Štev. lO.	V Trst«, 9. marca 1895.	Letnik YIII.
SvoMa državljanov, narodov pa zataoflavstvo.
Kakor znano, je bila Taffejeva vlada izdelala poseben načrt kazenskega zakonika o zločinstvih, pregreških in prestopkih. S tem načrtom se je potem dolgo bavil poseben odsek, in koalicijska vlada bi rada prodrla z zasnovo, kakor jo je konečno predelal isti odsek. Sedaj se je v državnem zboru, po završeni glavni razpravi, pretresalo nekaj zaglavij, med temi tudi zaglavje o zločinstvih in pregreških proti delovanju in ugledu državne oblasti. To zaglavje se dostaje v obče javnega mnenja, v prvi vrsti takega, kakoršno se najbolj izraža po novin-stvu. V tem zaglavju se nalagajo velike kazni v denarju in hude v pogledu na zapor in ječo.
Ker ima ¿idovstvo glavne organe in glavno besedo, specijalno v nemškem, kakor na Ogerskem v madjarskem novinstvu, umevno je, da gre tu tudi Židom za kožo, in glavno glasilo „Židovske zaveze" v Avstro-ogerski, „N. Fr. Pr." ostro presojuje stilizacijo mišljenega zaglavja, za-jedno obsojuje postopanje koalicije in celo nemško-liberalne stranke zaradi mlačnosti, ki jo kaže pri razpravljanju tega zaglavja. Ta prvi židovski organ piše (2. t. m., str. 3.) doslovno: „Kazenski zakon, ki je predložen državnemu zboru, je novinstvu najprotivniši in najsovražniši zakon, ki se je razglasil kedaj. Tendencija malone vsakega paragrafa V. glavnega zaglavja meri nato, da bi stavil novinstvu zanjke, in da bi s prožnostjo (elasticiteto) pojmov državnemu pravniku in sodniku dal priliko k še prikladnišemu uporabljeranju objektivnega postopanja. Novi kazenski zakonik v zvezi z objektivnim postopanjem po-menja otvorjenje nove dobe za prosledovanje novinstva, kakoršnega nismo doživeli niti v Avstriji. Zato izpolnjujejo mladočeški poslanci svojo dolžnost na način, ki je prek in prek dostojen vsega priznanja, ko neumorno z vso odločnostjo pobijajo prožne odstavke (Kautschuk-Paragraphe) V. in VI. zaglavja, in ne le češko, tudi vse avstrijsko novinstvo jim je dolžno zahvale."
„Velike stranke, kakor se kaže, so brez razuma nasproti vprašanjem o svobodi, katera sestavljajo jedro prepira. Tem strankam se bode danilo v razumu še le tedaj, ko bodo v svojo škodo čutile storjene zamude. Menili bi, da levica je za Taaffejeve vlade dovolj občutila blagoslove objektivnega postopanja. Kaže se, da poldrugo leto je bilo zadosti, da je izbrisalo te spomine, in kakor da bi nemško-ltberalna stranka ne mogla umeti, da bi
utegnila zopet jesti kruh opozicije. Na Nemškem se bore najplemenitiši duhovi naroda za pravo svobodnega izra-ženja mnenja proti ruere in servitium (tiranje v sužnjost); pri nas se mečejo hladnokrvno v sužnjost radi lepih očij grofa Schonborna".
Na drugem mestu opominja isti organ poslance, naj bi se zavedali, da se s tem zakonom „sklepa omejenje politiške svobode na desetletja."
Sosebno pa je v tem glasilu še poseben članek (3. t. m.) zanimiv, ki govori o tako zvani predlogi o pre-kucijah v velikonemškem državnem zboru, in potem primerja isto predlogo s sedaj razpravljanim kazenskim zakonikom v našem državnem zboru. Po nemški predlogi se bode kaznoval ta, ki bi psoval vero, državo, zakon, rodbino ali imovino, in sicer na način, ki bi bil opasen občnemu miru. „Po tej predlogi se bodo kaznovali tisti, ki bi javno proslavljali zločinstva ali do cela določno naštete pregreške, naš (avstrijski) načrt kazenskega zakonika pa hoče kaznovati proslavljanje vsakega dejanja, kateremu grozi kazen, in še le danes se je zbornica poslancev odločila, da je to grozovito določbo zavrnila odseku v novo pretresovanje."
Glavni židovski list povdarja dalje, da v Nemčiji so ^e največi duhovi v znanstvu in umetnosti podpisali na protestih in peticijah vsega naroda, da bi se preprečila predloga o prekucijah. „Kje pa je v Avstriji vzlet duhov, ki bi se obrnil proti avstrijski predlogi o prekucijah? Brez najmanjše udeležbe občinstva razvija se debata o kazenskem zakonu v zbornici poslancev. Naši učenjaki se ne zganejo, naši pesniki in umetniki so nemi, in najmanj je takih, ki bi se bili samo seznanili z vsebino kazenskega zakona, pod katerim bodo stali njih duševni proizvodi".
Tako vsklika prvi židovski list v našem cesarstvu, potem povdarja, da samo z izvrševanjem volilnega prava in s tem, da se četoma pridružujejo h kaki straiki, ni še izpolnjena politiška državljanska dolžnost. To glasilo, ki zagovarja in, rekli bi, tudi najbolj vzdržuje nemško levico, soglaša s pritožbo, da med to stranko in narodom ni nikake vzajemnosti. Nadalje se pritožuje nad vsemi strankami, češ, da njih agitacije sezajo le do vprašanj, ki se dostajejo dobičkov in zaslužkov. Vse zanimanje da je obseženo v „pritožbah o jezikovni jednakopravnosti", kako pa polagoma popolnoma zamira vse pravo o samo-določbi državljana, kako zaostajejo vsa predpolaganja nje-
govega politiškega prava, kako raste vsemogočnost birokracije, in kako se manjša njegova ustavna svoboda, o tem jih premišljuje le najmanjše število . . .
„Ako ne vpliva javni duh na parlamentarna poso-vetoranja, potem morajo pripasti vplivu frakcijskega duha in vlade, in nam se prav godi, ako kažeta zakonodavstvo 111 uprava ta značaj. Pred vsem pa zadeva to očitanje inteligentne in naobrazene sloje, katerim je duševno gibanje v Nemčiji na veliko sramoto. Ako je prepuščeno malone je-dino najspodnjišim slojem, da se brigajo za državljansko svobodo, in da se branijo proti njenemu omejevanju, mora inteligencija izgubiti vodstvo, in posledice moremo prijeti uže z roko."
..I)a bi zaprečila to, morala bi se sestaviti kaka koalicija zunaj parlamenta, da bi oplodila koalicijo v parlamentu, in da bi jo zaščitila pred zamlakuženjem. Kar je v Nemčiji možno, . . . , to tudi v Avstriji ne bode nemožno."
Zakaj smo proti običaju na tem mestu navedli toliko odstavkov in stavkov iz glasila, ki je najsovražniše vsemu Slovanstvu? Ker je v tem elegiškem tugovanju, toženju, obtoževanju, vabljenju in opominjanju, največa — samozatožba tega pogubnega glasila samega, potem za-tožba vsega židovskega novinstva, specijalno židovskega vpliva na vse javno mišljenje in delovanje v naši državi, nadalje rezka" zatožba nemške levice kot najškodljiviše stranke v vsem ustavnem in parlamentarnem življenju tostranske polOvine cesarstva. Židovski organ obsoja nadalje sedanjo koalicijo, ko se z druge strani stalno bori za njo; z obsodbo koalicije obsojuje isti organ pa tudi ves sistem, v katerem ima koalicija svojo oporo. Vse, vse, kar obsojuje ta organ „Izraelitslce zaveze", je obsodba tega, kar ta organ drugače zagovarja "od začetka do danes, in ironija je hotela, da isti organ mora hvaliti Mladočehe kot zaščitnike svobode češkega in vsega avstrijskega novinstva, iste Mladočehe, katerim drugače odreka celo lojalnost. Sedanja državriozborska koalicija potrebuje — po besedah „N. F. I'." — protikoalicije zunaj parlamenta; državno-zborska koalicija je v opasnosti, da se pomlakuži, in ne-parlamentarna koalicija naj bi jo ščitila, da ne utone, da ne pogine — v močvirju! Kdo bi se bil nadejal take obsodbe od take strani!
Ua bi se kaj izpremenilo na bolje vsled te mnogo-stranske rezke kritike, ne moremo in ne smemo verovati, pač pa smo dolžni zapomniti to obsodbo strank, koalicije in sistema, ker svedoči, da posebni trenotki tirajo tudi zagovornike sedanjega položenja k odkritosrčnim izjavam, katerih smisel je tak, kakoršen odgovarja dejstvom, in kakor ga opisujejo nasprotniki sistema in pristaši sedanje opozicije. Židovski glavni organ bi se ne bil nikdar spozabil v toliko, da bi razkril resnico, ko bi ne pošteval svojih lastnih interesov, potem interesov vsega židovskega novinstva in agitacijskega aparata. Ko bi se snovali zakoni v popolno potlačenje svobode drugih državljanov, židovske novine bi bile nasproti temu hladnokrvne, ako bi se taki zakoni ne dotikali tudi židovskih interesov. Le kjer so hebrejski dobički in izgubički nerazdružljivi z interesi drugih državljanov in narodov, postavi se židovsko novinstvo na stališče skupne zaščite, misli pa vendar le na svojo specifično hrambo.
Kar se dostaje tu mišljenih zaglavij kazenskega načrta, razpravljaliega v našem državnem zboru, so zares taka, da krčijo dosedanjo itak omejeno svobodo, če pa poštevamo vzroke, da je prišla vlada do takih zasnov,
in da je tudi odsek za kazenske zakone konečno ostal pri takih, proti svobodi obrnenih stilizacijah, dolžni smo naglašati, da je židovsko novinstvo nav prvem mestu zakrivilo nekaj takih ostrih določeb. Židovsko novinstvo piše namreč v soglasju z židovskim značajem; ta značaj je pa tak, tla ne pozna nobene mere: v dobah zlatih let je ohol do neznosnosti, v dobah medlih let pa tuguje do nedostojnega poniževanja, in to odgovarja dejstvu, da noben historiški narod ni zapustil takih jeremijad, kakor uže davno, pred našo ero raztreseno židovsko pleme. Pretiravanje je jedna najglobljih črt židovskega značaja. Za hiperbole v mišljenju pa so sposobne sosebno tlačene in pritiskane množice. Tako so se mogli židovski agitatorji vsiliti delavskim množicam, da jih vodijo po raznih državah, sosebno tudi na Nemškem in, kakor se vidi na Dunaju, tudi v socijalno-demokratiškem taboru delavcev v Avstriji, židovski agitatorji hujskajo delavce po listih in z ustno besedo do skrajnosti, in te dovajajo do mišljenja in naposled do dejanskega pojavljenja v merah, katerih ne more pretrpeti polagoma razvijajoči se javni red. Židovski agitatorji so bili na Nemškem prisilili Bis-marcka, da je bil uvedel izjemne mere proti socijalni demokraciji, in isti židovski agitatorji imajo na vesti, da je v obče mogla nemško-pruska vlada predložiti zgorej omenjeni načrt o prekucijah.
V našem državnem zboru pa je te dni pravosodni minister grof Schonborn zagovarjal navedena zaglavja novega kazenskega zakona s tem, da je navedel konkreten slučaj iz pisave glavnega delavskega socijalnodemokra-tiškega glasila, katero vodi na Dunaju /id dr. Adler. Ta slučaj je tako značilen, da morejo s kazanjem nanj predlagati najstrože zakone proti svobodi, in je seveda velika napaka jedino v tem, da se specijalne pojave iz posebnih taborov generalizujejo za različne sloje, torej tudi take, ki se ne zagrešajo ne po novinah, ne v govorih, ali celó z dejanji v takem smislu. Zakonodavci niso se pospeli ne v Nemčiji ne drugod na tisto stališče, s katerega bi na pr. židovske novine stavljali pod posebne zakone, v tem ko bi novine arijskih narodov puščali pri veči, njih do-stojniši meri obče svobode. To je zakonodavcem silno težavno, ker je Židovstvo samo v novejši dobi znalo postaviti zapreke zakonom, ki bi se obračali izključno proti nezakonitemu pretiravanju židovskih novin in agitatorjev. Židovstvo je namreč doseglo pod pretvezo verske toleran-cije v isti moment tudi jednakopravnost ali avtonomijo svoje narodnosti. Le tako je možno razumeti, kakó more židovsko novinstvo hladnokrvno teptati narodna in histo-riška prava slovanskih narodov naše monarhije; ko bi isto Židovstvo moralo še le boriti se za svojo versko in nacijonalno svobodo, bi Slovanom, naj bi bilo še toliko oplačano, nikdar ne odrekalo istih narodnih prav, oziroma verske svobode, kakor dela sedaj, ko je samo, vsled kratkovidnosti zakonodavstva, doseglo vse, kar potrebuje v ohranjenje svojih tradicij v verskem in nacijonalnem pogledu
Zaradi židovskega novinstva trpé v našem cesarstvu narodi in, kjer kaže, tudi veroizpovedanja negospodovalnih narodov. Kar se dostaje pa svobode državljanov v obče, pospešuje isto židovsko novinstvo, kakor smo dokazali, s svojimi hujskajočimi hiperbolami tako zakonodavstvo, ki krči občo državljansko svobodo. Isto židovsko novinstvo, ki sedaj obsoja zakone, omejujoče občo svobodo, je samo najbolj zakrivilo, da se vidi sploh potreba za tako krčenje. To, da židovske novine obsojajo sedaj mlačnost in-teligencije nasproti novemu kazenskemu načrtu, obrača
se, ako sodimo stvari prav, proti židovskemu novinstvu samemu, in vsa nežidovska inteligencija bi po pravici očitala sedaj židovskim novinam, da so one še najbolj zakrivile namere k nadaljnjemu omejenju tiskovne svobode. To velja ne le za Nemčijo, temveč tudi za naše cesarstvo in za vse tiste države, v katerih prihaja židovsko novinstvo do odločilnega javnega vplivanja.
Dunajsko glavno glasilo židovsko govori o inteli-genciji v obče, s tem pa bije zopet sebe po glavi. Kdo se postavlja v Avstriji za čuvaje lojalnosti nasproti državi in dinastiji ? Tu imamo dolgotrajen protislovanski sistem ; vsled tega sistema gledajo pri uradnikih, ki niso iz po-kolenja gospodovalnih narodnostij, tudi na njih politiško mišljenje, in židovske ovaduške novine si prve usurpujejo samooblastno sodbo o raznih javnih osebah, in če jim te osebe niso po godu, uže izsledé kako životopisno črtico, vsled katere bi mogle očrniti dotičnike in tako zaprečiti njih imenovanje ali povišanje na uradniški lestvici. Tako ovajanje se po židovskih novinah izvršuje celo proti nemškim uradnikom, ki bi ne ugajali požidjenemu taboru nemške levice.
Vsled takega ovajanja in krivičnega poročevanja se inteligencija, ki je v javnih službah, konečno prestraši, in, ker jej je treba skrbeti za zboljšanje plače, misli, da stori najbolje, ako se drži pri kraju, ako se sploh ne vtika v javno življenje, ako se naposled drži v strani celo od politiški indiferentnih, najnedolžnejših društev, shodov in zabav. Kako hoče potem glavno židovsko glasilo soudeležbe pri vprašanjih, ki bi pri zdravem položenju stvari v resnici morale zanimati na prvem mestu inteligencijo in še le potem najniže sloje in širše množice v obče ? O poslednjih konstatuje glavni organ d' „Alliance Israélite", da so še jedine, ki se zanimajo za državljansko svobodo. Dà, resnica je to, a zakaj ? Zato, ker množice so zunaj uradniških služeb, one ne morejo niže stati, nego stojé, in ostaja jim, kolikor niso v pesteh podjetnikov, popolna svoboda, da se brigajo za državljansko svobodo, in da se branijo proti krčenju iste svobode.
To pa kaže na veliko občo bedo v ustavni državi, da ravno pri zakonodavstvu se ne udeležuje primerno inteligencija, katere je pri takem delu vendar največ potreba, in da se stvari vrsé v popolnoma nasprotnem smislu od idejala, ki ga je gojil uže Platon baš gledé na zakonodavstvo. Platonova misel je bila in ostane vendar še prava, če tudi moramo drugače prezirati njegove konkretno zasnovane utopije.
Kako hoče torej židovsko glavno glasilo privabiti inteligencijo k sklepu za kako protikoalicijo, ki bi zunaj parlamenta protestovala proti parlamentarni koaliciji, obsojeni zaradi mlačnosti nasproti V. in VI. zaglavju sedanjega kazenskega načrta? Kako more židovski organ, n. pr. slovansko inteligencijo zvat k delovanju, katero drugače pri isti slovanski inteligenciji ovaja, opisuje in označuje kot nelojalno, kot protiavstrijsko, kot panslavistiško in zaničljivo kot „velikohrvatsko", „velikoslovensko" itd. ? Ali se je židovsko novinstvo kedaj bolj useklo, nego ob tej, sicer jako važni priliki ?
Sicer pa se sedaj nad židovskim novinstvom maščuje tudi dejstvo, da se ono obrača proti negospodovalnim, specijalno slovanskim narodom kot takim. Glavni organ bagatelizuje tudi v tu mišljeni sestavi svojih jeremijad narodnostno vprašanje, ko izrecno trdi, da „ves interes do osnovnih prav je sedaj obsežen v pritožbah o jezikovni jednakopravnosti". Kdo pa je temu kriv? Zopet glavni pomočnik gospodovalnih narodov in strank, in pomoč
dobivajo ti narodi in te stranke v židovskem novinstvu. /idovsko glavno glasilo se pritožuje, da za veliko vprašanje novega kazenskega zakonika se ne brigajo ne nemška levica sama, ne državljani v obče. Zakaj se pa briga nemška levica? Za „Celjsko vprašanje" in za take malenkosti, in to uže desetletja, in židovski glavni organ sam je napisal uže ne le veliko kopico člankov, ampak po cele velike pole svojih predalov samo o Celjskem vprašanju, v tem ko je zanemarjal, primerilo poučevati o važnosti kazenskega načrta vsaj svojo stranko. Kdo je bolj vzgojil stranke gospodovalnih narodov, da porabljajo vse svoje sile v odboj jezikovnih drobtinic, nego pa ravno židovsko novinstvo? Kateri listi z večo gorečnostjo zabe-ležujejo malenkosti in ovaduštva, nego ravno židovske novine ? Ali ni vladni načrt o kazenskem zakonu uže od leta 1891.? Ali židovsko novinstvo ni imelo časa toliko let, da bi pristaše požidjene levice poučilo povoljno o tem načrtu ?
No, druga točka pa je vendar še ostala, katere ni hotel ob tej priliki omeniti prvi židovski organ, in ta točka se dostaje rešitve narodnostnega in jezikovnega vprašanja. Ta organ vendar dobro vč, da slovanski narodi, nekoliko zavedeni, nekoliko kratkovidni, nekoliko pa prisiljeni, uporabljajo vse svoje duševne in mnogo tudi svoje gmotne sile v svojih narodnostnih borbah za prav drobne, drobne jezikovne mrvice. Isti židovski organ tudi dobre ve, da, vsled teh jednostranskih in stalnih naporov, slovanski narodi ne morejo niti misliti povoljno na druge važne predmete, na vprašanja, kakoršna so obsežena tudi v novem kazenskem načrtu. Slovanska inteligencija niti se ne more pripravlja ti na sopomoč pri reševanju drugih vprašanj, in tudi ko bi se sposobila za t«ka reševanja, pa duševno razpoložena biti ne more. Naš skupni parlament deluje torej z vezanimi silami na. tiste strani, ki se dostajejo narodnostnih in državnopravniških vprašanj. Večina slovanskih poslancev nima in ne more imeti posebne volje, da bi z osredotočenimi silami sodelovala pri razpravljanju drugih vprašanj, in je torej še veliko čudo, če nekateri zastopniki storč kaj pri predmetih, ki niso v zvezi z narodnostnimi ali državnopravnimi vprašanji. Mladočehi zaslužijo naše občudovanje, kakor jim je glavni židovski organ po sili izrazil svoje priznanje, da se odlikujejo v brambi obče'svobode in v pobijanju kazenskih paragrafov, ki se v preveliki meri obračajo proti krčenju svobode izraženja občega mnenja.
Kako duševno moč bi še le razkrivali in razvijali isti Mladočehi in poleg njih ostali slovanski zastopniki, ko bi se jim ne bilo treba več boriti za ustavna narodna prava in za razna historiška državna prava! Potem še le bi dobil centralni parlament pravo moč, svežost in sposobnost za razne probleme, ki se dostajejo tudi osnovnih pravic državljanov v obče. Dokler pa se ne reši narodnostno vprašanje in dosledno potem ne obnovi državno pravo historiških narodov, ostane Dunajski osrednji zastop mlačen, mrtev, kakoršen se kaže nasproti razpravljanju novega kazenskega zakonika. Vsaka nova predloga torej trka najprvo na reševanje narodnostnega vprašanja, in pred to rešitvijo ta parlament ni sposoben za snovanje zakonov drugih vrst. Koalicija uže cel<> nima tistih last-nostij, katere so potrebne za obča vprašanja, ki se dostajejo jednakomerno vseh slojev, narodov, v obče vsega naseljenja. Koalicija je po največ sposobna za vprašanja kapitalistiških interesov, in zato se nam zdi jako ponesrečena namera, da so odločili razpravljati kazenski zakon ravno s pomočjo koalicije. Opozicijonalne stranke so ne-
koliko tudi uže site preziranja, ker vidijo, da še toliko utemeljeni predlogi se zametajo z večino glasov koalicije, in naj se ta še toliko slabo udeležuje parlamentarnih razprav.
Kar velja pa za kazenski zakonik, ponavljalo se bode tudi pri drugih, bolj dalekosežnih predlogah, in zato je preduslovje zakonodavstva v našem državnem zboru — rešenje narodnostnega vprašanja, izvršenje narodnostne in jezikovne jednakopravnosti za vsak narod. Svoboda
narodov v smislu narodnih organizacij je conditio sine qua non za vsakatero vspešno zakonodavstvo, in tudi to svedoči, da oportunizem slovanskih strank se ne zagreša le proti slovanskim narodom, ampak tudi proti interesom države in skupnega državljanstva, ker ne teži za tem, da bi se vstvarile najprej narodne organizacije, kibišeleraz-vezale sedaj vezane moči zastopnikov v parlamentu in inteligencije v obče zunaj parlamenta. Le primerna opozicija pa more spraviti zavoženi voz zopet v pravi tir 1
Iz M. J. L e r m o n t o v a.
Hvala.
O hvala! .. Za včer&šnje ti priznanje, Za pesem nisi nasmejala se: Umela strasti nisi pa moje, A za neiskreno troje šeptanje:
Hvala!
Ti v kraji drugem si nekdaj plenila; Pogled prekrasen, govor tako živ Ostane v duši mi nepozahljiv, A nečem, da bi ti mi govorila:
Hvala!
Množiti ne želim v življenja cveti Število žalostno tvojih rabov, In slišati od tebe mesto slov, Da znaš žestok ukor le mi zapeti:
Hvala.
Pa naj le hladni tvoj pogled me —peče, Ubije naj vse nade i želje, In vse, kar v sroi si vzbudila, vse, Tedaj ti duša moja vsaj poreče:
Hvala!
Fr. CtlesHn.
xxi. X b a a a!
O jb.wa ! .. 3a b^epanniie tu npii3HaHte, 3a ničen k licit HacMŠaaa ca : y&iaa CTpaciH h4ch na moia, A »a «eHCKpeHO iboi« iiiencTame :
XBaaa !
T m b Kpair ^pyrent ch nii^aii naiHHaa; IIori/»3; npeicpaceH, roBop iaKO acHB OciaHe b symh mh Hen03a6aBHB, A HeieM, ji,a 6u tu mh roBopnaa:
XBaaa!
Mhojkhth he aceam b skhbihlh u;irkth IIIieBHao »anoctho tbohx pafioB, iih caumaTH oa; reče Micro caoB, Jlfl 3iiani acecTOK yicop .ie mh sautm :
XBaaa!
na naii ae xaa^Huii tboii noniAji, mm neie, yfiiie Haii bca na^e hh aceaw>, Hh Bce, Kap b cpn;H ch B36jSHaa, see, Te^aii th ^yma moh Bcak nopete:
XBaaa!
M. A. JaMyfimi*.
E/iaroflapro!
Baarop;apio! . . . Biepa Moe npH3HaHLe II cthxt, aoii th 6e3-B cirfxa npiiHi.ia: Xotb tu CTpacTeii mohi'l He noHajia. Ho 3a TBoe npHTBopHoe BHHMaHte:
Baaro^apio!
Bi .npyrOM'F, Kpaw tu aisor^a nainaaa; Tboh vjppsiii B3op-i> h owpoTa piieii OciaHyica habiki. e-l ^yuii Moeii, Ho he xoiy, tto-6h tu mhIs cua3aaa: Biaro^ap»!
¡1-6% He ace.ia.rt yMHoatHit bi n,Biii at«3HH HeiaaiHyw To.iny tbohxi pafioB'b H oi'i Te6a yc.ruinan,, sxicro cjios-t il3BHTejIBH0ii aceCTOKOii yKOpH3HH :
Bjiaro^ap» !
0, iiyCTi xo.iojhoctb Mirk tboh b30p'b yKaacerL, HydB out yfiteTi Ha^eac^u h lew II BCe, ^TO B'l. Cepwi B03p0^IMa T Li ; jij'hia «oa Te6i Tor^a hhhil CKaaceis: Baaro^apio!
Imirnik.
Vatrenom
cu
Vatrenom ču ustat pjesmom Na obranu roda moga, Pokazat ču, da još ima U nas žara hrvatskoga. Kukavice sve nam nieču, Htjeli bi nas zakopati, Neka samo jedno znadu, Da smo divi i Hrvati!
Jakom pjetmom više puta Podari me moja vila, Al je ova žarka sada Sve mi druge nadkrilila, Pa mi kliče klevetnicim: Zavidnici naše sreče, Dižite se dalje samo, Al Hrvata ne stat neče!
Lomile ih druge slote Harali ih drugi jadi, Al se oni podigoše Opet jači, opet mladi. Ne, za narod, što porodi Jednog Zrinskog Frankopana, Ne može se nikad nači Diljem zemlje grobnog stana!
Zvonimiri, Krešimiri, To su priče djece naše, Pak ipak vas sitne duše Ote bajke silno plaše. Neka samo . . . doč če vrieme, I Hrvatu zlatno doba, Zvonimira kad če kruna Povrh vašeg zasjat groba!
-B. Katalinič-Jeretov.
kjn ch, kjk ch, Moja ha^o ! 3a.iyia.ia Beli o^aBiia ? Ja ie MCKast y noxo^e, A th jonne H'jecH cupaBHa!
M 0 j 0 j H a a M.
y B a p y, (Uj)Ha Topa) 1985.
Bhrhih, ji,a caM kho aalja Ha Taaace cniter Mopa; A th onei cbe je^iraito IIpa«a kciih 6hbaiu cnopa.
A BHaa kh n0?;pyrjtHB0 Hlanhe tiso cpeji; nor' ja.ua:
J3b;;hiii Moje cpn;e M.ia,no, y Hexapy ji;a npe6nna ; Bi,t;hiii 3aHOC noje ^ynie JKexe nycie, Koje chhb».
„y«iipH ce iejo »oje, y Bora je iBoja naja!"
Tie ch galeae, noja hajo! xIyjeiu cpna ysjiieaje, Ja ie TpaacH«, aan ne 3Ha», y Koje cm cb jem icpaje !
MUM Jo*OMt&,
„Ruska umetnost".
Sram me je, kedar vidim, da moji rojaki tako malo vedo o Rusiji, in da po navadi nekateri le iz neke bratske „ljubezni" ne ponavljajo zlostij in budalostij politiških vragov Rusije, kot slavjanske, jedine slavjanske države, ki sme reči, da je nezavisna in silna. No včasi se jim spesne, in nehoté padajo v ton zakletih vragov Slavjan-stva. Druga vrsta rojakov, ki dobro ve in globoko misli, kaj piše za one, ki ne mogo ali.pa ne smejo misliti, v svojej nravstvenej izprijenosti ciniški in frivolno pljujejo istim v oči. Oni so nje vragovi, zato pa je tudi njih robovi ne smejo spoznati; kajti istina privedla bi tega ali onega na pravi pot, in ta ali druga, navidez in k radosli prokletih izdajic naroda in krščanstva, uže izgubljena duša bi se spasla (rešila). Tako so nedavno s svojstveno predrznostjo in avtoritetnostjo trobili v „Slovencu", da Rusi nimajo svojega sloga v stavbarstvu. Seveda od takih ljudij ne moreš zahtevati, da bi imeli kaka poznanja o ruskej zgodovini sploh, o zgodovini umetnosti pa še manj. Za službo, za katero so najeti, znanja in učenosti ni treba; potem ko je Četvrkin v „Slov. Svetu" zavrnil take bedaste trditve, začel sem jaz sam zbirati podatke o ruskej umetnosti, in proučivši, kar mi je prišlojpod roke, sovetujem najprej vrlim slovenskim tehnologom in tem, ki se zanimajo za umetnost sploh, vzeti v roke naslednjo knjigo : „V Art Russe', par Viollet-le - Duc. Paris 1877. Ve A. Morel et Cie., éditeurs. Ta knjiga je bila 1879. leta prevedena na ruski jezik in nosi zaglavje : „Pyccicoe Hc-EyccTBO ". CoHiiHeHie Bio.uie-Jie-^ioKt, nepeBea'f. ci (jjpaii-n,y3CKaro H. CyjraiiOBT,. Haflame XyaoacecTBeHHO IIpoMi.nu-jieHHaro Mysea. MocKBa 1879. Knjiga ima naslednje od-dele : PyccKoe HttcyccTBO. Ero hctohhhkh (viri). Ero co-CTaBiiue ajieMeBTH. Ero 6yji,yin,HOCTi. Razen tega predgovor prelagatelja, od avtorja pa: „BBeaeHie" in „3aKJiK>Heuie" Ta prekrasna knjiga ima 319 stranij z 97 ilustracijami, katere je avtor sam risal po originalih. Mnogo ilustracij izvršeno je v kraskah (barvah).
Knjiga je pisana v 1877., torej pred skoro 20 leti. V one čase ni bilo še Kronstadskih slavnostij in svečanja v Toulonu. Bil se je ravno boj za krščanstvo in svobodo Slavjanov na balkanskem poluotoku. O sočuvstvu med Francozi in Rusi ni bilo še ni duha ni sluha. Vodila je avtorja, Francoza, slavnega arhitekta in učenjaka Viollet-le-Duc le želja, pokazati istino ; nobenih politiških motivov pri njem ne moreš iskati. Viollet-le-Duc, ko je pisal knjigo, je bil star uže nad 60 let. V. 1847. letu, ko se je uže proslavil, in ko je uže restavroval katedralo Notre-Dame de Paris in mnogo drugih starinih cerkva in zgradeb, izvolil ga je kapitul abatstva Saint-Denis svojim arhitektom, v 1853. pa je bil naznačen generalnim inšpektorjem vse eparhije. Dvajset let restavroval je tudi trdnjavo Carcassov. V 1863. dobil je povabilo v „Ecole des beaux-arts" kot profesor estetike, a ni ga sprejel. Smrt ga je nenadoma pokosila, ko je ravno završil svoje fenomenalno delo „L'Art Russe", v 1879. 1.
Knjiga ta dokazuje, kako globoko je Viollet-le-Duc, Francoz, in pri tem v starih letih, izučil rusko zgodovino, kako globoko zna zgodovino azijatskih narodov, ki so v prejšnje veke hodili vdol in poprek a se Rusije, dokler ni slavjanska moč zlomila mongolsko - tartarskega jarma. Kako natanko pozna letopisca Nestorja! Kako podrobno so mu znana razna slavjanska plemena, ki so nekdaj naseljala Rusijo, ostala v njej ali pa šla naprej k za-padu! O ruskih Kurganih iz časov Skitov govori z ravno
onim globokim razumenjem, s katerim je opazoval dre-vnje (stare) cerkve in druge zgodovinske zgradbe v Rusiji. Globoka učenost in ljubezen k istini podala mu je tako neoprovržene dokaze in toliko raznega materijala v vseh kotih obširne Rusije, da je leliko prišel k zaključe-nju, da Rusi imajo svojo samostalno, originalno umetnost, ki se je razvijala in procvetala popolnoma nezavisno od umetnosti zapadne, in ki je padala najbolj takrat, ko je želela posnemati zapad.
Na mestu, v Rusiji, našel je Francoz skitske pa-metnike značiteljnega dostojinstva, in pokazal je, kako se je s tem elementom pridružilo vlijanje grške in bizantijske umetnosti, ali bolje rečeno, vplivanja, ki ima svoj začetek v tistih virih, iz katerih je črpala bizantijska umetnost.*) Narodni slavjanski genij usvojil si je te elemente in obračal jih v jedno celoto. Tuja vlijanja stopila so se kakor v gornilu (v plavžu) v jednorodno telo, kar je, pravi Viollet-le-Duc, svojstvo vsake umetnosti, ki ima narodni značaj. In ta neobhodni karakteristikon ima ruska umetnost, zato se mora in more govoriti o njej kot o ruskej, pravi Francoz. Mnogo zlata vrednih istin, da civilizacija ni jedna, ker imajo razni narodi razne sposobnosti in razne tipiške črte, dalo bi se navesti iz omenjene knjige, in da „vsaka civilizacija naj se razvija samostalno, v duhu dotičnega naroda". „Ako ima Slavjano - Rus rod-stvene zveze z Grekom in Azijatom, gotovo nima takih z Rimljanom. K čemu torej vsiljevati mu svojo naturo!" kliče Viollet-le-Duc. Tedaj bode, nadaljuje on, ta civilizacija le cvetica v steklenej hiši, ne razvije se in poda same falzifikate, ne pa narodne civilizacije. (Tak falzifikat so pač tudi — Slovenci!)
Kdor postopa inače, ta ne ve, po mnenju avtorja, najelementarniših zakonov.
Konec knjige navedem v točnem prevodu • „V udeležbi v velikem koncertu civilizacij in človeškega pro-gresa popolnoma ni treba, da bi narodi imeli jedne in iste izraze in jedno in isto čuvstvo v vseh odnošajih. Raznost nikakor ne izključuje harmonije; nasprotno, ona sestavlja jeden iz njenih neobhodnih uvetov; in soglasje med različnimi narodi zemeljske oble, — ako se ima ono izvršiti kedaj, — izvršiti se more le na podstavi svobodnega izraza sposobnostij, vkusov in stremljenj vsakega posamičnega iz njih".
H koncu javljajo se mi naslednja vprašanja: Ali je še res, da ni raznice med zapadno in vstočno kulturo? Katere se je treba držati slavjanskim narodom, zapadne ali vstočne, latinsko-nemške ali slavjano-grške, ki je Rusijo naredila nezavisno in najmočnejšo državo v Evropi, dočim so vsi drugi slavjanski narodi izgubili vsako značenje v rešenju svetovnih vprašanj, izgubili nezavisnost in sčasoma izgubč tudi jedino, kar jim je ostalo: jezik? Ali je izguba jezika, pri energičnih naporih naših vragov in pri našej „konstrukciji", ki povsod kaže, da smo le falzifikati latinsko-nemške kulture, — ali je ta izguba res tako daleč ?
Na ta vprašanja si pač odgovori lehko vsakdor, ki v paru „steklene hiše", v katerej se je „kultiviroval", ni še izgubil sposobnosti misliti. Ali se vrnimo k svojej slav-janskej kulturi, ali oživimo slavjanski duh, ali pa oddajmo Nemcem še jezik. Nemške misli, nemška čuvstva izražajo se pač najboljše v nemškem jeziku! Svoj pa
*) Gl. še : ilcTopia Pjccicaro Opnanoiita c% X. no XVI. b£kx, cb npe^HCJioBieM-t B. Ee3T0BCKar0, katera knjiga je tudi ležala pred Violletrle-Duc,
ostavimo le dotlej in le tam, kjer je še kaj narodnega slavjanskega duha. Ko pa bode preprosti narod v kremp-ljih latinsko-nemške kulture, tedaj pa porečemo : Hol' der der Teufel diese „Zigeunersprache!"
Hoščin.
-
DOPISI.
Dunajsko pismo III.
Gospod urednik, kaj ste še med živimi? Ni vas torej umoril in uničil slovenski gromonosnik Goriški! Ker ste tako žilavi, nadejam se, da „Slovanski Svet" bode še vstrajal dolgo vrsto let ter dokaže, kako slab „prorok" je vzlic temu znanemu prideljenemu mu naslovu. — Vi in „framazonska" Vesnanska mladina pa ste jo skupili, — počrnjeni ste, in ne umije in ne opere vas niti slavno-znano „zamorsko milo", za katero se dela tolika reklama. Zamorec postane pri njegovi uporabi bel kakor sneg, to je tako gotovo, kakor res je „Rimski Katolik" jedrni slov. filozofični list, in vi se upate še zmajevati s svojo neverno glavo. Uže vidim, da je pri vas vsa vera izgubljena. Strokovnjaških razprav „o norcih" pa menda vsaj ne boste prinašali? Glejte, kako se trese pri tej misli „vele-učeni" g. dr. M. — Vsaj veste, da si domišlja mnogokak blaznik, da je on jedini vsegavednež, on jedini pravi in pristni bogoslužec, on jedini poklicani kritik in učitelj, vsi drugi pa nespametniki, neverci, zapeljivci itd. Ko bi Slovenci čitali in primerjali to, našli bi lepo fotografijo, ta pa bi vam seveda ne bila všeč, g. Tone spod Kala ? A kar je še hujše, vaše početje, slovenski Rimljan, ne izvira i? blaznosti, temveč iz zlobnosti. In potem bi vsaj nekateri slepi udanci popustili Goriški prapor, kajti toliko jih še spoštujemo, da jim pripisujemo poštenje, in naposled bi naš nedosledni filozof morda celo sam sameval. O grozna misel zanj. . . A kaj naj porečem na očitanje, namreč: „Vi ste mladino preslepili!" Vidi se, ker sam nastavlja pozlačene limanice, misli, da jih morajo tudi drugi! Nas veže močnejša vez, vez prepričanja, navdušenja in domo-ljublja. Imejte jih, plačane „vrle mladeniče", saj niste vajeni, da vam kdo sodeluje ali somišlja, razun za dober denar; zbirajte stotake za nje, privoščimo jim to! Nas pa „veleučeni", pustite pri miru! Na vaše trditve in marnje vnovič odgovarjati, bilo bi pač odveč. Svet pozna vas in nas; Bog bo sodil vas in nas; a v obeh slučajih imamo dobro in mirno vest, in to nam zadošča.
„Vesna" je umrla, živila „Zora". Tako razlega se v latinizatorskem taboru. Na spomin prihaja mi Esopova basen, katere se menda tudi vi še spominjate izza one srečne, žal, uže davno potekle gimnazijske dobe. — Ko je poginil lev, si je osel ogrnil njegovo kožo in bahato stopal sem ter tje. A živali so se mu posmehovale in rekle: „Obleci tudi levovo kožo, ti si in ostaneš vendar in vedno le — osel". Sapienti sat,
Toda ako se bom preveč bavil z literaturo, zamerim se morda vašemu sotrudniku Omegi, ki je pričel devati slovenske pisatelje na svoje kritično rešeto. S kritiki pa ni dobro črešenj zobati, pravi varijacija slovenskega pregovora. Zadnjič omenil je, da Slovenci premalo cenijo Navratilov spis o vražah. V stiski popraskal sem se za ušesi in hitro segel po „Letopis", da se vsaj jaz ne bi prišteval omenjeni množici. Pričel sem proučevati letošnji odlomek. Nisem prišel daleč in uže sem nekaj „profitiral". „Kdor najde deteljico četveropernico, on bode srečen".
Skoro sem uže pozabil 'na to, dasi sem pogostoma slišal to vražo v detinskih letih. In zdajci zasvetilo se mi je v možganih! Ona velika deteljica, ki je vzrastla na slovenskem klerikalnem zelniku, gotovo ni četveropernica, ker narodu ni donesla še nobene sreče. O tem sedaj kar nič več ne dvomim. A zakaj pa jo potem hranijo nekater-niki s toliko vnemo in gorečnostjo? Tudi temu bo vzrok v vražah in krivih verah. Morda pisatelj zasledi tudi ta vir in pojasni še krive vere naših dnij o potrebi koalicije, o ošrečujočem delovanju klerikalnega vodstva, o praznem strahu pred brezbožnimi liberalci in radikalci in še več jednakih, jako razširjenih, jedinozveličavnih domišljij.
Zelo razširjena kriva vera po Slovenskem je tudi, da moramo naročati in citati židovske časopise. Vso svojo podlost pokazala je ta žurnalistika vnovič ob smrti nadvojvode Albrehta. Jedva je došla brzojavka o njegovi smrti na Dunaj, uže so po vseh ulicah in trgih prodajali posebne izdaje listov s podobo in životopisom, — ki so jih imeli uže natisnene par dnij poprej in le prežali na trenotek, da bi se dala napraviti kupčija. In kakor so o smrti cesarjevičevi hlinili največjo žalost in v črno obrobljenih listih pisali prav ginljive žalostinke, v tuje liste pa pošiljali najnesramniše telegrame ter potem te liste skrivše po Dunaju prodajali, — tako tudi sedaj niso vedeli, kako bi drug drugega prekosili v patrijotizmu in servilizmu, a na mislih jim je le lastni dobiček.
Vi ste v programu izjavili, da ste „antihebrejec" ; a v listu ste doslej le premalo storili, da bi se Slovenci pošteno soznanili z židovsko nravjo in od nje pretečo nevarnostjo. Hvala Bogu, da še ni mnogo Abrahamovih potomcev po slovenski zemlji, ali naseljujejo se uže, zlasti ob mejah, in treba je čuvati pred nevarnostjo. A kako, ako vse naše mišljenje vlada pokvarjena in lažnjiva židovska žurnalistika? Ako se ona šopiri po naših čitalnicah, družinah in farovžih, a slovanska odriva povsod!
Se jeden žalosten pojav židovskega časopisja. O ubojih, morijah in sleparijah pisarijo s tako obširnostjo, s tako brezkončno gostobesednostjo, da se uprav studi pametnemu človeku. A to je najpriljubljenejša piča neumni množici. Kako oni popisi vplivajo na domišljijo, kako so skoro šola naslednikom v pregrehah, kako torej demo-ralizujejo ljudstvo, lehko si mislite. Tudi loterija ima svoj veliki dobiček od tega, in koliko krvavo prisluženih grošev se tako zavrže. Ali naši pobožni moralisti pomislijo, kaj povspešujejo s tem časopisjem? Ergo: zopet in vedno zopet, proč z židovskimi listi. To stori se tem laže, ker imamo poštenih, liberalnih in klerikalnih kristijanskih dovolj.
Pred mesecem dnij umrl je na Dunaju star samec, posebnež in čudak, ki si je priskoparil blizo cel milijon goldinarjev imetja in ga je zapustil zvezdoslovcem, izvzemši par beraških legatov v dobrotne namene. Jaz sicer visoko spoštujem vedo in učenjake, ali za zvezdoslovje nisem preveč vnet. Kljubu vsej svoji učenosti niso nam še napovedali one zvezde, ki si jo tako srčno želi naš pesnik: „Pridi, zvezda naša, pridi — zvezda naših lepših dnij"; in dasi so dobri vremenski preroki, vendar nam še niso napovedali, kedaj se vremena razjasnč Slovencem ter tako še vedno na laž stavijo našega Prešerna, Zaradi tega, ker se je na klerikalnem našem nebu zasvetila „Danica" in prikazala „zora", in ker v domovini uže vlada „beli dan", ki se pa morda vendar-le kmalu premeni zopet v črno noč mračnjaštva, — zaradi tega tudi ni vzroka, da bi se radoval. Koliko tišoč ub«gim, zapuščenim in bolnim bilo bi opomagano z denarjem, ki se je
namenil omenjeni svrhi. Čudakov je torej povsod, jeden ima to, drugi ono posebno idejo. Istotako, kakor je trdil nemški pesnik: „Es ist die ganze grosse Welt ja nur ein Narrenhaus". A sedaj, baš poslednje pustne dni, imeli so tudi privilegije v to vsi, a v postu treba je pokore. Morda se spokore ljudje vsaj v toliko, da moje prihodnje pismo ne bo navdaiineno toliko pesimistično, morda — a kdo ve? Vsekakor želim, da bi se uresničila ta moja nadeja.	Nepomule.
Z Notranjskega, 21. febr. 1894.
Deželni zbor kranjski je završil svoje zasedanje. V 16. seji dne 16. min. m. je bila daljša politiška debata, katera je pokazala kranjske razmere v pravi luči, Prokletstvo domačega prepira, ki ga je provzročila lati-nizatorska stranka v največi meri na Kranjskem, na jedni, in polovičarstvo na drugi strani, je vzrok, da se poraja narodna mlačnost in vzbuja uže pokopano nem-škutarstvo in nemštvo. Tu si stoje prav za prav tri stranke nasproti: nemških veleposestnikov, katoliških konservativcev in slovenskih narodnjakov. Prvi bi bili brez vpliva, ako bi obe zadnji slovenski stranki postopali solidarno. Toda ne: naši katoliški konservativci vežejo se in postopajo solidarno rajši z nemškimi laži - liberalci, /idi in Poljaki, nego bi podpirali slovenske (krščansko - socijalne!) narodnjake! Celo kedar gre za eminentno kulturne reči, n. pr., kredit za izdajo šolskih knjig, celo tedaj glasujejo Klun in njegovi slepi privrženci proti narodnjakom. To niti pošteno ni, kamo-li koristno za slovenski narod. Naj-veča konfuznost, nedoslednost, neznačajnost in nenačelnost se nahaja v katoliško-konservativni stranki. V njej je jeden navdahnen z najhujšim nemškutarskim in kapitalistiškim duhom, drugi hoče biti krščanski soiijalist, tretji je pa odločen nasprotnik krščanskega socijalizma. In vse to je v lepi slogi vkupe — na „katoliški podlagi". To so načela, katera razširja dr. Mahnič, ki so nam porodila take razmere, da mora sramožljivosti zardeti lice, tuge krvaveti srce, srda razliti se žolč pravega rodoljuba! Reci, jaz sem konservativen „katoličan", delaj za omenjeno stranko, potem smeš početi vse nizkosti v zasebnem in javnem življenju. To so „podle duše", g. dr. Žitnik, katerih pa imate v Vaših vrstah daleko več nego „blagih duš". Ako si pa nasprotno pristaš narodno ali slovanske stranke, potem smrt ti; ako pomagaš ljudem, hinavec si; ako hodiš k službi božji in k spovedi, hujskali bodo ti novodobni oznanjevalci miru in sprave proti tebi ženo otroke, narod — na leči, v spovednici, v „farovžu" in — gostilni. Kdo pa trpi v teh neznosnih razmerah največo škodo? Narod in — vera, ista vera, katero vprav člani te stranke pri vsaki priliki in nepriliki farizejski nosijo na jeziku; ko pa ne ugaja več njih koristo-lovstvu, jo zavržejo kakor razcapano suknjo in pripravljeni so boriti se proti škofu in papežu. Isti kanonik Klun, kateri se je upiral svoječasno proti škofu Pogačarju, blagega spomina, isti „katoliški" konservativec je rekel v omenjeni seji deželnega zbora, da „papežev blagoslov nima nič več pomena, nego blagoslov, ki ga je dal papež Pij IX. laškim vojakom, ko so šli zoper Avstrijo". Papež torej trguje s svojimi blagoslovi, papež nabira s svojimi blagoslovi naročnike „Reichspost-i", oni „Reichs-post-i", katera ima baje v svojem uredništvu krščene Aide! Ako bi mi tako pisali o papeževem blagoslovu, pozivali bi na nas ti laži-katoliki smrt in peklo. A „Slovenec" je še le čez več dnij bil nekako prisiljen, kreniti
po kanoniku Klunu, (lasi mu je bilo težavno, ker Klun je še vedno predsednik kat. pol. društva; drugače pa „katoliška" društva in društveniki smejo plesati pri asistenciji duhovnikov, družba sv. Cirila in Metoda je pa brezverska, proti njej se hujska, ako priredi kaka poddružnica v njeno korist veselico s plesom. Da, družba sv. C. in M. je skoro popolnoma v latinizatorskih rokah, (lasi oni- skoro niti beliča ne dajo za njo. Vzdržujejo in podpirajo jo malone izključno narodnjaki, oni skrbe, da ostanejo slovenski otroci slovenskega mišljenja, latinizatorji jo pa vodijo, v tem pa nabirajo denar za nemško vseučilišče, za zamorske otroke, za „katoliški sklad", kateri bode demoralizo-val in raznarodoval. . . . Narodna stranka se jim pa od postojanke do postojanke umika, tako da je priznal zmernejši klerikalec g. dr. Žitnik, da program narodne stranke je — kopija programa I. slovenskega kat. shoda, da je program obeh kranjskih strank isti. Zakaj se pa lasati druga drugo? — To pove „katoliški zaklad". V tem ravsu in kavsu pa trpi narod v kulturnem in soci-jalnem oziru, le tu pa tam vržejo par fraz med ljudstvo, ut aliquid fecisse videantur. Tak pesek v oči je tudi občna volilna pravica, kateri so se namuznili s predlogom v gori navedeni seji deželnega zbora. Latinizatorji ne bodo nikdar za pravo občno volilno pravo, ker se boje, po razjasnilu kanonika Kluna, za avtoriteto. A mi vemo, kaj pomeni avtoriteta v sedanjem položenju: ona pome-nja gospodstvo. Take avtoritete mi nočemo: mi hočemo avtoriteto pod geslom: suum cuique, pravičnošt! Z latinizatorji se torej niti ne moremo meniti o pravem občem volilnem pravu. Toda tudi dr. I. Tavčar je zahteval le nekaj polovičarskega. Zato smo hvaležni g. Iv. Hribarju, da se je vsaj on postavil po robu temu. Mi zahtevamo : občo, jednako, neposredno volilno pravo, in pod to zastavo zmagamo prej ali slej! . . .
Narodni socijalist.
Ruske drobtinice.
Statistika je sedaj konečno dokazala, da je 1893.1. za ruske „selške" gospodarje bilo jedno iz najugo lnejših.
Vlada se je poprijela misli, da bi kupovanje pšenice in rži po potrebnosti za vojaštvo in tudi za ev. prodajo izdatno vplivalo na boljše cene žit pri sedanji gospodarski krizi. Kupovala pa bode nsposredno od proizvoditeljev. Z druge strani pa z istim namenom kupujejo žito razna zemstva in občine, in da se obskrbe za slučaj slabe letine.
„Mosk. Ved" št. 37 t 1. govore v uvodnem članku o srbskih razmerah med drugim ttidi to: „Rusija ne more pozabiti, da je res državni razvitek slovanskih dežel, osvobojenih njenim veliko-dušjem od turškega iga, popolnoma izkrivljen in pokvarjen zanesenim v te dežele zapadno-evropskim parlamentarizmom, in da je večina balkanskih držav, vstvarjenih od nje, radi zmot gospodujočih v glavah tamošnjih politikov, začela odtujevati se svojej naravni zaščitnici in pokroviteljici " Malo preje pa je bil v istem časopisu odločen članek proti Koburžanu: Rusija ne bode se pogajala z njim, ona želi zakonitega reda, kateri da je narušil Koburžan
Jako zanimiv je članek znane Oljge Novikove v „M.V. št. 28. t. 1., kjer govori o novih odnošajih med Anglijo in Rusijo. Omenja, da je bil pok. Randolf Churchill velik rusofob, dokler ni šel v Petrograd, seznanil se z ruskimi odnošaji in ljudmi ter govoril s pok. Aleksandrom III. Po tem je bil preverjen in iskren prijatelj Rusije, in je deloval nato, da se Anglija približa tej državi Za njim govorili so in govore tudi drugi v istem smislu. Vplivni člen parlamenta pisal je O. Novikovi med drugim: „Mi smo vas naposled videli v pravi luči; mi sino vas spoznali, a časi sta znanstvo in ljubezen - sinonima". Pisateljica omenja, da Anglija morda sic»r sedaj ne bi delala vse na izključno korist Rusiji, da je pa vendar pripravljena v mnogih vprašanjih iti z Rusijo, in da Rusi nimajo povoda, da odbijajo Anglijo v takem razpoloženju. — C.
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
„Slovanski Svet" ima v današnji, 10 št., prilogo 4 stranij. Posebe opozarjamo na važni članek „Ruska umetnost" in na knjigo, na katero se opira spis.
Gibanje Slovanov v Istri. Te dni zmagala je narodna stranka sijajno v III. vol. razredu za občino Vo-losko kljubu pritisku uprave južne železnice, ki je podpirala La'.ie in nemške uradnike na škodo narodni stranki. Slovani zmagali so tudi v I. razredu. S tem vspehom je uprava malone vse Liburnije v narodnih rokah.
Obsojeni izgredniki. Dné 4. t. m. pričela je pred deželnim sodiščem Tržaškim obravnava proti 14izgredni-kom, ki so jih zasačili oktobra meseca min. 1. v Piranu, povodom demonstracij proti dvojezičnim napisom. Znamenito in značilno pri tej razpravi je to, da so nastojali vsi svedoki iz Pirana kolikor možno oprati obtožence, ¿upan Piranski, dr. Fragiacomo, izjavil je v svojem pismenem poročilu o izgredih celó, da je Piransko mestece „liki jedna sama obitelj, zatorej ne zvedó nikdar nič pozitivnega o izgredih«. Nasprotno pa je tedanji namestni-štveni komisar dr. Hochegger soglasno z drugimi uradniki, orožniki in finančnimi stražniki izjavil, da so bili tedanji izgredi liki prava revolucija. Obtoženci so se soglasno izjavili, da niso krivi. Branili so jih 4 Tržaški odvetniki. Javni tožitelj je v svojem dve uri trajajočem govoru temeljito ožigosal postopanje izvestnih kolovodij, katerih greh morajo plačati obtoženci, — izvržek človeške družbe, tatovi itd., — v tem ko so moralični provzročitelji izgredov ostali skriti - za kulisami. Zahteval je, da sodišče obsodi obtožence kot navadne zločince, a ne zaradi politiških prestopkov, kajti tatovi niso vredni take časti. Nikdar naj nikomur ne pride na um, da bi smatral take ljudi kot politiške mučenike. — Sodišče obsodilo je 13 izgrednikov (jednega je rešilo obtožbe) na poostreno ječo od 6 tednov do 2Vs leta.
Dr. Mahnič, ki je bil doslej tudi vodja „malega semenišča" v Gorici, je odstopil, ž njim tudi gosp. Kralj, prefekt istega semenišča. Kakor poroča „SI. Narod", so šolske oblasti vplivale na ta odstop. Mi pa beležimo to novico zaradi tega, ker si je usurpoval dr. Mahnič posel in čast tudi prvega vzgojitelja mladine, kakor hoče menda še nadalje ostati prvi privilegovani „rimski katolik", prvi filozof, kot tak prvi znanstvenik, estetik in cenzor, v obče pa kritik vseh kritikov na Slovenskem razpravljanih predmetov in vprašanj. Ta prvi vseh prvih je še v letošnji 1. štev. „R. Katolika" ovajal naš list in' slovenske, specijalno Dunajske vseučiliščnike. „Spitzelstvo" proti nam in mladini je torej izvrševal od začetka do danes; kljubu temu mu posvetna gosposka, kakor se vidi, ni podelila plačila, kakoršno je pričakoval vsaj on.
Nemškutarstvo na Kranjskem. Razna županstva po Kranjskem dobila so te dni poziv trg. in obrtne zbornice kranjske, da sestavijo seznam delavcev o obrtnih podjetjih v občini. Temu pozivu priložen je bil samo nemški izkaz. — Zahvalo Nj. Vel. cesarja na pojavih sožalja ob smrti nadvojvode Albrehta, katero zahvalo je ukazal naš cesar in kralj priobčiti vsem narodom monarhije, objavil je službeni list v Ljubljani samo na nemškem jeziku.
Stirsko. Poslanci štirsklh Slovencev so vsled krivega tolmačenja s posebno izjavo potrdili, da so gledé na proslavo 50 letnice cesarjeve z nemškimi deželnimi poslanci jednakih mislij, in le obžalujejo, da vsled izstopa iz de-
želnega zbora, niso mogli glasovati za dotične predloge. Na raznih shodih štirski Slovenci odobrujejo izstop svojih poslancev iz deželnega zbora.
Prijateljem slovenskega učiteljstva! Na občnem zboru dnč 28. grudna p. 1. ustanovilo se je „društvo za zgradbo učiteljskega konvikta v Ljubljani". Ntmen društva je: zgraditi v Ljubljani poslopje za zavod, v katerem se bode skrbelo za učiteljske otroke in sirote v moralnem in gmotnem oziru. Toda učiteljstvo slovensko je pri svojih bornih plačah preslabo, da bi si moglo samo brez ptuje pomoči zgraditi tak zavod. Pač pak upa in sme po vsej pravici nadejati se, da ga bode rodoljubno občinstvo slovensko pri tem toli blagem in potrebnem podjetji drage volje in izdatno gmotno podpiralo. S polnim zaupanjem obrača se torej podpisani odbor do vseh pravih prijateljev slovenskega učiteljstva z vljudno prošnjo, da ga pri njegovem podjetju kolikor možno gmotno podpirajo s tem: da pristopijo k društvu kot a) pokrovitelji (posamičnik, društvo, občina) s 100 gld. v jednem — štirih letih, h) ustanovniki s 5 gld. vsako leto, c) podporniki s kakoršnim koli darilom. Dal mili Bog društvu obilo blagih dobrotnikov in podpornikov. — Odbor društva za zgradbo učiteljskega konvikta. V Ljubljani, meseca febr. 1895. — Andrej Žumer, predsednik, Jakob Dimnik, blagajnik, Juraj Režek, tajnik.
Op. ured. Posebna pravila naznanjajo, kako bi se dosegel namen društva.
7()letnica Navratilova. Odlična družba slovanska se je zbrala 4. t. m. v dvorani Dunajske „Slov. Besede", da proslavi sedemdesetletnico vrlega našega starine g. Iv. Navratila. Poleg venca dražestnih gospic in čč. gospej bilo je tudi precej zastopnikov držav, in dežel, (štajerskih in kranjskih) poslancev, zastopniki čeških, hrvatskih in slovenskih društev, najznamenitejši Dunaj, sloven. literatje, pa večina Dunaj, sloven. akademikov; vseh gostov skupej do 140. — Po pozdravu g. Pukla, ki je naglašal, da je „sloven. klub" duševno središče Dunaj. Slovencev, njegovi stebri pa Navratil, Stritar in Sežun, zapel je zbor „Slovenije" Foersterjevo „Pobratimijo" (bariton medic. Milavec). Dr. Murko je zatem označil slavljenčevo mnogo-stransko delovanje: Uže 1. 43. je začel pisati v „Novice", ustanovil in tri leta uredoval „Vedeža", podpiral list „Slovenija", pisal za Vodnikovo in Kopitarjevo spomenico, pomagal pri Bleiweisovih, Miklošičevih, Janežičevih in Sketovih berilih, bil sotrudnik pri razi. slovarjih, držav, zakoniku, sloven. knjigah šol. zaloge, spisal priročno slov-niško knjigo za sodnijske uradnike, proučeval slovenska narečja in si stekel velikih zaslug za sloven. sintakso; spisal je mnogo životopisov o slavnih slovanskih možeh ter nabral velikansko narodnega gradiva. Navratil je bil in je sotrudnik skoro vseh sloven. leposl. znan. listov in zbornikov. Ker je še čil in zdrav, nadejati se moremo, da spiše še marsikaj 1 — G. Navratil — navdušeno akla-movan — se je zahvalil za prisrčno slavlje ter z znanim svojim humorom povedal par šaljivih prizorov iz svojega življenja. Potem je sledilo petje, za tem pa so se pre-čitali razni telegrami, in so se govorile razne napitnice. Govori so bili s petjem na vrsti tudi pri zabavnem delu. Pesnik Stritar je zložil za ta večer pesmico Iv. Navratilu za 70. god, katere poslednja kitica želi: „Mnogo let še Bog ohrani, V slavo nam Te in korist; Letos bodi kakor lani — Zelen „naše gore list!" —	Golobov.
„Slovensko posojilništvo". Pod tem naslovom je g. Iv. Lapajne priobčil razpravo v „SI. Nar." ter jo dal potem posebe odtisniti. On razlaga zgodovino posojilnice na
Nemikem, Češkem in Slovenskem, pojasnjuje razliko med posojilnicami, zasnovanimi po nazorih Raiffe:seno\ih in Schuize-Delitschevich ter v koncu daje Slovencem posebne nasoVete. O poslednjih bi bilo treba še jasneje govoriti, ker se n&m sosebno v zaključkih ne zdi povsem pravilni. Iz spisa pa naslednje: Slovenske posojilnice se v zadnjih letih jako lepo razvijajo. Leta 1893. je bilo, kakor kaže „Letopis slovenskih posojilnic", na Koroškem 17, na Kranjskem 18, Ha Primorskem 10, na Štajerskem pa 22, torej skupej 67 posojilnic. V teku prošlega leta se je to lepo število izdatilo povečalo, kajti na Koroškem se je osnovala l,na Kranjskem 7, na Primorskem 2 in na Štajerskem 4 slovenske posojilnice. Kakor se sliši, delajo se pripravne po vseh imenovanih pokrajinah tudi letos, da se osnujejo nove posojilnice, ki so velike važnosti posebno ob periferijah, da ne bode treba našim ljudem denarne pomoči iskati pri nasprotnikih naše narodnosti. Izmed slovanskih narodov so bili Čehi prvi, ki so si zasnovali posojilnice, katere so pri njih sedaj uže jako lepo razvite. Kakor imamo mi svojo „Zvezo", imajo Čehi svojo „Jednoto založen v Čeckach, na Moravč a ve Slezsku", ki izdaje, kakor naš „Letopis", statistiške podatke čeških posojilnic. K tej „Jednoti" plačujejo posamične „založne" na leto 5—100 gld., kakor slovenske posojilnice. Vseh čeških založnic je bilo leta 1892. 680, ki so imele 266.095 članov. „Jednota" skrbi pri posojilnicah pa le za red in pouk „¿ivnostenska banka" v Pragi pa daje svojim poddružni-nicam denarna posojila in sicer proti menjicam. S to banko so stopile v zvezo tudi uže slovenske posojilnice. Po zgledu čeških posojilnic se je zasnovala prva slovenska posojilnica pred kakimi 35 leti v Ljubljani. V veči meri so se začele pa posojilnice na Slovenskem razvijati šele po 1. 1868. Česar v prvi vrsti nedostaje slovenskim posojilnicam tudi še sedaj, ko so uže tako razprostrte in razvite, je — navodilo za pravilno poslovanje. Cehi so tudi na to stran dobro preskrbljeni. Iv. Lapajne namerja »pisati tako knjigo, ter je naprosil v ta namen tudi denarne podpore od kranjskega deželnega zbora. Treba je pa tudi, da ga podpirajo vse slovenske posojilnice pri tem podjetju, in sicer s tem, da si naroči vsaka vsaj po 5—10 iztisov te knjige.
b) ostali slovanski svet.
Državni zbor. Nadaljevalo se je razpravljanje o kazenskem zakonu, pri katerem so zopet Mladočehi govorili stvarno, zajedno odločno. Tudi je Mladočeh dr. Pac&k s svojimi predlogi dosegel vsaj toliko, da so se nekateri §§. vrnili odseku za pretresanje kazenskih zakonov. — Pričela je potem razprava davčne reforme; tudi pri tej so strokovnjaki mladočeški začeli razkrivati slabosti davčnega načrta. Sosebno prof. Kaizl, ki je tudi pisatelj finančne ekonomije, je z rezko kritiko zavračal pojedine točke ter se izrekel proti predlogi. — Koaliciji prede tudi radi Celjskega vprašanja; radi bi napravili kompromis, vsled katerega bi se pri sedanjem stanju Celjskega gimnazija odpravil samo pripravljalni razred. Zastopniki štirskih Slovencev pa vendar sami sebe ne zavržejo, da bi privolili še nadaljnje koncesije, ko je bila uže itak skrajnost popustljivosti, da niso zahtevali popolnega slovenskega gimnazija, z zasnovo se ve da, da bi konec gimnazija učenci vešči bili tudi nemščine. Moralna škoda, ki so je sloven. oportunisti provzročili za tako lečo, ne da se več popraviti, v tem ko je nemška agitacija silno pospeševala proti-slovansko napravljenje tudi s sredstvom Celjskega vprašanja. — V proračunskem odseku sta zahtevala M. Voš-
njak in dr. Gregorčič, naj se rabijo pri poštnih in brzojavnih uradih dvojezične tiskovine povsod, kjer prebivajo Slovenci. Posl. dr. Rus je stavil analogen predlog, ki se je tudi sprejel. — Pododsek za volilno reformo hoče i nadalje razpravljati tajno.
teško. Češkoslovanska narodopisna razstava v Pragi. Odsek za vojne spomenike prosi vse dotičnike, ki imajo v svoji lasti kakoršne koli spomenike izza čeških vojen, da iste prepustijo, ako možno, odseku za dobo razstave, ali pa naj naznanijo, kako bi mogel odbor pridobiti do-tične predmete v svojo last. Isti odbor prosi obveščenja, v katerih krajih se nahajajo nadgrobni spomeniki ali sploh znamenita mesta izza omenjenih vojen, da bi odbor mogel pravočasno poskrbeti njih fotografije.
Zanimivo je, da Čehoslovani vseh slojev sedaj silno pokupujejo knjigo „PisnS otroka", ki jo je narodu podaril sedanji prvi pesnik Svat. Čech. V 3 mesecih je dosegla ta, knjiga uže 13. izdanje. Zlasti delavci jo širijo med seboj ter pošiljajo zahvalnice plemenitemu pesniku. — Napredni časopis „Lid", ki se prodaje po 1 kr., tiska se v 18.000 izvodih. — Kmetijski vodja Al. Vagner je zapustil Matici Školski 18.500 gl., šoli Komenskega na Dunaju in več narodnim društvom po 1000 gld.
G al i š ko. Deželni zbor je sklenil resolucijo, s katero se pozivlje vlada, da bi na podstavi ministerske naredbe od 5. julija 1869. uvedla poljščino kot uradni jezik na državnih železnicah, poštnih in brzojavnih uradih itd.
Veleizdajska poljska mladež. Dne 5. t. m. pričela je v Tarnopolu porotna obravnava proti 26 mladeničem, bivšim učiteljskim pripravnikom, ki so bili člani veleiz-dajske in revolucijonarne tajne zveze „Organizacije". Tej zvezi bil je namen, da uporablja vsa iredentistiška sredstva, ne izvzemšiv revolucije, v to svrho, da se obnovi poljsko kraljestvo. Člani „Organizacije" morali so v dosego svojega cilja potovati po raznih krajih Poljske, ker so na-stojali s primernimi predavanji pridobiti za-se kmetsko ljudstvo, delavce in mladino — tri najvažnejše sloje ob revolucijah. Vsak član „Organizacije" moral je priseči neizprosno sovraštvo nasproti Avstriji, Rusiji in Prusiji. „Organizaciji" prišli so na sled, ker je jeden izmed njenih članov pri spovedi razkril spovedniku razne naklepe, ki se trfjno pripravljajo med učiteljiščniki. Spovednik je do-tičniku nasovetoval, da naj stvar razkrije vodstvu učiteljišča, kar je isti tudi storil. Vsled te ovadbe pričela je disciplinarna preiskava, ki pa se je razširila v kazensko preiskavo. Ti revolucijonarni mladi zarotniki imeli so svoj tiskarski »troj; našli so pri njih mnogo prepovedanih knjig in spisov revolucijonarne vsebine.
Hrvatska. Vsled posebnega novega zakona za mesta se volilno pravo skrči še v ože meje, nego so bile dosedanje. Tako hočejo doseči volitve popolnoma podrejene pod madjarski vpliv. Hrvatska se udeležil. 1896. kot v spomin madjarskega Milleniuma tudi v ta namen prirejene ma-djarske razitave. Dotični oddelek razstave bode imel ime „Izložba kraljevine Hrvatske i Slavonije". Ako bi Hrvatska zares spadala k tej razstavi, potem bi vprašali, zakaj ne bode zastopana vsa trojedna kraljevina?
Zajcev jubilej. Dnč 1. t. m. slavili so v Zagrebu 25-letnico glasbenega delovanja plodnega skladatelja Iv. pl. Zajca. Slavnostnega banketa udeležili so se: zastopnik jugoslovanske akademije, zastopnik „Matice Hrvatske", „hrv. pedagogiškega društva", razni pisatelji, skladatelja Kuhač in Vilhar, zastopniki gledališča, kapelniki, depu-tacije Zagrebških pevskih društev (izvzemši „Kolo"), zastopniki pevskih društev iz raznih krajev Hrvatske, čas-
nikarji (izvzemši „Obzor") itd. Predsedoval je predsednik pevske zveze g. Fran Folnegovič. Slavljenec ni se mogel udeležiti banketa, ker je bil po naključju padel na ulici in se poškodoval nekoliko. Zastopal ga je Folnegovič. Na banketu bilo je mnogo napitnic v proslavo jubilarja in drugih prisotnih. — Na slavljenčevem domu čestitale so mu deputacije pevskih društev itd. Čestitko izrekel je g. Folnegovič. Slavljenec zahvalil se je ganen do solz, zatrjujoč, da mu je najlepša plača za njegov trud ljubezen, ki se mu izkazuje vsestranski. Požeški „Vienac" poklonil je slavljencu krasno izdelano diplomo, Petrinjsko pevsko društvo „Vienac" poklonilo mu je srebrno čašo, istotako Šišenska „Danica". Zvečer bila je slavnostna predstava v narodnem gledališču.
Ogerski Srbi slavili so te dni redko slavnost, ki spominja na pravicoljubje Madjarov. Nekdanji vo-dja ogerskih Srbov, dv. Svetozar Miletič, dopolnil je namreč svoje 70. leto. Ta god slavili so ogerski Srbi kot „jubilej srbskega mučenika". Miletiča, bivšega drž. poslanca oger-skega, zaprli so namreč po noči v dan 5. julija 1875. po ukazu tedanjega ministra notranjih poslov Tisze, ter ga odpeljali v ječo v Budo. Tam so ga obsodili zaradi „veleizdajstva" na 5 letno ječo. Pri obravnavi obtožencev branitelj ni smel vprašati raznih stvarij gledé krivih sve-dokov, katere so postavile niže oblasti proti obtožencu. Ogerski časopisi sami so priznali tedaj, da je bila ta razprava in obsodba le „preventivna stvar". Po končani srbsko-turški in rusko-turški vojni ter po zasedenju Bosne in Hercegovine, bil je Miletič pomiloščen. Toda od iste dobe obtemnel mu je duh; nekaj časa bil je celó blazen. Ogerski Srbi so sklenili prirediti o priliki te 70-letnice veliko manifestacijo, s katero naj bi se izjavile solidarne vse nemadjarske narodnosti. To se je zgodilo sosebno od slovaške strani.
Ogersko. Grof Szapary je v madjarski zbornici poslancev obžaloval vedno živaliniše gibanje med nemadjar-skimi narodnostimi. Bekel je, da je škoda, da zastopniki teh narodnostij niso prisotni v zbornici; oni da se izgovarjajo, da bi ne bili zastopani primerno, številke pa da ne odločujejo. Da, naposled odloči tu celó ničla; ta ničla, ki pomenja odsotnost nemadjarskih narodnostij, bode vplivala toliko, da pride do realnih številk, vsekakor pa do izprememb. — Vedno bolj se kaže beda delavskega stanu tudi na kmetih; zato raste gibanje med kmetskimi delavci tudi madjarskega rodu. Kriza, ki jo bila prošli teden na Budimpeštanski borzi, je še najmanje zlo nasproti žuganju obče gospodarske krize na Ogerskem. /A-dovstvo, ki je proslavljalo madjarsko gospodarjenje, zapusti tudi Madjare v tistem trenotku, ko bi bila potreba pomoči največa.
„Velebit". Strašansko pregreho zakrivili so člani hrvatskega dijaškega društva „Velebit" v Inomostu; ta pregreha se sedaj oficijalno javlja v listu „Ostdeutsche Rundschau" 28. februvarja t. 1. ne le vsemu nemško-nacijonalnemu dijaštvu, temveč tudi vsemu žaljenemu Nemštvu. Doslej bilo je nemško dijaštvo v Inomostu tako milostljivo, da je živelo v prijateljskih razmerah z „Ve-lebitom", zlasti ker je to društvo priznalo menzuro — odslej pa „nikdar, nikdar več!" In zakaj ? Llanovi „Ve-lebita" bili so tako nečuveno predrzni in nesramni, da so peli slovansko „hujskajočo" pesen: „Hej Slovani!" To smatrajo Nemci za bojni klic; v nemškem mestu ska-zali so se torej Slovani tako nečuveno nehvaležne za gostoljubje nemških dijakov, da je nemožna vsaka sprava,
in nikdar ne bo pozabljena slovanska oholost in podivjanost. Le čudno, da se svet še ni podrl vsled tega. —1.
Po madjarskem pravu je bil obsojen srbski župnik Markovič na deset dnij zapora, ker je pri neki svatbi okrasil svoje konje s srbskimi narodnimi barvami. Mini-sterstvo je bilo vsled apelacije tako milostno, daje spremenilo „zasluženo" kazen zapora v globo 400 koron.
Pouk v drugem deželnem jeziku Nemcem ni jednako-merno po godu. Dočim jim prihaja to sredstvo za pre-ziranje člena XIX. osn. zak. na Moravskem prav, ne ugaja jim to na Češkem. Tu hočejo najprej t. zv. pora-zumljenje in odpravo mladočeškega —- šovinizma, potem bi se „morda" začeli pogajati gledč pouka v drugem deželnem jeziku na vseh srednjih učiliščih. Najprej hote raztrgati Češko v nemški in češki del, potem bode uže vlada skrbela, da se bodo Čehi učili nemški, gotovo pa ne Nemci češki. Taka naj bi bila jednakopravnost! Tako načelo je izjavil dr. Schlesinger v češkem deželnem zboru, ko so stavili češki fevdalci primeren predlog, a to je storil bolj prikrito; jasno je pa isto povedal Dunajski dopisnik v „Hamburger Nachrichten".
Nemčija. Listi izražajo svojo radost nad tem, da pri otvorjenju „Nord-Ostsee-Kanala" udeležijo so slovesnosti tudi Francozi. Ta veliki vodotok bode imel važno vlogo ob vojnah; napravili so ga sosebno zaradi Rusije, ki najbrže uže davno ume pomen tega silnega pomočka Nemčije na mokrem.
Nekaj o amerikanskih Poljakih. Znano je, da so si Poljaki v sever. Ameriki svojim številom in delom pridobili pomen, da so začeli na nje gledati Poljaki v Evropi, ko na „četrto" poljsko pokrajino. Poslali so bili pred Levovsko izložbo v Ameriko Levovskega profesorja dra. Dunikowskega, da bi deloval za vzpostavo nekdanje poljske kraljevine. Sprejeli so ga navdušeno. Ko je pa jel govoriti, da bi nabirali za to svrho denarje, postali so praktični bratje hladni, a poljski časopis, izhajajoči v Klev-landu, pisal je po tem: „Ko je lani prišel k nam prof. dr. Dunikowski, prirejali smo razne svečanosti, ali to ni trajalo dolgo. Prvi so Newyorški Poljaki premenili o Du-nikovskem svoje mnenje, nazvali ga sanjarjem, pustolovcem, in vsak začel se ga je ogibati. Isto se je dogodilo, ko so se razširili glasovi o Levovskej razstavi. Koliko šuma in krika bilo je pri tej priliki! Meetingi, načrti dogovarjanja, radost! Zdelo se je, kakor da toj razstavoj Poljaki prekosč razstavo v Chicago. A zakaj ne bi žaba vzdignila svoje noge, kedar kujejo konja ? In res, pokazalo se je, da mi svojoj Kosciuszkovskoj razstavoj igramo vlogo te žabe v basni. Ker se nismo mogli odlikovati s čim drugim, odlikovali smo se vsaj opičjim ponašanjem. Kaka radost je bila v Ne\vyorku, ko se je rodil načrt tej razstavi, in kako so po tem ravno v Ne\vyorku bili prebivalci (poljski) proti tej razstavi, kako malo so sodelovali pri njej in kako so jo rogali!" Gledč nabiranja v „narodno blagajno" za vzpostavo Poljske pa pravi isti list, da bi mogli razni junaki za se porabiti ta denar, kakor so ga neki 1863. 1., ko je na ta denar kak junak kupil si naslov grofa, drugi pa posestva v ruski Podoliji, opravičevali pa so se, da so to blagajno — ukrali Moskali. Britke so te besede poljskega lista. Koliko je resnice v njih, naj trezno premislijo sami Poljaki, gotovo le na svojo lastno korist. Naj pa nikdor ne misli, da je ta opomnja o amerikanskih Poljakih in njihovem mišljenju napisana iz neprijateljstva proti našim Poljakom! C.
f Veliki knez Aleksij Mihajlovic. Dne 2. t. m. umrl je v klimatiškem zdravišču Sam Remo v Italiji ve-
liki Aleksij MihajloviČ, najmlajši sin velikega kneza Mi-hajla, sina carja Nikolaja I., po dolgem bolehanju za je-tiko. Vel. knez Aleksij Mihajlovič prišel je pred 4 meseci iz Kavkaza v San Remo.
Pravoslavna cerkev na Ruskem ima tudi svoje „razkolnike". Toda le-ti se povračajo vedno bolj v pravoslavno cerkev. Leta 1887. se jih je n. pr. združilo 5.172. Sedaj se je pa osnovala po inicijativi Smolenskega epi-skopa Jurija posebna družba misijonarjev, katera šteje uže 55 članov, ki bodo spreobračali razkolnike.
Velika dramatska (ne: dramatična) predstava v prostorih „Tržaškega Sokola", u nedjelju, 3. t. mj, prika-zivao je dramatski odsjek našega Sokola, od osam sati i po — predstava imala je početi točno ob 8. uri zvečer do jedanaest i p6, ozbiljan igrokaz, što ga je napisao ne znam koji slavni češki dramatik — na „vabilih" nije bilo imena —, a preveo na slovenski Jos. Starč. Igrp, zove se : „Požigalčeva hči", a napisana je u pet, prikazana u sedam činova; u sedam činova, velju, jer se zastor sedam puti digao i upravo toliko puti pao — ne računajuči onih puti, kada se digao i kada je pao g.di glumcem i glumicam u gast — i jer je i orkestar igrao upravo toliko puti, dočim nije imao igrati nego pet puti, kad igra sastoji od pet činova.
Vrieme bilo je gadno — osobito za one. koji su, pješict došli od sv. Ivana; za to su oni, koji su, stanujuči u gradu, mogli doči u kočiji (jer imaju novaca), ostali pod suhim krovom iza tople peči. — P. n. občinstvu, kojega je dvorana bila sasma puna, ne bismo imali ništa prigovoriti, da se nisu nekoja gospoda smijali, kada im je bilo plakati, i da nije netko viknuo „Dobro 1" upravo #nda, lcada mu je bilo viknuti: „Krivo!" — No ne treba se tome čuditi, dok se ne zna razloga. — G. Borovščakov, o kojega smo valjanosti i zaslugah za slovensku dramatiku u Trstu zadnji put izrekli svoj eud, igrao je do sada — barem koliko se mi sječamo — uviek vesele uloge, a igrao tako, da se je i najturobnije lice razvedrilo, i najtužuije srce razigralo. Ta zašto da ne izrečem, sto mislim i kako sudim o njemu: ,ja ga smatram boljim komedijskim glumcem nego li E. Zaga, premda je Zago svojom umjet-nosti i obogatio i postao vitezom, dočim g.dinu Borovščakovu : „Das Lied, das aus der Iiehle dringt, ist Lohn, der reicblich lolmet" . . Da se vratimo k stvari: Gosp. je Borovščakov do sada uviek igrao vesele uloge, — a prošle nedjelje ozbiljnu ulogu. Krinka i oprava nisu nas o tom uvjerila u prvom prizoru. G.djica Marica i ja, u obče nismo znali, imamo li plakati ili —, t. j. predstavlja li se tragedija ili komedija ... No nije se predstavljala ni tragedija, ni komedija, nego resna igra, kojoj ne možemo priznati izvanredne Triednosti. Šteta — jer su i glumci i glumice vršili dobro zadače gvoje. — Gosp. Borovščakov dokazao je u nedjelju, da nije rodjen samo za vesele, nego i za ozbiljne uloge. Igrao je veoma dobro. Samo na jednom mjestu ko da se zaboravio, naime, kada je pri-majuči od hčerke korale, viknuo svojim načinom : „Sem ž njimi 1"
_ Glavnu osobu prikazivala je g.djica Dekleva, koju do prošle
nedjelje nismo vidjeli na našoj pozornici. Da budem kratak: izgovor joj pravilan i ugodan, gibanje okretno, pogled odgovara položaju; ali kad i kada ne naglasa glavnih misli, izreke teku, lete, osim toga previse gleda na tla. To su malenkosti, kojih nečemo riše vidjeti, jer je „požigalčeva hči" sjajno dokazala, da ima i dara i volje. — Odlikovale su se takodjer g.djice Gržina, Milav-čeva i Šmit. Uloga g.djice Anderlič (Katra, dekla pri L<'=ikovčevej) nije od nikake važnosti, te ne možemo o dražestnoj gospodjici taj put da sudimo. — Od mužkih nam je napomenuti uz g dina Bo-rovščakova, g.dina Miroslava, koji nam je prikazao grobara, starca Primoža, i govorom i kretanjem majstorski. Gosp. Sajevic odigrao je Teoma dobro ulogu krojačkoga pomagača Toneta, odlikujuči se svojim gorenjskim — primjerenim — izgovorom. — Gosp. Trnovski, redatelj igre, kretao se pozornicom kao tko znade vladati njome. Samo šteta, što je bio malo premlad za Nežu Leskovčevu. S vi drugi dobro, mladi Indijanac i mesar na nekojih mjestih veoma dobro. —
Taj put, kako vidite, posve liepo; drugi put, ako Bog d t, i sreča junačka, krasno, treči put divno.	Dr. Tr.
P. S. Vrli Sokolov odbor, kojemu družtvo ima zahvaliti tolik i takav napredak, skrbjet če bez dvojbe i za to, da tekom korijme bude par poučnih predavanja.
Koncert, ki ga priredi slov. akad. društvo „Slovenija" na Dunaju v proslavo petdesetletnice svojega častnega člana pesnika Simona Gregorčiča dne 11. marca 1895. v prostorih „Ivatolische Ressource" I, Reichsrathssirasse, ima naslednji vspored: 1. Fr. Grbič: „Slovanski brod", možki «bor; 2. Slavnostni govor, govori
g. jur. R. Gruntar; 3. H. Sattner: „Kako nekdaj", osmospev; 4. M. Majer: „Hrvatsko prelo", udarjajo tamburaši „Zvonimira" in „Slovenije" ; 5. S. Gregorčič: „V pepelnični noči", deklamuje g. med. J. Oražen; 6. a) H. Sattner: „Pogled v nedolžno oko", b) A. Förster: „Njega ni", četverospeva ; 7. H. Sattner: „Zaostali ptič", samospev, poje g. med. J. Milavec, na glasovirju spremlja g. jur. 0. Dev; 8. M. Hubad: „Narodne pesmi", moški zbor; 9. J. Macäk: „Odmevi domovinski", udarjajo tamburaši „Zvonimira" i „Slovenije"; 10. F. S Vilhar: „Slovo", možki zbor. Bariton-solo poje g. jur. M. Dolenc, na glasovirju spremlja g. jur. J. Kozina. — Iz posebne prijaznosti sodelujejo gg. pevci in tamburaši si. hrv. akad. društva „Zvonimir". — Začetek točno ob 8. uri zvečer.
Slovstveni klub akad. društva „Slovenije" imel je po božičnih počitnicah naslednje seje : V. redna seja je bila dne 23 januvarja, t. 1.; reditelj jur. A. Nagodč; čital je jur. Fr. Štupica dve lirični in jedno epično pesem; ocenil jih je phil. Josip Zilih. Referata ni bilo. — VI. redna seja je bila dne 31. januvarja; reditelj jur. Fr. Štupica; čital je jur. Eude humoresko „Podrti plot", katero je ocenil jur. O. Dev; phil. Iv. Zupanec je referoval „Lesotržtvo v Savinjski dolini". Mesto odstopivšega tajnika phil. Fr. Vidica bil je izvoljen jur. Fr. Štupica. — VII. redna seja je bila dne 6. februvarja; reditelj phil. Iv. Zupanec; čital je jur. Met. Dolenc „Prospeh slov. glasbe v sedanjem času". Ocenil je berilo jur O. Dev, referoval pa je phil. Val. Mulaček „Doneski k zgodovini naravoslovja na Slovenskem", I. del. — VIII. redna seja je bila dne 13. februvarja; reditelj jur. M. Pajk; čital je jur. V. Flerin „Otrobi", katere je ocenil phil. Iv. Zupanec; phil. Fr. Vidic pa je referoval „O hmelarstvu v Savinjski dolini". - IX. redna seja je bila dne 20. februvarja; reditelj jur. Met. Dolenc; čital je jur. R. Gruntar "Raiifeisen in slovenske posojilnice,,; berilo je ocenil phil. Josip Žilih, phil. Val. Mulaček pa je nadaljeval uže omenjenega referata II. del. — X. redna seja je bila dne 28. februvarja; reditelj jur. M. Škerlj; čital je phil. Val. Mulaček „Rudninski zakladi n* Kranjskem"; berilo je ocenil phil. I. Kranjec; jur. Met Dolenc je referoval o drami dr. Tresiča „Ljudevit Posavski", I. del. .
Fr. S—a.
Podporno društro za slovenske visokošolce na Dunaju jelo je ravnokar šesto svoje poročilo razpošiljati svojim udom drugir« rodoljubom z vljudno prošnjo, da naj bi se blagovolili tega društva spominjati bivši „Slovenjani". V poročilu se posebno omenja slovenske požrtvovalnosti. Hvaležno se odbor tega društva spominja izrednih podpornikov in novih ustanovnikov: Gosp. dr. Gregorja Kreka, vseučiliškega profesorja in akademika v Gradcu, gospe Marije Murnikove in g Jož. Bernarda v Ljubljani. Prvi je društvu pristopil kot ustanovnik s 50 gld. Gospa Mariji Murnikova je društvu volila 50 gld. in Jož. Bernard pa sto gl. Izmed starih ustanovnikov so društvu poklonili izdatne vsote : Prevzv. knezonad-škof Alojzij M. Zoni. v Gorici, premsl. knez in škof Mih. Napot-nik v Mariboru, g. dr. Jernej Glančniku, odvetnik v Mariboru. Velike podpore so društvu podelili deželni zbor kranjski (200 gld.) Družba sv. Cirila in Metoda (50 gld.), državni poslan i na Dunaju, si. posojilnica v Mariboru itd, dalje g. A. Jurca, trgovec na Ptuju. Kranjski dež. poslanci so poslali mesto venca pokojnemu društvenemu poverjeniku Juriju Kraigher-ju 20 gld., g. prof. Jos. Stritar je daroval 20 iztisov knjižice „Etwas von Peter Emsam", gospod Vekoslav Vavpotič na Dunaju, celi prvi natis „Sedem četvero-spevov", .1. Kogej neko nagrado. — Mnogo podpor so društvu nabrali marljivi poverjeniki gg France Dolenec, trgovec v Mariboru, vitez A. Globočnik, vladni sovetnik in drž. poslanec, jur. Jak. Kogej, g. Jožef Korač c. kr. sodnik v II. Bistrici, g. Peter Kraigher, trgovec v Postojni, go»p. Janez Munda, c. kr. okr. živinozdravnik v Brežicah, g. Ivan Murnik, ces. sovetovalec v Ljubljani, g. dr. Fr. Stor, odvetnik v Ljubljani, g. Tone Flis, knjigovodja na Vrhniki in tudi g. dr. G. Žm"vc, in vseučiliščnika Fr. Muhič in Aleksander Sesek. - Časniki: „Slov. Narod", „Slovenec", „Domovina", „Edinost", „Mir", „Slov. Svet", „Südst. Post" in „Laibach. Zeitung" pa tudi „Ljublj. Zvon" »o radi objavljali notice o tem društvu. Predsodniki in zastopniki akad. društva „Slovenija" gg : Gruntar, Poljanec, Sesek in Zilih so društvu na razne načine koristili. --Nemila smrt je društvu vzela: Veliko dobrotnico gospo Marijo Mnrnikovo, mons Fr. Koširja stoln. prosta v Mariboru, g. Jurija Kraigherja v Postojni in mons. Lncra Rutarja na sv. Gori pri Gorici. Vseh dohodkov 1. 1894. je bilo /565 gld., od teh pripada osnovni glavnici 227 gld. 40 nvč. Vsa glavnica znaša sedaj 4472 gld. 38 nvč Društvo je lani med 48 velikošolcev v 289 slučajih razdelilo 1179 gld. 80 nvč, in sicer v gotovini 858 gld. 5 nvč., za obednice (ä 25 nvč.) pa 671 gld. 75 nvč. Med podpiranci je bilo; 21 juristov, 11 filozofov, 6 tehnikov, 5 veterinarcev, 4 akad. kiparji in slikarji in 1 agronom. Darove za to važno in prepotrebno društvo sprejema vlč. g. dr. Fr. Sedej, c. in kr. dvorni kaplan itd. Dunaj L Augustinerstr. 7.	J- P u k 1.
KNJIŽEVNOST,
Zopet nov slovenski listi „Planinski Vestnik" ima sicer vse hvalevredni namen, pospeševati med Slovenci gojitev turistike ter tako tudi izpoznavanje domovine, — ali pa je bilo v ta namen res potreba ustanavljati nov list? Mar ne bi imeli dosedanji prostora dovolj za gradivo, katero se tu za drag denar podaje čitatelju? „Lj. Zvon", „Dom in Svet" donesla bi lahko deloma, „Slov. Narod", „Slovenec" in drugi listi v svojih feljtonih zopet deloma vse to in še mnogo več, kar nam obeta program novega lista. Saj pri turistiki menda ne bo treba delati razločka po politiških strankah, in torej bi lehko prinašali vsi slov. listi, kolikor je primerno temu ali onemu, dotične spise in objave, in bi našli gotovo mnogo bolj pot med razumništvo in med narod, nego po novem listu. Sicer res, da brezplačno dostavljanje lista članom „slovenskega planinskega društva" pridobi temu morda mnogo novih članov, ter je tako list lehko važno agitacijsko sredstvo, ali samo zaradi tega nikakor ne smemo prezreti največega zla v našem književnem in politiškem življenju, — razkosanosti in decentralizacije, — in zaradi tega moramo se protiviti vsemu, kar pospešuje to zlo. Z3.
Wolfov slovensko - nemški slovar, ki ga je uredil M. Pleteršnik, seza v sedaj izšedšem 17. sešitku od besede „razglasje" do „sedmica" (II. do str. 464.)
Muzikalije „Glasbene Matice" za 1. 1894. zv. XXIV. in XXV. 1. Ljubica, mešani zbor, bes. Krilanove, ugl. A. Foerster, ima med slov. mešanimi zbori najvišo umetniško vrednost. Besedilo po sebi je izvrstno, skladba pa je primerno tolmači od konca do kraja. Učinek skladbe je tragiški, zajedno pa umetniško vzvišen. Vsem našim pevskim zborom smo jo dolžni priporočati. Ob proizvajanju naj se pazi na to, da se ne vtihotapijo v predavanje nizke navadnosti. To velja uprav o mestu: „V sobici ženice sive, jagode prebirajo", kjer nam je bolj ugajala prvotna verzija rokopisova, ki je bila tudi opravičenejša, ker tvori v tem odstavku po šest taktov j eden skupen odlomek, ki mora imeti, nalik naglasu v posamnem takem taktu, povdarek na drugem in četrtem mestu. Če pa se strogo ravnamo po tem načelu, vidi se nam, kakor da bi nas hotel skladatelj učiti zopernega zatezanja, kakoršno je običajno pri manj izvežbanih ali pa še mladeniških srednješolskih zborih.
Sedem možicih zborov, ugl. P. Hugolin Sattner. Iz te zbirke priporočamo v prvi vrsti 4. pesem „Za dom mej bojni grom", ki se izvestno priljubi kot koračnica, katerih imamo v našem slovstvu itak malo. Izraz je krepek, ritem živ, trostavna oblika pravilna. V 10. taktu naj se drugi bas spremeni tako, da začenja zajedno z drugimi. V 2. taktu tria je postop med prvim tenorjem in prvim basom v 8. taktu od konca števši oni med drugim tenorjem in drugim basom nelep. V 14. taktu tria je druga polovična nota v prvem basu nepravo pisana. — 2. pesem „Kakor nekdaj" je prav ljubka in preprosta. Pravilni takt bi bil a ne 3/8, kakoršen je sedaj, ker sicer pridejo nepovdarjani zlogi na močen taktov del. V. 1. pesmi „Zjasni zvezde mu temne!" duh po sebi Oi slab, sosebno v prvih 4 taktih ne, a poslej jo zapušča vsakoršna izpeljava in v 20 taktih se ponavlja na raz-
ličnih stopinjah motiv 8-krat v bistvu neizpremenjen, a 4-krat le malo izpremenjen. V 10. taktu mora dobiti drugi tenor na prvem vdarcu mesto četrtinke h, dve osminki h in a, da se izognemo trdosti nerazvezane diso-nancije. Ta pesem nam je dokaz, da tudi lep motiv postane vsled nadmernega ponavljanja dolgočasen, morda celó — neprebavljiv.
Pri 6. pesmi „Veseli zbor" spominja začetek na Jenkov „Naprej !" Pesem je torej v početku neoriginalna, nadalje pa ni skladba primerna besedilu. — 5. pesem „Zdravica" je brezpomembna in najslabša v zbirki. — 3. pesem „Pogled v nedolžno oko" pa nam kaže takisto kot 1. pesem jako kratke motive in precej ponavljanja. Pesmi tudi nedostaje vglabljenja in razpeljave. Vrhu tega pa v svoji asketični vzdržljivosti skladba ne odgovarja besedilu in se vidi prisiljena. Prisiljena prostost pa ni nikdar prostost, in besedila ne kaže utesnjevati v spone, katerih ni moči odložiti. — Pesem 7. „Na planine" ni napačna, vendar pa nas v nečem spominja na znano narodno pesem „Stoji, stoji tam lipica". Melodija ni nova in se naslanja na istega skladatelja mešani zbor „Na planine". — Koncem naše ocene nam je treba opomniti, da ne sodimo in ne ocenjamo muzikalij s splošno uvedenega najožega domačega stališča, marveč, da smo dolžni soditi, ako hočemo i sebi i narodu dobro in blago, z občega svetovnega stališča. Zato je treba paziti, da se ne dvigajo druge pesmi, katere so se svoj čas izvrstno ocenile v drugih razmerah, morda više od teh.	t—,.
Jugoslovanski stenograf i glasnik ima v 2. št. med drugim: Kultura kod Hrvata i Slovenaca, napisao Ff. — YíeCÍHOTO fltjio bi> Etjirapiifl: otï> A. Ti. — Kulturnozgodovinske novine. — Stenograf. — Stenogr. priloga itd.
„L'Art Russe". Tako se zove knjiga, ki jo je spisal francoski arhitekt in učenjak Viollet-le-Duc v 1877. letu. V njej se dokazuje in pokazuje zgodovinski razvoj ruske umetnosti, popolnoma različne od zapadne, no ravno tako dragocene. Knjiga je prevedena tudi na ruski jezik, ^in toplo jo priporočamo ne samo slovenskim tehnologom, nego vsem zavednim Slovencem v obče. Več o njej se govori v članku g. Roščina „Euska umetnost" v današnjej številki našega lista. Cena ji je 4 rublje. (Francoski izvirnik je mnogo draži. Op. ur.)
Opotnnja. Viollet-le-Duc je spisal tudi: a) Dictio-naire raisonné de l'architecture française du XI au XVI siècle, b) Dictionnaire du mobilier français de 1' époque Carlovingienne à la Benaissance ; c) Entretiens sur l'architecture; d) Histoire de l'habitation humaine. Rošcin.
Osvëta, č. 3. obseza : Car Mirotvorce (Dalje). — Emil Zola. Piše V. Kalina. — Národopisna vystava česko-slovanská. Napsal A. Šubert. (Konec). — Ceské básnic-tvo posledních dvou desítiletí. Podava Eliška Krasnohor-ská. Jan Neruda. — Marie Červinkova Biegrová. — Nové pisemctví. Tomkov déjepis. itd.
Opomnja uredništva. Poslane nam pesmi, dopise in spise priobčimo polagoma. — X. t Zagrebu. Hvala ! Le sporočajte v navedenem smislu.
Opomnja upravništva. Tržaške naročnike vljudno prosimo, naj nam po nakaznicah doplačajo naročnino, kakor so to uže storili nekateri.
„SLOVANSKI SVET" izhaja vsako soboto na 8 straneh, slučajno s prilogami. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, uclteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke pri upravništvu po 8 kr. — Zunaj Avstro-Ogertkt na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna
pisma naj se pošiljajo F. Pedgorniku v Trstu (ulica Molin grande, št. 2).
Izdajatelj, lastnik in oágeverai areimlc : Fran Podgornik. — Tisk tislearae D o 1 e a c.