. štev.	V Ljubljani, v  29. aa 179.	Letnik VIL
Inseratl se sprejemajo in velji tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
1" ii n ii ii • ii ,, ,, ,, ,, 3 ,,
Pri večkratnem tiskanj se «ena primerno zmanjša.
R o k o pl si
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravniStvo (adm nistraeija) in ek«f edicija na Florijanske ulice li. št. 10.
Filititn list za slovenski uarofl.
Po poŠti	prejemar velja :
Za celo leto	. . 10 gl. — kr.
za poileta	. . 5 „ — „
za četrt leta	. . 2 „ 50 „
V administraciji velja:
7.a celo leto . . 8 gi. 40 kr. za pol ieta . . 4 „ 20 „ z a četrt, leta . S „ 10
V Ljubljani na dom pošiljan velj& 60 kr. več na leto.
Vredništvo je v Rožnih ulicah štev. 26.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Vodilo za državno volitve.
m.
7. Občinski odseki naj dalje gledajo na to, da se bodo prvotue, in potem tudi državne volitve same prav vršile.
Okrajno glavarstvo mora županom o pravem času naznaniti, kterega dne, ob kteri uri in v kteri hiši se bodo vršile prvotne volitve, in župan mora to precej volilcem naznaniti in jih povabiti k volitvi. Volilna komisija je sostavljena iz volilnega komisarja in iz župan stva. Glasovanje je pri nas ustmeno, kakor pri volitvah za deželni zbor. Zato naj si pa vsak volilec dobro zapomni imena volilnih mož, ktere jim občinski odsek priporoča, da jih bodo volili vsi enoglasno. Za izvolitev je potrebna nadpolovična večina glasov.
Vsak volilen mož potem dobi od okrajnega glavarstva svojo izkaznico ali glasovnico, ktera mu daje pravico določenega dne, ko se vrši volitev poslanca, stopiti v volilno sobo. V to sobo tedaj razun volilcev noben ne sme priti. Zato naj pa volilni možje dobro pazijo da svojih glasovnic ue zgub6 ali pa doma ne pozabijo.
Ako pa kak volilec svojo glaso-vnico zgubi ali tako pokvari, da ni za rabo, mu mora, ako to zahteva, ali okrajno glavarstvo, ki take glasovnice daje, ali pa na dan volitve tudi vo li 1 ni komisar drugo glasovnico izročiti.
Volitev državnih poslancev sama se ravno tako vrši, kakor volitev deželnih poslancev.
A.) V kmečkih občinah je ta volitev ust-mena. Vodi jo vpričo volilnega komisarja, k pa nima nič govoriti, volilna komisija 7 udov. Tri volijo volilci z glasovnicami, tedaj pismeno, tri pa imenuje volilni komisar, in teh šest potem izvoli še sedmega uda komisije; teh sedem izmed sebe voli predsednika, in vseh sedem podpiše volilni protokol.
Vsak volilec mora , ko ga pokličejo, natančno imenovati tistega moža, ki naj po njegovi želji bode poslanec.
Kadar so pa volilci oddali svoje glasove, naj ne gredo iz volilne sobe, dokler se jim ne naznani izid volitve, ker je včasih potrebna ožja volitev, ako namreč noben kandidat nima nadpolovične večine glasov, in bi kaj lahko potem zmagala nasprotna strauka, ko bi naših mož več na volišči ne bilo.
Volijo pa kmečke občine 5 poslancev za državni zbor, in sicer volijo sodnijski okraji :
a)	Ljubljana, Vrhnika v Ljubljani; Litija, Zatičina v Litiji; Ribnica, Lašiče v Ribnici, vsi skupaj enega poslanca.
b)	Postojna, Bistrica , Senožeče , Vipava v Postojni, Logatec, Lož, Idrija v Logatcu, vsi skupaj enega poslanca.
c)	Kranj, Loka, Tržič v Kranji, Kamnik, Brdo v Kamniku, Radolica, Kranjska gora v Radolici, vsi skupaj enega poslanca.
d)	Novo Mesto v Novem mestu, Krško, Ko stanjevica v Krškem , Črnomelj, Metlika v Črnomlji, vsi skupaj enega poslanca.
e)	Kočevje v Kočevji, Trebnje, Žužemberk v Trebnji m, Radeče in Mokronog v Radečah, vsi enega poslanca.
B.	Za volitve mest in trgov izvoli pa občinski zastop mesta ali trga, kjer se volitev vrši, 3 ude v volilno komisijo, 3 druge imenuje volilni komisar, in teh šest izvoli še sedmega uda volilne komisije, in vseh sedem izmed sebe voli predsednika in podpiše volilni protokol.
Volitev v mestih in trg h se pa vrši p i-smeno in tajno. Vsak volilec dobi od gosposke glasovnico, na ktero naj se zapiše ^amo
i m e p o s 1 a n č e v o. Svojega imena pa ni treba podpisati. Tudi nc sme nihče rabiti druge glasovnice, kakor ono, ki jo je prejel od gosposke, ker bi bil sicer njegov glas neveljaven. S to glasovnico pridejo volilci ob dnevu volitve na volišče. Tam se berejo imena volilcev po abecednem redu, in ko kterega pokličejo, stopi prid komisijo in ji izroči skupaj /ganjeno glasovnico, na kteri je zapisano samo ime poslančevo, ob enem pa pokaže izkaznico, ktero je bil z glasovnico vred od gosposke prejel, v dokaz, da je res on tisti, ki so ga poklicali in da ima volilno prav co. Oddajanje glasov se ob določeni uri sklene, vendar pa se tistim , ki so bili že pred določeno uro v volilni sobi, ne sme zapreti glasovanje. Kdor pa pozneje pride, ne sme več glasovati.
Kakor kmečki volilci, naj pa tudi volile mest in trgov ne gredo iz volilne sobe, dokler se jim ni naznanilo, kdo je za poslanca izvoljen.
Mesta in trgi na Kranjskem volijo si državne poslance in sicer:
a)	Ljubljana s trgovinsko zbornico vred enega.
b)	Postojna, Idrija, Vrhnika, Lož, Radolica, Tržič, Kamnik, Kranj, Loka enega.
c)	Novo mesto, Višnja Gora, Krško, Kostanjevica, Čruomelj, Metlika, Kočevje, Ribnica enega. Vsako mesto in vsak trg voli doma.
C.	Veliki posestniki volijo v Ljubljani 2 poslanca, ravno tako kakor za deželni zbor.
Koga pa voliti za svojega državnega poslanca?
Izvolite si tacega, ki se bode v državnem zboru res potegoval za prave ljudske koristi po našem starem glasilu: „Vse za vero, dom, cesarja I"
1. Mi smo E&it<oBičnni in hočemo, da naj se naši poslanci potegujejo za pravice naše katoliške cirkve, da ji v šoli puste tisti vpliv in tisto veljavo, ktera ji kot učenici narodov gre, da ji dovolijo svobodno izvrševanje svojega vzvišenega poklica, kakor delitev sv. zakramentov, oznanovanje besede božje, odgojevanje svojih duhovnikov, občevanje s škofi in z naj-višim poglavarjem cerk\enim. Izvolimo tedaj
poslance, ki ne bodo svobode in napredka edino v tem iskali, da bi se katoliška cerkev v okove kovala, muihi preganjali, škofi in duhovni strahovali itd.
2.	Mi smo Slovenci in ljubimo svojo ožjj domovino in svoj narod. Izvolimo Bi toraj poslance, ki se bodo na vso moč potegovali za pravice in za vsestranski napredek naroda slovenskega. Po državnih postavah nam je sicer zagotovljena ravnopravnost z drugimi narodi, v resnici pa je še nc vživamo, in naši poslanci se bodo morali na vso moč potegovati za to, da se že enkrat tudi pri nas dejansko začne izvrševati ta ravnopravnost. Naš jezik v ljudskih šolah in vradnijah nima tiste veljave, ktera se mu kot deželnemu jeziku spodobi, srednje šole pa celo nobene slovenske nimamo. Kar se je storilo za izobraženje naroda slovenskega, storili so za narod vneti možje sami, brez podpore od drugod. Tako ne sme ostati in naši poslanci bodo morali skrbeti, da se bodo naše razmere tudi v tem oziru zboljšale, in da bode svoje lastne zadeve vravnavala dežela sama, ne se ji pa po sili vrivale določbe, ki pravice naroda in jezika slovenskega uničujejo.
3.	Mi smo Avstrijiinci, že od nekdaj iz celega srca zvesto vdani svojemu cesarju in Habsburški rodovini. Mi vidimo v zvezi avstrijanskih dežel najkrepkejši jez zoper namere silovitih narodov, ki hočejo manjše narode pogoltniti in zatreti; mogočna vez, ki v ljubezni edini vse različne narode, je cesarska rodbina, kar se je ravno o pr.liki cesarjevo srebrne poroke najlepše in najočitnejše pokazalo. Naši predniki so bili, odkar so prišli pod oblast rodovine Habsburške, vedno zvesti in vdani podložniki svojega cesarja in gospoda ter so to dostikrat tudi v dejanji pokazali, ko so n. pr. cesarja Friderika III. rešili pred pun-tarskimi Dunajčani, ter tudi pozneje večkrat pomagali krotiti druge narode, ki se ne morejo z enako zvestobo in vdanostjo ponašati. Slovenci smo prepričani, da je srečna, mogočna pa vsem narodom enako pravična Avstrija za nas najvarnejše zavetje, zato se morajo naši poslanci potegovati za vse, kar moč in veljavo celotne Avstrije vtrjuje in pomnožuje, ter njeno skupnost braniti in zagovarjati zoper njene očitne in potuhnjene, domače in vnanje sovražnike, ki so jo razcepili v dve državi, in jo hočejo še bolj raztrgati, da bi zamogli tem laglje gospodovati. Naši poslanci bodo morali tedaj delati na to, da Avstrija postane zopet odina, pa vsem narodom enako pravična, močna in častita pod žezlom prevzvišene rodbine Habsburške.
Naši duhovščini.
Največi nasprotnik duhovščine ne more zanikati, da je ona za pov digo slovenskega naroda največ storila. Da imamo zdaj izobra-
žene možake, ki najdejo tudi brez duhovščine pravo pot pri volitvah, to je izvirno vendar le zasluga duhovščine, ker je ona narod zbudila k novemu življenju. Vendar je žalibog še dosti okrajev po Slovenskem, kjer je ljudstvo še nevedno v političnih rečeh , in v takih krajih je treba še poduka. Prosimo tedaj čaBt. duhovščino , naj tudi letos svoje domoljubje pokaže v tem oziru. Vladnega pritiska se ni bati, če bi se pa čast. duhovščina kakih drugih zamer bala, naj jej bo na srce položena važnost teh volitev, potem bo gotovo svojo pastirsko in domovinsko dolžnost više stavila, nego svojo časno škodo.
Nemško-liberalna stranka, s ktero se nam je boriti, še vedno simpatizira z vsakim, kdor katoliško cerkev zatira, o čemur se vsak lahko prepriča, kdor nemško-liberalue časnike bere. Judovski liberalizem in prostozidarstvo, ki sta na Nemškem nekoliko odjenjala, zopet na Francoskem svojo glavo vzdigujeta in skušata potlačiti katoličanstvo v tej lepi deželi. Bog ne daj, da bi ljudje tega duha dobili v Avstriji zopet vso moč v roke, kakor so jo imeli pod Giskro in Herbstom I Da se ta stranka, ki je toliko pogubljiva v moralnih kakor v gospodarskih svojih nazorih, kolikor mogoče odrine in oslabi pri letošnjih volitvah, na to delati je katoliški duhovščini ne samo zaslužno, ampak celo dolžnost.
Opozorujemo v tem oziru na izglede francoskih in nemških, kakor tudi avstrijskih škofov v Briksenu, Lincu, Gradcu, Pragi itd. Vsi ti častitljivi inožjd so se naravnost izrekli, da je duhovščini dolžnost, vdeleževati se volitev in skrbeti za to, da se izvolijo katoliško misleči možje za poslance. Že sama pamet nam pravi, da ni vse eno, ali vladajo državo možje katoliškega mišljenja, ali pa taki, ki kujejo cerkvi in veri sovražne postave. Pustimo tedaj svoj dobiček in vso strašljivost na strani, in delajmo po svoji vesti!
V nekterih krajih bomo postavili take kandidate, ki so se nekdaj prištevali tako zvani , mladoslovenski" stranki. Da to nikogar ne bo motilo, naj bo povedano, da je ves prepir pri kraji, in da bodo vsi slovenski poslanci brez izjeme stopili v Ilohenvvartov državopravni klub, tedaj v tisti klub, ki spoštuje pravice katoliške cerkve in pravice narodov; od slovenskih poslancev tedaj nobeden ne bo pomagal kovati cerkvi neljubih postav, in čast. duhovščina sme z mirno vestjo voliti vse od narodnega volilnega odbora priporočene kandidate. Predsednik tega centralnega odbora je, kakor znano, dr. Janez Blei\veis.
Znano je nadalje naši domoljubni duhovščini, v kolikih težavah da je naš narod , in kako malo je prejšnji državni zbor storil za njegovo blagostanje, za njegov duševni in gospodarski napredek. Zato nas kliče domoljubna dolžnost, da pripomoremo takim možem do poslanskega sedeža, o kterih smo prepričani da imajo srce za nas, in da so toliko neodvisni in nevstrašeni, da bodo za nas svoj glas povzdignili. Prihodnji državni zbor zna dobiti ves drug obraz, kajti kakor pri nas, tako so tudi po drugih deželah siti liberalnih us vercev, ki so toliko obetali, pa tako malo storili, ki so le mislili na civilni zakon, na od pravo konkordata, na preganjanje jezuitov, in enake pustolovne reči, oderuhom pa so pustili prosto roko, judom so dovolili ljudi slepariti s tistim „krahom", za ljudsko blagostanje pa niso nič storili.
Poslužimo se tedaj svoje državljanske pravice, ki jo nam je cesar dal po ustavi in spodbijajmo kandidature takih mož, od kterih
nič koristnega ne pričakujemo. Prišli bodo sicer zopet z lepimi obljubami, pa mi jim ne bodemo verjeli, kajti „poznamo jih po njih sadovih."
Omenjamo pa še, da izobraženi rodoljub še ni storil svoje dolžnosti, ako samo za-se pošteno voli ; njegova dolžnost je tudi druge manj izobražene podučevati. Ako bo vsak domoljub svojo dolžnost tako razumel iu izpolnil, potem je naša zmaga gotova, zmaga pravice, ktere se bodo razveselili vsi pošteni ljudje.
)e
Ruska pa druga carigradska konferenca.
Na dnevnem redu je druga carigradska konferenca. Ker se diplomatje že dolgo niso skupno pečali z izhodnimi deli, so za te nastala nektera nesporazumljenja glede berlinskega kongresa, liuska je izpolnila svoje dolžnosti, Turška je pa še dolžna ostala Grški, ker ji ni izročila delov Epira in Tesalije in ker ni vvela nove vlade v svojih evropskih pokrajinah. Konferenca carigradskih poslancev se mora začeti še letos.
Tok povestnice zahteva, da zdaj, ko se Ruska že zadosti potrudila, nastopijo za-padue države kakor dvigateljice izhodnjega vprašanja. Zanimivo bode primirjati vspehe zapad-nega truda z orjaškim delom Rnske. Morebiti bode treba še dolgo čakati, da se pokaže možnost primerjevanja, ker je zdaj veliko bolj verjetno, da se bodo zapadne države omejile s samimi depešami iu diplomatičnimi razgovori a da dejanske pomoči ne bodo skazale ni Grkom, ni drugim narodom balkanskega polostrova.
Zastopstvo za Grke ima za zapad jedno občno vabljivost. Grški živelj je smrtno sovražen vsemu, kar je slovenskega na balkanskem polostrovu ; podpirati grški živelj se pravi škodovati Bolparom, Albancem in Srbom, ter na rejati plot proti ruskemu nastopu na Carigrad, /zvan te občne ideje gredo pa zapadnim drža vam mnenja navskriž, kajti nijedna reč ni za vse tako važna, kakor utrjena Ruska. Komaj je začela Francoska laskati z Grki, že jih je Angleška uč.la potrpežljivosti, še do zadnjega časa je bila angleška diplomacija zoper konferenco. Interes londonskega kabineta je zdaj postaviti se k drugim državam v položaj, ana-logičen z onim, ki ga je imel k Ruski po povodu bolgarskega vprašanja — kazati se, da podpira turško gospodarstvo, ter v nagrado za to dozdevno pomoč dobivati od Turkov vedno več pravic v Mali Aziji. Že je imenovan posebni generalni konzul za Malo Azijo, ki dojde tje s celim vojnim štabom, s častniki vseh vrsta; za konzule v armenskih jmestih ee pa polkovniki imenujejo. A tudi Francoska gleda na grško vprašauje bolj vojnega stališča. V nagrado za svoje zastopstvo za Grke misli ona dobiti tako morsko postajo na izhodnem voglji sredozemeljsnega morja, kakoršno je dobila Angleška s Kiprom, če ne še boljšo t. j.jeden ostrov grško-turškega Arkipelaza; govorilo se je še celo o Kreti.
Kaj pa, ni li tudi Laška država sredoze-meljskega morja? Ne potrebuje li nje trgo vina vojne brambe? Geuua vede silno konkurenco z Marseillom, laško trgovsko brodovje z angleškim in francoskim trgovskim brodovjem v Carigradu iu Aleksandriji; med Sicilijo in Grško so tisučletni trgovski odnašaji. Vpliv Laške na izhodu ste poslednja leta Angleška in Francoska odpravljali kar brez vseh cere mouij. A laškemu narodu je manj mar za te ritorijalna pridobivanja ue o drugim, on ima veliko več iskrenega, duševnega sočutja z osodo Turkom podložnih kristjanov. V tem oziru je Laška zelo podobna Ruski. Laško časopisje se
je zelo zanimivalo za dolge obravnave o določevanji mej med Grško in Turško a sodeč po tem zanimala se je tudi laška diplomacija, če tudi ni izstopila iz naloge postranskega opazovalca. Ta vladna pasivnost daje političnim strankam povod, da napadajo ministerstvo ter ga dolže prevelike odjenjljivosti nasproti Angležem. Ministerstvo se Bicer zagovarja v ofi-cijoznem časopisji a približuje se vendar k diplomatičnemu delovanju, katero Be bo moralo podpreti z demostracijami brodovja. In v resnici se oboružuje laško brodovje; nektere la-dije že krožijo ob turških bregovih.
Pri konferenci se bode pokazalo, v kterem občnem namenu na izhodu se zapadne države vjemajo in v čem se razlikujejo. Če bi vladalo je dinodušje, bi ue bilo treba konference. Spomnimo se le, kaj bo nameravali predstavitelji zapadnih držav pri prvem shodu v turški sto-lici. Jeden njih namenov je bil, pomiriti Bolgare s Turki, a drugi in najvažnejši za zapadno diplomaijo je obstal v tem, da bi Bebilaruska politika udala interesom, ki so popolnem tuji ruskemu narodu Doseglo se ni ne to ne drugo in tudi ni moglo drugače biti. Možno je pričakovati, da tudi druga konferenca nikakor ne omehča Turkov k odjenljivosti proti Grški, ttere oni n č manj ne prezirajo, nego so prej prezirali Bolgare. Ker bode pa zdaj stala Ruska na strani, se ve podpirajoč vse pravične tirjatve Grkov, zato ne bodo imele države prilike razviti svojega čisto nikavnega antagonizma proti Ruski; različne zapadne zahteve glede izhodnih pokrajin, glede političnih vplivov iu trgovskih spredstev se bodo borile med seboj. Kadar uodo države podpisale sklepe konferenčne, se vprašajih bode-li podpisala tudi Turška? Ktera država bo dobila nalog izvršiti in izpolniti te sklepe? S takimi podvzetji se bo končalo to diplomatičuo zborovanje? „Novoje Vremja".
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani 28. maja.
Minister Nircmttyr, germaoizatornaših šol iu učiteljev, velik neprijatelj Slovencev, se je predstavil v nekdaj slovenski Lipnici (Leibnitz) svojim volilcem in govoril o delovanji svojem in državnega zbora. Njegov govor je diplomatično zavit, vendar če se mu do kože potipa, ni nujti v njem nobenega zrna, nobene nove misli. Proti gospodarski bedi ue vč minister nobenega pomočka. — „Deutsche Ztg." se iz ministra norčuje in svetuje Lipničanom, naj ga nikar več ne volijo.
iVcmškolilicralci, ki so šest let večino imeli v državnem zboru, pa niso nič storili za ljudsko blagostanje, postali so zdaj pred volitvami zopet največi prijatelji ljudstva in obetsjo zlate gradove tistemu, kdor jim hoče svoj glas dati. Posebno pa upije „fortschritts-klub", kakor bi bila strašna nesreča, ako bi se ne izvolili povsod njegovi kandidati. Še le zdaj pred volitvami spoznavajo, da se mora obrtniku pomagati. Kedar bodo voljeni, potem pa bodo kaj hitro pozabili te ljudske težnje, kedar bodo z judovskimi „gründerji", bankirji, direktorji itd. šampanjca pili. Volilci menda niso tako nespametni, da bi jim še enkrat na led šli.
Tudi naši iicmškiilairji Be bodo začeli zopet ponujati, čeravno niso za Kranjsko deželo prav nič storili, če se je kdo za nas potegnil, bili so to vselej le slovenski poslanci, za viBoko politiko grof Hohenwart, za narodne težnje dr. V o š n j a k, in za gospodarske potrebe Pfeifer pa Nabergoj, za
pravno stališče, za katoliško-socijalne razmere pa II e r m a n. Tolminski W i n k 1 e r se za nas nič ni oglasil, mislimo tedaj, da ga letos še Tolminci ne bodo volili. Hočevar in dr. ti up p an sta ves ča3 molčala, dr. Schaffer je le [malo besedi spregovoril, tako da vsa mesta na Kranjskem, ki so s tako glorijo nemškutarje volila, skoraj niso bila zastopana v državnem zboru in vsi nemškutarski poslanci niso prinesli svojim volilcem niti za pest soli iz Dunaja domu. Upamo vsaj, da so se našim meščanom zdaj oči odprle. Ljudje so volili nemškutarje, češ, ti imajo več veljave pri ministrih, ti nam bodo pomagali, pa ne samo pri nas, tudi drugodi se je pokazalo, da vladni poslanci niso prav nič dosegli, vlada jih popolnoma prezira, ker ve, da so od nje odvisni; prej bo še kak nasproten poslanec kaj dosegel, ker se ministerstvo boji njegove eueržije in ljudstva, ki za njim stoji.
Iz lijiihljtiiic se v „Vaterland" piše, da so vse le kombinacije, kar je bilo v dunajskih listih o naših slovenskih kandidatih čitati, in da sploh kandidati še niso postavljeni.
Novi Iržaški župan dr. Bazzoni je dobil potrjenje cesarjevo.
Dunajski listi so začeli zopet pikro zoper ČellC pisati, ker se ti ne dajo zvabiti v državni zbor. Tako pokladajo dr. Schmeikalu te besede na jezik: „Ali Čehi pridete ali ne, to je vaša in vaših volilcev stvar. Nemcem ni prav nič potreba, spraviti se s čehi itd." „Politik" piše, da vse to ni res, da so le tenden-cijozne laži dunajskih listov. — S tako ošab-nostjo bodo ustavaki še globokeje padli. V čeških listih je čitati še vedno mnogo izjav čeških občin, kjer izrekajo voditeljem češkim svoje polno zaupanje, ter jim prepuščajo na prosto voljo, ali hočejo stopiti v državni zbor ali ne.
Na Šlaiarskciii bodo volitve: za kmečke občine die 2. julija, za mesta 4. julija, za trgovinske zbornce 7. julija, in za veliko posestvo 8. julija.
Na ftoriškcm in V fUia-1: za kmečke občine 29. rožnika, za mesta 2. julija, za trgovinske zbornice 5. julija, za veliko posestvo 8. julija.
V	Tr«<n bo volil prvi volilni razred 29. rožnika, drugi razred 1. julija, tretji razred 4. julija, trgovinska zbornica 7. julija.
Na Češkem: kmečke občine 28. rožnika, mesta 30. rožnika, trgovinske zbornice 2. julija, veliko posestvo 3. julija.
Na iVloravskeiii: kmečke občine 1. julija, mesta 3. julija, trgovinska zbornica 4. julija, veliko posestvo 7. julija.
V	Galiciji: kmečke občine 30. junija, mesta 3. julija, trgovinske zbornice 7. julija, veliko posestvo 9. julija.
V nanje države, list „Golos" se norčuje iz našega grofa Andrassya in njegove pogodbe s Turčijo, in meni, da se je Avstrija s tem odrekla vsake odvažne uloge na balkanskem poluotoku. Pravi nadalje, da tiste zveze Av strije z Anglijo, s ktero se je Karolyi bahal, nikjer videti ni. — „Novoje Vremja" (novo vreme — novi čas,) pa pravi: vsi narodi se vesele in dobiček iščejo v nekdajni Turčiji: Avstrijanci, Angleži, Francozi, Lahi, samo Rusi nemajo skoraj nič od svojih velikih žrtev; vendar bi Rusija rada potrpela, ko bi le s tisto „izhodno Rumelijo" toliko opraviti ne imela.
V	izhodni Itimicliji so izvolili francoskega generala V it al i s a za svojega vojnega poveljnika.
Na Nemškem se še vedno bije zanimivi in pomembe polni boj med čolnarji in med manšestrovci. Ako Bizmarkova načela premagajo ali bolje, ker so že zmagala v zboru, — ako se čez nekaj let še za dobra in [koristna spoznajo in ako dober sad donesejo, potem gremo nasproti, popolnemu prevratu gospodarskega gibanja v Evropi. Evropa, otrebljena semitskih (judovskih) kosmopolitičnih nazorov, se bode zopet pokristjanila; svobodna trgovina in svobodna obrtnija se boste omejili, kakor v srednjem veku, ker se vidi, da so bile prejšnje razmere za ljudsko blagostanje bolj ugodne.
Izvirni dopisi.
I» lijiiViljane, 27. maja. (0 volitvah.) Čudno se vjema s tisto nam od vlade obljubljeno nevtraliteto, da imajo c. kr. uradniki v kazini shode, in da hočejo celo svoje kandidate postaviti. Ali hočejo mar uradniki ministru kljubovati? „Tagblatt" to skoraj potrjuje, kajti v včerajšnji številki (od pon-deljka) je ponatisnil zadnji odstavek svojega članka iz „Deutsche ZeitUDg tedaj opozici-jonalnega lista. „Tagblatt" piše naravnost proti vladi, če na primer ponatiskuje take stavke: „Geht der herzenswunsch gewisser kreise in erfüllung, gelaugt in den reichsrath eiue recht grosse anzahl jener unentschiedenen naturen, deneu der Wille des ministeriums gesetz ist, itd."; in dalje: , Der eintritt der Czechen ist für die liberale sache nur dann ein gewinn, wenn sie in demselben eine geschlossene Opposition vorfinden, itd." Tedaj „Tagblatt" javno na prvi strani zasramu,e one poslance, kojim je volja vlade zakon (denen der wille des ministeriums gesetz ist), in želi, da bi se v državnem zboru pomnožila ona stranka ustavo-vercev, ki vladi nasprotuje ! Po tem takem zasramuje „Tagblatt' tudi svoje pristaše in podpornike, Dežmana, Hočevarja, Suppana, kajti ti spadajo med poslance levega kluba, med ministersko gardo, „denen der wille des ministeriums gesetz ist". Zdaj res ne vemo, pri čem da smo z našimi nemškutarji. Na eni strani zahtevajo podporo vlade, in uživajo fak-tično podporo uradništva , na drugi strani pa pišejo v svojem organu zoper vlado. Radovedni smo, ali jim bo to obveljalo, da se bodo smeli na oba kraja lepe delati. Ko so slovenski uradniki narodno volili, bili so prestavljeni iz Ljubljane; ali nemški ali nemškutarski urad-uiki pa smejo podpirati stranko, ktera v svojem organu dela opozicijo vladi? Kako se to vjema? Ali je c. kr. uradnik Kaltenegger več, ko minister Taaffe?
V Ljubljani bi mi zmagali, ko bi uradniki ne volili in tako ne pačili ljudskega mnenja. Ali zoper to ni nobene pomoči? Vemo pa zauaprej, da se naši uradniki v Ljubljani in po deželi ne bodo brigali za ministrove besede, iu da bodo kakor en mož prišli volit nemškutarje, ki izrekajo, da hočejo vladi nasprotovati. Posebno dr. Schaffer ni v klubu levičnjakov, tedaj bo brž ko ne potegnil z opozicijo, in voljen bo pa le večinom po uradnikih. Ali bo vlada to dopustila? Prosimo pojasuenja!
I® ISovI, 20. maja. Blagovoli, dragi „Slovenec," slovenskemu svetu naznaniti žalostno dogodbo, ki nas je zadela 17. t. m. Zgodaj v jutru nuzuanjal nam je milodoneči zvon, da velezaslužnega župnika g. Mateja Vidmarja ni med nami, da se je preselil v boljo domačijo, kjer prejme zasluženo plačilo.
Rojeni so bili umrli 1. 1801, v mašnika so bili posvečeni 1. 1828 , in so pastirovali v Podbrezji, Kropi in zadnjih 38 let pri nas.
Rajni so bili z vsakim, ki se je k njim zatekelr prijazni in mu pomagali po svoji moči. Svoja opravila so vedno marljivo oskrbovali, da, še celo zadnji čas, ko jih je bolezen nadlegovala, jih niso zanemarjali. Posebno lepo je umrlega župnika kinčala zadovoljnost in ljubezen do svojih podložnih; niso si želeli iz našega samotnega kraja, marveč želeli so, da bi bili tudi po smrti s svojimi ovčicami združeni. — Zadnja leta začeli so jako pešati in so le s slednjimi močmi svoja opravila do zadnjega opravljali. Pred tremi meseci položila jih je bolezen na bolniško posteljo, s ktere jim ni bilo več vstati. 11. t. m. so bili, vdani v božjo voljo, Blovesno s sveto popotnico pokrepčani. Slabeli so čedalje bolj, dokler so v soboto mirno v gospodu zaspali.
Soboto, nedeljo in pondeljek v jutru zbirala se je velika množica žalujočih pri mrtvaškem odru, da bi ljubega očeta slednjič videli in ga k večnemu počitku spremili. Pondelek zbralo se je, akoravno je bil dan zelo nepri-praven, 10 duhovnikov, da bi svojega g. tovariša na zadnji poti spremili. Sprevod spred župnije v cerkev bil je velik , vdeležilo se je mnogo ljudstva, posebno kinčala je velika množica sveč, ki jih je ljudstvo držalo. Opravilo v cerkvi se je vršilo kaj lepo ; posebno ginljiv bil je nagrobni govor, ki je dokaj gorkih solza zapuščenim duhovnjanom izvabil. Po dokončanem opravilu spremili smo umrlega do hladnega groba, k er so mu prišli pevci še ginljivo nagrobnico zapeli; bodi v imenu duhovnjanov prisrčna zahvala; umrlemu pa kličemo večni mir.
II peg i tuj a 8. maja. *) Redkokrat se čita kak dopis od meje benečanske v ceu-jenem listu „Slovencu", akoravno je glasilo naše cele mile Slovenije, koje zvesti sinovi so tudi tukajšnji prebivalci ob italijanski meji. Kdor je zvest majki Sloveniji, ob enem je tudi zvest državljan, udan svojemu presvitlemu vladarju, in to so prebivalci na skrajni avstrijski zapadni meji, kar so osob to pokazali o svečanosti sre brne poroke Nj. Veličanstev presvetli ga cesarja in premilostne cesarice. Zaradi tega prosim slavno uredništvo, naj blagovoli sprejeti kratek popis te svečanosti v svoj cenjeni list, da se bodo prepričali viši vladni krogi, dale Slovenec je trden jez proti poželjivemu italjan-skemu mameluku.
Narodni župan breginjski prečita pred cerkvijo c. k. razglas ljudstvu po službi božji dne 4. aprila, da Nj. Veličanstvi bote praznovali dne 24. aprila 25letnico svoje poroke, in ta razglas je vse ljudstvo radostno poslušalo.
Ko se je bližal zaznamovani slovesni dan, videlo se je može na cerkvenem dvoru pred cerkvijo obložene z bremeni briuja, ki so ga znašali skupaj z bližnjega občinskega pašnika, da so postavili lep, krasen slavolok pred cerkvenim vhodom. V 6redo slavoloka pripeli so lepo podobo presv. cesarja, na desni in levi strani podobe bil je krasno okinčan napis. Vrh slavoloka je vihrala krasna cesarska zastava, na desni strani cesarična a na levi slovenska. Tudi zvonik je moral pričati in očitno pokazati, da stoji na slovensko-avstrijski zemlji, zaradi tega je plapolala zuad njegove višine avstrijska zastava, ktera je bodla marsikterega italjančka v oči dohajajočega semkaj vsled živinske kupčije.
Posebno pozornost zbudili so tukajšnji prebivalci v dau pred obhajanjem srebrne poroke, ker vse je bilo živo na visokem homci proti južno-zapadni Btrani Breginja. Kaj mislite,
*) Ta zel6 zakasneni dopis priobčimo le, da vstrežemo odločno izrečeni želji gospoda dopisnika.
Vreda.
kaj so delali ljudje na homci? Nosili so na svojih plečih bremena vej in drv za večerni kres. Veje in drva zložili so v grmado, ter željno so pričakovali, kedaj bo došel trenutek, o kojem se bo smel kres zapaliti. Okoli 8. ure zvečer naenkrat možnarji naznanijo z močnim strelom, da je čas in da naj se zakuri velikanski kreB na homci. KresOv plamen Švigne kviško ter s svojimi svitlimi žarki naznanja proti avstrijski zarotbi „irredeuterjev" v bližnji Videm, da Slovenci ljubijo svojega presv. cesarja in domovino. Iz zvonika slišalo se je tudi lepo vbrano pritrkovanje zvonov v pozno noč. Na večer so prav lepo rasvetlili mejni stražniki svoje poslopje, od kodar se je tudi pogostno streljanje slišalo. Razsvetljen je bil tudi krasno cerkveni zvonik in farovž.
Na dan svečanosti zbudil je možnarjev strel in pritrkovanje zvonov ob juterni zori ljudi iz dramotnega spanja. Okoli 7 '/a ure zberala se je šolska mladež v šolsko izbo, občinsko starešinstvo pa v župansko pisarnico. Ob 8. uri naznanijo možnarji cerkveno svečanost in ljudstvo zbralo se je v praznični obleki v obilnem številu k službi božji. Osobito g>n-ljivo je bilo videti šolsko mladež v vrsti stopati v cerkev. Videt: je bilo na nežnih obrazcih, da so že prisegli pod slovensko zastavo, da hočejo biti zvesti sinovi in hčere svoje mile majke Slovenije in da bodo vedno pripravljeni braniti jo proti sovragu do zadnje kaplje krvi. Za šolsko mladežjo prišli so v cerkev mejni strežniki prav v praznični opravi. Poslednje prišlo je v polnem številu občinsko starešinstvo z vihrajočo cesarsko zastavo, ktero je zastavo-nosec pouosno zasadil v pripravljeni kamen pred oltarjem. Ko se je tako zbralo vse občinstvo, pričela se je slovesna sv. maša, konec sv. maše zapela se je zahvalna pesem Med sv. mašo so kaj pogostoma s svojim strelom poveličevali možnarji cerkveno božjo službo.
Po dovršeni cerkveni božji službi zbere gospod učitelj šolsko mladež pred slavolokom, ter milo zadoni med pokaujem možnarjev iz mladih čistih grlic cesarska himna, navzoče občinstvo pa navdušeno izklikne: „Živili Franc Jožef, Elizabeta!" Videla se je pri cesarki himni marsikteremu nazočemu kapniti ljubezni-polna solzica iz oči na zemljo. Šolski otroci so še več narodnih pesem ginljivo in navdušeno prepevali pred cesarjevo podobo ter želi občno pohvalo od zbranega ljudstva.
Tako je bila tudi na skrajni državni meji obhajana srebrna poroka Nj. Veličanstev ter pokazali so tukajšnji prebivalci, da oni ne marajo za „irredentarje", nego za svojega presv. ce sarja in za svojo milo domovino.
Domače novice.
V Ljubljani 28. maja.
(Veleč, knez in Škof dr. PogaČdr) se da nes iz cirkniške dekanije, kamor so bili odšli v soboto birmovat, zopet vrnejo v Ljubljano.
(Nova šola.) Prijatelji iz dežele nam pripovedujejo, da mnogi dečki, ki so po šest let v šolo hodili, še brati ne znajo. To je skoraj neverjetno, če se pomisli, da smo mi pod prejšnjo „slabo" šolo že v enem letu brati, v dveh letih pa brati in pisati znali. Ta prikazen pa se razjasni tako: Učencev je preveč, in učitelj jih ne more nadzorovati; doma se nič ne uče ker starši nemajo veselja do šole, in tudi otrok ne priganjajo; v šoli pa otroci tudi nemajo straha, ker vedo, da jih učitelj ne sme tepsti. Velik zadržek je tudi preobloženje s predmeti, mladi, nedorasli duhovi si ne morejo toliko reči na enkrat zapomniti. Tako se bo nova
šola sama ad absurdum Bpravila. Neverjetno je bojda, kako so otroci nevedni, in v nekterih krajih še toliko krščanskega nauka ne znajo, kolikor je potrebno, da se spuste k spovedi, in župniki morajo otroke, ki so po šest let v šolo hodili, še le podučevati v najprvotnejših verskih resnicah, ker bi jih sicer ne mogli spustiti k sprejemanju svetih zakramentov. Ko bi otroke podučevale matere same v kričanskem nauku iu branji, znali bi veliko več, in ne bi trebalo teh velikanskih stroškov za šolo.
(Poseben železničen vlak) gre v soboto ob 1. uri popoludne skoz Ljubljano na Duuaj z jako znižano vožnino, 2. junija, t. j. binkoštni pondeljek ob 9. uri dopoldne pa v Trst in Benetke. V Postojno gre ob 10. uri dopoldne razun tega še poseben vlak iz Ljubljane in znaša vožnina tje in nazaj z vstopom v postojnsko jamo vred v I. razredu 7 gl. 20 kr., v II. razredu 5 gld. 45 kr., v III. razredu 3 gld. 60 kr.
(Z Goriškega) smo prejeli dopisov od več domoljubov, med njimi enega zelo ostrega kot odgovor na „Slov." dopis z Goriškega v št. 51, v kterem je bilo govorjenje o goriških kandidatih za državni zbor. V dopit-u od 25. t. m. se trdi, da je prej omenjeni dopis hudo razdražil goriške narodnjake zavoljo tega, ker pravi, da ima gosp. Povše največ upanja izvoljen biti za poslanca. Zdaj se nam pa piše iz veljavnih krogov narodndi, da tam gosp. Povšetova kandidatura ni nič kaj všeč, in med vzroki se kot najvsžneji navaja ta le: Gospod Povše je vo ditelj Slovencem na Goriškem tako koristnega in potrebnega slovenskega oddelka kmetijske šole, zato ga Goričani skoro ne morejo pogrešati. Če bi bil pa voljen v državni zbor, bi moral biti veči del leta ua Dunaji, in ker bi ne mogel najti zii-se namestnika, bi morali goriški Slovenci zgubiti to šolo, ktero so si pridobili s tako težavo. To bodo volilci gotovo tudi natančno premislili in že ta misel bo zadrževala mnogo volilcev, da ne bodo dali svojih glasov gosp. Povšetu, vzlasti velja to o duhovščini. če bo gosp. Povše vse to natanko pre tresel, bo morda odstopil od kandidature, da ne nastane med goriškimi narodnjaki škodljiv razpor, ki bi utegnil do zmage pripomoči ka kemu nasprotniku. Dopisnik misli, da imajo Goričani drugih sposobnih mož dovolj za državni zbor, o kter h ne veljajo prej navedeni pomisliki. — To je jedro dopisa. Vsega se nismo upali tiskati, ker se bojimo domači prepir Go-r.čanov prenesti v javnost, da ne bi potem domača reč škode trpela. Primerneje se nam je zdelo dopis v prepisu in brez imena poslati gosp. Povšetu samemu, na kterega je v prvi vrsti adresiran. Od njegovega domoljubja se nadjamo, da bo v pismu navedene vzroke vpora goriških domoljubov zoper njegovo kandidaturo nadrobno pretresel ter imel vsBkako le občni blagor in narodno reč pri svojem ravnanji pred očmi. S tem — mislimo — smo se najbolje ognili Scylle in Cbarybde iu nadjamo se, da bodo tudi goriški narodnjaki ta domači prepir raje med sabo na tihem poravnali, nego bi ga obesli na veliki zvon vpričo prijateljev in sovražnikov naših. Vsakega izmed nas bi v srce zabolelo, če bi zdaj, ko smo Slovenci drugje povsod lepo sporazumljeni, samo na Goriškem švignil kviško plamen nesloge. Toraj sporaz umite se, dokler še ni prepozno!
Razne reči.
— Krška škofijo. Za provizorjegrejo čč. gg. Binder Henrik v Sirnico iu o. Baz. Gruber, servit Kornat, Čare Jože v Glinje in
Šušter Jan. v Borovlje. Č. g. Einspieler Greg, ostane začasno za kaplana v št. Jakobu in Ilei-ser Janez pride za kaplana k sv. Ilemi. — Umrla sta čč. gg. Koberer Širaon in UjicAnt. II. I. P. !
—	Slovenski škof v Sault S. Maiia v Marquettu, tedaj uamesto odstopivšega škofa Ign. Mraka, kakor se bere je zopet Kranjec, namreč preč. gosp. Jan. Kerst. Vertin, dosedanji župnik v Marquette, izvoljen 15. t. m. Slava! Gospod Vertiu, kakor pravi ainerikanski duhovski imenik od I. 1869, je rojen v Dobli-cah v ljubljanski škofiji (na Dolenjskem) 11. m. srpana 1844, posvečen 1. kimovca 1866, in je od 7. mal. srpana, 18G3 v zveznih državah v Ameriki. Odstopivši milgsp. Ign. Mrak, pravi neki glas, pridejo v Rim v Propagando. Rojen v Poljanah nad škofjo Loko 11. vinotoka 1810, so mašuik od 3. vel. srpana 1837, in škof od 7. svečana 1869.
—	Nesreča. Iz Ipave se nam piše: Popoldan 19. t. m. hotel si je nek starček v grapi poleg reke Vipave ruto prati, nesrečnež se spodtakne in pade v vodo, ,in čeravno ni bila voda čez čevelj globoka, vendar si ne moro pomagati, ker star je bil gotovo že blizo 70 let in zraven pa še oslabljen, toraj ni čuda, da je revež v tako majhni vodi vtouil. Umrl le ponoči med 17. in 18. majem zdravnik gosp. Kulnik v 76. letu svoje starosti, petdesetlet-n co je pa obhajal 1. maja t. I. Ranjki je bil pri nas v Vipavi jako priljubljen, ker je bil v resnici skozi iu skozi poštenjak, za uboge jako usmiljen. Zato so ga ljudje radi imeli in triu tudi zadnjo čast skazali tržani, in tudi iz bližnje okolice vdeležilo se je mnogo ljudstva njegovega pogreba. Bodi mu žemljica lahka !
Eksekutivne dražbe
30. maja : 2. Celhar iz Sinerja, 2. Marinčič iz Beča, 2. Dovgan iz Dolenjega Zemonn, 3. Sever iz Trnovega, 2. Ančin iz Parija, vsi v Bistrici. 3. Celhar iz Št. Petra, 3. Želko iz Narina, v Postojni. 1. Bebar iz Babncga polja, 1. Meden iz Osredka, 1. Krašovic iz Št. Vida, 1. Krašovec iz Vrhnike, vsi v Ložu. 2. Ilafner v Loki, 3. Vidmar iz Vertač, 2. Lukežič v Metliki. 1. Tekavčič iz Brezovega dola, 1. König iz Kurč, 2. Zupančič iz Malega Globoka, 2. Mauser iz Vallčne vasi, vsi v Žužemberku. 3. Šel iz Budanj, 3. Premrov iz Poreč, v Vipavi. 3. Uraneža iz Abreža v Kostanjevici.
Umrli so:
Od 16. do 19. maja: Ana Jerič, kond ž. 59 1., vsled pljučnice. Marija Itavnahar, mojškr. o. 4 m., za vodeno glavo. Andrej Urbiinclč, hlapec 33 1., za protinom. Agata Boben, štac. o. 2 d , vsled slabosti. Cecilija Ahlin, gost. 83 1., za sušico. Jo-liana Cucek, adj. ž. 35 1., za zamotanjem drobovja. Marija Seliškar, zid. o. G 1., za božjastjo. — V bolnišnici: Franc Winter, kond. o. 7 1., za vodenico. Kari Seliškar, del. o. 9 1., za vnetico možg. mrenicc. Anton Mavrič, tov. del. o. za škro-feljni. Jakob Jančar, del 22 1., za jetiko. Jakob Ursič, berač 58 1., vsled slabosti. Janez Mele, krovec 20 1., za sušico. Kudolf ¡Rebolj, priv. vrad. 21 1., za sušico. Urša Pirnat, gostinja 76 I , za vodenico.
Od 10. do 23. maja: Jožef Žigan, zas. zu vtriplj. možganov. Neža Ambrožič, hiš. pos., zu pljučnico. Janez Poklukar, tisk. o. 4 ,/q u , vsled slabosti. Miha Sušnik, jetnik 51 1., za jetiko. Frančiška Prime, kajž. o. 11 I., za davico. V bolnišnici: Franc Mandelj, del. 24 I., za gnojenjem prs. Avgust Preša, 29 1., za jetiko. Urša Hočevar del. 32 1., za prehlajenjem drobovja. Marija Streinor, rud. ž. 38 1., za jetiko.
TeleftrnHčne dvnitrne cen» 28. maja. Papirna rent« 18.I6 — Sreberna reuta 70.65 — Mata routa 80 56 — l8601etno državno posojilo 126. -Banki»« akcije 845— Kreditna akcije 266.25— Lnnoon ¡16 86 — — Ces. kr. cekini 5.61. — 20-frankov 9.33.
Izdajatelj in odgovorni vrdik Filip Haderlap.
J Baiovi nasledniki v jui.