Kako je naučil gospod Prijatelj svojega hlapca
potrebnega reda.
Spisal Fran Silvester.
pspod Prijatelj je imel hlapca. Dober, delaven mladenič. Izročeni par pramčkov mu je bil pri srcu nad vse. Ljubil je svoji živalci in bognedaj, da bi jo dobil katerikoli-sibodi v roke, kot on — France. •— Ta ponos je gospod Prijatelj tudi upošteval v polni meri, in če je kdo prišel prosit konja naposodo, je gospodar vselej pokazal na svojega hlapca, rekoč: nKonje ima v varstvu France, zmeni se z njim!"
France pa je imel na sebi grd madež: red v hlevu mu je bil deveta briga. Gnoj je ležal v kupih, pajčevine pa na vseh kotih in oglih, da celo človek ne bi bil varen pred krvoločnimi živalskimi ribiči. — Največja zani-krnost pa je kraljevala v pregradku, kjer je imel France svoje spavališče. Prahu in smeti »na stote", ker je bila snažna metla, ki je nemoteno visela na steni, Francetu menda le za okrasek. Postelja nikdar pospravljena, perilo umazano, tu smolnat glavnik, tam blatni črevlji, a tudi v kovčegu si zašel vedno med pravo — babilonsko zmešnjavo.
Gospod Prijatelj je bil vzoren gospodar in zato ga je silno bolelo, da Franceta ni mogel spraviti na pravo pot Nič ni pomagalo, pa naj ga je dobrohotno oporainjal ali ostro|grajal.
—**   230   «—                                                   y
A ni obupal. ,,Se poizkusim! Franceta moram izpreobrniti, pa naj velja kar hoče," je dejal vnovič in vnovič. —¦ V prodajalnici je dobil re-klamno sliko.
Ko je prihodnjo nedeljo zjutraj France ostavil hlev, seveda v neredu kot po navadi, je zagledal na vratih krasno sliko slovenskega dekleta. Pod podobo pa je čital pesemco:
Ha, ljudje, le hitro noter,                            Redno pramčkom spodkidava,
da ogledate si vse,                                     pajčevine ne trpi,
hleva lepšega na svetu                               žleb in jasli skrbno snaži,
ni, odkar je tu France.                                vse komatora poskrbi.
•
Vedno gleda, vedno pazi,                           A poglejte njega sobo,
da je v redu vsaka reč,                               stvar najmanjša ni navzkriž,
in zato ga vedno hvali                                nič smeti, prahu, vse v redu,
gospodar že kar odveč.                               tu je pravi paradiž.
Zjutraj zgodaj čvrsto vstaja,                        Kadar kovčeg mu pogledaš,
hitro konjem položi,                                    pa če noč je ali dan,
posteljo lepo pospravi,                                poln je ščedene obleke,
nikdar zore ne zaspi.                                  po vojaško uravnan.
A nato krtačo v roke,                                 In zato, ljudje, le noter,
in če bilo vse bi fuč,                                  da ogledate si vse,
konjič vsak svetiti mora                              hleva lepšega na svetu
kot električna se luč.                                  ni, odkar je tu France.
Franceta je bilo sram; pobesil je oči in je odšel v — hlev. V dobri uri je bilo vse tako, kot je pripovedovala pesemca. In odtedaj ni minul dan, da bi ne vladal v hlevu najlepši red.
Podoba brhkega slovenskega dekleta z izpodbudajočo pesemco pa visi še vedno na vratih. France jo večkrat ogleduje, a ne sramežljivo, ampak samozavestno. Saj ga pa tudi res ni lepšega hleva v soseski in daleč na-okrog kot ga ima gospod Prijatelj sedaj, in tudi ne marljivejšega hlapca kot je naš poboljšani France.