^^ otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
HV                      (Priloga Vrtcu.)
Štev. 8.                Ljubljana, dn<§ 1. avgusta 1897.            V. tečaj.
(Še ti tako!                         I
^^^^                7. Poštenost.
l|P||||TOŠten človek se imenuje tudi pravičen ali zvest, 11)1111*1 to Je ta^' kateri nikomur ne dela nikakoršne |§§y§ig§| krivice ali škode, marveč natanko izpolnuje in daje vsakomur, kar mu je dolžan. Poštenost je prelepa čednost, kakor je ostudna in grda nasprotna pregreha: tatvina, goljufija, sleparstvo. Oj, varuj se, mladi čitatelj, te sramotne napake bolj kakor strupene kače. Bodi vedno pošten, zvest in pravičen tudi v najmanjši reči. Kdor ni zvest v malih rečeh, začel bode kmalu izmikati tudi velike in dragocene reči. Velika nesreča je tudi to-le: kdor se tatvine privadi, se je ne odvadi z lepa; krivičnik se nerad poboljša in se pogrezuje v Čimdalje večjo zlobnost in nesrečo. Ob jednem zgubi pa tudi vse spoštovanje in to, kar imenujemo »kredit«.
Zato prišteva katekizem pravičnost poglavitnim čednostim in hoče s tem naznaniti, da brez pravičnosti ali poštenosti si ne moremo misliti v resnici čednostnega človeka. Naj bi kdo sicer še tako lepo živel, naj bi še
8
114         ^^H^|
toliko molil, naj bi se še tako ostro postil in pokoril, — pa bi kradel in goljufal ter storjene krivice ne po-pravljal po svoji moči: nič bi ne veljal ne pred Bogom ne pri poštenih ljudeh.
In ravno zato so se od nekdaj za poštenost močno trudili vsi dobri in blagi ljudje.
V  Bruselju na Belgijskem je živel pred nekoliko leti bogat gospod. Hotel se je prepričati, koliko je po-štenih ljudij v mestu. V ta namen se vsede na voz, ki je Ijudi  prepeljaval po ulicah, in sicer prav blizo kon-dukterja, ki je pobiral voznino.  Kadar je kdo plačal z večjim denarjem in še kaj nazaj dobil, je gospod vselej skrivaj pridejal še pol franka. Ves dopoldan se ni nihče oglasil, da bi bil preveč nazaj dobil. Šele proti poldnevu se  oglasi  ubožno oblečena mlada deklica in vsklikne: »Gospod kondukter!   pol  franka  ste  mi  preveč dali.« Bogati gospod je še natančneje pozvedoval o dekletu, in ker se je le hvalno govorilo o njej, ji je zapisal v ded-ščino vse svoje premoženje, ki je znašalo pol milijona.
*            *
*
V  neki veliki predilnici je bila mlada delavka po-stavljena  za nadzornico drugim delavkam, ker je imel gospodar  veliko  zaupanje  do  nje.   Nekega  dne pa ji gospod zapove, naj dobro namoči volno, predno jo spravi v zaboj, da bode težja. Spodobno, a odločno se ustavi poštena  nadzornica  in  reče:  »Pri  tej  goljufiji nočem pomagati;- ne  morem  več   ostati  v taki hiši, kjer iz pokorščine  do Boga  ne morem biti pokorna svojemu gospodarju.«   Gospod pa se je bal zgubiti tako pridno delavko; zato ji prigovarja, naj nikar ne zametuje goto-vega kruha in naj ne pretirava zahtev sedme zapovedi. Ali vse prigovarjanje ne pomaga ni<5.   Gospod poskuša drug pomoček:  povikša ji plačo in naznani, da danes ne  vsprejme  njene  odpovedi, naj si premisli do jutri. Drugo jutro   pa  pošteno  dekle zopet jednako odločno odgovori, da hoče spolnovati božjo zapoved in po nobeni ceni ne pomagati pri goljufiji, da bi oddajala namočeno volno   mesto  suhe.   Zastonj se gospodar še izgovarja, da  drugod  tudi tako delajo;  vrla deklina se poslovi.
115
Toda  niso je pustili od hiše, marveč odslej rajše raz-pošiljali suho in pošteno blago.
*            *
*
S v. P a š k a 1 B a j 1 o n je bil pastir in že v detinski dobi si je prizadeval na vso moč, da bi njegova živinica ne storila nikjer nobene škode. Mati ga nekoč vpraša, ali bi ne hotel pasti tudi sosedovih koz. Vestni pastirček pa lepo prosi, naj mu nikar ne velevajo tega; koze so tako nemirne živali; težko bi jih bilo varovati, da bi ne šla katera v škodo na tuje polje ali travnike. Jednako pošten je ostal tudi pozneje, ko je služil pritujih ljudeh. Iz lastne težko prislužene plaČe je poravnal vsako skodo, če jo je kdaj naredila njegova čeda, četudi brez njego-vega zadolženja. Bil je vsikdar zanesljiv, kakor »zlata tehtnica«. Nekoč mu veli višji ovčar, ki je bil hudo žejen, naj mu gre na tuj vrt po grozdja. Paškal se brani, in ko oni zmerja in preti, ga odločno zavrne: »Grozdje je tuja lastnina in raje se dam na kosce raz-trgati, kakor pa najmanjšega kaj ukrasti, ker je to zoper božjo zapoved.«