«Dai.ica> izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četrt leta 1 gl. A) kr-V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr., za 12 leta 1 gl. 80 kr., za 1 4 leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica« dan poprej. Tečaj LI. v Ljubljani, .9 septembra 1898 List 36. Zaslužno delo kristjanovo. (Dalje) Vdeležujcš se dalje dobrih del drugih, ako jih k temu opominjaš, vspodbujaš, vabiš, ali če jim zapoveš ali jih zagovarjaš, zlasti pa, ako pri dobrem delu tudi sam pomoreš. Vidiš n. pr. ubo-zega. zapuščenega otroka: sam mu ne moreš priskrbeti dobre vzgoje, toda ti greš li kaki po steni družini ter jo prosiš in vzpodbujaš, naj vzame otroka k sebi ter ga s krščansko vzgojo otme pogubi. Ako družina to stori, glej, si ti bistveno pomagal rešiti otroka. Ker ima družina radi tega več truda in dela, bode imela tudi večje plačilo pred Bogom; ali tudi tebi ne odide plačilo, ker je dobra vzgoja tudi tvoje delo. Ta nauk o tujih krepostnih delih si dobro zapomni; tako se na lahek način moreš vdeležiti plemenitih, Bogu dopadljivili del drugih ljudij, pred vsem pa najplemenitejšega dela, ki se vrši vsak dan na zemlji, delo Boga-človeka v sv. maši. To bodemo sedaj natančneje premislili najprvo v primeri. Uecimo, v kaki družini je otrok jako nevarno bolan, ali mora delati kak važen izpit. Oče pa se Bogu zaobljubi, da bi daroval župni cerkvi tisoč goldinarjev, ako bi pomogel otroku: da bi si bil tem bolj gotov, izpolni takoj obljubo, gre k župniku in mu izroči denar, da ga porabi za službo božjo. V toliko je žrtva in obljuba še-le delo očeta samega, otroku v korist. Zdaj naj pa pove oče otroku o svojem dvojnem dobrem delu. Ako se otrok veseli, da njegov oče tako Boga časti, ako mu odobrava, ga zahvali in ga celo prosi za to. tedaj se otrok gotovo vdeleži dobrega dela očetovega, in dobro delo je že njegovo. Pa vzemimo stvar drugače. Oče naj bi rekel: „Otrok! glej teli tisoč gld. podarim tebi. da jih sam daruješ z menoj Bogu v svoj blagor: zaobljubi se in nesi denar župniku, da ga porabi on v kako bogoslužno delo*4. Otrok stori vse; stori obljubo in jo takoj tudi izpolni ter nese denar dušnemu pastirju. To je sedaj prav gotovo tudi obljuba in žrtva otroka samega, četudi ni denarja sam pridobil, temveč p je dobil od očeta v dar. Zdaj pa ta vzgled porabimo v naše j zadevi. Mi kristjani smo vsi skupaj jedna sama velika družina. Glava cele družine je Bog-človck Jezus Kristus; mi vsi smo njegovi otroci in tovariši, pa nas tarejo tisočere potrebe na svetu. Naš hišni oče pa pride v sv. maši k nam in med nas, in on ne samo prisrčno moli k svojemu nebeškemu Očetu za naš blagor, temveč se po mašnikovih rokah sebe samega daruje kot živo daritev za našo hvalo, zahvalo, spravo in obilno prošnjo. V toliko je sv. maša daritev Kristusova. Kako pa postane tudi tvoje delo. tvoja žrtev? S tem, da se je vdeležiš, kar se zgodi na več načinov. Najprvo se je vdeležiš, če s svojo voljo pritrjuješ. Ako u. pr. zaslišiš zvon k maši ali povzdigovanju in misliš, da daruje Odrešcnik sedaj najvzvišenejšo, Bogu najdopadljivejšo daritev, in se pri tem v srcu veseliš, da se Bog tako poveličuje, glej, že imaš svoj delež pri sv. daritvi Drugič boš imel še večji delež pri nji, ako greš k maši in med mašo pobožno moliš. Gospoda Boga poveličuješ, hvališ, se mu zahvaljuješ, ga prosiš odpuščanja in drugih milostij, in te svoje molitve k daritvi Kristusovi položiš na oltar, da jih združi s svojo daritvijo. V tem slučaju daruješ že prav gotovo svojo daritev. še prav posebno pa postane daritev Kristusova tvoja daritev, če njega samega daruješ. Saj pride Zveličar samo radi tega na oltar, kakor bi ti rekel: »Tukaj sem, in želim, da se darujem za te: vzemi me torej in daruj me nebeškemu Očetu". Torej stori to ljubi kristjan pri in po povzdigovanju: tedaj reci in govori: „Glej! nebeški Oče, tukaj ti darujem po mašnikovih rokah tvojega sina. da se spravim s teboj in te prosim nadaljnih milostij." Kavno po tej daritvi sv. mase storiš Kristusovo daritev v pravo svojo daritev. Tako meni tudi sv. cerkev v mnogih mašnih molitvah, kjer govori mašnik, da ne daruje te daritve on sam. temveč tudi verniki. Pri „Orate fratrea" opominja zbrano ljudstvo: „Bratje, molite, da bode moja in vaša daritev dopadljiva pred Bogom vsemogočnim Očetom!41 In takoj po svetem povzdigovanju moli: „Mi, o Gospod, tvoji služabniki, kakor tudi tvoje sveto ljudstvo, darujemo tvojemu vzvišenemu veličanstvu čisto daritev, sveto daritev, neomadeževano daritev. Torej tudi ti, ljubi kristjan, daruješ to daritev, ako slaviš to sveto skrivnost združen z maš-nikom: Gospod Kristus je tudi tvoja daritev. O nekem pobožnem angleškem kralju pripovedujejo, da se mu je dovolilo po posebni milosti, da je smel pri povzdigovanju, ko je vzdignil mašnik z rokami sv. hostijo kviško, prijeti ga za roke in tako ž njim vred Boga povzdigniti. Tudi sedaj mora pri slovesni sv. maši dijakon pri darovanju vina podnožje keliha ali pa desno roko mašnikovo podpreti pri čemur oba molita: ,,Mi ti darujemo, o Gospod, kelih zveličanja" itd. Gotovo bi bilo tudi tebi ljubo, če bi mogel tudi ti kaj takega storiti; gotovo bi si mislil v srcu prav živo, da tudi ti v resnici z mašnikom in po svojih rokah daruješ presveto daritev, da je to tudi tvoja daritev. Ker pa nisi niti dijakon, niti tako pobožen kralj, moreš storiti ipak to pri vsaki maši z dušnimi rokami z vernim razumom in pobožno voljo. Bog že vidi, in to je dosti. Kako sveta in kako dopadljiva je Bogu ta tvoja daritev, bodemo premišljali prihodnjič. (Konec prihodnjič.) Recimo dve tri o popolnosti. (Dalje.) Taki izdihljaji mnogo pripomorejo, da ima človek vedno Boga pred očmi in ga prav nič ne motijo v izpolnjevanju vsakdanjih dolžnostij. Po- božni izdihljaji so pa tudi koristni, ker v srcu našem goje bogoljubnost, koja prouzročuje, da smo pripravni delati dobro, a varovati se zla, a ob jednem branijo tudi, kakor trdi sv. Ivan Zla-tousti, hudobnemu duhu vstop v srce naše. Ako hočemo, da je voda gorka, ni dosti, da jo le je-denkrat približamo ognju, ampak imeti jo moramo več časa pri ognju, ker sicer se kmalu ohladi; prav tako tudi ne zadostuje, da samo zjutraj vzbudimo v srcu svete občutke, ampak moramo jih večkrat na dan približevati k ognju ljubezni t. j. k Bogu. Opravljajoči posel poklica svojega, treba se večkrat spominjati Boga in izreči, da pri tem ne iščemo koristi svoje, ampak, da želimo pri vseh delih svojih vršiti voljo božjo. Delujoči v tem smislu, spreminjamo tudi najbolj navadna opravila v zlato svetega in za nas zaslužntg* dela. Naj potem delamo, ali spimo, ali jemo, iko v tem izpolnjujemo voljo božjo, da nam vsa ta dela napravi zaslužna in Bog nam je potem v nebesih povrne z večnim plačilom. Na ta način bodemo tudi zmerom imeli Boga pred očmi. Še lože moremo z Bogom zjedinjeni biti, ako se mej delom včasih odtegnemo za nekoliko minut ljudem in poiščemo kak samoten kotiček v hiši. Se ve da kaj tacega posebno lehko store redovniki in redovnice, katere žive po svojih celicah. Pa tudi mej svetom živeči ljudje, posebno pa ženske, lahko večkrat na dan zapuste za kratek čas svoje vsakdanje opravilo in potem se čisto posvete Bogu in se takorekoč ž njim pogovarjajo. „Popeljal ga bodem v samoto in bodem govoril srcu njegovemu44. „Ducam eum in solitudinem, et loquar ad cor ejus44. (Oses, 5, 14.) Pa tudi živeči sredi šumnega sveta, v društvu svojih domačih, lahko občujemo z Bogom v notranjem svojem s tem, da pošljemo večkrat kak izdihljaj proti nebu. One pobožne duše, ki se navadijo na take izdihljaje imajo Boga vedno pred seboj in to je tako važno, da se ne sme nikoli opustiti. V času, ko ima človek mnogo opravila, se more oprostiti od premišljevanja, Boga pa mora imeti vedno pred očmi, ker sicer gotovo opeša na težavnem potu k popolnosti. Zato se pa ni treba čuditi, če cerkveni učitelji tako zelo priporočajo izdihljaje in če jih vise cenijo nego-li dolge molitve. V tacih se človek utrudi in se jih naveliča, a potem pride hudobni duh in ga skuša za se pridobiti. Tako se bere v življenjepisu sv. Bernarda, da je mej delom neprenehoma pogovarjal se z Bogom, ne da bi zanemarjal svoje opravilo. In sv. Ivan Zlato-ust piše: „Naj mi ne reče nijeden od onih, ki žive mej svetom, da ne more cel dan moliti. More to storiti in sicer prav lehko. Bodi kjerkoli, povsodi si lahko postaviš svoj altar. Če tudi ne pripogibaš kolena svojega in dasi ne stezaš rok svojih proti nebu, da le povzdigneš duha svojega v goreči molitvi, opravil si popolno molitev. In ako si v kapeli, moli; in kjerkoli si, moli. Ti sam si tempelj, ne išči prostora. Bog je zmirom blizu". Gotovo naš svetnik tu ne misli, da imajo recimo trgovci, rokodelci in drugi cel božji dan moliti, ker to jim je nemogoče, ampak da naj sredi svojega dela večkrat obračajo srce svoje k Bogu / kratkih in pobožnih izdih-ljajih. Osebe, ki so rade raztresene, naj imajo v bližini svoji podobice Izveličarja ali Matere božje, da se lože spominjajo na pričujočnost božjo. Ako pa kedo nikakor ne more priti do tega, da bi se pri izvrševanju svojih vsakdanjih opravkov spominjal Boga, jc to gotovo znamenje, da v duši svoji še nima ni iskrice ljubezni božje, kajti kedor koga ljubi, gotovo nanj rad in pogosto misli. — Zakrament sv. pokore pripomoček k popolnosti. Sedmi pripomoček k popolnosti je zakrament sv. pokore. Kedor hoče pridobiti si duha Kristusovega t. j. kedor želi priti k popolnosti, treba da se v pogostni izpovedi očisti svojih grehov in svojih nepopolnosti. Čistost srca je zadnja stopinja na stopnicah, ki nas vodijo k popolnosti, k ljubezni, dokler se ne oslobodi naša duša vseh pomanjkljivosti, dokler ni popolnoma čista. Tako čistost pa dobimo v zakramentu sv. pokore, zato je ta potreben vsem onim, ki so na potu popolnosti. Ne misli pa, bogoljubni bralec, da Bog zahteva od tebe tako čistost, da bi ti bil brez vsacega tudi najmanjšega greha. Ne, le Kristus in prečista njegova Mati bila sta brez vsacega tudi najmanjšega greha, vsi drugi več ali manj grešimo. Vsaj pravi sv. Jakob, da v marsičem vsi grešimo (pogl. 3, 2.). Sv. Tomo pravi, da se moremo varovati vsacega malega greha posebej, vseh pa ne. Kaj nam je storiti? Pred vsem paziti moramo, da se varujemo, kolikor mogoče vsacega, tudi malega greha. Kakor hitro pa vidimo na sebi kak pregrešek, moramo se takoj očistiti v zakramentu sv. pokore. Razvidno je tedaj in dosti jasno, kako potrebna je pogostna izpoved vsem onim dušam, ki hrepene po popolnosti. Noben lug ne očisti tako lepo vmazanega perila, kakor očisti sv. izpoved duše naše. V zakramentu sv. pokore koplje se duša grešnikova v krvi nebeškega jagnjeta Kristusa in postane bolj bela nego sneg. (Dalje prihodnjič.) Zgodovina Marijinega Celja. (Spisal dr. Anton Medved.) (Dalje.) Sčasoma so zvedeli za to podobo pastirji na sosednih gorah. Polagoma pridejo tudi oni s svetim strahom pred njo: milo se ozirajo na nebeško Mater, o kateri jim je menih že toliko lepega in ganljivega pravil. Pred njo začne duhovnik razlagati sv. vero, jih vnema k odkritosrčnemu, čistemu češčenju Marije Device. Takrat so bila ondi ganjena prva srca in iz oči so tekle prve solze, zveste oznanjevalke vroče ljubezni do Marije. Pozneje je napravil vneti duhovnik lesen ol-tarček in postavil nanj Marijino podobo. To je tista podoba, ki je še dandanes v srebrnem oltarju sredi cerkve marijinoceljske. to jc podoba milosti in vsmiljenja, h kateri roma pobožno ljudstvo v toliko neštetih trumah. To je oni dar opata Otona VII. neznanemu menihu. Pred vhodom v zakladnico je še sedaj obširna slika, ki predočuje dogodek, kako duhovnik-menih potovaje v te kraje sliko nese. Pod sliko je sledeči, priprost, a pomenljiv napis. Pobožen duhovnik, poslan od Otona VII.. opata v Št. Lambertu, potuje z milo Marijino pedobo v Celje, da bi tu nevednemu ljudstvu oznanjeval krščanski nauk: zato si je postavil hišico in za ljubo Marijino podob oltar. 11.''>7. K podobi prihajalo je vedno več ljudi. Romanje se je pričelo. Posamezni pastirji popustili so svoje visoke, zelene planine, nastanili so se blizu Marijinega oltarja, okrog duhovnikove ko-čice, sezidali so si stanovanja, posekali sem ter tje gozde — to je bil začetek trga Marijinega Celja in krasne njegove okolice. Menih je bil z mučnim delom preobložen, pridigoval je neumorno, delil svetotajstva. postal je slaven in obče spoštovan dobrotnik celemu okraju. Kako dolgo je blagodejno deloval, kedaj je umrl prezaslužni mož, ni dognano, ker so se skoraj vse listine s starodavnimi poročili pogu-bile v groznih požarih, ki so večkrat Marijino Celje skoraj popolnoma pokončali. Marijino svetišče zaslovelo je od leta do leta bolj. Glas njegov razširil se je hitro po gornjem Štirskem, kmalu je prošinil tudi v druge sosedne dežele. Ljudje jamejo v velikih množicah tjekaj prihajati. Marijino Celje postane sloveča božja pot. Posebnega pomena za Marijino Celje je leto 1200. Zakaj, pove ti ta-le dogodba: Vratislav, mejni grof na Moravskem, in njegova žena, bila sta že več let hudo bolna. Nikjer ni bilo po- moči, vsa zdravila so bila zastonj; zdravniki so bila iz slovanskih pokrajin: leta 1200 so namreč obupali na okrevanju. Nekega dne pa grof duhovniki iz moravskega mesta Znajma prvi z sladko zaspi: v sanjah se mu zdi, da ga nekdo veliko procesijo tjekaj priromali. opominja, naj se celjski Mariji priporoči. Ko se Slava Marijinega Celja je nenadno in hitro prebudi, pove vse to svoji ženi in zdravnikom, rasla. Po vsej današnji Avstriji so zasloveli ču- Vsled tega se oba neozdravljiva bolnika pripo- deži, ki so se zgodili na priprošnjo celjske Ma- ročita Mariji, zaobljubita se, da, če bosta ozdra- rije. Romarjev prihajalo je vedno več; marsikdo vela, hočeta romati v Marijino Celje in se pred si je štel v največjo srečo svojega življenja, da milostno podobo zahvaliti za neizmerno dobroto, je le enkrat molil pred čudežno podobo v Mari- In res! Cesar ni mislil in upal nikdo, najmanje jinem Celju. Premnogi so se s svetimi obljubami pa skrbni zdravniki, se zgodi: oba pop inoma zavezali, da bodo storili to božjo pot. okrevata, kmalu sta zdrava. Nemudoma gresta (Dalje prihodnjič.) na božjo pot, peš priromata pred Marijino po- _ dobo. kjer z neizrekljivo ganljivostjo in vdanostjo zahvalita Marijo za čudapolno ozdravljenje. V Ogled pO Slovenskem in dopi81. vedni spomin sezidala sta nad Marijino podobo 4 septembra 1898. šolske sestre za kamenito kapelico, ki se zdaj stoji sredi cerkve vzg0-0 žen8ke mladine 80 prišle. Dne 25. avgusta jih marijinocelj8ke, to je ista kapelica, v kateri je že jQ popeljala častita mati Stanislava, prednica sester imenovani srebrni oltar. iz Maribora, za sedaj le tri, ki so: S. Gabriela Plohi, Tri slike se se sedaj hranijo v cerkvi, na prednica naselbine in učiteljica ročnih del. S. Bea- katerih je naslikana ta pripovest. Prva slika trika Trševec podučuje I. razred 1 2., 3. oddelek, aarcriu je i.*«..* f ? g Konstanca Vidmajer pa vodi gospodinjstvo. nosi napis: ... Sprejem sester je bil slovesen. Fantje so napra- Vratislav, mejni grof moravski, in žena nje- ^ jep 8iavolok. Ko so se ob 10. uri pripeljale, jih gova. Neža, že tretje leto na vseh udih bolna je prvi pozdravil preč. gospod dekan M. Sila. Drugi ležita- zaupno kličeta k Mariji in »v. Vaclavu, jim je v imenu občinstva z vsemi načelniki zaklical kateri se niima v sanjah prikaže, ju potolaži, da .dobro došle!" gospod nadžupan Anton Cerne z na-Kateri se njima v sanjaii ju putui«., ^^^^ Tomajske vasi gosp. Anton Šoncem. Jedna je molitev vslisana in ju opomni, da naj se v dekUc ^ jjh je y vezani besedi pozdravila v imenu Marijinem Celju osebno zahvalita. 1200. fcenstva Streljali so pa, da se je kras tresel. Kaj druga podoba pomeni, pove njen sle- Po tem je velika množica v sprevodu sestre deči napis • spremila v župno cerkev, kjer se jej je podelil blago- Vratislav in Neža iz spanja se prebudivsi slov s presvetim ReSnjim Telesom, utemeljitelj za-. ,., ^ A . • . „ voda pa je spregovoril nekaj besedil, koje pričujejo, vstaneta zdrava, odideta takoj na neznan pot v Jaje v TomSjn^konec razprtije. Marijino Celje in se zgubita od prave poti. An- Dne x septembra se je odprla nova dekliška gelj v romarski postavi ju pa poduči. 1200. gola z blagoslovom, o kojem se ne more drugače In tretjo podobo razloži ravno tako že sam reči, nego da je bil presijajen. Kdor hoče krasno dekliško rodovniško šolo in napis: ___ zdrnženo delavnico videti, naj pride v Tomaj! Veliko Vratislav, mejni grof moravski, po oprav- ^ ^ hudi ^ tulili okoJla mene ljenem romanju v Marijino Celje, sezida v naj- ^ mi je bii0 8koro obupati; ali našel sem obilno vdanejšo zahvalo za prejeto zdravje novo kape- tolažila pri Vsegamogočnem v presvetem Rešujem lico 1200 Telesa in pri plemenitih kristjanskih srcih. Zgradil ' Kapelica je pozidana nad koreninami onega sem s pomočjo milodarov krasno šolo in lepo sta- F ; . . ... , v . -i novane redovnicam (za tn) ter sem od početka do drevesa, na katerem je bil pobožni menih prvotno 5800 g\d obesil Marijino podobo. Ko so 1. 1121. postavili Redovnice so odprle šolo, namreč I. razred s sedanji, zelo dragoceni srebrni oltar, so bile še 3 oddelki in delavno šolo. Kako ginljivo je videti, ko videti omenjene korenine. Sedaj so z zidovjem vsak dan po končanem poduku učiteljica v sprevodu ^u-jtp pelje deklice pred sveto Rešnje Telo, da tukaj iz ne- 1/. • x- ir ^ 1 x v , , K . dolžnih angeljskih src puhte kratke molitve za ne- Mejm grof Vratislav je stonl se več dobrot ^ blag^v ^ svFojim starišem in veiedušnim Marijinemu Celju. Postavil je velike šotore za pre- dobrotnikom, ki so pomagali napraviti koristni zavod nočevanje mnogobrojnih romarjev, tik kapelice pa v najlepšem kraja cele Primorske, je začel zidati veliko cerkev marijinoceljsko. Podpisani je ob času zidanja vsaki dan zidarje Po njegovem prizadevanju zaslulo je Mari- in delavce peljal pred sveto Rešnje Telo moleč: Pre- ., ,• u ~ „nLm n rp. sveto Srce Jezusovo!" z odgovorom: „Bodi pozdrav- jino Celje posebno po Moravskem in Ceskem. li- M ZatQ pa y vseh*treh letih" ko 8e je de- sočeri romarji iz obeh dežel so vsako leto ob- lalo ^ bilo nobene nesreče, ampak očividni blago-iskali milostno podobo. Zanimivo je, da je prva siov nebeški se je razlival na delo in delavce od po-velika procesija, ki je prišla v Marijino Celje, četka do zvršetka. In tako se nadejam, da On, ki je dal začetek in je veliko vže izpeljal, bo zavodu tudi rast daL Zavodu je Se prav zelo potreben oratorij t. j. molitvenica ali kapela. Molimo in molili bomo, da Mati Božja, sveti Jožef in posebno presveto srce Jezusovo zopet zbudi plemenita srca v pomoč. Vrla .Danica" bo pa tudi za naprej milodare sprejemala ter priporočala. Frere Urban. Razgled po svetu. Briksen. Za jubilejsko romanje v sv. deželo se je oglasilo toliko udeležencev, da ni mogoče vseh sprejeti. Budapest. V rodbinski rak vi v Kis Martonu so pokopali 27. m m. pred nekaj dnevi umrlega kneza Pavla Esterhazy-ja. Po tridnevni bolezni je uropala smrt v najlepših letih moža. ki se je vedno in povsod pokazal vernega sinu sv. katoliške cerkve, bodisi za časa miru, bodisi v cerkvenopolitiških bojih. Bil je res zlat katolik in najboljši sin svoje domovine. Schlierbach. Od 20.—22. avgusta so obhajali tridnevnico, v spomin 800 let, kar obstoji njih glavni samostan Citeaux (r. Sito). Cerkev in samostan so po moči okrasili. Praznovali so ta spomin s slovesnimi pridigami in sv. mašami. Lepo slavnost so za-ljučili s prccesijo. Pri sv. obhajilu je bilo do 1200 vernikov. Zatoliška cerkev v Srbiji. Kakor poročajo iz Bel-grada, je biskup Strossmayer 1. t. m. odložil upravo srbske škofije. Novi upravitelj o. Ivan Dušic, iz reda frančiškanskega, katerega je poverila rimska stolica z oskrbovanjem srbskih katolikov, se je predstavil srbskemu naučnemu ministru ter prevzel posle. Katoliške zadeve oskrbujejo v Srbiji sedaj oo. frančiškani, ki so odgovorni neposredno verski propagandi v Rimu. Srbija in črnagora. Nasprotje med tema državama postaja vedno večje. V Srbiji ne dobi nikdo več potnega lista za Črnogoro in obratno v Črnigori ne za Srbijo. Obrenovica, Milan in Aleksander gledata temnimi pogledi na veliko prijateljstvo, ki se razvija mej Rusijo in Črnogoro in na prijateljske odnošaje med Negušem in drugimi balkanskimi vladarji. Oči-vidno se pod pokroviteljstvom Obrenovicev razširja med Srbi sovražnost proti črnogorski upravi in dinastiji. Nedavno je izšla neka brošura z naslovom: „Krvave slike iz albuma Petrovič Njeguševa doma", v kateri se nečuveno sramoti črnogorska dinastija, in katera pozivlje Črnogorce, naj se otresejo svojega kneza ter stopijo pod zastavo Obrenovičev. Vspehi tega hujskanja ne bodo seveda nikaki, ker celo Srbi v kraljevini mrzijo Obrenovidevo gospodstvo, kamo-li bi želeli črnogorski in, kakor nekateri žele, celo bo-senski Srbi svojim gospodarjem malovrednega Milana oziroma njegovega sina. To so pokazali nedavno Srbi v Stolcu, kjer so na stotine omenjenih brošur sežgali. Bim. Povodom svojega godu obhajli so sv. Oče običajno pojedino v zasebni knjižnici, ki je trajala le tri četrt ure. Osebni njihov zdravnik omejil je tudi število gostov, da ne bi vsled množice postala dvorana preveč soparna, kar bi gotovo škodovalo zdravju plemenitega starčeka. Prisotnih je bilo 15 kardinalov, prelati vseh činovnih redov, veliki mojster in več vitezov malteškega reda, visoki dvorni dostojanstveniki, nekaj rimskih boljarjev in predsednikov katoliških društev in provincijal redemptoristov z nekaterimi redovniki. Ko so se usedli, predstavil je kardinal Gotti te redovnike sv. Očetu. Leon so red jako pohvalili in se domislili, kako so že prei 50 leti kot nuncij v Belgiji občudovali njihovo plodovito delovanje Dasi se jih od začetka ni podalo v ono deželo več ko trije, narastlo je njihovo število v malih letih do 300. Na to so se pogovarjali sv. Oče o praznovanji lGletnice sv. mučeni ka Agapita, o njegovem življenji in kako so skušali prebivalci mesta Korneto ukrasti njegove kosti. Govor so obrnili na evhari-stiški kongres v Bruslju. Pogovarjali so se tudi s kardinalom Satolli-jem, ki je rojen v nadškofiji Pe-rugia, o slavnosti, ki se bo v kiatkem tam obhajala. Podobi matere božje so namreč tatovi ukradli zlato krono, sedaj ji hočejo novo krono postaviti na glavo. Sv. Oče so se Še domislili, kako so nekdaj kot škof sami postavili krono, ki je sedaj ukradena; takrat je bil Satolli še mlad bogoslovec. .Rad bi še kako rekel o Braziliji, toda tri četrt ure, ki so mi jih dovolili, so že pretekli". Njihovi svetosti izročili so na to še nekaj daril, potem so se poda!i v svojo sobe. Kardinal Vincenc Vanutelli, odposlanec sv. Očeta k evharistiškemu shodu v Bruselju, se je vrnil in poročal Njihovi svetosti o svojem poslanstvu. Škof Savojski msgr. Scatti je obiskal v Milanu zaprte uradnike, mej njimi duhovnika Don Alberta-rija, o katerem smo že večkrat pisali v tem listu. Škof je došel popolnoma nepričakovano; politiške oblasti niso stavile nikakih zaprek. Italijansko časopisje poroča o msgr. Bonomelli-ju, škofu Kremon-skem, ki je znan kot odločen nasprotnik Don Alber-tarijev, da mu je sv. stolica vzela za osem dni oblast izvrševati cerkvena opravila, za mesec dni škofovsko oblast in osem dni naj bi delal duhovne vaje v kakem samostanu. Uradno se ta vest še ni preklicala Italija. Že večkrat smo govorili o pičlem dohodku italijanske duhovščine. Po postavi bi morale biti plačane italijanske fare vsaj s 400 gld., kar je vendar malo. V resnici pa je še danes v Italiji 3473 fara, ki so plačane pod 250 gld. in 4162 ki ne dosežejo 400 gld. A da bi se vsaj na videz zdeio, da se postava spolnuje, došteje vlada k plači teh far, kar manjka, od onih ki so bolje plačane, kaj pa, le v uradnih izkazih. Navadno pripišejo kako posestvo, hišo, dostikrat posamezne, zelo oddaljene ko-sove zemlje, pridigarske ustanove po 1 kroni itd. Cela postava o izboljšanji duhovniških plač je vredna domovine Macchiavelli ja — služi le v to, da siplje kleru pesek v oči in ga nekoliko spoprijazni z vlado. Italijanska vlada ne napravi niti papirnatega verskega zaklada kakor v Avstriji iz razpuščenih samostanov — dasi je tudi prognala menihe in nune ali pa jih pusti stradati in revščino trpeti. Neverjetno je, kako trda se godi nunam v Italiji. Iz več samostanov jih seženo in natlačijo v jednega. Po francoskih dnevnikih prosi benediktinski prijor iz Li-gugč (r. Ligiž6) Don FranZg Danici« naznaniti in to obljubo danes z vese.jem spolnim. D. K. • * * Bila sem v veliki zadregi zaradi neke ] služkinje, ki je bila sprejeta skozi moje priporočilo v službo. Ker si nisem znala drugače pomagati, opravljala sem devetdnevnico v čast sv. Jožefu z namenom, darovati 1 krono za kruhe sv. Antona Še predno sem končala pobožnost, se je že vse na bolje obrnilo. Sedaj je že čez S mescev in gospodinja kakor služkinja sta ena z drago zadovoljni. S tem spolnujem svojo obljubo. Prisrčna bodi zahvala sv-Jožefu. B. R. Zahvaljujem se tem potom preč. Devici Mariji in sv. Jožefu za njih priprošnjo pri Bogu. Obrnila 8em se namreč do sv. Device in sv. Jožefa s prošnjo, naj bi Boga prosila, da bi mojo prošnjo uslišal, kar se je tudi zgodilo. M. B. Listek za raznoterosti. Na Dobrovi bode v nedeljo 11. t. m. daroval sv. mašo prevzvišeni knezoškof dr. Jeglič. Spremembe v redu oo. kapnclnov. V Gorico: P. Gotfrid Novak iz Reke. V Celje: P. Herman Langer-fiek iz Irdninga. V Wolfaberg: P. Anaklet Waltl kot gvardijan iz Lipnice; P. Zens kot vikar izŠlanberga; P. Maurus Rozman iz Celovca. V Lipnico: P. Leo Črček postane vikar; P. Kernbin Koller iz Wolfs-berga; P. Henrik Putrih iz Gorice; P. Viljem Eben-berger iz Celovca. Sv. Križ: P. Hilarij Perpar postane gvardijan: P. Selazij Kobal kot vikar iz Celovca; P. Hij&cint Šalamun iz Irdninga; P. Vilibald Kapler iz Gorice. V Murav: P. Alfons Vakselj iz Križa kot gvardijan; P. Gabrijel Bajec iz Lipnice kot vikar; P. Mansvet Zohrer iz Knittelfelda. V Celovec: P. Otokar Cejan iz Wolfsberga kot vikar; P. Evgen Merše iz Celja. V Hartberg: P. Janez Ažbe iz Gradca kot gvardijan ; P. Ciril Goričan iz sv. Križa. V Knittelfeld: P. Štefan Bachmajer kot vikar iz Hartberga; P. Efrem Majcen iz Hartberga; P. Max Zaplata iz Švanberga. V Loko: P. Donat Zupančič postane gvardijan. V Svanberg: P. Albert Moselberger iz Hartberga kot gvardijan; P. Kajetan Dvoršak iz Murava kot vikar; P. Hubert Madlener iz Lipnice. V Irdning: P. Alojzij Asslaber iz Gradca; P. Gothard Burčar iz Wolfsberga. V Gradec: P. Angelus Sattler iz Švanberga kot su-perior; P. Remigij Pfikryl iz Knittelfelda. V lavantinski škofiji so se vrSile duhovne vaje za duhovnike od 29. avgusta do 2. septembra. Vodil jih je č. g. Avg. Rossler. — Družba vodnega češčenja sv. R Telesa je otvorila dne 2. septembra razstavo cerkvenih oblačil za ubožne cerkve. O delovanju družbe je poročal prof. dr. Alojzij Cigoj; govorili so tudi mil. g. knezoškof. — Razpisana je župnija Št. Jakob v Rožu do 4. oktobra. Stolnim kanonikom goriškim je imenovan preč. g. Frančišek Sedej, dosedaj dvorni kapelan in vodja v višjem bogoslovnem učilišču sv. Avguština na Dunaja. Zaderski škof Bajčevič je bil te dni gost premil. kneza in nadškofa goriškega. Papeži. Naše stoletje šteje med vsemi krščanskimi stoletji, razven jednega, najmanj papežev, ker doslej jih ni bilo več kakor sedem. Prvo stoletje jih je imelo 5. Največ jih je štelo deseto stoletje, namreč 23 papežev in 2 protipapeža. Sedmo in deveto stoletje sta imela po 20 cerkvenih vladarjev. Jednajsto je fitelo 18 papežev in 5 protipapežev, dvanajsto 16 papežev in 6 protipapežev. V drugih stoletjih jih je bilo povprečno med 15 in 8 Vseh protipapežev je bilo 32; po reformaciji ni bile nobenega protipapeža več. Po narodnosti je bilo 14 grških papežev, 8 sirskih, 2 afriška, 2 dalmatinska, 15 francoskih, 6 nem-ikih, 5 španskih, 2 savojska, 1 angleški, 1 portugalski, 1 holandski in 195 italijanskih. Dalj nego 20 let je vladalo samo 10 papežev (ako vštejemo tudi Le- ona XIII.), in izmed teh desetih so trije vladali v tem stoletju. V našem stoletju tudi ni preteklo nikoli dolgo časa, da ne bi bilo nobenega papeža, doč'ra se je v prejšnjih Časih večkrat pripetilo, da po več mesecev niso zvolili druzega papeža. Šest papežev je postalo starejših kakor 84 let Papež Leon XIII. je star 88 let. Najdalje je živel Gregor IX, ki je bil zvoljen za papeža v 86. letu in je živel celih 100 let. Najdalje je vladal Pij IX.. od leta 1846 do 1878 Benedikt XIII. je vladal 30 let, ker je pa bil protipapež, se on ne upošteva. V tem stoletju je vladal Pij VIL od 1. 1800 do 1823, Leon XII. je nosil papeško čast in breme 6 let, Pij VIII le 18 mesecev, dočim je di-čila glavo Gregorja XVI, prednika papeža Pija IX., tijara dolgih 15 let. Prostor v nebesih za jeden tolar na prodaj. Bogat zasebnik Albert je bil velik dobrotnik siromakom in tudi v cerkvene namene je mnogo daroval. Toda, četudi katoličan, je vendar rad zasramoval resnice svoje svete vere in njene oznanovalce. Nekega dne ga poprosi neki unanji redovni brat malega prispevka za zidanje samostanske cerkve. Albert mn je dal obilen dar. Ganjen ga zahvaljuje brat z besedami: .Naj bi Vam poplačal Bog z dobrim prostorom v nebesih!" Smejaje odgovori Albert: .Jaz držim z Voltairom, ki je hotel prodati svoj prostor v nebesih za jeden tolar !u — .Molil bom za Vas", je rekel brat prestrašen in odšel. Nekaj tednov pozneje si je izbral Albert majhno mesto v krasni legi, da ostane tam dalj časa, in vsak dan je prirejal male izlete v lepo okolico. Nekoč ga je pri takem izletu zasačila v gozda nevihta. Dolgo je lil dež kakor iz škafa. Albert je zgubil pravo pot ter blodil traden po gozdu in našel ni nobenega izhoda iz gozda. Goreče je molil in obljubil, da hoče svoje življenje poboljšati Poleg dragih storjenih grehov se je spomnil tudi pregrešnih be sedij, s katerimi se je izrazil napram redovnemu brata. Obljabil je, da hoče dati dotični samostanski cerkvi, ali ako ne bi mogel zvedeti za njo, kaki drugi potrebni cerkvi sto goldinaijev, če ga nebeški oče reši iz tega strašnega položaja. Prošla je noč, jelo se je svetiti Od daleč je zadonel zvonček, k mala je začul korake. Glasno kliče Albert na pomoč. Neki redovni brat prihiti in ga vodi v bližnji samostan, kjer so Alberta gostoljubno sprejeli. Čez nekoliko dnij si Albert opomore od oslabelosti, katero si je nakopal blodeč po gozdu Ozdravel je, a ne samo telesno temveč tudi duševno — prejel je sv. zakramente. Predno je odšel, zahvalil se je v obednici zbranim duhovnikom in bratom in rekel: .Pred kakimi sedmimi tedni me je prosil neki brat iz Vašega reda prispevka za cerkev svojega samostana. Za dar, kojega sem mu dal, mi je voščil dobrega prostora v nebesih. Zaničljivo sem odgovoril, da je moje mesto v nebesih za jeden tolar na prodaj. Prestrašeni brat je obljubil, da hoče zame moliti ter je odšel." .Tisti brat sem bil jaz," je odgovoril siv redovnik, .takrat sem nabiral za samostan v P. Pred štirinajstimi dnevi sem b?l premeščen v ta samostan". .Bog je uslišal Vašo pobožno molitev," odgovori Albert, .ko sem zablodil v gozdu in nisem mogel najti izhoda, sem obljubil, da svoje življenje poboljšam in z božjo pomočjo bom temu sklepu tudi zvest ostal. Vas pa, častiti brat, prosim pohlevno odpuščanja za pohuj-šljive besede, katere sem Vam govoril. Samostanski cerkvi v P. pa hočem vsled obljube poslati 100 gld. Resno mu reče častitljivi gvardijan: .Vaš večni prostor v nebesih Vam je bil za jeden tolar na prodaj, za podaljšanje svetnega življenja ste pa obljubili 100 gld., v sreči ste sramotili Gospoda, v nesreči ste ga zopet iskali, in Bog je hotel, da ste ga našli, ker Oče nebeški noče smrti grešnikove, temveč, da se spokori in živi". Ušla je Iz cistercijanskega samostana v \Vald-sassen-u na Spodnjem Bavarskem neka nuna. Z grda so jo spravili nazaj, kjer je sedaj pod najstrožjim nadzorstvom. Nuna je hči iz grofovske hiše. mlada, zala in neizmerno bogata. Srce je vleklo nesrečno nuno iz samostana, a denar je preslepil višje, da so jo zadrževali in ji skušali zapreti pot do sreče. — Tako piše liberalno časopisje in kriči, naj politiška oblast oslobodi .nesrečno žrtev preživelega naziranja sveta" iz „ječe" ter upriha zraven po katc likih sploh, a zlasti še po samostanih. Lovrenc, hišni spovednik v samostanu je pojasnil to grozno zgodbo, ki je nekoliko drugačna, kakor stoji zgoraj. Sestra Avguština — prej grofinja Re'gersbach — je stara 48 let in je ie 30 let v samostanu. Od nekedaj je že bolj bclehna in nervozna: tudi je že večkrat poskusila, kakor v tem slučaju, a je sprevidela in vse zopet popravila. 19 julija, pravi spovednik Lovrenc, ji je kri močno silila v glavo in pri tem napadu svoje bolezni je res skrivoma zapustila klavzuro in se podala v lekar-narjevo stanovanje, ki se drži skupaj s samostanskim poslopjem. L>a bi jo bil kedo mučil, da je bil lekarnar za biriča, jo štiri ure v lekarni pridržal in jo potem šiloma spravil zopet v samostan, to je iznajdba liberalne stranke in spovednik Lovrenc pravi, da je popolnoma zlagano Lekarnar je šel res v samostan. da je javil, na kar je poslala prednica služabnico. da privede sestro nazaj. A sestra ji je dejala: .Z vami ne grem"! vendar čez tričetrt ure se je prostovoljno povrnila iz lekamarjeve hiše nazaj v samostan, ne da bi se je bil kedo le z roko dotaknil. .Sedaj je zopet v samostanu", pravi spovednik Lovrenc, .spravljena z Bogom in cerkvije". Kar se tiče .neizmernega premoženja" grofinje Reigersbach, je dobila pri vstopu v samostan 10.000 bavarskih goldinarjev dote, kterih pa ni dobil samostan, ampak nek dobrodelen ustav v Regensburgu, ki mora vsakoletne obresti dajati samostanu. Po smrti grofinjine matere dobil je omenjeni ustav še nadaljnih 34.000 gld. pod istimi pogoji, le nekaterim sorodnikom pokojnice je bilo treba izplačati vsako leto določeno vsoto. Liberalni širokoustniki so se zopet enkrat dobro opekli. Lep vzgled. Polkovnik nekega francoskega polka je vodil vojake po dokončanih vajah nazaj v mesto, kar zapazi, da se nekaj v travi leskeče, ukaže da mu pobero — bil je rožni venec. Takoj zapove, da se vojaki ustavijo, in vpraša glasno, rcžni venec kvišku držeč: „Kdor je zgubil svoj rcžni venec, naj stopi naprej ter si ga tu vzemi!" Globoka tišina, nobenega odgovora; ponovi svoje vprašanje, zopet vse molči. Tedaj pa seže vrli častnik v svoj žep in reče, kakor bi govoril sam za se, vendar tako, da ga je vsakdo lahko slišal: .Pa menda nisem zgubil jaz svojega rožneda venca", in potegne iz žepa svoj rožni venec, da ga je videlo vse vojaštvo, .hvala Bogu! ne, moj je tukaj. Poslednjikrat torej vprašam in pozivljem dotičnika, čegar je rožni venec, da naj stopi sem. Sedaj stopi mlad vojak iz vrste in vzame, osramočen po pobožnem in velikodušnem vedenju svojega vrlega polkovnika svojo lastnino nazaj. Avdijenca in dvorna služba. Dva prijatelja, Ivan in Anton, se srečata na neki dunajski ulici, in Ivan Antona vpraša: .Kam pa Anton tako hitro, in tako praznično oblečen?" Anton: .Danes imam avdijenco in dvorno službo". Ivan: .Kako? Kaj? Avdijenco in dvorno službo? Ali si pri pameti? Saj vendar ni nikogar od najvišjega dvora sedaj na Dunaju, in če bi tudi kdo bil, kako bi prišel ti do tega. sosed Anton, da bi imel dvorno službo?" Anton: .Rečem ti, najvišji gospod je z vsem svojim dvorom doma in deli avdijence. Tu v žepu imam cel šop prošenj, katere mu bom vse predložil. Le čudi se! Jaz dobim avdijenco. kadar in kolikorkrat hočem, in tudi seboj smem privesti, kogar hočem." Ivan: .Ali sanjaš ti ali pa jaz" Anton: „No, bodemo videli. Pojdi z menoj! Prepričal se boš o resničnosti mojih besed", Šla sta po dolgi cesti; v bližini neke cerkve Anton obstane, in reče: .Glej, Ivan, tu je dvorni grad kralja vseh kraljev. Gospoda vojnih trum, kateri se je ponižal, da prebiva v podobi kruha med nami. Sredi nevidnih duhov, angeljev in svetnikov stoluje On na našem oltarju. Najvišji Gospod deli tu vsak čas avdijence. Stoji na svojem prestolu in kliče vsem: .Pridite k meni, ki ste trudni in obteženi, jaz vas bom poživil! Kličite me v potrebi na pomoč jaz vas bodem rešil! Prosite, prejeli bodete; trkajte, odprlo s* vam bode; iščite, našli bodete!" Glej, sosed, (pokaže mu molit-venik) tukaj imam cel šop prošenj, zahval, udanostnih adres, tudi prošnje za pomiloščenje, celo množico pozdravov na kraljevo Mater, kakor tudi na dvorne gospode in gospe, prošnje za njih priporočilo. Vse te bom zdaj predložil Toda, Ivan, ti si se tako zamislil! Ali bi morda hotel z menoj ? Privesti smem seboj kogar in kolikor jih hočem. Čim več, tem ljubše je to najvišjemu Gospodu". Ivan (resno): „Za tako avdijenco nisem sedaj dostojno oblečen, tudi še ne pripravljen." Anton: „0, lo ne delaj si skrbij! Ta Gospod ne gleda na obleko; On gleda samo na srce. Poglej tam ubogo vdovo in tukaj berača! Vse sprejema jednako ljubeznivo in dobrotljivo". Ni minulo pol ure, pa je stopil Ivan s svojo ženo praznično oblečen v cerkev; šla sta k avdijenci ter opravljala dvorno službo pri nebeškem kralju. Rotšildovo premoženje. Leta 1876 so imeli Rot-šildi premoženja 5000 milijonov frankov. Iz obrestij tega premoženja bi se lahko živilo 580.000 ljudij. Ko bi se to premoženje podvojilo le vsakih 15 let — dozdaj se jim je množilo hitreje — zneslo bi leta 1890 že lO.tOO milijonov in danes nad 15.000 milijonov frankov, iz katerega bi lahko živelo 1,600.000 ljudij, tedaj vsi Slovenci in še nekaj Hrvatov po vrhu. Ako bi se premoženje samo v tej meri množilo naprej, znašalo bi leta 1965 že 300.000 milijonov frankov, iz katerega bi lahko živelo 37,120.000 ljudij, t. j. skoraj vsi prebivalci Avstro-Ogerske. Ker pa Rotšildi znajo svoje kapitalije še bolj obrestonosno nalagati, množi se jim premoženje še vedno hitreje Dobrotni darovi. Za kruhe sv. Antona: K. S. 2 gld. in 50 kr. Zn šolo in kapelo šolskih sester r Tomaju: G. Sch., trgovec V Trstu železno držalo pri stopnicah in na mostu vrednosti 100 gld. Preč. župnik M. Preželj 5 gld., N. N. po č. g. Vaselli 5 gld. Odgovorni urednik Avgust Pueihar. — Tiskaiji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.