JASELCE
v ■katoliški mesečnik za slovenske otroke
Koliko si nabral naročnikov?
Koliko truda si vložil za propagando?
Ali si januarsko številko razdelil tako, da je prišlo po nekaj izvodov v vsako vas, v vsako selo, tudi najbolj raz-daljene koče?
Celoletna naročnina E lir	1 izvod ED stotink
KATOLIŠKA TISKARNA - GORIZIA, RIVA PIAZZUTTA 18
MLADINI
KS. MEŠKO:
Zbrani spisi: Ilustriral Milko Bambič. S sliko avtorjevo. Uvod napisal dekan in pisatelj Venceslav Belè.
Navadna izdaja S L	Gosposka izdaja B L
IZŠLA V KATOLIŠKI KNJIGAMI - - GORIZIA - VIA CARDUCCI N.o 2
ZBORNIK
SVEČENIKOV SVETEGA. PAVLA
V Mahničevi šoli.
Disciplina, solidarnost in kolegialnost med duhovščino.
Pred 15 leti je dr. Anton Mahnič napisal o tem predmetu članek, ki je danes pravtako aktualen kakor takrat.
Disciplina, solidarnost in kolegialnost — to so kakor tri sestre. »Jedne nema bez druge«. Brez discipline si ne moremo misliti prave solidarno* sti ni kolegialnost! ; solidarnost in kolegialnost sta sad discipline.
Z disciplino, solidarnostjo in kolegialnostjo ka* toliška duhovščina tvori nepremagljivo vojsko, ki je pravi strah za sovražnike Boga in Cerkve, ker postane »terribilis ut castrorum acies ordi* nata« (Cant. 6.).
Naš namen je, da se pobliže bavimo o tako imenovani stanovski disciplini, kateri se morajo pokoravati vsi, ki pripadejo gotovemu stanu.
Govorili bomo o duhovniški stanovski disci* plini. Stanovska disciplina se tiče vladanja sta* novskih članov, tako da odgovarja stanovskim ciljem, kakor tudi pravicam, ki jih imajo posa* rnezni člani, najsi bodo predstojniki ali pod* ložniki ali ravnopravni tovariši.
Kar se tiče stanovskih ciljev, si moramo pred* očiti v prvi vrsti stvar samo ali svrho, kateri mora služiti, da jo kot stan propagira. Pri nas duhovnikih je ta stvar ali svrha vzvišena: čast božja in zveličanje duš, in sicer z uporabljanjem nadnaravnih sredstev, ki jih Bog daje svoji Cer* bvi. Če komu, velja nam duhovnikom, da temu c'lju zapostavimo vse drugo. Staremu Rimljanu domoljubu je bila salus rei publicae suprema les. Katoliškemu duhovniku mora pa biti: gloria ^ei et salus animarum suprema lex!
Duhovniška disciplina brezpogojno zahteva, da Se ■— ko gre za katoliško zadevo — vsi najdemo na braniku kakor en človek. A to vsak krat, ko 8re za načela naše vere, za pravice Cerkve, za Pravice sv. stolice in tudi za katerakoli vpraša* nja praktične vrednosti v državi, v deželi, v občini.
Duhovniška disciplina terja, da na noben nači
ne podpiramo liberalnih časnikov ali časopisov, da ne odobrujemo, kar oni pišejo, da nikdar nc odobravamo napadov, ki jih liberalci direktno ali indirektno delajo proti Cerkvi, pa naj se oni sicer še toliko ponašajo s svojim slovenstvom. Duhovniki, ki se vežejo direktno ali indirektno z liberalci, so izdajalci katoliške stvari.
Duhovniška disciplina zahteva, da ne izdajamo liberalcem naših načrtov. Koliko škodo smo si nakopali z neprevidnostjo, s klepetavostjo.
Duhovniška disciplina zahteva, da smatramo sveto stvar za res skupno, kot tako, ki jo je treba propagirati ali braniti edinstveno, po na* Črtu, ki enako obvezuje vse in vsakega posebe.
Navali na katoliško trdnjavo so tako mnogo* številni, po krajevnih razmerah tako mnogoličr.i, da jih ni mogoče odbijati s splošnimi naredbami, ki jih dajejo rimski papež ali naši škofje; mar* več odvisi uspeh v prvi vrsti od tega, ali duhov* ščina obvlada položaj in ali ima razumevanje, da splošne naredbe akomodira dejanskim razme* ram in posameznim slučajem.
Zato terja disciplina, da se duhovniki pogosto zbirajo, da se posvetujejo, kako naj v danem položaju delajo. Stanovska disciplina zahteva, da smatramo vse sklepe za obvezne, četudi niso bili vsi enoglasno storjeni. Vsi brez izjeme se moramo pokoravati in sklepe izvrševati. Težko bi se pregrešil proti disciplini, kdor bi še potem delal po svoji glavi.
Mahnič je zaključil: To, rekosmo, zahtijeva od nas svečenička disciplina!
Prelat dr. Fr. Grivec:
Nauk o cerkvi
s posebnim ozirom na potrebe naše dobe.
(Iz predavanja v Društvu slovenskih ka* tehetov, 25. nov. 1926).
1. Centralna važnost nauka o cerkvi.
Veliki cerkveni govornik Lacordaire .Sistem apologetike in dogmatike tako ^ v»fzaànòval, da je v vrsti svojih govorov
2
najprej opozoril na konkretni pojav in očitno dejstvo katoliške cerkve, ki zbuja pozornost moderne znanosti, tako po dvatisočletni zgodovini in čudoviti ne= premagljivi organizaciji, kakor tudi po velikem vplivu na človeštvo. Iz dejstva katoliške cerkve, iz katoliškega dejstva, je izvajal, da je cerkev božje delo; njen ustanovitelj Jezus Kristus je pravi Bog.
Če se ozremo na zvezo med pojmom kraljestva božjega in cerkve, se nam cerkev predstavi v še bolj obsežnem in sijajnem okviru — kot vodilna ideja starega in novega zakona, ali kakor pra= vi Yves de la Brière, eden naj duhovite j= šib apologetov naše dobe, kraljestvo bo= žje je celotno delovanje božje Previd= nosti za naše zveličanje, celotno odre* šilno delo Kristusovo, kraljestvo božje je epopeja zveličanja. V tem nadnarav* no blestečem okviru kraljestva božjega je Jezus Kristus predstavljal nastajajočo stavbo svoje cerkve.
Ko pa je Jezus Kristus že dovršil od* rešilno delo in je že mistično prešinjal družbo prvih kristjanov, takrat je fana* tični preganjalec mlade krščanske cer* kve, zelot Savel v viziji pred Damaskom dozrl mistično istovetnost Kristusa in cerkve. V žareči svetlobi tega razodetja je zaslepljeni Savel oslepel, a je na novo izpregledal kot veliki apostol Pavel. Ča* sovno prva Pavlova krščanska ideja mi* stične istovetnosti Kristusa in cerkve, cerkve kot skrivnostnega telesa Kristus sovega, je postala in ostala vodilna ide* ja njegove blagovesti, kakor je ideja božjega kraljestva glavna ideja Kristu* sovega evangelija.
Cerkev kot kraljestvo božje in skriv* Postno telo Kristusovo je še danes vo* dilna ideja krščanske liturgije in cerkve* nega leta, vodilna ideja novega krščan* skega obnovitvenega gibanja po geslu Pija XI. »Pax Christi in Regno Christi«. In mnogi moderni Savli so na poti v Da* mask v luči milosti božje zagledali isto* vetnost Kristusa in cerkve, in spoznali so, da je za pokristjanjenje modernega človeštva potrebno pocerkvenjenje; brez pocerkvenjenja ni pokristjanjenja. Od
te strani ima cerkev še vedno največjo privlačnost za one, ki so se odtujili ka* toliški cerkvi, kakor je nekdaj imela pri* vlačnost za Savla pred Damaskom.
Če proučujemo stari in novi zakon, če pojasnjujemo zakramente, posebno sv. evharistijo, če se vglobimo v liturgijo in raziskujemo cerkveno zgodovino, povsod zadevamo na vodilno in centralno idejo cerkve, saj v cerkvi še živi in deluje Kristus, cerkev je Kristus, oni Kristus, ki je središče biblične in cerkvene zgo* dovine, središče dogmatike, liturgije, cerkvenega leta in ognjišče verskega življenja. Češčen je evharistije, pobožnost Srca Jezusovega in najnovejši praznik Kristusa Kralja, vse to nas opozarja, da se poglobimo v cerkev kot vidno kralje* stvo božje in skrivnostno telo Kristu* sovo. Še več! Apostol Pavel je pojem mističnega telesa Kristusovega uporab* Ijal ne samo kot lepo primero in globo* ko. teoretično resnico, marveč kot živo versko resnico, ki naj vpliva na življem nje. Dozdeva se, da je še v moderni do* bi ta verska resnica najuspešnejši nagib za krščansko prenovitev modernega člo* veštva.
2.	Razvoj (napredek) nauka o cerkvi.
Nauk o cerkvi mora torej biti v nekem oziru središče našega zanimanja, sredi* šče katehetskega pouka. A še z druge strani je nauk o cerkvi vreden posebne pozornosti katehetov, profesorjev in dušnih pastirjev. V nauku o cerkvi se dogmatika tesno združuje z apologetiko. Apologetika pa mora braniti krščanske resnice proti napadom in dvomom. Zato se mora ozirati na zmote, na ideje in razpoloženje dotične dobe. Zato se mora večkrat izpopolnjevati, nekoli* ko menjati in revidirati. Noben del apo* logetike se v novejši dobi ne izpopol* njuje in preminja toliko kakor vprav nauk o cerkvi; izpopolnitve in premem* be se ne dotikajo samo podrobnosti, marveč posegajo tudi v sistem in v me* todo (n. pr. znaki). Torej je treba ve* like pozornosti, da ne zaostanemo in da ne gradimo apologetike, ki s trudom za*
3
vrača zmote, ki niso več resne in aktuak ne; da se ne borimo proti fronti, katere sploh več ni.
Dozdeva se, da se nekatere zastarele apologetike v nauku o cerkvi zares še bore proti fronti, ki je razpadla. Nauk o cerkvi se je namreč v sedanji sistem razvil predvsem po tridentinskem kom cilu, in to proti protestantizmu, ki je takrat tajil samo nekatere dogme, in ki je predvsem zavrgel božjepravno hie= rarhijo in božjepravno nezmotno cer* kveno avktoriteto. A onega protestane tizma sploh ni več. Proti liberalnemu protestantizmu pa se moramo sistema* tično boriti na drugem polju. Nasprotno pa se je proti katoliškemu nauku o cer* kvi formirala druga fronta takozvane pravoslavne teologije; tej se približuje tudi teologija anglikanske visoke in a* merikanske episkopalne cerkve, nova nemška visokocerkvena teorija in stali* šče mnogih katoliških dvomljivcev.
Dozdeva se, da katoliška teologija še zdaj ni zadosti pregrupirala apologetske* ga dokazovanja o cerkvi. Če je to res* nično, potem je to še posebno žalostno zato, ker je ozir na vzhod v živi zvezi z evangelskim in Pavlovim pojmom o cerkvi, v zvezi z idejami krščanskega obnovitvenega in mladinskega gibanja v duhu vodilnih idej rimskih papežev od Leona XIII. do Pija XI.
Na tesno zvezo med pravilno smerjo nauka o cerkvi in med pojmom mi* stičnega telesa Kristusovega je opozoril vatikanski koncil, ki uči, naj se proti Protestantskim in drugim novejšim zrno* tam predvsem poudari, da se katoliški Pojem o cerkvi ne omejuje na vidno or* ganizacijo in čutno stran cerkve; zato naj se vernikom globoko' vtisne pojem cerkve kot mističnega telesa Kristusove* Sa. S tem se indirektno izraža, da ima Proti drugovercem, proti dvomljivcem in odpadnikom cerkev vprav od te stra* ni največ privlačnosti in da se torej mo* rajo dušni pastirji in kateheti za to stran cerkve posebno zanimati.
Po teh načelnih opazkah preidimo k nekaterim podrobnostim. Opozarjam,
da sem glavne misli o tem povedal že v knjigi »Cerkev« in kratko v BV 1926, str. 316—324 (»Iz novejše apologetike«).
3.	Kraljestvo božje.
Vladimir Solovjev je zapisal lepo mi* sel, da je kraljestvo božje poslednja be* seda S. Z. in prva beseda N. Z. Kralje* stvo božje pa ni samo poslednja beseda, marveč vodilna ideja S. Z. Bog je svet in človeka ustvaril, da bi človek Boga častil in izpolnjeval voljo božjo, prizna* val Boga za svojega gospoda in kralja. Človek je z izvirnim grehom razdrl bo* žje kraljestvo. Bog pa je obljubil Odre* šenika, ki bo strl satanovo kraljestvo in obnovil kraljestvo božje. Zato je Bog izbral in vodil izraelsko ljudstvo. Mesi* janska ideja je torej bistveno istovetna z idejo božjega kraljestva, to je tista ideja, o kateri pravi apostol Peter, da je razsvetljevala mrak S. Z. »quasi lu* cerna lucescens in caliginoso loco« (2 Petr 2, 19). V zgodbah S. Z. naj torej katehet že opozori na kraljestvo božje in cerkev, še bolj pa v zgodbah N. Z., ker je kraljestvo božje glavni predmet Kristusove blagovesti.
Ideja božjega kraljestva je izražena v evangelski Gospodovi in v vsakdanji krščanski molitvi:	Pridi k nam tvoje
kraljestvo. Bog je naš Oče, naš Gospod. Gospod Bog, Gospod Jezus Kristus, to se tolikokrat ponavlja v liturgiji in v molitvah. Ti naslovi izražajo kraljestvo božje. V tem, da s svobodno voljo in z razumom priznavamo Boga za Očeta in Gospoda, čigar voljo izpolnjujemo in izvršujemo, v tem je bistvo religiozno* sti; .religioznost je priznavanje božjega kraljevanja, božjega gospodstva. Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, zgodi se tvoja volja — vse to tvori lepo zaokroženo zvezo s centralno idejo kraljestva božjega.
Da bi se svobodno priznavanje božje* ga gospodstva in izpolnjevanje božje vo* Ije širilo in utrjevalo, da bi se ohranjala in širila prava religija in se utrjevalo božje kraljestvo, zato je Kristus usta* novil cerkev, vidno kraljestvo božje.
Ljudje, v katerih kraljuje Bog, se zdru* žujejo v vidno božje kraljestvo, v ver* sko družbo, v kateri živi in vlada Bog, Jezus Kristus, naš kralj, luč in življenje. Cerkev širi in pospešuje notranje božje kraljestvo; duše, v katerih kraljuje Bog, pa so zopet plodna tla za rast vidnega božjega kraljestva.
S. Z., N. Z. in očenaš je torej v lepi zvezi z naukom o cerkvi. Praznik Kralja, Kristusa je praznik cerkve, kraljevske neveste Kristusove, praznik kraljestva božjega na zemlji.
4.	Mistično telo Kristusovo.
Še globlje in bolj adekvatno pojmovan nje cerkve je izraženo v pojmu mistične* ga telesa Kristusovega. V BV 1926, str. 320—324 sem pojasnil, zakaj se je to poj* movanje v novi katoliški teologiji, po* sebe v nemški teologiji zanemarjalo. Po svetovni vojni se je pričelo zopet bolj poudarjati Pavlovo pojmovanje cerkve.
Pri katoličanih vseh večjih narodov se poudarja, da se je treba v nauku o cerkvi bolj ozirati na njeno nadnaravno življenje, na cerkev kot zakramentalni organizem, kot mistično telo Kristusovo. Celo uradne izjave katoliške cerkve po* sebno poudarjajo taktiko ljubezni in moč lepega zgleda; ponovno se priporo* ča, naj z ljubeznijo privabimo drugo* verce in one katoličane, ki so zašli s pra* ve poti. V novejši apologetiki se nagla* ša, naj ne pretiravajmo intelektualistič* nega dokazovanja, marveč predstavljaj* mo celotni mistični hram resnice in cer* kve; sijaj krščanske resnice in cerkve je večji in močnejši nego naša modrost. To je važno za dušne pastirje in vzgo* jitelje.
S tega stališča je treba revidirati ves nauk o cerkvi v katekizmu, v liturgiki, v biblični zgodovini in v apologetiki.
Potrebno je tudi to, da se važnost in privlačnost nadnaravne vere in cerkve bolj poudari v vzgoji in v organizacijah. Pri vzgoji in v organizacijah se nikar ne bojmo verskih gesel in verskega pečata. Nemoderno in nekatoliško je, ako se v
nepolitičnih organizacijah ogibljemo verskih gesel, verskega pečata in cerkve* nega značaja.
Ne varajmo se s tem, da so sloven* ske nepolitične organizacije samostojno zrastle na naših domačih tleh. Res so zrastle na naših tleh, a nastale so v av* strijski atmosferi in v predvojni dobi, ko so bile razmere bistveno drugačne. Popolnoma gotovo je, da ne odgovarja* jo povojnim premembam v miselnosti (mentalnosti) krščanskih narodov. Ka* toliške organizacije v Nemčiji so že pred vojno imele bolj verski in cerkveni zna* čaj, a Nemci imajo vrhutega še versko šolo. Pravilnemu pojmu cerkve najbolje odgovarjajo ideje »katoliške akcije«. Ne varajmo se, in zaostalosti nikar ne pro* glašajmo za dragoceno domačo tra* dicijo!
Ne samo v teoriji, marveč tudi v živ* Ijenju in v organizacijah naj se praktič* no dokazuje, da je cerkev zakramentalni organizem, mistično telo Kristusovo. Naše organizacije naj se bolj skladajo z globljim in bolj privlačnim pojmom cerkve, nadnaravne družbe, kraljestva božjega, telesa Kristusovega.
5.	Znaki cerkve. Ozir na vzhod.
Nauk o znakih cerkve se mora revi* dirati. To sem zadosti pojasnil v knjigi »Cerkev« in v BV 1926, str. 320. Opo* zarjam na metodo katoliškega dejstva, ki se mora poudariti v katekizmu, v apo* logetiki in cerkveni zgodovini. Tradicio* nalna primerjalna metoda znakov proti liberalnemu protestantizmu sploh ni po* rabna. Proti pravoslavju pa se mora te* meljito revidirati in preorientirati.
V poglavju o svojstvih in znakih cer* kve se v novejšem času naglaša misi* jonstvo. A pri nas moramo še bolj na* glašati ozir na vzhod. Na tem polju je treba več iniciative in več samostojnosti. To delo je pri nas tako zanemarjeno, da ne tvori niti ene petine našega mi* sijonskega dela. Sedanje stanje je škod* Ijivo za versko življenje, za vzgojo in znanost. Naš položaj med vzhodom in med zapadom zahteva od nas, da samo*
stojno razvijemo akcijo za sveto edim stvo in jo dvignemo na primerno višino. Tako bomo vršili nalogo, ki nam jo je odločila Previdnost v organizmu svete cerkve in v družini krščanskih narodov.
Ozir na vzhod je v živi zvezi s pom darjanjem nadnaravnega pojmovanja cerkve, kraljestva božjega, telesa Kristm sovega, v živi zvezi z idejami krščanske prenovitve in katoliške akcije.
Tako ozir na vzhod kakor tudi ozir na potrebe naše dobe zahteva, da s poseb* no pozornostjo proučujemo nauk o cerkvi. Ta nauk se vprav v poslednjih letih bistveno izpopolnjuje in dobiva vedno bolj praktično smer, da moremo pravilno in vabljivo urediti pastirsko, vzgojno in organizatorično delo. Poglo* bimo se v misterij cerkve Kristusove, da bi se mogli približati idealu krščanske vzgoje in se upodobiti po Kristusu, v katerega verujemo, da v vsem upodobi* mo Kristusa, ki še vedno skrivnostno živi in deluje v svoji cerkvi.
Katoliško prosvetno delo.
Iz majhnih povojnih početkov v de* želi se je dokaj lepo razvilo. Zajemlje en kraj za drugim in mislim, da ga že ni sela v deželi, kamor bi ne bilo kako seglo. Z veseljem sem gledal v zadnjem »Čolniču« sliko društvenikov s Kr* na. Čvrst je pohod, ki je prodrl tako visoko.
Krščansko prosvetno delo zunaj cer* kve je najizdatnejši podpornik in po* speševatelj cerkvenega dušeskrbstva. Zato je naravno, da se Cerkev zanje za* nima, od Cerkve pa najprej duhovnik. Saj ni še tako daleč za nami čas, ko je bila vsa prosveta z vsem šolstvom v ro* kah Cerkve. Duhovnikova brezbrižnost v tem pogledu je čisto neumestna. Na* sprotno, duhovniku pristuje, da se za krščansko prosvetno delo z ljubeznijo zanimlje, pri njem sodeluje ter ga pod* Pira kakor že more. Da bi nikakor ne niogel? Takó ali drugače gotovo zmore. Saj ni en sam način tega dela in te po* moči.
Imamo tri matice organizirane kr* ščanske prosvete v deželi: Katoliško ti* skovno društvo, Prosvetno zvezo in njih najmlajšo sestro Mohorjevo družbo. Koliko potov sodelovanja se nam od* pira! Bodi marljiv poverjenik Mohor* jevi družbi! Res marljiv, pravim, tako da nabiranje članov po duhovniji zor* ganiziraš. Treba je za to nekaj ljubezni, pa gre. — K. T. D. tiska »Stražo«, »Naš čolnič«, »Gospodarski list« — »Jaselce«:	glasila kr*
ščanske prosvete v deželi. Razpredi po duhovniji zanje agitacijo! Cesto treba o tem spregovoriti, vsem in posebej v krogu ožjih zaupnikov. Ljubezen je iz* najdljiva.
To obojno zmore vsak od nas in že to je pomembno prosvetno delo. Ako pa le mogoče, boš delal tudi v prosvet* nem društvu. Lepe in nujne naloge ima zlasti v današnjih razmerah. Mnogokje je prosvetno društvo rodilo odlične sa* dove in duhovnik pri njem nima le tru* da, ampak mu je društvo tudi zname* nita opora.
Še rečem:	prvo, kar duhovniku pri*
stuje gledé prosvetnih krščanskih usta* nov, je ljubezen, ki se zanim* 1 j e. O ljubezni pa pravi apostol, da je dobrotljiva, potrpljiva, ne misli hude* ga, se ne razdraži... Resnično, sobrat* je! Takšno ljubezen zaslužijo naše pro* svetne ustanove. In če so naše razmere včasi priča o nasprotnem: — popra* v i m o ! Vsem našim prosvetnim usta* novam soglasno naklanjajmo skoz in skoz dobrohotno, strpno, celò veliko* dušno ljubezen!
Naj še posebej rečem katero o Pro* svetni zvezi. O njej se je čula semtertje :'z naših vrst poudarjena kritika. No, vsaka kritika še ni nesreča. Ako imata oba — ocenjevatelj in ocenjevanec — nekaj čiste ljubezni do dobre stvari, bo kritika tej stvari le v prospeh. O Iju* bežni bi rekel, kar pravi pesnik o Sve* tem Duhu:
Sine Tuo numine — nihil est in ho* mine — nihil est innoxium.
— 6
Saj pa tudi je vrelec ljubezni sam Sv. Duh, ki se razliva v naša srca. Tos rej Sv. Duha prosimo luči in moči, kas dar za krščansko prosveto delamo, jo kritikujemo in še, kadar kritiko o njej sprejemamo.
Zadnje mesece je Prosvetna zveza ode lično nastopila zlaiškim aposto* latom. Na tem torišču jo duhovniki navdušeno pozdravljamo in ne dvomim, da jo bo z veseljem pozdravilo tudi ljudstvo. Ti nastopi krščanskih laikov neposredno za nadnaravne ideale duše so se v okrilju Prosv. zveze prvič iz= vršili s konferencami v Alojzijevo in Stanislavovo proslavo. Priča sem bil nastopa za srednjevipavsko okrožje in lahko rečem, da je bil učinek prav do« ber. Okoli 40 navzočnih mladeničev je prejelo sv. zakramente ter podpisalo življenjsko vodilo Alojzijancev. Kratka beseda tem mladeničem, kar jih je iz moje župnije, je zadostovala, da gredo ob mesecu zopet k zakramentom, in z njimi še nekaj drugih, ki so se prvim od tačas pridružili.
Dovolite, sobratje, da se pomudim še s katero besedo ob laiškem apostolatu, ki se ga je lotila naša ljuba Prosvetna zveza. Stvar se mi zdi za naše razmere tako vseskozi umestna in zdrava, da se le tega bojim, da ne bi Zveznega vod« stva kaki pomisleki od nadaljevanja te poti odvrnili.
Laiški apostolat v najraznovrstnejših oblikah se po naprednih katoliških des želah že dolgo udejstvuje ter prevzema važnejše in važnejše naloge. Sicer brez apostolskih laikov tudi pri nas nismo bili, a vršili so delo bolj na periferiji du* ševnih interesov. Trdim pa, da je našes mu ljudstvu jako umestna iz ust razum* nikov beseda, ki neposredno za* deva skrb za dušo. Razumništvo je namreč bilo ki je izza štirih deset* letij sem naše ljudstvo poliberaljalo. Po
učiteljih, uradnikih, trgovcih____ po
narodnih voditeljih se je ši* ril med narod indiferentizem in natu* ralizem ter je resnično globoko vanj proniknil. Kaj je tedaj umestnejše, kot da se katoliški razumniki lotijo to ško*
do popravljati, vodeč ljudstvo z besedo in zgledom iz naturalizma v nadnaravni svet, kjer živč in tvoré Kristus, Cerkev, milost, zakramenti... To misel je na Alojzijevi proslavi srednjevipavskega okrožja prav srečno uvodoma poudaril č. g. tajnik Prosvetne zveze.
Pa bi utegnil kdo še ugovarjati: Be* sed imamo dovolj, govorjenih in tiska* nih, treba nam je apostolata krščanskih del... Nekaj tega je res. Toda mar je požrtvovalnega laika misijonska pot zgolj beseda? Ali ni ves njegov nastop na verskem tečaju lepa veroizpoved in odločna gesta zoper naturalizem? Saj ni s fanti le na predavanjih, ampak tudi pri zakramentih. In ni treba šele opo* zoriti, da utegnejo mladi laiki marsikaj, kar mladina psihološko potrebuje, brže in bolje pogoditi kot pa duhovnik, ka* teremu je fantovski živelj neredko le preveč tuj. Prav izpodbudno učinja na mladeniče iz ust mladega izobraženega laika ljubeča beseda o skrbi za dušo, kakršno so bili vajeni slišati le od du* hovnika v cerkvi. Res, ta beseda o skrbi za dušo mora seči čez cerkveni prag v svet, se mora oglasiti tudi z laiških je* zikov, da bomo premagali profanost, ki se je v zadnjih desetletjih polastila na* šega javnega življenja, ter ga bomo zo* pet prešinili z vero in milostjo!
Čul sem tudi od vestnega laika: »Sam nisem tako utrjen v milosti in čednosti, da bi mi pristojalo apostolsko delo.« A taisto mora vedno priznavati ponižen duhovnik. Kdo se pa imej za vrednega? No baš apostolsko delo za druge od* kritosrčnega kristjana navaja, da ne za* nemari sebe.
Od laiškega apostolata, ki bi ga raz* vijala Prosvetna zveza, sodim, da bi tu* di ta sama imela veliko duhovno korist. Po njem poglobljeni duševni temelji mladine bodo najzanesljivejši nosilci splošne prosvete in značajev. Hkra* ti utegne baš laiški apostolat, ki bi se udejstvoval po Prosvetni zvezi, ublažiti in izmiriti tisto napetost, katere je ne* kaj v naših vrstah o tej zadevi. Ni vsa brez podlage. Katoliško delo — recimo: katoliška akcija v svetu se izza vojne
_ 7 —
vrši z modernejšim orožjem; n. pr. da* nes se katoličani zunaj v svetu živeje oklepajo evharistije in liturgije. SIo= venci v Italiji smo v duhovnem življe* nju precej izolirani; nujna posledica tega je nekaj otrple zaostalosti. Valovi svetovnega življenja premalo pljuskajo k nam in torej ne zajemajo tudi sicer dobrih katoličanov. Če pa duhovnik v tem čisto sodobnem duhu deluje, se zdi pri nas anahronistično... ,Ostanimo rajši pri stari gardi, kakor smo bili va« jeni v zlatih predvojnih letih.’ — Kdo je bolj poklican kot baš katoliško ra* zumništvo da to izolacijo premosti z besedo in zgledom ter postane narodu živ dovod vseh najboljših religioznih tokov vnanjega sveta?
In naša draga Prosvetna zveza si ne more postaviti lepše naloge, kot da te delovne sile organiziraj. Ali ni bila r e * ligiozna kultura v vseh vekih jedro in biser slovenske narodne kultu* re? Ali ni ona postavila in ohranila na* rodu daleč najlepših kulturnih sporne* nikov? Zakaj bodi danes drugače? Ali more sploh kdaj drugače biti, ako ho* čemo res biti slovenski in kulturni? — Tojeda se delo Prosvetne zveze ne sme izčrpati zgolj v religiozni kulturi, a ka* kor v minulosti bodi v bodočnosti živec naše prosvete — religiozna prosveta. Prosvetna zveza, voščimo ti srečo na slavno slovensko pot, ki si jo nastopila.
Ivan Rejec.
Camera caritatis.
»Svečenička zajednica«, ki jo je vodil in ure* jeval pokojni dr. Anton Mahnič kot škof na Kr» ku, je v decemberski številki 1911. priobčila pod naslovom »Bratska riječ« naslednji članek, ki smo ga iz hrvaščine prevedli in posneli.
Camera caritatis!
Koliko zla bi preprečili in v kali zatrli, koliko dobrega bi se storilo, ako bi se vanjo pogosto Z£prli, ako bi nam postala priljubljen kraj — res camera caritatis.
Odprl nam jo je, in pozivlje nas vanjo sam dezus Kristus, naš božji Učitelj: »Si peccaverit ln te frater tuus, vade et corripe eum inter te et
ipsum solum; si te audierit, iucratus eris fratrom tuum; si autem te non audierit, adhibe tecum adhuc unum aut duos, ut in ore duorum vel trium testium štet omne verbum ...« Mt, 18, 15 s.
Z drugo besedo: Jezus hoče, da se pogreške in prestopki brata duhovnika zasebno, prijateljsko ukorijo in popravijo; da se prepiri, ki-so med brati nastali, na miren način izravnajo. In samo te* daj, ko bi to nikakor ne uspelo, se slučaj pri» javi cerkvenemu oblastvu, škofu, da uradno po» stopa, da ukori ali kaznuje, kakor se mu zdi pra» vično. Evo — camera caritatis!
Zakaj se pravi takemu ravnanju »camera ca» ritatis«? Ker to ravnanje nosi samo na sebi vse znake krščanske bratovske ljubezni. Ono poteka iz tiste ljubezni, katera — kakor veli apostol — non gaudet super iniquitate, ampak želi, da se moralno zlo ali greh ukine in popravi, a to na ta način, da brat duhovnik ne pride v slab glas. To ravnanje izhaja iz tiste ljubezni, o kateri apostol piše: caritas non cogitat malum, ker predpostav» Ija, da brat ni grešil iz zlobe, ampak bolj radi neznanja, radi človeške slabosti. Ima pač pred očmi besede: »... Si praeoccupatus fuerit homo in aliquo delieto..., Gal. 6, 11, in iste Jezusove besede: »Pater, dimitte... non enim sciunt, quid faciunt«. Lk 23, 34. Izhaja iz prave bratske lju» bežni, ki ne išče, da bi bil brat ponižan in ka» znovan, ampak samo to, da se popravi in se zve» lica; oponašajoč ljubezen Boga, ki »dissimulai peccata hominum propter poenitentiam; qui di» ligit omnia, quae sunt, et nihil odit eorum, quae fccit«.
Pastoralni pomenki.
Festum Patroni Ecclesiae.
Kdaj je najprimernejše obhajati praz* nik cerkvenega patrona? Na dan, do* ločen po koledarju, ali naslednjo nede* Ijo? Consideratis considerandis je pisec teh vrstic prišel do sklepa, da je naj* primernejše ga praznovati na koledarski dan. Razlogi so sledeči: Prvi je velika komodnost ljudi. Duhovniki, ki gredo asistirat k slavnosti sosednega cerkve* nega patrocinija, morajo ob nedeljah maševati doma bolj zgodaj. Koliko ljudi pa pride k taki zgodnji sv. maši? Po starem so vsi bolj zgodaj vstajali in po*
8
hiteli k taki zgodnji sv. maši. Dandanes se večina mladine čuti dispenzirana, če ni sv. maše ob udobni 9. ali 10. uri. To* raj večina župljanov bližnjih duhovni j ostane brez sv. maše ob priliki enega ali drugega nedeljskega cerkvenega pa* trocinija. Drugi razlog je ples. Na mno* gib krajih je ples obligatna — glavna točka cerkvenega patrocinija. K tej slo* vesni točki se zbere vsa mladina sosed* nih župnij, ki se je zjutraj doma, radi prezgodnje sv. maše, prav imenitno na* spala in dobila moči za junaški nastop na plesišču. 3. Sejmi, ki se marsikje vr* šijo na tako nedeljo prav pogostoma v bližini cerkve, odvrnejo mnogo ljudi, zlasti pa otroke od službe božje. 4. Go* stilna. Že zjutraj pri slovesni sv. maši so marsikje cetkve precej prazne, ker domačini iz »vljudnosti« prepuščajo ta dan cerkve željno pričakovanim tuj* cem, sami pa praznujejo patrocinij z vi* nom; tujci pa pridejo iz radovednosti, da slišijo petje, gledajo procesijo po sv. maši, za sv. mašo pa se manj brigajo. V cerkvi je med tem seveda sv. maša z veliko asistenco. Popoldne je radi obi* čajnega plesa skoro povsod cerkev prazna. Zato smemo trditi, da je dan* danes cerkveni patrocinij velika rekla* ma za gostilničarje, sejmarje in plesišča. Župnik in cerkev pa plačujeta to re* klamo na svoje stroške, ker ljudje malo* kje kaj prispevajo v pokrivanje velikih današnjih cerkvenih stroškov ob priliki patrocinija.
Iz navedenih razlogov je najbolje dr* žati patrocinij na koledarski dan, ker ni dandanes nikjer več zapovedan praznik in ljudje niso vezani pod smrtnim gre* bom iti k sv. maši. Tudi bo laglje za tak dan pripraviti ljudi na prejem sv. za* kramentov. Vsaj en soseden duhovnik more že na predpražnik pomagati pri spovedovanju, more ostati čez noč tam, spovedovati pozno v noč, če je treba, in tudi drugi dan zgodaj, in imeti prvo sv. mašo. Vse to ni tako lahko, če je patrocinij na nedeljo, zlasti če je na tako nedeljo ples, ker je ' matematično gotovo, da niti eno dekle ne pride k sv. zakramentom ravno z ozirom na ples.
Ne priporočam pa celodnevnega praz* novanja patrocinija. Je bolj pametno, da gredo ljudje nekoliko na delo, kakor da posedajo po gostilnah. Zato je naj* bolje tako urediti, da je zgodaj ena tiha sv. maša s skupnim obhajilom. Med 7. in 8. uro pa bodi peta maša, potem do večera ničesar, da morejo iti ljudje na delo. Zvečer pa naj bo zopet slovesna služba božja, če mogoče tudi procesija z relikvijo domačega patrona. Taka pro* cesija zvečer ob splošni razsvetljavi ljudem silno ugaja. — Podpisanemu se je po dolgih letih posrečilo letos povolj* no rešiti zadevo cerkvenega patrocinija najdenje sv. Križa. Nedeljsko prazno* vanje patrocinija je bilo vsako nedeljo bolj klaverno; pri slovesni sv. maši (večkrat z asistenco) skoro ista vdelež* ba kakor navadne nedelje; popoldne pa radi plesa v bližnjem G. skoro prazna cerkev. O prejemu zakramentov seveda niti duha ni sluha. — Letos ob 16 stolet* mici najdenja sv. Križa pa se je za ved* no tako uredilo, da kar avtomatično od* pade nedeljsko praznovanje patrocini* ja. V pondeljek 3. maja je bila ob 7(4 peta sv. maša brez asistence, potem so šli vsi na delo. Zvečer istega dne so bile levitirane slovesne latinske vesperae de Pesto Imventionis S. Crucis; potem pro* cesija z relikvijo sv. križa ob skoro splošni razsvetljavi; po procesiji je bila Slavnostna pridiga v nabito polni cerkvi. Po cerkveni slovesnosti je domača god* ba, ki se je udeležila procesije, priredila koncert na prostem pred župniščem. Glas o tej nameravani večerni sloves* nosti je že letos privabil mnogo občin* stva iz bližnjih občin. Tako so se vdele* žili proslave sv. križa skoro vsi delavci, ki so morali delati ves dan v kamnolo* mih; tako se je zabranilo celodnevno popivanje in igranje; s tako večerno pobožnostjo se je že naprej ustavil vsak poskus, prirejati ob patrociniju plesne in druge zabave.	(F. A.)
Unio apostolica saecularium sacerdotum.
I.
Preden se je moj prijatelj Naturza čisto umaknil v svoje naturzovsko zakotje, je naprosil
mene, naj mesto njega pišem o apostolski zvezi duhovnikov med svetom, da ne bo njegova ob» ljuba ostala neizpolnjena. Ni mi lahko ustreči, ker sem šele novinec. Prosim Vas, gospod ureds nik, potrpite z menoj, kakor ste potrpeli z Nas turzom; vas bravce pa prosim, potrpljenja z mes noj še bolj, kot pa ste ž njim.
Danes na prvi petek novega cerkvenega leta bo menda prav primerno, da začnem pisati o Unio apostolica. Saj je ta Zveza postavljena pod posebno zaščito Presvetega Srca Jezusovega. Njeni udje naj se na tem presvetlem vzgledu uče, sebe posVetiti in potem blagoslovljeno delovati, kamor je že koga postavila Previdnost. Da to bolje dosežejo, se združijo, da sami ne omagajo. Tako združenje v eni škofiji je škofijska Unio. Škofijske unije so pa združene v skupno Unio apostolica. Da udje vedo, kako apostolsko delo* vati, jim Unio daje primerna pravila. Tako sem skušal nekaj povedati, kaj je Unio apostolica. Sedaj nekaj o njeni zgodovini.
Prva Unio apostolica je opisana v evangelijih. Zveličar je bil glava, apostoli udje. Kako jih je pridobival, izbiral, uči, vodil, ti je znano. Spomni se občnega zbora te unije, ki se je vršil v obed» niči zadnje večerje. Koj nato só napravili skupno romanje na Oljsko goro. Spomni se pogostnih sej in zborovanj po Zveličarjevem vstajenju. Zlasti ne pozabi volitve novega predsednika tam ob Cezareji Filipovi in ganljivega slovesa Jezusovega pred vnebohodom.
Apostoli so imeli najtesnejšo unijo tistih 10 dni pred prihodom sv. Duha v obednici na Sijonu, kjer se jim je pridružila pokroviteljica Devica Marija. Tukaj je bila res vita communis v naj» strožjem pomenu. Apostoli so ohranili unijo tudi Potem, dokler in kolikor so pač mogli.
Podobno škofje in duhovščina v prvih sto» letjih. Žareč vzgled je sv. Avguštin. Skupaj bivali, skupaj molili, skupaj jedli.
Ko so se vaščani pokristijanili — dolgo so bili po vaseh zunaj mest še malikovavci, odtod »pa» gani« — je moral škof k njim poslati posebne Pastirje, ki so vzdrževali zvezo s centrom, kakor ie bilo mogoče. S časom so se te vezi zrahljale, tudi pretrgale. Kako bi v velikih škofijah tudi moglo biti drugače? Če so se potrgale tudi du» hovne vezi, je bilo seveda slabo. Zato so vneti duhovniki skušali zlasti duhovne vezi trdneje skleniti. Zgodovina posebno hvalno omenja ča» stitljivega Jarneja Holzhauser (1658). On na pri»
mer piše: Non in eo est vitae communis essen» tia, ut plures in eadem domo congregentur. Quod communi vitae essentiale praecipuumque est, quodque illam constituat constitutamquc susti» neat, hoc est: unam communem haberi reverique regulam, eodem moveri špiritu, ad eundem ten» dere scopum idemque velie, paucis: quandam efformare familiam, in qua fratres patremque amore plenos se quisque habere sentiat auxilium» que opportunum secure expectet.
V preteklem stoletju je poživil apostolsko uni» jo ter jo novim razmeram prikrojil francoski ka» nonik Viktor Lebeurier. Za ustanovno leto velja 1862. Pij IX. jo je na vso moč pohvalil in pri» poročil. Leon XIII. je želel »quotquot sunt sae» culares sacerdotes ... ut sibi ipsi reique religio» sae efficacius prospecturi saluberrimae isti Con» sociationi dent nomen«. Pij X. je bil sam skozi desetletja njen član. Ko je postal papež, je spre» jel protektorat nad njo. V znani (?) Exhortatio ad clerum z dne 4. avg. 1908. jo je živo pripo» ročih
Unio apostolica je najbolj razširjena v Franciji in Nemčiji (kolikor jaz vem). Med Slovenci je bila 1. 1925. kanonično ustanovljena v lavantinski škofiji, kjer lepo napreduje, kakor popisuje »Vest» nik«, o katerem glej na zadnji strani novembr» skega »Zbornika«. Pri nas je Unio šele na po» skušnji; za kaj takega smo mi vedno bolj zad. Seveda smo pravzaprav le mi na poskušnji, ker Unio se je že tako obnesla, da ni treba, da bi jo šele mi poskušali. Da bi se le tudi mi obnesli in pridno pristopali! Vodi jo župnik Dominik Janež v Studenem pri Postojni.
Prima lectio brevio esto! Tudi nadaljnc lekcije ne bodo dolge. Meni hitro sapa poide. Menda ni treba praviti, da bom prihodnjič govoril o pra» vilih naše unije.
Sprejemnica
za bratovščino rožnega venca.
Sprejemnico za bratovščino rožnega venca je dal natisniti neki sobrat iz Gor: po svojem kovu,, z lastnim, novim kliše* jem. Zopet neki istrski sobrat po svojem okusu. Sedaj je spremnice naročil neki sobrat iz tržaške okolice. Pa le nekaj de» setin izvodov, a sam kliše bo stal nad 25 Lir! Vprašanje: ali je še kaj takih bra» tovščin med nami, da bi skupna naroči» tev manj stala? Če vas je, javite se čim»
prej tajništvu K. T. D. v Gorici, R. Piazzutta 18, kjer se obenem naroči na; klada iztisov!
Časniki in pohujševanje.
Pod oči mi je prišla številka »Edinosti« od 11. decembra. Prva stran: uvodni članek, 4 ko» Ione brzojavk. Ta stran širšo publiko malo za* nima. Kaj pa druga stran? Nobena dnevna vest, pol kolone teoretičnega razmotrivanja o vzrokih družabnega razpadanja, 2 koloni oglasov, pol ko* Ione sporta, ves drugo, to je 2 in pol koloni pod naslovom »Iz tržaškega življenja«: to je čtivo, ki je edino tisti dan veklo širšo publiko bralcev »Edinosti«: Dva samomora. Tržaška porota: po= žigalec Hlabse obsojen na pet let. Morilec Neph tello pred porotniki.
Ali niso lastniki tega lista še prepričani, da s takim čtivom narodu škodujejo?
»Križev pot«.
Prevaljska Mohorjeva družba je v posebni izs daji založila »Križev pot«, roman češkega du* hovnika. Spisal J. S. Baar, prevel Vojtew Hybà» tek. Prestavljavec je rojen Čeh, duhovnik ljub* Ijanske škofije. Ta zvezek stane broš. Din. 18.90, vez. Din. 28.70, za ude manj.
Če si bral v »Božjih mejnikih« o hrvaškem pio* vanu Šimetu, (K. T. D. v Gorici je izdalo to delo pod naslovom »Zgodi se tvoja volja«. 4 L), v Piebanusu Joannesu (lani je izšla v Kranju 2. predelana izdaja) o slovenskem duhovniku s Tol* minskega, si pač radoveden, kako je Baar pisal o češkem duhovniku Juriju.
Naslov je dvakrat opravičen, ker je opisano življenje res križev pot v duhovskem poklicu go* rečega duhovnika, in ker so poglavja šteta po postajah v tem križanem njegovem življenju. Teh postaj je ravno 14.
V	I. postaji se dijak le staršem na ljubo od* loči za semenišče. Pričakujeta, zlasti oče, ki se je radi sina zadolžil, od duhovnika gmotne po* moči, ko se mu bo dobro godilo. Dijaku se zdi, kot bi bil na smrt obsojen.
V	II. postaji se v semenišču z vspehom ravna po: Fac, ut voceris. Tako vzame križ duhovskega poklica na svoje rame.
V	III. postaji nastopi službo kapelana v Tr* njanih, kjer začne uresničevati idealne načrte.
Zadene pa na take ovire, zlasti od »patronat* nega prava«, pa tudi od svojega župnika, da prvič pod križem pade.
V	IV. postaji sreča svojo žalostno mater. Pri* de ga obiskat, ker upa od njega pomoči, da bi jim upnik bajte ne prodal. Toda prepriča se, »da on tudi nima, nima, je berač kakor mi«.
V	V. postaji najde svojega Simona, da mu po* maga križ nositi. Ta njegov Simon je župnik na novi fari.
Potni prt VI. postaje je fara, katero dobi po pomoči svojega Simona. V to bi rad vtisnil svoje obličje, svojo dušo, svoje želje in namene, da bi ga farani razumeli in bili vsi kakor on.
Toda že je tu VII. postaja, in vrbiški župnik Jurij pade drugič pod križem. Vstanejo huda nasprotovanja — zopet je »patronatno pravo« vmes — ki vršičijo v zatožbi pri vikarju (de* kanu).
Vrste se nadaljne postaje. V IX. n. pr. pade tretjič pod križem, ko mu zdravnik ugotovi je* tiko in ga pošilja v Meran, kamor pa Jurij ne more, ker nima s čim. Malo je služil, še to malo razdal.
Postaje so vedno genljivejše. Njegovo vino z žolčem mešano je — penzijon. Na križ ga pri* bije — beda. Na križu tudi umrje, v špitalu namreč. »Bilo je vprav v petek ob treh popoldne. Pri dekanijski cerkvi se je zazibal veliki zvon »Vaclav« in žalostno pel v spomin Jezusove smrti — v istem trenutku je zadnjič vzdihnil tu* di njegov nevredni služabnik — duhovnik Jurij — nekdanji vrbiški župnik v pokoju«.
XIV. postaja je seveda na pokopališču, tam v kotu, kamor so pokopavali one, ki niso imeli nikogar.
Epilog se dobesedno glasi: »--------verujem v
občestvo svetnikov, odpuščenje grehov, vstajenje mesa in večno življenje. Amen.«
Ko prebereš in takorekoč preživiš z Jurijem vred »Križev pot«, čutiš v sebi več moči, da tudi ti nosiš križ duhovskega poklica skozi vse po* staje tja do XIV., zadnje, kjerkoli že bo.
Mislim, da bi tudi laik s pridom bral ta »Kri* žev pot«. Bolje bi potem umel življenje duhov* nikovo, duhovnika bolj čislal, ž njim imel več usmiljenja.
Kapelice in križi.
Marsikaj se zanemarja v župnijah. A ena reč se najbolj prezira — kapelice in križi. Večkrat
najdeš križe ob cestah podrte, razbite, brez streh. Podobe Križanega imajo polomljene roke in noge.
Naše kapelice so tupatam naravnost mom strum. Strehe so podrte, šipe so razbite, vrat ali ni, ali so na tleh. Altarčki v kapelicah so uma* zani. Podi v kapelicah so gnili.
Pri postavljanju križev in kapelic naj se gleda na lepoto, na trdnost zgradbe. Opuste naj se le» seni križi (corpus»i) in lesene podobe v kapeli» cah. Odstranijo naj se podobe Marijine ■— ob» lečene.	(I. D.)
V cerkvah pozimi leseni podi.
Dragi sobrat! Eno zadevo reši v svoji službi! Zelo boš ustregel svojim vernikom. Postavi lesen pod vsako zimo v cerkev! Vsi vemo, da zimski mraz škoduje bolj na kamenitem tlaku kot na lesenem podu. Verniki takoj uvidijo korist le» šenih podov v cerkvah, zato z veseljem prispe» vajo za pode. Ne pozabimo na naše malčke v cerkvah pri spovednicah v adventu, postnem času, ob prvih petkih in drugih prilikah.
Še na eno važno stvar hočem opozoriti! Zim» ski podi naj bodo praktični. Dovolj je velikost 2 m2. Če zbijemo večje kose, so težki in prene» rodni. Dalje je pa tudi potrebno, da take pode v suhih shrambah spravljamo in očistimo ne» snage.	(I. D.)
Sv. Frančišek Šaleški, katoliških pisateljev nebeški zavetnik.
Ko smo ono leto obhajali jubilejne slovesnosti ljubeznivega svetnika, ga je sv. Oče proglasil za patrona katoliških pisateljev. Zdi se, da se je to med nami premalo opazilo, ali preveč pozabilo. V »Zborniku« smo takrat brali nekako prošnjo do »Zbornikovega« urednika, naj bi kar on po» skrbel, da bi se naši katoliški pisatelji, katoliški časnikarji, svojemu nebeškemu priprošnjiku ka* kor že poklonili. Ni bilo slišati ne brati, da bi se to bilo zgodilo. Zakaj ne? Ali našim katoliškim pisateljem morda ni treba zavetnika? Morda brez njega celo bolje izhajajo? Ali pa ga častč le med štirimi stenami, očitno pa se sramujejo? Če ta vprašanja koga žalijo, mu povem, da mene Pa žali ta nerazumljiva brezbrižnost. Takega pa» trona ignorirati — je preveč!
Letos je prepozno. A poskrbeti treba, da se
vsaj prihodnje leto kaj stori. V ta namen naj iz »Osserv. Rom.« kratko posnamem, kako so ka* toliški pisatelji v Rimu praznovali svojega pa» trona.
Maševal je mons. Roveda, generalni tajnik osrednjega odbora katoliške akcije. Po evange» liju je nagovoril svoje kolege in jih opozarjal na vzvišenost, važnost in odgovornost katoliških pi» sateljev. Njihovo delo je prevažna veja vsega ti» stega delovanja, ki se imenuje Azione Cattolica, katero ukazuje papež.
Med sv. mašo so mnogi udeleženci pristopili k mizi Gospodovi. Zapišimo še enkrat: Med sv. mašo so mnogi udeleženci pristopili k mizi Go» spodovi!
Po sv. maši blagoslov z Najsvetejšim.
Nato so jih salezijanci povabili na zajutrek v prostorih zavoda.
Osservatore našteva najimenitnejše udeležence po imenu. To seveda izpustim. Naj prihodnje leto naši listi naštejejo naše udeležence. Urednik »Zbornika«, poskrbi!	(Naturza.)
Za ljudsko petje v naših cerkvah.
Ljudsko petje v cerkvi je med nami razmeroma malo razvito. Zato se mi zdi neprimerno bahaštvo raznih pevskih in glasbenih strokovnjakov, ki govore in pišejo o potrebi, veličini in organizaciji ljudskega petja, delajo načrte; kom čno se človek le prepriča, da je kokoda* kanja dosti, jajce malo.
Dajmo enkrat v tej smeri kaj praktič» nega storiti! Moj predlog je kratek: iz» dajmo zbirko cerkvenih pesmi, to je be» sedilo za mašne, za Marijine, predobha» jilne, poobhajilne, blagoslovne ter cer» kveno časovne pesmi!
Še bolj konkreten predlog: prva izdaja naj bi izšla že v teku 1927. v knjigarni v majhni nakladi. Eno leto zadostuje, da izreče kritika svojo besedo. Potem natis» ne spopolnjeno izdajo Goriška Mohorje» va družba, kajti samo tako pride vsaka hiša do pesmarice, drugače to ne gre!
Katere pesmi, koliko pesmi? Število treba kar moči krčiti, nobene novotarske pesmi; pač pa moramo priobčiti vse pe» smfi, ki se pojejo, četudi ta ali ona samo v nekaterih dekanijah. Pesmarica vsebuj
tcliko pesmi, da je bodo veseli vsi ver* niki od trbiške pa doli do jelšanske dekanije.
In oblika pesmarice? Ne velika, aim pak tako priročna, da jo bodo mogli ver* niki udobno v cerkev nositi.
In besedilo? Katero besedilo, ako je teh več? Staro ali novo? Ako je novo bese= dilo nujna zahteva slovnice, vendar pa tako, da novo besedilo ni nič utrpelo na poeziji, potem se objavi novo besedilo.. Kjerkoli pa je besedilo le kapric novo= tarije ali slovničarskih dlakocepcev, kjerkoli vsebuje staro besedilo več po* ezije, tam naj se porabi edinole staro bel* sedilo.
Pesmarica se mora res razširiti. V vsa? ko hišo po en izvod je premalo. Mohor1* jeva družba naj natisne veliko naklado, seveda na prednaročilo. V ta namen po* skrbi vsak dušni pastir, da bo sleherna hiša poleg običajnega daru naročila več izvodov pesmarice.
To bi bil dober korak k cilju. Da bi po* udarjal pomen ljudskega petja, škoda besedi! Kako lepo piše g. dr. Fran Kimo* vec v decembrski številki Cerkvenega glasbenika:
»V Grgar sva s prijateljem Davidom Doktoričem dospela prav do šolske maše ob začetku. Na župnikovo željo sva šla na kor pomagat orglat in pet. Kako sva bila prijetno iznenadena, ko se je takoj za nama oglasila vsa cerkev. V cerkvi je bila šolska mladina, pa nič manj tudi od* raslih ljudi; bil je prvi petek v oktobru. Kako lepo je bilo slišati ob lepih orgel* skih glasovih to mogočno lepo petje vseh navzočih. Skoro verjeti nisem mogel, da bom na zapadu Slovenije kaj takega učas kal. Tako me je prevzelo, da že davno nobeno petje ne tako. Nič se ne čudim, če Majar in Slomšek o ljudskem petju pi* šeta v najvišjih superlativih. Žal mi je, da nisem poprašail, čigava zasluga je, da se ljudsko petje v Grgarju tako lepo raz= vij a. Škoda, obžalovanja vredna škoda, da ni po vsej Sloveniji tako.«
Ali se ne bii mogla kdaj enaka sodba napisati O' vseh Slovencih v Italiji?
( Šček.)
Delo v zboru in na konferencah.
Knjiga za šolski pouk v verstvu.
Katoliško tiskovno društvo se je z okrožnico obrnilo na sobrate dekane s prošnjo, da bi ugotovili, kaj in kako mislijo glede knjige za pouk v verstvu. Ko je K. T. D. razposlalo okrožnico, smo bili mnenja, da po novih odlokih kate* het ne bo več prestopil praga naših šol. Po novejši praksi se je stvar obrnila na bolje, katehet j e poučujejo verstvo spet v slovenščini. Vsekakor priobčujemo tu odgovore dekanatov, ki so se na po* ziv okrožnice odzvali.
Opčine. Pri sestavi novega katekizma naj se jemlje v ozir katekizem Pij a X.
Komen. Tukajšnja čč. duhovščina je naklonjena »Krščanskemu nauku za pr* vence« s slikami. Na koncu naj bi se na= tisnile poglavitne molitve in resnice za skupno čitanje, oziroma molitev. Bilo bi prav, da bi tak »Krščanski nauk« po* darila svojim udom naša Goriška Mo* horjeva družba. Slike zbrane in jasne!
Vipava. Krščanski nauk za prvence naj se ne izda. Zadostuje za sedaj novi Mali katekizem in Velike zgodbe.
Idrija. Goriška Mohorjeva družba naj bi izdala katekizem. Tako bi se tudi naj* bolj razširil.
Povir. Zadovoljen sem s predlogom o ilustrirani izdaji »Krščanskega nauka za prvence«. Mnenje celokupne konfe* renče sledi. Mihajlo Barbič.
Postojna. Glede »Krščanskega nauka za prvence« bi kazalo počakati toliko časa, da se razmere razčistijo. Če bo slovenski pouk v šoli definitivno poko* pan, potem naj se knjiga natisne.
Glede nove izdaje katoliškega kate* kizma treba počakati nove izdaje, ki jo pripravlja »Društvo slovenskih katehe* tov«. Veliki katekizem je na vsak način pretežak!
Hrušica. V principu se strinjamo z ilustrirano izdajo »Krščanskega nauka za prvence«. Pa naj bo obširnejši in vpo* števajc naj se zgodbe sv. pisma. Zapo* vedi in zakramente treba globlje obravs navati. Nekateri sobratje priporočajo 4. in 5. zvezek Rodolfijeve knjige. Mali katekizem ni poraben. Pri nameravani izdaji »Krščanskega nauka« naj se do* dajo najbolj potrebne molitve. Ta knji* ga bi tako popolnoma nadomestila i ka* tekizem i zgodbe.
Bovec. Izda naj se Krščanski nauk za prvence. Zadevo naj bi vzela v roke Mohorjeva družba. Katekizem bi prišel v družine, ki bi imele priložnost sodelo* vati pri poduku otrok. Tvarino treba bolj praktično predelati. Pred vsako ak* cijo je potrebna eriketa sobratov.
In druge konference sodalitatis?
Konference so zborovale. Poročilo dobimo v božiču 1930. Če bo srečno.
Mixtum compositum.
Vlaga in revmatizem.
Koliko duhovnišč in koliko cerkev je vlažnih! Koliko trpi zdravje, pohištvo, zlasti orgle itd.! In od nikoder remedure! Pač! To je pokazalo Alojzijevišče v Go* rici. Ker se je poizkus dobro obnesel, naj izdam tu vso tajnost. Spodnji deli male učilnice so bili tako zelo vlažni, da ni bilo v nevarnosti le zdravje, marveč je vlaga zidove močno kvarila. Neki arhitekt je imenoval tako zvani »impermeabilit« kot zdravilni unikum. Zavod je kupil 40 kg impermeabilità za 160 lir, 2 m2 malte ter je najel zidarja. Najprej je dal odbiti °met, in sicer na prostornini 31 m2. Pod ometom se je pokazalo kamenje, po ka* terem se je voda kar cedila. Nato so im* Permeabilit, ki sliči katramu, skuhali. Zidar je z vrelo maso za dober prst, me1* stoma 2 prsta na debelo ometal steno. Nato je treba počakati, da se imperme* abilit popolnoma posuši, da se vidi kakor bhščeč premog, kar traja lahko več dni. Potem se tako impermeabilitirana stena
z malto omeče in kasneje pobeli, oziro* ma tudi pobarva. Poskus, ki se je izvršil v novembru 1925., se je povsem obnesel. Impermeabilit vode ne prepušča, vlaga je zginila, stena je suha in snažna. Vade, et fac si militerà)	Virgili] Šček.
Pismo uredniku.
Naturzovih pisem bodi konec. Naredila so marsikako zamero. Kamor sem prišel med so* brate, so me nezaupljivo gledali, nekateri pa tudi na glas povedali, da nisem prav pisal. »Kaj boš pa danes kritiziral?« mi je rekel eden, ki je na hierarhični lestvi več klinov nad menoj. »Samo da ne boš »Zbornikovemu« uredniku pisal!« me je opomnil eden, ki je začel praviti zaupne do* godivščine.
Preden končam, naj zapojem svoj labodji spev. Prva kitica bodi o sv. Alojziju, druga o služab* niku božjem A. M. Slomšku!
Dvestoletnica sv. Alojzija in sv. Stanislava bo med našo mladino vsejala več ali manj dobrega semena. Slavnostna številka »Našega Čolniča« je prišla mnogim v roke. — Debevčev življenjepis prepočasi tiskate. Pohitite! Nekaj se je prodalo ljubljanske izdaje. Sicer sem slišal nekaj godr* njati, da ni prav pisano. Nekaterim ni nikoli no* bena reč prav. Jaz sem Debevčev spis bral pri zornicah. Radi so ga poslušali. — Po* božnost sv. Alojzija (šestnedeljska namreč, je bila nekod neznana. Letos jo opravljajo. Upajmo, da za naprej tudi! — In podpisovanja Alojzijevega vodila! Ste jih videli te naše fante, o katerih večkrat obupujemo, kako so sc radi odzvali? Vsi seveda ne. Tudi tisti, ki so podpisali, ne bodo kar čez noč svetniki. Nekaj bo pa le ostalo. Pri nekaterih lahko veliko. Kaj mislite, da bo brez vpliva misel: tudi jaz sem podpisal? Ko bo sv. Oče listal te pole (Pij XI. jih bo skrbno pre* gledal in pa z veliko ljubeznijo), bo s celim sr* ccm blagoslavljal tiste, ki so podpisali. In ko bodo te knjige ležale na grobu sv. Alojzija, kake* jih bo blagoslavljal nebeški zavetnik! Ljubi Bog tega dvojnega blagoslova ne bo prezrl, ampak lahko ravno na to navezal posebne milosti za
*) Impermeabilit dobiš v trgovini lanach R., Trst, pri evangeljski cerkvi. Po 4.S0 L za kg v plehovinastih posodah po 25 kg. Ako vzameš manj, pa po 5 L.
naše mladeniče. — In duhovne vaje, kjer se obs hajajo — mari bodo brez sadu ostale? Ne, ne!
Proza, kajne, ta prva kitica?
Sedaj o ljubem Slomšku! Tu moram pa prositi. Prosim v imenu ljubega našega Slomška vse so» brate: 1. Poglejte, če najdete v knjižnici kaj, kar je bilo v naši deželi tiskano o Slomšku, ter koj sporočite Zboru. 2. Enako sporočite, če ste o Slomšku kaj slišali, kake spomine o njem. 3. Sporočite morebitna uslišanja na Slomškovo pri» prošnjo. Če kaj takega veste, naznanite osebe in priče. 4. Prav storite, če sporočite tudi, ste li za Slomškovo beatifikacijo maševali, molili, drugim moliti naročili ali priporočili. Če niste, prosim ponovno v Slomškovem imenu, storite to sedaj. 5. Sporočite, ali ste se služabniku božjemu v uslišanje priporočali vi, ali drugi, da vi veste. Če še niste, ojunačite se! 6. Če vam srce svetuje, da bi za Slomškov proces kaj darovali, pošljite Zboru, kakor ste v novembrski številki brali. 7. Storite za Slomška, kar še sami za dobro spo» znate; pred vsem se pa prepričajte, da je bil ne le narodnjak, ampak, kar je neprimerno več, svet mož.
In sedaj z Bogom! Če so koga ta moja pisma razžalila, ga prosim odpuščanja. O »Unio apo» stolica« je obljubil pisati en moj prijatelj. Jaz se umaknem v zakotje, da bom v resnici
Naturza.
Opomnja urednikova:	Ljubi Naturza! Nikar
ne misli, da bom vzel Tvoj sklep na znanje. Le še piši in večkrat!
Mnenje sobratov.
Neki član starešinstva našega »Zbora« se je pismeno obrnil do nekega odlič» nega sobrata, dekana, naj bi nam pove* dal, kaj misli o nekem sobratu, ki rad dopisuje včasi s podpisom, včasi ano» nimno, v liberalska glasila. Takole mu je dobesedno odpisal:
»Eden izmed sobratov Vašega deka» nata je zatrjeval, da bo prej ali slej dobil zaslužen odgovor. Ker je zelo verjetno, da bi se Zbor ali kdo izmed nas starejših čutil poklicanega, drju . .. odgovarjati, bi jaz opozoril, da je naj» boljši odgovor duhovniku, ki proti svo» jim sobratom piše v »Edinosti«, — po» polno ignoriranje pisca in njegovih pro»
duktov v tem listu. Tak naš sobrat ne zasluži, da bi ga vpoštevali in mu odgo» var j ali na njegove zofizme. Če mu je ljubše družiti se z liberalci in v njih listih grometi proti stanu, ki mu sam pripada — habeat sibi, toda naj ostane tudi v svoji netaktnosti — izoliran in ignoriran . . .«
Knjižne novosti.
Katoliška knjigarna v Gorici (via Carducci) je v ponatisu izdala tri ure češčenja iz »Večne mo» litve«, in sicer II. uro (obisk najsvetejšega za» kramenta), III. uro (počeščenjc božjega Srca Jezu» sovega) in IX. uro (češčenja žalostne Matere božje Marije), Vsaka ura je posebej natisnjena. Knjižice so prav lične in stanejo vsaka 50 st. Besedilo je verno ponatisnjeno iz »Večne mo» litve«, da se ne moti recitacija, ko imajo verniki od prej knjige. V besedilu so napravljeni po» ševni znaki za oddihovanje. Črte je naredil so» brat, ki ima na deželi velikoletno prakso z javno recitacijo.
Na pobudo nekega sobrata z Notranjske je knjigarna založila podobice s sliko Križanega ter slovensko molitvico »En ego« z odpustki. Pri» pravna za v molitvenik. Komad 10 stot.
Personalia.
t Milko Sašelj.
Dne 23. decembra 1926. je umrl sobrat dekan Milko Sašelj. Rodil se je 1. 1865. na Dolenjskem. Študiral je bogoslovje v Gorici, nakar je služboval v tržaški ško» liji; med drugim je bil za kaplana pri Sv. Ivanu na Vrdeli, za župnika v Šmarjah pri Kopru in za dekana v Klancu. Bil je pobožen mož, pri tem pa nad vse ljubez» niv. V naših organizacijah je živo delo» val in verniki so ga povsod spoštovali in ljubili. Radi razmer je moral zapustiti Istro, za katero je živel, ter se je po vojni preselil na Staj er ško, kjer mu je bivši tr» žaški škof dr. Andrej Karlin podelil žup» nijo Žiče. Dva dni pred božičem je iz» ročil dušo Bogu. Oremus fratres. Re» quiem aeternam dona ei Domine. Et lux perpetua luceat ei!
Razgled po svetu.
Priobčuje Stanko Stanič.
Italija.
Evharistični kongresi.
Letos se je vršilo v Italiji 22 škofijskih in 9 krajevnih kongresov. Kongresi so se vršili z ve» likim slavjem in posebno pripravo v sleherni župniji.
Duhovniki in društva.
V Italiji posvečajo skoro največjo pažnjo na izobrazbo duhovnika v svrho udejstvovanja na katoliškem društvenem polju. Skoro v vsaki š''o* fiji se vršijo letni tečaji za duhovnikesvoditelje katoliške akcije.
Študijski tečaj videmske duhovščine.
21. nov. t. 1. so zaključili v Vidmu poseben štu* dijski tečaj za duhovnike. Kaj so neki obravnav vali? Poglejmo!
Prvi dan je bil posvečen proslavi arskega župnika.
Drugi dan je bil posvečen katekizmu in šoli. Dopoldne so se bavili s posledicami Gentilcjeve šolske reforme.
Tretji dan je bil posvečen katoliški akciji v videmski škofiji. Govorili in poročali so razni strokovnjaki (tudi laiki) o sedanjosti in bodoč» nosti katoliške akcije. — Ob koncu so sklenili vsako leto ponoviti enak informativen sestanek. Ne bilo bi napačno posnemati!
Papeški konzistorij.
20. decembra je zboroval konzistorij. Sv. oče se je najprej spomnil različnih beatifikacij, ev» harističnega kongresa v Čikagu, ustoličenja praz» nika Kristusa Kralja, sedemstoletnice sv. Fran» čiška Asiškega, krutega preganjanja Cerkve v Mehiki; obsodil je vnovič atentat na Mussolinija in zelo ostro opustošenja katoliških ustanov v Italiji in preganjanje katoliške akcije med verniki in končno imenoval dva nova kardinala; nadškofa turinskega Gamba in papeškega nuncija na Poljskem nadškofa Lauri»ja.
Jugoslavija.
Jugoslovanski episkopat je izdal skupen pa» stirski list, kjer lepo poziva narod na proslavo 1100»letnice rojstva sv. Cirila, ki se bo praznova» la po vsej državi v mesecih januarju in februarju. Sv. Ciril je namreč umrl v Rimu leta 869., star
dvainštirideset let. Proslavljati ga hočejo poseb» no kot apostola krščanske vesoljnosti in cer» kvene edinosti ter verske prenovitve. Kot kro» nisti beležimo tudi dejstvo, da so zadnje mesece nekateri slovenski duhovniki (tri ali štiri) prešli v radikalni in deloma Radičev političen tabor. V Zagrebu pa izide za veliko noč katoliški dnev» nik. Kapital je že po večini zbran. To bo znalo veliko pomeniti za katoliško akcijo med Hrvati.
Nemčija.
Kako velik razmah je zavzelo versko življenje na Bavarskem, nam priča dejstvo, da je mona» kovski nadškof kardinal Faulhaber letos posvetil v svoji škofiji 18 novih cerkva. To leto je bilo za Bavarsko res sveto leto! Katoliški laiki so za ta razmah največ žrtvovali.
Češkoslovaška.
Češki socialisti so se spravili na odpravo no» katerih cerkvenih praznikov iz državnega kole» darja. Sklenili so zahtevati črtanje iz državnih praznikov brezmadežno spočetje, veliki šmaren, sv. Rešnje Telo, vnebohod in sv. Petra in Pavla. Zahtevajo pa, naj se vpeljejo zopet kot državni prazniki pondeljki po veliki noči, binkoštih in božiču. Iz tega se vidi, da jim kulturni boj zelo pi ija.
Poljska.
Najvažnejši pojav je praznovanje dvestoletnice zaščitnika Poljske, sv. Stanislava Kostke. Spo» mnila se ga je vlada, vse šole, posebno pa so ga proslavila vsa važnejša poljska mesta. Akade» mije, tridnevnice, procesije so bile na dnevnem redu; govorniki in časniki so kar tekmovali med seboj v proslavi sv. Stanislava. Iz Rima so do» bili Poljaki svetnikove relikvije in doma so na posebni pristavi kazali pičle zgodovinske sporni» ne iz njegovega življenja.
Švica.
V novembru se je vršil letni kongres katoliških časnikarjev v Lucernu. Med sklepi bi znali zaje» mati tile: določitev posebne kolone za moralno povest; pažnja na kinematografsko reklamo; ob» java vseh važnejših papeških odlokov; stalno opo» zarjanje na cerkveno leto in dotično liturgijo in končno stalno razpravljanje o dnevnih vpraša» njih s strogo katoliškega stališča. Katoliška uni» verza v Freiburgu se stalno dviga in obeta biti s časom žarišče katoliške znanosti.
Španska.
2000 katoliških dijakov je v Madridu priredilo svoje svetoletne procesije. Vsa ta dijaška mia* dina je organizirana v Marijinih kongregacijah. Španska jc praznovala letos svoj državni evhas ristični kongres z velikim slavjem v Toledu. Kralj, ki jc bil osebno zadržan, je poslal pred» sedstvu kongresa lepo pismo v popolnoma neu» radnem slogu, kjer se prav odkritosrčno klanja evharističnemu Kralju.
Bolgarska.
Po dolgih letih in raznih katastrofah katoliških Bolgarov je bil letos posvečen za škofa po vzhod» nem obredu v Rimu neki bolgarski duhovnik. »Osservatore Romano« na dolgo in zelo pohvalno omenja lepoto vzhodne liturgije. Posvečenja sc je udeležilo mnogo rimskih vernikov in kljub dolgotrajnosti liturgije so vsi z napetostjo sledili do konca vsem obredom.
Kitajska.
Na Kitajskem je še vedno velik nered. Vendar se da iz vseh različnih strank izslediti ena skupna vez, namreč probuja narodne zavesti in neod» visnosti. Sv. stolica je to takoj spoznala in na» stopila novo pot. Katoliška cerkev med Kitajci naj dobi domačo hierarhijo! Z veliko sloves» nostjo je papež posvetil šest Kitajcev za škofe. To je zbudilo tako med katoliškimi kakor tudi med nekatoliškimi krogi Kitajske splošno odobra» vanje. Vsi ti škofje Kitajske se zdaj nahajajo na propagandnem in študijskem potovanju po Italiji in Franciji. V januarju se vrnejo domov na svoje sedeže. Sploh je stopila Kitajska sedaj vnovič na žarišče misijonskega zanimanja.
Mehika.
Preganjanje se v svoji kruti doslednosti nada» ljuje. Časniška poročila, ki jih čitamo, niso za» nesljiva, ker vlada v Mehiki stroga časnikarska cenzura. Škofje'in duhovniki so se v boju brez izjeme dokazali za junake. Sedemnajst škofov je izgnanih, nekateri so v ječi. Katoličdni ostale Amerike so napovedali Mehiki gospodarski boj» kot. Uspehi tega bojkota se že poznajo.
Dopise
pošiljajte na naslov: Katoliška tiskarna (»Zbor» nik«), Gorizia, Riva Piazzutta 18.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Važnost članka prelata Grivca.
Članek g. prelata drja F. Grivca, bogosl. pro» fesorja v Ljubljani, smo v celoti priobčili. Go» spod prelat je o istem prašanju razpravljal v ob» širni knjigi »Cerkev« leta 1924. Sveti oče Pij XI. mu je na to knjigo po državnem tajniku poslal posebno pismo, v katerem pravi, da je sveti oče zelo pohvalil Grivčevo delo, ki teži za verskim i;n cerkvenim zedinjenjem vseh Slovanov. Pismo ima tale konec: »Naj bi vsi, ki jih druži sveti spomin skupnih apostolov sv. Cirila in Metoda in sveta dediščina skupne Matere Marije, vzlju» bili Eno Mater Cerkev.« Summus Pontifex haec tua studia peramenter benedicit. P. C. Gasparri.
Urednikove želje.
Urednik želi od dušnih pastirjev kratkih član» kov, za četrt ali pol kolone: praktični nasveti iz pastirstva: skušnje, razočaranja, uspehi in neu» spehi. Kratko in zanimivo naj bo.
Examen conscientiae.
Koliko si storil, sobrat, za širjenje katoliških časnikov, tednik?
Koliko širjenja liberalnega tiska si zavrl s pri» dobivanjem naročnikov na naše časnike?
Koliko si storil za širjenje naših katoliških me» sečnikov, »Našega Čolniča«, »Jaselc«?
Opomnja.
Tudi ta številka kakor sploh vse v minulem letu — je bila pravočasno prirejena. Pravo» časna izdaja je bila zadržana zaradi menjanja odgovornega urednika, zlasti pa zato, ker se je med sobrati — ime za enkrat zamolčimo — našel tak, ki je list denunciral političnim krogom. Misererei	Upravitelj.
Pozor!
Lanski koledar Goriške Matice je delal veliko propagando za liberalna društva, letošnji pa v uvodnem članku napada Mahniča. In pri tem piše neresnico. Naše dolžnosti, — da branimo Mahni» ča, ki ga že več let pokriva črna zemlja, — ne bomo opustili. Prihodnjič priobčimo članek. So» bratje pa naj odgovarjajo s tem, da naj vztrajno nabirajo člane za Mohorjevo družbo.
Imprimatur! V Gorici 3. januarja 1927.
f Frančišek Borgia, nadškof.
Izdajatelj: Zbor svečenikov sv. Pavla.
Oblastvom odgovarja: Stanko Stanič.
Tiska: Katoliška tiskarna v Gorici.
Razgovor,
i	!..	••	-,	-
Prvi sobrat: Veš, vse je zastonj, treba je, da povsod/koder še ni, vpeljemo glasno češčenje presv. Rešnjega telesa. Kjerkoli ni mogoče vsak teden, pa vsaj enkrat na mesec.
Drugi sobrat: Dragec, teoretično je že vse lepo in prav. Toda kdo bo danes dajal za Večno molitev 15 ali 20 lir, kolikor stane knjiga s srednjim, oziroma velikim tiskom? Ljudje danes nimajo s čim!
Prvi sobrat: Kje pa živiš, da še ne veš, da so izšle v ponatisu ločene tri ure, to je 2., 3., in 9. ura, to so: Ura češčenja presv. Rešnjega Telesa, ura češčenja presv. Srca Jezusovega in ura žalostne Matere božje. So to tri najbolj običajne ure. In vsaka teh ur, ki so tiskane na finem papirju in s srednjim tiskom, stane samo 50 stotink. Toliko pa zmore vsak faran, če je še tako reven. To sem jaz že pred božičem storil.
Drugi sobrat: Pred svečnico bom pa tudi jaz !
■ *
rr-r;

KATOLIŠKA TISKARNA je natisnila tablico „ ČEŠČENJE PRESV. REŠNJEGA TELESA," da se obesi v cerkvi.
Tablica je v bistvu takale:
	se moli	ura
	»	n n	» »	n n	n
—				
	n	n
	»	n
V kolonah na levi strani se napiše dan, kdaj se bo ura molila, na primer, 1. nedelja v mesecu, 2. nedelja, na praznik Brezmadežne itd. Med besedami „se moli“ ter „ura“ se napiše številka. Tablice so na prodaj v „Katoliški knjigarni" v Gorici, Via Carducci 2 Sama tablica stane 30 cent., v ličnem okvirju pa 5 do 10 lir.
I
JOSIP MERSE VAIVI
Gorica - Piazza Cavour o - - - - Stolni trg O desno - Gorica
Zaloga šivalnih strojev, dvokoles, gramofonov, samokresov, pušk ter vseh potrebščin k navedenim
predmetom
■ GLAVNO ZASTOPSTVO DVOKOLES „BIANCHI",
Dr. L. MERMOLJA
zobozdravnik-specijalist ža ustne in zobne bolezni
Gorica, Travnik 5-11 — Od 9-12 in 3-5

i Brata Abuja - Gorica
ulica Morelli štev. 17
Posrebruje in pozlačuje v ognju in prenavlja stare predmete po kar se da nizki ceni. Splošno lastni izdelek.
►
4 Ul UlU X1UUiM GUIIUSI ^
^ ulica sv. Antona 4	^
^ Zaloga vipavskih, briških ► ^	---in istrskih vin.-	►
JOSIP LIPICER
izdelovatelj cerkvenih posod, o-rodja in lestencev
v Gorici
| Andrej Fiegel |
Restavracija in gostilna
s prenočiščem.	S-
.;jg>	■	V*;:.
j TRAVNIK	TRAVNIK J
«!	*-
gifmvv ¥ ¥¥¥¥¥ ¥ ¥¥¥ ¥¥¥¥ ¥¥¥¥¥¥¥i®
r—'
Andrej Golja, Gorica
Travnik 22
trgovina hišnih kuhinjskih potrebščin.
:
JOSIP CULOT
GORICA - RAŠTEL 2
Trgovina na drobno in na debelo igrač
in devocionalij.-Specialitete športnih
oprem in sandalov
Katoliška tiskarna
Gorica - Vrh Placute 18
Ali vršite zanjo propagando?
GIUSEPPE MASSIG - Gorica - Corso Verdi štev. IS
ZHLOGH TKHnm
Bogata izbera volnenega in svilenega blaga, sukna za gospode, perila, volne, žime, ter Cene zmerne!	kurjega in gosjega perja.	Cene zmerne!