Jezik in slovstvo, letnik 67 (2022), št. 4 Ivana Latković UDK 82.091-311.6"18" Univerza v Zagrebu DOI: 10.4312/jis.67.4.115-126 Filozofska fakulteta 1.01 NAŠO DOMIŠLJIJO ZBUJA TER NAS TAKO RAZVESELJUJE IN PODUČUJE: ZAČETKI JURČIČEVEGA IN ŠENOJEVEGA ZGODOVINSKEGA ROMANA V članku so predstavljene podobnosti in sorodnosti med zgodovinskim romanom Josipa Jurčiča in Augu- sta Šenoe, utemeljitelja tega žanra v slovenski oziroma hrvaški književnosti. Primerjanje reprezentativnih besedil teh dveh avtorjev vključuje predvsem predstavitev takrat prevladujočega modela pripovednopro- znih besedil z zgodovinsko tematiko, odnos do pripovednega vzorca Walterja Scotta in analizo umetniške konstrukcije pretekle resničnosti. Te značilnosti se, kot tudi nasploh razmerje med Jurčičevo in Šenoje- vo zgodovinsko prozo, proučujejo v kontekstu tedanjega statusa romana v slovenski oziroma hrvaški književnosti in odnosa do (nemške) trivialne literature, pa tudi glede na njune kritične refleksije o sami književnosti. Primerjava kaže vrsto podobnosti in le nekaj razlik, ne samo v zgodovinskem romanopisju, ampak tudi v variacijah razumevanja družbenih silnic, ki ga v veliki meri povzročajo in poganjajo. Ključne besede: 19. stoletje, pripovedna proza, zgodovinski roman, Josip Jurčič, August Šenoa V marsikaterem pogledu kompleksno in predvsem dinamično 19. stoletje tudi v primeru nastanka posvetne literature in estetsko relevantne pripovedne proze v slovenski in hrvaški književnosti potrjuje prav takšne značilnosti. V ničemer eno- tno ali monolitno obdobje pokaže precej zapletene družbene in kulturne procese, ki nakazujejo nekatere nove možnosti in osmislitve samosvoje resničnosti, kateri je prav literatura eden od vidnejših oznanjevalcev. V nihanju med različnimi po- etološkimi oznakami, v specifični žanrski podobi časa, v bojevanju za kanon, v razmerju do prevladujoče evropske matrice, pa tudi v kompleksni družbeni razslo- jenosti in šibki institucionalni infrastrukturi se formira dinamična kulturna kom- pozicija tega časa. V ožjem kontekstu same literature periodizacijsko razčlenjeno na celo štiri časovne odseke, medtem ko je v širšem zaznamovano s procesom modernizacije in z nastankom meščanske družbe, se je 19. stoletje vzpostavilo JIS_4_2022_FINAL.indd 115 3. 02. 2023 12:24:54 116 Ivana Latković predvsem kot dejanskost intenzivnih interakcij iz različnih sfer družbenega življe- nja, obenem pa tudi kot čas vseprežemajoče omahljivosti po eni strani in postopne opredelitve in emancipacije po drugi. V takšni duhovni klimi sta participirala tudi Josip Jurčič in August Šenoa, av- torja, katerih delež je v oblikovanju podobe tega časa nemerljiv, kot to vedno znova iz različnih perspektiv potrjuje literarna zgodovina. Oba avtorja sta namreč prepoznana kot ključne osebnosti časa, v katerem sta ustvarjala, njuno delo pa kot reprezentativno v obdobju poudarjenih prizadevanj, predvsem za utemeljitev umetniške proze in posebej romana kot utelešenje meščanskih načrtov. V ozad- ju tega, kar danes razumemo skoraj kot samoumevno dejstvo, v literarnozgodo- vinskem pojmovanju pa imenujemo »realizem«, je pravzaprav vrsta zelo obsežnih in kompleksnih, pa tudi precej pospešenih procesov, ki se neredko medsebojno pogojujejo in omogočajo: /d/ok tako s jedne strane nacionalna i politička stuacija i njene česte promjene i za- okreti u izvjesnom smislu usmjeruju i putove našeg stvaralaštva, s druge strane, u ovom razdoblju od tridesetak godina djeluje nekoliko literarnih generacija, dobrim dijelom i paralelno, pa i ta činjenica uvjetuje stanovitu disharmoniju stvaranja u ovom zaista prelaznom periodu, koji je – tek pri svom završetku – započeo krčiti određenije putove realizmu u hrvatskoj književnosti. (Šicel 1971: 42.) Za slovensko pripovedno prozo je to pač bilo obdobje treh ali štirih desetletij, v kat- erih je morala literarno »odživeti« poldrugo stoletje evropskega predromantičnega, romantičnega, realističnega in celo naturalističnega razvoja, politično pa prav tako intenzivno in naglo preobrazbo in utrjevanje slovenske etnične skupnosti v moderen narod in v nacionalno meščansko družbo. (Kmecl 1982: 47−48.) Paralelizem družbenih in literarnih praks v tem obdobju oziroma njihova povratna zanka je tudi neizogiben del literarnozgodovinskega opisovanja statusa Jurčiča in Šenoe, posebej v kontekstu zaznavanja žanrskih značilnosti dveh opusov ozi- roma njunih začetniških vlog v formiranju proznega kanona. Tako se zgoščenost dogajanja v tem času med drugim reflektira prav na ravni procesa kanonizacije, njegovih intrinzičnih in ekstrinzičnih postopkov vrednotenja literarnih del in s tem legitimizacije lastne kulturne identitete. Na samem začetku teh procesov, ko sta na literarno sceno stopila Jurčič in Šenoa, so bili prozni dosežki precej skromni in so se med drugim soočali tudi s komple- ksno nalogo povezovanja in združevanja dotedanje heterogenosti stilov. V tem smislu Šicel (2004: 104−105) začetke pripovedne proze v hrvaški književnosti do pojava Šenoe opisuje kot v glavnem diletantske, brez tradicijske opore oziroma kot obdobje, v katerem je prevladoval boj za obvladovanje knjižnega jezika, pri čemer so pripovedniki šele »vadili« prozno veščino, opotekajoč se od posnemanja slabih prevodov do ponavljanja že znanih motivov iz epske narodne dediščine (med katerimi so pričakovano prevladovali tisti o bojih s Turki, ki so zdaj nekoliko modificirani po potrebi aktualne ilirske ideologije). Skratka, v tem obdobju sta se, JIS_4_2022_FINAL.indd 116 3. 02. 2023 12:24:54 117Našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje kot nadalje navaja Šicel, v iskanju tradicije, na katero bi se avtorji lahko navezo- vali, pojavile dve možnosti, po eni strani dubrovniško-dalmatinska literatura (re- nesanse, posebej baroka) in po drugi narodna epska pesem. Kot sklepa Šicel, se je večina avtorjev v času ilirskega gibanja in takoj po njem opredelila za kačićevsko formulo, kar pomeni za epski izraz in psevdozgodovinsko tematiko, in sicer v porodnih mukah iskanja jezikovno-knjižnega kanona, pri čemer se je še najmanj razmišljalo o »literarnosti« (Šicel 2004: 286–287). Po drugi strani je za slovensko književnost približno v istem času enako značilen preplet različnih smeri in pojavov, z besedami Borisa Paternuja se je slovenska posvetna književnost rodila pretežno »v znamenju poljudnega razsvetljenstva, ki je prevladajoči literarni vzorec našlo v sredinskem spoju klasicističnega in folklor- nega sloga«, ampak ta dva temeljna vzorca sta bila prisotna predvsem v poeziji, »/p/roza je še globoko v 19. stoletje ostala nerazvito, bolj ali manj didaktiki pre- puščeno območje, ki ni omogočalo polnega slogovnega razmaha, bolj točno, raz- maha njegove estetske funkcije« (Paternu 1982: 12−13). V šestdesetih letih 19. stoletja, v času, ko sta začela objavljati Jurčič in Šenoa in so se pojavljali prvi pomembnejši literarni programi, je v skladu s preferencami prihajajočega realizma prišlo do žanrske preusmeritve na prozo, v kateri je imela ključno vlogo prav ta dvojica. Do tedaj v ilirizmu privilegirana poezija, enako kot visoko estetizirana Prešernova poezija v romantizmu, je zdaj izgubljala primat v žanrskem sistemu in v raznorodnosti predhodnih stilskih formacij oziroma v raz- ličnih posameznih uveljavljanjih splošnih poetičnih norm so se začele formirati prozne oblike in norme. V ozadju tega procesa in glede na kanonizacijske procese so v teh desetletjih vidne različne sinhronizacijske tendence, tako Milanja (2012) navaja zgledovanje po klasicizmu (pri Mažuraniću ali Demetru), priklicevanje re- nesanse in svobodnega duha, romantični individualizem, ampak tudi »obnovo« Gundulića in dopisovanje Osmana ter racionalistično paradigmo kot razumsko »kontrolo« romantičnega genija. Vse to Milanja tolmači kot intenco enake ali po- dobne kulture z implikacijami nacionalne književne vrednosti oziroma kot poskus dokazovanja, da ta vrednost kot ena in ista obstaja v časovni perspektivi in tako tvori nacionalno identiteto in kanon. Obenem pa ta vrednost pričuje tudi o prizade- vanju, da po eni strani pripada lastni tradiciji in da je po drugi strani del evropske kulturne matrice, v kateri od vedno participira (Milanja 2012: 216). V tem hori- zontalnem in vertikalnem usklajevanju, posebej v kontekstu kodificiranja prozne konvencije, se dodatno izostri nihanje med romantiko in realizmom: /n/a eni strani so razvoj eksaktnih ved, splošna evropska mentaliteta, pa tudi vsakod- nevna politična pragmatika tiščale voz daleč proč od romantike. Po drugi pa je začet- no slovensko gospodarskopolitično meščanstvo v svoji revščini gradilo moč pogosto samo na morali, na etičnih principih, na zanosu, na ideji, kar je seveda vse bolj stvar načelnega, trdnega, sposobnega, skratka izjemnega romantičnega subjekta kot pa ob- jektivne realnosti. Zgodovina slovenske pripovedne proze v drugi polovici 19. stoletja je tako do opazne mere zgodovina o uveljavljanju, potrjevanju takšnega subjekta. (Kmecl 1982: 44−45.) JIS_4_2022_FINAL.indd 117 3. 02. 2023 12:24:54 118 Ivana Latković Kako pa so bile te kompleksne okoliščine konkretno razumljene, je najbolj razvi- dno iz literarnih realizacij in avtorefleksij dveh vodilnih figur tistega časa, Josipa Jurčiča in Augusta Šenoe, avtorjev s podobnim statusom v matični književnosti, ki sta umrla istega leta, še za življenja pa sta pridobila veliko bralcev in, lahko bi rek- li, slavo. Čeprav obstajajo razlike v njunih začetniških vlogah (Šenoa na primer, v nasprotju z Jurčičem, ni avtor prvega hrvaškega romana, niti ne prvega hrvaškega zgodovinskega romana; ta je namreč nastal istega leta, kot je nastal prvi slovenski roman, Deseti brat, torej leta 1866 – roman Severila ili slika progonstva kršćanah u Sisku Ivana Krstitelja Tkalčića), je gotovost njunega kanonskega položaja ned- vomna. Ta je namreč svojo utemeljitev v veliki meri našel predvsem v podobnem razumevanju vloge in namena književnosti, neločljivo povezanih s specifičnimi zahtevami tega časa, na njih pa je v skladu s svojimi žanrskimi potenciali ustrezno odgovoril zgodovinski roman. Kot je že ugotovila Marija Mitrović, »/p/ri komparativni obravnavi južnoslovan- skih literatur druge polovice 19. stoletja se kot izredno značilen pojav odpira prav zgodovinski roman«, in sicer kot »plod nove dobe, novega pojmovanja razvoja in zgodovine« (1982: 169–170), s čimer se začenja prva etapa razvojne kontinuitete žanra. Spodbuda za Jurčičevo in Šenojevo uklanjanje zgodovinskemu žanru je predvsem v prizadevanju za nastanek homogenizirajoče literature oziroma tiste, ki bi odgovarjala na izzive tedaj nastajajoče meščanske družbe. Pri Jurčiču, kot opaža Paternu (1957: 72), »stremljenja po prebuji narodne zavesti med ljudstvom, njegov odpor proti tujcem, ki so dušili kulturnopolitični napredek mladega naroda, njegov demokratični srd zoper preostale fevdalce, vse to si je iskalo tudi literarne izpovedi in si jo našlo v zgodovinskih motivih.« Podobno o Šenojevi preferenci zgodovinskega žanra piše Jelčič (1984: 167), da »nije pisao samo kao umjetnik i (umjesno je reći) učenjak nego i kao rodoljub, koji je od toga svog rada očeki- vao i praktične koristi u životu naroda: povijest je za Šenou sredstvo nacionalnog odgoja njegovog naroda i škola rodoljublja.« Kot je razvidno iz teh citatov, knji- ževnost tu ni bila razumljena le kot »čista« intelektualna, estetska vrednota ali zadeva, ampak tudi kot orodje narodne emancipacije. Povezano s tem, še takrat, takorekoč privilegirana funkcija v žanrskem sistemu, ki med drugim izhaja iz pra- vice do sporočanja o velikih temah preteklosti nekega nacionalnega kolektiva, je zgodovinskemu romanu zagotovila razmeroma utrjeno razvojno pot. Njen zače- tek oziroma njeno prvo fazo sta odločilno obeležila Jurčič in Šenoa, slovenski in hrvaški Scott. O Jurčičevem razmerju do Scotta so že pisali France Koblar, Ivan Prijatelj, Dragan Šanda, Štefan Barbarič, med njimi je tudi Janko Kos, ki je podal ugotovitve o širšem učinkovanju Walterja Scotta na Slovenskem. O zgodnji fazi zgodovinskega romana oziroma o prvem tipu slovenskega historičnega romana, kot ga je izoblikoval prav Jurčič, ki je pravzaprav edini reprezentant te prve faze, Kos piše, da je Jurčičev zgodovinski roman: zasnovan še pretežno v okviru Scottovega vzorca, kar ni vidno samo iz pestre zme- si zgodovinske realnosti, lokalnega kolorita, ljudskih originalov in konvencionalne ljubezenske zgodbe, ampak tudi iz pripovednega načina, v katerem si sledijo v la- JIS_4_2022_FINAL.indd 118 3. 02. 2023 12:24:54 119Našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje godnem zaporedju zaokruženi večji prizori, popestreni z menjavo prostora in časa, glavnih in stranskih oseb, pa tudi z neprestanim prepletanjem razsvetljenskih, predro- mantičnih in romantičnih plasti, kot se to dogaja praviloma v vseh Scottovih romanih. (Kos 2001: 181 −182.) Podobno poudarja tudi Paternu (1957: 72), ki v razlagi prve Jurčičeve zgodovinske povesti, Jurij Kozjak, ugotavlja, da je pisatelja k historičnim motivom vodila izra- zita fabulativna nadarjenost, ki je v razgibanih dobah našla obilo primernih snovi, in še to, da so se njegove historicistične težnje okrepile pod vplivom angleškega romanopisca Walterja Scotta, ki ga je v začetku šestdesetih let z navdušenjem pre- biral. Iz prve roke je o tem navdušenju nad Scottom pričal Fran Levec: /b/ilo je l. 1862., da Jurčič pri svojem sošolci Ferd. Ullrichu slučajno najde Walterja Scotta. Začel ga je brati in romani Scottovi so imeli nanj takšen vpliv, da so takorekoč odločili usodo njegovo. Bral ga je noč in dan in zlasti Scottov »Starinar« mu je sitno imponiral, tako da je celo v »Desetem bratu« znati več reminiscencij iz njega. Kar je bil Scott narodu svojemu, to bi bil Jurčič rad Slovencem svojim. (Levec 1888: 422.) Po drugi strani je tudi Šenojevo posnemanje Scotta neizogibna domneva literar- nozgodovinske razlage avtorjevega romanopisja, posebej glede na njegovo odlo- čilno vlogo v formiranju in stabilizaciji romaneskne konvencije v hrvaški knji- ževnosti 19. stoletja. Kot avtorju petih zgodovinskih romanov mu je zgledovanje po Scottu poslužilo kot sredstvo, orodje za ostvaritev zaželenega romanesknega modela za tedanje hrvaško bralstvo, vsaj na način, kakor si ga je on predstavljal. Šenoa je baštinio temeljnu shemu scottovskoga tipa povijesnog romana, ali ga je i prilagodio specifičnim hrvatskim prilikama i domaćoj književnoj tradiciji. Bit je toga romanesknega modela vjerna rekonstrukcija povijesnih zbivanja nastala kao rezultat istraživanja autentičnih dokumenata i povijesnih vrela. Za Scotta (i Šenou) povijest više nema pomoćnu funkciju, funkciju pozadine i kulise zbivanja: ona je akter ro- manesknoga svijeta i bitan čimbenik narativne progresije. Ona je utkana u radnju i na nju bitno utječe. (Nemec 1992: 159.) Šenojevo enako kot Juričičevo zgledovanje po Scottovem modelu zgodovinskega romana ni bilo samo slepo posnemanje, ker sta se oba obenem tudi odmikala od te paradigme. Oba sta namreč ta modela prilagajala lastni prozni tradiciji ter zahte- vam in razmeram svojega časa, njuna zgodovinska proza pa je modificirala teda- njo žanrsko konstelacijo slovenske in hrvaške književnosti in ju v marsičem (re) definirala. Namreč ne glede na dejstvo, da je hrvaška književnost roman v verzih dobila že v 16. stoletju, so tristo let pozneje njen prozni del večinoma predstavljala krajša besedila oziroma »hajdučko-turska« in »pseudopovijesna« novelistika, ki se je pojavljala pred Šenoo, v petdesetih in šestdesetih letih, in sicer, kot pojasnjuje Nemec, kot plod teženj, da se je hrvaškemu bralstvu ponudilo berilo v narodnem jeziku in da se je na ta način ohranilo kulturni dosežek ilirizma (zato so se pogosto izbirale teme iz hrvaške preteklosti, posebej tiste o junaštvu). V glavnem prežete s patetiko in z naivnostjo so bile te novele pravzaprav hrvaški odgovor na trivialno beletristično produkcijo tretjerazrednih nemških avtorjev, ki jo je takrat v veliki JIS_4_2022_FINAL.indd 119 3. 02. 2023 12:24:54 120 Ivana Latković količini objavljala Luna, zabavna priloga Agramer Zeitunga (Nemec 1995: 55). Zelo odločen odgovor prav na to produkcijo je imel tudi Šenoa: /n/aša novelistika? Jao i pomagaj! (...) Ova nemarnost za našu povijest, za ćud i his- torički razvitak naroda, nukaju naše noveliste da grade svoje pripovijetke i spletke po tuđoj šabloni, da mjesto oštra crtanja lica opisuju sto puta sunce, mjesec, zvijezde i sve kreposti nebeske frazama hrvatskom uhu groznima, rječju, sva pripovijest nema ništa tipičnoga, te se mogla zbiti prije u Tatariji i Tunguziji nego u Hrvatskoj. (Šenoa 1972: 80.) V desetletjih pred pojavom Jurčiča, »sinonima zgodovinske povesti 19. stoletja« (Hladnik 1994), zanimanje za zgodovinsko in psevdozgodovinsko prozo sicer ni bilo redko, je pa šlo za sporadičen pojav. Kocijan kot značajne primere tega časa izpostavlja Vrazov poskus zgodovinske povesti iz leta 1835, ki »je segel v »tur- ške« čase in že kaže na zgledovanje po Scottovi prozi, obenem pa motivno odvi- snost od srbske ljudske pesmi (Kosovka djevojka)«, kot tudi »povest iz petnajste- ga stoletja« iz leta 1845 Erazem iz Jame Franca Malavašiča. Po teh pionirskih žanrskih poskusih so Malavašičevemu tipu povesti sledili Josipina Turnograjska, Balant Janežič in Davorin Trstenjak, medtem ko sta Janez Trdina in Luka Svetec uveljavljala zgodovinsko-folklorno roman tično pripoved. V navedenih primerih, pa tudi v ostalih, ki so se pojavljali pred Jurčičevimi zgodovinskimi povestmi, Kocijan zaznava »dvojno težnjo: biti ljudsko berilo in zahtevnejše branje« in po- trjuje Paternujevi trditvi, »da je ta proza v precejšnji meri pospešila prehajanje in prispevala k dokončnemu prehodu ʻod cerkveno vzgojne k po svetno vzgojni, laični proziʼ« (Kocijan 1979: 256). Vsekakor je tukaj treba izpostaviti tudi delež zgodovinske povesti v nemščini, ki se je pojavljala od srede 30. let 19. stoletja in je predstavljala enega osrednjih žanrov vse do marčne revolucije, imela pa je »po- udarjeno pritrjevalen odnos do vladajočih razmer v družbi« in je s tem »podpirala avstrijsko domovinsko zavest Kranjcev kot ljudstva in prek tega njihovo samoza- vest in ponos« (Birk 2003: 476, 480). Sam Jurčič je bil nezadovoljen s takšnim stanjem med slovenskim bralstvom, zato iz pozicije lastne ustvarjalne odgovornosti v dialogu z namišljenim sogovornikom ugotavlja, da je »res /je/ malo veselega današnji dan za lepoznanskega pisatelja«: /s/aj veš ti in vsak med nami, da večina naše deželne inteligencije ne zna knjižnega slovenskega jezika. Celo ljudje, mladi in stari, ki se delajo in hočejo biti Slovenci, ne upajo si peresa med prste vzeti in pismo spisati po domače. V družbah, celo v nar- odnih družbah, n. p. po čitavnicah čuješ nemško govorico; zakaj? zato ker so možje in gospe in gospodičine večidel nemški brali in pravijo, da v nemščini laglje najdejo izrazov za svoje misli. (Jurčič 1866a: 21–22.) Tik preden sklene, da je slovensko lepoznanstvo »premalo izvirno, premalo na- rodno«, mu Jurčič dodeli »veliko nalogo« – »da razširi in ogladi jezik v narodu, da izpodrine tujo knjigo in govorico iz omikanih družeb, in da bomo tudi po be- sedi ugenili, da smo res doma na Slovenskem, da smo Posavci in ne Porajnjanje« JIS_4_2022_FINAL.indd 120 3. 02. 2023 12:24:54 121Našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje (Jurčič 1866a: 23). Glede na to, da je narod »živ učitelj« in je torej glavna pisa- teljska smernica in temeljna kategorija Jurčičevega in Šenojevega razumevanja književnosti, da, kot piše Jurčič (Jurčič 1866a: 21), »našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje«, se poseganje v njegovo preteklost v okviru zgodo- vinskega žanra pokaže kot povsem razumljiva in ustrezna rešitev. Ta bo namreč kot žanr, ki je na meji med popularnim in didaktičnim, priklical širši bralski krog in ga izobrazil o kolektivno pomembnih temah, vendar ga bo istočasno tudi odvr- nil od neželenega nemškega čtiva. Z drugimi besedami, podobno kot v Šenojevi perspektivi hrvaški bralci, »/v/ 19. stoletju so se Slovenci seznanjali s svetovno literaturo in z novimi žanri prek nemškega literarnega sistema, z zgodovinskim ro- manom, torej prek nemške oziroma v nemščino prevedene romaneskne produkcije in prek nemške literarne kritike« (Hladnik 1996: 21). Torej je v času, ko je prišlo do prodora slovenskega pripovedništva, zgodovinski roman nastajal »tudi iz kon- kurenčnih razlogov proti nemškemu pisanju, s katerim se je v reviji Gartenlaube in drugod obilo zabavalo slovensko dvojezično meščanstvo« (Hladnik 1983: 66). Poleg tega se je, podobno kot na Hrvaškem, nemški zgodovinski roman zelo redko prevajal. V takšnih okoliščinah je glavno literarno orodje oziroma sredstvo odpora do nemškega obenem trivialnega pisanja bila prav domača (zgodovinska) proza, ki je po eni strani najbolj zadovoljila vse bolj naglašeno privrženost realistični tendenci, po drugi skozi pa je nekatere romantične prvine (prisotnost atraktivnih pustolovskih in ljubezenskih zapletov, črno-bela karakterizacija, časovna in pro- storska ekzotičnost itd.) omogočila izpolnjevanje specifičnih zahtev tega časa. Na- mreč ob očitni vzgojni nalogi književnosti je bilo zgodovinski povesti in romanu dodeljeno posebno mesto, ker je bilo tukaj posredi, kot Šicel trdi za Šenoo, izbi- ranje »takvih tema koje zadiru u srž narodnog života«, čime se čuva i »nacionalni individualitet od tuđih loših utjecaja« (Šicel 1972: 82). Sam Šenoa pa je zelo jasno pojasnil namen rabe zgodovinskih tem: »da si narod sam zaviri u dušu, da otvori krvavu knjigu minulih dana, jer je prošlost vazda zrcalom sadanjeg doba. Dobro je da narod sazna gdje je zgriješio i posrnuo, gdje li se proslavio i prodičio. To neka mu je naukom za buduća vremena« (v Matanović 1999: 259). Analogija med pre- teklim in sedanjim bo v tem obzorju pridobila ključno mesto v prikazovanju zgo- dovinskih tem, ker po Šenojevih besedah (1963: 106), »/g/radiva ne nedostaje«: /r/es je naša zgodovina, kakor ljudstvo naše, pohlevna, res nima posamnih, sve- tu znanih činov, ali vendar se dobe v nji listi, kterih ne bo lepa kopica novelistov ali romanopiscev popolnoma izpraznila, na pr. turške vojske (vsak kraj ima svojo pravljico), francoski čas, boji med krščanstvom in poganstvom, posamezne pravl- jice imenitnejših krajev, gradov, zgodovina poglavitnih mest itd. Povsod najdeš zrnce zgodovinsko, okrog kterega prosto in domišljavo opleteš drugej v narodu nabrane značaje. (Jurčič 1866b: 67.) S poseganjem v preteklost, v kateri očitno ne manjka gradiva, si je zgodovinski roman scottovskega tipa v tem času prizadeval »predstavljati neponovljivo indi- vidualnost kake pretekle objektivne zgodovinske stvarnosti«, v njem se »presoja s stališča razuma in razumnega napredovanja k redu, splošni koristnosti in bla- gostanju v svobodni in enotni meščanski družbi« in sicer pogosto »skozi podobe JIS_4_2022_FINAL.indd 121 3. 02. 2023 12:24:54 122 Ivana Latković konflikta med odmirajočim in prihajajočim socialnim redom« (Matajc 2003: 204). Z drugimi besedami, takšni romani so »grajeni iz zgodovinskega čuta in iz za- vesti o družbenih protislovjih kot gibalu družbenega napredka« (Mitrović 1982: 174−175) in ta žanr je bil prav v tem smislu prvak emancipacijske naloge naroda in njen pomembnejši glasnik. Glede na to, pa čeprav gre za inicialno različna meščanska statusa, Šenoa po lo- giki nasledstvenega prava, Jurčič pa po izobrazbi in javnem delovanju, sta oba preteklost v svoji prozi fikcionalizirala s pozicije meščanstva v nastajanju, pri če- mer zgodovinski roman kot »diskurzivni (avto)pedagoški instrument kolektivne- ga samospoznanja« (Brajović 2019: 32) v svojih temeljnih načelih prikazovanja pretekle stvarnosti razkriva prav sociodinamiko tega časa, oddaljevanje od starih avtoritet in priklic nekih novih vrednosti, kar pa je predvsem vidno v antagoni- ziranju posameznih družbenih slojev v zgodovinski perspektivi. Na primer spor med plemstvom in zagrebškimi meščani v Zlatarovom zlatu ali plemstvom in ab- solutizmom v Ivanu Erazmu Tatenbahu, ki implicira vprašanje, »da je ondašnje (građansko) društvo proizašlo iz klasnih sukoba između plemstva i građanstva«, v katerem je vsebovana »pragmatična aktualizacija povijesnosti« (Pogačnik 2001: 171−172). Domiselne naratološke rešitve v prikazu te aktualizacije se realizirajo na različnih ravneh, predvsem pa na ravni samega prikazovanja, v domeni vseve- dnega pripovedovalca in njegovih manevrov, v sferi opisa in na ravni karakteri- zacije likov. Že začetki obeh romanov, Zlatarovo zlato in Ivan Erazem Tatenbah, odkrivajo jasno tendenco širokega in objektivnega posega v zgodovinsko stvarnost, s kate- rim se bo upravljalo iz vsevedne perspektive z absolutno seznanjenostjo z vsemi segmenti zgodbe. Gre za nevprašljivo reproduciranje stvarnosti, in sicer po Ran- kejevem načelu »kot se je dejansko zgodilo« in z jasno tendenco čim močnejše usklajenosti z uradno zgodovino. V že znanem predgovoru tega, sicer prvega Še- nojevega zgodovinskega romana, se poudarja pomembnost navezave na arhivsko gradnjo o Zagrebu 16. stoletja in to je ostalo neizogibno preddejanje tudi za nas- lednje njegove romane: /p/remećući u arhivu grada Zagreba stare zaprašene hartije, u koje od sto godina nije bila ruka dirnula, naiđoh i na ljutu i krvavu pru među silnim podbanom Gregorijancem i građanima zagrebačkim. (...) Gledao sam da bude to vjerna prilika onoga vremena. Tko mari uvjeriti se o tom, pročitaj tumač ovoj knjizi i vidjet će da se je sve što evo pripovijedam s veće strane uistinu zbilo, da su skoro sva lica mojega djelca uistinu živjela i za života tako radila kao što ti se tude prikazuju. (Šenoa 1963: 105–106.) Čeprav takšna neposredna eksplikacija v Jurčičevem romanu ne obstaja, je znano, da se je med pisanjem romana Ivan Erazem Tatenbah naslanjal na zgodovinsko razpravo Rudolfa Gustava Puffa (Prijatelj 1927: 453), pa tudi na neke druge zgo- dovinske spise (Prijatelj 1927: 454, 463). K dodatni, zunanji verodostojnosti v prikazovanju zgodovinske teme, zarote Zrinskih in Frankopanov, prispeva tudi tisto splošno sprejeto tolmačenje, v skladu s katerim je ta roman »/l/iterarni efekt JIS_4_2022_FINAL.indd 122 3. 02. 2023 12:24:54 123Našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje Jurčičevega bivanja in delovanja med Hrvati« in da ga je snov zainteresirala »v dobi, ko je kot uradnik ʻSudslav. Ztgʼ imel realizirati jugoslovanski program, po- sebe pa družiti slovenske in hrvatske duhove« (Anonim. 1911: 348). Prav te oko- liščine, enako kot tiste, ki izhajajo iz širšega konteksta, ki diktira naravo in vlogo književnosti, v katero je bil Jurčič, pa tudi Šenoa, s svojim javnim delovanjem globoko potopljen, je že v najzgodnejših odmevih pripeljalo do ocene, da je »/u/ metnostna stran /…/ v tem romanu sploh degradirana in služi zgolj za začimbo v zmislu moderne politične ideje razpredenemu opisu zgodovinskih dogodkov« (Prijatelj 1927: xxiii) oziroma, da je Jurčič s svojim tesnim naslanjanjem na Puffa snov »premalo osvetlil z zarjo svoje pesniške domišljije« (Lokar 1912: 107). Zaupanje v možnost dosledne literarne reprodukcije pretekle stvarnosti se v obeh romanih potrdi tudi s konvencionalnimi pripovednimi tehnikami brezosebnosti in nevtralnosti, kar pride še posebej do izraza v opisih zgodovinskih okoliščin in dejanskih oseb, ki jih v skladu s takšnim konceptom zgodovinskega romana ne manjka. No, z vsevednostjo vodeni pripovedovalci včasih neposredno inter- venirajo prav na ravni verodostojnosti dokumentov, kot na primer v opisu Jurija Gornika, viničarja na Tattenbachovem posestvu, ko se konstatira: »v ostankih ma- riborskega arhiva se nahaja njegovo ime spačeno v ime: Gurnigg« (Jurčič 1927: 161), ali v opisu Tattenbachovih plemičev, ko se prizna, da njihovih »imen ne vemo povedati« (Jurčič 1927: 161). Takšni retorični triki se pojavljajo le občasno, ampak vedno prispevajo ne le h krepitvi legitimnosti tistega, ki govori, ampak tudi k prepričljivosti same zgodbe. V Šenojevem romanu so takšni neposredni komentarji preseljeni v na koncu dodani tolmač1 in že v predgovoru se poudarja njegova pomembnost za verodostojnost zgodbe, ki jo bo predložil svojemu bral- cu: »/g/ledao sam da bude to vjerna prilika onoga vremena. Tko mari uvjeriti se o tom, pročitaj tumač ovoj knjizi i vidjet će da se je sve što evo pripovijedam s veće strane uistinu zbilo, da su skoro sva lica mojega djelca uistinu živjela i za života tako radila kao što ti se tude prikazuju« (Šenoa 1963: 106). Absolutna kontrola nad zgodbo se med ostalim izvaja tudi z namenom, da se pridobi bralca in realizira »emocionalni model kontakta« (Dąbrowska-Partyka 1984: 308) z njim, in sicer ne samo na ravni same zgodbe (prepolni intrig, napetosti, nepričako- vanih obratov ipd.), ampak tudi z načinom, kako se z njo upravlja. Če so to temeljne koordinate vodenja zgodbe, kakor je to razvidno predvsem v opisih zgodovinskih okoliščin in (v overitvah zgodbe skozi prisotnost) dejanskih oseb, so v funkciji tistega, kar Moretti (2015: 94–95) z oporo na Jaussovo predpostavko o poetskem načelu potisnjenosti lastnega jaza, da bi se zgodovina lahko sama pripovedovala v zgodovinskem romanu, prepozna kot pomembno značilnost Scottovega romana, analitično-impersonalni stil, ki je bolj prisoten v opisih kot v samem pripovedo- vanju. Po Morettijevem mnenju namreč že roman Waverly pokaže upočasnjevanje 1 Na primer: »/u/ saborskom zapisniku od 1584. (u zem. ark.) javi novi ban Tomo Erdödi, da se je Ungnad ʻzbog bolestiʼ odrekao banstva; tako da se obično veli kod velike gospode. Nu kao pravi razlozi bit će svakako oni što ih Krčelić (Hist. eccl. zagr. pag. 267) po Vinkoviću navodi, i što ih ja Alapiću stavih na jezik« (Šenoa 1963: 373). JIS_4_2022_FINAL.indd 123 3. 02. 2023 12:24:54 124 Ivana Latković pripovedovanja, namnožitev trenutkov zastajanja, v katerih se razvija analitični stil oziroma nov tip opisa, znotraj katerega je svet opazovan s perspektive »nep- ristranskega sodnika« in v katerih nepričakovani rituali preteklosti postopoma bu- dijo vsakdanjost 19. stoletja (Moretti 2015: 81–82), zaščitni znak meščanstva in njegove literature. No, posredi je šele najava slednjih, ker če sledimo tej tezi, lahko opazimo, da so zgodovinski pripetljaji v Jurčičevem in Šenojevem romanu vendarle prikazani predvsem kot intrigantne pustolovščine v duhu razsvetljenskih in roman- tičnih prizadevanj, le z enim svojim delom pa kot racionalizirani realistični pod- vig, v katerem je neustrašno junaštvo zamenjano z utrudljivo vsakdanjostjo. V tem smislu je pridobitev bralca kot pomemben namen teh romanov pomaknjena v sfero dialoga, ki ga je veliko v obeh romanih in ki je dodatno dinamiziran z vrednotnimi sodbami in slogovno obremenjeno leksiko. Z dialogi (v katerih je pripovedovalec le relativno prikrit) se neposredno razkriva zgodovina in sproži akcija, dialogi so mesto atraktivnih pustolovščin v poučni zgodbi zgodovine, nerazvozljivo poveza- ne z moralnimi vrednotami in emocijami. Prav zato se bralec z njihovo pomočjo najlažje identificira z liki, potem pa se tudi pouči o jasno razmejenih principih dob- rega in zla, obenem pa se zabava z vživljanjem v avanture in pustolovščine akterja zgodovinske zgodbe. Če sledimo temu, so konvencije zgodovinskega romana jasno odgovorile na zahteve tistega časa, in sicer z odgovorom na potrebe bolj in manj zahtevnega bralca, s tem ko so nagovarjale vse. Prav s tem sta Jurčič in Šenoa dala uspešno formulo in oblikovala prozo, ki je upoštevala, neredko tudi diktirala pogoje razumevanja družbenih silnic, in sicer nekje na meji med preteklim in sedanjim, trivialnim ter netrivialnim, na robu notranjih in zunanjih protislovij. Literatura Anonim., 1911: »Erazem Tattenbach«. Listek. Josip Jurčič. Slovan 9/11. 347−348. Birk, Matjaž, 2003: Nemška zgodovinska povest na slovenskem v prvi polovici 19. stoletja. Hladnik, Miran in Kocijan, Gregor (ur.): Slovenski roman: mednarodni simpozij Obdobja – metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 473−482. Brajović, Tihomir, 2019: Pedagoška fikcija: bildungs-naracija i srodni modusi u novijoj hrvatskoj književnosti. Zagreb: Meandarmedia. Dąbrowska-Partyka, Maria, 1984: Projekcija čitaoca u Šenoe. Umjetnost riječi XXVII/4. 305−313. Hladnik, Miran, 1994: Slovenska zgodovinska povest v 19. stoletju. Orožen, Martina (ur.): XXX. SSJLK: Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 127–53. Hladnik, Miran, 1983: Pot slovenske zgodovinske pripovedne proze v 20. stoletje. Glušič, Helga (ur.): XIX. SSJLK: Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1983. 63–77. Hladnik, Miran, 1996: Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem roma- nu. Slavistična revija XLIV/2. JIS_4_2022_FINAL.indd 124 3. 02. 2023 12:24:55 125Našo domišljijo zbuja ter nas tako razveseljuje in podučuje Jaus /Jauss/, Hans Robert, 1978: Estetika recepcije. Beograd: Nolit. Jelčić, Dubravko, 1984: Šenoa. Zagreb: Globus, Delo. Jurčič, Josip, 1866a: Pomenki o domačih rečeh. I. O slovenskem lepoznanstvu. Slovenski glasnik 1. 20–23. Jurčič, Josip, 1866b: Pomenki o domačih rečeh. II. Slovensko lepoznanstvo premalo narod- no. Slovenski glasnik 2. 64–67. Jurčič, Josip, 1927: Ivan Erazem Tattenbach. Prijatelj, Ivan (ur.): Josipa Jurčiča zbrani spisi. Ljubljana: Tiskovna zadruga. Jurčič, Josip, 1882: Deseti brat. Levec, Fran (ur.): Jurčičevih zbranih spisov I. zvezek. Ljub- ljana: Odbor za Jurčičev spomenik, Narodna tiskarna. Kmecl, Matjaž, 1982: Problem realizma v slovenski pripovedni prozi. Paternu, Boris (ur.): Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij Obdob‑ ja 3. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 43−48. Kocijan, Gregor, 1979: Zgodovinska snov v pripovedni prozi med Vrazom in Jurčičem. Jezik in slovstvo 24/8. 251–257. Kos, Janko, 2001: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Založba Mladin- ska knjiga. Levec, Fran, 1888: Spomini o Josipu Jurčiči. Ljubljanski zvon 8/7. 418–429. Lokar, Janko, 1912: Jurčičev »Ivan Erazem Tatenbah«. Slovan 10/4. 107–108. Matajc, Vanesa, 2003: Sodobni in moderni slovenski zgodovinski roman. Hladnik, Miran in Kocijan, Gregor (ur.): Slovenski roman: mednarodni simpozij Obdobja – metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 201−211. Matanović, Julijana, 1999: August Šenoa između teorije i prakse. Dani Hvarskoga kazali‑ šta: građa i rasprave o hrvatskoj književnosti i kazalištu 25/1. 251−272. Milanja, Cvjetko, 2012: Konstrukcije kulture: modeli kulturne modernizacije u Hrvatskoj 19. stoljeća. Zagreb: Institut društvenih znanosti »Ivo Pilar«. Mitrović, Marija, 1982: Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stolet- ja v jugoslavenskih literaturah. Paternu, Boris (ur.): Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij Obdobja 3. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 169−177. Moretti, Franco, 2015: Građanin – između povijesti i književnosti. Zagreb: Multimedijalni institut. Nemec, Krešimir, 1992: Šenoina koncepcija povijesnog romana. Umjetnost riječi XXX- VI/2. 155−164. Nemec, Krešimir, 1995: Povijest hrvatskog romana od početaka do kraja 19. stoljeća. Za- greb: Znanje. Paternu, Boris, 1982: K tipologiji realizma v slovenski književnosti. Paternu, Boris (ur.): Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij Obdob‑ ja 3. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 7−29. Paternu, Boris, 1957: Slovenska proza do moderne. Koper: Primorska založba Lipa. JIS_4_2022_FINAL.indd 125 3. 02. 2023 12:24:55 126 Ivana Latković Pogačnik, Jože, 2001: Tragovi u vremenu. Zagreb: Matica hrvatska. Prijatelj, Ivan, 1927: Urednikove opombe. Prijatelj, Ivan (ur.): Josipa Jurčiča zbrani spisi. Ljubljana: Tiskovna zadruga. Šenoa, August, 1972: Naša književnost. Šicel, Miroslav: Programi i manifesti u hrvatskoj književnosti. Zagreb: Liber. 93−98. Šenoa, August, 1963: Zlatarovo zlato. Ježić, Slavko (prir.): August Šenoa, Sabrana djela. Zagreb: Znanje. Šicel: Miroslav, 1972: Programi i manifesti u hrvatskoj književnosti. Zagreb: Liber. Šicel, Miroslav, 1971: Pregled novije hrvatske književnosti. Zagreb: Matica hrvatska. Šicel, Miroslav, 2004: Povijest hrvatske književnosti (Knj. 1: Od Andrije Kačića Miošića do Augusta Šenoe). Zagreb: Naklada Ljevak. The Beginnings of the Historical Novel of Jurčič and Šenoa The article presents the similarities between the historical novels of Josip Jurčič and August Šenoa, the founders of this genre in Slovenian and Croatian literature, respectively. The comparison of repre- sentative texts of these two authors focuses mainly on a presentation of the then prevailing model of narrative prose texts with historical themes, the attitude to the narrative pattern of Walter Scott, and an analysis of the artistic construction of past reality. These characteristics, as well as the relationship between the historical prose of Jurčič and Šenoa in general, are studied in the context of the novel's status in Slovenian and Croatian literature and its attitude to (German) trivial literature, as well as the authors' critical reflections on literature itself. The comparison reveals a series of similarities and only a few differences, not only in historical novels, but also in variations in the understanding of the social forces that largely cause and drive them. Keywords: nineteenth century, narrative prose, historical novel, Josip Jurčič, August Šenoa JIS_4_2022_FINAL.indd 126 3. 02. 2023 12:24:55