ŠTEVILKA 12. DECEMBER 1925 LETNIK III. VSEBINA 12. ŠTEVILKE: NA BOŽIČNI VEČER. - Pesem. - (Vera Albrechtova)........Stran 437 OBRAZI IN DUŠE. XXIX. — S. M. LIDVINA PURGAJEVA. — (Rado Lah) . „ 538 MATI. — (Marijana Kokaljeva).................. „ 340 BOŽIČNA SLIKA. - (Marijana Kokaljeva)......•...... • „ 341 SESTRI GUSTI. - Pesem. - (Alojz Gradnik)............ „342 V lUJINI. — Pesem. — (Vera Albrehtova)............. , 342 KAJ SMO SPOZNALE V AMERIKI. — (Alojzija Stebijeva)....... »343 PO MNOGIH LETIH. - Pesem. - (Ksaver Meško)...........350 O DOLŽNOSTIH STARIŠEV. - Konec. (Gizela F.).......... , 351 KLIC DELAVSKE ŽENE. - (Tončka Č.)..............., .557 OSNOVNI NAUKI O KOZMETIKI. — Konec. (Dr. France Debevec). ... »358 VSE JE TIHO. — Pesem. - (Srečko Kosovel).............359 EVESTJA: Po ženskem svetu. — Higijena. — Gospodinjstvo. — Kuhinja. — Iz naše skrinje. — Književna poročila. — Stran 360, 361, 362, 363, 364, 365, 366, 367, 368. Listnica uredništva. — Listnica uprave — Razgovori (na prilogi). PRILOGA ZA ROČNA DELA. -------------------------- UREDNICA: PAVLA HOČEVARJEVA.-------------------------- ŽENSKI SVET izhaja prve dni vsakega meseca. - Za Jugoslavijo letna naročnina: Din. 64 (s krojno prilogo); polletna": Din. 52, Naročila In naročnino je nasloviti na upravo »Ženskega Sveta", Ljubljana, Karlovška cesta 20. Uredništvo in uprava: Trst, posta centrale, poštni predal štev. 384. — Izdaja »Žensk« dobrodelno udruženje v Trstu". Tiska »Tiskarna Edinost" v Trstu, Via S. Francesco 20. Upravništvo v Trshi, ulica Torre bianca štv. 39/1. Najvišje odlikovanje gre gospodinji, ki je prišla do tega prepričanja, da je najbolje izbrati si za dobavitelja raznih potrebščin tako trgovino, ki nudi toliko panog, da ji ni treba hoditi za raznimi stvarmi po več trgovinah. — Najbolj dobrodošla je našim gospodinjam tvrdka DRAGO SCHWAB, Ljubljana ki more s svojo zalogo preskrbeti z oblačili vso obitelj, tako moške, kakor ženske člane. Oblačil za gospode in dečke, izvrstnega blaga in kroja je vedno dovolj v zalogi, in to vse v lastnem izdelku. Izgotavlja se po meri. Zaloga finega, direktno iz Anglije uvoženega sukna, slovi kot najboljša v Ljubljani. Za cenj. dame je na razpolago damski salon, ki izgotavlja damske kostume, plašče in krila iz blaga, ki je le prvovrstne kakovosti in v krasnih vzorcih. Zaloga prvovrstnega perila in vseh modnih potrebščin. Uspešno gospodinjstvo je brez cenenih dobavnih virov nemogoče. Priporočamo najtopleje tvrdko DRAGO SCHWAB, Ljubljana m ŽENSKI SVET Na bOŽiČni VeČer. (Vera Albrechtova.) Ni jaslic, ni drevesca v naši sobi, odela bela zima ni poljano: po rojstvu ne diši, le po Irohnobi in siva megla pada nad Ljubljano Le nekaj nam spominov je ostalo: prepolne so bolesti naše duše in v naših srcih je ljubezni malo. O, kje ste časi neskaljene sreče ? Opojno nam kadilo je dišalo, radost vzbudile so prjžgane sveče, da sleherno srce je vztrepetalo. O, sveta noč, pod nizko belo streho! Kaj mi ne bo več srce dočakalo, da ranjenemu bila bi v uteho ? STRAN 338. ŽENSKI SVET LETNIK HI. Obrazi in duše. XXIX. S. M. LIDVINA PURGAJEVA. Malo je svetu znano požrtvovalno delo šolskih sester iz reda sv. Frančiška, ker se navadno skriva za zidovi raznih zavodov. Vendar se zgodi, da delovanje ene ali druge izmed njih prodre v javnost, ko se ž njim okoristijo širji sloji naroda, ki znajo uvaževati vrednost takega sicer skrivnega, toda občekoristnega dela. Med take izredne žene štejemo tudi S. M. Lidvino Purgajevo, ki je 4. februarja t. 1. dokončala svoj življenski tek.*) Da bodo tudi naše gospodinje, izmed katerih jih je gotovo mnogo, ki so jo osebno ali vsaj po imenu poznale, dobile malo sliko o tej izredno zaslužni ženi, hočemo tu nakratko orisati tek njenega življenja in njeno delovanje v prid slovenskega ženstva. S. M. Lidvina Purgajeva je bila rojena 21. marca 1861. pri Sv. Marjeti v Slovenskih goricah, kjer je obiskovala domačo šolo. V starosti petnajstih let je vstopila v zavod Šolskih sester v Mariboru, kjer je L 1881. dovršila učiteljske študije. Kot učiteljica se je posvetila redovniškemu stanu, ostala do l. 1883. v Mariboru, potem pa bila premeščena v enak zavod v Celje. Tu je učiteljevala 10 let. L. 1893. so jo njene tovarišice-sestre z ozirom na njene zmožnosti in marljivost izvolile za prednico v Marijanišču v Ljubljani, ki ga je tedaj vodil še dr. Frančišek Lampe. Skupno delo obeh teh dveh požrtvovalnih oseb je pridobilo temu zavodu tisti sloves, ki ga uživa še dandanes po vsem slovenskem ozemlju. Kmetijska družba je l. 1898. po vzoru severnih dežel začela snovati svojo kmetijsko-gospodinjsko šolo za vzgojevanje kmetskih gospodinj, ki naj bodo po deželi temelj za širjenje umnega gospodinjstva in s tem vobče za zboljšanje kmetijskega gospodarstva. Načelo je bilo: kmetska gospodinja naj ne bo samo ž.ena, mati in kuharica, ampak tudi tovarišica in svetovalka svojemu možu in umna gospodinja, ki naj res podpira tri ogle hiše. Upoštevaje ta načela, je treba kmetski ženi dati primerno izobrazbo v gospodinjskih šolah. Težko je bilo Kmetijski družbi udejstvovati svojo namero, ker sama ni imela potrebnih prostorov, pa tudi ne izvežbanih učnih moči za gospodinjski pouk. Tu se je dr. Lampe izkazal dovzetnega za to novo ustanovo in dal v Marijanišču na razpolago prostor za internat gojenkam kakor tudi učne moči in učna sredstva. S tem je bila prva kmetijsko-gospodinjska šola na jugu tedanje naše države zagotovljena. Vodstvo tega zavoda in pouk v gospodinjstvu je pa prevzela prednica S. M. Lidvina Purgajeva. Kmetijsko-gospodinjsko šolstvo je bilo v tisti dobi šele v razvoju, *) Povodom njene smrti je Ludi naš list pisal o njej med «Izvestji>. — Ur. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 339. vsled tega je bilo treba najpreje ustvariti zanj podlago. Za to je bila pač S. M. Lidvina srečno izbrana, da je lahko položila temelj tej šoli in izvedla njen ustroj. Vsled tega jo je smatrati tudi kot soustanoviteljico tega za vso Slovenijo izredno važnega zavoda. Celih 16 let ga je vodila in tako izpopolnila, da še dandanes uživa sloves najboljše kmetijsko-gospodinjske šole v Jugoslaviji. Zaradi svojih izrednih zmožnosti je bila L 1913. izvoljena za vrhovno prednico (častito mater) kongregacije Šolskih sester, ki ima svoj sedež v maternem zavodu v Mariboru. Ko je odhajala na svoje novo mesto, se je le s težkim srcem poslovila od gospodinjske šole, ki ji je tako prirastla k srcu. Pa tudi na novem mestu je delovala za nadaljni razvoj gospodinjskega Šolstva, četudi je bilo njeno tostvarno delovanje med vojno prekinjeno. Po vojni je ustanovila v maternem zavodu v Mariboru slično kmetijsko-gospodinjsko šolo, ki je pod njenim vodstvom prav dobro uspevala. Neizbrisen spomin za svoje delovanje v prospeh gospodinjskega šolstva si je postavila s svojo knjigo «Gospodinjstvo», kot navodilo za vsa v domačem gospodinjstvu važna opravila. Ta knjiga je izšla l. 1911., je prva te vrste v slovenskem jeziku in je kot učna knjiga mnogo pripomogla k izpopolnjevanju gospodinjskega šolstva. Bila je kmalu razprodana in je morala L 1922. iziti v II. izdaji. To je bila njena zelo hvaležna življenska naloga, ki jo je izvršila v korist slovenskega kmetskega ženstva. V svojem občevanju je bila S. Lidvina izredno ljubezniva in priljudna. Posebno so jo vzljubile gojenke, ki jim je bila bolj mati in vzgojiteljica kakor učiteljica. Znala jim je vcepiti v srce ljubezen do domače hiše in do svojcev, veselje do dela, zanimanje do splošne izobrazbe. Zaradi tega se ni čuditi, ko se govori s kako bivšo njeno gojenko, da se s tako ljubeznijo spominja nazaj na leto, ki ga je preživela pod njenim vodstvom. Sirom vsega slovenskega ozemlja je vzgojila lepo število kmetskih gospodinj, ki se je še dandanes s hvaležnostjo spominjajo. S tem je med slovensko kmetsko ženstvo zasejala umevanje za primerno izobrazbo za kmetsko gospodinjo, ki je bila do tedaj prepuščena popolnoma sama sebi. Čim več gojenk je leto za letom zapuščalo ta zavod, tem več se jih je pri-glaševalo novih, ki jih pa seveda ni bilo mogoče vseh sprejemati, ker je bilo v zavodu le odmerjeno število mest, Zato so se pa začele ustanavljati nove gospodinjske šole in krajši gospodinjski tečaji po deželi. Torej kvas, ki ga je vmesila S. M. Lidvina z gospodinjskim šolstvom, je dobro vzhajal. S. M. Lidvina Purgajeva je bila požrtvovalna žena, ki je precejšnjo dobo svojega življenja posvetila vzgoji kmetskih.deklet v umne gospodinje, dobre matere in žene. Bila je blaga žena, ki je povsod pomagala, kjer je le mogla, ki je vsakemu znala dati dober nasvet, zaradi tega si je tudi povsod ohranila najboljši spomin. Proti koncu svojega življenja je pričela bolehati in zato je l, 1923. prosila, da jo odvežejo dolžnosti vrhovne prednice. Vrnila se je v priljub- STRAN 340. ŽENSKI SVET LETNIK III. Ijeno ji Marijanišče, kjer je lahko od blizu zasledovala delovanje svoje gospodinjske šole po vojni. Toda žal, samo dve leti je mogla uživati zasluženi pokoj. Bolehala je dolgo. Po dolgotrajni bolezni je 4. februarja 1925. v 64. letu starosti, obdana od svojih sester, mirno v Gospodu zaspala. Tako je prenehalo biti žensko srce, ki je toliko dobrega storilo za slovensko kmetsko ženstvo. Zaradi tega bo tudi o tej blagi, požrtvovalni ženi ohranilo vedno najlepši spomin. Rado Lah. ©ooo®® Mati. (Marijana Kokaljeva.) Tiho je v sobici. Zunaj se gromadi sneg visoko, visoko... Loči me od sveta in zaklepa v sebe. V tej tišini plavajo k zemlji božični prazniki in skoraj bodo zabrneli zvonovi doma in v tujini: «Mir ljudem...« Sama sem. Mislim na mater. Ni umetnica, ni pesnica, ni pisateljica, tiha roža je v neskončnem vrtu ljubezni. Nihče ne opeva njenih srčnih lepot in dobrot, nihče je ne skleše v nesmrtnost. Pretiha je, da bi jo čul šumni svet; preskromna je, da bi jo videla njegova prelest. Mati! Vsaka minuta mi je sveta, kadar mislim nate. In ti? Zdaj se zasmehljaš svojemu otroku, ki je tako daleč v tujini; zdaj plakaš nad njim... In v večerih je zasanjano svoje oko. Ti misliš nanj in vsaka misel je blagoslov in vsak utrip srca je pravljica o bajni sreči. In kaj ti je zopet rosno oko? Tvoj otrok ni srečen. Sklatila bi zvezde ?anj, legla bi v zemljo zanj... O, mati, dobra, zlata mati, ne plakaj! Tvoj otrok ne bo srečen nikdar. Priklepal je nekoč zvezdnato nebo k zemlji, trgal oblake in žarke ter jih posipal pod svoje noge... Zdaj strmi v ruševine in stiska v roki svoje razbo-leno srce, da kaplje kri črez prste k zemlji nizdol... Malti, tvoj otrok je bil izpraznil kupo spoznanja, okoli njega je tema, le v duši mu je žar... On tava sirom zemlje in išče odmev svojih hrepenj... Pesem mu je zasolnčeni svet in pesem mu je vsaka misel... Mati, ti trpiš... Mati, dobra mati, svetnica si, mučenica si! Pokleknila bi pred tebe in vse človeštvo naj bi vklonilo kolena pred teboj! Mati, kaj bi ti povedala, mati, duša mi je tako polna! Blagoslovljena bodi med ženami... Zrcalo si mi vseh lepot, tolažba v tugi, ti si misel božja v podobi človekovi... @®®®©@ LETNIK M. ŽENSKI SVET STRAN 341 Božična slika. Iz romana : Otrocijsence. - (fTlarijana Kokaljeva.) Minilo je dolgih šest let. Vasilija je prišla iz zapora iri se vrnila v tovarno. Jednakomerno, neumorno, hladnokrvno in brez zanimanja je opravljala delo in cepila ure prostosti s tihim premišlljevanjem. Tudi v njeni duši so vstajale podobe in v teh podobah je bila zdaj groza, zdaj sanje nebeškolepe. In čutila je kakor nikdar, da je samo mrtva točka v življenja polni okolici... Ni klela, pa tudi molila ni, izživela je bila svoje veselje v kaznilnici. Same morilke, zločinke so ji bile tovarišice, četudi je njena duša krvavela po lepi besedi, tako lepi, kakor so bile okoli nje molčeče planine... Nemo so se vlekla leta mimo nje in danes stoji zopet v svetu, v prostosti,a kaj ji vse, ko je pustila v zidovju svojo zadnjo popevko. Uboge so deklice, ki same tavajo med tolikimi ljudmi in stradajo dobre besede... Tudi nad planine se je bil nakopičil sneg in mraz je bil udušil siudenč-kovo šepetanje. Vasilija je prišla rano z dela. Nikogar ni bilo doma in šla je v mesto. Njena duševna otrplost jo je bila nenadoma zapustila in postala je žalostna. Veseli ljudje, zaviti v kožuhe in baržune, so hiteli mimo nje. Skrivnost je vela iz njih, skrivnost pričakovanja. Nocoj je bil božični večer in vsako še tako revno srce je drhtelo srečneje, le za njeno so odbile urice... Debela solza ji je priigrala iz oči, polzela ji je po licu nizdol, spolzela je na tla in se poljubila z nebeško solzo — snežinko. Ona je stala med hitečimi ljudmi. Suvali so jo semintja, omahovala je med njimi, končno so jo zvekli in drvela je z njimi v zimski večer. Gneča je prestala in znašla se je bila pred osamljeno cerkvijo. Vstopila je. Večna luč je izsevala milobo iri na oltarju v kotu je plamikala sveča. Stopila je bližje in sedla v klop v skrivnostni poltemi. Zagledala se je bila v oltar. Jaslice so se svetile med bujnim cvetjem acalej. «Glej, kako se beli cesta iz mesta v hlevček. Koliko pastircev hiti tja, koliko ovac se skriva med mehkim mahom. In dete, ljubko je, kakor bi bilo živo... Hotela bi imeti te jaslice! Kam bi jih postavila doma? Nikamor bi jih ne mogla, po vseh kotih je slama, a na sredini sobe je miza... Škoda! Pa kaj bi z njimi? V našo bedo ne spadajo jaslice...« Samo o kruhu govorimo in sanjamo.,.» Zavzdihnila je globoko in mislila dalje. Njen pogled so zopet omotile solze, «Ah, kaj sem tako otročja, ko sem vendar ubila lastno dete... Zdaj bi bilo že veliko, klicalo bi me, tekalo za mano... kaj mi je bilo, da sem ga ubila? Koliko otrok se narodi v sramoti!» Pogledala je zopet na jaslice in v duši ji je bilo kakor v otrokovi. < Marija, mati... tudi ti si plakala, ko si izgubila sina v templu; plakala si, ko so ti ga pribili na križ... Marija, da ga ne bi kražali z bedo, sramoto — sem ga ubila!.., Marija, mati Gospodova, v meni je bila ljubezen takrat... Nihče me STRAN 342. ŽENSKI SVET LETNIK III. ne razume. Tudi Cvetana ne, čeprav je študirana. Kako me boli, kadar me pogleda tako vprašujoče... Marija, ona ne ve, kaj je mati.., Kaj ne, da me lazumeš ti, mučenica vseh mučenic! In zazdelo se ji je bilo, da se je stresnila Mati Gospodova in ji pokimala. «Razume me...!» Oprla je roki v dlan in tako sedela, dokler niso zapeli srebrni zvonovi čudapolne melodije. Angeli so plavali iz nebes in tolažili sleherno človeško srce. Vasilija je čutila njih mehke peroti in cula njih veselo prepevanje. Zvonovi so brneli glasneje in glasneje, molili so z osamljenimi dušami in peli: «Blažena je noč nocoj!» Angeli prepevajo, ljubav je črez svet razpeta, noč je sveta, sveta,,. Jezušček se nam rodi, v jaslicah leži. O, hitimo tja še mi in molimo, pojmo vsi: «Noč je sveta, sveta! Zvezde mile sevajo, zeval]a. je v skrivnost odeta. Poj te, pojte, o zvonovi, čujejo naj vsi rodovi v tihi vasi sredi mest preveselo vest! Blažena je noč nocoj, v duši vsaki je pokoj!» V Vasilij o je priplula božična radost in lahkih korakov in mirne duše je hitela domov, v njej je bil Božič... @@@©@@ Sestri Gusti. (Alojz Gradnik.) Le ruta je okrasje Tvoje glave, o sestra Gusta, in vse od kopanja v pekočem solncu, ribanja in pranja roke so Tvoje žuljave in rjave. in žalosti pozabim, ko Tvoj smeh z žvenketom pomešava se pinjat, čeldirjev in pironov, tondov, žlic. Vsa nežna si in drobne si postave — in vendar Tvojega je čekeranja in Tvojih lahkih cokelj klopotanja vsa hiša polna in na vse težave Skromna in srečna si, a vem: v očeh tuga se skriva Ti ko tajen lat, da sem Ti brat in nisem tudi stric. Šekeranje - govorica; coklja copate z lesenim spodnjim delom, ki samo prste in del plesna; pinjata - posoda za kuhanje „mineštre" ; čeldir posoda za vodo; piron - vilice; Ion d - krožnik. (Dijalektični izrazi v rabi v Brdih.) ®©®o®® V tujini. (Vera Albrechtova.) Se se spominjam nate, rodno mesto, še so mi znane tvoje nizke hiše; obrazi mili, čas jih ne izbriše — čeprav sem davno zapustila cesio, pokrivajo - bakrena Medani v Zdaj spet na tvoje daljne duri trkam: vsa tiha in samotna noč krog mene, upadlo moje lice je in bledo . . . ki me je odpeljala v svet, kjer cesto se mi je v srcu tajno zahotelo po tvojih skritih vrlih, kjer živelo se vse drugače je, o Novomesto! In svoje roke, trudne, zapuščene stegujem v mrak in tiho, tiho prosim: le v snu to noč me vzemi v svojo sredo. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 343 Kaj smo spoznale v Ameriki. (Alojzija štebijeva.) Kongres Internacionalnega Ženskega Saveza v Washingtonu je omogočil jugoslo-venski delegaciji, da je spoznala nekatere organizacije in ustanove v Zedinjenih državah severne Amerike, ki so vsled svoje aktivnosti in važnosti za javno življenje v Ameriki vredne, da govorimo o njih tudi na naši skupščini. Pri nas sicer ne moremo ustvariti nekaj sličnega kakor je n. pr. Liga ženskih volilvcev in Hull-House, o katerih hočem poročati, ker manjkajo za to socijalni in kulturni pogoji. Toda volja, vztrajnost in požrtvovalnost ameriških žen, da so ustvarile takšno organizacijo in institucijo, nam mora biti vzgled in vzpodbuda pri našem delu. L National League oi Women Voters. Zahvaljujoč gospe Spasi Adjemovič-Leko, ki živi v Washingtonu in ki je ostala v tujini prav tako vneta javna delavka, kakršna je bila svoječasno v Beogradu, smo prišle v zvezo z eno izmed najaktivnejših ženskih organizacij v Zedinjenih državah, z Nacijonalno ligo ženskih volivcev — National League of Women Voters. Liga razvija svoje delo po vseh državah Severne Amerike in je bila ustanovljena v februarju 1. 1920. kot naslednica «Nacijonalne ameriške asocijacije za žensko volivno pravico«, ki je obstojala vse dotlej, dokler niso dobile žene v vseh državah volivne pravice. Žene, ki so ustanovile Ligo, je vodilo spoznanje, da s pridobitvijo volivne pravice še ni končano delo. Z momentom, ko dobe žene politične pravice, pričenja doba, v kateri morajo dokazati, ali je bila njihova borba upravičena ali ne, ali so politično zrele. Da bi dale žene kar najboljše dokaze, da so politično dorastle, za to skrbi Liga, katere glavni namen je; žene volivke vzposobiti za pravilno uporabo političnih pravic in vzgojiti jih za samozavestne državljanke. Kako pojmuje Liga ulogo žene v političnem življenju, se najboljše spozna iz njenega programa. To pojmovanje je vzvišeno nad političnim partizanstvom in smatra le ono politično udejstvovanje za upravičeno, ki prinaša koristi državi in človeštvu. V svojem programu pravi liga: «Liga volivk je mnenja, da bodo tvorile osvobojene žene med volivci svež in razborit element. Žene imajo svoj karakterističen pogled na življenje, ki naj bo njihov prilog ameriškemu javnemu življenju. Liga veruje, da ne bodo razmotrivale vse njene članice javna vprašanja le kot dobre državljanke, nego kot žene državljanke. So stvari, za katere so žene posebno pristojne, a ženska organizacija je potrebna, da daje tem stvarem poudarek pri vladi. S tem pa ni rečeno, da iso žene zavezane, da d&iujejo le potom lige. Nasprotno, dolžnost žen je, da delujejo v političnih strankah, v socijalnih in drugih organizacijah vzajemno z moškimi. Liga hoče, da postanejo žene inteligentne in neodvisne volivke, da uporabljajo svoj glas za konstruktivne socijalne in politične cilje. Prva dolžnost državljana je, da gleda najprej na svojo zemljo, potem šele na isvojo stranko.« Iz tega zadnjega stavka spoznamo, kakšno je ligino pojmovanje o politiki in za kakšne politične borce hoče vzgojiti žene: ne za slepo strankarsko politično sredstvo, nego za samozavestne, samostojno misleče volivke, ki ne podležejo demagogičnim frazam. V washingtoniski hiši Lige smo videle v njenih pisarniških prostorih sliko poleg slike, katere uporablja Liga v volivni borbi. Ali niti ena izmed teh slik ne sramoti ali ponižava kandidate, tudi te slike izražajo politično načelnost Lige. Slike so ilustracija rešitve socijalnih problemov: ali rešitev, ki je v prid širokim masam naroda, ali rešitev v prid majhni .skupini, a žena volivka -naj sama razsodi, za katero rešitev hoče dati svoj glas. *) Poročilo na skupščini Narodnega Ženskega Saveza v Skoplju 19. 10. 1925. Pri-občujemo ga kot dodatek članku: Na kongresu Internacionalnega Ženskega Saveza v \Vashingtonu. (Gl. 8. št. Ž. Sv.). — Ur. STRAN 344. ŽENSKI SVET LETNIK lil. Liga ne predstavlja ženske politične stranke in je tudi nasprotnica posebne ženske politične stranke, temveč stremi po skupnem delovanju moških in žensk v političnih strankah, ker imata oba spola enak interes za dober in zdrav napredek v zemlji. Kajti napredek, pravi Liga, je najboljša garancija zoper revolucijo. S sodelovanjem žen z moškimi pa hoče doseči Liga še drugi cilj: prožeti organizacije z ženskim naziranjem o najraznovrstnejših problemih javnega življenja. Liga se poslužuje različnih .sredstev, da uvede žene v vse probleme javnega življenja, da jih vzgoji za prave državljanke in za samostojno misleče volivke. S konferencami, kurzi, javnimi skupščinami in z izdajanjem brošur, knjig, letakov pripravlja ameriške žene za delovanje v javnem življenju. Do septembra 1. 1924. je izdala Liga 87 knjig, brošur in letakov, ki obravnavajo najrazličnejša aktuelna vprašanja, kakor državni budžet, naloge oblasti, zunanjo politiko, mir, Društvo narodov, internacijonalno razsodišče, zaščito dece, vzgojo, zaposlitev žen, zadružni pokret, socijalno higijeno) ženo v industriji. Liga razpravlja torej prav o viseh vprašanjih, ki se pojavljajo v državnem in socijalnem življenju Amerike, ker hoče, da so žene poučene o vsem. Za lažje razumevanje težjih problemov obravnava te probleme v obliki vprašanj in odgovorov. Ob času volitev je seveda Liga najbolj aktivna in obrača največjo pažnjo na to, da glasujejo vse žene in da dobe jasno sliko o kandidatih poedinih političnih strank. Volivno borbo izkorišča za praktično vzgojo žen pri razsojanju važnih problemov. To vzgojo izvaja Liga na sledeči način: kandidatom pošlje vprašanja o isocijalnih, kulturnih in drugih zadevah ter jih naprosi za nedvoumne odgovore. Odgovore objavlja brez komentarja. Ako kandidat ne odgovori, že sam ta fakt dovolj ocenjuje kandidata. Na javne skupščine, ki jih prireja Liga ob času volitev, povabi kandidate vseh političnih strank, da obrazlože ženam svoj program. Direktno upoznavanje kandidata z volivci uprizarja Liga zato, ker ve, da strankarsko časopisje prinaša neobjektivne informacije o političnem protivniku. Nikdar pa ne priporoča Liga tega ali onega kandidata. Odločitev prepušča lastni presoji žen. Pač pa izvaja Liga na drug način oceno kandidatov. Oni, ki je bil izvoljen in je že nekaj časa izvrševal svojo funkcijo, dobi od Lige povabilo, da govori pred ženami in da položi račun, ali je deloval v zmislu volivnih obljub ali ne. Tako si ustvarijo žene same sodbo, ali so glasovale prav ali ne. Liga deluje tudi z veliko vnemo na to, da pridejo žene na važna mesta v državni službi, da tamkaj praktično izvajajo Ligin socijalni in kulturni program. Liga je tudi izrazit nasprotnik vojne in propagira vstop Zedinjenih držav v Društvo narodov in internacijonalno razsodišče ter si je za to delo izbrala geslo: »Zakone, a ne vojne!» S svojim delom si je pridobila Liga v ameriškem javnem življenju visoko spoštovanje in odlični Amerikanci — univerzitetni profesorji, znanstveniki, politiki — so jej že neštetokrat izrekli priznanje za njeno delo, in Ligini predlogi ise upoštevajo vsepovsod. Vobče je v Ameriki spoštovanje žen, ki delujejo javno, tako nekaj samoposebi umevnega, kakor je pri nas samoposebi umevno, da se ženino delo ne upošteva in ne priznava. . Za svoje obsežno delo potrebuje Liga mnogo denarja, ki ga tudi dobi med svojimi članicami. Na svoji letošnji skupščini je dobila Liga v teku ene ure visoto, ki jo potrebuje v tekočem letu poleg svojih rednih dohodkov, in to vsoto 75.000 dolarjev, kar znaša nad 4 milijone dinarjev. Iz tega se vidi, koliko cenijo članice svojo organizacijo, ali iz tega se vidi še druga poteza ameriške žene: da smatra delo svoje organizacije za tako važno, da jej niso žrtve nič težkega in da je tako disciplinirana, da brezpogojno zaupa vodstvu. Društvene zapovedi smatra za isto toliko važne, kakor zakonske odločbe države. Vsled teh svojih lastnosti so si priborile Američanke odlično stališče v družbi in državi ter imajo uspehe, ki se nam zde naravnost neverjetni. Za nas, ki še nisVno izvežbane v tehniki velikih organizacij, je zanimivo spoznati( kako je izvedla Liga svojo organizacijo. Ligina organizacija sloni na treh faktorjih: LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 345. 1.) Lokalne organizacije Lige, ki obsegajo en volivni okraj za volitve v ameriški kongres. 2.) Državni in lokalni glavni odbori. 3.) Biljeiini, ki jih izdajajo državni in lokalni odbori. Leta 1924. je imela Liga svoje organizacije v 346 volivnih okrajih, katerih je skupaj po vseh državah 433, in njene državne in lokalne organizacije so izdajale 32 biljetinovl od katerih izhajajo nekateri tedensko, na 14 dni, mesečno in četrtletno. Razen teh rednih publikacij izdajajo Ligine organizacije še volivne biljetine, ki jih dostavljajo vsakemu vpisanemu volivcu. Vse lokalne organizacije si izvolijo vrhovni odbor s sedežem v Washingtonu, ki je sestavljen sledeče: Nacionalni odsek 14 direktoric) ki se deli na 2 skupini: 1.) Na skupine časništva, to je uprava s predsednico, podpredsednicami, tajnico in blagajničarko. Časništvo šteje 7 članic. Vsaki izjned njih je dodeljen še poseben delokrog za zvrševanje Liginega programa. 2.) Na skupino regijonalnih direktoric, katerih je tudi 7. Vsaki regijo-nalni direktorici je izročena posebna skupina držav; regijonalna direktorica ima nalogo, da vodi v svoji skupini delo Liginih organizacij po enotnem načrtu, da glavnemu odboru tolmači potrebe Liginih organizacij iz svoje skupine in da interpretira Ligin program organizacijam svoje skupine. Odbor 14 direktoric se izpopolnjuje še s 6 predsednicami stalnih komisij in z 2 svetovalkama. Stalne komisije se bavijo s sledečimi vprašanji: 1.) Zaščita dece. — 2.) Vzgoja. — 3.) Zakoni za žene. — 4.) Življenjske potrebščine in nijh cene. — 5.) Socijalna higijena. — 6.) Žena v industriji. Izmed svetovalk je ena za vprašanje javne blaginje, druga za državno-politična vprašanja, vsa uprava šteje torej 22 članov. Stotisoči žen, ki so organizirane v Ligi, so poverile 22 osebam, da jih \odije po poli, katere končni cilj je trajen mir in vseobča svoboda. II. Hull-House in Jane Adamsova. V Washingtonu nam je bila poleg gospe Adjcmovičeve najboljši vodnik gospa Webster, članica upravnega odbora Lige ženskih volivcev in predsednica stalne komisije za socijalno higijeno. Gospa Webster nam je otvorila pot v eno izmed najznamenitejših socijalnih institucij Amerike in nam je omogočila, da smo se seznanile z ženo, ki je to institucijo ustvarila z železno vztrajnostjo in z neizčrpnim zakladom ljubezni do vseh trpečih. Ta institucija je Hull - House v Chicagu, a nje ustanoviteljica Jane Adamsova, predsednica Internacionalne ženske lige za mir in svobodo. Hull-House je settlement, to je naselbina. Naselbina, v kateri se združijo intelektualci obojega spola, da s svojim znanjem širijo kulturo in civilizacijo v proletarskih okrajih velikih mest. Settlement postane izhodišče najobširnejšega socijalnega, prosvetnega in vzgojnega dela. To delo se ne vrši za nagrado, ne za javno priznanje, temveč edinole iz prepričanja isocijalne dolžnosti poedinca napram človeški družbi. Hull-House je bil ustanovljen 18. septembra 1. 1889., ime Hull ima po prvotnem lastniku hiše, v kateri je nastanila Jane Adamsova prvi ameriški settlement. Program settlementa je označila Adamsova sledeče: «Postati center za višje civilizovano in socijalno življenje, vzpostaviti in vzdrževati vzgojne in filantropične ustanove, ter proučevati in izboljševati razmere v industrijskem okraju Chicaga.» Danes ima Hull-House velik kompleks stavb, a 1. 1889. je imel settlement le eno hišo, v kateri je pričela Adamsova z dvema prijateljicama svoje apostolsko delo. Leto za letom so priraščale nove stavbe, ker se je delokrog settlementa vedno bolj širil in po 35-Ietnem obsloju je obrat tako velik, da gre v zimskih mesecih vsak teden okolo STRAN 346. ŽENSKI SVET LETNIK III- 9000 oseb skozi gostoljubne prostore settlementa, ki najdejo tu pouk in zabavo. Kaj nudi Hull-House svojim posetnikom? Od vsega početka so v Hull-Housu razredi za odrastle, ki dajejo proletarcem dopolnilo njihove izobrazbe. V teh razredih so predavanja o literaturi, politiki, ekonomiji, zakonih, etiki in filozofiji. Trikrat na teden iso zvečer kurzi za pisanje na stroju. Zn one, ki ne znajo angleškega jezika, prireja settlement tečaje. Te tečaje so obiskovali letos: Grki, Italijani, Mehikanci, Španci, Nemci, Francozi, Armenci, Bolgari in Skandi-navci. Vsako soboto zvečer prireja čikaška univerza v Hull-Housu popularna predavanja, ki so vedno izredno dobro posečana. Večkrat na leto so v settlementu higijenske izložbe. Hull-House ima svoj mali muzej, s katerim so združeni tečaji za keramične, kovinaste in lesne izdelke ter ima urejeno knjigoveznico. Hull-House daje svoje prostore na razpolago različnim klubom, ki se ustanavljajo v njegovem okraju, in to klubom, ki se bavijo s socijalnimi vprašanji in drugimi resnimi problemi, a tudi športnim in plesnim klubom. Adamsova ni le velika socijalna delavka, ona je tudi dober psiholog. V svoji knjigi «20 let socijalnega dela» pravi: «Ako je naravno, da lačne nasitimo in bolne tolažimo, tedaj je prav tako naravno, da ustvarjamo mladini veselje in dajemo s tem zadoščenje globoko ukoreninjenemu nagonu človeka po družabnosti.« Da je Hull-House zatočišče dece, tega ni treba še posebej poudarjati. Svojim malim sosedom je pripravil settlement razrede, kjer se uče slikanja, glasbe in rokotvornega pouka. Vsako leto na prvo sredo v mesecu maju pa prirede ženski klubi, ki so nastanjeni v Hull-House-u, deci praznik in Jane Adamsova pravi, da je ta dečji maj najlepši dogodek v celem letu. Na stotine dece ise zbere, deklamirajo, pojejo in igrajo in vsa hiša odmeva od dečjega vriska. Za deklice prireja Hull-House gospodinjske tečaje, za matere tečaje s poukom o higijeni deteta, stanovanja, o vzgoji itd. Hull-House ima tudi biblioteko za odrastle in deco, čitalnico, gledališko dvorano, dvorano za gimnastiko ter marijonetno gledališče. Leta 1912, je dobil Hull-House obsežno zemljišče ob Mičiganskem jezeru. Na tem zemljišču je zgrajenih več stavb, kamor pošilja Hull-House ob počitnicah deco. Bolehna deca pa je celo leto tamkaj in zanjo je prirejena šola po sistemu Montessorijeve. Posebna stavba na tem zemljišču je namenjena materam proletarkam, ki prihajajo tja za 14 dni ali več, da se odpočije jo. Delo Hull-Housa sem navedla le v kratkih potezah, toda že iz navedenega se vidi, kako je obsežno. Nemogoče bi bilo vse to delo vršiti dobro, ako ne bi imel Hull-House toliko iskrenih prijateljev, ki vodijo vse delo po klubih in tečajih popolnoma brezplačno. Ti prijatelji settlementa stanujejo v Hull-Housu in se rekrutirajo iz najrazličnejših poklicev: zdravniki, profesorji, umetniki itd. Letos je bilo v Hull-Housu 37 žen, 18 moških in 9 zakonskih parov. Nekateri od teh so že nad 20 let v settlementu. Vsi ti dajejo napravam Hull-Housa svoje znanje na razpolago. Kako se vzdržuje Hull-House? Jane Adamsova nam je odgovorila na to vprašanje: "a stroškov krijemo is članarino, 1L s prodajo izdelkov Hull-Housa, a tretjo tretjino nam dajejo na razpolago naši prijatel,i, ki jih imamo po celem svetu. Upravni odbor Hull-Housa šteje 7 članov, ki so izvoljeni za dobo 7 let. Govoriti o delu Hull-Housa, a ne govoriti hkratu o Jane Adamsovi, bi dalo le medlo sliko o tej socijalni instituciji. Kakor najboljša in najnežnejša mati vodi Jane Adamsova Hull-House, to realizacijo svojih mladostnih sanj. Kot hčerka bogatih starišev je dobila vsestransko izobrazbo, v svoji mladosti je mnogo potovala — a tudi še sedaj gre skoraj vsako leto na potovanje — in na teh potovanjih, zlasti pri pogostih obiskih Londona, se ji je rodila misel, da bi posvetila svoje življenje socijalni ideji. O tem pripoveduje sama sledeče: «Polagorna se je v meni utrjevalo prepričanje, da bi bilo dobro, najeti hišo v takšnem delu mesta, kjer je treba odpomoči resnični bedi in kjer bi imela LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 347. mlada dekleta priliko, da dobe v praktičnem delu ravnovesje in da spoznajo potom življenja življensko bedo». Življensko bedo so spoznavali stanovalci Hull-Housa v polni meri in lotili so se vsakega dela. Tako pripoveduje Jane Adamsova, da je negovala nekoč skozi šest tednov dojenčka po operaciji, ker je mati sovražila otroka in ga pustila v največji zapuščenosti. Mrzlega novemberskega večera je morala sprejeti 15 letno Italijanko, da jo je zaščitila pred njenim možem, ki jo je skozi ves teden vsak večer neusmiljeno pretepal, ker je bila izgubila poročni prstan. Nekoč sta morali dve izmed najmlajših stanovalk H. H. opraviti vse potrebne posle pri rojstvu nezakonskega deteta, ker ni bilo mogoče dobili zdravnika in ker so vse žene iz bližnje okolice izjavile, da se «take osebe« ne dotaknejo. Kako čisto pojmovanje ima Jane Adamsova o morali| izpričuje sledeči dogodek. V bližini H. H. je bila fabrika za čevlje, kjer je izbruhnila stavka. Delavke bi bile vztrajale pri svojih upravičenh zahtevah, a niso imele denarja, da bi vzdržale stavko. Pri debatah, ki so jih imele stavkujoče delavke v H. H., se je izkazalo, da so imele mnoge od njih dolgove za hrano in stanovanje. Jane Adamsova jih je hotela osvoboditi oderuških gospodarjev in z njeno pomočjo so isi ustanovile delavke svojo stanovanjsko zadrugo. V bližini settlementa so si najele dve mali stanovanji. Settlement je dal mo-bilje in plačal za prvi mesec najemnino, vse ostalo so oskrbele delavke same. Ob kraju 3. zadružnega leta so imele delavke že šest stanovanj, zadruga je imela trden temelj in je stremela potem, da si zgradi lastno hišo. Settlement je pomagal tej akciji z vsemi silami in tedaj je prišel moment izkušnjave za Jane Adamsovo. Ona sama pripoveduje o tem takole: «Eden izmed članov našega odbora nam je prinesel razveseljivo vest: njegov prijatelj hoče pokloniti za zgradbo zadružne hiše delavk 20.000 dolarjev. Ko pa je povedal ime radodarnega prijatelja, se je izkazalo, da je darovalec mož, znan daleč naokolo kot največji izkoriščevalec delavk. Da bi zgradili dom is takšnimi sredstvi, to se mi je zdelo podlo, in odklonila sem ponudbo.* Koliko ljudi bi postopalo enako? Poleg vsega podrobnega dela za olajšanje bede je pričela Jane Adamsova s svojimi prijatelji še drugo, velikopotezno delo. Delo med proletarijatom jej je prineslo spoznanje, da največja požrtvovalnost ne koristi mnogo, ako nima zaslombe v zakonodaji. Settlement je pričel raziskovati socijalne prilike delavstva in je na podlagi teh r^l-?kavanj pričel boj proti delu dece in zahtevati zakonito ureditev tega dela. Skozi tri mesece, večer za večerom, so govorili Jane Adamsova in njeni prijatelji po vseh delih mesta o strahotnih posledicah dela dece. Njihov boj je imel uspeh. Ko so izvojevali zaščitenje dece, so pričeli na enak način boj proti nočnemu delu žen in predolgemu delovnemu času. Tako je postal H. H. ustvaritelj prve socijalne zakonodaje v Ameriki. . Jane Adamsova je bila pa zmožna še drugih žrtev, kakor te, da je nastopala večer za večerom na shodih. Potegovala se je za mesto inšpektorice cest in je to mesto tudi dobila. V tej funkciji je hodila po svojem okraju od 6. zjutraj dalje za vozom, ki je pobiral smeti. Kljub vsemu temu koristnemu delu so se pričeli pojavljati v duši Jane Adamsove težki dvomi o tem, ali je res njeno delo pravo in povsem nesebično. Tudi lo je dokaz, kako je Jane Adamsova visoko nad povprečnostjo, kako je njeno čustvo odgovornosti napram človeški družbi razvito do najvišje stopnje. V teh svojih dvomih je sklenila, da obišče velikega ruskega pisatelja L. Tolstega; toda utehe ni našla pri njem. Komaj je bila vstopila v njegovo sobo, je Tolstoj pristopil k njej in raztegnil rokave njene obleke, ki so bili po takratni modi zelo široki, in jo vprašaj ako ni še nikdar premišljevala o tem, da bi iz teh rokavov sešila lahko obleko za otroka, in o tem( da je takšna modna obleka zapreka pri njenem delu, ki jo vodi k najsiromašnejšim ljudem. Adamsova je bila prvi hip zmedena, nato mu je pa razložila, da njeni rokavi še vedno niso tako široki kakor oni, ki jih imajo delavke v Chicagu, in da bi njeno delo med ljudstvom baš to najbolj oviralo, ako bi se ločila od žen iz krogov, v katerih deluje, po obleki. Še bolj neprijetno jej je postajalo, STRAN 348. ŽENSKI SVET LETNIK 11!. ko jo je pričel izpraševati Tolstoj, s kakšnim manuelnim delom se preživlja. Tudi nada^ni razgovori s Tolstim niso ustvarili veze med njima in bila je mnenja, da je njegov nauk o delu tako pretirano logičen, da ga živo življenje ne prenese. Od Tolstega se je vrnila se bolj razdvojena, ali je kljub temu sklenili, da bo delala veak dan po dve uri v pekariji settlementa, da bi imela zavest, da se preživlja z delom svojih rok. Sklep je tudi izvršila, a njena slabotna fizična konstitucija jej ni dovoljevala napornega :nanueinega dela. Fizično delo jo je utrudilo tako, da je bila nesposobna za vsako drugo delo, ki ga je bilo v obilici. Polagoma se je pomirila, njen zdrav življenski čut je premagal sivo teorijo velikega ruskega moralista. Spoznala je, da je vse socijalno drlo kompromis P'.ed človekovim hotenjem in razmerami, v katerih je treba živeti. Omeniti moram še to, da je bila Jane Adamsova med svetovno vcjno odkrit nasprotnik vstopa Amerike v vojno in da je morala vsled tega mnogo trpeti. Jane Adamsova ne pripada nobeni politični stranki, ker so njeni nazori o morali, svobodi in demokraciji tako visoki da jih ne more prilagoditi geslom in metodam političnih strank. Kakšno je njeno naziranje o današnji družabni ureditvi, se vidi iz sledečih njenih besed: «;Najglobokejše prepričanje prebivalcev settlementa je, da morajo postati gospodarske dobrine in duševni užitki dostopni vsem, tudi onim, ki so gospodarsko zapostavljeni. Vzgojno delo settlementa, njegovo delovanje v službi ljubezni do bližnjega, njegovo delovanje za povzdigo socijalnega položaja zapostavljenih, so le različni pojavi da prepojimo demokracijo s socijalnim naziranjem.« Jane Adamsova, ena izmed najmarkantnejših tipov sodobne žene, žene, ki je darovala vse svoje življenje, svoja nagnjenja, vsako misel svoje velike duše dobrobitu bližnjega, ta žena je preprosta, skromna po svoji zunanjosti, toda z licem, ki se mi- pozna miselno delo in globoko čuvstvovanje. Izraz njenega lica ostane vsakomur v reizbrisnem spominu, kdor jo je le enkrat videl in čul. Ona dela vtisk človeka, ki ima opravka z velikimi stvarmi, tako da so mu naše vsakdanje brige neznatne in sitne zadeve. Ni pretirana sodba, ki jo je izrekel ob neki slovesni priliki župan mesta Chicaga o Jane Adamovi: «Ona je naš največji in najbolj zaslužni državljan. III. Children's Bureau in Women's Bureau. Izmed državnih institucij smo spoznale dva važna urada federalne vlade v Washing-tonu in to: urad za zaščito dece in mladine, Children's Bureau, in urad za žene — Women,'s Bureau. Oba urada sta izročena ženam. Ker sta obe instituciji velikega pomena za ekonomski in socijalni razvoj zemlje in so ju izročili vodilni faktorji Amerike ženam, se vidi iz tega, da so oni popolnoma uverjeni o kvalitativni enakovrednosti žene z moškim. ; Urad za zaščito dece in mladine bi se dal vzporediti z odsekom za zaščito dece in mladine pri ministrstvu soc. politike, kar se tiče njegove pristojnosti, a kar se tiče dela( ju ni mogoče primerjati. Ameriški urad za zaščito dece in mladine je idejni vodnik vse privatne in državne zaščite dece in mladine v vseh državah Zed. držav Severne Amerike. Naš odsek pri ministrstvu soc. pol. to še ni, čeprav bi od vsega početka smel biti le to in nič drugega. Urad za zaščito dece in mladine je bil ustanovljen 1. 1912. Organizirala ga je žena, Julija Lathropova in ga je tudi dolgo let vodila. Delo urada za zaščito dece in mladine je ogromno z ozirom na propagando in znanstveno raziskovanje problemov, ki zadevajo deco in mladino. Ta urad ne deli podpor, ne ustanavlja dečjih domov, nego išče le načinov, kako bi se deca in mladina fizično in duševno najboljše razvijala. Federalnim državam daje inicijativo za stvarjenje zakonov, a javnost zaintere-suje za sodelovanje. Zadnji dve leti se urad za zaščito dece in mladine intenzivno bavi z dvema vprašanjema: 1.) s socijalno-higijensko zaščito in 2.) z otroškim delom. Socijalno-higijenska zaščita ima namen, da zniža umrljivost dece v prvi, najbolj opasni življenski dobi in prične že pri zaščiti noseče matere. Urad je zbiral skozi 10 let statistične podatke o umrljivosti dece v prvi življenski dobi in ves ta čas hkratu proučeval ekonomske pri- LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 349. like, ki povzročajo v največji meri umrljivost. Na tej bogati izkušnji je pričel sedaj z velikopoteznim propagandnim delom, h kateremu ni pritegnil le vse federalne države, temveč tudi vsa privatna društva, ki se bavijo ž zaščito dece. Iz načina, kako se loti Amerika dela, ki bo imelo dalekosežne posledice, se vidi, kako skrbno pripravlja svoje akcije. Enako je tu s problemom otroškega dela. Več let je zbiral urad podatke, a lansko leto je stopil z materijalom pred javnost in zahteva, da se ameriški ustavi doda amende-ment, ki bo prepovedoval delo za mladino do 16. leta. Pri tej akciji jo izredno podpirajo ženske organizacije, predvsem liga volilk. Urad za žene vodi gdč. Andersonova, ki se je povzpela od preproste fabriške delavke, ki ni imela druge izobrazbe kakor osnovno šolo, do tako uglednega mesta pri zvezni vladi. Do tega mesta se ni povzpela s protekcijo, temveč s trdnim in vztrajnim delom, s samovzgojo. Urad za žene je bil ustanovljen v juliju 1918. 1., eno leto in tri mesece po vstopu Amerike v svetovno vojno. Namen uradu je, da izvede kar najobsežnejšo zaščito delovne moči žene, da jej uredi delovni čas, da proučuje ekonomske razmere delovne žene in da jo vzgaja. Nad 8 in pol milijonov žen je zaposlenih v ameriških podjetjih vseh vrst. Od teh je nad 2 milijona poročenih. O zaposlitvi poro-č( nih žen se v ameriški javnosti mnogo razpravlja, pro in contra. Urad za žene je v ^vojem programu za 1. 1925. posvetil posebno pažnjo temu problemu in ga vsestransko raziskuje. Prav tako kakor urad za zaščito dece-ima tudi urad za žene le idejno nalogo, in sicer zelo težko. Urad insistira na to, da bi se uvedla enaka socijalno zaščitna zakonodaja za žene po vseh 48 državah, ki imajo sedaj najrazličnejše določbe o delovnem času, o zaposlitvi itd. V svojem poročilu za 1. 1924. pravi gdč. Andersonova, da se delodajalci odtegujejo izvajanju isocijalno zaščitnih določb na ta način, da selijo svoja podjetja v države, kjer je ta zaščita slaba ali je sploh ni, in zato je edina rešitev enotna zakonodaja. Nekatere ameriške države imajo dovoljen 8-urni delovnik, teh je le 9, a nekatere imajo celo 12-urni delovnik. Tudi nočno delo žen ni regulirano, ker le 16 držav ima striktno prepoved nočne zaposlitve žen. Čeprav velja Amerika kot eldorado kapitalizma in kapitalistične eksploatacije in je tudi to v resnici, vendar vidimo pri ameriški vladi resno stremljenje, da z zakonitimi sredstvi zajezi izkoriščanje. Temu namenu služita tudi urad za zaščito dece in urad za žene. IV. Drugi vtisi. Opisala sem Vam one ameriške ustanove, ki so napravile na nas najglobokejši vtis. Spoznale smo za čas našega kratkega bivanja v Ameriki še druge naprave, ali mislim, da je koristnejše spoznati najboljše bolj natančno, kakor pa površno pregledati mnogo stvari. Pripomniti pa moram to, da so bile ameriške žene, s katerimi smo prišle v dotiko, neizmerno ljubeznive z nami in so nas vsepovsod najbolj gostoljubno sprejele. Pri po-setu Jane Adamsove, ki nam je priredila obed v Hull-Housu, smo spoznale profesorke s čikaške univerze, ki so nas za prihodnji dan povabile na univerzo in nam jo razka-zale; tamkaj ismo se seznanile tudi z Julijo Lathropovo, organizatorko državne zaščite dece in mladine v Ameriki. Jnlija Lathropova nam je pripravila pot, da smo prisostvovale razpravi v mladinskem sodišču, kjer je bila sodnik žena, gdč. Barthelmv. Gdč. Barthelmv nas je po končani razpravi sprejela še posebej in nam razložila svoje delo. Bile smo gostje še v drugem čikaškem settlementu, v takozvanem univerzitebskem settlementu, kjer nas je iznenadilo, da je bil settlment poln slik čehoslovaškega slikarja Uprke. En dan smo bile gostje gospe Campbellove v Pittsburgu, ki je bila več let z ameriško misijo v Beogradu in je velika prijateljica naše zemlje. Gospa Campbel-lova ima krasno zbirko fotografičnih posnetkov pokrajinskih lepot naše zemlje in je STRAN 350. ŽENSKI SVET LETNIK HI. imela v Ameriki že mnogo predavanj o Jugoslaviji. Skratka, kjerkoli smo bile v Ameriki, povsod so nas sprejeli s takšno iskrenostjo, kakršne se nismo nadejale. Na kraju mojega poročila hočem opisati na kratko le še naše srečanje z našimi rojaki, ki žive v Ameriki. V Chicagu in v New-Yorku smo imele priliko, da se nekoliko upoznamo ž njimi. Srbi, Hrvati in Slovenci imajo v Ameriki svoje organizacije in svoja društva. Vsi naši ljudje v Ameriki se živo zanimajo za prilike v domovini in v mnogih od njih je velika želja, da bi se vrnili in da bi v domovini uporabili vse ono, kar so pridobili v Ameriki. Cule smo seveda tudi njihove tožbe na domovino in vsi so obžalovali, da ne umemo obdržati ž njimi krepke zveze. Pri starejših naših izseljenikih je nacijonalna zavest jaka, mladina .se pa hitro amerikanizira in na žalost pozablja tudi že svoj materni jezik. Najbolj smo bile zaprepaščene, ko nas je nagovorila tajnica nekega jugoslovenskega društva v angleškem jeziku in se oprostila, naj jej tega ne zamerimo, ker slabo govori svoj materni jezik. Zapazile smo tudi to, da naši ljudje v Ameriki govore med seboj angleško, a ne v materinem jeziku. Povpraševala smo iseveda po vzrokih tega pojava. Odgovorili so nam, da morajo v služhi govoriti angleško, da pohaja deca tamkajšnje ameriške šole in da jim je vsled tega občevanje v angleškem jeziku prikladnejše. Težko je ugotoviti, koliko krivde nad odtujitvijo zadene nas, koliko njih. Toda fakt je, da bomo imeli čez nekaj decenijev v Ameriki popolnoma amerika-nizirane Jugoslovene. Slovenska podporna jednota, ena izmed največjih naših organizacij v Ameriki, izdaja ie sedaj mladinski list, ki je pisan na pol v slovenščini, na pol v angleščini. In predsednik te organizacije, ki izdaja tudi dnevnik, nam je zatrjeval, da bo čez kakih 20 let tudi njihov list moral izhajati v angleškem jeziku, ker ne bo nikogar več, ki bi razumel slovensko. K temu brzemu amerikaniziranju doprinašaio mnogo ameriške šole, ki nekako nasilno delujejo na asimilaciji izseljenikov. V šolah se proslavlja Amerika kot najboljše urejena država, kot najbolj svobodna zemlja itd. in potem ni čudno, ako deca, ki čuje leto za letom takšne slavospeve Ameriki, polagoma pozablja svoje poreklo. Poudariti pa moram to, da ta fakt našim starejšim ljudem ni po volji, a boriti ise ne morejo z uspehom proti amerikanizaciji, ker so ekonomske razmere silnejše kakor njihova volja in ker jih morda res podpira domovina premalo. Predvsem bi bilo potrebno, da bi imeli naši izseljeniki tamkaj, kjer žive kompaktno, šole s prvovrstnim našim učiteljstvom, kakor jih imajo n. pr. Čehi. Naši ljudje so nam pripovedovali, da češka mladina, ki se je že rodila v Ameriki, govori tako izvrstno svoj materni jezik, kakor da bi bila vzrastla v domovini. Čehi so tako nacijonalno zavedni, da imajo n. pr. v Čikagu celo dve svoji pokopališči. Oni naši ljudje, ki žive že desetletja v Ameriki in ki so si tamkaj ustvarili dobro eksistenco, so vendar še polni hrepenenja, da bi se vrnili v rodno zemljo. Amerika jim je prej ko slej tujina in v dnu svoje duše molijo: »Domovina, ti si kakor zdravje«. ©®©@®© Po mnogih letih. (Ksaver Meško.) Tod sem hodil v svojih mladih dneh, . Tisoč lepih sanj je z mano šlo, srečo v srcu, žgoč plamen v očeh. lisoč upov pelo mi sladko. Danes hodim iste poti sam, Ker se nič od njih spolnilo ni — sanj nekdanjih skoraj me je sram. kaj zapeklo me je to v oči1? Tiho, srce! — Ogenj vsak zgori, Bile sanje, bila je mladost — sen najlepši čas samo trpi. naj odpoved tiha bo starost! ©©©©L© LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 351. O dolžnostih starišev. (Gizela F.) (Konec.) NASVETI Otrok je radoveden. Otrok je vedoželjen, njegov razum se razvija, zato stavi celo verigo vprašanj na mater, na očeta. Ko vsrka pridobljeno znanje vase, premišljuje, a vedoželjnost še ni potolažena. Taki razgovori so otroku potrebni, toda cesto so združena vprašanja s preveliko radovednostjo. Ni prav, da so otroci preradovedni, zlasti ko segajo vprašanja preko njih razsodnosti. Ni pa tudi prav, da v takem slučaju otroka osorno zavrnemo. Odgovori naj slonijo vedno na resničnosti, da se otrok ne navaja k laži. Ko mu ne smemo in ne moremo dati odgovora, zavrnimo ga s pripombo, da mu vprašanje pozneje enkrat raztolmačimo. Otrok je gizdav in domišljav. Kdo vtisne otroku tak pečat? Mati, ki že dveletnega otroka oblači v svilo, ga spreminja v igračko polno čipk in trakov ter takšnega kaže občinstvu, da ga občuduje. V svoji naravi je otrok priprost, a stariši ga tirajo od te priprostosti do domišljavosti. Pravi čut do lepega otopi že v otroku, a zato išče nadomestila v ponarejeni lepoti. Gizdavost v katerisibodi obliki je sovražnica vzgoje. «Ako so otroci ponosni na naslove, na stan, na bogastvo starišev, na lepo obleko, na odlikovanje v šoli ali na telesno spretnost (telovadni nastopi) itd. pokažejo le, da je njih inteligenca zastrupljena in nesprejemljiva za dobro in plemenito. Predstavimo si deklico, ki si domišljuje, da je lepa, da je njena obleka elegantna, kako se ob takih mislih uduši vsa njena duševnost kot ogenj iz mokrega dračja, mesto da bi bil plamen njene duševnosti raven, krepak in čist. «Gizdavost in domišljavost je najčešče posledica slabe vzgoje, zato ne hvali otroka zbog njegovih spretnosti. Če otrok lepo riše ali lepo poje. ga stariši hvalijo, celo otrokovo gizdavost, prebrisanost, pri dečkih telesno moč, pri deklicah lepoto oči in las občudujejo nespametni stariši. Vsled take vzgoje postanejo otroci domišljavi in nizkotno misleči.» (A. Stolz.) Tudi obdarovanje ob raznih prilikah, zlasti pri telovadnih tekmah ni umestno, ker se uduši pravi smoter telesne telovadbe v stremljenju za prvenstvo. — Omeniti moram še plese otrok. Kakšno tekmovanje v oblekah, kakšno zavidanje — kakšne želje v malih glavicah! In dečki? Zgodaj se vadijo v kavalirstvu napram nežnemu spolu. Vse prav, a kdo pomisli takrat, ko se vrstijo mali parčki, kje se bo končalo to viteštvo? Ti že tako moderni, povsod vpeljani modni otroški plesi upropastijo dušo in telo naših malčkov, a vsega tega se stariši ne zavedajo, ko se radujejo ob pogledu na pestre plesalce. Kje ostaja pravo, iskreno otročje veselje? — Ne ovirajmo razvoj razuma in naravnih zmožnosti otrokovih, a ne dajmo prilike, da se razmahnejo nezdravi instinkti, ki bi zamorili zdrav razum. — Otrok je lažnjiv. Po mnenju raznih pedagogov se lažnjivost podeduje in vzgoja jo lahko podpira ali pobija. Ta trditev odgovarja resnici, a stariši ne pomislijo, da kaznujejo svojo lastno lažnjivost, ko otroka zasačijo na STRAN 352 ŽENSKI SVET LETNIK'III. laži in se zbog tega jezijo nad otrokom. Toda ni vedno ta vzrok, da je otrok lažnjiv. Amerikanski raziskovalec otroške psihe Stanlev Hali razločuje več vrst laži z ozironi na nje izvor. Pravi, da otrok laže iz strahu pred kaznijo. Boji se, da bo tepen ali ozmerjan. Otrok vidi jasno in sodi logično v marsičem, ko se stariši tega niti ne zavedajo. Iskreno zaupanje do starišev prepreči to vrsto laži, zahrbtnosti in nedovoljenih dejanj, a predvsem morajo stariši sami sebe nadzirati in uvaževati pregovor: «Govori in delaj, kakor misliš». Druga vrsta laži sloni na prebujni fantaziji otrokovi. Pravljice in pripovedke so vedno izvor fantazije in otrok, ki živi v kraljestvu pravljic — saj mu jih mati pripoveduje ali bere — kaj rad opisuje reči in dogodke, kakor se razvijajo v njegovi domišljiji in ne kakor jih je opazoval v realnosti. Te laži so nedolžne. Otroka navajamo k resnicoljubnosti, ako ga opozorimo, naj opisuje dogodke, kakor jih je v resnici opazoval. Da pride mati v okom fantastični laži, naj se sama prepriča o resničnosti dogodka. — Cesto laže otrok iz egoizma. Boji se, da bi mu stariši kaj odrekli; da se mu izpolni želja, se zateče k laži. — Heroične laži so bolj redka prikazen: otrok laže, da druge reši kazni, da prijatelju pomaga iz zadrege. Otroške laži niso torej nevarne, a vendar jih moramo zatreti v kali, da ne pridejo otroku v navado. Odkriti značaji se ne zatekajo k laži. Foerster pravi: «Kdor izgovarja besede, ki ne odgovarjajo njegovemu znanju in ki niso krite po dobri vesti, ta cepi svojo osebnost — zato se instinkt po ohranitvi značaja brani izgovarjati neresnico«, Navajajmo otroka k prostodušnosti. Kdor odkrito priznava svoje mišljenje, ne da bi se oziral na posledice — seveda, ne da bi hotel namenoma koga žaliti z resnico — pridobi na ugledu. Otroka, ki prizna prostodušno slabo dejanje, ne kaznuj nikdar tako strogo kot otroka, ki skuša zagovarjati svoje napake in se hoče tako izogniti kazni. Otrok je krut, Neprijetne skrbi in težke misli vstajajo materi, ko vidi, kako trpinči njen sinček metuljčka, ki ga je ujel, kako zaveže ptička za nožico, in se veseli ob pogledu na ubogo živalico. Krut je tak otrok, trdosrčen in veseli se celo takrat, ko žali mater ali prijatelja. Ta lastnost je prirojena in dolžnost vzgojiteljice je, da jo iztrebi že v nežni dobi. A kako? Predvsem morata dati zakonca sama otroku lep vzgled; prizadevanje srčne bolesti drug drugemu je neumestno, je kruto, zato se ne smeta žaliti zakonca, da ne preide veselje do trpinčenja na otroka. Če je otrok krut po naravi, izvršuje neusmiljena dela, ker se ne zaveda, da dela slabo. Jn stariši, ki ljubijo bližnjega, sočustvujejo ž njim in vršijo svojo nalogo na karitativnem polju, vplivajo na otrokovo čustvovanje. Vzbujajmo v otrocih tudi ljubezen do živali in narave, tedaj ne bo imela krutost v njih srcih mesta. Kajti «kdor ceni rosno kapljico, ne izvabi iz človekovega očesa solze.» Nežnost, vljudnost, dobrosrčnost napram vsakemu človeku, tudi napram služkinjam in revnejšim slojem, to so lastnosti, ki dvigajo človeka do plemenitosti. Kdor jih upošteva, živi v svojo srečo in v srečo drugim, a nepoboljšljivi trdocrčneži naj doživijo zasluženo kazen. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 353. Otrok je jezljav. Kaj radi se otroci prepirajo med seboj, a pre-mnogokrat kvari v družinskem življenju jezljav otrok dobro razpoloženje. Slabo vzg&jeni otroci se stepe j d, telesno šibkejši podleže, a zmagovalec, telesno močnejši, se veseli svoje zmage. Koliko takih pretepov je po ulicah, ^po dvoriščih, kjer mrgoli otrok brez varstva kot v mravljišču. Zakaj se prepirajo otroci med seboj in kje leži vzrok prepirov? Dva pijanca razgretih možganov se spreta radi ničevega vzroka; ker nimata razsodnosti, da bi se mirnim potom sporazumela in pobotala, sežeia po steklenicah, stolicah, pa tudi po nožu. Tu je povzročilo brezpomemben prepir vino in nerazsodnost mišljenja. Dve ženski se spreta radi opravljanja, ne-voščljivosti ali ljubosumja. Nezrele, neolikane se celo zlasajo; zbadanja, zmerjanje, ki jim je v navadi je maščevanje, ki ne prinaša koristi, pač pa razkrinka plitvost značajev. Konec prepira je ali sprava (če ni navidezna, je blagodejna) ali nadaljevanje sovraštva, ki razjeda v človeku, kar je dobrega. — Dva učenjaka se spopadeta literarnim potom. Gre za določitev, katera ideja je boljša in zanesljivejša. Taki prepiri se cesto vlečejo kot veriga, ki povzroča obilo šuma — a obrodijo tudi obilo sadu na idejnem polju, ker bistrijo duhove. — Ni torej človek jezljav, ki kriti-kuje, išče in razkriva, ako stremi po izboljšanju razmer in ako slonijo izvajanja na prepričanju. Jezljav je oni človek, ki hoče vedno in povsod prodreti s svojo voljo in tudi takrat, ko je v zmoti. Taka narava pri od-laslem človeku ni prijetna in ne da se omiliti, zato so taki ljudje vobče nepriljubljeni. Lažje je krotiti jezo otrok, ki je navadno izbruh temperamenta, težje pa in skoro nemogoče, če je posledica pijančevanja starišev. V postev pride spočetje, nosečnost in dojenje otrokovo. — Če se otroci prepirajo in se ne morejo pobotati, ne prestriži prepira, pač pa vprašaj po vzroku, preišči zadevo in pouči male, kako žalostno je, ako se vsled osebnih prepirov krši prijateljstvo, in kako nizkotno je, ako se napadajo v prepiru duševno šibkejši tovariši. Če je oirok nadarjen, se razvije šele tedaj v popolnega človeka, ko združi nadarjenost s plemenitostjo značaja, ki se razodeva v pravilnem postopanju napram manj nadarjenim, duševno šibkejšim in starejšim ljudem. NajJepša šola pa je lep vzgled. Prepiri v družini prav slabo vplivajo na vzgojo otrok, zlasti če jim ne sledi sprava in odpuščanje. Otrok je požrešen. Otrok se ustavi pred oknom slaščičarne, si ogleduje slaščice in si jih zaželi. Odrekanju navajen otrok poj de mimo brez zlih posledic — mogoče je slišen kratek vzdih —, a ne tako razvajen in požrešen otrok. Če mati takšnemu otroku ne ugodi, tolče z nožicami ob tla in kriči. Za okolico se niti ne zmeni in za opomine materine, ker vidi le vabljive sladkorčke. Naj mu li tedaj kupi mati zaželjeno? V zadregi je, ker se vede otrok na cesti nespodobno. Če mati otroku ugodi, se ponovi tak slučaj še katerikrat. Tiranček si pač zapomni, da zmaguje z jokom in krikom. Jok mu je orožje, ki ga izrabi vsakokrat, ko hoče nekaj doseči, STRAN 354. ŽENSKI SVET . LETNIK III. zlasti takrat, ko so mu oči lačne. Mati, ki si ne ve kako pomagati, vse po-skrije pred takim otrokom in to le zato, da ne bi zbudil s prošnjami in jokom materinega usmiljenja. TaEe solze ne smejo ganiti materinega srca. Otrokovo požrešnost je treba zatreti v kali, sicer gorje nenasitnemu želodčku! Gorje otrcku, ako se ne zastavi njegovim željam pravočasno jez. Že z mladega se mora privaditi odrekanju, da ne bo suženj lastne volje, zato ne sme vsega, kar vidi, zahtevati. V takem slučaju ostani mati stanovitna kljub joku in kriku. Otrok imej ob določenih urah zadostno količino priproste a tečne hrane in le v izjemnih slučajih, n. pr. ko izvrši kakšno delo posebno lepo ali psr iz lastne volje, tedaj mu privoščimo tu pa tam priboljšek, vedno pa ne, sicer se na to privadi. Red v jedi in odrekanje, to je najboljše zdravilo za požeruhe, predvsem pa veljaj pravilo: stariši sami morajo dajati otroku lep vzgled v odrekanju. Otrok je nevoščljiv in zavisten. Če mati z večjo skrbjo streže enemu otroku, ker je bolan ali šibkejši, tedaj se čuti drugi otrok užaljenega in zapuščenega. V njegovi duši vstaja mržnja do brata: nevoščljiv mu je. Če je sosedno dekletce bogatejše oblečeno, se vzbudi v hčerki zavist in zahteva od matere, naj jej kupi lepo obleko. Zavist ni zdrava, ker žene marsikaterega v pogubo, a je tudi nelepa lastnost in matere bi jej morale posvečati veliko pozornosti. V kali naj jo zatrejo, da se ne razpase v otrokovem srcu. Nevoščljivost je vedno v zvezi s sovraštvom, izvira iz notranje nezadovoljnosti in se porodi ob spoznanju, da se drugemu bolje godi, ali ob odkritju, da je bližnji po duhu in zmožnosti sposobnejši. S tem spoznanjem se mu istočasno vzbudi želja srečnejšemu škodovati in posedovati ono, kar sedaj nima; zadostiti hoče tudi zavisti na podli način, da krade srečnejšemu ali sposobnejšemu čast, z namenom, da mu povzroči škodo in ž njo bridkost. Foerster pravi: «Pojav nevoščljive«ti mora vzgojitelj vzeti zelo resno, kajti s to napaka se vzbujajo v otroku še druga nizkotna čustva, ki zamorijo dušo, ako jim prepustimo svobodno rast.» — Schopenhauer trdi: «Nevoščljivost občutiti je človeško, a škodoželjnost gojiti je hudičevo.» Nevoščljivost in škodoželjnost, ki se bere človeku na obrazu, v pogledu in v govoru, je pogrešek, ki se ne da iztrebiti, ko je že v navadi. Škodoželjen človek je v svoji notranjosti zelo nesrečen, njegova duša ne najde pokoja. Značajnosti ne pričakujemo od njega, ker želja, uničiti drugim srečo, ga tira do nečednih dejanj in zahrbtnosti. Tudi pri duševno močnih ljudeh zasačimo cesto nevoščljivost, ki pa ni združena s škodoželjnostjo in vzpodbuja nevoščljivca le k delovanju. A plemeniti ljudje ne iščejo vzpodbude in veselja do dela v tej nelepi napaki. Ti delajo zavoljo dela samega, ker vodi jih stroj duha, ki se neprestano prenavlja in razvija. Omenila sem, da je brat bratu nevoščljiv. V družini je toraj zibelka te napake. Kako jo iztrebiti? Ali je prav, da mati ne deli vedno vsem LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 355. enako, da je včasih napram enemu otroku dobroti jive j ša? Da, saj se tako priučijo drugi otroci odrekanju in požrtvovanju. Toda ne hvali in grajaj ob nepravem času in ob nepravi priliki, ker le tako vzbujaš v otroku ne-voščljivost. Ne ponižuj otroka pred drugimi, a tudi ne povzdiguj ga zavoljo talentov, vzbujaj pa v njem prostodušnost. Kar zna, naj le pokaže, a ne da bi se bahal s svojim znanjem. Vzbujaj v otroku zmisel za idealnost in prepreči površno opazovanje in spoznanje ljudi in reči ter površno, prenaglo sodbo. Pokaži otroku nizkotnost nevoščljivosti ob raznih življenjskih prilikah. Tedaj spozna sam, da v srcu idealnega človeka ni prostora za nizkotna čustva šibkih duhov. Otrok je len. Po naravi je človek delaven; to opazimo zlasti pri zdravem otroku. Njegov duh je ukaželjen, zato ne miruje nikdar; vse hoče vedeti in videti, a tudi njegovi udje so kot živo srebro. In vendar opazimo pri mnogih otrocih duševno in telesno nedelavnost, ki jej pravimo lenoba. Če pri najmanjšem, nenapornem delu otrok omaguje, je iskati vzrok v otrokovem organizmu. Telesna bolezen povzroča tudi duševno nedelavnost, ki je le posledica telesne šibkosti. Tu je treba zdraviti telo. Prava lenoba je znak duševne šibkosti, ki je včasih že krvno podedovano zlo. Lenoben otrok ne kaže pravega zanimanja ne pri učenju in ne pri igranju, ker ne misli in ne dela z veseljem, izvršuje vse le polovičarsko in ne vztraja zlasti pri napornem delu. Dočim se duševno in telesno zdrav otrok poprime dela iz lastnega nagiba, bodisi ker hoče posnemati druge ali ker sledi svoji fantaziji in lastni pobudi, se len otrok ogiba vsakemu duševnemu naporu, ne zanima se za novosti in zanimivosti. Ker rad vidi, da drugi mislijo in delajo zanj — če n. pr. ne izvršuje otrok sam naloge ali naloženega mu dela — ne razvija lastne duševne in telesne zmožnosti, zato ostane nesamostojen. Da se v otroku ne razpase lenoba, ta divje rastoča rastlina, ne podpiraj otroka pri delu, ki ga lahko sam izvrši, sicer se ne vsposobi za samostojno mislečega in delavnega človeka. Če ne vztraja pri delu, pri učenju ali pri igri, ne prizanašaj mu, da ne postane vihrav, površen, nezanesljiv. Ker je delo le posledica duševne energije in svežosti, ne sme biti otroku delo v breme, zato moramo prirojena ljubezen do dela v otroku pravočasno razvijati in gojiti. Mati mu daj zato prilike pri vsakdanjem delu. Neobhodno potrebno pa je nadzorstvo. Kar otrok pogreši, naj sam popravi. Zelo koristno je, da vrši vsak dan kakšno neprijetno delo, da se mu utrdi volja, ki je najboljša cbramba, da se ne ugnezdi v otroku lenoba, ta težko ozdravljiva in škodljiva bolezen. Kakor mora mati-vzgojiteljica skrbeti, da iztrebi že v zgodnji mladosti v otroku slaba nagnjenja, tako mora istočasno vplivati na razvoj dobrih nagnjenj in duševnih zmožnosti, na razvoj čustev in dobrosrčnosti. Vsakdanje živiljenje nudi pač mnogo prilik zato, le uporabiti jih je treba. Važna vzgojna naloga je krepitev volje, kajti le človek s trdno, krepko STRAN 356. ŽENSKI SVET LETNIK III. voljo doseže svobodo, ki ga dviga do pravega dostojanstva. Lhozkv pravi: Kupscim )e bila sprejela uprava, izvoljena na sara- ziyo m dolgo diskusijo - to vprašanje ,e jevski skupšcinii le Saveza In k,jub t bila izpopolnitev cl 9. pravil, ki govor, o mu da ¦ morala broditi toliko n' ilik sestavi uprave Pokazalo se ,e pa ravno premagati toliko k ¦ vendar defovala nasprotno; predlog o izpopolnitvi cl 9. ,e tudi VS zmislu postavljenega si programa in bil sprejet brez debate, kar znači, da ,e je uspešno pomagala dreStvom pri njiho- odgovarjal pričakovanju ogromne večine vem deju 5 v ' društev. Po tem predlogu se uprava raz- Uprava' N. Ž. S. je izdala za skupščino sirja in imajo zastopnice društev, ki so na ^ svojih društev y feni knjV j sedežu savezovih birojev (Beograd, Zagreb, teh porocil se vidi) da J ženska jr*gtya Sarajevo, Ljubljana) pravico, da se udele- izredn0 aktivna in da z lepimi uspehi dežujejo se, ožjega odbora savezove uprave. lujejo za dobrobit naroda. Ako bo tako sestavljena uprava na korist p0 skupščinskih sejah so bila vsak večer dela, bo to pokazala bodočnost. javna predavanja, ki so bila izredno dobro Končno je sprejela skupščina poslovnik Pos?čan,a- Najmteresantnejše je bilo preda- k pravilom; s tem je dobil Savez točnega vanje Mihce Vlajičeve, advokatske priprav- vodnika za svoje notranje poslovanje. mce iz Beograda, o izenačenju moške in ženske dece v dednem pravu. Tema preda- Zadnji dan skupščine je bilo treba voliti vanja je bil vsled tega privlačen, ker je predsednico N. z. S., ker je gospa Delfa N. Ž. S. pričel letos poleti veliko akcijo, da Kaničeva, na sarajevski skupščini izvoljena se v novem državljanskem zakoniku kri- predsednica, med letom odložila svoje mesto vice, ki jih ima srbijanski državljanski za- na veliko in iskreno žalost vseh v Savezu konik glede dedovanja ženskih naslednikov, včlanjenih društev. Na skupščini v Skoplju popravijo. Za to akcijo Savezovo je doslej je bila izbrana z aklamacijo za predsednico nabranih 40.000 podpisov, od teh samo v Saveza gospa Leposava; Petkovičeva iz Sloveniji 30.000. Beograda, predsednica društva Ženski Po- Skupščina v Skoplju je pokazala, da čvr- kret in Podmladka društva Rdečega križa, sto napreduje konsolidacija med jugoslo- Zaupanje, ki ga je dala skupščina tako eno- venskim ženstvom in da postaja N. Ž. S. v dušno gospe Petkovičevi, jej nalaga veliko istrni najvišji in najkompetentnejši faktor LETNIK lil. ŽENSKI SVET STRAN 361. organiziranega ženstva. Gostoljubje in iskrena ljubeznivost Skopljank sta mnogo pripomogli, da je bila letošnja skupščina lepa manifestacija v Savezu ujedinjenega ženstva. Prihodnja skupščina N, Ž. S. bo v Subo-tici. Alojzija Štebijeva. Žena in dedno pravo v Jugoslaviji. Čita-teljicam je še v spominu članek o dednem pravu, ki je v veljavi po naših krajih in v Jugoslaviji. V zadnjem času se je zopet ba-vil s tem vprašanjem Narodni Ženski Savez na skupščini v Skoplju in pa plenum kongresa Jugoslovenskih pravnikov. Poročilo o prvem zborovanju objavljamo v podrobnostih, z drugega pa le resolucije, ki se tičejo izenačenja de-dnega prava v jugosl. državi. V bistvu se popolnoma strinjajo z resolucijami ljubljanskega ženskega zborovanja: »Treba da se u budučem jedinstvenom intestatnom naslednom pravu izjednače prava mužskog i ženskog potomstva.* «Treba tako isto u specijalnim zakonima predvideti mere radi sprečavanja razpreča-vanja seljačkih posjeda (ev. i drugih ostav-ština), uvek čuvajuči princip jednakosti oba spolova*. «U tome cilju skreča se pažnja zakono-davca na ustanovu prava odkupa u korist jednog naslednika.« HIGIJENA. Kako nastanejo krčne žile. Krčne žile so pravzaprav nategnjene dovodnice, to so one žile, ki dovajajo v telesu obrabljeno kri zopet nazaj v srce. Krčne žile imenujejo večinoma tiste dovodnice, ki se razprezajo po gornjem delu kože. Če se vnamejo žilne stene, tedaj žila nabrekne in se nategne. To pa se godi zelo počasi in se zato krčne žile polagoma razvijajo. Razlagamo si tako: kaka zapreka ovira obtok krvi, zato v žili sami kri zastaja in napne steno žile tako, da jo stanjša in naredi neprožno, pa se radi tega ne more več skrčiti, Ta zapreka je lahko v žili sami, ali pa pritiska tudi od zunaj, n. nr. v nosečnosti. Zato trpe ravno ženske na krčnih žilah, pri moškem jih dobimo malokdaj. V nosečnosti je maternica močno povečana in pritiska na glavno deblo trebušne dovodnice ter povzroča tako zastoj krvi v vsem ožilju spodnjega života. Krčne žile dobe ženske tudi vsled pretesnih podvezi; posebno škodljive so podvezi pod kolenom. Zato naj jih nosijo one, ki jih ne morejo trpeti pripete na pasu, vsaj nad kolenom. Tudi osebe, ki trpe na zaoeki, dobe sčasoma krčne žile. Blato, ki zastaja in se nabira v črevesu, pritiska na dovodnice v spodnjem životu in povzroča krčne žile. Tudi hemoroidi niso nič drugega kot krčne žile v dovodnicah debelega črevesa. Nedvomno pa so krčne žile podedljiva bolezen; ne krčne žile kot take, nego šibkost žilnih sten. Če ima dovodnica preslabotne stene, nabrekne že pri malem pritisku, kar opazimo pri celih družinah. Kako naj si lečimo krčne žile? Če so posledica podedovanih šibkih dovodničnih sten, se skoraj ne da nič pomagati. Dosedaj namreč še ne poznajo '.dravniki načina, kako bi se dale nabrekle dovodnice skrčiti na normalno nategnjenje. Najizdatnejše sredstvo so pač neprestani obkladki na do-tičnem udu; v to svrho povijemo oz. obu-jemo nogo v gumijeve povoje ali nogavice. Nekateri povijajo nogo tudi z volnenim ali pletenim povojem; pri tem je pa treba jako paziti, da ne naistanejo na povoju gube, ki zopet pritiskajo na žile. Vsekakor je treba skrbeti za pravilno odvajanje in čiščenje črevesa; zapeka je poleg nosečnosti pač največja in najpogostejša povzročiteljica krčnih žil. Skrbite za suho obutev! V pogostih deževnih jesenskih dneh in v blatnih zimskih mesecih moramo paziti, da bodo imeli naši otroci vedno suhe in tople noge ter ne bodo sedeli v šoli z mokrimi in mrzlimi nogami. Zato je pa treba predvsem gledati, da ne bodo čevlji raztrgani ali tako slabi, da gre mokrota vanje na vseh straneh. Za nove čevlje ali vsaj nove podplate je dobro, da jih namažemo z neslano mastjo ali z oljem; pa prav močno vdrgnimo maščobo v podplat, da bo nepremočljiv. Vsak teden namazi enkrat čevlje s kako mastjo namesto z navadnim mazilom. Mokre čevlje se mora otrok takoj sezuti. Ako ga zebe v noge, naj si jih umije v topli — a ne vroči — vodi, nato naj se obuje suhe nogavice in čevlje. Iz mokrega obuvala pa je treba očistiti blato, tudi po podplatih, potem se natlači vanje zmečkanega časopisnega papirja in se jih dene sušit na toplo mesto. Nikoli pa ne smeš sušiti čevljev pri peči ali pri ognjišču, ker postane usnje trdo in poka. Ako so bili čevlji' jako premočeni, je treba dati vanje še drugi papir, da prej pobere mokroto. Ko se posuše, jih je treba dobro namazati z maščobo, da se je usnje prepoji in ne propušča vode. Črez noč naj ne bodo čevlji na premrzlem prostoru, drugače so zjutraj ledeno mrzli in se v njih noga kmalu ne ugreje. GOSPODINJSTVO. O mastenju kuretnine. Mastenje kuretni-ne je važen del gospodinjstva. Tudi meščanke imajo priliko baviti se z mastenjem, ker dobe na trgu živo kuretino suho in če prav malo boljšo, vendar nikoli ne zmaste-ne. Zmastena se dobi v delikatesni trgovini že osnažena. ki pa zato ni tako okusna. STRAN 362. ŽENSKI SVET LETNIK III. Tudi je v trgovini ta živež silno drag. Kmet, prekupčevalec, trgovec, transport, vse to zviša ceno do grozne višine. Vsaka gospodinja bo že našla prostor, kamor si bo postavila kurnik, velik za dve kokoši ali eno puro. Zdravniki silno nasprotujejo mastenju perutnine. A ni drugače. Če hočeš dobro pečenko, moraš pač mastiti. In če imaš dvorišče za deset puranov, tistega, katerega mastiš, moraš še zapreti. Drugače se zleta in vse gre na tekanje. Kurnik imej na svetlem prostoru, da bo ptič videl vodo in če spočetka še isam rad zoblje, tudi zrnje. Najboljše bo, da ga sama krmiš. Peska naj na dnu kurnika nikdar ne manjka. Vzemi za mastenje le tako kuretino, ki ima močne kosti, ki je velika, ki rada žre in hitro pre.-bavlja. To se pokaže že v dveh dneh. Skuhaj kakih žgancev, zmešaš jih lahko s krompirjem, ki pa ni posebno redilen; zmešaj v žgance zrnja vseh vrst, največ pa koruze in naredi iz žgancev nekake štrukeljčke. Dobro je osoliti zaradi prebave. Ohlajene in prav majhne, za pol mezinca velike, po-makaj v mleko ali v vodo, ter jih dajaj v goltanec ptiču. Lahko mečeš tudi samo koruzo v kljun zjutraj in zvečer, pa tudi opoldne, če dobro prebavljajo. Vedno pa malo mleka povrh, to jih zmasti. Tudi surovo maslo ali mast se daje, osobito kaka slaba, ki ni več prav dobra za rabo. Nekateri ptiči spočetka shujšajo, čeprav dobro prebavljajo. To je le, ker so zaprti. Potem pa gre naprej in race, gosi, purani bodo v treh tednih zelo lepi. Kokoši, petelini in piske se v osmih dneh zelo popravijo. Če hočeš mastne, dajaj mnogo zrnja in mleka, če pa ti je le do mesa, jih tudi na prostem zrediš, kuhaj moko za žgance z vodo ali mlekom. Na prostem se seveda ne bodo zmastili, le zredili se bodo. Zadnji dan pred klanjem jim operi perje in jih na snažen prostor zapri. Perje izgubi na solncu ves duh, zato ga solnči. Če perutnino pitaš s koruzo, kani po koruzi par žličk olja, da bo koruza bolj spolzka in ti je pitanje zelo olajšano. Kure-tina se izven tega od olja zelo zredi. Če pitaš s štrukeljčki, pomakaj v mleko, ne v olje. Lahko pa olja, masla ali masti v kljun vliješ z žličko. Uši pri kokoših. Vzrok je nesnaga v kur-niku. Iz tega moraš vsak teden temeljito očistiti odpadke in ga nasuti s peskom. Spomladi in v jeseni skuhajte navadnega tobaka in vse lesene deščice in palčice napojite s čopičem; tobakov duh bo ubranil kokoši uši. Stene pa prebelite z apnom. Če to redno ponavljate, ne bodo kokoši imele uši. Ušiva kokoš se klavrno drži, žre malo, ne nese nič. Če so kokoši že ušive, ponovite celo večkrat omenjeno razkuže- vanje kurnika. Na dno med pesek natrosite s sten ali zidov nastrganega drobnega apna, kamor počepajo uši in jih kokoši z apnom ali peskom požro in tako same uničijo uši, V času ušivosti pa jih boljše krmite. Ptičje uši. Zoper te natrosi v kletko janeža. Če bi ga ptič pozobal, nastavi palčice iz močnih vejic španskega bezga, naredi v palčice z nožem zareze. Vsak dan se bodo uši nabirale na zarezah in tako jih lahko uničiš. M. Z. Miši in podgane. Če jim nastavljaš strup na suhem mesu, poginejo še mački in to sosedu ne bo prav. Maček le še prežene največ teh ostudnih živali. Vzemi dva dela negašenega v prah stolčenega apna, en del moke in en del sladkorja. Vse to dobro zmešaj in nastavi v nizke prostore. Zraven daj v plitvo posodo ali na nizek krožnik vode. Miši, podgane in grili se nažro z veliko slastjo, in ker so po tem žejni, pijejo vodo, apno pa jih prične žgati in tako poginejo. Tudi zmlete orehe s kvasom jim nastavljajo, a je predrago. Drugi način. Stolci na kamnu steklo v prah. Vzemi dva dela steklovine in del stolčenega sladkorja. Z mlekom in z rženo moko naredi malo testa ter vmešaj steklovino in sladkor. Naredi cmočke ter jih povaljaj s kako slabo mastjo. Potresi jih še s sladkorjem prav rahlo. Po tem poginejo vse miši in podgane na mestu, kjer so se gostile. Kjer pa je maček blizu, tam jih nič z mastjo ne izboljšaj. Mešaj na kamnu z leseno palico. Pomivanje oken. Pomivaj okna, kadar je svetlo in ne sije solnce nanje. Najboljša je voda iz reke, posebno če je nekoliko topla; za drgnjenje pa rabi staro usnjato rokavico, ker ne pušča za seboj muck. Ako pa si hočeš omtvanje oken sploh prihraniti, pa dobro izbriši šipe vsako jutro, dokler so še nekoliko rosne. Zanemarjene in oslepele šipe izmivaj s kredo, katero zdrobi v prah in namoči v žganju. Če pa niso preveč umazane, pa lahko napraviš kredno kašo z vodo. Za drgnjenje je najboljša krpa iz srnine kože, ker se po tem usnju šipe silno svetijo, Lepa šipa v oknu pa je dika stanovanja. Preproge prav lepo osriažiš s kislim zeljem, s čajevimi listi ali s kurjim puhom. Najprej dobro iztepi prah in ga izkrtači z dobro ščetko. Nato natrosi po preprogi dobro ožetega kislega zelja in nekako pometaj po njej z dobro krtačo. Za precej veliko preprogo zadostujeta 2 pesti zelja. Lahko drgneš tudi z roko, je skoraj še boljše. Rusi pa, ki popijejo toliko čaja, čistijo preproge s prekuhanimi čajevimi lističi, katere natrosijo po preprogi, dokler so še vlažni, Že posušen čaj pa namočijo v vodi LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 363. in ga ožmo. Čajevi listi osvežijo barvo in poberejo ves prah; preproga se lepo opere, ne da bi se zmočila. Nekateri čistijo preproge s snegom, toda pri tem se vendar nekoliko zmoči, ker se sneg rad taja, čeprav še tako hitro čistiš, ker se s trenjem vzbuja toplota. Tudi z ožetim kurjim perjem, ko kolješ in pariš, prav lepo očistiš preproge. Z roko valjaj perje po preprogi, da se napravijo svaljki, ki poberejo ves prah za seboj. S kurjim perjem se prav lepo očisti tudi nočna posoda in porcelanasto stranišče; v tem slučaju porabiš seveda tudi krop. Na ta način ne izgine samo nesnaga, ampak tudi smrad; zato je boljše kot lug in tudi kuriti ni treba. Kako odstraniš madež od črnila? Raztopi klorovo apno, ki ga dobiš v vsaki dro-geriji, v vodi, precedi (filtriraj) ga in shrani v temni steklenici. Če hočeš odstraniti tintni madež ali pa črko, pomoči ga s to raztopino in popij nato s pivnikom. To ponavljaj tako doigo, da madež izgine. Včasih ostane na papirju rumenkasta lisa, ki jo izbrišeš, ako jo pomočiš z raztopino citronove kisline, ki jo tudi dobiš v prašku v vsaki dro-geriji in lekarni. Star pomečkan baržun ali pliš obnoviš tako-le: Napni ga v okvir za vezenje, po-maži ga narobe s tekočino iz pol špirita in pol vode, drži potem okvir s pravo stranjo baržuna navzdol nad vrelo sladkorno vodo in zlikaj baržun. To stori tako, da držita dve osebi okvir, ti pa drgni z vročim likal-nikom nalahno narobe po baržunu. Rumeno barvanje zaves in čipk. Gotovo je malokateri znano, da so tako malomarno odstranjene lupine pomaranč izvrstno barvilo za zavese, male prte, odeje, pregrinjala in čipke. Pomarančne olupke operi dobro v čisti vodi ter jim odstrani belo kožo, da ostane samo zgornja rumena plast. Postavi jih nato v lonec ter jim prilij toliko vode, da so pokrite, in jih nato skuhaj. Ko nekoliko časa vrejo, jih odstavi od ognja ter jih precedi, da ostane sama tekočina. Eks-trakt je gotov. Primešaj na to ekstraktu vode, in deni vanjo dotični komad, katerega misliš barvati. Pusti ga nekoliko časa notri in ga obračaj, da pride barva do vseh delov in zadobi prtič ali kar je, lepo rumenkasto (pomarančasto) barvo. Temnejšo ali svetlejšo barvo dobiš po večji ali manjši količini ekstrakta, kakor tudi če pustiš blago dalj časa v barvi. Tudi obledelim bluzam, oblekam in rutam iz svile se na ta način osveži barva, če so bile rumene barve; če so pa bile bele, jih porumeni. Predno začneš barvati dotični predmet, poskusi barvo z malo krpo, da do-ibiš zaželjeno barvo. Nekatere vrste- blaga rabijo več, druge manj barvila, zato moraš poskušati toliko časa, da si napraviš primerno barvo. Tako si napraviš na omenjen način lahko sama barvo. To barvanje napravi svilnato ali blago iz čipk trdo, da je kakor novo. Ker pa ne dobiš pomaranč, kadar bi si hotela, pripravi ekstrakt za poznejšo uporabo. V to isvrho deni pomarančne lupine osnažene, kakor je bilo navedeno zgoraj, v posodico s špiritom, pokrij jo dobro ter spravi do vporabe. Za lupine od 2 pomaranč zadostuje 1 deciliter (100 gramov) špirita. Kadar rabiš, vliješ v vodo za barvanje primerno količino tega ekstrakta. Ker je pri nas dosti pomaranč, bo gotovo to navodilo marsikateri dobro došlo, da si na cenen način prenovi razne komade oblačila ali sobne opreme. B. Rija na nikelnastih predmetih se odstrani tako: namazi rijasti madež z oljem in ga pusti mastnega par dni. Potem ga dobro zbriši s krpico, namočeno v salmijaku.' Nočna posoda. Najbolj higijenično bi bilo, ako bi se ljudje navadili na ta red, da bi opravili tudi po noči svojo telesno potrebo na stranišču, kakor je po vseh zavodih navada. Kdor se navadi temu, da gre na stran vsaj zvečer, preden leže, in se potem umije, ta bo imel po noči mir. Eno ali dve uri, preden greš v posteljo, ničesar ne pij, pa bo red. Kjer je v rabi nočna posoda, naj bo po možnosti čez dan na stranišču ali v kopalnici in naj ima vedno vodo ali lug, ki odvzame duh posodi, Ne imejmo posode čez dan v spalnici v omarici, ker jo tako osmradi, da je s časom ni mogoče razkužiti ne z lugom, ne s solncem, ker ise duh zagrize v les. Ko jo zjutraj odneseš ven, jo izperi in nalij z vodo, zvečer pa pokrito imej v sobi. Pločevinastih nočnih posod ne imej, ker drže duh v sebi in vedno smrde. Le za male otroke je pločevinasta, ker seč ni tako močan kot od odraslih ljudi, katerim se izločuje več slabih snovi. Porcelan ima tudi duh, čeprav je glaziran. Najboljša je steklena nočna posoda. Pa tudi iz aluminija, ker to lahko z vrelo vodo oribaš, ne da bi ti počila ali glazuro izgubila. V bolnikovi posodi mora biti za izpiranje karbol, ker nekatere bolezni (griža) izločujejo nalezljive bakcile po seču '.a odpadkih. Gostu, ki prenoči, pa se vedno daje nočna posoda v spalnico. KUHINJA. Kuhanje krompirja. Krompir mora biti ves čas pokrit tako, da niti para ne bo mogla izhlapevati. Za kuhanje krompirja bi morala biti posebna posoda z vijakom na pokrovu, napolnjena le do polovice z vodo. Krompir, ki je kuhan bolj v pari kot v vodi, je najboljši. Celo če lupiš kuhan krompir, naj ne bo več odkritega kot le tisti kos, katerega lupiš. Skuhaj ga tako ob uri, da ne bo nič postan. Tak krompir je mnogo boljši od onega, ki ga je kuhala neuka go* STRAN 364. ŽENSKI SVET ' LETNIK lit. spodinja. Če si kuhala olupljenega, kar stori le, če ne moreš drugače, pa s to vodo zalivaj prikuhe; golaž, zvečer močnik, žgance, kašo, vse to naj bo zalito z opoldansko krompirjevo vodo, ker je mnogo redilnejše in krepkejše. Če krompirjev krop stoji par ur, to nikomur ne more škodovati. V goveji juhi pa ne dajaj krompirja, ker juho skali, ampak le en olupek, da povzame su-rovomesni okus in juhi da nekoliko barve. Novemu krompirčku daj v krop kumine, ker drugače rad napenja ali povzroča bolečine. Kumina mu da dober okus. Čebula za zimo. Čebulo, osobito šalote, je treba spraviti na isuhem prostoru, kjer ni nevarnosti, da pozebejo. Ne smejo biti na vlažnem prostoru ali v zaduhli omari, ker tam gnijejo. Najboljše je v sobi blizu peči. Ker po mestu to ni v navadi, naj vise prosto na zraku. Podstrešje je le do mraza. Če so položene, jih je treba prekladati, sicer splesnijo. Če je čebula mokra, jo je treba najprej na solncu presušiti. — Iz zemlje se jemlje le ob solnčnih dneh; najboljše zjutraj, ko rosa izgine, ne pa opoludne pod vplivom solnca. To velja za vso kuhinjsko zelenjavo. Kar jim solnce na dobrih snoveh odvzame, to jim dobrodelnost noči vrne. Tudi za sadje velja to pravilo. Posebno pa še za solato. Zimska endivija. Vzemi jo iz zemlje še pred jesenskim adventnim mrazom, da ne pozebe. Spravi jo v zemlji ali pesku v kleti in se ti bo ohranila do spomladi. Korenina naj bo pokrita, le krona je prosta. Klet mora biti suha — ne preveč topla ali vlažna. Prostor v sredi kleti je najboljši. Vsako posebej posuj in tako ti ostane nenagnita in trda. Naložiš jo lahko v več vrst visoko, le da jo do krone, tri dele rastline, zasuješ. Krona naj bo prosta, da prodira zrak in ogljik. ^ Telečja obara. V telečjo obaro ne dajaj prav ničesar kot moko, sol in prav malo limonovega soka. Tako je najfinejša. Gospodinje, ki telečjo obaro izboljšujejo z zelišči, dišavami ali čebulo, se mi zde kot najnavadnejše kuharice, ki so se učile na predmestni krčmi, ali pa so to samouki, ki ne vedo, kaj je zares fino. — Še finejše je za teletino surovo maslo kot mast. Ajdovi žganci .se k temu receptu najbolj prilegajo. Potrosi jih s praženimi kruhovimi drobti-nami. Grisov cmok. 1 deciliter grisa zakuhaš na 2 decilitra vode in ohladiš. Med tem umešaj 7 dek surovega masla, 2 celi jajci in 2 zemlji, katerima moraš pa prej ostrgati skorjico in jih zrezati na kocke. Vso to zmes zmešaj z grisom. Nato namazi čist prtiček z maslom, zavij vanj testo in ga kuhaj 1 uro v slani vodi. Potem razrezi cmok, zabeli z maslom in posuj z drobtinicami. Je izvrstna jed in se najboljše poda k poliv- kam s smetano. Take cmoke je kuhala neka izvrstna hotelirka v Lovrani. Kruhovi cmoki. (Pravi češki recept). Stare zemlje ali star bel kruh nareži na kocke. Kruh ne sme biti mehak, ker drugače se bo cmok stisnil in bo trd kot kamen. Kruh lahko prepražiš na masti s peteršilom, ako imaš rada duh po njem; meni je bolj všeč, če ne diši po tej zelenjavi. Nato napravi tekoče testo iz moke, mleka in jajec ter stresi vanje narezan in prepražen kruh, ki naj se namaka v tem par ur, da se dobro napoji. Ko zakuhavaš, ne smeš več mešati testa. Umij si roke, zajemaj to gosto testo ter delaj z mokro roko velike cmoke. Polagaj jih v slan vrel krop in jih kuhaj pol ure. Čim večji so cmoki, tem okusnejši so. Serviraj jih k pečeni perutnini, a so izvrstni tudi z vsako obaro in s kompotom. Uporabiš jih lahko še drugi dan; nareži jih v ploščice in deni na juho. Zimska repna solata. Po zimi nam vsaka zelena bilka diši. Od bele repe poreži — v zimskih snežnih mesecih — one rumene vršičke, ki rastejo kot listje na kroni. Po-pari jih, odcedi in naredi solato. Prav dobra je, in s toplim krompirje n zmešana je še boljša. Pa tudi zelo zdrava in tečna za vsak želodec. Bolj kislo jo pripravi. Ker je tako lepo rumena, se na mizi zelo ponaša, v času, ko stoji povsod sneg do kolen. Pecivo za božično drevo. C i m e t n e ploščice. Naredimo testo iz 14 dkg sladkorja, 14 dkg moke, 5 dkg surovega masla, velikega jajca, lupine pol limone in noževe konice cimeta. Zvaljamo testo kot za kekse (za nožev hrbet visoko) in izre-žemo kvadratne in poševne ploščice. Na-mažemo jih z raztepenim beljakom in de-nemo vsaki v sredo olupljen razpolovičen mandelj. Lahko potresemo ploščice tudi z zrezanimi mandlji. Mandeljne poparimo, da se lupijo. Na ploščico pritisnemo nitko, da jo privežemo potem na drevesce. Pekač namažemo z voskom. Pečemo svetlo. Preste z ingverjem. Naredimo testo kakor zgornje, samo da vzamemo namesto masla še en rumenjak, nič limonove lupine in namesto cimeta 18 gramov ingverja. Naredimo preste, jih glaziramo z belo glazuro in potresemo s pistacijami, Ingver prej dobro stolčemo in presejemo skozi sito. Začinjeni srčki. Testo: 21 dkg stolčenega sladkorja, 21 dkg z lupino zmletih mandeljnov, dobro zre2ano lupino cele limone in polovico pomaranče, noževo konico cimeta in prah. dveh klinčkov. Testo dobro premešamo z nožem in primešamo raztepenih beljakov,, pa tako, da testo ni premehko, in naredimo srčke. Pekač namažemo z voskom ali z maslom in pečemo (oz. sušimo) v malo topli peči. Predno denemo srčke v peč, vtaknemo vanje nit. Lahko pa LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 365. narediš tudi obliko lista s pecljem, da jih lažje privežeš na drevo. Beli venčki. (Zelo lepi za drevg!) Vzamemo sneg desetih beljakov, zmešamo vanj 56 dkg vanilijinega sladkorja. Nama-žemo pekač in ga potresemo z moko. Skozi škrnicelj ali lij, ki ima za mezinec debelo luknjo, vlivamo zmes počasi v obliki venč-kov na ploščo. Potem jih namažemo z rdečim, zelenim, rumenim, modrim sladkorjem. Zelo lep je tudi pobarvan mak. Pečemo, ali bolje, presušimo venčke, da se strdijo, v zelo malo gorki peči. Prilepimo nanje lahko tudi male podobice ali zlate zvezdice, ki jih dobimo že izrezane v papirni trgovini. Za barvanje vzamemo zrnato sladkorno sipo in potegnemo narahlo po njej s čopičem. Barve vzamemo take, kakor za pirhe, samo da jih prekuhamo. M. Z. Zeljnate glave za zimo. Belo in plavo zelje (kapus) se bolje ohrani, če ga ne neseš takoj s polja v klet. Kolikor časa le moreš, ga imej na suhem, zračnem prostoru v hiši. V kleti pa naj bo položeno na deski prosto, ne pa nakopičeno po tleh. Koleraba za zimo. Proti mrazu je zelo občutljiva in rada pozebe. Perje ji odstrani in glavice v zemlji sredi kleti zasuj kot endivijo in peteršilj. Stebla gledajo iz zemlje kot peteršilovo zelenje. V hudem mrazu pokrij kolerabice še posebej nekoliko s slamo, stebelca ostanejo vsa in nezasuta; drugače bo gnila ali izgubila dober okus. Špinača za zimo. Osnaži špinačo, odtrgaj ji vsa stebla in debelo isrednjo žilico. Operi jo in skuhaj v slani vodi nepokrito. Skuhano odcedi, prevrzi v lončen lonec- in polij jo z mrzlo vodo ter ohladi. Potem jo dobro ožeto zreži kot za prikuho in jo mešaj še četrt ure s soljo, kolikor jo bo špinača rabila, ko jo boš za obed pripravila. Pa le raje več soli kot manj. Ta špinačev sir napolni v kozarce, prav dobro jih natlači, zavezi s pergamentnim papirjem ter zamaškom ali steklenim vijakom ter kuhaj kot sadje še četrt ure v vreli vodi. To je nekako tako postopanje, kakor če kuhaš sadje v sopari. Špinača se tako ohrani tudi več let. Imaš najboljšo prikuho za zimo. Pride pa mnogo ceneje kot sadje v sladkorju. Preden jo rabiš, jo namoči par ur v vodi. Poglavitno je, da vodo dobro iztisneš. Tudi palačinke so zelo dobre in tečne s špinačo, skuhane kot prikuha in namazane z njo namesto z marmelado. M. Z. Polentina. Pripravi si 15 dkg moke, 15 dkg masla, 15 dkg sladkorja (sipe) ter 4 jajca. Razdeli moko in sladkor posamič na 4 enake dele. Deni v kotliček 1 del moke, 1 del sladkorja in 1 jajce. Mešaj dobro vse skupaj do 10 minut, nakar prideneš drugi del moke, drugi del sladkorja ter zopet 1 jajce. Mešaj kakor prej. Nato mešaj po enakem navodilu ostale dele, dokler ne porabiš vsega. Prideni nazadnje 1 žlico ruma in nastrganih lupin pol limone ter še vse skupaj dobro premešaj. Vlij nato zmes v namazan podolgast in ozek pekač ter peci v neprevroči peči pol ure. Ko je pečeno, zvrni na desko, razrezi na kose in serviraj razrezano ali v prvotni obliki (košček poleg koščka), ali pa razvrsti kose na primeren podstavek. V obeh slučajih posuj s sladkorno repo. Lahko spečeš v okroglem (tortnem) modelu in ser-viraš kakor torto. V tem slučaju napravi sladkorno ali čokoladno glazuro. Polentino serviraj k čaju ali likerjem. —a— IZ NAŠE SKRINJE. NAŠI GORENJCI. (Konec.) Krst. V hiši, kjer pričakujejo novorojenca, se že vnaprej vse poskrbi, kar je treba glede krsta. Pripravljeno je že takozvano «krstno oblačilce«, izgotovljeno iz bele tkanine in prepleteno s svilenimi trakovi, modre ali pa rdeče barve. Tudi se mora pripraviti bel, z rudečim blagom podložen čipkast prt, s katerim se krščenec na poti v cerkev čezinčez pokrije. Tudi botri so že vsaj par tednov preje naprošeni. Ta posel, ki velja za časten, opravijo navadno sosedje, ponajvečkrat mož in žena, ali pa tudi bližnji sorodniki. V slučaju, da bi bil kdo prošen za botra, a bi se temu odrekel, si nakoplje hudo, dosmrtno zamero ali celo sovraštvo. Naprošena botra neseta novorojenca h krstu drugi, ali vsaj tretji dan. Iz hiš, ki stoje zraven cerkve, gredo v cerkev peš. Ako pa je hiša oddaljena od cerkve le par strelja-iev, se peljejo v cerkev z vozom, kar je vse nekam bolj imenitno. Pri krstu dobi prvorojenec skoro vedno očetovo ime, ako pa je deklica, jo krstijo na ime njene matere. Poznejši otroci df>be imena raznih stricev in tet. Nenavadnih, tujih ali modernih imen Gorenjec nima rad v svoji družini. Oseba, kateri je bilo včasih težko dobiti svojemu otroku botrov, je bila nezakonska mati. Vse jo je zaničevalo in vsakdo si je smatral za nekaj poniževalnega, da bi kumoval njenemu, četudi povsem nedolžnemu otroku. Zato pa nezakonske matere tudi niso hotele nadlegovati ljudi s takimi prošnjami, nego so dale nekaj drobiža cerkovniku, ki je potem kar sam zastopal botre. Danes so ti predsodki večinoma preminuli in tudi za nezakonske črvičke se vedno najdejo botri. Tudi so si nekdaj gotovi župniki in kaplani lastili precej grobo pravico, da so v znak nekega zaničevanja dajali nezakonskim ubožcem razna tuja in nenavadna STRAN 366. ŽENSKI SVET LETNIK III. imena. Na misel mi hodi stara potovka Jera, ki je svoj čas posedovala del lesene koče v moji rodni vasi. Okrog nje smo se kaj radi zbirali otroci. Saj nam je znala povedati toliko zanimivega. Pripovedovala nam je tud dolgo pesem o nezakonskem otroku, katere pa takrat seveda nismo popolnoma razumeli. A dobro so mi še v spominu iz tiste pesmi naslednje vrstice: «....to je biv en revše na svet', ki ni mogu ne h mater', ne h očet'. Mat' že mrtva leži, očeta pa imov ni. Sosedje so ga špotval', otroc' so se ga ogibal'. Fajmošter, ki so imena dajal', so mu prečuden ime zbral', da bi se zmed useh spoznov, je biv njegov patron le-ta svet' Gov (Gal).» No, dandanes tega ni več in sedaj tudi nezakonsko dete dobi ime, kakršno po naročilu njegove matere predlagajo botri. Ako otrok pri krstu joka, je dobro znamenje, da bo zdrav, krepak, vesel in bo dolgo živel. Zato je umljivo, da botri kar nič ne skušajo tešiti malega kričača, češ: le zacvili, le, se boš pa pozneje tem raje smejal! Ko je cerkveni obred končan, krenejo botri v bližnjo gostilno na «botrinjo» in pijo na otrokovo zdravje. Ta navada je stara in splošno ukoreninjena. Ko bi se na primer botri s krščencem podali iz cerkve naravnost domov, to bi se po ljudskem mnenju zdelo nekam čudno in takoj bi ta ali oni zašepetal proti sosedu: «Kaj pa je to? Ali jim res tako slaba prede, da niti za botrinjo nimajo več?» Vendar pa je zadnja leta ta botrinja zelo zmerna, kar je prav in lepo. Pred leti pa so se, žal, cesto dogajali slučaji, da so se botri, zlasti oni, ki so bili pijači udani, na bo-trinjah do cela opijanili. Naj navedem en slučaj, katerega mi je večkrat omenila moja pokojna mati. Dogodil se je za časa njene zgodnje mladosti.» Pri neki hiši — vas in imena lahko za-molčim, saj že davno počivajo vsi pod zeleno rušo — so se napravljali z novorojencem v cerkev. Ker pa je botra nenadoma obolela, so določili, da jo bo nadomestovala vaška babica, ki je res takoj vzela dete v naročje in se odpeljala z botrom v cerkev. Ker pa sta oba, boter in babica, zelo rada pogledala v kozarec, sta se na bolrinji upi-janila do popolne onemoglosti. Še le pozno zvečer sta se odpravila domov. Nekako sredi nota veli babica ustaviti in stopi z voza. Boter nekaj časa čaka, toda ker babice le predolgo ni, pa sladkoginjeni boter polagoma zaspi v vozu. Med tem je začelo deževati in lilo je kakor iz škafa. Ker pa je vkljub nalivu boter kar naprej spal, se je to čakanje začelo preneumno zdeti celo samemu konju, ki je na lastno odgovornost potegnil voz in trdno spečega botra pripeljal srečno domov. Hišnega gospodarja, detetovega očeta, se je polotil smrten strah, ko je ugledal botra v takem stanju in — samega. Zgrabil ga je in stresel, da je zaropotal ves koleisel. «Pijanec grdi, kje imaš mojega otroka? Povej hitro, če ne, te zadavim!» Boter je zastokal, neumno pogledal in se jel drgniti po čelu. A med tem je že priletela krog njegovih ušes močna klofuta, ki je pijanca toliko iztreznila, da je takoj vedel povedati, na katerem kraju je babica z otrokom stopila z voza. Nesrečni oče je pustil pijanega botra, konja in voz na dežju ter bežal na označeni kraj. Tam je začel žvigati in klicati babico. Kmalu je začul z neke njive, kjer je rastla gosta pšenica, čudno javkanje. Kakor strela je bežal za glasom in skoro nato našel na tleh čepečo babico s krščenčkom v naročju. Oba sta bila seveda do kože premočena. Babica ga je začela prositi, da «če je človek božji, naj jo pelie do voza, ker ga sama ne more najti.» Toda on ji iztrga dete iz rok, zgrabi — seveda ne preveč ljubeznivo — pijano žensko za vrat, trešči jo z njive na cesto ter zakriči: «0d tu boš že znala domov, če pa ostaneš tu, škode ne bo nobene!« Kmalu nato je bilo dete srečno doma in toplo preoblečeno. Tudi babica je prikolo-vratila domov. Čudno pri vsem tem pa je bilo to, da se niti na novorojencu, niti na babici niso pojavile posledice onega nesrečnega večera. No, te vrste slučaj — vsaj upajmo tako — je bil seveda edini. Tem češče se je pa dogajalo, da se je na botrinjah popivalo čez mero ter si s tem kvarilo zdravje in zapravljalo težko prisluženi denar. A, kakor sem že omenila, se je ta nelepa in škodljiva razvada zadnja leta skoro do cela odpravila. Danes opravijo botrinjo s par kozarci vina in še to le vsled navade, katero smo podedovali po svojih dedih. Tisti dan, ko je dete krščeno, pošljejo botri detetovi materi «pogačo». Pod imenom pogača je mišljena velika štruca belega, na mleku umešenega kruha, gotovo število jajec, nekaj zrnate kave, cvrtja in ena kokoš ali petelin. Hišni očka pa preskrbi vederce vina, s katerim se potem krepi mlada mati. Ker pa Gorenjke na splošno niso udane vinu, zato otročnica vino pošteno deli is svojim možem. Osmi dan po porodu gre mati — ako je že dovolj krepka seveda — z detetom v cer-kuv. Otroka it nese babica. Tam prisostvuje sv. maši in ob užgani sveči prosi božjega blagoslova sebi in otroku. V ta namen gre LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 367. Štefanovo (26./12.) Gotovo je, da otroci v celem letu nikoli ne hite tako radi v cerkev kakor na Štefanovo k veliki maši. Hej, to je veselje, ko enkrat izjemno celo v cerkvi smejo gostoleti in tekati sem in tja. Ta srečni čas traja od devete ure pa dotlej, da se prične sv, opravilo. V cerkvi, takoj pri vratih ima cerkveni ključar napravljeno stojnico in v njej stoje kar cele vrste lesenih konjičkov, kravic, ovčic in pujskov. Okrog stojnice se kar tare otrok, ki kupujejo to leseno robo in jo nosijo okrog altarja. Pri altarju pa že čaka par ministrantov s košarami, v katere morajo otroci polagati kupljeno blago, Ko je košara polna, jo nese ministrant nazaj k stojnici, kjer blago zopet izpostavi, in kupčija se začne iznova. To romanje okrog altarja je deci zelo po godu. Če dobi na pr. otrok od staršev pet kronic, ne bo dal vsega denarja naenkrat ključarju, pač pa za vsako živalico le po eno krono, da bo tako zamogel iti petkrat okrog altarja. Pri tem opravilu ne hodijo počasi, nego kar tekajo drug pred drugim. Ker imajo od grde poti navadno mokre ali celo snežene čevlje, jim po ka-menitem tlaku rado polzi in vsled tega dostikrat cepajo po tleh kakor snopi in pri teh prizorih celo odrasle posili smeh. Na Štefanovo se blagoslovi tudi sol, katero pa prineso v cerkev le odrasli ljudje. Ta «štefanja sol» je baje zelo dobra za uspešno rast polja in travnikov in se mora raztrositi takoj na Štefanovo. Ker je v tem času navadno sneg in vsled tega slaba pota. je navada, da kdo izmed moških zajaše konja in raznosi štefanjo sol po travnikih in polju. Šentjanžev dan (27./12.) Ta dan je navaden delavnik, a vendar je nekak praznik, in sicer samo za posle. Oni posli namreč, ki menjajo svoje službe, se na Šentjanževo selijo k novim gospodarjem. (Na kmetih se pogodi posel z gospodarjem za celo leto in posel, ki med letom zapusti službo, nima veliko ugleda.) Preden gredo posli v novo službo, se zbero v gostilni, da pijejo na dobro srečo. Tam jih že čaka kak «škripač» in začne se vesel ples, ki traja do večera. Te zabave se smejo udeležiti tudi oni posli, ki ostanejo še nadalje v svoji stari službi. Gospodar, ki dobi novega posla, pride zvečer z vozom po njegovo «skrinjo», v kateri ima shranjeno obleko in druge malenkosti. S iskrinjo vred naloži tudi novega posla, ki je od prejšnjega rajanja navadno zelo dobre volje (hlapci celo vriskajo) in ga odpelje na svoj novi dom. Pametva (28./12.) Tega dne boš gotovo tepen, čim se pokažeš izpod strehe. Sicer pa niti treba ni, da bi hodil iz hiše, kajti mladi bojeviti svet — dečki in deklice od 6—12 let — prilomastijo oboroženi s pali cami v hišo, te začno švrkati in kriče: «Pametva, pametva, dan's je naš dan. Daj nam kaj, daj nam kaj, če si kristjan! Košček potice, krajcar al' dva. Oče v nebesih naj žegen ti da!» In da se jih čim preje iznebiš, ti ne kaže drugega, kakor da jim daš kako kronico ali košček božične potice, nakar jo odkurijo drugam. Te otročje pravice se dostikrat poslužijo tudi odrasli, seveda le za šalo. Če boš kedaj stopil na Pametvo v kako gorenjsko hišo, se ti zna pripetiti, da boš, preden se dobro zaveš, med glasnim smehom navzočih, is kako metlo prav krepko obunkan. Silvestrovo. Po mestih se je zlasti zadnja leta razpasla navada, da obhajajo zadnji dan leta več ali manj hrupno. So ljudje, ki si Silvestrove noči drugače skoro misliti ne morejo nego v gostilni, kavarni ali na kakem drugem zabavišču. Popolnoma nasprotno ravna v tem oziru naš Gorenjec, kajti na dan, ko zatone v večnost tekoče leto, vse bolj kot drugekrati razmišlja o minljivosti vsega, kar živi pod božjim soln-cem. Zlasti prevladuje neka tiha, a tem bolj globoka otožnost v oni hiši, kjer je med letom neizprosna smrt pobrala kakega družinskega člana. «Bog ve,» se vprašujejo med seboj, «katerega izmed nas bo na novo zmanjkalo v prihodnjem letu.» Zvečer molijo pri skupni molitvi nekaj več očenašev, in sicer v zahvalo Bogu za prejete dobrote minulega leta, obenem pa prosijo, da bi se jim srečno pričelo in končalo nastopno leto. KONEC. Pripis: «Skrinja» je polna. Da bo pa njena vsebina bolj prikladna, sporočam vsem onim cenjenim čitateljicam, ki se zanimajo za to domače gorenjsko blago, da bodo opisi «Iz naše skrinje« kmalu izšli v posebni knjižici, na katero Vas bo pravočasno opozoril «Žen-ski Svet«. Manica Romanova. KNJIŽEVNA POROČILA Jos, Jurčič. Zbrani spisi Druga izdaja. Uredil dr. Ivan Prijatelj. IV. zvezek. Izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani. Broširana Din. 72.—, vezana v platno Din. 84.—, v pol. fran. vezavi Din. 92.—, poštnina Din. 4.— več. Ta zvezek obsega devetero krajših leposlovnih sestavkov, katere je napisal Jurčič v svojih visokošolskih letih Da Dunaju: Hči mestnega sodnika, Kozlovska sodba v Višnji gori, Božidar Tirtelj, Nemški valpet i. dr. Celotni zbirki pa dajo pravo važnost šele urednikove uvodne besede. Dr. Ivan Prija- STRAN 368. 2ENSKI SVET LETNIK 111. telj, naš prvi sodobni slovstveni zgodovinar, besede, izven šole malo dobrega in lepega, urejuje vrsto »Slovenskih pisateljev* s tako «Novi rod» pa jim prinese vse to, razvedri mojstersko roko, da čitamo pisatelje, ki so jih s povestmi, popisi in ugankami. Kako se sicer vsled časovne zastarelosti že od- željno ga pričakujejo vsak mesec? Mati, daljili našemu modernemu okusu, s popol- ako le moreš, kupi ali naroči svojemu de-noma novim užitkom. Zato je tudi vsak tetu ta list, saj stane le 1 liro. zvezek že radi uvoda samega vreden, da .- ... ., ,. .... , ,„, . pomnožimo z njim svojo knjižnico in se po- Gorl!ka ^ahca ,e izdala za 1. 1926. 4. ozi-globimo v poznanju naših prvih pisateljev rom.a .5 kn»g. K ol e d ar vs?bu,e mnogo 6 _ ..,,,,' . .-., . ., zanimivosti iz naših krajev, iz širnega sveta Gospodinjski koledar za 1. 1926. izide za in tudi {z moderne znanosti. Roman «Smrt Božič. Letos bo imel posebno lepo zbirko pred m ¦ .gal France Beyk fe ime kuhinjskih receptov,_ pripravnih za pripro- pisateljevo jamčii da ima knjiga ,svojo vred. sto kuhinjo. V poučnem in informativnem nost) «Evfemijaj> in drugi isi so 2animivi delu bo izredno zanimiv in bogat Opozar- za poznavanje doslej nam malo znanega lamo nase naročnice, naj si nabavijo to ozjega rojaka knjigo, ki jim služi v gospodinjstvu vse leto in dela čast vsaki ženski knjižnici. , Poleg teh zvezkov je naročniku na izbiro «Naš glas». Glasilo Udruženja slovanskih »Don Bosco», opis salezijanskega delovanja, srednješolcev v Italiji. Trst Poedine šte- »» "Otroci stepe«, zanimive narodopisne vilke L 2, v inozemstvu Din. 5. — Naši crtlce ° Kirjjizih. srednješolci v Italiji so začeli izdajati lastno Goriška Matica je za Slovence v Italiji glasilo, katero naj jim služi v duševno raz- nekaka Mohorjeva družba, ki ima nalogo vedrilo in pouk, v medsebojno poznavanje preskrbeti za nizko ceno svojim članom in v nadomestilo vsega onega duha, kate- berilo moralne in vzgojne vsebine. Za rega ne morejo dobiti po tukajšnjih šolah. 1, 1927. izda sledeče knjige: Zdravje in Po prvih dveh številkah spoznamo resnost bolezen v domači hiši, spisal dr. in smotrenost našega intelektualnega nara- Just Bačar; Pasja dlaka, roman, spisal ščaja. Ta korak naše mladine pozdravljamo Damir Feigel; Naši kraji v pretek-s tem večjo radostjo, ker nam priča, da je 1 0 s t i, zgodovinska čitanka; Koledar vendar v naših mladih dušah še nekaj viš- z a 1. 1927, Cena vsem štirim knjigam L 5. jega in globljega kakor samo golo in slepo Matica izda tudi «Svetega Frančiška Asiš-zanimanje za sodobne športe. Zato pripo- kega»; kdor hoče še to knjigo, mora do-ročamo materam, ki imajo deco po sred- plačati še L 2 njih šolah in obupujejo nad njeno nezraer- <. Izjavljam, da dotičnega članka ni napisala ne ga. Albrechtova ne < družba okoli nje* in da je Andreja - Vera oseba, ki nima nikakih stikov z omenjenim literarnim krogom. UREDNIŠTVO.