10. Materina Ijubezen.
Umrla je mati mladoletne dece. Dušica je zapustila telo in v hipu je ugasnilo v njem življenje. Črez obraz se je razlila mrtvaška bledost, oči pa so osteklenele. Dušica pa ni takoj odletela iz sobe, kjer je ležalo mrtvo truplo. Plavala je okoli dece, sedmerib nedorastlih otrok, ki so v silni bo-lesti žalovali ob postelji mile matere. Polni vroče materine Ijubezni so se duši zasmilile sirote, in poljubljala jim je otožna lica, po katerih so lile solze obupne žalosti. Končno je pa vendarle odplavala in se dvignila skozi ne-skončne prostore pred večnega Sodnika.
Zveličarjev obraz je sijal jasnejše od solnca, in na glavi se mu je bli-ščala trnjeva krona v sijajnih mavričnih barvah. Rane na rokah in na nogah so se mii svetiie v veličastnem žaru. in njegove oči so bile polne nebeške milobe in dobrote. Angelvarih je stal ob strani dušici. ki je trepetaje ča-kala sodbe.
—    44    —
In odprl je večni Sodnik knjigo, kjer je popisano življenje vesoljnega človeštva, in izpregovoril je z ostrim glasom: »Izpolnjevala si sicer moje zapovedi, delila si ubogim dobrote, ali vse te zasluge Še ne opero tvoje krivde. Premehka si bila z otroci. Ako so te žalili, nisi jih kaznovala, in ko je tvoje najmlajše dete zamahnilo z roko proti tebi, te je bolelo srce. a nisi ga kaznovala."
Zmračilo se je lice angelu varihu, ki je stal dušici ob strani bel kot lilija. Skozi prosojno, biserno tneglo, ki je plavala nad njim, se je čulo rajsko petje, a dušica je v silnem strahu medlela. Nekaj časa je moičal večni Sodnik, a potem nadaljeval: ,,Da se očistiš, moraš v vice, kjer bodeš trpela sedem let in hlepela po nebeških radostih. Potem šele ti odpre sveti Peter rajska vrata. Tvoja deca pa se bo pokorila na svetu za bridkosti, ki bodo Či-stiie tebe."
Zajokala je dušica in zaprosila je z milim glasom: ,,Vrzi me v vice, naj se očistim v žarečem ognju in plamenu dsfakrat sedem iet, a odpusti moji deci, zanesi mbjim otrokom!"
Stvarnikovo obličje zasije neskončne milobe, svet smehljaj mu zaigra okrog usten, pa izpregovori: ,,Tvoja ljubezen je močnejša kot ogenj, tvoja ljubezen je očistila tebc in deco. Odprta so ti vrata v nebeški dom. Pridi na moje srce.''
Zasijalo je vse okrog njih v zlatem blesku, angelvarih je vzel dušico v naročje in odplavala sta tja, odkoder je prihajalo morje svetlobe, odkoder se je čulo rajsko petje.                                                                Konštantin    .