KATOLJŠK C&RKVEN LIST.
„Danicau izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gl. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr, za eetert leta 1 gl »kr. V tiskarnici sprejemana za celo 4 glM za pol le;a 2 gl., za četert ieta 1 gl., ako zadene na ta dan psaznik, izi le .,Damca flan poprej
Tečaj XXXIX.
V Ljubljani, 28. vel. travna 1886.
Ust 22.
JAKOB,
po usmiljenji božjem in apostoljskega sedeža
milosti
knezoškof Ljubljanski,
sporoča vsem vernim svoje škofije pozdrav in blagoslov od Gospoda in Izveličaija našega Jezusa Kristusa!
(Dalje.)
H. če pa morda vprašate, kaj je napotilo sv. Očeta, da so rszpisali sedanje sv. leto, nate tu odgovor. Napotila jih je resnica, ki ste jo čuli: da mirno počiva le ta, kateri v Bogu počiva; napotilo jih je pa tudi današnje stanje človeške družbe, katero s6 pa tako malo prilega tej resnici.
Resnično! ako se ozremo na sedanji svet in opazimo povsod toliko negotovost v vseh razmerah, bi se nam skoraj zdelo, da imamo pred seboj živo podobo poslednjih časov. „Potem — tafco opisuje božji Izveličar one čase — potem bode vstalo ljudstvo zoper ljudstvo, in kraljestvo zoper kraljestvo.- ') In dandanes, kaj vidimo? Kraljestvo se oborožuje proti kraljestvu, narod se loči od naroda, in ljudstva so pripravljena ter preže na medsebojen napad. Sicer pravijo in zagotavljajo: „Mir, mir; pa ni miru;"2) vresuičujejo se marveč dan na dan besede prerokove: »Slišimo strašen glas; strah je in ne mir." 3) In če sv. apostol Peter piše o poslednjih časih: „Pred vsem vedite, da pridejo poslednje dni zapeljivi zasmehovalci, živeči po lastnih željah, in poreko: kje je obljuba?" 4) resnično tudi naše dni ne manjka stičnih prikazni.
Od kod to stanje? časi pred drugim prihodom Kristusovim se nam opisujejo kot časi, v katerih bo vladalo strašno brezverstvo med narodi; časi, gledč na katere Kristns sam vpraša: „Bo li Sin človekov, kedar zopet pride, mar še našel vero na zemlji?" 5) In ravno tako moramo, žal Bog, tudi mi priznati, da se te obžalovanja vredne razmere naših dni tem bolj prikazujejo, čim bolj se zametava resnica: da smo v vsem od Boga odvisni in njegovi dolžniki; čim bolj odpada človeška družba od Boga; čim bolj odpada od Kristusa in od vere, katero naj nam njegova cerkev oznanuje.
~ ') Luc. 21, 9. *) Jerem. 6, 14. 3) Ibid. 30, 5. 4) II. ' Petr. 3, 8, 4. *) Luc. 18. 8.
Nahaja se dandanes zares komaj kako večje ljudstvo, ki bi ne menilo, da mora svoj politični preporod in svoj notranji razvoj spremljati z vedno močneje iu močneje povzdignjenim glasom: „nolumus hunc regnare super nos," nečemo, da bi Kristus nad nami vladal; nečemo njegovega nauka; nečemo njegovih zapovedi; nečemo njegovih služabnikov. Nekaj časa se znabiti še nekako previdno ozirajo na cerkev in duhovščino; kakor so tudi Judje hoteli Gospoda enkrat celo za kralja narediti, douler so menili, da deluje po njihovih namenih. Ako pa pride ura, ko se mora nasproti krivičnim zahtevam reči z apostoli: treba je Boga in njegovo ua-mestnico na zemlji, sv. cerkev, bolj ubogati, nego ljudi; potem se le prerado ponavlja to, kar se je primerilo '» svoje dni Gospodu v njegovem domačem mestu, ko svojim rojakom ni po volji govoril. „Vsi se raztogote, ko to slišijo. In vstanejo, in ga izženo ven iz mesto, in ga peljejo na rob gore, na kateri je bilo njih mesto sezidano, da bi ga doli pahnili.' Nolumus hunc regnare super nos, to je enako stara kakor nova pesem; in ravno to dandanes prepevajo oni, ki priporočajo, kakor zlasti najnovejši čas sem ter tje, da je odpad od vere nekaj potrebnega, kar tirja politika in narodnost; iu ki edino cerkev Jezusa Kristusa od sebe pahajo.
Kakšni morejo biti pač nasledki vedno večjegi odpada od Bogi in sovraštva sedanje družbe proti Kristusu iu njegovi cerkvi? Podobni onim, ka&oršni so zadeli o svojem času judovsko ljudstvo, ker je zaverglo Kristusa: enaki vzroki, enaki učinki. Tudi tedaj je moral Kristus iz političnih iu narodnostnih ozirov umreti. „Ce ga tako pustimo, — tako se je čulo v velikem zboru — verovali bodo vsi vanj, in prišli bodo Rimljani, in vzeli uam bodo deželo in narod." Zato je dobro, rda en človek umerje za ljudstvo, in da ni cel narod pokončan ... Od tistega dne so tedaj sklenili ga umoriti." 2 > In on je umeri! Ljudstvo pa in njegovo sv. mesto? Videlo je spolniti se prerokovanje, katero je že Mozes ljudstvu dal: »Tujec, ki biva s teboj v deželi, se bo nad tebe povzdignil in bo višji; ti pa boš padlo in bodeš
nižje.....In prišla bodo nad tebe vsa to prekletstva
. . . . , dokler ne pogineš, ker nisi poslušalo glasu Gospoda, svojega Boga, in nisi spolnovalo njegovih zapovedi s) ... Ono ni izgubilo le svojega Mesija in ž njim pra vice do nebes, marveč po prerokovanju Jezusa Krist
') Luc. 4, 28, 29. •) Joan. 11, 48 aequ. 28, 43, 45. 4) Luc. 21, 20 sequ. cum paral.
») V. M*.


m
je tudi pol iti č oo io narodno poginilo. Želi so tedaj po-polut m a nasprotno tema kar so želeli — svareč zgled vsem narodom, katerim je na poti Gospod in njegova cerkev. Resnično namreč je in resnično tudi ostane, branimo se tega kolikor hočemo: le jeden je rešenje, katero ie Bog pripravil pred obličjem vseb narodov ') — Kristus gospod, ogelni kamen v celem svetovnem redu. In zato le ta dobro zida, kedor na njega zida; n Vda k (pa), kedor pade na U kamen, se bo razbil; na kogar pa on pade, tega bode razdrobil." *)
To od Boga odtujeno, Kristusu sovražno, in zato v av..jih posledicah toliko žalostneje stanje sedanje družbe je bilo. katero je od £oga nam postavljenega najvišega pastirja in učitelja narodov, papeža, nagnilo, da so v posebni okrožnici*z dne 1. novembra pret. 1. krepka povzdignili svoj glas, kako potrebno je, da se deržavo z novega postavijo na kerščansko stališče, in da se vse javno življenje razvija na kerščanskih tleh.
Kedor veruje in ve, kakor mi verujemo in vemo, <ia ;e naše sedanje življenje le priprava na prihodnje; in di ni druge poti, kakor pot, katero nam je pokazal Kristus v svoji cerkvi, da dospemo v srečno prihodnost: ta ve in vidi tudi, kako preimenitno uslugo so storili sv. Oče vsakemu posameznemu udu človeške družbe. Da, preimenitno uslugo so sv. Oče uam storili, odločno tirjajoč, da se morajo vse javne zadeve v deržava h tako uravnati, da se pot do Kristusa nikomur ne zs8tav]ja ali celo nemogoča ne stori; da se nihče, bodi si n Kilo, bodisi z vabljenjem, bodisi s tem, da so mu odperta kriva pota, od nje ne odvrača; da slednjič od Boga postavljenega kažipota sv. cerkve, v njenem božjem poštenju nobena človeška sila ne zavira. Kako nevarno zares; da, rekel bi, nemogoče postane posameznim, da bi neobhodno potrebne s*eze k Kristusu v tvojem življenju ne zgrešili, če vae družabne sile delsjo zoper Krifttusa, iu če se cčlo družabno življenje: v postavodaji, v šoli, slovstvu i. t. d. giblje v Kristusu sovražni meri! In nasprotno, koliko je polsjšanje in kolika podpora posameznemu, ako mu vse razmere, in, rekel bi, cela »kulica kaže na Kristusa in njogovo cerkev, in družba pri tem njegovi slsbi volji pomaga! Godi se pri tem — seveda v neskončno večji meri — kskor v vsaki družini. Ako je ta slaba in nekerščanska, bode po besedah: »Popači dobre navade alaba druščina", ») svoje nekerščansko mišljenje kaj hitro tudi poaameznemu, s počel ka dobremu udu družine vcepila; nasproti pa dobra druži oa mladiko oplemeni, ali vssj po moči zavira, da se iren strup dslje ne širi.
Neumerljivo zaslugo imajo tedaj naš sv. Oče Leon XIII , da tirjajo nazaj za kerščanstvo vse javno življenje, in silno moč, ki se nahaja v zložnem sodelovanju družbe. Naftproti pa si nakopa vajo težko odgovornost pred Bogom tisti, ki bodisi po svojem poklicu, bodisi kot prostovoljni boriici v političnem življenju, vplivsjo na uravnavo in vodstvo javnih zadev v takem smislu, ki je poguben večnemu namenu človekovemu, ki prezira Jezusa Kristusa in njegovo cerkev, ali pa jo celo pobija. Proč od tako zvanega javnega ljudskega mnenja in ljudskih koristij — v edino nezmotljivi luči večnosti — razumemo strašno resne besede božje, s katerimi se obrača na voditelje ljudstev: judicium durissimum his, qui praesunt, fiet1:4) silno ostra sodba njim, ki so predpostavljeni. „l-Jjiguo enim concceditur misericordia, potentes autent po*enter tormenta sustinebunt11: *) nizkemu se kaže usmi-
ljenje; mogočni pa bodo močno kaznovani. „Fortioribus .... fortior instat cruciatio": ') močnejših pa močnejše terpljenje čaka.
A sv. Oče niso hoteli samo opominjati in poduče-vati. Tudi jim ni bilo dovolj, se radi tega le na škofe oberniti. Vsi katoliški kristijani naj se v izvanrednem sv. letu ž njimi združijo in s svojo molitvijo in spokor-nimi deli dosežejo, da z božjo milostjo svet spozna, kako potrebno je, da se družba predrugači na kerščanski podlagi, da se to spoznanje bolj in bolj razširja ter sad rodi v dejanji. Naj nikar nihče ne pravi: Kaj to meni mar? Po besedah Gospodovih: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe0a) ne smemo biti malomarni glede tega, kakošno versko podlago ima naš bližnji za svoje življenje, ampak skerbeti moramo zanjo, kakor za svojo lastno; ali kakor za ono svojih otrok. Ne smemo je v nemar puščati že same na sebi ne, in prav tako tudi ne iz ljubezni do sebe, in iz ljubezni do svojih. Ker že ponaturno skuša človek človeku vcepiti mišljenje svoje in toraj nam že zarad potrebne skerbi za svoje izveličanje ne more biti vse eno, kakošne so misli in čutila, s kterimi naš bližnji vpliva na nas. — Naj .pa tudi nihče ne reče: kaj morem jaz tukaj pomagati? „ker veliko premore stanovitna molitev pravičnega";3) kaj še le, ako celo kerščanstvo v molitvi in pokori kleči pred Bogom io mu kliče: »Pridi k nam tvoje kraljestvo" ! Seveda potem ne smemo le samo moliti za kraljestvo božje na zemlji, ampak tudi primerno delati; ne le tožiti, kako da kerščanstvo peša, marveč za njegovo razširjanje se prav resno prizadevati v dejanju.
Kako se pač vrine protikerščansko mišljenje v kako družbo, v kako deržavo? Tudi z dejanjem: neumornim delom mnogih posameznih, katerim je križani nespamet; 4) verske resnice in zapovedi pa, katere naa uči po svoji cerkvi, sitna zapreka njihovemu počenjanju. Zato si prizadevajo Kristusa in njegovo postavo, kolikor moč, izbrisati iz spomina svojih soderžavljanov, in v ta namen — da gre toliko hitreje in vspešneje — iz spomina postavodajalstva in vsega javnega življenja. Enako se mora tudi naše mišljenje, v nasprotnem smislu, kazati v dejanji.
V tem oziru je pač sramotno videti, da je premnogim dovolj, svoje kerščanstvo le med štirimi stenami kazati. Tam pa. kjer bi morali poaiagati uravnavati javno življenje, ali svoje roke križem derže, ali pa tako delajo, kakor da bi glede tega njih dejanja ne bilo' ne Boga, ne vere, ne višje postave, ne vesti, ne odgovornosti. Da, presramotno je videti, kako se vedemo o prilikah, pri katerih bi mogli svoje kerščansko prepričanje najvspešneje pokazati, n. pr. pri raznih javnih volitvah: vse mogoče pravice, vsi mogoči zasebni in javni oziri in koristi se tedaj dobro pretehtajo, le pravice kerščanstva in katoliške cerkve prepogosto ne; ali pa, ako se pretehtujejo, tedaj ne redko v sovražnem smislu. »Sinove sem vzgojil in povikšal, oni pa so me zaničevali," *) tako more pač tudi katoliška cerkev z ozirom na javno delovanje mnogih svojih podanikov s prerokom tožiti; „ker — tako piše sv. apostelj Pavel — veliko jih živi, o katerih sem vam že večkrat rekel, sedaj pa celo jokajo rečem, da so sovražniki križa Kristusovega." 6) In vendar velja tudi pri tem, kako se namreč vdeležujemo javnega življenja, resnica katekizma: da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje, hudo kagpuje!
Zato tedaj, dragi moji! vtisnimo si v tem sv. letu globoko v svoje serce resnico, da le v Kristusu j e, iu v nikomur drugem ni izveličanja. Ker ni ga druzega
») Loc. 2, 30, 31. «) Lttc. 20, 18. ') I. Cor. 15, 33,	i) ibid. 9. *) Matth. 22, 39. 3) Jac. 5, 16. 4) I. Cor%
text. graec. *) Sap. 6, 6. ») ibid. 7.	23. *) I»ai. 1, 2. 6) Philipp. 3, 18.
imena danega pod nebom ljudem, v katerem bi mi mogli izveličani biti.4 *) Izprosimo si, enako kakor apostoli,*) od Gospoda moči in serčnosti, da vse svoje zasebno in javno življenje in vedenje po tej resnici uravnamo, in Kristusa spoznavamo ne le z ustmi, ampak tudi v dejanju! Kajti „ne vsakdo, ki pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kedor stori voljo mojega očeta, ki je v nebesih.* 3)
Očitne kazni zoper žaljivce duhovnov.
Leta 1640 naključila se je v fari blizo Aisanz-a, nekoliko milj od tega mesta, prigodba, katera se je sploh cenila za kazen Božjo, da bi se namreč skoz to vsem spoštovanje do duhovnov zaterdilo. Dva poredna dečka sta že skoz dalj čssa s svojim razuzdanim življenjem pohujševala celo občino. Duhovni pastir je posvaril njune očete; ta dva sta pa opominjanje duhovnega pastirja gerdo sprejela, eden izmed njiju se je prederznU celo svojemu duhovnemu očetu jezikati, češ, naj se briga le za svoj brevir, za svoje molitve, in da se mu ni treba mešati v okolišine tujih družin. »Jaz vam govorim, kakor duhovni pastir," odgovori župnik, „vi pa meni ne govorite, kakor kristjani. Glejte, da vas ne zadene šiba Božja zavoljo razuzdanosti vašega sina, katero mu podpirate!4 Ta mož pa, oe da bi poslušal opominjanje duhovnega pastirja, se je bahal po vsi du-hovniji, da je župniku resnico debelo povedal in si ne bode kmalo zopet izmislil mu očitati.
Bila je sobota. Ker se je bila reč razhesla, zdelo se je duhovnemu pastirju primerno, če drugi dan v pridigi nekaj malo to reč omeni. Storil je pa to le počez in tako pohlevno in ljubeznjivo, da ni bil nobeden s tem kaj žaljen. Po maši je le-ta, katerega so prejšni dan duhovnovi opomini tako razžalili, po svoji navadi, zopet začel psovati, češ, to je navadno maščevanje duhovnov, da one, katerim ne morejo v pričo nič storiti, v cerkvi obirajo, pa on da se za to kaj malo briga. Oba razsajača sta bila drugi dan v kerčmi in sta župniku ukljub huje počenjala, kakor kdaj poprej. Pa Bog je pohujšljivca udaril z očitno kaznijo. Ko se je drugi dan k slabemu vremenu pripravljalo, sta tista dva divjaka z dvema dobrima dečkoma vred hrumela v bližnji zvonik vremenu zvonit Pa kar neprevidoma tako strašno treši, da vsi štirje od strahu zbežijo. Toda zopet treši in oba zaničevavca dobrih opominov ubije na tako čuden način, da se ni moglo dvomiti, da je to očitna kazen Božja. Ko je strela prešvignila več kotov v stolpu, je šinila za štirimi, ki so po stopnicah doli bežali, prizanese pervemu in zadene drogega, in ne da bi kaj storila . tretjemu ubila je četertega, in dva ubita sta bila ravno ona dva poba, razsajavca. Nato je strela letela v cerkev, kjer je bila mati enega ubitih, verže to ženo sredi izmed drugih, ne da bi te kaj škodovala, in zažene jo, proti cerkvenemu zidu. Pri tako nenavadni dogodbi so ljudje spoznali, da to je djanje strahujoče pravice Božje, in oba očeta sta prišla s solzami v očeh k duhovnemu pastirju ter sta ga prosila za odpušanje. (Missionsbl. 1884).
Še očitniši šibe prihajajo nad tako imenovane olikane, kteri se pregreše zoper spoštovanje duhovskega stanu. V Citta di Castello v Unebriji so »italijanissimi" ali laški framasoni hotli zasramovaje posnemati zaslišanje, ki ga papež daje višjim duhovskim dostojnikom (prelatom). To opičevanje so počenjali na očitnem tergu v več prizorih, kterih vsak je bil bolj satansk memo
') Act. 4, 12, 2) Ibid. 29. 3) Mattb. 7, 21.
prešnjega. Brezbožnik, ki je pred oči stavil papeža, po doveršenem bogoskrunstvu odloži našemljenje in se poda proti domu, pa predno pride do praga, ga mertvud zadene, čune na zemljo in le še samo besede: »Naglo po duhovna!" zamore izreči. In res, duhoven, ki je ne daleč od hiše memo šel, urno prihiti; toda nesrečnež, je bil že mertev. (Gemztg. 1863.)
Veliko tacih, ki duhovne psu jejo po časnikih, po knjižurab in kjer se jim prilika nakloni; ako mislgo, da bojo šibi odšli, se hudo motijo. Tudi ni brez »tato-vičev" ter bratov laških irredentarjev in framasonov, kterim ni nič ljubše kakor, kako bi mogli samostanom ali sicer duhovnom kaj ugrabiti, kako škodo narediti. Grenka šiba se namaka za krivičnike toliko huje, ker take krivice je zelo težko popravljati.
Tomaž hiti!
(Dalje.)
Tretja beseda je:
Tomaž, ako ne hitiš, Lahko vse zamudiš!
Ako spomladi ali tudi že v jeseni ne seješ, je žetev zgubljena; ako zjutraj urno na delo ne greš. je naj lepši del dneva zgubljen; ako v mladosti ne študiraš, boš javaljne pozneje prihitel zamudo; ako lovec po zraau leteče tiče ne pristreže, je ne bo imel na mizi za gostijo.
Tako je tudi v duhovnem oziru: ako ne hitiš, lahko vse zamudiš. V koliki nevarnosti so počasneži in nesrečneži v spolnovanji dobrih sklepov, kaže sv. pismo, ko govori sv. Duh po modrem Sirahu (31, 27): »Bodi uren v vsih svojih delih, in nobena bolezen te ne bo zadela." Kakošna pa je ta bolezen, ktere nas ročnost in naglost more obvarovati? To ni ena bolezen, ampsk je celo kerdelo raznih bolezni, kakor jih našteva Knel • linger S. J. Pred drugim te ročnost v prid božje službe obvaruje merzle zimice, zakaj ako ne premaguješ lenobe in omahljivosti, boš kmalo tslco merzel in terd, da ne boš nobene iskre pobožnosti io vneme za dobro več čutil v sebi, nobenega očenaša ne boš z gorečnostjo obmolil. V tvojem sercu bo kakor v ledenici, v kteri bi človek smertno zbolel, če ne celo zmerznil, ako bi moral vso noč v nji preoiti. Ali jih ne vidiš mnogo, kako malo jim je mar za sv. mašo — celo ob nedeljah, za velikonočno spoved, akoravno vsak ve, kako velik greh je, ako se ceikvena zapoved prelomi!
Naglost v spolnovanji dolžnih duhovnih del t* obvaruje tudi bolezni sušice (jetke); zakaj ako ostaneš omahljiv in počasen, nemaren, boš dan na dan na duha pešal, prihajal meršal v čednostih in zaslugah. Opazuj mnoge posvetnjake, kako jim je malo mar kaj dobrega stc -riti, ne le daj v življenji jim ne gre denar za dušn<» korist spod palca, tudi za svojo srečo po smerti nimajo tega duha, da bi zase kaj poskerbeli. Namerilo se jo ne malokrat, da je kdo v posleanji volji poskerbel za svoje pese, za konja itd., nase pa je pozabil. Naj bo gatejši velikaši pogosto narmanj mislijo na reveže v svoji poslednji volji. Ali ni to dušna sušica?
Tudi vodenica žuga merzlemu in počasnemu kristjanu. Zato jih žeja in žeja po pregrešnem poželenji in strupenih nasladnostih toliko huje, kolikor več jih pijejo in srebajo, in če tudi jim vsako vživanje le gren-kost zapuša, se vender k njim povračajo, kakor vranovi in neke druge živali k mertvim truplom.
Tudi proti g (udna bolezen) lenim roke in noge tako sključi in skerči, da se ne morejo več gibati in sklanjati k doverševanju kacega dobrega dela. Posled-
njič sami nad seboj obupujejo, da bi se mogli še kterikrat k Bogu poverniti. Sami sebe dostikrat tožijo in tarnajo, rekoč: Pri meni nič več ne pomaga! Kamor pogledam, ne vidim druzega kakor svoje grehe in za-nikarnoati. Zato tudi pregovor pravi: »Lenoba je vsih grehov mati" In res, počasnost in lenoba za dobre •iela in čednosti je tako nevarna lastnost, da jo vsi narodi s pregovori grajajo in poznamnujejo nieno nevarnost, pNedulžnost zgubljena in ura zamujena, ne pride nobena," pravi naš pregovor. »Ura zamujena!. ." Koliko dijakov in druzih šolcev spravi svoje domače na beraško palico, sami sebe pa pahnejo v sramoto in se zaveržejo. ker so se po dobrem začetku vdali lenobi, zapravljivosti in drugim pregreham. Mnoge pokoplejo ravno prevelike štipendije. Mladini preveč denara v roko — pravi se. dati ji dušnega in telesnega strupa, s kterim ugonobi sama set\ — Francozi imajo pregovor: rZadnjega pes ugrizne." Ako namreč njih več beži pred grižljivim peso m, mora poslednji svojo počasnost plačati s kosom mes4, ki ga mu ljuta zver od-terga z meč. Tsko se godi tudi tistim, ki so nerodni i a počasni v tem, kar Bog od njih zahteva. Togotni peklenski pes ima urne noge in v trenutku, ko se grešnik hoče v tek spustiti, ga zgrabi in razterga. Misli si čez dolgo lčt: zdaj se bom spreobernil in pokoro delal ter si pridobil nebesa; smert pa mu nasproti zskliče: Zdsj pa ne več! Zdaj za to ni več časa. Zdaj ko moraš preseliti s tega sveta in iti ns odgovor za vse to, ksr si do te ure storil in kar bi bil mogel sto-'iti na' zemlji. — Naj omenim še rčk starodavnih Rimljanov v njih starešinstvu: »Roma deliberante Saguntus penit" »V tem ko je Rim cčncal, padel je Sagunt", to je: Med tem ko so starsšini v Rimu pomišljevali in in se posvetovali, kaj bi storili, je mesto Sagunt padlo sovražnikom v roke, kar bi se ne bilo zgodilo, ako bi bili berzo storili pameten sklep in pomoč poslali na Španjsko. Te besede so se v pregovoru ohranile za take, ki le mislijo in pomišljujejo, ali bi se česa lotili sili ne. med tem pa vse zamudijo in zgubč. Voda. ki stoji ali le počasi naprej leze, se usmradi, naredi se zeleni glčn in merčesi se v nji zaredč ter ni več za nitje. Enako se godi dvomljivcu, počasnežu in omah-Ijivcu v delu .zveličanja: zgubi rabo rok in nog, da ne morejo več dobrega delati; nog, da tudi pri velikem natezanji nesreči ne odidejo. Godi se, kakor človeku včasi v sanjah, ko se mu zdi, da rad bi tekel in bežal, pa nikakor ne more dalje.	(Konec prib.)
Čertica iz življenja Don-Boskovega v Torinu.
Povedal sem zadnji pot, kako dobro je bil Don-Bosko opravil pri deržavnem oskerbniku Selmi-ju v prid svojih šol; zdaj pa še nekaj dalje o teh boritvah.
Ko je Bosko dospel domu^ je brez pomude spisal prošnjo za poterditev učiteljev in poslal jo je Selmi-ju. Predno pa je deržavni oskerbnik Selmi privoljenje dal, poslal je svojega tajnika dr. Kamila Vigna-ta v Oratorij. Potem, 21. grudna, je poslal obljubljeni dekret, vsled česar so Boskove šole za tisto leto bile varne pred vsakim napadom.
Pri vsem tem pa Don-Bosko ni opustil za prihodnje potrebne previdnosti, predstavil se je v zsčetku leta 1863 ministru Gattu in prosil je odgovora na prošnjo izrečeno 11. nov. prešnjega leta. Prec ko ga je Gaiti zaslišal, je odgovoril:
— Prav žal mi je, dragi moj Bosko, storil sem, kar sem mogel, da bi Vam vstregel ; toda ne more se
delati zoper besedo postiv. Vaši sedanji učeuiki se ne morejo ne poterditi in ne dopustiti k očitnim poskušnjam.
Bosko. Bi se li mogli vediti vzroki?
—	Pač da, morejo se vediti. Oni niso redno obiskovali šol kraljeve univerze.
—	O pač, obiskovali so, in imajo v tej zadevi že spričevsla, ki poterjajo to obiskovanje že skoz 4 leta.
—	Res da, pa le kot poslušavci, niso pa dobili rednega vpisanja. in niso plačevali predpisanih taks.
—	Dosihmal je zadostovalo univerzo redno obiskovati, da se dopustč k preskušnjam, tega imamo mnogo izgledov. In če je potrebno takse plačati, se ponudim plačati jih, kadar koli je drago.
—	Ni več čas za to. Izgledi so izjemne dobrote in ne morejo se natezati zoper to, kar veleva postava.
—	Bosko zopet: Kako tedaj se more to strinjati? Ministerstvo po vaši osebi sami je pred kaj časom velevalo mojim učenikom, da naj se podveržejo očitnim poskušnjam, ter bodo sposobni za učenje, kakor že učijo, in sedaj se oe privoli, dr se skušnjam podveržejo. Prizanesite mi, Vaša Signoria, v tem opazujem resnično nasprotje.
—	Ko je minister dal omenjeni ukaz, ni še bil temelito preštudiral tega prašanja; zdaj pa se je drugač pokazalo.
—	Ako je tako, blagovolite, gospod kavaljere. svetovati mi kakor pravi prijatelj: Kaj mi je storiti v teh okolišinah?
Iskati si za 4 leta opravičenih profesorjev, in brez pomude serfanje učenike dati zapisati na univerzi. Samo po tej poti morete oskerbeti svoje šole.
Bosko: Pa v tem trenutku je nemogoče dobiti štiri profesorje z diplomami, in ko bi jih tudi našel, jih nimam s čim plačevati.
—	Mi je žal.
—	Tedaj kaj?
—	Zaprite šole.
—	Saj za to leto, mislim, da jih zamorem imeti odperte; za bližnje bom oskerbel.
—	S Čigavo oblastjo pa bi hotli imeti svoje šole odperte tudi to leto?
—	Z oblastjo kraljevega oskerbnika.
—	Oskerbnik tedaj bi zamogel to dovoliti, česar ne more ministerstvo? Oskerbnik se ne more mešati v te opravila.
—	In vender me je oskerbnik pooblastil imeti sedanje učitelje za sedanje tekoče leto.
—	Pa tega on ne more storiti. Imate li kako njegovo pismo.
—	Imam; glejte tu prepis njegovega dekreta.
—	Pa on ne more, ponavlja Gatti večkrat med * branjem, ne more; to ne gre v njegovo področje. Precej mu bom pisal in očital zlorabo oblasti. On je nevednež, in treba je poklicati ga na red.
—	Ne poznam mej njegove oblasti, sklene Bosko; vem pa, da za Torinsko okrajino oziroma šol vsi spoznavajo za glavo kraljevega oskerbnika. Za zdaj tedaj grem brez skerbi domu, po vsski ceni pa, ako bi Vaša Signoria imela kak nasprotni ukaz oziroma na ta dekret, prosim, blagovolite me opomniti, da vem, po čem se mi je ravnati.
Vidivši, v kako nevoljo je bil zašel Gatti, se je Don Bosko z dobrim vzrokom imel bati kaj neprijetnega od njega, torej je od ministra šel kar naravnost k oskerbniku, in mu je povedal vse, kar se je dogodilo. Le-t&, slišati, kaj mu je nadeval Gatti, se je silno razserdil. — Kaj. jest »ignorsnt" (nevednež)! ponavlja Selmi; pa jest ignorant! On je ignorant in bebecl Bil je zmeraj
zavrača d k ponavlja nju poskušenj, dobil je profesorski naslov ne po zaslužeuji, ampak po milosti. Spčl se je do časti, ki jo zdaj ima, z močjo kimanj, dvorskih lisičij, io si prederzne pitati druge z nevedneži? Toda pustiva te stvari na strani. Vi, Don Bosko, pojdite le brez Rkerbf domu. Pooblastivši Vaše učenike, storil sem to, kar sem mogel in moral. .Ako bi se kdo prederznil dajati mojim vravnavam nasprotne ukaze, ne bojte se, mu bom že juho osolil.
Kakor je očitno, se je tukaj pripetilo nasprotno tega, kar se je bilo zgodilo med Herodom in Pilatom, ko sta imela 8oditi našega Boga in Zveličarja: iz sovražnikov sta bila postala prijatelja med seboj. Gatti in Selmi pa sta bila iz prijateljev postala sovražnika, kterega sovraštva pa Don Bosko ni ne previdil in ne hotel. Boskotu pa je po božji previdnosti to teknilo v korist, kar pregovor pravi: Duobus litigantibus tertius gaudet: Kadar se dva za jabelko kavsata, ga dobi tretji. Gatti in Selmi sta se latila, česala, gredešala in kertačila z raznimi dopisi med seboj, Don Boskove šole so pa med tem mirno napredovale in Selmovo poterdilo je imelo polno veljavo. (Vender to še ni bil konec framasonske zagrizenosti zoper katoliške naprave in morebiti o drugi priliki še kaj povemo.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Z Dolenjskega, 14. maja. Ako se človek ogleda po Kranjskem, posebno lepi Marijin mesec, z veseljem vidi, faikn frftgftljnltag_jjnče so med Kranjci, kako pri-serčno častš MarijoT našo ljubTTroalef, zališajo njene •cerkve, podobe. Ob. vsacega, kdor Marijo ljubi, to z veseljem napolnuje. Še gori in gori v tolikih — v vsih sercih naše liube domovine vera v živega Boga in prava ljubezen do Marije D., ki nobeuega ne zapusti, kdor se v njeno varstvo priporoči in jo s terdnim zaupanjem pomoči prosi. To ie storil že mnogokrat pisavec teh Verstic, in koliko milost in pomoči je po nji dosegel!
V kratkem na svojem popotvsnji pridem v terg, v kterem se soznanim že z bolj postarnim možem po-
aSSUukpm, fcfiflri	T|q nfrilnn nj-fljpnžftni*- p^j^em
j«	v®lik častilec usmiljeue
JmereTds^	Pravil mi je, kako
je bil ves čas življenja izročen v Marijino varstvo, bil ie pa tudi večkrat čudovito rešen iz smertne nevarnosti druzih nesrčč, posebno pa ga je Marija varovala %*mertnega greha. Oči so mi veselja solzile, ko slišim
Nčez sedemdesetletnega moža govoriti te besede v današnjih čaaih. Rekel mi je, da ni nikdar zaklel, nikoli ni bil pijan, nikoli ni plesal. O Bog nam daj veliko mladenčev in deklic, kteri bi smeli odkrito-serčno tako govoriti! Izročuj se zgodaj v varstvo Marije D., o ljuba mladina, in ne hodi v slabe tovaršije, da te Bog obvaruje smertnih grehov na mile prošnje Marije Device.
Iz Tersta. (Procesija za sv. leto.) Ako kedo drugi ne piše, naj jeat le kratko omenim, •) da smo imeli včeraj tukaj velikansko procesijo za sveto leto, ktero je priredilo tukajšno katoliško društvo. Šla je procesija t>d stolne cerkve v Dolino in potem še v „sveto Jamo0 nad Dolino, kjer je preživel nekaj časa teržaški mučenik Sočerb (S. Servulus), kterega mi ravno danes 24. t. m. 'obhajamo.
Velikanska se more imenovati ta procesija oziroma na veliko število deležnikov in oziroma na prav lepo, redno Sn pobožno njih obnašan je. Ne bom presegel, ako rečem, da
se je vdeležila od 15000—20000 pobožnih ljudi. Šli smo od stolne cerkve, kjer je bila o 41/, perva sv. maša, ko je bilo malo čez peto uro, prišli smo v Dolino k farni cerkvi malo pred deseto uro, a zadnji ob 11 dopoldne. Navadno se pride v Dolino iz Tersta v poldrugi uri, ali, ako se hodi bolj počasno, v dveh urah. V dolini je bila sv. maša v farni in podružni cerkvi ob 11 in po tej še jedna. Tudi v „sveti Jami* je imela biti sv. maša; ali šlo je še pred procesijo toliko ljudi gori k Socerbu in v jamo, da ni bilo več moč notri stopiti. — Naj večja hvala zajjriredjcne te procesije, gre neutrud-ljivemu gosp.lvanuBufRgnoni-ju,duhovnemu pomočniku pri stolni cerkvi sv. Justa in škofijskemu tajniku, in prt pref.*4nemii flosp- dekanu dolinskemu, kanoniku Jurju Jan-iL—
„Adria" piše o procesiji k sv. Servulu. da je bila ta božja pot silo ginijiva. Od zgodnjega jutra so se zbirali verniki v stoljnici sv. Justa, od koder se je o poli šestih razvila procesija. Obiskala je cerkev sv. Jakopa. obernila se na pokopališe sv. Ane in potem naravnost proti Dolini. Na dolgi poti so se pridruževali verniLu in duhovni druzih duhovnij, kakor iz Servole. Boršta, Ricmanja, Drage, Podgorja, Ospa itd. V Dolini je bili. tolika gnječa, da jih je le malo moglo slišati kratko pridigo prečast. gosp. prošu dr. Šusta, ki je kot namestovalec milgsp. škofa vodil procesijo in tudi tam maševal. Nasledovala je procesija k sv. Servulu, silna gnječa tamo itd. Odkar 8vet pomni, ni šla tako velika proceaija iz Tersta.. Vsak stan je bil nado-mestovau: meščani in kmetovalci, rokodelci, gospe, starčki. mladina, otroci, — vsi spremljani z banderi in križi, — najlepši^edinost je^ vladala med meščani in kmeti, med italTJani i iT^lTrve^I^b ratenim i. (ledajka-t	sloga!) ^MitogeliiSe med^potjo so bneokfn-
čane. prf ^Mimirin v vasi so bili postavljeni oboki z enoglasnim napisi italijanskimi in slovenskimi. —
Pristave k. Kar smo že večkrat opazovali in mislili, bilo bi pri velicih shodih in obilnih množicah, zlasti ako se shodi godijo o nedeljah in praznikih, posebno na to gledati, da je več ss. maš, in ako dopustijo okolišine. tako razdeljenih, n. pr. na več krajih, da se morejo vsi vdeležiti in cerkveno zapoved spolniti, kakor se je godilo pri tej procesiji. Vr.
Iz Carigrada, 15. majnika 1886. (Poterdilo in misijonsko naznanilo.) Prejel sem Vaše predrago pismo, s kterim ste mi naznanili, da ste poslali nekaj čez sto gld. od vaših sorojakov v podporo našega misijona. Naj iskrenejši zahvala Vam za trud, da ste mi oskerbeli ta znesek, in neizrečena hvaležnost usmiljenim ondotnim prebivalcem ..., ki so blagovolili darove dajati za ohra-njenje tukajšnega greško-katoliškega misijona,Tkteri ima namen razširjati resnico bv. vere med razkolnimi greki.
Recite tudi tisti pobožni „bolni osebi".., da smo z vso zvestobo prosili pri Bogu, da ae skoraj ozdravi in da vsak dan v naših molitvah delamo posebej spomin za naše dobrotnike.
Prašate me zastran našega miaijona in naše šole. Vai vedo, če je kaki kraj, kjer ao apreobernjenja težavne, da jo to gotovo Konštantinopol (Carjigrad), ker tukaj je mešanica vaih narodov in vaih verstev, iz česar izvira neka vuemarnost oziroma na vero. Vender pa ae od časa do časa godč posamezne apreobernjenja, ktere
•) Prav iskrena hvala, in prosimo o tej priliki častita gg. brate in prijatelje, naj bi ne opostili Ehnifij cerkvenih dogodb, posebno sfpdoTimkeya non^pi^	^
ohranijo, na čemur mora lešeČe biti vsaki fari.	Vr.
so toliko bolj odkritoserčne in stanovitne, ker zveršč ae le po zrelem preiskovanji verskih različnost, ktere ločijo obč cerkvi. Splošno dobro, ki se godi tukaj v mestu, je to, ds razkolniki imajo med seboj greko-katoličane, reč malo poprej še neznana, in razkolci se zlagoma privadijo na to novost in bolj spoznavajo ka-toličanstvo, kakošno je samo v sebi, in kakošno pa razkolstvo.
Po okrajinah je s to rečjo ložej; zato tudi vidimo, da spreobračanja se tam godijo bolj pogosto, kakor pa v mestu. Poslednjič je osem družin prestopilo v katol. Cerkev ▼ Malgarskem misijonu v Traciji, in unija (ze-dinovanje s kstol. Cerkvijo) bi močno napredovala, ako bi imeli apostoljskih duhovnov. Toda po nesreči je število greko-katoliških mašnikov prav majhno. Zato je ves naš trud oben^jen na to, da bi pripravili dobrih misijonarjev, in naša šola, za ktero me vprašate, sedaj ni druzega kakor učilnica apostoljska, v ktero se jemljo mladenči, ki se nam ali iz misijonov pošiljajo, aii ki jih zbiramo po drugem potu. in so odmenjeni delati za razširjanje sv. vere po krajih, koder gospoduje razkol-ništvo.
Bog daj, da se zmnožijo delavci misijonski, ker potreba je res silo velika. V kratkem pričakujemo, da nam iz Malgare nekaj novih mlsdenčev pošlje ondotni misijonar, ki je bil v naši šoli zgojen.
Te novice Vam pošljem za zdaj in obljubim, da ne bom opuatil Vam naznaniti, kar se bode kaj godilo v tej ubožni zemlji.
Ponavljam svojo zahvalo itd.
Polikarp Anastasiadis, srbimandrit.
V Špitaliči, 15. maja (Sv. misijon.) Prelepa slovesnost se je veršila od 7. t. m. dalje v tukajšni fari. Obhajal se je sv. misijon, kterega so vodili trije čč. oo. Lazaristi iz Celja. Začel se je 7. t. m. in je terpel do danes. Precej pervi dan popoldne je bila prelepa pridiga za mladino do 16. leta ; bilo je tudi veliko odrašenih ljudi pri tej pridigi in precej pervi dan seje pokazalo, da beseda pridigarjeva res globoko ljudstvu v serce sega. kajti bilo je opaziti mnogo solznih oči. Otroci so bili nekoliko izpraševani iz keršanskega nauka in so prav dobro odgovarjali. Drugi dan so se po slovesno odpeti molitvi „Veni sancte Spiritus* začele izverstne pridige, ktere so bile vsaki dan tri prav podučljive. Ko bi vse, kar so nam lepega in koristnega povedali, popisati hotel, moral bi napisati celo knjigo, za kar pa moje pero ni zmožno; naj omenim le, da povdarjali so naj hi ltf^tTf1 hrftlft flnhrff l?r»nje nikakor pa ne brezbožnih spisov, ki se dandanes nahajsjo v preobilnosti. Videlo se je, koliko vpljiva je imela vsaka pridiga do poslušalcev, ker nobena pridiga ni minula, da ne bi se ljudje solzili, pri nekaterih so celo na glas jokali. Ljudstva bilo je zmirej toliko, da se je vse terlo, posebno zadnje dni bila je taka gnječa, da kdor je pozneje prišel, ni mogel več v cerkev, dasiravno cerkev ni majhna, pa bila je dosti pretesna. Danes je bil sklep sv. misijona in 80 slovesno blagoslovili sv. misijonski križ, kterega je prav ukusno izdelal g. Osole iz Kamnika. Silno lepa je bila ta slovesnost; ali bilo bi jo še bolj povzdignilo. ko bi bila šla procesija s sv. misijonskim križem, kar je pa dež zabranil. Domače dekleta so križ s podobo Križanega prav lepo ovenčale, kar se je za tako slovesnost kaj častitjivo podalo. Po blagoslovu so sv. križ od zunaj priterdili na cerkev, kamor bode ljudstvo hodilo molit, ker podeljeni so na to posebni odpustki.
Tudi sosednji gg. župniki so pri misijonu prav pridno sodelovali, kar je bilo prav potrebno, ker je bilo zmiraj dosti spovedovati. Prav dobro je in koristno
dandanes take sv. opravila imeti, kar se menda tudi od višje strani priporoča. Vidi se med ljudstvom, kak vpljiv ima misijon, ker na obrazih se jim bere neka tiha pobožnost in notranji mir. Bog daj, da bi si ljndja vse to neizbrisljivo v sercih ohranili! Prelepa hvala tedaj vsim čč. oo. misijonarjem, domačemu gosp. župniku za obili trud, in gg. župnikom sosedom, ki so pri misijonu sodelovali.
K sklepu Šmarnic.
Z Bogom, z Bogom, dnevi krasni, Z Bogom, lepi majnik jasni, Z Bogom, Smarnic mili čas! O prezgodaj je minila Doba Šmarnic, doba mila, Šla prezgodaj je od nas!
Celi majnik nam darila Je Marija brez števila Milosti in pa dobrot. O dobrotna naša Mati, Vedno daj nam pomagati, Ne zapusti nas sirot!
Prej, ko zali majnik mine, Prej ko doba Šmarnic zgine, Mati, sliši ljudstva glas: Naj molitev naša verna Hvala bodi Ti stoterna Za prelepi Šmarnic čas!
Kedar majnik se poverne Drugo leto, naj odgerne Zopet se nam ta altar, Kjer smo letos Te slavili, Mnogo milosti dobili
V	Šmarnični prelepi dar!
Torej pridi zopet kmali Doba Šmarnic, majnik zali, — Tešzo te pogrešamo; Ti Marija, ljuba Mati, Daj nam vedno pomagati,
V	dobrem da ne pššamo!	I. Z[
Razgled po svetu.
Leto 1886 in leto 1734. Skoro polovica 1. 1886 je memo nas brez posebnega jokanja in javkanja, kakoršno se je napovedovalo. Vender pa konca še ni in zlasti po Laškem jih kolera toliko pobira, da ni brez solz in plakaLja. Dasiravno je bil znani rek, kako posebni prazniki nenavadno skup zadevajo, že večkrat in večstransko obravnavan, je vender „Unita cattolica" pred novim letom nekaj o tem prinesla, kar ima svojo posebno zanimivost. Pravi ta list, da na kamnu neke stoljnice na Nemšzem se bere napis: — Quando Marcus Pascha dobit — Quando Joannes adorabit — Anionius pentecostabit — Totus mudus lacnjmabit. Hoče pa reči, da bode leto splošnega joka taisto, kader zadene Velika noč na sv. Marka dan, t. j. 25. aprila; Sv. R. Telo v
dan sv. Janeza Kerst., t. j. 24. jun.; Binkošti v god sv. Antona Pad., ali 13. jun. Vse to zadene letos.
Vse to je pa enako zadelo že večkrat in med drugim 1. 1734. Vprašanje je, kako je bilo takrat? Ali je tudi takrat jokal celi svet? To pojasnuje „Unita." L. 1734 sta gospodovala papež Klemen XII in cesar Karol VI. Glavna dogodba tistega leta je bila vojska aa nasledstvo na Poljskem. Umeri je bil kralj Friderik Avgust II mesca svečana 1733, in ta dogodba je ugrabila mir skor celi Evropi. Francija je podpirala Stanislava Leczinskega, ki je bil izvoljen za poljskega kralja, 12. kim. 1733; toda 5. vinot. istega leta je bil s pomočjo Avstrije in Rusije izvoljen Avgust III, sogorečnik ie-unega. Od tod vojska, in papež Klemen XII je pri tej priliki iskal vterditi razmere med svetnimi vladarji. Ni se nagibal ne na eno in ne na drugo stran, ampak kakor vesoljni oče je rekel, da on je za mirnega posestnika krone. To je bila vedna politika papežev S. Sedeža oziroma na obstoječe vlade Francije Španije in Portugalije in drugih krajev, in bila je lepo zaznam njana od Gregorija XVI z vstavo Sollicitudo Ecclesiarum 5. avg. 1831
Dve dogodbi oziroma na leto 1734 bi utegnili služiti v izgled tistim, ki zdaj v Rimu zapovedujejo, častitljivi papež Klemen XII namreč je zapustil dva blagodušna izgleda, enega ozirom% na Korsiko, druzega oziroma na republiko S. Marino. Ta dva izgleda bi se morala posnemati. Na otoku Korsiki so gospodovali Oenovezi, kteri so hotli otočane zavezati, da naj republiki povernejo to, kar jim je dajala v neki nenavadni dragini. Korsi so se temu ustavljali, in prišli so v mesto Bastijo v množici deset tisač ter so silili vlado, da naj se umakne v terdnjavo. Sloveč škof teatinec, Kamillo J)e Mori, je posnemal zglede apostoljske sv. Janeza Krizostoma v Antijohiji in sv. Bazilija v Cesareji in je umiril vstajnike. Pa genovešfci senat jih je hotel potem kaznovati in hrup se je ponovil ter so Geoovezi morali pribežati za pomoč k cesarju Karolu VI, ki jim je poslal 8000 Nemcev, kterim je veleval general Wetchendolf.
Druga dogodba zadeva republiko San-Marino. Ta Tepublika je obstajala že stoletja, obdana od vsih strani z rimsko zemljo. Papeži bi si jo bili lahko prilastili, pa so se tega zderžali, še celo branili so jo. Proti letu 1734 so jo nekteri ponujali papežu, ko je bil Alberoni legat v Ferari. Bilo pa je iz Rima poslano povelje, da naj ostane v mejah, naj spoštuje republiko, jo brani in naj ne zlorabi vesoljne svobode. Ali opravnik ni spoštoval ukaza, prestopil je v San-Marino in veleval splošno glasovanje. Papež pa je tje poslal Henrika Enriquez-a, ki je v nič djal Alberonove pisma, zopet vstanovil republiko, in glasovi hvale so se dvigali potem k Bogu in k njegovemu namestniku na zemlji, ki je dobro spolnil pravične želje nedolžnega ljudstva.
To je dvoje veliko djanje, ktero bode pomnila Velika noč 1886, in Bog daj, da bi ne pomnila zastonj, ter da papež najde na Laškem tisto spolnovanje pravice, ktere tako blagodušni izgled je zapustil Klemen XII -oziroma na Korsiko in na republiko San-Marino.
Italia Vae clamat. (Italija javka.) Razun kolere na Laškem tadi viharji grozo delajo. V Civitavechiji se je laška barka terčila z rusko in se potopila, samo trije mornarji so se rešili, zraven blaga je šlo pod morje 500.000 lir denarja. (Framasoni grabijo Cerkvi, morje pa framasonom.) Pri Mestri je grozen vertinec vso rast, v Savoni pa skladiša za premog pokončal. Kdo ve, koliko je pokončanih manjših bark, ker morje šibre k bregu meče. — Ognjenik Etna je začela iz 11 žrel ogenj •bljuvati, ter so bližnji kraji v nevarnosti. — Benedke,
Bari, Brindisi zlasti so mesta, po kterih se kolera razodeva.
Bratovake zadeve.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešostvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Bolan duhoven priporočen za zdravje in pomoč — Neka oseba prosi bratovske molitve za pomoč pri očesni bolezni. — Domača živinica za srečo. — Gospfc priporoča moža druge vere za spreobernjenje. — Neka družina y hudih zadregah. — Dva zakonska para za spreobernjenje (kletvina, prepir in odtod nesreča na vse strani). — Mariji Pomočnici, sv. Jožefu in sv. Antonu v priprošnjo ter v iskreno molitev priporočeni 3 zelo nevarno bolni dušni pastirji za urno ozdravljenje, kakor tudi za najdenje nekaj denarjev. — Uboga v velikih telesnih potrebah za pomoč. — Ponižno priporočimo v molitev velikega grešnika; zgubil je vso vero, več let že pri spovedi ni bil, v cerkev nikoli ne gre, vdal se je nesramnemu življenju, pijanosti, kletvi in drugim pregreham. (Op. Bilo je založeno; prosimo, naj se zdaj zanj toliko bolj goreče moli. Vr.) — Več dijakov, da bi svoje razrede dobro doveršili. — Vse, če bi bili kteri pozabljeni.
Zahvale.
Neka oseba se je hudo opekla, tako, da smo se bali za njeno življenje. Začela pa sem opravljati devetdnevnico v čast "N. lj. G. presv. Serca, in obljubila, ako bom uslišana, da po „zgodnji Danici* hočem naznaniti; in glejte dobroto N. lj. G.: že tretji dan se ji je začelo boljšati, in je popolnoma ozdravela. Večkrat sem se tudi jaz priporočila, in vselej sem bila uslišana. Prepričana sem, da je bila to pomoč, ki mi jo- je Bog poslal po blaženi M. Božji, za kar izrekujem tukaj tisočero hvalo.
Na Primorskem.	M. K.
Že mnogokrat sem se priporočil naši ljubi Gospej presv. Serca in opravljal v to „devetdnevnico", da bi Ona meni v mojih dušnih in telesnih potrebah na pomoč prišla K vselej, kadarkoli sem k Nji pribeža* in Njo pomoči prosil, sem bil za gotovo uslišan. Častimo toraj našo ljubo Gospo presvetega Serca in prosimo jo Njene pomoči, gotovo bo vsakteremu po-magano.
Ljubljeno, hvaljeno in moljeno bodi povsod pre-sveto Serce Jezusa, Marije in sv. Jožefa zdaj in na vekomaj! Amen.	M. K.
Bila sem zelo nevarno, za smrt bolna, in previ-dena; priporočila pa sem se v bratovsko molitev po „Zgodnji Danici" z obljubo, ako bode Božja volja, da zopet ozdravim, da se hočem tudi v »Zgodnji Danici" zahvaliti. Ker sem zadobila popolno zdravje, naj bo tisučkrat zahvaljena in počeščena Naša ljuba Gospa presv. Jezusovega Serca, in njeni čisti ženin sveti Jožef!	Lucija Stupar.
Neka oseba se zahvaljuje naši ljubi Gospej presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefu in sv. Antonu Padovan-skemu, za skazano pomoč v hudih dušnih, in denarnih zadevah, ki je neko družino v bratovsko molitev v rZgodnjo Danico, priporočila.	M- R-
Koledar sa prihodnji teden:
31. velikega travna Sv. Kanciian in TovarSi. — Sv. Angela. — 1. rožnika Sv. Konrad. — 2. Sv. Erazem
—	3. V nebohod N. G. J. Kr. Sv. Lncilijan (poganski duhoven v Kapadociji, je Kristusa spoznal, zato je bil s 4 dedki verten v ognjeno peč; ko se pa nobenemu ni nič žalega zgodilo, so dečke ob glavo djali, niega pa križali. Na ravno tem mestu je bila ob glavo djana sv. Pavla, ktera je zbirala kri teh mučencev, in to po groznih mukah.) — 4. Sv. Kvirin, škof v Sisku.
—	5. Sv. Bonifacij. — 9. Šesta nedelja po Vel. noči. Sv. Bertrand.	_
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Družba ljubljanske ljudske kuhinje imela je te dni shod za preteklo družbino leto od 1. majnika 1885 do zadnjega aprila 1886. Raznih prihodkov imela je družba to leto 3853 gld. 26 kr., med temi tudi 1055 gld. 20 kr. od tako imenovane „štu-dentovske kuhinje.« Podelila je ljudska kuhinja preteklo leto 332.835 porcij, in sicer po 10, 6 in 3 kr.; zraven tega pa kruhov po 1 kr. 48.820. Iz tega je očitna velika delavnost dotečnega odbora gospodov m gospej, ki so res vse hvale vredni, toliko bolj, ker razun poslov vsi zastonj delajo. Vodnik in fogfr vse naprave je blagorodni gosp. Vinc. E. stotnik v pokoju, s svojo blago gospo. Naprava je toliko bolj doželjena in podpore vredna, ker brez ,nje bi se marsikteri reveži po šnopsarijah potikali in Lnadloga bila bi še veči.
"Z-j v Marij aniščui kapeli se bo v nedeljo obhajalo ržegnanjeu, ker patrona je Marija pomočnica. Ob devetih bo slovesno sveto opravilo; popoldne pa o poli sedmih. Obakrat bode darovanje za novo kapelo. Potreba je velika, le veliko „ofra"
Gorica. Duhovskih poskušenj 18., 19. in 20. t. m. so se udeležili čč. gg.: Jož. Ballabtn, Jak. Ba-neva. An d rej Ferfolia, Jan. Revignas, in Fr. Ziacb. Č. g. Jan. Tribusson imenovan je administrator v Teržiču (Monfalcone).
Na Robu pri Lašičah je umeri 21. t. m. č. g. župnik Primož Jan. R. I. P.
Procesije križevega tedna so prihodnji pon«deJjek, torek in sredo. Treba je Boga prositi za dobro letino in obvarovanje pred vsemi nesrečami.
Skupna božja pot v Lurd. Pod zavetjem presvit-lega kardinala UmiajHjLfiakSe^je^br^^db^/,"m~ed kterim »ta tudi dva odlična go^uclk aezeleTTer pripravlja veliko avstrijansko romanje v Lurd, preslavno čudežno G&ijo pot. Iz Lurua se podajo romarji k presv. Jezusovemu Sercu v Parav-le-Mooial. SXIII so ob^roj^lj^^^iočeiie^^	Natančniše
o drugi priliki.
Iz Notranjskega mnogi glasovi naznanjajo, kako slovesno in spodbudljivo se je po vaih dotičnih krajih obhajalo deljenje sv. birme.
Prečast. gosp. dr. Juri Sterbenec, župnik v Hre-novicab, kakor se sliši, je dobil dekanijako faro Lesko vee. Bog dsj srečo, blagoslov!
Pervi mureaer v novi Bosni. Prežalostno sporočilo je ravno došlo iz Bosne: da so razbojniki ubili prečast. misijonarja g. Val. J^fr-a. Naj bode prav gorko v molitev priporočen.
Pariški jad Retschild ima posestvo nad 300tisoč hektarov zemljišča in si jih še vsako leto na tiaoče zraven prikupi. On ima na 8tflUne_bjg in palač v Parizu, neštevnno^vinogta^pv okoli svoje grajšine; njegovo po-
sestvo zemljišč se ceni nad 1500 milijonov. Nad vsem tem se liberalci, prostozidarji Hfsploh sovražniki sv. Cerkve malo spotikajo; toliko pa bolj ako duhoven kake groše ali forinte zapusti, če tudi v dober namen.
Novosti. 1) Euchologium graeco-latinum in usum iuventutis literarum studiosae. Greško-latinski molitvenik za šolsko mladino, obsegajoč v obeh jezikih; Molitve jutranje, molitve pred učenjem; tri maše; molitve za spoved in sv. Obhajilo; razna premišljevanja, himne, molitve za praznike skoz leto in večernice. —» Beseda ie lahka v obeh jezikih, knjižica v Kampodunu lično natianjena, s 172 str., stane eno marko. — Moli sicer naj vsak vjistem jeziku, kteri mu je boli.pri sercuT pri nas menda s 1 o~vensfci'in latinski; ako pa želi dijak v tujem jeziku sv. mašo brati, kakor v greškem, naj bl jo saj poprej doma preštudiral, da mu potem molitev 8ega v serce; zakaj pri sv. maši naj misli na skrivnosti in ne še le na pomen posameznih besed. — Cena 62 kr.
2)HundertdreissigRosenkranzgeschich-ten von Dr. Jos. Ant Keller, Mainz 1886. Prav rabna in podučna knjiga. 337 strani; 1 gld. 40 kr.
3)	Exercitien fur Priester, v. P. Marcus Prattes, iz reda najsv. Odrešenika. Na Dunaju 1885. Pripravna knjižica za domače duh. vaje; 232 strani. C. 90 kr.
4)	Kurze Geschichte der Papste von P. Maria von Boylesne S. J. 280 str. C. 1 gld. 40 kr. 1866.
5)	Der schOnste Tag des Lebens, od P. J. Buchmann-a O. S. d. s podobami, 33 zgodb za pervo sv. Obhajilo. C. 1 gld.
6)	Unsere liebe Frau von Lourdes, von M. Hoftmann, blizo 500 str. C. 1 gld. 86 kr. •
7)	Kruh nebeški. Spisal J. Zupančič. Neprecenljiva knjiga. Tretji pomnoženi natis. Zraven glavnega namena je tudi ta, da čisti dobiček je odločen za ubožne „Vincencijevega društva." Prav primerna je ta knjiga za darilo otrokom za pervo in sploh za sv« Obhajilo, in ne manj udom povsod razširjene bratovšine sv. Rešnjega Telesa. C. v pol usnji 70 kr. v usnji 90 kr.
Pal&stina oder das beil. Land v. Teodor West-haus, neu bearbeitet v. Erdman 1885; 214 str. Prav primčrna knjiga za take. ki se žele o vsih ozirih Svete dežele ob kratkem podučiti. S 17 podobščinami in majhnim zemljevidom C. 1 gld. 49 kr.
Manuale saceraotum Jož. Schneider-ja S. J.; 646 str. Zelo koristna in rabna duhovska knjiga, ki je doživela že mnogo izdaj. C. 3 gld. 41 gld.
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: H. D 50 kr. — Dcbrotoa gospa A. 2 gld. — Čast. g. Lor. Rozman 3 gld. — Č« g. kapi. Ant. Kukelj 2 gld. — Prečast. gosp. dek. M. Kožuh 5 gld. — Dva blaga pogrebca 70 kr. (Op. Za-kasnj.) — čast. g. Jan. Dolžan 1 gld. 50 kr. - C. kapi. Jan. Kobilica 1 gld
Zavarhe Božjega groba v Jeruzalemu: Iz Šmartina, pri Kranji 7 gld. — Žabnica 2 gld. — Ihan 2 gld« 50 kr.
Za opravo ubožnih cerkev naše Škofije: Ihan 15 gld.. po č. g. župniku. — Žalina 20 gld. 50 kr. — Žabnica. 8 gld (Drugi dar. o tem prih.)
Za bratovšino N. lj. Gospd presv. Jezusov. Serca:'<X g. Karol Čigon 1 gld. 60 kr.
Za cerkev Jezusov, presv. Serca: Žabnica 6 gld.
Za hišo kat. družbe rokodelskih pomočnikov: Neimenovan dobrotnik 5 gld.
Za razširjanje sv. vere: čast. gosp. Ant. Koblar 50 gld.
Za potrebe: Čast. g. L. Rozman 2 gl.
Odgovorni vrednik: Lika Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožet Elaznikovi nasledniki v Ljubljani