Političen, list za slovenski narod. Po poŠti prejeman velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za eetrt leta 4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljd,: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in volji tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr ce se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cona primerno zmanjša! Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ue sprejemajo. VrednlStvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/«6. uri popoludne. ^tev. 264. 7 Ljubljani, v četrtek 18. novembra 1886. Letnilt XIV. Avstrija ua zunaj. Lahko rečemo z dobro vestjo, ne da bi pretiravali, da se je poslednje dni ves politični svet z nekakim zaupanjem oziral v Budapešt, kjer se je pripravljal avstrijski minister zunanjih zadev, da odgrne zastor v političnem gledališči evropejskem ter nam pokaže zmedeno igro za kulisami, ktera je v poslednjem času ves svet osupnila. Grof Kalnoky, naš minister zunanjih zadev, je to storil. To se ve, da je prižgal mnogo kolofonije in drugih kemičnih sostav, da smo vse v najlepši luči videli. Ne dvomimo sicer, da je vse resnično, kar je grof Kalnoky rekel, pa dozdeva se nam vendar, da je ekspoze grofa KaInokyja precej optimističen, da zdatno bolj, kakor so ga politikarji pričakovali. Prav zarad tega ga je pa tudi vsak človek vesel, komur je na ohranenji miru kaj ležeče. To so pa v prvi vrsti Bolgari sami in res je, da jim je Kalnokvjev ekspoze zdatno povišal nade, da jih ne bo še Rus pohrustal. Ekspoze je našim čitateljem izlečkoma že znan. Ker bi vtegnil pa tisto gospodo, ki se pečil s politiko, zanimati v bolj natančnem obrisu, podati ga jim hočemo tii na prvem mestu, kamor taka reč tudi brez dvoma spada. Minister Kalnoky pričel je svojo razpravo o naši zunanji politiki pri bolgarskem vprašanji, ki je brez dvoma sedaj za nas najpomen-Ijiveje in najvažneje. Rekel je, da je tukaj treba ločiti zadeve v take, ki so čisto bolgarske in take, ki so v dotiki s celo Evropo, toraj tudi z nami. Nas Bolgarija le ondi zanima, kjer se gre za načelna vprašanja in deloma tudi za pogodbene pravice. Kako da Bolgari doma postopajo, ali se na domačem ognjišči v Sofiji danes to, jutri to kuha ali peče, nas primeroma prav malo briga, dokler se stvar ne dotika bistvenih naših zadev. K temu bi bilo še pridati, da se mora ohraniti narava in bitstvo bolgarske kneževine nepokvarjena, kakor ju je določila Berolinska pogodba. Bolgarska se je toraj ustanovila kot samoupravna kneževina z značajem vazalne države nasproti Turčiji. To pogodbo so podpisale velesile, s čemur so sprejele poroštvo za njeno izvrševanje. Prav zarad tega morajo velesile in z njimi vred tudi mi paziti, da se to temeljno načelo nikjer resno ne žali, ne v Bolgariji in ne kje drugje. Vlada si je dalje na tem stališči bolgarsko vprašanje presojajoč vestno prizadevala razločiti, kaj ima definitiven značaj, kaj je pa le memogredočega pomena. Dogodke ocenjevati po njihovi pomenljivosti in po vstrajnem vspehu, je pač ena najtežjih nalog v političnem življenji. Vlada se ne sme nikdar ravnati pri svojih činih in pri svojem postopanji po razburjenosti, ki jo ta ali oni dogodek prvi trenutek na njo napravi. Kar je n. pr. javno mnenje sedaj najhuje osupnilo in to ne po krivici, je Kaulbars in njegovo postopanje. Naj se svet še več peča s tem agentom, kakor se je minole tedne, vse njegovo postopanje ni druzega, kakor prikazen, ki bo zginila brez posebnih nasledkov. Dejanski mož do sedaj vsaj še ni ničesar dosegel, kar bi na kako stalno bodočo preosnovo na Bolgarskem kazalo. Kar je dosegel, je to, da so Bolgari na jako neljub način spoznali ruski vpliv in pa da se je sočutje vse Evrope Bolgarom naklonilo, kakor še nikdar do sedaj ne. Kar zahtevajo avstro-ogerske koristi in za kar se je skupna vlada poganjala, ni druzega, kakor da se ohrani Bolgarom samostalnost, za ktero jim Evropa jamči! Kaulbarsovo poslanstvo nikakor nima značaja vstrajnosti; kakor je prišlo, tako bo prešlo brez posebnega znatnega sledu. Pač pa bodo ostale še marsikake druge te-škočine. Kajti pri razmerah, kakoršne so sedaj tam doli že eelo leto in ktere so vzrok, da so se omajale vse državne institucije, kakor so: uprava, sod-ništvo, denarstvo itd., moramo že na to pripravljeni biti, da se bo še le po premaganih še večjih težavah pravi red napravil v bolgarskih pokrajinah. Vse to in pa nada na dolgo vrsto silno teških nalog, ki jih bodo evropejski kabineti v prvi vrsti tudi nam nalagali, svetuje nam, da opazujemo razvoj ondašnjih razmer z vstrajno pazljivostjo, pa tudi s potrebno potrpežljivostjo, previdnostjo in z modro štedljivostjo glede naših sredstev, kar jih imamo na razpolaganje. Splošni in konečni smoter naše politike razvi- deti je v znani izjavi ministerskega predsednika, ktero je napravil v imenu ministra zunanjih zadev. Tista izjava bila je jasna in določna. Le-ti smotri niso le na sedanjo krizo namerjeni, temveč se opirajo na načela, na kterih je vtemeljen ves sedanji red v iztočni politiki; prav zarad tega ostali bodo pa še prav dolgo za našo politiko ondi merodajni. Iz izjav se vidi, da se naša politika ne poganja za razširjanje državnih mej in sploh za nič, kar bi se ne opiralo popolnoma na evropejske pogodbe. Prav zarad tega smo si pa tudi gotovi sočutja vseh tistih velesil, ktere nameravajo evropske pogodbe braniti, kedar bi se morda morali za varstvo tudi najnovejše, Berolin,ske pogodbe poganjati. Morda bo kdo vprašal, kako je skupna vlada te večkrat imenovane načela v bolgarskem vprašanji obračala? Odgovarjajo na to opozoruje minister na svoj poprej izraženi razloček med stalnimi iu prehodnimi odnošaji in pravi, da je on tega mnenja, da dokler se kaka reč d;l z lepo doseči, nikdar ne z grdo začenjati. (Res pravo mnenje.) Posebno pa se mora naša država varovati, .da ue bo brez posebnega vzroka s sabljo ropotala, dokler lahko z lepo besedo dosežemo, da nas svet posluša. V času, kakor je današnji, kjer je v malo dneh takoj pet milijonov vojakov čudovito hitro na bojnem polju, je odgovornost, ki jo imata zarad tega minister iu država, nezmerna, če so namreč njegovi koraki povod tolikošnjemu vojnemu gibanju. Sicer pa tudi ni značaj in namen avstrijske politike, da bi mislila na napadajočo politiko. Vsa naša država je tako urejena, da zahteva konservativno, ohranje-valno zunanjo politiko. Prav v smislu konservativne politike je tudi, ako si prizadevamo, da se balkanske države čedalje bolj razvijajo in razcvitajo do samostalnosti, ktero bi si, spolnovajoč svojo nalogo, lahko stoletja ohranile, ne da bi se jim bilo treba od Avstrije le trohice bati. Da se je ta mirni razvoj pretrgal, v resnici ni naša krivda. Minister na to omenja iztočno-ruinelijskega vprašanja, ktero se v tem trenutku tako rekoč za bolgarskim kar zgubi. GrofKalnoky opozarja, daje v lanskih delegacijah, ko Bolgarija tii še ni bila v LISTEK. Spomini iz potovanja po Gornje-Štajarskem. (Dalje.) V dvojnem oziru imenoval sem božjo pot v Marijinem Celji »avstrijsko". Prvič, ker se skoraj vso imenitneje narodnosti našega cesarstva tukaj shajajo; drugič pa, ker je toliko priljubljena naši vladarski hiši. Navedel sem že nektere ude cesarske hiše, ki so posebno radi semkaj zahajali častit Marijo. Dostavim naj še, da so tudi vsi vladarji najuovejšega časa radi pogosto s svojim pohodom počastili Marijino Celje. Čestokrat je prišla semkaj cesarica Marija Terezija in je tudi mladega cesarjeviča Josipa seboj pripeljala. Na njo spominja še sedaj dragocena srebrna pregraja, zapirajoča milostni altar, ktero je ona podarila. Večkrat zapored je prišel tudi njen sin cesar Josip II., ko jo bil že sam vladar. Enako je priromal dostikrat cesar Prane I., in tudi sedanji slavno vladajoči cesar Franc Josip te hvalevredne navade svojih sprednikov ni opustil. Med drugimi romarji, ki bi nas vtegnili zanimati, naj navedem našega rojaka Ignacija Knoble-har-ja. Predno se je leta 1851 podal v Afriko na misijonsko delo, izročil je tu sebe in svoj trud v varstvo preblaženi Devici Mariji. Med obiskovalci Marijinega Celja pa tudi vladike slovenski in posebno še vladike Ljubljanski niso zadnji. Eden ima celo čast in srečo, da se njegovo ime hrani vdolbeno v ploščo v milostni kapeli. To je 12. Ljubljanski škof Josip gi ofRa-batta (1664 — 1683). Zgodovinski dogodek je pa ta-le: Na evangelijski strani milostne kapele hrani se v zazidani dolbini srce avstrijskega nadvojvode Karola, ki je bil škol Pasavski in Olomuški. Ta Karol je sin cesarja Ferdinanda III. Storil je ta škof obljubo romati v Marijino Celje. Ker je pa hudo obolel in videl, da živ ue bode več mogel svoje obljube spolniti, hotel je to mrtev storiti, ter je pred svojo smrtjo naročil, naj po smrti vsaj njegovo srce pošljejo tjekaj. To njegovo oporoko je izvršil bivši njegov učitelj, ki je bil odgojitelj na cesarskem dvoru. Josip grof Rabatta (1. 1664). Ze kot škof Ljubljanski je prinesel njegovo srce v Marijino Oelje, kjer so ga potem v kapelini steni zazidali. Prav to pove tudi napis na omenjeni plošči. — Zares ganljiv vzgled tega pobožnega cerkvenega vladike. Večkrat šel je v Marijino Celje knezo-nadškof Ljubljanski Mihael Brigido (1788—1806). Bil je ondi leta 1795; leta 1801 zopet in spremljal ga je pomožni škof in Ljubljanski stolni prošt Ivan Ricci. Leta 1856 (23. sept.) obiskal je to božjo pot nepozabljivi Lavantinski knezo-škof Anton Martin Slomšek. Po opravljeni pobožnosti v milostni kapeli je obiskal po naročilu Pražkega nadškofa kardinala kneza Friderika Schvvarzenberga ondotne benediktinske redovnike. Tretji dan (25. sept.) se je prav ljubeznjivo in očotovsko poslovil in vrnil domu. Tudi naš sedanji škof so, kakor so pri povratku cesarjevega godu dan po pontilikalni maši zbranim kanonikom rekli, celo skotijo prav goreče priporočili v varstvo Materi božji. Treba se je ločiti od svetega kraja. Še enkrat se podam v cerkev k milostni kapeli. Še enkrat ponovim nebeški vse svoje prošnje; še zadnji pogled, zadnji pozit^v^?*, eški kraljici in sedaj z Bogom ! Marijino Celje. milosti, določno rekel, da bi zjedinjenje obeh dežela v eno samo našim koristim ne bilo prar nič nasprotno, če bi se izvršilo v sporazumijenji z velesilami in bi se jasno določilo. Da je Berolinska pogodba dve ločeni pokrajini ondi napravila, zgodilo se je to Turkom na ljubo, da bi se nekoliko laglje upirali vsaki posilni spremembi sedanjih razmer na Balkanu. Turki so pa zamudili poslužiti se v tem oziru poroštva, ki smo ga jim ponujali, če pomislimo, kako malo napora je bilo treba, da so v Filipopelju turškega generalguvernerja strmoglavili, se bomo takoj prepričali, kako slabo stališče da je imela ta naprava v Turčiji. Prav tako malo storila je Turčija za zopetno ustanovitev svoje veljave. Bil je čas, ko bi ji ne bil nihče branil iztočne Rumelije zasesti, da si zgubljene vrhovne pravice zopet pridobi, pa ji še na misel ni prišlo kaj takega. V smislu in na korist Berolinski pogodbi je to vsega obžalovanja vredno, da se je tako malo brigala za to. Iz tega tudi sledi, da bo pasivno postopanje Turčije glede balkanskih odnošajev velesilam še marsikako skrb delalo. Velesile bodo morale skrbeti, da se bo v Bolgariji napravil postavni red in pa da se vredi razmerje, ki izvira iz novega stališča združenih pokrajin. Cesarska in kraljeva vlada skrbela bo za to, da se bodo dopustljive želje Bolgarom z dovoljenjem Turčije in velesil spolnile. Kaj bolj natančnega o korakih, ki smo jih v tem oziru že napravili, ali jih še napraviti mislimo, da se sedanje homatije odpravijo, bi vam teško povedal. Deloma so tisti koraki jako zaupnega značaja, deloma je pa vprašanje samo še na tako kočljivem stališči, da se ne da lahko govoriti o tem. Le toliko Vas zagotovim, da vlada vprašanje najstrogeje opazuje; do sedaj nismo zamudili ne časa in ne kake ugodne prilike, kakor tudi do sedaj niso bile še nobene koristi v nevarnosti, ne evropejske, ne naše. Vlada si je smatrala pred vsem za svojo nalogo, skrbeti, da se bolgarsko vprašanje ni sprevrglo v evropsko. Ce bi bila u. pr. Rusija skušala na Bolgarsko poslati komisarja, ki bi bil vlado v svoje roke vzel, ali če bi bila zasedla primorje ali pa celo deželo, bi nas bilo to na vsak način k odločnemu postopanju prisililo. Da se to ni zgodilo in skrbeti, da se tudi ne bo, moralo je vladi več ležeče biti, kakor pa pozveda-vati, ali Kaulbars kaj hudo Bolgarom nagaja, kedaj se bo sobranje pričelo itd. (Dalje prih.) Politični pregled. V Ljubljani, 18. novembra. Notranje dežele. Ni se bilo nadjati, da bodo francoski listi o Kalnokgjevem govoru tako ugodno, da, skoraj sočutno pisali, kakor pišejo, dasiravno Kal-noky Francozov niti omenjal ni. „France" hvali dvorljivo, pa vendar jako odločno besedo Kalnoky-jevo in pravi, da se iz nje že razvidi, da se Avstrija ne bo dala Angležem na led speljati, tem manj, ker ni nemogoče, da se bote Avstrija in Rusija sami sporazumeli, ker nobena ne želi boja. „Temps" pravi, da je Kalnokyjeva izjava pomenljiva zarad njene opreznosti, kakor tudi zarad odločnosti. Minister se je skrbno varoval Rusiji kaj čez čast reči, pač pa je trpko grajal diplomate po Kaulbarsovem kopitu. Najvažneja izmed vsega je stroga natančnost, s ktero je v bolgarskih zadevah ločil bistveno od nebistvenega, domače in evropejske zadeve; dalje, kako je strogo določil položaj Bolgarije glede samouprave in vazalstva nasproti Turčiji. Ruskih nakan na Bolgarijo nisi vstani z lepo tako odločno zavračati in nameravano zasedanje ne odločneje obsojati kot rušitev Berolinske pogodbe, kakor je to storil Kalnoky. Konečno „Temps" iz vsega sklepa, da so bile Kalnokyjeve besede svarilo Rusiji, da, če neče Avstrije, Nemčije in Anglije proti sebi napiriti, naj ne draži dalje. „Journal des Dčbats" priznava, da je Kalnoky jako odločno povedal, kaj da Avstrija ne bi nikdar dovolila in pravi, da 3e čez dolgo časa to prvi pot, da se evropska osoda ne določuje v Berolinu, temveč na Dunaji. Vilagoša in Rusov Madjari še sedaj ne morejo pozabiti. To jim je spodbuda, ki jih ob vsaki priliki razdraži. Pretresavajoč Kalnokyjev ekspoze, so več ali manj vsi madjarski listi Rusom zobe kazali; tako hudo, kakor pa „Egyetertes", jih ni nihče zgrabil. Omenjeni list odreka Rusom v Bolgariji vsako večo pravico, kakor pa jo ima vsaka izmed signatarnih velesil. „Egyetertes" se pri tem opira na Berolinsko pogodbo in pravi: „če bi izjava Kalnokyjeva — da je Berolinska pogodba „noli me tangere" — le kolikanj resnice imela, potem bi se ne bilo smelo zgoditi brez kazni, kar se je že zgodilo. Berolinska pogodba Rusiji na Bolgarskem prav nič večih pravic ne priznava, kakor nam, pač pa zagotovlja Bolgarom samostalnost. Prav s tisto pravico, kakor sedi ruski emisar na Bolgarskem in ondi zapoveduje, moral bi sedeti ondi tudi naš pooblaščenec. Ce se jim oni grozi z rusko okupacijo, bi moral naš pooblaščenec Bolgarom tudi svojo pomoč obetati. Če Kaulbars meni, da ima pravico tirjati: ,Vbogajte, sicer Vam pišem po kozake!1 — bi moral tudi g. Buriau, ki ima čast Avstrijo ondi zastopati, ravno tako Bolgarom na srce govoriti: ,Le tirjajte strogo svoje pravice, saj imamo zadosti huzarjev, ki Vam bodo pomagali, če bo treba!' Ce so se pred Varno ruske oklopnice zasidrale, imajo tudi naše enako pravico. Sedaj nam pa povejte paragraf v Berolinski pogodbi, ki samo Rusom iu Ie Rusom take predpravice določuje?!" — Ne dii se tajiti, da takega paragrafa ni; vsakdo pa bo rekel: Kaj pa ruske žrtve v denarji in na življenji, ki so jih za Bolgare prinašali? Na to je odgovor kratek, pa resničen: Rusi so jih prinašali pač za Bolgare, a posredno tudi za-se, ker so že zdavnej sprevideli, da če hočejo kedaj v Carigrad priti, morajo imeti med potom kako postajo, kjer si bodo lahko oddahnili. Za tako postajo bila bi pa Bolgarija kakor nalašč in ne bili bi jim nevošljivi. A tega mnenja pa smo in smo bili, da tako postopanje ni pošteno, reče naj kdo, kar hoče. Vse to bi se bilo lahko drugače doseglo. Madjari so še vedno v se zaljubljeni, sicer bi pač ne mogli tako čudno pisati o narodnogospodarskih razmerah v Avstro-Ogerski, kakor je to nedavno storil Tiszov list „Nemzet". Najpoprej se omenjeni list ozira v davno preteklost, ko so bile pokrajine, po kterih sedaj Madjari prebivajo, še prava puščava, .ktero so Madjari v vrt spremenili. Ogerska ravnina je po „Nemzet"-ovih nazorih po vsem podobna severo-amerikanskim planjavam z njihovimi velikimi rekami. Napredek je najbolj oči-viden v sredi dežele, zdatno manj pa ob mejah, kar je pa neugodna zemlja vzrok. Toda to bi se dalo odpraviti, če bi se po manj rodovitnih krajih vpeljala obrtnija, ki bi predelavala surove pridelke ravninske. Razpravljajoč ta načrt „Nemzet" tudi nekoliko v bodočnost pogleda in pravi, da tista doba že ni več daleč, ko se bodo ogerski voli domii pobijali in se ne bodo več dobroživči z njihovim Bilo je lepo poletno jutro (14. aug.), ko se okoli 7. ure poslovimo od Marijinega Celja in se podamo v jugo-zahodnem smeru skozi Freien, Miirzsteg, Neuberg in Kapellen v Miirzzusehlag. Vreme se je vstauovilo in bilo je prekrasno, ne pretoplo, ker mrzli vetrič, ki je pihljal zjutraj od planin, je prav občutljivo spominjal, da bivamo precej visoko gori v planinskem svetu. — Marijino Celje leži 862 metrov nad morjem. — Zarad visoke lege imajo ti kraji le en pridelek. Rež, ktere pa ni bilo posebno veliko videti, bila je še vsa lepo zelena, oves v najboljši rasti; krompir pa v evetji. Po Ljubljanskem polji bila je pšenica in rež že davno požeta. Sploh je pa tukaj malo polja. Dobro zaraščeni smrekovi, jelovi in mecesnovi gozdi pokrivajo hribovja prav do vznožja; dolina se pa le redko kje kaj malega razširi. Selišča so kaj redka in lahko prehodiš celo uro, predno prideš do kake koče, kjer navaduo otroci čez cesto postavljene lese vozovom odpirajo in s tem beračijo. Vse okoli je tiho in mirno. Toliko bolj pa govori divna narava s svojo čarobno lepoto. S temnim zelenjem smrek in jelk se prelepo sklada svetlo zelenje mecesnov; ena barva se v raznih nuansah preliva v drugo. In nad vso prirodno krasoto, nad zelenimi vrhovi se razpenja modro ozračje, kakoršno je le po gorah doma, ter povišuje skladnost barv, poživlja oko in srce. Sprva mora se prekoračiti nizko hribovje in kakih 5 ur hoda od Marijinega Celja se pride do vasi Freien. Tu se dolina Muricc nekoliko razširi in v njej stoji mala ubožna fara (šteje kakih 500 duš) z neznatno revno cerkvico. Od tod gre pot proti jugu po ozki dolini, ki je do Scheiterbodeu-a sila divja. Do zadnjih let bila je po tej dolinici le ozka steza in še zato je primanjkovalo prostora. Pomagali so si s tem, da so z železnimi vezmi obesili lesene mostiče na pečevje, ker celo strugo Murica izpolnuje. Sedaj vodi skozi in skozi dobra cesta, ki je pa večinoma vsekana v divje skalovje. Na najbolj divjem kraji, v sredi groznega pečevja vidi se majhen slap in blizo njega stoji lesen križ. Ta kraj kličejo pri mrtvi babi (zum Todten Weib). Ne daleč proč stoji ob cesti znamenje sv. Jurja. Postavila ga je nadvojvodinja Valerija, kakor napis pravi, v hvaležen spomin in zahvalo Bogu, da je bilo tisti (cesarici namreč) rešeno življenje, ki je njej življenje dala. Od tod se v kakih dveh urah skozi Miirzsteg, vedno ob Murici pride v prijazni rudarski kraj Neuberg. (Dalje prih.) mesom mastili. Oziraje se na vse to pravi „Nemzet1', da pod krono sv. Štefana ni nikjer propada, pač pa povsod napredek, če tudi počasen. Naj se le tolaži „Nemzet" in Tisza z njim vred z madjarskim napredkom. Poleg tega namišljenega napredka vidimo mi še drug popolno stvaren in tako ečividen velikansk napredek, da bi ga človek lahko kar z roko prijel, ki pa ni počasen, temveč čudovito hiter in to je napredek in naraščaj — primanjkljeja. Tukaj Madjarska grozovito napreduje v — propad. Vnanje države. Kaulbars se j e Bolgarom zagrozil, da, če mu do 17. t. m. ne store, kar jim je ukazal glede Filipopeljskega vojnega zapovednika, bo 18. t. m. zapustil Bolgarijo, Bolgari so na to sklenili ostati pri svojem prvotnem sklepu, ki je tak, da ne bodo nobenega spustili iz službe, ne vojaškega zapovednika, ne prefekta; Kaulbars naj pa le gre, kamor mu drago. Naj bi se le skoraj zgubil! Prej ko bode zapustil nesrečno deželo, prej bo mir in red tam doli, kterega on in njegova stranka po možnosti kali. Dne 19. t. m. nameravajo v Sofiji napraviti veliko demonstracijo Aleksandru Battenbergu na čast. 19. novembra je namreč dan obletnice velite bitve pri Slivnici, kjer se je Aleksander v najlepši luči vojaških kreposti pokazal. Da se bo to Rusom silno za malo zdelo, je več kakor gotovo, toda temu vendar ne morejo ugovarjati. — V Varni so zaprli kapitana Sarafovega in pet častnikov, ker so jim prišli na sled, da so v zvezi s Kaulbarsom. Toda niso jih dolgo zaprtih imeli. Izgnali so jih iz dežele in častniki so se obrnili na Rusko, kamor se sploh obračajo vsi tisti bolgarski častniki, ki so bili v zaroto zapleteni in jih je vsled tega sedanja vlada izgnala. Da bodo ti ljudje v Rusiji dobro sprejeti, o tem niti dvoma ni; da bi pa v slučaji vojnega zasedanja zopet na Bolgarsko prikorakali z ruskimi batalijoni, kjer bi se potem maščevali, je pa tudi skoraj gotovo. Odpadniki še niso nikoli pošteno postopali,' niti se jim ni nikdar lastni narod smilil. Ruske liste je Kalnokyjev govor o naši vnanji politiki kar ob pamet pripravil. Posebno se jim za malo zdi, da je o Kaulbarsu tako prezirljivo in zaničljivo govoril. „Nov. Vremja" pravi, da Kal-uokyjeva kritika Kaulbarsovega postopanja presega dovoljene meje, ter kaže očitno sovraštvo. „Novosti" pa pravijo, da po tem, kar je Kalnoky govoril, ruska diplomacija nima nobenega posla več z Avstrijo (!), ker to dostojanstvo (!) Rusije ne dopušča. Kar bo dalje treba govoriti, to naj le še puška govori. Na vsak način pa mora Rusija bolgarsko nezavisnost nasproti velesilam, če treba z orožjem v roci braniti. (Tako, kdo pa jo sedaj z nogami tepta? Vredn.) To zahteva naloga, ki jo ima Rusija na iztoku in ktero požrtvovalnost ruskega naroda podpira. — Rusi so v resnici čudni patroni, če govore o samostalnosti Bolgarov. Saj svet vendar še ni slep, da bi ne videl, kako da je vsak njihov korak edino le na to obrnjen, da bi samostalnost Bolgarom vni-čili. Rusija naj Bolgarov ne hujska ter naj jim ne pošilja tjekaj svojih brezvestnih Kaulbarsov, pa Bolgarska samostalnost ne bo v nevarnosti. Kalnoky je zadosti jasno povedal v svojem govoru, da Avstrija na Balkanu nič druzega ne želi, kakor razvoj onda-njih držav do samostalnosti na podlagi konservativne politike. Da Rusom taka politika ni všeč, kaj more grof Kalnoky za to! Rusi so bili prvi, ki so na Bolgarskem zmešnjavo napravili, kakoršna je dandanes. Ruski rubelj je romal po deželi in je vse na rob postavil in sedaj pa krivde niti videti nočejo! Še nekaj besed o knezu Mingrelskemu. Kakor se iz Petrograda brzojavlja, je car knezu v Kavkaz sporočil, da naj takoj v Petrograd pride, kar je Nikolaj tudi takoj vbogal in je že na poti tjekaj. Knez Mingrelski, pravijo, da je silno bogat; prav velike vrednosti je menda pa njegovo posestvo. Po svojem mišljenji je Rus od nog do glave, za to ga je pa Rusija odbrala za bolgarskega kneza. Pravijo, da govori več jezikov. Novica, da ga misli Rusija na bolgarski prestol posaditi, je vso družino jako osupnila. Hvalijo ga, da je moder in jako nadarjen, pri vsem tem pa ljubeznjiv v druščini. Razven za-sobnega premoženja v Mingreliji mu Rusija še vsako leto po cel milijon rubljev za apanažo daje. Ze zopet povod več, zakaj si ga Rusija želi na bolgarski prestol, ker mu namreč potem ne bo treba milijona dajati, ako ga za lastnega gospodarja napravi. Najnovejše novice iz Petrograda se pa zopet tako glasč, da Rusija sedaj ne misli nikogar priporočati, temveč na Bolgarskem vpeljati nekak „interregnum"; med tem pa misli delati na ustanovitev Velike Bolgarije, kakor je tista označena v Svetoštefanskem miru. Če bi bila Rusija to misel in prizadevanje že lansko leto pripoznala, ko so jo Bolgari sprožili, bi vseh homatij niti ne bilo ne, a spoštovanje Bolgarov bi ji ne bilo odšlo. Brine Valdemar Danski ni sposoben za bolgarski prestol tudi zaradi tega ne, ker je njegova soproga katoliškega veroizpovedanja. Tako pripoveduje nekdo, ki je izpraševal soprogo Novikova, ktera se je namreč naravnost izjavila, da bi bila nesreča za pravoslavlje, ako bi slovanski knez imel za soprogo katoličanko; zadosti je že, da sta Bosna in Hercegovina v oblasti katoliškega vladarja. — Torej lute-ranstvo princa Valdemarja ni spodtikljej za pravoslavlje, pač pa katoličanstvo njegove soproge. Soproga tako visocega državnika pač govori tako, kakor to sliši v merodajnih ruskih krogih. — Potem se pa nekteri še čudijo katolikom, da ne gledajo mirnim očesom, kako se razširja z rusko oblastjo tudi pra-voslavlje. Izvirni dopisi. Dolina, 16. novembra. Včeraj ob 10. uri dopoludne vršilo se je pri nas blagoslovljenje nove župnijske cerkve. Vsa opravila prevzel je bil blage volje prečast. gosp. Leskovški dekan dr. J. Štrbenec. Počastili so nas tudi s svojo navzočnostjo še nekteri bližnji gg. duhovniki. Po opravljenem blagoslovljenji kazal je prečast. g. dekan v izbranem govoru vernim, česa jih uči in kterih dolžnosti opominja pogled na krstni kamen, prižnico, spovednico in altar. Določna, iz srca govoreča beseda segala je globoko v srce poslušalcem. Med slovesno sv. mašo pela je šolska mladina s pri-pomočjo in vodstvom gosp. učitelja Rozmana in Mokriškega domačega kaplana in kateheta č. g. J. Berkesselna v cerkvenem duhu prav hvalevredno. Kar se tiče nove cerkve same, predstavlja se nam sploh latinski križ, v vsej izpeljavi pa, kakor sploh, tako v posameznih delih, kaže se čisti novo-romanski slog v vsi svoji krasoti. Na sto in sto rok se je prejšni teden dan na dan gibalo okrog cerkve za odpravo starih grobelj, ter poravnavo cerkvenega prostora in v cerkvi za potrebno olepšavo. V zadnjem oziru gre največ hvale visokorodnima gospema iz Mokric, grofinji Auer-spergovi in baroninji Gagernovi, sedanji po-sestnici, in pa gospej učiteljici Rozmanovi. S zelenjavo in cvetličjem iz slovečih Mokriških vrtov spremenile so bile presbiterij v gaj. Vse se je veselilo bližanja slavnostnega praznika, kterega je župnija nad 30 let zastonj pričakovala. Vse je že prav iz srca želelo preseliti se skoraj iz začasne lesene kapele, v kteri smo bili blizo pet let vsim mogočim nezgodam izpostavljeni, v novo svetišče. Nekaj naših protivnikov, brez kterih tako nikjer ni, je pač stavilo vse mogoče zapreke do zadnjega, češ, tako hiteti, te in one stvari še ni, toliko in toliko časa še ne pojdete v novo cerkev itd. Toda goneča moč tistih, kteri cerkve dan na dan potrebujemo, in nam cerkev ni le samo neko potrebno zlo, prišla je čez vse nagajivosti na dnevni red ter poslednjič dosegla pošteno svoj namen. Vsem zgorej imenovanim gospodom in gospem, in vsim, ki so iz dobrega namena vneti za čast božjo in blagor občine k pospehu cerkvene izdeljave do slavnostnega dneva nje blagoslovljenja kakorkoli si bodi kaj pripomogli, izrekam najtoplejšo zahvalo in stoterni „Bog plati!" Fr. Brulec, župnik. Iz Remšnika, 15. novembra. (Blagoslovljenje šole naRemšniku in darilo družbe sv. Cirila in Metoda.) (Konec.) Tukaj imamo zastopnika družbe sv. Cirila in Metoda, ki je prišel iz bele Ljubljane k nam z veliko radostjo, ker so •tam slišali, da tii pri nas še ni vsega Prus po-hrustal, da so še na meji zavedni Slovenci; toraj naj družba sv. Cirila in Metoda raste in se mogočno širi, nje zastopnika, g' Hribar-ja, pa naj Bog še mnogo let živi iu ohrani. Slednjič se še zahvaljujem krajnemu šolskemu in srenjskemu odboru, ki je radostno ponudil se za dozidanje šole. Posebno pa moram omeniti našega občespoštovanega srenjskega predstojnika, g. Aleša Gregla, ki se je neumorno trudil in dozidanje drugega razreda prevzel in vodil. Srečno se je dokončalo delo, pravično je računil; ako bi mu kdo kaj očital, biti bi znal le kak surovi nemškutar. Ker je imel veliko posla, veliko truda in sitnosti, koje je pa vse pozabil po dokončanem delu, mu prav radi zahvalo in „živio" izrekamo. Vsem Remšničanom pa izrekam zahvalo k sklepu. Saj ste dali dozidati II. razred za svoje otroke. O kako dobro je, da se otroci, kedar znajo brati, lahko učijo verskega nauka iz katekizma. Kteri otrok veren ostane, ljubi svoje slovenske stariše, nemškutarji pa se mnogokrat lastnih starišev sramujejo ali jih še celo zataje. Res, tak je vero zgubil in je nesrečen človek. O, kako'dobro je, da se otroci v mladosti naučijo brati in pisati. Slišal sem na lastne ušesa nekega mladenča žalovati, da mu niso pustili v šolo hoditi. Ko je moral k vojakom iti, rekel je: „Kako hudo bo za-me, da nisem hodil v šolo! Rad bi znal brati in pisati, pa prepozno je." O, koliko veselje je za očeta in mater, če njima sin od vojakov lastnoročno kaj dopiše v milem slovenskem jeziku in pristavi: „Hvala Vam, da ste me pustili v šolo hoditi, kako prav mi sedaj pride!" Dragi stariši, ne kratite toraj svojim otrokom šolskega poduka. Učili se bodo, kar je vsakemu potrebno za življenje; učili se bodo tudi kmetijstva in sadjarstva. O, kako dobre in sladke so hruške in jabelka, koje sem jaz sam cepil, sadil in tudi pokušal. Enako bodo nekdaj lahko tudi vaši otroci govorili. K sklepu še enkrat izrekam hvalo in zahvalo vsem za skrb in tiud. Našega presvitlega cesarja pa naj ljudstvom Bog ohrani, Bog obvari še mnogo let." Mladina je z godbo zapela cesarsko pesem. Drugi je govoril g. Jože Smole, nadučitelj, in se prisrčno zahvalil šolskemu in srenjskemu odboru za požrtvovalnost in hitro izpeljavo dozidanja druzega razreda v prav jedrnatih besedah, ter obljubil z vso mogočnostjo skrbeti, da se otroci kolikor mogoče naučijo potrebnih vednosti v pravem duhu krščanskem. Za njim nastopi velecenjeni blagi rodoljub g. Ivan Hribar iz Ljubljane, in začne: „Bog je pri stvarjenji vseh stvari le rekel: ,Bodi' in je bilo; pri stvarjenji človeka je pa vse drugače storil; vpo-dobil ga je in mu vdihnil neumrjočo dušo, toraj človek je več kakor druga stvar in se tudi da iz-obražiti; radi toraj otroci vbogajte učitelje in se učite vsega, ker vse vam bo koristno za dušo in telo in v blagor narodu." Potem se obrne k navzočim učiteljem. Navzoči so bili: gosp. Konrad Mejovšek, učiteljski vodja v Marenbergu, g. J. Smole, gospodičina Berta Hodi in tudi duhovni provizor velečastiti gosp. Franc Kitak iz Kaple. Te g. Hribar nagovori: „Težaven pa važen je vaš stan, veliko skrbi in truda je na vaših ramah, a veličastno mesto, ako svoje dolžnosti zvesto spolnujete ..." Tako ganljive besede je govoril, da so globoko v srca segale. Nato se obrne gospod proti občinstvu, kojega je bilo ogromno število in Remšničanom na srce polaga, kolike vrednosti je izobraževati se v slovenščini iu svoje otroke v narodno šolo pošiljati in zemljo, ktero nam je Bog dal, braniti pred tujim nasilstvom, posebno lepo v priliki: ko bi bila dva soseda si dolga leta dobra, pa enkrat bi le enemu izmed teh na misel prišlo, da si nekoliko zemljišča svojega soseda prisvoji, ta pa bi molčal. Kaj mislite, kaj bi ljudje rekli, ako bi oškodovani sosed pustil jemati kos za kosom? Rekli bi, da je neizrečeno neumen človek itd. Sklenil je svoj govor gospod z molitveno pesmico tako milo, da so odraščenim ljudem solze igrale v očeh in so rekli, lepše bi nam ne znal noben pridigar ljubezui do domovine v srcu vzbujati. Živahni „živio"-klici so zahvalo govorniku izrazili. Naslednje so trije šolarji stopili na oder. Prvi (J. Krelj) je predaval „Korist ognja"; drugi (Jože Smole) „Pravo skrb" in tretja (Ivanka Krelj) pa „Špartanko" iz berila. Občna pohvala se jim je izrekla. Z ginljivimi čuti so navzoči poslušali in radostnega srca se razšli. Šolarji so bili primerno obdarovani s kruhom in vinom. G. Hribar jim je dal 50 iztisov ,,Tisoč-letnice sv. Cirila in Metoda". Hvala prisrčna! Pri skupnem obedu so se vršile razne napitnice: Sv. očetu, presvitlemu cesarju, družbi sv. Cirila in Metoda, posebno pa nje zastopniku, gosp. Hribar-ju, med godbo in pokanjem možnarjev. Veselje je bilo tako živahno, da ga ljudstvo ne bode kmalo pozabilo. Kmet Franc Hartman vstane in napije: „Blagega zastopnika družbe sv. Cirila in Metoda, ki je nam kmetom na nemški meji tako lepo darilo iz Ljubljano prinesel, naj Bog še mnogo let živi!" Svečanost nam bo ostala v spominu, dokler se bo le naša slovenska kri gibala. Družbi sv. Cirila in Metoda pa želimo mogočno razširjenje , da zamore vspešno delovati, po sebno na mejah proti nasprotnikom. hovniki miserere na splošnem grobu za kolero umrlih. Popoludne pela bodo tudi društva na grobeh. To vse je očividen dokaz, da se je v Trstu kolera letos k pokoju podala. Kaj bo pa drugo leto, to pa sam Bog ve! (Predvečer) godu Njenega Veličanstva cesarice Elizabete proslavili bodo Slovenci v Ljubljani s slavnostno gledališko predstavo „Težke ribe". Gledališče bo slovesno razsvitljeno. (Iz vode potegnili) so, kakor čujemo, na Ko-deljevem pod Ljubljano nič vredno vlačugo, ki je bila na telesu sedemkrat z nožem ubodena. Tu je izvestno šnops v zvezi z vlačugarstvom. (Podružnica ss. Cirila in Metoda v Zatičini) poslala je vodstvu izkaz o svojem stanji, iz kterega radostno razvidimo lep vspeh v kratkem času. Posebno pohvalo zasluži zbog rodoljubnega truda g. notar Ivan P1 a n t a n, ki je poleg tega, da je takoj vplačal pokroviteljsko svoto 100 gold., kot pooblaščenec in prvomestnik največ članov pridobil, iz lastnega poravnal tudi vse ustanovne stroške. Slava vrlemu rodoljubu! Vivat secjuens! (Tri Božične pesmi) za mešani zbor, s samospevi in spremljavo z orgijami. Tako se glasi novejše delo (šesto) Ignacija H1 a d n i k a, organista v Stari Loki. Pesmi niso težke; čisti dohodek pa je namenjen dijaški kuhinji. (Razstava) govedi in kmetijskega orodja bo v P o d g r a d u na I s t r i j a n s k e m dne 27. t. m. Kdor hoče kaj razstaviti, bodisi živina ali kako kmetijsko orodje, oglasi naj se do 20. t. m. pri predsedništvih kmetijskih zadrug v M a t e r i j i in K a s t v u ali pa pri deželnem kulturnem svetu v P o r e č u. (Kolere) na Kranjskem nikakor ni še konec. V prisilni delavnici zboleli so iz novega 3 prisiljenci; od teh sta dva umrla, eden pa ne. Vseh prisiljencev skupaj je zbolelo 18. Od teh jih je 11 umrlo, 7 pa ozdravilo. — Na Igu umrl je poslednji bolnik za kolero dne 9. novembra. — V Veliki Ligojni zbolele so na novo 3 osebe, 1 pa na Vrhniki. Na novo se je kolera prikazala na Glinicah pri Viču, kjer je 10. t. m. umrl za njo neki delavec. Zatro-šena je že po celi deželi; Bog ve, kaj bo splomlad! (I)uhovske spremembe v Lavautinski škofiji.) Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Josip Rostahar iz Smartina pri Slov. Gradcu v Šmarijo pri Jelšah; Mihael Smid iz Ljubuega v Vitanje in FraDjo Pečnik v Ljubno. — Razpisana je župnija pri sv. Jakobu v Lembahu. (40 goldinarjev) podaril je Lavantinski knezoškof za božičnico katoliškemu društvu gospa. („I)eseti brat") v nemški izdaji prav dobro na nemščino preložen v „Sudst. Post" (dr. V.) izšel bo kot knjiga v Lipsiji. (Grozno hudodelstvo) napravila je Terezija Malus s svojim prešeštnikom Antonom Ger-šakom v Brežicah na Štajarskem. Umorila sta skupno njenega moža, kterega sta potem na kosce razsekala in v zaboj naložila. S tem zabojem odpeljala sta se. v Zagreb. Ondi sta rekla, da vozita jabolka. Ponoči sta vzela zaboj in sta njegovo vsebino spraznila v Savo. Oba sta že pod ključem. (Nesramnost Lahov) po Trstu je že tolikošnja, da po Trstu prevaževaje se prepevajo protiavstrijske pesmi. Prav ta teden so zarad tega dva taka tiča zaprli. Prav je, naj jih le! Razne reči. Domače novice. (Spomin vernih duš) na pokopališči praznoval se bo v Trstu zarad poprej razsajajoče kolere v ponedeljek, 22. t. m. črno mašo bo imel ondašnji mil. škof dr. Glavina. Po sv. maši zapeli bodo du- — Presvitli cesar Franc Jožef I. je nastopil vlado 2. decembra 1848, toraj bode 2. decembra 1888 ravno 40 let njegove slavne vlade. Na Dunaji se predsedništvo občinskega zbora raz-govarja, kako bi se spomin tega dneva slovesno praznoval. Sklenilo je glede na to, da se je pod vlado Franca Jožefa I. Dunaj zelo razširil in je cesar sam v ta namen mnogo storil, izdati slavnostno knjigo, v kteri se bode razkazal razvoj Dunaja v zadnjih 40 letih. V prihodnji seji občinskega odbora bode menda župan stavil ta predlog. — Monsgr. Mili novič, nadškof v Baru (Antivari), je bil 0. t. m. v Rimu posvečen. Na željo kneza črnogorskega je bilo slovesno posvečevanje v cerkvi propagande v Rimu. Posvečevanje je izvršil prefekt propagande, kardinal Simeon, prisostovala sta nadškof Chicaro in škof Klein iz Limburga, ki je tedaj v Rimu bil pri sv. očetu. Nadškof Milinovič pojde meseca decembra v Dalmacijo in odtod v Bar. Njegova nadškofija je sicer majhna, v Črni gori je le 5—0 tisoč katolikov, a našel bode mnogo dela; župnije in šole bode treba na novo ustanoviti. Dosihmal je vodil združeni škofiji Škader in Bar po rodu Nemec, g. Pooten, ki je blizo Ahen-a domd. — Bogastvo človeka ne stori srečnega. V Frankobrodu je umrl nedavno pl. Karol Majer baron Rothschild, sicer eden najbogatejših, morda pa tudi najbolj nesrečnih ljudi na svetu. Samotno in osorno je bilo njegovo življenje; bil je nervozen in imel je kostnico; ua stare dni je še oglušil; ni imel toliko moči ali pa trdne volje, da bi se bil količkaj telesno natezal. V Frankobrodu se za njegovo smrt ni nihče zmenil, kajti Roth-schildovci hiše, vrte in zbirke umetnosti pred vsem svetom zapirajo. — Rojen je bil Karol Majer v Frankobrodu, vzgojevali so ga le domači učitelji, od tod menda njegovo nagnjenje, da se je ljudi ogibal. V 17. letu je obiskal šole v Giittingen-u in Berolinu, a kljubu temu je ostal neprijatelj ljudem. Pa tudi v domači hiši ni imel veselih dni; njegovi dve hčeri ste se omožili, ena je zaročena z vojvodom Grammontskim, druga z vojvodom Wagram-skim, ter ste potem prestopila k katoliški veri. Močno ga je to peklo, tembolj, ker je njegova soproga pospeševala to možitev. Vodila sta z bratom Viljemom najtežje opravke te velikanske tvrdke, a malokdaj sta se videla, še manj pa osebno občevala. Služabniki niso pri njem imeli kaj veselih dni, kajti on sam ves otožen, ni gledal rad okoli sebe zadovoljnih ljudi. Praznoval je strogo židovske svečanosti, in pri takih prilikah so tudi njegovi služabniki imeli mnogo brezposelnih dni. Sicer so pa bili njegovi uradniki slabeji plačani, kakor drugod. Da ni bilo pri takem gospodarenji vse v redu, se lahko razume. Le redkokrat je bil kak uradnik odlikovan. Ko je nekdaj prav ponižno stopil predenj njegov knjigovodja, ter mu rekel, da je že 25 let v njegovi službi, odgovoril mu je Rothschild: „Glejte no, že 25 let vživate moj kruh!" Frankobrodska hiša Rothschildovcev že dolgo časa ne odločuje pri de-narstvenih podvzetjih. Rothschildovci niso več tisti, kteri so bili nekdaj; varujejo svoje premoženje in premoženje teh, ki so ga jim izročili, velika denarna podvzetja se vrše tudi brez njih, kakor n. pr. laško posojilo. To sicer množenje njihovega premoženja nekoliko ovira, a kljubu temu je bogastvo vedno večje, nakopičuje se in gromadi, naj že spe ali bude, delajo ali postopajo; vsako jutro preden se dobro zbude in oči odpro, so bogatejši za mnogo tisoč. — Telegrami. Budapešt, 18. nov. Pomorski odsek ogerske delegacije sprejel je skupni pomorski proračun. Pri debati je namestni admiral Sterneck povdarjal, kako priročne in pripravne da so torpedne ladije, ki so ob priliki obkolenja grškega primorja avstrijskim vojnim ladijam tolikanj koristile. London, 18. nov. Vlada je dovolila, da se smejo v nedeljo socijalisti na velikem shodu sniti. Gosposka in vojaki s strelivom so pripravljeni, če bi kaj bilo. Deputaciji socijalistov se je celo dovolilo k Salisburjju podati se; le preveč jih ne sme skupaj biti. Umrli so: 16. nov. Fran Stalinger, prisiljenec, 20 let, Poljanski nasip št. 50, driska. Tujci. 16. novembra. Pri Maliču: Fani Piek, zasebnica, z Dunaja. — Kari Pick, zdravnik, z Dunaja. — Viljem Reingruber, trgovec, z Dunaja. — Kari Kapretz, potovalec, iz Lipniee. — baron Srečko Keelibach, c. k. major, iz Rudolfovega. — Andrej Bobolinsky, trgovec, iz Dolenjskega. Pri Slonu: Bernard Goetz, trgovee, iz Mobuca. — Jung in Troll, trgovca, z Dunaja. — Ignacij Goldberger, kapelnik, iz Ogerskega. — Štef. Weingartner, potovalec, iz Budapešte. — Jakob Neuman, potovalee, iz Gradca. — Kari Traun, zasebnik, z družino, iz Celja. — Blaž Petrič, župnik, h Vele-sovega. — .Jakob Blaznik, posestnik, iz Domžal. — E. Perutz, trgovee, iz Trsta. — Matija Sadnek, branjevec, iz Senožeč. Pri Bavarskem dvoru: And. Gruden, posestnik, iz Škofje Loke. — Ignacij Habe, posestnik, iz Vipave. — Franc | Hočevar, usnjar, iz Gornjega grada. Pri Južnem kolodvoru: Jager in Rebornik, zasebnik, iz Ricmanj. — Jožef Pogleb, zasebnik, iz Terboj. — A Veter, tehnikar, iz Nemčije. Vremensko sporočilo. | Dan Čas Stanje Veter Vreme i* 25S& | po pošti 5 kr. več. Kdor jih vzame 13, po-* šljejo se mu franko. (4) (P laznanilo in priporočilo. l'dano podpisani dovoljujem si prečastiti duhovščini in slavnemu občinstvu naznanjati, da se moja knjigoveznica od 10. maja t. 1. nadalje nahaja na sv. Petru cesti štev. 6, nasproti gostilne pri „Avstri,jskeia cesarju". Priporočam se vsem, da me v novem stanovanji podpirati blagovolijo, kakor so me do sedaj. Skorbel bodem naročnikom vselej naglo in dobro postreei. Priporočam se prečastiti duhovščini za prevezo vanje „Missale Romanam", „Brevirjev" in vseli druzih 1 i tu rgi č n i h knjig; učiteljem in čitalnicam za vezanje šolskih in k n j i ž n i č n i h k n j i g; uradnijam in žu-panijam za vezanje uradnih knjig. Vnanjim naročili- ' kom pripravljen sem pri večjih pošiljatvah povrniti vožne ali druge stroške; Ljubljanskim naročnikom pa, kterim čas no dopušča zarad oddaljenosti tu sem priti, pridem ali pošljem sam po delo, naj mi le po dopisnici ali kakor si bodi, naznanijo dan in uro, kdaj da pošljem, ali pridem po delo Vedno bodem pripravljen, vsako, tudi najmanjo delo prevzeti in ga ročno izvršiti. Konečno se priporočam tudi še za galanterijska in karto-nažna dela z zagotovilom nizke cene in ličnega dela. (19) Z odličnim spoštovanjem Fran Dežman, bukvovez Nova izdaja. V podpisani bukvami izšla je ravnokar nova izdaja mITML«J»JI 5 katere naj se kleče opravljajo, po ukazu papeža Leona XIII.. v vseh cerkvah sveta po vsaki tihi sv. maši." Obsega, tudi najnovejšo invokaeijo k sv. nadangelju Mihaelu. — Tiskano so molitve na prav lične podobice in veljii 100 komadov 2 gld. (9) Katoliška bukvama «f v Ljubljani, M* stolni trg štev. 6. olrimami 11 popolnoma dober, 37 cm. dolg, s 6 nožnii posebno pripraven za knjigoveze po deželi, je prav za nizko ceno naprodaj pri L. Šverljugi, knjigovezu v Ljubljani, Stolni trg štev. 6. K Žrebanje že prihodnji mesec, IN C S E M j 7, 1 srečke a 1 gld.; 11 ™ [f Ravni dobitek v gotovini S* d L gld. | 10.000 gld.. , 5000 gld. h odi tcgij ajem 20°|0 denarnih - 11CJO dobitkov. (21) Kiiiosem.-sročlie dobivajo se v loterijskem bureau ogerskega Jockey-kluba: Budapešta, Waitznergasse 6.