RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Rozka Štefan UDK 884.03-1=863:929 Pretnar T.
Ljubljana
Tone Pretnar kot prevajalec poljske poezije
Osnovno vedenje o poljskem jeziku in poljski književnosti si je Tone Pretnar pridobil že na začetku študija slavistike (1964/5), ko je v okviru poljskega lektorata poslušal pri avtorici tega prispevka predavanja iz teorije poljskega knjižnega jezika, združena z inteipretacijami književnih besedil, in se udeleževal praktičnih vaj pri tedanjem gostujočem lektorju dr. Władysławu Kupiszewskem. Na tej podlagi so zrasli njegovi prvi prevodi iz poljščine, po ena pesem šestih romantikov, poleg največjih — Mickiewicza, SJ-owackega, Krasiiiskega — tudi manj znanih Brodzińskega, Czeczota, Witwickega. Potem ko se je med polletnim strokovnim izpopolnjevanjem v Varšavi (1972/3) temeljito seznanil s poljsko besedno umetnostjo, tako s sodobno kot s preteklo, se je v prevajanju vrnil k romantiki in od leta 1980 odkrival Slovencem dotlej neznano poezijo poznega romantika Cypriana Kamila Norwida (1822-1883). Revialne objave je nato združil v knjigi A'ow;V/(1985).' S to zbirko je Pretnar odpravil belo liso na zemljevidu našega prevajanja iz poljske romantike, še posebej iz lirike.
Bolj kot lirika sta slovenske prevajalce poljske romantike pred tem mikali epika in dramatika. To dokazujejo poslovenjena Mickiewiczeva epska dela od pesnitve Grażyna (1909) do celotnega prevoda epa Gospod Tadej (1974) in odlomki iz dramske pesnitve Dziady (1967). Resda se je Mickiewiczeva lirika pojavila pri nas že s Prešernovim nemškim prevodom soneta Resignacija (1837); temu je v petdesetih letih prejšnjega stoletja sledil slovenski prevod še nekaterih sonetov, v začetku našega stoletja pa Oda na mladost in nato novi soneti; vendar niti večji izbor (19 pesmi) v Kitici Mickewiczevih (1943), povojna revialna objava Ode na mladost. Krimskih sonetov in t.i. lozanske lirike ter večji izbor (28 pesmi) v knjigi Pesmi in pesnitve (1967) ne dajejo vsestranske podobe te lirike, ker se večinoma iste pesmi ponavljajo v novih inteipretacijah. Tudi drobna lirika Słowackega je pozno doč;ikala slovenjenje, v knjižni obliki (29 pesmi) šele leta 1973; to niti ni čudno spričo paradoksa, da je pi-va zbirka tega izrazito lirskega pesnika izšla na Poljskem šele ob stoletnici njegove smiti (1949). Pač pa smo njegovo lirsko pesnitev V Švici dobili prvič leta 1909 in v novem prevodu v zbirki Lirika 1973. Že leta 1939 je bil Słowacki predstavljen v knjižni obliki z epsko pesnitvijo Oče okuženih. Tudi tretji veliki pesnik poljske emigracijske romantike, Zygmunt Krasiiiski, seje pojavil pri nas prej z odlomki iz drame Lydion (1912) in iz Nebožanske komedije (1944) kot pa s prvo in skoraj edino lirsko pesmijo (1960).
Kot Słowacki je bil tudi Norwid kot lirik Poljakom dolgo malo znan. Objavljal je sicer v vseh delih razkosane domovine in tudi v Peterburgu in v emigraciji, a le v periodičnem tisku. Prva in edina zbirka Zbrane pesmice izšla v Leipzigu 1863, v letu poljske vstaje, ko je bilo zanimanje javnosti obrnjeno drugam. Odkrila gaje šele poljska modema konec 19. stoletja. Izhajanje njegovih zbranih del je zavrla prva svetovna vojna in tudi naslednja izdaja (1937) je zaradi druge svetovne vojne
'   Cyprian Kainil Norwid. Nonvid, izbral, uredil, prevedel in spremno besedo napisal Tone Pretnar (Ljubljana: Mladinska knjiga. Lirika 1985).
125
JIEZIK IN SIoaVSTVO, letnik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
ostala nedokončana. Po vojni (1966) so izšle Norwidove pesmi kot I. kiijiga Zora«/'/) rfe/z obsežnim predgovorom in komentarjem urednika Juliusza W. Gomulickega.
Zunanji povod za Pretnaijevo odločitev za Norwida je utegnila bili bližajoča se stoletnica njegove smrti, morda tudi uglasbitev nekaterih njegovih pesmi ali skrivno širjenje njegove narodne misli med vojnim stanjem na Poljskem v začetku osemdesetih let. Globlji izziv pa je bila, kot pravi prevajalec sam v spremni besedi, »imenitna vzporednica z Jenkovim pesništvom«, ki se kaže tako v grenki ironiji obeh pesnikov kot v njuni »poetiki molka«.
Načela, po katerih je Tone Pretnar prevajal, je pozneje sam takole razložil: »Pomen verznega in kitičnega vzorca v prevodu uravnavajo oblikovalne navade v tuji književnosti in prevajalska praksa, ki je zdaj bolj usmerjena k domačim, zdaj k tujim prvinam prevajanega dela.«^ Ko gre za oblikovalne navade v poljski liriki, je treba vedeti, da je že pred Norwidom visoka romantika namesto dotedanjega silabizma uvajala v kiatkih lirskih pesmih silabotonizcm, v katerem so se pojavile iste stopice kot v našem, vendai- je zaradi poljskega naglasnega tipa naravni ritem poljske lirike trohejsko-amfibrahični. Pri tem sta Mickiewicz in Słowacki pazila na živi ritem, ki nima realiziranih vseh matričnih naglasov, Norwid pa je šel še dlje: v pi-vi različici je opustil stalno enako število zlogov v verzih, oluiuiil pa še melodijo vzorca s stalnim naglasnim redom, v dmgi varianti pa je poleg tega razi\ihljal nietrični tloris z neenakomerno razdelitvijo naglasov ter tako oslabil obe sistemski nomii pravilnega silabotonizma. S tem je odprl pot prostemu verzu, ki se je nato uveljavil v avantgardi po pi-vi svetovni vojni.^
Pretnarje poljski silabični in silabotonični verz klasične oblike prevajal z našim klasičnim, navadno jambskim verzom, a se glede na pogostni končni naglas v slovenščini vsaj deloma rešil »tiranke (ženske) rime« s tem, da je poljske ženske rime pogosto nadomeščal z našimi moškimi, te pa realiziral na vse tri v slovenščini mogoče načine; tako, da se ujemata dva naglašena samoglasnika, naglašen samoglasnik z nenaglašenim — ta dobi v končnem položaju kratek nadomestni naglas (donaglaševanje) — ali dva nenaglašena oziroma donaglašena samoglasnika. Nasprotno pa se je strogo ravnal po verznih navodilih izvirnika v tistih oblikali, ki jih je, kot razlaga sam v spremni besedi, v poljsko književnost uvedel ali preoblikoval že Mickiewicz, Norwid pa jim je dal novo izpovedno moč.
Iz obsežnega, okoli tristo sedemdeset pesmi obsegajočega lirskega opusa tega zadnjega velikega poljskega romantika—pesnika, dramatika, pripovednika in upodabljajočega umetnika—jeFhetnar izbral za posamezna obdobja njegovega življenja in še posebej za njegovo pesniško izvirnost najbolj značilne pesmi. Tako iz let, ko je Norwid še živel v domovini, ni prevodov njegove domoljubne, tradicionalno »preroške« poezije, s katero je zelo mlad zaslovel v varšavskih literarnih salonih, pač pa je iz njegove kratkotrajne sonetomanije prevedena Smiota z motivom »dragega molka«, sledi pa ji pesem Pero z — zaradi cenzure — prikrito politično poanto.
V Italiji, kamor seje odpravil s skromnimi sredstvi od prodaje po zgodaj umrlih starših podedovane posesti, da bi nadaljeval v Varšavi začeti študij kiparstva, in nato vse življenje živel v pomanjkanju, je nastala t.i. čma suita, iz katere je odlično prevedena pretresljiva Moja popevka:
Zle, źle zawsze i wszędzie.
Ta nić czarna się przędzie:
Ona za mns, przede inn3 i przy mnie.
Ona w każdym oddechu.
Ona w każdym uśmiechu,
Ona we łzie, w modlitwie i w hymnie.
^  Tone FVeüuir, S;uno v prid, pesništvo, je tebi groza: o aiiapesüiem dvaiiajstercu v izvirniku ter poljsicem in slovenskem prevodu M;uidelšlaniovega Leningrada, Slava 2 (1987/88), 1, str. 100-108.
^  M. Głowiński. Al. Okopień-Stawińska, J. Sfawiński, Zarys teorii literatury (Varšava, 1%7), str. 199-201.
126
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št 4
RAZPRAVE   IN  ČLANKI
Zlo iz vsakega kota
kot nit črna se mota
pred menoj, za menoj in pri meni.
Iz diha vsakega veje,
z mojim smehom se smeje,
v solzah vre in v molitvi vzneseni.
S to pesmijo in s Predvečerom, ki po Pretnaiju »ni le pesniško ocenjevanje marčne revolucije, ampak se uvršča v zapleteni sklop Norwidove zemeljsko-mistične poezije«, je prevajalec vpeljal v slovensko poezijo tudi oblikovno novost — prvo različico t.i. niickiewiczevske kitice, sestavljeno iz šestih anapestno uglašenih verzov.''
Iz Rima se je Norwid po napadu na novatorstvo te poezije, »na nejasnost misli, podob in besed« (na tako sodbo so vplivali tudi njegovi neologizmi in ctimologizinuije), preselil leta 1849 v Pariz, da bi se posvetil slikarstvu namesto literaturi. Iz lega časa je prevedenih več satiričnih pesmi na razmere v pesnikovi domovini, iz katerih je vidna tudi tragika njenega položaja med Vzhodom in Zahodom: Zabavljica, Slovanom Moskvičanom, Njihova moč. Pesem o naši zemlji.
Kljub mračni sodobnosti je Norwid ohranil vero v prihodnost, ki naj bi prinesla zmago tudi leta 1850 umrlemu Jožefu Bemu, junaku iz poljskih vstaj, kot to izraža Žalna rapsodija v podobi pogrebnega sprevoda. Spesnjena je v rimanem poljskem heksametru, kar je bila v poljski romantiki novost v primerjavi z nerimanim Mickiewiczevim. Prevajalec je, kot sam pravi, upošteval vsa verzna navodila izvirnika, ker v domačem izročilu, ne v izvirnem ne v prevodnem, take oblike še ni bilo. To rapsodijo je treba prišteti med največje prevajalske dosežke slovenskega Norwida.
Sledi ji Moja popevka 2 iz t.i. ameriške suite kot izraz hrepenenja po domovini med poldrugoletnim bivanjem v Ameriki, upesnjen brez patosa, v diskretnih poltonih. Po vrnitvi seje naselil spet v Parizu in tam ostal do smrti. Čedalje bolj ga je mučilo nerazumevanje njegove poezije in nepriznavanje njegove vloge v družbi, kar je izrazil v verzih:
poet sem, ki besed ne meče kar v en dan, kar pojem jaz, živim, od tega sem bolan.
(Ko sem začutil)
in
Jaz na tem svetu sodim med preklete
(K spokorniški me pesmi več ne kliči)
Tu pogrešam v tem času nastalo elegično avtobiografijo Klaskaniem mając obrzękłe prawice (Od ploskanja imajo nabrekle desnice), kjer v sedmih oktavah govori o svoji mladosti, o razmerju do velike pesniške tradicije, o svojih novatorskih izkušnjah in izkušnjah z ženskami, o ustvarjalnem naporu, ki ga bodo prav presodili šele vnuki.' (Tonetu Pretnarju bi glede na to, da mu je bila v slovenskem pesnjenju oktava priljubljena oblika.^ prevod te pesmi gotovo ne bil delal težav.) Ne manjka pa druga od pesmi, posvečenih tedanjim bojevnikom za svobodo — poslanica Državljanu Johnu Brownu, napisana novembra 1859 ob novici, da so v ZDA obesili starega moža, ki je hotel z zaroto doseči odpravo črnske sužnosti. V prevodu je zaradi prepogoste katalekse (od 24 jambskih enajstercev jihje 15 nepopolnih) ta žalostinka nekako premalo slovesna.
Tone Preüiar, Mickewiczevska kitica. Slava 1 (1987), 2, str. 137.
' Ta pesem je na prvem mestu v zbirki Vade mecum, ki jo je Norwid na pov;ibilo leipziške založbe F. A. Brockhaus pripravil kot II. zvezek svojih zbranih poezij, a zaradi prusko-avsmjske vojne (1866) ni izšla in je bila objavljena šele leta 1947 kot iz varšavske vstaje rešen rokopis.
^ Prim. V sotočju Bistrice in Mośemka: Tižič v 100 slikah in 100 oktavah, verai Tone Pretnar (Radovljica, 1992).
127 JEZIK IN SLOVSTVO, Umik 39,93/94, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Iz leta poljske vstaje (1863) je poleg udarne domoljubne pesmi Sovražniku tudi znamenita oda umetnosti Chopinov klavir, ki je hkrati tretja pesem bojevnikom za svobodo, tokrat posvečena Chopinu, pevcu prihodnje, svobodne poljske družbe, rešene okupatorskega nasilja. V oblikovnem pogledu je ta pesem primer že omenjenega Norwidovega novatorstva: ohranjena je melodija jambskega vzorca, verzi so rimani, a različno dolgi, kar ustvarja razgiban ritem, ki naj bi po mnenju nekaterih posnemal Chopinovo glasbo. Z akustično stranjo se ujemajo tudi nedokončani stavki, le v obrisih začrtane podobe, kai- napoveduje kasnejšo simbolistično liriko. Kako je prevajalec rešil pomensko in ritmično težko nalogo, naj ponazori pi'va kitica:
Byłem u ciebie w te dni przedostatnie Niedocieczonego wjitku: Pehie, jak Mit, Blade, jak świt...
Gdy koniec życia szepce do początku: »Nie stargam cię ja, nie!... lecz u-wydalnic.«
Ko k tebi sem v predzadnjih dneh prišel, življenja tok se ni iztekel: poln kot mit, bled kot svit,
kot da življenja konec bi začetku rekel: »Ne bom te strgal, temveč raz-o-dcl!«
Primer diiige Norwidove različice pravilnega silabotonizma je pesem Matemi jezik, kjer se različnemu številu zlogov v verzih pridružuje neenakomerno naglaševanje, vendar ima začetek sedmih verzov enako konstrakcijo, naiejeno iz dveh trohejev, ki pesem vežejo, medtem ko končni členi verzov variirajo, zadnji, osmi verz, dragačen od dnigih, pa je poanta pesmi. V prevodu je ritem jambski kot pri pravilnem silabotonizmu, le tretji verz je razbit na tri dele, kar naj bi nadomestilo ritmično nepravilnost.
»Gromem bądźmy pierw niźli grzmotem.
Oto tęUiią i rżą konie stepowe;
Górą czyny!... a słowa? a myśli?... potem!...
Wróg pokalał już i Ojców mowę — «
Energumen tak krzyczał do Lirnika
I uderzał w tarcz, aż się wygięła.
Lirnik na to:
»Nie miecz, nie tarcz bronią Języka, Lecz — arcydzieła!«
Bodimo raje grom kakor ropot,
so konji rezgctali, se podili.
Dejanje le,
a misel — kdaj?
Nato!
Sovražniki so jezik nam oskrunili, je kričal Energumen na Liniika in bil ob ščit, da roka je drhtela. Lirnik mu de:
»Ne meč, ne ščit, a v bran jezika stojijo dela.«
Podobno razmišljanje o vrednosti ustvarjalnega dela, bodisi v poeziji ali v upodabljajoči umetnosti, je še v več pesmih iz šestdesetih let, tu je tudi osebnoizpovedna liiika z motivi osamljenosti.
128
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
zagrenjenosti, umika v molk tako zaradi osebnih razočaranj kot zaradi usode poljskega naroda. Vmes so satire na bralce, na vsakdanjost, na kapitalistično grabežljivost, na preživelo romantično idealiziranje (Poljsko dekle), na sodobno pripovednišvo (Roman).
Iz časa po Norwidovem prihodu v dom za ostarele poljske emigrante (1870) je prevedena med drugim v oktavali spesnjena elegija Ob snuti Poezije, v bistvu satira na razmere, ki onemogočajo pesniško ustvarjiuije. Znova je izražena bolečina spričo nerazumevanja njegove poezije v pesmi Lepo je za življenja že biti prav spoznan (1880), ki je med zadnjimi v tem bogatem in vsestranskem izbora iz Norwidove lirike.
Dve leti za Norwidom je Tone Pretnar pod naslovom Somrak in svif objavil izbor iz poezije leta 1911 v Litvi rojenega Czesława Miłosza, nedavnega Nobelovega nagrajenca za književnost. Od dvesto triintridesetih Miłoszevih pesmi iz zbirke Poezije (Varšava 1982) jih je prevajalec izłjral šestinšestdeset in jih sam prevedel enainpetdeset, tri pa Lojze Krakar in dvanajst Rozka Štefan. Miłosz je že s svojo pi-vo zbirko Pesnitev o otrplem času (1933) z naglim odzivom na naraščajoči fašizem v Evropi zbudil pozornost in se nato z zbirko Tri zime (1936) razvil v vodilnega pesnika poljskega katastrofizma. V Pretnarjevem izboru in prevodu predstavlja to obdobje pesem Ti silna iioč, napisana leta 1934 v Vilnu, kjer je pesnik kot študent prava sodeloval pri književnem glasilu Zagary. Poznejše predvojne pesmi, nastale v Vaišavi, kjer seje leta 1937 zaposlil pri poljskem radiu, nekatere tudi med študijskim bivanjem v Parizu in nato med vojno spet v Varšavi, kjer je ilegalno izdal zbirko Pesmi, je po vojni zdražil v zbirki Rešitev (1945). Tu se pesnikov pogled od prizorov vojnega tipljenja, osebnega in narodnega, obrača k vztrajanju pri vs;ikdanjem delu in v svet narave, ki zbuja upanje, kot pravi v osrednji pesmi triptiha Vera, Upanje, Ljubezen. Tudi v pesniškem oblikovanju je opazen premik od tiadicionalnega silabizma in silabotonizma k prostemu verzu. Ta prevlada v naslednji zbirki Dnevna svetloba (1953), ki je nastajala v letih, ko je bil kot kulturni svetnik v diplomatski službi v New Yorku in Washingtonu, nato pa v Parizu. Leta 1951 seje odločil, da zaj-adi stalinističnih razmer na Poljskem — te je prikazal v paraboli Zasužnjena misel (1951) in v romanu Osvojitev oblasti (1952) — ostane v tujini. Iz omenjene zbirke prevedene pesmi vsebujejo poleg odmevov na vojno kritično razmerje do življenja, kot gaje opazoval v novih okoljih, iz začetka emigrantskega obdobja pa jedke satire na razmere v domovini, še posebej na njeno kulturno življenje.
Medlo brenčite ali prazen spor prelivate čez zmedene strani, jezi vas, če se v cvet svet razcveti, če stre ga — kljub dokazom — meteor.
Živite. Vaše bedno upanje, vaš monotono nihajoči čas poet, ki rad norčuje se iz vas, v kristal negiben vlije in zapre.
In boste kakor muha v jantarju,
ki iz strahu na veke je zastala
z nožicami, ki se v molitev sklepajo.
Zaman zdaj gobček, želo, krilca so: bloste iz kamnči, ki na dnu predala leži — prastar prababičin dragulj.
(Zoili)
^  Czesfaw Mifosz, Sortirali in svil. prevedli Tone Pretnar. Rozka Štefanova, Lojze Krakar, Wanda Stępniakówna (Ljubljana: Slovenska matica, Partizanska knjiga, 1987).
129
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Neprevedeni sta iz te zbirke dve pesnitvi. Moralni traktat in Toast, najbrž ne le zaradi epske dolžine, temveč tudi zato, ker bi bili brez komentaija težko umljivi. Tudi iz naslednje zbirke Pesniški traktat (1957), satire na povojno poljsko dogmatsko poezijo, je verjetno iz istih vzrokov prevedenih le nekaj verzov.
Ogorčenju in tipki ironiji sledi v Miłoszevi poeziji spravljenost s svetom, kot odseva iz filozofskih refleksij, prepletenih s spomini na mladost v Litvi, s primerjavami med preteklostjo in sodobnostjo, z razglabljanjem o dolžnostih pesnika, ki mu — emigrantu — poljski jezik nadomešča domovino. Ta razvoj, viden iz zbirk Kralj Popiel in druge pesmi (1962), Začarani Gucio (1965), Mesto brez imena (1969), Kjer vzhaja sonce in kamor tone (1974), je Tone Pretnar domiselno ponazoril z naslovom svojega izbora — Somrak in svit, vzetim iz zadnjega verza pesmi Sonce. Zaradi obsežnih pesemskih enot, ki bi presegle začrtani obseg knjige, je izbor iz zadnjih zbirk skopejši kot iz prvih, vendar so tudi tu upoštevane in ustrezno prevedene različne pesniške oblike, od rimanega silabičnega trinajsterca prek nerimanih silabičnih enajstercev in trinajstercev do prevladujočih prostih verzov. Pravo poustvarjalno mojstrstvo pa je prevajalec pokazal v pesmi Valček (iz leta 1942),* kjer v štirivrstičnih kiticah s štiristopičnimi amfibrahi posnema ritem valčka v plesni dvorani na prireditvi v času pesnikovega rojstva, nato pa se prestavi v sodobno dogajanje, ki ga izvirnik opisuje v resno uglašenih silabičnih enajstercih, v prevodu nadomeščenih z jambskimi:
Już lustra dźwięk walca powoli obraca
I świecznik kołujcie od[%wa w głąb sal.
I patrz: sto świeczników we mgłach się zatacza,
Sto luster odbija snujący się bal.
Zrcala počasi zven valčka obrača, se svečnik v globino dvorane gubi, glej: svečnikov sto se izgublja in vrača, zrcal sto odseva ples lalikih stopinj.
Lodowe pole w brzasku żółtej zorzy W nagle razdartej nocy się otworzy. Tłumy biegnpce wśród śmiertelnej wrzawy. Której nie słyszysz, odgadujesz z ust.
Ledeno polje, ko dan gori gre, nenadoma se iz noči odpre in množice bežijo v smrtni grozi, ki je ne slišiš, bereš jo le z ust.
Kot tretjo prevodno antologijo je Tone Pretnar pripravil Beli raj vseh možnosti,^ izbor iz poezije leta 1924 v Lvovu rojenega poljskega pesnika, dramatika in esejista Zbigniewa Herberta. Čeprav je Herbert, po študijah pravnik in ekonomist, šele leta 1956 (po »odjugi« poljskega stalinizma in estetskega dogmatizma) objavil prvo pesniško zbirko Struna luči. so do leta 1972, ko seje Pretnar v Varšavi seznanjal s sodobno poljsko poezijo, izšle še tri knjige njegovih pesmi: Hermes, pes in zvezda (1957), Študij predmeta (1961) in Napis (1969). V njih so upesnjcni sodobni konflikti iz univerzalne perspektive, pogosto v metaforah in parabolah; moralna problematika je obarvana z ironijo ali celo s humorjem, izročilo evropske kulture se prepleta z modernimi jezikovnimi sredstvi.
Medtem se je Herbert razvil v enega — tudi v tujini — najbolj branih pesnikov prvega povojnega poljskega pesniškega rodu, posebno pa je zaslovel z zbirko Gospod Cogilo (1974). To je zabaven in hkrati tragičen lik, nekakšna sinteza Herbertove parabolike, evropski razumnik in hkrati variirana
^  To pesem je prevedel že po izidu antologije in je uvrščena v zbirko Alarm.
'  Zbigniew Herbert, Beli raj vseh moinosli, prevedla in uredila Tone Pretnar, Niko Jež (Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 1992).
130
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
poosebitev človekove duhovne podobe in njegovega položaja v sodobnem svetu, kot pravita prevajalca v spremni besedi. Ob političnih in vojnih dogodkih na Poljskem v osemdesetih letih je izšla zbirka Raport iz obleganega mesta (1984) in nato še Elegija ob odhodu (1990).
Od okoli tristo Herbertovih pesmi, objavljenih v navedenih zbirkah, jih je v antologiji Beli raj vseh možnosti sto sedem, od tega oseminosemdeset v Pretnarjevem prevodu. Poleg tradicionalnih poljskih pesniških vzorcev so tu v večini prosti verzi, na katere je po avtorjevi zasnovi pesem razdeljena, prevajalec pa mora paziti, da se ne oddalji od izvirne interpretacije. Pretnar se je pri prevajanju Herbertovih prostih verzov, ki veljajo za poljsko klasiko 20. stoletja, zvesto ravnal po navodilih izviinika, ta pa na tem področju sovpadajo z domačimi oblikovalnimi navadami. Naj navedem dva (krajša) primera Herbertove poezije v odličnem Pretnarjevem prevodu:
Sedaj ima nad glavo rjave oblake korenin tenceno lilijo soli molek peska na senceh in plove na dnu čolna po razpenjenih meglah
miljo daleč od nas tam kjer zavija reka
vidna-nevidna kakor luč na valu
res ni drugačna — zapuščena kakor vsi
(Žaiostinka — Materinemu spominu)
Misli hodijo po glavi pravi ljudska modrost
ljudska modrost precenjuje gibanje mish
večina jih stoji negibno
sredi dolgočasne pokrajine sivih gričev usahlih dreves
včasih pridejo
k hudourni reki tujih misli
stojijo na bregu
na eni nogi
kot lačne čaplje
z žalostjo se
spominjajo usahlih studencev
vrtijo se v krogu v iskanju zrn
ne hodijo da ne zaidejo
ne hodijo
ker nimajo kam
sedijo na kamnu lomijo roke
pod oblačnim nizkim nebom lobanje
(Gospod Cogito in gibanje misli)
V prvem primeru gre za težnjo po zlogovnem in ritmičnem izenačevanju verzov s hkratnim opuščanjem ločil in velikih začetnic, kakor se je v poljski poeziji izoblikovala v tridesetih letih našega stoletja. Dragi primer — tak način je v sodobnih poljskih prostih verzih najbolj razširjen — ima različno dolge verze, členjenje temelji na logičnih poudarkih, ritmični red ustreza konkretni pesniški zasnovi.
Današnja poljska literarna kritika opaža neko notranjo sorodnost med Herbertovo in Miłoszevo poezijo:
Omenjeni pesniki (tu se govori o Miłoszu, Herbertu, Szymborski in Białoszewskem) se precej ujemajo v eni stvari: njihova pesniška ustvarjalnost ni zlaganje lepih stavkov, temveč odstiranje vseh razsežnosti obstoja konkretne osebe in njenega dojemanja sveta.'^
Marian Stala, Chwile pewności (Krakov, 1991), str. 136.
131 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Isti kritik pa opozarja tudi na zvezo med Miłoszem in Norwidom: »V Miłoszevih deliti je očitna navzočnost mita in poezije Mickiewicza, skrita pa navzočnost Cypriana Norwida.«"
Potrdilo za to tezo laliko odkrivamo tudi v Pretnarjevih prevodih Norwidove, Miłoszeve in Herbertove poezije.
Četrta samostojna prevodna poublikacija, katere izid je Tone Pretnar še doživel in pri kateri je bistveno sodeloval, je Alarm,^^ antologija poljske poezije 1939-1945. Od sto dvajsetih tu objavljenih, po rojstnih letnicah avtorjev urejenih pesemskih enot jih je prispeval devetinštirideset, od teh štiriinšlirideset izpod peresa znanih in petih neznanih pesnikov. Predstavljeni so vsi pesniški rodovi, ki so doživeli nemški napad na Poljsko in se nato z besedo, nekateri pa tudi z dejanjem vključevali v odporniško gibanje doma ali v tujini, kamor so se starejši — v upanju, da le začasno — umaknili ali pa se po naključju znašli tam.
Doživljanje vojnega časa so izpovedovali različno vendar so se skrajne smeri iz razgibanega predvojnega poljskega kulturnega življenja v tem času že preživele in se stekale v tradicionalne tokove. Tudi motivi te poezije so različni, vezani na okolje, v katerem so verzi nastajali. Jarosław Iwaszkiewicz, ena osrednjih osebnosti pesniškega rodu, rojenega konec 19. stoletja, je ostal doma, na svojem posestvu blizu Varšave, in tam skrival pesnike-ilegatee. Iz njegovih prelepih, tudi v prevodu estetsko dognanih Plejad odsevajo vojne grozote v prikriti, z melanholijo zastrti obliki:
Odšli ste daleč. Jaz pa vendar sem ostal, zgubljen sem sredi temnih zvezd mežikanja. Kaj vendar ves zakleti krog nam bo vsem dal? Nič več: pogled je nem, besede so tema.
Njegov vrstnik Kazimierz Wierzyński se v emigraciji na Zahodu spominja obrambne vojne, tretji pesnik tega rodu, med vojno sprva v Lvovu, nato v Uzbekistanu živeči Włodzimierz Słotwdnik, je svoje domotožje izrazil v opevanju lepot domače narave. Nekdiuiji futurist Stanisłav Młodożeniec se je iz Londona oglasil s spodbudno, poljskemu državnemu simbolu posvečeno pesmijo. Podobno optimistično je sprejel začetek nemškega napada Jan Brzechwa, kasnejši udeleženec oboroženega odpora. Skorajšnjo zmago nad fašizmom napoveduje iz Londona ob poletih zavezniških letal satirik Marian Hemar. Lirično patetična jepescm o domovini, ki jo je doma ob koncu vojne napisal nekdanji krakovski avantgardist Jalu Kurek. Najmlajši tega rodu, Aleksander Janta-Połczyiiski, je kot vojni dopisnik v Parizu prišel leta 1941 v nemško ujetništvo, kjer so nastale tudi tu objavljene pesmi.
Sledijo pesniki, ki so prve zbirke izdali v tridesetih letih in tudi pod okupacijo ostali na domačih tleh, kjer so delovali v oboroženem odporu ali v ilegalnem kulturnem življenju. Tako se je Czesław Miłosz pred Nemci skrival sprva v Vilnu, od leta 1940 pa v Varšavi, kjer je istega leta izdal prvo ilegalno pesniško zbirko v zasedeni Poljski. Podoba njegove poezije iz zbirke Somrak in svit }e tu dopolnjena s petimi kasnejšimi Pretnaijevimi prevodi, med katerimi je že obravnavani Valček, na novo pa je (za Krakarjem) prevedena tudi pesem Campo di Fiori z motivom vstaje v varšavskem getu. Iz Miłoszeve antologije je ponatisnjena le pesem Upanje, kot morda najbolj značilna za njegovo razmerje do vojne resničnosti:
Takrat je upanje, če kdo verjame, da svet ni sen, da živo je telo, in da dotik in vid in sluh ne laže, da vse reči, ki zanje ve, da so, kot vrt so, ki se izza vrat prikaže.
" N. d., str. 66
Alarm: poljska pciezija 1939-1945, prevedla Rozka Štefanova in Tone Pretnar, zbrala, uredila in podatke o pesnikih pripravila Rozka Štefanova in Niko Jež (Ljubljana: Borec 1992).
132 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, ŠL 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Vanj priti ni mogoče, ampak je. Če modro bi in bolje videli, bi še kak cvet in mnoge zvezdice v vrtu sveta lahko ugledali.
Oko da vara, mnogi govorijo, in da ničesar ni, samo se zdi. A ti ljudje so že obupali, ker mislijo, da ko sami zbledijo, se z njimi v nič ves svet izpremeni, kot da s tatinsko roko zginil bi.
Nekateri že omenjeni motivi se ponavljajo tudi pri teh pesnikih, tako motiv vojnega ujetništva pri Lechu Piwowiuju, ki je po sovjetskem napadu na Poljsko prišel v rusko ujetništvo in bil verjetno med katyńskimi žrtvami. Domoljubno čustvo preveva pesmi na Zahodu živečega Jana Rostworowskega kot tudi udeleženca varšavske vstaje Jana Twardowskega. Šum domačih topolov zbuja upanje na svobodo v Bogdanu Ostromęckem, Aleksander Baumgardten pa je upesnil moreči čas pričakovanja. Glede na močno podtalno dejavnost in s tem povezanimi nemškimi represalijami so se v tej poeziji pojavili novi motivi. S satirami na Nemce seje bojeval proti okupatorju Tadeusz HoUender, ustreljen leta 1943. Pogostna je taboriščna tematika (Tadeusz Hołuj, Marian Kubicki, Hemyk Vogler, Jan Maria Gisges), ki pa ni vezana le na trpljenje v nemških koncentracijskih taboriščih, temveč prepletena tudi z odzivi na dogajanje onkiaj žic — na varšavsko vstajo in zavezniško ofenzivo. Upesnjenim mejnim položajem v oboroženem uporu (Komel Filipowicz) se pridružuje dramatični opis likvidacije sovražnika in povračilnega streljanja talcev izpod peresa Marie Castellatti, ki spada že v mlajši pesniški rod, rojen po prvi svetovni vojni.
Od teh pesnikov sta tu predstavljena še Anna Kamieńska s pesmijo o vojnem razdejanju in Tadeusz Kubiak s himno poljski vrbi, s počastitvijo poljskih letalcev, sestreljenih nad Vaišavo med vstajo, ko so oskrbovali upornike z orožjem, strelivom in luano ter z — v ljudskem duhu stilizirano — Pesmico o poljskem sodelovanju v osvobodilnih bojih na vseh straneh sveta, pa tudi o trpljenju v taboriščih in na prisilnem delu. Med petimi pesmimi neznanih avtorjev je ena posvečena junakom v židovskem getu. druga bojevnikom z Westei-platte, tretja slovesu matere od sina vojaka, dve pa sta drobna lirska utrinka.
Kot motivika je raznovrstna tudi oblika teh pesmi: verzi so vseh mer, od pravilnih osem- do sedemnajstzložnih (v heksametrih), vmes pa raznozložni in prosti verzi. Kitice so najpogosteje štirivrstične, vmes pa dvostišja, tudi dva soneta in več pesmi v nibelunških kiticah. Pri vsej mozaičnosti sestavljajo Pietnarjevi prevodi, združeni z dioigim delom te antologije (v prevodu avtorice tega prispevka), strnjeno, celostno podobo medvojne poljske poezije.
Po nepričakovani smiti Toneta Pretnarja je skupina njegovih študentov in kolegov pripravila iz revialnih objav antologijo njegovih pesniških prevodov od 1964 do 1993, naslovljeno z Veter davnih vrtnic}^ Najobsežnejši del v njej ima poljska poezija — okoli tristo pesmi. Po rojstnih letnicah pesnikov urejene sestavljajo skoraj celoten zgodovinski pregled tega pesništva.
Začenjajo ga pesmi dveh renesančnih poetov, čutnega Mikołaja Reja in med dve skrajnosti, med radoživost in religioznost razpetega Jana Kochanowskega. Podobno petraikistični sonemi liriki baročnega pesnika Jana Andrzeja Morsztyna sledijo kratke, izrazito čutne pesmi in dolga robustna erotična zabavljivka, kakor pesem Kurčev nagrobnik imenuje Pietnar v komentarju k prvi objavi teh prevodov.''* Poezija razsvetljencev Pietnarja očitno ni zanimala, tu je le proti koncu te dobe rojeni Alojzy Feliński s himno Bog, ki si Poljsko iz leta 1816. Že v romantiko pa spada njegov
Velerdm'iüh wtiüc: antologija pesniških prevodov 1964-1993, prevedel Tone Pretnar (Ljubljana: Slava, 1993). Tone Pretnar, Morsztynova lirika med petrarkizmom in erotiko robustnosti, Dio/ogi 24 (1988), 5/6, str. 30-31.
133
JEZIK IN S1X)VSTV0, Letnik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
vrstnik Jan Nepomucen Kamiiiski (1777-1855), pri katerem se je Matija Čop med petletnim bivanjem v Lvovu učil poljščine in tudi po vrnitvi ostal z njim v stikih.'^ Zaradi te povezave s slovenskim literarnim življenjem seje Pretnar, kot je sam zapisal,'^ odločil za prevod 14 sonetov Kamiiiskega iz njegove zbirke Soneti (1827). Ta pri tedanji poljski kritiki ni naletela na priznanje, danes pa imajo nekatere, po Mickiewiczevih posnete sonete (ti so izšli leto prej), za uspele, v izbiri enajsterca (v nasprotju z Mickiewiczevim trinajstercem) pa vidijo tudi polemično ost.
K romantiki se je Tone Pretnar tudi po izidu Norwida še vračal. Poslovenil je še sedem Mickiewiczevih pesmi (eno že prej, leta 1971) in tako dopolnil dotlej prevedeno Mickiewiczevo ljubezensko in domovinsko liriko z novimi temami in oblikami: s šaljivo-zabavljivima Gospo Twardowsko in Trmasto žensko, z balado Na preži, spesnjeno v že (pri Norwidu) omenjeni mickiewiczevski kitici, s satiro Vseh gobcev, ki vabijo ljudstvo, z refleksijo Exegi monumentum aere perermius in s kratko, a za prevajalca zalitevno lirsko pesmico B(ohdanu) Z(aleskemu). Dvema že večkrat prevedenima pesmima je dal novo slovensko obliko: za sonet Resignacija je namesto dotlej upoštevanih ženskih lim uporabil same katalektične jambske trinajsterce z naglašenim! ali donaglašenimi odprtimi končnimi zlogi, nasprotno pa je Negotovost prepesnil dosledno po navodilih izvirnika v enajstercih s samimi ženskimi rimami.
Iz poezije Zygmunta Krasiiiskega je prepesnil sedem pesmi, od teh so tu natisnjene štiri (tri pa v kasnejši zbirki Tiho ti govorim), med nežnimi ljubezenskimi tudi basen Čaplja, ribe in rak. Juliusz Słowacki je predstavljen z eno samo, že leta 1971 objavljeno pesmijo, verjetno iz istega vzroka kot Jan Kochanowski le z dvema.' ^ Iz poezije romantičnih epigonov je poslovenjena spevna, v ljudskem duhu napisana pesmica Teofila Lenartowicza Solze. Da se prevajalec ni omejil le na velika imena, priča Sonet malo znanega pesnika, duhovnika Józefa H. Kajsiewicza. Posebno pozornost pa je Pretnar posvetil v Ljubljani interniranemu poljskemu etnologu in Prešernovem prijatelju Emilu Korytku. Od petih pesmi je eno. Lepe so res okolice Ljubljane, že Prešeren prevedel v nemščino pod naslovom Den Schönen Laibachs, posebno zanimiv pa je Spev poljskih rodoljubov, ki naj bi bil zaradi sorodne revolucionarne motivike vplival na Prešernovo Zdravico.'*
Poezija dobe, ki je sledila romantiki, dobe pozitivizma, označena kot »poezija nepoetičnih časov«, Toneta Pretnarja ni pritegnila. Kot v razsvetljenstvu tudi tu ni reprezentativnih imen, predstavljen je samo danes skoraj neznani satirik Włodzimierz Wysocki s pesmijo Drugačehodčev tek. Prevajalska pot gaje peljala od romantike k novi romantiki ali, kot navadno pravijo dobi konca 19. in začetka 20. stoletja, k mladi Poljski, od Norwida k Stanisławu Wyspiaiiskemu, Lucjanu Rydlu, Stanisławu K. Brzozowskemu, Janu Kasprowiczu, Bolesławu Leśmianu, Władysławu Orkanu, Lepoldu Staffu. Od petindvajsetih prevedenih pesmi teh poetov jih je osem Kasprowiczevih — štirje soneti, tri štirivrstičnice in religiozni VI. spev iz Knjige ubogih. (Po objavi v revialnem tisku so ob 130-letnici pesnikovega rojstva izšle tudi v posebni knjižici.'^) Soneti so iz zbirk Anima lachrymans (1894) in Grm divje roie (1898) ter v nasprotju s tistimi iz cikla Soneti (Poezije 1889), oblikovanih v desetzložnih verzih, spesnjeni v enajstercih.^" S tem seje Kasprowicz oprl na arhaično obliko renesančnega soneta v nasprotju z romantičnim trinajsterskim sonetom, ki je programsko vplival na razvoj poljskega sonetopisja. Prevajalec je za arhaično stilizacijo uporabil akatalektične
" Čopovi galicijski dopisniki, ur. R. Štefanova, N. Jež (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989), str. 264-268.
Tone PreUiar, Kako mrčes naj ve, da vrUiica Ziues imena vrüiice je vredna: Jan Nepomucen Kamiński med Čopovimi poljskimi korespondenti. Slavistična rtrtHja 33 (1985), 2, str. 289-299.
Iz poezije teh dveh pesnikov sta medtem izšla izbora: iz Koclianowskega (v prevodu Lojzeta Krakarja) leta 1976, iz Sfowackega (v prevodu Dušana Ludvika in Rozke Štefanove) pa 1973.
'* Bożena OsU-omęcka-Frjczak, Korytkov Spev poljskih domoljubov in Prešernova Zdravljfca, Slavistična revija 33 (1985), 3, str. 329-334.
" Jan Kasprowicz Soneti in Štirivrstičnice, prevedel Tone Pretnar, uredil Niko Jež (Ljubljana — Tržič, 1990). Tone Prem.-«-, Kasprowicz pri Slovencih, Slavistična revija 32 (1984), 2, str. 107-112.
134
JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
in katalektične jambske enajsterce, v kakršnih je spesnjen prvi slovenski sonet Jovana Vesela.-' Štirivrstičnice — iz Knjige ubogih in tri samostojne — spesnjene in prevedene v toničnih verzih, imajo v sedem- in osemzložnih verzih po dve naglasni enoti, v devetzložnih pa po tri naglasne enote. Pet Orkanovih sonetov, Lešmianove tri pesmi in edino Staffovo pesem je Tone Pretnar prevedel proti koncu svojega prekratkega življenja, nekatere šele v Katovicah. Skupna jim je (razen Staffove satire) otožna melodija, zavest o mmevanju, zazrtost v večnost.
Sledijo pesniki, ki so začeli objavljati v dvajsetletju med svetovnima vojnama in smo nekatere — Wierzyiiskega, Słobodnika, Hemarja, Kurka, Piwowarja, Miłosza, Filipowicza, Twardowskega, Kamieńsko — srečali v Pretnarjevem prevodu že v antologiji Alarm. Poleg teh so tu predstavljeni še naslednji: Maiia Pawlikowska-Jasnorzewska, Kazimiera Iłłakowiczówna, Komel Makuszyński, Julian Tuwim, Antoni Słonimski, Maria Dłuska, Aleksander Wat, Irena Tuwim, Franciszek Lojas-Kośla, Mieczy.sław Jastrun, Jan Sztaudynger, Konstanty Ildefons Gałczyński, Jerzy Zagórski, Anna Swirszczyńska, Jeremi Przybora, Maria Kurecka, Karol Wojtyła. Skupno je to šestindvajset imen — med priznanimi tudi kakšno manj znano ali celo obrobno. Od pesemskih enot jih je največ iz poezije Gałczyńskega,^^ sledi mu Iłłakowiczówna, medtem ko je Tuwim predstavljen le z eno (nereprezentativno) pesmijo. Med prevodi iz Miłosza so trije novi, ki jih ni v zbirki Somrak in svil in tudi ne v Alarmu, čeprav bi Četrta učna ura po tematiki lahko bila uvrščena vanj.
Najobsežnejši del zbirke Veter davnih vrtnic pa zavzema sodobna poezija, ki sega od prvega povojnega pesniškega rodu — od Tadeusza Różewicza, Wisławę Szymborske, Mirona Białoszewskega (Herbert je tu zaradi posebne antologije upoštevan le z eno pesmijo) — pa do leta 1961 rojenega Marcina Swietlickega, skupaj enaintrideset imen. Od tej jih je enajst predstavljenih le s po eno pesmijo, dovolj širen je izbor iz starejših sodobnikov, ustvarjalno pot tistih, ki so bili prevajalcu posebno blizu, pa je ves čas zvesto spremljal. To so pesniki »novega vala« — Ryszard Krynicki, Adam Zagajewski, Ewa Lipska, Julian Komhauser, Stanisław Barańczak — s svojo »večpomensko, ironično nabito, proti klišejem usmerjeno angažirano pesniško govorico [...], ki v vzhodnoevropski poeziji šestedesetih in sedemdesetih let pomeni samosvoj pojav estetsko dognane disidentske poezije«, kakor to sodobno smer v spremni besedi označuje Niko Jež.
V to skupino spada tudi Rafał Wojaczek, čigar pesem Tiho ti govorim je dala naslov zadnji zbirki Pretnarjevih prevodov,^^ prevajalskemu dnevniku, kot je nastajal od 2. oktobra do 13. novembra 1992 na zadnji postaji njegove življenjske poti, v Katovicah na Poljskem. Nekaj teh pesmi je še sam poslal v objavo domov in so uvrščene že v antologijo Veter davnih vrtnic, druge so tu natisnjene prvič. Pobude za prevajanje teh pesmi so utegnile biti različne, deloma naključne (npr. zapozneli izid zbranega dela nekdanjega futurista Aleksandia Wata, bližajoči se življenjski jubilej Wisławę Szymborske ali šestdesetletnica rojstva zgodaj umilega pesnika Andrzeja Burse), večinoma pa intirtme, izvirajoče iz misli na slovo, miak, tišino. Pesniški izraz so našle v ljubezenski liriki romantika Zygmunta Krasińskega, v sonetih Ptice selivke in Polnoč novoromantika Władysława Orkana in v Wojaczkovem ekspresionističnem katastrofizmu. Ko beremo v Polnoči
In čudna senca gleda me v obraz: čutim, kot da prikazen tihe smrti s koraki bliža se srhljivimi...
se zavemo, da smrt zanj, za Toneta Pretnarja, ni prišla tako nepričakovano kot za nas. Vendar ostaja med nami s svojim znanstvenim delom in s prepesnitvami, s katerimi je obogatil zakladnico slovenske prevodne lirike. Med temi jih je največ — blizu dvanajst tisoč dvesto verzov — iz poljske poezije, iz stvaritev nad sto poljskih pesnikov.
^' Takšno arhaično stilizacijo utemeljuje Tone Pretnar v prispevku pod 14.
^ Štiri od teh pesmi so objavljene tudi v spremni besedi h knjigi Konstanty Ildefons Gałczyński, izbral in prevedel Lojze Krakar, spremno besedo n.ipisal Tone Pretnar (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992; Lirika, 74).
77/10 /(govorim: prevajalski dnevnik, prevedel Tone Pretnar, uredila Zvonka Pretnar (Celovec: Mohorjeva založba, 1993).
135
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Rozka Štefanova UDK 884.03-1+863:929 Pretnar T.
STRESZCZENIE
TONE PRETNAR JAKO TŁUMACZ POEZJI POLSKIEJ
Przekradaniem polskiej poezji zajmowaf sip Tone Pretnar od roku 1971, kiedy po ukończeniu studiów na lublańskiej slawistyce opublikował pierwsze przekłady polskiej liryki romantycznej, aż do przedwczesnej śmierci w listopadzie 1992 roku. W tym czasie podczas smdiów wersologicznych, kiedy to prowadzi! lektorat języka słoweńskiego, najpierw w Warszawie, a później w Krakowie, gruntownie poznał polsk j poezję. Od roku 1980 odkrywaf dla Słoweńców Cypriana Kamila Norwida, a swoje przekłady z pism literackkh zebrał w antologii Norwid. Z obszernego lirycznego opusu polskiego romantyka wybrał wiersze najbardziej charakterystyczne dla poszczególnych okresów jego życia, znamienne zwłaszcza dla jego "poetyki milczenia". Równocześnie wprowadził do poezji słoweńskiej tiikże specyficzne dla Norwida innowacje formalne - pierwszy wariant tzw. strofy mickiewiczowskiej, rymowany heksametr oraz jego odmiiuig polskiego sylabotonizmu.
W kolejnej antologii Somrak in svit (1987), w wyborze poezji laureata nagrody Nobla Czesława Miłosza reprezentow.-uie s^ wszystkie okresy twórczości poety: od przedwojemiego katastrofizmu poprzez refleksje o wojnie aż do podjgcia decyzji o emigracji, po której na pocZfitku przeważają satyry na stosunki w ojczyźnie, a później, wyrażone także w tytule antologii pojednanie ze światem. Uwzględnione i odpowiednio przetłumaczone zostały rozmaite foraiy poetyckie od rymowanych i nierymowanych sylabKznych i sylabotonicznych aż po przeważajfice wiersze wolne.
W trzeciej antologii, zatytułowanej Beli raj vseh možnosti (1992), w wyborze wierszy współczesnego poety Zbigniewa Herberta została w przekłiulzie przedstawiona współczesna problematyka moralna, ujęta czpsto w metafory i piuabole. zabarwiona ironia albo nawet humorem. Oprócz tradycyjnych form poetyckich wystfpujjji tu przeważnie wiersze wolne, zarówno w dłuższej, sylabicznie i rytmicznie ujednoliconej postaci, jak również najbardziej dzis rozpowszechnione wiersze nieregularne.
Czwarta publikacja przekładowa, przy której Tone Pretnar w sposób istotny współpracow:rf, to Alarm, antologia polskiej poezji 1939-45. W kolejności chronologicznej przedstawione tu zostały wszystkie
generacje poetyckie, które przeżyty niemiecka agresję na Polskę i odpowiedziały na ińę, bjidz to słowem, b^dz to włóczeniem sip w dzifiłanosć ruchu oporu w kraju i za granica, wielu z tych poetów przeszło też przez doświadczenia obozów koncentracyjnych. Tak jak rozmaite s^ motywy tych wierszy, tak też różnorodna jest ich forma. Wiersze pisane sgi we wszystkich rozmiarach: od regularnych 8- do 17-zgłoskowców (heksametry), towarzysza im także wiersze nieregularne i wolne. Zwrotki sgi najczpściej czierowersowe, zdarzajgi sip dystychy, spotykamy też dwa sonety i sporo wierszy pisanych strofg Nibelungów.
Następna antolog ig, Veter davnih vrtnic (1993), na którg składają sip przekłady Pretnara z różnych poezji europejskich opublikowane w latach 1964-1993, częściowo zachowane w rękopisie i prywatnej korespondencji po śmierci Prelnara przygotowali jego studenci i koledzy. Najliczniej reprezentowana jest tu poezja polska, blisko trzysta przetłumaczonych wierszy składa się na jej przegljjd od renesansu do współczesności, z wyjgilkiem dwóch mniej faworyzujących lirykę epok - oświecenia i realizmu. Liczba utworów wzrasta przy prezentacji pierwszej powojennej generacji poetyckiej i osijiga apogeum w części obejmującej twórczość poetów tzw. nowej fali, estetycznie doskonała poezjp dysydenckji, jak stwierdza w posłowiu Niko Jež. Ta współczesna poezja dopełnia obrazu polskiej liryki o twórczość ostaUiiego trzydziestolecia, której brak w znanej antologii Lojze Krakara z 1963 roku.
Ostatni zbiór 7i7io ti govorim ma podtytuł "dziennik tłumacza". Zawiera wiersze siedmiu polskich linków, które Tone Preteiar przełożył od 2. października do 13. listopada 1992 w Katowicach, gdzie wykładał gościnnie literaturę słoweńska. Wiersze pochodzą z różnych okresów, wspólna jest ich tęskna melodia, mysi o pożegnaniu, mrok, cisza, tak jak to wyraża zwłaszcza ekspresjonistyczna liryka Rafała Wojaczka. Z jednego z jego wierszy pochodzi też wers, który redaktorka Zvonka Pretnar wybrała na tytuł tego niewielkiego ale cennego zbiorku. Całościowy opus przekładów Tonego Preüwa z języka polskiego objemuje około 12.200 wersów z dzieł ponad stu polskich liryków.
136
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 4