Štev. 3.
V Trstu, 10. februvarja 1893.
Letnik VI.
Vladni program in koalicija strank.
Osrednji vladi cislitavski je šlo v zbornici poslancev zadnji čas trdo ; večine od slučaja do slučaja niso bile več gotove, in rastla je nevarnost, da pri kakem važnem glasovanju grof Taaffe ne dobi več potrebne večine. Nevarnost se je kazala tudi v pogledu na glasovanje za skupni proračun tostranske polovine, in to je osrednjo vlado napotilo, da se je začela z nova pogajati z glavnimi klubi sedanje zbornice poslancev. To pogajanje se je vršilo več tednov; naposled je vlada sama zasnovala svoj program in ga predložila načelnikom kluba nemške levice, poljskega kola in kluba konservativcev. Po zaslišanju Plenerja, Javorskegain grofa Holienvvarta, je po skupnem posovetovanju vlada popravila svoj program ter stilizacijo njegovo priobčila imenovanim trem klubom v 4. t. m.
Ta z nova razglašeni program obseza bistveno šesttoček: 1. Soglasje z zunanjo politiko in razvoj orožne sile v smislu te politike. 2. Priznanje sedanjega razmerja k ogerski poloviiii. 3. Priznanje sedanje ustave in njenih osnovnih načel. 4. Varovanje verskih čustev in poštevanje cerkvene oblasti v tem pogledu. 5. Go-spodarstvenega programa nadaljnji razvoj. 6. Nadaljnje razvijanje civilnega in kazenskega prava.
Najdalje se vladna izjava mudi pri sedanji ustavi, verskem vprašanju in gospodarstvenem programu. V iz-premembo ustave in njenih osnovnih principov ona nikakor ne privoli; razvoj avstrijske „državneideje" vidi ona v zagotovljeni avtonomiji kraljestev in dežel, kakor tudi v nacijonalni posesti pojedinili narodov. Vlada misli, da nacijonalni mir bi pospeševalo zakonito urav-nanje rabljenja jezika v uradu, šoli in javnem življenju — pri popolnem poštevanju nemškega kot občega posredovalnega jezika tudi za namene uprave. Zato hoče podpirati legislativno delovanje strank, ki bi delovale na sporazumljenje v tem pogledu. Dokler ne pride do takega soglašenja za jezikovni zakon, hoče vlada administrativnim potom zavirati vsako izpremembo na-
cijonalne posesti. To velja za odločbe po lastni razsodbi in na podstavi veljavnih zakonov in naredeb. Hoče pa tudi varovati mir med posamičnimi veroizpovedanji, družbenimi sloji in državljani, torej hoče varovati verska čustva. Cerkveno-politiška vprašanja in izpremembe državnega šolskega zakona vlada zavrača sedaj „v interesu mirnega sodelovanja udeleženih strank", pač pa hoče poštevati verska čustva in pri tem poslušati mnenja jedino cerkvenih oblastij ter njih željam ustreči po veljavnih zakonih.
V gospodarstvenem programu poudarja vlada potrebo, da se vzdržč in varujejo srednji stanovi in pospešuje poravnanje socijalnih nasprotij ter povzdignejo šibkejši družbeni sloji, ter da se strogo kaznuje gospodarska, pojavljajoča se sebičnost.
Na podstavi tega programa vabi osrednja vlada „državo vzdržujoče zmerne stranke" in poslance jednakega mišljenja v koalicijo, katera pritrjuje vladnim nagledom ali nazorom. Vlada se izrecno obrača do takih strank, katere prenehajo sedaj s svojimi specijalnimi stremljenji v interesu skupnosti.
Ta najnovejša izjava programa osrednje vlade napravila je na nas, in sicer iz vzrokov skupnosti, jako neugoden vtis, morda najneugodnejši izmed vseh dosedanjih izjav, ki so prišle od 1.1879 do današnjega dne ali od grofa Taalfeja samega ali pa njegovih pooblaščencev. Ta program morejo sprejeti v skupnosti jedino Nemci, iii sicer liberalni, nacijonalni in konservativni, potem pa po večini toček Poljaki, nobena druga stranka, ki kakor si bodi zastopa slovanske narode pa ne. Ta program pomenja napredek v smislu nemške levice, in še nikdar se ni vlada grofa Taaffeja tako odločno izrekla za potrebo nemškega kot skupnega posredovalnega jezika kakor sedaj. Tak program, ako bi se obistinil, moral bi dovesti naravnost do germanizovanja ostalih narodov, in pri tem bi ne bili izključeni niti Poljaki. Kajti potrebo nemškega kot skupnega posredovalnega jezika
priznava vlada v tem programa na vse strani in pristavlja izrecno tudi za upravne svrhe; ona govori tako sploh, da ne ve človek, kje bi prenehale meje rabljenju tega jezika, in ravno to bi vedlo do razdeljenja narodov na dva razreda: v prvi bi spadala nemška, v drugi pa vse druge narodnosti, in to bi se kazalo tudi v šolanju. Vsem drugim narodom bi se bilo učiti nemščini uže pri osnovnih šolah in potem progresivno dalje. Temu programu uže zaradi tega ne more pritrditi nobena slovanska stranka, niti poljska frakcija ne.
Takega programa ni proglasila nobena prejšnja vlada izmed tako imenovanih ustavnih vlad, in še nemška levica je le tekom opozicije od 1. 1879 do 1890 in potem dalje le polagoma pripravi ala mišljenje v raznih krogih na uzakonjenje nemškega kot državnega jezika; grof Taaffe sam pa se je pred 1. 1890 dosledno ogibal izjavljenja v takem smislu ; naj-veči korak in skok po izraženju je napravila njegova vlada v sedaj priobče-nem programu.
Ta program poudarja pred vsem, da stoji vlada nepremično na stališču sedanje ustave, a nikjer v tej ustavi ni zabeleženo, da bi bilo pripoznavati nemški kot skupni jezik uprave in še na druge strani, katere pošteva vlada, kakor se kaže iz besedice „tudi".
Ta program tudi ne govori nikjer o narodnosti, ampak jedino o potrebi rešenja jezikovnega vprašanja, v tem ko je določno izrečeno v osnovnem členu XIX varovanje in gojenje narodnosti in jezika vsakega naroda, in narodnosti celo in po pravici na prvem mestu. Legislativna akcija, katero hoče vlada podpirati, raztezati bi se morala na rešenje vprašanja narodnosti in jezika, ne pa samega jezika.
S pomočjo nemške levice pa taka akcija ne pojde nikdar od rok, in koalicija, v kateri bi sedela ta levica, bila bi stalno vezana za ta del. Ako bi hoteli zaresno rešiti vprašanje o narodnosti in jeziku vsakega naroda v smislu ustave, in potem o kakem posredovalnem jeziku za upravo itd., treba bi bilo najprej vstvariti narodom lastne juristiške organe ali zastope, in še le po vstvarjenih teh zastopih sporazumeti se za skupni jezik in meje temu jeziku. Vlada nima pri tem izključne besede, ampak jedino v sporazumljenju z juristiškimi organi vsakega naroda, ker rabljenje skupnega jezika vpliva na narodno organizacijo, sosebno na šolstvo vseh teh narodov, ki bi ne dali svojega jezika za skupni jezik, torej specijalno vseh nenemških narodov, in ravno zaradi tega tudi poljski frakciji ne more biti vse jedno, kako se postavi nasproti sedaj razglašenemu programu osrednje vlade.
Vlada postopa doslej po svoje glede na jezik uprave, ker nimajo narodi še svojih juristiških organov, potem pa se njena kompetencija skrči, ker bode zavisna od sporazumljenja s temi organi.
Prav za prav pa je naše cesarstvo v skupnosti poštevati, kakor ima ta skupnost le jedno dinastijo, le jedno skupno armado itd. Ako je uže potreben posredovalen jezik, treba ga je določiti s stališča skupnosti in ne le s stališča jedne polovine. Dokler je cesarstvo jedno in isto za obe polovini tega cesarstva, ima država skupne potrebe za posredovanje v armadi in na druge strani. Po takem je treba v obeh polovinah pri-poznati jeden in isti skupni jezik, ali pa nobenega; kdor bi to vprašanje reševal le za jedno polovino, kazal bi, kakor da bi hotel iz nacijonalnih interesov kakega naroda njemu na korist vsiljevati njegov jezik vsem drugim narodom, in na to dela uemška levica, kakor je znano; da, iz svojih strankarskih interesov je ona pospeševala vstvarjenjo duvalizma in ona stalno podpira to obliko.
Vprašanje o skupnem posredovalnem jeziku je sedaj stavljeno prerano, in najmanj j i umestno sedaj samo za tostransko polovino, in od take strani, kjer se postavljajo na ustavno stališče.
Ustavno stališče tudi ne zahteva, da bi se varovalo sedanje nacijonalno stanje, ker v tem stanju so združene krivice nasproti slovanskim narodnostim, in ravno zaradi tega se ne more vstvariti mir med narodi. Varovanje takega nacijonalnega stanja se tudi ne more zlagati s sedanjo ustavo, ker ustava je podeljena, da bi se izvršila, ne da bi še po svoji 25 letnici ostajala vedno le na papirju. To varovanje nacijonalnega stanja je zahtevala nemška levica, in je to jedino v njenem interesu. Tudi iz tega vzroka ne morejo slovanske stranke odobravati najnovejše izjave osrednje vlade.
Ista levica, ki šteje mnogo židovskih členov, in deluje v smislu židovskega kapitalizma, zahteva potla-čenje vsakega gibanja v smislu antisemitizma; vlada s svojim programom je ustregla tudi za ta del popolnoma nemški levici, a bode imela sama težavno položenje, ako hoče po besedah svojega programa povzdigniti sla-beje ekonomiške sloje, ne da bi jej na to stran pomagali isti slojevi s svojim gibanjem, katero se pojavlja tudi v antisemitizmu. Z druge strani bode vladi nasprotovala nemška levica, kedar koli bode ista vlada hotela gospodarsko „sebičnost" zavrniti „zaresno" in strogo, kakor obečuje v svojem programu. Z nemško levico osrednja vlada ne uzakoni nobene važne predloge, katera bi zares pospeševala zboljšanje srednjih in „sla-bejih družbenih slojev". Vlada po takem sama sebi stavlja zapreke, ko se je v svojem programu udala nemški levici na važne in odločilne strani.
S tem, da hoče vlada varovati verska čustva s pomočjo cerkvenih oblastij, ustreza jedino nemškim konservativcem, v tem ko vidijo prave slovanske narodnosti pomoč tudi na to stran jedino v pomoči, ki bi jim dohajala tudi za vero in šolo potom juristiških organov, vstvarjenih jednako za vsak narod posebe. Nemški kon-
servativci utegnejo biti pa zadovoljni z vladnim programom. ker namera, nemščino v teoriji in praksi uvesti kot skupni posredovalni jezik za vse narode tostranske polovine, ugaja tudi njim.
Češko konservativno plemstvo pa se je zavezalo pri skupni konferenciji v Pragi (1. nov. 1892) za narodno jednakopravnost vseli narodov in za češko zgodovinsko državno pravo; ono torej ne more spraviti svojih nazorov v pravo soglasje z vladnim programom. Ono bi torej ne moglo ostati v klubu konservativcev, ako bi ta stopil v koalicijo z nemško levico. Isto plemstvo tudi dobro ve, da gospodarski program osrednje vlade se ne da izvršiti v koaliciji z levico, kakor so v obče nacijonalno-ekonomiški nazori češkega in vsakega konservativnega plemstva v nasprotju z nazori in težnjami moderno-kapitalistiških strank.
Jugoslovani, gališki in bukovinski Kusi, kakor Mladočehi ne morejo pritrditi vladnemu programu iz skupnih vzrokov in specijalnih. Poljakom ugaja vladni program v pogledu na zunanjo politiko, duvalstiško obliko, avtonomijo kraljestev in dežel, ne more pa jim ugajati glede na nazor, ki ga je izrazila vlada o nemškem kot skupnem jeziku; kajti ta jezik bi dosledno in polagoma izpodmaknil tudi sedanji poljski kot notranji jezik, ki ga rabijo oni tudi nasproti ruskim sodeželanom. Poljaki so ravno tudi zaradi svojih ruskih sodeželanov radi avtonomni tudi v verskih stvareh; vprašanje je, ali bi oni dopustili, da bi se vlada ravnala po mnenju tudi cerkvenih oblastij ruske narodnosti. No kljubu temu je vladni program z večine ugoden mišljenju poljske frakcije, najugodniši je za nemško levico in nemške na-cijonalce, potem za nemške konservativce. Nemškim an-tisemitom ne more ugajati iz vzrokov, da hoče vlada zatirati sedanja vrenja proti Židom, potem, ker vlada ne bode mogla izvrševati antisemitom ugajajočega go-spodarstvenega programa vsled večine, v kateri bode glavna sestavina nemška levica.
Nemška levica je dosegla vse glavno, za čimur je je stremila, in kjer bi jej ne ugajal kak „administrativni" ukaz vlade, pustila je vrata odprta za novo kujanje in barantanje, kakor se je to ponavljalo prešlega leta.
Osrednja vlada se je uklonila programu nemške levice in je za druge stranke sprejela v ta program le toliko, da bi utegnila spraviti v koalicijo z levico tudi poljsko frakcijo in le težavno tudi klub konservativcev. Ali se ni preračunila, pokažejo kmalu dejstva; pri slovanskih narodih, morda razun Poljakov, pa se je gotovo uštela. Kajti naj še toliko ugodno presojujejo ta program, ne morejo ga odobrovati, ne v pojedinih točkah, ne v skupnosti. Program ni nov, ker ne razkriva novih nazorov, pač pa je nov po obliki, po^izraženju, katero ne more motiti več niti teh, kateri so doslej dvomili na kako stran o nazorih osrednje vlade. Grof Taaffe je gotovo veren ostal svojim nazorom in svoji politiki od začetka do danes; razlika je le v izjavljenjih za dobe Dunajevskega in sedanje dobe, ko mu je, kakor trdijo, minister Gautsch sestavil in stilizoval ta najnovejši, vsekakor najjasnejši program. Jasnost je hvale vredna, in da bi bila ta jasnost obča od začetka, kakor je danes, boljše bi bilo uže za skupne interese, katere poudarja novi program, in boljše bi bilo za slovanske narode, kateri so glede na narodnostno in jezikovno vprašanje od sedaj celo v svojih nadali na slabšem, nego so bili poprej.
Slovanski zastopniki, ki so bili doslej „nejasni", ne morejo se več izgovarjati, da jim stvari niso še dovolj jasne; ko bi jim ne bile, njim ni več zdravila. A po jasnosti nastanejo za te zastopnike tudi dolžnosti, in nam ni še posebe naglašati, kaj jim je storiti. Program, ki ugaja nemški levici na odločilne strani, ne more ugajati slovanskim strankam; koalicija, v kateri bi bila sestavina nemška levica, ne more sestajati tudi iz sestavin pravih slovanskih strank. Izvodi za vse drugo in za odgovarjajoče postopanje niso težavni!
Rusija 1892. leta.
Dve zadnji nesrečni leti niste mogli imeti dobrega vpliva: glad in potem kolera dajala sta povod raznim prorokom, da so pričakovali za Rusijo strašnih posledic. Te nade se niso uresničile, kar vidijo tudi slepi, — vsaj nekoliko. Ruski narod veruje v Boga in v-se, te vere ni izgubil v tem težkem času. Pojavljale so se sicer sim ter tje sebične ali pra-znoverne težnje, vendar jih je nadkriljevala z mogočno silo kristijanska požrtvovalnost v ljubezni do gladnega in bolnega.
Težek je bil začetek lanskega leta: velika skrb, kako se prehrani narod in pa obseje polje, težila je vlado in rodoljube v obče. Bali so se raznih nerednostj in demoraliza-
cije naroda, bali so se tudi velikega gospodarskega in finan-cijalnega oslabljenja. In res, inostrana špekulacija se je po-prijela igre na znižanje ruskega tečaja in kredita, brž ko se je zvedela prepoved izvažanja žita iz Rusije. Vlada je morala trositi ogromne vsote za potrebne; a dobivala je davkov vsled predlanske slabe letine manje. Pomoč je bila tem teža, ker žita ni bilo v shrambah za slučaj glada, in ker kupljenega žita železnice niso mogle prevažati dovolj hitro.
Položaj je bil težek, a Rusija si je pomogla morda bolje, nego je pričakovala sama. Vsi vladni organi delali so soglasno s polno energijo brez malenkostnih prepirov in so
nahajali obilo postranskih sposobnih za delo pomoči ljudij. Sam cesarjevič naslednik stopil je na čelo odboru za pomoč, pomagala je duhovščina, trudila se ministerstva in vse občinstvo. Cel6 nevarna bolezen jako darovitega finančnega ministra Višnje-gradskega ni oslabila energije v pomoči. Sedaj so nasledki tega težkega časa nekako izginili, kar najbolje dokazuje letošnji proračun: celo zboljšalo se je državno gospodarstvo ravno vsled izkušenj, katere so doživeli. Narodno obskrbo za slučaj slabe letine organizovali so z nova in dobro, poskrbeli, da se čisti žito in stroje novi elevatorji. Začeli so skrbeti, da dobo vode in gozde kraji, kjer jih je bilo uničilo slabo gospodarstvo, ter da se obskrbč razne melijoracije s potrebnimi sredstvi. Ravno za te melijoracije delali so ljudje iz krajev gladu, ter so strojih taki ljudje tudi neke železnice. Poskrbeli so dalje tudi za povečanje „provozosposobnosti" železnic za slučaj narodne bede*ali mobilizacije. Vse te premagane težave povzdignile so zaupanje naroda v-se in v svojo vlado, posebno ko je vlada dopustila vračanje posojil na obroke in tudi v naravi t. j. pud žita za pud posojenega, dragega (žita). Tako dobiva vlada dovolj žita za slučaj potrebe.
Druga nesreča, kolera, bila je s pomladi zanesena iz Perzije in je zahtevala nove energične borbe proti njej. Ta borba bila je tem teža, ker niso v obče bili dovolj pripravljeni za njo. Vlada je delala posebno energično in vspešno ter ni skoparila s sredstvi, tako, da so njene naredbe glasno hvalili tudi avtoritetni inostranci. Poskrbljeno je tudi za slučaj, da se kolera letos ponovi. Pri železnicah se je mnogokaj uredilo na bolje, in sicer je to storil S. Ju. Witte, dokler je bil minister občil (Путеи сообдешл). To svoje mesto prepustil je Krivošejinu, ko je sam (Witte) postal finančni minister. Ponavljamo torej: lansko leto ni oslabilo, pač pa ojačilo državo in društveno rusko življenje.
Pomenljivo je, da se ruska cerkev vedno bolj oživlja v smislu rastočega vpliva na društvo in ljud, na njegove misli in težnje. Njene praznike praznujejo soglasno in iskreno vsi sloji. Župne šole množile so se tudi lani. Bilo je odkrito več šol, ki morejo zajedno biti tudi cerkve. Važno zadačo imajo tudi cerkvena bratstva, skrbeča za cerkvene potrebe in za razširjenje verskega vpliva in omike v obče s pomočjo knjižnic itd. Bazkol pojenjuje. Celo med Židovi uče pravoslavni misijonarji. Skrbeti so zečeli bolje nego prej, da se boljša materijalno stanje niže duhovščine.
Lani je dala vlada podpor za 82,405 000 r., a vendar je ostalo l./L 93. državnih blagajnic in slobodnih sredstev na 30 mil. r. Na neke predmete bil je davek povišan, npr. na žganje, pivo, žveplenke, za to so gospodarjem dajali posojila pod jako ugodnimi uslovji ali pogoji. Tudi se je nekoliko olajševalo odplačevanje starih posojil. Zastavni listi „zemeljnih" bank bili so konvertovani od 6% na 5%. Posodili so v Rusiji na 75 mil. za 47s"/o konsolidovanje železniškega posojila ter izdali na 75 m. r. v papirju, ker seje pokazala potreba denarnih znakov: pokrili pa so ta papir z zlatom, hranečim se v blagajnicah. „Dvoranskij bank" pa je izdal nove 4'/«% закладншх листн (zastavni liste, Pfandbriefe), kar služi na korist plemiškim posestnikom. Financijsko mi-nisterstvo lani ni moglo mnogo novega podvzeti: uredilo je nekoliko proizvodstvo in prodajo žganja. Glede vnanje trgovine, odločilo se je, da se vrača carina od pamuka (bombaža), ako se izdelki iz njega vozijo v inozemstvo, in ti izdelki so se res začeli izvažati v veči množini — celo v Brazilijo. Za ladije pa, kupljene v inozemstvo, dopustilo se je odplačevanje carine v obrokih, da se podpre domača trgovina po vodi. Bilo je uže omenjeno v „SI. Svetu", da so pritegnili skupovalce žita od kmetov za slučaj oderuške zlorabe. Da zatre po možnosti brezdušno sladkorno špekulacijo, nakupilo je fin. ministerstvo sladkorja v inozemstvu, da ga prodaje doma. Tudi za dobrovoljno brodovje se je nekaj storilo, in uredil se odnošaj vlade k železnicam in njih računovodstvu, ter so izdala se neka pravila za prevoz žita itd. Tri železnice si je vlada odkupila ter izdala cenik veljaven za prevaženje tovarov po vseh železnicah.
Mislijo tudi državno banko preustrojiti tako, da bode bolj nego sedaj služila trgovini in obrtnini.
V proračun za tekoče 1. postavljeno je: 1) dohodkov 961,222.143, 2) stroškov pa 947,690.385 r., torej je prebitek dohodkov s 13,531.758 r. in za 35-36 m. dohodek veči od lanskega. Izvozilo se je prvih jednajst mesecev 1. 1. za 91,6 mil. več nego uvozilo. Lanski dohodek bil je precej veči, nego se je pričakovalo po proračunu. Mnogi so vložili prihranjenega denarja v banke in posojilnice, kar dokazuje, da se je popravilo- ekonomično stanje naroda.
Za zidanje železnic in luk posodijo v tem letu 68 m. 562.333 r. To posojilo bode gotovo produktivno, a mnogo tega posojila pojde za sibirsko železnico. (Konec pride).
0 kritiki dr a. Mahniča.
III. K razširjanju poganstva, z nasprotniške strani nam namišljenemu.
d) Glede na bogosluženje, specijalno liturgijo ali mašo ■fj) Liturgija rimske cerkve.
(Dalje.)
Sicer pa je bilo to, po Gregorju Velikem poudarjano načelo tradicijonalno pri rimskih papežih; kajti vsi predniki
Gregorjevi, kakor smo videli, so se ga držali. Papeži niso vsiljevali drugim cerkvam niti po Klementu sporočene apostolske liturgije, ampak so te cerkve prostovoljno sprejemale isto liturgijo v toliki meri, v kakoršni so se razširjale po Klementu sporočene Constitutiones Apostolorum; kajti ta je bila jedina liturgija, pismeno sporočena po navodu apostola
Petra, Pavla in prvega Jeruzalemskega škofa lakoba, in ta liturgija se je rabila v rimski cerkvi, katero so po izrekih svetih cerkvenih učiteljev Ireneja Lijonskega in Ciprijana Kartaginskega uže v najstarših dobah v obče častili kot varuhinjo nepopačene apostolske tradicije in duhovne jednote. Tradicijonalnega načela rimskega apostolskega stola, izrečenega po Gregorju Velikem, držali so se prek in prek pa tudi njegovi nasledniki, in noben njih ni znan, da bi se bil brez silnega vzroka odmaknil od tega načela. —
V resnici papeži niso zavirali galikanske liturgije svetega Hilarija, katera je gospodovala v Galiji, zapadni Ger-maniji in gorenji Italiji, kakor tudi na britiških otokih in v Španiji, torej na skupnem pravem Zapadu Evrope, vrhu tega pa tudi še na zapadu Afrike; tej liturgiji so oni ravno tako malo kedaj nasprotovali, kakor kateri si bodi na Vstoku običajnih liturgij. Kar se je počelo od VIII stoletja proti golkanski liturgiji naprej, katera se je dandanes ohranila le nekoliko še v ostankih tako imenovanega ambrozijanskega in mosarabskega obreda, storila je to posvetna oblast, storili so Maior Domus Curdus Martellus, kakor fraukovski kralj Pipin, sosebno pa Karol Veliki in njegovi nasledniki na rimsko-nemškem cesarskem prestolu, kakor tudi španski kralji.
Po Longobardih hudo stiskani papež Štefan II (752) je v svoji sili osebno obiskal frankovskega kralja Pipina, ki jedini je mogel pomagati še izdatno, vendar pa papež ni sprejel Pipinovega predloga, da bi uvedel namesto galikanske rimsko liturgijo v Franciji, temveč je odobril jedino uvedenje rimskega cerkvenega petja, ker po zagotovilu Pipi-novem je v obče ugajalo naseljenju. Na istem stališču so stali nasledniki Štefana H, specijalno sveti Pavel I, Štefan III, Hadrijan I (772-795), in je bil sosebno naposled imenovani papež, ki je Karola Velikega spregovoril k mehkejšemu postopanju in konečno k temu, da je pustil poleg rimske tudi galikansko liturgijo. Karol Veliki namreč je poprej drakonično postopal pri uvedenju rimske liturgije v vsej svoji državi.
To se ve da, kakor tudi brezozirna ingerencija vladarjev v strogo cerkvene zadeve, ni nikdar rodilo blagoslova, kajti naravna posledica je bila mešana liturgija in iz take liturgije neizogibno izvirajoča razdejanost ali zbeganost, katera se da odstraniti težko ; ta zbeganost je dejanski v Franciji trajala do XVI. stoletja in je neugodno vplivala celo na druge zapadne cerkve. No papeži, ki so sami neskončno trpeli vsled predrznostij ne le Karola Velikega, ampak tudi njegovih naslednikov na cesarskem prestolu, sosebno raznih Otonov, Henrikov in Friderikov, ki so odstavljali in nastavljali papeže, papeži, pravimo, so storili na korist galikanski cerkvi vsekakor toliko, kolikor so ravno mogli. Kdor bi pa, prezrši načelo „Ad impossibilia nemo obligatur", menil, da postopanje
papežev ni bilo dovolj odločno, ta jedva preudarja, da odloč-niše postopanje v prid galikanski liturgiji bi bilo izvršilo jedva to, kar je dejanski doseglo previdno in modro postopanje papežev, ki so poznali siloviti značaj Karola Velikega in vse razmere. Sicer pa so papeži na korist galikanski liturgiji postopali ne le v rimsko-nemškem cesarstvu Karola Velikega, ampak tudi zunaj istega, specijalno v Španiji, in to je sosebno prikladno za pojašnjenje vedenja papežev nasproti tej liturgiji. —
Latinizatorji take vrste ali takega tipa, kakor je naš častiti gospod nasprotnik, kateri, kakor smo videli, nimajo le svoje lastne dogmatike, ampak tudi svojo lastno cerkveno zgodovino, pripisujejo odstranjenje galikanske liturgije v Španiji, katero so ondi, ker jo je bil z nova zaukazal sveti Izidor, ne po krivici imenovali Izidorijansko ali Toletansko, pozneje masarabsko, pripisujejo, pravimo, to odstranjenje po rimski liturgiji kar naravnost svetemu papežu Gregorju VII, kar se ve da bi govorilo za stremljenje papežev ne za uni-tas, ampak uniformitas, in bi torej govorilo proti našim go-renjim razpravljanjem vsaj od XI. stoletja naprej. Take pa niso stvari nikakor po zgodovinskih virih, s katerimi razpolagamo ; ti viri temveč dokazujejo, da je rimski apostolski stol tudi v Španiji spravil v popolno veljavo po Gregorju Velikem naglašano tradicijonalno načelo, varovati unitas v dogmatu, prezirati pa uniformitas v skupni cerkvi, obsezajoči različne narode.
To neoporečno dokazuje uže okolnost, da se je staro-galikanska liturgija ohranila v Španiji do poslednje četrtine XI. stoletja, ne da bi jej bili nasprotovali papeži, dasi je bila mnogotero najugodniša prilika zato. Odkar so bili ma-homedanski Arabci ali Mavri malone zatrli vsak sled nekdaj cvetoče velike zapadnoafrikanske cerkve, in odkar je bil Karol Veliki pa v svojem rimsko-nemškem cesarstvu, meječem s Španijo, bolj ali manj v čisti obliki uvedel rimsko liturgijo, rabili so staro galikansko liturgijo pač še nekeliko na oddaljeni britiških otokih, drugače pa le še na pirenejskem polostrovu ; ta pa je bil pod gospodstvom mahomedanskih Arabcev. Da bi se Španci otresli tega tlačečega jarma, potrebovali sa izdatne pomoči, katero so mogli doseči jedino z blagohotnim posredovanjem rimskega apostolskega stola ; ta bi bil torej tako položenje lehko izkoristil in bi bil ukazal v Španiji kar naravnost uvesti rimsko liturgijo, ako bi bil imel to namero, ne da bi bil naletel na zaresen upor. Ali papežem je bila ta namera tuja, in zato niso na to stran izko-riščevali nad vse ugodnih prilik, ki so se ponujale tudi drugače.
(Dalje pride).
Turjaška Rozamunda.
(Konec). Ženin ž njoj obljubljen svoje Zbere Ojstrovrhar hlapce, Po prijatle bližnje pošlje In si ojster meč opaše. Ročno jezdi nad Turčine Spolnit voljo svoje drage. Ne globoka reka Kolpa. Ne vdržč ga turške straže, Meč krvavi v močni desni Pred seboj drvi Bošnjake, Bašetovij grad razdene, Reši s sužnosti rojake, Z njimi Bašetovo lepo Sestro vitez s seboj vzame. Rasti i podobe rajske; Vseh lepot bila je solnce, Ki so tisti čas sijale.
Bolj ko lepa Rozamunda, Lepša Lela mu dopade, V grad Turjaški je ne pelje, Na svoj grad domu jo vzame. Cvet junakov, Ojstrovrhar, Jej srce nedolžno gane. Vero zapusti Mahoma, Turške šege in navade; Ko bila se naučila Vseh resnic je vere prave, Jo je krstil, potlej njiju Je poročil gmjski pater.
Rozamunda grede v klošter, Čast Ljubljanskih nun postane.
Оиетроверхарв собираетг Bcix рабов-ц, и поскглаегв За ближаишиии друаБшга, Опонсиваегв мечг свои, Отправлиетса онб вђ Босну, Что-бн вбшолнитб желанве Дорогои CBoeii нев4сш. Вт> переплавЉ черезг р-ћчку Колпу стража уступила Оиетроврхару ; он'1, мечт, CBoii Обагрдеи, вражеи кроввкЈ,
Iz poezij dra. Franceta Prešerna.
Турншка Розамунда.
(Конец).
Женип ж iitoii облмблвен cboia Збере Оистроврхар хлапцл, По прјатле олижп1л пошлг.е Ин си оистер меч опаше. Ржчно нзди над Турчине Сиолннт волб* cboia драге. Не гджбока piica Колпа, Не вдржл га туршке стражд, Меч крвавни в мочн£ десн^ Пред себои дрви Босннке, Башетовмн град раздене, Р'ћши с схжности ронке, Ж н1>1мн Башетовљ л4п* Сестрж витдз с себои взаме, Расти ин подобе раиске; Bcfa лФ.пот била № еолнце, Ки сж тисти час апле.
Болб ко л4па Розаиунда, Jlinma Л/ћли му допаде, В град Турлшкш ia не иелве, Ha CBoii град дому № взаме. Цв4т »наков, Оистроврхар, Ieii срде недолжно гане. Bip* запусти Махола, Туршке ШАге ин наваде ; Ко бнла ca научила Bcix р^сниц № Btpe праве,
Lk 16 КрСТИЛ, ПОТдМ НБШ
le поржчил граиекш патер.
Розамунда грлде в клоштер, Част Лгоблилских нун постане.
Lamurskij.
T у p д ц к a a Розамунда.
(Оконч..) Разбиваетг онб Боснлковб Разрушаетг онг тогг, городт,, Гд^ живетг паша сб сесгрои ; Онт> снимаетЂ узм сб шгбнницт. И сестру паши берегв онђ, Чернооку, бЉлолику II везеи. ихђ всбхг ст> собок). —
Лучше casioii Розамундм Оистроврхару турчанка Притлнуласв, полЈобиласв. Онђ ее — не Розамундк,
Цв1јтица Турнцкан.
(Оконч.) Неморгнувх, свок) дружнну ОстроверхарБ сознваегв, OcipMii мечЂ онђ опонсалг, Да друзеи ст. собои сбираек.; Точно вихрв, сп4шигб невксти Онђ нсполиитб приказанве; Р^кб, гортј — и не зазсћчаегБ ; КакЂ на Турокт. онђ нагрдиетЂ, Словно соколђ стам птичви НредЂ co6oii врага гоннегБ, Градг паши он-б вђ пух-в разноситг, Хрнспннг освобождаетЂ, II сестру паши шЛниегв. Кто кого и какг пл^ниегБ ? Да, опа осанкои раискои Bcfca д1>виц'б на столбко краше, Сколбко солнце вс4хб вв^здч, краше.
Леилу уж-в, a не нев^сту Островрхарв обожаегв. Вђ градг. Турнцкш не повслб онђ, Вђ свои ее градг провожаеп.. Рицареи цв-ћи. — Островрхарв Сердце крогкое пл-ћниегв Бмстро; в4ру Магомета Скоро Леила покидаеи. Сђ женихом'б учасБ, вђ хриспанскои Bipi шнбко успћваетЂ. Окрестивг ее градск1и попт, Ст> Островерхаремт. в^нчаетт..
Цвћтнда пошла вб монашки, Без'б отради догараетг.
Л. М. ЛњсковецЂ.
A кг ce6t. везет-б вг CBoii замоет.. Вт> Оистроверхарн влмоившисб, Согласиласа турчанка. БросигБ в1;ру Махомета И оставитг врави предковт.; II в*б капсл.тћ у налон Обручилг ихђ вскор-6 патерЂ.
Розамунда шрЂ оставивт, Увелпчила co6ow Хорг Лкбланских монасхирокт..
Еј visoko, visoko
Еј visoko, visoko Mladjan ču se vinut, Da ču sunce prežarko Sa tog neba skinut!
Zadar.
Tad ču skovat mačeve Od suneanih traka, Da mi bedra okite Hrvatskih junaka !
Bit če čvrsti mačevi Puni plamna žara, Za sinove slobode, Knd češ ljepša dara V

Srnuti če sokoli Na dušmanluk kleti Za domaju premilu, Za slobodu mrieti!
Još če traka sunčanih Ostati za cielo, Da okrunim slobodnoj Majci sveto čelo !
Hikard Katalinič-Jeretov.
Istarski kmeti o Kraljeviču Marku.*)
Razgovor medju Jurinom i Franinom u srednjoj Istri.
(Iz „Naše Sloge".)
Fr. Sada — kako, kada je rim ari več tristo let ? Jur. Ki ti je to zabil15) va glavu ? Ni Marko umarl ne,
Fr. Znaš ti, Jure, ki1) je to Kraljevič Marko ? Jur. Ča2) to ti ne bi znal, tr3) to ti je bil naš čovik! Fr. Je, je, naš čovlk - ma') kakov čovlk! Ташо negder blizu Pula5) čul sam povedat,6) da je ta naš čovfk bil vredan ,speštat'') po miljar8) turki") va10) јепбј minute.") . . .
Jur. Borme12) bi jih ,speštal' šior Marko i sadi, da je potreba.
*) Vidi 21. broj 1892. „Slov. Sveta".
') i 2) ki i ča — najstariji oblici upitnoga z.iimena (pro-nomen interrogativum) — кт> i 4i> — od kojih su postali starosla-renski oblici kito i чмо (кђ+то — prpd. ttc 6bxo: i xi тобто te chi questo i cosa questo). — ') tr - ta, - "saj (saj sem rekla, saj sem rekla, da je čisto brez srca, da za njega nič ne mara. da za norca ga ima. Krilan). -- 4) m a — ali. — 5) Pul, gen. Pula (Pola, grad u Istri'. — 6) Povedat (pripoviedati), imperf. glagol; oblik perf. glagola jest povedat. — ') speštat (tal.), splesati, sinr-
Fr. Jur. Fr.
viti. —
nego samo zaspal, ač") je bil trudan Dunke'5) če se zbudit ? . . Psst ... da te ne bi ki čul . . . Valja16) bi se prestrašil . . .
Dr. K. L. Tr.
e) miljar (od mille) = tisuča, hiljada (od -/jX:oi). — 9) turki (turki), gen. pl. od Turak (po гостб, гостн, gen. pl. гостии). — ,0) va, v (u); p-a-s, mjesto ps — va, mjesto v, jer se tako dade lakše i liepše izgovarati. — n) minute (il minuto, die Minute) -prepozicional (casus praepositionalis), kakono u staroslavenskom (pw6i)- — 12) borme, bog me (bogm.e, borne). - 13) zabil, od gl. zabit (za-bit), dočim zabil od glagola zabit = pozabit (zaboraviti).
—	") ač = jer, prispodb. ') i 2). — ») Dunke (tal.) = dunque.
—	'") Valja = valja da = najbrže (wahrscheinlich)
Dva su cvieta...
Dva su cvieta1) usred Bosne rasla, Zumbul-momče2), Karanfil-djevojče.3) Kad su oni veliki narasli, Onda im se uzeti ne dadu — Otac, majka i brača prokletan)
Dani u nedjelji. Koliko je u nedjelji dana, Svi su dani od5) srebra kovani, A subota od suvoga6) zlata: Subota če nedjeljir) donesti, A nedjelja diku sa salaša").
Biserje i alemovi.
Sibinianin Janko na lovu. Lov lovio9) Sibinjanin Janko, Lov lovio10) i Boga molio : Da mu Bog da lova vsakovrstna, Jednu zvierku"), lijepu djevojku. —
„Ne lov' lova oko moga dvora!12) Ako li te moja brača vide, Sitnim13) če te prahom posipati, Sitnim prahom i težkim olovom.14)"
Minuentur atrae
carmme curae.
Л & h o те и душо
Лако теби, душо,15) Ha постељп стати; Ал је менц тежко Под прозором стати :
Вјетрнћ цропухава, Снпегом заметава — Мене срце зебе. Што лисам код тебе.
') Vidi u zadnjem broju op. 1. — s) Vidi op. 1. — 3) Vidi op. 2. - 4) Komu je sudjena, jijegova budi! — „Ljubi me, Todo, Todice, Ljubi me dušo i srce, Što mora biti, biti če !" — Ne ljub', brate, nemile rtjevojke, A ja neču za nedraga poči". — „Volim s dragim po gori hoditi, Glog zobati, s lišča vodu piti, Studen kamen pod glavu metati — Neg' s nedragim po dvoru šetati, Šečer jesti, u svili spavati". — „Volim brati po planini cvieče, Neg' ljubiti, što mi srce neče"- — „Bože spari, tko za koga mari, A razpari, tko za kog' ne mari!". — 6) O d srebra (ne iz srebra) = aus Silber.
— s) Od suvoga zlata (v. op. 5) = od sulioga zlata. — ') Nedjelja = a) nedjelja (nedelja), b) čedan (tjedan, teden). - ») Sa-laš = Meierhof. - 9) Vidi u predzadnjem broju op. 20. — "') O toj figuri vidi u zadnjem broju sub „Mladost Kraljeviča Marka" op. 5. - "j Zvierka — zvier ženka. — 1г) Tako progovara junaku lijepa djevojka ona zvierka. - 13) Sitan = droban (sitan novac Scheidemunze). — ,e) Prispodobi u predzadnjem broju op. 11. — ls) Latinicom tiskana u predzadnjem broju.
Priredio Dr. Trnoplesar.

Zlatna slo v a.
Lahko dobljeno Kmalu spravljeno.1)
Kaj kavsJca.
Gdje je sreča, tu je i nesreča, Gdje nesreča, tu i sreče ima.2) __Sto-kavska.
Brek3) na mesec laje, Mesec nič ne haje.
Ča-kavska.
Ni desno, lievo da se nisi mak6,J) Več ravno podji, dok te nosi, svietom !
Šenoa.
Svjetlom k slobodi!
Po njem5) tebe sviet poznaje živa, Na njem ti se budučnost osniva.
Preradovic.
Dež za solncem mora priti, Za veseljem žalost priti.6)
Slomšek.
m, j	fl?šlo. tako prošlo. - 2) Vidi u zadnjem broju sub boldt veli : „Die wahre Heimat ist eigentlich die Sprache"
„Mladost Kraljeviča Marka" op. 4. - 3) Brek, pas, pes — 4) Iz 6) Post nubila Phoebus
pjesme „Budi svoj !". - 5) Po njem, t. j. po jeziku; W. v. Hum-	Priredio Dr. Trnoplesar.
Tri pri
Napisal L. N. Tolste
Зерно сг куриное аицо.*)
Нашли разЂ реблта вв овраг^ штучку сђ куриное лицо, ci. дорожкои по середнн4 и похоже на зерно. Уви-дал'в у реблтЂ штучку про4зжЈи, куиилг за плтакт. (pet kopejek), повезг вв городг, продалг царго за р^дкоств.
Позвалг царв мудрецовг, велк/тв тгв узнатв, что за штука такал, анцо или зерно? Думалн, думали му-дрецц, — не могли отвкга датв...
Лежала ота штука на окнк; влет^ла курнца стала клеватв, — цроклевала диру; вск и увидали, что зерно. Нришли мудреци, сказали царго : Штука зто—зерно ржаное.
Удивнлсл царв ; вел^лг мудрецамг узнатв, гд£ и когда зто зерно рожалосв ? Думалн, думали мудрецн, ис-калн вт> книгахх—ничего не нашли. Прншли кт> царго, говорлгв: — Не можемг датв отвгкта. Вђ квигахг нашихт. ннчего про ато не наиисано; надо у мужико†спроситв, не слнхалЂ ли кто отђ стариковг, когда и гд-ћ такое зерно сћали ¥
Послалв царв, вел^лг кг себ'1; стараго старика му-жика прнвестп.
Разиекали старпка стараго, иривелп кг царго. При-шелЂ старнкв зеленвш, беззубвш, насилу воше.гв на двухг костиллхг.
ПоказалЂ ему царв зерно; да не виднтђ уже ста-рикг, кое - какг иоловину разгллд&тв, иоловпну руками ошуиалг. Сталт, его царв спрашиватв: — Не знаешв лп, д^душка, гдк такое зерно раживалосв ? Саагв на своеигв нол^ не еЈшалв - лп хл^ба такого ? Илп на своемв в4ку не покуцивалЂ лц гд-fe такого зерна?
Глухг бвглг старикЂ, насилу - насилу разслншал-в, насилу-насплу понллђ. Сталгв отвкгв держатв:
—	ЕГктг, — говоритг, — на своем-в полк хл^ба такого с4ватв не сквалх, жинатв не жиналв, п покупатв не покупнвалЂ. Когда нокупадп хл^бг, все такое же зерно мелкое бнло. — A надо — говоритт, — у моего батгошки спроситв — можетг онт, слнхалв, гдгћ такое зерно рожалосв.
ПослалЂ дарв за отцомг старика, вел£л'в кт. ee6t привести.
Нашли и отда старикова : приЕели кв царго. При-шелЂ старикг старвш на одномђ костбгл4. Сталг ему царг зерно показнватв. Старикг еце видитг глазаш. Хорошо разгллд'ћлгв. Сталг царв его спрашиватв:
—	Не знаешв ли, старичекх, гд^ такое зерно ра-живалосв? Самт, на своемт. цол4 не сћвалв лн хл^ба та-кого ? Или на своемв вг1;ку не покуиивалг лн гд^ такого зерна ?
Хотв u кр-кповект. на ухо бвпгв старнкв, a раз-слушалг лучше сшна.
ovedke.
i/ prevedel S. J. K—j.
Zrno kakor kurjo jajce.
Nekoč našli so otroci na klancu nekaj kakor kurje jajce z liso posredi in podobno zrnu. Videl je to pri otrocih popotnik, kupil je za groš, nesel je v mesto, prodal je carju za redkost.
Pozval je car modrijanov, velel jim preiskati, kaj je to, jajce ali zrno ? Mislili in mislili so modrijani, — odgovoriti niso mogli...
Ležalo je to na oknu; priletela je kokoš, začela klje-vati, — izkljevala luknjo; vsi so razvideli, da je zrno. Prišli so modrijani in dejali carju: To je rženo zrno.
Car se je začudil; ukazal je modrijanom zvedeti, kje in kedaj se je rodilo to zrno. Mislili in mislili so modrijani, iskali v knjigah, — a ničesar niso našli. Prišli so k carju in mu rekli: Ne moremo odgovoriti. V naših knjigah ni ničesar o tem napisano; treba je vprašati kmete, ni li od starcev kdo slišal, kedaj in kje so sejali tako zrno ?
Poslal je car posle, ukazal privesti k sebi jako starega kmeta.
Poiskali so starčeka, privedli ga k carju. Prišel je bledi, brezzobi starček in s težavo je vstopil na dveh berglah.
Car pokazal mu je zrno; a starček ne vidi več, nekako na pol je je razgledal, na pol pa z rokami otipal. Začel ga je car izpraševati: Ali ne veš, očka, kje se je rodilo tako zrno ? Nisi li sejal takega žita sam na svojem polju ? Nisi li v svojih letih kje kupoval takega zrna ?
Gluh bil je starček, jedva-jedva je slišal, jedva-jedva razumel. Začel je odgovarjati:
—	Ne — pravi — na svojem polju nisem sejal takega žita, nisem ga žel, nisem ga kupoval. Ko smo kupovali žito, bilo je vedno tako majhno zrno, A treba je — pravi — vprašati mojega očeta, morda je on slišal, kje se je rodilo tako zrno.
Poslal je car po starčekovega očeta, velel ga privesti k sebi.
Našli so tudi starčekovega očeta in privedli so ga k carju. Prišel je starček na jedni bergli. Začel mu je car po-kazovati zrno. Starček je še videl in dobro pregledal. Jel ga je car izpraševati:
—	Ali ne veš, starček, kje se je rodilo tako zrno ? Nisi li sejal takega žita sam na svojem polju? Nisi li v svojih letih kje kupoval takega zrna?
Dasi je bil starček nekoliko gluh, slišal je vendar boljše nego sin.
*) Pri tej pripovedki se kažeta izvirnik in slovenski prevod tako podobna, da ni treba tolmačiti besed. Op. ur.
—	Шхб — говорптт. — на своемг шмгћ такого зерпа сћватв не сћвалт. и жинатв не жиналг. A иокупатв не нокуднвалг, потому что на моемт. в4ку денеи, еце и вђ завод1; не било. Bei сволмт, хл-ћбомт, кормнлнсв, a по нужд1; — другт. ст. дружкон дЗшмпсв. Не знаго л, гд£ такое зерно родплосв. Хотб и круин^е тедерешннго и умолотн^е наше зенно бнло, a такого видатв не впдалг. СлнхалЂ л отђ батгошкп, — вт, его врема хл1;бт> лучше протпвт. нашего раживалсл — и умолотнМ, н крупнЗш бнлх. Его спроснтв надо.
Послалг царв за огцогб старпковижх. Нашли u дг£да; привели кг царго. Вошелх кт» дарго сгарикг безг коетн-лен, вошелгБ легко, и глаза св4тлне и говоритт, внатио. Показалт, царв зерно д'1;ду. Погллд^лђ д4дт>, иовергклЂ.
—	Давно, — говоритх, — не внд4лт. л стариннаго хл'£бушка! — Откусилг д'1јд-б зерна, пожевалг круппнку.
—	Оно самое, — говорита.
—	Скажп же мн$, д^душка, гдгћ и когда такое зерио ражпвалоо. ? На своемв иол4 сквалв лп тн такои хл1;бт> ? Плп на твоеигв вг1;ку гд£ у лк>деп не покупнвалг ли ?
И сказалЂ старикг : Хл1ј6'в такои иа моемг в^ку вездЉ ражпвалсл. Втшга> хлЗзбомг, говоритг, л в'1жб свол коршлсл и лмден кормилг. Вто зерно и сћллЂ, зто и лолотллг.
II сдросилг царв: Скажп же Miri, д1;душка, покупалЂ-лн ти гд!ј такое зерло, илп саж% иа своеагв iio.rk аћлдг ?
УсмЗзхнулсл старикг. — В% мое времл, говорптг, и вздунатв нитко не могђ такого гр1;ха, чтобн хлМб продаватв, локупатб. A лро денвги н ле зналп —- х,г1;ба у всЈзхђ своего ввол» бнло.
II спросилЂ царв: Такт> скажи же мн4, д'1;душка, гдг£ тн такои хл^бг абалг, ii гд'1ј гвое ноле бнло ?
II сказалг д^дђ : — Мое ноле бнло — землл Бо-жбл. Гд^ вспахалг — тааг it коле. Землл волвнал бнла, своеи землк) не звали. Своимг толбко трудн свол назнвали.
—	Скажп же — говоригв царв, — лд1; еце два д-ћла: одно дЗшо—отчего прежде такое зерно рожалосв, a нннче не родптсл ? A другое дг1;ло—отчего твоп внукЂ шелт> на двух-в костнллхђ, сбшђ твои прншелЂ на одномг костгјл'];, a тн, вотг, пришелг и вовсе легко, глаза у тебл свтћтлне, и зубн кр^шае и р4чв лснал, н прпв£т-пал? Отчего, скажи, д^душка, зти два д!;ла сталисл?
И сказалг старикг: — Оттого оба д4ла сталисл, что пересталн лгодн свонки трудаии житв, — начали на чуаае зарптвсл. Встарину не такгв жили, встар&иу жили но-Божби: своимђ владалн - чужимг не корнствовалисв.
— Ne — pravi — na svojem polju takega žita nisem sejal, nisem ga žel. A tudi kupoval ga nisem, ker v mojem času še v tovarnah ni bilo denarja. Vsi smo se živili s svojim žitom, po potrebi smo pa drug drugemu posojevali. Ne vem, kje se je rodilo tako zrno. Dasi je bilo naše zrno veče in žito bogatejše nego sedanje, a takega nisem še videl. Slišal sem od očeta, da je rodilo v njegovih časih žito boljše nego naše, bilo je bogatejše in veče. Njega treba je vprašati.
Poslal je car po starčekovega očeta. Našli so tudi deda in privedli ga k carju. Prišel je k carju starček brez bergelj, prišel je lehko, oči so se mu svetile, govoril je jasno. Pokazal je car zrno dedu. Ta je je pogledal in obrnil.
—	Davno — pravi — nisem videl starega žitica ! Ugriznil je ded zrno in pa žvečil.
—	To je isto — pravi.
—	Povej mi dedec, kje in kedaj seje rodilo tako zrno? Ali si sejal tako žito na svojem polju ? Ali si je morda v svojih letih kje pri ljudeh kupoval?
In rekel je starček: Tako žito se je v mojih časih vedno rodilo. S tem žitom, pravi, sem vedno živil sebe in družino. To zrnje sem sejal, to sem žel, to mlatil.
—	In vprašal je car: Povej mi, dedec, si li kje kupoval tako žito, ali si je sam sejal na svojem polju ?
Starček se je nasmehnil. — V mojih časih, pravi, nikdor ni mogel izmisliti si kakega greha, da bi žito prodajal, kupoval. Denarja nismo poznali — žita so pa imeli vsi dovolj.
In vprašal je car: Такб, pa povej mi, dedec, kje si sejal tako žito, in kje je bilo tvoje polje ?
In rekel je ded: Moje polje bilo je — zemlja Božja. Kjer sem oral — tam je bilo polje. Zemlja bila je svobodna, nje nismo smatrali svojoj. Svojim smatrali smo samo svoj trud.
Povoj mi še dvoje — pravi car: prvič, zakaj se je prej rodilo tako žito, a sedaj ne več? Drugič, zakaj hodi tvoj vnuk z dvema berglama, tvoj sin z jedno, a ti, glej, prihajaš povsem lehko: oči se ti svetijo, zobe imaš trdne, govorjenje jasno in prijetno. Povej, dedec, zakaj je to dvoje?
In dejal je starček : To dvoje postalo je zato, ker ljudje so ponehali živeti s svojim trudom — začeli po tujem hrepeneti. Časih nismo živeli tak6, časih živeli smo pobožno: svoje smo posedovali — tujega se ne posluževali.
Pesem panonskega Slovenca.
Iz stare slovenščine prevedel C.
Uhajamo vam iz verig, Nam žive nade se budč, Nam dragi naš pomore Bog,	Saj milostno nam dal je v dar
Srdite se pa vi. Vam žolč se pa cedi. Vi le se rogajte !	Hrabre, krepke, rokš.
Ni strah nas vaših več intrig, Dajemo bratje si roke, On hudih reši nas nadlog,	On nas ne zapusti nikdar,
Hudobnih vas ljudi. Hud6 vas to boli. Vi le popokajte!	Sin6ve si zveste.
„O Gospodi, pomiluj ny!" *)
Molitev naša je. Njo sveta cerkev nas uči, Ona nam spas daj6.
Ona povzdigne nam srca,
In boj za vero, dom Nam sladek mir, svobodo da, Obup sovražnikom.
„O Gospodi, pomiluj ny!"
Molitev naša je : Oprost so vragu nas uči Že evangelije.
Ljubezen, bratstvo sta nam cilj,
Naj bosta tudi vam ! Sloven trpel je, se boril, Da rob ne bode s&m.
Če pa vam lakomnost sopet
Potisne meč v roke, Vas sprejme hrabri naš pogled, In čvrste mišice.
Svoboden, miren pa Sloven,
Sovragu oprosti, (Je rob ne joka se noben, Pravica se širi.
Tedžj pa nam pomore Bog,
A vi se rogate! On reši vseh nas teli nadlog, Vi pa zastokate.
*) O Gospod, pomiluj nas !
t Josip Marn.
Umirovljeni c. kr. girnn. profesor, častni kanonik, konzistorijalni sovetnik, vitez Frane-Josipovega reda, prvosednik „Matice Slovenske" v Ljubljani, Josip Marn, umrl je dne 27. januvarja t. 1. v 61. letu svoje dobe.
Književnost slovenska je izgubila jednega svojih najzvestejših in najvestnejših pisateljev. Na Ljubljanskej gimnaziji bil je prezaslužen Metelkov naslednik za slovenščino iu veronauk, koja predmeta je poučeval polnih 35 let. V slovenskej književnosti pak je nadaljeval in spopolnjeval „Šafafik's gesch. d. sudsl. Literatur. Prag 1864 I.", katera sega samo do leta 1830.
Marn je znova obdeloval vse ogromno gradivo po pristnih virih, ter podajal v svojem Jezičniku temeljno kamenje v zgradbo slovenske književne zgodovine, in prav zato so Jezičniki toli važni, da jih ne more pogrešati noben knjižni zgodovinar. — V zadnjem XXX.letniku 1892. 1. popisal je sam svoje žitje, kar mi tu do-slovno ponatisnemo:
„Josip Marn, rojen 13. marca 1832 v Štangi nad Litijo, srednje šole dovršil 1. 1851, bogoslovje 1. 1855, kaplan v Horjulu do oktobra 1857, odslej učitelj za veronauk in slovenščino na c. kr. gimnaziji v Ljubljani, profesor, umirovljen 1. 1892, častni kanonik, vitez Frau-Josipovega reda.
Kar tukaj o svojem književnem delovanju povšm, povedano bodi zlasti zaradi Jezičnika, nekdanjim vrstnikom v spomin, prihodnjim pisateljem slovstvene zgodovine pa v razumno porabo.
Za občinstvo sem jel slovenski pisati 1. 1849, kadar sem v Alojznici dr. J, Pogačarju pri vredovanju „Cerkvenega Časopisa ali Zg. Danice" pomagal popravljati najprej natiskovanje, potem pa prestavljal kake stvari za list, n. pr. 1. 1849 : Keršanski pogled sedanji ga časa poleg dr. Schlora. Zvonovi. Oče v sredi svojih sinov in vnukov itd.; 1. 1850 : Družba sv. Detinstva; 1. 1853 : Dr. A. Schlor. Kratek popis njegoviga življenja in djanja ; 1. 1854: Mirske iskrice; 1. 1856: Bog nikomur dolžen ne ostane itd.; 1. 1857: Povej ti meni resnico (Salezij-Peza)! itd.
Vesel slovenskega lista za našo mladino pisal sem v „Vedeža" 1. 1849^ in 1850 nektere podučne in kratkočasile reči, na pr. Življenje — leto. Vojak zares junak itd. — L. 1851 sem vredoval Daničico, tednik mladosti Alojzjevišča v poduk in kratek čas, in pomagali so mi na pr. J. Rogač, J. Žvegelj, J. Stritar, V. Lah itd. — V „Slovensko Bčelo" 1. 1852 zašel je spisek: Hrast in lipa (Milko). — „Slovenski Romar" 1. 1858 ima dva sestavka: V krčmi. Pod lipo. — Sveto pismo stare
in nove zaveze z razlaganjem — po povelji kneza Antona Alojzja 1. 1856 — 1859 — kaže v „Predgovoru" str. XIV, da je med sodelovalci bil tudi Jožef Marn, kaplan v Horjulu, kteri je po tedanjem navodu poslovenil in vravnal: I. Ezdrove bukve str. 459—481. Ju-ditine str. 539-566. Esterine 568—595.
Po opravljeni preskušnji iz veronauka v Ljubljani in iz slovenščine na Dunaju sem v Program d. Lai-bach. OG. 1. 1860 spisal razpravo: Slovanskega cerkvenega jezika pravo ime, pervotna domovina in razmere proti sedanjim slovanskim jezikom — prvi slovenski spis v dotičnem javnem glasilu. Program Laibach. OG. 1. 1861: Slovnice slovenskega jezika (str. 13—26). — L. 1864 pa sem na znanje dal: „Vzajemnost slovenskega z drugimi sorodnimi jeziki". Spisal nemški prof. Petruzzi, po svoje predelal slovenski prof. Metelko.
Od 1. 1862 do 1873 dopisoval sem v „Danico" ; n. pr. 1. 1862 : „Nektere misli o sedanji gimnazijski osnovi" (št. 24—27). — L. 1863 dopisi z Velehrada, iz Olomuca, Prage itd. — L. 1864: O stvarjenji. — L. 1865 : O pesmih A. Umeka Okiškega, pa v Slov. Berilu za VIII. gimn. razred. — L. 1866 : Jok v čitavnici. O Matici, šoli itd. O Poklukarju Jožefu in njegmem slovstvenem delovanju. Vredoval sem Danico od 1. 8 do 16., dokler je Jeran hodil po Sv. Deželi. Priobčil ondi be-sesdo, ktero sem govoril bogoslov svojim verstnikom 1. 1853 o slovenščini itd. — L. 1868: Blagovestnik starega zaveta 1. 5—40 itd. — L. 1869 : Iskrice siovenske I—V. O Janežiču. O šolstvu, šolski maši itd. — Leta 1870: Srednje šole I—IV. Cerkev pa šola. S Slem-škega. Z Ajdovskega gradca itd. — L. 1871—1873: Zmaga sv. Križa t. j. Vitazstvo svateho križa, spisal Jan. Мипкау. V Skalici 1869. (Dan. 1873 str. 322). V kat. Besedi govoril o sv. Cirilu in Metodu nasproti Narodu (cf. Dan. 324). — L. 1874: O časnikarstvu zlasti liberalnem (cf. Nar. št. 43. Dan. str. 70. 108) itd.
Kratka staroslovenska slovnica. Spisal J. Marn. Doklada Glasniku in posebej tiskana v Celovcu 1863. 8. 60. — Zlati Vek. 1863. 8. 263. Sprožil, vredil, spisal v njem: Predgovor. Dve vojski (Družba sv. Cirila in Metoda pa sv. Mohorja). Sveto pismo in slovstvo slovensko. Nestor. — Baraga, svetla zvezda na slovstvenem nebu kranjsko-slovenskem in očipve-indijanskem —• v knjigi Vončinovi družbe sv. Mohorja 1. 1869, in tudi posebej (Dan. 186-178).
V „Slovencu" sem sodeloval prva leta (Istinič — Resnicki) na pr. 1. 1873: Roža Sandor pa sedanje ječe. — L. 1874: Da se resnica prav spozna, čuti je treba
oba zvona (Makušev — Jurčič vsled govora o liberalnem časnikarstvu 1. 27.) Pismena vprašanja o zrelostnih skušnjah iz slovenščine. Tresk med katehete ljubljanske gimnazije. Hezilo (Prof. Heinrick) pa Istinič (profesor Marn) str. 107 do 113. Sedanjim črtomirovcem pa Valj-hunovcem itd. — L. 1875 : Svobodna učitev. Dajte nam četrtek nazaj! Naučni slovnik. Dežman, oj! Erinije. Peter Petruzzi. Časopisje slovensko itd. — L. 1876: Vzajemna slovnica slovenska. Moj jarem je grenak, breme ni lahko. L ecole sera chretienne ou ne sera pas. Slomšek v značajnosti Slovencem vzor. Kat. Časopisje — dejanje apostoljsko. Nič trdno, stanovitno ne stoji, — In vse razpada, koder vere ni. Vladika Ravnikar in naše slovstvo. Slovan gre na dan. Potentes potenter tormenta patientur. Znanje in djanje itd. itd. — Leta 1877 : Cvet časnikovski. Katoličan gre na dan itd. — 1878: K. Melcer. Pij IX. A. Jerala. Slov. Matica pa dr. J. Bleiweis. — Leta 1879 : Sv. Ciril in Metod. O šolstvu. — L. 1880 : Nektere iskrene misli in želje o Slovencu (A—G). Jernej Kopitar— L. 1881: Biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos. Ezav in Jakob. — L. 1882: Slovan gre na dan. — L. 1883 : S. Žepid J. Šolar. J. Macun. — Leta. 1884: J. K. Pogačar. J. Vesel Koseski. Nejedli. — L. 1885: Z Velehrada. — L. 1886 : V. Lah. B. Raič. Stritar — Daničica itd. — L. 1887: Fr. Levstik. — L. 1889: D. Dežman. M. Ci-gale itd. itd.
Matici Slovenski 1. 1863 zapisnikar, potem ključar, od 1. 1865 odbornik, od 1. 1887 predsednik — Kopitarjeva Spomenica. Uredil Josip Marn. 1880. 8. 188. Spisal Predgovor; J. Kopitar pa dr. J. Zupan , Kopitar pa Pypin in Kolar. Po časopisih sestavil: Slavnost Kopitarjeva v nedeljo dne 22. avgusta 1880 v Ropnjah.
V Katoliški družbi govoril večkrat, kar kaže Danica. Posebej sem priobčil v Glasih XV 1. 1880 : Velik zdravnik je prišel z nebes, ker velik bolnik je ležal na zemlji (Luk. 10, 23—37).
Jezičnih Da bi podpiral dobrega Praprotnika pri vredovanju „Uč. Tovarša", jel sem v njem spisovati leta 1863 „Pomenke o slovenskem pisanji", ter si izprosil naposled za nagrado nekoliko prostih odtiskov, kterim sem dal naslov „Jezičnik". Jezikala sta namreč v po-menkih „poredni Učenec in neporedni Tovarš" o jeziku slovenskem, o raznih oblikah v pisanju, ki so takrat se jako hitro spreminjale itd., za poduk in kratek čas. V prvih letnikih I—V t. j.: 1863—1867 se je v vsakem nabralo petdeset razgovorov. L. 1864 sem spisal v omenjenem listu tudi: „Ni planine brez doline", ter priobčil razpravo: „Malikoslovje slovansko", največ po Hanušu sestavil Metelko. — V III. letniku 1865 vrši se razgovor vže o občnih in posebnih imenih naroda slovanskega; v IV. ozira se tudi na knjigo „Die sloveuische Sprache nach ihren Redetheilen" von Levstik; v. V. pa sega razprava celo v jezikoslovje in slovstveno zgodovino slovansko (cf. Jezičn. XXVI). — V, VI—III. 1. 1868
do 1870 se razgovarjata „Stari in mladi Slovenec" o slovenskem pisanju glede na sorodstvo med staro in novo slovenščino največ po dr. Miklošičevi knjigi „Le-xicon palaeoslovenico-graeco-latinum".
L. IX—XI. t. j. 1871—73 : Metelko v slovenskem slovstvu — in njegova doba, zlasti izvirno „Abecedna vojska" itd. — V XII. 1. 1874 opisan je Peter Hitzin-ger (Znojemski, Podlipski). V XIII. 1. 1875: Jan Ne-pomuk Nečasek pa Anton Umek Okiški. — V XIV. 1. 1876: Otec Marko Pohlin pa Valentin Vodnik. — V XV. 1. 1877 : Krajnska Čbelica in Čbeličarji. Dr. Jakob Zupan. Vladika Matej Ravnikar. Dr. J. Zupan in dr. Fr. Prešern. — V XVI. 1. 1878 : M. Ravnikar Poženčan. M. Vertovec. M. Verne, posvečen Dr. J. Bieivveisu o 70. godu njegovem.^— V XVII. 1. 1879: J. Kobe So-devski. J. Vari. A Žakelj Ledinski. A Oliban. A. Likar. Fr. Jeriša. Dr. L. Vončina. — V XVIII. 1. 1880 : J. Kopitar. M. Čop. Dr. Fr. Prešern. — V XIX. 1. 1881 : J. Žemlja. B. Tomšič. Fr. Malavašič. Dr. S. Klančnik. Dr. J. Bogač. J. Bonač. M. Lotrič. L. Engelman No-žarjev. Fr. Svetličič. — V XX. 1. 1882 : Novice pa Dr. Janez Bleiweis (s sliko), posv. Dr. Fr. Vitezu Miklošiču o 70. godu, — V XXI 1. 1883: Knjiga Slovenska v dobah XVI. XVII. veka. Zimske proste urice t. j. : Predgovor poslovenjen iz Adama Bohoriča slovnice „Arcticae Hornlae" 1. 1584. — V XXII. 1. 1884 : Knjiga Slovenska v XVIII. veku. V pojasnilo bodi povedano, da sem nasproti kritiki v „Narodu", „Zvonu" in „Slovanu" o Jezičniku sestavke v „Slovencu" : „Kdo je mojster in kdo — skaza (1884. XII. 35). Slovenčev podlistkar prilogarju Narodovemu (XII. 63). Možic od (XII. 79). Par neprijetnih trenotkov (1885. XIII. 105). Faust ali Faustlein ? (1886. XIV. 79)" spisal sam samcat t. j. brez druga. Podpisaval sem se „Jezičnikov zvest čitatelj" ob scandalum pusillorum i. e. discipulorum. — Posebne pomembe je 1. XXVI. 1888 t. j. Staroslovenski Jezičnik. Knjiga Slovenska v dobi od IX. do XVI. veka, po kateri je znanstvena podlaga dana Knjigi Novoslo-venski. — V XXVII. 1. 1889 : Svitoslav i Danica t. j. Msg. Zuka Jeran s sliko. — Letniki XXIII—XXV t, j. 1885—1887, pa XXVIII—XXXI. 1890—1892 opisujejo (A—F) Knjigo Novoslovensko v XIX. veku. — Žal mi je, da moram skleniti!"
„Žal mi je, da moram skleniti".
S temi besedami je najboljše označen idealno vzvišeni značaj blagega pokojnika.
Kakor'kot kritik, pisatelj, učitelj in svečenik bil je pokojnik tudi v socijalnem žitju blag in dobrosrčen, plemenitega mišljenja in radodarnih rok, in veren sin majke slave, zato mu kliče ves narod ob preranem grobu s pesnikom :
„Taka gl&va korenine Je slovenski oratar".
Vječnaja pamjat!	-r—
Nekoliko mislij o češki narodopisni razstavi.
(Po „Obz." F. Š.)
„Fin de siecle"! — to geslo se je pred nedavnim danje, da nihče več ne mara zanje. Toda k iskrenemu časom vk. reninilo v slovstvu, polastila se ga je žurna- Čehu, menim, govori ta-Je vsakdanja fraza dovolj močno listika, postalo je navadna fraza in sedaj je tako vsak- in ne ostaja nanj brez vpliva. Konec stoletja —je uže
ali še le bode, odkar je češki narod začel z nova živeti, prav za prav zavedati se, da živi. Narod je živel v slamnatih hišicah; v njegovih hišah je tlela iskra življenja, sicer bi je ne bilo niti največe navdušenje in delo spremenilo v tako močen zubelj. Kaj je vse češkemu narodu prineslo stoletje, katero je uže na izmaku! Vse rodovitno delovanje češko se da izraziti z geslom : „Bodimo svoji!" Da. biti svojimi, to je ovo pomembno „in hoc signo vinces", katero naj bi si zapisal vsak slovanski narod na svojo zastavo, da bi mu bilo zvezda vodnica v prihodnje pri vseh njegovih podjetjih. Čehi so se tega gesla strogo držali in sedaj se veselijo vspehov. Po tem načelu sta se ravnala Dobro vsky in Jungman in vrnila sta svojemu narodu jezik; za to idejo je deloval Palack^ (gl. njegovo geslo: „Svoji k svojim in vselej po pravici") in uvedel je Čehe v slavno pro-šlost, Šafafik jih je opozoril na sorodnost z drugimi Slovani; Nšmcova, Erben, Tyl, Čech in dr. so stvarili slovstvo. In koliko ste pripomogli leti 1863. in 1885. k temu, da se je češki narod vrnil k sebi, da je bil v resnici sam svoj!
Mnoge spremembe so se zgodile v notranjem življenju in razvoju češkega naroda, spremembe pomena velikega, nekatere jako koristne in uže dolgo željno pričakovane, druge pa zopet, katere imajo različne senčne strani. Ustanovilo se je mnogo srednjih šol in zavodov za učitelje in učiteljice z učnim češkim jezikom, in če je še kje kakošen nedostatek, pomaga po svojih močeh „Ustfednf matice školsk&", po kateri je češki narod v pravem pomenu svoj. Čehi imajo svoje vseučilišče in svojo akademijo. Važna podjetja slovstvena vspešno napredujejo. (Kako marljivo le deluje n. pr. založništvo g. Otta v Pragi!) Češka umetnost priborila si je priznanje in spoštovanje vseh omikanih narodov ; saj so imena: Brožfk, Čermak, Dvorak, Smetana, Ondriček pomena evropskega, da celo i svetovnega. Zraven tega pa so se roko v roki z velikimi vspehi pojavile tudi mnoge senčne strani novega narodnega življenja. Na tlako se je pozabilo — nastala so druga dela, volitve v deželni zbor in v državni zbor; češkega kmeta je v svoj jarem vpregla „politika" s celo množico raznih časnikov. Na mesto čepov in srpov, kateri so v prejšnjih časih preživili vsaj 20 ljudij po letu, uvedli so se razni stroji, koji vse gospodarsko delo opravijo v jednem tednu, tako da revni ljudje nimajo dela. Ali na mesto dela imajo revni ljudje sladkornice (cukrarnice), da bi si osladili črno skorjico kruha, in žganjarne, koje jim z raznimi likčrji preganjajo skrbi iz glave. Na mesto po-vestij in pravljic starčekov in babic imajo Čehi politične in socijalistične spore; one povesti so se pripovedovale mirno pri zakuijeni peči v dolgih zimskih večerih, ti-le se razlagajo in rešijo pri polnili kozarcih v soparnih ali deževnih poletnih dnevih. Narodne pesni so izpodrinili razni „narodni himni" a la kanonir Jabiuek. In pri
vsem tem imajo biti Čehi svoji ? Mnogo je v češkem notranjem razvoju, res prav mnogo, kar Čehe dela svoje, kakor tetoviranje povečuje lepoto Jndijanovo ! —
Ne da se tajiti, da se na Češkem deluje mnogo, in vendar pri vsem delu čakajo razrešenja vprašanja, katera so takorekoč uslovje ali pogoj narodnemu življenju češkemu. Imamo sicer neko češko historično pravo, ali če tudi se govori zmerom o njem, vendar bodo Čehi čakali še dolgo, predno z njega pomete kdo vsaj prah. Tudi od daleč doni Čehom na uho odmev nekega vprašanja slovanskega, toda škoda, da je to le odmev! Sicer ako bi se Čehi v resnici in odkritosrčno poprijeli tega vprašanja, uže davno bi bilo to-le jedino vprašanje z vsem češkim bitjem tako otreslo, da vse delovanje bi bilo prišlo v naravni tir, uže davno bi se bili streznili in — ozdravel1!. Saj oni dve za Čehe vekomaj pomembni leti 1863. in 1885, samo ti dve leti koliko spremembe bi bili provzročili pri narodu manj lahkomiselnem in boječem, nego je češki, n. pr. pri Madjarih! Ako bi ti imeli toliko in takih sorodnih narodov okolo sebe! Oj, to bi še le svet videl in spoznal, koliko premorejo! Ali Čehi?--
V stoletju XIX se je uvrstil narod češki vnovič med narode kulturne, in ta činjenica seveda ni ostala brez vpliva na razvoj narodne individuvalitete. Moderne ideje so se vrivale na Češko, in Čehi so hvaležno sprejemali vse, naj je bilo to uže narodnemu razvoju na kvar ali lia korist. Vcepili so na narodno drevo divje rože poleg dragocenih rož, malovredne sadike poleg pitomih (žlahtnih) in vrhu tega so vsejali v svoj vrt mnogokaj, kar ga ne more krasiti. In vse to raste v veliko veselje Čehov. A vendar se je našlo nekoliko delavnih, tihih, skromnih, na videz neznatnih delavcev, ki učijo v resnici češki narod biti svojim, kateri kot dobri vrtnarji ne jemljejo vsake sadike iz tujine, četudi se iz tujine ponuja in vsiljuje kot najboljša, ampak marljivo in skrbno opazujejo, kar se da, vcepiti na drevo narodnega bitja, da bi to koristilo narodnemu razvoju. Ali Čehi jih doslej niso hoteli razumeti.
Ko je Sušil nabiral narodne češke pesni, sumničili so ga, imenovali ovaduha, in Bog ve kaj so mu še vse očitali. Ko je ranjki prof. Havelka ustanavljal „Museuni" („vlastenecke museum" v Olomucu), in so njegovi somišljeniki začeli nabirati narodno vezenje, zmerjali so jih cunjarje in smejali so se jim, da nabirajo razbite črepinje („namreč pepelnice"). Ko je ta rodoljubni „museum" izdal prvi zvezek narodnih ornamentov morav-skih, kjer so narisane „kraslice" (malana velikonočna jajca), in jih je nekdo pokazal jednemu izmed čeških mož, izrazil se je, da bi ga pustili s takšnimi rečmi pri miru.*) Še le, ko so „kraslice" na Nemškem prov-
*) Nam seje godilo mnogo hujše; ko smo mi v „Slov. Svetu" obširniše poročali o tem zvezku, očital nam je dr. Mahnič v svojem „Rimskem Kat.", da tudi s tem pripravljamo Slovence za
zročile pravo senzacijo, jeli so jih Čehi bolj opazovati in t', ki so se prej smejali takim rečem, so sedaj drugih mislij, in kateri so o njih govorili zaničljivo, sedaj se sramujejo. To je pač ona naša znana slovanska zavednost, da niti ne vemo, kaj imamo in ne upamo se s tem na javnost.
Res nekateri ljudje ne morejo razumeti, da bi nekaj specifično slovanskega bilo dobro in kaj vredno. Kedar se je češki glasbeni umetnik Dvorak vrnil iz tujine, ovenčan z lavorikami umetnika imena svetovnega,
pravoslavje! Se ve da ta „prvi Slovan" med Slovenci je takoj umel pomen tudi te vrste slovanske kulture! Op. ur.
še le tedaj so se Čehi ganili, videč, da je ta „muzi-kant" vendar kaj vreden. Kedar se je tujina z začudje-njem izrazila o umetniški ceni čeških narodnih pesnij, še le tedaj so bili Čehi preverjeni, da te pesnice so pravi biseri. Da tudi narodna noša ima veliko ceno, spoznalo se je še le sedaj, ko je skoro ni več. Konečno je ves češki narod pripoznal važnost onega dela, s katerim so se ukvarjali Kolar, Čelakovsky, Erben, Sušil, Kulda, Bartoš in dr., in dal jim sijajno in popolno zadoščenje za dosedanjo malomarnost s tem, da leta 1894. priredi n a r o d n o p i s n o razstavo.
(Konec pride).
Nekaj o „Matici Slovenski".
Znano mi je, da slavni odbor naše „Matice" ne vidi rad kritike v kakem časniku o delovanju Matičinem, no, to me ne moti, da ne bi povedal svojega mnenja, saj se tako godi pri vseh drugih narodih : javna beseda pospešuje napredek, in napredka želimo vsi rodoljubi na vseh panogah našega kulturnega življenja — torej tudi pri „Matici".
Zagledavši sedaj knjige „Matice Slovenske" zal. 1892, razveselil sem se nenavadno nad velikim formatom jedne knjige izmed vseh treh, češ: to je pa gotovo „Opis slovenske zemlje" l Čitam naslov in ne verujem skoro svojim očem: ta največa in najlepša knjiga za 1. 1892 je — samo prevod poljskega romana! Ah, tako?! In kakšna je „Slovenska zemlja" v besedi in podobi? Ljuba duša! Ponižna brošurica v navadnem formatu in z navadnim papirjem — to je „Slovenska zemlja" ! 90% »Matičarjev" poreče z menoj vred, da bi imelo biti ravno narobe, prevod poljskega romana bi moral imeti obliko „Slovenske zemlje", ta pa obliko poljskega romana. Tako razsodi vsak človek z zdravim razumom. Kaj je še važnejše za nas? To je važnejše, kar nam je bliže, kar nas bolje zanima, iz česar se več učimo za naše kulturno in politiško-narodno življenje. Mislim, da je točni opis naše slovenske domovine „v prirodoznanskem, statisti-škem, kulturnem in zgodovinskem oziru" mnogo važnejši za nas, nego li odlomek iz politiškega življenja Poljakov! Vsa čast Sienkiewiczu ! Ime njegovo spada v svetovno literaturo, in romani njegovi so prevedeni na vse evropske jezike. Tudi »Matica" je imela podati v zabavni knjižnici roman „Z ognjem in mečem", ali naročati illustrovano izdajo tega romana — bila je gola potrata, če ne tudi neke vrste „Ef-fekthascherei" ! Roman bi bili „Matičarji" čitali tudi brez ilustracij, ki imajo pač za Poljake pomen, a za naše majhne razmere, je to pogrešen luusus. Ali misli „Matica" vso zabavno biblijoteko svojo odslej z ilustracijami izdajati? Ako da — potem za knjige same ne bode ostajalo mnogo denarja; ako ne — potem je bila nedoslednost naročati v Pragi ilustrovano izdajo samo za Sienkiewiczev roman, ki vendar ni najvažnejši v slovanski literaturi. Najvažnejši utegne biti Tolstega „Vojna in mir".
Sedaj pa se obrnimo k „Slovenski zemlji"! Ta knjiga v formatu poljskega romana „Z ognjem in mečem" in z istim močnim papiijem — to bi bilo nekaj. Uže zaradi ilustracij bi bilo kazalo izbrati toliko obliko. Jako slabe so podobe mest: Gorice, Tolmina, Sežane, Bolca in dr. ! Podoba mora biti takšna, da se res kaj vidi, in ne samo — sluti! Kako krasna je vendar goriška dežela, in koliko več ilustracij bi nam lahko kazalo krasote njene!
Jedne vrste ilustracij pogrešamo popolnoma v spisu „Slovenske zemlje, in to so podobe narodnih noš, katerih je gotovo še kaj na Goriškem. Lepo nam je opisal marljivi naš zgodovinar Simon Rutar svojo ožo domovino v mnogoterem pogledu, a v etnografskem oziru bi bili želeli nekolko več. To, kar je v najoži zvezi z narodnostjo (šege, običaji, noša itd.) bilo bi imelo najti več prostora v besedi in podobi. Da nam bi „Matica" podajala odslej samo „Letopis" in pa „Slovensko zemljo" v velikem formatu, bili bi zadovoljni. Pri „Slovenski zemlji" bi se ne bilo imelo gledati na par stotakov več. To bi bilo zares delo podobno n. pr. nemškemu „Oesterr. ungar. Monarchie in Wort u. Bild" To je nemško, a nam bi „Matica" bila izdala posebe narodno „Slovensko zemljo" !
Tako sem si vsaj jaz mislil to knjigo, in z menoj vred menda še mnogo Matičarjev. Kakor kaže opis Goriške, ne misli se podati zgodovina Slovencev, ampak samo opis zemlje naše, to je teritorija, na katerem so naseljeni ljudje našega roda in jezika. Zaradi tega bi želeli v bodočih zvezkih nekaj več ozira na človeka, na etnografski moment v opisu. Poleg tega se usojam vprašati, ali nam se opišejo tudi beneški in ogerski Slovenci in zemlja njihova, kolikor je je še slovenske ? Prezreti brate naše na skrajnem zapadu in skrajnem vstoku vendar ne kaže, ker bi potem „Slovenska zemlja" ne bila — cela.
Ako bi bi bila „Slovenska zemlja" opravljena tako bogato, kakor želi pisec teh vrst, utegnil bi kdo reči, da bi to še več stalo, nego Sienkievičev roman. Jaz pa mislim, da bi vsak narodnjak raji dal več za razkošno izdanje „Slovenske
zemlje," nego za jednako izdanje prevoda kakega romana, čegar dejanje se vrši daleč- za mejami naše domovine...
To so moje misli. Povedal sem jih v „Slovanskem Svetu" z najboljšim namenom, da bi v bodoče merodajni krogi pri naši „Matici" imeli nekoliko več vkusa in več razsodnosti o tem, kaj je za nas veče kulturne važnosti in večega literarnega pomena.
„Matičar".
Opomnja uredništva. Naš „Matičar" sodi tu na pod-stavi tega, kar vidi na izdanih knjigah ; rodoljubje mu vsiljuje zaresue in rezke besede. Kar se dostaje ilustracij tu mišljenega romana, nam ni znano, ali ni morda dobil si. odbor „SI. Matice" istih ilustracij vsled kakoršnega si bodi naključja po nizki ceni, in da je le zaradi tega porabil ugodno priliko. Nedoslednost, kakor jo na to stran očita naš kritik, pa vendar ostane resnična, ker druge zabavne knjige
se niso priobčevale v taki krasoti, v kakoršni se kaže VIL zvezek zabavne knjižnice.
„Slovenske zemlje" prvi del kaže v resnici te nedo-statke, katere navaja in poudarja naš „Matičar". Ker pa bodo sledili še drugi deli o isti ^deželi, nadejamo se, da se po določenem načrtu izvrše vsi oddelki vseh dežel, naseljenih s Slovenci, tako, kakor naznanja naslov z apozicijo: „Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem. statistiškem, kulturnem in zgodovinskem obziru". Vsekakor ima naš kritik prav, ko poudarja etnografski in kulturni moment. Kulturna zgodovina je za nas še važneja, nego obča, in ravno o g. Sim. Rutarju nam je znano, da se je zaresno bavil in se še bavi z zgodovino Slovencev, ne glede na izpremenljive in izpremenjene politiške meje, v katerih je bival in biva ta narod. Da bi priobčili kak natančen načrt, ne bilo bi napačno, pač pa koristno, ker bi utegnila kritika izreči kako poučno besedo uže pred izvršenim skupnim delom.
DOPISI.
Na Pazili.ščini, januara mjeseca 1893.
Istarski odnošaji. Liepo stare pišu knjige, biele mudro vele brade: ljudi da su svojim jadom ponajviše sami krivi. Ponajviše — ne posvema: ne posvema — ali ponajviše.
Tko je, da se poslužim primjerom, kriv, što su u jednoga naroda dva, dapače tri književna jezika — in flo-ribus... a jedan (ne dade li gospodin Bog dvojke...) ne samo in spe, nego skoro in berbis... ? Tko je, da se poslužim primjerom, kriv, što je naš kmet toli jadan i biedan, premda mu je zemljište plodno i rodno ? Tko je, da se poslužim primjerom, kriv, što se u nas malo štije i uči, a mnogo pije i buči ? — Ima, ima ljudi, koji rade, junaka koji se bore, znajuči, čemu se bore, umijučih se boriti — ima ih
dvojica ili trojica i u oko ici Pazinskoj--dvojica ili
trojica modernih Kraljeviča Marka, premda ne imaju jus gladii, što su ga imali nekoji nekada biskupi. Ima, ima ljudi, koji se čute Hrvatima ne samo s toga, što ih je rodila Hrvatica majka, nego i s toga, što je hrvatsko ime častno ime: ali je takovih malo. Ima, ima ljudi, koji niesu narod-njaci, domo-i rodoljubi u to, da postanu presjednicima-župa-nima, nego s toga, što znadu, da je janjetu ostati medju janjadi... 1 takovih je malo. —
— Vvedenskij potoval je na zapad ter opisal svoje vtise, ki jih je doživel posebno v Berolinu in v Parizu. Ne dopada se mu Berolin s svojim suhim nacijonalizmom in slabo moralo, ali tudi Pariza ne hvali: religijoznosti pa v Parizu nahaja vsaj v nekih krogih več. Stari idejalizem goji se vendar še tu: n. pr. v Sarbonni.
Nu dosta, da mi uvod... ne bude previše dug. Treba, da predjem k stvari: da progovorim nekoliko rieči o propovie-danju u Istri.
U našoj je Istri propoviedanje hrvatsko, slovenačko, talijansko. Kako propov edaju talijanski svečenici ? To me ne briga. Kako propoviedaju slovenski svečenici ? To me briga i to kako. ali neka o tom govori drugi, koji žive medju Slovencima. Kako propoviedaju Hrvati ? To me briga dana* najviše. — Kako propoviedaju ? Nekoji dobro, veoma dobro, izvrstno, odlično. Večina ? Sramotno! Sramotno ? O da, Boga mi, sramotno, najsramotnije sramotno — kada neče da proporjedaju književnim jezikom hrvatskim, nego hoče da propoviedaju nariečjem (dialektom) dotičnoga mjesta! Na taj bo način ne rade za ujedinjenje, nega dieljenje naroda hrvatskoga! A mi ih nazivljemo ponižno i pokorno pastirima naroda našega!
. . . e da su znali pred dvadeset ili trideset godina, da „die wahre Heimat ist eigentlich die Spi ache" (W. v. Humboldt) — jezik da je sve, buduči „po njem tebe sviet poznaje živa, na njem ti se budučnost osniva" : da su to znali pred dvadeset ili trideset godina: ne bi nam se trebalo boriti danas toliko, koliko treba... — Revisuri! Tr.
Сг шру no HiiTKt, голому рубаха.
Misli, da je še vedno živ verski duh, če tudi je bolj skrit. Ali neki krogi ga nimajo. Nadeja se pa, da visoke idejalne težnje ne iz-umrč, in misli celo, da Francozi kažejo toliko sočutja za Ruse ne samo iz političnih ozirov, temveč tudi za to, ker je vera na Ruskem še živa, krepka, pa si žele sami ojačanje najvišega idejalizma.
Ruske drobtinice.
—	Ruski vpliv raste v Mongoliji od 60-tih let našega stoletja dalje. Preje Mandžurska dinastija tega vpliva ni dopuščala tako; da so Rusi bili v Mongoliji 300 let sosedje, pa si niso mogli izkoristiti tega sosedstva. Zadnja 10 letja pa je Rusija namestila več konzulov, pa se lepo razvija kupčija in celo ruske naselbine nastajajo. V Mongoliji doseza letni promet do 1,000 000 rub. Pravijo, da si neki Mongoli žele, da pridejo izpod kitajske vlade pod rusko, ali Rusi si tega ne želd : žele si le prijateljskih odnošajev in razvitja kupčije itd.
—	I. Sčeglov napisal je zanimivo povest: „Убнлв жизни", ker posnema L. N. Tolstega in sicer njegovo : „Смертв Ивана Илвича" in „Kreutzerovo sonato". Tudi Sčeglov izbral si je junaka, ki po svojem razvitju ne stoji visoko. Najbolje riše pisatelj rodbinske razmere v junakovi hiši in vso to prazdnoto in zdivjanost, katera mora nastopiti, ako človek nima više svrhe v življenju. Razdražena žena možu govori, da ga sovraži. Tu vidimo jasno, da se zakonska sreča ne more snovati samo na podobnosti mišljenja moža in žene, ali na prosti ljubezni: brez duhovne vezi, brez nravnih načel je sreča nemožna, nemožno kristijansko zakonsko življenje. Človeška duša pa gine, kakor ginejo studenci in presihajo reke, če se izsekajo gozdje. Da, suši se in gine človeška duša brez viših vzorov, brez jasne svrhe in smisla življenja.
—	J. Nikolajev napisal je v „Mosk. Ved." 349. pr. 1. razpravo : „Груетнвш воспоминаша". Dotaknil se je tudi nihilizma ter pravi, da ga celo znameniti pisatelji — niso razumeli, kakoršni so : Turgenjev, Gončarov, Dostojčvskij, Markevič in Leskov. O Marke-viču in Leskovu pravi N., da nihilizma kar razumela nista. Oba sicer verno rišeta tipe iz življenja, ali ne v zvezi s tem življenjem. Nekoliko da velja to o Turgenjevu in Gončarovu, nekaj cel6 o Dostojevskem. Ako pisatelj hoče risati kako dobo, mora si vzeti za primer najbolje njene predstavitelje, in to da ima veljati tudi o nihilizmu. Tudi omenjeni ruski pisatelji mislili so, da opisujejo najbolje predstavitelje onega bolnega pojava, pa so se zmotili. Zavedel jih je ravno ta pojav sam: večkrat se zdi, da vidne osebe predstavljajo to strujo, pa so le navidezni njeni predstavitelji, če tudi so se s svojimi deli „proslavili". N. N. Strachov pisal je lepo razpravo o nihilizmu ter pravi, da „samoljubje, zavist in brezdarnost; slabo srce večkrat vodijo k tej bolezni, a nihllizem da se ne protivi tem nedostatkom, a jih celo spodbuja in hrani". Priznaje pa Strachov, da tudi plemenite duše morejo zabresti. Običajno so na prvem mestu ljudje prve vrste neplemeniti in — topi. Plemeniti pa se nekako razdvoje in so navadno bolj zakriti — za prvimi. Zadača prvih je tem laglja, ker nahajajo le preveč praznih src — brez pravega duhovnega življenja, ki postajejo hitro njih učenci. Noben ne išče „carstva božijega in njegove pravice", v svoji malo-dušnosti so ravnodušni za nje.
S. E. Astafiev razpravlja jako zanimivo o „Перерожденш слова" (Rusk. Včst. nov., dec. 1892), govoreč posebno o veliki nevarnosti za kulturno razvitje te moderne /urnalistike, ki brez viših idej hrani občinstvo in mu vsaja misel, da po tem ve dovolj, da ne potrebuje samo beliti si glave. To je tem nevarneje, ker povrhneži ravno to plitvo žurnalistiko smatrajo nekim vzorom, da ona da vse, kar je treba človeku, in ker vpliv te žurnalistike sega bolj in bolj celo v resno literaturno znanost. Tudi tu namreč širi se vedno bolj ono mehanično nabiranje literaturnih in — znanstvenih faktov, brez vodečih idej, brez jasnega nazora o svetu. Tudi tu se vse drobi v ozke specijalnosti in teh specijalnostij specijalnosti in se prezirajo občne ideje; življenje duha kot celote se prezira ali celo smeši' Ceni se gradivo za misel, sama misel pa se zanemarja. Celo v pesništvu, povesti, romanu itd. šopiri se pusto navajanje faktov iz življenja ; analiza gospoduje ali celo iztiska sintezo, katera posljednja daje misli, ideje. „Tako umenje, razkrivati na malo straneh cele svetove idej, primerke katerega (umenja) nam dajejo najbolja dela
misliteljev-umetnikov, kakoršni so Descartes, Leibnitz ali Lessing, je popolnoma nedostopno našemu času in celo neumljivo. (Str. 173 dec.)". Za to pač ne bodo dolgotrajna dela, v katerih gospoduje le analiza, katera vsled tega ne dopuščajo subjektivnega razumevanja. Večna so dela, katera predstavljajo človeka v obče z njegovimi radostimi in žalostimi, z njegovo težnjo za idejalom, ne pa kake moderne trenutne ali začasne fotografije v leposlovju. Pesniška dela naj bodo taka, da budč misli v čitatelju in delovanje uma : ona naj bodo sintetična, zanimiva ne samo za našo dobo, ampak tudi za bodočnost. Taka dela dopuščajo raznovrstno subjektivno razumevanje, tako da pesnik ali pisatelj v obče čitate-ljem daje raznovrstnost, ter vsak nahaja v njem, kar osebno veseli ravno njega. Ozki utilitarnosti tu nima mesta. Ozko analitična dela ne bude samostalnega umovanja, temveč tlačijo duh in tako tudi duhovno in — kulturno življenje v obče, če se tudi množ^ iznajdbe, in človeštvo napreduje materijalno. Ravno notranje jedinosti duha ne išče in ne more vstvariti ta literatura, ki koncem našega stoletja dobiva nekako premoč. Ne pozitivna znanja, ne odlomki formul, one ne j edin i j o ljudij duhovno, nego jedinost, razumevanja sveta, t. j. ravno to, česar ne želi in ne more dati praktična, utilitarna omika koncem stoletja. (Ib. str. 177)". Za to tudi razumništvo sedaj ne hrepeni po jedinosti duhovnega življenja, ampak po oni praktičnosti, ki se vidi n. pr. tudi v poskušnjah, katere so v smislu praktičnosti poslednje desetletje delali posa-mičniki z ruskim, nemškim, francoskim in sosebno angleškim jezikom. Tu A. misli fonetiške poskuse in — volapiik. „Izhajajo vsi ti in podobni rušeči poskusi, se ve da, n e iz srede učenih jezikoslovcev ali naroda, nego ravno iz srede inteligentne, kosmo-politiške druhali, za katero je beseda, misel in znanje drago le kot jedno iz pomagal in sredstev javnega življenja (ib. 179)". Samo tam, kjer jezika ne menjajo radi raznih „pi aktičnostij" in udobnostij (prikladnostj), samo tam, kjer se spoznava jezik kot tvorno sredstvo za duhovno življenje človeka in človeškega namena ; samo tu so se ohranile zavedne osebe in značaji in zavest o potrebi notranje jedinega razumevanja sveta, in je le tu tudi tako razumevanje sveta. Razna „javna mnenja" nikoli ne teže za višimi idejami, ampak le za potrebami, ki so se probudile s posebno silo : za to niso globoka in globoke mislitelje celo prezirajo, sovražijo in preganjajo v svobodnih državah huje, nego vsak poli-tiški despotizem ! Sila javnega mnenja in inteligentne druhali raste bolje in bolje, kakor dobiva moč „demokratično načelo", raste bolj nego, kedaj preje. Ta brezdušna in brezplodna sila javnega mnenja daje pravce literaturi, kakoršna si dobiva sedaj gospodstvo ter od. stranjuje ravno globoke tvorne sile. Ona se vmešava celo v privatno življenje, ne trpi posebnosti pojedinca, bodisi v življenju ali v značaju, pusta mehanizacija življenja je njen cilj; ona je sovražna značaju posamičnika, njegovi tvorni sili in inicijativi in samostalni misli. To sovraštvo osebnosti sega celo v vero posebnega Boga vstvarnika in providnika, ter ga razumeje s pojmovi „razumevanja življenja" in njegovih zakonov, duha jedinstvenega človeštva, zakona svetske evolucije itd. Materialistični ali panteistični nazori dobivajo gospodstvo, molekule in atomi spodrivajo v teh nazorih človeka, metafiziko, psihologijo in etiko. Pod takimi vplivi razvijajo se tudi literature in — volapiik. A. resno misli, da ima ravno za to ta umetni jezik svojo bodočnost, za ono omiko brez viših idealov, brez težnje za jedinstvom človeškega duha. Karol V. je rekel, da mu človek, ki zna dva jezika, velja tudi za dva človeka, če pozna duhovno življenje dotičnih narodov. Bog kak zlomek (дробт.) človeka predstavljal bi s tega gledišča oni, ki bi znal samo — volapiik. — Misli in nazori, tu razviti, so tako važni tudi za naše slovensko razumništvo, da naj bi jih dobro in zrelo premislili mi vsi. Globoko sem preverjen, da taka premišljevanja slovenskemu razumništvu ne bodo škodila koncem stoletja, ampak bodo budila v nas ljubezen in požrtvovalnost do naroda, vero in ljubezen do Boga.	C.
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele :
Od Savinje (Vinar — stotejka — stotka). Proč z vinarjem! „Vinar" ni naše gore list, ampak tujec „Wiener", kakor nam je dokazal neki vrli dopisnik v prvi številki „Slovanskega Sveta". Jaz se popolnoma soglašam ž njim ter z veseljem pozdravljam lepo slovansko stotejko — samo v okrajšani obliki, da bode bolj priročna. Stotejka je predolga in prevelika z ozirom in v primeri na njeno numismatično vrednost. Naj se torej imenuje po vsem Slovenskem : stotka ! Saj je še zmerom lepa Slovenka. Mislim, da ste, gosp. urednik, tudi mojega mnenja.
O p. u r e d n i š t v a. O istem predmetu nam pišejo v zasebnem pismu: „Stotejka" — dobra bi bila, samo da je prav napravljena beseda po slovenski slovnici. Za „stotejka" ni analogije v končnicah. Ko bi uže hoteli in mogli, naj bi odločili se za besedo „stotička" ali „stotinka".
Vsekakor je treba pričeti pri vrstnem števniku, in ta bi se v slovenskem glasil najkrajše : sto-ti, a, o, v tem ko ima isti števnik n. pr. v ruskem obliko сотни, po naše soti, a, o. Tej ali oni obliki bi bilo priložiti primeren suliks; ako bi vzeli žensko končnico „ka", glasila bi se beseda: stotka po naši, sotka pa po ruski obliki. Podčavenski se je držal bolj analogije zaradi sorodne stvari pri drugem slovanskem narodu, nego pa natančnega jezikovnega izvajanja. Naš dopisnik opozarja na nizko vrednost dotičnega denarja; zaradi tega in zaradi priročnosti nasovetuje krajšo obliko „stotka". Pravilna in kratka je gotovo ; sklanjati se da tudi lehko. Torej poleg „stotejke" imamo na izbiranje: „stotka" ali „sotka". Drugi bodo morda nasovetovali še druge končnice; za žensko končnico „ka" imamo analogije v: dvojka, trojka itd., če tudi v drugem, in ne v pomenu drobljenja.
Hrvatsko pravo in pa „Slovenčevi" modrijani. V „Slovencu" je krščanski gospodi uže to preveč, da so letos nekateri slovenski listi priobčili inserate s programom našega lista. Prejšnjih let nismo mogli doseči niti tega, da si velja za inserate drugo merilo, nego za uredništvene dele kakega lista. A pri „Slovencu" so tako pošteni, da očitajo n. pr. Celjski „Domovini", kakor da bi uže s samim inseratom priporočala naš list; ova-jajo jo zaradi tega, da bi odganjali duhoveustvo in kmete od šireče se „Domovine", kakor delajo to dosledno nasproti našemu in vsem drugim listom, ki ne prisezajo na nezmotljivost latinizatorjev.
To le mimogrede! V inseratu, ki smo ga priobčili tudi v Celjski „Domovini", nahaja se tudi stavek, da Slovenci pripadajo k hrvatskemu pravu. Na to vpraša ljubeznjivi modrijan „Slovenčev", od kedaj da pripadajo Slovenci k temu pravu. Ta, kakor se vidi, veliki zgodovinar, če ne drugega, je prespal vse naše poprejšnje letnike, v katerih smo dokazovali tudi to, da Slovenci so vključeni v hrvatsko državno pravo, naposled tudi po hrvatski pragmatiški sankciji od 1. 1712. Ta zgodovinar, kakor se vidi, ni čital nobene knjige o hrv. drž. pravu, niti ne razprav hrvat, sabora ali vsaj dež. zbora dalmatinskega, istrskega, kjer se ravno v poslednji čas razpravlja obširno hrv. drž. pravo; on ne čita niti govorov iz drž. zbora, kjer se takisto govori o hrvatskem
državnem pravu. Potem pa na podstavi take temeljitosti sodijo o našem listu ! „Slovenčev" dopisnik s Hrvatskega bode imel še obilo dela, da pouči svoje tovariše pri „Slovencu" vsaj toliko, da se ne bodo smešili pri mahanju na naš list. Sicer je znano, da latinizatorji hrepene bolj za znanjem tujih, tudi japonske in kitajske zgodovine, nego slovanske ali na Slovenskem vsaj slovenske.
V „Slovencu" od 30. januvarja t. 1. je priobčil „Liga+1" članek: „Slovanski Svet" grozi z razkolom". Povod za nakopičena zavijanja mu je dal naš dopis s „Kranjskega" v 2. št. našega lista. Ker nimamo prostora za zavračanje, odgovorimo sedaj jedino to. Beseda „razkol" iu „kol" prihajati etimologiški od jednega in istega korena. Kakor cepec, je možno rabiti tudi kol v moralnem pomenu. V tem pomenu zatrjujemo : „Slovanski Svet" ne grozi z razkolom, ampak s kolom takim nizkim dušam, kakor se kaže „Liga+1*. Ta je identičen s tistim človekom, kateremu je dokazala Tržaška „Edinost" falzifikacije tekstov, izmišljenje stavkov in raznovrstno podtikanje mislij na podstavi takih nezaslišanih falzifikacij. Za take ljudi je potreben moralen kol, in tega bodo še čutili od naše strani, dokler se ne povzdignejo do literarnega in publicističnega poštenja.
Izseljevanje na Štirskem. Ni še temu davno, kar je bilo čitati po časopisih, da se je družba agentov pogodila z Braziljanci, da v 10 letih privabi v južno Ameriko 1 milijon ljudij iz evropskih pokrajin. Vsako leto imela bi jih izvabiti 100.000. Ti agentje so uže začeli svoje delovanje. Posebno dobro se jim plačuje njih trud med Slovenci na Štajerskem. V prošlem mesecu se je zbralo jedenkrat teh izselnikov na Mariborskem kolodvoru število 600 oseb (med temi dokaj mladoletnih fantov, ki še niso prosti vojaščine), toda v tem mesecu jih odrine še več. Posestniki dajejo kar na vrat na nos v najem svoja zemljišča ter se vsedajo na limanice agentu, ki neki biva v Vidmu (Udine). Če pojde tak6 naprej, bomo prav kmalu namesto pravih lastnikov zemljišč imeli v deželi same najemnike.
Tržaška društva v Trstu in okolici so imela zopet raznovrstnih veselic, pri katerih so, kljubu Pustu, peli, govorili in izvrševali igre. O plesih so od povsod poročila ugodna, da se vedejo naše narodne množice mirno in dostojno. Ples „Del. pod. društva" je to še posebe dokazal. V največo dvorano Tržaško, v gledališče „Poli-teama Rossetti", je prišlo 4. t. m. okolo 2000 duš naroda slovenskega, z večine iz preprostih množic, od raznih vetrov, došedših v Trst in služečih si trd kruh. Te množice, prek in prek preprosto, a čedno oblečene, so se odlikovale po izredno lepem vedenju in so kazale, kakor da bi bile tudi po duhu omikane. Mi poudarjamo to, da naše množice napredujejo tukaj kljubu neizmerno neugodnemu položenju uže zaradi tujega vpliva in nikakor ne izpodbudnih zgledov. Kaj bi še le postalo iz teh množic, da bi imela tu ugodniša tla za družbeno življenje in šolanje!
Goriško mestno starejšinstvo je sklenilo, ne ustanoviti Slovencem šole v Goriškem mestu, kjer je na tisoče Slovencev, in kjer živi mesto malo ne izključno od slovenskega naseljenja deželice. Zatrjujejo pa uže
dalje časa, da Goriški in jednaki Tržaški gospodovalni mestni gospodi ne obvelja nje namera; pričakujejo za žrtve, katere so doprinašali osrednji vladi slovenski poslanci, da ona konečno stori svojo dolžnost.
Vjek. Spinčič zastopnik istrskih Hrvatov in Slovencev, je neumorno delaven; govoril je v delegacijah, pripravljal se vestno nato, in govori v primerni čas v državnem zboru ter stavlja različne interpelacije. Pri tem pošteva vedno in z jednako ljubeznijo Slovence, kakor Hrvate. V sedanji šolski debati je spregovoril o šolstvu na Slovenskem in med Hrvati. Govoril je izborno in na vse strani stvarno, zbravši za vsako trditev sta-tistiški materijah Govoril je v dan 28. jan. t. 1., torej pred razglašenim novim programom osrednje vlade, a završil je svoj govor s stavki, ki so zajedno kritika tudi sedanjega programa. On je rekel: To je, moja gospoda, črtica šolstva nasproti Hrvatom in Slovencem in zlasti na Primorskem, iz tega je razvidno nacijonalna posest Hrvatov in Slovencev glede na šole, posest, katero hočejo pridržati nekatere stranke te visoke zbor-nise, sezivajoč se pri tem na Najviši prestolni govor. Gospoda so beati possidentes: oni imajo vse, kar hočejo, imajo več, nego jim pristaje po zakonih, in sicer na škodo drugim narodom sosebno pa Hrvatom in Slovencem (Veleresnično! od strani pristašev), in hočejo, naj bi k temu celo pritrdili Hrvati in Slovenci (Dobro! Prav dobro! pri pristaših), nočejo, da bi hrvatski in slovenski poslanci silili na izpremembo. Gospoda pozabljajo, da Najviši prestolni govor ne izključuje ustavno zajamčene jednakopravnosti, da se ista predpolaga in poudarja v tem govoru (Pritrjevanje pri pristaših).
Hočete posvetiti svoje moči za slavo dinastije in moč monarhije; hočete tudi sodelovati pri delih za gmotne interese, pri tem pa pozabiti na svoja nacijonalna in državna prava (Dobro! Dobro! pri pristaših); pri tem se ne morete nikdar zadovoljiti s sedanjem na-cijonalnim stanjem ; ne morete odobravati uravnave šole in sistema, s katerim se germanizuje in italijanizuje naš narod (Taka je ! pri pristaših), ako nočete sodelovati proti interesom dinastije, proti interesom monarhije, in ako nočete biti sodejci na poskusu umora svojega naroda. (Živahno odobravanje pri pristaših).
Za naučno upravo, katera ne daje našemu narodu tega, kar daje drugim narodom v polni meri, in kar pristaje našemu narodu, in za kar plačuje naš narod, za stroške, s pomočjo katerih se raznaroduje naš narod, ne moremo glasovati in ne bodemo glasovali jaz in moji oži somišljeniki. (Živo pritrjevanje in ploskanje pri pristaših).
„Obrtno društvo" za vse slovenske pokrajine so ustanovili rodoljubi na Štirskem. _ §. 1. kaže, da razteza svoje delovanje čez vse južno Štajersko, Kranjsko, južno Koroško in Primorsko (t. j. Goriško, Trst, Istra; v pravilih je stvarno nepravilno rečeno : Goriško, Primorsko, Trst. Op. ured.), in ima svoj sedež v Celju. V bodoče posnamemo več iz pravil, za sedaj pa pozdravljamo to društvo, ki kaže napredek po nameri, vplivati na obrtništvo vsega slovenskega naroda v tostranskih deželah.
Podpiralna zaloga slovenskih vseučiliščni-kov v Gradcu za ak. 1. 1891-92 kaže po svojem poročilu. da je napredovala jako povoljno. L. 1890-91 je razdelila 809, v prošlem letu 1070 gld. Dohodkov je bilo 1175.32 skupno, z gotovino od prej 2043.84; stroški so znašali 1151-28, torej je ostalo gotovine na račun
bodočega 1. 892'55 gld. 135 prošenj je odbor uslišal in dovolil 1070 podpore. Najmanjša lkrat podpora je bila 5, največa 15 gld. Podpiranili je bilo 31 vseučiliščnikov: 7 s Štajerskega (583 gld.), 11 s Kranjskega (327 gld.), 3 s Primorskega (160 gld.). S Koroškega ni nikdor prosil. Dež. zbor kranjski je dal 200, štajerski 150, hranilno in pos. društvo v Ptuju 100, druge posojilnice in rodoljubi po 50, 40, 20, 10, mnogo po 5 do 1 gld. Predsednik in blagajnik je dr. Gr. Krek, c. kr. vseučil. profesor, namestnik Em. Dereani, cand. med., tajnik dr. Bogomil Krek. Odborniki dijaki: Ed. Pajnič, F. Krušič, F. Eller. M. Mencinger; namestniki: M. Zwitter, A. Žvab. M. Munih. Podpiralna zaloga je završila 20 letnico svojega delovanja; pričela je z malini, a rodoljubi in zavodi, spoznavajoč njen blag vpliv, podpirajo jo bolj in bolj; no pa tudi potrebe rastejo, ker se množč siromašni vseučiliščniki. Ta podpiralna zaloga, kateri na čelu deluje in se trudi za njo od vsega di-jaštva velečislani naš rojak prof. dr. Krek, zasluži, da jo rodoljubi slovenski čim dalje bolj in bolj obdarujejo s primernimi prispevki; v interesu naraščaja narodne slovenske inteligencije priporočamo to društvo vsemu slovenskemu naobraženstvu.
„Slovenisclies Staatsrecht". V „Gegenwart" govori nek S a x o za „slovensko državno pravo", doka-zajoč, da le na federalistiški podstavi se zabrani pan-slavizem in se tako učini nemškemu narodu usluga. Za ponemčevanje slovanskih narodov — meni Saxo — je ura uže odbila ; torej naj se da slovanskim narodom več samostalnosti. „Saxo" najbrže premišljuje dobro značaj malih samostalnih narodov in uvažuje še posebe separatizem slovanski!
Nadina Slavjanskij, hči slavnega ruskega pevca in zborovodje, znana od njegovega potovanja po Avstro-Ogerski, kot izborna in nežna pevka, potuje sedaj sama po našem cesarstvu, z lastnim zborom. Dala je koncerte z velikim vspehom na Dunaju, Gradcu, -Zagrebu. Včeraj je bila v Trstu, potem pride v Ljubljano itd. V programu ima stare ruske pesni s krasnimi melodijami. Kritika v obče hvali zbor Slavjanske, sosebno pa njo samo.
V svojem zboru ima kakih 12 dečkov in 10 odraslih, mladih in starih pevcev v ruski obleki različne barve; ona sama je olišpana kot krasna Kusinja. Zbore vodi sama, obrnena k občinstvu, zajedno skupno pojoč. Program sestavlja umetno, po psihologiških pravilih; za zaresnim slede vesele pesni. Mnogo teh pesnij je takih, da poje ona naprej in zbor završuje pojedine kitice ali odstavke. Pesni so z večine staroruske, katerih jedna in ista obseza celo po več motivov in kaže uže sama po sebi na veliko narodno umetnost v petju. Ta in ona je po sestavi melodije Slovencu popolnoma tuja; vec pa je takih, katere nas spominjajo kakor po remi-niscencijah. da so našega duha, ali prav za prav, da smo mi istega duha, istega značaja. Sosebno začetki kakega odstavka, potem zategovanje ali vlečenje glasu nas živo spominjajo, da je tudi v našem narodu še tak značaj prepevanja, dasi nimamo ne tekstov, ,ne celot melodij ohranjenih.
Nadina Slavjanskaja poje dovršeno čisto, nežno, brez najmanjše napake; takoj se jej vidi, da je popolnoma izšolana; a tudi zbor je povsem gladek, precizen, po primeri števila tudi dovolj mogočen v izvrševanju. Za Trst, ko je sedaj vse v pustnih burkah ni bil čas ugoden; vendar je došlo obilo občinstva v gled. „Armonia",
sosebno slovenskega in Hrvatskega. Želeti bi ga bilo od te strani še več, sosebno bogatili ljudij, da bi bili zasedli v veči meri lože. Slavjanska je žela obilo obče polivale; dodati jej je bilo več komadov ali pa ponavljati pojedine točke. Med pridatki je bil koral izborno izvršen, potem naš „Naprej!" z ruskim tekstom, ta komad bo morali ponoviti, kakor poslednjo točko „Ej Ouchnem!" Ta ruska pesem, ki seje pridobila po očetu Slavjanskem svetovno slavo, poje tudi zbor njegove hčere dovršeno. Z večerom, ki ga je napravila Slavjanska, morejo biti zadovoljni poslušalci, kakor ona in nje zbor; laskavo priznanje tudi stroge kritike je popolnoma zasluženo.
b) Ostali slovanski svet.
Program osrednje vlade, o katerem govorimo na čelu lista, daje sedaj snovi v razgovarjanje. Značilno je, da ne ugaja niti klubom zbornice poslancev, katerim je namenjen. Nemška levica bi rada vse imela, „varovanje sedanjega nacijonalnega stanja", zajedno pa izvršenje Dunajskih punktacij. Ta stranka, ki uzurpuje v ustavo nemški kot državni jezik, imenuje se sama „zmerna" stranka, a smatra jo tako tudi dosedanja vlada. Ta levica hoče nadaljevati politiko svobodne roke, kedar bi šlo za kako administrativno naredbo, ki bi ustrezala konservativcem a ne ugajala pa židovskemu življu. Poljski klub se je po večini členov udal vladnemu programu, vendar pa je bila znatna manjšina proti njemu. V konservativnem klubu je izjavil načelnik grof Hohemvart, da po njem predloženih izprememb ni poštevala vlada v priobčenem programu; češko konservativno plemstvo, zastopano v tem klubu, je ostro kri-tikovalo in zavračalo tak program. Jugoslovani, misliti je, da vsaj ne zaostanejo za kritiko češkega plemstva. Doslej pa je znano o klubu konservativcev le toliko, da ostane na prejšnjem stališču nasproti vladi, t. j. hoče vsako vladno predlogo presojevati s svojega stališča. No, to stališče ni korektno nasproti smislu in pomenu vladnega programa ; ta je sedaj slabši, nego vsi prejšnji, in primerna vsaj od slovanskih poslancev bi bila jedino opozicija, jednaka z opozicijo Mladočehov in lirvat.-slov. nezavisnega kluba.
Cesarjevič, ruski prestolnaslednik, došel je bil v Berolin, kjer se je mudil več dnij ob poroki sestre cesarja Viljema II. S tem se je večkrat in dalje časa raz-govarjal. To in pa neobičajno prijazni sprejem ter zadovoljstvo na ruskem dvoru vsled tega sprejema, daje povod raznemu ugibanju o odnošajih med ruskim in pruskim dvorom, o preobratu na bolje.
Češka „ustfedni Matice školskA" je imela minulega leta (1892) dohodkov 180.742 gld., stroškov pa 181.385 gld. Izdala je torej 643 gld. več nego sprejela. Med stroški nahajamo tudi svote, za katere je Matica kupila poslopja za šole. Tako je potrošila v Libehovem za neko poslopje 20.463 gld., v nemškem Schiitzendorfu 4618 gld. in v' Koštaneh 4500 gld.
„Matica Srpska" ima sedaj 720 živih članov, častnih živih 30 ; članov književnega oddela še 67. — Vkupno imetje, s kojim razpolaga ta „Matica", znaša 742.624 gld. 4 kr.
Organizacija nemadjarskih narodnostij v Oger-skej. „Narodnie Noviny" pišejo: „Kakor smo res zvedeli iz zanesljivega vira, vršile so se te dni na Dunaju zaupna posovetovanja odličnih zastopnikov ogerskih Romunov, Slovakov in Srbov v ta namen, da si osnujejo skupni politični program in solidarno postopanje
teh narodnostij glede madjarske hegemonije. Zastopniki so se sporazumeli v obeh smerih. Temeljni princip do-tičnega programa je narodna in deželna avtonomija v okvirju habsburške države. Začetkom aprila ima biti kongres, katerega se razun Bomunov, Slovakov in Srbov udeleže tudi Nemci, ogerski Rusi in Hrvatje. — Tudi dogovor o osnovanju dnevnika, ki ima v nemškem jeziku zagovarjati koristi tega društva narodov, je dospel tako daleč, da ta dnevnik začne uže letos izhajati v kakem avstrijskem glavnem mestu.
Kolarjeva slavnost. Češko- slovansko občinstvo namerja dostojno proslaviti stoletnico rojstva slovanskega pevca „Slavy Dcery" — Jana Kolarja. Iz Prage dohaja poročilo, da žensko društvo Minerva pripravlja veliko slavnost v koncu maja 1893, 1. na otoku Žo-finjskem. Pričakuje se, da tudi ostala mesta ne zaostanejo s proslavo velikemu glasitelju slovanskega mišljenja.
Svetozarn Hurbanu Vajanskemu, obsojenemu slovaškemu pisatelju, izda na korist knjigarna Edv. Beau-forta v Pragi sedaj najznamenitiši njegov roman „Suclia ratolest" (suha veja). Roman ta izide v „Priteli domo-viny" in sicer počenši s 7. zvezkom ter bo dovršen s 3—4 zvezki in vrhu tega izide še v posebnej izdaji na lepem papirju. Založništvo odloči 300 izvodov tega romana v prospeh Vajanskemu, za katere iztrženi znesek se pošlje obsojenemu pisatelju. Od vseh drugih naročenih in do konca februvarja plačanih izvodov odda založništvo Vajanskemu še polovico iztržnine. Cena lepo vezane, okolo 400 str. obširne knjige, bode znašala 1 gld. 20 kr. Naročila se uže sedaj sprejemajo. „Upamo", pišejo češki listi, „da naše občinstvo ne zamudi prilike, izkazati svoje sočutje jednemu izmed najvrlejših sinov bratovskega naroda".
Sicer pa nabira darove za Vajanskega rodbino ves češki in slovaški narod.
V prospeli rodbini slovaškega voditelja Sve-tozara Hurbana Vajanskega nabrali so na Češkem uže bogate zbirke. Uredništvo „Narodnich Listuv" je nabralo do 18. jan, 1132 gld. „Velehrad" okolo 50 gld. Med Čehi torej glas časopisja k občinstvu ni glas vpijočega v puščavi.
O obsojenem Vajenskem pisale so po cele članke in priobčevale obširna poročila romunske novine; vse, sosebno dijaštvo, je govorilo le o Vajanskem, in so pritrjevali v obče „Nar. Novinam".
Prepir o pravopisanju med gališkimi Rusi. Zanimivo je slišati, kako obsojuje ta prepir poljski časopis „Gazeta narczycielska", kar podajemo tu v pre-v6du : „Nek S. Nahnibida hoče uporabiti ta prepir, radi česar je napisal brošuro : „Pro rusku pravopis", katero namerava razširiti med učitelji in tako zaslužiti kaj. Svarimo torej gg. učitelje, naj se ne vsedejo na limanice, ker še deželni šolski sovet ni izdal dotične naredbe glede uvedenja fonetike; drugič se tudi še ne ve, kaka bode ta fonetika, in tretjič pa je sumljivo tudi to, da gosp. S. Nahnibida nima toliko srčnosti, da bi stopil v javnost s pravim imenom, in ne kazal svojega talenta tako, da lahko smelo rečemo, da ne vemo, ali imamo opraviti z neukom ali tepcem. Da je temu tako, preverimo se iz toga, da trdi, da črke, ki se rabijo doslej v ruski pisavi, so moskovske, vsled česar se jih je baje treba izogibati v ruski pisavi, zlasti t, н, 4, 6, u. Ta bedak niti ne ve, da moskovske pisave niti ni, tem več da je samo ruska. Dalje tudi ne ve, da še ni bilo Rusije, ko je Rndeča Rusija uže imela svojo azbuko. Če si je potem
Rusija osvojila to abecedo, iz tega še ne sledi, da imajo Malorusi radi tega popustiti svojo pravo azbuko. Ko bi bi bila trditev g. Nahnibide resnična, treba bi bilo zavreči vso rusko azbuko, ne pa samo zgorej naznačenih črk, ker tudi ostale nahajamo v ruski azbuki. Dalje trdi g. Nahnibida, da izučenje teh črk dela ogromne težave. No, to mora biti pravi čuk, če se ne more naučiti teh črk, in če trdi, da fonetiko treba pisati radi tega, ker so ukrajinski pisatelji pisali ž njo. On pozablja ali ne vš, da ukrajinski jezik je zgolj narečje jezika ruskega, in da so ukrajinski pisatelji pisali fonetiko radi tega, ker so bili sploh ljudje brez viših študij in so jo pisali vsled razlike ukrajinske govorice od ruske. Znano je, da tudi Shakespeare ni znal pisati ortografiški, a vendar nobenemu Angležu ne pride na misel pisati tako, kakor je pisal Shakespeare radi tega, ker je ravno on pisal takd. Pri nas na Maloruskem se ne čuti ta potreba, ker naši Rusi bivajo v svoji deželi, a ne med Rusi. Sicer pa je med jezikoma maloruskim in ukrajinskim velik razloček in Malorusom se ni treba pretvarjati v Ukrajince, češ, da je onih več na svetu. O taki fonetiki, ki bi imela pravilo : pisati tako, kakor se govori, celo misliti ni možno, ponajveč, ko bi želel kdo osmešiti ruski jezik in ga privesti do upadka". —	ec.
Poljaki in Rim. Poljakom priporočajo v Vatikanu strpnost; tega pa nekateri poljski listi nočejo umeti; hudujejo se, da je bil v Vatikanu lepo sprejet veliki knez Sergej. Glede na vse to očita jeden poljski list katoliškim rimskim listom, da so plačani — z ruskimi rublji! Hej, slovenski ligaši! Ali ni tu tudi vam priljubljena „loža" vmes?
Črna Gora je sklenila mir s Turčijo na meji. Glavarji od obeh stranij so se sestali na rečici Limu. Na obeli straneh so bili vojaki. Po podpisanem zapisniku so glavarji vrgli kamen v Lim, v znak večnega miru. Duhovenstvo pravoslavno in muhamedansko je nato izvršilo zalivainico. „Глас Ц." pozdravlja ta dogodek kot ero miru in dokaz prijateljstva dveh držav in njinili vladarjev.
Ruski jezik v Turčiji. V Carjigradu je izšel na turškem jeziku prvi učebnik ruskega jezika in je tiskan na izrecno željo sultanovo. Knjigo je napisal polkovnik Sadij-bej, prof. ruskega jezika v generalnem štabu in vojniški šoli.
Kolonizacija na Poznanjskem. V kratkem imajo biti na Poznanjskem parcelovana naslednja posestva, kupljena po kolonizacijni komisiji od Poljakov: Kova-levo, Gluhovo, Lendagura, Rynsk, Barhnovi in Tylice. Posestva merijo 6276 hektarjev, in na njih se nasele nemški kolonisti.
Drptsko (Dorpat) vseučilišče je slavilo 24. decembra proš. leta 90-letnico svojega obstanka; rektor Budilovič je podal zgodovinski obzor znanstvenih zaslug vseučilišča v tej dobi.
Srbski razkralj Milan in kraljica Natalija sta se po dolgem in hudem razporu zopet spoprijaznila ter obnovila svojo poprejšnjo zakonsko zvezo. Ta novica je zadnje tedne kar presenečevala ves slovanski svet, ker je tudi prišla jako iznenadoma. Ves svet se je čudil, da je bilo to sploh možno, toda časopisi zatrjujejo, da se je mladoletnemu kralju srbskemu Aleksandru prestol jako majal, in da je samo z ozirom na svojega sina kraljica Natalija podala Milanu roko v spravo. V Be-lemgradu vladalo je radi tega veliko veselje, mesto je bilo sijajno razsvetljeno. Sedaj hoče baje Milan odpe-
ljati Natalijo v Pariz ; drugi pa trd6, da pojde kraljica Natalija v Krim. Možno pa je, da bomo kmalu slišali zopet kaj novega o tej „srečnej spravi".
Atentati niadjarizatorjev. „Nar. Nov." priobču-jejo „konkurs na madjarizovanje" slovaških šol, v katerem čitamo doslovno: «... razpisuje se-natečaj na praznovanje 1000-letnega jubileja Ogerske in se določuje 25 premij, in sicer jedna na 1000, jedna na 500, dve po 400, tri po 200, šest po 100 in 12 po 50 koron kot nagrada za te učitelje, kateri do jubilejne slavnosti izvedejo omadjarjenje čisto slovaških ali prevesno slovaških šol v novograjskem komitatu". Potem se dodaje : Natekati se more vsak učitelj tega komitata, kateri z otroci od prvega njih vstopljenja v šolo govori madjarski, jih privaja k madjarskemu občenju, prestrojuje njih zabave in vse običaje na madjarski; kateri celo predmete bogočastju in cerkovne pesni bode učil po madjarski". Podpisan je slovaški odpadnik Jan Ščitovski. „Vprašamo — pristavljajo „Nar. Nov." — g. ministrskega predsednika Wekerleja, ali mu je izvestno to delo in kako se soglaša z njegovim novoletnim govorom, v katerem je trdil, da ni v Evropi druge države, kjer bi bilo vprašanje o narodnostih postavljeno tako svetlo, kakor na Ogerskem ?"
KNJIŽEVNOST.
Slovensko gledališče. Zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti slovenske. S štirimi slikami. Spisal Anton Trstenjak. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani natisnila „Narodna tiskarna" 1892. Str. 198 vel. 8. Razpada poleg uvoda na 4 dele. G. pisatelj pravi na koncu uvoda: „Odbor Dramatičnega društva v Ljubljani naročil mi je, da ob otvoritvi novega deželnega gledališča ter ob 25 letnici Dramatičnega društva podam
nekoliko črtic o razvoju slovenskega gledališča —--
razširil sem si delo in sem popisal vsaj v glavnih potezah tudi one gledališke igre, ki so se igrale v Ljubljani pri je-zuvitih kakor tudi one ki so jih prirejali nemški kome-djantje in igralci v naši Ljubljani. Tako sem mislil ustreči onim, ki se zanimajo za zgodovino gledaliških predstav v Ljubljani".
Kakor je to izdanje čedno, da, krasno završeno na zunaj, po papirju, slikah in tisku, jednako se odlikuje na znotraj po natančnosti in podrobnostih, dokazanih po rabljenih virih, kakor po lepem slogu Trstenjakovem. Mi smo ravno z ozirom na to obečano nam knjigo čakali z obširnišim poročilom o otvoritvi novega gledališča v Ljubljani; v bodoče izvršimo to zadačo, in smo hvaležni Dram. društvu, kakor pisatelju, da smo dobili po Trstenjakovi knjigi jasen pregled o razvoju slovenske dramatike od prve dobe do današnjega dne.
Statističko izvješce trgovačko-obrtničke komore u Zagrebu, obuhvačujiiče sve gospodarske grane komorskog okru-žja od godine 1886-1890. Zagreb 1892. Samoza ožba. Tisak C. Albrechta. Str. VII-fl062 leks. format. Obseza obči in posebni del; poslednji ima I Zemljištni obseg, žiteljstvo, poljodeljstvo itd. II. Carinski promet. III. Obrt in industrija. IV. Promet. To izvestje ne obseza cele Hrvatske in Slavonije, pač pa nje velik del. namreč 42 531 □ kilom. zemlje in po zadnjem popisu 2,186.410 duš. Gospodarstveni pokret dela hrvatskega naroda je opisan v tem obsegu zemlje, drugi del poročilo pa velja za vso zemljo; torej o carinstvu, pn-štarskem in carinskem prometu, o zidanju cest in voda, o
pravosodju. Tu razpravljeni podatki s poročili še posestrim komor v Oseku in Senju dovajajo do spoznanja gospodarstvenik odnošajev vse Hrvatske in Slavonije od 1. 1876 do 1890. Delo Zagrebške komore, katero smo navedli tukaj, je bilo jako težavno, zamudno, a je marljivo završeno. Služilo bode tudi nam pri razgovarjanju gospodarstvenih razmer hrvatskega naroda ; Zagrebška trgovačko obrtničua komora je s tem izdanjem sebi in narodu storila veliko uslugo. Da bi jo le posnemali drugod na to stran!
Цјвсншс u Вила od Николе I. Цетиње, државна штампарија 1892. Str. 205 vel. 8. Ta, na zunaj jako lepo tiskana knjiga, je najnovejše pesniško delo črnogorskega kneza Nikole L — Po sestavi kaže nekak dvogovor med pesnikom in slovansko vilo. Uže prve strani kažejo, da je to delo razpravljeno velezanimivo, po vsebini pa velevažno na prvem mestu za srbski narod v skupnosti in črnogorski njegov oddelek posebe, a je še iz drugih razlogov važno za celokupno slovansko pleme. Zato hočemo v našem listu posebe izpregovoriti o tem umotvoru, razkrivajočem mnogotere probleme in vprašanja, modrost in nazore izkušenega kneza.
Rokopis Komenskega. Našli so nekaj važnih rokopisov Komenskega, katere je pregledal učitelj Peck in spoznal, da imajo veliko ceno. Med rokopisi je n. pr. „Theatrum uni-versitatis rerum", 110 str. 4°. Rokopise je g. Zibrt, urednik „Česk. Lidu", kupil za 600 gld. za češki muzej v Pragi.
Mlumice slovinskeho jazijha. Sepsal lan V. Lego. Druhe, doplnene vydani. V Praze. Nakladatelstvi I. Otto knihtiskarna 1893. Str. 120, 8.o Da se Čehoslovani uče slovenskemu jeziku, razvidno je iz tega 2. izdanja slovnice slovenske, spisane na češkem jeziku. S primerjanjem slovenskega in češkega jezika je Slovencem dragi Jan. V. Lego podal jasno in zadostno slovnični del na 66 straneh, izmed katerih 12 poslednjih pripada na sintakticke a jine zvla-štnosti. Drugi del „Chrestomathie" obseza: Narodne pregovore, prilike, Iskrice živenja, prevode iz čeških beril, potem komade raznih slovenskih pisateljev, pesnikov in prozajikov (Cegnar, Vrtovec, Einspieler, Trdina, Prešeren, Levstik, Vilhar, Gregorčič, Aškerc). Povsod so primerna tolmačenja. Slovenec, ki bi čital to slovnico, bi pridobil sosebno iz lekskalnega gradiva češčine jako mnogo.
„Češki Lid3. št., povečan za 11/2 polo, ima zopet bogato, zanimivo vsebino s krasnimi ilustracijami in slikami. Tekst: O pravškem uživani nastroju a zbrani jfištipenvch z kosti nebo parochu s pfidatkem o zbranich jedovych. Napsal dr. I. Matiegka. — Dr&bovny v okoli turnovskem. Podava T. V. Šimak. — Choref s klibnou (s konem). Napsal: f. Jan Soukup, II. dr. Čenek Zibrt. — Formane. Al. Jirasek. — Knihomalby slovenske v kancionalu senickem z roku 1692. Piše dr. C. Zibrt. — O različnem nadobi a naradf na Litomyšlsku. Podava Tereza Novakova. — Prof. Auatol P. Bogdanov o predhistoricke anthropologii Ruska. — Paberky z dobv robotni na Smiricku, Podava dr. Jan. V. Novak. Itd. Potem slede ^poročila o spisih, časopisih i dr. Ilustracij in slik je 26. „češky Lid". stoji vse leto 4 gld., pojedine št. 80 kr. Naročnina se pošilja: F. Šimaček v Praze, Jerus. ul. 11. Mi ne moremo dovolj toplo priporočati tega izbornega izdanja, katero vodijo uže slavni strokovnjaki, in pri katerem sodelujejo izvrstne moči, pisatelji in pisateljice.
РјЈсскал Ђиблготека 1892. r Издаше U. H. Пе-леха. ВнпускЂ XII. Декабрв. Vsebina: „Воиаа и мирЂ". Романг гр. Л. Н. Толстого. (Стр. 1-64). Томђ 111. S tem snopičem je ta biblioteka završila 1. 1892, in kakor se vidi, bode nadaljevala imenitni roman Tolstega 1. 1893. V tej biblioteki se priobčuje po 12 snopičev na leto za 2 gl. 40 kr. iz najboljših del prvih ruskih pisateljev. — Od leta 1885 je priobčila mnogo takih slavnih del, katerim se tu pa tam prilagajo tudi slovarčeki na maloruskem narečju. Naroča se pod adreso: Издателвство Русскон Библттеки во Лбвовг1; (Lemberg) Блахарск. ул., 13.
„ Bonpbocu философш и психологш". Knjiga 1.(16). НнварБ. 1893. Med drugim prinaša ta obsežna (299 str. vel. 8.) knjiga: Пироговг, какт. пспхологђ, фплософг п богословг. Spisal H. Плсковскш. — „ Велпкал наука" Конфуцш (цереводг). Spisal Д. Кониссп. Zanimivo je, da je ta pisatelj Iaponec sedaj na Ruskem, in uže postal člen Moskovskega „Психол. ОбЈдества" ; on je drugače kandidat Kijevske duhovne akademije. — Красота, жизш. и творчество. П. Боборикпнг. — Нравственнне ндеалн нашего времени. Н. ГротЂ. — Potem sledi kritika in bibliografija. Zapisniki lic. Обц. in druga poročila. Na leto 5 knjig s poštnino za granico: 7 r. 50 k. Adres: Москва, Покровка, M. Успен-CKiii пер. д. 3, Абрпкосовои. To izdanje, ki je izšlo doslej v 16 knjigah, poštevajo veliki filozofski časopisi vseh civili-zovanih narodov.
ČASOPISI.
„Ljubljanski Zvon". Leposloven in znanstven list. Mesečnik. Ljubljana. Vse leto 4 60, pol 1. 2 30, četrti Г15.
Dom in Svet. Ilustrovan list za leposlovje in znanstvo. Mesečnik. Ljubljana. Na leto 3 gld., pol 1. Г50, za dijake na leto 2-50.
Vienac. Zabavi i pouči. Ilustrovan list. Tednik. Zagreb. Po pošti vse leto 7 gld.
Dom i Sviet. Ilustrovani list. 2krat na mesec. Zagreb. Na leto 6 gld., na pol 1. 3 gld
Босанска Вила. 3krat na mesec. Serajevo. Vse leto 4 gld., za dijake 3 gld.
Lužica. Mesačnik za zabavo a podučenje. Hromadny časopis hornjo a delnjo lužiskich Srbov. Za Avstrijo 2 gld. na leto.
Листког. 2krat na mesec. Jedini list ogerskih Rusov. Ungvar. (Porosko. Ungmegye. Ungarn). Vse leto 8 koron, s prilogo 10 koron.	(Dalje pride.)
Opomnja upravništva. Te, katerim smo poslali 1. in 2. št. „Slovanskega Sveta", in kateri nam je niso vrnili, odslej vpišemo med naše naročnike. Te, ki so nam od lani in še od poprej na dolgu in nam ne plačajo do konca meseca marcija, bodemo terjali posebe in jim ustavimo list; čakali bodetao te, kateri so posebe prosili, da še počakamo.
Popravki. V 2. št. „SI. Sv." je popraviti: V pesmi „Slovencem" je v 2. kitici 2. vrstici izpuščen „su" in je citati: „Zamjer-nim su . . ."; ondi v 6. vrsti: „S a veselim", nam. „Z veselim" ; v 4. kitici v 5. vrsti je prvi „nam" izpustiti: „Pogledajte majku". — V Lermontovih poezijah spada naslov „Molitev" samo na prvo, ne pa tudi na 2. pesen ; v „Molitvi" 3. kitici 3. vrsti, slov. prev.. čitaj: „Veruje", nam. „Varuje". Str. 35. levo, 14. vrsta zg.: Fon-Vizin; ondi 9. vrsta zd.: pol. soc. mora; ondi desno, 2. vrsta sp.: gorenja kotlina. Str. 38. desno 11. v. sp. : ki imajo, nam. „nimajo".
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Tisk tiskarne Dolenc. — Izdajatelj, lastnik in urednik Fran Pod gornik.