V€XYSUTSS1

Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za eelo leto 3 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. 311 kr.
TeČaj VI. V LJubljani 15. februarja 1866. List 4.
Nekoliko verstic duhovskim in deželskim učiteljem po kmetih.
Spisal J. P.
Ker nam j'e sedanji čas lepša doba napočila, ter seje začel razvijati narodni duh tudi po kmetih, ne morem si kaj, da ne bi spregovoril nekaj verstic o izobraževanji prostega ljudstva. Če se ozremo na druga slovanska plemena, vidimo, da so storili veči korak v tem oziru, nego mi Slovenci, ki nas je tlačil tako dolgo ptuji jarem.
Med vsemi Slovani, rekel bi, morejo se ponašati Čehi z naj bogatejšim slovstvom.
Ne le na znanstvenem polji, ampak tudi na lepoznanskem storili so velik napredek, in marsiktere češke povesti smejo se meriti po vsej pravici z najboljšimi nemških in francoskih pisateljev. — Med mnogo drugimi lepoznanskimi deli razlikujejo se posebno spisi Božene Nemcove po svoji krasni besedi, blagih čutilih in narodnem duhu, med kterimi ima „Babička" naj večo ceno.
Spisi Božene Nemcove, izvcrstne češke pisateljice, jeli so izhajati v posamesnih zvezkih v Pragi 1862. leta v založbi Antona Avgusta. Izdava pričela se je s prekrasno povestjo iz domačega življenja „Babičko", potem pa so nasledovale razne druge povesti, namreč: „Diva Bara, pomčnky šlechetne duše, Hozarka, Karla, Uherske mesto Darmaty itd." — Koj tisto leto oskerbi tudi nam Slovencem marljivi pisatelj, France Ceg-
nar, slovenski prevod izverstne „Babičke", ki je prišel po „Cvetji" na svitlo, da so mogli tudi Slovenci, ki ne umejo češkega jezika, citati krasno povest, ter občudovati velike zmožnosti Božene Nemcove. — Pervič, ko sem jo dobil v roke v slovenskem prevodu, čital sem jo s takim veseljem, da je nisem prej odložil, dokler nisem vse prečital; pozneje sem jo pa še trikrat zaporedoma prebral. O počitnicah domu pridši po-sojeval sem jo tudi prostim kmetom; kajti nobena knjiga se m' ni tako primerna zdela za prosti narod , kot „Babička". Kmali se je razneslo po vsej vasi, kako lepo povest sem prinesel iz Ljubljane, in od te dobe hotel jo je vsakdo brati, bodi si star ali mlad; neprenehoma je šla iz rok v roke, da je poslednjič vsa oguljena priromala domu. Ko sem šel včasih v nedeljo popoldne k sosedom nekoliko povasovat, našel sem mnogokrat kup vaščanov zbranih na vertu, ki so pazno poslušali dečka ali deklico, ki jim je brala iz „Babice". Ko pa sem v jeseni zopet odrinil v Ljubljano, prosili so me nekteri, da sem jim moral oskerbeti nekaj istisov „Babice" rekoč, da jo bodejo v zimskih večerih prebirali, ker sem jaz svojo zopet seboj vzel..—
Nekdo mojih sošolcev mi je večkrat rekel: „Kakor je imel nekdaj Aleksander vedno Homera pod zglavjem, nosim tudi jaz zmiram „Babičko" v žepu. Kedar nimam posebnih o-pravil, ali če se grem kam sprehajat, čitam vselej „Babičko", in čem večkrat jo prečitam, tem lepša se mi zdi".
Pozneje poloti se me želja „Babičko* v izvirniku citati; kajti s samim prevodom nisem bil več zadovoljen. Kakor hitro mi je bilo mogoče češko nekoliko razumeti, koj sem si omislil „Babičko" in jo potem še dvakrat v izvirniku prebral. Šestkrat sem jo prečital, pa ne rekel bi, da ne bi je več.
Kako prazni so večkrat toliko prehvalisani „romani*, ki se priporočajo mladini kot izverslni klasiki, kolikokrat se nahajajo v njih same prazne sanjarije, ki devetdeset in devetde-setkrat vsak občutek premlatijo, slednjič pa vendar ne ostane druzega, nego prazna slama. Mnogokrat ni konca, ne kraja praznih čenčarij, da že človek nevoljen liste preobrača, ter šteje strani, če ne bi že skorej prišel do druzega poglavja. —
Kako polna pa je „Babička", kako mično in na tanko popisano je vsakdanje življenje, brez vseh nepotrebnih domišljij. Povest je vzeta iz domačega življenja, iz časa mladih
let pisateljice same, kakor nam pripoveduje vvod. V celej povesti nahaja se „B a bi čk a", kakor glavna oseba; ona je povsod potrebna, bodi si pri deci ali pri druzih domačih opravilih. Ona skerbi za hišni red, podučuje otroke, ter jih vadi lepih čednosti. Kakor skerbna gospodinja vstaja vsako jutro naj perva, in gre spat naj zadnja; ima povsod oči, da ne bi se kje škoda delala. Ona zelo ljubi živali, kakor vsak spošten človek, in jih nikdar ne terpinči. Ako je kdo v stiski, mu rada pomaga po svojej moči, nko pa ne more, ga vsaj tolaži. Nad vsem ljubi ona domovino in materin jezik, spodbuja tudi svoje vnuke, da bi jo ljubili in častili. Ona nam živo pred oči stavi, da mora pravi domoljub prijetno življenje opustiti, ter si večkrat revščino izvoliti, kedar je treba domovini koristiti. V „Babički" so združeni vsi narodni običaji; ona se ravna vedno po starem, kakor so jo mati učili. Vsako delo prične v imenu božjem in ga zopet tako dokonča; otroke podučuje, da bi z božjimi darovi lepo ravnali; če pride kdo v hišo, ponudi mu berž kruha in soli, bodi si kakoršnega stanu koli, in zelo bi se jej zameril, ako ne bi hotel si postreči s ponujenimi rečmi. Vsa povest je polna narodnega duha; praznik se versti za praznikom, in vsakteri prinese kaj novega veselja. Pri godovih, ženitbah in pogrebih nahajajo se slovenske šege; med vaščani vlada prijateljstvo in bratovska ljubav; v potrebah pomagajo eden drugemu, in vsakteri le želi blagor svojemu bližnjemu.
Vse osebe, šege, narodne povesti in druga razna djanja so tako rekoč zale cvetke, iz kterih nastane, ako se skupaj spletejo , prekrasen venec.
Vsi običaji v tej povesti pa so popolnoma podobni našim slovenskim, tako da Slovenec misli, ako bere „Babičko", da je vsa povest vzeta iz življenja slovenskega ljudstva. Pri ženitbah, godovih, pogrebih in v praznikih so skorej ravno tiste šege v navadi, kakor pri Slovencih.
Predolgo bi bilo vse našteti, kar se nahaja krasnega in podučljivega v tej povesti; torej naj zadostijo te verstice. Gotovo pa mi bode vsak priznal, da ni le prazno hvalisanje, kar sem omenil o „Babički", ampak daje povest res vse hvale vredna. Ona je primerna vsakoverstni starosti in vsakoverst-nemu stanu; vsakdo najde v njej mnogo podučljivega: gospodinje za svoje hčere, gospodarji za sinove in posle, otroci veliko lepih naukov, mladina skerbnih opominjevanj i. t. d.
Takove knjige naj bi poslovenjevali naši pisatelji, ne pa vsakterili knjižur, ki jim pridejo v roke, ali so jim na ponudbo po tako imenovanih „Leihbibliothekah!"
Vi, dragi učitelji slovenski pa, in blaga duhovščina, kterim je izročena skerb za mladino, trudite se in skerbite, da se razširja pravi duh narodnosti in izobraženja tudi med prostim ljudstvom! Ne morete se več izgovarjali, kakor vaši predniki, da nimate mladini primernih knjig. Imate jih mnogo, več morda, nego se jih nadjate. Društvo sv. Mohor a zaplodilo vam jih je že toliko, da vam je mogoče tudi prosti narod s primernim in koristnim berilom izobraževati. Da vam bode pa to koristno drevesce še bolje obrodilo, gojite ga po svoji moči, in razširjajte njegov plod med narodom; kajti le po tej poti mogoče je izbuditi v narodu pravo zavest in ljubezen do svojega jezika. Ni zadosti, da učitelj le skerbi, da se otroci nekoliko naučijo brati, potem pa, ko zapustijo šole, zopet vse pozabijo; treba je skerbeti, da se tudi doraščena mladina vadi lepih vednosti, ki so jej v korist celo življenje. Ne zamudite tedaj vgodne prilike, ljubi učeniki, podvizajte se, razširjajte društvene knjige med narodom, in gotovo vam bodo rodile v malo letih mnogo dobrega sadii, in vaši učenci bodo vam še v sivi starosti hvaležni za blage nauke, kterih so si pridobili po vašem prizadevanji iz koristnih knjig.
Sirovost.
II.
Pravijo , da opice rade male otroke vgrabijo in seboj v gojzde odpeljejo ; otrok, kteremu je stvarnik podelil neumerjočo dušo, um in pamet, zraste med opicami in se poslednjič popolnoma poopiči. V nekem potopisu smo tudi brali, da se je angleški mornar, ko se je barka razbila, iz morja rešil in prišel med divjake v Avstralijo, kjer je več let živel. Ko pa poslednjič
*) Prosimo večkrat kaj takega! Sedanja šolska mladina marsikaj vidi in slisi v šoli in skusi, ter skuša vzlasti pri podučevanji manjših učencev ali v občevanji med prostim narodom, kar utegne podučno in spodbudno biti celo starejim učiteljem, kteri niso imeli tako lepe prilike, kakoršno imajo sedanji učenci. Zlato priliko tedaj tudi drugim v prid zlato porabite!	Vredn.
vendar pride med omikane ljudi, se jih boji, in se trese pred njimi, kakor plaha zver. Človek je tedaj takošen, kakoršna je njegova okoljnost ; pri vljudnih, krotkih ljudeh, je vljuden in krotek, pri boječih bojazljiv, pri sirovih in togotnežih pa sirov in togotnež. Otroci prišedši v šolo seboj prineso živo sliko domače hiše, v kteri so zrastli; šege in navade v hiši so tudi njih šege in navade, in nehote dobri otroci hvalijo domačo hišo, sprideni pa so pervi in naj glasnejši oznanovavci domačih nerodnost in napak. To je splošno resnično, ali pozamesnemu človeku ne veljá vselej ; večkrat imajo dobri starši malovredne otroke in pri slabih starših ¡zrastejo večkrat prav dobri otroci; nauki in zgledi, ktere vidijo nad dobrimi ljudmi, jih zboljšajo. Božja previdnost skerbi za posamesnega človeka in za vesvoljni rod človeški, in svet bi se bil spridil zavoljo svojih napačnosti, ko bi višji vladar tako modro in skerbno ne čuval nad pravico in nravo.
A nekaj druzega vemo, kar je gotovo resnično in se tudi vselej zgodi. Slabo šolo raznašajo in oznanujejo nje lastni učenci; njih sirovo in divje obnašanje toži učenika pred vsem svetom. Kako je vendar to? Sej otroci veliko lepih naukov slišijo, in ni ga učenika, da bi jih nalašč napačno učil, da bi jih vadil sirovosti in neotesanosti. — Tega tudi ni treba ; otroci se med seboj vsega tega nauče. Učenci so živi in vroče kervi; njih živost se rada preverže v sirovost in prešernost, torej vidimo, žalibog! da se učenci v časih obnašajo, kakor na pol divjaki, veliko bolj sirovo in neotesano od neučenih in kmečkih ljudi. En sam ošabnež in sirovež nagne celo versto lahkomis-Ijenih mladenčev na svojo stran po pregovoru : „Ena sama gar-jeva ovca okuži vso čedo, in tako sprideni vsakega iz med verstnikov, kteri ne trobi ž njimi ven rog, zasramujejo in zaničujejo, in ponašajo se s djanji, kterih bi se mogli sramovati, in bolj ko debele in nespodobne besede kdo izgovarja in hujše burke uganja, tim večja pohvala mu doni iz ust lahkomišljenih ali pa tudi spridenih poslušavcev. Večje in bolj številne pa, ko so šole, toliko težeje je varovati jih sirovosti in spačenosti, toliko težejo nalogo imajo učeniki po takih šolah. Pripomočki, ktere učenik rabi, da odvrača sirovost in neotesanost in vadi učence vljudnosti in lepega obnašanja, so pa nekoliko ti le : 1. lastni zgled, 2. šolški red (disciplina), 3. nauk. Otroci so pri enem učeniku naj manj eno leto, večkrat pa tudi še dalje.
Ce tedaj hočeš, da bojo tvoji učenci vljudni in prijazni, da bodo svojega bližnjega in prednike spoštovali, obnašaj se tako, da se bodo tudi v teh čednostih nad tabo zgledovali. Ni je reči, ktere bi otroci nad učenikoin tako dobro ne zapazili in je tako hitro posnemali, kakor je njegovo vnanje obnašanje, njegovo govorjenje; in če ga v dobrih rečeh ne posnemajo, posnemajo ga gotovo, če se sirovo, neotesano in togotno obnaša. Dobro bi bilo, ko bi se učenik vselej, kedar v šolo gre, dobro zapomnil, da ima toliko kritikarjev, posnemovavcev ali oponašav-cev pred seboj, kolikor je otrok v šoli. Tedaj, učenik, bodi sam takošen, kakoršne hočeš druge ¡zrediti; bodi vljuden in prijazen, postrežljiv in poterpežljiv, če hočeš izrejati ljudi, kteri se bodo vljudno, prijazno obnašali, bližnjega in prednike spoštovali.
2.	Šolski red (disciplina) bodi v obče bolj oster, natančen, pred vsem pa dosleden; kar danes grajaš, jutri nikar ne hvali, kar enemu prizaneseš, na drugem ne kaznuj. Dober učenik je sicer posamesnemu otroku prijazen, ali ne dopušča nobenemu, da bi šolski red zanemarjal ali kazil; dalje pazi na učence, kedar v šolo prihajajo, kedar iz šole grejo, gleda, kako se med potjo obnašajo; ne terpi med njimi prepira ali celo pretepa. Prelomovavce šolskih postav, tudi če je treba, občutljivo kaznuje; otroci so živi in iz domače hiše ali iz svoje okoljnosti toliko sirovosti seboj prineso, da mora učenik z ojstrim nožem trebiti izrastke, začete v sirovosti in neotesanosti, sicer bi se vsa njegova šola posrovila , in boljši otroci in njih previdni starši bi se take šole ogibali. . Nekteri pseudo-humanisti imenujejo šolo sirovo, če telesno kaznuje neubogljivce; tistim bi rad izročil le za en dan šolsko mladost; rad bi slišal, kaj bi potem rekli.
3.	Šolski nauk je poslednjič, ki serce požlahnuje, um bistri in pamet razvija. Šolski red obsega lepo vnanjem, je tedaj le lupina, in pripravlja gladko stezo tečnemu nauku, — ali jedro je pravo in dobro podučevanje. Ze Horacij je prepeval: „Zvesto učenje žlahnih ved blaži obnašanje, in varuje ga sirovosti". Med perve nauke, kteri serce požlahnujejo in človeka uče prave vljudnosti, je poduk v veri, dalje pa tudi drugi nauki, če ne bistrijo le uma, temuč tudi serce požlahnujejo. Lepo priliko za to ima učenik pri branji, pri zgodovini, pri zemlje-pisji, posebno pa pri prirodopisji.
Otrok ne miruje; če ne dela, igra se, ali pa kaj druzega uganja; prirojeni nagon za delavnost se pri njem zbuja.
Otroci, ktere v zgodnji mladosti k delu silijo in priganjajo, kakor se na kmetih godi, na pol niso tako sirovi in nevbogljivi, kakor otroci revnih ali zanikernih staršev po mestih, kteri se celi dan po ulicah klatijo. Tedaj naj učenik vadi otroke delati, kolikor je mogoče. Nagon za delavnost ali tudi kratko-časovanje zapelje otroke, da rastline poškodujejo in živali ter-pinčijo, kakor da n. p. tičem gnejzda razdirajo, ali iz kebrov mline narejajo, da iz lepih ravnih stebelj si palice ali piščalike delajo. Prirodopisje pa otroka napeljuje, da vstvarjene reči pazljivo ogleduje in živali ne muči, kajti stvarnik je usmiljenje do žival ne le priporočal, temuč na ravnost zapovedal: „Volu, ki ti žito mane, gobca nikar ne zavezuj! Če najdeš po potu na drevesu ptičje gnejzdo in starko na jajcih ali mladičih sedeti, izpusti jo, da se ti bo dobro godilo in da boš dolgo živel". Terpinčenje žival je tudi po deželskih postavah prepovedano. Otrok, kteri iz kratkega časa živali muči, bo gotovo neusmiljen do ljudi; njegova sirivost izhaja iz hudobnega serca.
Med nauke, kteri čutila blažijo, je tudi poduk v petji. Pevske družbe se sicer rade zveržejo v pivske družbe; boljše pa so, kakor druge navadne društva, kakoršne imajo dečki med sabo.
Različni nauki tedaj, med pervimi pa versk nauki, dobre šole, pred vsem pa lepi zgledi, požlahnujejo šege in vede, in kedar bodo vsi ljudje na svetu dobri kristijani in po moči omikani, tačas ne bo sirovosti in divjosti več med človeškimi otroci; dokler bodo pa strasti gospodovale človeškemu rodu, pa tudi sirovost ne bo zginila iz sveta; prikazovala pa se bo sedaj v kmečki suknji, sedaj pav gosposki obleki; ostane pa zmirom le sirovost.	m—k.
Pomenki
o slovenskem pisanji. VII.
T. Rusjc še sedaj kmetom pravijo krestjani, kmeticam krestjanke, in kmečki stan jim je krestjanstvo (.Bauernstand).
17. To je tatarsko ali mongolsko, ne pa slovensko!
T. Res je, da v staroslovenskem ne dobim besede krest-jan v tem pomenu.
U. Družina je bila kerščanska, gospoda pa poganska; ali ni to simtertje še? Kmeta zovejo tako, češ, daje vera samo zanj, za gospoda pa ne! — Le tedaj bi kmet smel se imenovati kres tj an, ker ima največ križev, sej je k res t tudi križ, in prekerstiti se (v serb. rus.) t. j. prekrižati se.
T. Vsak stan ima svoj križ (tudi stsl.: a lat. crux, cru-cis vel potius a germ. ahd. chriuze mhd. kriuze — Miki.), samo da se v vsakem stanu ne kaže tako očitno.
U. Kerščenik je torej kerščen (baptizatus) človek, kerstnik pa je v sedanji slovenščini to, kar kerstitelj (bap-tizans).
T. Kerstnik (stsl. kr'st'nik') je v nekdanji slovenščini tisti, ki se ima kerstiti (baptizandus), tudi novoslovenski (Täufling, Murko); vendar sedaj sploh le tisti, ki kersti (baptista, Täufer). Bulgari velijo kr'snik kurnu ali botru (Gevatter).
U. I Slovenci pravimo kresnik ali kersnik nam. kerstnik, čigar god se krasno obhaja o kresu, mesca rožnika ali junija, ki ga Vodnik zove tudi kresnik.
T. Iz poganstva se je marsikaj povzdignilo in posvetilo v kerščanstvo; (la bi se le obhajalo vselej v pravem duhu! Kres je stsl. TQomj temporum mutatio , solstitium (nsl. a) Sonnenwende , b) Johannisfest - feuer). Znane so lastne imena p. Kristan, Kerstnik, Krasnik, Kresnik, Kersnik i. t. d. Čudno, da se je po kmetih ohranila pogostoina v obliki Kresnik, po mestih pa se glasi večidel Kersnik.
U. Ali se Kresnik in Krasnik, kresen in krasen, kres in kras tudi vjema?
T. Vjema se gotovo, in morebiti celo tako, kakor zel (cf. gr. lat. zelus) pa zal (vid. II. Jezic. 10.). V ruskem in češkem je krasen tudi lep, rudeč; krasneti (roth — glühend werden); krasa, krasota (venustas, pulchritudo), krasavec t. j. lep dečko, krasavica t. j. lepa deklica.
U. Ko bi krasavica ne bila tolikrat krastavica, krasavec ne krastavec (krasta scabies mhd. kratz.)!
T. „Srbi pripovijedaju, da se zmija zvala krasa, dok nije bila Jevu prevarila" (Vuk.).
V. Ali ni naš Kras iz krasiti, krasen? Kako ponosni bi bili ondaj naši Kraševci.
T. Kakor „lucus a non lucendo" — bi se smel Kras imenovati po svoji nekdanji krasoti, ktera je pa že davno šla rakom žvižgat po morji jadranskem!
VIII.
U. S kerščanstvom so dobili Sloveni pravo pisanje; kako so imeli v poganstvu? ali prej niso znali pisati?
T. Kaže se mi, da so razodevali svoje misli in mnenja najprej rezljaje (čerkaje in čertaje), potem slikaj e, in slednjič p i saje.
U. Razjasni mi to, prosim!
T. Cernorizec ali menih Hraber piše o pismenih slovenskih v X. veku: „Prežde ubo Slovene ne imehu knig', nu cr'tami i režami c'tehü i gataahu, pogani sušte". (Šaf. Pam.) In Rački meni, da „črtami čitahu (šteli), a riezami gatahu (tolmačili, ugibali)". (Pismo slovjen.)
17. Rez, i ali reza, e, čerka in čer t a — kako se ločijo te besede?
T. Pervotno se strinjajo v pomembi svoji. Reza je stsl. incisura, rezati in cr'tati je stsl. incidere, scindere. Ne vem, ali čerka drugim Slovanom res ni znana — kali? Najbolje jo zaznamnja Murko: „čerk etwas Hingekritzeltes z. H. apex in scriptura (d. i. ein Federzug, ein unvollendeter Huch-stab — Cigale), čerka Huchstabe, čerkati litteras exarare eig. Huchstaben einschneiden; gem. kratzen, schlecht schreiben, kritzeln; nach Gutsm. buchstabiren, čerknja der Reistrich".
U. In kaj je čer t a ?
'/'. Čerta, stsl. cr'ta, je linea, čertica lineola, cr'tanije linea, scriptura, iz korenike čar ali kar (čerta~ čara, fissura, incisura), in novosl. čertalo (a. Pflugeisen, b. Lineal).
£7. Poganski Germani so imeli svoje rune; kaj pa Sloveni ?
T. Sloveni so imeli pa svoje. Nekoliko spomina se je še celo med Slovenci ohranilo, kteri si v roš ali rovaš vre-zujejo gotove znamnja v razne namene. Roš ali rovaš das Kerbholz d. i. der Rasch, piše Murko, worauf die Arbeitstage geschnitten wurden; in Jarnik: rovaš das Kerbholz; in Kärn-
T
ten gewöhnlich nach dem Slaw. Rofh genannt, v. reti (veralt. fliessen, rinnen); Rački pa: rovaš od rov, iz riti fodere, ter kaže, da runa pervobitno znamenuje čertati, rezati (runse ~ Schnitt od. ausgehauenes Zeichen in den Grenz- und Marksteinen — Adelung), stnem. runa susurro (cf. raunen), myste-rium — runa, glede na pismo: tajno, čarobno pisme i. t. d. In po njem piše Sim. Ljubič: „Črte su jim (Slovenom) služile za brojeve, a rieze za gatanje; s toga ni črte ni rieze nebiahu knjige t. j. pismena, naime glasovni znaci, nu samo slikovni. Te su se rieze činile na drvu i na kamenu. U tu svrhu upotrebljavali su drvo nazvano bukva, udielano na način rabuša, rovaša, dasaka (cf. desky pravdodatne v Kraljedv.-rukop.), prutova, štapa i. t. d., kano obljubljena tvar za urie-zanje znakova, te odatle bukva - littera - črta - riez (Vid. knjiž. poviest. I.)".
Narava in človek
v svoji pravi složnosti.
<8'pisal Zivkov.
6.
S 1 o n.
Slon je kaj čudna žival; po truplu je človeku sicer malo podoben, tim bolj pa po dušnih zmožnostih. Slon ima lastnosti, kakoršne se pri človeku zelo čislajo, p. sodružno vernost, ljubezen do mladičev in staršev, zvestobo, sramožljivost, pravičnost, usmiljenje, prizanesljivost, zatajevanje samega sebe tudi kedar je razdražen in jezen, in žertvuje tudi življenje za vse, kar mu je milo in drago. Slon zelo ljubi lepe ljudi, in služi rad človeku iz vse svoje moči in pameti, ga tudi brez povelja namestuje , in se le zelo nerad vda za kako sovražno ali grozno rabo: krivični in nečloveški zapovedi se včasih terdokorno pa pametno ustavlja, in se ne da prisiliti, da bi moril ljudi ali živali, ali da bi oskrunjal merliče; raji sani pogine. Starji in novejši naravoslovci pripovedujejo dokaj enakih prigodkov in dokazov. Plini pravi, da je slon človeku, kteri v puščavi zajde, priljuden in postrežen, in da ga še na pravo pot napoti. Če pa slon človekov sled ovoha, strepeče strahu, pobere z rivcem
zemlje; ki se je navzela človekove stopinje, jo poda pervemu slonu za sabo; ta jo da sledečemu i. t. d., dokler vsi ne zvejo nevarnosti. Po tem se postavijo v bran. Dobro poznajo tedaj strašnega človeka, pa mu vendar prizanaščajo in pomagajo, če je v nadlogi; to kaže žlahtno serce. Ako slon sreča čedo, si z rivcem s poti deva živenčeta, da jih ne pohodi; ravno tako dela tudi, kedar ima pred sabo otroke ali merliče. Tudi nekaj pisati se slon nauči. Eden je znal po gerški zapisati: „Jaz sam sem to zapisal in počastil keltiški plen". Drugega, ki se je težko učil, so dobili, kako seje po noči sam vadil. — Nekteri ljubijo mladenče in device , si jih vejo lepo zbirati in jim prav vljudno njegovati. Ko jih zagledajo, se razveselijo, jih božajo, in jim darujejo denarje, ki jim jih dajejo gledavci. Stari narodi so slone posebno čislali za vojsko, ter so zavoljo tega lepo ravnali ž njimi; sloni, ki vse hitro razumejo, so se pa tudi prav pametno po človekovo obnašali. Plini pripoveduje to le prigodbo: Antijoh, dospevši do neke reke, bi bil rad zve-dil, ali bi se mogla prebresti; ali Ajaks, lepo napravljeni vodja sionskih čed, se ustavlja in noče naprej iti. Razglasi se, da bo vodja tisti, kteri pervi prebrede reko. Slon Patrokel se loti nevarne poti, in si pridobi vodstvo. Odstavljeni Ajaks, pa ne je in ne pije več, temuč pogine sramote in žalosti. Sloni tudi čutijo, kaj je prav, in se ne vdajo človeški krivičnosti, kar priča sledeča prigodba: Kralj Boh je hotel neke slone, ki so ga razserdili, po drugih pokončati; toda ti se nikakor ne dajo prisiliti, da bi bili orodje njegove grozovitosti. „Slon*, pravi Plini, „je naj večja in človeku po pameti naj bližja žival na suhem. Slon razume deželni jezik, je pokoren, nikoli ne pozabi naučenih reči, ima ljubeznjivo serce, je častiželen, je pošten, čeden, pravičen, in slavi solnce". Plutar in Alijan pravita, da starji zdravi sloni drugim ranjenim slonom znajo pušice in sulice iz ran potegovati. Slon indiškega kralja Pora, sam silno ranjen, svojemu gospodu vse pušice, ki so ga zadele, izdere in ga ne zapusti, dokler kralj ne umerje. Zastran spoštovanja do starejih pravi Alijan: Mlajši sloni pripuščajo starejim svojo kermo, strežejo oslabelim, jih rešijo iz nevarnosti, in če padejo v lovske jame, namečejo toliko protja noter, da vjeti po njem morejo vun priti. Ako pade mladič v tako globoko jamo, se mati slonica vanjo zavali in usmerti. Pri delu in v nevarnostih grejo mlajši naprej; pri kermenji in napaji pa radi poterpe, da se stareji nakermijo
in napijejo, ter jih tako častijo. Postaranega ali slabega slona ne zapusti nikoli njegova čeda, temuč se ne boji ran, in ga brani sovražnih lovcev. Slonice se puste raji umoriti, kakor bi zapustile svoje mlade.
Velikanski slon se lahko uči in nauči celó takih umetnosti, ki so človeku težke, p. na tanko in brez pomote stopati in plesati po glasbenih udarcih, in sicer hitreje ali počasneje, kakor veleva glasba. Če jih pleše več vkup, ne zgreši nobeden trohice. Vozle razvozlajo sloni kaj ročno, pobirajo drobiž znad tal, se naneé, koliko je ura, streljajo s samokresom i. t. d. Zelo smešno je, če ogromni slon sedi opasan pri mizi in po gosposko obedva, in ko pojé, hitro pocenglja, da mu strežnik zopet prinese, kaj jesti ali piti; zamašen polič vina hitro odmasi in izpije. Tudi zna slon hoditi po vozki bervi, in zna stati na sprednji pravi in zadnji levi nogi, ali pa narobe, kar je za takega bre-gača grozno težko. V vseh naravoslovnih knjigah se bere od slona, ki je v bakrenem kotlu nosil vodo, in ko se mu je kotel pokvaril, da ga je sam nesel k bakrarju popravljat. Neki drugi je v Neapeljnu pri zidanji podajal, in ko se tii zelo rani, gre, kakor vidi ljudi, v bolnišnico, da ga obežejo, in še zahvalno kima, ko mu rano žgejo. — Takih prigodkov, ki kažejo, da je slon po dušnih zmožnostih zeló človeku podoben, je po starih in novejših knjigah vse polno. — Zanimiv dokaz svoje lepe čednosti so pokazali sloni v zadnji indiški vojski, kjer so jih vpregali k topom. Eden iz med njih zapazi, da so topni-čarji, ki nabijavcem podajajo krogle, zaporedoma vsi postreljeni, in da ni nikogar več, da bi opravljal to delo. Neki slon prevzame sam brez povelja to delo, in ga opravlja, dokler sovražnik ne neha streljati. Od tod se tedaj lahko vidi, da se sedanji sloni ravno tako malo bojé strela, kakor nekdanji drugega bojnega orožja. Sloni poznajo svojo moč, in so vselej junaki; toda težko težko se jih pripravi, da bi se lotili kake živali, ali v boji človeka pokončali. Vidi se, da je človek, pervi med vsemi stvarmi na zemlji, dostokrat vendar siroveji od živali. O kako je spačena njegova prava razmera, in kako zeló se kaže, da je po božji podobi vstvarjeni človek po grehu strašno pokvarjen, ker ga sramoti ubogo živenče! Kaj takega priča tudi ta le druga povest: V Anamu so kristijane hudo preganjali. Častitljivi duhovnik Melhijor umerje grozne smerti. Potem za-pové pričujoči mandarin, naj bi pet slonov gnali po mučenčevem
truplu, in ga sramotno poteptali; toda sloni se tega branijo, in dva iz med njih se zavoljo silnega priganjauja tako razjezita, da morajo to grozovitno delo opustiti. To zve cesar, in se tako razkači, da veli slone s topi postreljati.	(d.ij« Prih.>
Zakaj ljudske učilnice ne zadostujejo svoji nalogi.
Napisal Ivan Tomšič.
Ljudske učilnice so zavodi, v kterih se mora um nježne mladine bistriti, mlado serce požlahtnovati in mladini prirojene sposobnosti zbujati, čedalje bolj razvijati in uriti, da se tako malo-zmožna mladež polagoma seznani z vedami in sredstvi, ki so ji o prestopu v javno življenje neobhodno potrebna, da napreduje čversto kot človek, deržavljan in kristijan. Ali pa spol-nujejo ljudske učilnice to svojo težavno nalogo? — Ali zadostuje nježna mladina prestopivši v javno življenje božjim in pa onim zahtevam, ki so na blagor deržavi in vesoljnemu ka-toličanstvu? Mila nam inajka, da ne! kajti najdemo le kaj malo pravih deržavljanov, pravih domoljubov in pa pravih kristijanov ki bi bili pripravni, ako bi treba bilo, tudi svoje življenje za dom in vero žertvovati; veliko več pa vidimo rogoviležev, ro-varjev in mlačnih kristijanov, ki obrekujejo dom in vero, se ustavljajo deržavi, podpihujejo druge domoljube in tako narodni dom v žalostno brezno prevračajo. Kaj je krivo, da iz čver-ste, krepke mladine časoma tako ostudni, občnemu družinstvu nevarni zmaji izrastejo ? Iščimo vzroka, in našli bomo, da ljudske učilnice ne morejo nikakor svoji težavni nalogi zadostovati, ako
1) starši svojih otrok s šolo vred ne izrejujejo; t.j. ako s šolo krepko ne stopajo in pa, ako niso prijateljsko združeni z učiteljem, kteremu izročili so svoj naj dražji zaklad. — Kako bodo neki ljudske učilnice svoji nalogi zadostovale, ako pa starši doma večkrat to podirajo, kar učitelji z veliko težo in s trudom v šoli zidajo! — Ni tedaj zadosti, da starši svoje otroke redno v šolo pošiljajo, temveč potreba je, da se tudi zavedajo, da je šola njih zastopnica in edina prijateljica, ki nedolžnim otročičem starše namestuje takrat, ko oni nimajo časa, da bi na svoje ljube otročiče popolnoma pazili. Starši morajo šoli in učitelju biti desna roka, je morajo spoštovati in po svoji zmož-
nosti pri težavnem poslu vredno podpirati. Ali, žalibog! kdo mi ne bode priznaval, da je le malo družin, ki bi bile s šolo in učiteljem v prijateljski zvezi, da je le malo takih hiš, v kterih bi imeli otroci hišni strah in se učili učitelja spoštovati in po očetovski ljubiti, kjer bi se s šolskimi postavami in pravili krepko stopalo in tudi vsaj nekoliko za tečno dušno hrano otrokom skerbelo.
Kolika nasprotnost tedaj med šolo in pa domom, ako si učilnica marljivo prizadeva, da bi izverševala svojo trojno nalogo, da bi mladina napredovala v pravem pomenu kot človek, deržavljan in kristijan, ter ji skerbi za perve naj-potrebniše podstaje, na ktere se pozneje more zidati poslopje, ki se nazivlje dika in slava v deržavnem in družinskem življenji, dom pak preziblje že perve te podstaje omenjenega poslopja, in tako podere, kar je bilo s trudom in težavo sezi-danega. Kaj pomaga učitelju vse njegovo prizadetje, vsa njegova marljivost in ves njegov trud za vspešno in tečno podu-čevanje šolske mladine, ako pa so starši, ki se le za to prizadevajo, da bi otroci že v nježni mladosti terdo delali in si ker-vavo svoj kruh služili, misleči, da je človek kakor živina, samo zbog dela in zaslužka na svetu. Taki starši godernjajo in razsajajo, ako jim učitelj očita, da njih otroci neredno hodijo v šolo, ter setogote: „Potrebujemo otroka doma, da nam dela doma, na polji, da je pri živini i. t. d.; otrok nam namestuje hlapca in deklo, in ne more nikakor v šolo!" Taki gospodarji preklinjajo vpričo svojih otrok, ter se hudujejo nad učitelji in šolskimi postavami, kedarkoli je treba dati kak sold v prid šolskega izobraževanja. Otroku, ki vse točuje, se šola pristudi ter mu je, kakor staršem neka nadloga, ktere se bi rad berž ko mogoče znebil. Ali je po tem čudo, da deček doveršivši dvanajsto leto in tako oprosten šolskih klopi, zažene svoje knjige in drugo robo, ki jo je v šoli rabil, v kot rekoč: Bodi ga Bog zahvaljen, da teh reči ne bodem več rabil! cn.ij« .1.« >
M @ T ti©.
Iz pod Orlntovoa. Kaj že je pisal „Tovarš" in tudi drugi časopisi o zboljšanji učiteljskega stanu, pa menda bomo le še čakali na odrešenje, kakor plešaste gore zelene pomladi. Deželni zbori so že zo-
pet minuli in naše upanje ž njimi. Učitelji sosednih dežel podajajo deželnim zborom prošnje; mi Kranjci pa smo že taki, da bi raji koj imeli in ne prosili. Ljubi sobratje! sedaj je drugače na svetu: „Kdor ne vpije in ne prosi, slabo kosi". Tudi mi se združimo iu prihodnjemu deželnemu zboru podajmo prošnjo, kakor smo se že večkrat menili, pa še nič storili. Ni dovolj, da le zdihujemo in pišemo po časopisih,"pojmo tudi naravnost terkat na vrata, kjer imamo može, da za nas govore. Tako je moja misel. Zdravi 1	— c.
Iz Koroškega. Učitelji na Koroškem so dež. zboru podali prošnjo , ki obsega štiri točke. 26. t. m. je prišla ta prošnja na versto. Pervo, kar so učitelji prosili, bilo je, naj se jim pičla plača zviša. Kaj lepo je dr. Ervvein to prošnjo sporočeval in podpiral — kaj ganljivo so prem. knezoškof za učitelje povzdignili svoj glas, — tudi dr. Burger se je poganjal za uboge učitelje ; pa dež. zbor je vendar le sklenil, naj ubogi učitelji še dalje čakajo in stradajo! Deželna denarnica je res prazna in zadolžena, vendar tistih nasvetovanih 2000 gld. bi ne bilo cele dežele na kant pripravilo. Naj se le drugod tudi tako gleda na vsaki krajcar! — Drugo, kar so učeniki prosili, bilo je to, da učnino dobivajo iz občinske denarnice ; — to je tudi obveljalo, kar mora vsakdo pohvaliti. Najbolje pa je še to , da g. učitelj dobi na vsak način vso svojo plačo, naj so stranke svoj davek plačale ali ne. Imeli smo, žalibog ! take župane, kterim je še to preveč bilo, da bi za uboge učitelje učnino pri ljudeh iztirjevali. — Po prošnji je bila vlada tudi naprošena, naj se v nedeljske šole vpelje pripravniše berilo. Slednjič se je sklenilo, naj se tukajšnej pripravnici tudi za I. 1866. dovoli iz dež. denarnice 600 gld. v podporo. Tudi je poročevalec naznanil veselo novico, da se bode že prihodnje šolsko polletje za tukajšnjo pripravnico postavil nov učitelj in I. 1867 pa še drugi. Sedanji učenik si je nabasel tako butaro, da ga že tlači na tla; zatorej pripravnica tudi hira in sta potrebna dva druga učitelja: NI vsak za vse! — Pri obravnavi šolskega prašanja je nek poslanec spet roge pomolil, da že popred vemo, kam ti svobodnjaki in liberalci merijo. G. Steiner je namreč povdarjal, da imajo občine vse premalo oblasti in vpliva pri šolskih zadevah; stavimo, zastran učnega jezika nimajo nič ukazovati. Aha! slovenskim „purkelmajstrom" se ne dovoljuje, da bi v ljudski šoli neinčarili ; to je tista strašna krivica in nesreča! In to vi podpirate, g. Steiner! vi, ki pravite, da šolsko prašanje študirate? Pa vendar še črez abcdo niste prestopili : To je vendar abc vsake pedagogike, da so za slovenske otročiče slovenske šole! („Slov.")
Iz IJublJane. Na naše vabilo k učiteljski knjižnici v 2.1. „Tov." se ni še nihče oglasil. Ne čudimo se toliko daljnim kakor bližnjim ljubljanskim učiteljem, da ne rabijo te lepe prilike za svoje izobraževanje. —- Da pa ta lepa naprava popolnoma ne ugasne, se je primemo mi učitelji mestne glavne šole združeni z gospodom šolskim vodjem in z dvema gospodoma duhovnoma pri sv. Jakopu v Ljubljani. Bog in sreča učiteljska!
— Pervi zvezek naznanjene g. Gerbičeve „Sionske lire" je že prišel na svitlo v Pragi, in ima prav mične napeve za te le pesmi:
„Svečnica" (zložil Fr. Mam), „Tantum ergo", „Pepelnica" (besede Fr. Marna), „Postna", „Kvaterna nedelja" (tudi Marnova) „in 10. psabn" (iz Valjavčevih pesem). Želimo, da bi „Lira" imela vedno več podpore!
—	V Karlovcu je z novim letom jel izhajati podučili in zabavni list: „Karlovački vi e stili k". Vreduje ga naš rojak verli g. Lju-d e v i t Tomšič.
—	Domači skladatelj g. Juri Flajšmau je dobil iz'derzavne-ga zaklada 400 gold. za svoje zasluge o skladanji narodnih peseui.
—	Že davno v Glasniku napovedana slovnica slovenskega jezika je prišla te dni na svetlo pod naslovom: „Die slove n is che Sprache nach ihren R e d e th e i 1 e n. Behandelt von Fr. Levstik4. G. pisatelj razlaga v knjigi le govorne razpole ali besedne plemena in njihove oblike. V predgovoru pove, kterim Slovencem in Nemcem, in zakaj jo je spisal nemški. Ker se v nekterih rečeh loči od sedanjega navadnega knjižnega pisanja, jo bo treba bolj na tanko pregledati. Torej kaj več o nji prihodnjič. Dobiva se pri Giontinitu po «O kr. a. v.
—	Pretečeni ponedeljk 13. t. m. je v deželnem zboru prišel na versto predlog, kako naj se šole prestrojijo, da se doseže ravnopravnost slovenskega jezika. Poročeval je g. dr. B 1 e i w e i s. Njih ekselencija dež. poglavar pove, kaj vlada misli o tem predlogu, da se ona ne ustavlja tej reči, marveč želi, da se obširneje podučuje v slovenskem jeziku, sicer pa ta stvar sega v vladi no oblast. Za predlog so govorili g. g. dr. Blei weis, baron Schloiss-nigg in dekan T o m a n, zoper pa g. g. Kr o m e r, grof A u e r s p e r g in Dežman. Iz Idrije in Iz Teržiča so prišle prošnje zoper ta predlog. Z 18. zoper 13 glasov so prestopili čez ta predlog na dnevni red. Prihodnjič kaj več o tej viharni seji.
Premešal© i aoiteljskm staraj«.
V ljubljanski škofiji. Za terdno so postavljeni g. g. učitelji: Josip Juvančič, učitelj v SI a vi ni, — Leopold Abram pri Kari pri Kostelji. — Blaž Amhrožič, v Cernoinlji, — France Lavrič v Š e n k o n c i-janu, — Anton Kunci e« v Nemški loki, — Janez Kal iger pri sv. Marjeti.
Imenik p. n. g naročnikov (po versti, kakor so se zglaševali): 63. J. Sabot, duh. pomočnik v Laporjali pri Slov. Bistrici. — 64. Matija Erjavec, kurat in učitelj v Podkraji. — 65. Janez Hribernik, učitelj v Dobovi. — 66. Miha J. Poje, podučitelj v Dramni. — 67. Anton Kristan, učitelj v Št. Petru na Medvedovem selu. — 68. Uršulinarice v Ljubljani. — 69. Matija Hočevar, katehet pri Uršulinaricah v Ljubljani. — 70. Matevž Koder, kurat na Slapu. — 71. Šimen Hiti, učitelj na Slapu. — 72. France Janežič, ravnatelj realke in glavne šole v Mariboru. — 73. Jože Čižek, učitelj v Pilštanji.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik,
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Millo.