ANIĆEV HRVAŠKI SLOVAR*
Izid enozvezkovnega Rječnika hrvatskoga jezika je pomemben hrvaški slovaropisni dosežek; ni samo odločilni mejnik v prikazovanju besediščne podobe jezika, ampak je tudi temeljni dejavnik hrvaške jezikovne osamosvojitve in usmerjevalni priročnik jezikovne kulture. Čeprav v naslovu nI povedano, da gre za slovarsko zajetje sodobnega knjižnega jezika, je vendar iz spremnega besedila (O koncepciji iječnika, 876-887) razvidno, da avtor Vladimir Anic, profesor za hrräskl knjižni Jezik na zagrebškem vseučilišču, opisuje, pomensko razčlenjuje in vrednoti besedišče prav s stališča hrvaškosti, sodobnosti in knjižnosti (standaidnosti). Pri tem seveda ne moremo zanemariti dejstva, daje živela knjižna lirvaščlna poldrugo stoletje v spregi s knjižno srbščino; to se ni kazalo samo v poimenovanju v več različicah (hrvatskosrpskl, hrvatski 1 srpski, hrvatski ili srpski idr.) ah v razmerju ijekavsko : ekavsko, ampak tudi globlje v omahovanju rabe v besedju in na slovnični ravni; seveda tudi razmerje latinica : cirilica ni nepomembno. Pravzaprav se je vsa novejša zgodovina hrvaškega knjižnega jezika dogajala v značilni napetosti med prizadevanji za ustvaritev hrvaške jezikovne Individualnosti in njeno utrditvijo ter
Vladimir Anic, I^ečnik hnxitshogaJezika, Novi Uber, Zagreb 1991, 887 str.
212
zunanjimi pritiski po zabrisovanju različnosti in zmanjševanju njihove vloge. Zato kljub kompromisnim poskusom med 'variantama' ni moglo priu do odkritosrčnega dogovora.
Obravnavani enozvezkovnl slovar ima svojega predhodnika v Ivekovlč-Brozovem slovarju istega naslova (v dveh knjigcJi) iz leta 1901; toda ker je od takrat preteklo skoraj celo stoletje (tudi za jezik nenavadno burno), je razumljivo, daje hrvaška knjižnojezikovna resničnost glede na takratno precej spremenjena, tako daje Aničev slovar v marsičem mogoče rmeü za pionirsko delo. Otresti se je moral vseh nekdanjih predsodkov in omahovanj in si izdelati trdna nova izhodišča. In to se mu je vsekakor posrečilo. Na drugi strani pa se slovarju zelo pozna, daje v zadnji fazi avtorju pri izdelavi pomagala večja skupina sodelavcev In je zaradi časovne stiske oslabelo usklajevanje; zato se niso mogli izogniti nekaterim vidnejšim nedoslednostim, nedomlšljenostim In drugim spodrsljajem, ki bolj ćill manj motijo. Tudi po tehnični plati je videti, daje slovar tiskarsko nastajal v nervoznih razmerah.
Avtorje gradivo za slovar skrbno zbiral več kot dve desetletji in vir mu niso bila samo tiskana besedila in slovarji; veliko je zajel iz živega govorjenega jezika in iz svoje vednosti, zlasti je veHko novega zapisal iz frazeologije. Avtor o teh vprašanjih sicer na kratko poroča v spremnem besedilu, vendar je oris virov m način izpisovanja vseeno preskop, da bi bUo mogoče jasneje spoznati jezikovni temelj, iz katerega je zrastel slovar; več bi radi zvedeli o tem, kako so med izpisanimi besedül zastopane različne zvrsti jezika, kakšno je razmerje med leposlovjem in drugimi upi besedil, kako daleč v zgodovino seže sodobnost ipd.
Glede na to, da je bilo v slovar sprejetih samo okoh 35 tisoč besednih enot v statusu iztočnic, premalo izvemo tudi o merUlh, ki so odločala o sprejemu, zlasti še zaradi tega, ker med njimi pogrešam besede, ki so celo v spremnem besedilu pogosto rabljene, npr. odrednica, idedogem, algebra idr., ali npr. sužiuot Posebno vprašanje so sopomenke, ki deloma nastopajo tudi kot iztočnice, druge pa ostajajo nekako skrite; z njimi se bogastvo slovarskega besednega fonda poveča na bhzu 70 tisoč enot. Gotovo je mesto iztočnice v slovarju bolj izpostavljeno (in pomembnejše) od mesta sopomenke; to načelo v slovarju ni vedno uresničeno. Tako Ima npr. iztočnica DROGAFJNA, ki je označena kot neudomačeni ideološki neologizem 1941, ob sebi neoznačeno sopomenko (ali razlago) drogerija, vendar ta ne dobi statusa iztočnice in zato ostaja tudi brez pomenske razltige. Včasih lahko tudi podvomimo, ali gre za čiste sopomenke. Pri iztočnici FARMERKE z oznako pogovorno (hlače sportskoga kroja od posebnoga platna) sta navedeni sopomenki Jarmerice in traperice. Od njiju nastopa druga tudi kot iztočnica, vendar z oznako pogovorno, žargonsko In z razlago (hlače od pamučnog platna krojene po uzoru na radna odijela američkih trapera i farmera), kl se precej razlikuje od tiste pri farmerkah. Tu naj omenim, daje med iztočnicami tudi nekaj lastnih imen, v glavnem gre za imena prebivalcev In prebivalk pomembnejših mest, pokrajin in držav v zelo strogem izboru.
Posebno skrb je avtor posvetil besednemu nćiglaševanju. Sam pravi (str. 878), daje v iztočnicah in v oblikah, ki jih navaja v lomljeruh oklepajih (kadar naglasno ah v ponaglasnlh dolžinah odstopajo od izhodiščne), izbral najbolj splošno razširjeni, naravni in neopazni naglas; dopušča tudi možnost delnega drugačnega naglaševanja, vendar v slovarju ne navaja dvojnic. Bolj neukega uporabnika slovarja bo spravila v zadrego trditev (878), da v hrvaščini zadnji zlog ne more biti naglašen, ko pa dvozložnl primer cvyet v istem besedilu to trditev zanika. Nenavadno je tudi, da ni nikjer omenjena možnost dvonaglasnosü pri nekaterih tipih sestavljenk in zloženk, ki se očitno upirajo enonaglasnosü kot npr. sedemzložnlca lumpenprdetanjät, kl Ima kar pet prednaglasruh zlogov.
Težko nalogo sije avtor slovarja naložil z odločitvijo, da bo pri prevzetih besedah za slovnično oznako v oglatem oklepaju določil še njihov izvor oz. kulturno plast iz katere je bila beseda sprejeta v hrvaščino. Avtor pravilno ugotavlja, da te oznake nimajo standardološke vrednosti, so pa laliko v povezavi z drugimi (zvrstnimi, stilnimi, časovnimi itd.) oznakami zelo informativne. Te etimološke oznake so bodisi enodelne in pomenijo posamezne jezike (Italijanščina, nemščina, francoščina itd.) ah njihove skupine (orientalno, klasično ipd.) bodisi kombinirane iz dveh jezikov ah skupin, npr. zelo pogosta oznaka Was. evr. (klasično izročilo, evropeizem). V splošnem je mogoče reči, da so rešitve glede na sprejeta načela ustrezne, dvomi pa nastajajo ob vprašanju, ah so res označene vse prevzete besede oz. družine, in seveda ob posameznih oznakah. Tako lahko glede drugoslovansklh prvin ugotovimo, daje dobil oznako samo manjši del, npr. da so sitstau, sidadba, sldadatelj idr. iz češčine, kolhoz, šinjel idr. iz ruščine, medtem ko se je večina nekdanjih slovanskih knjižnih Izposojenk tako prepletlaz domačinkami (samobitnost predmetitd.), da bi bila oznaka že skoraj vsüjlva. Nekohko preseneča dejstvo, da je srbščina popohioma zamolčana. Tuintam manjka oznaka tudi pri besedah iz neslovanskih jezikov, npr. pri glagolu stomiratt ponekod oznaka ni najbolj ustrezna, npr. pri iztočnici Hinciit, ki da je iz madžarščine. Če pomislimo, da Imamo poleg stevünlh razhčlc (huncvet, huncot, huncat, huncfot, huncvat, huncvert, huncvlt - gl. Besedišče slovenskega jezika 1, 243) besedo v enaki podobi tudi v slovenščini, in če vemo, da Imajo vse razhčlce izhodišče v nem. Hundsfott (pasja taca), je na dlani, da bi morala ob madžarščini, ki je besedo tudi prevzela, stati tudi nemščina. Kot v slovenščino je prišlo tudi v hrvaščino veliko francoskih besed z nemškim posredništvom, zato je nekohko zavajajoča oznaka [fr.j pri iztočnicah, kot je npr. fgaker, kije
213
po izvoru res iz francoščine, toda za hrvaško in naše okolje izhaja iz avstrijske nemščine; oznaka bi morala biU dopolnjena z nemščino. V nekaterih primerih pa je oznaka preveč splošna. Tako je iztočnica mtermeco označena kot klasično izročilo, evropeizem, čeprav glasovno vidno dokazuje italijansko posredništvo. Včasih je mogoče podvomiti o tem, ali res velja etimološka oznaka za vse pomene. Tak primer je iztočnica trap, kije označena z ntzozems/oo; če to velja za prvi pomen (podvozje), je kaj malo verjetno, da bi oznaka ustrezala tudi za drugi pomen (jama za krompir).
Ena od opaznih posebnosti Anlčevega slovarja je gotovo velika pisanost zvrstnih, stilnih in drugih oznak (kvalifikatorjev), ki pogosto nastopajo v nizih (tudi do pet skupaj). Večinoma imajo te oznake svoje ustreznice tudi v drugih slovarjih knjižnih jezikov, deloma pa se pomensko ali vrednostno območje posamezne oznake ne ujema z istovrstnimi v drugih jezikih; tako npr. pokriva oznaka za žargon tudi sleng. Za pravilno razumevanje nakopičenih oznak bi bilo za uporabnika nujno potrebno navodilo, saj oznake v nizih niso razvrščene po abecedi, ampak (verjetno) po stopnji moči, ki jo posamezna oznaka za tisto besedo ali pomen ima. Oglejmo si nekaj primerov. Iztočnica larmadžgaima oznake: razg. deprec. iron, pejor. in za razlago še sopomenke biikač, vikač, gakundžija. Vse tri nastopajo tudi kot iztočnice, prva brez vsake oznake, druga z oznako peJor. in tretja z oznako depwc. Prav tako kot larmadžlja ima štiri oznake tudi glagol krepao v drugem pomenu (umreti), ki se ločijo od gornjega niza samo v drugem členu (namesto deprec. je žarg.), razvrstitev enakih členov pa je čisto drugačna. Pri krepati je pejor. na prvem mestu, razg. na tretjem in iron, na zadnjem. Če vse to upoštevamo, se zdi, da bi dobili na stotine vrednostnih upov besed. To pa gotovo ne ustreza resničnim razmerjem med njimi. Včasih dobimo tudi vtis, da se oznake v nizih deloma prekrivajo (žarg. razg.), ali si celo nasprotujejo oz. se Izključujejo, npr. vegijonalno, opčejezično, razgovomo pri isti iztočnici. Zelo posrečeno pa se pogosto informacijsko dopolnjuje katera teh oznak z etimološko. Tako dobi npr. pri iztočnici Javašluk regionalnost svoje zemljepisno določilo v etimološki oznaki [orij.]. Zanimiva je oznaka ideološki neologizem (z letnico), kije večinoma povezana z letom 1941 in 1945, npr. doglavnik 2, knigovalnik, fiskidtxira itd.
Osrednja naloga slovarja je seveda pomenska razčlenitev posameznih enot, razlage pomenov in njihova gradlvska ponazoritev. Pri razlagah seje avtor ravnal precej svobodno in se ni dal preveč voditi trdnim vzorcem, ki navadno ustvarjajo v slovarjih utrudljivo monotonost. Tu smo priča nasprotnemu, saj je prav iz razlag mogoče razbrati veliko avtorjevo iznajdljivost in iskrivost Glede ponazaijalnega gradiva lahko ugotovimo, daje zelo ustrezno Izbrano in udarno dopolnjuje razlage, vendar gaje tudi za slovar tega obsega opazno premalo; včasih se celo večji geselski člarikl zadovoljujejo z golimi razlagami Tuintam pogrešamo v razlagah kakšno bistveno razlikovalno prvino, npr. pri iztočnici vikendica (kuća u kojoj se provodi qednl Hi godišnji odmor), kjer manjka določilo, za kakšno hišo gre. Škoda je tudi, da grafično niso ločene prave razlage od pojasnil in komentarjev glede rabe, ki ponekod nadomeščajo razlago.
E\)sebno vprašanje je odnos med razlagami in sopomenkami. Če bi se npr. iz slovarja hoteli poučio, katera od šUrlh sopomenk Jaktor, anHac, činitelj, čimbenik je za današnjo rabo najbolj normalna ali priporočljiva, dobimo v njem tele informacije: Vse štiri nastopajo kot iztočnice; čimbenik In činilac imata isto razlago (ono lil onaj što ima važna udjela u čemu; pokretna snaga), pri čimbeniku stojijo sopomenke činitelj, činilac, Jaktor. pri činilac pa činitelj, čimbenik, jaktor, iztočnica činitelj nima razlage, nadomešča jo sopomenka činilac, iztočnica/aktor ima etimološko oznako [klas. evr.] in malo drugačno razlago (sredstvo, pokretna snaga, uzrok ili uvjet čega) in sopomenke činilac, činitelj, cimJxnik Ker si z abecedno razvrstitvijo sopomenk ne moremo kaj prida pomagati, lahko sklepamo, da sta najbolj priporočljiva činilac in čimberdk činitelj }e nekoliko odrinjen (nima razlage),/aktor pa je tujka.
Imenitnejši del (večjih) slovarskih člankov je bogata frazeologija. Frazeološko gradivo je razvrščeno na koncu članka v posebnem razdelku, ki ga uvaja kvadratno znamenje, navadno je pred tem še prostor za t.l. sintagmatske zveze, kijih uvaja trikotnik. Razmejitev med rEEdelkomaje trdna, vendar se včasih tudi kaj pomeša. Tako je npr. pri iztočnici cijena zveza. pristLipačna cijena navedena za trikotnikom, pri iztočnici pristupačan pa so pnsttqiacne cijene dobile frazeološko vrednost (navedene so za kvadratom).
Čeprav je hvalevredna količina in raznovrstnost tega gradiva, je manj razveseljiva njegova predstavitev in obdelava. Težko si je razložiti, zakaj avtor ni poskrbel za večjo sistematičnost in vsaj najnujnejšo uskladitev; prav neverjetno je, da se je to zgodilo v hrvaškem slovaropisju, ki se v zadnjem času prav na irazeološkem področju v teoriji in praksi lahko ponaša s pomembnimi dosežki (prim. Anüca Menac (red.). Rusko hrvatski iä srpskifrazeohški ryecnik 1, 2, Zagreb 1979, 1980; Josip Matesič, R-azeoJošfct rječnik hrvatskoga üi srpskog jezika, Zćigreb 1982). Tudi sicer so se standardi za obdelavo frazeologije v slovarjih zelo poostrili (prim. Harald Burger, PhinsecAogie in den Wörterbüchern des heutigen Deutsch, Germanistische Linguistik 1-4/1982, 13-66; Jürgen Petermann, Frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnegajezika 1 -4, Obdobja 8, 301-310, Ljubljana 1988). Gre predvsem za določitev izhodiščne oblike t 1. frazemov, ki naj v slovarju ostanejo enaki na vseh mestih, kjer se pri nosilnih besedah navajajo; prav tako morajo blü tudi razlage za iste frazeme identične. V slovaropisni praksi seje pokazalo, da so
214
ta načela komajda stoodstotno uresničljiva, vendar se temu idealu slovaropisci z močnejšim izročilom (In računEilniško podporo) poskušajo približati.
Glavne pomanjkljivosti Anlčevega slovarja v območju frazeologije je mogoče strniti v nekaj točk: 1. pogosto so iste fiaze navedene v razllčrilh dolžinah, kar pomeni, da obsežejo tudi eno ali več prvin, ki so v resnici proste (nezrćiščene); 2. glagolska oblika v frazi je na enem mestu osebna, na drugem nedoločna; 3. fiaza je pri eni iztočnici v oklepaju razširjena z drugimi sestavinami, pri drugI ni; 4. pregibne sestavine ne ntistopajo povsod v isü obUkl; 5. razlage istih fraz so si na različnih mestih sicer podobne, niso pa enake; 6. fraze so včasih navedene pri vseh nosilnih besedćih, pogosto tudi ne.
Nekaj primerov za ponazoritev različnih obravnav. Pri VEZATI ima fr. hiU vezanih niku razlago nemati slobodu odlučivanja, pri RUKA je Ista fr. razložena z biti ovisan o kome, bih ograničen u raspolaganju čime, u djelovanju; najbrž je tudl glagol biti mogoče zamenjati, saj ga sicer ne bi mogli ponoviti v razlagi. Pri RUKA ima druga fr. obliko na dohvat nike (vrlo blizu), pri DOHVAT pa bio na dohvat ruke (biti posve blizu); bolj zapleten je primer s fr. brojiti zvijezde (gubiti vrijeme u dokolici) pri ZVIJEZDA, kl jo zaman Iščemo pri glagolu bro/üx, saj ga v slovarju sploh ni. Sele pri gljigolu BROJATI najdemo fr. brqjaüzvijezde, vendar z dvojno razlago: a. dosađivati se od nerada, b. osvješčlvatl se nakon jeikog udarca. Ali velja razlaga b. tudi za BROJITI? Pri pridevniku SUH je navedena fr. osjećati se kao riba na siihu (osjećati se vrlo neugodno i nesigurno), pri RIBA je njena oblika bistveno spremenjena: kao riba na suhom (u neprilici, bespomoćno, ne snalazećl se); spet se v razlagi ponovi glagol osjećati se, kar pomeni, daje zamenljiv. Tudi na suhii: na suhom ni vezano na eno ali drugo obliko fr. Fr. šutjeti kao riba (ne progovoriti ni riječi, blü kao nljen^ dobi pri šutjeti obliko šica kao zaldan (kao zaliven, kao ribaj - (ne priča ono što mu je povjereno, zna ŠUTJETI, ne želi govoriti, ne odaje se). Ni jasno, au je nedoločnik zamenjan s 3. osebo slučajno In, ah je drugačna razlaga zaradi dodatnih prvin v fr. Včasih bo prišel uporabnik v zadrego zaradi razhčnih vrednostnih oznak pri istih frazah. Pri LEDINA Ima fr. zabosti nosom u ledinu oznako derogaävno (poginuti na bojnom polju), pri ZABOSTI je njena obhka malo spremenjena; zabosti nos u ledinu (zerrdju), ima pa oznako ironično (pasti u ratu u značenju besmislene pogibije). Od česa naj bi bila odvisna razhčnost oznak? Pri tretji nosilni besedi NOS te fr. ni, tako da nadaljnje preverjanje ni mogoče. V nekaterih primerih so nedoslednosti precej zakrite. Tako je pri dovršnlku PROGLEDATI (nedov. je progledati^ b. progledati (komii) kroz prste pravüno razložena z dovršrukom (postuplU blago, popustljivo prema komu), medtem ko je pri PRST enaka obhka fr. razložena z nedovršrukom (biti popustljiv prema komu). Da bi šlo v tem primeru za nedov. progledaä ni z ničimer nćikazćmo. Pri GLEDATI sta spremenjeni fr. In razlaga: gledati kroz prste (kome) - biti previše popustljiv prema kome. Itd.
Omenil sem že, daje v slovarju preveč tehničnih oz. tiskarskih spodrsljajev. Spredaj v seznamu okrajšav niso navedene vse, kijih srečamo v slovarju, med jeziki manjkata npr. ruščina In nizozemščina, oznake niso zmeraj enako okrajšane (deprec., deprec, depr.), oznaka pren. nastopa dvakrat, prvič pojasnjena kot preneseno značenje/prijenosno značenje, drugič samo kot preneseno; oznćika /nje razložena kot muškl rod, nom. jd na suglasnik o/e. poševni tisk se je včasih prikradel namesto pokončnega. Precej moujo tiskarske napake vbesedllu o konceptu slovarja, npr. zouemunam. zovemo (877), upravno nam. iiprauo (881), sojnopoiizarv nam. samopouzdan (883).
Rječnik hrvatskoga jezika je kljub naštetim pomanjkljivostim vehko leksikografsko dejanje; avtor Vladimir Anic je moral zbrati in razčleniti in ovrednotiti Izredno težavno in raznohko jezikovno gradivo, ki ustvarja podobo sodobnega hrvaškega knjižnega jezika. Nalogo je rešil izvirno in elegćintno, želeti je le, da bi za novo izdajo usklajevalno načelo učinkoviteje delovalo.
Franc Jakopin Ljubljana
215