182. številka.
Ljubljana, sv vda 11. avgusta.
XIII. leto, 1880.
SLOVENSKI NAROD.
[shaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po poiti prejemati za avstro-ogerske dežele za celo leto 16 gl., za pol leta 8 gl. m četrt leta 4 gld. — Za Ljnhljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom ae račnna 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko već, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in s* dijake ve\ja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. &0 kr., po pošti prejemati za četrt leta 8 K<>ld. — Za oznanila se plačuje od oetiristopne petit-rrita 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat, in 4 kr., če ae trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole franklrati. — Rokopisi se ne vračajo. — Ur ed n i it v o je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 „gledališka srolba". Opravniš tvo, na katero naj se blagovotijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne stvari, je v „Narodnoj tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Gospodarji, snujte si založnice!
i.
Veliko razburjenje nastalo je poslednje dni v ustavovernem Izraelu. Vso dunajske nemške novine bo ga bile polne in nekaj dnij sem nij bilo druzega čitati, ko napade na tirolskega poslanca Greuterja, kateri je to razburjenje prouzroči 1 s tem, da je v tirolskem deželnem zboru opozoril na vedno rastoče propadanje kmetskega stanu in na vedno naraščajoči proletarijat v njem ter zahteval proti temu državne pomoči.
To je se ve da za naše ustavoverce povoda dosti, da po patru Greuterju udrihajo z vso perfidijo, katera je njim in njihovej žurna-listiki lastna; zrcali pa se v tem tudi politika vseh dosedanjih ustavovernih vlad, katerim je kmetijstvo bilo vedno le deveta briga, katere bo njemu na Škodo podpirale le obrtnijo, ne pomisliv.še, da se ona še le potem ugodno razvijati more, ako je tudi poljedelcu omogočeno, njenih izdelkov kupovati.
Sicer se mora priznati, da se sedanja vlada res prizadeva, pomagati dosedanjej pa-Bterki — kmetskemu stanu; dokaz temu so različni, povzdigo poljedelstva in živinoreje zadevajoči dopisi, katere je minister Falkenhavn poslal vsem kmetijskim družbam; dalje poziv do deželnih predsednikov, da si prizadevajo hranilnice pridobiti za to, da bi iz svojih re-servnih fondov nekatere svote določevale in dovoljevale za ustanavljanje založnic, katere bi se imele v prvej vrsti pečati s kmetijskim kreditom, ter končno vladina predloga gali-škemu deželnemu zboru o ustanavljanji kmetijskih založnic. Ali ravno vse to dokazuje ob jednem, da tudi sedanja vlada ne misli kme-
tijskemu stanu pomagati radikalno, da nikakor ne misli po Greuterjevem nasvetu zlo izruvati s korenino sama, — temveč, da misli pomagati le, ko bi se hotel vsled njene inicijative kmetski stan sam pobriniti za odstranjenje dosedanjih žalostnih razmer.
Po naših mislih je to tudi čisto prav; kajti, kakor nijsmo nikedar odobravali popolnega preziranja poljedelskega stanu, isto tako ne bi mogli odobravati, ko bi država za ure-jenje njegovih mnogokrat samozakrivljeuih slabih gospodarskih razmer, hotela vso skrb vzeti nase.
Rekli smo, da so poljedelci svojega propada mnogokrat sami krivi. Da nas ne bode nikedo krivo razumel, poudarjrmo, da mislimo s tem le one gospodarje, kateri so vsled svoje zapravljivosti in labkomišljenosti zabredli v dolgove alt prišli celo ob premoženje. Vse drugače jo z onimi, kateri so sicer dobri in razumni gospodarji ter marljivi možje, a jih je nesreča zadevala za nesrečo, tako, da so se brez lastne krivde morali zadolžiti ter sedaj morajo delati le samo če zato, da morejo plačevati obresti od svojih dolgov. Stanje takovšnih kmetovalcev, katerih imamo na Slovenskem, posebno po Dolenjskem in Štajerskem — kjer uže nekoliko let razsajajo vedne nevihte ter pokončava toča ves up na dobro žetev ali trgatev — jako veliko, naslikal je naš narodni poslanec gospod V. Pfeifer mnogokrat v deželnem in državnem zboru z živimi barvami, ter za-nje, kot v resnici potrebne, izposloval marsiknke olajšave.
Da si bi torej te vrste posestniki državne pomoči za popolno urejenje njihovih razmer — kakor je to zahteval poslanec Greuter v tirolskem deželnem zboru — bili vredni, po-
misliti je pa vendar potreba, da bi takove pomoči bili deležni tudi leni, nedelavni, lahko-mišljeni in zapravljivi gospodarji, kateri bi v svojej zaprnvljivosti in nedelavnem življenji tem bolje nadaljevali, ker bi videli, da so se jim kljubu temu njihove razmere zboljšale. Sicer bi se pa marljivi gospodarji po vsej pravici pritoževati zamogli, da se oni stavijo v jedno vrsto z lenuhi in zapravljivci in tudi na te bi jednak arangement ne mogel imeti dobrega upljiva; kajti le tega je Človek ponosen, kar si je pridobil po lastnem prizadevanji in trudu, in le takovi vspehi utrjujejo v njem moraličen čut in prepričanje. — To vse, zdi se nam, da je premislila sedanja vlada, in zato se izreka po oricijoznih listih proti Greu-terjevemu nasvetu državne pomoči, — akcep-tovala pa je v resnici uže načelo državne inicijative in podpore.
Politični ras&gled.
Hotf rtaiije dežele.
V Ljubljani 10. avgusta. Dan  cesarjeve   petdeset letnice
bode vsa Avstrija praznovala svečano. Sicer so hotele dunajske židovske novine pritisniti na mestno starešinstvo dunajskega mesta, da bi bilo sklenilo ne praznovati ta dan, a ta pritisk nij imel vspeha in baš zdaj pozivlje beški župan stanovništvo avstrijske stolice, da ozaljša hiše za ono priliko. Vendar pa oni klic dunajskih judov nij bil prazen, zadel je ob ušesa brn s kili mestnih očetov in ti so sklenili : cesarjeve petdesetletnice brnsko mesto ne bo slovesno praznovalo. Na mestne očete brnske imajo dakle židovske novine velik upliv, ali pa tudi brnsko stanovništvo, to bode pokazal dan 18. t. m.
Nižjeavstrijskega „partelfaga." pred-posvetovanje zadnjo soboto je naredilo popo-
Mlinarica.
(Povest; poljski spisal Luejan Sicmionski; poslovenil K. Stroko Ij.)
Iz gostega lesa, vijočega se ob brdu, stopi jezdec ter si skuša narediti pot skozi nepre-visoko grmovje. Takoj se lehko izpozna njegov kocinast plašč iz kosmine, njegova čapka in po glavi pleme konjevo, vse je ukrajinsko, vse je kozaško!
Solnce je ravno zašlo; večerna zarja se še žari po njivah, po drevji, po križih ob poteh; prostran razgled pokaže ti dolg ribnjak mej griči vijoč se, in tri zvonike, ki najdalje odbijajo ginečo svitlobo.
V tem pa se vzdiga v dolini nad vasico, nad lokami, nad ribnjakom cela megla vodenih Boparov.  Mi bi jo lehko imenovali izdih ko-
zakov, kajti jezdec na rebri bil bi strašansko rad zavil ostanek dneva v sopare, tako zelo mu je žarela v očeh poželjivost, tako zelo
krotil je lehki korak svojega konja..... V
enem trenotji postane na smotru svojih ves dan gojenih želj — in tedaj zadržuje čvrstega konjiča v počasnem koraku in ga drgne z uzdo
do krvi!..... Hoče se li Ukrajinec, dete
poezije, v čuilovitej okolici udati svojim divjim sanjam, pasti svoje oko na zelenih lokah, plavati z lastavico nad vodo, poslušati v listnatem gaji petje slavčevo? .... Ne, zdaj se ne ozira okolo sebe, zdaj ne sanjari, nego kolne, kolikor le more, preklinja ves dolgi dan in blesteči solnčni zahod; v svojej jezi ne trpi nobene zapreke, tudi od neba ne. Kakor hudič na severu pričakuje tudi on mrak in zvezde; strasno je skrivnosten, ker pokril si je celo obličje s plaščem in čapko in vidijo se le ostro švigajoče, ognjene, nemirne oči.
Globoka soteska, obraščena z javori, pla-
zmami in trnom, sega v dolino, kjer leži ob Mohilewskej cesti mala vas. Ob robu gozda skriva sadni vrt s širokimi vejami jablanovimi in hruškovimi mlinarjevo stanovišče in panje postavljene tu sem; ne daleč od tam sliši se ropot lepega mlina ob nasipu.
Prekrasno leži ta vasica: za lokami in ribnjakom vlečejo se v polukrogu bele hišice. Ozka stezica se vije sem od vasi ter se izgublja v grmovji, kakor bi govorila trudnemu romarju: „ako hočeš ubežati svetu, naseli se v tem tihem kotičku, za družabnico ti dam — zgovorno prirodo". — Jezdec jezdi v tem po griču, obraščenem z grmovjem nizdoli, in izgine mej drevjem v soteski. Hoče se li morda truden dolzega pota in pripekajoče vročine, okrepčati z zrelim sadjem ali utrgati si vodeno tikvo v bujnem baštanu?1) Zakaj je krenil v to tiho samoto? .... To se brž da povedati.
') Vrt na prostem polji za vodene in sladkorne tikve, kakor tudi za buče.
len fijaSko. Dr. J. Kop p (dr. Edvard Kopp je bil predsednik dunajskega „schtttzenfesta in je zdaj od cesarja odličen z redom železne krone tretjega razreda) ie predlagal v pred posvetavanji neko resolucijo, katera naglasa „solidarnost" vseh Nemcev in nadaljuje: »Pat* teitag" vidi v jezikovnej naredbi ne gamo nevarnost za nemštvo nego tudi nevarnost za jednostavno upr»vo. Zdanja večina nij zmožna vladati. Vlada nema nobenega programa. Vae nemške politične frakcije morajo biti solidarne in morajo skrbeti za svojo nemško narodnost". Na tem predposvetovanju pa o tej nemškej „solidarnosti" nij bilo ni duha ni sluha. Jeden je bil zoper druzega. Celo nemške novino tožijo, dl „ustavoverna stranka" nij složna. Demokrat Kronawetter je očital, da ta resolucija ne velja nič, ker nema jednega programa in je ostro grajal nemške državne poslance. Jeden drug je govoril in prosil, naj bodo složni, a tretji je dejal, da se nemštvo v Avstriji sistematično uničuje, ter korumpuje, a ne samo pod Taaflejem, to da se je vršilo uže pod Lasseijem in se bode godilo pod „Plenerjem". Naposled pa so resolucijo sprejeli, a Kronavvetter je izrazil, da nij zanjo glasoval. Takšna je nemško-ustavoverna sloga.
Vititu!«' «lriiave.
Iz Rusije prihaje vest, da se bode sklicala komisija za pregledovanje tiskovnega zakona. Predsednik tej komisiji bode grof Va-lujev, udje pa Loris Meli kov, Saburov, A baza in nekateri uredniki Časopisov. Kakor se dalje čuje, odpotuje Loris-Melifcov za nekoliko časa na tuje, car pa da bode odpotoval V Moskvo. Odkar grof Melikov tako taktno postopa, utihnilo je nihilističko rovanje popolnem.
Angleškemu parlamentu se je predložila nova plava knjiga za I. 1880. Ona obsega diplomatima pisma o prihodu ruskih oficirjev in podoficir;ev v Bolfrarljo ter o uvažanji orožja z Ruskega. Dne 5. maja 1.1. je angleški konzul v Sredci naznanil angleškej vladi, da je v Sredec (Sonjo) prišlo 130 ruskih podčastnikov, v Varno pa se je poslalo dosti orožja. Knez Lobanov je to stvar razjasnil B tem, da Bolgarija potrebuje teh podčastnikov zato, ker se bolgarska armada preustroja, orožje pa da je bolgarska vlada nakupila zato, ker je bolgarska armada imela doslej samo stare ruske puške.
O bolgarskem gibanji za združenje vseh Bolgarov se piše, da bode to gibanje mnogo Bilnejše nego se je mislilo početkom. V Bolgariji ter Vzhodnjej Kameliji nadeja se o potrebi sklicati 140.000 mož, ter Bolgariji pridružiti tudi — Dobručo. Da Dobruča ne bode trajno ostala pri Rumunskej, to se je sodilo takoj po sanštefanskem miru. — Bolgarija je letos porabila za vojne priprave 11 250.000 fr.
ltiiiniiiittkl knez je denes odpotoval na Dunaj, jutri gre obiskat avstrijskega cesarja v Ischl, potem pa odpotuje v Sigmaringen.
Kako bodo evropske vlasti postopale s Turčijo, o tem piše angleški „Standard" tako-le: Ker bode teško mogla porta izročiti v treh tednih Črnogorcem Osinj, priplulo bode evropsko ladijevje okolo 24. t. m. do severno albanske obali. Mej tem, ko bode brodovje opazovalo Bar, Osinj ter Bojano, minil bode tudi obrok, ko bi morala Turčija izročiti Grškej Epir in Tesalijo. Potem se bode porti izročila še jedna skupna nota, katero bode ona baš tako na stran vrgla, kakor prvo po berlinskej konferenci, a tačas, okolo 4. sept., udarili bodo ob jednem na Turčijo Bolgari, Črnogorci ter Grki. Anglija ter Rusija bosta to podpirali, da se turško vprašanje reši naravno. —
Tudi Turčija dobro čuti, da ne bo šlo vse gladko. Zato se zdaj malo udaje, če ne spet samo na videz. Črnogorcem je pripravljena odstopiti Osinj (Dulcigno) in je to naznanila vlastim. A treba bo, da to naznani tudi Albancem in odločno naglasi svojo voljo.
„P. C." javlja iz Carigrada, da je porta sklenila v Osinj poslati turških rednih vojakov, da olajša rešenje črnogorskega vprašanja.
Na Francoskem obhajajo zopet velik političen praznik: v Cherbourgu se slavi zmaga republikanske misli in zdanje vlade. Tja so se peljali Grevy, oba predsednika zbornic Leon S:ty ter Gambetta in več ministrov. S'o-vesnost priredita predstojništvo mestno in po-veljništvo luke na morji ter na suhem. V Bayeuxu je pozdravil Grevvja tamošnji škof a izrazil svojo žalost ob zatiranji duhovenstva a pristavil, da se on ne peča s politiko., Grevy mu odgovori: To imate pa prav. Povsod, kamer je prišel, je bi Grevv sijajno sprejeman, isto tako tudi Gambetta. V nedeljo zvečer in celo noč je bilo mesto Cherbourg razsvitljeno in ljudstvo ter vojaki so se bratili. V Caenu je odgovoril Gre\y na izjavo ondotnega maira, da se republikansko mišljenje širi mej prostim narodom, da so to res pokazale zadnje volitve. Grevy je dejal, da si je republika osvojila naj-delavnejšo ter najumnejšo vi sto v prebivalstvu. Republika da se dan za dnem več ceni in se svojim postopanjem si je pridobila vse pametne može. To zagotavlja sedanjost ter ojačuje za bodočnost, katero najbolj jamči vstrajanje pri pametnej politiki.
Iz K.an<laliara se javlja „Timesir dne* 3. avgusta: Vse gre dobro, sovražnika nij nikjer. V okolici smo porušili vsa poslopja, ter izgnali iz mesta vse Afganistance. Imamo 3500 pešcev, konjanikov 1000 in 15 kanonov. Vročina je silna.
Na vseh črtah zapuščajo Angleži Afganistan, ter se vračajo v Indijo.
»op
ISI.
Iz Zatlčlue 5. avgusta. [Izviren dopis.] Fiat justitia! Ljubljanski „Tagblatt" vulgo bu-telj ima v štev. 161 od 29. jul. dopis iz našega
kraja o slavnosti, ki se je 26. jul. vršila, ko je bil dekorovan se zlatim križcem šentviški kirurg g. I.ukan. Omenjeni dopis je poln lažij; ker si pa skoraj misliti ne moremo dopisa v nTagbIattuu, ki nij okinčan z lažmi in osob-nimi napadi, na te svoje kardinalne lastnosti tudi v tem dopisu nij nemški ljubljanski list pozabil.
Tudi mi bi lehko uže mnogo pisarili, kaj se je pri tej slavnosti vse vršilo in govorilo, kajti zgodilo se je tedaj marsikaj, kar drastično slika naše renegate in nasprotnike — a molčali smo. Ker je pa ljubljanski butelj po vsem lažnjivo poročal o tej slavnosti, ker nas je provociral, ter poštene ljudi napal, moramo to slovesnost naslikati objektivno in resnično, kakor se je vršila, kajti za resnico mora se bojevati vsak poštenjak. Upamo pa, da bodo po tem dopisu čestiti bralci še bolje spoznali naše nasprotnike.
K tej Blavnosti prišlo je mnogo ljudij narodnih in nenarodnih; vendar pa nijso bili vsi uradniki navzočni, kakor to „Tagblatt" trdi« No pa vsaj vemo, da ljubljanski butelj zmi-rom rajši več vidi, kakor drugi ljudje. Mate-matikar tudi nij bil nikdar; vsaj se rad ušteje, sosebno tedaj, kadar je govorjenje, koliko je Nemcev na Kranjskem. Kar se je nam in mnogo drugim pri tej slavnosti čudno zdelo, je to, da je znani vitez Vesteneck, ne oziraje se na to, da je bilo pri dekorovanji g. Lukana mnogo županov navzočnih, ki ne za s topi j o ni besedice nemški, odlikovanca g. Lukana nemški nagovoril, ter sklenil svoj govor s „hochu na cesarju. Narodni svet je se ve da gromoviti „živio" klical, kar pa lažnjivi „Tag* blat tov" dopisnik nij slišal, ker ima preko* s mata ušesa. On je menda sam slišal „begei-sterte und lebbaften wiederhall findende hoe.b* rufe."
Vesteneck kinčajoč g. Lukana, govoril je tudi nekaj o „gerader weg, nicht rechts* nicht links". Očitno tu povemo, da se nam je dozdevalo, da ta govor nekako cika na politiko. No tega mnenja bili so tudi nekateri drugi gospodje. Resnica pa je, da taci h besed ij nij-smo Se nikdar čuli pri dekorovanji iz ust c. kr* osobe. Priprosti kmetje pa so dejali: „ Zakaj so nas sem povabili, če jih ne zastopimo !u Vidite tedaj nemčurski deželni poslanci, tako se spoštuje naš slovenski jezik.
Po dekorovanji bila je pojedina. Povabljeno je bilo mnogo gostov, tudi župani. Tedaj
Nesrečno leto 1768 je. Takrat bi prej bil srečal na postranskih stezah živega človeka, nego li na ravnih cestah. Szlachcica), duhoven, žid pobegnili so se svojim govedom v gozdove, na stepo, oboroženi kmet pa je preganjal Lčha z visokim ovratnikom in dolgo suknjo. Tedaj je bila pregnala suknja kozaški plašč in ovčjo čapko. Kozake so četverih, nabadali na kole in pogon 8) regimentara Stezkovvskega razširjal je strah in grozo po vsem okoliši.
Večerni mrak meče svoje sence na vse strani. V daljavi nad vodo slišati je klice pastirjev, gonečih govedo v ograde, na ribnjaku ropot bukačev podoben strelu iz topičev, ob nasipu šumenje vode po malinskih kolesih in bliže v gošćavi kozaškega konja korak na ozkej stezi, po kuterej je raztreseno suho bičje.
Jezdecu morajo biti znana vsa najskriv-nejša pota, kajti mej množico križajočih se
») Poljski plemenita«; kdor jih želi natančneje izpoznati, naj bere J. Korzeniowskega roman „Kollo-kacya".
s) Streiizug.
steza izbere vedno najkrajšo, katera vodi do vrta in mlina.
Na konci soteske je travnik sč studencem in vodnjakom, ki prideta jako prav bučelam in baštanu ob času hude vročine. Tukaj se vstavi kozak, razuzda konja in lehko udarivši ga sč svojim bičem, spusti ga na pašo.
„Pasi se, zelenko! tebi dobra trava, meni moja draga!"
Trdnih in čvrstih korakov gre dalje, pri-pogne prepleteno leščenje ob stran, poišče si, tiho mrmraje, mej mnogimi ukrajinskimi melodijami čutom, ki ga navdihajo, najpritnernišo ter zapoje naposled dokaj glasno: Kozak na konji blodi sam I*o deiji vihri, kdo ve kam? Li misli ajagg draga nanj, Li trska v sobi nje tli zanj? Op misli — ej, ne misli nanj, Če trska tli, ne tli pać Banji
Zastonj, zastonj podviza konj___!
Ej, p-azen strah na stepi vse...! Tu postoji ter posluša, ali ne odgovori njega pesni dobro znan mu glas, čegar zvok
mu je dražji, nego razgetanje najljubšega njegovega konja, nego zdih in stok pod mečem njegovim umirajočega Leha, nego prasketanje plamena, nego vse, kar je srcu njegovemu najbolj ljubo .... Ali nič se ne gane, tiho je vse, sliši se le šepetanje listja v vetru. Ta vas, včeraj še tako polna življenja, tako obljudena, da je človek jedva mogel vzmagati raznovrstne utise, zdi se mu zdaj okužena, podobna poljskemu selišču po hajdamaškem napadu . . . Kajti večnost zdi se mu dan. kt ga je preživel brez nje v gozdnej goščavi čakaje ia blode okrog, imajoč puško skoraj vedno ob sčnei. In njej — ali se jej ne zdi več dan večnosti, ki ga ne preživi ž njim, nego mej ropotom malinskih koles, v vsakdanjih opravkih, usiljenosti  tekmecev in mej godrnanjeni
starega mlinarja V.....Dotle ju je družil še
vedno večerni mrak, ločila pa jutranja zora .... kmalu napoči zopet nov dan, dan strahu in hrepenenja, o groza!
(Dalje prih.)
pa čujte in poslušajte, kaj se je tu godilo! Nemčurski privrženci in klečepla?i napivali eo zmirom le litijskemu Vestenecku, no narodnjaki nijso vzdignili svojih čaš. Na vsako napitnico napito Vestenecku zaigrala je litijska godba, (ki je napravila pred necimi tedni strašansko ovacijo litijskemu glavarju, ter ob tej priložnosti tudi igrata „die VVaeht am Ithein", kakor je „Slov. Narod" ob svojem času poročal), cesarsko himno.
Narodnjaci so bili tega mnenja, da se tudi v navzočnosti naših nasprotnikov ne smemo sramovati pokazati, da smo neustrašljivi Slovenci. Napil je tedaj slovenski vseučiliščnik slovenskim županom, ki so iskreni Slovenci pa tudi pošteni Avstrijci, v posameznem, v obče pa slovenskem narodu ! Ta napitniea je bila od narodnega sveta dobrovoljno sprejeta, kajti zmirom Vestenecku glasujoče se napitnice presedale so uže vsem narodnjakom. Pri zgo-renjej inizi, kjer je sedela elita nemčurska, vstane znani pruski naseljenec, baron Itos-schittz rekoč: „Gospoda 1 Bog živi našo kranjsko deželo!*4 Na to smeh in smeh. No to pač dobro vemo, kateri duh je tako naenkrat razsvetil g. barona, da je „tako pametno" zinil! Odveč je, da tu omenim, kaj je mini i 1 govornik's tem: negirati SPovehstvo.— Ali nijsmo Slovenci tudi Avstrijci? Kaj pomenijo besede — „kranjska avstrijska" dežela? To pač zopet kaže „grilndliches vrissen"!
NemČurji pa zopet napijajo le Vestenecku, godba pa igra cesarsko himno. Na občno željo narodnega sveta poprime nadepoln g. P., ki bode v kratkem stopil v javno živenje ter delal za blagor našega naroda, za besedo. V svojem govoru omenja, da se je nam Slovencem na Kranjskem krivica godila Cesar pa nam je a tem največjo milost skazal, da nam je dal za deželnega predsednika g. VVinklerja, kri naše krvi, list naše gore, moža, ki je vsem pravičen. Bog ga živi mnogaja leta! Narod bil jo js.ko navdušen; burno neprenebajoči „živiou-klici so grmeli iz mladih in starih grl narodnjakov. Nemčurji pa so bili tihi. Kar smo po pravici pričakovali, to se nij zgodilo. Ako je godba Vestenecku toliko in tolikokrat igrala cesarsko himno, ali se to ne spodobi namestniku cesarja? Ali nij to demonstracija proti vladi? Kako se more kaj tace ga zgo d iti vpričo c. kr. okraj nega glavarja?
Na to pa bi na zgornjem kraju nekdo rud govoril! Od zdolej je rumor, govornik prosi večkrat za besedo. Kdo hoče govoriti ? Tam vstane višenski Ciceron, učitelj Škrbinec, ki je bil nekdaj naš, a zdaj je Taufrerjev prijatelj. No ž njim nijsmo mnogo zgubili. Ta se je hotel prikupiti svojemu predstojniku, zato je tudi vso svojo vednost prodajal, da bi le kadil in kadil! Govoril je, da hočejo nekateri gospodje politikovati, a to ne gre. On, višenski učitelj, odločno negira, da se je kedaj Slovencem krivica godila pod Avstrijo ter napije „ad captandam benevolentiam" Vestenecku, kojega čisla po njegovem mnenji ves zntiški okraj. Jako dvomimo, da je trditev Višenjskega Cicerona resnična. To pač dobro vemo, da mu Višenjski Ciceron vse na svoje eaupanje votira, a zatiški okraj gotovo ne — — — Na njegovo napitnitnico godba zopet zaigra himno. Vprašamo pa vse objektivne može, ali nij govor neodvisnega Slovenca, ki je nemčurskemu učiteljčku bil zmirom kos iu ga v vsem prekosi, toliko Če ne več vreden kakor g. Škerbinca ? Ali je menda Vesteneck večja osoba v deželi, kakor deželni
predsednik? Ali se ne spodobi,da se igra c. kr. dež. predsedniku kot namestniku cesarja samega cesarska himna? Ali je to greh, napiti pravičnemu dež. predsedniku, ki uživa zaupanje vse kranjske dežele? Mi ostanemo pri svojej trditvi, da je bila to demonstracija, o kakerŠnej nijsmo še nigdar čuli.
A čujmo, kakšne laži trosi „der dumme kerl von Laibach" o tej stvari mej svet! On piše: „Ein paar unberufene studentenpaste suchten zwar, vvie diess seit der iira Win-klers allerorts im landgebrauch wird, die fe-stesfreude dadurch zu trtlben, dass sie die politik mithaaren herbeizogen und in Revobnter und merkvviirdiger weise auch stets geduldeter art mit dem namen des landespriisidenten VVinkler nationale propaganda zu machen ; dieselben wur-den jedoch bald kurz und btimlig dartiber auf-gekliirt, dass die gesellschaft hieftir keinen sinn bat." Lnž je, da so hoteli narodni govorniki politikovati. Ali menda ti ljudje res ne vedo, kaj je politika? Kdor napiva svojemu narodu ali deželnemu predsedniku, ta po zdravih naših pojmih vendar ne politikuje. To bi pa vendar vprašal „Tagblattovega" dopisuna, kdaj in kdo je delal z imenom g. VVinklerja narodno propagando v deželi ? To je nesramna laž. Še večja laž pa je, da je kdo zavrnil govornike? Menda vendar ne mislite da je tisti ubogi g, Škrbinec kompetentna osoba, ki naj zavrača neodvisne govornike. Menda se vendar ne bodo slovenski vseučiliščniki vsakega bornega nem-čurskega učiteljčka ustrašili! Le toliko naj še povemo: Ako se pri takej slovesnosti, kakor je bila baš ta, napije okrajnemu glavarju je-denkrat, prav je: kar se spodobi, za to smo tudi, nikakor se pa ne sme ignorovati prva osoba v deželi in ta se — hvala Bogu — ne imenuje še Vesteneck ampak VVinkler. Toliko v obrambo resnice in časti!
Domače stvari.
— (Vodstvo ljubljanske ljudske kuhinje) nam pošilja to-le objavo: V proslav ljenje 50. rojstvenega dne Nj. veličanstva cesarja 18. dne t. m. pogostila bode „ljudska kuhinja" 400 siromakov o navadnih pogostilnih urah od 11. do 1. ure s popolnim kosilom; dobili bodo vkuhano juho, goveje meso s prikuho, telečjo pečenko s salato in kruhom' in vsak dobi povrh še .'/a litra pive. Listki za to prosto gostijo se dobivajo 10. in 17. avgusta samo pri kasi ljudske kuhinje (na starem strelišči). Dne 18. avgusta se vsled tega slavnostnega pogoščenja ne bodo oddajala jedila proti navadnim markam.
— (Deželna blagajnica) v gospodskih ulicah bode zaprta zbog snaženja prostorov od dne 16. t. m. do vštetega 19. t. m.
— (Ljubljanske mestne blagajnice) račun ter računi od šest zakladov, katere oskrbuje mesto, za 1. 1879, leže v fna-gistratskem ekspeditu na razgled od 15. do 31. t. m.
— (Požar.) V noči od ponedeljka na vtorek preko 11. uri je pogorel v Zgorenjej Šiški z žitom napolnil kozolec župana Galeta. Ljubljanska prostovoljna požarna bramba je prišla gasit. Gale ima kozolec zavarovan za 400 gld. Sumi se, da je bilo iz hudobnosti zažgano.
— (Imenovanje.) Deželno predsed-ništvo kranjsko je imenovalo grofa H. Attemsa, vit. O. Kalteneggerja (sina finančnega proku-raturja) iu A. pl. ltcthi kunceptnimi praktikanti pri kranjskej deželnej vladi.
— (Cesarjeva petdesetletnica.) V Gorici je starešinstvo imenovalo poseben odbor, ki ima skrbeti, da se primerno slavi 18. dan avgusta, s katerim naš cesar praznuje svojo petdesetletnico. Kresovi bodo goreli na predvečer tudi po Tržaškem, iu kakor je videti, po vsem Primorskem.
— (Mesečni semenj ljubljanski) v ponedeljek nij bil posebno živahen. Prigna-nih je bilo okolo 200 glav govede, konj pa dosti menj. Cene so bile visoke govedam.
— (pLaibacherTagblatt") Se en-krat nazn;fnja svojo smrt, katera bode dne* 15. t. m. položila nanj svojo koščeno roko. Žalosten je, britko gleda v jamo, katero si je sam izkopal, meneč, da jo koplje drugim in hrščavim glasom poje si smrtno pesen. Umreti morati, potlej pa Še tako na tihem, tako nečastno, kakor kak prosjak, na katerem so si izbrale svoje bivališče neke ž'valice, umreti tako, da niti „pes ne bo za njim zalajal", to je hudo, to peče, to skli! In že celo vrstniki njegovi ga zapuščajo! Njega konec se tele-grafnje dunajskim tako hudo ustavovernim časopisom, a ti se še ne zmenijo, prijatelja v nesreči pozabijo in namesto v predale listov, sfrfotal je „Tagblattov" partelist v — redakcijski koš ali kam drugam. Ljubljansko stanovništvo je bolj kristijansko. Skoraj da po vseh kavarnah so „Taghlnttu" zapeli soboto „miserere". In ta „miserere" je prišel praf iz dna srca.
— (Kranjski polk baron K u h nov) je imel te dni svoje vaje v Brucku. Denes vrnejo se naši fantje zopet v Beč.
— (O katoliškej rokodelske] družbi) nam je še poročati, da je priredila v ponedeljek izled v Bled. O banketu v nedeljo pa nam udeleženci pripovedujejo, da so bili ž njim prav zadovoljni. Posebno Gradčnnje hvalijo dobro postrežbo in nepretirane cene.
— (Strela) je udarila v Lokavcu v nedeljo v sobo, kjer sta bila gospodar in gospodinja. On je ostal mrtev, ona pa nepoškodovana.   Ubila je ista strela tudi pet ovac.
lia/die vesti.
* (Dr. T a n n e r) je srečno prebil svoj četiridesetdnevni post v nedeljo opoludne. Takoj potem je baje slastno izpil nekaj Čašic svežega mleka.
* (Potujoče kuhinje.) V Kaliforniji imajo navado, da ob času žetve pošljejo „po-tujoče kuhinje" mej delavec na polje. Take 24 sežnjev dolge lesene hiše na kolesih imajo dva oddelka; v jednem je kuhinja, v drugem pa obednica.
* (Umor in aamoumor na vlaku.) Denes teden sta se peljala po železnici mej Oderbergoin in Frankobrouom dva železniška delavca Itiemer in D.ihms. Sama sta bila v jednem vagonu. Ne ve se za kaj, a skregala sta se mej potom, lliemer zgrabi ročno seki« rico, ter prekolje žnjo Dahmsu črepinjo. To storivši obesil se je. Ko se je vlak vstavil, je bil D.ihms še živ.
Narodno-gospodarske stvari.
Poročilo
veščakov, poklicanih v posvetovanje, kako bi se Ljubljansko močvirje izboljšalo.
(Daljo.)
IO. Vprašanjei alo se dovrše vsa ta usiiieocUiia dela. kar jih vele" gospodje veščaki,
ter ako 8% tudi pogloboa struga Ljubljanici, kakor je bilo govorjeno v dvanajstem vprašanji, ali bode potem reka še mogla čolne tako nositi, kakor do zdaj ?
Reka Ljubljanica bode potlej čolne nosila še vse tako, kakor do zdaj, ker je voda nad mestom dovolj globoka.
20. Vprašmije: ali je sploh upati, da hi se barje moglo z rado res napajati, in ako bi se moijlo, s kakšnim potoni naj bi se napajalo? Ali ne bi kazalo, s tem vprašanjem zdaj počakati m mm« UBmiM čemijo, ter pogledati, Kako bi to d< janje pohnitiln izkušnja?
21. Vprftšftnje: ali bi se (kdo in ali bi pridavalo, iiSe na rupe (šnfn) narračuti e<<do, in ali ne bi morebiti bilo koristneje, ee :endjo napajati Mah 10 stoprav (še /> i potlej, kadar izgini i" rupe, a zdaj da l>i votla navraćali samo na riše ležeče, pHlhrihske kimove močvirske ali na zakotljaje mej t/orami?
Nuj prvo je rupe (šoto) treba do konca lisusiti, potem po?gati, pozneje predelati v polje in travnike, ter mej vsem tem časom daj.iti jih solncu in sapi; kadar se to zgodi, Btoprav (še le) potlej se bode mogla nanje voda navračati.
A vendar se uže takoj prve čase v po-skušnjo dado z vodo napajati više ležeči, pod-bribski kosovi in zakotljaji mej gorami. Te poskušnje bi učile, kako bi se pozneje po vsem močvirji z najboljšim uspehom v službo jemala voda, kolikor bi je bilo dobiti v napajanje.
22. Vprašanje: s kakšnim potom hi se barje dalo napajati, ee premislimo, kako lezi, kakšna tla ima ter koliko gorkoie in mraza Y
Po Lombnrdskej deželi je dvoje napa janje. Prvi način je tak, da se napaja zdržema, in to tako, da vodo spuščajo na zimske travnike po vse leto, a na orfzovo (rajževo) polje vzpomladi, ter nekoliko tudi po letu. Drugi način je tak, da vodo na vračajo samo včasi, vzpomladi in mej poletjem, kar posebno ugaja struini, stanovitim travnikom in tudi onemu svetu, koder se nekoliko let kosi, a potem zopet nekoliko let orje in seje.
Kranjske dežele podnebje nikakor ne daje, da bi se zimski travniki zdržema napajali, ker je uže jeseni, a še bolj po zimi tolikšen mraz, da trava ob svojih Časih ne more nič rasti, in tudi bi zmrzovala voda, stoječa po vrhu.
Ker je vreme po kranjskej zemlji tako, zatorej se nikakor niti svetovati ne more, da bi ljudje sejali orfz (rajž), ki potrebuje svoje posebne gorkote, kadar kali, ter dokler raste in zori, rekše od mnjnika do septembra meseca. A bilo bi vrhu vsega tega vendar želeti in priporočati v poskušnjo kako oral zemlje posejati z on/oni, kajti, ako to žito kolikaj obrodi, potem bi kazalo sejati ga vsaj v domačo potrebo.
Ta novi sadež bi zelo tehtovit bil zato, ker bi dokazal, da se tudi na Kranjskej zemlji res in ob mnogo manjših troških da pričeti ono gospodarstvo, po katerem se nekaj let kosi, a nekaj let orje in seje, ter poleg tega oi i/ tudi zemljo do dobrega učisti.
Dozdanje besede nam jasno odkrivajo, da bi se Ljubljrnsko barje dalo samo po nekaterih krajih in le včasih napajati z vodo, ter da bi se moglo samo po teh krajih nekaj let kositi, nekaj let orati, in to tako, da bi tod ob setvah razumno vrstili drugačno žito za drugačnim žitom. Čim trdneje bi se ljudje tega pota držali, tem večje pridelke bi jim potlej rodila zemlja.
Po Laškem svetu, koder je uže nekoliko stoletij navada, setve tako vrstiti, in koder poleg druge poljščine raste tudi oriz, pridelujejo še enkrat po toliko, če ne po več, in tudi zemljišča imajo zato dražjo ceno.
Znano je, da vsaka zelina okrog in okrog sebe iz tal posreblje vse stvari, katerih v svojo rast potrebuje.
Zatorej poljščina, ako jej dam tri do štiri leta presledka, predno jo denem zopet na poprejšnjo njivo, zdaj v tleh vnovič najde vse tisto, brez česar ne more biti, ako se hoče veselo kvišku vzdigavati.
Po triletnem presledku bi zemlja utegnila nekako vsak petnajsti dan potrebovati napoja, in to povprek vsako sekundo tega dne po 1 litro vode na vsak hektar prostora.
A pomniti je, da pri tacem presledovanji poljskih plemen sloni vse gospodarstvo na samih travnicih; kajti če pogledamo, koliko ima zemljišče  travnikov prot:   njivam, takoj
vidimo, kako ga kmet obdeluje, ker vemo, koliko mu gnoju utegne dajati.
Zato ne more nihče dovolj v živo za-bičevati, da je živino rediti, ako se hoče v Ljubljanskem barji začeti po novem kme-tovati.
Ljubljansko barje ima po resnici vsega obilo, česar je treba dobrim travnikom, katerim naj bi se pomoglo samo s tem, da bi se vedno po redu in dobro gnojili, in potlej bodo njivam zelo izboljševali pridelek vsake poljščine. (Dalje prih)
I »irli »<» v ljiil»IJ»iil :
4. avgusta: Jula Dež man, ostirjeva hči, 7 mes, v Florijanskili ulicah št. 14, za drisko.
6. avgunta: Marija Cuge|j, gostija, 77 let, na Karlovskej rosti št. o, za starostjo.
8. avgusta: Fran Zajec, črevljarjev sin, 4 mes., na poljansko) cesti Št. 36, za drisko.
V deželnej bolnici:
3. avgusta: Jakob Jesi h, gostač.oi) let, za pljučno tuberkulozo. — Anton Poklukar, gruntar, 45 let.
4. avgusta: Matija l\ržuianec, kajžitr, 34 let.
f». avgusta: Alojzij  Skrlj, delavkin sin, 1 mes. — Matevž Palčar, delavec, 60 let, za starostjo. G. avgusta: Jurij Taškar, delavec, 56 let.
Loterij ne srečke.
V Trstu 7. avgusta: 39. 72. 24. 46. 26.
V Lincu 7. avgusta:  15. 64. 20. 12. 74.
Dunajska borza 10. avgusta.
(Izvirno telegrafično poročilo.) Cnotnl dri. dolg v bankovcih Suotni dri. dolg v srebru .
Vkcijo narodne banke Kreditne akcije .  . ,
ivebro . . . "Japol.   .   . .
. kr. cekini .
»riavnr marke
. 72	gld.	50
. is	n	30
	tt	60
		2>
. 820	n	—
. 274	n	
	I	55
	■ H	33«/,
	n	5l
		60
Bolestnim srcem naznanjamo žalovest o smrti svoju preljuhlji-no soproge, oziroma matere, gospo
Terezije Hohnove, roj. JJUlDlCdlJuVu,
kalna jo po hutlej bolezni dne 10. avgusta /jutra o 3 V, uri mirno zaspala v Gospodu.
Pogreb jo v četrtek dnč 12. t m. ob 6. uri popoludne od hiše št. 24 na Starem trgu.
V več cerkvah se bodo brale sv. maše za rarij ko. (387)
Drage preminole prijateljski naj se spo-minajo vsi prijatelji ter znanci.
V Ljubi) ani, dnč 10. avgusta 1880.
Edvard Hohn,
soprog.
Hugo in Robert,   Molanija in Olga,
sinova. hčeri.
Proda se 1100 komadov
lepih, 4 metre (13 Črevljev) dolgih, 23 do 95 cm. (9 do 36 palcev) močnih
Natančneje pove gozdar g. Andrej ItOtlioI v
Hopacenel, pošta Gorenja vas pri ŠkofjeJ Loki na Kranjskem. (386—1)
u "C o
A ti i s
h * i;
3 I Ji "S ee      - Q-a
I ■ g Q 3H°2I '
»  N  n   > —
3 H -t—iS d V
o "3
lil
1*11 JI
i IZ!
Plzensko pivo v sklenicah
iz meščanske pivovarne v Flznu,
osnovana leta 19412.
Izvirno iia.pol33.erLe.
V zabojih a 25—30 sklenit-    1 Bklenica 15 kr.   Zaboji kolikor veljajo,
sklenice po 10 kr. jemljo se nazaj franko, kakor preračun}eno. 1'lzenNUo pivo v Hodeih po '/„ »/« lU hektolitrov a gld. 18,— od ledene klati v glavnoj zalogi v Gradci.
Za točno in pošteno postrežbo skrbi
F. Schedi*ty,
glavna zaloga meščanske pivovarne v Plznu, (371—3) Gradec, Annenstrasae Nr. 35.
Razglas
hranilnice in zastavljavnice.
Zaradi tatolitve hranilničnega in zastavljavničnega urada iz sedanjega finančnega poslopja na cesar Jožef o veni trgu v novo sezidano hranilnično in zastavljavnieno uradno poslopje v Beethovnih in Knaffelnovih ulicah odpadejo sledeči uradni dnevi, in sicer:
a) glede" hranilnice:
od dne M« do 31. in»iisla i. 1.
in b) glede zastavljavnice:
od dud 19* do        »v£*iiKia t. 1.
Odprla se bode v novem poslopji hranilnica dne I. Septembra in zastavljavnica dne 2. septembra t. I.
Rmateljstvo hranilnice in s to zdruiene zastavljalnice,
(379—2) v Ljubljani, dne 5. avgusta 1880.
Izdatelj in urednik Mukso Ar mir.
Lastnina in tlak „Narodne tiskarne".
36JV
D-D