Greli se po zimi na mesecu.        ,.,-¦,,>;
raBa se nekaj ljudi po zimi z vojske in vsi so bili iz jednega sela, pa jih zateče noe na poti. Najstarejši od njih reee četi: nPobrzajmo, bratje, noge, ne bi li kje kako selo opazili in v njem prenoeili, da nocoj ne pomremd od mraza." — Vsi ga slušajo in prično hoditi, kolikor so kdaj najbolje mogli, ali nikjer ni sela ni hiše, nego utrujeni polegajo na nekej poljani ia reče jeden od čete: nCemu nam bosta selo in ogenj, ko mesec sije, in v tem se nam tudi opanki posuše, kadar mi malo pospimo." Sezujejo vsi opanke in črevlje z nog in porastavijo jih po onej dolini, da se na meseuu suše; ležejo drug do drugega in vsak se pokrije s plažčem. — Nikdo ni še zaspal, ia vodja začne z zobmi škripati od velikega mraza in hude zime, a da bi ga drugovi ne pokarali, ka no more strpeti zime, ceee jim: nTak6, bratje, vsaki, kakor jaz; čnl sem od starih ljudi, da ncma hitrejšega leka zopcr zimo, nego tresti se In zgibati z ramami. ,,Dobro, vodja!" odgovori nekdo od čete, ,,potrpimo malo, dokler se nagne mesec, iu ker že nismo napravili uikakcga junaštva v vojski, vsaj vsakdo poreče, da smo junaci, ker morcmo zimsko noč prenesti v planini." — Tretji, ki ni mogel dalje od mraza ostati na mestu, dvigne se, da obuje svoje opanke, a videč, da so se utrdili od velikega mraza, pogleda na mesec in reče: nNe čudim ti se, kako si jih tako brzo osušil, nego Čudiin se, kako si jih presušil." A vodja z zobmi škripajoč izpod plašča odgovori: BDa li vam uisem pravil, kaj napravi vsc pusti mesec, kadar hoče; a če so nam opanki suhi, pa idimo domov, ondu je dosti junaštva papravljenega, in kdor ne veruje, naj sam poskusi."                  p0 nVrcevmt.1'