fer- dinand (1725 ali 1726), za njim pa šest: njegov starejši brat Janez Ignac (1741) Ferdinand (1752), Feliks (član še 1801, naveden brez imena), Vencelj (član še 1801), Anton (član še 1801) in Ernest (član še 1801).604 49 (146) Valvasor, Karel Jožef, baron (1708/10–1761), sprejet leta 1740 – zemljiški gospod, prisednik ograj- nega sodišča. Bil je sin Janeza Karla barona Valvasorja in Ane Elizabete grofice Auersperg, rojen med letoma 1708 in 1710, najverjetneje v očetovem dvorcu Belnek pri Moravčah. Obiskoval je ljubljansko jezu- itsko gimnazijo in višje jezuitske študije (1721–1729), in to kot notranji gojenec. V mladih letih je potoval, potrjeno v Italijo, sicer pa je bil kmalu predviden za očetovega naslednika. Tudi sicer je stopal po očetovih stopinjah, le da ga je manj zanimala deželna politika. Ne najdemo ga namreč med stanovskimi poverjeniki, ampak le na deželnih zborih, zato pa so ga še zelo mladega, starega okoli 20 let, že 12. aprila 1729 izvolili za prisednika kranjskega ograjnega sodišča, s čimer je nada- ljeval rodbinsko tradicijo že v četrti generaciji. Dom Karla Jožefa barona Valvasorja je bila Ljubljana, glavni vir dohodkov pa mu je predsta- vljal Belnek, ki ga je podedoval leta 1741. Sredi 18. stoletja je prehodno postal še lastnik dvorca Jama v Šiški. Po smrti druge žene (1753) je imel na skrbi njeno posest na Štajerskem: gospostvo Rieger- sdorf pri Judenburgu, več nepremičnin v graški okolici ter dve hiši v Gradcu. Ženil se je trikrat, vsakič z grofovsko hčerjo in v drugi deželi, ter živel z družino v treh deželnih prestolnicah, največji del življenja v Ljubljani, nekaj časa v Gradcu in nazadnje v Celovcu. Prvič se je poročil 4. novembra 1737 v Ljubljani z Jožefo Antonijo grofico Lamberg, drugič 11. maja 1747 v Gradcu z Marijo Antonijo grofico Gabelkoven, ki jo je pripeljal v Ljubljano, tretjič pa 20. avgusta 1759 v Šen- tjurju na Vinogradih (St. Georgen am Weinberg) na Koroškem z Marijo Terezijo grofico Christalnigg, h kateri se je preselil v Celovec. Veliko je potoval po raznih opravkih in na eni takih poti se je njegovo življenje tudi nepričakovano izteklo. Preminil je star okoli 52 let 6. ali 7. aprila 1761 v Mariboru, kjer so ga na njegovo željo tudi pokopali. Zapustil je samo tri hčere iz dveh zakonov, z njegovo smrtjo pa je odšel zadnji moški potomec Valvasorjeve rodbine, ki bi še lahko nadaljeval rodbinsko ime.605 599 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, R 1703–1719, fol. 32r. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 331. 600 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 587, 590, 593, 596. 601 Ordinacijska protokola 2013 (op. 346), str. 102. 602 AMBROŽIČ 2008 (op. 471), str. 97. Prim. Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 172, 173. 603 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 197. 604 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 605 O njem natančno v: GOLEC 2015 (op. 36), str. 261–277, 474 (biogram). Poleg kratke oporoke (Kärntner Landesarchiv, BORIS GOLEC 221 V njegovi zapuščini v Ljubljani in na Belneku so popisali 33 družinskih portretov z neoprede- ljeno vsebino, pač slike rodbine Valvasor in sorodnikov, od katerih so danes le nekatere evidentira- ne kot ohranjene.606 Člani Dizmove bratovščine so bili trije Valvasorji, pred njim še njegov oče Janez Karel (od 1707) in Franc Adam (od 1726) iz druge rodbinske veje.607 50 (147) Flödnig, Karel Jožef, baron (1711–1755), sprejet 18. oktobra 1740 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Izviral je iz rodbine Peerov pl. Pernburgov, poplemenitene leta 1665, katere ena veja je leta 1698 po imenu gospostva Smlednik pridobila baronski naslov »von Flödnig«.608 Eden od dveh pobaro- njenih bratov je bil smledniški graščak Janez Adam, oče Karla Jožefa, prvorojenca iz njegovega drugega zakona z baronico Frančiško Terezijo Roden pl. Hirzenau z Moravskega, krščenega 27. maja 1711 v Smledniku na ime Karel Jožef Filip Janez.609 Karel Jožef se je šolal pri ljubljanskih jezu- itih, kjer ga leta 1726 najdemo v petem, predzadnjem letniku gimnazije.610 Ko mu je leta 1724 pri 13 letih umrl oče, je mati skupaj z varuhoma – eden je bil Volf Adam baron Erberg, tudi član Dizmo- ve bratovščine (gl. št. 12) – prevzela vodenje zadolženega smledniškega gospostva in ga leta 1732 prepustila sinu.611 Ta se je istega leta, 4. maja 1732, pri 21 letih poročil v Velesovem z Marijo Ano grofico Barbo pl. Waxenstein in imel z njo šest otrok, ki so razen dveh, rojenih v Ljubljani, prišli na svet v Smledniku.612 Kot mlad gospodar in družinski oče je 6. februarja 1734 postal prisednik kranjskega ograjnega sodišča,613 kar je njegova edina znana javna funkcija. Kaže, da v javnem življenju ni bil posebno uve- ljavljen. Umrl je še razmeroma mlad, pet let za ženo, pri 44 letih 10. avgusta 1755 v Smledniku in bil dva dni pozneje pokopan v tamkajšnji cerkvi sv. Urha.614 Tudi gospodaril je slabo, saj je bilo smledni- ško gospostvo ob njegovi smrti ponovno zadolženo in je grozilo, da ga bodo baroni Flödnigi izgubili. Klagenfurt (KLA), KLA 73, Landesgericht Klagenfurt, Testamente, fasc. 56, 1761, št. 15, 5. 4. 1761) so se ohranili trije inventarji njegove zapuščine. Zapuščinski inventar Valvasorjeve zapuščine na Koroškem ima datum 20.–23. april, na Štajerskem 20. maj in na Kranjskem 21. julij 1761 z dodatkom 30. julija. Prepisa koroškega in kranjskega inventarja najdemo tudi pri štajerski deželni pravdi, medtem ko sta v arhivskem gradivu kranjske in koroške deželne pravde le izvirnika inventarjev za domačo deželo (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 118, fasc. XXXXVII, lit. U-V-37, 30. 7. 1761; KLA, KLA 876, Landesgericht Klagenfurt, BA Verlässe, fasc. 56, 1761, št. 15, 20.–23. 4. 1761; Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec (StLA), Landrecht, K. 1364, H. 7, Valvasor (1), 20. 5. 1761; StLA, Landrecht, K. 1365, H. 1, Valvasor (2), 20.–23. 4. 1761 (prepis 22. 6. 1761), 30. 7. 1761). 606 Devetim portretom Valvasorjev je mogoče slediti od leta 1846 do 1877, ko so bili na gradu Plankenwart pri Grad- cu, od okoli leta 1900 pa jih je osem v Ljubljani (GOLEC 2015 (op. 36), str. 277, 284). 607 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. O sorodstvenih razmerjih GOLEC 2015 (op. 36), str. 467, 470–471, 474. 608 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 57. 609 NŠAL, ŽA Smlednik, Matične knjige, R 1700–1713, fol. 114v; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 64–65. 610 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 596, 597. V Gradcu ga ne najdemo (ANDRITSCH 2002 (op. 179)). 611 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 59. 612 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 65. 613 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 614 NŠAL, ŽA Smlednik, Matične knjige, M 1713–1756, fol. 184v. Prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 65. Ohranjena sta njegova ustna oporoka, napisana dan pred smrtjo v Smledniku (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-F-43, 9. 8. 1755), in inventar zapuščine v Smledniku in Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapu- ščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 20, fasc. XV, F-59, 22. 9. 1755, 24. 11. 1755, 31. 5. 1756). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 222 Že drugič ga je rešila mati barona Karla Jožefa, ponovno poročena Moscon, ki je poravnala vse sinove dolgove, več kakor 80.000 goldinarjev, si pridržala pravico do prostega razpolaganja z gospostvom in dosmrtni užitek njegovih dohodkov, Smlednik pa spremenila v fidejkomis (1762).615 Karel Jožef baron Flödnig je bil potencialni naročnik enega ali več družinskih portretov, su- marno popisanih v njegovi zapuščini v smledniškem dvorcu.616 Član Dizmove bratovščine je postal tudi očim barona Flödniga Franc Anton baron Moscon (1738) (gl. št. 38). 51 (148) Hohenwart, Leopold Ludvik pl. (1692–1757), sprejet leta 1740 ali 1741 – zemljiški gospod, prise- dnik ograjnega sodišča, dedni miznik in stanovski poverjenik. Bil je mlajši brat Franca Karla pl. Hohenwarta, člana Dizmove bratovščine od leta 1736 ali 1737 (gl. št. 36). Rodil se je na Kolovcu staršema Sigmundu Juriju in Sidoniji Viktoriji, rojeni baronici Mordax, ter bil krščen v Kamniku 17. septembra 1693.617 Ljubljansko jezuitsko gimnazijo je končal leta 1709, višje študije pa leta 1712, oboje skupaj z bratom Francem Karlom.618 Prisednik kranjskega ograjnega sodišča je postal slabo leto za njim, 9. januarja 1719.619 Poročil se je dvakrat, prvič 21. maja 1722 na Pogancah pri Novem mestu z Marijo Evgenijo Dorotejo grofico Paradeiser, hčerjo tamkajšnjega graščaka Janeza Lovrenca,620 in drugič 10. novembra 1734 v Mengšu s Frančiško Antonijo baronico Jurič, hčerjo barona Feliksa Ferdinanda, začetnika kratkotrajne veje Juričev v dvorcu Pleterje pri Bučki.621 Z družino je glede na kraje krstov otrok iz obeh zakonov večinoma živel v Ljubljani in deloma v Špitaliču.622 Do lastne posesti je prišel leta 1721, ko je od brata Franca Karla kupil posest Špitalič v Tuhinj- ski dolini, ki jo je ta podedoval po stricu Francu Erazmu pl. Hohenwartu. Leopold Ludvik je Špita- lič leta 1745 prepustil svojemu sinu Leopoldu Aleksandru623 in pred tem leta 1737 od Volfa Kajetana Kušlana kupil gospostvo Volčji Potok.624 615 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 59. 616 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 20, fasc. XV, F-59, 22. 9. 1755, pag. 33. 617 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1685–1699, fol. 100v. 618 Leta 1708 je izpričan na poetiki, 1709 na retoriki, 1711 na fiziki in 1712 na metafiziki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 493, 504, 519, 529). 619 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 620 WITTING 1894 (op. 103), str. 134. Poročna matica župnije Šmihel pri Novem mestu za ta čas ni ohranjena. Po- roka ni vpisana v poročno matico župnije Novo mesto Kapitelj z datumom 21. maj 1721, kot navaja Schiviz von Schivizhoffen (KANM, Novo mesto Kapitelj, Matične knjige, P 1705–1724; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 380). 621 NŠAL, ŽA Mengeš, Matične knjige, P 1702–1748, pag. 214; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 155, 166–167. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 417. 622 NŠAL, ŽA Špitalič, Matične knjige, R 1711–1761, fol. 10r, 11v, 12v, 13v, 15r, 24r; ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 124–128. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 62, 63, 70, 71, 77, 418–419. 623 SMOLE 1982 (op. 14), str. 490. V imenjski knjigi sta bila prenosa izvedena v letih 1723 in 1748 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 97v). 624 SMOLE 1982 (op. 14), str. 536. V imenjski knjigi je bil prepis izveden leta 1738 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 100v, 168v). BORIS GOLEC 223 V javnem življenju dežele je imel dokaj opazno vlogo. V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot dedni miznik Kranjske in Slovenske marke, prisednik deželnega sodišča in poverje- nik kranjskih deželnih stanov.625 Umrl je 3. marca 1757 na kamniški Šutni v 64. letu starosti, poko- pali pa so ga v kripto pri oltarju sv. Cecilije v tamkajšnji župnijski cerkvi.626 Naročništvo umetnostnih del mu je mogoče pripisati pri dveh portretih, lastnem in ženinem, popisanih v njegovi zapuščini v Volčjem Potoku.627 Pred njim je postal član Dizmove bratovščine njegov brat Franc Karel (1736 ali 1737), za njim pa še nečak Jurij Jakob (1757), daljni sorodnik Ludvik pl. Hohenwart (1760), nečak Sigmund, ki je postal škof treh škofij (član še 1801), in bratov vnuk Franc (član še 1801).628 52 (149) Raab pl. Rabenheim, Nikolaj Rudolf (1707–1785), sprejet leta 1740 ali 1741 – prisednik ograjnega sodišča, šolski svetnik. Rodil se je v poplemeniteni ljubljanski odvetniški družini. Oče Anton Friderik Raab, odvetnik v Ljubljani, je 13. maja 1699 skupaj s svojim bratom dobil plemiški predikat »zu Ravenheim« (Rabenheim),629 potem ko je štiri leta prej (1695) postal član Dizmove bratovščine (sl. 8).630 Nikolaj Rudolf je prišel na svet omenjenemu očetu, ki je tedaj opravljal službo tajnika deželnega glavarja, in materi Mariji Ani, rojeni pl. Pettenegg, ter bil krščen 6. decembra 1707.631 Z bratom Francem Ksaverjem sta leta 1723 končala ljubljansko jezuitsko gimnazijo in nasle- dnja tri leta študirala na vseh treh stopnjah višjih jezuitskih študijev.632 12. januarja 1739 so ga sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča,633 čeprav ni imel nikoli zemljiške posesti, vpisane v imenjsko knjigo.634 Kot prisednik kranjske deželne pravde, naslednice ograjnega sodišča, je bil 15. decembra 1763 povzdignjen v baronski stan.635 Med letoma 1779 in 1782 je deloval tudi kot šolski svetnik v komisiji za normalno šolo.636 Ker ni imel družine, je v oporoki, sestavljeni 26. marca 1785 v Ljubljani, zapustil veliko večino svojega premoženja, 25.000 goldinarjev, Tereziji grofici Zichi, hčeri svoje nečakinje.637 Preminil je dva dni pozneje v 78. letu za vodenico.638 625 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 176, 177. 626 V mrliški knjigi je kot bivališče naveden Volčji Potok, kot kraj smrti pa Šutna (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1747–1765, s. p.). Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Volčjem Potoku in Kamniku (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 43, fasc. XXII, H-57, 15. 3. 1757, 17. 3. 1757). 627 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 43, fasc. XXII, H-57, 15. 3. 1757, pag. 43). 628 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Hohenwart. 629 FRANK 1973 (op. 113), str. 131. 630 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268, 269. 631 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 234. 632 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 587, 590, 593, 596. 633 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 23 (1741–1746), s. p. (Herren Beÿsitzer). 634 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). 635 FRANK 1973 (op. 113), str. 131. 636 France KIDRIČ, Edling Janez Nepomuk Jakob, grof, Slovenski biografski leksikon, 1/1, Ljubljana 1925, str. 148. 637 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-R-88, 26. 3. 1785. 638 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 61–62. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 224 8. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Nikolaja Rudolfa Raaba pl. Rabenheima, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 151 BORIS GOLEC 225 Član Dizmove bratovščine je bil poleg očeta Antona Friderika tudi njegov starejši brat, duhov- nik Franc Ksaver (od 1748).639 53 (150) Lichtenberg, Franc Karel Jožef, grof (1702–1775), sprejet 16. avgusta 1741 – zemljiški gospod. Rodil se je kot sin Jurija Sigmunda grofa Lichtenberga in Marije Ane, rojene grofice Ursini Blagaj,640 najverjetneje na očetovem gradu Metlika leta 1702,641 saj mu ljubljanska mrliška matica ob smrti 15. februarja 1775 prisoja 73 let.642 Leta 1718 ga srečamo v petem, predzadnjem razredu lju- bljanske gimnazije,643 nato pa o njegovem šolanju ni podatkov.644 Kmalu po sklenitvi poročne po- godbe 5. maja 1726645 se je neznano kje poročil z Marijo Felicito grofico Thurn in živel z njo v Lju- bljani, kjer se jima je rodilo deset otrok.646 O njegovem udejstvovanju v javnem življenju dežele ni poročil. Zelo dejaven je bil kot zemlji- ški gospod, njegova zemljiška posest pa precej raztresena. Leta 1733 je od Sigfrida Baltazarja grofa Gallenberga kupil gospostvo Rožek pri Dolenjskih Toplicah647 in leta 1743 od Volfa Nikolaja grofa Auersperga gospostvo Soteska.648 Po očetu je neznano kdaj prevzel Smuk nad Semičem.649 Kot fi- dejkomisnemu dediču po očetu Juriju Sigmundu so mu v imenjski knjigi leta 1746 prepisali dvorec Prapreče pri Grosupljem z majhno posestjo.650 Nazadnje je od Avguština barona Raspa leta 1770 kupil Podsmreko pri Višnji Gori.651 Glavnino posesti je še za življenja prepustil najstarejšemu sinu Volfu Sigmundu, najpozneje leta 1758 Sotesko,652 pred smrtjo pa tudi Rožek in Smuk.653 Podsmreko in Prapreče je obdržal do konca in v oporoki za dediča določil sina Sigfrida.654 Umrl je 15. februar- ja 1775 v Ljubljani in bil pokopan pri tamkajšnjih frančiškanih.655 639 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 640 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5. št. 149, Lichtenberg. 641 Metliška krstna matica iz tega časa je bila uničena v požaru leta 1705. Štirje njegovi sorojenci so se v letih 1697– 1707 rodili v Ljubljani (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 142–143). Glede na krst sestre 16. marca 1701 ni mogel biti rojen istega leta. O lastništvu Metlike: ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 508v. 642 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812, pag. 15. 643 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 559. 644 Naslednje leto ga ni na retoriki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 574). 645 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 65, fasc. XXX, L-90, 18. 2. 1775, pag. 41. 646 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 149–152; Ind R 1741–1791, pag. 197–198. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 68–69, 73–74, 76, 78, 80, 82, 84. 647 SMOLE 1982 (op. 14), str. 426. 648 SMOLE 1982 (op. 14), str. 455. 649 SMOLE 1982 (op. 14), str. 448. 650 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 498r, 515v. Lastništvo večine njegove posesti iz kranjske imenjske knjige ni razvidno. 651 SMOLE 1982 (op. 14), str. 364. 652 SMOLE 1982 (op. 14), str. 455. 653 SMOLE 1982 (op. 14), str. 426, 448. 654 SMOLE 1982 (op. 14), str. 364, 382. 655 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812, pag. 15. Ohranjena sta njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-L-47, 26. 2. 1773) in inventar zapuščine, popisane v Ljubljani in Praprečah (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 65, fasc. XXX, L-90, 18. 2. 1775). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 226 V njegovi zapuščini v Ljubljani so med slikami sumarno popisali 18 družinskih portretov, v Praprečah pa sedem, skupaj 25, katerih naročništvo lahko deloma pripišemo njemu.656 Pred njim sta postala člana Dizmove bratovščine njegova bratranca Jurij Ludvik (1727) in Marko Ferdinand (1740) grofa Lichtenberga, za njim pa mrzli nečak Franc Ignac (1759), sin Jošt Korbinijan (1760), Ludvik, sin Marka Ferdinanda (član še 1801), vnuka Erazem in Janez Nepomuk ter Franc Ksaver baron Lichtenberg-Janežič (1800).657 54 (151) Apfaltrer, Janez Ignac, baron (1702–1765), sprejet leta 1741 – zemljiški gospod, prisednik ograjne- ga sodišča, stanovski glavni prejemnik. Izviral je iz znane kranjske plemiške rodbine, rojen je bil na Grmačah staršema Otu Henriku baronu Apfaltrerju in Mariji Ani, rojeni pl. Dinzl, ter krščen 30. junija 1702 v Šmartnu pri Litiji.658 Leta 1718 je končal ljubljansko jezuitsko gimnazijo in vsaj eno leto nadaljeval šolanje na višjih štu- dijih.659 Med prisednike kranjskega ograjnega sodišča so ga sprejeli 8. aprila 1724.660 V javnem ži- vljenju se je udejstvoval tudi kot stanovski glavni prejemnik.661 Njegovo domače okolje so sicer ostale rodne Grmače, kjer so se mu rojevali otroci po poroki s Katarino Jožefo, rojeno baronico Gusič, s katero je stopil pred oltar najpozneje leta 1730 neznano kje.662 Kot gospodar Grmač je sledil očetu Otu Henriku leta 1737,663 od leta 1740 pa je bil tudi sola- stnik polovice gospostva Svibno skupaj s sestrično Cecilijo baronico Apfaltrer. Ta je svoj delež leta 1760 prodala in leta 1762 je bilo celotno svibensko gospostvo prodano na dražbi.664 Pred letom 1764 je Janez Ignac pridobil še gospostvo Loka pri Zidanem Mostu.665 Umrl je 19. septembra 1765 v Ljubljani, star 63 let, in bil pokopan dva dni pozneje v župnijski cerkvi v Šmartnu pri Litiji.666 Ob smrti je premogel gospostvi Grmače in Loka ter hišo v Ljubljani, 656 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 65, fasc. XXX, L-90, 18. 2. 1775, pag. 24, 43. 657 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. Sorodstvena razmerja gl. v: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5, št. 149, Lichtenberg. 658 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, R 1687–1703, fol. 139v. 659 Kot Franca Ignaca ga leta 1717 srečamo v petem, predzadnjem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije in leta 1718 v zadnjem, kot Ignaca pa leta 1719 na logiki, nakar so podatki o članih kongregacije Marije Vnebovzete tri leta nepopolni oziroma za leti 1721 in 1722 manjkajo (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 553, 559, 574). 660 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 661 SMOLE 1982 (op. 14), str. 177. 662 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, 1719–1737, fol. 79r, 94r, 103r, 123v; R 1737–1769, fol. 24r, 30r, 59r. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 331–332. 663 SMOLE 1982 (op. 14), str. 177. V kranjski imenjski knjigi prenosa lastništva ni najti (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756)). 664 SMOLE 1982 (op. 14), str. 474. 665 Po Pircheggerju, ki je za Štajersko običajno najzanesljivejši vir, so bili baroni Apfaltrerji lastniki Loke od leta 1730 dalje (Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, 10), str. 249). Prim. Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 3: Spodnja Savinjska dolina. Občine Celje, Hrastnik, Laško, Žalec, Ljubljana 1992, str. 80. 666 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 272; ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, M 1754–1770, fol. 59v. Ohranila sta se njegova oporoka, datirana v Loki pri Zidanem Mostu 15. marca 1765 (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-42), in inventar zapuščine na Grmačah in v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-81, 13. 11. 1765). BORIS GOLEC 227 kar so si leta 1768 razdelili trije sinovi.667 V Apfaltrerjevi zapuščini so med slikami na Grmačah popisali portreta pokojnika in njegove soproge, edina, pri katerih naročništvo ni vprašljivo.668 Pred njim je bilo v Dizmovo bratovščino sprejetih šest baronov Apfaltrerjev, Volf Herbard (1716), Janez Gotfrid (1718), Franc Karel (1725), Sigmund Ferdinand (1725 ali 1726), Janez Sigfrid (1721) in njegov mlajši brat Jožef Leopold (1740), za njim pa Ferdinand (1752), Feliks (član še 1801, naveden brez imena), Vencelj (član še 1801), Anton (član še 1801) in Ernest (član še 1801).669 55 (152) Auersperg, Volf Engelbert Ignac, grof (1716–1768),670 sprejet leta 1741 – zemljiški gospod, cesar- sko-kraljevi pravi tajni svetnik in komornik. Pripadal je grofovski veji Auerspergov, rojen je bil v Ljubljani, kjer je bil 18. februarja 1716 kr- ščen kot Volfgang Engelbert Janez Ignac Adam, sin grofa Adama Antona Sigfrida s Turjaka in Marije Ane, rojene grofice Giovanelli.671 Izobrazbo je pridobil pri ljubljanskih jezuitih, pri katerih ga brez navedbe razreda srečamo leta 1730.672 V takratni kranjski družbi ni izstopal, razen morda po premoženju, ki je bilo ob njegovi smrti leta 1768 ocenjeno na vrtoglavih 200.000 goldinarjev.673 V javno življenje je vstopil s sprejemom med prisednike kranjskega ograjnega sodišča 12. januarja 1733,674 ko mu še ni bilo 17 let. Pozneje ga srečamo z naslovom cesarsko-kraljevi pravi tajni svetnik in komornik,675 po funkcijah v deželni upravi pa ni posegal.676 Raje kot v Ljubljani se je zadrževal na Turjaku, o čemer priča dejstvo, da je imel tam večino svojega inventarja.677 Kot najstarejši sin je bil predviden za prevzem turjaškega fidejkomisa in nadaljevanje turjaške veje Auerspergov, a pričakovanj ni v celoti upravičil, saj je ostal brez moškega potomstva.678 Po smr- ti očeta Adama Antona Sigfrida leta 1739 je podedoval obsežno očetovo posest, ki jo je obdržal do smrti. Oče je omenjenega leta oblikoval fidejkomis, ki je poleg Turjaka vključeval še gospostvo Na- dlišek, imenje v Mokronogu in Auerspergov dvorec v Ljubljani.679 Poleg tega sta Volfu Engelbertu Ignacu leta 1739 dedno pripadli gospostvi Neuhaus (Tržič) in Stari Gutenberg, ki sta bili poslej prav 667 SMOLE 1982 (op. 14), str. 177. 668 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-81, 13. 11. 1765, pag. 17. Avtorstvo slik je navedeno za devet votivnih slik, izdelkov dunajske akademije (von der wiennerischen Academi), ki so jih ocenili vsako na 30 krajcarjev vrednosti (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Dežel- nega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-81, 13. 11. 1765, pag. 16). 669 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 670 Gl. biogram v: PREINFALK 2005 (op. 392), str. 506. 671 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1712–1722, pag. 158; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 506. 672 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 654. 673 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 113. 674 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 675 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 506. 676 Brez kakršnih koli funkcij je vpisan tudi v spominsko knjigo Dizmove bratovščine (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 178, 179). 677 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 114. 678 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 113. 679 SMOLE 1982 (op. 14), str. 507. Prepis lastništva iz imenjske knjige ni jasno razviden (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 22r). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 228 tako združeni.680 Kot dediščino je pridobil tudi dve manjši imenji oziroma dvorca, Schönau pri Tur- jaku in Na Kopiji,681 nekaj raztresenih posestnih drobcev ter grofovsko palačo v Ljubljani.682 Poročil se je kar štirikrat, od tega dvakrat v rodbini Auersperg. Prvič je stopil pred oltar 26. julija 1739 v Soteski z Ano Marijo grofico Auersperg z Mokric, drugič 9. novembra 1747 z Marijo Katarino grofico Gabelkoven iz Gradca, tretjič 17. februarja 1753 na Šrajbarskem turnu z Jožefo grofico Auersperg s Šrajbarskega turna in četrtič 23. januarja 1767 na Ortneku s svojo nečakinjo Marijo Elizabeto grofico Lichtenberg.683 Kot najstarejši član grofovske turjaške veje in imetnik fi- dejkomisa se je močno trudil, da bi dobil moškega naslednika, a ga je od dveh otrok preživela le hči iz prvega zakona, ki se je sicer omožila z enim od Auerspergov, z Rihardom Jožefom s Šrajbarskega turna, bratom očetove tretje žene s Šrajbarskega turna, in umrla še pred očetom.684 Grof Volf Engel- bert Ignac je preminil kmalu za njo 21. septembra 1768 v rodni Ljubljani, kjer so ga naslednji dan tudi pokopali v Auerspergovi grobnici pri frančiškanih.685 Pokojnikova alodialna posest je pripadla njegovi vdovi Mariji Elizabeti, fidejkomisna pa mlajšemu bratu Mariji Jožefu.686 Grof Auersperg je bil potencialni naročnik enega ali več družinskih portretov, enajstih na Turjaku in sedmih v Ljubljani, popisanih v njegovi zapuščini.687 Člani Dizmove bratovščine so bili pred in za njim tudi številni drugi Auerspergi, skupaj 13 (gl. pri št. 32), med njimi njegov mlajši brat Pavel Alojzij (od 1755) in zet Rihard Jožef (od 1757).688 56 (153) Barbo, Jošt Vajkard Anton, grof (1702–1775), sprejet 15. junija 1742 – prisednik ograjnega sodišča, deželni svetnik, stanovski poverjenik, predsednik poverjeniškega urada in svetnik pri reprezentan- ci in komori. Izhajal je iz kranjske plemiške rodbine Barbo pl. Waxenstein, ki je grofovski naslov pridobila leta 1674 in bila v slovenskem prostoru dolga stoletja ena najbolj prepoznavnih in premožnih ple- miških rodbin.689 Rodil se je 29. septembra 1702 kot sin Andreja Danijela grofa Barba in Katarine 680 SMOLE 1982 (op. 14), str. 505. Prepis lastništva v imenjski knjigi je sledil leta 1753 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 28v). 681 SMOLE 1982 (op. 14), str. 315, 430. Dvorec Na Kopiji prepoznamo v imenjski knjigi kot Coppinijevo in Gorjupo- vo imenje, ki sta bili nanj prepisani leta 1738 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 491v, 492r); prepis Schönaua je sledil leta 1753 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 24r). 682 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 114. 683 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 114–115, 506. 684 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 114–115, 484, 560. 685 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 295; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 506. Ohranjena sta njegova oporoka, zapisana po ustnem nareku 20. septembra 1768 na Turjaku (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-46, 20. 9. 1768), in inventar zapuščine na Turjaku in Nadlišku, v Tržiču in Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-85, 12. 10. 1768, 24. 10. 1768, 3. 11. 1768). 686 SMOLE 1982 (op. 14), str. 505, 507; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 116. 687 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 6, fasc. IV, A-85, 12. 10. 1768, pag. 53–55; 3. 11. 1768, pag. 112. Prim. Renata KOMIĆ MARN, Portretne galerije Auerspergov na gradu Turjak, Grad Turjak (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn), 1, Ljubljana 2020 (Castellologica Slovenica, 2), str. 472–473. 688 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 689 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 9–10. BORIS GOLEC 229 Elizabete, rojene grofice Purgstall,690 zibelka pa mu je skoraj brez dvoma stekla na očetovem gradu Rakovnik pri Mirni.691 Šolal se je v Ljubljani, kjer ga leta 1719 najdemo v šestem, zadnjem razredu jezuitske gimnazije, ravno za naslednja leta pa so podatki o študentih zelo pomanjkljivi.692 Da je bil precej izobražen ter človek kulture in omike, priča knjižnica, ki je ob njegovi smrti štela blizu 600 enot.693 Zelo dejavno se je udeleževal tudi političnega življenja na deželni ravni. 8. aprila 1724 so ga sprejeli med prise- dnike kranjskega ograjnega sodišča,694 bil je deželni svetnik in stanovski poverjenik, leta 1746 je postal predsednik poverjeniškega urada in leta 1752 še svetnik pri novoustanovljeni reprezentanci in komori v Ljubljani (deželni vladi).695 Med drugim je bil človek z izrazitim občutkom za plemiško tradicijo, ki se je najprej pokazala pri izbiri nevest iz uglednih grofovskih rodbin, a sta oba zakona trajala malo časa. Prvič se je oženil v domači župniji Šentrupert 22. aprila 1736 z Izabelo Rozino, hčerjo Andreja Dizme grofa Auer- sperga, ki mu je dala samo enega preživelega sina, drugič pa 16. septembra 1748 v Ljubljani z Grad- čanko Marijo Ano grofico Wildenstein.696 Grof Jošt Vajkard Anton je bil izrazito mestni človek, ki je v Ljubljani po očetu podedoval hišo v Gosposki ulici (danes št. 3) in jo dal po načrtih arhitekta Matije Perskega popolnoma prezidati po zgledu dunajskih palač. Precej manj kot javno življenje ga je očitno zanimalo domače gospodarstvo. Potem ko je leta 1740 kupil gospostvo Dob pri Šentrupertu in mu je oče naslednje leto prepustil sosednji domači Rakovnik, je gospostvi združil v eno,697 po očetu podedovano Pobrežje ob Kolpi (oče ga je od ženinih sorodnikov kupil leta 1743) pa je nemudoma prodal (1752).698 Enako je storil leta 1766 z združenima gospostvoma Rakovnik in Dob, prodanima za 55.000 goldinarjev, ki pa sta ju sin Dizma Ksaver in njegova žena Marija Ivana Nepomucena, rojena baronica Billichgrätz, istega leta pridobila nazaj po predkupni pravici in ob zavezi, da bosta očetu poravnala kupnino 32.615 goldi- narjev. Dokler znesek ne bi bil poravnan, bi imel Jošt Vajkard vso pravico razpolaganja z gospostvom in bi ga smel dati v zakup.699 Ozadje prodaje je bilo vsekakor povezano z očetovim vztrajnim naspro- tovanjem sinovi poroki.700 Grof Jošt Vajkard Anton je umrl 18. maja 1775 v starosti 73 let v Ljubljani, kjer so ga dva dni pozneje tudi pokopali pri frančiškanih.701 690 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 49. 691 Matične knjige župnije Šentrupert iz tega časa so uničene. 692 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 574. 693 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 32. 694 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 695 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 32. 696 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1745–1770, pag. 46; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 160, 428; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 32–33, 49. Šentruperška poročna matica iz tega časa ni ohranjena. 697 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 78r, 59v; SMOLE 1982 (op. 14), str. 132, 415. Prim. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 31. 698 SMOLE 1982 (op. 14), str. 382. V kranjski imenjski knjigi sta bila oba prepisa vknjižena leta 1753 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 9r (vloženi listi)). Prim. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 31. 699 SMOLE 1982 (op. 14), str. 415. Malo pred tem je imel Rakovnik v zakupu Janez Matija Šivic, sedemkrat praded avtorja tega besedila (GOLEC 2020 (op. 540), str. 192). 700 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 33–34. 701 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812, pag. 16; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 49. Nje- gova oporoka z datumom 8. julij 1774 in kodicilom z 8. marca 1775 je izgubljena, v fasciklu je le zapis, da je bila ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 230 Člani Dizmove bratovščine so bili še štirje drugi grofje Barbo: od leta 1704 njegov oče Andrej Danijel, od 1702 Vajkard Ferdinand iz druge rodbinske veje, od 1759 Jožef Viljem, prav tako daljni sorodnik, in še leta 1801 Marija Dizma, sin Jošta Vajkarda Antona.702 57 (154) Halden, Jožef Anton Rudolf Ferdinand, baron (ok. 1695–ne pred 1752), sprejet med letoma 1742 in 1747 – glavar v Škofji Loki, komornik salzburškega nadškofa in tajni svetnik freisinškega škofa. Član Dizmove bratovščine je postal že njegov oče in predhodnik na mestu glavarja v Škofji Loki Jožef Anton Evzebij baron Halden (1710),703 leta 1686 povzdignjen v baronstvo s predikatom »von oder zu Authenried, Oxenbrunn und Anhofen«,704 ki je službo škofjeloškega glavarja opravljal v letih od 1704 do 1713705 in je znan po umetnostnih donacijah tamkajšnjemu novemu kapucinske- mu samostanu.706 Jožef Anton Rudolf Ferdinand je bil njegov sin iz drugega zakona z Marijo Ano baronico Rer- ling.707 Rodil se ni v Škofji Loki,708 ampak je prišel na svet neznano kje. Glede na to, da ga leta 1711 najdemo v šestem, zadnjem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije in leta 1713 na višjih jezuitskih študijih, je luč sveta zagledal okoli leta 1695.709 Glavarsko službo je opravljal četrt stoletja, od leta 1727 do 1752,710 potem ko je bil med Haldnom starejšim in njim glavar Anton Egkher.711 V spomin- ski knjigi Dizmove bratovščine je Halden označen kot komornik salzburškega nadškofa, tajni sve- tnik freisinškega škofa ter glavar gospostva in mesta Škofja Loka (sl. 9).712 O njegovem zasebnem življenju ni znanega ničesar. V Škofji Loki se mu ni rodil noben otrok in tam se tudi ni poročil.713 Vse kaže, da z ženo Marijo Sofijo, rojeno pl. Breitbach,714 katere družina po vsem sodeč ni bila s Kranjskega, nista imela otrok. Ali je leta 1752 odložil glavarsko službo ali je umrl, ni znano. Zaradi izgubljenih mrliških matičnih knjig župnije Škofja Loka tudi ne vemo, ali je preminil v Škofji Loki in kdaj. leta 1857 odstopljena okrajnemu sodišču v Novem mestu (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-B-69), ohranjen pa je inventar grofove zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 13, fasc. VII, B-89, 3. 6. 1775). 702 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: PREIN- FALK 2016 (op. 27), str. 298–303. 703 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 128, 129. 704 FRANK 1970 (op. 45), str. 157. 705 Pavle BLAZNIK, Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803), Škofja Loka 1973, str. 451. 706 Ana LAVRIČ, Loški glavar Jožef Anton Evzebij Halden in Reslfeldova slika sv. Ane pri loških kapucinih, Acta historiae artis Slovenica, 20/2, 2015, str. 93–109. 707 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 102, Halden. 708 Prim. NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, Ind R 1623–1736; ŽA Stara Loka, Matične knjige, Ind R 1613–1790. 709 Na retoriki je 1711 naveden kot baron Jožef, na fiziki pa 1713 kot baron Jožef Anton (ARS, AS 1073, Zbirka roko- pisov, II/51r, pag. 520, 539). 710 BLAZNIK 1973 (op. 705), str. 452, 255–256. 711 BLAZNIK 1973 (op. 705), str. 451. 712 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 178, 179. 713 V matičnih knjigah župnij Škofja Loka in Stara Loka ni sploh nobenega krsta, poroke ali smrti članov družine Halden, pri čemer za Škofjo Loko vse do leta 1804 ni mrliških matic (prim. NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knji- ge, Ind R 1623–1736, Ind R 1736–1789, Ind P 1652–1791; ŽA Stara Loka, Matične knjige, Ind R 1613–1790, Ind P 1652–1789, Ind M 1678–1789). 714 Žena je izpričana kot krstna botra (SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905, str. 355, 366). BORIS GOLEC 231 9. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Jožefa Antona Rudolfa Ferdinanda barona Haldna, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 156 ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 232 58 (155) Wolkensperg, Janez Anton, pl. (1707–1777), sprejet med letoma 1742 in 1747 – zemljiški gospod. Izviral je iz rodbine škofjeloških poplemenitencev Oblakov pl. Wolkenspergov. Rodil se je naj- brž v družinskem dvorcu Puštal, in sicer kot sin Janeza Franca Oblaka pl. Wolkensperga in Marije Terezije, rojene pl. Zanetti, krščen pa je bil 7. maja 1707.715 Leta 1724 ga zasledimo v Ljubljani na višjih jezuitskih študijih, na stopnji logika.716 Vse življenje je ostal samski,717 razen o njegovi posesti pa ni iz njegovih zrelih in poznih let znanega skoraj ničesar. Neznano kdaj pridobljene Ribče pri Litiji je leta 1755 prodal bratu, puštal- skemu graščaku Francu Antonu,718 od katerega je leta 1744 kupil gospostvo Lebek s pridruženimi Ponovičami pri Litiji, ki pa ju je že leta 1760 za 30.000 goldinarjev prodal nečaku Francu Rudolfu.719 Z bratom je leta 1755 sklenil tudi kupno pogodbo za posest Kališe pri Selcih.720 Najbrž se je zatem preselil v Ljubljano, kjer je leta 1770 za 3000 goldinarjev kupil Wiederkehrjevo pristavo na Spo- dnjih Poljanah, ki naj bi jo za skoraj enako vsoto čez osem let, 1778, prodal Mariji Ani Weiderkehr, rojeni Ravbar.721 V resnici je bil tedaj že mrtev, saj je preminil leto prej v 70. letu na omenjeni pri- stavi v Poljanskem predmestju. Pokopali so ga 26. marca 1777 v škofjeloški župnijski cerkvi.722 V Dizmovo bratovščino je bil leta 1722 sprejet njegov oče Janez Franc, leta 1724 pa še starejši brat Franc Anton.723 59 (156) Thurn-Valsassina, Sigmund Pavel, grof (1701–1752), sprejet 8. junija 1747 – zemljiški gospod, pri- sednik ograjnega sodišča, cesarski komornik, višji dedni deželni dvorni upravitelj na Kranjskem in v Slovenski marki, višji dedni deželni maršal poknežene grofije Goriške. Izhajal je iz pomembne plemiške rodbine, ene najstarejših še obstoječih plemiških rodbin v širšem srednjeevropskem prostoru, ki je grofovski naslov pridobila že leta 1541 oziroma 1572,724 715 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1702–1717, fol. 56v. Prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 205. 716 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je naveden kot Anton pl. Oblak (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 590). 717 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 205. 718 SMOLE 1982 (op. 14), str. 420. Zagotovo ni Ribč leta 1719 kupil on, kot pravi Majda Smole, saj mu je bilo tedaj šele dvanajst let. 719 SMOLE 1982 (op. 14), str. 255, 377. Po Majdi Smole naj bi Lebek s Ponovičami kupil od brata šele leta 1755 (SMOLE 1982 (op. 14), str. 255), v resnici pa je šlo za leto 1744, kot priča kranjska imenjska knjiga (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 21 (vloženi listi)). Obenem je od brata kupil še neko majhno imenje, ki je bilo prej del gospostva Svibno (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 549r). 720 SMOLE 1982 (op. 14), str. 208. 721 SMOLE 1982 (op. 14), str. 545. 722 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Peter, Matične knjige, M 1749–1779, pag. 548. Škofjeloška mrliška matica iz tega časa je izgubljena. Prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 205. Ohranjena sta njegova oporoka, datirana 19. marca 1777 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-W-92), in inventar njegove za- puščine prav tam (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 13, fasc. LI, W-159, 26. 4. 1777). 723 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 724 FRANK 1974 (op. 56), str. 108; Miha PREINFALK, Radovljica in grofje Thurn-Valsassina, Anton Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva (ur. Ivo Svetina, Francka Slivnik, Verena Štekar-Vidic), Ljubljana-Ra- dovljica 2005, str. 509–510; Miha PREINFALK, Grofje Thurn-Valsassina na Koroškem, Iz zgodovine Koroške (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2008 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 56/2), str. 248–250. BORIS GOLEC 233 njena najpomembnejša posest na Kranjskem pa je bilo od konca 16. stoletja dalje gospostvo Rado- vljica.725 Sin radovljiškega graščaka je bil tudi grof Sigmund Pavel, rojen sicer v Ljubljani in tam krščen 23. januarja 1701.726 Njegova starša sta bila Sigfrid Anton grof Thurn-Valsassina, poznejši kranjski deželni vicedom, in Katarina, rojena grofica Schrattenbach.727 Kje se je šolal, ni znano, zelo verjetno pa v Ljubljani.728 1. junija 1722 so ga sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča,729 kar nikakor ni ostala njegova edina funkcija. Leta 1738 je bil poverjenik kranjskih dežel- nih stanov,730 v spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot pravi komornik cesarskega veličanstva, pripadali pa sta mu tudi dve dedni častni funkciji, višjega dednega deželnega dvornega upravitelja na Kranjskem in v Slovenski marki ter višjega dednega deželnega maršala poknežene grofije Goriške.731 Poročil se je dvakrat, prvič najpozneje leta 1734 s Polikseno Elizabeto grofico Rabatta, ki mu je rodila dve hčeri, obe v Ljubljani,732 drugič pa leta 1749 ali 1750 z Marijo Ano baronico Aschau, vdovo grofico Gaisruck,733 ki mu je dala sina in naslednika, rojenega v Radovljici.734 Fidejkomisno gospostvo Radovljica je prevzel po očetovi smrti leta 1741,735 ko mu je bilo štirideset let. Umrl je 9. avgusta 1752,736 in sicer v dvorcu Jablje, star 51 let, pokopali pa so ga naslednji dan v rodbinsko grobnico pri oltarju sv. Barbare v radovljiški župnijski cerkvi v navzočnosti 26 duhovnikov.737 Istega leta so za lastnika fidej- komisa priznali njegovega dveletnega sina Vincenca in upravljanje posesti prepustili varuhu.738 Najverjetneje se je že v njegovem času začela obsežna baročna prenova radovljiškega dvorca s parkom, ki jo je nadaljeval omenjeni sin.739 Član Dizmove bratovščine je bil tudi njegov oče Sigfrid Anton grof Thurn-Valsassina (od 1707).740 725 SMOLE 1982 (op. 14), str. 407; PREINFALK 2005 (op. 724), str. 510. 726 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 32. 727 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 262, Valsasina. 728 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; ANDRITSCH 1987 (op. 30); MÜHLBERGER, SCHUSTER 1993 (op. 63); Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96). V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete so podatki pomanjkljivi ravno za čas od 1720 do 1722. 729 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 730 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1731–1740, pag. 259. 731 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 178, 179. 732 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 295–296. Poroke ni ne v ljubljanski ne v radovljiški poročni matici (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745; ŽA Radovljica, Matične knjige, P 1686–1737). 733 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 262, Valsasina. Poroke ni ne v ljubljanski ne v radovljiški poročni matici (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1745–1770; ŽA Radovljica, Matične knjige, P 1737–1773). 734 NŠAL, ŽA Radovljica, Matične knjige, R 1749–1758, pag. 38. 735 SMOLE 1982 (op. 14), str. 407. Prepis v imenjski knjigi je sledil leta 1744 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranj- sko, knj. 6 (1662–1756), fol. 491r). 736 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 262, Valsasina. 737 NŠAL, ŽA Radovljica, Matične knjige, M 1744–1768, pag. 50. Ohranjena je njegova oporoka, datirana 3. junija 1752 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-T-14, 3. 6. 1752). 738 SMOLE 1982 (op. 14), str. 407. 739 Cene AVGUŠTIN, Zgodovinsko-urbanistični značaj starega mestnega jedra Radovljice, Radovljiški zbornik 1995 (ur. Jure Sinobad), Radovljica 1995, str. 84. 740 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 234 60 (157) Jurič, Karel Ignac, baron (1718–1765), sprejet 8. maja 1747 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Izviral je iz leta 1569 poplemenitenega rodu uskoškega poveljnika, povzdignjenega leta 1634 v baronski stan.741 Rodil se je v očetovem dvorcu Draškovec pri Šentjerneju 11. avgusta 1718 kot pr- vorojenec Antona Jožefa barona Juriča in Ane Elizabete, rojene baronice Mordax.742 V petem, pred- zadnjem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije ga srečamo leta 1738, ko mu je bilo že dvajset let,743 10. junija 1743 pa so ga sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča.744 Istega leta mu je oče izročil Draškovec in nato vdova mrzlega strica Adama Sigfrida barona Juriča še gospostvo Struga, matično posest Juričev.745 Leta 1743 se je v njegovem življenju zgodila še četrta pomembna stvar, in sicer poroka 22. novembra v Šentjerneju s Frančiško Ksaverijo grofico Auersperg, hčerjo grofa Ni- kolaja Jožefa iz lanšpreške veje te ugledne kranjske rodbine.746 Zakonca sta živela na Strugi, kjer so se jima rodili tudi vsi štirje otroci,747 o kakšnem posebnem baronovem udejstvovanju pa ni poročil. Draškovec je leta 1758 prodal Janezu Ignacu pl. Wernecku in obdržal samo večjo Strugo.748 Umrl je na Strugi za kapjo 4. oktobra 1765, star komaj 47 let, in bil pokopan v kripto župnijske cerkve v Šentjerneju.749 Kot gospodar Struge mu je sledil sin Alojz, ob očetovi smrti star šele deset in ob smrti matere dvanajst let.750 Pred njim je bil iz Juričevega rodu član Dizmove bratovščine njegov mrzli stric Adam Sigfrid (od 1719).751 61 (158) Bogataj (Wagathey), Franc Krištof, pl. (1685–1754), sprejet 1. julija 1746 – doktor prava, odvetnik, vicedomski tajnik in deželnoknežji fiskal, višji stanovski tajnik. Rodil se je še kot neplemič pravniku Janezu Matiji Bogataju in Ani Frančiški, rojeni Benkovič, v Škofji Loki in bil tam krščen 27. avgusta 1685.752 Ljubljansko jezuitsko gimnazijo je končal leta 741 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 148. 742 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 158, 164. Šentjernejska krstna matica iz tega časa je izgubljena. 743 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je naveden kot baron Ignac (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 673). 744 Na seznamu prisednikov v protokolih ograjnega sodišča je naveden z imenom Karel (ARS, AS 306, Ograjno sodi- šče za Kranjsko, Protokoli 23 (1741–1746), s. p. (Herren Beÿsitzer)). 745 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 158. Oba prepisa v kranjski imenjski knjigi sta sledila leta 1745 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 69v). 746 NŠAL, ŽA Šentjernej, Matične knjige, P 1717–1760, fol. 113v; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 158, 164. 747 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 164. 748 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 158. 749 NŠAL, ŽA Šentjernej, Matične knjige, M 1759–1773, fol. 48r. Prim. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 164. Ohranjen je inventar njegove zapuščine (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 47, fasc. XXIV, I-40, 27. 11. 1765). 750 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 165. 751 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 752 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, R 1683–1688, fol. 38r. Po Slovenskem biografskem leksikonu naj bi se rodil 4. avgusta 1684 (Vladimir SIMIČ, Wagathey (Wogathey, Bogataj) Franc Krištof, Slovenski biografski leksikon, 4/14, Ljubljana 1986, str. 656). BORIS GOLEC 235 1702,753 ko v Ljubljani še ni bilo višjih jezuitskih študijev. Morda je študij takoj nadaljeval v Padovi, kjer je leta 1708 dosegel doktorat obojega prava. Nato je služboval kot odvetnik kranjskega ograjne- ga sodišča, bil v letih 1712–1719 vicedomski tajnik in deželnoknežji fiskal, član in večkrat poro- čevalec z različnih, predvsem finančnih komisij deželnega odbora in deželnega kneza. Za nagrado za uradniško delo je bil 4. marca 1730 skupaj z bratrancem Janezom Jurijem pov- zdignjen v plemiški stan s predikatom »von Wagathey auf Ehrnbüchl«.754 Zemljiške posesti po kranjski imenjski knjigi ni imel,755 ampak je vseskozi ostal mestni poplemenitenec. Poročil se je 17. septembra 1712 z Ljubljančanko Ano Felicito Ganser, hčerjo doktorja prava,756 ki mu je v kranj- ski prestolnici povila pet otrok.757 Neznano kdaj, vsekakor pred letom 1725, ko je družba zamrla, je postal tudi član Akademi- je operozov z imenom Congruus (Skladen),758 v oporoki pa je navedel, da je bil dolgoletni dejav- ni član ljubljanske akademije filharmonikov.759 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je ozna- čen kot višji stanovski tajnik,760 kar je bil očitno še ob smrti 13. februarja 1754, ko mu je bilo 69 let. Pokopali so ga v Ganserjevi grobnici pri ljubljanskih avguštincih.761 Pri slikah, popisanih v njegovi zapuščini, mu lahko pripišemo naročništvo dveh portretov, njegovega in ženinega.762 62 (159) Billichgrätz (Pillichgrätz, Polhograjski), Marko Anton, baron (1713–1789), sprejet 17. marca 1748 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Bil je že tretji Marko Anton v rodbini leta 1684 pobaronjenega Marka Antona Kunstla pl. Bau- mgartna, ki je po svojem kupljenem gospostvu Polhov Gradec dobil predikat »von Billichgrätz«.763 Rodil se je 13. maja 1713 v Polhovem Gradcu kot sin tamkajšnjega graščaka Marka Antona II. in Marije Eleonore, rojene grofice Ursini-Blagaj.764 Leta 1729 ga brez navedbe razreda srečamo na lju- bljanski jezuitski gimnaziji.765 Zatem je študiral v Salzburgu, kjer je imel z neko žensko nezakonskega 753 Leta 1701 je izpričan na poetiki kot Franciscus Wogathay, leta 1702 pa je glede na navedbo v kongregacijski knjigi, da so na retoriki vsi študentje lanskega razreda poetike, študiral retoriko (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 447, 449). 754 FRANK 1974 (op. 56), str. 174; SIMIČ 1986 (op. 752). 755 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). 756 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718, fol. 152v. O Ganserjih gl. KOBLAR 1900 (op. 118), str. 195. 757 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 26–29. 758 SIMIČ 1986 (op. 752). 759 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-W-43, 8. 2. 1754. 760 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 186, 187. 761 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 156. Ohranjena sta njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-W-43, 8. 2. 1754) in inventar zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 125, fasc. LI, W-111, 19. 2. 1754). 762 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 125, fasc. LI, W-111, 19. 2. 1754, pag. 3. 763 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 9–10. 764 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 16. 765 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 656. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 236 otroka, a se z njo ni hotel poročiti, starši pa so sramoto prikrili z 2000 goldinarji za odškodnino in alimente. Prva poroka z neko grofico Lamberg na domačem Kranjskem se mu je izjalovila zaradi spora z nesojenim tastom glede poročne pogodbe, njegovi drugi izbiri pa je nasprotovala mati, ker izbranka ni izvirala iz dovolj ugledne plemiške rodbine. Do poroke je potem vseeno prišlo, saj je bila Marija Rozalija pl. Qualiza dovolj petična in mu je v zakon prinesla 14.000 goldinarjev dote.766 Poro- čila sta se 21. aprila 1736 v njeni rodni Ljubljani, kjer se jima je rodilo deset od dvanajstih otrok, dva pa v Polhovem Gradcu.767 Kot gospodar Polhovega Gradca in Lesnega Brda je mladi baron Marko Anton nasledil svojega leta 1731 umrlega očeta768 in kmalu vstopil tudi v javno življenje dežele. 12. aprila 1734 so ga namreč sprejeli med prisednike ograjnega sodišča.769 Pri svojem javnem delovanju je bil precej opažen, saj je po letu 1748, ko je bil sprejet v Dizmovo bratovščino, opravljal poleg funkcije prisednika ograj- nega sodišča funkcijo glavnega prejemnika kranjskih deželnih stanov.770 Pri 68 letih je leta 1781 izročil gospostvo Polhov Gradec sinu Jožefu Antonu, sebi in ženi Mariji Rozaliji pa pridržal dosmr- tni užitek Lesnega Brda.771 Umrl je v Polhovem Gradcu 30. aprila 1789 za pljučnico, star 76 let.772 Iz njegovega rodu je postal član Dizmove bratovščine tudi njegov stric, ljubljanski kanonik Franc Gotard (1700).773 63 (160) Raab pl. Rabenheim, Franc Ksaver (1706–1760), sprejet leta 1748 – duhovnik, doktor teologije. Izviral je iz poplemenitene ljubljanske odvetniške družine. Oče Anton Friderik Raab, odvetnik v Ljubljani, je leta 1699 skupaj s svojim bratom dobil plemiški predikat »zu Ravenheim« (Rabenheim),774 štiri leta prej (1695) pa je postal član Dizmove bratovščine.775 Nikolaj Rudolf se je rodil v Ljubljani omenjenemu očetu, ki je tedaj opravljal službo tajnika deželnega glavarja, in ma- teri Mariji Ani, rojeni pl. Pettenegg, ter bil krščen 1. februarja 1706 kot Franc Ksaver Adam.776 Z bratom Nikolajem Rudolfom sta leta 1723 skupaj končala ljubljansko jezuitsko gimnazijo in naslednja tri leta študirala na vseh treh stopnjah višjih jezuitskih študijev.777 Že kot duhovnika ga tam leta 1727 najdemo med slušatelji kanonskega prava in moralne teologije.778 Nižje kleriške redo- ve je prejel 23. decembra 1724 v Ljubljani,779 preostale do vključno mašniškega posvečenja pa 766 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 13. O rodbini Qualiza gl. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 116–120. 767 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 16–18. Znan je samo datum v Ljubljani sklenjene poročne pogodbe, poroka pa ni vpisana v tamkajšnjo poročno matico (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745). 768 SMOLE 1982 (op. 14), str. 258, 374. Iz imenjske knjige prenos lastništva ni razviden, ampak je imenje ostalo vo- deno pod imenom deda Marka Antona (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 79r). 769 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 770 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 16. V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden samo kot sodni prisednik (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 186, 187). 771 SMOLE 1982 (op. 14), str. 374. 772 NŠAL, ŽA Polhov Gradec, Matične knjige, M 1771–1812, pag. 112. 773 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. O sorodstvenih razmerjih gl. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 215. 774 FRANK 1973 (op. 113), str. 131. 775 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268, 269. 776 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 162. 777 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 587, 590, 593, 596. 778 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 600. 779 Ordinacijska protokola 2013 (op. 346), str. 72. BORIS GOLEC 237 neznano kje.780 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je označen kot doktor teologije in apostol- ski protonotar.781 Umrl je v 55. letu starosti 19. maja 1760 v Ljubljani kot Raab-Schillingov benefici- at v stolnici in Schellenburgov beneficiat v uršulinski cerkvi, a so ga pokopali pri avguštincih.782 V oporoki je za glavnega dediča imenoval brata Nikolaja Rudolfa, z volilom 12 goldinarjev pa se je spomnil tudi bratovščine sv. Dizme.783 V slednjo je bil iz Raabove rodbine poleg očeta pred njim leta 1740 ali 1741 sprejet tudi njegov mlajši brat Nikolaj Rudolf.784 64 (161) Gandini (pl. Lilienstein), Sigmund Andrej (1711–1790), sprejet leta 1748 – zemljiški gospod, pri- sednik ograjnega sodišča. Izviral je iz kranjske rodbine italijanskega rodu, ki je leta 1631 pridobila plemiški naslov s pre- dikatom »von Lilienstein«.785 Bil je sin Franca Avguština Gandina in Ane Elizabete, rojene baroni- ce Moscon,786 rojen v dvorcu Duplje pri Naklem in krščen 28. novembra 1711.787 Oče je bil tedaj očitno zakupnik Posarellijevih Dupelj,788 sicer pa je njegov leta 1691 preminuli ded Franc Sigmund priženil Toperzerjevo pristavo Predole.789 Pri Predolah zagotovo ne gre za imenje, ki je bilo v kranj- ski imenjski knjigi leta 1707 prepisano na očeta Franca Avguština kot dediča in ki je z očeta prešlo nanj leta 1744 z dedovanjem. Sigmund Andrej mu je dal leta 1746 pripisati še posest Hrib pri Pred- dvoru, ki jo je kupil od barona Rechbacha790 in kjer je gospodaril do smrti.791 Šolal se je pri ljubljanskih jezuitih, kjer ga brez navedbe razreda srečamo leta 1726, leta 1731 pa na metafiziki, zadnji stopnji višjih študijev.792 6. februarja 1734 so ga sprejeli za prisednika kranjskega ograjnega sodišča.793 Bil je tudi poverjenik kranjskih deželnih stanov,794 očitno šele po 780 Ni ga med posvečenimi kleriki oglejskega patriarhata (Ordinacijski zapisniki Oglejskega patriarhata za Slovensko ozemlje v 18. stoletju (1701–1749) (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2020 (Arhivsko društvo Slovenije. Viri, 43)). 781 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 186, 187. 782 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 222. 783 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-R-59, 20. 4. 1758. Ohranjen je inventar njego- ve zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 99, fasc. XXXXI, R-101, 24. 5. 1760). 784 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 785 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 89, Gandin; FRANK 1970 (op. 45), str. 68. 786 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 89, Gandin. 787 V krstni matici je ime njegovega očeta zmotno zapisano kot Jošt Baltazar (NŠAL, ŽA Naklo, Matične knjige, R 1690–1730, fol. 112v–113r). 788 V krstni matici je naveden kot »zdaj gospod v Dupljah« (nunc in Duplach Dni) (gl. prejšnjo opombo). O lastništvu Dupelj gl. SMOLE 1982 (op. 14), str. 141. 789 SMOLE 1982 (op. 14), str. 390. 790 Kaj je imenje obsegalo, iz imenjske knjige ni razvidno. Iz vpisov posestnih sprememb izvemo le, da so mu leta 1696 odpisali nekaj hub v župnijah Lož in Cerknica (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662– 1756), fol. 197r). 791 SMOLE 1982 (op. 14), str. 187. Majda Smole navaja samo podatek, da je bil lastnik leta 1791, ne pozna pa lastni- kov Hriba vse od leta 1733 dalje. 792 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 606, 668. 793 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 794 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 89, Gandin. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 238 sprejemu v Dizmovo bratovščino, saj tega podatka na vpisnem listu v spominski knjigi ni.795 21. januarja 1751 se je na Turnu pod Novim gradom pri Preddvoru poročil s Karolino Jožefo, hčerjo turnskega graščaka Ludvika Ksaverja Dinzla pl. Angerburga,796 ki mu je povila trinajst otrok, vse rojene v dvorcu Hrib.797 Tam je Sigmund Andrej 18. decembra 1790 zaradi starostne oslabelosti tudi umrl, star 79 let.798 Posest je bila ob njegovi smrti obremenjena z dolgovi, ki so daleč presegali njeno vrednost, a je z vdovino pomočjo ostala v družinski lasti.799 V zvezi z Gandinijevim potencialnim naročništvom umetnostnih del je mogoče opozoriti samo na tri družinske portrete, popisane v njegovi zapuščini.800 Iz rodu Gandinijev pl. Liliensteinov sta postala člana Dizmove bratovščine tudi njegova sinova Vencelj Mihael in Sigmund, oba člana še leta 1801.801 65 (162) Peer, Karel (1697–1776),802 sprejet 11. marca 1749 – duhovnik, doktor teologije, kanonik, generalni vikar. V obravnavanem obdobju je bil eden redkih članov Dizmove bratovščine, ki se ni rodil kot ple- mič, ko pa je to postal, je bil že v poznih letih. F. Kidrič ga je neupravičeno imel za člana v 17. stoletju poplemenitene kranjske rodbine,803 vendar se ni nikoli podpisal s predikatom pl. Pernburg in ga s to rodbino, ki je bila po vsej verjetnosti kočevarskega izvora, ni mogoče spraviti v nikakršno zvezo.804 Ob prejemu štirih najnižjih kleriških rodov in subdiakonskega posvečenja leta 1723 v Ljubljani izvemo, da je bil doma iz Braslovč in da je mizni naslov dobil od gospostva Smlednik.805 Kot je ugotovila že A. Lavrič,806 se je rodil v braslovški uradniški družini in bil 20. oktobra 1697 krščen kot sin »gospoda« Jurija Peera in njegove žene Uršule.807 Ni znano, kje se je šolal,808 preden je leta 1718 v Gradcu študiral spekulativno teologijo, označen kot »nobilis« iz Braslovč.809 Verjetno je bil v štajerski prestolnici tudi 795 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 186, 187. 796 NŠAL, ŽA Preddvor, Matične knjige, P 1743–1771, fol. 18r. 797 NŠAL, ŽA Preddvor, Matične knjige, Ind R 1690–1771, fol. 14r–15r; R 1771–1790, pag. 59. 798 NŠAL, ŽA Preddvor, Matične knjige, M 1784–1801, pag. 36. Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Hribu (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 40, fasc. XX, G-170, 17. 2. 1791). 799 SMOLE 1982 (op. 14), str. 187. 800 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 40, fasc. XX, G-170, 17. 2. 1791, pag. 7. 801 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 802 O njem gl. France KIDRIČ, Peer Karel, Slovenski biografski leksikon, 2/6, Ljubljana 1935, str. 278. 803 KIDRIČ 1935 (op. 802). 804 O Peerih pl. Pernburgih prim. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 111–120. 805 Ordinacijska protokola 2013 (op. 346), str. 62–63. 806 Ana LAVRIČ, Delo švedskega slikarja Augustina Dahlsteena za ljubljanskega generalnega vikarja Karla Peera, Acta historiae artis Slovenica, 10, 2005, str. 872. 807 NŠAM, Matične knjige, Braslovče, R 1672–1708, pag. 281. 808 Ni ga najti med ljubljanskimi jezuitskimi študenti (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96)). Predizobrazbe ni dobil na latinski šoli v Rušah, kjer leta 1705 srečamo Braslovčana Janeza Sigmun- da Peera (Jože MLINARIČ, Seznam imen iz latinske kronike, Ruška kronika (ur. Josip Teržan), Ruše 1985, str. 205), ki ga sicer ne najdemo med Karlovimi v Braslovčah rojenimi brati (LAVRIČ 2005 (op. 806), str. 82, op. 16). 809 ANDRITSCH 2002 (op. 179), str. 38. BORIS GOLEC 239 posvečen.810 Tudi njegovo zgodnje službovanje ovija tančica skrivnosti. Kot doktor teologije in apostolski protonotar je bil dvorni kaplan škofa Schrattenbacha, nato vsaj od leta 1737 župnik in komisar v Gornjem Gradu, leta 1741 je pod ško- fom Schrattenbachom postal kanonik ad bacu- lum, 1742 ljubljanski stolni župnik in 1744 pod škofom Attemsom generalni vikar, kar je ostal do smrti, torej tudi pod škofoma Petazzijem in Herbersteinom; med sedisvakanco leta 1759 je bil potrjen za kapitularnega vikarja.811 Med le- toma 1769 in 1775 ga srečujemo kot člana lju- bljanske deželne komisije za revizijo knjig. Po- memben je bil kot zbiratelj knjig, njegova obsežna knjižnica, ki je sicer pripadla sorodni- kom, pa je po smrti postala last nove državne licejske knjižnice v Ljubljani.812 Štiri leta in pol pred smrtjo je bil 18. decembra 1771 skupaj z bratom Francem, dvornim svetnikom knezov Würzburg in Fürstenberg, povzdignjen v vite- ški stan. Plemiška diploma ga imenuje doktor teologije, stolni kapitular v Ljubljani, deželan na Kranjskem, oficial in generalni vikar ljubljanske škofije, svetnik in prisednik dvorne komisije za usta- nove na Kranjskem in apostolski protonotar.813 Karel Peer je umrl v Ljubljani 7. maja 1776 v 79. letu starosti in bil dva dni pozneje pokopan v stolnici.814 Umetnostnozgodovinska stroka ga je do začetka 21. stoletja omenjala le v zvezi z njegovim t. i. Peerovim traktom ljubljanskega semenišča, ki ga je dal kot ravnatelj zavoda sezidati v letih 1756–1758 po načrtih Candida Zulianija. Refektorij in kapelo je med letoma 1766 in 1767 poslikal Anton Cebej, izdelavo oltarne podobe Brezmadežne pa je Peer naročil švedskemu slikarju Augustinu Dahlsteenu, ki je istega leta 1768 naslikal tudi Peerovo portretno podobo (sl. 10).815 66 (163) Taufferer, Anton Tadej Janez Nepomuk, baron (1723–1787), sprejet 11. marca 1749 – zemljiški gospod, gorenjski okrožni glavar, gubernijski svetnik. Bil je sin Maksimiljana Antona Ignaca barona Tauffererja, graščaka na Turnu pri Višnji Gori in člana Dizmove bratovščine (1727), ter Marije Katarine Kordule Fürnpfeil pl. Pfeilheim, krščen v 810 Ni ga ne med ljubljanskimi ne med oglejskimi (videmskimi) ordiniranimi kleriki (prim. Ordinacijska protokola 2013 (op. 346) in Ordinacijski zapisniki 2020 (op. 780)). 811 LAVRIČ 2005 (op. 806), str. 85–86. O kanonikatu tudi: AMBROŽIČ 2008 (op. 471), str. 95. 812 KIDRIČ 1935 (op. 802); LAVRIČ 2005 (op. 806), str. 86. 813 FRANK 1973 (op. 113), str. 47. 814 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 20. 815 LAVRIČ 2005 (op. 806), str. 86–90. 10. Augustin Dahlsteen: portret Karla Peera, 1768, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 240 Višnji Gori 6. maja 1723.816 Največkrat je uporabljal ime Anton Nepomuk. V Ljubljani je obiskoval vsaj jezuitsko gimnazijo,817 če ne tudi višjih študijev. Postal je častnik, glavar gorenjskega okrožja, nato predstojnik deželnega glavarstva za Kranjsko in Primorsko, pravi cesarski komornik in sveto- valec ter gubernijski svetnik in bil v začetku leta 1787 upokojen. Z njim je rodbina baronov Tauffe- rerjev dosegla najvišji družbeni vzpon, gospodarsko pa je bila že v upadanju.818 Po leta 1758 umrlem očetu je podedoval Turn pri Višnji Gori, ki ga je obdržal do smrti,819 in Zgornje Perovo, ki ga je že leta 1759 prodal.820 Sredi 18. stoletja, ko je bil bankalni administrator, je na mestu kmečke kajže v Šiški postavil slikovit dvorec Zizaburg, ki ga je leta 1780 prodal in je pozneje dobil ime Fajfarjev ali Galetov grad (sl. 11).821 Oženil se je leta 1747 z Marijo Cecilijo Frančiško Julijano, rojeno v sedmograškem Kronstadtu (Brașov), hčerjo podmaršala (feldmaršallajtnanta) Jurija barona Schrama pl. Otterfelda.822 Družina je živela v Ljubljani, kjer so se rodili vsi otroci.823 Tam je baron Taufferer kot vdovec tudi umrl 3. marca 1787 zaradi telesne oslabelosti, star 64 let, pokopali pa so ga v rodni Višnji Gori.824 Pred njim so bili člani Dizmove bratovščine že ded Marko Anton (1702), oče Maksimilijan Anton Ignac (1727) in očetov brat, kostanjeviški opat pater Aleksander (1740), za njim pa sin Janez Nepomuk (član še 1801).825 67 (164) Schmidthoffen, Franc Anton, baron (1694–1768), sprejet 10. avgusta 1752 – zemljiški gospod, pri- sednik ograjnega sodišča, svetnik deželnega glavarja. Izviral je iz rodu Matije Kovačiča, prejemnika naklade na Kranjskem, ki je leta 1667 dobil plemiški predikat »von Schmidthoffen«.826 Družino so še dolgo poznali kot pl. Kovačiče in tak pri- imek ima v ljubljanski krstni knjigi ob krstu 22. novembra 1694 tudi Franc Anton. Rodil se je v zakonu Franca Jakoba in Ane Felicite kot njun drugi v Ljubljani rojeni otrok.827 Oče Franc Jakob pl. 816 NŠAL, ŽA Višnja Gora, Matične knjige, R 1718–1733, pag. 135–136. Prim. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 250. 817 Leta 1737 je bil vpisan v predzadnjem razredu, na poetiki (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 706). 818 GSPAN 1980 (op. 279), str. 17. Funkcija gubernijskega svetnika je navedena v njegovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 116, fasc. XLVII, T-86, 19. 4. 1787, pag. 1). 819 SMOLE 1982 (op. 14), str. 329. 820 SMOLE 1982 (op. 14), str. 571. 821 SMOLE 1982 (op. 14), str. 144. O dvorcu: Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1/4: Gorenjska. Lju- bljana, grad in dvorci, Ljubljana 1999 (Grajske stavbe, 9), str. 7–9. 822 GSPAN 1980 (op. 279), str. 17. Kraj in datum poroke nista znana, izpričan je le datum poročne pogodbe 26. sep- tember 1747 (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 116, fasc. XLVII, T-86, 19. 4. 1787, pag. 2). 823 SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905, str. 95, 100, 103, 105, 108; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 250–252. 824 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 75–76. Prim. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 250. Ohranjena sta njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-T-42, 23. 2. 1787) in inventar njegove zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 116, fasc. XLVII, T-86, 19. 4. 1787). 825 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih gl. GSPAN 1980 (op. 279). 826 FRANK 1972 (op. 95), str. 23. 827 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1692–1699, pag. 67; Ind R 1653–1692, Ind R 1692–1740. Prim. KOBLAR 1900 (op. 118), str. 204. BORIS GOLEC 241 Schmidthoffen je leta 1709 kupil dvorec Lukovica z manjšim imenjem pri Logu pri Brezovici, ki ga je leta 1721 prenesel na Franca Antona, leta 1737 pa mu je prepustil še majhno imenje dveh hub.828 Franc Anton je leta 1711 končal ljubljansko jezuitsko gimnazijo in študiral vsaj na dveh stopnjah višjih študijev.829 Med prisednike ograjnega sodišča so ga sprejeli 29. marca 1718.830 Kot rojeni Lju- bljančan je ostajal mestni plemič in tudi otroci v zakonu z Judito Magdaleno grofico Ratkay, s ka- tero je sklenil poročno pogodbo 5. februarja 1726831 neznano kje, najbrž na Hrvaškem, so se mu rodili v kranjski prestolnici.832 Njegov oče Franc Jakob, predsednik poverjeniškega urada deželnih stanov, je 11. julija 1733 dobil baronski naslov, ki je vseboval imena Schmidthoffnovih posesti Treb- nje in Lukovica.833 Franc Anton v javnem življenju očitno ni segel tako visoko. V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden brez funkcij,834 ko je 21. maja 1768 v starosti 64 let umrl, pa je označen kot svetnik deželnega glavarja. Pokopali so ga dva dni pozneje v kripti sv. Dizme v lju- bljanski stolnici, in sicer v skladu z njegovo oporočno željo.835 Dvorec Lukovica je zapustil hčeri Barbari, poročeni grofici Rasp.836 828 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 12r (vloženi listi), 291r. 829 Leta 1710 je študiral poetiko, 1711 retoriko, 1712 logiko in 1713 fiziko (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 513, 520, 530, 539). 830 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 22 (1722–1744), s. p. (Herren Beÿßizer). 831 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 109, fasc. XXXXIV, S-188, 16. 7. 1768, 18. 7. 1768, pag. 6. 832 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 270, 271, 272, 276, 277. Vse kaže, da se ni poročil v Ljubljani (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745). 833 FRANK 1973 (op. 113), str. 261. 834 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 194, 195. 835 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 293. Ohranjena sta njegova oporoka, sesta- vljena 17. avgusta 1767 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-S-117, 12. 8. 1767), in inventar zapuščine v Ljubljani in Lukovici (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 109, fasc. XXXXIV, S-188, 16. 7. 1768, 18. 7. 1768). V zapuščinskem inventarju je točnejša navedba njegove funkcije: svetnik deželnega glavarstva (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 109, fasc. XXXXIV, S-188, 16. 7. 1768, 18. 7. 1768, pag. 1). 836 SMOLE 1982 (op. 14), str. 275. 11. Galetov grad, Ljubljana Šiška ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 242 Član Dizmove bratovščine je bil od leta 1714 tudi njegov oče Franc Jakob,837 ki pa so ga leta 1738 skupaj s še enim članom soglasno izključili,838 kar je bil v zgodovini bratovščine drugi in za- dnji primer izključitve.839 68 (165) Pakisch pl. Festenberg, Henrik Aleksander (ok. 1700–1755), sprejet 17. novembra 1752 – častnik. Rodil se je 18. marca 1700 v kraju Ober Niederleisersdorf v Šleziji, danes na Poljskem, kot sin Sigmunda Heinricha pl. Festenberg-Pakischa, dednega gospoda na Ober Niederleisersdorfu (danes Uniejowice) in Scharfernortu (danes Ostrórog), kraljevega pruskega deželnega svetnika, in Barba- re Helene, rojene pl. Abschatz.840 Na Kranjsko ga je očitno privedla častniška služba. Prvič in edin- krat se je poročil šele pri 43 letih 3. aprila 1743 v Ljubljani, ko je pred oltar popeljal precej mlajšo v Postojni rojeno Marijo Ano pl. Qualiza, vdovo po Janezu Ignacu Hallerju baronu Hallersteinu, članu Dizmove bratovščine od leta 1729, in hčerjo Jožefa Ignaca pl. Qualize, člana od leta 1709. Poročna matica razkriva, da je bil častnik v polku Alt-Königsegkh.841 Tega leta je izpričan kot po- ročnik.842 Mlada vdova mu je v kranjski prestolnici povila štiri otroke, rojene med letoma 1746 in 1754.843 Iz spominske knjige Dizmove bratovščine izvemo samo za datum sprejema (17. november 1752) in da je že 17. marca 1755 umrl.844 Preminil je v dvorcu ženinega sorodstva Lesno Brdo in bil pokopan v Polhovem Gradcu,845 vso njegovo zapuščino pa so popisali v Ljubljani.846 Henrik Ale- ksander Pakisch pl. Festenberg ni imel posesti, vpisane v kranjsko imenjsko knjigo.847 69 (166) Auersperg, Rajmund, grof (1723–1796),848 sprejet leta 1757 – duhovnik, stolni kanonik in prošt v Ljubljani. Rodil se je na gradu Križ pri Komendi 31. avgusta 1723 kot sin grofa Antona Jožefa s Križa in Jožefe Antonije, rojene grofice Kaiserstein, in dobil krstno ime Rajmund Franc Orfej.849 Ni znano, 837 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 838 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 130, 131. 839 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 122, 123, 271. 840 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 120. Prim. ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 71, Pakisch. Po Lazarinijevi ge- nealoški zbirki naj bi bil rojen 28. marca 1701 (ZAL, ZAL LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. I, Pakisch von Festenberg, pag. 3). 841 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745, pag. 441–442. O rodbini Qualiza gl. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 116–120. O članstvu v Dizmovi bratovščini: SMOLIK 2001 (op. 3), str. 270–273. 842 ZAL, ZAL LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. I, Pakisch von Festenberg, pag. 3. 843 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1741–1771, pag. 274, 276, 278, 281. Ženin dekliški priimek je izpričan ob njeni smrti 26. novembra 1746, ko ji je bilo 44 let, pokopali pa so jo pri avguštincih (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 267. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 200). 844 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 194, 195. 845 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 120. Polhograjska mrliška matica iz tega časa je izgubljena. 846 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 88, fasc. XXXVII, P-135, 4. 7. 1755. 847 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). 848 Gl. biogram v: PREINFALK 2005 (op. 392), str. 498. 849 NŠAL, ŽA Komenda, Matične knjige, R 1685–1728, fol. 240v; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 498. Tudi v nje- govem zapuščinskem inventarju ni popisanih nobenih nepremičnin (Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega BORIS GOLEC 243 kje se je šolal, in ni potrjeno, da bi kdaj obiskoval ljubljansko jezuitsko gimnazijo ali da bi se šolal v Gradcu ali na Dunaju.850 V duhovnika je bil posvečen 11. junija 1747 v Ljubljani s spregledom apostolskega nuncija zaradi manjkajočih 13 mesecev do kanonične starosti 24 let.851 Leta 1755 je postal ljubljanski stolni kanonik, leta 1771 pa stolni prošt.852 Službo prošta, združeno z mestom radovljiškega župnika, je opravljal četrt stoletja. Umrl je v Ljubljani 25. junija 1796 v 73. letu sta- rosti.853 Člani Dizmove bratovščine so bili pred in za njim tudi številni drugi Auerspergi, skupaj 13 (gl. pri št. 32), med njimi njegov oče Anton Jožef, sprejet leta 1734.854 70 (167) Hohenwart, Jurij Jakob, pl., od 1767 grof (1724–1808), sprejet leta 1757 – zemljiški gospod, dedni miznik, deželni svetnik. Bil je sin Franca Karla pl. Hohenwarta s Kolovca, člana Dizmove bratovščine od 1736 ali 1737, in Marije Ane Frančiške Karoline baronice De Leo, po sekundarnem viru rojen 11. aprila 1724 brez navedbe kraja.855 Leta 1739 ga srečamo v petem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije, na poetiki,856 drugih podatkov o njegovem šolanju pa ni. Za lastnika Kolovca je bil priznan šele po očetovi smrti leta 1773,857 sicer pa se je med zemljiške gospode uvrstil leta 1768, ko mu je po smrti bratranca in tasta (!) Leopolda Aleksandra pl. Hohen- warta pripadla posest Špitalič v Tuhinjski dolini.858 Istega leta mu je oče Franc Karel podaril štiri petine posesti Ravne ob Pivki, zadnjo petino pa je leta 1773 odkupil od Marije Ane baronice Kot- tulinsky.859 Medtem ko je Špitalič že leta 1769 prodal, je Ravne obdržal do smrti.860 V javnem življenju je imel opazno vlogo. V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot dedni miznik Kranjske in Slovenske marke ter deželni svetnik cesarskega veličanstva na Kranjskem,861 ob smrti leta 1808 pa v mrliški matici kot cesarsko-kraljevi tajni svetnik in poveljnik sodišča v Ljubljani, šk. 88, fasc. XXXVII, P-135, 4. 7. 1755). 850 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96); ANDRITSCH 2002 (op. 179); MÜHLBERGER 2011 (op. 63). O njegovem šolanju nima podatkov niti Frančišek POKORN, Šematizem duhov- nikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788, Ljubljana 1908, str. 6. 851 Ordinacijska protokola 2013 (op. 346), str. 179. Prim. POKORN 1908 (op. 850), str. 6; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 183. 852 AMBROŽIČ 2008 (op. 471), str. 88, 93. 853 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812, pag. 125; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 498. Ohranjena sta njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-65, 11. 1. 1796) in inventar zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 7, fasc. IV, A-115, 2. 7. 1796, 15. 7. 1796). 854 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 855 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Hohenwart. Njegovega krsta ni ne v Kamniku ne v Ljubljani, kjer so se rojevali njegovi sorojenci (NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1710–1727; ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740). 856 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 671. 857 SMOLE 1982 (op. 14), str. 226. 858 SMOLE 1982 (op. 14), str. 490. 859 SMOLE 1982 (op. 14), str. 417. 860 SMOLE 1982 (op. 14), str. 417, 490. 861 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 194, 195. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 244 (commmandeur) kraljevega ogrskega reda sv. Štefana.862 V letih 1802–1803 je kot namestnik pred- sednika vodil deželno glavarstvo za Kranjsko.863 Poročil se je pozno, že kot grof (po očetovi povzdignitvi 23. aprila 1767), 16. avgusta 1768 s svojo sorodnico Frančiško Henriko pl. Hohenwart, hčerjo bratranca Leopolda Aleksandra pl. Ho- henwarta, ki mu je v Ljubljani rodila kar 17 otrok.864 Umrl je za kapjo v Ljubljani 2. januarja 1808, star 85 let.865 Poleg očeta Franca Karla so bili člani Dizmove bratovščine tudi stric Leopold Ludvik (od 1740 ali 1741), daljni sorodnik Ludvik pl. Hohenwart (1760), brat Sigmund, ki je postal škof treh škofij (član še 1801), in sin Franc (član še 1801).866 71 (168) Apfaltrer, Ferdinand, baron (1725–1785), sprejet leta 1752 – duhovnik, župnik v Kamniku. Rodil se je v dvorcu Črnelo pri Domžalah kot sin Sigmunda Ferdinanda barona Apfaltrerja in Ivane Elizabete, rojene pl. Erberg, ter dobil pri krstu 20. junija 1725 ime Vid Ferdinand Gotfrid.867 Prav v letu njegovega rojstva ali leto pozneje je oče postal član Dizmove bratovščine.868 Družina je nato živela v Ljubljani. Ferdinanda srečamo leta 1741 v petem, predzadnjem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije,869 nato pa o njegovem šolanju ni podatkov do leta 1749, ko je v Rimu dosegel naslov doktorja teologije.870 Verjetno je bil tam tudi posvečen v duhovnika. Kleriških redov vključ- no z mašniškim posvečenjem namreč ni prejel ne v Ljubljani ne od oglejskega patriarha v Vidmu.871 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot apostolski protonotar in kamniški žu- pnik.872 Župnikoval je od leta 1755 do smrti trideset let pozneje.873 V oporoki, napisani leta 1780, je za svojega glavnega dediča določil Marijino cerkev na kamniški Šutni in si izbral pokop na doma- čem pokopališču.874 Umrl je nedolgo pred 5. marcem 1785 v 60. letu starosti.875 862 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 183–184. 863 ANDREJKA 1943 (op. 402), str. 104. Ta funkcija je skupaj z datumom njegove smrti navedena tudi v pripisu v kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 671). 864 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Hohenwart; SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 112–122, 124. 865 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 183–184. Ohranjen je inventar nje- gove zapuščine, popisane v Špitaliču in Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodi- šča v Ljubljani, šk. 45, fasc. XXIII, H-104, 26. 1. – 10. 2. 1808, 11. 2. 1808, 24. 5. 1808). 866 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Hohenwart. 867 NŠAL, ŽA Dob, Matične knjige, R 1708–1727, fol. 112r. 868 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 272, 273. 869 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 655. 870 ŽA Kamnik, Razne knjige, šk. 6, doktorska diploma Ferdinanda barona Apfaltrerja, Rim, 7. 7. 1749. 871 Prim. Ordinacijska protokola 2013 (op. 346); Ordinacijski zapisniki 2020 (op. 780). 872 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 198, 199. 873 Ljudevit STIASNY, Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski oris, Ljubljana 1894, str. 84. 874 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-56, 23. 3. 1780. 875 Vpisa njegove smrti ni ne v Ljubljani ne v Kamniku (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771– 1812; ŽA Kamnik, M 1784–1812). Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Kamniku in Ljubljani, tam v sta- novanju Schilling-Raabovega beneficiata (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 7, fasc. IV, A-101, 5. in 7. 3. 1785). BORIS GOLEC 245 Med skupno 12 Apfaltrerji, člani Dizmove bratovščine, so bili tudi njegov ded Volf Herbard (od 1716), oče Sigmund Ferdinand (od 1725 ali 1726) in stric Franc Karel (od 1725).876 72 (169) Buset, Jožef Gabrijel pl. (1716–1776), sprejet med 1752 in 1754 – zemljiški gospod, prisednik ograj- nega sodišča, svetnik sodne reprezentance, cesarsko-kraljevi deželni svetnik in višji cestni komisar kranjskih deželnih stanov. Izviral je iz leta 1642 poplemenitene novomeške meščanske rodbine,877 rodil pa se je v Ljubljani staršema Volfgangu Engelbertu pl. Busetu in neplemkinji Mariji Ani, rojeni Klinc, ter bil krščen 6. marca 1716.878 Na nekonvencionalnost zakonske zveze staršev kaže njuna poroka le poldrugi mesec pred otrokovim rojstvom.879 Oče Volfgang Engelbert je leta 1723 po predkupni pravici pridobil dvo- rec Tariška vas pri Boštanju ob Savi,880 kjer je družina živela vsaj že od rojstva drugega otroka leta 1717.881 Jožef Gabrijel se je šolal pri ljubljanskih jezuitih, kjer ga leta 1731 zasledimo v petem, predza- dnjem razredu,882 nato pa še na višjih jezuitskih študijih.883 V javnem življenju dežele je imel opazno vlogo. Za prisednika kranjskega ograjnega sodišča so ga sprejeli 10. junija 1739,884 v spominski knji- gi Dizmove bratovščine pa je označen kot svetnik sodne reprezentance, tj. reprezentance in komore, cesarsko-kraljevi deželni svetnik in višji cestni komisar kranjskih deželnih stanov (sl. 12).885 Bil je tudi eden najbolj izobraženih Kranjcev svojega časa, čigar knjižnica v Ljubljani je ob njegovi smrti obsegala 1500 naslovov.886 Med zemljiške gospode se je uvrstil pozno, le malo pred smrtjo, saj je Tariško vas podedoval po umrlem očetu šele leta 1774.887 Veliko prej si je ustvaril družino z Ljubljančanko Marijo Cecilijo pl. Učan (Utschan), hčerjo Franca Sigmunda, s katero se je poročil 25. novembra 1742 v Mengšu, vsi otroci razen drugorojenega, ki je prišel na svet v Tariški vasi, pa so se mu rodili v Ljubljani.888 Na- zadnje je prebival v dvorcu Tariška vas, kjer je tudi umrl v 61. letu starosti. Pokopali so ga 12. de- cembra 1776 pri Sv. Nikolaju v Sevnici na štajerski strani Save.889 Tariško vas so podedovali njegovi trije sinovi, ki so vsi ostali brez otrok.890 876 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 877 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 19. 878 NŠAL, Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1712–1722, pag. 161. 879 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 28–29. 880 SMOLE 1982 (op. 14), str. 498. 881 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 28. 882 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 606, 656. 883 Kot Jožef Gabrijel je bil leta 1733 vpisan na stopnjo logika, leta 1734 kot Jožef na fiziko in 1735 kot Jožef na meta- fiziko (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 607, 609, 611). 884 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 23 (1741–1746), s. p. (Herren Beÿsitzer). 885 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 198, 199. 886 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 25. 887 SMOLE 1982 (op. 14), str. 498. 888 NŠAL, ŽA Mengeš, Matične knjige, P 1702–1748, pag. 156; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 29. 889 NŠAM, Matične knjige, Sevnica, M 1742–1782, s. p. Ohranjena sta njegova oporoka, datirana 20. novembra 1776 v Tariški vasi (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-B-72, 20. 11. 1776), in inventar zapuščine v Tariški vasi (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 13, fasc. VIII, B-93, 31. 1. 1777). 890 SMOLE 1982 (op. 14), str. 498; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 25. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 246 12. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Jožefa Gabrijela pl. Buseta, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 171 BORIS GOLEC 247 V Busetovi zapuščini v Tariški vasi so popisali 11 družinskih portretov, kar je edini namig na njegovo naročništvo umetnostnih del.891 Pozneje sta postala člana Dizmove bratovščine tudi dva sinova Jožefa Gabrijela, oba izpričana na članskem seznamu leta 1801: tržaški škof Ignac Kajetan in Janez Nepomuk (od 1799 baron).892 73 (170) Pettenegg, Kajetan Baltazar, pl. (ok. 1719–1786), sprejet med letoma 1752 in 1754 – prisednik ograj- nega sodišča, deželni svetnik. Izviral je iz leta 1655 poplemenitene kranjske rodbine, katere začetnik je bil Janez Krstnik Petek (Pöttickh), rentni mojster na Kranjskem, ki je dobil plemiški predikat »von Pöttenegg« (Pettenegg).893 Petteneggi so sicer živeli v Ljubljani,894 vendar se Kajetan Baltazar ni rodil v kranjski prestolnici.895 Po rodovnem deblu rodbine Petteneg je bil sin Jurija Adama Pötticka pl. Pettenegga in Ane Marije, rojene pl. Wiesenthal.896 Starša sta se poročila 13. maja 1710 v Ljubljani, ko je oče že bil prisednik kranjskega ograj- nega sodišča,897 otroci pa so se jima tam rojevali med letoma 1711 in 1718.898 Kajetan Baltazar je bil rojen drugje, bodisi po naključju bodisi zaradi odselitve družine. Glede na navedbo starosti 67 let ob smrti konec leta 1786899 je prišel na svet okoli leta 1719. Tako kot ni znan kraj rojstva,900 ne vemo, kje se je šolal901 – na ljubljanski jezuitski gimnaziji zasledimo dva njegova starejša brata902 – in kaj je počel, dokler ni bil 10. januarja 1742 sprejet med prisednike kranjskega ograjnega sodišča.903 V kranjski imenjski knjigi ga ne najdemo kot zemljiškega gospoda, v tem času pa tudi nobenega drugega pl. Pettenegga.904 Tudi njegov oče Jurij Adam in ded Janez Adam pl. Pettenegg sta imela le vsak po eno majhno imenje in še to kratek čas.905 Kajetan Baltazar je v spominski knjigi Dizmove bratovščine naveden kot cesarsko-kraljevi sve- tnik deželne pravde,906 naslednice ograjnega sodišča, nakar ga med letoma 1779 in 1782 srečamo kot svetnika v komisiji za normalno šolo.907 891 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 13, fasc. VIII, B-93, 31. 1. 1777, pag. 5. 892 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: PREINFALK 2014 (op. 85), str. 29. 893 FRANK 1973 (op. 113), str. 91. 894 KOBLAR 1900 (op. 118), str. 216. 895 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740. 896 ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 119, Genealogica A–P, Pettenek. 897 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718, fol. 140v. 898 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 201–206. 899 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 69. 900 Tudi plemiški genealog Ludvik Lazarini je poznal samo podatek o starosti ob smrti (ZAL, ZAL LJU 340, Lazari- nijeva genealoška zbirka, šk. IV, Pettenegg/Petteneck/Pöttickh von Pettenegg, pag. 96). 901 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96); ANDRITSCH 2002 (op. 179); MÜHLBERGER 2011 (op. 63). 902 Leta 1730 je na logiki izpričan Jožef, leta 1731 pa brez navedbe razreda Friderik (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 691). 903 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 23 (1741–1746), s. p. (Herren Beÿsitzer). 904 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). 905 Janez Adam je bil med letoma 1693 in 1697 lastnik imenja Koča vas (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, fol. 7r (vloženi listi)), Jurij Adam pa je leta 1707 po materi podedoval dve njivi brez znane lokacije, ki ju je prodal pred letom 1730 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, fol. 272r). 906 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 198, 199. 907 KIDRIČ 1925 (op. 636), str. 148. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 248 Poročil se je razmeroma pozno, pred letom 1760, neznano kje s svojo sorodnico Marijo Ano Elizabeto, hčerjo Janeza Martina Jakoba pl. Pettenegga,908 ki mu je v Ljubljani rodila štiri otroke.909 Tam je tudi umrl 21. aprila 1786 za jetiko.910 V oporoki, sestavljeni deset dni pred smrtjo, je svoje skromno imetje izročil sinu Ahacu.911 Iz Pettenegovega rodu je postal član Dizmove bratovščine tudi omenjeni sin Ahac pl. Pettene- gg (član še 1801).912 74 (171) Radič (Raditsch), Leopold Krištof, pl. (1714–1757),913 sprejet 2. septembra 1754 – doktor prava, tajnik deželnih stanov, tajnik Dizmove bratovščine. Izviral je iz poplemenitene uradniške družine in tudi sam vse življenje ostal uradnik. Rodil se je v Ljubljani kot drugi otrok priseljenca Franca Ludvika Radiča (Raditsch) in domačinke Marije Terezije pl. Ehrenreich ter bil krščen 4. novembra 1714.914 Njegov oče, doktor prava, ljubljanski mestni sindik in notar meničnega sodišča, je dobil plemiški naslov 24. junija 1733,915 ko je bilo Le- opoldu Krištofu 19 let. Morda se je mladi Radič začel šolati na ljubljanski jezuitski gimnaziji, toda leta 1730 je bil vsekakor že v Gradcu v petem, predzadnjem gimnazijskem razredu.916 Ni znano, kje je dosegel naslov doktorja obojega prava.917 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je vpisan kot tajnik deželnih stanov in tajnik bratovščine.918 Ko se je 30. septembra 1744 v Ljubljani oženil, je že bil podtajnik deželnih stanov. Za ženo je vzel Frančiško Ksaverijo pl. Schluderbach, hčer pokojnega Janeza Jožefa pl. Schluderbacha,919 prav tako člana Dizmove bratovščine (od 1727),920 ki mu je rodi- la samo hčer.921 Vse kaže, da se nikoli ni povzpel med zemljiške gospode, saj ga kranjska imenjska knjiga ne pozna.922 Umrl je mlad, star šele 43 let, 26. januarja 1757 v Ljubljani, in bil pokopan v kripto sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici.923 908 ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 119, Genealogica A–P, Pettenek. Poroke ni v ljubljanski poročni matici (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1745–1770). 909 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1741–1791, pag. 287, 289, 292. 910 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 69. 911 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-P-117, 11. 4. 1786. 912 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 913 O njem: Tina KOŠAK, Trije novoodkriti lastniki Almanachovih slik, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 46, 2010, str. 285–287. 914 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1712–1722, pag. 113. Prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 227–233. Radičev v 17. stoletju še ni bilo v Ljubljani (prim. KOBLAR 1900 (op. 118), str. 220). O Ehrenreichih gl. KOBLAR 1900 (op. 118), str. 191. Starša sta se poročila 28. januarja 1712 (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718, fol. 148v). 915 FRANK 1973 (op. 113), str. 133. 916 ANDRITSCH 2002 (op. 179), str. 130. 917 Njegovega imena ni v dunajski univerzitetni matriki (MÜHLBERHER 2011 (op. 63)). 918 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 198, 199. 919 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745, pag. 459. 920 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 272, 273. 921 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1741–1791, pag. 31. 922 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). 923 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 183. Njegova oporoka je pogrešana (v popisu: BORIS GOLEC 249 Razmeroma dolg seznam knjig in zanimiva zbirka slik v njegovem zapuščinskem inventarju pričata o Radičevi skrbi za duhovno plat življenja. Poleg zanimanja za likovno umetnost kaže pou- dariti, da se je tudi sam rad preizkusil v risanju. Emblem na miniaturi v spominski knjigi Dizmove bratovščine je, denimo, drugače kot drugi člani družbe zasnoval sam.924 75 (172) Lamberg-Sprinzenstein, Karel, grof (1716–1761), sprejet 6. junija 1755 – duhovnik, vitez malte- škega viteškega reda, poveljnik v Pulstu, kanonik v Ljubljani. Po rodovniku stare kranjske rodbine Lamberg je bil rojen 11. julija 1716, umrl pa je 12. septem- bra 1761, star komaj 45 let.925 Pripadal je ottensteinski veji Lambergov,926 pogrofovljeni leta 1667.927 Dodatek k rodbinskemu imenu, Sprinzenstein, je njegov oče dobil po svoji materi, ki je izvirala iz rodu leta 1646 pogrofovljenih Sprinzensteinov.928 Karlova starša sta bila Karel Jožef Franc Ksaver Anton grof Lamberg, majoratni gospod gornjeavstrijskega Sprizensteina, in Marija Frančiška Ka- tarina, rojena grofica Waldburg-Zeil-Wurzbach. Znan ni ne kraj njegovega rojstva ne smrti.929 Iz vpisa v spominsko knjigo Dizmove bratovščine izvemo, da je bil poveljnik v Pulstu, postojanki malteškega viteškega reda pri Šentvidu ob Glini na Koroškem, malteški vitez in kanonik v Ljublja- ni.930 Lambergov kanonikat, ki ga je podeljeval senior grofovske rodbine Lamberg, mu je med leto- ma 1749 in 1753 prinesla rodbinska povezanost s kranjskimi Lambergi. Obdržal ga je do smrti leta 1761.931 Kot vse kaže, se njegova življenjska pot ni iztekla v Ljubljani ali pa je vpis smrti v mrliški matici stolne župnije pomotoma izostal.932 Njegov portret, ki ga je morda naročil sam in so mu letnico smrti dodali pozneje, se danes nahaja v zasebni lasti.933 Člani Dizmove bratovščine so bili še trije grofje Lambergi iz drugih rodbinskih vej: Volf Her- bard (od 1706), Franc Bernard (od 1739) in Franc Adam (od 1756).934 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-R-51), ohranjen pa je inventar zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 99, fasc. XXXXI, R-95, 4. 2. 1757). 924 KOŠAK 2010 (op. 913), str. 286–287. 925 WITTING 1895 (op. 94), str. 229. Na njegovem portretu je rojstna letnica 1717 (objava portreta v: Miha PREIN- FALK, Rodbina Lamberg. Plemiške rodbine na Slovenskem, Gea, 17/11, 2007, str. 73), glede na navedbo starosti 36 let ob ljudskem štetju leta 1754 pa bi se rodil leta 1718 (Ljubljanske družine 2018 (op. 211), str. 68). 926 WITTING 1895 (op. 94), str. 225–234. 927 FRANK 1972 (op. 95), str. 104. 928 WITTING 1895 (op. 94), str. 228; FRANK 1974 (op. 56), str. 33. Prim. https://de.wikipedia.org/wiki/Sprinzenste- in_(Adelsgeschlecht) (2. 12. 2021). 929 WITTING 1895 (op. 94), str. 228–229. 930 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 198, 199. 931 AMBROŽIČ 2008 (op. 471), str. 96. Takšno letnico smrti ima tudi njegov portret (PREINFALK 2007 (op. 925), str. 73). 932 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58). 933 Objava portreta v: PREINFALK 2007 (op. 925), str. 73. Sliko hrani Heinrich Auersperg-Breunner na gradu Wald v Spodnji Avstriji. 934 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. O sorodstvenih zvezah prim. WITTING 1895 (op. 94), str. 175–234. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 250 76 (173) Auersperg, Pavel Alojzij, grof (1729–1810),935 sprejet 9. avgusta 1755 – zemljiški gospod, deželni maršal, svetnik deželne pravde. Bil je mlajši sin grofa Adama Sigfrida Antona s Turjaka in Marije Ane, rojene grofice Giova- nelli, rojen 6. julija 1729 v Ljubljani in krščen kot Janez Pavel Alojzij Nepomucen Ignac.936 Šolal se je pri ljubljanskih jezuitih, kjer ga brez navedbe razreda najdemo leta 1746.937 Poleg častne funkcije vrhovnega dednega deželnega komornika in deželnega maršala na Kranjskem in v Slovenski mar- ki, ki sta skupaj s funkcijo cesarsko-kraljevega deželnega svetnika navedeni v spominski knjigi Dizmove bratovščine,938 je bil pozneje svetnik pri deželnem glavarstvu oziroma zatem pri deželni pravdi,939 cesarsko-kraljevi komornik in gubernijski svetnik940 ter podpredsedujoči kranjskim de- želnim stanovom.941 Kot mlajši sin ni bil naslednik turjaškega fidejkomisa, a je usoda hotela, da je to slednjič postal. Leta 1764 je od vdove baronice Apfaltrer kupil gospostvo Kieselstein s sedežem v Kranju in ga ob- držal slaba tri desetletja do leta 1792, ko ga je za 33.000 goldinarjev prodal Natalu Pagliaruzziju.942 Toda po smrti obeh bratov je leta 1805, star že 76 let, postal novi gospodar fidejkomisa Turjak, ki ga je čez pet let, tik pred smrtjo, prepustil sinu Vajkardu.943 Poročil se je razmeroma pozno, šele pri 42 letih 16. maja 1771 v Ljubljani s Kajetano grofico Barbo pl. Waxenstein z Rakovnika pri Mirni, razvezano od Jošta Antona grofa Ursini Blagaja.944 Z družino je živel v Ljubljani, kjer so se mu rodili otroci945 in kjer je 5. junija 1810 tudi umrl nenadne smrti zaradi oslabelosti, star 81 let.946 Pokopali so ga v Ljubljani,947 ne v kapeli na pokopališču pri Turjaku948 in ne v župnijski cerkvi v Škocjanu pri Turjaku, kot bi bilo v skladu z oporočno željo.949 Člani Dizmove bratovščine so bili pred in za njim tudi številni drugi Auerspergi, skupaj 13 (gl. pri št. 32), med njimi njegov starejši brat Volf Engelbert Ignac (od 1741).950 935 Gl. biogram v: PREINFALK 2005 (op. 392), str. 496–497. 936 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1722–1731, pag. 280; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 496–497 (pomotoma 3. julij). 937 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 656. 938 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 202, 203. 939 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 119. 940 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 497. 941 V kongregacijski knjigi pripis »Excellentissimus Vicepraeses Provinciae Carnioliae« (ARS, AS 1073, Zbirka roko- pisov, II/51r, pag. 656). 942 SMOLE 1982 (op. 14), str. 215. 943 SMOLE 1982 (op. 14), str. 507; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 119. 944 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 120, 497. Ohranjena je njegova oporoka, datirana 3. februarja 1808 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-88, 3. 2. 1808). 945 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1741–1791, pag. 13–15. 946 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 195–196. 947 Iz mrliške knjige (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812, pag. 196) je jasno razvidno, da so ga pokopali v Ljubljani. 948 Prim. PREINFALK 2005 (op. 392), str. 496. Mrliška matica za Turjak iz tega časa je izgubljena. Edino pričevanje, da naj bi ga pokopali v tej kapeli, je seznam z imeni pokopanih Auerspergov, pritrjen na steno kapele (PREIN- FALK 2005 (op. 392), str. 119). 949 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-88, 3. 2. 1808. Mrliška matica župnije Ško- cjan pri Turjaku iz tega časa je izgubljena. 950 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. BORIS GOLEC 251 77 (174) Lamberg, Franc Adam, grof (1730–1803),951 sprejet 4. februarja 1756 – zemljiški gospod, dedni konjušnik na Kranjskem, pravi cesarsko-kraljevi komornik, deželnoknežji svetnik pri deželni pravdi in komerčnem konsesu na Kranjskem, deželni glavar in deželni predsednik. Izhajal je iz tiste veje stare kranjske rodovine Lambergov, ki se je imenovala po Kamniku in Gutenbergu in je pridobila grofovski naslov leta 1667 z njegovim pradedom.952 Bil je sin grofa Fran- ca Bernarda in Ivane Ane, rojene grofice Kobenzl, rojen 3. avgusta 1730 v materini rodni Gorici.953 Družina je sicer živela v Ljubljani, kjer so prišli na svet njegovi sorojenci.954 Šolanje grofa Franca Adama je zavito v temo, vsaj začelo pa se je najverjetneje pri ljubljanskih jezuitih.955 V spominski knjigi Dizmove bratovščine, v katero so ga sprejeli leta 1756, je naveden kot dedni konjušnik na Kranjskem, pravi cesarsko-kraljevi komornik ter deželnoknežji svetnik pri deželni pravdi in ko- merčnem konsesu na Kranjskem.956 Pozneje je opravljal funkciji deželnega glavarja in deželnega predsednika na Kranjskem, Goriškem in Gradiškem.957 Ustrezno grofovi politični teži je bilo tudi njegovo gmotno stanje. Oče Franc Bernard mu je leta 1757, ko se je poročil, izročil gospostva Brdo pri Lukovici, Groblje in Kamen.958 Ko je Franc Adam leta 1763 za 24.000 goldinarjev kupil gospostvo Begunje, je tega čez dve leti združil s Ka- mnom, istega leta 1765 pa Kamnu inkorporiral še Zagorice, pridobljene s predkupno pravico za 5024 goldinarjev.959 Medtem mu je leta 1764 uspelo s tožbo zaradi predkupne pravice pridobiti tudi Volčji Potok.960 Tako povečano posest je obdržal do smrti.961 Poročil se je 27. junija 1757 neznano kje z Marijo Ano grofico Rotthal zu Thalberg, hčerjo gro- fa Johanna Joachima z Moravskega.962 Večinoma je živel v Ljubljani, kjer se mu je rodilo osem otrok963 in kjer je 13. maja 1803 tudi umrl za kapjo, star 73 let.964 Člani Dizmove bratovščine so pred njim postali še trije grofi Lambergi, njegov oče Franc Ber- nard (1739) ter dva iz drugih rodbinskih vej, Volf Herbart (1706) in Karel (1755).965 951 WITTING 1895 (op. 94), str. 192. 952 WITTING 1895 (op. 94), str. 188–192; FRANK 1972 (op. 95), str. 104. 953 Ludwig SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Der Adel in den Matriken der Grafschaft Görz und Gradisca, Görz 1904, str. 109. Witting navaja pravi datum, vendar letnico 1727 in brez kraja rojstva (WITTING 1895 (op. 94), str. 192). 954 SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 71–73, 75. 955 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96); ANDRITSCH 2002 (op. 179); MÜHLBERGER 2011 (op. 63). 956 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 202, 203. 957 WITTING 1895 (op. 94), str. 192. Predsednik deželnega glavarstva na Kranjskem je bil v letih 1780–1782 (AN- DREJKA 1943 (op. 402), str. 104). 958 SMOLE 1982 (op. 14), str. 102, 179, 209. 959 SMOLE 1982 (op. 14), str. 74, 209, 552. 960 SMOLE 1982 (op. 14), str. 507. 961 Gl. prejšnje tri opombe. 962 WITTING 1895 (op. 94), str. 192. 963 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1741–1791, pag. 203–208. 964 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 161–162. 965 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. O sorodstvenih zvezah gl. WITTING 1895 (op. 94), str. 175–234. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 252 78 (175) Auersperg, Rihard (tudi Rihard Jožef), grof (1731–1797),966 sprejet 3. marca 1757 – zemljiški go- spod, deželni maršal in svetnik. Izhajal je iz grofovske veje Auerspergov, rojen je bil 1. aprila 1731 na Šrajbarskem turnu in kr- ščen kot Ditrih Danijel Rihard Jožef Franc Pavelski. Njegova starša sta bila turnski graščak grof Aleksander in Ana Regina grofica Batthyány pl. Német-Ujvár.967 Šolal se je na ljubljanski jezuitski gimnaziji, kjer ga leta 1747 srečamo v petem, predzadnjem razredu.968 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot dedni deželni maršal na Kranjskem, dedni komornik in cesarsko-kra- ljevi deželni svetnik.969 Njegova zemljiška posest je ležala v Posavju, kjer je leta 1759 po umrlem očetu podedoval združeni gospostvi Šrajbarski turn in Krško,970 leta 1790 pa na dražbi kupil Busetovo posest Velika vas.971 Celotno posest je za njim podedoval sin Aleksander.972 S prvima ženama ni imel sreče, saj sta mu zelo zgodaj umrli, prva v Ljubljani in druga na Šraj- barskem turnu. Poročil se je trikrat, prvič 25. julija 1763 z Marijo Ano grofico Auersperg s Turjaka, drugič 17. maja 1767 neznano kje z Marijo Antonijo grofico Pálffy pl. Erdöd z Ogrskega, tretjič pa v Bratislavi 1. septembra 1769 z Marijo Beatriko grofico Falkenhayn iz Spodnje Avstrije.973 Večino- ma je živel v Ljubljani, kjer so se mu rojevali tudi otroci.974 Umrl je 9. aprila 1797 na Šrajbarskem turnu, star 66 let, in bil pokopan pri župnijski cerkvi v Leskovcu.975 Člani Dizmove bratovščine so pred in za njim postali tudi številni drugi Auerspergi, skupaj 13 (gl. pri št. 32), med drugim njegov oče Aleksander (od 1739) in brat Sigfrid, ljubljanski kanonik in prošt (od 1760).976 79 (176) Rastern, Jožef Leopold, pl. (1711–1790), sprejet 16. junija 1757 – zemljiški gospod, deželni knjigo- vodja. Izviral je iz poplemenitene uradniške rodbine, bil rojen še kot neplemič in tudi sam ostal ura- dnik. Rodil se je v Ljubljani staršema domačinoma Leopoldu Zahariji Rastru in Mariji Ani, rojeni Filipič, in bil krščen 23. januarja 1711.977 Ko mu je bilo trinajst let, je bil oče, tedaj glavni prejemnik 966 Gl. biogram v: PREINFALK 2005 (op. 392), str. 499. 967 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 499. Krstna matica župnije Leskovec pri Krškem iz tega časa je izgubljena. 968 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 655. 969 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 202, 203. 970 SMOLE 1982 (op. 14), str. 244, 491. 971 SMOLE 1982 (op. 14), str. 520. 972 Gl. prejšnji dve opombi. 973 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 199, 499. 974 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1741–1791, pag. 10–15. 975 NŠAL, ŽA Leskovec pri Krškem, Matične knjige, M 1784–1798, fol. 126; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 499. Ohranjena je njegova oporoka, datirana 13. septembra 1795 na Šrajbarskem turnu (ARS, AS 308, Zbirka testa- mentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-69, 13. 9. 1795). 976 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 977 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 353. O sorojencih gl. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 227–230. Starša sta se poročila 29. januarja 1709 (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718, fol. 133v), oče je ob smrti označen kot stanovski računski uradnik. O materini družini gl. KOBLAR 1900 (op. 118), str. 192. BORIS GOLEC 253 kranjskih deželnih stanov, upravitelj blagajne in stanovski viceknjigovodja, 13. septembra 1724 po- plemeniten s predikatom »Raster von Rastern«.978 Jožefa Leopolda srečamo leta 1726 na ljubljanski jezuitski gimnaziji brez navedbe razreda,979 potem pa je leta 1731 kot Jožef Anton, plemič iz Ljublja- ne, študiral logiko na višjih jezuitskih študijih v Gradcu.980 Ženil se ni in tudi zemljiški gospod je bil le napol. Oče Leopold Zaharija je leta 1737 kupil dvorec Češenik pri Domžalah in v oporoki leta 1752 določil za dediče vseh pet otrok, upravo pa zaupal sinu Ignacu.981 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je Jožef Leopold pl. Rastern že na- veden kot stanovski knjigovodja.982 Vse življenje je ostal samski in umrl za mrzlico 16. novembra 1790 v ljubljanskem predmestju Gradišče, star 80 let.983 V oporoki, sestavljeni v Ljubljani poldrugo leto pred smrtjo, je za glavnega dediča imenoval brata Mihaela (Evstahija),984 župnika in dekana v Mengšu, ki je leta 1787 zase ter za svojega nečaka in nečakinje pridobil baronski naslov.985 80 (177) Garzarolli, Janez Tomaž, pl. (1707–1768), sprejet 4. februarja 1758 – registrator in tajnik deželnih stanov, tajnik Dizmove bratovščine. Izhajal je iz rodbine leta 1620 poplemenitenih Garzarollijev iz Senožeč,986 od koder je skoraj brez dvoma prišel v Ljubljano njegov oče Jernej pl. Garzarolli, človek, ki je imel razvejene poslovne vezi in je obračal precej denarja, ob smrti leta 1740 pa ni premogel ne hiše ne druge zemljiške pose- sti.987 Nikoli tudi ni bil vpisan v kranjsko imenjsko knjigo in ni izpričan kot zemljiški gospod kako drugače, kar velja tudi za njegovo ženo Marijo Veroniko,988 s katero se je oženil na prelomu iz 17. v 18. stoletje neznano kje, a ne v Ljubljani.989 Njen izvor ostaja neznanka, prejkone pa ni imela plemi- škega pedigreja.990 Zakoncema so se v Ljubljani rodili trije sinovi, med katerimi je bil najmlajši 978 FRANK 1973 (op. 113), str. 142. 979 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je naveden kot Jožef in s priimkom Roster, njegov mlajši brat Matevž leta 1727 kot Rostern in šele najmlajši Ignac leta 1735 kot de Rostern (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 997). 980 ANDRITSCH 2002 (op. 179), str. 115. 981 SMOLE 1982 (op. 14), str. 114. 982 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 202, 203. 983 NŠAL, ŽA Ljubljana Marijino oznanjenje, Matične knjige, M 1785–1791, fol. 7. Ohranjena sta njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-S-19, 4. 2. 1789) in inventar zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 96, fasc. LIII, R-145, 25. 11. 1790). 984 Gl. prejšnjo opombo. 985 FRANK 1973 (op. 113), str. 142. 986 FRANK 1970 (op. 45), str. 71. O senožeških Garzarollijih gl. Boris GOLEC, Senožeče in Prem – nenavadni trški naselbini na t. i. Kraških gospostvih, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 54/3, 2006, str. 372–374. 987 Senožeške krstne matice se začenjajo šele z letom 1684 (Škofijski arhiv Koper, Župnije, Senožeče, popis). Listine v njegovem zapuščinskem inventarju pričajo o razvejeni finančno-poslovni dejavnosti, tudi z visokim kranjskim plemstvom, in na vezi s Senožečami (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 36, fasc. XVIII, G-89, 2. 9. 1740, pag. 2, 7–45). 988 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756); SMOLE 1982 (op. 14), str. 610. Ženin zapuščinski inventar: ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 37, fasc. XIX, G-101, 15. 4. 1751. 989 Prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1682–1718. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58). 990 Ne v njegovem ne v njenem zapuščinskem inventarju ni regesta poročne pogodbe ali podatka o ženinem izvoru (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 36, fasc. XVIII, G-89, 2. 9. 1740; šk. 37, fasc. XIX, G-101, 15. 4. 1751). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 254 Janez Tomaž, krščen 22. decembra 1707.991 Janez Tomaž je leta 1720 v rojstnem mestu obiskoval peti, predzadnji razred jezuitske gimnazije, vpisan kot Janez, ravno za naslednji leti pa o študentih ni podatkov.992 Pozneje ga ne zasledimo ne med graškimi ne med dunajskimi študenti.993 Prav tako ga ne najdemo kot zemljiškega gospoda v kranjski imenjski knjigi ali drugih virih.994 Kmalu po sklenitvi poročne pogodbe 14. maja 1739995 se je neznano kje, očitno ne v Ljubljani,996 poročil z Ljubljančanko Marijo Katarino Forstlehner,997 hčerjo Franca Jakoba iz konec 16. stoletja popleme- nitene uradniške rodbine.998 Naslednje leto 1740 so se zakoncema začeli rojevati otroci.999 Ob ljud- skem štetju leta 1754 je družina živela v Kappusovi hiši blizu magistrata, Janez Tomaž pa je označen kot stanovski registrator.1000 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot višji stanovski tajnik in tajnik bratovščine.1001 Kot tajnika deželnih stanov ga pozna tudi mrliška matična knjiga. Umrl je 4. januarja 1768 in bil dva dni pozneje pokopan pri ljubljanskih frančiškanih.1002 Ob smrti tako kot že pred njim njegova oče in mati ni premogel nobene posesti niti lastne hiše v Ljubljani.1003 991 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1700–1712, pag. 37, 145, 237. Materino ime je pri prvem sinu Marija Verona, pri drugem Marija in pri najmlajšem Marija Ana. 992 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 585. Glede na starost ne more biti identičen z Janezom pl. Garzarollijem, ki je bil leta 1719 v zadnjem, šestem razredu jezuitske gimnazije v Gradcu (ANDRITSCH 2002 (op. 179), str. 44). 993 ANDRITSCH 2002 (op. 179); MÜHLBERGER 2011 (op. 63). 994 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). Tudi v njegovem zapuščinskem inventar- ju ni nepremičnin (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 39, fasc. XIX, G-138, 12. 1. 1768). 995 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 39, fasc. XIX, G-138, 12. 1. 1768, pag. 5. 996 Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58). V ljubljanski poročni matici njune poroke ni (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745) in prav tako ne v oklicni knjigi stolne župnije (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759). 997 Njen dekliški priimek in imena sorodnikov so razvidni iz regesta spisov v Garzarollijevi zapuščini (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 39, fasc. XIX, G-138, 12. 1. 1768, pag. 4–5). Natančna sorodstvena razmerja razkrivajo testamenti in zapuščinski inventarji Forstlehnerjev; (Marija) Ana Ka- tarina Forstlrehner, poročena Garzarolli, je postala glavna dedinja svojega očeta Franca Jakoba, Janez Tomaž Garzarolli pa njenega strica Janeza Andreja Forstlehnerja (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-F-30, 24. 5. 1741; III-F-32, 30. 3. 1744; III-F-33, 14. 11. 1747; ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 28, fasc. XIV, F-24, 17. 1. 1698; F-44, 10. 6. 1741, pag. 2). 998 Glede na navedbo starosti 76 let ob smrti 2. aprila 1784 (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771– 1812 (ženske), pag. 68) se je rodila okoli leta 1708. Njen krst s krstnim imenom Marija Ana najdemo v župniji sv. Petra, saj se je rodila v Poljanskem predmestju (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Peter, Matične knjige, R 1692–1708, pag. 330), preden se je družina preselila v mesto (NŠAL, ŽA Ljubljana, Matične knjige, Ind R 1692–1740, pag. 97–98). Njen oče Franc Jakob, sin stanovskega računskega uradnika Krištofa Forstlehnerja, na Kranjskem ni imel zemljiške posesti (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756)) in ob smrti nobenih nepremičnin (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 28, fasc. 14, F-44, 10. 6. 1741, pag. 4). Forstlehnerji so dobili plemiški naslov leta 1580 od nadvojvode Ferdinanda (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 28, fasc. 14, F-24, 17. 1. 1698, pag. 14–15). 999 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1692–1740; Ind R 1741–1791, pag. 141–146. 1000 Ljubljanske družine 2018 (op. 211), str. 103. 1001 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 206, 207. 1002 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770, pag. 289. Ohranjena sta njegova oporoka, sesta- vljena 27. decembra 1767 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-G-77, 27. 12. 1767), in inventar njegove zapuščine prav tam (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 39, fasc. XIX, G-138, 12. 1. 1768). 1003 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 39, fasc. XIX, G-138, 12. 1. 1768, pag. 1. BORIS GOLEC 255 81 (178) Rosetti, Karel Leopold, baron (1720–1789), sprejet 16. maja 1758 – zemljiški gospod. Izviral je iz rodbine vipavsko-notranjskih baronov Rosettijev, poplemenitenih leta 1629, ki so bili po najnovejših ugotovitvah verjetno avtohtona vipavska rodbina.1004 Ena njena veja je bila leta 1678 povzdignjena v baronski stan s predikatom, ki je vseboval imena posesti Roženek, Razdrto in Orehek: »Rosetti Freiherr von und zu Rossanegg, Herr auf Präwaldt und Nußdorff«.1005 Baron Karel Leopold se je rodil že v Ljubljani staršema baronu Janezu Marku in Mariji Ani Jožefi, rojeni grofici Thurn, ter bil krščen 4. februarja 1720 kot Janez Karel Gašper Leopold.1006 Njegov oče je imel v lasti gospostva Na Školu, Orehek in Roženek, ki jih je Karel Leopold podedoval za njim leta 1748. Gospostvo Roženek ali Podbrje je že sredi 18. stoletja prešlo v roke pl. Garzarollijev, drugi dve posesti pa je obdržal do poznih let.1007 Odprto ostaja vprašanje, kje se je šolal.1008 Pred poroko, ko mu je bilo 34 let, ni živel v Ljubljani,1009 ampak na Orehku v župniji Hrenovice. Izbranka, s katero je 18. novembra 1754 stopil pred oltar, je bila Henrieta (Henrika), hči Jožefa Ferdinanda grofa Pranka, ki je stanovala pri svojem sorodniku, komturju Wildensteinu v ljubljanskih Križankah.1010 V kranjski prestolnici so se jima rodili tudi trije otroci,1011 Karel Leopold pa se je lahko dejavneje posvetil javnemu življenju. Po sprejemu v Dizmovo bratovščino (1758)1012 (sl. 13) je nekaj časa opravljal funkcijo poverjenika kranjskih deželnih stanov.1013 Umrl je 22. maja 1789 v Ljubljani za kapjo, star 69 let.1014 Tri leta prej je posesti Na Školu in Orehek prenesel na sina Bernarda in si izgovoril 2000 goldinarjev vzdrževalnine.1015 Od Rosettijev je bil član Dizmove bratovščine tudi njegov sin Bernard (še 1801).1016 82 (179) Auersperg, Karel, grof (1721–1789),1017 sprejet 15. junija 1759 – zemljiški gospod, dedni deželni maršal in komornik, cesarski komornik. Rodil se je 30. januarja 1721 na Mokricah kot sin grofa Andreja Dizme z Mokric, Čušperka in Bosiljeva ter njegove prve žene Ane Barbare, rojene grofice Erdody pl. Monyorókerék-Monoszló, in 1004 GOLEC 2020 (op. 540), str. 114–115. 1005 FRANK 1973 (op. 113), str. 190. 1006 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1712–1722, pag. 335. Prim. ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 6, št. 211, Rosetti. 1007 SMOLE 1982 (op. 14), str. 317, 332, 355. V kranjski imenjski knjigi prenosi lastništva nanj niso vknjiženi (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756)). 1008 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96); ANDRITSCH 2002 (op. 179); MÜHLBERGER 2011 (op. 63). 1009 Prim. Ljubljanske družine 2018 (op. 211). 1010 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, oklicna knjiga 1737–1759, fol. 139v; NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1745–1770, pag. 142–143. Ker je nevestina mati Marija Terezija izhajala iz rodbine grofov Wildenstein, je bil ena od poročnih prič ljubljanski križniški komtur grof Kajetan Wildenstein, tudi član Dizmove bratovščine (od 1739 ali 1740), poroka pa je bila v križevniški cerkvi. 1011 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1741–1791, pag. 319–320. 1012 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 206, 207. 1013 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 6, št. 211, Rosetti. 1014 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 91–92. 1015 SMOLE 1982 (op. 14), str. 317, 332. 1016 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 1017 Gl. biogram v: PREINFALK 2005 (op. 392), str. 464. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 256 13. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Karla Leopolda barona Rosettija, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 182 BORIS GOLEC 257 bil krščen kot Janez Jožef Karel.1018 Leta 1738 ga najdemo med ljubljanskimi gimnazijci brez naved- be razreda,1019 v spominski knjigi Dizmove bratovščine pa je naveden kot dedni deželni maršal in komornik na Kranjskem in v Slovenski marki ter cesarski pravi komornik.1020 Po leta 1742 umrlem očetu je prevzel gospostvo Čušperk, ki je ostalo njegova edina posest in za katero so bile zaradi njegove velike zadolženosti v letih 1786 do 1791 razpisane štiri neuspele dražbe. Končno je sodišče ugodilo zahtevi upnikov, tako da je bil Čušperk prodan za 75.616 goldinarjev, kolikor je znašal dolg tedaj že pokojnega grofa.1021 Grof Karel se je poročil s svojo daljno sorodnico Elizabeto grofico Auersperg s Križa 16. oktobra 1748 v Ljubljani, kjer je 22. junija 1789 tudi umrl za jetiko, star 68 let.1022 Oba sinova, rojena neznano kje, sta mu umrla še kot otroka, tako da je čušperška veja Auerspergov trajala le eno generacijo.1023 Med slikami v inventarju njegovega premoženja, ko je še živel, ni dvoma o grofovem naročni- štvu dveh – njegovega in ženinega portreta, verjetno pa je naročil tudi katero od 14 družinskih slik.1024 Poleg tega je poskrbel tudi za notranjo opremo čušperške samostojno stoječe grajske kapele Marije Tolažnice žalostnih. Po izročilu naj bi bila z ženo upodobljena na oltarni sliki.1025 Člani Dizmove bratovščine so bili pred njim številni člani rodbine Auersperg, skupaj 13 (gl. pri št. 32).1026 83 (180) Barbo, Jožef Viljem, grof (1709–1785), sprejet 26. septembra 1759 – cesarski pravi tajni komorni svetnik, predsednik poverjeniškega urada. Izhajal je iz pomembne kranjske plemiške rodbine Barbo-Waxenstein, ki je grofovski naslov pridobila leta 1674.1027 Rodil se je kot sin grofa Jošta Bernardina in Ivane Magdalene Strupp pl. Geln hausen v dvorcu Golo pri Šentjerneju, manj verjetno v Novem mestu, kjer so ga 7. aprila 1709 krstili.1028 Njegov oče grof Jošt Bernardin je bil ustanovitelj kratkotrajne golsko-lukenjske veje gro- fov Barbo in imel pestro življenjsko zgodbo. Po nesrečnem dvoboju se je umaknil v nemške dežele, postal vrhovni srebrničar kölnskega volilnega kneza in polkovnik konjeniškega polka ter s seboj na Kranjsko pripeljal ženo, s katero se je poročil v Heidelbergu. Kupil je dvorec Golo pri Šentjerneju, 1018 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 464. Krstna matica župnije Čatež ob Savi ne navaja dneva rojstva, ampak samo datum krsta 2. februar (NŠAL, ŽA Čatež ob Savi, Matične knjige, R 1704–1725, fol. 96v). 1019 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 654. 1020 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 206, 207. 1021 SMOLE 1982 (op. 14), str. 130. 1022 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 69; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 174, 464. Ohranjen je inventar njegovega premoženja na Čušperku, datiran 21. julija 1784, ko je bil grof še živ, njegovo imetje pa pod sekvestrom (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 7, fasc. IV, A-98). 1023 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 413, 434. Otroka se nista rodila ne v Ljubljani ne na Čušperku (NŠAL, ŽA Lju- bljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1741–1791; ŽA Videm - Dobrepolje, Matične knjige, R 1762–1771). 1024 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 7, fasc. IV, A-98, pag. 13. 1025 Janez KEBE, Kopanjska knjiga, Koper 2020, str. 22–23. 1026 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 1027 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 9–10. 1028 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 47. Novomeška krstna matica imenuje mater pomotoma Ivana Magdalena, rojena grofica Barbo pl. Waxenstein (KANM, Novo mesto Kapitelj, Matične knjige, R 1708–1713, fol. 10r (vpet listek)). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 258 kjer so se zakoncema rojevali otroci in ki je tej rodbinski veji dal ime.1029 Jošt Viljem se, kot kaže, ni šolal v Ljubljani1030 in tudi nikoli ni postal prisednik kranjskega ograjnega sodišča,1031 bil pa je pravi cesarski tajni komorni svetnik in predsednik poverjeniškega urada, kot je navedeno v spominski knjigi Dizmove bratovščine.1032 Po očetovi smrti je leta 1734 postal oporočni dedič Golega, kjer si je kmalu zatem ustvaril družino z Ano Marijo Regino grofico Ratkay, s katero se je poročil 11. junija 1735 na Šrajbarskem turnu. Po njeni smrti je leta 1748 ali 1749 stopil pred oltar še z Elizabeto grofico Auersperg z Lan- špreža, ki mu je prav tako dala potomca, tretjič pa 5. avgusta 1753 v Ljubljani z dvakratno vdovo Julijano Mordax pl. Portendorf.1033 Ljubljana tedaj očitno ni postala njegovo življenjsko okolje,1034 ampak je ostal navezan na ro- dno Dolenjsko. Po očetu podedovani dvorec Golo z majhno posestjo je leta 1742 prodal duhovniku Janezu Sigfridu baronu Mordaxu in pred tem leta 1738 kupil neprimerno večjo Gallenbergovo posest Luknja pri Prečni, ki jo je z oporoko zapustil najmlajšemu sinu Evgenu.1035 Na Luknji je tudi preminil 26. decembra 1785 umrl, star 76 let.1036 Člani Dizmove bratovščine so bili pred njim trije grofje Barbo iz drugih rodbinskih vej: Vajkard Ferdinand (1702), Andrej Danijel (1704), Jošt Vajkard (1742), za njim pa Marija Dizma (član še 1801).1037 84 (181) Lichtenberg, Franc Ignac, grof (1723–1804), sprejet 25. oktobra 1759 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Bil je sin Volfganga Danijela grofa Lichtenberga in Ane Katarine, rojene baronice Valvasor.1038 Njegov oče je znan kot ustanovitelj snežniške rodbinske veje Lichtenbergov, imenovane po gospo- stvu Snežnik, ki ga je leta 1720 skupaj s sosednjim gospostvom Lož in z gospostvom Črnomelj po- dedoval po očetu.1039 Z materjo Ano Katarino sta večinoma živela v Ljubljani, kjer sicer nista imela hiše, a se jima je v deželni prestolnici v dobrih osmih letih, od 1715 do 1723, rodilo prav toliko otrok. Ni povsem gotovo, kateri od njih je bil Franc Ignac, saj nobeden od treh bratov ni imel teh dveh krstnih imen, ampak vsak le enega od njiju. Ime Ignac sta dobila Jožef Ignac Gotfrid, krščen 1029 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 27–28, 47. Nakup Wernegkovega dvorca Golo je bil v imenjski knjigi vknjižen šele leta 1723 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 59r, 93r). 1030 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r. 1031 Prim. ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 24 (1746), s. p. (Herren Beÿsitzer). 1032 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 206, 207. 1033 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1745–1770, pag. 122; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 29–30, 47–48. Poročna matica župnije Leskovec pri Krškem za ta čas je izgubljena. 1034 Prim. Ljubljanske družine 2018 (op. 211). 1035 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 50v, 59r, 60v; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 29. 1036 NŠAL, ŽA Prečna, Matične knjige, M 1784–1812, pag. 9. Prim. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 47. Ohranjena sta njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-B-75, 29. 11. 1785) in inventar zapuščine na Luknji (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 13, fasc. VIII, B-97, 15. 2. 1786). 1037 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: PREIN- FALK 2016 (op. 27), str. 298–303. 1038 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5, št. 149, Lichtenberg. 1039 SLANA 2009 (op. 245), str. 182, 186, 189, Preglednica 12 (med str. 188 in 189). V imenjski knjigi je bila posest prepisana na njegovo ime šele istega leta 1723, Črnomelj pa po prodaji leta 1728 prenesen na brata Jurija Ludvika (ARS, AS 173, knj. 6 (1662–1756), fol. 60, 215, 543). BORIS GOLEC 259 8. aprila 1715, in Ignac Jožef Dominik, krščen 6. avgusta 1718, tretjega brata, rojenega 22. septem- bra 1723, tik pred očetovo smrtjo, pa so naslednji dan krstili na ime Franc Ksaver Jožef Mihael.1040 Glede na navedbo ob smrti 4. maja 1804, da mu je bilo 83 let,1041 bi lahko šlo za drugega ali tretjega, vsi poznejši viri pa govorijo v prid zadnjega, Franca Ksaverja. Kot grof Franc je leta 1737 obiskoval peti, predzadnji razred ljubljanske jezuitske gimnazije1042 in bil kot Franc Ignac 8. februarja 1746 sprejet med prisednike malo zatem ukinjenega kranjskega ograjnega sodišča.1043 Kaže, da je ime Ignac prevzel po umrlih starejših bratih. Ostal je namreč edini moški potomec in je leta 1747 kot Ignac Ksaver prevzel očetovo združeno gospostvo Lož-Snežnik.1044 Oženil se je 12. junija istega leta v Ljubljani z Barbaro, hčerjo Franca Karla grofa Lichtenberga in vnukinjo svojega starega strica Jurija Sigmunda,1045 ki mu je rodila kar sedemnajst otrok.1046 Sodeč po kraju rojstva otrok, je z družino večidel živel v Ljubljani. Gospostvo Lož-Snežnik je leta 1782 izročil najstarejšemu sinu Alojzu.1047 Umrl je 4. maja 1804 v Ljubljani za starostno oslabelostjo, star pa naj bi bil 83 let.1048 Pred njim so iz rodbine Lichtenberg postali člani Dizmove bratovščine Jurij Ludvik (1727), Marko Ferdinand (1740) in Franc Karel (1741), za njim pa Jošt Korbinijan (1760), Ludvik Erazem in Janez Nepomuk (člani še 1801) in Franc Ksaver baron Lichtenberg-Janežič (1800).1049 85 (182) Hohenwart, Ludvik, pl. (1716–1785), sprejet 15. marca 1760 – zemljiški gospod, cesarski svetnik. Rodil se je 23. maja 1716 v dvorcu Spodnje Perovo pri Kamniku kot sin tamkajšnjega malega graščaka Jurija Sigmunda pl. Hohenwarta in Kordule Cecilije, rojene baronice Apfaltrer, krstili pa so ga istega dne na ime Janez Ludvik Mihael.1050 Na ljubljanski jezuitski gimnaziji ga brez navedbe razre- da najdemo leta 1731 kot Janeza in nato leta 1733 v zadnjem razredu kot Ludvika.1051 Za zgodaj umr- lim očetom je Perovo podedoval njegov brat Jurij Sigmund mlajši,1052 Ludvik pa si je moral utreti pot zunaj Kranjske. Leta 1737 je po svoji teti po materini strani Mariji pl. Straßberg podedoval dvorec 1040 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1712–1722, pag. 129, 170, 215, 252–253, 318–319, 326, 446; R 1722–1731, pag. 39. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 55, 56, 58, 59, 60, 61, 63, 64. Prim tudi ARS, AS 1075, šk. 5, št. 149, Lichtenberg. Grofa Volfganga Danijela so pokopali 25. oktobra 1723 (NŠAL, ŽA Stari trg pri Ložu, Matične knjige, M 1699–1760, pag. 187). 1041 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 165–166. 1042 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 680. 1043 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 24 (1746), s. p. (Herren Beÿsitzer). 1044 SMOLE 1982 (op. 14), str. 450. V imenjski knjigi so mu posest prepisali leta 1750 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 60r). Ob očetovi smrti leta 1723 sta še živela dva sinova, ki ju je v oporoki, ne da bi navedel njuni imeni, imenoval za svoja glavna dediča z enakima dednima deležema (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, II-L-38, 18. 10. 1723). 1045 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1745–1770, pag. 29. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 450. 1046 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1741–1791, pag. 199–209. Prim. SMOLE 1982 (op. 14), str. 450. 1047 SMOLE 1982 (op. 14), str. 450. 1048 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 165–166. Ohranjena sta njegova oporoka s Snežnika (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-L-79, 11. 3. 1784) in inventar zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 66, fasc. XXX, L-135, 23. 5. 1804). 1049 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 1050 NŠAL, ŽA Kamnik, Matične knjige, R 1710–1727, fol. 75v. 1051 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 671, 608. 1052 SMOLE 1982 (op. 14), str. 345. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 260 Podgrad pri Vranskem.1053 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je vpisan kot cesarski svetnik.1054 Oženil se je trikrat, s tremi Marijami Terezijami in najverjetneje vsakič na Štajerskem. Prvič je malo po 15. februarju 1740 vzel za ženo Marijo Terezijo pl. Curti Francini, drugič Marijo Terezijo pl. Bendl in tretjič kmalu po 30. decembru 1754 Marijo Terezijo baronico Adelstein.1055 Otroci so se mu rodili v prvem in tretjem zakonu, vsi v dvorcu Podgrad.1056 Posest je najpozneje leta 1781 prešla v tuje roke,1057 sam pa se je z družino preselil v rodni dvorec Spodnje Perovo, ki ga je vzel v zakup od brata Jurija Sigmunda.1058 Kot zakupnik Spodnjega Perovega je umrl neznano kje nedolgo pred 11. majem 1785, ko je nastal inventar njegove zapuščine.1059 V Dizmovo bratovščino so bili pred njim sprejeti trije Hohenwarti, njegovi daljni sorodniki: Franc Karel (1736 ali 1737), Leopold Ludvik (1740 ali 1741) in Jurij Jakob (1757), za njim pa Si- gmund, ki je postal škof treh škofij (član še 1801), in Franc (član še 1801).1060 86 (183) Lichtenberg, Jošt Korbinijan, grof (1735–1768), sprejet 25. aprila 1760 – sin zemljiškega gospoda, pozneje frančiškan pater Jožef. Rodil se je 6. marca 1735 v Ljubljani in bil tam krščen istega dne kot Jošt Korbinijan Jožef, sin Franca Karla grofa Lichtenberga in Jožefe Felicite, rojene grofice Thurn.1061 Član Dizmove bratovščine je bil od leta 1741 tudi njegov oče.1062 Leta 1751 ga srečamo v šestem, zadnjem razredu ljubljanske je- zuitske gimnazije.1063 Ob sprejemu v Dizmovo bratovščino je bil 25-letnik. Dve leti pozneje je vstopil v frančiškanski red in prevzel za redovno ime svoje tretje krstno ime Jožef.1064 Noviciat je začel 19. marca 1762 v Kamniku,1065 kot frater je 4. septembra 1763 prejel v Ljubljani diakonsko posvečenje,1066 1053 PIRCHEGGER 1962 (op. 665), str. 190. 1054 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 212, 213. Navedba Marijana Smolika, da gre morda za zadnjega predsednika Dizmove bratovščine, ni točna (SMOLIK 2001 (op. 3), str. 274). 1055 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Hohenwart; ZAL, ZAL LJU 340, Zbirka plemiških genealogij Ludvika Lazarinija, šk. XXV, Hohenwarth. V njegovem zapuščinskem inventarju sta navedeni dve poročni po- godbi, s prvo in tretjo ženo, datirani neznano kje 15. februarja 1740 in 30. decembra 1754 (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 44, fasc. XXII, H-86, 11. 6. 1785, pag. 1). 1056 ZAL, ZAL LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XXV, Hohenwarth. 1057 PIRCHEGGER 1962 (op. 665), str. 190. 1058 Tedanjega lastnika Perovega Jurija Sigmunda pl. Hohenwarta je Majda Smole pomotoma imenovala grof (SMO- LE 1982 (op. 14), str. 345). O sorodstvenem razmerju med njim in Ludvikom gl. ARS, AS 1075, Zbirka rodovni- kov, št. 111, Hohenwart. 1059 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 44, fasc. XXII, H-86, 11. 6. 1785. Njegove smrti ni ne v kamniški ne v ljubljanski stolni mrliški matici (prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Ma- tične knjige, M 1771–1812; ŽA Kamnik, Matične knjige, M 1767–1812). 1060 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. O sorodstvenih razmerjih: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 4, št. 111, Hohenwart. 1061 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1731–1740, pag. 144. 1062 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 272, 273. 1063 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 681. 1064 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5, št. 149, Lichtenberg. 1065 Arhiv Slovenske frančiškanske province sv. Križa v Ljubljani (ASFP), III/8a, Tyrocinium seraphicum, pag. 180. 1066 Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 2: 1761–1824 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2016 (Arhi- vsko društvo Slovenije. Viri, 39), str. 47. BORIS GOLEC 261 ni pa znano, kje so ga posvetili v duhovnika.1067 Ko je 14. aprila 1768 v Ljubljani umrl, so v nekrologij zapisali, da je star 33 let in šest let redovnik.1068 Poleg očeta Franca Karla (1741) so pred njim postali člani Dizmove bratovščine še očetova bratran- ca Jurij Ludvik (1727) in Marko Ferdinand (1740) ter mrzli bratranec Franc Ignac (1759), za njim pa Ludvik, Erazem in Janez Nepomuk (člani še 1801) ter Franc Ksaver baron Lichtenberg-Janežič (1800).1069 87 (184) Wolkensperg, Franc Rudolf, pl., od 1753 baron (1725–1803), sprejet 19. maja 1760 – zemljiški go- spod, deželni svetnik. Izviral je iz rodbine škofjeloških poplemenitencev Oblakov pl. Wolkenspergov. Rodil se sicer ni v očetovem dvorcu Puštal v škofjeloškem predmestju, ampak v Ljubljani, kjer so ga krstili 17. aprila 1725.1070 Njegova starša sta bila Franc Anton pl. Wolkensperg in Marija Suzana, rojena Schweiger pl. Lerchenfeld.1071 Šolal se je pri ljubljanskih jezuitih, kjer ga leta 1740 srečamo v petem, predzadnjem razredu.1072 V nasprotju z očetom Francem Antonom najbrž ni postal prisednik ograjnega sodišča, ker so sodišče sredi 18. stoletja ukinili,1073 je pa pozneje izpričan kot cesarsko-kraljevi deželni svetnik na Kranjskem, kakor je označen v spominski knjigi Dizmove bratovščine1074 (sl. 14) in kar naj bi bil po sinovih besedah 40 let (svetnik pri deželni pravdi).1075 Potem ko je njegovemu očetu Francu Antonu pl. Wolkenspergu 14. avgusta 1753 uspelo pridobiti dedni baronski naslov,1076 je bil 28-letni Franc Rudolf dovolj visoko na družbeni lestvici, da je čez nekaj mesecev, 22. oktobra 1753, v Ljubljani stopil pred oltar z grofico, z Viktorijo Jožefo grofico Thurn-Valsassina. Tudi drugo ženo Elizabeto grofico Lichtenberg, s katero se je poročil 18. decembra 1771, prav tako v Ljubljani, si je poiskal v grofovski rodbini.1077 Prebival je v kranjski prestolnici, kjer se mu je rodilo vseh dvanajst otrok.1078 Kot očetov edini moški potomec je po njegovi smrti (1764) podedoval fidejkomisno gospostvo Puštal, ki ga je obdržal do smrti.1079 Malo prej je leta 1760 od strica Janeza Antona kupil fidejkomisno gospostvo 1067 Posvečen tudi ni bil v Gorici (Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824. 1: 1750–1764 (ur. Jure Vol- čjak), Ljubljana 2010 (Arhivsko društvo Slovenije. Viri, 31); Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824. 2: 1765–1824 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2012 (Arhivsko društvo Slovenije. Viri, 34). 1068 Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani, Zbirka rokopisov, Mauro Faidiga, Bosnia Seraphica seu Chro- nologico-Historica descriptio Provinciae Bosnae dein Bosnae Croatiae nunc Prov. S. Crucis Croatiae Carnioliae Ordinis Minorum S. Francisci strictioris Observantiae nuncupate, 1777, pag. 373–374. Za podatke se iskreno za- hvaljujem dr. Jožetu Škofljancu. Pater Jožef ni vpisan v mrliško matico ljubljanske stolne župnije, ker redovnikov v tem času niso vpisovali (prim. NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1735–1770). 1069 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. Sorodstvena razmerja gl. v: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 5. št. 149, Lichtenberg. 1070 V ljubljanski krstni matici je vpisan kot pl. Oblak (de Oblagk) (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1722–1731, pag. 107). 1071 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 197, 202. O Schweiger pl. Lerchenfeldih gl. PREINFALK 2014 (op. 85), str. 136– 154. 1072 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 690. 1073 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 24 (1746), s. p. (Herren Beÿsitzer). 1074 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 212, 213. 1075 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 198. 1076 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 192. 1077 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 202. 1078 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 202–204. 1079 SMOLE 1982 (op. 14), str. 399. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 262 14. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Franca Rudolfa pl. Wolkensperga, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 188 BORIS GOLEC 263 Ponoviče in ga skupaj z inkorporiranimi imenji Lebek, Ribče, Knežji pot in Waldhofen leta 1789 iz- ročil svojemu najstarejšemu sinu Vincencu. Ker pa je ta umrl pred očetom (1798), se je Franc Rudolf leta 1800 poravnal z njegovimi tremi hčerami in ponovno postal lastnik.1080 Umrl je pri 78 letih 12. decembra 1803 v Puštalu.1081 Njegovo posest sta dedovala dva sinova, Franc Jožef je prevzel Puštal, Danijel pa Ponoviče s pridruženimi imenji.1082 Člani Dizmove bratrovščine so bili pred njim že ded Janez Franc (1722), oče Franc Anton (1724) in stric Janez Anton (sprejet med 1742 in 1747).1083 88 (185) Auersperg, Sigfrid, grof (1734–1806), sprejet 25. oktobra 1760 – duhovnik, doktor teologije, stolni kanonik in prošt (sl. 15). Rodil se je 29. marca 1734 na Šrajbarskem turnu pri Krškem kot sin tamkajšnjega graščaka Aleksandra grofa Auersperga in njegove prve žene Ane Regine, rojene grofice Batthyány pl. Német- -Ujvár. Pri krstu je dobil ime Sigfrid Jurij Jožef Anton Adam.1084 Najprej se je šolal na jezuitski gim- naziji v Ljubljani, kjer ga leta 1750 srečamo v petem, predzadnjem razredu.1085 Mašniško posvečenje mu je 21. decembra 1752 podelil njegov domači škof, prvi nadškof s sedežem v Gorici.1086 Bogoslovje je študiral v Rimu v letih 1753–1757 in tam tudi doktoriral 5. aprila 1757.1087 Leta 1761 je postal stol- ni kanonik, zadnjih deset let (1796–1806) pa je opravljal službo prošta, združeno z mestom radovlji- škega župnika.1088 Umrl je za starostno oslabelostjo 5. avgusta 1806, ko mu je bilo 72 let.1089 Člani Dizmove bratovščine so bili pred in za njim tudi številni drugi Auerspergi, skupaj 13 (gl. pri št. 32), med drugim njegov oče Aleksander (od 1739), brat Rihard (od 1757) in njegov predho- dnik na mestu stolnega prošta Rajmund (od 1757).1090 89 (186) Erberg, Volf (Volfgang) Danijel, baron (1713–1783), sprejet 12. aprila 1761 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča. Izviral je iz kranjske plemiške rodbine, ki je bila pobaronjena 16. junija 1714,1091 slabo leto po njegovem rojstvu. Rodil se je 27. avgusta 1713 v dvorcu Dragomelj ob Pšati staršema Francu Mihaelu 1080 SMOLE 1982 (op. 14), str. 255. 1081 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 202. Škofjeloška mrliška matica iz tega časa je izgubljena. 1082 SMOLE 1982 (op. 14), str. 255, 399. 1083 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 1084 PREINFALK 2005 (op. 392), str. 502. Krstna matica župnije Leskovec pri Krškem iz tega časa je izgubljena. 1085 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 655. 1086 Ordinacijska protokola 2010 (op. 1067), str. 20. 1087 POKORN 1908 (op. 850), str. 6. Prim. PREINFALK 2005 (op. 392), str. 197. Doktorska diploma iz teologije je na- vedena v njegovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 8, fasc. IV, A-138, 2. 10. 1806, pag. 2). 1088 POKORN 1908 (op. 850), str. 6; AMBROŽIČ 2008 (op. 471), str. 88, 93. 1089 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812, pag. 177, 178; PREINFALK 2005 (op. 392), str. 502. Ohranjena sta njegova oporoka (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-A-84, 22. 6. 1800 s kodicilom 22. 11. 1802) in zapuščinski inventar, oba datirana v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka za- puščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 8, fasc. IV, A-138, 2. 10. 1806). 1090 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 1091 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 39. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 264 15. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Sigfrida grofa Auersperga, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 189 BORIS GOLEC 265 in Mariji Renati, rojeni baronici Gall pl. Gallenstein, ter bil štiri dni pozneje krščen v Mengšu kot Volfgang Danijel.1092 Ni dognano, kdo je bil tedaj lastnik Dragomlja, njegov oče pa v kranjski imenjski knjigi sploh ni naveden.1093 Volf Danijel se je šolal pri ljubljanskih jezuitih, kjer ga leta 1726 kot Volfganga najdemo v pe- tem, predzadnjem razredu,1094 naslednjega leta še vedno na poetiki, leta 1728 v zadnjem razredu in 1731 na metafiziki, zadnji stopnji višjih jezuitskih študijev.1095 6. februarja 1734 so ga komaj 21-le- tnega sprejeli med prisednike kranjskega ograjnega sodišča,1096 medtem ko o kakšnih drugih funk- cijah ni poročil.1097 Oče Franc Mihael, nekdanji jezuit, nato prisednik ograjnega sodišča in stanovski poverjenik, je kmalu duševno zbolel in se umaknil v zasebnost, Volf Danijel pa je bil predviden za naslednika svojega neporočenega strica Janeza Benjamina, graščaka v Dolu, ki je prav tako zapustil jezuitski red. Gospostvo Dol je za stricem podedoval po njegovi smrti leta 1759. Oba s stricem sta se inten- zivno posvečala urejanju dolskega dvorca, zlasti parku okoli njega. Volf Danijel je tudi precej razši- ril dolsko posest, Erbergovo hišo na Starem trgu v Ljubljani pa prodal (1762) in kupil bližnjo Raigersfeldovo hišo na Mestnem trgu (1764).1098 Poročil se je pozno, šele pri 48 letih 21. julija 1761 s tri desetletja mlajšo Goričanko Marijo Ano grofico Neuhaus, ki mu je rodila devet otrok, vse krščene v Ljubljani.1099 Umrl je 8. maja 1783 v Ljubljani v starosti 70 let in bil naslednjega dne pokopan v rodbinski grobnici v cerkvi sv. Marjete v Dolu.1100 Grobnico je dal zgraditi prav on, potem ko so Erberge prej pokopavali v rodbinski grob- nici pri bosonogih avguštincih v Ljubljani.1101 Njegov naslednik je postal Jožef Kalasanc baron Er- berg (1771–1843), znana osebnost iz kranjske in slovenske kulturne zgodovine.1102 Volf Danijel baron Erberg velja za mecena oziroma enega glavnih naročnikov del Fortunata Berganta, ki je umrl v njegovi hiši v Ljubljani. Bergant je izdelal tudi več Erbergovih portretov.1103 Člani Dizmove bratovščine so bili poleg Volfa Danijela še naslednji Erbergi: njegov stari stric Franc Jakob pl. Erberg (1689), prvi podpredsednik, ded Janez Danijel (1689), drugi predsednik, stari stric Janez Adam (1700), oče Franc Mihael (1709), mrzla strica barona Volf Adam (1723) in 1092 NŠAL, ŽA Mengeš, Matične knjige, R 1708–1727, s. p.; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 52. 1093 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). 1094 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 604. 1095 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 500, 503, 606. 1096 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 1097 Tudi v spominski knjigi Dizmove bratovščine ni nobene tovrstne navedbe (Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 212, 213). 1098 SMOLE 1982 (op. 14), str. 136; PREINFALK 2014 (op. 85), str. 47–48. 1099 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 52–53. 1100 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 50; ŽA Dol pri Ljubljani, Matične knjige, M 1774–1785, fol. 16v. Ohranjena sta njegova oporoka, datirana 13. 11. 1775 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-E-22, 14. 11. 1775), in inventar zapuščine v Ljubljani in Dolu (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 25, fasc. XIII, E-52, 23. 6. 1783). 1101 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 45–46. 1102 PREINFALK 2014 (op. 85), str. 49. 1103 https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi836962/ (27. 12. 2021); Katra MEKE, Portret Volbenka Danijela barona Erberga (1761), Fortunat Bergant (1721–1769) (ur. Katra Meke), Narodna galerija, Ljubljana 2021, str. 180–181. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 266 Anton Gotard (1734), stric baron Janez Benjamin (1736) in sin baron Jožef (Kalasanc) (član še 1801).1104 90 (187) Engelshaus, Marija Ignac (tudi Ignac Marija), grof (1723–1802), sprejet leta 1762 – zemljiški go- spod, predsednik poverjeniškega urada. Izviral je iz kranjske plemiške rodbine, ki je od 16. stoletja gospodarila na gospostvu Ig, bila leta 1681 povzdignjena v baronski in leta 1709 v grofovski stan.1105 Rodil se je Francu Sigmundu baronu Engelshausu in Mariji Rozaliji, rojeni baronici Eschey pl. Rosenheim, 18. junija 1723 v Lju- bljani, kjer so ga istega dne krstili na ime Ignac Marija Janez Erazem Joahim.1106 Leta 1738 ga sre- čamo v petem, predzadnjem razredu ljubljanske jezuitske gimnazije.1107 Poročil se je 12. oktobra 1745 v Ljubljani z Rozalijo grofico Auersperg s Turjaka in imel z njo dvanajst otrok, razen zadnjih dveh vse rojene v Ljubljani.1108 Ker je oče Franc Sigmund zelo slabo upravljal s fidejkomisnim gospostvom Ig, je njegov edinec Marija Ignac ob očetovi smrti (1733) kot desetletnik prevzel težko dediščino, ki je ni bil sposoben rešiti. Vsaj od leta 1752 je bilo ižansko gospostvo pod prisilno upravo (sekvestrom), kar je nazadnje pripeljalo do tega, da so se Engelshausi počasi umaknili iz ižanskega prostora, njihovo posest pa so prevzeli njihovi turjaški sorodniki grofje Auerspergi. Kot kaže, se je to zgodilo takoj po smrti En- gelshausove žene (1788).1109 V nasprotju s slabim gospodarjenjem je imel grof Marija Ignac lepo politično kariero. V spo- minski knjigi Dizmove bratovščine je naveden kot predsednik poverjeniškega urada kranjskih de- želnih stanov.1110 Umrl je daleč od rodne Kranjske, 14. januarja 1802, v 79. letu na Dunaju.1111 91 (188) Rindsmaul, Maksimilijan Pantaleon, grof (1714–1782), sprejet 25. junija 1765 – križnik, komtur ljubljanske komende. Izviral je iz štajerske plemiške rodbine, ki je dobila grofovski naslov leta 1665.1112 Rodil se je v Gradcu, kjer so ga krstili 27. julija 1714 kot Dizmo Maksimilijana Pantaleona, sina Sigmunda Al- berta grofa Rindsmaula in Marije Eleonore, rojene grofice Mersperg-Befort.1113 O njegovem šolanju ni podatkov.1114 Pri 50 letih je leta 1764 kot komtur križniške komende v Ljubljani nasledil umrlega 1104 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275; Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 332. 1105 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 78–80. 1106 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1722–1731, pag. 28. 1107 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 664. 1108 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 92–93. 1109 SMOLE 1982 (op. 14), str. 190; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 87. 1110 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 218, 219. 1111 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 92. Ohranjen je sumarni inventar njegove zapuščine v Ljubljani na eni sami strani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 25, fasc. XIII, E-62, 17. 3. 1803). 1112 FRANK 1973 (op. 113), str. 175. 1113 DAG, Altmatriken, Graz Hl. Blut, Taufbuch XII, 1707–1720, pag. 433. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN 1909 (op. 54), str. 110. 1114 Ni ga najti med graškimi in dunajskimi študenti (ANDRITSCH 2002 (op. 179); MÜHLBERGER 2011 (op. 63)). BORIS GOLEC 267 Kajetana Avguština grofa Wildensteina.1115 V spominski knjigi Dizmove bratovščine je naveden tudi kot prvi svetovalec avstrijske križniške balije in pravi tajni svetnik velikega mojstra križniške- ga reda.1116 Umrl je 11. aprila 1782 v starosti 68 let v rodnem Gradcu, kjer so ga pokopali v cerkvi Maria am Leech. V mrliški matici je označen kot kapitular in svetovalec avstrijske križniške balije, komtur v Ljubljani in tajni svetnik velikega mojstra.1117 Njegov portret z letnico 1765 velja danes za pogrešanega.1118 Član Dizmove bratovščine je bil od leta 1739 ali 1740 tudi njegov predhodnik Kajetan Avgu- štin grof Wildenstein.1119 92 (189) Welsersheim, Karel Friderik, grof (1720–1786), sprejet leta 17671120 (sl. 16) – duhovnik, kanonik. Največ njegovih osebnih podatkov vsebuje prav vpis v knjigo Dizmove bratovščine, po katerem se je rodil 31. januarja 1720 grofu Krištofu Welsersheimu in Elizabeti, rojeni baronici Zach. Njegov plemiški naslov se je glasil »Graf von Welsersheim, Herr der Herrschaften Pichlern, Mittersteinach, Gumpelstein, Grienbüchl und Weißbergen, auch Falkenburg«, bil pa je kanonik Lambergovega kanonikata v Ljubljani,1121 kar je postal leta 1766 in ostal do smrti.1122 Ko je leta 1742 v Gradcu študiral spekulativno teologijo, je izpričal, da je doma iz Irdninga na Štajerskem.1123 Tam je bil zgoraj navede- nega dne resnično rojen ali krščen kot Karel Friderik Ignacij.1124 Kje in kdaj je prejel mašniško posve- čenje, ni znano, verjetno v Gradcu. Umrl je za jetiko 4. oktobra 1786 v Ljubljani v starosti 66 let.1125 93 (190) Gusič, Sigfrid, baron (1709–1794),1126 sprejet 1. junija 1768 – zemljiški gospod, prisednik ograjnega sodišča, predsednik poverjeniškega urada, visok uradnik v Avstrijskem primorju in na Ogrskem, predsednik ljubljanske Akademije operozov. Izviral je iz kranjske plemiške rodbine hrvaških korenin, ki v deželi ni sodila med najpremo- žnejše in najpomembnejše. Njegov oče Jošt Ferdinand je bil 25. aprila 1701 skupaj z daljnima sorod- nikoma povišan v baronski stan s predikatom, ki je vseboval imena rodbinskih posesti.1127 Sigfrid 1115 HOFF 1808, str. 113. 1116 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 218, 219. 1117 DAG, Altmatriken, Graz Hl. Blut, Sterbebuch XV, 1707–1720, pag. 638. Prim. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOF- FEN 1909 (op. 54), str. 302. 1118 KEMPERL 2018 (op. 578), str. 104. 1119 SMOLIK 2001 (op. 3), str. 268–275. 1120 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 218, 219. Na Smolikovem seznamu je pomotoma letnica 1769 (SMOLIK 2001 (op. 3), str. 269). 1121 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 218, 219. 1122 AMBROŽIČ 2008 (op. 471), str. 96. 1123 ANDRITSCH 2002 (op. 179), str. 182. 1124 DAG, Altmatriken, Irdning, Taufbuch 2, 1705–1747, pag. 133. 1125 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 73–74. Prim. SCHIVIZ VON SCHI- VIZHOFFEN 1905 (op. 58), str. 206. Ohranjena sta njegova oporoka, datirana 12. avgusta 1786 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-W-100), in inventar zapuščine prav tam (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 127, fasc. LI, W-170, 18.–20. 10. 1781). 1126 O njem gl. France KIDRIČ, Gusič (Gussich) Seifried, Slovenski biografski leksikon, 1/2, Ljubljana 1926, str. 277. 1127 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 115–117. Sorodstvena razmerja gl. v PREINFALK 2016 (op. 27), str. 314–315. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 268 16. Simon Tadej Volbenk Grahovar: vpisni list Karla Friderika grofa Welsersheima, Spominska knjiga bratovščine sv. Dizme, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, AS 1073, Zbirka rokopisov, I-1r, fol. 193 BORIS GOLEC 269 se je rodil 13. decembra 1709 omenjenemu očetu in materi Mariji Frančiški, rojeni pl. Rudolfi, in sicer na Prežeku pod Gorjanci,1128 ki ga je oče kupil deset let prej (1699).1129 Gimnazijo in višje jezuitske študije je obiskoval v Ljubljani,1130 preden je avgusta 1728 na Du- naju zagovarjal in objavil tezo iz splošne filozofije ter dobil istega leta neko prosto mesto pri kranjskih deželnih stanovih.1131 Med prisednike ograjnega sodišča so ga sprejeli 31. marca 1732.1132 Bil je eden najvidnejših in najpomembnejših Gusičev 18. stoletja, pri čemer si je pot navzgor utrl kot uradnik. Nekaj časa, vsaj od leta 1746, je služboval pri kranjskem deželnem vicedomu in po ukini- tvi vicedomskega urada postal leta 1748 prvi notranjski okrožni glavar v Postojni, kar je bil vsaj še leta 1753. Deset let pozneje (1763) ga srečamo kot intendančnega svetnika in glavarja v Senju, zatem je bil predsednik v Temesvaru, vsaj leta 1772 pa cesarsko-kraljevi svetnik in stanovski poverjenik v Ljubljani, kjer je nazadnje vsaj od leta 1779 in najmanj do leta 1783 opravljal najvišjo stanovsko funkcijo kot predsednik poverjeniškega urada.1133 V spominsko knjigo Dizmove bratovščine je bil vpisan kot svetnik komerčne intendance za Avstrijsko primorje ter vojaški in civilni poveljnik v Senju in Karlobagu.1134 Poročil se je 17. aprila 1738 v Ljubljani z Marijo Rozalijo, rojeno baronico Eschey-Rosenheim, vdovo po ižanskem graščaku grofu Engelshausu, zakon pa je ostal brez otrok.1135 Umrl je 13. junija 1794 v Ljubljani za gangreno, star 85 let.1136 94 (191) Wiederkehr, Anton Medard, pl. (1724–1805), sprejet leta 17701137 – zemljiški gospod. Bil je najstarejši sin Avguština Ludvika pl. Wiederkehrja, člana Dizmove bratovščine od leta 1738 ali 1739 (št. 39), in Marije Terezije, rojene Lukančič pl. Hertenfels, krščen 16. junija 1724 v Ljubljani.1138 O njegovem šolanju ni zanesljivih podatkov.1139 Po študiju v Perugii in potovanjih po Italiji se je vrnil domov in najprej očetu tri leta pomagal upravljati posest Mala Loka pri Trebnjem, ki jo je od njega formalno prevzel leta 1748.1140 Za razliko od očeta, ki je bil tipičen uradniški 1128 PREINFALK 2016 (op. 27), str. 138. Šentjernejska krstna matica iz tega časa je izgubljena. 1129 SMOLE 1982 (op. 14), str. 394. 1130 Leta 1726 ga najdemo na stopnji logika kot Jošta, 1727 na fiziki pod istim imenom in 1728 na metafiziki kot Jošta Sigfrida (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 596, 600, 602). Prim. KIDRIČ 1926 (op. 1126). 1131 KIDRIČ 1926 (op. 1126), str. 277. Njegovega imena sicer ni v dunajski univerzitetni matriki (MÜHLBERGER 2011 (op. 63)). 1132 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, Protokoli 21 (1731–1736), s. p. (Herren Beÿsitzer). 1133 KIDRIČ 1926 (op. 1126), str. 277. Prim. PREINFALK 2016 (op. 27), str. 123. 1134 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 218, 219. 1135 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745, pag. 377; PREINFALK 2016 (op. 27), str. 123–124, 138. 1136 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Jakob, Matične knjige, M 1785–1812, fol. 63. Ohranjen je inventar njegove zapuščine v Ljubljani (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 40, fasc. XX, G-179, 20. 9. 1794). 1137 Spominska knjiga 2001 (op. 4), str. 224, 225. Na Smolikovem seznamu je napačna letnica 1775 (SMOLIK 2001 (op. 3), str. 275). 1138 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1722–1731, pag. 69. 1139 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; ANDRITSCH 1987 (op. 30); Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96); MÜHLBERGER 2011 (op. 63). 1140 GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 89. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 270 mestni plemič in bolj epizodno mali zemljiški gospod, se je Anton Medard posvečal predvsem zemljiški posesti. Leta 1759 je z Joštom Vajkardom Antonom grofom Barbom sklepal kupno po- godbo za dvorec Čatež ali Dvorice, pri čemer o nadaljnjem lastništvu ni podatkov.1141 Po M. Smo- le je bil lastnik Male Loke skupaj z bratoma, a je svoj delež in delež leta 1760 umrlega brata Filipa, stiškega redovnika, štiri leta pozneje, 1764, prodal najmlajšemu bratu Leopoldu Sigmundu.1142 Leta 1768 je za 3000 goldinarjev prodal tudi podedovano Wiederkehrjevo pristavo v Poljanskem predmestju.1143 V iskanju primernega plemiškega domovanja Anton Medard najprej ni imel sreče. Z bratom sta leta 1766 za 55.000 goldinarjev kupila Barbovo gospostvo Rakovnik pri Mirni, a ga je še istega leta z uveljavitvijo predkupne pravice dobil nazaj prodajalčev sin Dizma grof Barbo.1144 Anton Me- dard je verjetno šele zatem, vsekakor po letu 1757, kupil od Jožefa Joahima pl. Gallenfelsa gospo- stvo Zaprice pri Kamniku, kjer je gospodaril do leta 1794, ko je posest z dvorcem prodal nečaku Francu Leopoldu pl. Wiederkehrju za 9100 goldinarjev.1145 Anton Medard pl. Wiederkehr namreč ni imel potomstva. Njegov zakon s sedem let starejšo Ljubljančanko Marijo Ano Magdaleno pl. Učan (Utschan), hčerjo Franca Sigmunda, pisarja ograj- nega sodišča, sklenjen kmalu po 8. juniju 1748, je bil 29. maja 1753 zaradi Wiederkherjeve impoten- ce razveljavljen in v rodbinski genealogiji zamolčan.1146 Umrl je v Ljubljani 25. novembra 1805 v starosti 85 let za pljučnico.1147 V zvezi z naročništvom umetnostnih del gre na prvem mestu navesti, da je kmalu po nakupu Zapric v dvorcu oblikoval večjo portretno zbirk članov in prednikov svoje rodbine. Iz tega obdobja je njegov portret z letnico 1764.1148 Morda je začel tudi s preureditvijo dvorca Mala Loka, kjer se, denimo, leta 1765 prvič omenja hišna kapela.1149 95 (195) Schildenfeld, Anton Leopold, pl. (1712–1781), sprejet 12. junija 1771 – zemljiški gospod, doktor prava, odvetnik, tajnik deželnih stanov. Rodil se je kot neplemič Anton Leopold Schiller 24. maja 1712 v Dolenjem Logatcu »gospodu« Janezu Matiji Schillerju in Mariji, rojeni pl. Harrer, in dobil pri krstu samo ime Anton.1150 Njegov 1141 SMOLE 1982 (op. 14), str. 122. 1142 SMOLE 1982 (op. 14), str. 281. Prim. GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 93. 1143 SMOLE 1982 (op. 14), str. 545; GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 93–94. 1144 SMOLE 1982 (op. 14), str. 415; GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 94. 1145 SMOLE 1982 (op. 14), str. 559. Prim. GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 91. 1146 GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 90–92. O tem natančneje: Dušan KOS, Zgodovina morale. 1: Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo, Ljubljana 2015 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 10), str. 426–431. Poroka ni vpisana v ljubljanski poročni matici, očitno po pomoti (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, P 1745–1770). Poznamo samo oklic v slovenski oklicni knjigi z datumom 8. junij 1748 (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Razne knjige, šk. 30, Oklicna knjiga 1737–1759, fol. 79v). 1147 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Jakob, Matične knjige, M 1785–1812, fol. 158. Ohranjena je njegova oporoka, napisana v Ljubljani 15. maja 1804 s kodicilom z dne 1. avgusta istega leta, po kateri je glavni dedič postal nečak Franc Paolski, člani Dizmove bratovščine pa so morali opraviti pogrebne svečanosti (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-W-117, 15. 5. 1804 in 1. 8. 1804). O oporoki gl. tudi KOS 2015 (op. 1146), str. 430; GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 96. 1148 KOS 2015 (op. 1146), str. 430; GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 91–92. 1149 GRAHORNIK 2017 (op. 492), str. 92. 1150 NŠAL, ŽA Gornji Logatec, Matične knjige, R 1711–1742, pag. 6; PREINFALK 2013 (op. 104), str. 135. BORIS GOLEC 271 oče, od okoli leta 1730 logaški poštni mojster, je na dvoru izprosil plemiški predikat »Schiller pl. Schildenfeld« 19. avgusta 1745,1151 ko je bil Anton že tridesetletnik. V kranjski imenjski knjigi očeta ne zasledimo1152 in tudi sicer ni znano, da bi bil zemljiški gospod. Njegovega drugorojenca Antona, ki je dvojno ime Anton Leopold privzel pozneje,1153 za razliko od starejšega sina Janeza Krstnika in mlajšega Jožefa ne najdemo med ljubljanskimi gimnazijci, člani kongregacije Marije Vnebovze- te.1154 Kje se je šolal, ni znano,1155 je pa postal pravnik in odvetnik, ki so ga kranjski deželni stanovi imenovali za stanovskega tajnika.1156 19. novembra 1770 je bil povišan v dedni viteški stan s častnim naslovom Edler (Schiller Edler von Schildenfeld) in leta 1774 postal tudi deželan, član kranjskih deželnih stanov.1157 V prošnji za viteški naslov je leta 1770 navedel, da že tri desetletja deluje kot odvetnik, da ima hišo v Ljubljani in druge posesti.1158 Dejansko je leta 1751 od Marije Ane grofice Auersperg kupil dvorec Jama v Zgornji Šiški, ki ga je obdržal do smrti.1159 Poročil se je dvakrat, prvič pred letom 1742 neznano kje z Marijo Ivano Koß pl. Kossen iz po- plemenitene škofjeloške družine, ki mu je rodila osem otrok, in drugič 3. februarja 1780 v Ljubljani s 45 let mlajšo zdravniško hčerjo Marijo Antonijo Kunc, s katero je imel še enega sina. Razen dru- gorojenca, rojenega v Škofji Loki, so se vsi otroci rodili v Ljubljani.1160 Tam je Janez Anton Schiller pl. Schildenfeld tudi umrl 11. avgusta 1781 v 70. letu starosti in bil naslednjega dne pokopan v av- guštinski cerkvi.1161 Dvorec Jama so leta 1783 za 33.000 goldinarjev prodali na dražbi.1162 Sklep Večina članov Dizmove bratovščine, sprejetih v polstoletnem časovnem razponu 1719–1771, je stal- no ali vsaj občasno prebivala v Ljubljani in imela na podeželju enega ali več gradov oziroma dvor- cev. Razen enega, predstojnika cisterce v Bistri, so bili vsi plemiči, četudi nekateri poplemeniteni v času svojega življenja. Veliko jih je imelo baronski ali grofovski naslov, slaba šestina (16) pa je bila duhovnikov, od beneficiata do knezoškofa. Ni mogoče preprosto trditi, da je članstvo v Dizmovi bratovščini identično z družbeno in politično elito Kranjske svojega časa, saj je bilo sprejemanje v 1151 FRANK 1973 (op. 113), str. 247; PREINFALK 2013 (op. 104), str. 125. 1152 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, indeks h knj. 6 (1662–1756). 1153 PREINFALK 2013 (op. 104), str. 128. 1154 ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 700. 1155 Prim. ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r; ANDRITSCH 1987 (op. 30); Ljubljanski klasiki 1999 (op. 96); MÜHLBERGER 2011 (op. 63). 1156 PREINFALK 2013 (op. 104), str. 127. 1157 FRANK 1973 (op. 113), str. 247; PREINFALK 2013 (op. 104), str. 125, 127–128. 1158 PREINFALK 2013 (op. 104), str. 127. 1159 SMOLE 1982 (op. 14), str. 200. 1160 PREINFALK 2013 (op. 104), str. 127–129, 135–139. Njegove prve poroke ni za razliko od druge ne v ljubljanski ne v škofjeloški poročni matici (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718–1745; ŽA Škofja Loka, Matične knjige, P 1736–1771). 1161 Datum smrti po: PREINFALK 2013 (op. 104), str. 135. V mrliški matični knjigi je njegov pokop zaveden pod datumom 12. julij, kar je očitna prepisovalska napaka, saj ima testament datum 9. avgust, odprt pa je bil 11. av- gusta (NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812 (moški), pag. 42). Ohranjena sta njegova oporoka, datirana 9. avgusta 1781 v Ljubljani (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III-S-154, 9. 8. 1781), in inventar zapuščine, popisane v Jami v Šiški (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventar- jev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 110, fasc. XXXXV, S-242, 25. 8. in 5. 10. 1781). 1162 SMOLE 1982 (op. 14), str. 200. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 272 družbo že zaradi številčne omejenosti članstva selektivno. Vsekakor pa gre pri naboru imen za vi- dnejši del družbene elite, ki ga je povezovalo več dejavnikov, od verske vneme prek sorodstvenih in družabnih vezi do zavzemanja za kulturo in umetnost.1163 1163 Članek je nastal v okviru projekta Umetnina kot odsev znanja in povezovanja. Pomen izobrazbe in družbene vpeto- sti umetnikov in naročnikov v poznem srednjem in zgodnjem novem veku (J6-9439), ki ga iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. BORIS GOLEC 273 Literatura AMBROŽIČ, Matjaž, Prošti, dekani in kanoniki ljubljanskega stolnega kapitlja, Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani. 1707 (ur. Metod Benedik), Ljubljana 2008, str. 85–102. ANDREJKA, Rudolf, Vrhovni predstavniki državne uprave na Kranjskem od 1747 do 1941, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 24, 1943, str. 103–111. ANDREJKA, Rudolf, Ravbar (Rauber), Slovenski biografski leksikon, 3/9, Ljubljana 1960, str. 36. ANDREJKA, Rudolf, MIKLAVČIČ, Maks, Rasp Maksimilijan Leopold, Slovenski biografski leksikon, 3/9, Ljubljana 1960, str. 34–35. ANDRITSCH, Johann, Die Matrikeln der Universität Graz. 3: 1663–1710, Graz 1987. ANDRITSCH, Johann, Die Matrikeln der Universität Graz. 4: 1711–1765, Graz 2002. AVGUŠTIN, Cene, Zgodovinsko-urbanistični značaj starega mestnega jedra Radovljice, Radovljiški zbornik 1995 (ur. Jure Sinobad), Radovljica 1995, str. 77–87. BLAZNIK, Pavle, Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803), Škofja Loka 1973. CEVC, Emilijan, Iluminirani kodeks ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801. 2: Razprave (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 2001, str. 67–79. DOLINAR, France Martin, Prošti novomeškega kapitlja 1493–1993, Novo mesto 1993. DOLINAR, France Martin, Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani, Academia operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar), Ljubljana 1994, str. 35–46. DOLINAR, France Martin, Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007. FRANK, Karl Friedrich von, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 1: A–E, Senftenegg 1967. FRANK, Karl Friedrich von, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 2: F–J, Senftenegg 1970. FRANK, Karl Friedrich von, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 3: K–N, Senftenegg 1972. FRANK, Karl Friedrich von, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 4: O–Sh, Senftenegg 1973. FRANK, Karl Friedrich von, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 5: Si–Z, Senftenegg 1974. GLONAR, Joža, Erberg, Slovenski biografski leksikon, 1/1, Ljubljana 1925, str. 160. GLONAR, Joža, Hallerstein Avguštin, Slovenski biografski leksikon, 1/2, Ljubljana 1926, str. 290. GOLEC, Boris, Senožeče in Prem – nenavadni trški naselbini na t. i. Kraških gospostvih, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 54/3, 2006, str. 365–384. GOLEC, Boris, Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare neznanke v novi luči (1. del), Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 61/1, 2013, str. 5–66. GOLEC, Boris, Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare neznanke v novi luči (2. del), Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 61/2, 2013, str. 217–272. GOLEC, Boris, Rodbina Graffenweger in njena vloga v življenju Janeza Vajkarda Valvasorja, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 63/2, 2015, str. 233–276. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 274 GOLEC, Boris, Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom, Ljubljana 2015 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 11). GOLEC, Boris, Valvasor. Njegove korenine in potomstvo do danes, Ljubljana 2016 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 13). GOLEC, Boris, Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu. Od nenavadnega nastanka do desetih rodov rodbine Čop, Ljubljana 2020 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 14). GRAHORNIK, Matjaž, Dvorec Mala Loka. Sledi časa in lastnikov, Trebnje 2017. GSPAN, Alfonz, Prešeren, Slovenski biografski leksikon, 2/8, Ljubljana 1952, str. 498–517. GSPAN, Alfonz, Prešeren Janez Krstnik, Slovenski biografski leksikon, 2/8, Ljubljana 1952, str. 564–566. GSPAN, Alfonz, Taufferer (Taufrer), Slovenski biografski leksikon, 4/12, Ljubljana 1980, str. 15–18. HOFF, Heinrich Georg, Historisch-statistisch-topographisches Gemälde vom Herzogthume Krain, und demselben einverleibten Istrien. Ein Beytrag zur Völker- und Länderkunde, 1–3, Laibach 1808. KASTELIC, Jože, Emblemi v ikonografskem ogledalu, Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801. 2: Razprave (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 2001, str. 115–261. KEBE, Janez, Kopanjska knjiga, Koper 2020. KEMPERL, Metoda, Portretna zbirka ljubljanske križevniške komende, Križanke (ur. Luka Vidmar), Ljubljana 2018, str. 96–107. KIDRIČ, France, Edling Janez Nepomuk Jakob, grof, Slovenski biografski leksikon, 1/1, Ljubljana 1925, str. 146–149. KIDRIČ, France, Gusič (Gussich) Seifried, Slovenski biografski leksikon, 1/2, Ljubljana 1926, str. 275–277. KIDRIČ, France, Peer Karel, Slovenski biografski leksikon, 2/6, Ljubljana 1935, str. 278. KOBLAR, Anton, Ljubljančani 17. stoletja, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 10, 1900, str. 179–239. KOMIĆ MARN, Renata, Portretne galerije Auerspergov na gradu Turjak, Grad Turjak (ur. Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič, Renata Komić Marn), 1, Ljubljana 2020 (Castellologica Slovenica, 2), str. 455–494. KOS, Dušan, Zgodovina morale. 1: Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo, Ljubljana 2015 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 10). KOŠAK, Tina, Trije novoodkriti lastniki Almanachovih slik, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 46, 2010, str. 276–297. KOŠAK, Tina, Slikarska oprema kartuzije Bistra v 18. stoletju po samostanskih inventarjih, Acta historiae artis Slovenica, 21/1, 2016, str. 7–37. LANJUS, Friedrich, Die Gothaischen genealogischen Taschenbücher für das Jahr 1938, Monatsblatt des heraldisch-genealogischen Vereins »Adler«, 12/41–42, 1935–1938 (Mai–Juni 1938), str. 435–444. LAVRIČ, Ana, Janez Gregor Dolničar in njegova Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, v: Janez Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2003, str. 11–62. LAVRIČ, Ana, Delo švedskega slikarja Augustina Dahlsteena za ljubljanskega generalnega vikarja Karla Peera, Acta historiae artis Slovenica, 10, 2005, str. 81–93. LAVRIČ, Ana, Loški glavar Jožef Anton Evzebij Halden in Reslfeldova slika sv. Ane pri loških kapucinih, Acta historiae artis Slovenica, 20/2, 2015, str. 95–109. LAZARINI, Franc, Zgodovina rodbine Lazarini. Kronika, dokumenti, genealogija, komentarji, zgodbe, Ljubljana 2013. LESAR, Marko, Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku. Umetnostna in kulturnozgodovinska predstavitev, Kamnik 2001. BORIS GOLEC 275 Ljubljanske družine v 18. stoletju (ur. Lovro Šturm), Celje-Ljubljana 2018. Ljubljanski klasiki 1563–1965, Ljubljana 1999. MAL, Josip, Sloviti slikarji v Ljubljani, Dom in svet, 29, 1916, str. 174–179. MEKE, Katra, Portret Volbenka Danijela barona Erberga (1761), Fortunat Bergant (1721–1769) (ur. Katra Meke), Narodna galerija, Ljubljana 2021, str. 180–181. MIKLAVČIČ, Maks, Schrattenbach (Schrottenbach) Sigmund Feliks, grof, Slovenski biografski leksikon, 3/10, Ljubljana 1967, str. 242–243. MLINARIČ, Jože, Seznam imen iz latinske kronike, Ruška kronika (ur. Josip Teržan), Ruše 1985, str. 133–247. MLINARIČ, Jože, Kostanjeviška opatija. 1234–1786, Kostanjevica na Krki 1987. MLINARIČ, Jože, Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001. MÜHLBERGER, Kurt, Die Matrikel der Universität Wien. 7: 1715/16–1745/46, Wien-München 2011. MÜHLBERGER, Kurt, SCHUSTER, Walter, Die Matrikel der Universität Wien. 6: 1689/90–1714/15, Wien-Köln-Weimar 1993. Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824. 1: 1750–1764 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2010 (Arhivsko društvo Slovenije. Viri, 31). Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824. 2: 1765–1824 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2012 (Arhivsko društvo Slovenije. Viri, 34). Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 1: 1711–1756 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2013 (Arhivsko društvo Slovenije. Viri, 36). Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 2: 1761–1824 (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2016 (Arhivsko društvo Slovenije. Viri, 39). Ordinacijski zapisniki Oglejskega patriarhata za Slovensko ozemlje v 18. stoletju (1701–1749) (ur. Jure Volčjak), Ljubljana 2020 (Arhivsko društvo Slovenije. Viri, 43). PINTAR, Ivan, Coppini(s) Franc de, Slovenski biografski leksikon, 1/1, Ljubljana 1925, str. 84. PIRCHEGGER, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, 10). PIRJEVEC, Avgust, Hohenwart, Slovenski biografski leksikon, 1/3, Ljubljana 1928, str. 330–331. POKORN, Frančišek, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788, Ljubljana 1908. PREINFALK, Miha, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Ljubljana 2005 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 4). PREINFALK, Miha, Radovljica in grofje Thurn-Valsassina, Anton Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva (ur. Ivo Svetina, Francka Slivnik, Verena Štekar-Vidic), Ljubljana-Radovljica 2005, str. 509–525. PREINFALK, Miha, Rodbina Lamberg. Plemiške rodbine na Slovenskem, Gea, 17/11, 2007, str. 70–73. PREINFALK, Miha, Grofje Thurn-Valsassina na Koroškem, Iz zgodovine Koroške (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2008 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 56/2), str. 247–264. PREINFALK, Miha, Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. stoletje. 1: Od Andriollija do Zorna, Ljubljana 2013 (Blagoslovljeni in prekleti, 3). PREINFALK, Miha, Plemiške rodbine na Slovenskem. 17. stoletje. 1: Od Billichgrätzov so Zanettijev, Ljubljana 2014 (Blagoslovljeni in prekleti, 4). PREINFALK, Miha, Plemiške rodbine na Slovenskem. 16. stoletje. 1: Od Barbov do Zetschkerjev, Ljubljana 2016 (Blagoslovljeni in prekleti, 5). RESMAN, Blaž, »Podpisi« svetnih naročnikov na sakralnih umetninah, Profano v sakralnem. Študije o vizualizuaciji posvetnih teženj in motivov v sakralni umetnosti (ur. Mija Oter Gorenčič), Ljubljana 2019, str. 131–146. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 276 RIBNIKAR, Peter, Slovenske podložniške prisege patrimonialnega sodišča Bled, Ljubljana 1976. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Ludwig, Der Adel in den Matriken der Grafschaft Görz und Gradisca, Görz 1904. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Ludwig, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Görz 1905. SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Ludwig, Der Adel in den Matriken der Stadt Graz, Graz 1909. SIMIČ, Vladimir, Wagathey (Wogathey, Bogataj) Franc Krištof, Slovenski biografski leksikon, 4/14, Ljubljana 1986, str. 656. SIMONITI, Primož, Spremna beseda, Akademske čebele ljubljanskih operozov ali Ustanova, pravila, smoter, imena in simboli nove Akademije, združene pod simbolom čebel v Ljubljani, izročene slovstvenemu svetu z nastopnim govorom na prvem javnem zboru, govorjenim veljakom Emone, Ljubljana 1988, str. 79–85. SLANA, Lidija, Utrinki iz zgodovine Brda, Iz zgodovine Brda pri Kranju (ur. Aleš Gabrič), Ljubljana 2004 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 52/2), str. 131–142. SLANA, Lidija, Lichtenbergi na Tuštanju, Iz zgodovine gradu Tuštanj pri Moravčah (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2009 (= Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 57/2), str. 171–200. SMOLE, Majda, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982. SMOLE, Majda, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol. – 1747. Cerkvene zadeve. 2: Lit. G, Ljubljana 1989 (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, 4). SMOLE, Majda, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol. – 1747. Cerkvene zadeve. 4: Lit. L, Ljubljana 1994 (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, 4). SMOLE, Majda, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol. – 1747. Cerkvene zadeve. 5: Lit. M–R, Ljubljana 1995 (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, 4). SMOLE, Majda, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol. – 1747. Cerkvene zadeve. 6: Lit. S–Z, Ljubljana 1997 (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev, 4). SMOLIK, Marijan, Thalnitscher (do 1688 Dolitscher, Dolnizher), Janez Krstnik, Slovenski biografski leksikon, 4/12, Ljubljana 1980, str. 76. SMOLIK, Marijan, Pregled članstva ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801. 2: Razprave (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 2001, str. 263–275. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801. 1: Transkripcija besedila, prevod, spremno besedilo (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 2001. STIASNY, Ljudevit, Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski oris, Ljubljana 1894. STOPAR, Ivan, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 3: Spodnja Savinjska dolina. Občine Celje, Hrastnik, Laško, Žalec, Ljubljana 1992. STOPAR, Ivan, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1/4: Gorenjska. Ljubljana, grad in dvorci, Ljubljana 1999 (Grajske stavbe, 9). STOPAR, Ivan, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1/5: Gorenjska. Med Goričanami in Gamberkom, Ljubljana 2000 (Grajske stavbe, 10). UMEK, Ema, Erbergi in dolski arhiv, Ljubljana 1991–1992 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije. Inventarji. Graščinski arhivi, 5). VIDMAR, Luka, Gesellschaften in Ljubljana im langen 18. Jahrhundert. An der Grenze zwischen der privaten und der öffentlichen Sphäre, Stadt im Wandel. Europas Südosten im langen 18. Jahrhundert/Towns in Change. Europe’s Southeast in the Long 18th Century (ur. Mathias Beer, Harald Heppner, Ulrike Tischler-Hofer), Berlin 2022 (v tisku). BORIS GOLEC 277 VRHOVEC, Ivan, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891. VRHOVNIK, Ivan, Plemenitniki v dobovskih farnih maticah, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 9, 1899, str. 77–102. WITTING, Johann Baptist, Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels, Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adler«, n. F. 4, 1894, str. 89–146. WITTING, Johann Baptist, Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels, Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adler«, n. F. 5, 1895, str. 162–264. WITTING, Johann Baptist, Steiermärkischer Adel, Neustadt an der Aisch 19792 (= Die Wappen des Adels in Salzburg, Steiermark und Tirol; J. Siebmacher’s großes Wappenbuch, 28). ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Urbar ljubljanske komende iz leta 1738, Križanke (ur. Luka Vidmar), Ljubljana 2018, str. 206–217. Viri ilustracij 1: A. Cevc, Valentin Metzinger 1699–1759, Ljubljana 2000. 2: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana (foto: Blaž Resman). 3: J. W. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, Wagensperg 1679. 4–6, 8–9, 12–16: Theatrum memoriae nobilis, ac almae Societatis unitorum, das ist Schau Bühne der Gedächtnuss der Adelichen und Gottseeligen Geselschafft der Vereinigten zu stätts wehrenden Andenken eröffnet in der Uhralten Haubt Statt Laybach, Ljubljana 2001 (faksimile). 7: Luka Vidmar. 10: Acta historiae artis Slovenica, 10, 2005. 11: © ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana (foto: Andrej Furlan). ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL 278 Members of the Noble Society of St Dismas between 1719 and 1771 – Actual and Potential Commissioners of Artworks Summary In the exploration of the subject of art patronage and commissioners of artworks in the central Slovenian territory during the mature Baroque period, it is impossible to ignore the voluntary associations that, bypassing the established ecclesiastical and secular institutions, created a favourable environment for the dissemination of ideas and a social atmosphere conducive to artists and art. Several such organised societies operated in the Baroque Ljubljana, the capital of the Duchy of Carniola. The most notable of these was the Academia operosorum (Academy of the Industrious Residents of Ljubljana), founded in 1693 – a scientific society that, for about three decades, brought together intellectuals, primarily lawyers, but also theologians and doctors. In the historical consciousness, all other 18th-century Ljubljana societies remain in its shadow, among them the Academia unitorum or the Noble Society of St Dismas, which, as of 1688, brought together primarily aristocrats but also academically educated intellectuals, ecclesiastical notables, and high-ranking officials in preparation for a happy death and in prayer and celebration of masses for its deceased members. The Noble Society of St Dismas or the Brotherhood of St Dismas, as the Academia unitorum is most commonly known, lasted longer than any other organisation of this kind: it survived throughout the 18th century and persisted well into the early 19th century when it had twice as many members as when it had been founded. In just over a hundred years, its membership, initially limited to 26 and then to 51 individuals, amounted to 237 documented names, while the full estimate is around 250. The present contribution explores the membership admitted in half a century between 1719 and 1771 when 95 members joined the Society. The final year of 1771 marks the end of the regular entry of new members in the Brotherhood’s book of remembrance, while the initial year, 1719, has been chosen for several reasons. This was the year when the first secretary and diligent chronicler Janez Gregor Dolničar (1655–1719) died, thus ending the previous principle of documenting the membership and activities of the Society. Thanks to Dolničar, we have quite comprehensive biograms for most of the deceased members at our disposal, which not only contain the main details of their lives but also describe their lifestyles, family situations, and especially virtues. Thus, we have a much better idea of the membership during the first thirty years of the Society’s existence (1689–1718), when 97 persons were admitted to the Noble Society of St Dismas. Regarding the subsequent members, only some basic information is known from the Brotherhood’s materials (entries into the book of remembrance or the depicted coats of arms). The main purpose of this paper is to establish the identity of the 95 members admitted between 1719 and 1771 and to give a brief account of their lives, thus filling a major gap in our knowledge of the 18th- century Carniolan social elite, which, depending on their spiritual orientation, included both the actual and potential commissioners of artworks. The contribution at hand does not concern itself with evaluating the role of the members of the Society as artwork commissioners, nor is it based on a systematic collection and analysis of such data. However, in the biography of each member, it indicates whether and where the individual member’s will and probate inventory – two sources that are of crucial importance for art historians – are preserved. In this sense, wills in particular have turned out to be a less helpful source that reveals very little, while probate inventories hint at artwork commissions, especially in the case of paintings and church vestments (for castle chapels). In practice, determining which artworks were in fact commissioned rather than bought is only possible in the case of family portraits. That the commissioner was indeed the deceased member of the Brotherhood of St Dismas in question and not someone else from his family can only be claimed with certainty for the portraits of himself and the members of his immediate family. BORIS GOLEC 279 Most members of the Noble Society of St Dismas, admitted between 1719 and 1771, resided permanently or at least occasionally in Ljubljana and owned one or more castles or manors in the countryside. All except one member – the prior of the Cistercian monastery – were aristocrats, although some were ennobled during their lifetimes. Many held the title of baron or count, while somewhat less than one sixth of them were priests, from beneficiaries to prince-bishops. It cannot be claimed that the membership of the Noble Society of St Dismas corresponded precisely to the Carniolan social and political elite of the time, as the admissions were selective due to the limited membership size. Nonetheless, the list of names represents a more prominent part of the social elite, brought together by several factors like religious zeal, kinship and social ties, and commitment to culture and art. ČLANI DIZMOVE BRATOVŠČINE V POLSTOLETJU 1719–1771 – DEJANSKI IN POTENCIALNI NAROČNIKI UMETNOSTNIH DEL © 2022, avtorji in ZRC SAZU Besedilo tega dela je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC ND, ki pa ne velja za slikovno gradivo. Za kakršnokoli nadaljnjo rabo slikovnega gradiva je treba pridobiti dovoljenje imetnika avtorskih pravic, navedenega v poglavju Viri ilustracij. Za avtorske pravice reprodukcij odgovarjajo avtorji objavljenih prispevkov. © 2022, Authors and ZRC SAZU The text of this publication is available under the conditions of the Slovenian licence Creative Commons 4.0 CC BY NC ND, which is not valid for the published images. Any further use of images requires permission from the copyright holder, stated in the section Photographic Credits. The copyrights for reproductions are the responsibility of the authors of published papers. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 7.07(497.4)“04/18“(082)     UMETNINA kot odsev znanja in povezovanja = Artwork as reflection of knowledge and networking / [urednica Mija Oter Gorenčič ; prevodi Borut Praper]. - Ljubljana : Založba ZRC, 2022. - (Acta historiae artis Slovenica, ISSN 1408-0419 ; 27/1, 2022) ISBN 978-961-05-0673-7 1. Oter Gorenčič, Mija COBISS.SI-ID 118304771