|B B :: XII. zvezek. laiaj SM Mi Pedagoški Letopis. - :: V Ljubljani 1912. :: XII. zvezek. Pedagoški Letopis «38=° Na svetlo daje Slovenska Šolska Matica v Ljubljani. Uredil H. Schreiner. Ljubljana, 1912, Natisnila ^Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.. I/ii i o: ; • b \A : Vsebina. Stra I. Pedagoško slovstvo: 1. Verouk. Anton Kržič............ 3 2. Spisi za mladino. Josip Brinar .......11 3. Zemljepis. Prof. M. Pire...........30 4. Prostoročno risanje. J. Schmoranzer......40 II. Razprave: Pedagoško in psihološko izobraževanje bodočih učiteljev. Dr. K. Ozvald.................51 III. Poročilo o delovanju »Slovenske Šolske Matice" 1. 1912. Dr. Ljudevit Pivko...............61 IV. Poročilo o V. občnem zboru »Slovenske Šolske Matice" . 71 V. Upravni odbor in imenik društvenikov »Slovenske Šolske Matice". Jakob Dimnik.............79 VI. Zaznamek dozdaj izdanih in založenih knjig »Slovenske Šolske Matice"................103 VII. Naznanilo...................107 V I. Pedagoško slovstvo. 1. Verouk. (Anton Kržič.) Od zadnjega mojega poročila iz 1. 1904. se je kate-hetsko slovstvo nadaljevalo v oni smeri, na katero je bilo krenilo v novejšem času in ga je ponekoliko že označila moja razprava, ki je bila tudi objavljena v posebnem ponatisku z naslovom „Verouk. Zgodovinsko-slov-stvena razprava. V Ljubljani 1904." Bistvo našega napredka je zlasti v tem, da naj se kolikormožno odstranja gola „razlaga11 ali „komentar" katekizmovih vprašanj in bibličnih zgodb ali celo zloglasni „verbalizem" ter naj se katekizmova razlaga naslanja na konkretne podatke, pri obojnem pa uporabljajo novejše metodiške zahteve. Poglavitna reč bodi vzgoja: blaženje srca, krepljenje volje, utrditev značaja. Kateheza naj se ozira na potrebe časa. Tudi poudarjamo, da naj se pri verouku izdatneje uporablja molitvenik in pesmarica ter naj se zelo pazi na to, da bi se mladina dostojno in pobožno udeleževala službe božje. I. Katehetika sploh. Leta 1906. je izšla, kot ponatis iz „Slov. Učitelja," ,,Kratka katehetika s praktičnimi pojasnili." Spisal A nt. Kržič, c. kr. profesor v Ljubljani. Odobril jo je knezoškofijski ordinarijat in c. kr. šolski svet za Kranjsko kot pomožno knjigo za učiteljišča. Naslanja se ta drobna knjižica na katehetiko, ki jo je spisal g. An t. Zupančič, bogoslovni profesor v Ljubljani. Vendar se loči zlasti v tem, da se bolj ozira na l* novejši katehetski pokret, ki jako pridno zasleduje in uporablja splošna metodiška pravila novejše dobe, ter krep-keje poudarja psihološki moment, zlasti v razpravah o razumu, spominu, domišljiji, čustvih in volji otroške duše. Pri tem pa ne zametuje tega, kar so dobrega nasvetovali katehetje prejšnjih stoletij, a tudi ne vzprejema slepo vsega, kar so zahtevali, morda nekoliko prenagljeno, novejši. Razdeljena je na štiri dele ter govori: I. o katehetovi nalogi in izobrazbi, II. o učnih knjigah, kako se spretno uporabljajo,, III. o duševnih silah, kako naj se izkoriščajo za verouk, in IV. o metodični obravnavi vero-učne tvarine. Neka prednost te knjige je tudi v tem, da pravila pojasnjuje z obilnimi zgledi. Namenjena je v prvi vrsti učiteljiščnikom, a porabna je tudi za duhovnike katehete, in ljubljansko knezoškofijstvo jo je priporočilo bogoslovcem v pomožno uporabo. V Zagrebu je letos vnovič izdal prof. Ferdo Hef-f 1 er svojo katehetiko, ki je v prvem natisku izšla 1. 1903, in smo jo omenili in priporočili že v svojem zadnjem poročilu. V prvi izdaji je imela knjiga še naslov: „Meto-dika za verouk v nižjim pučkim školoma,"^ ker jo je bil g. pisatelj prvotno namenil le učiteljiščnikom. Za drugo izdajo pa ji je določil naslov: „Katehetična obučna i uzgojna Metodika za bogoslovce i učiteljske škole" ter jo je tako preosnoval in razširil, da jo morejo rabiti tudi bogoslovci. V to svrho je g. pisatelj izpustil praktične kateheze v zadnjem delu; pridejal pa je v tej novi izdaji razpravo o psihologij i j v kolikor je v zvezi s katehezo. Pridejana je tudi katehetično-vzgojna metodika ter precej razširjena zgodovina verskega poučevanja. Tudi sicer je knjiga v marsičem prenarejena in izboljšana. Seveda bo jako uporabna tudi za Slovence. Za temeljiteje pojasnilo posameznih oddelkov kate-hetike sta objavila več krepkih sestavkov naša lista Slovenski Učitelj" in „ Voditelj v bogoslovnih vedah". V nemškem jeziku so izšle nekatere že v mojem zadnjem referatu imenovane jako uporabne katehetike v novih, pomnoženih in izboljšanih izdajah; več pa jih je izšlo na novo, ki kolikor toliko obširno obravnavajo vso v to stroko spadajočo tvarino ali pa le posamezne oddelke. Znamenite so za katehetsko izobrazbo zlasti v tem zmislu, ker nekatere odločno poudarjajo novo smer „monakov-skih" katehetov, drugi še vedno zagovarjajo staro stališče, tretji pa ubirajo srednjo pot med obema, uvažujoč dobri namen pa tudi vrle zasluge obeh za pravi napredek ka-teheze. Izmed množice naj imenujemo le nekatere važnejše: Weber Ant. Die Miinchener katechetische Methode. (Kempten 1905.) Lepe razprave nam nudi ta knjiga o učenju sploh in posebe o novi metodi pri verouku po Herbartovih, nekoliko skrčenih stopnjah. Meunier W. H. Die Lehrmethode im Ka-techismus-Unterrichte. (Koln 1905.> Župnik Meunier je nasprotnik nove (monakovske) metode in zagovornik starejše metode. Vsekako pa je to njegovo delo jako instruktivno za vsakega kateheta, ker iz natančnejšega opisovanja obeh metod lahko spozna dobro pa slabo stran pri obeh. EisingJ. Die katechetische Methode ver-gangener Zeiten in zeitgemasser Ausgestal-tung. Ein Vergleich der Miinchener katechetischen Methode mit der Methode des Fiirsterzbischof Gruber von Salzburg nebst einer kritischen Wurdigung des Meunier'-schen Werkes: „Die Lehrmethode im Katechismusunter-richt" (Wien. H. Kirsch 1905.) Pisatelj dokazuje, da so zastopniki novejše struje nekoliko preveč ponosni na svoje delo ter ne sodijo vselej dovolj pravično o zaslugah sta- rejših metodikarjev. Posebno pohvalno se spominja zaslug, ki jih ima za katehetski pouk solnograški nadškof Avguštin Gruber, ki je že kot ljubljanski škof (1816—1823) kazal posebno spretnost v kateliezi. V svojih teoretičnih in praktičnih spisih stavi Gruber enake zahteve, kakor jih razvijajo monakovski katehetje v svoji „novi" struji, dasi morda v formalnem oziru ne tako izrazito. Posebna korist te knjige je v tem, da na drobno razlaga postopanje „nove" (moderne) metode in postopanje „klasične" (stare) metode, ki jo je posebe razvil nadškof Gruber teoretiško in praktično. Seveda med Gruberjem in „novimi" vodilnimi kateheti je pa precejšna vrzel drugačne metode, za katero se poteguje tako odločno Meunier. Zato ga pa Eising v tej svoji knjigi v dodatku z neko — skoraj preveliko vehemenco zavrača, češ, da se je pregrešil zoper staro in novo katehetsko metodo. Fr. W. Biirgel. Handbuch der Geschichte und Methode des katholisehen Religions-unterrichtes. (Diisseldorf 1909.) To je pač najobšir-nejše delo te stroke, zanimivo ne le v oziru zgodovine kateheze, marveč tudi radi metodičnih podatkov. Dr. Gatterer S. J. — Dr. Krus S. J. Kate- t chetik und Methodik. (Innsbruck 1909, druga izdaja 1911.) Jako temeljito delo, na podlagi Jungmannove zasnove z ozirom na novejše zahteve. Dr. Fuhr. Der Religionsunterricht in der Volksschule, seine Methodik und geschicht-liche Entwickelung. (Koln 1909.) Dr. Ferd. Rast. Zur Theorie und Praxis in der Katechese. (Luzern 1909.) Blickle Wendelin. Zur Methodenfrage im Katechismusstreit. (Kempten 1909.) Kratka pa poučna razprava o novejšem katehetskem stremljenju. W. Pichler. Unser Religionsunterricht. Seine Mangel und deren Ursachen. Streiflichter. (Wien. Norbertus-Verlag 1907.) O tej knjigi je prinesel prav dobro oceno ,,Voditelj'' v Mariboru. II. Praktična kateheza. a) Katehizmove kateheze. Poleg v zadnjem referatu omenjenih pomožnih knjig, ki so medtem večinoma izšle v novih izdajah, naj navedem kot posebno uporabne novejše knjige: H. Stieglitz (mestni župnik v Monakovem in so-urednik pri „Katech. Blatter"). Ausgefuhrte Kate-chesen iiber die katholische 1) Glaubens-lehre, 2) Sittenlehre, 3) Gnadenlehre. Iz teh knjig lahko katehet razvidi, kaj je in koliko velja „mo-nakovska" metoda. Za naše okoliščine je seveda treba marsikaj prenarediti. — Jako uporabna je tudi knjižica istega pisatelja „Reuemotive fiir die Kinderbeieht". Kritika je opozorila, da pisatelj prehudo sodi otroke, češ da še nimajo tako grozovitih hudobij itd. Katehet, ki pozna svoje „jagnjičke", bode že pravo pogodil tudi v tej zadevj. J. Ev. Pichler. Katholische Volkssehul-katechesen. Fiir die Mittel- und Oberstufe ein- und zweiklassiger und fiir die Mittelstufe mehrklassiger Schulen. (Wien, St. Norbertus-Verlag.) Izšle so v štirih delih, prvi trije deli že v tretjem natisku. Pri svetih zakramentih je tudi pridejan obširnejši nauk za prvo izpoved in prvo sv. obhajilo ter za sv. birmo. Jako uporabne kateheze! — Isti g. pisatelj je začel izdajati kateheze za šole višje kategorije z naslovom: ,.Katechesen fiir die Oberstufe hoher organisierter Volk s schulen, fiir Biirger- und Fortbildungsschulen sowie fiir die Christenlehre." Prvi zvezek o veri je že izšel 1. 1911. Jak. Nist. Methodisch ausgefiihrte K a-techesen. V treh zvezkih: o veri, o zapovedih in o sv. zakramentih s posebnim poukom za prvo izpoved. Ni popolnoma po novi metodi, pa jako porabno delo. J. Bernbeck. Katechetische Skizzen, zu-nachst fiir die ungeteilte und zweiteilige Land-schule. (Kempten 1909.) V enorazrednicah je pač najtežje poučevati. Dasi ta knjiga ne reši prav povoljno te težke naloge, zlasti za naše razmere, vendar nudi katehetu marsikak migljaj. b) Biblične kateheze. Najboljše delo za razlago bibličnih zgodb je gotovo „Fr. J. Knecht. Prakti-scher Kommentar zur biblischen Geschichte". Že 22. izdaja (Herder 1910). Na te vrle kateheze se naslanjajo tudi „Priprave za biblične kateheze", ki jih je priobčil „Voditelj" v Mariboru. J. Seidl. Praktisches Hilfsbuch zu Pan-holzer's Grosse Biblische Geschichte. (Graz 1909.) Po Knechtovem uzoru skrbno izdelana knjiga ter je jako primerna kot komentar „Velikim zgodbam sv. pisma," ki jih je poslovenil J. Kociper. Za nadaljnji razvoj biblične kateheze utegneta biti posebno merodajni oni dve struji, ki se v novejšem času pojavljata v izdajah šolskih knjig in ju označujeta naslova: „Schulbibel" in „Biblische Geschichte". Nekateri kateheti - metodiki zahtevajo, da naj se biblične zgodbe tesno naslanjajo na besedilo sv. pisma, seveda z izločitvijo vsega, kar ni za mladino; drugi pa svetujejo, da naj bi se biblične zgodbe prosto pripovedovale, ter tako razširjale, da se že med pripovedovanje vpleta takozvani komentar", posebno naj bi se prirejale tako psihološko in slikovito, da bi otroke zanimale in jim segale do srca. Za zgled navajajo ti poslednji biblične zgodbe, kakor jih je bil nekdaj napisal mladinski pisatelj Krištof Šmid. Vprašanje to seveda še ni toliko dozorelo, da bi se dalo za stalno rešiti, in se še ne ve, kako se bo končno rešilo. Po moji misli bi bilo najbolje tako, da naj se pripove- dovanje v šolskih knjigah naslanja na besedilo sv. pisma. Pri obravnavi pa naj bi bila glavna točka takozvano poda vanje, kjer bi katehet pripovedoval dogodke živo, slikovito, preprosto in v kolikormoč otrokom jasni obliki, tako da bi si jih učenci že zdaj zapomnili v glavnih potezah, obenem pa tudi že kar sami nekakšno čutili „uporabo" — zahteve za življenje, v kolikor se dajo posneti iz lepega ali zlobnega vedenja opisanih oseb in drugih življenskih okoliščin. Za memoriranje bi pa ostal slejkotprej tekst šolske knjige. Tako postopanje sem že priporočal v svoji Katehetiki za višje razrede ljudskih šol; upal bi si pa sedaj tako nasvetovati vsakemu katehetu, tudi za prvence, seveda s tem pogojem, da se nič ne pretirava, ne pripoveduje nič takega, kar bi bilo v nasprotju s časovnimi in krajevnimi razmerami dotičnih dogodkov, ter psihološkim razpoloženjem zgodovinskih oseb in sploh z logiškim mišljenjem. Iz takega obširnejšega pripovedovanja izluščeni glavni podatki za memoriranje pa naj bi bili ravno oni, ki jih podaja učna knjižica. Na ta način bi bila biblična kateheza precej enostavna in bi je ne bilo treba vklepati še v posebne formalne spone. c) Liturgične kateheze. V navadnih ljudskih šolah liturgika nima posebnih katehez, marveč se litur-gični pouk privzema, kolikorkrat se nudi primerna priložnost, biblični ali pa katekizmovi katehezi, največkrat pri uporabi. Samo meščanskim in enakovrstnim ljudskim šolam je dovoljen poseben pouk iz liturgike. Takim šolam je namenjena Strojeva Liturgika (v Ljubljani 1907). Za izdeljavanje liturgičnih katehez sta posebno porabni knjigi: „K. Miiller, Das Kirchenjahr. Eine Erkla-rung der hI. Zeiten, Feste und Feierlichkeiten der katho-lischen Kirche." (Freiburg 1911) in pa: „Jos. Schiffels Handbuch fur den Unterricht in der Liturgik oder Dar-stellung des katholischen Kirchenjahres" itd. (Paderborn, 1908, v 3. izdaji.) č) Kateheze iz cerkvene zgodovine. Isto, kar o liturgiki, velja tudi o pouku cerkvene zgodovine v ljudskih šolah. Posebne kateheze so le v meščanskih in istovrstnih ljudskih šolah, kot posebno dober pripomoček za izdeljavo takih katehez utegne katehetu služiti: „Jos. Minichthaler. Die Heiligenlegenden. Katechetisch bearbeitet." (Kempten 1911.) Posebno pa: „W. Jaksch. Kath. Kirchengeschichts-Katechesen fiir die Oberstufe der Volksschule nebst einer Theorie des Kir-chengeschichts - Unterrichtes." (Dunaj, 1911.) Sicer so pa za cerkvenozgodovinski pouk v navadnih ljudskih šolah posebno rabne epizode svetniškega življenja, predvsem iz mladostnih let. V to svrho se priporoča: A. Kržič. Zgledi bogoljubnih otrok iz vseh časov krščanstva. Trije zvezki. Dalje: „Kako ti je ime? ali vzorno življenje naših svetih priprošnjikov v nebesih." (Kršč. Detoljub. V Ljubljani.) V nemščini pa: Fr. Hattler S. J. Katholischer Kindergarten oder Legenden fiir Kinder. (Freiburg 1911, že 7. izdaja.) * Končno moram omeniti še dve, za katehetsko slovstvo jako pomembni zadevi. Zelo velikega pomena za splošno katehetsko izobrazbo so katehetski sestanki in učni tečaji. A tudi v katehetskem slovstvu jih nikakor ne smemo prezirati^ zlasti zato ne, ker se važnejši referati potlej natisnejo in so lahko v korist tudi neudeležencem, pedagoško slovstvo pa se tem potom pomnožuje in izpopolnjuje z najboljšimi, temeljito premišljenimi spisi, ker se k takim tečajem za predavatelje navadno povabijo najboljši pedagogi in kate-hetje. Obravnavajo pa se tu poleg strogo katehetskih stvari tudi splošni pedagoški problemi, ki odločilno vplivajo tudi na katehetiko. Taki katehetski tečaji so bili v Solnogradu, v Monakovem, na Dunaju itd. O solnograškem tečaju je napisal Ferdo Heffler jako instruktivno knjigo z naslovom: „Pobjeda (zmaga) psihološke metode". Hrvaško-slovenski tečaj se je že petkrat vršil v raznih krajih, lansko leto v Zagrebu, — ter se je povsod dobro obnesel. Drugo sredstvo za plodovit razvoj katehetskega slovstva so katehetski listi. Slovenci in Hrvatje sicer še nimamo posebej katehetskega lista, pa nam ga vrlo nadomestujeta „Slovenski Učitelj" in „Voditelj bogo-slovskih ved", na Hrvaškem pa „Krščanska škola". Tu smo čitali že mnogo jako poučnih razprav, pa tudi nekaj praktičnih katehez, mnogo uporabnih zgledov, temeljite razprave o slikah za verski pouk, izborna predavanja pri katehetskih sestankih in tečajih itd. Nemški katehetje pa imajo več strokovnih listov na razpolago, n. pr. »Katechetische Blatter" (glasilo katehetskega društva v Monakovem, že 38. letnik); „Christlich-padagogische Blatter, Monatsschrift fiir Religionsunterricht und Jugendseelsorge." (Glasilo katehetskega društva na Dunaju.) „Katechetische Monatsschrift. Blatter tur Erziehung und Unterricht, mit besonderer Beriicksichtigung der Katechese." (Miinster, 24. letnik.) Jako podpira katehezo tudi splošni pedagoški list „P h a r u s". (Donauworth, 3. letnik) i. dr.1 ' 2. Spisi za mladino. (Josip Brinar.) Pedagoški Letopis je pred nekatei-imi leti2 nasplošno očrtal razvoj slovenskega mladinskega slovstva od prvih 1 Najznamenitejša dela katehetskega slovstva je zbral jezuit Fr. Krus v knjigi, ki je ravnokar izšla z naslovom: „Grundstock einer katechetischen Bibliothek". (Innsbruck, 1912.) 2 Jos. Brinar: O slovstvu za mladino. (Ped. Letopis, 1905, str. 14.) pričetkov pa do novejše dobe. Obširno se je takrat razpravljalo o nalogi in kakovosti mladinskega slovstva ter se vsestransko dokazalo, da vsak spis, namenjen mladini, mora biti umetniško delo. In po Stormovem izreku »Wenn du fiir die Jugend schreiben willst, so darfst du nicht fiir die Jugend schreiben", se je dognalo, da so dvomljive vrednosti vsi tisti spisi, ki na vsiljiv način prinašajo mladini tendenciozne »zgodbe", zabeljene z raznimi moralnimi nauki. Vsa resna slovenska kritika se od tistih dob naslanja pri presojevanju spisov za mladino na to edino pravilno umetniško stališče. Pav. Flereje o tem vprašanju napisal uvaževanja vredno »Besedico o naših mladinskih knjižnicah in njih rabi".1 Odkrite in jasne besede je izpregovoril o mladinski literaturi Ferdo Plemič, ocenjujoč Meškovo knjigo »Mladim srcem"2: »Kdor hoče mladini podati kaj dobrega, mora biti vprvo res umetnik, vdrugo pa naj piše, ker mora pisati mladini, a ne ker hoče pisati „za mladino". Kdor sede k mizi z izrečnim namenom pisati za mladino, je že vse pokvaril, in njegov proizvod bo le pomnožil ponesrečene poizkuse te vrste. . . . Pustimo naše pisatelje-umetnike, da nam veselo pišejo tjavendan samo zaradi umetnosti. Za njimi pa pobiraj pedagog stopinje, izbiraj in zbiraj, tu izpusti eno besedico, tam jo drugače postavi, če se ti zdi fraza pretežka otrokovemu umevanju, in najkrasnejše mladinske knjige bodo v kratkem krasile naše mladinske knjižnice. To je najkrajša in najgotovejša pot. Desetletni fant bere s slastjo Jurčiča, mladinskih knjig pa ne mara. Zakaj? Sam vam odgovori: »Ker so preveč za otroke pisane!" Medtem ko se je slovenska kritika tako postavila na povsem pravilno stališče, pa korakajo nekateri mladinski pisatelji še vedno po izvoženih kolovozih tendencioznosti, 1 Popotnik, 1. 1911, str. 193, 225. 2 Učiteljski Tovariš, L 1911, štev. 46. drugi pa so zablodili v pregoreči ljubezni do otrok predaleč ter so „pipo s pepelom bacili", t. j. svoje spise so „pootrocili" tako, da nastopajo v glavnih vlogah izključno le otroci, ki govore cesto samo še jezik „plidkanih samo-slajčnikov". Zato se pa ni čuditi, ako se javno priznava („Slov. Narod" je pisal o tem mes. julija 1912.), da naši otroci rajši prebirajo razne „indijanerice", spise naših priznanih" mladinskih pisateljev pa puščajo vnemar. Na nedostatke takih „preotročjih" spisov sem opozarjal že pred petnajstimi leti,1 a še danes bi bilo za marsikaterega mladinskega pisatelja umestno se ozirati na Herbartov izrek: „Ako hočemo, da zapusti povest trajne sledove, mora imeti jasen pečat moške vzvišenosti. Deček razločuje, kakor mi starejši, podlo in plitvo od plemenitega in vzvišenega; da, ta razlika mu je prirasla še bolj v srce, zakaj otrok neče biti majhen, ampak bil bi rad že mož! Pogled pravega dečka je obrnjen nakvišku; z. osmim letom že presega njegovo obzorje vse otroške „istorije". Take može mu torej narišite in opišite, kakršen bi deček rad kdaj postal!" Med učiteljstvom, ki je naravni posredovalec med mladinsko literaturo in čitajočimi otroci, se je v novejšem času pojavilo stremljenje, da se naj primerno ozira na „konsumente" mladinskih spisov, t. j. naj se pazno zasleduje, kakšno sodbo si otroci sami ustvarjajo o prečitanih knjigah. V to svrho so se posebno priporočale takozvane „osebne pole". V Nemcih se je ponekod udomačila navada, da sprejemajo v šolske knjižnice le nekaj vzornih spisov, primernih za mladino, a teh spisov si nakupi šola večje število ter se čitajo v višjih razredih skupno z vsemi učenci. Tako uživajo in tudi prebavijo vsi učenci isto duševno hrano, in to branje nekako izpopolnuje šolske čitanke. 1 Brinjos : Mrvica o mladinskih spisih. (Popotnik, 1. 1897, str. 55.). V tem se kaže stremljenje, da naj mladina bere manjše število knjig, ki pa naj bodo po obliki in vsebini najboljše iz slovstva dotičnega naroda. Pri nas Slovencih bi bilo v to svrho treba še izbirati iz najboljših naših pisateljev primerne spise ter jih izdati za mladino, zbrane v posebne knjižice. Začetek je v tem oziru storila Družba sv. Mohorja, ko je zbrala Meškove črtice v knjigo „Mladim srcem". Želeti je iskreno, da pridejo kmalu na vrsto tudi Jurčič, Levstik, Erjavec, Stritar, Cankar i. dr. Razen na naše klasike se bomo pri izbiranju primernih knjig morali še vedno ozirati tudi na najboljše spise iz naše strogo mladinske literature. V to svrho pa je treba, da se spisi za mladino večkrat vzamejo na kritično rešeto, da se ne bodo naše knjižnice polnile morebiti s plevami namesto z dobrimi spisi. V nastopnih vrsticah podajem vsledtega pregled večjih mladinskih spisov, ki so izšli tekom zadnjih let. Dedek je pravil. Spisal Julij Slapšak. (I. zvezek: Marinka in škrateljčki. — Bom že še! Pravljici. S tremi slikami. Založila Katoliška Bukvama. V Ljubljani 1910. Str. 115. Cena P60 K.) Pisatelj imenuje na naslovnem listu oba spisa pravljici. V knjigi sami pa se označuje prvi spis za pripovedko, a drugi sestavek se naziva povest. V resnici pa je spis „Marinka in škrateljčki" v prvi, večji polovici navadna povest, proti koncu pa se zasuče dejanje v značaj pravljice. Drugi spis „Bom že še!" pa ni niti povest niti pripovedka, marveč le opis čudovitih sanj brez sleherne dogodbe iz življenja. Vsebina spisa »Marinka in Škrateljčki": Vdova Mina živi z edino hčerko Marinko v gostaški hiši tik gozda. Ko Mina zboli, se naseli velika revščina v kočo; s hčerko nimata ne denarja, ne hrane in še celo iz hiše ju že izganjajo. Gospo- dar jeva dekla Tereza omeni, da bi edino zdravilni koren „grenkulja" mogel pomagati bolni Mini. Nevedna, dobrosrčna Marinka gre v temni gozd iskat lečilnega korena, a. se izgubi sredi goščave. Tu jo najdejo škrateljčki, ki prineso izgubljenko domov, obdarovano z raznimi dragocenostmi. Medtem se mati Mina okrepča z jedmi, ki jih je prinesla gospodinja, ko je izvedela za bolezen pridne gostačinje. Z darovi škrateljčkov si kupita naposled posestvo, kjer živita mati in hči še dolgo in srečno. Povest o Marinki je preprosto zasnovana, a ponekod preširoko razpredena; drugo in šesto poglavje, kjer se pripoveduje o minulih srečnih dneh in nadolgo opisovanje sanj bi pisatelj s pridom črtal. Zelo neukusno se mi zdi tisto neprestano „govorčkanje" s pomanjševalnicami: pečka, sokec, mokica, molčkati, mlekec i. dr. Pisatelj ima v svoji jezikovni zalogi obilico lepih narodnih rekel in besed, samo škoda, da jih prepogosto seje med govorico, ki postaja vsledtega ponekod prisiljena, da celo trivialna, n. pr. „Ma-rinka je skakala okrog bajte veselo, kakor živahni martinček na toplem solncu." (Str. 4.) „Stara Tereza je jaskala in kvakala." (Str. 47.) „Kogar bi zgrabila (ptica) s tem orožjem: raztrgan bi bil ko rušje pod ostro brano, strt ko zrnje med težkimi mlinskimi kameni." (Zadostuje vendar ena primera! — Str. 52.) „Materi je bilo, kakor da bi ležala v trnju, na brani ali v ognju." (Nemogoča predstava! Str. 60.) „Ustnice so se ji zazibale v prijazen smehljaj." (Str. 81.) „Štrbosnila" je na skrinjo (str. 18); „štrbos-nilo" je v sobo (str. 21.); „štrbosne" v štor (str. 35.). „Pricitrala" je čopko. (Str. 50.) Tereza je „koleštrala", „lovila trape". (Str. 59.) — Cankarjevo „dete nebogljeno" v „Alešu iz Razora" se pač čisto drugače sliši kakor Slapšakovo „revše nebogljeno" ali „nebogljenče malo" = tele. (Str. 41.) — V splošnem pa tako pametnih in modru-jočih štiriletnih deklic, kakor jo je opisal Slapšak v Marinki, ni nikjer na svetu. Dočim je „Marinka in škrateljčki" vsaj v osnovi in splošni izvršitvi še precej zadeta, je pa takozvana povest „Bom že še" v vsej svoji celoti ponesrečena. Kdor meni, da bodo otroka strašne sanje speljale na pravo pot, ta pač še ni gledal globoko v otroško dušo. Bolj kot vsa „povest", bo pretresla mladega čitatelja grozna slika, ki ilustrira „sanje". Marinko in škrateljčke v prvi povesti pa je M. Gaspari pošteno zarisal. Pisatelj v predgovoru prijazno obljublja mladini, da ima takihle „zgodb" še „za zvrhan koš in pol"; ako bi bile vse podobne „Marinki in škrateljčkom" in pa „Sanjam", je pač želeti, da ostanejo lepo mirno v „košu". Turki pred Sv. Tilnom. Zgodovinska povest. Spisal Julij Slapšak. (Jan Legove mladinske knjižnice II. zvezek. Spis je odlikoval s častno nagrado občinski svet ljubljanski. — Založilo „Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta". Natisnila „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani, 1910. Str. 79. Cena K 1"20.) Knjižica „Turki pred Sv. Tilnom" nam pripoveduje, kako je nerodni velikan Boltarjev Tilen rešil pred Turki slovenske vaščane, ki so se pred sovragi branili v taboru pri Sv. Tilnu pod Šmarno goro. Ko so Turki že vreli črez obzidje v tabor, je prignal Tilen čredo govedi, ki jim je bil namazal repe s smolo ter jo užgal. Ta čudng „go-reča vojska" je Turke tako uplašila, da so zbežali po bregu na Repenjske travnike, kjer so vsi sovragi žalostno potonili v tamošnjem močvirju. Zato pa še dandanes na tistem kraju rado — straši. Ker ima povest zgodovinsko ozadje in se vrši na znanih slovenskih tleh, ne visi tako „med nebom in zemljo", kakor nekatere druge Slapšakove povesti. Sicer je pisatelja tudi v tem spisu ponekod zanesla domišljija nekoliko preveč pod oblake — posebno proti koncu povesti, kjer čreda goved uniči veliko turško vojsko — vendar pa bodo otroci, osobito dečki, z veseljem prebirali knjižico. V tem spisu je v splošnem ubral pisatelj pravo pot: veliko dejanja, malo klepetanja in nič moralnih pridig! Saj plemenito dejanje nauči otroke več, nego dolge strani moralizujočih naukov. V povesti so nekateri neverjetni prizori, ki bi se jih bil pisatelj lahko izognil: „Na vsakih deset korakov je bil trhel, gnil štor, ki je dajal svetlobo v tej temni noči. Hvaležna, da jima je prižgal Bog to luč, sta z novo močjo prešinjena stopala roko v roki dalje po stezi." (Str. 44.) — Turek (t. j. izurjen vojak) zamahne z mečem na Tilna, a meč zadene njegovega lastnega konja. (Str. 56.) — Nerodni Tilen in puščavnik, ki že jedva hodi, se priplazita v tabor neopažena, „kakor bi se iz tal izkopala", medtem ko divja na obzidju tabora najhujši boj. (Str. 66.) Beseda teče pisatelju gladko, posebno, ker se je izogibal nepotrebnemu nakitu. Opomnim pa: Glagol »moleti" ima neprehoden pomen, „moliti" pa prehoden; nepravilno je torej: „Strah je molel (prav: molil) dve nogi kvišku." — Neumestna je podoba: „Turki so že zdavnaj prah in pepel" (t. j. pogreznjeni v močvirju). Pravtako prisiljeni so izrazi: „Ta poizkus se jim bo u t ep al." (Str. 51.) — „Tilen motovili z motorogami." (Str. 12. „Motoroga" pravimo nerodnemu človeku, ne pa nogam.) — Jezdec je pribesnel. (Str. BI.) — Turek stisne rep ter jo popiha. (Str. 53.) - Pravopisno: Nek (prav: neki) glas. (Str. 24.) — Ljubi bog, prav: Bog. (Str. 24.) — Iztezaj, prav: stežaj. (Str. 44.) — Gnječa, prav: gneča. (Str. 74.) Našteti nedostatki se pri drugem natisku knjižice čisto lahko odpravijo. Vobče pa povest „Turki pred Sv. Tilnom" šolskim knjižničarjem priporočamo. Spisi Mišjakovega Julčka. I. zvezek. (Z 11 slikami. Založilo „Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta". Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1909. Str. 76. Cena 1— K.) Knjižica prinaša sedmero spisov: 1. Sosedovi purčki. Prav lična sličica iz narave, ki kaže, kako se zakrknjenemu možu zbudi usmiljenje v srcu, ko vidi muke ranjenega purčka. 2. Dobri bratec. Ta spis ni pisan samo „otroško", marveč že »otročje". 3. V skobec ga ujemi! Mali Jože silno ljubi golobe, a ko mu jih pobere kragulj ter nato hlapec roparico ulovi, se mu zopet tatinska ujeda silno zasmili. S takim slikanjem pretirane ljubezni do ptic pač ne bomo zbudili v mladini sočutja do živali! Vrhutega pa še nesrečna pomota v naslovu: „skobec" = ptica ropa-rica, a past za živali se imenuje „skopec". 4. Prepovedan sad. Mihec in Tone si prvikrat v življenju zapalita smotko. Mihca obide slabost; zato gre ležat na skedenj. S tlečo smotko zapali skedenj, kjer neoprezni dečko zgori. — Zelo neverjetno je, da bi deček, ki se zvija v bolečinah, še vedno tiščal tlečo smotko v roki. Kako prisiljena je primera smotk s »prepovedanim sadom", se vidi v stavku „Dečka sta šla za zid ter palila prepovedani sad — smodke". (Str. 33.) — Pisatelj piše „smodka", a je pravilno „smotka". 5. Videl je angelca. Berač-pijanec se izpreobrne ob pogledu na nedolžno dekletce, ki mu je podarilo štiri novce. — Skrajno neverjetno! 6. Lisica starega Boštjana. Stari Boštjan silno vzljubi lisice, ker najde pred lisičino zakopano ugrabljeno kokoš, ki jo z največjo slastjo uživa. Ker pisatelj gotovo ni lovec, mu odpuščamo to ponesrečeno »latinščino". Sicer pa vsa „zgodba" malko cika na poveličevanje tatvine. 7. Tomažek in Jerica. V „Abecedniku" nekje smo svoj čas čitali priliko o »Dragocenem zelišču". To nedolžno stvarco je pisatelj razblinil na dolgo in široko, da se človeku milo stori. Trivialnih izrazov, kakor „zaguzniti", naj bi se pisatelj skrbno ogibal. Po vsej knjižici se v vseh mogočih in nemogočih varijantah ponavlja reklo: Na uho počiti, n. pr. koraki so počili na uho (str. 49.); veliki zvon mu poči na uho (str. 59.); svareč glas jima poči na uho (str. 35.). — Človek navsezadnje že nič več ne „sliši", če ti vedno tako „poka na uho"! Ako bi mi ne bilo žal ljubkih „Sosedovih purčkov", bi dejal, da ne bo slovenska mladina prav nič izgubila, če ne dobi te „mladinske" knjižice v roke. Spisi Mišjakovega Julčka. II. zvezek. (Z 9 slikami. Založilo ,,Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta". Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1911, Str. 111. Cena 1'50 K.) Mišjakov Julček nam je podal v II. zvezku šest svojih spisov: 1. Prababica je pripovedovala. To je nekak uvod v venček povesti, čisto subjektivno navdahnjen, brez slehernega pomena za mladino. Spisan je menda nalašč za sliko (str. 14.), ki jo je založništvo imelo že prej v rokah, nego je bil spisan uvod. 2. Dve Mucki. Mala mucka nauči nesnažno Micko umivanja. Zveni lepo za vzgojitelja, pa je predolgočasno in pre-otročje za otroke. 3. V h u d i h dneh. Odlomek iz življenja siromakov: Berač z leseno nogo prinese revni ženici in otrokom pomoči, ko je prikipela beda do vrhunca in že glad trka na vrata. Star, a za nas Slovence, žal, še vedno aktualen motiv. 4. Čopke ni! Kmetica obdolži po krivem cigane, da so ji ukradli čopko. Ko se izkaže, da so cigani nedolžni, jim z darežljivostjo poplačuje krivico. Čisto po nepotrebnem je v to „Lešansko zgodbo" vpletena epizoda s Čenčo - Marino, menda na ljubo robati popevki „Ima kaj vina Čenča-Marina?" 5. Prebrisana Belčiče^ka. Ko so še Turki prihajali na Gorenjsko, so zalotili kmetico Bel-čičevko samo doma, baš ko je kruh pekla. Turki „poiščejo" še moža in sina v gozdu, pa hajdi z vsemi tremi globoko v Turčijo, da jim bodo tam pekli kruh. Pa že med potjo se Turkom zbude skomine po dobrem kruhu; zato naženo Belčičevko, naj jim ga napeče. Pre-«•: 2* brisana kmetica nameša v testo »dišečih koreninic", ki Turke upija-nijo, tako da ujetniki srečno ubežijo nazaj v domovino. Bralcu nekako dobro de, ako sliši tudi kaj veselega, smešnega iz tistih „krvavih" turških časov. A čemu sta zašla v povest Belčičevkin mož in sin, tega ne vem, in najbrž tudi pisatelj ne! 6. Za prenočišče. Dogodba s Posavja. Blaž iz Žabje luže je dobil delo v tvornici v Ljubljani, ni pa mogel nikjer v mestu dobiti zastonj stanovanja. Zaraditega je hodil prenočevat na hlev k Florjančkovemu botru na Posavje. Tam se je domačima hlapcema prav prikupil, ker je razkrinkal hudo strašilo — dehorja. Pravi naslov tej dogodbi bi bil „0 strahovih"; zakaj prvo poglavje, ki kaže Blaža kot gorjanskega zarobljenca-skopuha, je v tej knjižici čisto odveč. Sicer je pa takihle zgodb o strahovih v naši mladinski književnosti že tako obilo, da bi pričujoči spis prav lahko ostal v pisateljevem „košu". V II. zvezku svojih spisov je Mišjakov Julček vsaj v tem napredoval, da mu teče beseda bolj naravno in se-bralec ne spotika neprestano ob neprimerno vpletene besede in rekla. Tistih „uh-ov", „mhm-ov", „o-jev" je pa še vedno preveč nasejanih. Nekatere slike (Ciganček (?) pleza po krokarje. — Piščeta pri skledi. — Porednica.) niso v nobeni zvezi z besedilom; zato tudi ne sodijo v knjigo. Spisi Mišjakovega Julčka. III. zvezek. (S 16 slikami. Založilo »Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta". Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1911. Str. 111. Cena 1-50 K.) Mišjakov Julček je najplodovitejši mladinski pisatelj v najnovejši dobi. Že prav lepo vrsto knjižic je napisal naši mladini; le škoda, da so njegovi spisi tako različne vrednosti. Poleg povestic mične vsebine in vzorne oblike je dosti takih spisov, ki naj bi še delj časa zoreli na pisateljevi mizi. Prevelika naglica in hlastavost ni na korist nobenemu duševnemu proizvodu, najmanj pa spisom, namenjenim mladini, Pisatelj naj bi pomislil z Lessingom: »Meine e r s t e n Gedanken sind gewi8 kein Haar besser als jeder-manns erste Gedanken und mit jedermanns Gedanken bleibt man am besten zu Hause." Ako ne bi pisatelj pošiljal svojih spisov v svet, brž ko se je črnilo na rokopisu posušilo, bi morebiti izdal samo eno knjižico namesto treh, pa bilo bi zbrano samo kleno zrnje brez malovrednih plev. — III. zvezek ima nastopno vsebino: 1. Uganila sta, res je bilo drugače! Potresna noč 1. 1895. je za nekaj ur iztreznila tudi pijančka Boštjana in Grogeljčka. Sklenila sta, da se odpovesta žganju in da postane potresna noč konfinček v njunem življenju. Pa žganje in fra-keljček nazadnje le zmagata; za slovo, da bo obrat v življenju bolj zaznamovan, gresta še enkrat v krčmo k Janezu ter se upijanita tako, da je bila posledica — smrt. Na koncu povesti je še čisto po nepotrebnem za bralca pridejana protialkoholna pridiga. Takile tendenciozni spisi nimajo seveda nikakšne umetniške vrednosti, a tudi od uživanja opojnih pijač najbrž ne bodo nikogar odvrnili. 2. Kočarjev Peter. Ko korakajo vojaki skozi vas, kupi Peterček bolnemu vojaku — za vojakov denar — jabolk ter hiti eno uro daleč za vojaki, da izroči bolniku sadje. Zgled »angelske" dobrote, pa vsaj presrčno opisane. 3. In vendar ga je izmodrilo! Tonček je skrajno neubogljiv deček. Pisatelj napravi neubog-Ijivca za gospodarja v hiši in ko gre vsled tega vse narobe, si dečko zlomi nogo, nato pa se seveda Tonček „izpreobrne'\ Čisto po Krištof Šmidovem kopitu, samo da je še manj dejanja, pa več naukov. 4. »Jozve Lajnar" je prav verno iz življenja posnet in umetniško dobro zasnovan in izpeljan. Nerodni in duševno zaostali Jozve ima tri ideale na svetu: da pozvanja v cerkvi na Breznici, da goni meh pri orglah in da občuduje monštranco v cerkvi. Ker pa je neroda pregoreč v izvrševanju svojih poslov, ga napode od njegovih „idealov", in siromak odide skrušen in nesrečen iz domače fare. Povest bi dosti pridobila, ako bi črtali tretje in še posebno četrto poglavje, kjer goni oče mladega Jozveta na motvozu kot živinče na pašo. V jezikovnem oziru Mišjakov Julček napreduje od zvezka do zvezka; beseda mu teče v III. zvezku izvečine gladko, naravno in neprisiljeno. Vzklik „pa še prav zares!" ne izgovarja v povestih morebiti samo ena oseba, marveč to razvado imajo domalega vsi pisateljevi junaki, tako da postaja že bistven znak Mišjakovega sloga. Glede slik bi svetovali založništvu: Ni treba toliko slik (16) v pripovednih spisih, osobito, ako ni med slikami in povestmi stvarne zveze, kakor n. pr. str. 8, 18, 28, 35, 38, 46, 52, 64. Slika na platnicah (ozir. na str. 26.), bi človek menil, da kaže avtomobilskega šoferja v ječi, ne pa branjevca Vipavca. Andrej Rape, Dane. (Povest za mladino s štirimi slikami. Spis je odlikoval s prvo častno nagrado občinski svet ljubljanski. Jan Legove mladinske knjižnice I. zvezek. Založila „Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev". Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1909. Str. 71.) Dane je živahen dečko, ki zapusti mater in sestrice na kmelik ter živi pri stari teti v Ljubljani. Prve dni svojega bivanja v velikem mestu se Dane izgubi; pozno zvečer ga najde železničar Peter, pri katerem izgubljenec prenoči; tu sklene prijateljstvo s Petrovimi otroci. V Ljubljani hodi nekaj let v šolo, preživi vesele dni s svojimi tovariši ter se naposled izuči za železniškega strojevodjo. V povest je vpletena prilika o „Srajci zadovoljuosti", ki smo jo že večkrat brali v starejših knjigah. Mladina se bo posebno smejala hudomušnim nagajivostim, ki jih zagreše Dane in njegovi tovariši v mladostni prešernosti; pridigarsko poveličevanje mladih let (na str. 45.) pa ne bo mladim bralcem napravilo nikakega vtisa. Vse štiri ilustracije so menda vzete iz nemških mladinskih listov; zato se tudi prav nič ne ujemajo z Rape-tovo povestjo. Andrej Rape, Mladini. (I. zvezek z osmimi slikami. Založilo ^Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta". Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1909. Str. 74. Cena 1-50 K.) Rapetova knjižica „Mladini" prinaša 8 spisov: 1. Povest o Marici je opis Božiča in otroške smrti. 2. K Miklavžu! Kopica otroških dogodljajev, napisanih na ljubo sliki, ki jo je založništvo imelo ravno na razpolago. 3. Turki na Podreči bodo izmed vseh spisov — vsaj dečkom — še najbolj ugajali. Turki niso zavzeli Carigrada leta 1452. (str. 14), ampak 1. 1453. 4. Živali — medsebojne prijateljice. Bolan konj se zgrudi v hlevu, in vsa živina muka in tuguje vsled te nezgode. 5. Koščena miza je varianta obrabljenega motiva: Bogataš se ne usmili siromaka, na stara leta pa pride sam na beraško palico. 6. Zima je »prirejena" po enakem orisu Ogrinčevem, priobčenem v ,Zvonu" 1. 1870. (Primeri tudi »Čitanko za meščanske šole, II. del", str. 187!) 7. Dvanajsti. Pozimi ob hudi burji je priletel na okno že dvanajsti ptiček, ki ga vsega premrlega zgrabi mačka in ga prinese še živega (!) v sobo. Janko skrbi vso zimo za ptička ter ga spomladi spusti sfrčati na prosto. 8. Vražar Jošt ima navado, da vlači razbeljeno verigo okrog voglov, kadar pride tujec v hišo. Te vraže ga ozdravi cigan, ki obljubi Joštu, da mu odkrije zaklad v podstrešju, a v resnici ga „ocigani" za trideset kron. Pisatelju bi svetoval, naj v prihodnjem zvezku ne podaje „Mladini" sličnega preotroškega drobiža, marveč krene naj rajši na pot, kakor ga je očrtal v „Danetu". Zakaj se je knjiga s takimi ,,strašili" ilustrirala (gl. str. 25., 30., 62.), mi je neumevno. Ksaver Meško, Mladini srcem. (I. zvezek. Ilustroval Saša Šantel. Izdala in založila „ Družba sv. Mohorja v Celovcu". 1911. Str. 96.) Družba sv. Mohorja je započela jako važno delo: zbirati iz spisov naših boljših pisateljev take črtice in povesti, ki niso bile prvotno napisane izrecno za mladino, ki pa so po svoji vsebini primerno berivo našim otrokom. Z Meškovo knjigo „Mladim srcem" je prišel v svet I. zvezek te zbirke, in za Meškom željno pričakujemo drugih slovenskih klasikov, iz katerih naj se izbere vse, kar je primerno otroškemu duhu. Tako šele dobimo našo pravo mladinsko literaturo, ki ni namenoma pisana „za mladino*, pa je vzlic temu mladini najboljša duševna hrana. Meško podaje ,,Mladim srcem" tri zgodbe: 1. Romanje na Goro. Ta povest je vzeta iz Meškove knjige „Mir božji" in je nekaka »poezija v prozi". Jezik je pesniško nadahnjen, poln bleščečih podob, slika-jočih izrazov i. dr. A ravno ta pesniški sijaj slepi mladini pogled, da prezre druge lepote v povesti in — bojim se t — odloži spis neprebran. Zato pa je priporočati, da se ta Meškova povest polagoma uživa pri skupnem branju v šoli, zakaj doma bodo otroci zaspali sredi cvetočih „rožic poezije". Marsikatera lepota bo seveda tudi pri skupnem branju ostala mladini prikrita, pa kaj zato, saj se, recimo, tudi slikarski okus šele počasi ustvarja ob opazovanju mojstrskih podob. Sicer pa: Otroci bodo Meškovo „poezijo v prozi" s pridom ,,okušali", ko pa dora-stejo, bodo še enkrat Meškov spis s slastjo „uživali". V stvarnem oziru bi bilo oporekati staremu Urhu, ki navdušuje Vančka za romanje, tako nevarno za šibko dete. Urh in kovač Janko (v tretji povesti) sta, kar se tiče navduševanja za visokimi cilji, čisto enaki figuri. — Da se opisuje v isti povesti dvakrat romanje na isto goro, to kvari pesniško zaokroženost in jemlje drugemu romanju zanimivost. 2. Poljančev Cencek je bil prvikrat fotografiran" v koledarju Družbe sv. Mohorja. Sličica je posneta čisto natanko iz življenja naših malčkov; Cencek ni niti „angelček", niti „škrateljček", kakršni tako pogosto strašijo po naših mladinskih knjigah, marveč navaden dečko je iz naše slovenske vasi: danes ljubezniv in priden, jutri mu pa že materina šiba iztepa muhe. Ves spis je osoljen s humorjem, ki mu je pa poznati, da je osnovni ton Me-škove duše uglašen na „mol". Zakaj je neki pisatelj izbral svojemu junaku trdo ime „Cencek" ? Stritarjeva razprava O izberi imen v povestih je še vedno aktualna! 3. Zgodba o Martinku, otroku, kije iskal raj na zemlji, je v glavnih potezah slična „Romanju na Goro", samo da Martinek govori dosti bolj razumljivo prozo in da dejanje ni prepleteno z liriško navdahnjenimi razmotrivanji. Zanimivo je primerjati potovanje Meškovih otrok, Martinka in Vanka, in pa potovanje otrok Cankarjevih „0 prešticah". Konec „Zgodbe o Martinku" je za človeka, ki se je že ukvarjal s problemi življenja, obdan z glorijolo globoke čuvstvenosti; naši malčki pa morejo kvečjemu slutiti pomen izreka: „Otrok, iz tvojih oči sije paradiž — mamica, v vaših očeh je raj!" Fran Mileinski, Pravljice. (Z risbami G. Birolle in M. Gasparija. Založil L. Schwentner v Ljubljani. 1911. Str. 135. Cena 4 K.) Pravljice Milčinskega niso nikakšna „mladinska" knjiga, spisana nalašč za otroke, in ravno zato mladini tembolj ugajajo. Vodilo pisatelju je menda bilo: Ako pišeš mladini, ne smeš pisati — za mladino! Pravljicam je dajalo primerno obliko edinole umetniško čustvo; zato jih tudi odrasli z užitkom prebirajo, ne le otroci. Da pa niso pravljice izven otroškega obzorja je šel pisatelj zajemat snov k preprostemu narodu; naslonil je svoje pravljice na slovenske narodne pesmi, tri izmed njih pa na Valjavčeve „Narodne pripoviesti". Vsledtega tudi pravljice ne pripovedujejo toliko o dobrih in slabih otrocih, kakor je to navada v „mladinskih" spisih. Celo snov kakor „Zakon, zakon, ti si svet!" vpletajo v poetično obliko, ne da bi zašle na opolzlo pot. Seve, kdor meni, da morajo otroci posnemati noja in vtikati glavo v pesek pred vsakim količkaj „nevarnim" vprašanjem življenja, tak „mo-ralni" vohun bo zasledil v tej ali oni pravljici kaj „spo-takljivega". Toda mladina se pri tem čisto gotovo ne bo poliujšala; pač pa bodo Milčinskega pravljice marsikatero plemenito kal takole neopazno, potihoma zasejale v otroško srce, a vsakemu malemu bralcu bodo prinesle nekaj ur nekaljene zabave. Izmed mladinskih spisov, ki so nam jih prinesla zadnja leta, so Milčinskega pravljice med najboljšimi knjigami, ki jih bomo dajali v roke naši mladini. Engelbert GangI, Zbrani spisi za mladino. IL zvezek. Pripovedne pesmi. (Založilo „Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta". Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubijani, 1912. Str. 59. Cena 1'50 K.) E. Gangl je povil 50 drobnih pesemc v tri vence: 1. Zgode in nezgode. 2. Pesemce o živalih. 3. Pisano življenje. — Ako vzame odrasel človek takele poezije za malčke v roke, jih prebira z veseljem, saj jim vdihne pesniško življenje glorijola lastne mladosti. Mladina pa ne čuti pesniške lepote v otroških prizorih; njej se hoče junakov, ona si želi zanimivih dogodkov. Zato pa se otroci v lepoto pesmi vtope največ šele ob roki učiteljevi. Za domače berivo se otroci branijo — saj opazimo to pri izposojevanju — večinoma vseh „poezij", pa najsi bodo zložene tudi tako lepo, kakor so pričujoče Ganglove. Ako primerjamo ceno Ganglovih pesmi z drugimi mladinskimi spisi, ki so izšli v istem založništvu, se nam vidi cena (1"50 K) previsoka. Spisi Mišjakovega Julčka, III. zvezek, n. pr. obsezajo 111 strani v večjem formatu ter stanejo prav toliko (1*50 K) kakor Ganglove pesnii, ki so natisnjene na 59 straneh v manjši obliki. Morda pa dobimo utemeljitev v moji gornji trditvi, da mladina pesmi ne bere posebno rada in jih zato tudi malo kupuje. Kraljevstvo čebel. Mladinski spis. Spisal Jožef Ribičič. (Jan Legove mladinske knjižnice III. zvezek. Založila „Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev". Natisnila Učiteljska tiskarna. V Ljubljani 1912. Str. 72. Cena kart. 80 h.) Iz naslova knjižice „Kraljestvo čebel" bi utegnil kdo sklepati, da nam podaja pisatelj nekako celotno sliko čebelnega življenja. Ali vsebina ne odgovarja pričakovanju; zakaj v tem mladinskem spisu je naslikanih le nekaj prizorov iz mnogoobraznega življenja v panju; zato bi se tudi pravilneje naslovil „Iz čebelnega življenja", ali kakoržekoli, samo da ne ustvari v čitatelju neutemeljenega pričakovanja. Pisatelj nam pripoveduje v tem mladinskem spisu v obliki povesti. Vsebina je nakratko tale: Čebeli Jamida in Oola stražita ponoči pred panjem ter ujameta mlado čebelico Tiilo, ki se je pravkar izvalila in se izgubila iz panju. Ko se zdani, spoznata stražnici, da je ujetnica mlada čebelica. Vedeta jo v panj, kjer jo sprejme v varstvo čebela Keketa, ki uživa med tovarišicami največji ugled. Keketa. uči mladico letati, snažiti panj, nabirati strdi in drugih umetnosti. Medtem odleti matica na ženitovanjski izlet. Ko se matica vrne v panj, pomore čebele sovražne trote; matico pa nekatere zveste'čebele skrijejo med bojnim metežem. Po trotovski vojni doživi Tiila čarobni prizor rojenja. Naposled umre stara Keketa na cvetu sredi poljane in tudi Tiila konča svoje mlado življenje vsled srčne bolesti, ko ugleda mrtvo svojo vodnico. Življenje čebel je sila mikavno; toda med Slovenci se nam dozdaj, žal, še ni porodil drug Erjavec, ki bi nam pokazal to življenje v poetični, a tudi naravni luči. Pred leti je sicer napisal Fr. Pengov nekaj vzornih črtic o čebeli; pa ostalo je le pri teh odlomkih.1 Da Obi nam vstal kak Maurice Maeterlinck2, tega se sicer ne 1 Fr. Pengov „Iz temne zgodovine čebelnega življenja". — „ Vrtec" 1. 1899. 2 Maurice Maeterlinck „Življenje čebel"; poetično-znanstvena razprava. nadejamo, a kako željno vendar posegamo po vsakem spisu, ki se tiče čebel, to kaže že dejstvo, da so Ribiči-čevo knjižico ocenili kar trije kritiki: v „Popotniku", v „Učit. Tovarišu" in v „Slov. Čebelarju". Ribičičev spis se povzpne na nekaterih mestih na prav znatno višino: oris solnčnega vzhoda, smrt Kekete i. dr. je opisano s pravim poetiškim zanosom. Tudi jezik teče pisatelju neprisiljeno in naravno, kar tako pogosto pogrešamo ravno pri mladinskih spisih. Zato je pa tembolj obžalovati, da ni šel pisatelj se učit k čebelam, ampak da si je nabral svojega znanja iz — knjig. Vsledtega so se mu vrinile v spis take netočnosti, ki mu jih ne more prezreti najblagohotnejši čebelar. Da jih popravi pisatelj pri morebitni drugi izdaji knjige, in da opozorim učitelje, ki bi morebiti čitali ta spis skupno z učenci, zato navedem najvažnejše stvarne nedostatke: Čebele trotov ne koljejo in mesarijo (str. 50.), ampak jih zrinejo v kot panju ali izženo na prosto, da poginejo lakote. — Ko so čebele trote pokončale, ne rojijo tisto leto več. (Str. 64.) — Dokler niso čebele izrojile in je še dovolj paše, so jim troti prav ljubi ter jih ne črte tako zdržema, kakor kaže pisatelj. (Str. 37. in 47., 48.) — Oko čebelino je opisano netočno. (Str. 1. in 39.) — Mlada čebela ponoči ne zapušča panju. (Prvo poglavje.) — Čebela, ki piči, umre le taki-at, ako se z želom vred utrga del čreves. (Str. 10.) — Rojev, ki bi šteli 40.000 čebel, menda še ni bilo na Slovenskem. (Str. 16. in 22.) — Ko posije solnce, ne izlete vse čebele na pašo, da bi ostala mladica sama. (Str. 23.) — Kraljica gre s troti na prašenje okoli poldneva, ne pa zgodaj zjutraj. (Str. 22.) — Čebele se spoznavajo med seboj najbolj po tipu in vonju, a ne edinole z očmi. (Str. 12.) — Mlada čebela se ne izuri v dveh dneh v letanju, in vaje se ne vrše v panju. (Str. 26. in 27.) — Kadar čebele panj prezračujejo, jih ni kar več sto na „mostu" (po čebelarsko: na panjevi bradi). (Str. 29.) — Smeti ne pobirajo čebele z nogami (str. 28.) in cvetnih prašnikov ne pregrizujejo, marveč ometajo cvetni prah z nožnimi ščetkami. (Str. 40.) Slike v govoru naj bi ne nasprotovale prirodni resničnosti, n. pr. Čebela se smeje in se tolče s sprednjima nogama ob trebuh. (Str. 17.) Dvorniki (troti) so spali vznak in noge so imeli prekrižane na tolstih trebuhih. (Str. 36.) — Čebeli sta napenjali ušesca. (Str. 52.) — Izraz „kraljevstvo" je sicer pravilen, a splošno se piše oblika »kraljestvo". Na račun tiskovnih napak gredo menda izrazi „neizkušano", prav: „neizkušeno" (str. 7.); „ne kraljevsko", prav: „na kraljevsko" (str. 7.); »govornikov", prav: „dvornikov" (str. 33.); »oplazilprav: »priplazil" (str. 44.). Ako bo pisatelj' Ribičič, ki je nedvomno velik ljubitelj prirode, v prihodnje še pogosteje zahajal v šolo narave, se imamo nadejati izpod njegovega peresa še odličnih spisov: vsaj njegova živa domišljija in lepa slovenščina nam zbujata najboljše nade. Božena Nemcova: Češke pravljice. I. zvezek. Slovenski mladini priredil Janko Osojnik. (Knjižnica »Mariborskega Sokola" 7. zvez. 1912. Str. 79. Cena elegantno vez. K 1'60.) Kot prevod iz češčine označena knjiga pravzaprav ne pomnožuje slovenske literature. Ker pa je prevod izvršen izredno svobodno in ker so te „Češke pravljice" med najboljšim berivom, kar ga je dobila slovenska mladina v zadnjih letih v roke, zato se mi zdi potrebno, da opozorim na to drobno, dragoceno knjižico, ki prinaša šestero pravljic Božene Nemcove: 1. O zlatem kolovratu. 2. O črni kraljični. 3. O Jošku in Janku. 4. O labodu. 5. Kako je Jaromil našel svojo srečo. 6. O treh zakletih pseh. Janko Osojnik je navedene pravljice prav spretno priredil za mladino: izpustil je tuintam kak spotakljiv stavek ter vpletel nekaj pesniško vznesenih mest. Jezik mu teče skozinskoz gladko, brez tistega vsiljivega nakita, ki nam priskuti marsikak „mladinski" spis. Spričo teh vrlin in pa znanega dejstva, da otroci baš take vrste pravljice s posebnim veseljem prebirajo, se gotovo te „Ceške pravljice" uvrste med tiste knjige, ki jih naj nabavi šola večje število izvodov, da se bo mogel vsak otrok naslajati ob njih lepoti. 3. Zemljepis. (Prof. M. Pire.) V Pedagoškem Letopisu Slov. Šolske Matice je podal 1903.1. prof. Fr. Orožen med pedagoškim slovstvom razpravo o zemljepisju; v tej razpravi obdeluje zemljepisno slovstvo do sredi 18. stoletja, zemljepisni pouk v prejšnjih časih, novejše zemljepisje, zemljepisno slovstvo slovenskih pokrajin ter novejše slovensko zemljepisno slovstvo. Od tedaj pa do danes je izšla zopet velika množica spisov, ki se tičejo zemljepisja. Naslednjim vrsticam je namen, da izpolnijo vrzel, ki je nastala od omenjene razprave pa do lanskega leta. A število novih knjig je preveliko, da bi se mogel ozirati v svojem poročilu na vse. Zato se omejujem samo na najznamenitejša dela. Samo slovenska dela navajam kolikor toliko v polnem številu. A. Najnovejše slovensko zemljepisno slovstvo. Ciperle J., Kranjska dežela. V Ljubljani 1899. Mili-čeva tiskarna. (V komisiji L. Schwentner.) Vrhovec Iv., Avstralija in nje otoki. Dr. sv. Mohorja. Rutar S., Slovenska zemlja III. del. Beneška Slovenija. (Matica Slovenska.) Holzlova zemeljska obla, za slov. jezik, priredil Fr. Orožen. Dunaj, Holzlova zaloga. 1901. Lavtižar J., Med Jugoslovani. Slov. Matica. V. pl. Haardt, Zemljepisni atlas za ljudske šole. Priredil Fr. Orožen. Izdanje I., za Štajersko in Koroško v 7 zemljevidih. Cena 60 h. Posamezni zemljevidi 16 h. — Izdanje II. za Štajersko in Koroško s 14 zemljevidi. Cena K 1"40. — Holzel na Dunaju. Kocbek Fr., Savinske planine. Vodnik po gorah in dolinah v Savinskih planinah. Založil A. Cvenkel v Št. Petru v Savinjski dolini. Beg Ante, Slovensko-nemška meja na Štajerskem. Kulturno zgodovinski in narodnopisni doneski. Ponatis iz ^Slovenskega Naroda". Z zemljepisnim načrtom. 109 str. Cena 1 K. Lavtižar Jos., Pri severnih Slovanih. Potopisne črtice s slikami. Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1906. 192 str. Dr. Potočnik, Vojvodina Koroška. Prirodoznanski, političen in kulturen opis. S 17 slikami in z jezikovnim zemljevidom. Izdala Matica Slovenska. 2 zvezka. 1909. 1910. Pajk M., Zemljepis za srednje šole. 1. del. Ljubljana. Katoliška Bukvama. K 1"80. Orožen Fr., Zemljepis Avstrijsko-ogrske države (Do-moznanstvo) za četrti razred srednjih šol. L. Schwentner, Ljubljana. K 2'20. Orožen Fr., Zemljepis za meščanske šole. Enodelna izdaja. Ljubljana 1911. Zadružna tiskarna. K 3'20. Gabršček A., Kažipot po Ljubljani in kranjskih mestih. Goriška tiskarna. Majcen G., Metodika zemljepisnega pouka v ljudski šoli razkazana na svojem razvoju. Goriška tiskarna. K 2-20. Kožuh Jos., Pregledni izpisek iz navodila h karto-grafičnim osnovam. Zvezna trgovina v Celju. 20 h. Maier A., Učne slike iz zemljepisja. 1. Vojvodina Kranjska. 2. Avstrija. L. Schwentner, Ljubljana. Mešiček Jos., Domovinska dežela Štajerska. Učencem spodnještajerskih ljudskih šol v ponavljanje učne snovi iz domoznanstva. Založil izdajatelj. Marolt Frančišek, Vojvodina Kranjska. 17 zemljepisnih nariskov. Cena K 10"—. Orožen Fr., Stenski zemljevid Primorskega. Merilo 1:300.000. Ed. Holzel. Dunaj. Cena v mapi K 42'—, na palicah K 44'—. Seidl Ferd., Kamniške ali Savinjske Alpe. Poljuden geološki in krajinski opis. Slovenska zemlja 5. del. Dva zvezka. Slov. Matica v Ljubljani 1907 in 1908. Orožen Fr., Stenski zemljevid vojvodine Kranjske z deli obmejnih pokrajin. Merilo 1:300.000. Ed. Holzel na Dunaju. V mapi K 32'—, s palicami K 34'—. Beg Ante, Slovensko-nemška meja na Kočevskem. L. Schwentner. Ljubljana. 1911. K 0'80. Časopis za zgodovino in narodopisje. Izdaja zgodovinsko društvo v Mariboru. B. Metodika zemljepisja. Schivarz, Unsere Schttlerreisen. 24 S., mit 6 Tafeln. Schtilerskizzen. Altona, I. Harder, M 1'50. Potovanja z učenci prihajajo v zadnjem času tudi pri nas bolj in bolj v navado. Seveda je združen s takimi popotovanji tudi pouk na prijeten način. Imenovana knjiga podaja učitelju pot, kako se vrši tak pouk na popotovanjih, a tudi na krajših izprehodih z učenci. Becker, Methodik des geographischen Unterrichts. Ftir Lehramtskandidaten und Lehrer. 92 S. Wien 1905. F. Deuticke. Subskriptionspreis M 2'50, Einzelpr. M. 3'—. To knjigo priporočam zlasti mladim učiteljem. Služila jim bo prav izvrstno. Michalitschke A., Die mathematisehe Geographie und die Himmelskunde im elementaren Unterrichte an der Volks- und Mittelschule. 24 S. Wien. 1907. F. Deutieke. 80 Pf. Lampe F., Zur Einfuhrung in den erdkundlichen Un-terricht an mittleren und hoheren Schulen. Anregungen und Winke. 225 S. Halle a. d. S. Buchhandlung des Weisen-hauses. 3 M. (1908.) To delo smemo pač prištevati med najboljše meto-diške knjige zemljepisnega pouka na srednjih in višjih šolah. Pisatelj razvršča vsebino v pet poglavij: o učni stroki, o učni snovi, o učencih, o učiteljih in o učnih sredstvih zemljepisnega pouka. V prvem poglavju govori o razmerju med individualnostjo in metodo, o raznovrstnosti zemljepisnih metod ter o zahtevah, ki jih stavimo učiteljem zemljepisja. Drugo poglavje obdeluje raznovrstne nazore o zemljepisju, zgodovino zemljepisnega pouka, vsebino zemljepisja, sorodne znanosti in občni zemljepis. Tretje poglavje se peča z vplivom zemljepisnega pouka na nravno osebnost učencev, z dokazi o potrebi zemljepisnega znanja ter z enotnostjo splošne izobrazbe. Četrto poglavje govori o učitelju zemljepisja ter o učenju tega predmeta. Zlasti zadnji del tega poglavja bo zanimal gotovo vsakogar, kdor poučuje zemljepis na srednjih in višjih šolah. Peto poglavje slednjič pa obdeluje učna sred-stva. Knjigo moramo pač kar najtopleje priporočati učiteljem zemljepisja omenjenih šol. To so res „ Anregungen und Wiiikett. Rusch G., Methodik des geographischen Unterrichts. 8. Aufl. 148 S. mit 10 Fig. Wien. Pichlers Witve & Sohn. 2 M. 1910. Kar je ravno opisana Lampetova knjiga za profesorje srednjih in sorodnih šol, to je Ruschova metodika za ljudskošolske učitelje. Večinoma jo tudi vsi poznajo, ker je uvedena na mnogoštevilnih učiteljiščih in se torej uče kandidatje metodike zemljepisnega pouka po nji. A napačno bi bilo, če bi jo mladi učitelj odložil po pre- 3 stanem usposobljenostnehi izpitu, tudi v poznejših letih mu bo knjižica služila kot dober vodnik v vsaki zemljepisni uri. Miillner J., Methodik des geographischen Unterrichts. 1901. Wien. A. Pichlers Witwe & Sohn. M 3-15. Ta najnovejši pojav pravzaprav ni metodika zemljepisnega pouka v ožjem pomenu, pač pa podaja pot, ki omogočuje izvršitev učnega načrta na avstrijskih srednjih šolah. Pisatelj se naslanja povsod na „Lehrplan und In-struktionen fiir den Unterricht an den Gymnasien (und Realschulen) in Osterreich." Oberlander, Der geographische Unterricht nach den Grundsatzen der Ritterschen Schule historiseh und metho-dologisch bearb. 7. Aufl. herausgegeb. von Weigeldt. 386 S. Leipzig, Dr. Seele & Co. 5 M. To knjigo je priporočal že Fr. Orožen v zgoraj omenjeni razpravi. Da je res dobra, o tem nam pričajo že mnogoštevilne njene izdaje. Zato naj bi vsak segel po nji, komur je zemljepisni pouk pri srcu. Tischendorf, Die Lander Europas. Ein methodiseher Beitrag zum erziehenden Unterricht. 21. verm. Auflage, 338 S. mit 27 Abb. (Praparationen fiir den geogr. Unterricht an Volksschulen, 4 TI.) Leipzig, Wunderlich. Geb. 3-40 M. Tischendorf, Die aussereuropaischen Erdteile. 361 S. Leipzig, Wunderlich. Geb. 3'80 M. Obe ti knjigi je najbolje priporočati. Seibert, Methodik des Unterrichtes in der Geographie. 3. neubearb. Auflage. Mit 30 Illustrationen. 58 Seiten. Holder, Wien, 1913. Ta knjižica je zadnji pojav na metodiškem polju ljudskošolskega zemljepisnega pouka. Knjižica je večinoma znana; kdor se ni učil po Ruschu, ta je zajemal iz Seiberta. Učenje zemljepisnega pouka razdeljuje Seibert tako-le: Predpriprava v šolski sobi, predpriprava pod milim nebom, vpeljava v razumevanje zemljevida, elementi, zemeljske oble, nadaljna uporaba globusa. Nato podaja pisatelj zahteve, ki jih stavimo na učna sredstva, posebne opazke k posameznim točkam zemljepisnega pouka ter metodiška načela. Navedba zemljepisnega slovstva je prav obširna, zadnji del knjižice pa tvorijo zemljevidne skice posameznih kronovin naše monarhije. C. Domoznanstvo. V tem in v naslednjih oddelkih ne posezam v svojem poročilu tako daleč nazaj kakor v navedbi metodiškega slovstva. Menim, da ne v škodo bralcev, ker se je to, kar je bilo dobrega, ohranilo v novih izdajah, slabo pa je utonilo v morju pozabnosti. Becker, Ergebnisse einer Studienreise (Studien zur Heimatkunde von Niederosterreich). J. Tempsky. M. 2*50. Kdor hoče popotovati z učenci po deželi, v kateri bivajo, naj prečita poprej to knjigo in naj prikroji potem svoje popotovanje po nji. Maierl Ed., Unser Vaterland, die Osterr.-ung. Mon-archie. Geographische Praparationen. Leoben 1902. Izboren pripomoček za pouk domoznanstva. Č. Zemljepisne knjige vobče. Heiderich Fr., Osterreichische Schulgeographie. Im Anschlusse an Kozenn's Geogr. Atlas fiir Mittelschulen bearbeitet. Wien. Ed. Holzel. I.—IV. Teil. Izjemoma navajam to knjigo, ne zaradi srednješolskih profesorjev, temveč zaradi ljudskošolskih učiteljev. Knjigi je pridejano namreč mnogo lepih slik, ki so izšle tudi kot stenske slike za šole. Vsaka slika je opremljena s kratkim opisom. Učiteljem, ki razpolagajo v svojih šolah z omenjenimi Holzlovimi stenskimi slikami, bo torej razlaga teh 3* slik dobro služila, poleg tega pa bodo dobili seveda tudi drugih potrebnih podatkov v izvrstni knjigi. Marquardt R., Quellenbuch f. d. Unterricht in der Lander- und Volkerkunde. Fiir Lehrer und Lehrerbildungs-anstalten. 447 S. Hannover, Mayer, M. 3-50. Čeravno ne vsebuje to delo popisov vseh znamenitih geografov, bo vendar marsikomu dobro služilo pri pouku. Hettner A., Grundziige der Landerkunde. 1. Bd. Eu-ropa. 751 S. Mit 8 Tafeln und 347 Kartchen. Leipzig 1907. O. Spamer. M. 16'—. Za višje izobražene izvrstna knjiga. Le škoda, da še zdaj ni izšel drugi, željno pričakovani zvezek, ki bo vseboval izvenevropske dele sveta. Rusch G., Lehrbuch der Geographie fiir osterreichische Lehrerbildungsanstalten. In 3 Teilen. Wien. A. Pichler's Witwe & Sobn. Seibert A. E., Schulgeographie in 3 Teilen. Bearbeitet nach den neuen Lehrplanen fiir die osterr. Biirgerschulen. Wien. A. Holder. D. Matematični in fizikalični zemljepis. Wagner Hermann, Lehrbuch der Geographie. Erster Band: Allgemeine Erdkunde. Hannover & Leipzig, Hahn-sche Buchhandlung. M. 14"—. Za one, ki streme po višji izobrazbi v zemljepisju, najboljše delo. Željno pričakujemo Wagnerjevo „Evropo" in „Izvenevropske dele sveta". Eggert E., Mathematische Geographie fiir Lehrerbildungsanstalten. Leipzig, Diirrsche Buchhandl. M. 1*50. Dobro delce. Klose A., Eine Sammlung von Aufgaben aus der astronomisehen und mathematisehen Geographie. Ein Be-helf fiir das Selbststudium, insbesondere zur Ablegung der Priifung fiir Biirgerschulen. 42 S. Freiwaldau. A. Blažek. M. 2-50. Priporočljiva knjiga. Magnus K. H., Merkbuch fiir Beobachter. Hannover-List, Mayer. M. 1'—. Posebno za mladino na srednjih šolah in učiteljiščih priporočljiva knjižica. Lindemann, Die Erde. Eine allgemein verstandliche Geologi e. Frankh.-Stuttgart. Jede Lieferung 80 Pf. Zvezki so posebno za ljudske knjižnice pripravni. Linke u. Clossner, Der wetterkundliche Unterricht. Frankfurt, Auffarth. M. 3—. Knjiga vsebuje vse, česar potrebuje učitelj za pouk o vremenu. E. Opisi posameznih dežel, mest i. t. d. Stadte und Landschaften. Herausgegeben von Leo Grei-ner. Stuttgart, Kari Krabbe Verlag. Preis jedes Bandes 2 M. Izvrstne monografije. Machatschek Fr., Die Alpen. Leipzig, Quelle & Meier. 1905. 1. Pedagoški Letopis, V. zvezek...........K 2'50 2. Učne slike k Ijudskošolskim berilom. H. del, 3. snopič: (Učne slike k berilom v Schreiner-Hubadovi Čitanki za obče ljudske šole, izdaja v štirih delih, II. del, in v Jr sin-Ganglovem Drugem berilu.........„ 2'— 3. Majcen Gabriel, Nazorni nauk za prvo šolsko leto, 1. snopič. (Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. Nazorni nauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. I. del.) . . „ 2•— 4. Apih J -Bežek in Potočnik dr. M., Zgodovinska učna snov za ljudske šole, 5. snopič. (Realna knjižnica. Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožna knjiga za ljudskošolske učitelje. I. del.)......„ 2'20 1906. 1. Pedagoški Letopis, VI. zvezek...........K 3'— 2. Bezjak dr. J., Posebno ukoslovje slovenskega učnega je- zika v ljudski šoli, 1. snopič. (Didaktika [Obče in posebno ukoslovje] I. del.)............„ 2-20 3. Druzovič Hinko, Posebno ukoslovje petja v ljudski šoli. (Didaktika, [Obče in posebno ukoslovje.] II. del.) . . „ 2-50' 4. Majcen Gabriel, Nazorni nauk za prvo šolsko leto, 2. snopič (konec I. dela). (Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. Nazorni nauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. I- del.)................... 2'— 5. Potočnik dr. Matevž, Zgodovinska učna snov za ljudske šole, 6. snopič (konec). (Realna knjižnica, Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. I. del.)....... 2-— 1907. 1. Pedagoški Letopis, VII. zvezek..........K 3'— 2. Bezjak dr. J., Posebno ukoslovje slovenskega učnega je- zika v ljudski šoli, 2. snopič (konec). (Didaktika. [Obče in posebno ukoslovje.] I. del) . .......... 3"— 3. Černej Ljudevit, Stupica B. in Schreiner Ljudmila, Nazorni nauk za drugo in tretje šolsko leto, 1. snopič Pomožne Prodajalna cena. knjige za ljudskošolske učitelje. Nazorninauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. II. del).......K 2'— 4. Pribil Dragotin, Šola in dom s posebnim ozirom na roditeljske večere, I. Teoretični del.........„ 2-— 1908. 1. Pedagoški Letopis, VIII. zvezek..........K 2-50 2. Gabršek Fr., Dimnik J. in Heric Jos., Nazorni nauk za drugo in tretje šolsko leto. 2. snopič. (Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. Nazorni nauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. II. del.)..........2'— 3. Pribil Dragotin, Šola in dom s posebnim ozirom na rodi- teljske večere, II. Praktični del.......... 2.— 4. Lichtenwallner M., Prosto spisje v ljudski šoli, 1. snopič. „ 2 — 5. Poljudnoznanstvena knjižnica, I. zvezek. (Ča- dež dr, Fran, Skrivnost radioaktivnosti)......„ 1*50 1909. 1. Pedagoški Letopis, IX. zvezek ........ \ .. K 2'50 2. Nazorni nauk za drugo in tretje šolsko leto, 3. snopič. (Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje Nazorni nauk. Zbirka učne snovi za nazorni nauk. II. del . . „ 2'50 3. Lavtar Luka, Posebno ukoslovje računanja v ljudski šoli, 1. snopič. (Navodilo „Računicam za ljudske šole. Spisal Luka Lavtar") — (Didaktika [Obče in posebno ukoslovje ] III. del.)...........„ 2 50 4. Lichtenwallner M., Prosto spisje v ljudski šoli, 2. snopič „ 2 — 5. Poljudoznanstvena knjižnica, II. zvezek. (Pivko dr. Ljudevit, Zgodovina Slovencev, 1. snopič.) . . . „ 2*— 1910. 1. Pedagoški Letopis, X. zvezek ........... 2. Lavtar Luka, Posebno ukoslovje računanja v ljudski šoli, 2.snopič. (Navodilo „Računicam za ljudske šole: Spisal Luka Lavtar.") — (Didaktika [Obče in posebno ukoslovje ] III. del.)........... 3. Vales Alfons, Kemični poizkusi s preprostimi sredstvi 4. Poljudoznanstvena knjižnica, III. zvezek. Pivko dr. Ljudevit, Zgodovina Slovencev, 2. snopič .... 1911. 1. Pedagoški Letopis, XI. zvezek...........K 2"50 2. Ukoslovje računanja, 3. snopič, spisal prof. L. Lavtar. „ 2 — 3. Zgodovina Slovencev v 19. stoletju, spisal dr. Ljudevit Pivko.................. 2'_ 4. Zrakoplovstvo, spisal prof. J. Zupančič . . . ! . ! I 2-— K 2 50 „ 2-50 „ 2— „ 2-- 1912. Prodajalna cena. 1. Pedagoški Letopis, XII. zvezek..........K 2 50 2. Posebno ukoslovje prirodoslovnega pouka. Spisal šolski svetnik prof. France Haupimann.......„ 2-— 3. Domoznanstveni pouk v ljudski šoli. Sestavila Eli za Kulcovec.......... "......„ 2-— 4. Flora slovenskih dežel. Sestavil Julij GIowacki, uredil dr. L. Poljanec............... 2'— Da se hitreje razpečajo prešnje knjige, ki jih je razen razprodanih Pedagoških' Letopisov, (I., II in III. zv.) še veliko v zalogi, se oddajajo stalnim članom tudi prejšnji celotni letniki za navadno let-nino 4 K; posamezne prejšnje knjige (snopiče itd) dobivajo člani in učiteljiščniki za polovico prodajalne cene. Nečlani pa plačajo za posamezne prejšnje knjige (snopiče itd.) določeno prodajalno ceno. Posebej je izdala in založila „Slovenska Šolska Matica": 1. Navodilo k I. ^zvezku „Računice za obče ljudske šole, sestavil A. Črnivec". — Priredili A. Črnivec, dr. Fr. Ilešič in J. Janežič. V Ljubljani 1902. Po znižani ceni K 1'— 2. Spominski list za učence, oziroma učenke, 1905 .... „—'20 3. Javen telovadni nastop za ljudske šole višje stopnje ali meščanske šole, sestavil in ilustroval I. Kren, poslovenil I. Bajželj. V Ljubljani, 1906. (Ponatisk iz »Pedagoškega Letopisa", VI. zv., 1906.)....... —'60 4. Staršem šolske mladine, nemški spisal H. T run k, slo- venski priredil J. Dimnik. V Ljubljani, 1907 .... '20- Odbor. VIL Naznanilo Vsak društvenik »Slovenske Šolske Matice" dobi za leto 1912 čvetero knjig, ki so: 1. Pedagoški Letopis, XII. zvezek. 2. Posebno ukoslovje prirodoslovnega pouka. Spisal šolski svetnik prof. France Hauptmann. 3. Domoznanstveni pouk v ljudski šoli. Sestavila Eliza Kukovec. 4. Flora slovenskih dežel. Sestavil Julij Glo-wacki, uredil dr. L. Poljanec. Te knjige prejmejo društveniki po svojih poverjenikih. Po § 7. društvenih pravil plačajo stroške za pošiljanje knjig društveniki sami; zato pa naj p. n. poverjeniki te stroške primerno razdele na svoje člane in jih izterjajo od njih. Vsakemu zavoju so pridejane nabiralne pole za leto 1913. Po § 5. društvenih pravil je plačati letnino v prvi polovici vsakega leta. Zato naj p. n. poverjeniki poskrbe, da pošljejo nabiralne pole in letnino odboru vsaj do 31. julija 1913., in sicer za vse svoje člane skupno, ker povzročajo posamezne pošiljatve odboru preveč posla. Na nabiralnih polah naj se označijo člani v abecednem redu-in s takim naslovom (ime, značaj in kraj) kakor v pred-stoječem imeniku. Na naročbo brez denarja se odbor ne ozira. Vsa pisma, denarne in druge pošiljatve naj se pošiljajo pod naslovom: Slovenska Šolska Matica v Ljubljani. V Ljubljani, meseca decembra 1912. Odbor.